452 Šolska kronika • zbornik • 2 • 2006 Še bolj neposredno v bistvo stvari se poglablja drugo poglavje, naslovljeno Dva deželna jezika – neenako vrednotenje. Slednje je treba zavračati že od vsega začetka vsaj s slovenskim obredom ustoličevanja karantanskih knezov na Gosposvetskem polju in z najstarejšimi zapisi v slovenščini – koroškimi brižinskimi spomeniki. Uveljavljenje slovenskega jezika Kukovica zatem sledi predvsem skozi razvoj slovenščine kot učnega jezika v koroških šolah, ki se kot takšen končno oblikuje v sedanji dvojezični šoli. Pri tem izjemno pomembno vlogo daje pr- vemu šolskemu glasilu staroste slovenskih učiteljev v Avstriji Franca Aichholzerja Mladi rod, ki izhaja že od leta 1952. Med književnimi pričevanji se že pojavijo Jožef Štefan, poznejši zna- meniti fizik, Valentin Polanšek in Janko Messner. Sledi poglavje Ponemčevanje – vodilo koroške politike? Opira se na zgodovinarje z obeh strani meje; med njimi so Janko Pleterski (Narodna in politična zavest na Koroškem), H. Haas ter K. Stuhlpfarrer (skupna raziskava Avstrija in nje Slovenci), Valentin Inzko (vodja delovne skupine s študijsko nalogo Zgodovina koroških Slovencev od leta 1918 do leta 1985). Med literarnimi pričevalci sta tudi Primož Trubar s prvim knjižnim poimenovanjem Slovencev že v Katekizmu (leta 1550) – prvo slovensko navedbo mu dolguje tudi mesto Slovenj Gradec (v letu 1577) ter Prežihov Voranc s svojim pretresljivim opisom nasilja ponemčenega učitelja nad učenci v povsem slovenskih Kotljah. Kdaj postanejo nemškonacionalna združenja nevarna demokraciji ter slovenskim sodeželanom in kam seže njihov vpliv je naslov IV. poglavja. Za izhodišče najprej jemlje Inzkovo zgodovinarsko delovno skupino, zatem pa lastni (Kukovičev) Šolski vsakdan na dvojezičnem Koroškem s poglavjem o koroškem hajmatdinstu (dobesedni prevod = koroška domovinska služba), zatem pa Gera Fischerja Slovenstvo na Koroškem z nemško nacionalističnim nave- dkom, da so se Slovenci do leta 1918 tako ali tako imeli za del nemškega naroda. Slovenska stran temu ugovarja z zbornikom Pregnanstvo in upor (Teodor Domej in sodelavci – zlasti o tem, kako je Hitler hotel Slovence uničiti) in Domejevo študijo Koroški Slovenci in leto 1938 ter na pripoved Franca Merkača ... ‘’Postal sem bolj Slovenec...!’’ Literarno pričevanje je tokrat omejeno na kratko nemško besedilo Janka Messnerja iz Koroške domovinske knjige, pri čemer bo kdo seveda pogrešal prevod v slovenščino. Pričevanja učiteljstva – Dvojezične ljudske šole na Koroškem po letu 1945, Celovec: Strokovno pedagoško združenje 2004, 352 str. Tako naslovljen zbornik je v letu izida 2004 s pomočjo Ministrstva za kulturo RS založilo Strokovno pedagoško združenje, kakor se imenuje zveza zamejskih slovenskih učiteljev, ki poleg osnovno (ljudsko) šolskih združuje tudi glavnošolske (spomnimo se: ljudska šola / Volksschu- le je v Avstriji samostojna razredna stopnja, glavna šola / Hauptschule pa predmetna stopnja osnovne šole, obe stopnji združujejo le redke predvsem odmaknjene gorske šole in samo te se imenujejo osnovne / Grundschule) ter nekatere srednješolske pedagoge. Ustanovitelj združenja je Franc Kukovica, upokojeni dolgoletni ravnatelj ljudske šole v Žitari vasi / Sitters- dorf, nedvomno eden najpomembnejših slovenskih učiteljev v Avstriji, znan po svoji zavidljivi vztrajnosti in izredni pokončnosti v uveljavljanju pravic slovenske manjšine. V njeno korist mu je uspelo dobiti več zadevnih sporov na dunajskem zveznem ustavnem sodišču, o katerih so v prejšnjih osemdesetih letih dokaj pogosto poročala tudi sredstva obveščanja po Sloveniji. Na 453Poročila in ocene najvišjo pravno raven se je moral podajati celo zaradi takšnih dejstev, da z zakonom določene