. štev.
V Ljubljani, v t . marca 180.
Letnik VII.
Imeratl se «prejemajo in veljA t iitooua vrata:
»i ki., če «e tiska lkrat,
IV	5
L m « ti »i * »i
,, u i, i, 3 Pri večkratnem tiskanji ur. «n» primerno «manjša, R o k o pl si
ic ne vračajo, nefran kovan*
pisma se ne sprejemajo, N roonino prejema opr/ivništvu f»nn> nistracija) in ekspefUcija na Dunajski cesti St. 15 v Medija-tovi liisi, II. nadstropji.
Političen list za slovenski narod.
Po pošti	prejemar velja :
Za eeio ieto	10 ci. -- 1
/.a poiieta	6 —
«a četrt ietu	3 .io
V administraciji velja:
Za ceio ieto . S 4(1 kr
/a pot leta
za četrt leta	J ,
V LJubljani na <iom posiijai vilia 60 kr. več ua ieto.	-
Xvf»V
Vredništvo je v Uodijatovi risi ''>, štev 15.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in sobot'.
H11 j bo z našim kmetijstvom? 11.
Komaj smo prvi Članek „kaj lio z našim kmetijstvom ?•' izgotovili, prinesel je v ekonomičnih vprašanjih izvrstni dunajski „Vaterland4 podoben članek pod naslovom „Verdrängung der Grundbesitzer und ihr Ersatz." Ta članek je toliko zanimiv, da ga moramo vsaj v glavnih črtah svojim čitateljem ponoviti; suče Be v teh nazor.h:
„Do leta 1848 je bilo zemljišno posestvo še precej varno; če prav kmetija ali grajščina ni nič nesla, če je bil posestnik prav zadolžen, vendar se mu zemlja ni z lepa vzela. Veljal je princip, da je zemlja narodova in da ta narod, kteri se je kake dežele polastil o času narodnega izseljevanja, ima tudi pravico do te dežele. To je tudi pravo načelo ; kajti recimo, da se kaka dežela po vojski opustoš', ali ako se posestniki vsi zadolže po slabih letinah (kakor letos v Istri), ali je prav, da se tamošuji narod na poti eksekutivnih dražb iz svoje zemlje prežene? Ujmiki in posojevalci denarja pa hočejo le varnost imeti in ta varnost se ne vjema s svobodo. Dokler je kmet v nevarnosti, da se mu zarad najmanjšega dolga lahko vse posestvo vzame, tako dolgo 011 tudi ni svoboden, Damoklov meč vedno nad njegovo glavo visi. Posestniki zemljišč so bili v prejšnjih, toliko zsčrnjenih časih še precej varni na svojem doau; v novejšem času pa so začeli vladati povsod le juristi in ti 80 brez vsacega ozira na kmetovo svobodo, na njegovo dostojaustvo, na njegovo pravico do svoje po svojih pradedih obdelane grude, vpeljali načelo,
da ima vsak upnik pravico, svojega dolžnika na meh odreti iu ga tudi zavoljo malega dolga ob vse spraviti ter ga pregnati od hiše in
ogujišča.
To nesrečno uačelo hoče naše kmetijstvo čisto vničiti, kakor priča na tisoče eksekucij vsak dan, in to hoče spodkopati ves naš druž-binski red.
Dandanes trije iz zemlje dobiček vlečejo: prvič država v podobi davkov, ki jih mora kmet plačati; drugič hipotekami (intabulirani) upniki, ki vlečejo svoje obresti; v zadnjo vrsto pride še le posestnik sam. Pa čudno je pri tem, da imata prva dva svoj dohodek zagotovljen: država mora svoj davek dobiti, naj ga kmet vzame, kjer koli; upnik mora svoje obresti dobiti, če ne, posestnika na boben dene; le kar tema dvema ostane, to je še le prava lastnina posestnikova; če pa posestvo toliko ne nese, nima nič; 011, ki dela in trpi, nima nobenega dohodka zagotovljenega, prva dva, ki samo už vata in brez dela dobiček vlečeta, sta na trdnem. To je pravo judovsko načelo, da le denar vse velja, zemlia in delo pa nič! Kaj bo nasledek tega ? Da bodo vsi manjš: posestniki iz svoje zemlje pregnani, in da pride ta v reke judom in kapitalistom, kteri bodo zemljišča v najem dajali in namesto svobodnih kmetov bomo imeli same najemnike, kakor na Irskem. In po celi Evropi se bo začel razlegati klic, kakor nedavno v Edini in Marselju: ,,Zemljo pustite narodu , ki je na njej rd nekdaj naseljen!"
Tako piše „Vaterland". Nas to tem bolj vesel', ker je to uemšk list, in vidimo, da je ceio že v uemške kroge ta misel prodrla, ki
je prvotno slovanska, misel namreč, da je zemlja na veke last ti«tc rodovine, ktera jo je od nekdnj obdelovala. Stsri Slovani so živeli v družinah, kakor še zdaj žive v nekterih krajih ruskih in jugoslovanskih; vsak» družina je imela svoje zemljišče od starodavni časov, in nikdar jim ni prišlo na um , da bi se <mela ta zemlja družini vzeti. Minulo je že več ko eno leto, kar smo mi v „Slovencu" pisali, kako obžalovanja vredno je prodajanje in razkosanje zemljišč, „Novice" to že od nekdaj povdarjajo. V prvem članku tega naslova smo predlagali, naj bi se prodajanje zemljišč vsaj za male svote ne dovolilo več. Danes pa rečemo , da bi nam najljubše bilo, ko bi se iz naših boljših kmetov, to je. takih, ki imajo toliko, da se lahko prežitč, naredil nekak „fidej-comis", kakor nekdaj pri grajšča-kih, namreč, da bi se jim posestvo sploh nikoli vzeti ne smelo. Reklo se bo, da pod tem bo trpel kredit posestnikov. Mi pa menimo, da kmet sploh nobenega kredita ne potrebuje, -aj on ne živi od kupčije, tedaj ne potrebuje denarja; živež si bo sam pridelal; iz prodane živine pa bo /mirom toliko skupil, da bo davke odrajtal iu svoje mule potrebščine na obrtni-ških izdelkih poplačal. Kredit je kmetova poguba, ker ga dostikrat lahkomišljeno, dosti krat pa po žlehtnik h ali upn liih prisiljen upo-trebi in se s tem utitč'. V goratih krajih Koroške je redkokedaj kaka eksekutivna dražbi', in sicer iz t.eh uzrokov: l. So velike kmetije, da ž« toliko žita pridelajo, da ga ni treba kupovati, 2. imajo mn<"'go živine, in če je treba kaj kupiti ali davek plačati, se proda nekaj repov živine, ki se v toiiki množici niti nn
Petelinov Janez.
Povestica iz ne še preteklih časov.
II. Nova A« I a.
(Dalje.)
Nekega dne že skoro o mraku gre Nežika s polja domu, na glavi jerbas plevela, kterega je bila naplela za živino. Ni jej bilo ravno treba nositi peze, ker je za to bil voz, a vendar pridno in čvrsto kmetiško dekle bi se bilo sramovalo iti prazno domu, toraj je bila Nežika napulila za živino nekaj. Pri kmetiških ljudeh je že taka navada, da vsak dela, kjer koli je, toraj tudi, čc je na poti.
Navadno jc Nežika na takem potu prepevala ali vsaj so jej lezli na pol glasno uapevi te in one cerkvene ali domače z grla. Ta večer pa je bila nenavadno tiha iu zamišljena, kakor žc zadnje dni večkrat, — tako zamišljena je bila, da ni zapazila učitelja, ki jej je ravno pod klancem naproti prišel. To je bolj skrit prostor, sc nikamor ne vitli ko v potok 111 v nebo, vse drugo gradi hrastovjo in bukovje.
„Glej 110, Nežika, zmiraj pridna?" — jo
j ogovori učitelj in zapre knjigo, v kteri je bil j do tje bral.
Kako se Nežika vstraši! Jerbas jej pade z glave in sc povezne na krmo za živino nabrano. Ne gre jej besedil /. ust, le podviza se spraviti streseno travo zopet v jerbas in učitelj jej pri tem pomaga, pa se zagovarja, da jo je tako ostrašil. Ali kaj je Nežiki? Še nikoli ni bila tako okorna pri takem delu, kar ena roka v jerbas potlači, pa druga zopet ven zbrska, in slednjič jc jerbas premajhen za to, za kar je bil prej dosti širok.
,,Ej, t,o sem danes nerodna" -- reče slednjič — „bom pa ostanek tukaj pustila pa prišla pozneje po-nj, saj ni daleč."
„Jaz bom pa čuval tu, da ga nihče ue pobere" — reče učitelj — ..potlej greva pa skup domu, da mi boš povedala kaj o Janezu."
