pogledi
umetnost
kultura
družba
štirinajstdnevnik 28. april 2010 letnik 1, posebna izdaja
posebna izdaja ob mednarodnem festivalu zgodbe Fabula
-i -v ^ ti "-v ^	^
SVETOVNA
PRESTOLNICA
KNJIGE WORLD
BOOK
CAPITAL
LJUBLJANA 2010
BREZ ZGODB BI BILI
IGOR BRATOZ
"Pripoveduj mi!" - to je, tako si mislim, ena od najbolj temeljnih, prijaznih in nemara celo že intimnih prošenj, ki si jo je zmožno zaželeti človeško bitje. In čeprav ne živimo več v jamah in si zgodb ne pripovedujemo več zbrani okoli dragocenega ognja, v zbrani tišini čakajoči na besedo vrača, trubadurja, barda ali kakega drugega »pooblaščenca«, nas starodavna umetnost pripovedovanja zgodb, pripovedovanje o svetlobi in temi, o nas in kaosu, o dobrem in zlem, še zmeraj fascinira in teši. Sicer te magije pravzaprav ni veliko na ogled, večinoma smo postali tihi zasebni bralci, a tu in tam se nam ta najbolj zgodnja oblika iskanja smisla vsekakor ponudi. Branje zgodb je temu blizu. Verjamem ameriški pisateljici kitajskega rodu Amy Tan, da ljudje berejo zgodbe zato, da bi razumeli resnico.
Pripovedovanje zgodb, kakor jih je ustoličilo ljudsko slovstvo, se je sčasoma seveda moralo spremeniti. Kar je nekdaj - in poslej - s pravilno zasukano besedo omogočilo komunikacijo, ki sicer ni izvedljiva nikakor drugače, na primer predajanje veščin iz roda v rod, in bilo steber kolektivnega spomina, zakladnica najosnovnejših človekovih upanj in strahov, se je s časom spremenilo v užitek na obeh straneh, na pripovedovalčevi oziroma pisateljevi in na odjemalčevi, bralčevi.
Nagib Mahfouz, prvi arabski Nobelovec, in pisatelj, ki je zase pravil, da je otrok dveh civilizacij, faraonske in islamske, je bil eden od najbolj strastnih in loreleijevsko privlačnih sodobnih pripovedovalcev zgodb, mojster sintetizacije vsakršnega človekovega blišča in bede, vinjetiranja na prvi pogled nepomembnih človeških usod, ki so iz njegovega kratkozgodbenega laboratorija prišle bleščeče zloščene, da še danes jemljejo dih vsem, ki si upajo blizu. Mahfouz se je zavedal neznanske moči časa, »Če ga ne ubiješ, bo on ugonobil tebe,« pravi eden od njegovih v času utopljenih pripovedovalcev. Imamo čas za zgodbo? Od nekdaj. A veščina sukanja besed, pravih besed, se je neizogibno kmalu morala spremeniti v umetnost režiranja drugačnih, samosvojih pogledov na svet in človeka, iz neproblematičnega polja spontanega in plemenskega je neizogibno sledila selitev v ris osebnega. Danes nam zgodbe - poleg vseh drugih instanc - seveda v prvi vrsti pripovedujejo pisatelji. Še pred vsako vizualno zgodbo, naj si bodi cenenim ali »arty« oglasnim sporo-
čilom, ali tehtnim filmom, ali fotografijo, so dandanes še zmeraj pač besede, opis, sinopsis, ki z besedami opiše, kaj in kako bo pozneje nekaj videti. Sklepanje, ki si ga lahko dovolimo brez motečega preostanka, je enostavno: začetek vsega so take ali drugačne zgodbe. Brez besed, brez zgodb, brez njihove estetske komponente, brez njihove avtonomne, pa čeprav včasih bizarne ali varljive slike sveta, še več: brez njihove etične, politične, sociološke in katere-koli-že plati bi bili preprosto izgubljeni. Težko je kredibilno zanikati prepričanje, da nas brez zgodb - velikih ali malih in na takem ali drugačnem nosilcu - enostavno ne bi bilo ali pa ne bi bili tako in tako zelo, kot smo. Smo pač civilizacija pripovedovalcev in poslušalcev oziroma bralcev. In to ostaja tudi naša prihodnost. Saj veste, v začetku je bila beseda.
O zgodbah, kakor nam jih dajejo in prodajajo, pa je seveda mogoče razmišljati še v drugačnih kontekstih. V zadnjem tednu in pol sem prisluhnil debatam za dvema okroglima mizama. S prve, ki jo je priredila tukajšnja literarna revija in je bila posvečena problematiki literarnih nagrad, mi je ostal v spominu seveda razumljiv, a vendar drastičen podatek, da je bil le lanski dobitnik Delove nagrade za roman leta kresnik in dobitnik nagrade Prešernovega sklada tisti, ki se mu je v zadnjem desetletju uspelo uvrstiti na seznam stotih največkrat izposojenih knjig v tukajšnjih javnih knjižnicah. Uf! Na drugi okrogli mizi, ob letošnjih pred kratkim sklenjenih slovenskih dnevih knjige razumljivo posvečeni kramljanju o najrazličnejših čudaštvih podalpskega založništva in portretiranju morebitnih primernih »izhodnih strategij«, si je kolega pisatelj, profesor in urednik dovolil izraziti svoje začudenje nad dejstvom, da je izposoja uborno napisane knjige o zakonskih tegobah in ločitvenih zdrahah ene izmed slovenskih starlet in vseh pikantnostih in prostaštvih, ki »po definiciji« sodijo zraven, z lahkoto presegla izposojo vseh knjig Sla-voja Žižka skupaj. K temu sodi velik Hm. Ni mi do tega, da bi se poskušal z omenjanjem takihle zadevščin kakor koli zgražati ali z malce snobovsko kraljevsko množino vihati nos, češ Mi že vemo, kaj je dobro branje, plebs pa naj se kar davi in trapi s pri-tlehnostmi, drugega mu pač ne preostane. Nikakor, a tu je problem, ki ga slovenska kulturna politika še nikakor ni niti začela
IZGUBLTENI.
razreševati. To je kajpada posebna zgodba.
Pozabil sem že, pri katerem ameriškem zgodovinarju ali sociologu sem bil prebral precej prepričljivo utemeljeno tezo, da se vzponi in padci različnih civilizacij ujemajo s spremembami tehnologije komuniciranja. Češ, davne družbe, ki so si za medij izbrale lahki papirus, so dosegle več od tistih, ki so znamenja vrezovale na glinaste ploščice. Tehnološko-politične spremembe imajo svojo logiko: tiskani knjigi so sledile verske vojne, vzniku radia kot propagandnega in političnega orodja pa drugo svetovno klanje. Kako nam kaj kaže zdaj, v risu digitalnega? Da nas še zmeraj žeja po zgodbi, pravi zgodbi, ne nazadnje tudi prav tisti zgodbi, za katero že desetletje in več ne najdemo časa, da bi jo znova prebrali in "preverili", kako jo zmoremo sprejeti zdaj, je dokazov, tudi tržnih, vsepovsod veliko. Igračka z imenom iPad, ta nova inscenacija Gutenbergovega epohalnega prenosnega bralnika, je le zadnja izmišljija, katere avtorji nam hočejo dopovedati, da bomo brez nje vsi tisti, ki nismo ravno navdušeni tehnofili, ostali brez. Brez zgodbe, namreč. Hm, kot da ne bi več obstajale žepne knjige? Knjige, ki se jih je po "uporabi" dovoljeno civilizirano znebiti brez slabe vesti. Je nova naprava potemtakem "kreativna destrukcija" branja ali mala zgodba na poti v prihodnost? Tisto, kar ostaja, je isto, kot zmeraj - zavezanost zgodbi, pohlep po njej. In nemara ni ravno po naključju ugledni časnik New York Times kot zgledni "dobavitelj vsebin" že pred časom, še pred novo pogruntavščino gospoda Jobsa in njegovih, začel ponujati knjige, razrezane na posamezne kose. Seveda, v modni elektronski obliki. Prirejene tako, da jih je bilo mogoče v enem požirku, na primer na poti v službo, prebrati hkrati z vso drugo elektronsko pošto, ki se človeku nacedi v to ali ono prenosno napravo. Zadevščina je bila podkletena z amerocentrično ugotovitvijo oziroma domnevo, da je na svetu dovolj lastnikov blackberryjev, iPhonov in drugih pametnih telefonov, ki o sebi mislijo, da berejo premalo leposlovja, in bi jih tako zdravljenje z dnevno dozo literature pomi-
rilo in osrečilo. Na Daily Lit se je bilo mogoče naročiti poljubno, vsak dan v tednu z enkratnim odmerkom ali z več dnevnimi dozami ali pa le trikrat ali petkrat na teden, po želji, izbirati pa je bilo in je še zmeraj mogoče med tisočimi naslovov v skoraj sto kategorijah. In tako si lahko zastonj "bral" Viharni vrh ali Madame Bovary in se imel fino. Še drugače so se konzumiranja zgodb lotili pred leti na Japonskem. Tam je pleme tehnološko podkovanih dvajsetletnic uvedlo nov žanr, keitai shosetsu, zgodbarstvo, kot ga omogoča mobilni telefon. Tako imenovane "romane" so pisala mlada dekleta za mlada dekleta, o kvaliteti bi se bilo mogoče pogovarjati, kot se reče, a fenomen je postal neverjetno uspešen, med desetimi najbolje prodajanimi romani jih je bilo pred časom kar osem, ki so bili izvirno "telefonski", najboljši pa so se prodajali v več kot milijon izvodih. Ni mogoče zanikati, da je na "porabo" vplivala temeljna dovzetnost za zgodbo. Takih odjemalcev, ki se ne zmrdujejo nad neknjižno ponudbo branja, se veseli tudi vladar novic Rupert Murdoch, ki je prepričan, da so zmožni preživeti tudi stari, tradicionalni mediji in načini posredovanja vsebin, le prilagoditi se morajo zdajšnjosti. Tako za časnike kot knjige vidi rešitev ravno v iPadu, a to pravzaprav ni tako pomembno kot to, da tudi v prihodnosti vidi neznansko poželenje po zgodbah.
V davnih časih se je taki potrebi v gostoljubnem arabskem svetu streglo skorajda popolno: tako rekoč v vsakem spodobnem mestu ni smela manjkati madafa, hiša, kamor so bili kar se da prijazno povabljeni vsi obiskovalci. Tam je vsekakor zmeraj moral biti tudi hakavati, pripovedovalec zgodb in hkrati tudi še igralec, pevec (v roki je običajno držal rababo, violini podoben preprost strunski instrument), zgodovinar, skratka od Boga udarjeni modrijan, čigar naloga pa ni bila zabavati, ampak preprosto nizati zgodbe. To je bil samoumevni smisel. Ga še zmoremo razumeti? Smemo upati, da bo umetnost pripovedovanja večno ohranila svoj naboj, ne glede na formo? ■
kultura umetnost družba
Zakaj že?
Odgovor vsako drugo sredo pri bralcih.
^ Zagotovili si boste najbolj celovite informacije
in interpretacije pomembnih kulturnih dogodkov v Sloveniji in okolici.
^ Naročniki boste imeli brezplačen dostop do vseh vsebin na www.POGLEDi.Si.
Naročite se danes. Prihranite do 59%*.
^ Do oktobra 2010 boste Poglede na želeni naslov prejemali brezplačno.
^ Po izteku promocijskega obdobja boste imeli kot naročnik edinstvene ugodnosti.
Cena Pogledov za naročnike štirinajstdnevnika Pogledi
39 €
prihranek 41%
Enoletna naročnina
cene v
prosti prodaji
23 €
prihranek 33%
Polletna naročnina
cene v
prosti prodaji
Cena Pogledov za naročnike časopisa Delo in Nedelo
Enoletna naročnina
27 €
*prihranek 59%
cene v
prosti prodaji
Polletna naročnina
16 € prihranek 53%
cene v
prosti prodaji
naročilo
Želim se naročiti na Poglede (označi). □ polletna naročnina □ letna naročnina
Ime in priimek: _
Organizacija (za pravne osebe): _
Naslov:
Poštna številka: Telefon:
I in kraj:
J_I_I_I_I_I_I_L_
E-naslov:
Davčna številka (za pravne osebe) Podpis I ^ 1 I_I_I_I_I_I_I_I_I
□	Sem že naročnik Dela in/aii Nedela (označite obstoječi naročniki Dela in Nedela, da vam bomo upoštevali dodatni popust).
□	Nisem še naročnik Dela ali Nedela in se želim naročiti na Delo z Nedelom (obračuna se vam cena Pogledov po pogojih za naročnike časopisa Delo in Nedelo).
Izpolnjeno naročilnico izrežite in jo pošljite na naslov: Delo, d. d., Naročnine, Dunajska 5, 1509 Ljubljana.
Za dodatne informacije nas lahko pokličite na brezplačno številko 080 11 99.

* Izračun cen naročnine se pri letni naročnini nanaša na obdobje 1.10.2010 do 30.9.2011, pri polletni naročnini pa na obdobje 1.10.2010 do 31.3.2011. Vse cene vključujejo 8,5% DDV. Naročniki v tujini poleg cene naročnine plačajo tudi poštne stroške po ceniku Pošte Slovenije, vključno s poštnimi stroški za promocijske izvode.
Delo, d. d., bo osebne podatke naročnika uporabljalo za izpolnjevanje naročniškega razmerja. Podatki se uporabljajo in shranjujejo skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur.I.RS, št.86/2004-67/2007). Z naročilom dovoljujem, da Delo, d. d., moje osebne podatke obdeluje v svojih zbirkah ter jih uporablja za naslednje namene: statistično obdelavo, segmen-tacijo kupcev, obdelavo preteklega nakupnega vedenja, izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, obveščanje kupcev o morebitnih napakah na izdelkih, pošiljanje ponudb, oglasnega gradiva, revij in vabil na dogodke Dela, d. d., in partnerskih podjetij Dela, d. d., ter za telefonsko, pisno in elektronsko anketiranje ter zbiranje naročil. Njegove/njene osebne podatke lahko Delo, d. d., hrani in obdeluje neomejeno oziroma do pisnega preklica privolitve naročnika. Naročniku pripadajo vse pravice skladno z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot, Ur.I.RS, št.20/98-86/2009). Veljavnost naročilnice je do 31.12.2010.
pogledi 28. aprila 2010
FABULA
DlJANA MATKOVIČ
KAJ VSE JE POTREBNO,
Koliko ljudi, denimo, je potrebnih, da zaživi neka dobra, ne ravno majhna ideja? Če bi zgodbo o festivalu Fabula začeli z vsemi, ki so vključeni v nastajanje in izvedbo tega projekta - od organizatorjev do avtorjev, urednikov, prevajalcev, novinarjev, založnikov, pa medijskih in drugih pokroviteljev - in k temu dodali še podatek, da zadeva letos poteka sedmič, bi se nam ob seštevku glavnih krivcev, ki so ustvarjali zgodovino in snujejo sedanjost festivala, najbrž zavrtelo v glavi. Nič drugače ni s tistimi številkami, ki ob sebi nosijo oznako evro. Da bi speljali festival, kot je Fabula, potrebujete približno 800.000 eVrov, pri tem jih približno 600.000 prispeva Mestna občina Ljubljana, ki je letos prestolnica knjige. Kam gre ta denar? Velik del ga verjetno odšči-pnejo pisateljske zvezde, letos jih bo na festivalu več: predvsem Herta Müller, aktualna dobitnica Nobelove nagrade za literaturo, pa ameriški pisatelj Jonathan Franzen, ali pa češka literarna zvezda Michal Viewegh, če omenimo zgolj najudarnejše. Natančnega zneska vam organizatorji že zaradi pogodbe, ki jih obvezuje k temu, seveda ne bodo izdali, smo pa od urednika Študentske založbe Mitje Čandra izvedeli, da honorarji nihajo od avtorja do avtorja, nekateri zahtevajo več, drugi manj, najdejo pa se tudi takšni, kot je denimo omenjeni Franzen, ki se bo čez lužo odpravil že zaradi veselja ob opazovanju ptic.
Če že razpredamo o delitvi pogače: ob festivalu je na Študentski založbi v okviru projekta Knjiga za vsakogar izšlo deset knjig - šest knjig gostujočih avtorjev ter štiri knjige, ki imajo v svojem izhodišču mesto: Ljubljano. Kupiti jih bo moč po simbolični ceni treh evrov. Festival bo imel kopico spremljajočih prireditev, med drugim se bo promenada na Bregu pred prihodom posameznega avtorja spremenila v mesto, ki ga zaznamuje. New York, Jeruzalem, Praga in tako naprej. Dodajmo k temu še pisanje
DA V SREDIŠČE
PRIDE ZGODBA?
kolektivnega romana na potujoči knjižnici, natečaj Knjiga v stripu za osnovnošolce, bral-nice na prostem, videoportrete na avtobusih LPP, pa filmsko fabulo in še bi lahko naštevali. Med 3. in 28. majem, v dneh, ko bo trajal festival, boste pač težko našli Slovenca, ki v tem času ne bo oblegan s knjigami.
