•#

V

SUHA ROBA

UREDIL FRANC MILČINSKI
RISBE HENRIKA SMREKARJA

ZALOŽBA UMETNIŠKE PROPAGANDE
LJUBLJANA 1920

Vse pravice pridržane, tudi pravica prevoda.

4263.9


Viri: ftnton Lesar, Ribniška dolina, 1864.
— Levstik, Ribničan in Gorenjec. — Roko¬
pisne zbirke. — Ustna sporočila.

%

KAZALO.

Stran

Vre, vre, vre.5

O zelju in žgancih, o ribniškem konju
in kdo je neumen.7

Kaj je vse skusil Ribničan Matevž . . 9

Kaj je še pravil lončar Matevž s svo¬
jih poti.11

Od krot, graščaka in lisca ....  11

Navihani vrabci.13

Izza davnih dni.—. . 13

Matevževa Mica..... 14

Povajst od zgubljenega konja novaka 16

Lončar Matevž pripoveduje, kako so
se mu sprožile grablje in kako je
potem v graščini delal križ ... 17

Stran

Oče Matevž in sin Matijec kaj sta do¬
živela v majstu .19

O kočniku z globoko korenino in kako
je kapa dobila cof.21

Kako so vsepovsod čislali Matijčevo uče¬
nost . ....  22

O ribniških šolarjih in o učenem liscu 23

Kako je sveti Anton kaznoval prelom¬
ljeno obljubo.24

Lončar Matevž pripoveduje, kako sta
s sinom Matijcem opravila božjo pot 27

O bobovi juhi in kako se je Matevžev

Matijec meril z Gorenjcem ... 28

Kako je Ribničan lovil konja ... 30
O ribniškem ognju ....... 30

Vre, vre, vre . .

Poslušajte, ljudje,

Kar se vam zdaj pove
Od žličnega gradu,

Je tam pri sklednjiku.

Kak’ je bistra ta posoda,
Kjer se hrani suha roba:

Oj, to je tisti grad,

Ki poln je starih bab!

Kak’ žalosten ta svet
Zares je bil popred,

Ko ni bilo ljudi,

Da bi žlice delali.

S krušnimi skorjami so jeli
Sklede na kolenih 'rneli,

To bistro ni bilo,

Od ust je kapalo.

Znašli so se trije
Od svetga Primoža možje,

Se spomnijo narprej.

Kar se pove vam zdej:

Od ust širokih mero vzeli,

Žlice delati začeli,

Storili robe te
Za cele dežele.

Potem so šli po svet’

Pozimi in polet’,

Pa ne samo možje,

Kar leze ino gre.

Laboro mleka si izgovarja,

V torbo kruha, v mošnjo denarja
Ko robo vso proda,

Ni denarja, ni blaga.

Vre, vre, vre, *

Mi smo Ribničanje.

Ves teden smo okol’ hodil’,
V nedeljo smo Boga molil’,
Da bi loncev ne pobil’.

5

O zelju in žgancih, o ribniškem konju in kdo je neumen.

To je biio, ko je bil Ribničan Matevž
še samskosamcat človek, ni imel ne lisca,
ne žene in mu je moral robo tovoriti po
svetu še lastni široki hrbet.

Pa se je zgodilo in ga je zanesla kup¬
čija v hišo, ravno so južinali.

„Bog daj!“ je pozdravil in se iznebil
krošnje na klop ob peči in sedel zraven.
»Bog žegnaj!“

„Holej, oče, pridite in prisediteI“ ga
je povabil gospodar. Seve Matevž takrat
še ni bil oče, saj je bil samskosamcat
človek in ni imel ne lisca, ne žene, le gos¬
podar je bil toliko vljuden, da ga je po¬
častil za očeta.

Imeli so pa v skledi zelje. Kiselina ni
jed, da bi mikala Matevža, pa se je lepo
zahvalil: „Vajste, de bi rad, pa najsem
lačen."

Pospravijo zelje, postavi gospodinja
na mizo žgance. Že se je pričel Matevž
kesati, da ni prisedel. Rahli so bili, da so
se tresli, kakor v sapici brezje, zabeljeni so
se lesketali, kakor žitno polje v rosi. In za¬
dehteli so kakor vijolice. Prehuda je bila
za Matevža, gledati dobrote, jih duhati iri
zraven požirati prazne sline, in se je oglasil:

»Gaspadar, ali ste kaj rjakli? Vajste,
ne smajte zameriti, sem ranku malu gluh,
najsem vas prej rezločnu slišal."

„Da pridite jest," pove gospodar. Za-
malo je štel Ribničanu njegovo izbirčnost
pa je dostavil: „Ampak zdajle vidim, da
ni žlice za vas."

»Kaj tistu," je rekel Matevž in se po¬
rinil za mizo. »Prijazni bešajdi naj, de bi
človek odrajkel. Vajste, žlico nosim kar s
sabo, nič se ne vaj, kdaj pride prav. De
bi nam Bog požegnal in sveti Duh tudi!"

»Čakaj," si je mislil gospodar, »malo
ti jo le zasolim južino." Menil ga je po¬
dražiti in ga je vprašal: »Kaj pa kaj vaš
ribniški konj dela, kaj?“

»Škoda je kruote!" je odgovoril Ma¬
tevž. »Jaku dober konjiček je bil, rad sem

7

ga imel. Nezadnje se mi je pa vendar ze- in pridno zalagal žgance, „ko je pa imajlu
merilu. Vajste, kumaj sem ga bil nevadil zelena očala ne nosu in je oblanice videlu

stradati, mi je pa krepnilu. Pa bi lahku še zelene pa je mislilu kruota, de ima deteljo

živajlu, če bi ne bilu zmanjkalu oblanic." v jaslih. Kar nepraj je mulilu in mlelu in

„Hoho,“ je rekel gospodar, „oblanic mu je dišalu in teknilu tudi. Pa še kaku!

vendar ni žrl!“ Od sebe je dajalu hlodce, vajste, ravnu

„Kaku de jih ne bi,“ je dejal Matevž pravšne za žlice. Sta! sem za kruotu s po-

8

šetjo in kadar je bilu hlodca za dva čevlja
zunaj, sem pa odžagal. Ta-le žlica je vre
tudi iz takega hlodca."

„Fej te bodi!" je rekla gospodinja.

„Hoho,“ se je smejal gospodar, „Rib-
ničani ste res neumni!"

Ribničan Matevž je postrga! skledo,

obrisal žlico ob rokav in jo zateknil za
škorenj: „Hva!a Bogu, sit sem!" in se je
prekrižal.

Oprtal si je krošnjo. „Bog plačaj stu-
krat in še en drugikrat, pa z Bogom! —
Vajste, Ribničani najsmo neumni, neumni
so tisti, ki za rajs vzemo njih štorije."

Kaj je vse skusil Ribničan Matevž.

Matevž si je pomagal s kupčijo in ko
je ime! prihranka par tolarjev, si je kupi!
konja lisca, da je imel druščino po svojih
potih in tovariša pri kupčiji.

Preskusila sta precej sveta in se je
rad postavi! Matevž, kaj sta vse doživela.

— Vajste, je pravil, kdor malu hodi
po svajtu, nič ne vaj; jest pa moj lisec
sva pa vre dosti sveta videla in marsiktero
grenko požrla.

Enkrat sva z liscem hodila po Istri.
Nezaj sva bila namenjena skoz Trst, pa je
naju pred lajso kruota ustavilu. Zevpilu je:
„Holtberdja!“

Jest sem dejal: „Lonce peijam."

Pa me naj rezumajlu, moral sem ž
njim v šišo. Preteto ne bodi! Kaj bo tu?
sem si mislil, če mene zaprejo, kaj bo po¬
čel lisec!

„Jest lonce peijam, pustite me, ga-
spud!" sem dejal. Pa zdaj sem bil šele
sršena rezdražil.

„Vošta vin!" zevpije.

Jest sem pa dejal: „Ne vozim vina
ne, le lonce sva prodajala z liscem po Istri,
zdaj pa greva skoz Trst damu."

Metu so mene spustili, so pa pisca
zeprli. Ti ubogu kljuse ti, lačnu si, de ku-
maj gledaš, zdaj so te pa še v kajho dali,
— kaku se mi smiliš! Pa kaj bom jest
brez lisca doma 1

„Gaspud, dajte mi lisca nezaj, če ne
bom tako naredil, ki se vam ne zdi!"

„Mu, nu,“ je reklu kruota, „mar se
vam taku mudi damu?"

„Lejte, kajpek!"

„Pa pajte," je dejalu kruota. „Samu
tu mi še povajte, kaj bi takega naredili,
če bi vam ne dali konja?"