Nežika zadene jerbas na glavo pa jo popiha po bregu ko srna. Učitelj gleda za njo in z grla mu zlezejo na pol glasno besede:
„Krasno dekle to! Kaj ko bi jaz to pod-hribovsko cvctico presadil v svoj vrt! Ce le količkaj ljudi jioznam, sc ne motim, da bi se oua ne branila dolgo." —
IRes pride Nežika kmalu nazaj z jerbasem pod pazduho in postoji, ko zagleda učitelja se pri kupcu trave.
„To pu res ni prav , gospod učitelj , da 'ste tukaj ostali pri tem kupčku" — govori Nežika vsa zmešana s poobesenimi očmi; — „saj bi ne bilo nič, če bi ga bila prav ktera pograbila, mi imamo dosti krme za živino."
„Jaz sem le mož - beseda bil" — veče ■ učitelj — „zdaj le naloži, pa greva skup v ' vas do doma."
Če je kterikrat kak človek bil zmešan, je bila to gotovo najbolj zdaj Nežika. Zopet jej je učitelj moral pomagati, da sta spravila krmo v jerbas, ker ona je tako metala travo v jerbas, da jc vsa na onem kraji zopet ven letela. Ivo je pa bilo vse vjerbasu. ga zadene vendar sama in zahvalivši se učitelju za pomoč hoče kar iti. Ali učitelj jo opomni, da 11111 je obljubila povedati kaj o bratu Janezu. Na to začne Nežika počasneje korakati iu pove, da so Janezova pisma bila skonca strašno ošabna, pozneje krotkojša, zadnji pa je bil že tak, da se jc ona skoro jokala. Videti je, da je obupal nad svetom in če so mu
pogrešajo, 3. pa imajo to koristno in previdno navado, da oče le enemu sinu vse premoženje izroči, drugim otrokom pa se odmeri neka prav majhna dotica, ki potem starejšega sina in kmeta-naslednika ne umori in ga ne boli. Na prvi videz je to za mlajše otroke krivica; pa vendar ni tako hudo. Kaj koristi, če se otrokom odmeri velika dota? Oui s svojo doto starejšega brata na kant spravijo, sami pa tudi .svojo krvavo iztiriano doto dostikrat v malih m; srcih zapravijo in cela rodovina je potem ob vse premoženje.
Na Koroškem iu vzhodnem Tirolskem pa, kjer se dajejo neznatne dote, ohrani se vsaj prvi sin trdno na svojem posestvu, drugi otroci pa imajo vedno pravico, ko bi se jim slabo godilo ali ko bi zboleli, da smejo priti k bratu na dom in on jih mora preživeti; tedaj imajo še vedno svoj dom; ali mar to ni veliko vredno? Ta navada se je ohranila še iz staroslovanskih časov, in če se ne motimo, je modra cesarica Marija Terezija to napravo potrdila in branila.
če hočemo svoje kmetijstvo, podlago naroda ohraniti, moramo se povrniti k staroslo-vanskim napravam nazaj!
Le poglejmo na Štajarsko, kako se tam prvotni posestniki, Slovenci, iz vinogradov in zemljišč izganjajo in vinograde kupujejo nemški gospodje iz Gradca in Maribora, ubogi Slovenec pa mora za vincarja služiti ; delati mu še pusté, a boljši dobiček imajo tujci I Poglejmo tudi ua Kranjsko in Primorsko, ali je tam kaj bolje?
Kdo je prijatelj naroda, in ga te prikazni ne sklijo v srce?! Ali se bomo pustili iz naše zemlje izgnati po poti ek^ekutivnih dražb, ali bomo postali judom in tujim špekulantom najemniki na naši zemlji? Pustimo juridične dokaze in teorije, pravica je to , kar je prav in pošteno ; pomagajmo našemu kmetu in poma gali bomo celemu narodu!
Kdo nam pomore?
Za eno upanje smo zopet goljufani. Pričakovali smo od Taaffeja, po njegovih lastnih besedah sodeči, da nam bo vsaj nekoliko olajšal naše tužno stanje; pa on postaja čedalje hladneji proti nam in našim poslancem, v vseh rečeh le bolj na centraliste gleda, kai o:n želš in oni ne marajo. V ničem še nismo na boljem pod to vlado, ako se ne všteva to za priboljšek, da nam obeta nova vlada zopet no-
vih davkov. Tolikega razločka med besedami in med dejanji nismo pričakovali : Taaffe je rekel, da ne bo pustil Slovanov na steno pritiskati, toda evo ! Slovani se še neprenehoma na steno pritiskajo, njih pravice se preziraj po uradih iu po šolah, pa Taaffe ne gane ma zinca, da bi to zabranil. Reči moramo, da nam je obnašanje mmisterskega predsednika neraz umljivo. Kaj on misli? Kaj sodi o nas Slovanih? Kaj namerava? Pravijo, da so v Ameriki take kače klepetače imenovane, ki imajo tak" hud pogled , da vsako žival kar s pogledom omamijo, tako da če to kači vidi, se žival kar ne more več ganiti, lice pa da 01 strahu kat z neba padajo. Ktera kača je neki Tauff ja tako pogledala, da ne more naprej, ne nazaj, da stoji kakor omamljen med strankami in se ne more nikamor geuiti ?
To je že gotovo, da od te vlade nimamo dosti pričakovati, ali pa nič. Zdaj nastane vprašanje: Kaj nam je storiti? Kdo nam pomore?
Naša misel je taka, da dokler bomo pomoči pri drugih iskali, tako dolgo bomo na slabem. Spominjati se bo treba pregovora: „Pomagaj si sam, in pomagal ti bo Bog." V prvi vrsti je želeti, da bi se naši poslanci na Duuaji srčno in možato na noge postavili kot inožje, ki vedo, da je narod za njimi, ne pa kot možje, ki žive ob milosti vlade ; ko možje, ki vedo, da pravica z;i nje govori, ne pa kot ljudje, ki iščejo krivičnih privilegij. Za mandate se ue bojmo, če prav vsled pritiska kterega zgubimo , narod je vendar že zbujen in stoji za svojimi pravimi zastopniki. Kaj so nemškutarjem prejšnje zmage koristile? Toliko, da so v celi deželi ob kredit prišli.
Nadalje pa moramo vso svojo pozornost obrniti na svoj notrajni narodui razvitek. Gojiti nam je narodno literaturo in umetnost, pa ne samo v boljših krogih, prenesti moramo te cvetlice v narod; včiniti nam je, da se bo celo prosti seljak izobražil tako politično, kakor Iepozuansko, vsaj v glavnih obrisih; ako toliko dosežemo, da se bo po vseh slovenskih hišah čitalo in prevdarjalo in napredovalo v izpo-znauji in vednosti, ako bo kmet razumel gospodarstvo in politiko in čital včasih tudi kr.j lepoznanskega berila, — potem smo nepremagljivi.
V drugi vrsti nam je skrbeti, da gospodarstvo uredimo, da delamo vedno napredke na poljedelskem in obrtniškem polji, da kmeta
rešimo oderuhov, da ustavimo dražbe in ohranimo našo zemljo našemu narodu ; za obrtnika preskrbimo dela, za trgovca pa kupčije. Pogumni in podvzetni možje morajo tu na čelo stopiti, ker v tem oziru so Slovenci še zeló bojazljivi, in se boje vsake rizike. Ako materi-ia!no blagostanje našega naroda povzdignemo, potem se bo začela razcvituti tudi naša lite-atura, potem bomo tudi v političnem oziru lahko kaj dosegli.
Pri vsem tem pa se moramo neprestano boriti za politične pravice. Gledati nam je, da izrujemo nemškutarsko ljuliko iz naše njive po vsi Sloveniji, da dobimo vse me^-tue in občinske zastope v svoje roke. Potem moramo naše župane in naše advokate navaditi, da bodo /.ačeli vse v slovenskem jeziku pisati. Brez nrestanka moramo terjati slovenske šole, in če ni drugače, jih moramo najpotrebnejše sami ustanoviti. Skleniti moramo vsi med sabo, kakor bi se zmenili in častno besedo dali, da bomo svoj jezik spoštovali in ga povsod mbili, tako doma, kakor v krčmi, tako v salonu, kakor pred sodnijo, nasproti moškim in nasproti ženskam. Na ta način bomo počasi nemšku-tarijo zadušili. Z dobrosrčnostjo in uljudnostjor ue opravimo nič, ker naši nasprotuiki za nas nimajo nobene uljudnoBti ne dobrosrčnosti.
Politični pregled.
Avstrijske deiele
V Ljubljani 15. marca.