Vse skupaj seje sicer začelo bolj skromno, se spominja Mitja Čander. »Fabula je pred sedmimi leti nastala kot zelo majhen projekt z nekaj dogodki in se šele dve leti kasneje razširila v relativno velik festival« Takrat so začeli tudi podeljevanje Dnevnikove fabule za najboljšo slovensko zbirko kratkih zgodb, ki bo letos okronala petega prozaista (dosedanji dobitniki fabule so: Nejc Gazvoda, Katarina Marinčič, Maruša Krese in Peter Rezman). S to nagrado je festival zapolnil manko pri podeljevanju oznak najboljši, ki ga ob nagradah za najboljši roman, najboljšo zbirko poezije, najboljši prevenec in drugih zdaj dobivajo tudi najboljši prozaisti na kratke proge.
»Osnovna ideja, ki je bila na delu pri snovanju festivala,« razlaga Čander, »je izhajala iz tega, da že štirinajst let delamo festival Dnevi poezije in vina, ki se vedno dogaja v nekem idiličnem okolju, hoteli pa smo narediti še neki urban, mestni festival. Videli smo, da imajo po Evropi prestolnice festivale, ki so strukturirani drugače. Kjer gosti ne pridejo sočasno in festival traja tudi do mesec dni dolgo, se jim pa zato posveča toliko večja pozornost. Samostojni literarni večeri, predavanja, intervjuji, izdaje knjig « Festival ima vsako leto temo, ki je jedro zanimanja, in letos je ta tema mesto. Mesto, ki pravzaprav ni drugega kot kulisa za zgodbe: »Bistvo festivala je, da na njem slišimo zanimive zgodbe, ne pa tistih klišejskih, enodnevnih,« je še dejal Čander. »Festival je svojevrsten upor tržni logiki, v končni fazi živimo v svetu zgodb.« ■
nagrajenci preteklih let
Gazvoda
Marinčič
Krese
Rezman
Nejc Gazvoda (1985), prvi dobitnik Dnevnikove fabule za najboljšo zbirko kratkih zgodb, ki je bila podeljena leta 2006, je kot nekakšen Wunderkind osupnil s prvencem Vevericam nič ne uide. In jim tudi ni nič ušlo: poleg Dnevnikove fabule so bile okronane še z zlato ptico in bile nominirane za najboljši prvenec leta. V nekem intervjuju, ki se je zgodil tik pred podelitvijo nagrade, za katero je bil tedaj nominiran tudi (in v drugem krogu izpadel) Drago Jančar, je mladi Novomeščan razmišljal takole: »V zvezi z nominacijo so me zafrkavali na faksu in me nekaj časa klicali Jančar in ne vem kaj še vse. Na vse skupaj pomisliš kar malo s strahom, ker se bo gotovo našel kdo, ki bo rekel, da vse skupaj ni pošteno, da nisi tako dober.« Kot se je izkazalo kasneje, je bil strah odveč: prvencu so sledili roman, zbirka zgodb in še dva romana, s katerimi se je Gazvoda docela ustoličil na slovenskem literarnem
nebu. (FOTO JOŽE SUHADOLNIK)
Katarina Marinčič (1968) je žirante Dnevnikove fabule prepričala leta 2007 z zbirko zgodb s preprostim naslovom O treh, ki se jim je glavna nagrada prejšnje leto izmuznila, je bila pa v ožjem izboru nomi-nirancev (žirija vsako leto obravnava bero dveh let). Svoj izbor je žirija utemeljila z besedami, da je Marinčičeva »kultivirana avtorica, ki v kratkih zgodbah na izviren način prepleta dokumentarnost, domišljijo in humor, ki jih z naratološko distanco in značilnim, do potankosti izdelanim slogom brusi v literarne mojstrovine«. Žirija Dnevnikove fabule pa ni bila edina žirija, ki jo je Marinčičeva s svojim pisanjem prepričala. Leta 2001 je za svoj tretji roman z naslovom Prikrita harmonija dobila prestižnega kresnika. Prav tako sta se v strokovni javnosti dobro zapisala predhodna romana: prvenec Tereza iz leta 1989 ter Rožni vrt, ki je izšel dve leti kasneje, (fo™ aleš cerniveo
Pred dvema letoma je šla Dnevnikova fabula v roke Maruši Krese (1947), pisateljici, pesnici in novinarki, ki živi in dela v Berlinu. Zbirka zgodb Vsi moji božiči, ki je bila prva avtoričina knjiga, izdana pri slovenski založbi, in v kateri avtorica »na iskren način izpisuje zgodbo svojega življenja, razpeto v času in različnih prostorih«, kot se je zapisalo članom žirije, je po podelitvi nagrade med kritiki in omenjenimi izzvala nekaj nesoglasij in trdih udrihanj po tipkovnici. Ne glede na to je po tipkovnici udrihala tudi Maruša Krese in izdala še zbirko Vse moje vojne, v kateri je žanrsko prepletla esejizem in leposlovje in obenem postavila svojevrsten spomenik spominjanju vojn. Za svoje kulturno-humanitarno posredništvo med Bosno in Nemčijo je pred leti prejela nagrado iz rok nemškega predsednika, ("^o meta krese)
Še aktualni dobitnik Dnevnikove fabule Peter Rezman (1956) je lani prejel fabulo za knjigo Skok iz kože, zbirko sedmih novel, v katerih piše »o življenju v rudarskem mestu skozi usode brezimnih junakov, vpetih v predvidljivi, enolični okvir kna-povskega sveta. Rudnik ni samo tematsko središče Rezmanovih zgodb, ampak tudi njihova posebna perspektiva ter simbol za svetle in temne sile v nas,« se je zapisalo žiriji. Zgodbe o rudarjih pri Rezmanu niso iz trte zvite, kot se reče - leta 1975 se je avtor zaposlil v Rudniku lignita Velenje (in kasneje službo opustil), zato pa je tema rudarstva postala njegova stalnica, tudi v poeziji in dramatiki. Dramsko obdelavo so doživele tudi nagrajene novele, istoimenska monodrama pa je v letošnji sezoni zaživela v MGK v režiji Jake Andreja Vojevca, vlogo brezimnega protagonista je odigral Gaber K. Treseglav. (foto aleš cerniveo
štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo
pogledi
Pogledi issn 1855-8747 Leto 1, posebna izdaja ob mednarodnem festivalu zgodbe Fabula
odgovorna urednica: Ženja Leiler urednik posebne izdaje: Igor Bratož likovni urednik: Frmin Mededovič oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja poslovna direktorica: Mojca Jazbinšek
Izdajatelj: Delo, d.d. Dunajska 5, Ljubljana predsednik uprave: Jurij Giacomelli
tisk: Delo, d. d.. Tiskarsko središče
naslov uredništva:
Pogledi, Dunajska 5,1000 Ljubljana
Tel. (01) 4737 290
faks (01) 4737 3010
e-pošta: pogledi@delo.si
www.pogledi.si
Število natisnjenih izvodov 60.321 naročnine in reklamacije
Tel. 080 1199, (01) 4737 600 e-pošta: narocnine@delo.si
oglasno trženje dajana.gutesa@delo.si Tel. (01) 4737 540 sonja.juvan@delo.si
Tel. (01)4737515
Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli mediju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira.
0
Mestna občina Ljubljana

' ^ *	republika Slovenija
minististvo za kulturo
Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta Ljubljana -svetovna prestolnica knjige 2010.
Septembra 1991 je Herta Müller v švicarski kulturni reviji DU objavila kolumno z naslovom Das Messer der Vernunft (Nož razuma), v kateri piše tudi o Sloveniji: »Ko poslušaš in bereš o ljudeh in krajih, ki jih poznaš, te za čelom zaskeli. V glavi nastane slika o navzočnosti in nenavzočnosti. Oboje sestavlja bližino, ki je razcepljena.« Potem pa še nadaljuje: »Tako se mi že tedne in tedne dogaja s Slovenijo. Pet dni prebivanja je bilo dovolj, da zdaj, ko razgrnem časopis in vključim televizor, vem, da gre, ko gre za Slovenijo, za tujce, ki jih poznam. Za ljudi, ki sem si jih z naglim pogledom na mimoidoče približala, in ceste, ki so se mi s hojo obesile na podplate. V teh petih dneh sem z vsemi temi ljudmi na ulici delila željo po samostojnosti, ki je postala tudi moja lastna želja. In na to željo nisem pozabila, čeprav politiki bogatih zahodnoevropskih držav na dolgih zasedanjih to željo složno prezirajo
I eh stavkov Herte Müller izpred dvaj-Isetih let pa ne citiram le zato, ker ' piše o nas, temveč tudi zato, ker me to razumevanje samostojnosti Slovenije izpred dvajsetih let nekoliko spominja tudi na njeno usodo. Le nekaj let prej, leta 1987, je Herta Müller s takratnim možem Richardom Wagnerjem prišla v Zahodni Berlin - rešila se je romunske obveščevalne službe Securitate in njenega šikaniranja - vendar s tem težav nikakor še ni bilo konec. Vse do padca zidu oziroma romunske diktature se ni mogla počutiti varno, vse te travme pa so jo zasledovale še dolgo potem in so trajno zaznamovale njeno življenje vse do dandanes. In kako se je vse začelo, kakšno je bilo življenje Herte Müller v Romuniji, sprva v rojstni vasi, potem še v Temišvaru?
Herta Müller se je rodila v vasi Nitzkydorf v Romuniji leta 1953, kjer so že tristo let živeli banatski Švabi. Pravi, da so iz te vasi odhajali le takrat, ko so se zgodile velike katastrofe - svetovne vojne ali deportacije. In kdor je te katastrofe preživel, se je v vas spet vrnil. Herta Müller na rojstno vas nima lepih spominov. Njen oče je bil v zloglasni nacistični SS - Sturmstaffel - in iz vojne se je vrnil zelo pozno. Njena mati je imela zaročenca, ki je v vojni umrl, oče pa prijateljico , ki je umrla v Rusiji. Oba sta torej izgubila svojega partnerja. Vendar je življenje moralo potekati naprej, zato sta se nekako »aranžirala«, kot pripoveduje Herta
Müller v nekem intervjuju, vendar je kot otrok čutila, da zakon ni bil najbolj harmoničen, kakor da torej ne bi šlo za »pr(a)vo« izbiro. V petdesetih letih, ko je bila še otrok, je v Romuniji vladal stalinizem. Zaradi najmanjše malenkosti si lahko končal v delovnem taborišču ali ječi. Vsepovsod je vladal strah - bil je, skratka, povsod navzoč. Ozračje v vasi, kjer je odraščala, je bilo neprijetno. Vsakdo je o vsakomer vedel vse. Skrivnosti ni bilo, vsak kamen je imel »dvoje oči«, kot pravi. Vse je bilo vidno, vse je bilo mogoče videti. Na vasi je vladala etnocentrična miselnost nemške manjšine, da so vsi drugi slabši in manjvredni: Madžari so bili osorni, Romuni umazani ... Vladala pa je tudi trdna zavest, kakšni so sami: urejeni, prizadevni, čisti. In vas je poznala trdne strukture in rituale s tremi generacijami pod isto streho. In vse to ji je bilo zoprno.
V mestu Temišvar, kjer se je zaposlila po študiju nemščine in romunščine, je bilo še slabše. Nalogo vaščanov je prevzela policija oziroma služba za državno varnost - Se-curitate. Razlika je bila le to, da so ji zdaj stregli tudi po življenju. To se je zgodilo potem, ko je Herta Müller odbila zahtevo, da bi bila obveščevalka tajne službe. Takrat je delala v neki tovarni in prevajala besedila, ki jih sploh ni razumela, kakor poudarja. Nekateri uslužbenci v tovarni so morali vstati že zelo zgodaj zjutraj, tudi ob treh, da so potem prišli na delovno mesto. Ob desetih zvečer so potem bili spet doma, izmučeni in utrujeni. Najpomembneje je bilo, da si v tovarni navzoč in da državni aparat ve, kaj ljudje počnejo in s čim se ukvarjajo - da jih imajo pač pod
nadzorstvom. Delali so tudi ob sobotah ali nedeljah, treba je bilo pač izpolniti delovni načrt. Herta Müller je vstajala ob petih, v tovarno je hodila peš, saj je večkrat zaman čakala na tramvaj, službe pa nikakor ni hotela zamuditi. Nikomur ni hotela dati povoda, da bi jo odpustili ali kako drugače kaznovali. Delavci v tovarni so si za malico s seboj prinašali slanino, zavito v časopisni papir. Ko so jo rezali in vtikali v usta, so z nje prej odstranili še tiskarsko črnilo ... Dve leti sta tako minevali v istem tempu, enolično in pusto. Herta Müller je prevajala v pisarni, ki si jo je delila še s šestimi sodelavci, bilo je zelo glasno in hrupno, saj so vanjo prihajali delavci, da bi jim izplačali plačo. Motiviranost in produktivnost sta bili porazni. O tem pravi anekdotično: Če smo imeli deske, nismo imeli žebljev. Če smo imeli žeblje, nismo imeli desk. Če pa smo imeli žeblje in deske, smo bili na sestanku ... Potem pa, ko je bila tam že tretje leto, se je zgodilo nezaslišano: V njeni pisarni se je nenadoma pojavil uslužbenec tajne službe, jo divje ozmerjal, da je ne-marnica in psica, potem pa spet odšel. Ko je prišel tretjič, se je usedel za pisalno mizo in nanjo položil aktovko. Spet je preklinjal in jo žalil, na mizo položil list papirja in zakričal, naj piše: ime, priimek, datum rojstva, naslov. Zapovedal ji je, da bo odslej morala sodelovati s Securitate, kolaborira-ti, colaborez se je glasila romunska beseda. In tega papirja Herta Müller ni mogla in ni hotela podpisati, odložila je pisalo in stopila k oknu ter se zazrla na cesto. Cesta se je imenovala Strada Glorie, čeprav je bila prašna, luknjičasta in umazana. Ko je tako zrla na cesto, je uslužbencu dejala,
Nobelovka Herta Müller
LiterAkOU^RAPIJA
SLAVO SERC
da kakršno koli kolaboriranje ne ustreza njenemu značaju. To je uslužbenca tako razjezilo in spravilo naravnost v bes, da je histerično raztrgal list papirja in koščke potem zalučal na tla. Zagrozil ji je, da jo bodo utopili v reki ... Nekega jutra je potem svoje slovarje našla na hodniku pred pisarno. Odvzeli so ji pisalno mizo, za njo je sedel že nekdo drug. Nekaj časa ji je del svoje mize odstopila prijateljica, ki ji je o vseh teh represalijah pripovedovala na poti iz službe. A čez nekaj časa ji je pred vrati pisarne rekla: Ne smem te pustiti noter, pravijo, da si vohunka. Splošno obrekovanje jo je zelo prizadelo. Med kolegi je postala ravno to, kar ni hotela biti: sodelavka organa za državno varnost. V tem trenutku, pravi, je spet postala otrok svoje matere. V govoru ob podelitvi Nobelove nagrade v Stockholmu je Herta Müller poudarila pomen materinega vprašanja vsako jutro, ko je zapuščala hišo: Imaš žepni robec? To vprašanje je bila nekakšna neposredna nežnost - na kmetih se namreč nežnost ni izkazovala neposredno, bilo bi nekako nespodobno. Nežnost se je preobleka v to vprašanje, ki je bilo za Herto Müller tudi dokaz, da mati misli nanjo, in to ji je dajalo nekakšen vtis varnosti. Z robcem je tako iz hiše odhajal tudi del matere. Robec je bil koristen za marsikaj, ne samo za brisanje nosu: za ustavitev krvavenja, moker je blažil »buške« na glavi ali pa je lajšal glavobol. In zdaj, ko je tako ostala brez vsakega kotička v službi, si je Herta Müller razgrnila robec na stopnicah in se usedla nanj. Na kolena si je potem naložila slovarje in poskušala prevajati - žepni robec ji je tako dajal zatočišče, bil je nadomestilo za pisarno oziroma pisalno mizo ... Romunija, ki jo je spoznavala in v kateri je živela Herta Müller, je bila dežela »omejitev« -vse je bila »meja«. In na meji je umrlo veliko ljudi. Vedno znova se je takrat slišalo, da so na meji koga ustrelili. Meja je bila magnet, vsakdo jo je hotel zapustiti, jo prekoračiti, se
osvoboditi travm in represalij ... In Herta Müller je od vsega začetka upala, da je njen čas v Romuniji omejen, da ne bo trajal dolgo in da bo državi lahko nekoč obrnila hrbet.
