27 Nekateri elementi sprostitvene vzgoje v prvem triletju V prispevku so obravnavani nemirni otroci in njihove značilnosti ter predstavljene sprostit- vene aktivnosti za umirjanje otrok v šoli. Pojem nemirnega otroka je zelo širok, zato so opisane le najbolj splošne težave, ki so opazne pri pouku. V drugem delu je predstavljena sprostit- vena vzgoja in navedeni so razlogi, zakaj je ta v današnjem času zelo pomembna. Prispe- vek navaja tudi primere iz prakse, ki so opisani in dokumentirani s fotografijami. Praktični del vključuje opis vaj za izvedbo in nadaljnjo literaturo, ki lahko v praksi koristi bralcem in bralkam. Na koncu so navedene ugotovitve, ki so v splošnem pozitivne in obetajoče, zato bodo v prihodnosti še nadgrajene in področje njihove uporabe razširjeno ter poglobljeno. Lea Janžič, profesorica razrednega pouka in magistrica menedžmenta vseživljenjskega izobraževanja, Osnovna šola Dušana Flisa Hoče Ključne besede: nemiren otrok, sprostitvene ak- tivnosti, tehnike sproščanja Nemiren otrok v šoli in doma Že od nekdaj obstajajo otroci z učnimi težavami, motnjami pozornosti in vedenja ter drugimi te- žavami. O nemirnem otroku pa govorimo, kadar izstopa med vrstniki po količini gibanja, ki ga je ne- pričakovano več glede na druge otroke. Zaradi ne- mirnosti imajo otroci veliko težav v šoli, predvsem s pozornostjo, zraven pa se pojavljajo še učne, emo- cionalne, vedenjske in socialne težave. V prvem triletju imajo otroci različno dozorevanje kognitivnih sposobnosti, zato njihov razvoj poteka po značilnih razvojnih vzorcih. Za zrelejše otroke je značilno, da so pri načrtovanih aktivnostih spo- sobni izključiti zunanje dražljaje, posledično pa so sposobni daljši čas ohranjati usmerjeno pozornost. Razvojno gledano je pozornost močno vezana in odvisna od drugih kognitivnih veščin, predvsem pa omogoča spremljanje informacij in zagotavlja boljše prilagajanje okolju, npr. starejši otrok bo po- stal pozoren in bo užival pri branju knjige, ker ga zanima odvijanje zgodbe. Istočasno bo pri branju težje ostal pozoren otrok, ki ima zaradi razvojno specifičnih odstopanj (slab kratkoročni spomin, šibke vizualno prostorske sposobnosti) težave, saj vsebini ne bo mogel slediti. Biološko zorenje je enako nujno, kot so za razvoj pomembni vplivi okolja. Zagotovo se bodo nekatere oblike vedenja spontano pojavile v določeni zoritveni fazi, to ve- lja predvsem za nekatere psihomotorične funkci- je, medtem ko so za nekatere druge sposobnosti (npr. razvoj govora), mnogo pomembnejše učne vzpodbude iz okolja (Brencelj Kobe 2003). Odrasli se na otrokovo nemirno vedenje odzovemo različno. Če so to graja, razburjenje, očitki ali kazen, je s tem običajno dosežen ravno nasprotni učinek od želenega. Otrokova nemirnost, hrupnost in ne- prilagojeno vedenje se okrepi in poslabša stanje učnega procesa. Zato je v šoli priporočljivo poiskati razumevajočega učitelja, ki je pripravljen in spo- soben delati z nemirnimi otroki, saj slednjim ne pomaga nenehno poučevanje, kaj je treba nare- diti. Njihove težave namreč niso posledica nezna- nja. Ključni vlogi pri reševanju nemirnega vedenja imata gibanje in sprostitvene dejavnosti, kar bo podrobneje prikazano v nadaljevanju (Brencelj Kobe 2003; Vir 1). Specialna pedagoginja Darja Bricelj opisuje, kako so posebnosti v vedenju in odzivanju nemirnega otroka sicer zaznavne že v predšolskem obdobju, resneje pa otrok opozori nase šele ob vstopu v šolo. Zaradi svojih odzivnih, vedenjskih in učnih poseb- nosti ni v celoti po meri šole, zato marsikdaj ne Didakta 28 zmore zadostiti njenim disciplinskim in delovnim razmeram. Če takšno obnašanje postane običajno, je potrebno zagotoviti pomoč. Bricelj (2016) navaja, da šola za nemirnega otroka in njegove starše predstavlja velik stres in socialno obremenitev, kar otrok pokaže z nemirom: − ne zmore mirno sedeti in pozorno poslušati ter opazovati; − ne zmore organizirati svojih dejanj in slediti na- vodilom; − s svojim nemirom moti učitelja, vrstnike in sa- mega sebe; − težko obvladuje svoje impulzivno vedenje; − ne zmore se vključevati v igro z vrstniki ter ob tem upoštevati njihovih potreb; − težko se prilagaja predpisanemu delovnemu