LJUBLJANSKI ČASNIK. M 19. Vtorih 28. Ve tki& a travna MS&O. jelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati. Vradne naznanila* Ker bo krajnskih 10 distriktnih komisij za oprostenje zemljiš o s in a, namreč v Vipavi 28. dan vel. Travna t. I. v djanost stopila, se da to sploh na znanje. V Ljubljani 17. dan vel. Travna 1850. Od predsedništva c. k. deželne komisije za oprostenje zemljiš na Krajnskim. Politiške naznanila« Avstrijansko cesarstvo. Iz Vidma na Htajarskem. Na binkoštno saboto, to je 18. t. m., se je velika nesreča hudiga vremena od Brežic do Bajhenberga zgodila. Od dveh do petih popoldan je grozna vihra razsajala, ktera se je pri Brežicah na spodnjem Štajarskem začela, in skorej do Sivniške fare segla. V Breški, Artiški in Bajhenberški fari je toča samo nekoliko škode naredila; vZdol-ski in Videmski je pa vse pozobala. Pa kaj se je še zgodila!! Oblak se je pretergal, in tako jenanaglama taka povodenj priderla, de je vozove, pluge, sode , še prešen kamen odnesla; kadi z zeljem polne in s kamnjem obtežane po klelih prekucnila; dve ženski, ki ste hotle živino iz hleva spustiti, ste pred hlevam od vode spodnešene, utonile; clo hišo, kjer so bile dve ženski, je prenesla in ženski obe priletni pokončala, dolejni in stari vasi, je taka voda bila, de je v veže in skoz okna v hiše derla; tudi v farni cerkvi na Vidmu je voda do altarjev stala. Ploha je taka bila, de je po vinogradih terte in zemljo odnesla, po polji in travnikih vse zalila, in je voda ko jezer, posebno v Videmski fari, po polji stala. V nekterih krajih je voda točo tako nanesla, de je tri dni neraztopljena ostala; -po goricah in polji je od toče tako ko od snega belo bilo, ki je kot orehi debela padala; se ve, de je vse pobila, kar je zadela. Ljudje, ktere je ta nesreča zadela, ne bodo imeli kaj žeti; rež je pobita, kjer je že v v klasju bila; drugo žito je v tla zatolčeno, samo pšenica se zna sem pa fje kaj obrasti Vinogradi so že od mraza po zimi veliko terpeli, ino terte močno pozeble, zdaj pa od toče in plohe poškodovani, ne bodo letaš nobeniga sadu prinesli, in so tako za veliko let poškodvani. Žalostno in grozno je viditi, kjer je vihta razsajala. Hujši je storila, kakor ogenj, ker je zemljo (grunt) in živeš zaterla; po nekterih vinogradih se le samo kamnje vidi, in zemlja je vsa odnešena. Ljudje ne vedo, kaj bi zdaj počeli, ker živeža od zimskiga in spomladailskiga obdelovanja ne bodo imeli; za jesenske pridelke je pa še prezgodaj delati, in če proso ali turšico posejejo, nimajo poznej kam ajde sejati; če pa tako prazno zemljo pustijo, se jim težko vidi, do ajdove setve čakati. Resnično so ti reveži usmiljenja in pomoči potrebni, ktere od usmiljenih, premožnih in bolj srečnih ljudi pričakujejo; zatorej pomagajte , ki zamorete! Ljubljana. Iz gotoviga vira zvemo, de je njegovo veličanstvo, naš cesar iz Terstasvoj materi, nadvojvodinji Zofiji pisal, de ga niso nikjer ljudje tako serčno sprejeli kakor na Krajnskem. Ne le mesto Ljubljana, pravi on sam, ainpak tudi po deželi so mi ljudje iz vsake koče nasproti prišli in me preserčno pozdravljali. — Zvestoba Slovencov do cesarske hiše se zares še nikdar ni majala, ljubezen do nje se je vedno v djanju kazala. Sicer se preder-znejo nekteri nesramneži jih vedno grajati; to pa so taki ljudje, ki se obračajo kakor pete lin na strehi, po vsakem vetru. Slovenci še vedno upajo, de bo presvitli cesar njihserčne in pravične želje spolnil, ker z dobro vestjo zamorejo reči: de noben vihar ni njih zvestobe in ljubezni do presvitle cesarske hiše omajal Ter s t. Iz Tersta se od 22. maja piše: Včeraj sta en municipalni narodni stražnik in en žandar neki deklici ruto iz glave vzela, v kteri so bile med raznimi barvami tudi bela, rudeča in zelena. Ker se je to očitno na ter-gu zgodilo, so se ljudje takimu ravnanju zlo čudili, in vsak bi rad vedil, ktera postava nošo rute prepove, ki med drugimi barvami tudi te tri ima. Menimo, de bi bilo prav, ako bi možje, kterih naloga je mir varovati, z čim drugim pečali, kakor pa s takimi rečmi, pri kterih več škodjejo, kakor pa koristijo. Terst. V Terstu se bo na deržavne stroške hiša zidala, ki bo sprejemala take mor narje, ki niso več za rabo na barkah. Koroška. Na meji Koroške dežele je koroški deželni poglavar 20. t. m. cesarja z sledečimi besedami sprejel: „Vaše veličanstvo! Bog daj srečo! pozdrav rudarja kliče vašiniu veličanstvu koroška dežela: Bog Vas sprimi!" „Nimajo sicer koroške rudokopne jame zlata, pa pristna in terdna kakor zlato je bila vedno in bo vedno vdanost Korošca do cesarske hiše in Vašiga veličanstva." „To Vašimu veličanstvu zagotoviti, smo se tukaj zbrali." Njegovo veličanstvo je potem odgovorilo: „Veselim se mnenja, kteriga ste mi v imenu moje koroške kronovine izrekli, ktera mi je bila vedno zvesta." O pol petih je prišel presvitli cesar v Ccljo-vec, kjer je bil, kakor „Klagenfurter Zeitg." piše, z veliko slovesnostjo in gromečim vriskam sprejet. Austrijanska. Večidel iz vsih krajev novice naznanujejo, dc komisije za