V <li'žstvm*iii Khoru je bila te dni ua vrsti arelska železnica. Več govorn kov, med njimi tudi minister Korb je govorilo za črto, nekaj levičarjev je govorilo nasproti, med njimi Teuschl in Neuvvirth. Kaki oziri so levičarje napotili, da so mnogi iz njih bili zoper železnico, tonam je neznano; mordu je Poliak Hausner pravo zadel, ko je rekel, da smo brez te železnice od Nemčje odvisni, tako materialno, kakor politično; če bo pa ta železnica gotova, znamo Francozom roko podati, in se tudi v vojnem oziru z njimi zvezati. V tem hipu, ko Nemec čez Gotthard poda Lahu roko, podamo jo mi čez Arel Francozom. Tržaški poslanec Teuschl je tožil, da se Trst preveč /.anemarja, in da bo ta železn ca Trstu le škodovala; nek nemški poslanec pa mu je odgovoril, da so tega Tržačani sami krivi, ker ne znajo kupčevati, tako da jim Hamburg že v Ljubljani konkurenco dela. Sicer pa bi moral
zadnja poskušnja ne posreči, se bo sam vstre-lil. Z baronom se je popolnoma razprl, ker ta ni držal svojo obljube, ravno tako ne drugi, ki so mn podpore obljubili. Vendar je prišel k neki bogati družini, pa Nežika ne ve kje, in tam misli, da bo vjel srečo za vse svoje žive dni.
Učitelj jc to pazljivo poslušal, čeravno Nežika ni mogla natančnejega povedati. Ko je končala, jo prosi, naj bi mu kako pismo njegovo , če bo še prišlo, prinesla, da mu bo on pisal.
„Kako, da se vi, gospod, toliko brigate za mojega brata?" - praša na to Nežika.
„Zato, ker jc moj stari prijatelj in — vaš brat" — reče učitelj navdušeno.
„Oh, idiva hitreje, da bom doma" —črhno Nežika — „kaj bodo ljudje rekli, če naju sama vidijo zdaj, ko jo že skoro noč?"
„Kaj pa bi rekli, Nežika, če bi naju zmiraj tako videli? Ali se me bojiš?"
S tem jo prime za roko, a ona? —
Ko je prišla domu, jo jo mati ozmerjala, daje toliko časa ni bilo domu. Nežika ni re-
da nič, a šla je v svojo sobo, kjer se je. sestra čudila, da Nežika vse narobe stori.
V	nedeljo so ljudje rekli , da Nežika na koru šc ni nikdar tako lepo pela , kakor ta dan.
V	pondeljek jo prišel učitelj praznično oblečen k očetu Petelinu in snubil Nežiko.
„No, jaz nimam nobenega ugovora" — je rekel Petelin — „čo je materi in Nežiki prav, naj pa bo, doto bom že dal. Samo z gospodom župnikom bom še govoril, pa saj ta ima vas tudi rad. Vise razgovorite z ženskama, čo vas marate."
Mati Polona je pač rekla, da je dekle še premlado, pa tudi le bolj za kmeta, in Nežika še cehi nič rekla ni, le rudeča jc postala kakor pirih; vendar je učitelj jel pripravljati vse za svatbo in tudi Petelinovi so vzeli šiviljo v hišo. Oče Petolin se je celo v mesto peljal in privlekel seboj nekaj zabojev, drugi i dan pa je šo hlapec moral peljati se tje in jc pripeljal so domii s težko obloženim vozom. I Brežki fantjo so so pripravljali na „prežo",
dekleta pa ugibale, ktera bo družica. Sestra Rezika, ktera pa? Saj si je naročila žo obleko.
Gospoda župnik in kaplan sta bila po-poluoma zadovoljna z dogodbo , ki je imela stresti Brežko vas, šolski otroci pa so so veselili dneva , ko ne bodo imeli šole, čeravno niso neradi va-njo hodili, ker je učitelj so bil skoro vsem že prikupil.
Stari Boštjan je celo rekel , da bo pri poroki eno naredil na orglah , ktero si zdaj sklada; taka bo, da ljudje take še niso slišali. Tudi za ženitvansko pojedino si jo koval ogovor, godce pa naročil z Doljne vasi, kino povsod najbolj sloveli.
Po vsem tem je razvideti, da so poroka učitelja s Petelinovo Nežiko ni imela kar na tihem vršiti, hotela jo je obhajati no lo vsa Petelinova žlahta, ampak celo vsa vas; še možnarji morajo pokati, mežnar jih je že zle-kel s shrambe in dobro propihal, da bodo boljo vlekli.
III. Vse narobe!
Vojska!!
Ta klic jo stresel vso doželo, šo posobno
priti v Tržačane ves drug (avstrijski) duh, ako hočejo, da bi jih država povsod protežirala. — Slednjič se je z veliko večino sklenilo , da se ima železnica zidati, natančneje pretreso-vanje pride še le na vrsto. Železnica bo stala blizo 35 miljonov. To je res velika svota; pa trpeti jo moramo , ker je železnica v gospodarskem in političnem oziru jako važna. Če hočemo zdaj kaj na Francozko izvoziti, ali kaj od tam dobiti, moramo iti skoz Nemčijo. Bizmark je pa zdaj čolne tarife tako zvišal, da pride vožnja zelo draga; in če se mu poljubi, zna še vsako prevaževanje in kupčevanje med Avstrijo in Francijo prepovedati ali vsaj zavirati. Saj že zdaj naše vagone na Nemškem konfiicira. Arelska železnica pa nas bo zvezala s Švico in Francosko, da ne bo treba skoz Nemčijo voziti, in to nam daje kupčijsko neodvisnost in prostost. V slučaji kake vojske pa znamo ž.vež ali strelivo ali celo vojake na Francosko pošiljati, ali pa od tam dobiti, kar prej ni bilo lahko mogoče. Zato je ta železnica zelo važna in povzdigne moč in samostojnost Avstrije, in za tako pridobitev se že nekaj sme žrtvovati. Mnogi se boje, da se že leznica ne bo rentirala; vendar vtihnejo vsi pomisl.ki v pogledu na politično važnost te črte, zato je naša stranka, ki zares hoče močno in neodvisno Avstrijo, ne pa Prusom pod ložuo, kakor nemško - liberalci, vsa glasovala za arelsko železnico.
Zarad ilelnc šolske dolžno*!!
se hoče vlada bojda nekoliko vdati. Princ p bo sicer varovala, pa prepustila bo deželnim zborom pravico, da smejo otroke v zadnjih dveh letih nadaljnega obiskovanja šole oprostiti.
Zmirom še govore, da bo skupui finančn minister, baron Hufmann, odstopil. Vendar do zdaj še ui.
V nanje d rž« ve.
Itttlija. Visconii-Venosta je v zbornic ojstro karal popustljivost laške vlade, da im-deniovcem toliko prostosti daje. S tem se zbuia pri drugih vla lah nezaupnost do Italije, in če ona v zadnj h časih ui imela skor nobenega vpliva pri tuj h diplomatih, krivi so tega le irredentovci, ki tuje vlade družilo, in take spodkopavajo prijatelistvo do laškega kraljestva in zaupnost v njegovo miroljubje.
Rusija. Loris-Melikov postopa z nihilisti energično in previdno. Drentelen, dose sedajni načelnik tretjega oddelka (policije) je moral odstopiti.
Izvirni dopisi.
Ti Duna ja, 11. marca. (Minister Konrad pa šolski odsek.) Mnogo hrupa so po listih napravile besede, ki jih je uaučui minister oaron Konrad 9. t. m. govoril v šolokem odseku. Lienbacher namreč nasvetuje, da naj se č is ob skovanja šole od 8 let zniža ua 6, kakor pri nas na Kranjskem in v Galiciji že ob stoji, tudi za vse druge dežele. Pa liberalci so veliki nasprotniki tega predloga, ker se boje, da bi se šolska postava ne razrušila popolnoma, kadar se začne spreminjati. Posebno hudo je govoril Ed. Suess zoper Lienba-cherjev predlog, rekši, da levičarji nikdar ne bodo privolili v najmanjšo spremembo šolske postave. Tudi je vprašal ministra, bode li postavo izročil v najvišje potrdilo ali ne, ako jo bode zbornica sprejela? Minister je nato priporočal, da naj se večina in manjšina poraz-umete o takem načinu, da bi bili obe z njim zadovoljni. Morda je mislil, na podlagi predloga poslanca Dumba, ki določuje čas obiskovanja šol na 8 let, ob enem pa ministru daje pravico, po nasvetu krajnega, okrajnega in deželnega šolskega sveta, v posebnih razmerah oproščevati od 8letnega obiskovanja šole. Tudi ie minister rekel, da se on drži načel, ki so podlaga novim šolsk m postavam, da je pa treba ljudem nekoliko polajšanja dati. K načelom po njegovem mnenji spada tudi 8letna dolžnost v šolo hoditi, ako bi se ta dolžnost toraj znižala na 6 let, bi moral on cesarja prositi, da sme odstopiti. Liberalni listi danes pišejo, da je vsled tega nastala razprtija med f-deralističnimi klubi, ker Čehi in Poljaki niso prav zadovoljni z nasvetom Lienbacherjevim. in da je pravna stranka pripravljena raji lo čiti se od Čehov in Poljakov, kakor odjenjati, ter je v tem smislu že žugala svoje zastopnike iz komisije petnajsterih poklicati. Vse to je laž, kakoršnih se v liberalnih listih mnogo bere kadar pišejo o naših razmerah. Oni res žele razdora med f"deralisti, pa dozdaj ga ui, in ga meuda ne bo, vsaj zarad Lienbacherjeveg«
predloga ne. Poljaki so odločno zanj, ravno tako Čehi v šolskem odseku, in gotovo bodo klubi glasovali za nasvet odsekov. Edinost med federalisti je marveč čedalje tesneja, ker vsi čutijo, da le potem konečno zmagajo in kaj dosežejo, če ostanejo složni in edini. To je pa zdaj tem bolj potrebno, ker z ministrom Taaffe-tom niso nič kaj zadovoljni in sprevidijo, da tako ne more dalje ostati. Zato jih pa tudi žuganje ministra, da bi raje odstopil, kakor pa Lienbacherjev predlog izročil v najvišjo potrditev, ni ostrašilo ali omajalo, ampak sklenili bodo, kar za koristno in potrebno spoznajo, naj bo vladi všeč ali ne. Ii ravno to vodilo bodo imeli odslej pred očmi tudi pri vseh druzih predlogih.