„Lejte nu, driizega bi si kupil." —

Tu je bil lisec vesel, de je vendar
spet videl Trst. ftli preteta taka vas, ki še
kolca najma, da bi lisca privezal nanj!

Lejte nu, sem dejal, ki sem ravno v
Trstu, moram vender kaj kupiti, saj je tu¬
kaj vse pocajni.

Grem v štacuno. Kar ugledam ribniš-
ku sajme notri, zlate ribe je prodajalu.

„Fantek,“ sem dejal, „kuliku košta
taka riba?"

„1, po krajcarji jih prodajam. Naj pa
bo, vi, ki ste ribniški rojak, mi boste pa
dva dali za ano.“

Je le dobro, če ima človek prijatelje
po svajtu. „Dajte mi nu ano! — Kaku se
pa tu kuha?"

„Precej je kuhanu in pečenu, de le
ogenj vidi."

„Fantek, zedel si jo, po potu ne bo
časa čakati."

Vajste, kumaj sem dočakal, de me
je lakot prjjela; vzamem zlato ribo, — de¬
jali so, de ji je „arenk“ ime, — jo držim
proti majscu in pravim:.

»flrenk, .idiš ogenj?"

9

10

Pa pri tej priči mi je v lužo palu.

Se zeženem za njim, ga zegrabim za
zadnje noge in mu pokažem še enkrat

ogenj. Pa kruota mi je zečelu kvakati!

„Kruota, kaj boš kvakalu, saj si kii-
hanu in pečenu, ker si ogenj videlu!"

Kaj je še pravil lončar Matevž s svojih poti.

To vajste, de se gre iz Trsta v Rib¬
nico čez Kras.

Kraševci so pa vsi vražji, samu gla-
vuo imajo pasjo. Kumaj sem sem se jim
prikazal, se je že znašlu kruota in mi je
zečelu negajati. De pa mi lončarji najsmo
kar bodi, vre ves svajt vaj, pa tudi najsem
na dolgu ostal besajde.

Kruota je bilo punče, po lajtih godnu
za moža, po pameti za šibo.

Pa mi pritrese lonec, vajste, večje
sorte je bil, takšne sem dajal po štiri gro¬
še anega, par pa po devet, ker sem jih
imel bolj malu. Nu in ta lonec je bil po¬
čen, sevajde, kuharice so tudi včasi nerodne.

„Oče,“ je rjaklu kruota in se mrdalu,
„aii je rajs Ribničan tuliku nasiikan, de
čuje rasti travo in vidi, kaku žvižgajo plan-
ke? Dajte," je rjaklu „če imate kaj pod
klobukom, zašijte lonec! Ne bom stiskala
pri plačilu, laboro mlajka dobite zvrhom
prazno in zraven še tri sladke besajde."

„Ej,“ sem dejal, „miajka si samu bolj

potrebnu kakor jest, sladke reči so pa tu¬
di za otroke, ne za može, ne bom te za¬
jedal. Vajš kaj, punče, lonec ti zešijem
zestonj; ampak pri nas šivamo hlače ne-
robe, lonce pa tudi; obrni lonec, pun¬
če, taku de bo zunaj, kar je zdaj znotraj,
pa ti ga zešijem, de se ne bo poznal
šiv in bo držal lonec vso večnost in še
tri dni.

Vajste, pa je bilu tihu.

No, prideva z liscem v Postojno, je
bil pa škric, de me je podražil; pa sem se
mu bil tudi dobro odrajzal.

Vprašal me je: „Kiiliku košta lončen
bas?"

Jest sem mu dejal: „Kaj me tu vpra¬
šujete, saj ga ne boste kupili.“

„f \li le povajte, kuliku košta?"

„Vajste kaj, gaspud, mati županja v
Čabrovi vasi so mi hotejli dvakrat zanj
škorenj oblizniti ob podplatu; dajte ga vi
trikrat, pa bo lončeni bas vaš!"

Od krot, graščaka in lisca.

Njega dni je bila „krota“ vsaka dru¬
ga beseda, katero si slišal v Ribnici. Du-
hovska in posvetna oblast sta se upirali
zlepa in zgrda, pa nista dosegli, da se ne
bi krotili slej kakor prej.

Pa se je Matevž vračal z otovorjenim
liscem proti domu, pa ga v ulici ustavi
graščinski birič s pisanjem in pečatom, da

mora na pokorščino v graščino in to kar
koj.

Matevž je rekel: „Kar mora, de je, pa
mora, de je, je dejala baba, ko jo je mož
s krepelcem."

Snel je liscu tovor in uzdo in ga lepo
podučil: „Lisec, gosposka je prva na svaj-
tu, živad pride za gosposko; vajš, kruota,

11

strezi si samu: v vodnjaku je voda, ne
svislih senu, pa se traktirej, jest grem v
graščino."

Pride pred graščaka, graščak je bii

hud:

„Matevž, tako si tožen, da si se krotil."

„Vajste, gaspud," je rekel Matevž,"
„]judje se sila lažejo. Povajte, kdo me je
slišal 1“

„Polomajev Vrban bo priča," je po¬
vedal graščak.

„Kaj,“ se je raztogotil Matevž, „kruo-
ta mi je še dve šmarni petici dolžnu, pa
bi pričalu čez me?"

Graščak je dejal: »Matevž, zdaj te
imam. Slišal sem te na lastna ušesa. Za
dva dni greš v keho in koj.“

„Zekaj pa ne," je rekel Matevž, „vam
ne ljubo grem v kajho tudi, če me boste
v kajhi redili."

„Nič se net)oj!“ je dejal graščak.
„Danes si že južinal, si sit; jutri imaš post,
to je za kazen; pojutrišnjem lahko spet ob

svojem večerjaš, kakor hočeš, pa si oprav¬
ljen. Z Bogom!"

Ko se je tretji dan Matevž vrnil iz
graščine, je lisec komaj še migal. V vod¬
njaku dovolj vode, svisli polne sena, pa si
ni znal postreči!

„Kruota neumna," ga je kregal Ma¬
tevž, „se ti pozna, de najsi domačin. Am¬
pak baba bi jih zaslužila po grbi, de se naj
brigala zate, ko se samu najsi znalu. Pa naj
bo še babi to pot prizanešenu; zetu ker
je najmam."

Stregel je liscu na noge in premiš¬
ljeval in sklenil: ne kaže jima drugače, ne
Matevžu, ne liscu, nego da se oženi.

Stopil je k župniku in mu razodel
svojo namero.

„Matevž,“ so rekli župnik, „ali ne boš
že malo prestar? Koliko imaš let?"

„ŠeIe petdeset," je dejal Matevž.

„Koliko pa nevesta?" '

„0, ta pa že devetnajst!"

12

Navihani vrabci.

Dokler Matevž ni bil oženjen, je sam¬
cat hiševa! pod slamnato streho tihega svo¬
jega doma; za pomenek in posvet ni imel
duše, kakor lisca v hlevu.

Tem večja pa je bila druščina na nji¬
vi in je bila živa in glasna, razposajena in
nagajiva in je Matevž^ ni kaj pohvalil, ko
je pravil o njej.

— Davi, je dejal, sem šel ne njivo,
vajste, gledat, kaku oves zori. Pridem ne
njivo pa vidim, de mi bodo ti preteti vrabci
ves oves požrli. Le čak’te kanalje, vam bom
kmalu pokazal!

Grem damu, vzemem piikšo, jo ne-
bijem in grem nad požeruhe.

Ko pridem spet ne njivo, poslušam,
kaj se kruote majnijo:

»Matevž, živi, živi — kje si bil, kje si
bil — tri dni, tri dni — ti je dišal ričet, ti
je, ti je?“

In spet: „Mi ga bomo, dajmo ga,
dajmo 1“

„Le čak’te!“ Nepnem petelina.

Pa kruote so nevihane, so bile anu
postavile ne stražo. Ko je le-tu videlu, de
sem pomeril, je zezvižgalu: „Švind!“ —
nemara je bilu kočevske vere — pa so vsi
zletajli pa so se vsi v trnje poskrili. Potlej
so si pa klicali: »Matevž, Matevž! si še živ,
si še živ? — Jest sem ti tudi. Tukaj smo
tukaj, ali nas vidiš? Brž, brž, se mudil"

„E,“ sem dejal, »ne bom vas strajial,
kruote, ste nevihane, bi mi kateru znalu
še štrajho zežgat’."

Izza davnih dni.

Pripovedujejo o čudnih časih, ko je
med ljudstvom, med kmeti in med gos¬
podo, poganjala kriva vera kakor ljulika
med žitom; in so takrat tudi' v Ribnici
imeli gospoda, ki se je nagibal na napač¬
no plat, in nič boljši ni bil mežnar. Pa sta
ugibala gospod in mežnar, kako bi ljudi
čim bolj privabila in priklenila k novi veri.