Svojo prvo knjigo Niederungen (Nižave, 1982) je Herta Müller pisala v času, ko je delala v tovarni in ko je doživljala omenjene represalije. Čeprav v pisarni ni bilo mirno, temveč - prav nasprotno - zelo hrupno, je vendarle pisala zgodbe, ki so potem avljene izšle v cenzuriranem prvencu. Herta Müller je pisala, ker se je poskušala z nečim zaposliti, pisanje je bilo nekakšno nadomestilo, kompenzacija za delo, do katerega ni imela posebnega odnosa - tehnična navodila za stroje je kratko malo niso zanimala. Ničesar ni razumela. In tudi strojev si ni mogla predstavljati. Iz svojega pisanja nikakor ni delala mita, postavljala ga ni na nikakršno »višje mesto«, že od vsega začetka ne. Ob omenjenih življenjskih okoliščinah kaj takega tudi ni bilo mogoče. In pravzaprav sploh ni hotela postati pisateljica. Pisanje je bilo zanje pač neko delo, ki se ji je vsiljevalo in se ji je nazadnje tudi dokončno vsililo ... Kult lastne osebe ji je tuj in zoprn, tako kot ji je zoprn kult dikatorja ali kakega politika. Literatura je za Herto Müller - na splošno rečeno - odsev vsakdanjika, njegovo zrcaljenje. V diktaturah je vse »golo« in razgaljeno, vse je vidno, prozorno. In vidno je tudi, kakšen učinek ima literatura. Najprej seveda v negativnem smislu. Če v diktaturi kaj napišeš ali opišeš, se pojavi tajna služba organa državne varnosti. Začutiš strah, pravi, ki ga imajo ti organi pred literaturo. Diktature ljudem pač postavljajo meje in te meje potem pač služba državne varnosti nadzoruje. Svobodo poskušajo prepoditi, meje pa potem ljudi »poškodujejo«, zaznamujejo in jih izobčijo. Doseči želijo
predvsem to, da bi se v ljudeh naselil strah. In to deluje, to je občutila Herta Müller, ko se je bala, da so ji zastrupili hrano, saj je opazila, da je med med njeno odstotnostjo nekdo v stanovanju, da so bile njene stvari premaknjene. Herta Müller je prepričana, da so se vzhodnoevropske diktature zrušile tudi zaradi svojega imperativa, da bi bile popolne, da bi se vedno bolj izpopolnjevale, hkrati pa so bile vedno manj produktivne. Njihova edina uspešna produktivnost je bila produciranje strahu.
Herta Müller se izogiba besedi domovina (Heimat). Bolj kot ta beseda ji je blizu beseda jezik - jezik je zanjo prava domovina. Njena materinščina je nemščina - njen prvi jezik, jezik nemške manjšine na vasi. Državni ali ideološki jezik je bila romunščina, te ni marala, saj je bila namenjena »pranju možganov«, nenehnemu ideologiziranju. Pač pa ji je bil ljub pogovorni jezik - torej tista romunščina, ki jo je Herta Müller govorila s prijatelji. Romunščine se je naučila pri petnajstih letih. In takrat je začutila, kako lepo zveni. In da ima veliko ravni in posebnosti, ki jih nemščina ne pozna.
Herta Müller je sama večkrat poudarila pomen romunskega jezika in dvojezičnosti za svojo literarno ustvarjalnost in poetičnost jezika. Njen poetični zaklad se je pleme-nitil s tujostjo romunščine in se potem tak, oplemeniten, spet vračal k njej, v njeno govorico oziroma pisavo. Zato nekako povezuje dva jezika in dve kulturi, v svoji literaturi pa poetičnost in epskost, realizem in nadrealizem, sanj-skost in ideologijo. Ta »dvojnost« se lepo kaže v romanu Der Mensch ist ein großer Fasan auf der Welt (Človek je velik fazan na svetu, 1986). Poetični naslov odslikava različne nianse, ki se pojavijo, če kakšno frazo prevedeš iz enega jezika v drugega. V romunščini pomeni fraza o človeku kot velikem fazanu na svetu, da ti je kratko malo spodletelo,
pisalo: samomor. Vprašanje, kako je umrl, je Herto Müller zaposlovalo in jo zaposluje še do dandanes: So ga hoteli že takoj umoriti? So ga prisilili, da se je obesil? Si je moral sam čez glavo natakniti zanko? So ga prej mučili? In podobno. Herta Müller je po prijateljevi smrti povsod videvala zanke: v avtobusu se jih je izogibala in se opornih zank ni oprijemala, v plaščih, ki so viseli na obešalniku, je naenkrat spodaj zagledala noge, ki so potem spet izginile, in podobno. V blodnjaku misli so se porajali vsi mogoči scenariji, fiktivne in realne grožnje. To niso bili trenutki neutemeljenega strahu, ki po Cioranu nejbolj ustrezajo človeški eksistenci, temveč so bili globoko zakoreninjeni v diktaturi, ki sta jo simbolično predstavljala organ državne varnosti Securitate in romunski diktatur Ceausescu. To je bil konkreten strah zaradi rednih zasledovanj in zasliševanj. Prijatelji so bili priprti in ustrahovani, mučeni in poniževani. Herta Müller je to vedela in o tem so se tudi pogovarjali. Ta zasliševanja in hišne preiskave je podoživljala na svoji koži. V glavi imaš misli, ki se jih ne moreš znebiti, čutiš jih v telesu, vendar jih ne moreš odvreči. Svet in stvari okrog sebe poskušaš dojeti kot samoumevnost, vendar ti to ne uspe. V omenjeni knjigi esejev iz leta 2003 poskuša to samoumevnost razložiti s tole anekdoto: Pred hišo sedi na klopi starec. Mimo pride sosed in ga vpraša. No, sosed, sediš tukaj pred svojo hišo in premišljuješ? Vprašani pa potem odgovori: Ne, samo sedim. Herta Müller bi rada poznala to samoumevnost, pravi, da se tu in tam usede k starcu na klop, vendar mu do dandanes ne verjame ...
Terapija za vse te travme je literatura. Tista, ki jo Herta Müller bere, in tista, ki nastaja izpod njenega peresa. In seveda to ni vsaka literatura, temveč samo tista, ki v glavi povzroči nemo blodenje, ki se v glavi izteka tam, kjer to, kar povzroči, med sabo komunicira drugače kot pa same
Herta Müller se izogiba besedi domovina.
BOLj KOT TA BESEDA jI jE BLIZU BESEDA jEZIK - jEZIK jE ZANjO PRAVA DOMOVINA. NjENA MATERINŠČINA jE NEMŠČINA - NjEN PRVI jEZIK, jEZIK nemške mANjšiNE NA vasI. DRžAvNI ALI IDEOLOšKI jEZIk jE bila romunščina, te NI marala, saj jE bila NAMENjENA »prANju možganov«, nenehnemu IDEOLOGIZIRANjU.
da si ga polomil in da si neuspešen. V nemščini je to bolj nekdo, ki se rad hvali, ni ravno nastopač, bolj bahač s svojim barvitim perjem. V nemščini gre torej bolj za »površin-skost«, zunanjost, v romunščini pomeni bolj njegovo »eksistenčno« situacijo. Fazan je ptič, ki ne more leteti, zato je lahek plen, hitro ga lahko ustreliš ali uloviš, ne more ti pobegniti.
Herta Müller je ves čas ostala zvesta svojim temam, piše o tem, kar jo je zaznamovalo v mladosti in kar je doživela. In to je bila seveda Ceausescova diktatura v Romuniji. Preden ji je uspelo pribežati na Zahod - v takratni Zahodni Berlin, je bila že na robu obupa, saj jo je tajna služba Se-curitate z raznimi psihološkimi triki spravljala v strah in obup. Pomislila je celo na samomor, vendar je potem sklenila, da naj jo raje pokončajo »oni«. Vse, kar je od prijateljev izvedela o zaslišanjih, hišnih preiskavah, grožnjah s smrtjo, se je ponovilo pri njej, kakor izčrpno piše v knjigi esejev Der König verneigt sich und tötet (Kralj se prikloni in mori, 2003). Zato jo je bilo nenehno strah, ali so morda hrano zastrupili, kajti v stanovanju je vedno znova našla sledove organov državne varnosti. Ta strah se je nadaljeval še tudi pozneje v Berlinu, kjer se ji je zdelo, da ji je Securitate še vedno za petami. Zgodilo se je, da so enega izmed njenih prijateljev (takrat je bila že v Berlinu), osemindvajsetletnega gradbenega inženirja Rolanda Kirscha, našli obešenega v stanovanju, pesnika in fotografa, ki je s Herto Müller ohranil stike tudi po njeni izselitvi in ji v rednih časovnih razmikih pošiljal svoje fotografije in razglednice. Na zadnjo je zapisal: »Včasih se moram ugrizniti v prst, da bi čutil, da še obstajam.« Kmalu nato ga ni bilo več, v smrtovnici pa je
besede. In tako se s temi besednimi zvezami nenehno odpirajo prostori ...
V Nemčiji pa je literarna kritika od nje - neizprosno in vedno bolj vehementno - zahtevala »nemški« roman. Tako kot so jo v trgovinah trgovke spraševale, od kod prihaja, in na odgovor, da je iz Romunije, včasih še dodale, da že precej dobro govori nemško, je literarna kritika od nje zahtevala »pravi«, vsenemški roman. To so izrazili seveda drugače kot prodajalke v trgovinah, vendar je bilo jasno, da od nje pričakujejo isti naglas ali isto govorico, ne pogled navzven v neko diktaturo, temveč na državo, v kateri je našla zatočišče in v kateri zdaj živi. Zdelo se je, kakor da ji je nekdo celo svetoval, da se je treba le dovolj dolgo ukvarjati s sodobnostjo, da bi lahko pozabili preteklost. Pri Herti Müller ta recept ni bil uspešen. V samoobrambo bi lahko odgovorila: Ste že kdaj slišali o tem, da je nekdo poškodovan/zaznamovan za vse življenje? Da je s temi temami domala obseden. Edino v svoji zadnji knjigi iz leta 2009, ki ima spet metaforičen naslov Atemschaukel (Nihanje diha), ne tematizira svojega življenja, temveč je z njim postavila spomenik pesniku Oskarju Pastiorju, Büchnerjevemu nagrajencu iz leta 2006, ki so ga pri sedemnajstih letih odpeljali v sovjetski gulag. Prav tako vsem drugim žrtvam. Tam je pet let preživela tudi Hertina mati. Ko je tam umrla njena prijateljica Herta, je po njej dobila ime njena edina hčerka - Herta Müller. To ji je povedala stara mati. Herta si svoje matere nikdar ni upala vprašati, ali v njej morda vidi dve osebi. ■
Jonathan Franzen (1959) je tipična (uspešna) zgodba ameriškega literarnega položaja, razpetega med kariero in margino. Najprej je zgodba uspešne literarne kariere: študij nemške književnosti s Fulbrightovo štipendijo v Berlinu, leta 1987 selitev v New York, takoj pisanje za osrednje revije, zlasti New Yorker in Harper s. Trije romani - The Twenty-Seventh City (1988), Strong Motion (1992), Popravki (The Corrections, 2001) -in zbirka esejev How to Be Alone (2002), več štipendij in nagrad.
Franzna so kot enega osrednjih ameriških sodobnih pisateljev kvalitetne proze uveljavili Popravki. Zgodba je dobesedno domača: Po skoraj petdesetih letih kot mati in žena si Enid želi isto kot zmeraj: da bi se družina zbrala vsaj za božično večerjo, to-
krat za spremembo spet pri njej doma. A žal je moža Alfreda načela parkinsonova bolezen, otroci pa so že zdavnaj v svojih zasebnih polomijah. Najstarejšega dominantna žena uspešno prepričuje, da je depresiven, srednji je zaradi kratke avanture s študentko zavozil akademsko kariero in zdaj neprenehno popravlja scenarij, ki ga ne prebere nihče, najmlajša se je po nizu neuspešnih zvez zapletla tako s šefom kot z njegovo ženo. Zgodba o družinski tragi-komediji v času razcveta čustvene disfunk-cionalnosti, psiholoških samopopravil in globaliziranega pohlepa je očarala: v njej so videli (končno spet!) veliki ameriški roman. Popravki so tudi ustrezali ameriški želji po totaliteti: njihov avtor je obetal, da bi ameriški literarni svet lahko spet postal
cel, saj je zanimivo zgodbo končno spet pripovedoval beli anglosaški protestant.
Franzen se pridružuje dominantni tradiciji v ameriškem romanopisju, v kateri pisatelj črpa iz svoje lastne izkušnje. Popravki so opis selitve bojev za mehanizme dominacije iz družbe v družino in sugeri-rajo, da se novo življenje začne šele, ko je staro zavrženo, ko pustimo za sabo neuspele zaposlitve in presežene vrednote. Alfred razvoj zaustavlja, ker je predstavnik minulih časov - etično identiteto postavlja nad ekonomsko.
Roman, ki opisuje naša življenja, dandanes ne more spremeniti našega življenja; v času Popravkov so tisti, ki bi ob branju začutili, da je treba družbo popraviti, do te mere integrirani vanjo, da za popravke nimajo vzvoda. Zmorejo le svojo neznatno
AVTOR, KI SE NI MOGEL IZOGNITI UVELJAVLJANJU LASTNE BLAGOVNE ZNAMKE
držo v svetu. Enako je svoj položaj v mehanizmih potrošništva določil Franzen sam. Ni se izognil - in ni se mogel izogniti - uveljavljanju lastne blagovne znamke, v skladu z mislijo Scotta Lasha, da »živimo v družbi, v kateri je naše zaznavanje skoraj tako pogosto usmerjeno na reprezentacije kot na r ealnost«.
Ključni reprezentacijski aparat današnjega časa je televizija, v Združenih državah pa vsaj za literaturo Oprah Show. Oprah Winfrey, vodilna literarna mnenjska voditeljica na svetu, je Franzna izbrala za nastop v oddaji in uvrstitev v svoj knjižni klub. Založnik je začetni nakladi 90.000 izvodov sklenil dodati še pol milijona novih - toliko Oprah po navadi proda.
Franzen je najprej posnel dveurni pogo-
vor z Oprahino asistentko, potem pa skušal ustvariti odmik od Oprah. »Čutim, da sem krepko v literarni tradiciji visoke umetnosti, vendar rad berem tudi knjige za zabav o in to morda premošča vrzel, čeprav tako občutki, da me niso prav razumeli, še naraščajo.« Podobno je nastopal tudi v drugih medijih, na nacionalnem radiu rekel, daje bila v oddaji ob nekaj dobrih knjigah izbrana tudi vrsta plitvih, in Oprah je preklicala povabilo: »Jonathana Franzna ne bo v Oprah Showu, saj se zdi, da je izbira v Oprahs Book Club pri njem povzročila nelagodje in konflikte.« Po tej izjavi knjige in avtorja ni več omenjala. Franzen se je skušal izvleči in rekel, da zanj Oprah Show skorajda ni resničen, saj ne gleda televizije, ker je nima, to pa je zbudilo precej posmehovanja - kako lahko avtor, ki ne gleda televizije, o ameriški družbi napiše kar koli vsaj malo podučenega?
14. novembra 2001 je Franzen prejel nagrado National Book Award. Skoraj vse kritike so omenjale konflikt z Oprah, ki je prerastel v glavno temo zapisov (tudi tega). Reprezentacija romana (oziroma reprezen-tacija reprezentacije) je preglasila roman sam. To smemo imeti za zmago Oprah principa, ki v ospredje zanimanja postavlja osebnost, vendar ne resnične, temveč medijsko konstruirano, osebnost kot blagovno znamko. Knjiga je pri Oprah sekundarna in se je gostje v studiu komaj kdaj dotaknejo, brez avtorja pa povsem nezanimiva. Jonathan Franzen z osebnim primerom dokazuje tisti vsi smo del sistema, ki služi kot običajna legitimacija omrtvičenju posameznikovih želj po spremembi, tisti »kar je omogočilo popravek, gaje tudi pogubilo«, kakor se glasi njegov največkrat citirani stavek iz Popravkov. Ne glejte pod površino (avtorja), tam (v delu) ni nič, je rekel Andy Warhol, in Jonathan Franzen tega, čeprav krepko v literarni tradiciji visoke umetnosti živi brez televizorja, ni preslišal.
Andrej Blatnik
MERJENJE SVETA S FORMULAMI IZ ŽENSKIH SPALNIC IN PREŠTEVANJEM IN KATALOGIZIRAN EM
Daniel Kehlmann se je rodil v Münchnu leta 1975 očetu Michaelu in materi Dagmar, televizijskemu režiserju in igralki po poklicu, ter tako že od otroštva živel v okolju, plodnem, da vzgoji zvezdo in umetnika. Njegovo izobraževanje je, morda zavajajoče, nakazovalo drugačno pot; potem ko se je leta 1981 iz Nemčije preselil na očetov rojstni Dunaj, je najprej obiskoval jezuitsko srednjo šolo, nato pa študiral filozofijo in primerjalno književnost na tamkajšnji
univerzi. Svoje prvo delo Beerholmsova predstava je izdal že med študijem, leta 1997. Nato so se knjige kar vrstile, leta 1998 je izdal zbirko kratkih zgodb Pod soncem, naslednje leto pa roman Mahlerjev čas. Že s svojo prvo knjigo je zaoral ledino in ubral za nemško književnost neobičajne smernice: roman namreč govori o čarovniku, ki po spletu okoliščin odkrije, da zna zares čarati. Potem je Kehlmannov uspeh pri kritikih, pa tudi bralcih, eskaliral z romanoma Jaz in Kaminski (2003) ter Izmera sveta (2005), ki sta prevedena tudi v slovenščino. Pisateljski uspeh gaje odvrnil od tega, da bi končal doktorsko tezo, ki jo je sicer posvetil pojmu vzvišenega v filozofiji Immanuela Kanta.