urniku; − pojavlja se neskladje med otrokovo inteligenco in njegovo učno uspešnostjo; − zaradi specifičnih učnih težav in motenj pozor- nosti je šolski uspeh slabši, kot bi lahko bil; − zaradi neustreznega vedenja je pogosto grajan ali kaznovan; − otrokova samopodoba je izrazito slaba (Bricelj 2016). Nemirni otroci – poiščimo rešitev Sue Cowley (2007) v svoji knjigi Kako umiriti razred navaja različne načine umirjanja. Pri našem delu je najpomembneje, da kot učitelj ostaneš miren in da je tvoja jakost glasu na normalnem nivoju. Učenci velikokrat berejo le govorico telesa in mi- miko obraza ter vedo, kaj učitelj želi. V praksi to po- meni, da vsak dan začnemo s spodbudnimi bese- dami v jutranjem krogu, kar učencem vidno veča motivacijo za delo. Delamo na dobrih medseboj- nih odnosih, tako da se spoštljivo pogovarjamo in se znamo drugemu opravičiti. Učenci so soustvar- jalci pouka, saj upoštevamo njihove predloge in jih stalno spodbujamo h kritičnosti. Verjamemo, da so odnosi eden najbolj pomemb- nih gradnikov klime v razredu, vsekakor pa najpo- membnejši za razvoj posameznikove identitete in samopodobe. Kakršen odnos imamo do učenca, takšen odnos dobimo nazaj. Za preživetje in razvoj otroci potrebujejo pristen, topel in varen stik z uči- teljem, starši in okoljem, v katerem živijo. Pri tem ni bližnjic ali čarobnih paličic. Stik v razredu se gra- di sproti in zahteva polno prisotnost in predanost učitelja. Kar ne pomeni ukazovanja, upravljanja, dobrikanja, umikanja, prilagajanja in nasilja, tem- več pripravljenost za rast, spremembe in učenje iz trenutka v trenutek na obeh straneh, tako učitelje- vi kot učenčevi. To je odnos, ki nastaja procesualno, kjer učitelj s svojo sposobnostjo odzivanja na otro- ka in prepoznavanja otrokovih signalov vsakokrat presodi, kaj bo najboljši naslednji korak. S svojo širi- no in naklonjenostjo omogoči rast učencu ob sebi (Erzar 2018, 16– 17). Vzgajamo z zgledom in s tem, kar smo, z našimi prepričanji o sebi in svetu ter z odnosom, ki ga imamo s svojimi učenci pa tudi drugimi ljudmi okrog nas, npr. drugimi učitelji. In prav iz našega načina delovanja in načina delovanja svojih staršev bo učenec dobil sporočila o sebi, o odnosih z dru- gimi in o svetu okoli sebe, vse to bo ponotranjil ter kasneje uporabil za izhodišče v vseh odnosih, ki jih bo vzpostavljal z drugimi ter pri oblikovanju lastnih prepričanj (Erzar 2018, 16–17). Med rešitve za bolj umirjene učence spadajo tudi različne aktivnosti, ki se jih lotimo, kadar zaznamo, da koncentracija za delo v razredu pada. Primere najdemo med naborom v nadaljevanju navedenih aktivnosti, ki smo jih pred tem preverili in dobro spoznali. V pomoč so nam literatura in dodatna iz- obraževanja, predvsem pa volja do dela in spozna- vanja novih tehnik sproščanja. Sprostitvene aktivnosti v šoli Pri delu v šoli se velikokrat spopadamo z nemir- nimi učenci. Ti so nekako del našega vsakdana in jih najdemo prav v vsaki šoli. Vedno znova ugota- vljamo, da nemirni učenci v sebi nosijo neke skrite težave. Pri tem je naša učiteljska naloga, da jih od- krijemo in jim jih pomagamo reševati. Vsi si želimo umirjenega razreda, v katerem nam bo prijetno poučevati, vendar pa naše želje tako pri delu kot doma pogosto naletijo na izziv, ki ga predstavljajo nemirni učenci. Problem nemirnih otrok vsekakor izhaja iz sodobne, spreminjajoče se družbe, ka- kor tudi permisivne vzgoje. Nemirne učence tako ustvarjamo sami. Nemalokrat namreč ugotovimo, da s svojo energijo močno vplivamo na energijo in dinamiko razreda, v katerem poučujemo. Pristo- pi, ki jih uporabljamo, izhajajo iz izkušenj. Najprej učence spoznamo in jim prisluhnemo, nato jih sprejmemo in jim pomagamo. V ta namen je v na- šem primeru velik del poučevanja v prvem triletju namenjen sprostitveni vzgoji. Ta zajema tehnike, ki spodbujajo otrokovo osebnost v celoti. Sprostitvena vzgoja – kaj ponuja? Današnjim otrokom najbolj primanjkuje umirje- nosti in tišine. Ker živimo v času hitrega življenj- skega tempa, jim poglobitev v igro, doživljanje z vsemi čuti in zamaknjeno ukvarjanje s samo eno stvarjo ni znano. Vsak sproščen otrok najbolj uživa v preprosti dejavnosti. Da mu ni dolgčas, zagoto- vo