■z Ijjufiljanc 13. sušca. (Volitve v mestni zastop.) Le še nekaj dm, pa imamo zopet volitve v mestni odbor ljubljanski. Glavno mesto slovenske Krajine, središče Slovenije, se ima odločiti, ali hoče še zanaprej uklanjati se komandi tujcev in renegatov, ali če hoče svoje lice očistiti pred svetom in pokazati Bvoj pravi obraz, ki je v svojem bistvu slovansk. Zares tužno je, videti naše glavno mesto v rokah tujcev, ki nimajo srca za naš narod in našo deželo.
Kako nemškutarji Ljubljano ljubijo, to se najbolje vidi iz tega, ker vse zavirajo in za-branijo, kar Slovenci za mesto po svojih miBlih dobrega vstanoviti žele. Ljubljana ima lepšo lego nego nemški Gradec, in kak razloček med obemi mesti! Gradec ima 80.00 prebivalcev, Ljubljana še 30.000 ne! Kako bi pa tudi roža ali drevo zrastlo, če nima Bolnca in če se mu korenine spodjedajo! Ko bi šlo po željah Slovencev, Ljubljana bi danes imela najmanj 50.000 prebivalcev, in bi vsega ,v obil-nosti imela. Naj bi Ljubljaua dobila vseučilišče, naj bi dobila višo sodnijo, naj bi postala giavno mesto Slovenije, uaj bi se jej v vseh rečeh tako na roke šlo, kakor Gradcu, naj bi <e dozidala dolenjska železuica doli do Sara-leva, — kar vse Slovenci žele, — in videti heč-mo, če ne bo Ljubljana v kratkem pre-nodla Gradca, če ne bo v blagostanji in premetu od di.e do due napredovala. Pa tisti nemškutarji, ki so se Ljubljani vrinili za gospodarje in pravijo, da imajo skrb za naše nesto, oni so v resnici le očmi, ker oni še
pa Brežko vas, ktera jo imela toliko svojih | trdnih sinov pri vojakih , kakor maloktera. j Strogi 1 je ta grozni klic tudi Petcliuovo hišo j in obilne solze so tekle, ko je „čez hribe in doline" prišlo Jožetovo pismo z navadnim koncem: „da se bomo na zemlji težko šo kedaj videli." Jože je bil na Laškem iu to pri prvih četah, ki so imele stopiti v boj proti Lahom.
Kmalo potem jo prišlo tudi pismo od Janeza, kterega pa oče ni hotel odpreti, ampak ga je vrgel v smeti. Pobrala gaje Nežika, ga prebrala in potem rokla očetu:
„Janez bo tudi v vojsko prišel. Pristopil je za prostovoljca k vojakom in tu piše s Prage, da je že na poti proti Prusom."
„No, zdaj imamo pa vsaccga na drugem koncu sveta" — črhue oče in gre ven, ker se v njem borito dve nasprotni čutji, pa pred ženskami uočo pokazati uobeue slabosti. Za Jožeta ima niilovaujo, kar so tiče Janeza, pa jo okoli srca šo veduo trda skorja in on neče, da bi se omehčila.
Vse drugačne so ženske. To jokajo, zdi-hujejo, se tolažijo, molijo, pomiri jih šo lo gospod župnik, ko memo gredo stopi v hišo in ob kratkem zve, kaj jim jo odprlo solz curko.
„Saj še ni tako hudo 1" — reče gospod — „v vojski izmed sto krogci počez še ena ne zadene. Kako bote pa veseli potem, če Jože pride (lomu junak, ki je pomagal premagati prevzetnega sovražnika! Pa tudi za Janeza bo bolje, morda ga tam , ko ne bo več v tisti zapeljivi družbi, pamet sreča, da se vrne na pravo pot uazaj. Saj jo tudi vojska sreča za marsikoga. Nikakor pa ne žalujte, dokler tega treba ni."
Tako je govoril župnik iu zelo pomiril Petelinovo hišo. Zvečer je prišel učitelj in bil osupnjen po žalostnih obrazih. Oče Petelin mu vso razloži s pristavkom, da zdaj se bo možitev hčere morala že odložiti, dokler bo vojska trpela, ker se ne spodobi, da bi se doma plesalo in godlo, dokler je kdo z rodovine v smrtui nevarnosti. Učitelj se jo podal temu, sprevidivši razloge, in tako se je žonitovanjo odložilo do konca vojske.
Vojska se je pričela na jugu in severu, Avstrija jc bila v hudih silah, prebivalci njeni v velikih skrbeh. Z Brežke vasi so bolj pogosto hodili v mesto po novico z bojišča in možje so zbirali zvečer pred Petelinom , kamor je nosil gospod župnik ali pa učitelj novice s časnikov. S konca so bile to z obeh
krajev ugodne, pozneje pa veselo le še z Laškega , s severa pa se ni dalo več tajiti, da so naši popolnoma vojsko zgubili.
„No, da so le naši Lahe pretepli" — je rekel oče Petelin — „bo vsaj Jože, ko domu pride, vedel kaj praviti, kako so jih ugnali. Uni na severu — hm 1 Če jo še živ ostal, so mu že Prusi v glavo utepli menda pravo pamet; če je pa padel — no, Bog mu odpusti grehe, kakor mu jih bom jaz."
„Kaj pa, če bi bil Jože padel ?" — praša Rez i k a.
„Ej, tega jo že Bog varoval, vsaj upajmo tako!" — se oglasi mati.
„Pa že tako dolgo ni nič pisma" — opomni Nežika.
„V vojski jc težko pisati" — tolaži oče — „in tudi vsako pismo nc prid o na svoj kraj. Saj se bo kmalu kaj zvedelo."
In res zvedelo so je. Čez par dni pridete pismi dveh vojakov z vasi in ker v dotičnih hišah ne zna nobeden brati, ji neso, kakor po navadi, k gospodu župniku. Ta ji prebere, obraz so mu zatemui, potem pa reče očetoma:
„Nič veselega ni. Vajina dva sta pač zdrava, le eden jc prav malo ranjen, ali trij& z vasi so padli, med temi tudi Petelinov Jože.'4,
nikdar niso podpirali tacega predloga, ki je meril na to, dati Ljubljani kako imenitno napravo, bodisi učilno ali umetniško ali gospodarsko. Njim so le nemška mesta, kakor Dunaj in Gradec na srce priraščena, in nikdar ne bodo podpirali predloga, ki bi vtegnil nemškemu Gradcu v kvar hoditi.
Da bi pa taka stranka , ki ima za tuje kraje več srca , ko za domače, še nadalje gospodarila v naši beli Ljubljani?!
Lotimo se pogumno in čvrsto volilne agitacije ! zadnje volitve v državni zbor, ko je v Ljubljani Dežman za 90 glasov propadel proti Schneidu, so nam jasen dokaz, da nam je zmagati mogoče, ako se dobro za stvar popri-memo. Vlada letos ne bo pritiskala na uradnike ; če bi pa kak uradnik na svojo roko zoper nas agitiral, gledati moramo, da njegovo delovanje paraliziramo. Narodna pesem sicer pravi, da so Ljubljanci — zaspanci; pa v tem se je že mnogo zboljšalo, narodna zavest je prodrla v maso naroda, in upamo, da našib volilcev ne bo treba več toliko priganjati k volišču, kakor nekdaj, saj marsikteri, ki je bil prej zaspan , je zdaj sam agitator za narodno stvar. Toraj nam ne bo težko zmagati. Vso pozornost je treba obrniti na to, da takozvane „nevtralne" ljudi in pa mirne, poštene Nemce na svojo stran spravimo, kar ni nemogoče, samo ako se previdno in zmerno postopa, in da se jim jasno razloži, da jim mi nič žalega nečemo, pa da hočemo gospodarji biti v svoji deželi, Nemci pa, če so mirni in se v politiko ne mešajo, so nam ljubi gostje.