odvezo zemljiš prav verlo napredujejo. * Minister vojaštva je ukazal vse terdnjave v celem cesarstvu pregledati, de se bodo potem nektere popravile. * Dunajsko katolško družtvo je ministru uka n bogočastja sledeče zahvalno pismo poslalo: „Vaša Prevzvišenost!" Na predlog Vaše prevzvišenosti jc njegovo veličanstvo katolški cerkvi tiste pravice podelilo, kterih že dolgo ni imela. To in pravila, ktere je Vaša prevzvišenost v predlogu izrekla, in tudi še ne-kterc želje, kterih spolnenja še upamo, mora vsakiga katolčana z veseljem navdati, Vaša prevzvišenost je pri pretehtanju cerkvenih zadev visoko mnenje imela; Vi ste cerkvene pravice spoznali; Vi ste spoznali, de je podlaga cerkveniga organizma božjiga izvira, in ker na Vaš predlog cerkvena svoboda v življenje stopi, ste tudi Vi dokazali, v kako visokem pomenu vslavno svobodo razumete; v vstavni svobodni deržavi mora cerkev svobodna biti. Odbor katolškiga družtva je tedaj primoran Vaši prevzvišenosti živo zahvalo izreči. Iz-celiga serca želimo, de hi se Vaša prevzvišenost še dolgo dobriga vspelia cerkve veselila, nam pa, de bi srečo imeli, Vas dolgo viditi se za cerkev truditi, in Vam spričati, de hvaležnost v naših sercih nikdar ne bo ugasnila. V globokem spoštovanju v imenu katolškiga družtva njega odbor. * Za preštetev ljudi na Ogerskem je 50 častnikov poslanih, kteri imajo svojo delo naglo pričeti. * Njegovo veličanstvo je za vboge v Terstu in za revne srenje v Istrii 5000 gld. podelilo. * Ko je cesar iz svojiga popotvanja spet na Dunaj prišel, so se njegovi konji zavolj velike množice, ki je zraven prišla, splašili. V kočiji je pa tudi nadvojvodinja Zofija sedela, kteri seje bila kratko popred enaka nesreča pripetila. Vendar so bili konji ustavljeni brez de bi se )ila kaka nesreča prigodila. * 24. maja je bilo na Dunaju zlo dolgo ministersko posvetovanje. Minister predsednik je 25. maja vWaršavo šel, ruskiga cara pozdravit. Baron Geringer je, kakor pravijo, za ministra ogerskih zadev izvoljen. * 24. maja so se začele marke za pisma prodajati. So podolgaste, štirvoglate, skor pavec visoke in % pavca široke. * Za Ogersko sta že dva polka žandarme-rije popolnama z vsako rečjo dobro preskerb-jena. Konec augusta bodo vsi polki popolnama z vsim prevideni. V vojski bo dobila armada 12,000 mož več, ker bodo tudi žendarjiknji prišteti. Horvaška. 14. t. m. je šlo 611 mož c. k. križkiga mejniga polka na Laško, govor, kteriga je brigadir ko so odrinili zbranim voja-tam deržal, se takole glasi: „Junaki! zopet se tu zberete, zapustivšihiše in vsakimu mili dom, de tje hitite, kamor Vas v Vas položena zaupanost, kamor Vas glas našiga presvitliga cara in vladarja kliče. Terdno upam, de se boste vsi skupej kmalo nazaj povernili, vendar ne morem opustiti,de bi Vam ne priporočil zvestobe do Vaših zastav, pri kterih boste zdaj prisegli, pripravni biti popred glavo dati in poslednjo kapljo kervi ireliti, kakor pa zastavo — znamenje vojaške zvestobe — zapustiti, ali ji nezvest biti; ne-niorcm se zderžati, de Vam priporočim pokornost vsim predpostavljenim skazovati in za oštenjc z njimi živeti in umreti! Potujte tedaj zdravi! varujte se hudih del! ljubite se vzamno med sabo! tisto ljubezen imejte tudi proti drugim vojakam naše nezma-gane armade, naj bo kakoršne koli narodnosti! Vsih nas je ena naloga, vterditi in močno storili veliko in razprostvano nase carstvo, in našo svitlo krono. Ako bi pa Vi prišli v priliko, se z vragam naše krone spopasti, naki-tite si persi vojaške z znamenji vojaške slave in dike, z križi in redi. Na skerbite za žene in otroke, bodite prepričani, de bom jez sam, in vsi poglavarji Va-šiga doma bodo zanje skerbeli in jim v ka-koršni koli si bodi nesreči priskočili. Pozdravite naše brate in vojake tam v daljni deželi, in povejte jim, de jih domovina pozdravlja, in daje ponosna na njih zvestobo in vitežtvo. Bog blagoslovi Vaše svitlo orožje, blagoslovi vsak korak Vaš! de zdravi pridete, kamor Vas dolžnost kliče, in de se zdravi povernete kmalo v milo Vašo, svojimu čaru in gospodu za vedno zvesto domovino. Bog živi našiga premilostiviga cara in kralja Franca Jožefa in celo našo nezmagano vojsko z njenimi vitežkimi vodji! Živili!" Serbska. 16. maja so se podali trije poslanci iz Zemuna k serbskimu patriarhu in so ga pozdravili. Iz Bačke je bil tudi v ravno tem opravilu k. komisar gospod J. Nikolič z 300 poslanci. * 15. maja je bila serbska narodna denarnica iz Zemuna na parobrodu v Karlovce prepeljana. # „Beiehszeitung" piše: Po dokončanem posvetovanju za vpeljanje vstave v vojaški meji, so se poslanci iz vojaške meje domu vernili. Začasne postave, ki se bodo za zdaj mini-sterskimu svetovavstvu predložile, so na podlagi enakopravnosti osnovane; meje so se na-tanjko odločile. Gosposke bode krajne, kantonske in krožne, pri kterih bo mestni poglavar predsednik, ki ga bodo sami izvolili. Kteri misli, de se mu je pri teh gosposkah kaka krivica zgodila, se zamore na deželno poglavarstvo oberniti. Ogerska. Iz Marmoroša se od 13. maja v „Grazer Ztg." piše: Mi živimo v stanju, ki je obsednimu zlo podoben; prepovedano je Košutove klobuke in trojobarvno znamenje nositi; osebe, ki so med revolucijo kervave reči počele, se proste pod milim nebam sprehajajo, tepenje z palico in šibo je pri nas še vedno v navadi — vse to nam patriarhalsko življenje v spomin kliče, dih praviga vstavnigaživljenja se zdi, de ne more skoz naše gojzde in hribe predreti. Vlado dolžiti, de ona je kriva, de je pri nas tako, tega ne smemo in ne moremo, ne bilo bi pravično; ona stori svojo dolžnost, ker gosposke povsod postavlja; pa ravno te so odgovorne, de službe večidel le zavolj denarja prevzamejo, jih opravljati, pa niso zmožne, pa zraven tega celo dobre volje ne pokažejo. Begajoče honvede, kterih je pri nas naj več, puste v miru. To bi pa še ne bilo naj hujši; de se pa osebe okrog potepajo, ktere so dobro znane, de so bile glavarji punta, ki so celo tako nesramne, de se z svojimi deli bahajo, to je za resnico čudno; ker je bil marsikte jak lionved brez milosti v vojaško suknjo vtak-njen, akoravno je bil doma silno potreben za obdelovanje polja. De bi se pri nas vendar na take bolj pazilo! Plemenitaž vživa kakor popred še vedno predpravice. Časopisi se skorej nič ne berejo, in deželan živi skorej ves v izvirnem stanju; njemu se zamore povedati, kar se hoče. Šole se v žalostnem stanju znajdejo, one so enake našim po Evropi znanim ccstam. Tudi pri nas se razun banknotov skorej nič druziga denarja ne vidi; posebno zlo po Košutovih banknotih poprašujejo; na somnjih se večkral zapazijo, in ljudstvo na deželi jih shrani kakor podobe svetnikov. Judje tudi pri njih do bička išejo, ali dvema se je zavolj tega že hudo godilo. Košutove cekine in šestice imajo bogati žlahtniki; pa te dobro spravijo in jih v kleti po 3 čevlje globoko zakopljejo, Tako se pri nas godi. Lombardo - beneško kraljestvo. Pisma naznanijo , de bo železnica iz Tersta v Benetke skoz Videm šla. Tuje dežele. Turška Serbska. „Illustrirte Ztg." hoče neke važne dogodbe, ki se imajo na turško-Serbskem prigoditi, prerokovati. Pravi namreč, de se Serbi pripravljajo v prid Busov kneza Kara-gjorgjeviča odstaviti. — Iz Zemuna se pa v „Sudsl. Ztg." piše, de je Serbija za vsako tako ravnanje dobro pripravljena, in de bi bilo naravnost nemogoče, de bi se kaj tacigazgodilo, kakor v Moldavi inValahii. Časti se tam rusko ime in ruska vlada se poštuje, al pod-ložnosti nobeden ne ljubi. Vsako nepravedno početje bi bilo v korenu zadušeno, kar tudi vsak rodoljub želi, ker Serbija potrebuje 10—15 let, de notrajne zadeve v življenje vpelje. Ker se udi vladarstva med saboj in večidel z celim serbskim narodam prav dobro porazumijo, menimo, de se vstaje na Serbskem ni bati, in de, ako bi tudi kaka stranka take namene imela, bi ona le malo število tacili oseb obsegla, ki po dobičkih hrepene. Iz Mistrovica pa se 17. maja piše, de je res neka stranka namenila v Serbijo udariti in kneza Mihaela Obrenoviča na prestol postaviti. Polj tka. Iz Waršave se 13. aprila piše: Veličanske priprave, ki se za ruskiga -cara in druge majhine in veči nemške vladarje tu pripravljajo so dokončane. Car se vsako uro pričakuje. Kdaj pa de bo prišel, se zavolj raznih vzrokov ne naznani; naenkrat bo polvradni „Courier Warszawski" oznanil, kakor je navadno, de je car v "VVaršavi. Zakaj de se bodo knezi tukaj zbrali, se mnogo govori; toliko je gotovo, de se bodo posvetovali, kako bi se v Evropi vladarske razmere vterdile in revolucije zaterle. Zlo se gleda , kaj de se bo v Parizu skuhalo. Po tamošnjih dogodbah se bo car z svojimi zavezniki ravnal. Nekaj časa sem gosposke v celem kraljestvu prav vljudno z prebivavci ravnajo. Ne morem se zderžati, de bi ne naznanil, de se za vojsko velike priprave delajo; od velikih armad na meji pa nič ni čutiti, vojšaki so še vedno v Litavi in v beli ltusiji. Nemška. Telegrafiško naznanilo iz Bero-lina pove sledeče: C. k. poslanec baron Prokeš v Berolinu ministru predsedniku knezu Sclnvarcenbergu. Berolin 22. maja iy2 popoldne. Pred eno uro je na njegovo veličanstvo kralja na potsdamskem kolodvoru dve stopinji od njega en doslužen vojak ustrelil z samokre-sam. Krogla mu je šla skoz desno spodno ramo, kosti ni zadela. Ravno sim bil pri kralju. Bana je velika, pa ne nevarna. Vsidvor-niki so bili pričijoči. Namenjena vožnja v Pots-darn je zaderžana. Kralj se je v Charlotten-burg vernil. Morivec je zasačen. * „Pr. St. Anz." sledeče vz-adno naznanilo 21. maja poda: Ko se je hotel kralj danes opoldne po železnici v Potsdam peljati, se je nanj z samo-kresam ustrelilo. Previdnost božja je življenje kralja varovala. Njegovo veličanstvo je samo rano v spodnjo ramo dobilo in se je potem naglo v Charlot-tenburg podalo. Morivec je zasačen, njegovo ime je Sefeloge. Bil je v vojaški obleki, ktero je sam napravil. Berolin 22. maja 1850. . minister notrajnih zadev od Manteuffel. Laška. Sardinija. Pravijo, de se bodo novi vojaški brodovi v Genui napravili in zraven tega tudi vojaki pomnožili. Nobeden pa nobe-niga vzroka vojskinih priprav ne