Prihajale so Binkošti in je pridigar
rekel mežnarju: »Veš kaj, moj ljubi Vrban,"
— zakaj mežnarju je bilo tako ime, — »po¬
slušaj, kaj ti povem! Zvečer spravi pod
streho kurnik in vanj daj goloba! Jutri
bom pridigal pa ko bom h koncu razpro¬
strl roke, pogledal kvišku in zaklical: »Pri¬
di, pridi sveti Duh!" — tačas spusti skoz
luknjo v stropu goloba v cerkev, da bo
frfotal nad glavami vernikov ravno kakor
lepa prispodoba!"

»Nu,“ je pritrdil mežnar, »tu je po¬
božna in Bogu dopadljiva misel, pri beri

se bo pa tudi poznala."

Res, pridigar je živo govoril in vneto,
da nikoli tako, in verniki so kar koprneli
svete groze, ko je hkoncu dvignil roke, se
zameknil v nebo in zaklical: »Pridi, o pri¬
di sveti Duh!"

Pa se je skozi linico v stropu oglasil
Vrban: »Gaspud, ga ne bo, vajste, ki ga
je Fikfakov maček snajdel, mrha maro¬
gasta."

Pa so verniki močno zamerili pridi¬
garju in mežnarju in Fikfakovemu mačku
tudi, mrhi marogasti, da so takole zaonega-
vili tretjo božjo osebo.

Takrat je imela ribniška cerkev po¬
družnico med Hrvati. Pa je bil pri podruž¬
nici shod pa sta tja šla pridigar, da bi
maševal, mežnar, da bi na koru orgla! in
pel. Pridigar je jezdil, mežnar pa cokljal
poleg konja.

13

Tako prideta do pastirjev, ki so pasli
kozličke.

Se spomni pridigar: „Enega bi kupil
ali dva, danes teden bo moj god, ocvrt
kozliček ni slab, nemara bi se ž njim spet
prikupil svojim vernikom."

Pravi mežnar: „Gaspud, posodite mi
konjička, pa sam izberem dva kozlička, oba
lepo rejena, in pocajni bosta tudi, nič dru¬
gače kakor zestonj."

Dobro, zmenita se, pridigar mu da
konja in jo peš ubriše naprej.

Mežnar se je smukal okoli kozličkov,
da pouzma dva najlepša, pa ga zagledajo
pastirji, ucvrli so za njim, vzeli mu konja,
dali pa batin.

Komaj jim je ušel. Bežal je za gos¬
podom, pa ga ni več dohitel in je šel kar
na kor.

Gospod je bil že pred aitarjem, skr¬
belo ga je, kaj je s kozličkom, in ko je
prišel na vrsto „Dominus vobiscuml", se
je obrnil in zapel proti koru:

„Ali si dobil be-ke-ke?“

Mežnar pa je pritisnil na orgle in za¬
pel odgovor:

„Nak, so mi še vzeli i-ha-ha!"

Hrvatje so poslušali, pobožno kimali
in dejali: „Se pozna, da je vera nova in
maša drugačna."

Matevževa Mina.

Matevž se je oženil z gorenjsko Mino
in je bila svatba imenitna, srebali so trojne
vrste mleko, „mlajku kar taku, mlajku za-
sedenu in kislu mlajku," jedli zraven troj¬
ne vrste krompir in vsak je imel svojo
žlico.

Nevesta ni bila napačna. Pravili so o
njej, ko še ni imela moža, da je šla po do¬
mači vasi in vlekla za sabo vrv.

„Mina, kam pa, kam?"

„Tele ženem na pašo."

„Pa kje imaš tele, ko prazno vlečeš

vrv?"

„G!ej spaka, doma sem ga pozabila."

Pa se ne ve, ali je resnična ta štorija
ali ne. Mina je pač imela svoje kreposti,
svoje slabosti pa tudi. Kdor je brez greha,
naj pobere kamen, pa bo imel skalo v
rokah!

V cerkev je hodila rada, roke je ime¬
la dobre za delo, le glava ji je bila bolj
trmasta: zadnja je morala obveljati vsaki-
krat njena beseda.

Vroč je bil dan, pa se je s polja
gredoč ustavila v cerkvi in vzdihnila k Mam¬
ki božji, naj bi ji izprosila milost, da bi ji
zdajle doma mož Matevž privoščil polič
vina. Drugih želja tisti hip gorenjska Mina
ni gojila.

Za aitarjem je imel tedaj ravno opra¬
vila mežnar. Bil je šegave sorte, slišal je
Mino pa je spačil svoj glas, da je bil ta¬
nek kakor otroški, in je rekel iz svojega
skrivališča: „Polič je preveč, ga bo maselj-
ček dosti."

Pa je mislila lončarja Matevža Mina,
da ji odgovarja Bogec v naročju svoje svete
Mamice pa se ji je zameni in ga je zavr¬
nila: „Tiho bodi, petelinček! Kaj bi mi za¬
vidalo! Bodo že mama sami odločili, ali
je polič preveč ali ne!"

No, ni bilo doma ne poliča, ne ma-
seljca. Rmpak je rekel Matevž: „Mina, vze¬
mi cekar in štruco, greva vezovat brata
flndrajca ženo, bo jutri njen god."

Mica je bila žejna, ali se je tolažila,
da pri Rndrajcu ne bo suše na mizi, vzela
je cekar in štruco in sta šla.

14 ;

15

Pa ju je peljala pot čez strmo snožet,
p>od snožetjo je žlabotai živahen potoček.

Je dejal Matevž: »Lej, ljuba moja
žena, kaku je snožet gladku pokošena!"

Žena je bila od žeje slabe volje pa
je rekla: »Postrižena je.“

On, da pokošena.

Ona, da postrižena.

On hud, ona še bolj. Ona se zapodi
vanj, on se ji umekne in Matevževa Mina
štrbunkne v potok, da jo je čez in čez za¬
grnila voda. Ali še je migala z dvema pr¬
stoma, da je snožet postrižena.

Si je mislil Matevž: »Čakaj, ko vsako
reč siliš nerobe, nemara tudi voda tebe
nese drugače." In jo je šel lovit naproti
vodi.

Ona pa se je tedaj napila najboljšega
božjega vinca za maseljc, za polič, še za
bokal in ko jo je minila žeja, jo je minila

Povajst od zgubljenega konja novaka,

kakor jo je rad na dolgo in široko razlagal lončar Matevž.

Je dejal: »Sedamdeset rajnški."

Potlej sem jest dejal: »Bo malu vrlu
preveč. Ja vam dam petdeset rajnški."

Se zmajnimo pa sva bila z bratom
drugi dan že spet doma in konj tiidi; ka¬
kor sem doma zrajtal, me pride koštat z
vsem vkup, s potjo in darom, kak krajcar
več kakor šestdeset guldinarjev.

Sosajdje so precej prišli pogledat mo¬
jega »novaka" in vsakemu je bil všeč.
„Nu,“ sem dejal, »hvala Bogu, dober je
in jutri ga damo podkovat, krotak je, pu¬
sti rad vzdigniti nogo."

Kovač mu je nove podkve neredil in
smo ga dokovali; ne sprajdnih nogah mu
je zepilil križice u znamenje, de je prvikrat
podkovan, potlej sem ne vsako nogo pla¬
čal bokal vina ze likof, de se je rug bolj
zemočil in de se bodo podkve bolj držale.
Vse je zdaj dobru, samu poklaje naj.

— Bog me je požegnal z ženo in si¬
nom, nič se ne vaj, kaj še pride, treba
gledati ze kruhom, de ga ne zmanjka. Sa¬
mo anega imam konja; če čem imeti dva,
si moram kupiti še anega. Pa sva šla jest
pa moj brat Andrajc v Karlovec ne se¬
menj, tu je bilu okoli Velike noči. Šla sva
po semnji od konja do konja, nič naj bilu
pridnega blaga.

K sreči pride Tiiropoljec z vrancem,
vajste, konjem zagorajle barve. Sem dejal:

»Glej, Andrajc, ta bi bil po moji všeči.
Ima majhno glavo, kratek vrat, velike oči,
de bi mu jih lehku s palico odbil, dolgo
grivo, prša široka kakor bik, čisto nogo
kakor svajča, napetih reber, rep je držal,
kakor bi imel pribitega, z ano besajdo:
konj, kakor ga jest potrebujem."

Vprašal sem Hrvata: »Što cajnite vi
onega maloga polrepa?"

trma tudi, ujela se je na rakitje in klicala
na pomoč:

»Pomagaj, mož, snožet je pokošena!"

Prihitel je od one strani še Andrajec
in sta jo z možem potegnila na breg.