Sk BijiibSJimc, 13. marca. (Vladna politika sporazumljenja in pa minister Stre-mayr.) Namen sedanje vlade je, če je Taaffe-jevim besedam verjeti, sporazumeti in pomiriti vse avstrijske narode. To je pa le mogoče, ako se odpravi krivica, ki se je delala in se še veduo nadaljuje nektenm avstrijskim narodom, in kolikor je mogoče tudi njeni nasledki. Zato pa morajo na vladno krmilo prti možje, ki bodo imeli resno voljo in eneržije dovolj popraviti stare krivice. Sedanji vladi pa. kakor se vidi, manjka te trdne volje in eneržije ; zato pa bo težko to svojo svrho dosegla j
Od sedanje vlade pa tudi ne vidimo volje to sporazuraljenje res doseči. To bi bil Taafft vendar moral vedeti, da, če Slovanom in avto
nomistični stranki ničesar ue da, je sporaz-umljenje narodov in odprava narodnih borb nemogoča, naj bodo li čehi v državnem zboru ali ne, to tako nič ne spremeni te stvari, če bi se b it mislili federalisti kar vdati in priznati načela centralistov, bi ne bili tako dolgo stali v opoziciji. Ko bi se ua prejšnjih cen iralističnih, germanizatorskih in liberalnih na čelih dalo doseči sporazumljenje, bi ga bila že Auersperg Lasser-jeva vlada naredila in Taaf-feja bi uiti treba ne bilo.
Dokler vlada avtonomistom z večjo pri pravnostju nasproti ne jirido, kakor se je dozdaj godiio, ni upati nikaktga sporazumljenj'<. Kes je ministerski predsednik nekterikrat po-vdarjal, da ne bo pustil Slovanov na steno pri tiskati, a dejanj še nismo uobenih videli. Mi avstrijski Slovani smo že bili v svojih uadah prevečkrat prevarani, da bi verjeli samim besedam kakega, bodi tudi minister, mi hočemo videti dejanj, prej vladi nič prav zaupati ne moremo. Kar je dozdaj ministerstvo storilo, kaže večo uljudnost in prijaznost do centralistov nego do avtonomistov iu Slovauov.
Minister Stremayr je v budgetnem odseku naravuost uprl se slovanskim naroduim tirjat vam o šolstvu, in se potegoval za nemška centralistična načela, merujoča na to, s pomočjo šolstva vse avstrijske narode prestro-jiti v Nemce. Stremayr je nemška naučua načela progiasil celo za državni interes. Ali ni to pritiskanje in preziranje avstrijskih Slovanov, nosečih največja državna bremena? Da tak minister ni sposoben doseči mednarodno pomirjenje, je jasno, ker odbija pravo Slovanov, iu se ti za njegovo politiko ne morejo navduševati in jo podpirati, če nočejo zatajiti svoje narodnosti, če se nočejo odpovedati svojemu stanju. Če je slovanska kultura nižja od nemške, zato še ni treba, da bi se mi morali odpovedati vsaki bodočnosti. Saj je b la kul tura starih Rimljanov tudi mnogo veča nego današnjih Nemcev, pa se ti zato vendar niso podvrgli Rimljanom in se polatinšč li, a so v hudih borbah branili svojo narodnost. Nek znani nemški filozof (s kterega nauki se pa mi v drugem popolnoma ue strinjamo, pač jia glede narodnosti), kterega sedanji nemški kulturni svet, posebno liberalni visoko ceni, piše
v zfčetku prvega stoletja o tem: „Zakaj jo bila ta borba z neutrudnimi silami Bkoz čas mnogih pokoleuij ? — Mar uiso bili Rimljani izobraženejši od Nemcev, ali bi ne bilo prav, da bi se bili poslednji brezpogojno podvrgli takim dobrotnikom človeštva? ' — Oni so branili svojo svobodo — vam odgovarjam. Svoboda z;! nje je bila, da ostanejo Germani, da kakor prej svobodno in samostojno rešujejo svoja dela v svojem lastnem narodnem duhu, in se na tem dalje razvijajo in svojo samo-stalnost izroče naslednikom ; sužnost so imenovali vse dobrote, ktere so jim ponujali Rimljani, ker bi potem ne bili ostali več Germani, a Polrimci. Njih uporu se ima zahval ti sedanji svet, da je tak, kakor je. Ko bi jih bili Rimljani potlačili in raznarodili, bi se ves -vet bil drugače razvijal, neverjetno pa da boljše. Njim moramo mi, njih nasledniki, bit hvaležni, da smo še Germani, da je v nas še samostojno narodno življenje. Njim moramo biti hvaležni za vse, kar je že in bo še storil nemški narod, da v naših žilah še ni usahnila germanska kri."
Ti.ko piše nemški filozof za časa osvo-boiiiteljnih vojsk proti Napoleonu I. Mi mislimo, da ravno s tem pravom, kakor Nemci, smemo' tudi mi braniti svojo narodnost. Slovani so važen element v Evropi, važen živelj v Avstriji, zato je treba gledati, da ohranijo svojo narodnost. Kakor Nemci za časa Rimljanov niso bili potrebni v kulturnem obziru, a so pozneje postali, ravno tako tudi Slovani postanejo in so tudi že zdaj potreben faktor v kulturni zgodovini Evrope in habsburškega cesarstva. Zato je pa treba , da se ohranijo, kakor Slovani, kakor poseben narod, če se po-nemčijo, so tudi za svoj kulturni poklic izgubljeni. Zato smemo zahtevati, da naše šule in druge državne naprave ne bodo delale na po-tujčeuje Slovauov.
Res Stemayr ni več naučni minister, a je njemu izročen drugi nič manj važni resort, pravosodje. Ravno pri sodnijab se zelo prezira slovanska narodnost. Dokler pa ta resort vpravlja Stremayr. se zboljšanja nmoremo na-djati. Tudi nektere ministerske naredbe tu ne koristijo nič, uradniki bodo vse fno nemško uradovali, ker bodo preverjen;, rla s tem mini-
,,Joj , joj, tega je pa najbolj škoda" — zaupijeta oba kmeta; — „ali je čisto mrtev?"
„Krogla ga je zadela v čelo, da je koj padel in dušo izdihnil. Vaš Tone, ki to poroča, je bil tik njega in mu je še roko stisnil."
„Oh, to bo joka pri Petelinovih!"
„Nikar jim tega ne pravita vidva" — reče gospod župnik — „bom šel jaz sam dol, da jih pripravim ua to žalostno novico; čc jo nenadoma zvedo, bo marsikteremu to preveč hudo, posebno očetu."
Kmeta, vesela, da se le njunima sinoma, ni nič zgodilo, obljubita to in gresta po stranski poti s farovža, (la ne ¡prideta memo Petelinove hiše. Gospod vzame klobuk in palico ter gre proti Petelinu, kjer so ravno mlatili, toraj bili vsi pri domu. Težka mu je pot, to se mu vidi , ker gre s pobešeno glavo proti hiši. Oče Petelin stoji na pragu, prizdigne klobuk in ogovori gospoda župnika:
„Dober dan želim! Kam pa, kam v tej vročini?"
„K vam sem se namenil" — odgovori gospod.
„Prosim, prav l jubo mi. Imate gotovo kaj novic z vojske?" praša Petelin in naredi gospodu župniku prostor na pragu, da gre v
hišo. Tukaj sede gospod za mizo in povabi tudi očeta Petelina na stol.
Čemu bi popisoval pogovor med gospodom župnikom in Petelinom ? liila je to morda najtežja ura jirvemn , a najhujša drugemu , ker gospod župnik je moral napeti vse žile iu svojo izurjenost v tolaženji nesrečnih, in vendar je Petelin v tej uri sklonil se, kakor ajdova bilka, ko jo slana osmodi. Čemu bi popisoval še le tugo matere in sester, pri kterih šo župnikove besede niso nič izdale!
To so bili dnevi tuge, joka. zdihovanja v Petelinovi hiši! Kmetje so rekli, da se je Petelin v tednu dni postaral huje ko v vseh 55 letih svoje starosti. Vsem se jc smilil in rekli so, da ne bo več dolgo živel. Tudi materi se jc hudo poznalo v obrazu iu po hoji, dekleti ste zelo vpadli, pa vendar ne tako, ker mladosti se ne prime vsaka britkost tako hudo, in če se, sc vendar prej zojiet pozabi.
Ko je bila vojska končana in mir sklenjen, je prišlo nekaj fantov domu. Ti so pravili, kako se je .lože hrabro boril in bi bil prinesel domu gotovo zlato medalijo, ker jc svojega stotnika rešil, če bi ga ne bila krogla zadela. To je očeta Petelina nekoliko okrep-
JK-Gf* Dalje v prilogi.
čalo, mati pa je zdihnila: „Kaj jiouiaga, čc i je pa mrtev !"
Se ve daje bila možitev Nežike zopet odlo-i žena tako dolgo, dokler bodo po Jožetu žalovali.