ve. # Papeževi in avstrijanski vojaki bodo z noviga Ferraro prehodili, de bi jo roparjev očistili. Francoska. General Lahitte je francoskimu poslancu v London sledeče naznanilo poslal: Gospodu Druyu de Lhuis, poslancu v Londonu Pariš 14. maja 1850. Gospod! Kakor sim Vam včeraj napovedal, je mini-stersko svetovavstvo odgovor angleškiga kabineta v posvet vzelo. Moje prejšne naznanila so Vas na sklep republikanske vlade pripravile. Francosko je zavolj dobromiselnosti in miru sklenilo, svojo roko podati, debiseraz-por med Angličani in Gerki z častivrednimi pogoji poravnal. Porazumeli smo se, de se ima sila, ki seje že rabila, med posredovanjem ustaviti, in de, ako bi kak predlog od fran-coskiga predsednika storjen, od angleškiga pa zaveržeiT bil, de mora poslednji to reč popred v London naznaniti, preden z noviga začne silo rabiti. To se je nam obljubilo, ali obljuba je bila prelomljena. Iz tega je prišel žalostni nasledek, de je gerška vlada ravno takrat, ko je imel načert pomirenja, od francoske in angleške vlade poterjen, v Aten priti, od angleške sile z noviga pritisnjena, akoravno se je francoski poslanec takimu ravnanju operi, veliko ojstrejši sklepe morala podpisati, de se je popolniga pogina rešila. Ko smo ta čuden izid našiga posredovanja zvedili, smo mislili, de je to le kaka zmota. Upali smo, de bo angleško ministerstvo, te za vsakiga žaljive prigodbe, ki so zaveze prelomile, ktere so med nami obstale, za ne-storjene spoznalo in načert našiga posredovanje obvarovalo. Mi smo Vam naročili, to reč od angleške vlade tirjati. Ker se pa to tirjanje ni spolnilo, se nam zdi, de se Vaše prihodnje stanovanje v Londonu z dostojnostjo republike več ne vjema. Predsednik mi je naročil, Vam naznaniti, de se na Francosko povernete. On mi je tudi naložil, vain povedati, de je francoska republika popolnama zadovoljna z Vašo gorečnostjo in z priročnostjo, z Vašim pomiro-vavniin in stanovitnim ravnanjem, kar ste pri vsih opravilih pokazali. Vi ste prošeni lord 1'almerstonu to naznanilo izročiti. Podpisan: De la Hitte. * Angleški poslanec, lord Normanby je Pariz zapustil. Podal se je v Versailles, in bo tam povelje svoje vlade pričakoval. # Časopis „1. Ordre" prinese sledeči sostavek zoper napade demokratiških časopisov na osnovo prenaredbe volitvinih postav: Ako bi bili nekoliko počakali, osnovi postave , ki je namenjena volitvine pravice vre-diti, prav dati, bi bil nam hrup in zlobno vpitje dovolj , kteriga so demokrati zagnali. Zlo je veči mi in dolžnost, se mu z vsimi pravični, sredstvi zoper postaviti, je važniši kakor smo menili. Naj se sramuje, kdor z lahkim sercam gleda deželo v tako škodlivem šuntanju, v vsih težavah notrajne vojske in vsepožiravni demagogij, ki zoper sramotno zabavljanje in žuga-nje ne čuti v sebi dovolj moči, takimu priza-detju veljave postav nasproti postaviti! Na kako stopnjo ponižanja bi bila francoska vlada padla, ako bi ona, desiravno ima pravico , desiravno so deržavne oblasti enaciga mnenja, desiravno je tolika potreba, desiravno je ljudstvo v hudem strahu, ki želi, de bi mir po deželi vladal, ne mogla v oskih mejah vstave kaj maliga v volitvinih postavah prenarediti! Kako prederzni so tedaj, ki predenj vedo, kaka bo nova postava, zoper njo vpijejo: Na noge! na noge zoper njo! Morebiti ti sovražniki vsih vlad, ti beguni skrivnih družtev menijo, de bodo s tem večino ljudstva ostrašili, de se ne bo upala svojih pravic poslužiti? Morde upajo ti goreči prijatli postavnosti in vstave, predmestja pred vrata Asemblee-a, kakor v letu 1793 in 15. maja peljati, in v imenu vstaje požig in smert zapovedovati? Ako se take hudodelstva, ki so prevečkrat revolucijo gnjusili, ponovijo, bi se dobrote te revolucije pozabile, nje ime bi se klel, in francoska dežela bi si sama pred drugimi narodi sramotno odgovornost hudobij naložila, kterih ni "branila! Po nikakem! ta žlahtna dežela ne sme pod jarmam klubistov in puntarjev zdihovati. Vojska se jim je napovedala. Prav! naj razdiravci svoje delo pričnejo, naj od žuganjak djanju stopijo, in oni bodo vidili, ali bo dežela njih početje nemarno gledala! Pravica bi več svojiga imena ne zaslužila, deržavna oblast bi bila ponižana, ako bi ona ne zamogla tistim neoberzdanim demagogam spoštovanja pred pravico in postavo naložiti, kterih osvetniki se hlinijo biti. Ti ljudje so svojo zastavo zapustili, de bi se socialisti imenovali, oni so zdaj primorani z socializmam vpiti in se zoperstaviti. Ako bi njih zveza zmagala, dobro vedo, de jih kmalo potem spet druga kazen čaka. * Angleški poslanec, ki se je iz Pariza v Versailles podal, ni bil še od angleške vlada v svojo domovino poklican, torej je iz Versail les spet v Pariz prišel. * Časopis „Constitutionel" pripoveduje, de so v Lavilette-u skrivno smodiško fabriko zapazili in več oseb zavolj tega zaperli. * Vse je pripravljeno za boj, pravijo celo, de bodo oboroženi v narodni zbor prišli in tam boj začeli, ki se bo potem po celem Francoskem vnel; vlada je vse pripravila in dan na dan pričakuje, kdaj de bo hrup