In pravijo, ko se je preoblekla in po¬
sušila, je bila prav prijazne volje, da je
bila še škricu všeč iz Kočevja, ki je bil tudi
v gostih. In mu je bila bolj všeč, kakor je
godilo Matevžu. In je rekel Matevž:

»Ljuba moja žena, zdi se mi, s škri-
cem sedita preveč ne tesnem."

Reče Mina: »Meni se zdi tudi."

»Reci mu, de ne smaj !“

»Pa mu ti reci, jaz mu ne znam jezika!"

Pa je Matevž znal vsake vrste jezikov
pa je cebnil škrica s škornjem, da je škric
kar razumel in se prijazno poslovil.

Kolikor znaš jezikov, za toliko šteješ
mož, pravi pregovor in je resničen.

16

Najsem mogel drugači, kakor de ga spu¬
stim ne pašo. Zvonec sem mu privezal ne
vrat pa sem novaka in starega konja, vaj-
ste, lisca, peljal h konjarju. Dejal sem:
„Juri, tu je moj novak, daj, pazi nanj!"
Sem ga še z žegnano vodo poškropil in
sem dejal: „Pajdi srečnu!"

Drugi dan opoldne konjar konje pri¬
žene damu. Stari je prišel, vajste, lisec,
novaka pa naj. Zdaj sem si mislil: „Mlad
je, nemara se je z drugimi konji spustil.“
Šel sem po cajli vasi od hleva do hleva,
novaka naj. Vprašal sem konjarja: „Najsi
nič videl mojega novaka?" — „Ja, danes
zjutraj je še bil pri starem konju." Vajste,
pri liscu. —r Ja, novaka naj!

Šel sem k bratu: „flndrajc, pajdi, gre¬
va iskat novaka!" Šla sva pa sem dejal:
„ftndrajc, vkup ne smajva hoditi 1 Pajdi ti
gori ne vrh Požarnice, odondot pajdi po
ložinskem potu do križpota, potlej pajdi
čez leščevje, čez reber ne Zelnice pa ne
hrib k debeli črajšnji pa ne Sela doli. —
Jest grem pa ze Grašovčevega Jožija ogra-
dico, ze Jakijevega Martinka ogradico po

ložinskem potu nezaj ne Goli hrib in ne
Selih bova pa spet prišla ukiip."

Šla sva, kakor sva se bila zmajnila,
in jest, kakor grem proti Zavodnemu dolu,
kar slišim: v dolini ne to roko zebrenketa
zvonec. Sem dejal: „Ta zvonec je mojega
novaka. Zdaj vajm, de je v le-ti dolini. Pa
grem še poprej v drugo dolino pogledat,
de bo bolj zegotovu." Sevajde ga naj bilu
tam. Potlej grem nezaj v dolino in je bilu
kruota veselu, de me je videlu.

Peljam ga proti Selom, kar zegiedam
flndrajca, ki gre doli čez reber proti Zel-
nicam, pa mu zekličem, če je našel konja.

Pa je kar z glavo odmajal.

Jest ga čakam, ko pride, ga vprašam:
„Zekaj najsi povajdal, če si našel konja?"

„Kaj ti najsem z glavo odmajal, kaj?"

„Šema, kdo te bo videl taku deleč?"

„He, preteto ne bodi, še večja šema
si ti, ki konja ne povodci peljaš, pa mene
vprašaš, če sem našel konja."

Imel je prav ftndrajc. Naj neumen,
se mu pozna, de je moj brat.

Lončar Matevž pripoveduje, kako so se mu sprožile grablje
in kako je potem v graščini delal križ.

Drugikrat sem bil šel grabit listje, so
pa ravno graščinske kruote preganjale zajce.
Majhnu čakam, kar seje zajec spustil name.

O pretetu ne bodi! De bi imel pukšo
pri sebi 1

Nestavim grablje, že je počilu.

Letim po zajca, pa je stalu pri njem
zelena kruota graščinska.

„Zajec je moj," sem dejal.

Pa je kruota brž name zerežalu: „Ka-
ku se ti podstopiš strajlat naše zajce? V
kajho s tabo!"

„V kajho ne grem," sem dejal. „Naj
zame vaša kuha: ze zajtrk »dobro jiitro,“

ze južino „počakaj“, ze večerjo »lahko noč",
— ta kuha je zame pregasposka. Gaspud,
rajši odneham od zajca. Jest še vajdel naj¬
sem, de so grablje nebite."

Crez nekaj dni je pa prišlu ravno
tista kruota krompir desetinit; mi je bilu
branilu zajca, pa.mu tudi jest najsem pustil
krompirja. Se je pa ujezilu pa je šlu damu.

Drugi dan me pokličejo gnadljivi ga¬
spud v graščino in me z debelim očesom
pogledajo. „Ali se rajs braniš krompirjevo
desetino odrajtat’?"

»Gnadljivi gaspud, rajs."

17

„Zekaj je pa ne daš?“

„Zetu, de ne!“

„Neredi tukaj križ, de se puntaš!"

„V imenu Boga Očeta, Sina in sve¬

tega Duha, de ne dam!“

„Tukaj ne papir neredi križ!"

„Kaj bom ne popir dajlal, ko so me
oča učili po čelu.“

18

Vajste, graščina si je zmeraj kaj no¬
vega izmislila.

flnkrat so nam bili nepovajdali tlako,
de smo zemljo vkup nosili z vseh krajev
in neredili hrib srajdi vrta. Zekaj? Zetu, de
so potlej ne hrib postavili hišico, de so
kruote kvartale v nji.

Šla sva ankrat z ftnzljevim Matijcem
iz Jurjeve bajte z domi pa sva se vračala
teku trudna, de naju najsu hotajle noge
več nositi, sva se pa usajla, pred očmi sva
imajla našo Veliko goro.

„Matevž,“ mi pravi flnzljev Matije,
„pretetu so imajli opravila, prajden so vkup
zvlajkli to goro."

„Kdo?“ sem vprašal, „Matijček, ali ne
vajš, da je ves svajt, pa tudi hribe ustva¬
ril ljubi Bog z ano samo besajdo?"

„Pajdi, pajdi," mi odgovori, „šem-
brana gaspoda je bila napovajdala tlako,
pa jih je neumni kmet znosil vkup. ftm-
pak jest jih ne bi, jest bi se puntal."

„Nu,“ sem dejal, „sva že dva, de se
puntava zoper graščino."

Oče Matevž in sin Matijec kaj sta doživela v majstu.

konca do gorenjega, potrdila sta cerkev*
obrekla, da nimajo pri hišah nič gnoja, in
potem je povedal mali Matijec svojo sod¬
bo, da se mu vidi majsto sila lačen kraj.

„Lahku je lačnu," je rekel oče Ma¬
tevž, „ko najsi kruota od davi nič jajlu.
Čakaj, greva južinat. Vajš, ljubi moj lajpi
sin, v majstu je vse drugače kakor doma;

odprte drži oči in nepni
ušesa, de se kaj neučiš,
de boš vajdel in znal,
ko boš ruobo onegavil
po svajtu! — Lej in po¬
glej, zlata sklajdica se
guglje na palčki nad dur¬
mi! Vajš, sklajdica po-
majni gostilno, notri bo¬
va južinala, sevajde ze
denar, in pa nemško be¬
sajdo moraš znati, hin-
derhonder tajč pohru-
sten, drugače ti ne po¬
strežejo. Le ze manoj
stopi, poslušaj in klobuk
vzemi v roke!"

Vstopila sta skoz
duri, ki je nad njima
bingljala zlata skledica.
Taka skledica že odne-

Matevžu so krstili sina za Matijca in
je Matijec lepo ime, ne dosti manj postavno
kakor Matevž, in je bil Matevž zadovoljen
z imenom in s sinom tudi. In ko je bil
Matijec toliko dorasel, da je z očmi segal
na mizo, ga je vzel oče s sabo v majsto,
da se fantu razbistri glava.

Premerila sta majsto od dolenjega

19

kdaj oznanja, da se ondukaj brije, češe in
striže; tudi kri so puščali njega dni v takih
brivnicah in rvali zobe. flli lončar Matevž
tega ni vedel, pa mu ni zameriti — nihče
ne ve vsega. Snela sta torej vsak svoj klo¬
buk in vstopila, da si okrepčata lačno telo.

Notri sta bila dva moška, gosposki
oblečena, starejši in mlajši, zgovorno sta
se klanjala hinder in honder.

Matevž je dejal: „Ljubi moj lajpi sin,
tukaj si jemlji zglede, kakšne vladajo svajt
manire 1“ — pa že sta ga prijazna dva gos-

20

poda posadila v širok stol, migala sta mu
in kimala, eden z desne, drugi z leve, in
ga izpraševala hinder in honder.