manjšinske pravice v koroški nemškutarski (beri heimatdienstovski) protislovenski pritlehnosti nikoli niso samoumevna praksa navzlic tolikanj opevani zajamčeni demokraciji. Ena njegovih največjih zaslug pa je tudi nastanek zgoraj imenovane založbe, nujno potrebne za tisk slovenskih oziroma dvojezičnih, torej slovenskih in slovensko nemških učbenikov ter drugih oblik stroko- vnih publikacij, kot so zemljevidi in različna zvočna gradiva. Pisec učbenikov je tudi Kukovica sam ali v sodelovanju z ženo Slavico, ob tem pa neumorno in največkrat iz lastne dejavnosti dokumentira zgodovino koroškega šolstva ter kulturno življenje naše manjšine. Žal je vse to med matičnim narodom premalo znano – tako je na nesrečo bilo že v socialistični republiki in nič bolje ni niti v državi Sloveniji, navzlic nekaterim mojim ocenam o njih v Delovih Književnih listih ali v koroški literarni reviji za leposlovje in kulturo. To velja tudi za njegove novejše in najnovejše avtorske dosežke in zato nikakor ne bo odveč, da jih tu naštejemo: Šolski vsakdan na dvojezičnem Koroškem (Celovec, kjer je sedež omenjene založbe, 1999, 240 str. velikosti A4, podnaslov Doživetja dolgoletnega učitelja in ravnatelja dvojezične ljudske šole Žitara vas), Vrednotenje naroda (2000, 343 str. velikosti A4, podnaslov Vrednotenje slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem včeraj in danes na primeru doživetih sporočil ter izbranih spisov iz različnih publikacij in literarnih del), Dvojezična ljudska šola na Koroškem od začetka do danes (2002, 168 str. velikosti 24,5 x 16,5 cm), stenski zemljevid Koroška (2004, podnaslov Javne dvojezične šole, z zgodovinskim orisom ter s seznamom šol skupaj s pripadajočimi šolskimi okoliši po okrajih Šmohor, Beljak, Celovec in Velikovec sklad- no z deželno odredbo iz leta 1959, s kraji, prometnicami, z vodovji in gorami), Pričevanja učiteljstva na dvojezičnih ljudskih šolah na Koroškem po letu 1945 (2004, str. 352 gornje velikosti, podnaslov Spominjanje na poučevanje in dogajanje na javnih dvojezičnih ljudskih šolah in v njihovem okolju na avstrijskem Koroškem po letu 1945. Skoraj odveč je pripis, da je vsako delo dosledno dvojezično največkrat v Kukovičevih lastnih prevodih. Vse knjige odlikuje dostojen, a nikakor ne razkošen tisk v lepi opremi in dobri vezavi. Kakor pove že naslov mojega tokratnega zapisa je njegov poglavitni namen bralstvo seznaniti z nanjnovejšo ustvaritvijo Franca Kukovica pod zgoraj navedenim naslovom. Sprem- no besedo ji je napisal dr. Avguštin Malle, ravnatelj Slovenskega znanstveno raziskovalnega inštituta v Celovcu. V ospredje postavlja mnenje, da je največja vrednost knjige v tem, da se ne izogiblje težavam in tegobam poučevanja na dvojezičnih šolah, ki so v manjšinskem šolstvu ob splošnem dejstvu, da učiteljski poklic postaja vse težji, še bistveno večje, pri tem pa ne kaže pozabiti njegovih nemajhnih uspehov, kar utemeljeno prav tako poudarja tudi njegovo didaktično in metodično plat. S tega stališča je knjiga dober prispevek k spodbujanju po- globljenega dela koroških slovenskih šol, pa tudi primerna podlaga za nadaljnjo objektivno obravnavo koroškega šolstva v avstrijskem in slovenskem zgodovinopisju. Nekoliko pa me preseneča, da k zgodovinarjema H. Haasu in K. Stuhl-pfahrerrju z njuno pravilno presojo, da je utrakvistična šola preprečevala nacionalno emancipacijo Slovencev, ni prištel še tretjega, H. Engelbrecha, ki docela nepristransko ocenjuje, da jih je ne le narodno zatirala, temveč jim z oropanjem materinega jezika celo duševno škodovala. Precej obsežnejši uvod je prispeval sam urednik Franc Kukovica. Naslovil ga je Zakaj pričevanja učiteljev / učiteljic in knjigi upravičeno pripisal, naj bo spodbuda za že nujno