vstal. Vojaki so zbrani, nobenimu se ne bo prizaneslo, hiše v kterih se bodo vstajniki zbrali, bodo naskočili, naj hujši ogenj se bo rabil, ako bo treba. Le posameznim vojakam je pripušeno se od drugih ločiti, vse straže so pomnožene. Iz okrogov se sliši, de nobeden ne bo hotel davkov odrajtati, de se bo na tako vižo naj ložej revolucija začela in bo zmagala; samo na to čakajo, kdaj de bo v Parizu zavrelo. V 31ar-seillu je predsednik republike 35 kompanijam narodne straže, t. j. ravno polovici ukazal, de ima orožje odložiti. Sliši se, de se bo narodni zbor za tri mesce razpustil. Narodni zbor je z večino od 122 glasov sklenul, volitvine postave koj v preiskovanje vzeti. Razne naznanila. — V Ipavi so 14. t. m. kakor se pripoveduje v 53/4 zvečer vsi potoki usahnili in še le dež pol ure je spet voda prišla; gromu enako bučanje je to čudno dogodbo spremilo. Iz posušeniga potoka so ljudje posterve in jegulje pobirali. Enaka dogodba se je tudi v letu 1838 pripetila. — Nekdajni francoski kralj Ludovik Filip je nevarno zbolel. — Gospod M. A. Chevalier, ud francoske akademije zdravništva je tako zdravilo znaj-del, ki pijanost naenkrat prežene. — V Genui so en samostan vojaki posedli, menihi pa so bili razgnani. — V nedeljo dopoldne ob desetih se je zbral na strelišu odbor akcionarjev slovenskiga gle-diša. Naj pervo so bile družbe postave prebrane, so se pretresovale in poterdile. Odbor je sklenil jih v 500 iztisih natisniti v slovenskem in nemškem jeziku, ktere bo med akcio-narje delil, zraven tega se bodo pa tudi dale v slovenske in nemške časopise natisniti. Potem je bilo pismo prebrano od gospoda Tho-meta, gledišniga vodja, kije odboru naznanil, de je pripravljen vsak petek in tudi kak pondelik glediše za slovensko igre prepustiti iroti tem, de tretjina dohodka pri vsaki igri njemu ostane. Preskerbel bo pa on muziko, razsvitlenje in druge imenitniši reči. To je odbor z zahvalo zaslišal in sklenilo se je, ne e se njegove ponudbe poslužiti, ampak mu tudi zahvalno pismo zavolj tega poslati. Ker se je že mnogo igravcov oglasilo, ni dvombe de se bodo med njimi izverstni dobili; de bo )a slovensko glediše veči izbero imelo, je sklenil odbor po časopisih vse tiste povabiti, de naj se pri odboru pismeno oglase, ki so pripravljeni. Tudi delnice (akcie) se bodo tiskati dale in denarji se bodo koj začeli nabirati. Po raznih krajih slovenske dežele se bo odbor pismeno na može z prošnjo obernil, de bodo za slovensko glediše denarje nabirali. Sklenilo se je slednič tudi darove za naj bolj ši igre razpisati, in sicer: za naj boljši izvirno dramo 100 gold. ako je v vsim popolnama izverstna, sicer le60 gold.; za naj boljši šaloigro in veselo igro, za vsako ako je popolnama izverstna 80, sicer 50 gold.; za naj boljši neizvirno igro 30 gold. Čas za igre se je na polleta odločil, niedkterim se morajo igre odboru poslati. Vsaka izvirna igra je lastnina pisavca, on sme z njo storiti, kar mu je drago, odbor ima le pravico jo na gledišni oder vpeljati; neizvirne igre so pa lastnina odbora. * C. - En vradnik francoske policije je nedavno lepoznanski sostavek pisal, in ga dal v en rudeč časopis pod tem pogojeni natisniti, de se je njegovo ime zamolčalo. Komej je bil sostavek, se ve de nepodpisan, natisnjen, ko je policijske predstojnik vradniku srečo vošil. Temu ni moglo v glavo, kako bi njegov predstojnik to zvedil, dokler mu ni sam naznanil „Saj imam, reče policijski predstojnik, sto opravnikov, ki vsak dan v pisarnice rudečih časopisov gredo in prošnje zoper volitvine postave podpisujejo. Eden teh vas je tamvidil, in meni naznanil. — O vjetji in zapertji turinskiga nadškofa „osservateur de Geneve" bolj na tanko tole pove: Žandarju, ki je imel povelje ga prijet je škof rekel: Zlo se bojim, de to djanje ne bo blagoslova božjiga nad vaše glave sklicalo;" potem je vzel svoj brevir v roko in je djal: „Jez sim pripravljen". Njegov tajnik Abe Bruno, ki je bil že dveletno pregnanstvo z njim delil, ga je spremil. Vsi duhovni, kar jih ima svoje opravila v škofjem poslopji, so spo-dej vkup prišli, so pokleknili in vjetiga škofa za blagoslov prosili. Vidno ginjen jim je rekel: „Le serčnost, serčnost in poterpljenje prizadevajte si dobri duhovni biti, bodite tudi dobri deržavljani, bodite pokorni postavi, pa ne pozabite svojih dolžnost do Boga; storite svojo dolžnost. Jez sim svojo storil, in zato grem zdaj v ječo". Vdrušinizgorimenovaniga tajnika je stopil v voz, in v spremi več žan darjev je bil v grad peljan. Ni bil še dolgo v gradu, ko se mu je obisk napovedal. Sodniki so bili, ki so hotli stanovitnost škofovo v ječi poskusiti, in njegovi vesti molčanje zapovedati Sodnik jemende mislil škofa v past napeljati je toraj navadno izpraševanje opustil, in je rekel : „Monsignore , prosim podpisati te pisma" „Jez podpisati", odgovori škof, „jez nimam nič podpisati". „Pa to je potrebno", pravi sodnik. „To je lahko rečeno", odgovori škof, „jcz storim svojo dolžnost, vi storite svojo". — Sodnik je šel z besedo : „Premagan sim". vel. travna