Matevž je bil izkušen po svetu in ni
bil v zadregi za odgovor: pokazal je na
usta, da bi rad kaj za pod zob zase in za
lepega svojega sina. Pa so se čuda hitro
sukali v tej gostilni. Komaj je Matevž po¬
kazal, kaj bi rad, že ga je držal mlajši go
spod za glavo, že mu je segel starejši s
kleščami po zob in škrip in rsk — izdrl
mu ga je.

Take južine ni pričakoval Matevž, —
še mu je bila ljubša ona v graščinski kehi.'
Nak, kar sit je bil, in je hitel in vstal, da mu
ne bi stregli še naprej. Ozrl se je po sinu.
Tega pa je bil zgrabil strah, da pridejo
zdajle s kleščami še čezenj, zatulil je kakor
zver in v diru se pognal iz čudne gostilne,
kjer pitajo ljudi s kleščami namesto z žlico.

„Kruota je mladu, zgubilu se mi bo
po majstu," se je zbal oče Matevž in jo je
ubrisal za sinom, niti ni utegnil vprašati,
koliko znaša račun, in sta bežala, da sta
se dobila šele zunaj majsta na mostu.

Na mostu sta se odduškala.

Matevža je bolela čeljust, nabasal in
nažgal si je pipo, da si prežene bolečine.
„Vajš, ljiibi moj lajpi sin,“ je dejal, »nem¬
ška besajda čudno pelja: če ukažeš južino,

ti izdero zob, če pa rečeš, de ti izdero zob,
ti postrežejo z južino. Tu si zepomni fant,
ti pride še k pridu, ko boš z ruobo hodil
po svajtu ! — Glej ribice, kaku se igrajo!"

„Oče,“ je svaril Matijec, „pipa vam
bo padla v vodo."

„Ne bo," je rekel Matevž. Pa ko je
zinil besedo, res mu je pipa smuknila iz¬
med zob in pljusknila v vodo.

Popraskal se je Matevž po glavi in
žalosten pljunek poslal za vajeno pipo.

Sla sta molče naprej. Pa ko sta bila
za streljaj od mosta, je vprašal oče Matevž
sina Matijca: „Ljubi moj sin, po pravici mi
povaj, kaku si vajdel, de mi bo pipa padla
v vodo! Pozna se ti, de si bilu v majstu:
v majstu se glava bistri." —

Tako ju je pripeljala pot spet v kraje,
kjer so ljudje odzdravljali po domače.

Na hiši je bil naslikan vinski grozd,
tja noter sta jo mahnila. Oče je naročil,
gospodinja se je zasukala, kmalu je pri¬
nesla vsakemu par v mehko kuhanih jajc.
„Oče, slišite," je rekel sin, „v tem-le jajcu je
pa pišče."

»Kruota, tihu bodi!" ga je zavrnil oče.
„Ce sliši gospodinja, brž zerajta nemestu
jajca celega piščanca." —

Drugega se jima to pot ni primerilo
posebnega, da bi bilo vredno spomina.

O kočniku z globoko korenino in kako je kapa dobila cof.

Zdaj-le, ko so Matevžu za južino drli
zob, mi je šinila v glavo še druga štorija,
ki je tudi ne kaže zamolčati, namreč o rib¬
niškem zoboderu. Tem poslom je v Ribnici
stregel od nekdaj kovač in je imel svojo
tarifo, groš za sprednji zob, dvojačo za
kočnik, in jih je drl z golo roko ali s kle¬
ščami, kakor je nanesel zob.

Pa je pritresel k mojstru zoboderu
svojo čeljust graščinski birič in je stokalo

'in vekalo in se balo kovačevih rok in ko¬
vačevih klešč.

„Daj nu daj," je rekel kovač, „ne
vajm, zekaj stokaš in vekaš, saj nič ne
boli, mene že ne! Pa ker si gasposkega
rodu, naj bo, ti bom izdrl kruoto po gas-
poski, brez rok in brez klajšč, kakor jih
dero cesarski padarji, — ali vajš, boš pla¬
čal bokal likofa."

Ravnala sta se pred kovačnico; ubogi

21

birič je sedel na hlod, mojster kovač je
V vzel dolgo žico in mu zob dal v zanjko,
drugi konec žice je ovil okoli stebra, ki je
na njem slonel napušč.

„Lej,“ je dejal, „pa si opravljen! Mar
te je kaj bolajlu? Nič! Mene tudi ne!
Zdajle samo še, de počasi in ne glas šte-
ješ do pet pa ti zob sam skoči iz ust, ka¬
kor zajec iz grma.“

Birič uboga, šteje eno, dve, tri, štiri,
pet, — tedaj ga kovač skrivaj dregne s
svedrcem v sedalo. Birič je zatulil, kakor
zver v hosti, skočil kvišku pa mu je zanjka
z zobom vred odletela iz ust.

Izpljuval se je, odkrehal in odduškal,
potem je povedal: „Kruota, kaku globoku
de je majlu korenino! Noter v hlače sem
zečutil, ko se je izrulu, ranku bi me kaj
zbodlu. Vajš, de me je lehku bolajlu!"

Te štorije je pravzaprav konec, ali naj
bo, da še povem, kako sta pila likof.

Birič je poklical bokal, čuda hitro se

jima je sušil, vino je bilo dobro in birič ga
je pohvalil.,

„Ze sveto mašo pa le naj,“ mu je
ugovarjal kovač.

„Kaku de naj ?“

„Zetu de naj! Vajš, bi ga bilu škoda,
ko bi ga mašnik majšali z vodo. — Poslu¬
šaj moj svet, še anega ukaži zeradi ljube¬
ga zdravja, — rajši ze vinu kakor ze rec-
nije, ali naj taku?“

Birič je bil pameten mož — kakšen pa,
ko je dan na dan že dvajset let stregel gra¬
ščinski pravici! Storil je po kovačevem svetu
in sta spravila še drugi bokal pod krov.

Tedaj se je zahotelo kovaču še tretjega:
„Da bo kapa majla cof! — Je rajs dobru,“ je
dejal, „taku dobru, de bi ga ne špagco dal
in po grlu gori in doli vlačil, de bi dalj
časa bilu liištnu."

No in potem se je zgodilo, da je ka¬
pa res dobila cof, mačka se pa ni malo
čudila, zakaj se ji je birič odkril in jo po¬
zdravil z botro.

Kako so vsepovsod čislali Matijčevo učenost

Oče Matevž je bil vesel modrega sina,
pa tudi mati Mina ga je gledala z ljubez¬
nijo in je rekla možu: „Matevž, fanta daj
šolat, fant ima betico!"

Matevž je odgovoril: „Kaj mu šola!
Vitre klati in ravnati zna, dno plesti tudi,
drugih modrosti se pa še neuči majhnu
od mene, majhnu od tebe, od lisca pa,
kaku se lonci peljajo. Le spovedi še ni
opravil in svetega obhajila, tistu me skrbi,
kaku mu bom dopovajdal."

Pa je oče Matevž vzel v roke Matijca,
mu sukal bučo, napel pamet in napletel
s prekoristnimi nauki; učil ga je in svaril,
potem ga je zapodil v cerkev:

„Gaspud najso hudi, drugače če si
česna preveč snajdel pred spovedjo, — vajš,
po češnji gre huda sapa iz ust, vsakteremu

naj povšeči. Nič se jih ne boj in jim po
resnici in pravici rezloži in povaj, kaj si
dajlal in počel. Boš videl, ne bo napek!"

Matijec gre in se skesano izpoveduje,
kaj vse je delal in počel: „Najpoprajd sem
s krivcem leskovih palic nesajkal. Potlej
sem vitre klal in ravnal. Obodi kriviti in
šivati pa še ne znam, vajste, se bom po¬
boljšal. Potlej sem pa z očetom siiho ruo-
bo po svajtu porival."

Gospod poslušajo, pokimajo in pra¬
vijo: „V žagrad pajdi, tam bo obhajilu."

Matijec uboga, kakor so mu veleli,
gospod pridejo za njim, v kotu je stala
palica pa ga pošteno natreskajo.

Matijec pride domov, ga vpraša oče:

„Nu, ljiibi moj lajpi sin, kaku je kaj
bilu?"

22

Sin pove: „Spoved rajs ni bila na-
pek. Ali obhajilu, obhajilu se mi je po
grbi lomilu."

Mater je peklo, da se sinek ni obne¬
sel pred gospodom. Pa ga je šla opravi¬
čevat, češ, ni se nalašč tako nerodno iz¬
povedoval, le prav ni razumel očetovih na¬
ukov.

Gospod so bili dobri in so mu od¬

pustili; še jih je mati preprosila, da ga
vzemo za ministranta.