Nekega večera sta sedela oče in mati sama v sobi, kar prične oče Petelin:
„Veš, Polona, meni se zdi, da ne bom več dolgo živel, toraj je čas, da se razgovoriva o tem, kaj bo z otroci in kdo bo dobil našo kmetijo za nama. Saj bi že zdaj potreboval koga za gospodarja in čc bi bil Jože še živ, bi mu brž izročil gospodarstvo. Jaz že ue morem vsemu kaj in tudi nimam več pravega veselja."
„Ej, beži no, saj si še tako trden" — reče mati — „ne boš še tako kmalu umrl. Kaj pa z Janežem? Ali misliš, da je tudi ta mrtev V"
„Za-mc že, če prav morda še živi" — je temen odgovor; — „o tem mi ne govori, on bo gospod, kakor jc rekel1, in če bi prav domu prišel, za kmeta ne bo , ker ne zrni in nc bo hotel delati in je sploh gosposk človek slab kmetiški gospodar, toraj bi naše posestvo prej ali slej spravil na kant. Kar nam je storil, sem mu že odpustil, Bog mu daj srečo, samo da mi domu več ne pride."
IKŽ*
sterstvu bolj ustrežejo. Ministerstvo, ki nosi Stremayerjevo firmo, ni sposobno vvesti jezi-kove enakopravnosti.
Mi Slovenci smo že večkrat izražali željo, da bi gospod Strem8yer se podal v blaženi pokoj. Pa ta naša ž> ija se ni izpolnila, on sedi vedno še ua ministerskem sedežu, kakor bi bil prismoljen. Ker se je pa tudi Čehom močno zameril, zato bo težko mogel se dolgo ohraniti. Prej smo mislili, da mu niti letos ne bodo dovolili budgeta, a vendar kakor stvari zdaj stoje, ga bo najbrže letos še dobil.
Centralisti so z mnogimi govori zavlekli delovanje v zbornici, tako, da se bo budgetna debata začela še le po velikonočnih parlamentarnih počitnicah. S tem se je okrajšala doba za zborovanje deželn h zborov, Čehi pa pokla-dajo veliko važnost na letošnjo dobo deželnega zbora, zato vladi pri letošnji debati ne bodo delali prevelikih težav, da se zborovanje še bolj ne zavleče na račun časa sesij deželnih zborov. Zraven se pa na češkem tako ne prezira če.-ka narodnost pri sodnijah, kakor sloveuska na Slovenskem. Da bodo naši slov. poslanci ener gično zahtevali pri letošnji budgetni debati jezi-kovo enakopravnost pri sodnijab, ne dvomimo; pa oni sami ne morejo prisiliti Stremnyerja od stopiti, dokler v tem vsa avtouomist čua strank» ni jedica.
Drugače bo gotovo v bodoči sesiji. Avto nomisti bodo zahtevali, da Stremayer bo moral odstopiti, če bi ga pa Taaflh ne hotel odpustit', bo pa morala vsa vlada odstopiti. Čehi bodo hoteli, da pride kak Slovau ali vsaj odločen avtonomist na Strem«yerjevo mesto. Vičiua državnega zbora ne bo na prazne obljube pod pirala vlade, hotela bo dejanj, da se centra listi izločijo iz ministerstva, najprej se ve da bo moral iti Strcmayer.
Z Oohrepolj» , 7. marca. (Požar, tatvina.) Snoči ob 7 uri nas je prebudil tužni glas zvonov, gorelo je v vasi Zagorica. Sreča, da ni bilo veti8, bi bila gotovo vsa vas po gorela, tako ste pa le dve kajžarski hiši; vzrok nesreče nam ni znan. Vrlo dobro so delale vse tri naše brizgaluice, samo vode ni bilo moč dobiti, ker vas Zakonca je z vodo na Blabem stanji.
Danes zjutraj je trgovcu Antonu Novaku tat odnesel 600 gld. Trgovec Novak je šel zjutraj k sv. maši, tisti čas je tat porabil za «voj plen. Najbrž je bil tega zvitega tička
Prilog-a „Slovencu" štev. 31
zjutraj pred mašo trgovec ko dobro došlega sprejel meneč, da be kaj kupil, med obilno ljudmi se je zmuznil na podstrešje skoz stranska vrata; ko je trgovec odšel, je denar pobral in stranska vrata s sekiro odprl in tako šel. Zopet lep napredek naše blažene dobe.
Domače novice.
V Ljubljani, 16. marca.
(Zasežena) je b la zadnja štev. „Slovenca" zavoljo dopisa „z Rateč pri Kranjski gori", ki je tožil o žalostnih razmerah delavcev v rudniku pri Rabeljuu. Nam se je čisto resničen in nenevaren zdel. Za nekoliko odškodovanje na ročmkom in ker zarad velikega praznika sv Jožefa v sobote ne bo lista , smo pridjali da nes prilogo.
(„Beseda") v ljubljanski čitalnici je bila v nedeljo lepa in obilno obiskovana. Hvaliti naš pevki zbor bi se reklo vodo v Savo nosit', ravno tako so se druge tičke lepo vršile, tako deklamacija kakor produkcije na glasoviru, harmoniju in goslih; to zadnje je bilo č sto novo iu gre hvala v prvi vrsti gospodu A Ledeniku , ki je ne le posod I svoj amerikunski barmon j in glasovir. ampak tudi sam igralna harmoniju, kakor g«&p Majer ua glasoviru in gosp. Parma na goslih , da se je burnega plo -ka kur dvorana tresla. GludKo je tekla tudi igra , Sam ue ve, kaj hoču". ker so se bili diletat,ti dobro priučili svojih nalog. — Po „besedi" se je večidel občinstva podal v spodnje ptostore, kjer je imel gostilničar dosti opraviti, da je vsim postrtženo bilo.
(Ples o postu) , Laib. Ztg" nazuauja. da bodo kazinoti prihodnjo s> buto imeli v kaziu ples. Da Be našim f ilirau m nemčurjem le ljubi plesati in to še eeio o postu!
(h seje družbe kmetijske 29. svečana.) — Po obravnanih državnih subvencijah je centraln odbor še sklepal o sledičih vlogah: Gospod Ogulin naznanja iz Novomesta , da je gospod kanonik Anton Graš.č, bivši predseduik kmetijske podružnice novomešse, umrl in da bode on kot predsednika namestnik do nove volitve opravljal dotična opravila; — odbor ukrene vsled družbinih pravil napotiti volitev novega predsednika. — Družba kmetij ska v Gorici na znanja, da je državnemu zboru vložila peticijo, J naj bi delal na to, da se tudi v Av-triji vpe-
ljejo drugej toliko hvaljene poštne hranilnice; — odbor ukrene, pred vsem vprašati gosp. dr. Poklukarja, kako stoji s predlogom, ki ga ie poslanec Lene o vpeljavi poštnih hranilnic zročil zbornici poslancev? — Več krajnih šolskih svetov je prosilo sadnih pešk in divjakov ; - ker družba nima niti pešk niti divjakov za razdelitev, sklene odbor, vsem peten-tom odgovoriti, da nima jim ne pešk ne div-lakov dati, temveč se le čudi, da krajni šolski sveti in oziroma učitelji na kmetih ne skrbijo po najkrajši poti v svoji okolici za to, da jim šolska mladina sama nabira pešk, njeni stariši pa tudi šolskim vrtom poskrbijo divjakov; oboje ie prav lahko mogoče in skor brez stroškov. Dvema šolama se za njine drevesnice pošlje nekoliko cepljenih sadnih dreves izdružbinega vrta in pa Gutmansthalovih knjižic „umne sad-jereje", vrtnarskega orodja pa nobeni, ker družba ni prejela državne podpore za njega na-Kup. — Začasni odbor novega sadjerejskega društva v Vipavi je naznanil odboru, da se je v Bmislu temeljite obravnave v lanskih „Novicah" po g. R. Dolencu v Vipavi osnovalo „Vipavsko sadjerejsko društvo," ki je ravnokar c. kr. doželni vladi predložilo pravila, diužbo kmetijsko pa prosi, naj je mlademu društvu pokroviteljica; — centralni odbor radostno sprejme ustauovitev tacega društva, ki utegne vipavski dolini zares v velik dobiček biti, in ukrene, kol kor moči podpi rati ki ristn društvo vsled § 3. lit. g. pravil c kr. družbe Kmetjske. - Žu an^tvo vŠentjoštu nad Polhovim Grade-m priporoča v poljedelstvu,živino in sadjereji neutrudljivo marljivega gospodarja Andreja Malavašiča družbi, naj bi se mu v prizuanje lega podelila denarna podpora; — ker si. min sterstvo kmetijstva le za posebno odi čno pogozdt vanje goličav deli podpore, zato o navedenem pripon č Iu odboru ni moč druzega storiti, kakor prihodnjemu obč temu zboru uasvetovati, naj se Andr. Malavaš ču pode.i pohvalna diploma. — Ces. kr. deželna vlada je odboru poslala prepise zapisn.kov one Komisije, ki je pretekli mesec preiskavala za pleme pripravne žebce, iz kterih je razvidno, da le 5 žebcev je licence dobilo, namreč za okraj Kranjski: žebec M. Pftffelna v Golniku nad Kranjem in pa žebec Jan. Kepica iz Podreč, — za okraj Radoljški: žebec Lor. vovka po domače „Štantarja" iz černivca in pa žebec Jan. Kolmana po domače
„Komu pa misliš dati posestvo?"