je odbor turinske farne duhovšine visokimu jetniku čute svoje ljubezni in svojiga sočutja naznanil. V celi škofii so za vjetiga škofa tričlanske molitve napovedane. — Na Češkem se vedno bolj kolera prika zuje. 16. t. m. je samo v Pragi 11 oseb na ti bolezni umerlo. — Kupčijsko brodovje teržaškiga primorja ima 1943 bark vsake sorte in 10,621 mor narjev. Družba avstrijanskiga Llojda ima 27 parobrodov. V mnogih fabrikah so se fabrikne sod-ništva vstanovile, kterih naloga je, prepire med delavci in zapovedovavci poravnovali; obe stranki ste se jim radovoljno podvergle. Te sodništva bodo gotovo veliko prida prinesle. • Pripoveduje se, kako lepo soprednekte-rimi mesci na Ogerskem nekteri svoje opravila izverševali. Med drugim se od nekiga sodnika sledeče pravi: Nek poštovan tesarski mojster iz Pešta se je podal v zgornje kraje Oger-skiga, de bi se bil podmostrov, kterih mu je zlo treba bilo, poiskal. Ko nazaj gre, so ga iri švabskem selu V—r roparji ustavili z gromečim: stoj! Tesarski mojster, ki je še eniga mladiga moža pri sebi imel, hitro skoz voz luško pomoli in njegov tovarš samokres zagrabi. Roparji se v beg spuste, eden zmed njih je pa kapo zgubil, ktero sta potnika po-irala in jo bližni gosposki v V—r izročila. Pa komej sta po noči zaspaniga sodnika zbudila, ki je kapo pregledal in po dolgem molku spregovoril: „Le kmalo bomo zvedili, kdo de je tat". Potnika, radovedna kako se bo to zgodilo, spremita sodnika, ki je z mnogimi kmeti i stari Lizi, preroški Sibili šel, jo zavolj te reči poprašat. Ona dela svoje čire čare in potem spregovori: „Pervi trije, ki bodo jutro skoz selo šli, so tatje". Potniki se smejajo temu, in dalej peljejo namenjeni drugo pot po-irašati, kaj se je zgodilo. Namerilo se je pa, de so pervo jutro , ko so že vsi kmetji z cepci iripravljeni bili, tisti 4 podinojstri, ktere je tesarski podmojster za delo dobil, skoz selo šli. Bili so tepeni in z silo pred sodnika vlečeni, samo to jih je rešilo, de so bili 4, ker je Pj thia le od 3 govorila. - Iz Ogerskiga se sliši, de se v več krajih izraelitiške družtva vstanovljajo, v kterih se družbenim udam za dolžnost naloži, do-zdajni kupčiji se odreči in poljodeljstva se prijeti. V ta namen družtva zemljo kupujejo, ktero potem med posamezne družbine ude prodajajo. — Žito po vsih deželah, posebno v Banatu lepo kaže, sadja bo manj, ker je, ko je bilo drevje v cvetju, preveč deževalo. Vino kaže v nekterih krajih prav lepo, v nekterih so pa terte pozeble. — Češki slavni pesnik Ivollar je bil poklican v Meklenburg, de bo tam zbirko poganskih malikov pregledal innaznačil (jih je okrog 200) z spominki na grobih in z napisi, ki so bili tam, kjer so nekdaj Slovani prebivali, izkopani. — V saboto 25. tega mesca dopoldne je v Barovnici, pri Bistri, okoli 40 hiš pogorelo. — Tudi v novi Štifti na Štajerskem, pravijo, de sla farovž in cerkev pogorela. - V vojaških bolnišnicah v Veroni in Tre-vizi se je spet legar pričel med tem ko je v drugih krajih pojenjal. — V „Grazer Ztg." se iz Oedenburga piše, de so blizo tega mesta nedavno eno staro troh-Ijeno drevo posekali, v dubli pa so najdli eniga horvaškiga vojaka, ki je bil popolnama oblečen in pri sebi je inial 400 dvajsetic. Drugač se ne da zapasti kako bi bil nesrečnik v to dublo zamogel priti, kakor de je med revolucijo na drevo splezal in se v dublo uderl, od koder ni mogel nazaj priti. Popravek. V 14. listu v pesmi bo se tri verstice popačile. V sestem redu namesti: O solnce, naj se O izpusti. V devetem redu, četerti verstici stoji: Smert v jo skalo merzlo v spiemenula je ž dej namesti: Smert jo v skalo merzlo spiemenula je zdej. V dvanajstem redu beri: Kako grenka smert v mladosti letih, je namesti: Kako grenka emert v mladosti je. — Černigrob. Med imenitne kraje naše dežele se gotovo tudi Černigrob šteje. Černigrob, stara, zlo obiskovana božja pot, pa tudi še dandanašnji ne zapuščena, leži v severnem kotu na berdu Planice med Loko in Krajnom. Ko dospeš skoz prijazne loke in tamne loge na berdo, stopi najpervo v veličansko staro cerkev, od ktere nobeden več ne ve povedati, kdaj da je bila zidana. Samo tamne pravlice še stari ljudje pripovedujo , kakor so jih od svojih dedov sprejeli. Tam pod košato lipo ti bo sivi starček razlagal in s perstam na cerkev kazal, da je v silno starih časih, kjer zdaj cerkev stoji, tolovajska jama bila. Celo Sorško polje je še takrat pokrival debeli gojzd. Goščava 'je bila taka, da jo sončni žark nikdar preši-nul ni. Tako debeli hrasti so stali tukaj, da enega šest mož ni obseglo. Prebivavcev v tem kraju še ni bilo, divja zver je samoto pretulila in krič sive sove je v černi noči tiče strašil. Takrat jev tu menio iz stare Gorota-nije skoz Loko v Železnike cesta peljala. Al noč in dan so tolovaji, ki so v Černigrobu pod zemljo stanovali, pri cesti prežali in vsakega potnika zropali in ubili. Zavolj tega si ni nobeden več upal na cesto, ki se je tako zarasla, da se dandanašnji več ne ve, kje da je peljala. Pozneje je pa te tolovaje ajdovska deklica zapazila in z