„Naj bo," so rekli, ..poskusim ga,
kaku bo vozilu, ali mi ne prekucne svaj-
tega opravila. 1 "

Mati zadovoljna, sin tudi. »Mistrirat
znam," je dejal, „o jej, saj še Jerin Jakec
zna, ki ga z ano roko vržem. Le tu mi ne
gre v glavo, kdaj treba, de pozvončkljam."

„Kar mene v cerkvi poslušaj!" ga je
potolažila mati. „Kadar bom zakašljala, ta¬
čas pa pozvončkljaj, to ti bodi ranku zna¬
menje !“

Prišla je maša, ki je Matijec pri nji
stregel. Ali se je zgodilo, da je bila mati
Mina prehlajena in je vso sveto mašo pre-
kašljala in prekrehala. Matijec pa je verno,
kakor ga je bila podučila, za njo zvončkljal
in zvončkljal, še pri evangeliju, da ljudje
niso vedeli, ali bi stali ali klečali.

Po maši so mu stisnili gospod sold
v roko zato, ker jim je stregel, še enega
pa, da ga ne bo več blizu. „Vajš,“ so rekli,
„krivo vero smo že irriajli, pa se ni tuliku
obnesla, de bi mi jo mistronti spet ob¬
navljali."

Modrost Matijčeva je bolj in bolj rastla
z leti. Pravijo, kadar je šel rake lovit v po¬
tok, si je vsakikrat roke opljuval, da bo
bolj trdno prijemal.

In se je raznesel glas njegove uče¬
nosti. Se je primerilo, da so naleteli ježa
in ni nihče vedel, kakšna je to zver. Po¬
tem so pa dejeli: »Matevžev Matije bo vaj-
del, kaj de je, Matevžev Matije naj pride."

Gredo ponj, pride, si ogleda ježa in
pravi: „Ali je volk ali pa medved; če naj
mar lisica!" '

O ribniških šolarjih in o učenem liscu.

Lončar Matevž ni dal fanta šolat, se¬
veda, ker je bil brez šole dosti moder.
Drugi pa so dajali svoje in kar se je tega

ribniškega semena modrilo po ljubljanskih
latinskih šolah, mu je lončar Matevž, ka¬
dar ga je pot z robo pripeljala v Ljubljano,

23

seboj prinašal z doma pozdravov in še česa
boljšega.

Delil jim je in pravil:’

»Mihec, lej, tukaj imaš kos potice!
Vajš, ko so mi jo dali tvoja mati, je bila
cajla. Pokusil sem jo, dobra je, lepu se
zehvali materi, ranku de si cajlo dobil, saj
so cajlo poslali!

Zate, Franček, so mi boter dali to¬
lar, lepu se jim zehvali ze tolar, so dober
mož! Vajš, kadar pridem mimo Nove Štifte,
bom tolar dal ze oznanjeno mašo zate, de
se boš lahku učilu, pa ze rajnkega očeta
mojega, vajš, se mi je tri noči zepored o
njih sanjalu. Ti si mlad, ti bi tolar zgubil.

Ti si tudi prišel, Juri, prav prav! Mati
te pozdravljajo pa pišče so mi dali zate,
naj ti ga gospodinja speče ze god. Lepu
se jim zehvali! Vajš, pišče mi je ušlu, ne
Laščah ga že naj več bilu ne vozu."

Še v šolo je stopil okoli gospodov,
jih izpraševat, kakor mu je bilo naročeno,
in je potem pravil doma: „Vajste, mati,
vaš fant drugače dobru dajla, gaspud so
ga pohvalili. Prefesar se jim pravi, kar po
nemški sva govorila, posebnu gaspud pre¬
fesar. Samu tistu so se pritožili, de je fant
slab v letajn.*) Pa sem jim povajdal, de
se mi čiidnu zdi, de fant naj dober v le-

Latein = latinščina.

tajn, ko doma taku leta, de bi najraje vse
podrl.

H koncu šolskega leta, h pričetku va-
kanc je lončar Matevž mlade svoje prija¬
telje naložil na prazni voz in jih počasi
vlekel proti domu, v prelepo ribniško dolino.

Pa se je zgodilo, da so ponoči poči¬
vali pod turjaškim klancem; lisec se je za¬
dovoljen pasel v detelji, Matevž je smrčal
na vozu, študentkom pa bližina doma ni
dala spati in so ugibali šale in burke.

Pa so se Mihec, Franček in Juri zme¬
nili in so tudi storili: sezuli so Matevžu
škornje in jih nateknili liscu na sprednji
nogi. Dejali so: „To bodi Matevžu za po¬
tico, za tolar, za pišče!" Potem so se po¬
tuhnili.

Zorilo se je, Matevža je zeblo v noge
in se je zbudil: „Pašast! kje so škornji?"

Ozrl se je po liscu — pretetu ne
bodi, kaj, če so mu še lisca ukradli 1

Pa ga je zagledal — široko se je po¬
stavljal v njegovi obuteli.

Študentki so spali ali se delali, kakor
da spe.

Je dejal Matevž liscu: „De si kruota
učenu, sem vajdel, lahku bi bilu ze pre-
fesarja, takim-le že. Zetu se ti ne čudim,
de si se obulu. Ali čudim se in ne vajm,
kaku si si izpodvezi zapajlu, ko najmaš rok."

Kako je sveti Anton kaznoval prelomljeno obljubo.

Ižanci so navihano seme; pod Kri¬
mom onkraj barja se jim razprostirajo ba¬
hata njihova gnojišča, verjeti jim pa ne
smeš vselej vsega, kar govore.

Torej tam na Igu pripovedujejo o Rib¬
ničanu, ki je po svetu vozil suho robo in
je prišel s svojim konjičkom do strmega
klanca. Je bil ta Ribničan tako bister, da
je navkreber voz zavrl, namesto bi ga od-
vrl; konjičku pa je rekel: »Konjiček, le ko¬

rajžo , vrh klanca ti kupim za cel groš
kruha 1“

Konjiček se je res uprl in, speljal, na
vrhu klanca je bila gostilna in je kupil
Ribničan konjičku za groš kruha, sebi pa
za dva polič vina.

Onostran klanca je cesta hudo visela
navzdol. Pa je bistri Ribničan voz odvrl,
namesto bi ga pustil zavrtega. Seveda, voz
je tiščal navzdol, vrli konjiček ga je sicer

24

držal nazaj, ali je bila sila voza močnejša:
konjičku je odtrgalo glavo.

Ribničan je gledal konjička brez glave
in je dejal: „Preteto ne bodi! Zdaj ze to¬
vor bi bil še dober in ze pod sjadlo, ze
vožnjo pa vajm, de nikdar nikoli več, ko
glave najma.“ —

Tako pripovedujejo na Igu in je do-
godba nemara resnična. Le da se ni pri¬
merila Ribničanu, ampak Ižancu.

Kar se je dogodilo Ribničanu Matevžu,
je bilo vse drugače in takole.

Da ni mogel preko strmega klanca,
je res. Pod klancem je stala lična kapelica
svetega Antona, pa se mu je priporočil
pobožni Matevž: „PreljObi sveti Anton, daj
in pomagaj, ne bo ti v zgubo, pol tovora
dobiš vbogajme!"

Glej čudo: Matevž izpregovori ob¬
ljubo, že lisec srečno spelja voz.

Pa reče sin Matijec očetu Matevžu:
„Oče! Slišite! Vi ste neumni, preveč ste
obljubili 1“

„Šema,“ odgovori oče, „saj je dosti,
de sem obljubil, če dam kaj ali nfč!"

Pa je bilo pregrešno tako govorjenje,
ni se prizaneslo ne očetu, ne sinu.

Voziček je drdral po klancu navzdol,
poleti je bilo in suho in voziček in konj,
Matevž in Matijec, vse je bilo odeto v oblak
prahu.

Pod klancem pa je čakala tisti dan
in tisto uro zbrana vesoljna vas na presvit-
lega gospoda škofa, ki so se bili obljubili
k birmi.

Pa ko so zbrani vaščanje čuli drdranje
voza in videli prah, so vzkliknili: „Že gredo!"
Počili so možnarji, zapeli zvonovi, otročički
so pokleknili, pevke so zapele in župan je
ročno pozabil naučeni lepi pozdrav od prve
besede do zadnje.

Voziček se je ustavil. Utihnile so pevke,
župan se je odkašljal in še enkrat in še
enkrat, vsa srca so burno drhtela. Tedaj

se je oglasilo iz oblaka prahu: „Kupite
lonce, labore, latvice! Kupite lonce, labore,
latvice!" in ta glas ni bil mili glas ljublje¬
nega višjega pastirja, željno pričakovanega,
ampak ribniškega lončarja Matevža glas.