Knjiga Izmera sveta je v njegovi domovini s prodajnih polic izrinila celo Harryja Potterja in postala po Parfumu Patrika Süs-skinda najbolj prodajana nemška knjiga na svetu. Njen zaplet se vrti okrog dveh slovitih nemških znanstvenikov, Carla Frideri-cha Gaussa in Alexandra von Humboldta, ki vsak po svoje poskušata »izmeriti svet«, prvi s formulami, iz ženskih spalnic, drugi pa v divjini Južne Amerike, s preštevanjem in katalogiziranjem, ter njunega srečanja v Nemčiji po Napoleonovem padcu. Avtor sam je o romanu dejal, da ga je napisal kot latinskoameriški roman o Nemčiji in nemškem klasicizmu.
Ta izjava izrecno potrjuje njegov prelom s tradicijo nemške povojne literature, literature, ki so ji smeri določali Gruppe 47,
Mann in Grass. Kehlmann se prej kot pri rojakih zgleduje pri latinskoameriškem magičnem realizmu Borgesa in Märqueza, kritiki pa so ga med drugim primerjali celo z mlajšimi ameriškimi avtorji psevdozgo-dovinske in fantastične literature, kakršna sta Richard Powers in Neal Stephenson. Pogosto ga omenjajo kot pisatelja, ki je v resnobno ozračje germanskega romana znova vpeljal ironijo in humor.
V njegovem prejšnjem, prav tako zelo cenjenem, a pri ljudeh nekoliko manj poznanem romanu je glavni junak antipa-tični novinar Zöllner, ki poskuša izkoristiti starajočega se slikarja Kaminskega za hitro slavo. Napisati želi njegovo ekskluzivno biografijo, ki bi jo izdal po umetnikovi neizogibno bližajoči se smrti (kakor zadevo vidi Zöllner). Stvari pa se seveda zasukajo po svoje ... Naslov avtorjeve zadnje knjige je Slava, to pa nas spomni na tisto slavo, ki mu po lastnem pričevanju kljub številnim nagradam, finančnemu in kritiškemu uspehu še ni stopila v glavo, slavo, v katero Kehlmann uperja svoje porogljivo pero. V romanu se mimobežno prepleta devet zgodb, ki se z različnih strani lotevajo vprašanj identitete in javne podobe.
Čeprav Daniel Kehlmann že devetindvajset let živi na Dunaju, pravi, da mu tamkajšnje politične in literarne razmere ne ugajajo in mu je zato ljubše, kadar ga za svojega vzamejo Nemci. Gregor Vuga
VIEWEGH
Michal Viewegh: Avtor trivialnih romanov? Zastavljeno vprašanje je v zadnjem času stvar nenehnih polemik (če ne že kar goli očitek) čeških kritikov o tej super-zvezdi pisanja, primerljivi s sijočo zvezdo francoskega Houellebecqua, morda. Lenka Jungmannova z Inštituta za češko literaturo v Pragi je tako nekoč denimo povedala tole: »Mislim, da se je v zadnjih letih Viewegh usmeril v tako imenovano tabloidno oziroma popularno pisanje. Po mojem je bilo to načrtno dejanje, kajti uspeh in prepoznavnost sta mu odprla tržne možnosti. Navadno sta pri popularnem pisanju avtorjev glas in slog pisanja sicer povsem odsotna, ali vsaj zadušena. Pri Vieweghu ne gre za to in tu je najbrž
izvodov do zdaj), pri tem pa praviloma drži naslednje: vsako pomlad izda novo knjigo, za katero porabi štiri mesece, preostali čas v letu pa nameni potovanjem, promociji itd. Viewegh, ki je z letom 1995 postal pisatelj svobodnjak, rad poudari, da z vsakim romanom zasluži »kot povprečni Čeh v osmih letih«. Obenem pa ne pozabi dodati tudi naslednjega: »Če bi pisal iz samo komercialnih razlogov, ne bi izdal zbirke intelektualnih literarnih parodij, časopisnih kolumn, ali psihološke novele.
razlog njegove priljubljenosti.« Ko je izdal roman Čudoviti pasji časi, družinsko kroniko iz obdobja češkega totalitarizma, je bilo s kritiki še drugače, takrat so se vrstili vzkliki v smislu »novi Kundera!«; kako in zakaj so takšni vzkliki poniknili in se nadomestili z drugimi, diametralno nasprotnimi, je - resnici na ljubo - prej ko ne stvar ugibanj. Podobno dilemo o ne/trivialnosti kakega avtorja si z malo domišljije lahko zamislimo tudi v naših logih, nekoliko teže denimo v Ameriki, ki je manj obremenjena s tovrstnimi vprašanji, še najmanj pa dileme kritikov ganejo Viewe-ghove bralce, ki jih je iz dneva v dan več. Njegove knjige se v domovini prodajajo v velikanskih nakladah (več kot 1,2 milijona
je besedila kolegov. V obdobju komunizma je poskušal z romanom, dvema, a mu ju ni uspelo spraviti skozi komunistično cenzuro, ki je menila, da v svojih besedilih preveč slavi zahodnjaški način življenja. »Po revoluciji pa je prišla popolna svoboda,« pravi Viewegh. »Lahko sem pisal natanko tako, kot sem hotel, in objavil, kar sem hotel« In tudi je: že omenjene Čudovite pasje čase, pa Angele vsakdanjega dne, Letoviščarje itd. (vsi navedeni naslovi izšli pri Založbi Sanje), naslovov Vieweghovih
I NAVADNO STA PRI POPULARNEM PISANJU i AVTORJEV GLAS IN SLOG PISANJA SICER POVSEM I ODSOTNA, ALI VSAJ ZADUŠENA. PRI VIEWEGHU
NE GRE ZA TO IN TU PRILUBLENOSTI.
E NA BRZ RAZLOG N EGOVE
imenovane Lekcije iz kreativnega pisanja (ob avtorjevem prihodu v Ljubljano knjiga izide pri Založbi Sanje, op. avt.). Za koga naj bi pisal te stvari, če ne zase?«
Vieweghovi začetki so bili manj obetavni, manj donosni. Po svoje pa - tako kot njegovi romani - prav humorni: prvo delovno mesto dobi v neki praški osnovni šoli, a njegovi dnevi veselega poučevanja ne trajajo dolgo - obtožijo ga, da kvari otroke, in to nič manj kot z dramskim besedilom, ki ga je napisal za otroško gledališko skupino. Plan B: zaposli se na mestu urednika pri založbi Českosloven-sky spisovatel, da bi čas preživljal v družbi nadarjenih mladih avtoric. Na koncu je bilo delo dosti bolj razočarajoče: popravljal
knjig je zelo veliko, sledijo mu naslovi filmov, ki so nastali po njegovih literarnih predlogah in med katerimi največjo uspešnico pomeni film Letoviščariji, ki si gaje, glede na statistiko, ogledal skorajda vsak Čeh. Viewegh »zna pisati, pravzaprav edini problem je v tem, da ne ve, o čem bi pisal. Vsebina, ki jo obdeluje, je preveč lahkotna, liki preplitki, obrati prebanalni,« se je o avtorjevih knjigah zapisalo kritiku Bernardu Nežmahu. Da bi bila stvar zanimivejša, je neki drug slovenski kritik, Matej Bogataj, sklenil ravno nasprotno: »Čeprav bi po odzivih široke publike pričakovali, da gre za tolažniško, trivialno čtivo, zna biti fino sarkastičen in zajedljiv « DlJANA MATKOVIČ
Življenjski in ustvarjalni credo Richarda Flanagana, leta 1961 v Tasmaniji rojenega pisatelja - ki se je v preteklosti aktivno ukvarjal z varstvom okolja, se zavzemal za pravice istospolnih in opozarjal na potrebo po razkritju avstralske rasistične preteklosti - bi lahko označili kot razkrinkavanje skrivnosti in laži oziroma kot teženje po spoznanju resnice. Tej se je sprva kot zgodovinar poskušal približati objektivno, kasneje pa kot pisatelj prek posamičnih, subjektivnih zgodb, ki jih je pogosto naslonil na resnične zgodovinske dogodke in osebe. Ena najznačilnejših potez Flanaganove pisave je čvrsta, razgibana
ENA NAJZNAČILNEJŠIH POTEZ FLANAGANOVE PISAVE JE ČVRSTA, RAZGIBANA FABULA.
fabula. To njegovo uživanje v snovanju zgodb ima korenine, kot poudarja sam, v tasmanski pripovedovalski tradiciji. Zgodbe, ki jih je poslušal med odraščanjem, naj bi tako imele nanj močnejši vpliv kot priznana literarna dela, saj so mu pomagale razumeti lastni svet, ne da bi ga
analizirale. Ta zavezanost ustnemu pripovedništvu odzvanja tudi v načinu, kako strukturira svoje romane; zanje so značilni krožna zgradba, bogat in ritmiziran jezik ter številni stranski odvodi, ki pa se vedno stekajo nazaj v glavni pripovedni tok.
Po študiju na univerzi v Oxfordu se je Flanagan sprva preživljal z različnimi priložnostnimi deli, med drugim tudi kot rečni vodnik. To izkušnjo je prelil v lirični romaneskni prvenec Smrt rečnega vodnika, ki je izšel leta 1994, v slovenščino pa so ga prevedli devet let kasneje. Utapljajočega se Aljaža Cosinija, osrednjega junaka romana, preplavijo spomini in predsmrtne vizije. V njih ni zajeto le njegovo lastno življenje, ampak tudi številne zgodbe njegovih prednikov, prek katerih se postopno izrisuje zgodovina Tasmanije. Aljažu se razkrijejo zamolčanosti in zorni koti, ki mu prej niso bili dostopni; tako mu tik pred smrtjo uspe sestaviti svojo identiteto in uzreti smisel lastnega življenja.
Tudi v drugem romanu z nenavadnim naslovom Plosk ene dlani (1997), katerega prevod smo pravkar dobili, Flanagan prek posamične, osebne zgodbe raziskuje izsek tasmanske zgodovine, natančneje, tragično usodo evropskih imigrantov, ki so prišli v Avstralijo po drugi svetovni vojni. Avtor neusmiljeno razgrajuje idealizirano podobo »srečne dežele« in razkrije nacionalističen odnos povojne Avstralije do priseljenskih delavcev, ki je od vojnih grozot že tako razjedene posameznike pehal še v revščino in socialno izključenost.
Flanagan to trpko izkušnjo zgosti v pretresljivi zgodbi o migrantu iz Slovenije
Bojanu Bulohu in njegovi hčerki Sonji, ki ju je neke daljne, zasnežene noči za vedno zapustila žena oziroma mama. Z njeno odsotnostjo sta se spopadla vsak na svoj (samo)uničujoči način; Bojan s pijančevanjem in agresijo, Sonja s popolno čustveno otopelostjo.
Pripoved se v romanu spiralasto pomika po časovnem obodu. Od izhodiščne točke, ko se že odrasla, prvič noseča Sonja po več kot dvajsetih letih vrača v Tasmanijo k očetu, se zgodba izmenjaje spušča v globoko potlačeno preteklost in zatem razpira v nejasno prihodnost. Flanagan tako ritem pripovedi mojstrsko uglasi s psihološko dinamiko junakinje; kot bi vsak spomin, mukoma iztrgan pozabi, Sonji omogočil negotov korak naprej.
Motiv lomljenja molka, ki je značilna poteza Flanaganovega pisanja nasploh, ima v romanu Plosk ene dlani dodaten pomen. Molk v njem ni le znak sprenevedanja in lažnivosti, ampak tudi nezmožnost ubesediti (temno) skrivnost. Ta nemost je predvsem posledica čustvene ranjeno-sti, a tudi izgube jezika, ki je značilna za migrante.
Sonje pri soočenju z očetom - kljub udarcem in zanemarjanju, ki jih je bila deležna v otroštvu - ne žene maščevanje, ampak ljubezen. Te pa, kot poudarja avtor, ne smemo enačiti z infantilnim samolju-bjem, katerega sinonim je postala: »Eden največjih sodobnih mitov je, da odrešitev leži v nas samih /.../, kar je v osnovi laž; tisto malo odrešitve, ki morda obstaja, se skriva v drugih ljudeh. /.../ Ljubezen je težnja razumeti druge ljudi,« je prepričani*-
8 FABULA
pogledi 28. aprila 2010
Flanagan. Po romanu je bil posnet tudi istoimenski film, ki ga je režiral Flanagan sam; njegov celovečerni režijski prvenec je bil leta 1998 premierno prikazan na Berlinskem filmskem festivalu in bil nomini-ran za zlatega medveda za najboljši film.
Richard Flanagan se je dokončno mednarodno uveljavil z leta 2001 izdanim romanom Gould's Book of Fish, za katerega je prejel ugledno literarno nagrado Commonwealtha. Romanu, ki se diskretno spogleduje s Sternom, Rabelaisem in Melvillom, kot izhodišče služi pripoved o Williamu Gouldu, tatiču, ki je bil na začetku 19. stoletja obsojen na bivanje v
kazenski koloniji, kjer je naslikal prelepe akvarelne slike različnih rib. Od te realne zgodovinske podlage se zgodba kmalu svobodno odlepi in v postmodernistični maniri prešije najrazličnejše teme: od razsvetljenstva, kolonializma, umetnosti, znanosti, invalidnosti, seksa in norosti do smrti. Flanaganovim prvim trem romanom, za katere je značilno dialektično razmerje med preteklostjo in sedanjostjo ter med zgodovinskimi dejstvi in fikcijo, je leta 2006 sledil izlet v žanrske vode. Triler Neznana teroristka, izšel je tudi v slovenščini, je postavljen v frenetični Sydney, v katerem barska plesalka Pupa dobesedno
po golem naključju - ker preživi strastno noč z domnevnim teroristom - tudi sama postane osumljenka. Delo je kljub formi trilerja predvsem avtorjev politični komentar »sveta po 11. septembru«. Njegova kritična ost je naperjena v senzacionali-stične medije in njihove nekritične bralce/ gledalce; ker teh ne zanima resnica, prvi brezsramno ustvarjajo vedno nove laži, ne glede na uničujoče posledice, ki jih imajo te za vpletene posameznike.
Flanaganovo pisanje odlikujejo izvrstno izrisani, kompleksni in pogosto ambi-valentni liki. V zadnjem romanu, naslovljenem Wanting (2008), avtor v jedro
pripovedi znova postavi fikcionalizirane zgodovinske osebe: aboriginsko dekle Mathinno, najznamenitejšega raziskovalca tistega časa sira Johna Franklina in njegovo ženo lady Jane ter slavnega pisatelja Charlesa Dickensa. Vsakega izmed njih in razmerja med njimi usodno določa napetost med željo in voljo, ki se vedno razreši v prid prve. Flanagan tako prek domiselno prepletajočih se zgodb prepričljivo pokaže, da je ostra meja med barbarstvom in civiliziranostjo namišljena oziroma da ima celo v viktorijanski morali pokornih družbah »hoteti« silovitejši (performativni) naboj kot »morati«. Maša ogrizek
Eden najpomembnejših živečih izraelskih romanopiscev David Grossman se je rodil leta 1954 v Jeruzalemu očetu, ki je prišel iz Poljske, in jeruzalemski materi, pri katerih je bil prisoten tudi jidiš, tako očiten iz njegove literature. Danes živi v zahodnih predmestjih Jeruzalema z ženo. Po smrti sina Urija v libanonski vojni leta 2006 ima še sina Jonatana in hčer Rut.
Napisal je osem romanov, dramo, nekaj kratkih zgodb in novel in številne knjige za otroke in mladino. Izdal je tudi nekaj knjig, ki niso književnost, s pogovori s
Palestinci in izraelskimi Arabci vred.
Objavljati je začel na koncu sedemdesetih let 20. stoletja in že leta 1979 je dobil prvo nagrado za kratko zgodbo. Leta 1983 sta izšla njegova prva zbirka zgodb in tudi njegov prvi roman »Nasmeh kozlička«. David Grossman je opazno stopil na književni oder v osemdesetih letih in tam do danes tudi ostal.
Mednarodno slavo je dosegel z objavo knjige »Rumeni veter« (1987), publicistične obdelave arabsko-izraelskega konflikta, ki je dosegla veliko priznanje za sočuten in
človeški opis obeh strani. Knjiga je v Združenih državah izšla že leta 1988 in je bila v Wall Street Journalu opisana kot »neprecenljiva« in »da bi morala biti dosegljiva
in resničnosti primerjali z Güntherjem Grassom in Gabrielom Garcio Marque-zom. Grossman z namenom prikaza čim več človeških vidikov, razsežnosti in
DAViD GROSSMAN JE OPAZNO STOPiL NA KNJiŽEVNi ODER V OSEMDESETiH LETiH iN TAM DO DANES TUDi OSTAL.
poleg cestnih zemljevidov na letališču Ben Gurion, saj predstavlja zemljevid psiholoških razdalj, ki zdaj ločijo ne samo okupatorja od okupiranega, temveč tudi voljnega od nevoljnega okupatorja«. Avtor je zelo dejaven v mirovnem gibanju in leta 2006 je skupaj z Amosom Ozom in A. B. Jeošuo, drugima dvema največjima živečima izraelskima pisateljema, na odmevni tiskovni konferenci pozval k premirju v Libanonu.
