560
Razni zapiski.
Ali Meonid ali Meonijan? V zadnji Zvonovi številki na str. 502 je prva oblika z drugo zamenjana — ali korigirana. Ta korektura se mi pa zdi ponesrečena. Res je sicer, da razlagajo ime Mx:ov!% eni — ,,Majonov sin", drugi pa = „iz Majonije doma". Majonija je bila pokrajina v Lvdiji, kjer je bilo baje pre-porno Homerjevo rodišče (Smvrna, Kolofon), in deželani te pokrajineso se zvali Majoni ali Majonci (Ma(ovs^). Lahko bi jim tudi rekli Majonijani ali Meonijani, kajti sufiks ,,-jan" zaznamuje pripadnike kakega naroda ali naseljence kakega kraja, in kdor je iz Majonije, je Majonijan — iz oblike Majonec tudi Majončan, kakor n. pr. Ljubljančan, Zagrebčan s posredovanjem oblik Ljubljanec Zagrebec, kajti direktno iz krajnega imena bi bil Zagrebljan (Agramensis). — Če so deželani Majonije Maiovs?, je posameznik Mzitav, ki tudi lahko služi za osebno ime. Primeri naše priimke Lah, Hrovat, Kranjec, Korošec, Pajer, Bohm, Sax i. t. d. Končnica -iorj; v grščini tvori patronvmična imena, torej Matov!Sr(? mladi (mali) Majon, Majonov sin, Majonič, Majonovič, kajti patronvmična končnica v slovenščini je -itjt (ištb, ič, ič) Lahov sin Lašič, z velariziranim lom Vašič, Hrovatič, Kranjčič i. t. d. Če je torej Ovid rabil obliko Maeonides, je pač mislil Homerja Majonoviča (Majonovega sina) ali Meoniča, ne pa Majonijskega deželana ali Majonijana. Toliko že smemo sklepati iz obrazovanja imena s patronvmično končnico -(Srj?.
Formanti (sufiksi) imajo svoje določene sfere in ugotovljene pomene, preko katerih jih ne kaže mešati. Torej tudi Maeonides ne more biti Meonijan. -'!§r(s se pritika na osebna imena ter tvori iz njih patronvmika ali poočetna imena, n. pr. S'.rj.wvi§r,s Simonov sin, Simonič (Simončič), Auovio/,? Leonov sin, Leonič i. t. d. — Naš -jan pa se obeša na krajna in pokrajinska imena ter napravlja stanovniška imena, n. pr. gradeč, gradčan; grad, grajan; trg, tržan; mesto, meščan; hrib, hrib-ljan; dol, doljan i. t. d.
L. P.
H. Smrekarjeve razglednice. V Kleinmavr-Bambergovi zalogi je izšla serija 6 umetniških razglednic, ki jih je po slovenskih narodnih pesmih naslikal naš najduhovitejši karikaturist H. Smrekar. Umetnik tolmači po svoje veselje in trpljenje "našega ljudstva, kakršno se zrcali v njegovih narodnih pesmih. Iz tega prebogatega vira je zajel dva resnejša motiva o minljivosti posvetnega, dva erotična in dva vinska motiva. — Želeti je, da postanejo na enak način narodova last njegove literarne karikature, ki so vsakokrat privabile nebroj občinstva pred Sctnventnerjevo izložbo, kajti pokrajinskih razglednic, slabih in dobrih, imamo menda dovolj.