„Sem že veliko premišljeval. Najbolje bi bil kak dober zet za Reziko, ker Nežkiu učitelj tudi ne bi mogel biti oboje: učitelj in kmetovalec, nekaj bi moral zanemarjati. Pa za kmetovalca tudi ui, kajti gospodar mora večkrat sam za to in ono orodje prijeti iu sam trdo delati, da more shajati, učitelj pa tega ue bo storil, ker ni vajen."
„To je že res, ali Rezika je še premlada za možitev iu ženina tudi še ne vem za-njo."
„No, premlada ravno ni, saj je stara že toliko, kakor si bila ti, ko sva se vzela. Ženina bi jej pa jaz tudi že skoro vedel."
„Kterega?" — praša mati radovedna.
„Saj poznaš Ivorenovega Matevža.'1
„Ta?" — rečo mati potegueno; — „ta
mi ni nič kaj všeč. Tako čudno hodi, pa tudi — koliko mu bo dal oče?"
„Pet sto in pa nekaj živine, sem že govoril s Korenom."
„To je premalo za nas!"
„Zakaj premalo? Saj je priden fant, rad dela, v glavi ima tudi kaj, ker ob nedeljih !tacega zapazila."
rajši bere, kakor da bi se z drugimi okol vlačil. Kar ima dote premalo, prinese je seboj v rokah iu glavi."
„I no, naj bi že bilo. Ali pa veš, da ga Rezika mara?"
„Ali nisi videla še, da s cerkve zmiraj skup hodita in da gleda za-njo, kjer jo vidi? Ali nič ne zapaziš, da je zadnji čas ona vsa razmišljena iu včasih ne ve, kam bisedjala? Saj jej druga dekleta že nagajajo z Matevžem."
„Glej ga no, otroka, glej!" — se čudi mati Polona, — „kdo bi mislil, da to že take muhe ima I"
„Nikar se ne jezi, mar bodi vesela, da ni kak drug. Matevž je priden fant, najboljši v vasi, vsaj meni bi bil za zeta najljubši."
„O, o, ti mali krempelj ti! Tako mlado je še, pa so že s fanti pogleduje" — se grozi mati namestil druzega odgovora.
„Ej, ne jezi se, saj si bila ti ravno taka."
„Pa je že dolgo tega."
„No, kedar bo Rezika toliko stara, ko ti, se bo tudi čudila, če bo pri svoji hčeri kaj
„To mi res nc gre v glavo. Si bom čez uoč vse še premislila, kako bi bilo in če nama to kaže. Potlej grem pa prašat šo gospoda župuika, kaj bodo rekli."
Nasledek tega pogovora jo bil ta, da se je čez teden dni razglasilo po Brežki vasi, da bote pred pustom pri Peteliuu ob enem dve možitvi, Nežkina iu Rezkina iu da bodo šli kmalu v mesto k gosposki pisma delat.
Po vsem tem jo bil v Petelinovi hiši mir. O Jožetu niso nič govorili, pač pa molili za-nj. Oče je bil bolj tih, hodil je v corkev, zvečer pa pogovarjal se večkrat z gospodoma iu učiteljem, ki so bolj pogosto zahajali tje, in tako je bilo vse zopet v lepem teku.
Ali kakor se včasih o najlepšem vremenu nagloma pridrvč čruc meglo in spuste svojo pogubno zalogo na vrte in'polje, da vničijo |vse in da je za njimi jok in stok, tako je prišla tudi čez Petelinovo hišo nevihta, na ktero že nihče ni več mislil, in ki ni zadela samo te hiše, marveč vso vas. (Dalje prih.)
^Žebrov
žebec
iz Zapuž , — za okraj Kamniški Če ga T listu ni, se nam je zdol nevaren ali pa Mib. Lavrača iz Moravč, - 78 okolico Ineprimeren za tiskanje. Sploh pa jo naš list k a-ljubljansko ni bil nobeden preiskovanih 11S k,° Politiže% t0,aJ ,udj reč ere
'	°	i v&-iij , če 80 prav komu narodna zdi. — Kar se
žebcev za pleme potrjen. — SI. ministerstvo kmetijstva naznanja družbi one vinske kraje na OgerBkem, kjer so imeli ali imajo trt no u š in iz kterih se niti trte niti sadna drevesa ali kako drugo grmovje s koreninami ne smejo izvaževati; ti kraji so: okraj Panosovaški, kjer že 6 let trtna uš tako hitro od kruja do kraja leze, da je zdaj že nad 700 oralov on dašnjih nogradov ušivih. Zadnjo jesen je pa
tiče spisov za „podlistek", amo ž njimi preskrb Ijeni za dolgo časa in še vseh prebrati nismo mogli. Lepa hvala! Bolj bi bili pa hvalcžui č. gg. dopisnikom sa dogodbo z njih krajev, politične ali druge, ki se, če so kratke, zapišejo lahko kar na „dopisnico."
Gosp. F. P. v K. , Zakaj mi ue priobču-jemo novic, kakor so poboji , samomori, tatvine itd.?" prašate. Zato, ker ue inar.iuio zavoljo posameznih grešnikov spravljati deželo v slabo ime
ta mrčes še v več druzih krajov se ugnjezdil, I Prcd <,T0t0m' kaiti nekoliko sramote pade vendar-,	j ti i i i x i r- I hi zmiraj od posameznih ua vso deželo. Tako no-
in posebno v nograde Ermelekeške, Kal- . l • .	j x ■ i i •
^	°	' Ivice niso ne koristne ue podučne, vsakako pa bi
šavske, Nagy-Karolynske in Szatmar- [utegnile biti pohujšljive marsikomu. Boljo, da se N e m e t i Š k e. Gotovo je, da SO na Ogereko I take reči ne razobešajo pred svetom. Nesreče —
dobili trtoo uš po tacih trtah , ktere dajejo grozdje za na mizo. Nevarnost je tedaj velika da ne bi se ta nadloga razširila še dalje, ker prav v tacih nograd h imajo zdaj phylcXTO ki slovijo za posebno dobro obdelaue po vsem Ogerskem. — Ker je odbor dal 1000 iztisov „Navoda, kako naj se napravljajo vodnjaki in kapnice, in pouk, kako naj se uab ra, hrani iu čisti pitna voda" spisal Peter Kozler s podobami v slovenskem in nemškem jeziku še po sebej napraviti, da pride ta koristna knjižica prav zelo med ljudstvo na Kranj-kem. Goriškem, Tržaškem, Istrijskem in v Dalmaciji,
ve da — so kaj druzega , o takih bomo tudi I daljo Se poročali. Za drugo skrbi tako ljubljanski ,,Tagblatt" in dopisovalci drugih nemških l;stov.
Eksekutivne dražbe
18. sušca. Jože Jagodic (2) iz Olševka, v Kranji; Marija Borštnar (1) v Mokronogu (1420) [Jaka Petruel (1) iz Itrušico (2050) v Kranjski gori; Anton Blatuik (1) is Leščcvja (1500) v Zatični
20) sušca. Marijana Boštič (3) iz gorenjega Bcrnika (440) v Kranji; Loreuc Kregar (3) z Lukovice (3168) v Ljubljani; Martin Javoinik (3) iz Jerove vasi (4663) v Ljubljani; Anton Judež 2) iz Gorice (2871) v Brdu; Jera Soller (3) iz kjer pomanjkanja vode trpijo, je danes odborlig» (1347 v Ljubljani; Jože Majhen (3) iz Briž nizko ceno določil knjižici po 20 kraje., Č< h 1839) v Litiji; Šimeu Pogačnik (1) iz Kamne-se teh knjiž.c vzame 100, se za nje plača 25 80rice (350) v Kadoljci; Kari Dolenc (1) v Vi odstotkov manj. Za u d e so bili ..prejeti sle-feSi jTtS^A1^ deči gospodje: gosp. Jan. Gogala, posestnik
v Htašah, gosp. Mih. K a lan, učitelj v Št. Petru, g. A. Maršal, posestnik v Lescah, gosp. Matej Zupan, fubrikant v Zabreznici , gospod Leon Lotrič, duhovai pomočnik v Dobrepoljah.
Razne reči.
— En del slovečega ruskega samostana v Kijevu je bil 19. svečana ponoči z dinamitom v zrak zastreljen. To je najbrž delo nihilistov, ki so že večkrat od bogatih Bamostanov denarja zahtevali, menihi pa so taka pisma izročevali vladi; zato so se nibi-listi hoteli maščevati.
Listnica vredništva.