Tudi njegov prvi roman »Nasmeh kozlička« je bil navdahnjen z izraelsko zasedbo Zahodnega brega. Zgodbo pripovedujejo štirje liki, vsak izmed njih v sklopu različnih političnih, filozofskih in osebnih dilem, ki grozijo, da bodo preplavile njihova življenja.
Njegov drugi roman »Glej geslo: Ljubezen« iz leta 1986 sledi izkušnjam Momika, otroka staršev, ki so preživeli holokavst, ko poskuša razumeti in si predstavljati izkušnje sorodnikov. Tudi ta knjiga je doživela izjemen mednarodni odziv tako v pisateljskih krogih kot v splošni javnosti, med drugim v New York Timesu.
Njegova dela se izmikajo klasičnim literarnim kategorizacijam in avtorja so mednarodni kritiki zaradi prepletanja fantazije
posledic uporablja veliko število različnih pisateljskih prijemov, še posebno pogosto menjavanje pripovedovalcev, različne perspektive in različne jezikovne sloge, ki segajo od srednjeveške, svetopisemske do moderne knjižne in z jidišem začinjene hebrejščine.
Izjemno pomemben je tudi njegov roman »Notranja slovnica« (1991), ki velja za eno uspešnejših sodobnih hebrejskih literarnih del. Pisateljev zadnji roman »Ženska beži pred novico« govori o ženski, ki potuje po deželi, saj meni, da če je ne bo doma, ne bo izvedela za smrt vojaka, pisal pa ga je prav v času, ko je v Libanonu umrl njegov sin.
David Grossman je za svoje delo prejel petnajst pomembnih mednarodnih književnih nagrad (npr. Valumbrosa, Eliette von Karajan in Nelly Sachs leta 1991, Buxtehude Bulle leta 2001, Koret Jewish Book Award 2006 in Albatross leta 2009) in štiri pomembne izraelske književne nagrade. Leta 2007 sta bila njegova romana Notranja slovnica in Glej geslo: Ljubezen imenovana za dve izmed desetih najvplivnejših knjig od ustanovitve države Izrael naprej. Klemen jELiNČič Boeta
Knjige gostov Fabule v slovenščini: Herta Müller	Daniel Kehlmann
■	Živalsko srce, 2002
■	Zaziban dih, 2010
4
HERTA MÜLLER Atemschaukel
•	Jaz in Kaminski, 2006
•	Izmera sveta, 2007
•	Slava, 2010
izmera sveta
Jonathan Franzen Richard Flanagan Michal Viewegh
■ Popravki, 2005 ' Območje nelagodja, 2010
■	Smrt rečnega vodnika, 2003
' Neznana teroristka, 2008
■	Plosk ene dlani, 2010

' Vzgoja deklet na Češkem, 2003
' Čudoviti pasji časi, 2003 ' Roman za ženske, 2005 ' Igra na izločanje, 2006 ' Letoviščarji, 2007 ' Primer nezveste Klare, 2008
' Angeli vsakdanjega dne, 2008
' Roman za moške, 2009 ' Učna ura ustvarjalnega pisanja, 2010
David Grossman
•	Levji med, 2006
•	Glej geslo: ljubezen, 2010
MA
3.	Svečana otvoritev festivala Literature sveta - Fabula s Herto Müller, Nobelovo nagrajenko za literaturo 2009
20.00 Drama SNG - Ljubljana
Pesniški večer:
Mednarodno znotraj lokalnega 19.00 Knjižnica Miklova hiša - Ribnica
4.	Pesniški večer: Mednarodno znotraj lokalnega
20.00 Knjigarna Beletrina, Ljubljana
5.	Umetnost hebrejske pisave in Najlepše izraelske ilustracije
17.00 Slovenski etnografski muzej, Ljubljana
Razstava fotografa Jožeta Suhadolnika Portreti slovenskih književnikov 20.00 Zgodovinski atrij Mestne hiše - Ljubljana
6.	Sprehajališča za vračanja: otvoritev festivalskih bralnic
18.00 Trnovski pristan - Ljubljana
Dramski igralec Vlado Novak bere odlomke iz romana v verzih Sprehajališča za vračanja Ferija Lainščka.
V	primeru dežja bo prireditev v Knjigarni Beletrina, Novi trg 2.
7.	Pisateljevo mesto jonathan Franzen: New York
16.00- 23.00 Breg, Ljubljana,
Pred obiskom ameriškega pisatelja Jonathana Franzna se bo promenada na Bregu spremenila v New York. Obiščite pisateljevo mesto, prepustite se besedam, glasbi, filmu in vonjem ter spoznajte kulturo, ki je zaznamovala avtorja.
V	primeru dežja bo prireditev v Atriju ZRC SAZU.
8.	Pesem je glas srca:
pevski zbori pojejo slovenske pesnike 10.00 -14.00, Jakopičevo sprehajališče, park Tivoli - Ljubljana
Literarni večer z Jonathanom Franznom
20.00, Cankarjev dom. Klub CD - Ljubljana
10.	Branje nominirancev
za nagrado Dnevnikova fabula
20.00 Knjigarna Beletrina - Ljubljana
Pisateljevo mesto
David Grossman: Jeruzalem
16.00- 23.00 Breg, Ljubljana,
Pred obiskom izraelskega pisatelja Davida Grossmana se bo promenada na Bregu spremenila v Jeruzalem. Obiščite pisateljevo mesto, prepustite se besedam, glasbi, filmu in vonjem ter spoznajte kulturo, ki je zaznamovala avtorja.
V	primeru dežja bo prireditev v Atriju ZRC SAZU.
11.	Kinofabula: Filmi po literarnih predlogah gostov Fabule
20.00 Kinodvor - Ljubljana
20.00 Tematski pogovor v Kavarni Kinodvora
21.15 Projekcija filma Teci z mano, hebrejski naslov Mishehu Larutz Ito, Izrael, 2006, 118, na Kinodvorovem vrtu
Režija: Oded Davidoff, scenarij: Noah Stollman, literarna predloga: David Grossman
V	primeru dežja bo projekcija filma v Kavarni Kinadvor
12.	Mednarodni simpozij: Ivan Cankar, podoba iz sanj
11.00 -18.00, Cankarjev dom, dvorana M3,4 - Ljubljana
13.	Literarni večer z Davidom Grossmanom
20.00 Cankarjev dom. Klub CD - Ljubljana
14.	Literarni večer z Davidom Grossmanom
12.00 Sinagoga - Maribor
Oda Prešernu
14.00 -17.00, Breg - Ljubljana
Dijaki srednjih šol prepisujejo in svobodno tipografsko oblikujejo Prešernov Krst pri Savici po ljubljanski promenadi.
15.	Pisateljevo mesto michal Viewegh: Praga
16.00 -23.00, Breg - Ljubljana
Pred obiskom češkega pisatelja Michaela Viewegha se bo promenada na Bregu spremenila v Prago. Obiščite pisateljevo mesto, prepustite se besedam, glasbi, filmu in vonjem ter spoznajte kulturo, ki je zaznamovala avtorja.
V	primeru dežja bo prireditev v Atriju ZRC SAZU.
17.	Prvi sprehod po literarnih poteh
11.00 Prešernov trg - Ljubljana
Otvoritev projekta Literarne poti Ljubljane.
Literarni večer z Michalom Vieweghom
20.00 Cankarjev dom. Klub CD - Ljubljana
18.	Seminar za knjižničarje
11.00 -14.00, Cankarjev dom, dvorana Mi - Ljubljana
Brezplačni dogodek za bibliotekarje in druge zainteresirane.
Literarni večer z Michalom Vieweghom
19.00 Dom knjige - Koper
Kinofabula: Filmi po literarnih predlogah gostov Fabule
20.00 Kinodvor - Ljubljana
20.00 Tematski pogovor v Kavarni Kinodvora.
21.15 Projekcija filma Letoviščarji, češki naslov IJčastnici zajezdu. Češka, 2006,113, na Kinodvorovem Vrtu
Režija: Jifi Vejdelek, scenarij: Michal Viewegh, literarna predloga: Michal Viewegh;
V	primeru dežja bo projekcija filma v Kavarni Kinodvora.
19.	Ljubljana v 80-ih: pogovor ob ponatisu romana Peronarji Ferija Lainščka
20.00 Knjigarna Beletrina - Ljubljana
20.	Pisateljevo mesto Daniel Kehlmann: Dunaj
16.00 -23.00, Breg - Ljubljana
Pred obiskom nemškega pisatelja Daniela Kehlmanna se bo promenada na Bregu spremenila v Dunaj. Obiščite pisateljevo mesto, prepustite se besedam, glasbi, filmu in vonjem ter spoznajte kulturo, ki je zaznamovala avtorja.
V	primeru dežja bo prireditev v Atriju ZRC SAZU.
Okrogla miza: Kaj mesto potrebuje? Slepim in slabovidnim prijazno mesto
20.05 Mestni muzej - Ljubljana 18.30 Okrogla miza
20.00 Otvoritev dela stalne razstave v Mestnem muzeju, prilagojene slepim in slabovidnim
21.	Literarni večer z Danielom Kehimannom
20.00 Cankarjev dom. Klub CD - Ljubljana
22.	Literarni večer z Danielom Kehimannom
19.00 Knjižnica Ivana Potrča, Ptuj
24.	Pisateljevo mesto Richard Flanagan: Sydney
16.00 -23.00, Breg - Ljubljana
Pred obiskom avstralskega pisatelja Richarda Flanagana se bo promenada na Bregu spremenila v Sydney. Obiščite pisateljevo mesto, prepustite se besedam, glasbi, filmu in vonjem ter spoznajte kulturo, ki je zaznamovala avtorja.
V	primeru dežja bo prireditev v Atriju ZRC SAZU.
25.	Literarni večer z Richardom Flanaganom
18.00 Dvorana kopališča Ausonia - Trst
V	sodelovanju s Skupino 85, knjigarno Minerva in društvom Consorzio Ausonia.
26.	Literarni večer z Richardom Flanaganom
20.00 Cankarjev dom. Klub CD - Ljubljana
27.	Kinofabula: Filmi po literarnih predlogah gostov Fabule
19.00 Kinodvor - Ljubljana
Projekcija filma Odmev ploska male roke, angl. naslov: The Sound of One Hand Clapping, Avstralija, 1998, 93'
Režija, scenarij in literarna predloga: Richard Flanagan
Filmu bo sledil pogovor z avtorjem romana in režiserjem Richardom Flanaganom
v Kavarni Kinodvora.
Cene vstopnic: 4,95 EUR, 4,25 EUR
28.	Zaključna prireditev festivala Literature sveta - Fabula
20.00 Cankarjev dom. Klub CD - Ljubljana
Zaključna prireditev festivala Literature sveta - Fabula s podelitvijo nagrade Dnevnikova fabula.
28. After Fabula party
23.00 Atrij ZRC SAZU - Ljubljana
Tuji avtorji o naši prestolnici
ZDAT PA: LJUBLJANA
uredil ALEŠ ŠTEGER
DAViD ALBAHARi
Noč v Ljubljani
Ljubljana je polna osamelih žensk. Čeravno Marcus Grun ni vedel ničesar o resničnem številčnem razmerju med moškimi in ženskami v Ljubljani, si je ta stavek ponavljal kot mantro. Zavoljo tega ga ne bi kazalo obsojati, saj je bila le igra naključja, da se je znašel v Ljubljani. Namenjen v Zagreb je z vlakom potoval iz Salzburga, a na lepem ga je premagal spanec in zdramil se je, ko je vlak prihajal na ljubljansko železniško postajo; še ves omotičen, obenem pa spodbujen z besedami vznemirjene starke, ki je sedela v njegovem kupeju, je pograbil nahrbtnik in se pognal z vlaka, v prepričanju, da je prispel na cilj. Ko se je ozrl naokrog in ugledal izveske z napisom Ljubljana, je bilo prepozno: vlak je že odpeljal, hitel je proti Zagrebu in Beogradu, nemara celo proti Sofiji, ki jo je Marcus prav tako hotel obiskati, kajti del njegovih družinskih korenin je segal v Bolgarijo. Ženske v njegovi družini so vedno uporabljale parfume z močnim vonjem rožnega olja in tako si je Marcus predstavljal Sofijo kot mesto, ki ob katerikoli uri dneva in noči, ne glede na letni čas, diši po vrtnicah.
Vendar v Ljubljani ni zaznal nikakršnega vonja. Nahrbtnik je odložil v garderobo na železniški postaji in se, s pogledom, uperjenim v turistični zemljevid, namenil proti središču mesta. Središče ni bilo daleč, morda kakih deset minut hoda, bilo pa je le dovolj oddaljeno, da se je v Marcusu porodil in se potlej ponavljal omenjeni stavek: Ljubljana je polna osamelih žensk. V resnici je Marcus na poti od železniške postaje do središča uzrl zgolj dve ženski, ki sta stopali sami, toda bilo je nekaj v njunem videzu in načinu, kako sta, ne da bi trenili, prenesli njegov pogled, kar ga je napeljalo na misel, da sta osameli. Nedol-go zatem je v središču mesta s številnimi restavracijami in kavarnicami, kjer je v blaženi otopelosti prebil dve uri, srebajoč limonado in kapučino, stavek postal domala preroški, saj so mimo njegove mize vseskozi hodila sama dekleta. Tačas jim je že rutinsko pripisoval osamelost, kar je utemeljeval zdaj z njihovim namrščenim čelom, zdaj s stisnjenimi ustnicami ali sklenjenimi pestmi. In celo ko se je eno med njimi vrnilo v objemu visokega mladeniča, oblečenega v črno, Marcus ni hotel priznati, da se je zmotil, temveč jo je v mislih imel za začasno begunko, ki se bo, kakor vsi begunci, ki jim je spodletelo, prav kmalu vrnila v svoj pravi svet, v omejeni svet osamelosti. Med oblaki na nebu, podobnimi zmečkanemu listju, se je pričelo veče-riti. Mesto so zlagoma zagrinjale sence, a še vedno je bilo toplo. Marcus ni vedel, koliko prebivalcev šteje Ljubljana, a zdelo se mu je, da so se vsi prikazali na ulicah in zasedli stole v restavracijah. Mesto ni bilo več mesto, temveč panj, neprenehno šumenje in brenčanje, preteči hrum, ki bo zdaj zdaj vse pogoltnil vase. Tudi deklet ni bilo več, kakor poprej in v nekem trenutku je bil premor med enim in drugim osamelim dekletom tako dolg, da je Marcus začutil, kako tone v spanec. Stresel je glavo, se uščipnil za lice in malone isti hip spet zadremal. Ko je odprl oči, se je nebo že povsem stemnilo, za sosednjo mizo, tik njegove, pa je sedelo dekle v kavbojkah in beli bluzi. Nasmehnila se mu je in nekaj rekla po slovensko, a ko je opazila njegov zbegani obraz, ga je ogovorila v angleščini. Vprašala ga je, pri tem pa počasi izgovarjala besede, kot bi ga poučevala tuji jezik, ali zmeraj tako spi na javnih mestih ali pa mu je v Ljubljani tako dolgčas, da mu ni preostalo drugega, kot pobegniti v sanje.
Marcus je skomignil z rameni. Nič boljšega se ni mogel domisliti. Dekle se je nasmehnilo. Kaj je, je vprašala, je muca snedla jezik? Ni, je odvrnil Marcus in kot dokaz pomolil konico jezika. Dejal je, da je trčil ob vprašanje, ki bi mu ga morda ona lahko pomagala razjasniti.
Kakopak, je reklo dekle in umikalo pramene las, ki so ji silili na oči.
Ljubljana je polna osamelih žensk, je rekel Marcus.
Njena roka je obmirovala, med razklenjenimi prsti se je zastrmela vanj. Vprašala je: Kdo to pravi?
Nihče, je rekel Marcus in povedal, kako se je znašel na železniški postaji v Ljubljani in kako se mu je, ko je hodil proti središču, stavek utrnil kot kak zoprni vsiljivec, in odtlej se ga ne more otresti. Nazadnje je postal pozoren na ženske, ki hodijo po mestu, pa opazil nemalo deklet in žena, ki so popolnoma same stopale po ulicah.
Samota ni osamelost, je reklo dekle.
Seveda ni, je odvrnil Marcus, ampak je predpogoj.
Pravi modrec si, se je nasmehnilo dekle. Nagnila se je proti Marcusu in ga potapljala po roki, ki je počivala na mizi.
Marcus ni pričakoval nikakršnega dotika, zdrznil se je
in umaknil roko.
Občutek imam, da je tu nekdo drug osamljen, je reklo dekle, in ne jaz.
Marcus je začutil, kako so mu zažarela lica. Da bi zamenjal temo, je vprašal: Koliko prebivalcev ima Ljubljana?
Ne vem, je brž odvrnilo dekle, nisem jih štela.
Marcus se je nasmehnil, nato pa se zresnil in zazrl v temačno nebo.
Kje boš nocoj prespal, je vprašalo dekle, ali pa nameravaš nadaljevati pot v Zagreb?
