Harambaša:  Znamenitosti  na Sv. Kumu.
5^5
Znamenitosti na Sv. Kumu.
Na raznih božjih potih slovenske naše domovine se dobi zvonov, o katerih veruje narod, da se zgodi vse, česar si želiš tedaj, ko pozvanjaš ž njimi. Taki zvonovi so n. pr. na Bledu, pri sv. Antonu na Smarijini gori, na Dobravi i. t. d. Tudi na Kumu ¦— ,,Sveti Kuni" ga nazivlje romar — (župnija Dobovec, 1219 m abs. viš.) v cerkvici Sv. Jošta visi tak zvon. Zlasti ob velikem shodu, ki se vrši vsako leto o sv. Jerneji in traja po štiri do pet dnij, poje ta zvon neprestano dan in noč. Tehta nekamo 200—250 kg. Na klobuku ima napis: Sancta Agnes ora pro nobis f. Na sredi sta vpodobljena bi. sv. Devica in sv. Jožef. Spodi ob robu pa se čita: Michael Remer Labaci me fecit 1638. Napisa sta izvedena z latinskimi majuskulami.
Na zadnji strani jedinega oltarja, ki je od kamena, vzidan je v tej cerkvici kamenit, poslikan basrelief, kažoč duhovnika. Okraski — arabeske — so mu gotske, in delo mora biti vsaj iz 15. veka. Bržkone je ta ploskorez lik sv. Jošta, ki je nekdaj krasil stari oltar. — Leta 1684. se je zgradil v  tej  cerkvici kor z riznico   (zagrado).
Jednak ploskorez je vzidan tudi za oltarjem druge, večje cerkve, posvečene sv. Neži, in res tudi predstavlja to svetnico. Glava ji je pod vratom  odbita.
Ta cerkev ima tri oltarje, izmed katerih sta veliki in desni izdelana od kamena, dočim ima levi samo menzo kamenito, a gorenji del mu je lesen. Kamenita leča ima lik oktogona, in na nji so naslikani obrazi treh blagovestnikov — četrtega, sv. Matevža, nedostaje. Pojedini deli, zlasti med slikami,  so ji lepo pozlačeni, oziroma poslikani.   Leča ima letnico   1662.
Ob desni strani velikega oltarja opaziš ogromno voščeno svečo, ki se prižiga še dandanes pri vsaki maši. Darovali so jo nekdaj ex voto dolenjski Kostanjevci povodom velike povodnji. Nedavno še se mi je pripovedovalo na Kumu, da bi bilo Kostanjevici grozno gorj6, ko bi se to pustilo v nemar, namreč, ko bi se pozabilo prižgati ono svečo pri maši, preplavljeno bi bilo mesto takoj.
Leta  1679.  so  zgradili kor in obe riznici v tej  cerkvi.
V" zvoniku, poleg cerkve samč zase stoječem, ki se je zgradil 1672. leta, visita dva zvonova z napisi v latinskih majuskulah Manjši ima na klobuku v prvi vrsti: f A fulgure et tempestate libera nos Domine. Za tem je lik odprte roke, a za njo: Sup A: R: R: Johannes Rosman loči parocho. (Ta Rozman je bil župnik v Svibnjem, kamor je nekdaj pripadala podružnica Sv. Neže na Kumu). Zvon nosi podobe treh svetnikov, katerih nisem mogel razbrati; dalje ono sv. Neže, oznanjenja bi, Device in sv. Trojico, venčajočo
566
P. pl. Raclics;  Graščine in hiše rodovine  Valvasorjeve na  Kranjskem.
Mater božjo. Spodi ob robu je napis: Johann Christian Riser hat mich gegossen zv Crainbvrg ano 1767; poleg njega je zopet odprta roka. Zvon utegne imeti  2 5  starih stotov.
Velikemu neznatno večjemu zvonu slove napis na klobuku: Ecce crvcem D-ni nostri Jesv Christi fugite partes adversae. V drugi vrsti: Svb A: R: D: Filipo Jacopo Cepvl (Čebul je bil takisto župnik svibenjski) loči parocho. Zvon nosi podobo sv. Neže, nji na strani podobi dveh škofov; dalje žalostno Mater božjo s Kristom v naročaji in z dvema angeljema ob strani; potem Krista razpetega, ob razpelu dva angelja, a pod njim je Marija Magdalena. Na desni in levi strani te skupine sta dva majhna me-daljona; levi kaže meni neznan grb, a desni lik nekega vladike, in naposled skupino sv. Ivana Kresnika, sv. Andreja in sv. Florijana. Spodi na robu je napis: In nomen der aller hailigsten Draifolticait bin ich dvrch das faier geflossen S. Agnes zv ern hat mich Johann Christian Riser ge gossen zv Crainbvrg anno   1753.
Narod pripoveduje o tem zvonu, da sta ga samo dva vola, in celo jako lahko,  privlekla na goro.   —
Znano je tudi, da se je za turških bojev s Ruma dajalo znamenje, kadar je vrag krščanstva prihrul v dežel. V to zvrho se je zažigal tedaj gori velikanski kres, viden  daleč na vse strani.
V zvoniku še lahko opaziš strelne line,  ostaline nekdanjih krutih časov. A sedaj so zazidane.                                                                  Harambaša.
Graščine in hiše rodovine Valvasorjeve na
Kranjskem.
Spisal   P.    pl.    Radics.
(Konec.) Posestva barona Ivana   Vajkarda   Valvasorja.
Vrnivši se z znanstvenega potovanja, poročil se je naš kronist v svojem 31. letu (dnč 10. julija 1672. leta) z Ano Rosino Grafemveško in dva meseca pozneje (dne' 27. septembra 1672. leta) je kupil od barona Frančiška Albrehta Khavsella grad \Vagensberg1), tedaj že razrušeni grad Lichtenberg2) poleg VVagensberga in grad Črni Potok, ne daleč odtod. 3)
i) III. (XI.) 622.    •; III. (XI) 339     3) HI. (XI.) 517.