lastno roko vse pomorila. Ta deklica je bila pa tako orjaške postave, daje z eno nogo pri sv. Joštu, z drugo pa na šmarni gori stala. Ona je bila braniteljka pravičnih ljudi in smert hudobnih. Ko so ljudje začeli cerkev zidati, je ona tudi pomagala, ter je sto stotov težke skale v predpasniku nosila in sama zvonik zidala, kteremu ga na Krajn-skem ni enacega. Zidarji so na dan vsak en sold služili, in jesti so si morali sami presker-beti. To pa je bilo takrat zlo veliko plačilo. — To in marsikaj druzega pripovedujejo stari očeti, kar so jim še njih sivi dedji pravili. Ozrimo se torej v zlo veliki cerkvi okrog. Na pervi pogled zapazimo, da cerkev iz dveh delov obstoji. Sprednji del je krasne gotiške stavbe; oltarji so vsi leseni, pa kakor se vidi, zlo stari in čudovito zrezani. Vsake sorte podobe zapaziš, ako jih dobro pregleduješ. V dveh verstali stoje mogočni stebri, ki tanj-ki obok podperajo. Zadnji del je samo zavolj tega imeniten, ker je pod stropom na levi strani pri oltarju sv. Martina vojnici podobna kost priklenjena, od ktere se mnogo pravlic čuje. Naj bolj znana je ta, ki pripoveduje, da je ta kost rebro ajdovske deklice. Pred kot ne, daje ti del cerkve pozneje prizidan bil, ker je po vsi drugi stavbi sozidan in veliko nižji kakor sprednji. Kras celega zidovja je pa orjaški zvonik. Tako močen, širok in tako visok! Ako širokost zida pri tleh pogledaš in dobro preudariš, se moraš čuditi. Za resnico, vneti so morali biti ljudje za Božjo slavo, ko so, in sicer na berdu, cerkev in zvonik zidali. O turških vojskah so Otomani, kakor prav-lica pravi, tudi do tega kraja prišli. Ko so mirna sela požigali in polje pokončavali, so prebivavci tu pomoči iskali. Nekdaj, pravijo, je hotel turški vojvoda to cerkev razsuti, ali Marija se je na verh zvonika vsedla in krogle v predpasnik lovila. Razserden vojvoda razbije vrata, na konju v cerkev zlomi, al konju se, kolikor bolj se oltarju bliža, toliko bolj udera. Ko pride vojvoda pred velki oltar in roko stegne, Marijo obropati, ga ona udar in on se z konjem vred v zemljo pogrezne. Tako pravlica. Gotovo pa je, da jc bila v Černigrobu posebno nekdaj zlo obiskovana božja pot. Od tega stari možje vedo zlo veliko povedati; pa tudi dandanašnji še ni zapuščena. Stara vnavada, na binkuštno nedeljo popoldan se v Černigrobu sniti, se še ni opustila. Ti dan je posebno otrokom v veselje. Iz cele okolice mora tistikrat vsak v Černigrob, pa tudi odraščenih ljudi se iz bližnih in daljnih krajev vkmctiških in gosposkih suknjah obilno snide. Po vsih potih in stezah k cerkvi mergole. Cel hrib je polen ljudstva; tu mati svojim otrokom odpustike kupuje, tam se mla-denči v krog vstopijo in glasno smejajo, v zeleno travo se vsedejo berhke deklice in se jako šalijo. Povsod je veselje. Oberni se nekoliko proti vshodu pod cerkvijo, ali stopi v visoki zvonik in ozri se gradjan, ki si iz pustega nemega zidovja prišel, pobesi oči v krasni svet! Pod saboj zagledaš veliko prelepo planjavo. Od Černigroba do Storžiča in belega Grintovca , od sv. Jošta do Šmarne in Limbarske gore leži vse odperto tvojemu pogledu. Pod tvojimi nogami vidiš tihe vasi z zelenimi verti opasane. Brezštevilno cerkva se po planjavi enako belim labudom blišči, polje je enako mirnemu morju, na kterem se zlata pšenica vetru priklanja; nad černim Krajnom se ti noriške planine odpro, mogočni Stor-žic in sivi Grintovec te navdahuje in prijazni, zeleno-ovenčani griči se ti v okrogu smehljajo. Ne boš zapustil kraja, da bi ne zdihnul: Mati stvarnica, ti si čudopolna in velika! F. Cegnar. Kraljevič Marko iz serbskih narodnih pesem. (Dalje.) Miloš in Belja se podasta nad Bogdana, ter ga zgrabita, Marko zleti na Šarcu med Vojvode in vsih dvanajst raz konj pomeče, in jim zveže roke na herbtu. Pa tudi Bogdan žene Miloša in Relja zvezana pred sabo. Marko se vstraši. Pa zvestemu prijatlu se ne kaže druge poti rešenja, kakor Bogdana zgrabiti. Konju uzdo pritegne, Samur — Kalpak na oči potisne do tamnih oberv, kterili se je vsaki bal. Bogdan se vstraši. „Kad zagleda črne oči Marku, I kakav je na očima Marko Tod Bogdanom noge obumreše." (P. 39. stih. 81 — 830 Zdaj gledasta eden druga, nobeden pervi zgrabiti ne upa. Potem Bogdan pregovori: „Hodi Marko, da se pomirimo! Pusti mene dvanaest vojvoda, Da ti pustim Relju i Miloša." (P. 39. stih. 96 -98.) Marko je dovoljin; potem mejno še z mehom vina poterdita.v Prepiri za prijatle se ne končajo vselej tako mirno, včasih mora za nje prestati velike nevarnosti. Tako je bil Vuča Uženeral, gospodar Varadina (Petervardein), Toplica Milana, Kosančič Ivana in Miloša od Pocerja ujel. Veselje je toliko obhajal, da so na gradu topovi poliati mogli (ako ravno jih še takrat bilo ni) da se je zemlja tresla. Nar teže je ter-pel Miloš, „jer se nije naučio podnositi inuku i nevolju" on joka „kako ljuta guja (kača)" in se vleče na okno tamnice, da bi koga znanega vidil, zagleda Pera Latinma (Katoličana, Serbi so vsi gerške cerkve) ga prosi za Boga, da mu prinese list popirja, si s peresom lice rani, in