Marcus je skušal oceniti resničen pomen dekletovega vprašanja. Ga hoče povabiti v svoje stanovanje ali mu namiguje, da je bolje, če odide? Nisem se še odločil, je naposled porekel. Dekle se je namrščilo. Nisi samo osamljen, je rekla, ampak tudi neodločen. Le kaj se bo še izkazalo?
Marcusa je prešinilo, da ne bo nikdar več zaspal v vlaku. Zdajle bi lahko lepo hodil po Zagrebu, kakor sta mu svetovala starejša zakonca, Američana, ki ju je spoznal na frankfurtskem letališču, namesto da se pusti nadlegovati neznanemu dekletu. Mar ga ni mati že zdavnaj posvarila, naj se ne pogovarja z neznanci? Celo njegov oče, ki je bil takrat še živ, je pritrdilno prikimal, četudi najbrž ni razumel materinih besed. Nisem neodločen, je odgovoril, ampak samo čakam, ali me bo to mesto nagovorilo, naj preživim noč v njem. Če bom dobil kak droben namig, je rekel, potem ostanem. Dekle ga je nekaj časa nemo motrilo, potlej pa odkimalo z glavo in reklo: Vsi severnjaki ste nori. Čim dlje na severu, tem bolj ste nori.
Od kod veš, je vprašal Marcus, da sem severnjak?
V očeh ti vidim, je reklo dekle in vstalo. Pridi, rada bi ti nekaj pokazala. Zakoračila je, ne da bi počakala, da Marcus pobere svoje stvari, a ko jo je dohitel, se je zasukala in navrgla, da ji je ime Maja. Ni ga vprašala po njegovem imenu, temveč je urno nadaljevala pot, sam pa je malone tekal ob njej in v sebi ponavljal novo mantro: Jaz sem Marcus, za prijatelje Mark.
Tega stavka ne bo nikoli izgovoril naglas, kar prejkone tudi ustreza naravi notranjih manter, onim, ki grejejo srce in um, vendar je porazno, ko doumemo, da njegovo ime niti za hip ni vzbudilo Majine radovednosti. Stopajoč pred njim mu je po malem zasopla pravila o zgradbah, mimo katerih sta se podajala, omenjala letnice in imena arhitektov, od katerih mu ni nobeno ničesar pomenilo. Prispela sta v predel mesta, ki ga je mahoma uročil; videti je bilo kot preplet stare Prage in nečesa daleč bolj mediteranskega. Tukaj bi lahko ostal, je pomislil, še posebej, ko se je pred njima odstrlo sprehajališče ob reki. Noge so ga že skelele, stopala pekla in se malone sploščila, toda Maja je le odmahnila z roko, ko je zaprosil, da bi sedla na klop. Pojavila sta se na trgu, nekolikanj nagnjenem, z velikimi kamnitimi tlakovci in Marcus se je trudoma vzpenjal po blagi strmini, tačas že prepričan, da hodita v krogih in da ga Maja poskuša do konca izčrpati. Ustavil se je, zbral moči, da bi zakričal, a tedaj se je zasukala in rekla: Prišla sva.
Marcus je dvignil pogled. Stala sta pred ograjo, onstran nje se je razprostiralo obsežno dvorišče in zgradba s stebri in obokanimi okni. Toliko sva pešačila, da bi mi pokazala to zgradbo? Ni se trudil, da bi skril jezo v glasu.
Za Križanke pač ne moreš reči, je rekla Maja, da so navadna zgradba. Ne le zato, ker gre za zadnje Plečnikovo delo, ampak tudi zaradi vitezov.
Marcus je z obžalovanjem pomislil na železniško postajo in vlak, ki bi ga odpeljal v Zagreb. Za vsak primer se je malce odmaknil od Maje. Kdo ve, kaj vse lahko naredi osamelost s človekom? Kakšni vitezi, je vprašal, o čem neki govoriš? V takih situacijah, v stiku s tovrstnimi ljudmi, je pomislil, je najpomembneje nenehno govoriti, ker
jim v nasprotnem lahko marsikaj šine v glavo.
Nekoč davno, je rekla Maja, so tod živeli tevtonski vitezi, križniki. Pozneje je prostor pripadal cerkvi in različnim samostanskim redom, zdaj pa sta v njem gledališče in šola za oblikovanje, toda ponoči se ob določenem času prikažejo vitezi, včasih celo na konjih. Razširjeno je verovanje, je dejala, da bo tisti, ki bo preživel noč z vitezi, postal neranljiv in bo dočakal sto dvajset let.
In kaj, je vprašal Marcus, zakaj mi vse to praviš?
Vi s severa, je rekla Maja, imate radi izzive. Vsaj toliko, kolikor imamo tu radi osamelost.
Potemtakem, je rekel Marcus, nimam izbire, kajne?
Točno, je rekla Maja. Pridi, pokazala ti bom, kje moraš vstopiti in počakati na polnoč: vitezi se zmeraj prikažejo ob tem času, med polnočjo in drugo zjutraj. Odpeljala ga je do kraja, kjer se je lahko prebil na drugo stran in pokazala vrata, skozi katera naj bi šel. Pojdi samo naravnost, mu je rekla, in prišel boš do notranjega dvorišča. Če boš pogledal kvišku, boš videl zvezde, a pritaji se v senco in počakaj. Pomagala mu je prebiti se in rekla: Toliko da veš, še nihče ni postal neranljiv. V tistem se je obrnila in odšla.
Marcus je gledal, kako se oddaljuje. Telo mu je zatrepetalo od želje, da bi se znova zrinil skozi ograjo in odšel za njo, a ni bilo več poti nazaj. Kako je že rekla: Vi s severa imate radi izzive? Pogledal je proti vratom, skozi katera naj bi šel. Seveda, je pošepnil, zakaj pa ne? Približal se jim je, jih odprl in se zazrl v mračen hodnik. Zrak, ki se je širil z njega, je bil znatno hladnejši od zunanjega in Marcus ga je občutil kot stisk tuje roke. Domislil se je nahrbtnika, ki ga je pustil v garderobi, vendar se ni mogel spomniti, kaj vse hrani v njem. Potipal je po žepih in ugotovil, da sta potni list in denarnica na svojem mestu. Zakoračil je na hodnik in počasi pripiral vrata za sabo. Ko jih bo zaprl, bo tema scela zapolnila prostor, ampak tega se ni bal. Vse, kar ima začetek, naj bi imelo tudi konec. Obrnil se je in še enkrat ošinil nebo nad Ljubljano. Za hip se je obotavljal. Pomislil je na vse tiste osamele ženske v njej, na njihovo počasno hojo in občasne zasuke, na upanje, da bodo za vogalom kratko in malo zadele na neznanca, ki jim bo spremenil življenje. Zaprl je vrata in se s hrbtom oprl nanje. Tema ga je prekrila kakor saje, prikradla se mu je celo v usta in moral je pljuniti. Iztegnil je levico, se dotaknil zidu na levi strani, desnico pa pomolil naravnost predse in se začel premikati, medtem ko je z nogami pazljivo preverjal, ali bo morda zatipal stopnico. Zaslišal je zvenčanje, kovinski zvok, silovite in težke korake, ki kot da so prihajali od nekod nad njegovo glavo. Začutil je, kako mu kaplje potu curijo po vratu, kako se mu trebuh napenja in stegna drgetajo. Ustavil se je, si otrl obraz najprej z levico, zatem še z desnico, potlej pa, naj je še tolikanj stegoval levico, ni nikakor dosegel zidu. Obrnil se je in znova spet obrnil. Nobene smeri ni več mogel določiti. Če ne veš, kam moraš iti, je rekel zase, je najbolje, da ne greš nikamor. In tako je stal in čakal in premišljal, kako naposled ve, kaj mu je Maja hotela povedati s tistim vprašanjem. A že čez čas je pomislil, da vendarle ne ve, nato ni mislil o ničemer več. Stal je, dokler se ni utrudil; ko se je utrudil, je sedel; ko je postal zaspan, se je stisnil k tlom in si podstavil roko pod glavo. Tisti, ki so ga našli zjutraj, trdijo, da je imel spokojen obraz, vsi ostali pa zatrjujejo, da sploh ni imel obraza. Časopisi so o tem objavili kratko notico s fotografijo, vzeto iz njegovega potnega lista, vendar mu sploh ni bila podobna, je rekla Maja svoji najboljši prijateljici. Sloneč na ograji mostu sta gledali, kako reka odnaša odpadlo listje in drobne vejice. Zdaj vsaj ve, kaj pomeni biti osamljen, je rekla prijateljica. Mezinec njene levice je zdrsnil po ograji in se dotaknil mezinca Majine desnice. Obstali sta, s prstom tik prsta, nato pa se ločili in oddaljili, kot bi se nič ne zgodilo.
Nekaj dni zatem so v navzočnosti pristojne komisije pregledali Marcusov nahrbtnik; njegovo vsebino, prav kakor sam nahrbtnik so podarili v dobrodelne namene. Le zgniti banani sta romali v koš z smeti; njun sladkasti vonj se je razširil po prostoru in predsednik komisije je moral vstati ter odpreti okno. Ko ga je odpiral, se mu je zazdelo, da v parku nasproti vidi pod drevesom osedlanega konja, ob njem pa viteza v bleščečem oklepu, a ko je napel oči, tam ni bilo ničesar. Vse je mirovalo, še celo listje.
Prevedla Sonja Polanc
David Albahari (Srbija), roj. 1948 v Peči. Pisatelj, esejist in prevajalec. Albahari, ki živi že dalj časa v Kanadi, je eden najbolj prevajanih in cenjenih pisateljev s področja bivše Jugoslavije. Albahari je 1.1991 postal predsedujoči federacije judovskih skupnosti tedanje Jugoslavije. Doslej je izdal preko dvajset izvirnih proznih del. V slovenščini sta doslej izšli dve knjigi, izbor kratkih zgodb Besede so nekaj drugega (Center za slovensko književnost, 2007) in roman Vaba (Cankarjeva založba, 2008).
Elisabeth Kostova
(odtomek iz romana)
Jesen se na obronke slovenskih Alp prikrade zgodaj. Še pred septembrom bogati žetvi sledijo izdatne padavine, ki pridejo nenadoma in trajajo več dni skupaj ter z dreves pometejo listje???, ki pokrije vaške poti. Sedaj, v svojih petdesetih, se od časa do časa spet odpravim tja podoži-vljat svoje prve vtise o Sloveniji. To je stara dežela, ki vsako jesen še malo bolj dozori, in tako in aeternum. Vsako jesen se opazovacu tistih krajev ponuja ista slika: zelena pokrajina, skozi sivo popoldne drsita rumen list ali dva. Nemara je tudi Rimljane, ki so tam za seboj pustili mogočna obzidja, na obali proti zahodu pa veličastne arene, mrzlo spreletavalo ob tamkajšnji jeseni. Ko je oče zapeljal skozi vrata najstarejšega julijskega mesta, je poleg njega sedelo zelo zadovoljno dekle; prvič sem čutila razburjenje popotnika, ki stoji iz oči v oči s preteklostjo. V tem mestu se moja zgodba začne. Imenovala ga bom z njegovim rimskim imenom - Emona - da ga vsaj malce zaščitim pred turisti, ki iščejo pogubo s pomočjo turističnega vodnika. Emona je v bronasti dobi zrasla ob reki, vzdolž katere se zdaj dvigajo meščanske hiše z začetka dvajsetega stoletja. Naslednja dva dni sva se z očetom sprehajala mimo županove rezidence, mimo z lilijami okrašenih meščanskih hiš iz sedemnajstega stoletja, mimo zlatega začelja pokrite tržnice, kjer so stopnice vodile od močno zapahnjenih starih vrat navzdol proti vodi. Mesto je skozi stoletja živelo od tovora, ki je prihajal po reki in ki so ga v mesto pripeljali po tej poti. Po rečnem bregu so se nekoč širile primitivne koče, sedaj pa so namesto njih tam stale mogočne platane, ki so vodo zalagale s čolnički iz lubja in se bohotile visoko nad pozidano rečno strugo. V bližini tržnice je osrednji mestni trg nebogljeno ležal pod težkimi oblaki. Prav tako kot podobna mesta proti jugu je tudi Emona s svojo arhitekturno podobo pričala o burni preteklosti teh krajev: mestno veduto je zaznamoval dunajski deco, tu in tam, v kakšni vhodni veži ali na zašiljenem okenskem okvirju, je bilo zaznati sled Turkov, velike rdeče renesančne cerkve so pričale o prisotnosti slovansko govorečih katolikov, sključene srednjeveške kapelice pa so spominjale na arhitekturo Britanskega otočja. (Sveti Patrik je semkaj pošiljal misijonarje, tako da je takrat nova veroizpoved z vračanjem k svojim sredozemskim začetkom tu sklenila polni krog. Emona je bilo eno najprej pokristjanjenih mest v Evropi.) V avstrijski cerkvici blizu tržnice je zvonilo za večerno mašo, možje in žene v modrih bombažnih delavskih plaščih so ob koncu socialističnega delovnega dne hiteli domov in pod dežniki k sebi stiskali nakupljeno blago. V središče mesta sva zapeljala po lepem starem mostu, ki sta ga na vsaki strani stražila dva zelena bronasta zmaja.
»Tamle zgoraj je grad,« je rekel oče, ko sva na robu trga malce upočasnila, in pokazal navzgor skozi naliv. »Všeč ti bo.« Vedela sem, da ima prav. Stegovala sem se in zvijala vrat, dokler ga med namočenimi drevesnimi krošnjami nisem zagledala: starodavna rjava utrdba na strmem pobočju nad mestnim jedrom.
»Iz štirinajstega stoletja,« je na glas razmišljal oče. »Ali trinajstega? « Nisem ravno strokovnjak za srednjeveške ruševine, težko določim pravo stoletje. Bova pogledala v vodnik.«
»Greva lahko gor in ga raziščeva?«
»Lahko greva jutri, ko končam sestanke. Tista stolpa sicer dajeta vtis, da še ptičke ne bi vzdržala, toda nikoli ne veš.«
Parkiral je blizu magistrata in mi s koščeno roko, skri-
to v usnjeni rokavici, kavalirsko pomagal iz avta.
»Malce prezgodaj je še, da bi se prijavila v hotelu. Greva na čaj? Lahko pa tudi kaj prigrizneva. Vsekakor je boljše, da se čimprej umakneva z dežja, ä je dodal in zaskrbljeno pogledal moj volneni jopič in krilo. Urno sem si ogrnila nepremočljivo pelerino s kapuco, ki mi jo je leto poprej prinesel iz Anglije. Z Dunaja sva potovala skoraj ves dan, in čeprav sva imela na vlaku kosilo, sem bila spet lačna.
Toda ni naju premamila bližnja modro-rdeča restavracija, kjer je bilo skozi umazano okno opaziti natakarice v sandalih z debelimi podplati in kjer je z ene izmed sten na obiskovalce zagotovo mrko zrl tovariš Tito. Ko sva se v dežju prebijala skozi množico na ulici, je oče nenadoma pospešil korak, jaz pa sem s kapuco, poveznjeno na glavo, da skoraj nisem videla, kam stopam, stekla za njim. »Tukaj.« Odkril je vhod v čajno hišo v secesijskem slogu, ki je na ulico gledala skozi velikansko okno, okrašeno s štorkljami, bronasta vrata pa je krasilo na stotine vodnih lilij. Težka vrata so se zaprla za nama in dež, zdaj le še meglica, le rosa na oknih, le voda, po kateri so bredle srebrne ptice na steklu, je ostal zunaj. »Kako nenavadno, daje preživela zadnjih trideset let. Socializem ne zna vedno ceniti svojih zakladov« Sedela sva pri oknu in pila vrel čaj z limono. Naročila sva bel kruh z maslom in sardinami, privoščila
sva si celo malo torte. »Najbolje, da končava,« je nenadoma rekel oče. Njegova navada, daje nemirno pihal v čajno skodelico, da bi toplo pijačo čim prej ohladil, jo spil in odšel, mi je bila zadnje čase vedno manj všeč. Prav tako me je bilo groza neizbežnega trenutka, ko je vedno rekel, da morava nehati jesti in početi vse, kar je zabavno, in od-hiteti novim neodložljivim obveznostim naproti. Moj urejeni oče v tvidastem suknjiču se je z izjemo diplomacije, ki ji je bil popolnoma predan, vztrajno izogibal vsakršnim doživetjem, ki mu jih je prinašalo življenje. Pomislila sem, da bi bil nemara srečnejši, če bi poskusil vsaj malce zares živeti; ko le ne bi vsega jemal tako resno. Toda vedela sem, da ne mara moje kritike, poleg tega pa sem ga morala nekaj vprašati, zato sem molčala. Naslonila sem se nazaj, ravno toliko, da ni mogel reči, naj se zravnam, in počakala, daje pojedel do konca. Skozi srebrn vzorec na oknu sem opazovala deževno mesto, ki je v poznem popoldnevu tonilo v temo, in ljudi, ki so hiteli mimo. Čajnica, ki bi mogla biti polna dam v dolgih oblekah slonokoščene barve ali gospodov s koničastimi bradami in žametnimi plašči, je bila prazna.