Prelepi, visokemu gospodu namenjeni
pozdrav je bil župan pozabil od prve do
zadnje besede. Ni bil pa kar nič v zadregi,
kako zahvaliti in plačati Ribničana, da mu
je bila za norca vesoljna vas. Krepke in
jedrnate so bile besede, ki so se mu usi¬
pale iz ogorčenih ust, uspešno so jih pod¬
pirale žive kretnje grčavih njegovih rok,
zbrana vas pa je svojemu glavarju eno-
dušno pritrjevala „Tako je! Le po njem!"

Pol tovora je bil obljubil lončar Ma¬
tevž svetemu Antonu za poprošeno in do¬
seženo pomoč; in glej, res se je bil izne¬
bil dobrega pol tovora svojega blaga, loncev,
Jabor in latvic! In ko se je četrt ure za
njim pripeljal pričakovani visoki gospod,
se je zelo čudil nenavadni šegi ondotnega
vernega ljudstva, da ob slavnostnih spre¬
jemih tal ne potresa s cvetjem, ampak s
črepinjami lončene posode.

Enako kakor oče Matevž tudi sin Ma¬
tijec ni ušel zasluženi kazni, da je zavidal
svetemu Antonu obljubljeno lončeno robo
in je lončar Matevž sam pripovedoval reč
takole:

Na Veliki petek je bilu, mraz pa tak,
de je vse škripalu. V cerkvi so imajli pred
oltarjem položeno bridko martro, pa sem
dejal fantu: „Preljubi moj lajpi sin, pajdi,
poljubi Boga."

Je šel sin — fant rad uboga — je
taku storil; ampak je kruota poljubilu Boga
z mokrimi iistmi, ga je pa mrzlu želajzu
zgrabilu in ga ni izpustilu drugače, kakor
de se je odkupil s koncem kože.

„Lej,“ sem dejal, „ljubi moj lajpi sin,
z ustmi si storil greh, z Ostmi si dajlal po¬
koro! Sveti Anton je dober pomočnik. Še
boljši kakor sveti brcek. Pravijo, ko je bila

25


huda ura, je bil sveti Brcek od kraja čistu
gluh za žive prošnje in molitve, šele potlej
de je ustavil točo, ko so ga premeknili
pred duri, de je še njega ošvrkala. Sveti

Anton pa gleda ne svoje ljudi, ki se mu
priporočijo. Ampak gleda ne svoje pravice
tudi, ne odneha, kar si mu obljubil, -- de
boš vajdel ze drugikrat."

Lončar Matevž pripoveduje, kako sta s sinom Matijcem

opravila božjo pot.

— Ravno ne maie kavke dan zjutraj
je biiu, ko sva se s fantom odpravljala
zdomi; vajste, ne božjo pot, ne Urbasovo
goro sva se bila obljubila; po poti sva
mislila pa še najkaj loncev spečati, labor
in latvic.

Kdor še naj hodil, ne vaj, kako daleč
de je Urbasova gora. Tri dni smo hodili,
jest en dan, fant en dan, pa konj en dan.

Pridemo ne goro, se oglasimo pri
materi županji, vprašamo, če ne bi hotajli
konja čez noč. „Zakaj ne,“ so dejali, „a!i
ga denete v hlev? Dajte nul" S fantom
greva pa ne diie. Potlej komaj sem izgo¬
voril, sem vre spal, vajste sva bila s fantom
jaku trudna.

Zjutraj zaslišim neku štrbavsanje, se
mi je že bajli dan zesvajtil. Lejte nu, vstati
bo čas. „Fant, slišiš, — zori se, zori!“

„Oča, kam se bom zeril, ki je gola

dila!“

„Dan se zori, dan, vstani!"

„0, pretetu ne bodi!" se praska fant,
„oča, jest sem ne a ni sami slamci ležal,
pa me vse kosti bolijo, kaku morajo šele
vas boleti kosti, ki ste ne cajlem kupcu
ležali!"

Vstala sva, de greva k maši. Šla sva
v cerkev ranku skoz ogrado. »Lej, lej, fan¬
tek, zedajla sva jo!“ sem dejal. „Pri nas
imajo domači gaspud trikrat taku dolgo
mašo; tukaj se.pa kar trije gaspudje na¬
pravljajo, vsak bodo najkaj opravili, pa
bo ven."

Zdaj požvenklja, in vsi trije pridejo
drugi ze drugim; čuzajo, čiizajo, prajden
starega gaspuda spravijo k altarju. „E,“
sem dejal, „ta bo pa že napek, ranku ne
vidi, svajtiti mu morajo pa še kazati s
prstom,"

Netu pride še ana kruota rdeča v
'bajli srajci pa s palico v roki; kogar je

dregnilu pod nos* mu je bil krajcar dolžan
in kar v. lonček ga je mora! spustiti. „Fan-
tek," sem dejal, „nemara sva midva tudi
kaj dolžna, bajživa! Prej pajva pa še gle¬
dat, kje taku škripljejo."

Greva, prideva konci cerkve ranku ne
štipo in kaj majnite: aden je polajno gri¬
zel, aden je pleče drgnil, aden je mesen-
gaste klobase jel, aden je pa žlice zbiral,
pa nobena naj bila prava: gosli so goslale,
trobente trobile, orgle so orglale, bas je pa
renčal.

■ Od maše greva s fantom spet. k ma¬
teri županji. „Ali bosta kaj južinala?" naji
povprašajo mati županja.

„1, Sejte, kajpek!"

»ftii bi sesedenega mlajka?"

„Dajte ga nu!“

Sesedenu mlajku' sva snajla, pa sva
še gledala. — „ft!i bi ga še?" — »Prine¬
site ga nu še ano latvico!"

Mati županja nama prinesejo drugo
latvico, pa je fantek še zmeraj gledal. —
„E,“ sem dejal, »sesedenu mlajku je dobru,
še bi jel, pa rajši ne, me vre zdaj skrbi,
kaku bom prišel ne konja.

Vajste, težku je šiu ne konja. Dva¬
krat sem poskušal, pa sem vselej ' nezaj
čiiznil. — »Tjisto svetnikov pomagaj, de
pridem ne konja!"

Se zeletim, na — sem pa zletel čez
konja. »Stoj, pol naj jih precej odstopi, sto-
inpetdeset jih bo zedosti!" — Se v drugo
zeletim, pa sem .bil na konji.

Vajste, pot se vlajče, soince je peklo,
Matijca je žejalu, mene tudi. Pa so se čez
plot ponujale hruške, rumene in medne.
Ze.pelj.em konja k plotu in stopim z ano
nogo ne plot, z ano pa ne konja. Trgam
hruške, Matije jih je pa lovil v klobuk. Pa
mi pride čudna misel. Pravim sam pri sebi:
»Kaj bi bilu, ko bi zdaj kdo prišel in bi

27

rekel: „Hi!“ — Pa preteti lisec ima kaj
tenka ušesa, komaj sem izrekel „Hi!“ —
se je že prestopil in jest sem bil ne tlajh.

„Oča,“ pravi fantek, jest sem vajdei,
de bo taka, ker najsva bila pri cajli maši.“
Nemara je fant prav imel, naj ravno taku
neumen, kot so drugi, — sevajde, od mene
se je dosti nevadil.

Dama je naji mati prijazno sprejela,
sva ji prinesla odpustkov, žegnano sveti¬
njico in hlajbec kruha.

Drugo jutro se Matije ni dal zbuditi.
Klical sem ga: „Matijc, Matije!" — „Kaj
je?“ — „Vstani!" — Kaj pa bo?" — Krave
boš gnal past." — „Kakšnu vreme je?" —
„Oblačnu.“ — „Saj bo lilu, lilu!"

Čez nekaj časa ga spet pokličem:
„Matijc, Matije, oj Matije! — „Kaj je?" —
„Vstani!“ — „Kaj bo?" — „Krave boš
gnal past." — „Kakšnu vreme je?" —
„Maiu je oblačnu, malu pa jasnu." —
„Dolg čas bo, dolg čas!" — Pa mi je spet
zespalu.

Še v tretje ga kličem: „Matijc! Oj
Matije! — Mar ne slišiš?" — „Kaj je?" —
„Vstani!“ — „Kaj bo?“ — „Krave boš gnal
past." — Kakšnu vreme je?" — „Čistu
jasnu!" — „Ali pa bodo šle krave, šle?" —
Zdaj ga najsem več klical, sem de¬
jal: „Narbrž je bolnu kruota. Sesedenu
mlajku je dobru, hruške tudi, oboje vkup
je preveč dobrote, naj za vsakogar."

Micka, vajste, moja žena, fantova
mati, je dejala: „Saj bo vstal ne lajpo be-
sajdo, čakaj, grem pa jest!" — „Poskusi!“
sem dejal in sem poslušal, kaj bo opravila.