s kervjo Marku piše: „Bogom brate, Kraljeviču Marko! II ne čuješ il ne liaješ mene? Teške sam ti muke dopanuo, Pobratime u Madžarske ruke. Ležim brate tri bijela dana Ako budem brate joi tri dana, Nikada me više vidjet' ne čes. Izbavljaj me pobratime Marko, Jal' za blago jali na junaštvo!" (Murko i Vuča Dženeral Pes. 43. stih. 33—45.) Pera Latinin hiti s pismom v Prilip, Markov grad, Marka ni doma, je v cerkvi. Ko iz cerkve stopi prejme pismo, ga bere stoječ koj na mestu, in solze mu močijo lice. Hiti domu, se vsede v svoj grad, nekaj časa misli, se napije, pripasa okovano sabljo, ogeme volčjo kožo, potegne kapo do oberv, osedla Šarča, na sedlo obesi buzdovan in meh vina, in se na pot poda. Ker se mu predolgo zdi brodnika čakali preplava Savo na konju, in pride pred Varadin. Tukaj zasadi svoje kopje v zemljo, nanj pri veže konja, razgerne kožo po tleli in se vsede vino piti. Pa ne iz navadne posode, temuč iz tulumine ki derži 7 ok (oka meri ŽŽ'/„ libri). Saj se ve, da polovico sam pije, polovico Šarcu daje. Drugo jutro vgleda snaha Vuča Dženerala, Velimirovica, čudno prikazen pod gradom. Od samega pogleda jo popade „triletna groznica (merzlica)." Berž pobegne v bele dvore in pripoveduje čudo Vuču. Drugo jutro je opazila snaha Vuča Dženerala, Velimirovica, ko si je po nasipu Varadina sprehajala, strašnega Kraljeviča, in uhvat1 jo „triletna groznica" (merzlica). Vstrašena leti k svekru; (a pošlje Velimira, sina, ž njim 300 konjkov, da bi groznega Marka, od kte-rega Velimirovica terdi, da derži nekaj taee-ga v zobeh, kakor jagnje od pol leta — tako strašne in velike so bile Markove berke — ujel, in ga unim trem v ječo pridružil. Da-siravno sokola Marka od štirih strani konjki obdajo, da bi ga gotovši vgrabili, jih on nekoliko „s sabljo okovano," nekoliko „s Šarcem od mejdana", nekoliko v tihi Donavi pokonča in Velimira vjame. Spet ga pride 300 konjkov zgrabit; Vuča sam jih vodi, ravno tako se jim zgodi. Vuča pade Markotu v roke. Opombe vreden je popis vernitve Marka z ujetima v Prilip. Roke je njima zvezal in noge, niju čez lastne kobili povprek obesil, in ju tako vesel po celi deželi za sabo vlekel. Ne le svoje tri prijatle, več tudi lepega konja dobi $Iarko za odkup, ki ga Vuca le enkrat v leti, v nar večim praznici jezdi. Kočijo, pred nijo dvanajst vranov (černih konj) upreženih (tistih, ki jih Vuča le takrak upre-že, kadar gre k cesarju), zlato, lepo obleko Vuča samega, staremu Toplicu, kterega je zdaj dvanajst konj v Prilip odpeljalo. Ta pesem nosi znamnja poznejega zloženja na sebi. Še enkrat prestavi pesem junaškega Marka na uno stran Donave. Vino pije trideset ka-petanov, med njimi Vilip Madžarine, v belem gradu Karlovcu. Vsaki se hvali svojih činov, Koliko li glava osjekao (Marko i Vilip Madžarin Pes. 59. stih. 9.) Vilip reče: „liračo moja, tridest kapetana! Vidite li bijela Karlovca A u njemu tridest i tri kule (grade) ? .Ja sam svaku glavorn nakitio, Do nije sam kuhi na čupriji, A i nju ču skoro nakititi Rusom glavom Kraljeviča Marka!" (Pesm. 59. stih. 11 — 17.) Vuk, Zmaj-Despot, verni pobratim Kralje-vičev ga čuje. Hitro pobratimom svojim razodene misli Vilip Madžaro. Marko ne čaka, da bi Vilip na izpolnitev svojega načerta mislil , ampak se, to novico zvedši v Karlovic poda. Tu mirno ženo Vilipovo, ki ji štiri dvor-kinje skute in rokave deržijo praša,kje je pobratim Vilip. Vilipova žena mu odgovori: Id otale, gola dervišino! S takijem se Vilip ne bratimi (Pes. 59. stih. 74 i 75.) Marko jo udari z dlanjo po obrazu; ji izbije tri zdrave zobe in ji s svojim zlatim pečatnim perstanom v lice rano vseka, ter gre „v novo kerčmo" rujno vino pit. Kmalo ga Vilip išče. Roj se uname. Vilipu Marko glavo odseka in jo v zobnico (torbo) Šarina verže. Znamenit je Markov značaj pri ženskih. Vselej jih brani, kadar so v nevarnosti, kadar so preganjene, kadar se jim pravica krati. Zanje gre v boj, brez da bi jih poznal, samo zato ker so slabje in šibkeje; njemu je vselej dolžnost slabjemu pomagati. Ženske, kakor tudi neveste prijatlov so mu svete, nedotakljive. Žena, ki poil njegovim šatorom pomoči išče, je varneja, kot na oltarju božjem. Marko junak, ki ne pozna slabosti občutka, pogreša tega, s čemur se junaki druzih narodov obnašajo; kar tudi serbskim junakom scer ni ptuje — prizanašbe ženske. To junaka lju-bežnjivega dela. Miloš, Lazar in drugi ljubijo žene; Markovo serce je pa, kakor menim, otročje ljubezni, ljubezni do matere preveč navzeto; torej ne more nobene druge ženske ljubiti. (Dalje sledi.) Telegrafiško kurzno naznanilo pisem 25. Vclkiga travna Deržavne dolžne pisma po 5 od 100 (v » » » » 4 '/, » » » » » » 4 » » Obligacioni avstrijanskih pod in nad Anizo, čeških, morav-skih, silezkih , štajarskih , koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije. Dnarna cena 25. Velk. travna po 3 od 2 % » 3 >/, » 2 » 1 V« » deržavnih 1850. srebrn) 93 "/,„ » 81 V, 6 » 73% - gld. 100] » » 40 Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) Srebra » » » » 1850. V dnarju 27%, gld. 18'/, »