»Šele sedaj čutim, kako zelo me je vožnja izčrpala.« Odložil je skodelico in pokazal proti gradu, ki ga je bilo skozi dež komaj videti. »Iz tiste smeri sva prišla, z druge strani tistega hriba. Z vrha bova lahko videla Alpe.«
Spomnila sem se vršacev z zemljevida, zavitih v belo odejo, in začutila, da to mesto pripada njim. Z očetom sva bila sedaj na njihovi drugi strani, sama. Za trenutek sem omahovala, nato pa zajela sapo. »Mi poveš zgodbo?« Z zgodbami je bil oče vedno radodaren, včasih je črpal iz svojega srečnega otroštva v Bostonu, včasih si je snov sposojal z eksotičnih potovanj. Včasih je zgodbo zame na-pletel kar sproti, toda zadnje čase me izmišljene reči niso več tako navduševale kot nekoč.
»Zgodbo o Alpah?«
»Ne.« Nenadoma sem začutila naval strahu, ki si ga nisem znala razložiti. »Našla sem nekaj, o čemer te želim povprašati.« Obrnil se je in me izpod sivečih obrvi milo pogledal s svojimi sivimi očmi.
»V tvoji knjižnici «sem začela. »Oprosti, malo sem stikala naokoli in našla neke papirje in knjigo. Papirjev nisem pogledala... podrobno. Mislila sem «
»Knjigo?« Še vedno milega obraza je nagnil skodelico za poslednji požirek čaja, poslušal me je samo napol.
»Bili so knjiga je bila zelo stara, na sredini je imela sliko zmaja.«
Nagnil se je naprej in nepremičen obsedel, nato pa ga je streslo po celem telesu. Po tej nenavadni reakciji sem takoj sklepala, da bo zgodba, če bo sledila, precej drugačna od vseh, ki sem jih kdaj že slišala. Še enkrat me je ošvrknil izpod obrvi in nenadna sprememba na očetovem obrazu me je presunila: videti je bil neizmerno žalosten in utrujen.
»Si jezen?« Zdaj sem tudi sama pogled namenjala vsebini skodelice.
»Ne, ljubica.« Iz prsi se mu je izvil globko vzdih, kot bi ga bila povzročila neizmerna bolečina. Drobna svetlolasa natakarica nama je napolnila skodelici in spet odšla, oče pa kar ni mogel začeti.
Prevedla Biljana Božinovski
Elisabeth Johnson Kostova (ZDA), roj. 1964. Pisateljica. Kostova je otroštvo preživela deloma v Ljubljani, kjer je njen oče leta 1972 poučeval na univerzi. Pozneje je veliko potovala po balkanskih državah. Njen prvenec je šel v zgodovino kot prva avtorska knjiga, za katero je bil plačan najvišji predujem (2 milijona dolarjev). Roman Zgodovinarka (Učila, 2007),v katerem se pojavlja tudi Ljubljana in iz katerega je objavljen odlomek, je preveden tudi v slovenščino.
SVETOVNA PRESTOmiCA
KNJIGE WORLD
LITERATURE SVETA
Ä3.5.-2Ö.5.20I0
www.festival-fabula.org
gUBgANA2010
FAßUlJV
Več kot 100 brezplačnih dogodkov.
Izberite si svoje vrhunce na www.festival-fabula.org.
Herta Müller
3. maj
Jonathan Franzen
8. maj
David Grossman
13. in 14. maj
Michal Viewegh
17. in 18. maj
Daniel Kehlmann
21. in 22. maj
Richard Flanagan
26., 27. in 28. maj
Zgodbe so v slovenski film pogosto vstopale skozi domačo književnost. Tako so na platnu oživeli narodni arhetipi in stereotipi, včasih angažirano, naslavljajoč aktualna družbena vprašanja, drugič nonšalantno, na videz brez socialnopolitičnih osti. Prepletanje nove in stare umetnosti, novega in starega jezika je razdelilo nove vloge in opredelilo razmera med literati in filmarji. Na začetku je beseda določala filmski izraz, kasneje^se je fiTm temu vplivu izvil in »našel samega sebe Oziroma kot piše Barbara Zorman v doktorski disertaciji o zgodnejših filmskih priredbah slovenske literature, kije izšla v knjigi Sence besede: »Za slovenski igrani film bi lahko rekli, da seje rodil iz literature in da sije večino svojega mladega življenja prizadeva da bi stopil iz n ene sence.«
i :iCNA
Na klancu
TINA LEŠNIČAR
ajplodovitejše obdobje literarnega vpliva na film pri nas se razteza od konca štiridesetih let v zgodnja osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat so se snemali veliki filmi po še večjih romanih velikih literatov: Cirila Kosmača, Franceta Bevka, Mateja Bora, Vitomila Zupana in drugih. V »partizanskem« obdobju slovenskega filma je bilo več kot polovica produkcije posnete po tudi sicer najpogosteje ekrani-zirani literarni zvrsti, vojnem romanu. Na platnu so se tedaj ruvali primerki, kot sta bila »nizek, čokat fant dvajsetih let, umirjene, precej težke hoje«, ki se mu »pšenični lasje svedrajo izpod premajhne triglavan-ke in dajejo njegovemu okroglemu, prikupnemu obrazu izraz krotkega, blagega, vdanega človeka«, in belogardistična »ro-govilasta, dolgonoga in dolgoroka neroda s surovim, zapitim obrazom«. Tako je svoja lika v scenariju za naš prvi igrani celovečerni film Na svoji zemlji (1948), nastal po noveli Očka Orel, opredelil Ciril Kosmač. Taka ilustrativnost seveda ni dopuščala samopa-šnosti filma, od katerega se je kot od najmlajše umetnosti pričakovalo, da kar naj-dosledneje poustvari literarno predlogo. Za
to so poskrbeli pisatelji sami, ki so svoje romane svojeročno predelali v scenarije in tej novi zvrsti zagotovili status literarnih del. Veljali so za podvrsto dramatike. Režiserji pa so z vsemi filmskimi sredstvi njihovim didaskalijam zvesto sledili.
Tedanji submisivnosti slike besedi so veljavo dajali tudi filmskoteoretski elaborati, ki so dihotomijo med filmskim in literarnim jezikom razlagali glede na način proizvajanja podob. Pisana beseda naj bi z zbujanjem mentalnih podob na recipienta delovala posredno, abstraktno, simbolno in konceptualno. Gibljive slike pa naj bi gledalčevo predstavo usmerjale neposredno, nazorno in ustvarjale nekakšno hibridno doživetje. Dolgo si je literatura prisvajala tudi primat nad evociranjem subjektivnih, notranjih stanj, nasprotno pa naj bi bil film zmožen le objektivnega, stvarnega prikazovanja realnosti.
Tem razmejitvam se je v šestdesetih letih uprl avtorski film s težnjo po avtonomiji. »Režiserji so se v iskanju esence lastnega medija pogosto odpovedali prvinam, ki so veljale za tipično literarne, na primer zgodbi, dialogu, dramaturgiji. Sodelovanje med filmskimi in literarnimi ustvarjalci ni bilo prekinjeno, je pa začelo potekati v drugačnem duhu: režiserji, ki so svoja dela začeli dojemati v duhu avtorskih stvaritev, k lite-
rarnim delom niso več pristopali kot k nedotakljivim izvirnikom, ki jih je potrebno čim bolj zvesto poustvariti na platnu, temveč so jih obravnavali kot predloge, ki jih je mogoče čim bolj svobodno predelovati,« strne Barbara Zorman.
Vsebinsko je kolektivni duh, ki je v prvih filmih homogeniziral narodnoosvobodilno zavest, v obdobju modernizma zamenjala subjektivna izpovednost, ki je skozi literaturo, iz gozdov in vasi, z Boštjanom Hladni-kom v dežju dokončno priplesala v mesta. Toda že v prihodnjem desetletju so na velikih platnih spet prevladale »kmetske slike«. V eksploziji priredb literarnih del (Na klancu, Cvetje v jeseni. Ljubezen na odoru. Iskanja), v katerih so rdečelični vaški prebivalci predstavljali idilični vsakdanjik, omenjene rogovilaste lastnosti pa so dobivali meščani, so se kritiki spraševali, ali je za odmik od družbenokritičnega filma kriva stagnacija duha filmarjev, produkcijska omejenost ali pa jih je v ta »rožnati val«, kot je obdobje poimenoval Taras Kermauner, pri-morala tedanja filmska politika cenzure.
V osemdesetih letih je število filmov, posnetih po literarnih predlogah, začelo upadati. Barbara Zorman za to obdobje zapiše: »Nadomeščanje zgodovinskega pogleda s subjektivnim literarnim pričevanjem, pri čemer je fokalizator pogosto mladostnik
ali lik, ki pripoved podaja z obrobnega položaja, je v desetletju pred osamosvojitvijo očitno privlačilo slovensko kinematografijo in prispevalo k žanrski reviziji partizanskega filma.«
V devetdesetih letih je le peščica filmov nastala po literarnih predlogah. Po letu 2000 pa so režiserji spet za zgodbami listali po knjigah. Urednik in scenarist Zdrav-ko Duša v slovenskih ekranizacijah, ki so nastale po osamosvojitvi, vsebinsko navaja dve veji. »Pri prvi gre za klasično odkopava-nje angažirane tematike, ki se kaže v filmih Zvenenje v glavi po romanu Draga Jančarja in Möderndorferjevih filmih po lastnih besedilih Predmestje in Pokrajina številka 2.. Druga veja filmov (Operacija Cartier po romanu Mihe Mazzinija, Pevčeva Carmen in Halgato, Traktor ljubezen in rockn r oil ter Petelinji zajtrk, vsi trije po predlogah Feri-ja Lainščka) pa je zasidrana v sedanjosti in malomestnem polsvetu, ki mu dajejo barvo in dušo srčni junaki, nezmožni najti ustrezno mesto v sodobni kulturi urbanih, bolj zapletenih in razvejenih vrednot.«
Ravno zgodbe Ferija Lainščka so v novem tisočletju obudile dialog med domačim filmom in literaturo. Po njegovih književnih predlogah se snema že šesti film. Roman Nedotakljivi bo filmsko preobleko dobil v režiji Marka Naberšnika pod našlo-
pogledi 28. aprila 2010
FABULA 13
t" ■

vom Šanghaj (poleg že omenjenih sta ekra-nizirana še Mokuš po romanu Ki jo je megla prinesla in v režiji Andreja Mlakarja ter Hit poletja režiserja Metoda Pevca). Filmičnost Lainščkovih romanov Zdravko Duša vidi v trdni fabulativni zasnovi in barvitih junakih, ki sledijo arhetipskim modelom odnosov, kot jih poznamo na primer iz kavboj-skih filmov, kjer prihod tujca v mesto vnese nemir, fatalna ženska pa zaneti spor med moškimi liki.
Mitska dimenzija iskrene zgodbe o življenju navadnih ljudi, takih, kot so, je prepričala režiserja Naberšnika že v romanu Petelinji zajtrk, po katerem je posnel istoimenski film, ki je z več kot 180 tisoč gledalci potolkel vse rekorde gledanosti domačih filmov. In če so nekdaj režiserji dosledno sledili črki scenarija, poskušajo njihovi nasledniki raje ujeti duha zgodbe. »Ko sem prebral roman, sem nanj pozabil in najprej naredil obnovo. Dodal sem nekaj svojih prizorov, ki so se mi zdeli za film ključni. Lahko celo rečem, da se mi v nekem trenutku roman ni zdel več svet ali nedotakljiv. Mislim, daje tak odnos pri adaptaciji romana v filmsko pripoved celo nujen. Omogoča ti, da se ne ujameš v literarno razmišljanje, ampak se osredotočiš na filmske zakonitosti,« je prepričan Marko Naberšnik, ki sicer zagovarja rabo čim preprostejšega filmskega jezika. Med snemanjem so mu v glavi odzvanjale besede Ferija Lainščka, ki mu je svetoval: »Posnemi film, ki bo samo tvoj! Jaz sem napisal roman, jaz sem svojo zgodbo že povedal«
Adaptacija je stvar režiserja, meni pisatelj. »Literarno delo se z vsakim subjektivnim doživljanjem bralca vzpostavlja na novo, saj vsak človek ob branju romana vidi svoj film. Film s svojo vizualnostjo pa izključuje velik del imaginacije. Zato verjamem, da filmski ustvarjalec v literaturi lahko najde dobro snov, temo, zgodbo, idejo, a adaptacija mora nastati z zavestjo, da se rojeva povsem novo in avtonomno umetniško delo,« je povedal Lainšček.
Petelinji zajtrl<
Toda do zrelega uvida in distance do lastnega dela romanopisec, ki pri pretaplja-nju svojih zgodb v film sodeluje tudi kot so-scenarist, ni prišel čez noč. Skozi številne ekranizacije svojih del je prešel vse faze, ki zaznamujejo odnos med pisateljem in režiserjem. Ob realizaciji prvega filma Halga-to po romanu Namesto koga roža cveti je bil še tipičen literat, ki pričakuje, da bo režiser realiziral njegovo, ne pa svoje vizije. Potem gaje, še pravočasno, dodaja, »razsvetlilo« spoznanje: »Bilo je med postavljanjem nočne scene, ki sem jo sam v scenariju zapisal praktično v enem samem stavku. Rezilo dvignjene sekire se za hip zablešči v luninem soju in obtiči v begunčevem hrbtu. Gre za trenutek, ko sem se na lepem zavedel, kaj filmska realizacija takega poetičnega napotila praktično pomeni. Bilo je tam seveda veliko umetne krvi in bilo je igralčevo še živo telo, ki je kmalu postalo truplo. Zgodila se j e kruta in brutalna filmska smrt, ki seveda ni učinkovala niti malo poetično. Šele takrat sem res začel razmišljati kot scenarist, zavedel sem se odgovornosti in moči besede, ki je zapisana v scenariju. Razumel sem, da gre pri fllmu zmeraj za materializa-cijo, ali pač opredmetenje in uprizoritev, ter da se film tudi v vse višje sporočilne oblike nujno zmeraj dviga iz realnosti in realizma.«
Knjiga kot starodavna nosilka zgodbe je z novimi mediji dobila konkurenco. V dolgoletnem sodelovanju knjige in filma se je brez dvoma razvilo vzajemno oplaja-nje. Vpliv kinematografije na svetovno literaturo je po mnenju nekaterih teoretikov najočitneje zaznaven v delih Marcela Pro-usta, Virginie Woolf in Jamesa Joycea, brez konkretnega stika pa naj bi se filmski senzi-bilnosti najbolj približala tudi Gustave Flaubert in Charles Dickens. A strah pred splošno »vizualizacijo« percepcije, ki bi ogrozila obstoj knjige, je odveč, meni Zdravko Duša, ki je prepričan, da gre danes pač knjigo obravnavati kot del večmedijskega sveta.
f
ZBIRKA OBSEGA
2008
Preobrazba in druge zgodbe Amerika
Pisma Felice Bauer 1912-1913
2009
Opis nekega boja in druge zgodbe Pisma Mileni Jesenski Dnevnik 1909-1912
2010
Pismo očetu; Osem zvezkov v oktavu Dnevnik 1912-1914
2011
Fragmenti iz zvezkov in zapiskov Pisma Felice Bauer 1913-1917 Dnevnik 1914-1923; Popotni dnevniki
prevod: Štefan Vevar prevod: Janez Gradišnik prevod: Anja Naglic
prevod: Štefan Vevar prevod: Amalija Maček prevod: Tomo Virk
prevod: Štefan Vevar prevod: Tomo Virk
prevod: Štefan Vevar prevod: Anja Naglic prevod: Tomo Virk
o.
o
o.
O
o
s <
z
M
ej oe:
o <
ca
M 2 S
5
< m
M
D- O
<
t-i ^
t-h Q
^ o
LU
O. ^ <
CQ Z 11
m
3
KJ
o <
^ ■	OB NAKUPU
VSAJ TREH KNJIG IZ ZBIRKE VAM V KNJIGARNI BELETRINA (Novi trg 2, Ljubljana) PODARIMO MAJICO.
Paleta kultur
Ko po spominih brskam za tistimi prvimi impulzivni-mi asociacijami na temo mojega sydneyjskega življenja, mi pred očmi najprej zasijejo vsakodnevne Bondi surf dogodivščine, v papir, slan od morja, zavite pesti božanskih škampovih repkov iz Circular Ouaya in dolge večerne debate v Royal Botanical Gardens s kozarci avstralskega rizlinga, zbeganimi oposumi in pogledom na Operno hišo. In vendar je res, da prvi stik s Sydneyjem ne zbudi vibracij bogastva kulture in umetnosti, kakršne kot turist doživiš v Berlinu, Parizu in še kateri s stoletji kulture obarvani evropski prestolnici. Sydney je najprej mesto fizičnega doživetja. Z magičnim prepletom peščenih rtov, ležernih zalivov, od morja izklesanih klifov, dolgovratih ptic polnih parkov in legendarnih srferskih plaž štiriinpolmilijonsko mesto diha z naravo. Z očmi, polnimi zavidanja, tako pogosto slišiš od tistih nesydneyjevskih Avstralcev, da je mesto prej zbirka popolnih teles, sončnih očal, sojinih latejev in vseprisotne-ga carpe diem kot pa muzejev, slikarskih platen, rapsodij ter poezije. In vendar si upam trditi, daje v tem le malo resnice.