Pa ga je klicala: „Matijc, vstani,, že
drobne ptičke žvrgolijo!“

Se je odrajzal Matije: „Vajste, mati,
ptičke imajo drobne glave, ne potrebujejo
tuliku spanja kakor jest, ki imam debelo."

„Pa je kosilu tudi že na mizi," je
rekla žena.

„Zekaj pa tega koj ne povajste," je
rekel fant in je taku hitel vstajat, de je
bil prajd ze mizo kakor midva, jest in žena.

O bobovi juhi in kako se je Matevžev Matijec meril

z Gorenjcem,

Leta teko, Matevžev Matijec je na
svojo roko začel z robo po svetu in si na¬
biral bogatih skušenj, prijaznih in nepri¬
jaznih, kakor so dali ljudje in njegova lastna
pamet.

Prodajal je robo za dober denar, po¬
vrhu si izgovarjal južino, pa je naneslo, da
so južinali bobovo juho, toda je bil bob
moljav in so vrhu juhe plavali molji.

Vpraša Matijec: „Mati, kakšne so te
drobne ribice, ki plavajo v sklajdi?"

Odgovori gospodinja: „Molji.“

Si misli Matijec: „flnkrat sem že mo¬
lil, drugače če sem pretihu; naj bo, bom
pa še ankrat." In se je prekrižal in je zmo¬
lil očenaš pobožno in na glas od kraja do
vseh vekov amen in je zopet zajel. Pa so

ga še zanimale ribice na juhi in je vnovič
vprašal gospodinjo, kakšne da so.

„Molji, molji," je ponovila gosp'odinja.

Matijec je preudarjal: „Kar je rajs, je
rajs, tukaj so ljudje bolj pobožni kakor
lačni, za an del je tu k pridu, za drugi del
ne, puntal se pa ne bom," — in je od¬
ložil žlico, da še enkrat opravi molitev.

Ko je pa tretjič vprašal in prejel enak
odgovor, da molji, mu je bilo dovolj. Spra¬
vil- je žlico in vstal.

„Nak!“ je dejal, „ribice so dobre, ali
tuliku dobre le najso, de bi ze vsako žlico
posebe molil očenaš."

Kupčija ga je pripeljala tudi na go¬
renjsko plat.

28

Gorenjci so ponosni in bahati.

Gorenjec je oral blizu mosta, privozi
mimo Matevžev Matijec, pa je slišal Go¬
renjca, da je vikal nad svojim volom: „Od
sebe, plaveč, tudi ti imaš pamet, Ribničan
je nima!“

„Čakaj, irhovec," si misli Matijec, „pa
se dajva in se poskusiva ze pamet!" Stopi
na most, požene konja preko mosta, sam
pa začne klicati na pomaganje: „Joj in
prejoj, vsi svetniki in vse
svetnice 'božje, ob vse sem,
sirota, kaj hočem zdaj!"

Gorenjec to čuje, pre¬
vzame ga radovednost, ustavi
voli ter steče k Matijcu: „Kaj
ti je, Ribničan? Preteto ne
bodi!"

„Joj in prejoj, odšel je
voz, jest pa sem osta! takraj
vode!"

„Prikada ! Pojdi še ti za
konjem!“

„Ne morem, gospodar,
kaj mislite, čez most in čez
vodo, prehuda je nevarnost!"

„Pojdi, neumen ne bodi!

Zakaj ne bi mogel preko mo¬
sta, koder hodi svet inživina?"

Matijec, da ne more in
ne more, in je kričal in tožil.

Pa mu reče Gorenjec:

„Kaj mi daš, da te prenesem
na hrbtu?"

„Kaj bi rad, gospodar?"

„Daj mi deset grošev!"

„Bog daj srečo!"

Uprti Gorenjec Ribničana ter ga pre¬
nese preko mosta. Pa ko ga opusti na
onej strani, jame se Matijec po vsem te¬
lesu tipati: „Najmam, irhavec, niti solda,
Bog mi pomagaj, de ne!“

Gorenjec hud. „Kako nimaš, pasja

dlaka! Zakaj lažež? Mar te bom zastonj
prenašal? Koj mi greš spet na hrbet!"

Matijec klavrn zopet zajezdi Gorenjca,
ki ga še enkrat prenese preko mosta na¬
zaj in ga vrže na zemljo ondu, koder ga
je pobral: „Pogini, kadar nimaš, da bi
plačal!" in odide k svojemu plugu ter za¬
čne orati.

Tedaj je Matevžev Matijec ročno ste¬
kel preko mosta za vozom in konjem in

zavpil: ..Gorenjec, primojduševec! flli vi¬
diš, kaku ima tudi tvoj plaveč pamet,
Ribničan je pa najma, zetu te je dvakrat
po mostu prejezdil!"

Gorenjec je ponosen in bahat; draži
ga, da ga je posekal Ribničan, ne sliši rad
te zgodbe, rajši sam pripoveduje drugo:

29

Kako je Ribničan lovil konja.

Ribničan je kupil na-semnju konja;
ko ga prižene domov, je naneslo, da mu
pride z licem preblizu gobca, konj hlastne
in odgrizne Ribničanu nos.

„Vajš, konjiček,je  rekel Ribničan,
„če bi ti vajdel, kaku bo žena huda nate,
de si ji skazil moža, bi bil rajši pustil nos.
Ampak zdaj ti poznam vsaj nepako. Kruota,
ne boš več grizlu.“

Nateknil je konjičku nagobčnik, res
konjiček ni mogel nikogar več ugristi, ali
jesti tudi ni mogel. Ribničan ga vpreže,
konjiček se ne gane: sam jel, sam vozil!

Ribničan zlepa, Ribničan zgrda, konj
se ne premakne z mesta.,

Pride mimu popoten človek in svetuje:
„Oče, kljusa je hudobna, nalašč nagaja;
koprivo ji dajte pod rep, boste videli, ali
steče ali ne!“

Ribničan konjičku koprivo pod rep,

— tedaj konjiček v skok in dir, že je za¬
vil okoli hiše, skoro je izginil izpred oči.

„Primi ga! Ustavi ga!“ je kričal Rib¬
ničan in slačil škorenj, da steče za vozom.

Mu pravi popotni človek: „Oče, ko¬
priva kuri konjička bolj kot oves, huje kot
bič. Tega ne ujamete, — drugače, če si
tudi utaknete koprivo tjekaj za vrat.“

Ribničan v strahu za konjička je hitel
se poslužit dobrega sveta. Dolgo, košato
koprivo si je zateknil za vrat in si jo pod
srajco potegnil navzdol po hrbtu. Pogrela
ga je, da je kar zarezgetal, že se je kakor
blisk zapodil za konjem.

Ce ga še ni ujel, ga pa skoro ujame

— pravi Gorenjec.

O ribniškem ognju.

Zdaj bom pa še tu povajdai, kaku je
Ribnica zgorajla, potlej pa nič več.

taku velik ogenj je bil, da je vse po-
gorajlu; še ščurkov najsmo rešili. Samo
cveki so ostali. Pri zadnji šiši so bili gaspud
panali ogenj, pa so bili prestrašeni, sevajde,
— so bukve držali nerobe' in bi jim bile
kmalu še bukve zgorajle, de ni župan plju¬
nil ne utrinek in ga ugasnil.

Drugi dan so prišli Dlanjci cveke po¬
birat, pa najsmo Ribničanje pustili ; dejali
smo: »Cveke bomo že sami pobrali."

Dlanjci so bili ranku hudi, jezili so se
ne Ribničane in so dejali: »Bog daj in Mati
božja, de bi pri nas ankrat gorajlu, tudi
mi ne bomo vam pustili 1“

Gaspud pa so nas bili vse jaku po-
krajgali in v pridigi hudu prijeli. Udarili so
ob prižnico in so dejali: „Vi, kruote, ste
bili preveč začeli kruotiti se. Zetu vas je
Bog z debelim očesom pogledal in z de¬
belim palcem potipal. Jest vam torej dam
ta svet: Več se ne kruotite, kruote kruo-
taste!"

30

Poslušajte, vi purgarji,
Rešetarji in lončarji,

Var’te ogenj, var’te luč —
Bog nam daj svojo pomoči

31

TISK »ZADRUŽNE TISKARNE" V LJUBLJANI.

/

c

w


NFIRODMR IM UNIUERZITETNA
KNJI2NICA

00000423121


.V; v;


-V' '

.

v ’y:\

M

■

■:.r; V . /„

i ;■

!


?

•V> \ ■ v

f ''Ki  v 1.

■

r '

•

.

1

-f '  •• ,






'

ijSr r -  i!

i:

v