Gosp. J. D. v T. Vašega dopisa ne moremo sprejeti, ker nimamo, da bi komu za žaljeno čast plačevali po 200 gld. Toraj tudi drugih dopisov v tej zadevi no bomo sprejemali. Dovolite pa pri tem Ie opombo , da če se čast z denarjem kupuje, ni to čast ne za prodajalca nc za kupo-valca.
Gosp. — ki —. Smo odložili iz dveh vzrokov. Prvič to ni zakasnjeno , če tudi pozneje na vrsto pride, drugič pa so nam bile izrečene želje od večine naših bralcev, da bi v „podlistku" prinašali vsem bralcem lahko razumljivo reči. Morda kak dopis o dogodbah Vašega kraja ?
Gosp. A. V. V R. Jo presitno. Za večino naših bralcev ni mikavno, razen tega pa, kdo ve, če je reB ? Vsaj Vi nam ne pošljete nobenih do kazov.
Gosp. P. J. v L. Bi nastal nepotreben prepir. Za liste, ki niso pisani le za en kraj, ampak za vse Slovence, pač tako malenkostne zadeve niso.
Gosp. F. M. v B. Nismo prejeli nobenega dopisa, toraj sc tudi no moremo opravičiti, zakaj ni bil natisnen.
Gosp. A. R. v C. Našim bralcem ni znan spis v onem listu, stavimo , da ga jih je komaj 10 bralo, toraj bi tudi odgovor njim bil ravno tako nejasen, kakor je nam, ki oni listič le redkokrat vidimo.
Vsem 6ast. dopisnikom o Forsferjevi in cecilijanski zadevi. Ker je reč popolnoma jasna zdaj, smo jo zaključili v „Slov.", vendar dopisov nismo tje vrgli, ampak shranili jih, da jih imamo, | če bo treba. Mislimo, da nam ne bo zamere zavoljo tega.
Mnogim gg. dopisnikom o drugih zadevah. Za vsak nesprejet dopis se ne moremo opravičevati.
Kranjski gori; Jovana Malik (1) iz Slepa (1040^ Vipavi.
21. sušca. Jernej Stegel (3) iz Orehka, v Postojni;
Prsne in pljučne bolezni
naj bodo kakoršne koli, ozdravi nnjgotovejše
po zdravniškem ukazu pripravljeni v Avstro - Ogcrski, v Nemčiji, Franciji, Angliji. Špan ji, Rumuniji , Holand ji in Portugalci varovani
Wilhelmov
snežniški alop iz zelišč
Ta sok je posebno dober pri bolečinah na
vratu in prsih, hripi, hripavosti, kašlju
in náhodu. Mnogi Be imajo le temu soku za mirno spanje zahvaliti.
Ta sok je tudi za zdrave dober pri meglenem in slabem vremenu , da se ne prehladč.
Zavoljo svojega prijetnega okusa je dober za otroke, potreben pa vsem, ki so na pljučih bolni. Potreben je tudi pevcem in govornikom zoper hripavost.
Oni p. n. kupci, ki želč pravi snežniški alop iz zelišč, kterega izdelujem že od leta 1855, naj zahtevajo izrekoma
Wilhelmov snežniški alop iz zelišč.
Pri vsaki llašici je tiskair navod, kako naj se rabi. Ena zapečatena izvirna flaáa velja 1 k' 25 kr., ter jih ima na prodaj zmirom frišne
Frnnr 11 illifliil,
lekar v Neunkirclien pri Dunaju.
Za zavitek se računi 20 kr.	(9)
Pravi Wilhelmov snežniški aloP zelišč imajo na prodaj na Kranjskem sam°: V Ljubljani: Peter Lassnik. V Postojui: Anton Leban, lekar; v Kranji: Karel Savnik, lekar; v Metliki: Fr. Wacha, lekar ; v Novem mestu : Dom. Rizzoli lekar.
I», n občinstvo naj zahteva izrekoma Wilhelmov snežniški «lop i/, zelišč, ker teKn le jaz izdelujem ; neki Julios Hlttner Izdeluje tudi nekak snežniški alop Iz zelišč. pa tistega nI treba vzeti, ker je le po mojem ponarejen, pa nI tako dober.
28. sušca. Franc Boh (1) ii Migovice (800) v Trebnjem ;
24. sušca. Franca Škrbec (1) iz Pudoba (550) v Ložu; Jaka Ule (1) v Ložu (2245); Jože S trle (1) iz Št. Vida (95) v Ložu.
Uiurli so:
4 sušca. Balant Potokar , gostač , 72 L, za slabostjo;
5.	sušca. Matej Vrbič, delavec , 56 1., za pljučnico ; Tomaž Pagačnik, gostač, 77 l„ za slabostjo ;
6.	sušca. Franca Dimnik , delavca žena , 45 I., Julija Franovič, šivilje otrok , za božjastjo ; Marija Kalčnik, šivilja, 23 1., za škorbutom ;
7.	sušca. Franc Sojer delavec, 44 I., za rakom ; Reza lluber, mizarja hči, 17 I., za prisadom Jaucz Penn, krojaški mojster, 74 1., za otrpnjen njem pljuč/
8.	sušca. Franca Snoj , delavca otrok , 2 1., za vratenico; Štefan Bregar, uradnik 73 1. ; Frane Pirkovič, uradnika otrok, 7 I., za vratenico; Lojze Pastolnik, vojak, 21 I., za vnetjem hrbtišča;
8. sušca. Lojza Dolžan, mizarja otrok, 8 m., za božjastjo ; Rndolfiua Drolec , dekle hči, 2 1., za sulico;
10. sušca. Adolf Holzmann , delavca otrok, 1 m., za božjastjo; Albin Jelovčnik , čevljarja otrok, 25 dni.
ffcžr* Spričevala
^¿r" o pravem
WIMsm?@SI
kriči stilnem ča ju
zoper protin in putiko.
Gospodu Francu Willie 1 in u, lekarju v Neun-kircheu.	Nasz&ly 18. grudna 1876.
Zahvalim se Vam za Vaše izvrstno td javilo, ki se imenujo Willie mov ki i'¡stilni čaj. Jaz sem z njim m ko i.ono v Suttii popolnem ozdravil, ki so skoz 9 mescev najboljši zdravniki k njej hodili, p» jej niso dolzega življenja obetali. Od zdaj kar jo ta žena tako hitro okrevala , imajo ljudje tako zaupanje do va&ega zdravila , da ga 8utt8-v/inci gotovo mnogo pokupijo pri Jo» pl Tiiroku, lekarju v 1'cBti, Kiinigsgasso 7.
Tudi v moji hiši se jo prigodilo, daje nekega mladega človeka, ki je pri mtni v službi, po nogah trgati začelo , da ni mogel goniti ne rok ne nog. Ko je pa porabil 3 zavitke vašega izvrstnega čaja in dve Uašici vaSi-ga ces. kr. priv. tekočega , basorina" iz zelišč, bil je popolnoma dober. Tudi jaz so zdravim z vašim Čajem dvakrat na leto, in snu ptoprifan, da mi d' bro dš. Izrekši še enkrat svojo zahvalo ostajam s spoštovanjem
Miehnel lloldaitipf. najemnik posestva v Naszilly p. Totis na Ogersliem,
Gospod Francu Wilhelmu, lokarju v Neuu-kirchen.	London 5. prosinca 1876.
Več let sem rabil Vaš kričistiini čaj zoper protin in putiko, in le ta mi je pomagal, da sem zdaj zdrav. S spoštovanjem
C. I'. Doru,
London, 46 Museum Stre 't, po eg Britsch Museum.
Go«pod Francu Wilhelmu, lekarju v Neunkirchen.	Oioszmezo 9. prosinca 1876.
Ne morem, da bi se ne zahvalil za Va» Wilhelmov kričistiini čaj zoper protin in putiko, ker me je dve leti trgalo po nogHh, in me jo le Vaš čaj ozdravil, kar vsakemu rad povem.
VhŠ udani
Ileinrich ItuhestOrer, davkar.
Pravega izdeluje le Fi-mie WiíliJ'Icfti s lekar v Neun kirchen. (Dol. Avstrija). %n zavitek, na 8 kosov razdeljen, po
zdravniškem ukazu pripravljen, z navodom v raznih jezikih, velja 1 gl., in 10 kr za zavoj.
urilo. Varovati se je ponarejenih reči, in zmirom se mora ZNhtevaii „Wilhelmov krit'¡stilni čaj zoper protin", ker se izdelnje več. takih ponarejenih čajov zoper protin in putko , pred ktvrimi vsakega svarim.	(4)
Pravi Wilhelmov kričistiini čnj zoper protin lil putiko imajo na prodaj:
Peter Latnik, trg.,vec v Ljubljani, Ant. Leban. lekar v Postojni , tiari Savnik , lekar v Km nji, Fr. Wacha, lekar v Metliki, Dom. Ri%%oli, lekar v Novem mestu.
datlj in odgovorni urednik Filip Hadp.
J. Blanknasledniki v Ljubljai.