In če ti uspe v Sydneyju preživeti več kot le tistih nekaj turističnih dni, potem kulturni utrip mesta gotovo začutiš tudi v pisani paleti kultur in nacionalnosti, ki so si stkale svoja življenja v mestu ob vodi. Multikulturnost, ki v Sydneyju ne pomeni le indijsko, italijansko, libanonsko in kitajsko, temveč tudi avstralsko domorodsko, cveti v prepletu kulinaričnih dobrot vsega sveta in neti že tako vroče sydneyjsko nočno življenje. Čeprav aborigini sestavljajo le dober odstotek mestnega prebivalstva, je vpliv njihove kulturne dediščine dodobra pronical v sceno všečnih urbanih galerij in centrov kulture, ki jih v mestu ne zmanjka. In če odmislimo tisto domorodsko družino, ki vztrajno sedi pred Operno hišo, poslikana v tradicionalnih barvah z didžeridujem v rokah za kulturni turistični pogled računa novce, potem je Sydneyju met spajanja kultur dobro uspel. Tudi zato si Sydney zasluži, če že ne svetovnega kulturnega slavospeva, pa vsaj mesto zraven Melbourna, zaradi svoje evropskosti pogosto oklicanega za kulturno prestolnico celine. Maša Lončarič
Berlin - mesto pogledov
v židovskem muzeju ti uniformirano dekle z zadržanim nasmeškom odpre težka kovinska vrata. V stolpu si. Skozi režo na vrhu mogočnih betonskih sten prodira dnevna svetloba. Hladno je. Ta kraj je ustvarjen za neskončen krik, ki nikoli pride. Hollocaust Tower.
Mauerpark je razžarjen od sonca. V second hand oblečeni nasmejani ljudje s Prenzlauer Berga sprehajajo pse in otroke. Teh je zadnje čase polno. Kjer so otroci, cene rastejo. Kjer cene rastejo, scena odide. Scena so umetniki, kreativ-ci, friki. Pridejo v četrt, kjer so nizke najemnine. Zavzemajo, packajo po fasadah in odpirajo lokale z absurdno domiselnimi imeni. Eno samo veselje. Še ideologija je vesela: v Morgenrotu (Jutranji zarji), veganskem lokalu levih aktivistov, si nabašeš po samopresoji in tako tudi plačaš. A zdaj so prišli otroci in stanovanja so se podražila. Friki odhajajo v Neu Köln.
Na U6, ki pelje tja, se uloviš v žalosten turški pogled... Za samoto je Berlin dober. Usedeš se na S42, vlak, ki kroži okoli centralnih četrti, in opazuješ ljudi. V eni uri spoznaš celotno berlinsko populacijo. Če ti je všeč, lahko ostaneš in krožiš, ali pa prestopiš na S41 in se pelješ v nasprotni smeri.
Tukaj je vsaka umetnost velika. Vrhunski ples, vrhunska gledališča, galerije, sejmi, koncerti, razstave, Berlinale in oh in izdih. Na meji med Kreuzbergom in Neu Kölnom je velik Poetry slam. "Živeta literatura". Nihče ti ne zna povedati, kaj točno je, vendar ob obisku večera ugotoviš, da ljudje na odru ritmično citirajo svoje tekste in ustrezno trzajo zraven. Hitrost izgovarjave nujno vsaj enkrat pospešijo do skorajšnje onemoglosti, da dokažejo, kako hitro jim gre. Občinstvo takrat praviloma divje zaploska in ploska tudi ob koncu in vzklika ter tako določi zmagovalca, ki se srečen priklanja s svojo steklenico penine in se prepušča aplavzu, ki se noče in noče končati. Ko prizorišče zapustiš in ti še kar ploska v ušesih, se sicer zadovoljen sprašuješ, kje si preslišal poezijo.
Nihče, ki pride sem, noče biti sam. Vsi iščejo dober žur, pogovor s prodajalko, željan pogled izza kipa v Pergamono-vem muzeju. V tem mestu se kaj hitro spotakneš v življenje koga drugega.
Nasploh so pogledi Berlinov čar. V masi ljudi, ki se valijo skozenj, se dva za hip srečata in vse se ustavi. Nekajkrat na dan. Ko zvečer stojiš pod prho, se spomniš grafita iz Casio-peje: "Ne morem sprati tega mesta s sebe." Bojler je prazen.
Obrišeš se in stopiš pred ogledalo. Ura je ena in noč se lahko začne. Uroš Prah
Jeruzalem v llteratuji
Jeruzalem je kot ena izmed najosnovnejših koordinat zahodne civilizacije poleg Rima in Aten eno bolj obravnavanih mest v svetovni književnosti. In verjetno še bolj kot Rim in Atene, saj je mesto vezano kar na tri religije; judovstvo, krščanstvo in islam, čeprav bi morda to veljalo zgolj v celotni zgodovinski perspektivi, saj so locus večine zahodne literature zadnjih dvesto let vseeno evropska mesta. Pa vendar, četudi se ognemo velikanskemu korpusu judovskega, krščanskega in islamskega versko navdahnjenega pisanja z veliko lastnostmi leposlovja, naj bo to v obliki verskih himn in druge verske poezije, tako ali drugače poučnih predmodernih leposlovnih del in celi vrsti filozofskih proznih stvaritev, je materiala še vedno precej. Že samo iz srednjeveške judovske Španije je ohranjenih več sto pesmi, ki uporabljajo simboliko Jeruzalema, a so vseeno zelo posvetne in včasih tudi zelo telesne. Tudi križarske vojne in obstoj latinskega križarskega Jeruzalemskega kraljestva navdihnejo marsikatero literarno stvaritev. Morda je še najpomembnejša prav pesnitev TorquataTassa, kije bila z naslovom Osvobojeni Jeruzalem objavljena leta 1581 in govori o prvi križarski vojni. Včasih pa, še vedno v poeziji, Jeruzalem predstavlja zgolj simbol, tako kot na primer v pesmi Jeruzalem enega najpomembnejših angleških ro-mantikov Williama Blakea (1757-1827). In tudi seznam (če se spomnimo na trditev Umberta Eca, da je celotna kultura pravzaprav le skupek seznamov) rabe Jeruzalema v prozi ni prav kratek, naj bo to pri pojavljanju znotraj besedil ali pa kar v naslovu, kot je to roman nobelovke Selme Lagerlöf (1858-1940) z očitnim naslovom Jeruzalem. In seveda sta tu še dve nacionalni literaturi, danes tako močno povezani z mestom, izraelska in palestinska literatura. Tu sta Mahmud Darviš pri Palestincih in Juda Amihaj pri Izraelcih, če omenimo zgolj dva poeta izmed številnih, in tu so seveda pisatelji, ki se vsaj omembi Jeruzalema gotovo ne morejo ogniti. Med hebrejsko pišočimi so tu gotovo vsaj nobelovec Šaj Agnon, A. B. Jeošua in David Grossman. Klemen Jelinčič Boeta
New York City
če še niste bili v New Yorku, se vam nikamor ne mudi. Jungo-va Rdeča knjiga je že odromala nazaj v švicarski sef, Woody Allen za tistih sto petdeset dolarjev na klarinetu ne pokaže kaj dosti. Marina Abramovič pa do konca maja tako ali tako samo sedi tam.
Alicia Keys je lansko poletje žvrgolela panegirik mestu, ki ji je dalo možnost tega žvrgo-lenja. Nekako takole gre: New York, šuma cementa, s kjer so ustvarjene sanje ... Čeprav je verz slovnično zagoneten, je vsekakor misli prijeten, in ustvarjena podoba o tem betonskem pragozdu tudi. Nasploh je talilni lonec prilična metafora za post-razsvetljenski paradiž, kjer je edina meja bivanjske filozofije človekova sla. Zakaj bi jo hoteli z obiskom razbiti?
Svet je temačen, krut kraj, poln krivice in stradeža, to ve o njem povedati vsak, ki gaje že količkaj obredel. In če obstaja v naših glavah neki El Dorado, kjer se predejo snovi in je na kolovratu prostora tudi za našo dlan, nas to ne pomirja sredi budne teme?
Zato sem hud na ostarelega pesnika, čigar ime sem izgubil med avenijami, ki mi je v beznici malce vzvišeno dekla-miral: bolan sem zrtja oddaj o glupih mladih v mestu, kadrov tvojih pajdašev na vožnji po obvoznici, ko klepetate o tistem žuru lepih mladih belih, jebeš to, nihče nima avta, daj mi poceni pir iz špecerije, sprehod čez 97-to med dnevom in nočjo, daj mi druge barve s tvoje leve, s tvoje desne, daj mi zavod za zaposlovanje, življenje doma z mamo - pa ne da bi sovražil NYC presadke, samo ne prodajajte me kot novotarijo.
Kot presadek, ki po svetu pridiga podobo mesta, se moram njegovi zahtevi ukloniti. Vi boste storili bolje, če pesnika preslišite in mirno zaupate Aliciji. Saj se vam nikamor ne mudi. Jasmin B.Frelih
Na večerji s Hrabalom In VIeweghom_
Najbolj slaven ali celo razvpit praški literat je najbrž še zmerom Franz Kafka - trume turistov pobožno postojijo ob majceni modri hišici, kakor za palčke, s sončnico na miniaturnem vrtičku na Hradčanih, kjer je ta književni velikan živel: ampak v resnici se je tam bežno ustavil za par dni. Ni ga čez turistično zavajanje!
Mogoče bo kdaj stala spominska plošča na gostilni Pri zlatem tigru v Husovi ulici v Starem mestu, kjer je Bohumil Hrabal prav zanesljivo preživel več kot šest dni, če seštejemo vse ure torkovih popoldnevov z večeri, ki jih je prebil tam, v tej tipični češki pivnici z bučno, pretežno moško družbo za dolgimi mizami in klopmi, skrajno levo od šan-ka, za steno, v separejčku, z veliko uokvirjeno fotografijo fuzbalskega moštva Slavia na steni (ja, enkrat sem skoraj šla z njim na tekmo). Štamgast v svoji disidentski družbi. S svojim posebnim vrčkom za plzenski ležak. In z večerjo zame, kadar ni bil sitno razpoložen. Recimo golaž s knedli, pivski sir, hudičevi kruhki, take pivniške dobrote. Privilegij prevajalke.
Enkrat sem ravno že zavijala k Zlatemu tigru, kakšnih dvajset metrov pred vhodom se iz stranske ulice pojavi Hrabal, mi reče, danes je zaprto, in izgine za mojim hrbtom. Deus ex machina.
Literati, ki hodijo v pivnice, in tisti, ki obiskujejo vinarne in restavracije in kavarne. Dva češka svetova, dve paralelni kulturi, dva češka naturela. Josefa Haška s Švejkom pod roko - opotekata se in podpirata drug drugega - si ne morem predstavljati drugje kot v pivnici. Kafko vidim v kavarni s črno kavo na mizi. Hrabal v kavarni ni bil ravno v svoji koži. Ludvika Vaculika bi po mojem težko spravili v pivnico (ampak mogoče se motim). Vaclavu Havlu bi bilo, se mi zdi, čisto vseeno, kje debatira in kaj pri tem pije. Jächymu Topolu tudi. Michal Viewegh pa definitivno ni fant za v pivnico. V njegovih romanih in zgodbah je na pretek sofisticiranih jedi zvenečih imen, ki si jih njegov junak lahko privošči in kakršne strežejo v nobel lokalih - o njih v času mladosti in socializma ni niti sanjal. Kmalu po tistem, na začetku devetdesetih, ko je Viewegh izdal Čudovite pasje čase in bil še založniški urednik, v obdobju svoje šele latentne slave, me je povabil na večerjo - denar zanjo pa si je sposodil od babice. Razkošje slave, razkošje življenja.
Kafka in Hašek se baje nikoli nista srečala, čeprav sta v istih časih hodila po istih ulicah - nosile so ju različne valovne dolžine; in njuna sodobna pendanta Viewegh in Topol, imam občutek, prav tako drvita vsak po svoji dimenziji. Nives Vidrih
Svetovljansko mesto, pozabljeno od sveta
če je na Dunaju kaj stereotipno avstrijskega, potem so to trgovine z električnimi vlakci. Male lokomotive brnijo mimo idiličnih gorskih postaj, ljudje pogledujejo na ure, plastične gospodičnice sprehajajo psičke in pazijo na krilca, kot se spodobi. Njihovi stvarniki iz mesa in krvi, čepeč v predmestnih garažah, ure in ure lepijo skupaj resničnejšo Avstrijo. Brez kleti, nakupovalnih centrov in Thomasov Ber-nhardov.
Dunaj - svetovljansko mesto, pozabljeno od sveta, a ne od Japoncev. Na njegovem severu, med vinskimi goricami, se streljajo Čečenci. Na jug se je s tramvajem št. 71 odpeljal Hugo Wolf. Vsakič v večje mesto. Iz Slovenj Gradca na Dunaj, z Dunaja na velebritof- Zentralfriedhof. Tam veliki kamni čepijo tudi na Mozartu, Beethovnu, Rotschildih. Glasbene in finančne velikane so pustili v zemlji, je dobro za imidž, ne pa tudi gospoda Lehnerja, izumitelja hrenovke. Tega so pred desetletji deložirali. Morali bi ga spremeniti v hrenovko.
No, tudi junaka Schnitzlerjeve Sanjske novele bi skoraj, kot Huga, pokopal seks. Še preden gaje Kubrick prelevil v Toma Cruisa, se je ponoči, mimo batmanskega Rathausa napotil do prostitutk v bližnji Josefstatd. Danes bi se sprehodil malce dlje, na Gürtel. Bolje kot v nočni Prater: otroška prostitucija, trgovina z belim blagom.
Dunaj - tu so nekoč vrgli cesarja iz bordela, ne zato, ker ne bi vedeli, da je cesar, ampak prav zato, ker so vedeli, da je. Se ni spodobilo! Včasih se ne spodobijo niti ljudje s temno kožo in ta hudičeva zgodovina! Da je šla staro damo opehariti za imperij.
Franc Jožef, pravijo, se še vedno potika naokoli, sonce se mu odbija s pleše na bolšjem trgu, izza opažev starih kavarn zaveznic opreza in si viha brke. Tam sta, z istih cenenih pla-dnjev, skodelico kave dvigovala že Cankar in Klimt. Tako se je spodobilo.
»Es ist ein Würst!« Klobase so pogon Dunaja, Slovenci in klobase - zdaj združeni v kranjski klobasi, v katero so Du-najčani vtaknili sir. Käsekrainer, kraljica dunajskih poznih ur.
Najbolj neljubljanska stvar na Dunaju? Odličen mestni promet. Najbolj ljubljanska? Tihi nedeljski popoldnevi, večeri. Velemesto, ki s turizmom vsak mesec služi desetine milijonov evrov, se takrat spremeni v vasico, trgovine zaprejo vrata, turiste pa nekam pospravijo. Najbrž v kanale. Po sledeh Tretjega človeka. Kot se tudi spodobi. Urban Zorko
ZAKAJ BO
SLOVENSKA REPREZENTANCA NA SVETOVNEM PRVENSTVU IGRALA TAKO IN NE DRUGAČE?
Zgodba O mali lepiezentanci
velikega srca,
kije zlomila luskega medveda.

Mehka vezava, 230 strani, 16,3 x 21,7 cm, bogato slikovno gradivo
25%
Knjiga o uspehu, odločni igri, junaštvu in zmagi majhne reprezentance velikega srca z dolgoletnimi ambicijami, visokim potencialom in bogato nogometno zgodovino.
Zakulisje dogajanja slovenske nogometne reprezentance na poti do svetovnega prvenstva.
Za vse zveste ljubitelje nogometa in tiste, ki to še niste.
Spremna beseda: selektor
slovenske nogometne reprezentance Matjaž Kek
in predsednik države Danilo Türk.
^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^
prednaročniški popust velja do 16. maja.
Knjigo naročite do 16. maja 2010 in si zagotovite prednaročnisko ceno 11,18 EUR (redna cena je 14,90 EUR).
Stroški pošiljanja niso vključeni v ceno in znašajo 2 EUR za Slovenijo.
Naročila na knjigo Poljub sreče sprejemamo na brezplačno telefonsko številko 080 11 99, preko faksa 01 47 37 601 ali preko elektronske naročilnice na www.delo.si/poljubsrece oziroma preko elektronskega naslova www.narocnine@delo.si.
Več o knjigi si lahko preberete na www.delo.si/poljubsrece
Letos lahko
SVETOVNA PRESTOLNICA
KNJIGE WORLD
BOOK
CAPITAL
ljubljana 2010
razprav jate
Derete
NA SVETOVNEM KONGRESU, 31. MAREC - 1. APRIL 2011
VRHUNSKE KNJIGE ZA VSAKOGAR IN POGLEDE
in pogledate
WWW.LJUBLJANASVETOVNAPRESTOLNICAKNJIGE.SI
)A
partner projekta Knjige za vsakogar
DELO " ^^
in