po- trebno znanstveno razčlenitev utrakvistične šole v obdobju 1869 – 1938 ter dvojezične šole po letu 1945. Po izrazito potujčevalni vlogi utrakvistične šole današnja dvojezična šola vendarle 454 Šolska kronika • zbornik • 2 • 2006 deluje v bolj demokratičnem ozračju nastajajoče skupne Evrope, čeprav manjšini v značilnih koroških razmerah hajderjanstvo še vedno odreka ustavno priznane pravice (veliko pove že to, da je J. Haider leta 2004 ponovno slavil volilno zmago predvsem s samohvalno ‘zaslugo’, da je preprečil ustavno sodno odrejeno postavitev novih krajevnih dvojezičnih napisov) in vedno znova z močjo protislovensko naravnane deželne oblasti slovensko šolstvo ovira, če ga že ne more zatreti. Prav slovenskim učiteljem pa je z izredno prizadevnostjo uspelo celo obratno – marsikje povečati število prijav k pouku materinščine in ga ponekod ponovno oživiti. Sledi urednikov prispevek o starosti koroških slovenskih učiteljev Francu Aichholzerju, ki je v sedemdesetih letih delovanja edini poučeval v vseh treh obdobjih dvojezičnega šolstva, za katerega je leta 1952 ustvaril glasilo Mladi rod, desetletja dolgo edini pripomoček učiteljem za delo v razredu. Dejanske prispevke je za naslednjih 140 slovenskih in v nemščino prevedenih strani napisalo sedemnajst ravnateljev ter učiteljev. Mirko Srienc (Sinča vas) se v članku Protizakonito delovanje proti interesom koroških Slovencev posveča zlasti zadevnemu zgodovinskemu okviru. Naslov Marice Hartmann Dvojezična ljudska šola v Celovcu – velik uspeh pride do veljave v drugi polovici zapisa, ker je prva namenjena njenim večletnim spodbudnim in manj spodbudnim izkušnjam na takšni šoli v Škofičah. Joško Hudl (Božji grob) nam v Velikih spremembah pri poučevanju opiše svoje strokovne delovne izkušnje in jih dopolnjuje s kulturnimi in športnimi ter s tistimi iz preko- mejnega sodelovanja s šolstvom v Sloveniji. Šolska oblast ne skrbi za izdajo učbenikov in učnih pripomočkov je obsežen zapis Re- zike Iskra (Kotmara vas), nekajletne predsednice učiteljskega združenja in še vedno vodje njegove založbe, ki nas najprej osupne z dejstvom, da njen prvi nadzornik za dvojezično šolstvo, Rudi Vouk sploh ni hotel govoriti slovensko. Ponosno poudarja samopomoč učiteljev za nastajanje slovenskih učbenikov. Za kaj se je najbolj zavzemal Lenart Katz (Žvabek), nam pove naslov Slovenščina naj bo vidna, pod katerim nam opiše, kako mu je to uspelo na nje- govi šoli. Mirko Kert (Pliberk) objavlja članek Koroške strukture zavirajo razvoj dvojezičnega šolstva, kar osvetljuje tudi z naštetimi primeri potrjenim dejstvom, da v pliberškem okraju dvojezičnosti nenaklonjeni ravnatelji šol neovirano močno ovirajo prijavljanje k temu pouku. Franc Kukovica (Žitara vas) v prispevku Dvojezična šola se obravnava politično – ima krivi- ca v Avstriji zakonito podlago? povzema svoje neštete spopade za pravico do javne podobe slovenščine tako v šolskem kot kulturnem življenju. Končuje ga s pesmico Janka Messnerja ‘Kukavica lepo kuka’, iz katere navajam stiha ‘Kukavica koj prepevaj / naj ne straši te napad’, prav gotovo pa mu poguma navzlic vsemu prostaškemu hujskaštvu nikoli ni primanjkovalo. Lojze Lach (Šentprimož) se v članku Velika potreba po zastopstvu dvojezičnega učiteljstva zavzema za njegovo še čvrstejšo organiziranost, Friedrich Mak (Sele pod Košuto) pa nam v Učiteljevanju na dvojezičnih ljudskih šolah opisuje več svojih bridkih izkušenj v neprijaznem močno nemškutarskem sicer dvojezičnem okolju, ki si jih je nabral med službo zunaj domačih znano slovenskih Sel. Anton Marktl (Sinča vas) v prispevku Dvojezično učiteljstvo prepuščeno samo sebi poroča o svojem na žalost vse prepogosto neuspešnem dolgoletnem delovanju v okrajnem odboru