vsaj z razkošjem sceničnega aparata, je pa v velikem epu, ustvarjati človeško zanimive junake. Zato ostani poet rajši skromno pri priznanih predlogah. Saj utegne tudi tako ustvariti mnogo-kaj svojega, tako da mu tudi ,publica materies' postane lahko ,privati iuris'. Seveda mu je treba gledati, da se ne drži prekrčevito predloge, če ne, bo njegovo delo zgolj mehanično reproduciranje prevajavca ali kvečjemu posnemavca, ki izgubi polagoma vse zaupanje v lastno tvorno moč in ne utegne samostojno ustvarjati. Ta navidezno nepotrebni nasvet dobi takoj svoj pomen, če pomislimo, da je bila rimska poezija domala v vsem svojem obsegu trajno odvisna od grške, in sicer ne samo formalno, temveč večidel tudi po vsebini. Celo Catullus, v Rimcih edini res veliki lirski talent, ima mnogo pesmi, ki niso drugo nego nekoliko prost prevod. No, Catullus je na žalost mlad umrl; če bi bil živel, kdo ve, ali bi se ne bil grškega vpliva popolnoma otresel; darovit je bil dovolj, in mnoge njegovih samoniklih tvorb, ki so pravi biseri lirske poezije, upravičujejo to domnevo. Na odvisnost Horatija samega smo že v splošnem uvodu opozorili. In Vergilius? Ne samo njegova bukolska poezija, tudi njegov epos je v glavnem posnetek po grških predlogah. In rimsko dramatsko pesništvo? Tu je nekoliko bolje: pal-liata je sicer grška, zato pa je robata atellana zrasla na italskih tleh. Tudi praetexta in togata ste domačega izvora.
Stihi 131—294. Boječemu posnemavcu nasproten tip je bahavi ,scriptor evclicus' — pesnik ne misli kakega določnega Homerida, temveč speciem vob-če —, ki zajema s prešerno gesto prekomerno obsežne pravljične komplekse, pesniško obdelati pa jih ne utegne, ker mu manjka tvoriteljne sile. Njegovo delo končno ni drugega ko puščoben mito-grafski kompendij v verzih. Kako drugače Homeros! Kako skromen je njegov uvod v Odyssejo, in vendar do kakih višin ga ponese v naslednjem silna perot njegovega pevskega genija! ,On ni kakor plamen, ki šine, a hitro potuhne se v dimu: iz čada svetloba mu vre, ki čudežen svet nam odgrinja ... Skyllo, K vklopa, Charvbdo. Tu bi pač Horatiju očital, da gleda površno, da niti od daleč ne zadene bistvenega zadržaja Odvsseje. Pravljični svet, ki nam ga pesnik odpira, ima zanj le stranski pomen. O nobenem omenjenih božjih in po poli božjih bitij nam ne pripoveduje osebno, temveč prepušča Odvsseju, da pleteniči o njih fantastične, dasi zanimive zgodbe. Odvsseus je tc©Xu|mjti(;, njemu pristoji tako govoriti, no, in pha-iaško občinstvo se tudi rado zabava; pesnik pa za živo pripovedovavčevo domišljijo ne mara nositi odgovornosti. S tem tehničnim sredstvom potisne avtor vse prividne osebnosti v epu v ozadje. Njih značaji nam ostanejo človeško tuji, pa bodi že sama Kalypso, pri kateri je preljubil in prejokal junak sedem let svojega življenja. Stranska oseba torej tudi Kalypso, nedognan tudi njen značaj. Homeros sega v Odysseji globlje: gre mu pred vsem za človečnost. V Homerju človek sploh prvič izpregovori. Pred njim je bil nem. Šele grški človek se izživlja pred našimi očmi v svojem družinskem življenju, v vseh odnosih srca do srca,
R1HARD JAKOPIČ: ŠTUDIJA ZA DESNO FIGURO V DOMAČIJI
v vsej realni prirodnosti. (Birt.) Homeros hoče tudi vzgajati. Moderni človek se opaja ob epu večinoma le na umetniškem prikazovanju, moderna estetika rada pozablja vzgojne naloge umetnosti. Antika je gledala druga*če: njej je bil Homeros zmerom tudi učitelj. Nič naravnejšega mimo tega: etično globoka osebnost vpliva vedno vzgojno, kadarkoli izpregovori, čeprav ne dviga zavestno pedagoškega kazalca.
Horatius opozarja nadalje na ekonomsko umer-jenost Homerjeve pripovedne tehnike, češ, da ,strumno stremeč proti cilju potegne te »in medias res« ... povsod opuščaje, kar zdi se se mu jalov goliš, ki se brani mikavnim orisom'. Res, in vendar se mu nikoli ne mudi. Na stotine ima zavornih I momentov. Krivda snubcev naj raste in se grmadi, I dokler ne bo mera polna; raste naj poslušavcu napetost. Pesnik ima tisoč slik, ki jih počasi odvija pred nami, tako polagoma, kot bi se bal, da pride prehitro konec. Mir je princip, in ta mir je velik. Tisoč predmetov ima, ob katerih se ustavlja. Vsako podrobnost ti pokaže, vsako opiše: Penelope gre v gornjo kamro po Odyssejev lok. S ključem odpre vrata: lepo so tesana in čvrsto spahnjena. In ko se okrenejo v tečajih, zaječe nalik mukajočemu volu. Penelopa vstopi, poišče omaro: visoko stoji, in shramba za odevo je v njej. I Poleg omare je klin, na klinu je lok. Sname ga in sede; in položi si lok v naročje in joče. In tako brez števila sličic, sleherna v podrobno izdelana. Tako je hotel naivni Homerjev človek; v
43