socialnodemokratskih učiteljev ter v njihovem sindikalnem zastopstvu, ker ne eden ne drugi nista imela dovolj posluha za manjšini koristne predloge. Helka Mlinar (Škocjan) v zapisu Zakonodaja se ne upošteva vedno razglablja o delu z učenci, ki z doma prihajajo brez osnovnega znanja slovenščine, o tem, kako je s trdim de- lom vendarle mogoče povečati število prijav ter o tem, da je bila njena prijava za ravnateljico 455Poročila in ocene dvojezične šole neuspešna samo zaradi tega, ker je Slovenka, izbran pa je bil prijavljenec, ki slovenščine sploh ne zna. Dogajajo se velike krivice, piše Karl Samonig (Ledince) o sloven- skem učitelju, ki se je v času nacizma povsem ponemčil, ker ni vzdržal sovražnega pritiska na Slovence, kar je po letu 1945 v več pismih pojasnjeval skupnemu sošolcu in vseskozi Sa- monigovem vzorniku Aichholzerju, mu čestital za narodno zvestobo in ga prosil odpuščanja. Preostali del Samonig spoštljivo namenja ženi Anči Onitsch, ravnateljici šole v Mariji na Zilji, nekdanji Meškovi župniji, ki ji je na že povsem ponemčeni šoli uspelo obnoviti dvojezični pouk za četrtino učencev. Z metodičnega stališča obravnava dvojezični pouk Marija Sandrieser (Celovec) v članku Tedenska menjava učnega jezika je izziv s poudarkom, da je njena šola zaradi strokovnih novosti in medkulturne vzgoje deležna rastočega števila prijav ter številnih obiskov, med njimi takšnih na najvišji ravni. Delo šole v Bekštanju predvsem na podlagi uspešnega medšolskega sodelovanja, tudi s šolami v Sloveniji, opisuje njen ravnatelj Joško Wrolich pod naslovom Delo se vedno ne na- grajuje. Pri tem ne gre brez zahrbtnega rovarjenja proti njemu in šoli, ki ga je zlasti občutil kot kandidat za ravnatelja v rojstnih Ločah, po ukazu glavarja pa sta na še dveh šolah bila imeno- vana učitelja, ki nista usposobljena za pouk v slovenskem jeziku. Dovolj poveden je naslov Le samopomoč je zagotovila sprejemljive pogoje poučevanja slovenščine Irene Žele (Božji grob – Humc), s Tonijem Schellandrom avtorice uspešnega učbenika ‘Vidim, slišim, pišem’ (v rabi tudi na manjšinskih šolah v Sloveniji). Njena šola je po njeni zaslugi prav tako spadala med zelo iznajdljive in obiskane, kar sem imel priložnost spoznavati sam, ko sem jo večkrat obiskal v vlogi predstojnika koroške enote Zavoda za šolstvo oziroma tja vodil skupine naših učiteljev in ji pomagal pri uveljavljanju pri nas. Ob koncu imamo še en zares spodbuden zapis Alexandre Lipuševe (Grebinj) Po mnogih letih je šola v Grebinju zopet dvojezična. No, v resnici knjiga, ki me ponovno spodbuja k mojemu staremu predlogu, da naj slovenski Zavod s svojo založbo vpelje sodelovanje s to koroško, še ni pri kraju. Uslužbenec Viktor Huss (Velikovec) v članku Iz otroških let piše o lastni uporabi slovenščine in o turob- nem dejstvu, da jo starejši med seboj še govorijo, otroci pa največkrat že ne več. Sklepni zapis Iz življenja in delovanja Simona Rudmaša, urednik posveča F. Kukovica enemu najvidnejših koroških šolnikov 19. stoletja. Franček Lasbaher 200 let šolstva v Radgoni, (ur.) Kolarič Marija / Sovec Damjan, Gornja Radgona: Osnov na šola 2005, 96 str. Pred nami je nekaj manj kot sto strani obsegajoča knjižica velikosti 24 x 20,5 cm gornje- ga naslova z letnico izida 2005, torej še en dobrodošel primer najnovejšega šolskega zgodo- vinopisja. Razveselim se vsakega posebej in tako ali drugače sem imel priložnost, da sem o marsikaterem lahko napisal kdaj tudi manj dobrodošlo oceno, kakor bo kdo morebiti sprejel tudi ta moj zapis. Pa naj takoj poudarim, da si tudi ta vsebinsko sicer nekoliko skromnejši zbornik zasluži našo pozornost, ki jo od prve do zadnje strani nedvomno pritegne z barvno privlačnostjo ter odličnim tiskom na prav takšnem papirju.