ne potrebuje nenehne animacije ali priklopa na mobilne naprave. Pojav dolgočasja je odsev povr- šnosti ali nesposobnosti doživljanja. Današnji otro- kom se dogaja prav to, da se prehitro naveličajo in si nenehno želijo kaj novega, kar bi jih pritegnilo (Srebot 1996, 12). Aktivna igra zahteva zbranost otrok, sposobnost poglobitve, potrpežljivost, veliko predanost in la- stno ustvarjalnost pri izbranem početju. Spodbu- ja otrokovo sposobnost raznovrstnega dojema- MED TEORIJO IN PRAKSO Didakta 29 nja, njegovo iznajdljivost in izražanje, medtem ko pasivno sprejemanje zahteva vedno nove in bolj napete akcije ter vodi v naveličanost. Opazovanje otrok je pokazalo, da lahko nedejavna zabava v zgodnjih otroških letih hitro pripelje do nekakšne zasvojenosti ter posledično do nesposobnosti za aktivno igranje. Otrok izgubi možnost samospo- znavanja in izražanja skozi igro (Srebot 1996, 12). Sprostitvena vzgoja zato uporablja domišljijo, gi- banje, zvoke, barve, telesni stik in svet čutil. Otroke moramo na zanimiv način seznaniti z vsemi tehni- kami. Večinoma se otroci na vaje in tehnike odziva- jo izjemno ugodno. Sprostitvene vzgoje ne smejo doživljati kot nalogo, pač pa kot nekaj prijetnega in zabavnega. Pomembno je namreč dobro počutje. Le tako bo otrok iz naučenega na svoj lasten način potegnil največjo korist zase in imel od nje nekaj za vse življenje. Nekateri otroci se laže naučijo sprostitve ob tele- snih vajah, drugi ob dihalnih vajah, tretjim je všeč meditacija, četrti pa so navdušeni nad barvanjem in risanjem. Zato je pomembno, da otrokom pred- stavimo dejavnosti in si potem vsak zase najde ti- sto, kar mu bolj odgovarja. Če znamo vaje zanimi- vo predstaviti, bodo otroci hitro začutili možnosti spoznavanja neodkrite plati svoje osebnosti (Sre- bot 1996, 15). Zakaj sprostitvena vzgoja? Otrok, ki je zdrav in duševno neobremenjen, je po naravi sproščen. Kaže zanimanje za okolje in se v igri preda ter se ukvarja s seboj. Sproščenost je na- ravno stanje telesa, medtem ko se telo z napeto- stjo odziva le, kadar opazi nevarnost. Ta odzivanja nas obvarujejo pred škodo ali smrtno nevarnostjo. Vsakodnevni vtisi iz otrokovega okolja sprožajo v telesu pripravljenost na nevarnost, čeprav je ta la- žna. Otrok se velikokrat ne zaveda, da je njegovo telo v nenehni pripravljenosti, to pa se kaže v na- petosti: ob prehodu čez prometno cesto, ob hrupu, gledanju nasilnih prizorov, strahu, ob doživljanju sporov ipd. Našteti primeri vtisov sicer ne ogrožajo otrokovega življenja, vendar jih telo prepozna kot take. Človekov organizem nekako ni prilagojen moder- nemu ritmu življenja, zato ne zna presoditi, kdaj je alarm resničen in kdaj lažen. Obrambni mehani- zem, ki rešuje življenja, lahko posledično povzroča nenehno telesno napetost, če se ne naučimo spro- stitve. Kot otroci se hitreje učimo ter si več zapo- mnimo, zato tudi v tem obdobju obiskujemo šolo. Učenje v otroštvu nas usposobi za samostojno življenjsko pot – to je naša oprema. Potrebujemo sposobnost črpanja življenjske moči, smisla za le- poto, ustvarjalnosti in uživanja v malenkostih, saj vse to ne pride samo po sebi, ampak se moramo tega šele naučiti in izkusiti. Prej kot otrok spozna, da niso zanimivi le zunanji dražljaji z vso raznoliko- stjo, barvitostjo in napadalnostjo, ampak da obsta- ja tudi človekov notranji svet, svet tišine in miru, ki pomaga predelati zunanje dražljaje in jih pravilno opredeliti, skratka da obstaja svet, v katerega se lahko povleče in iz katerega črpa novih moči, prej bo lahko samostojno osvajal svet in se lažje zavaro- val pred njegovimi negativnimi vplivi. Sprostitvena vzgoja prispeva k razvoju otrokovih ustvarjalnih zmogljivosti, zato želimo, da bi postala sestavni del današnjega vzgajanja otrok. V sodob- nem svetu se zdi nujna alternativa tistemu delu otrokovega sveta, ki je poln površnega in nedejav- nega doživljanja (Srebot 1996, 13). Aktivnosti za umirjanje učencev V šoli lahko nemirnim učencem pomagamo na več načinov. Zagotovo je najprej potrebno odkriti, kateri načini jim ustrezajo. Pomembno je v tehni- ke sproščanja vključiti cel razred, šele tako se ne- mirni učenec integrira v skupino in socializira med vrstniki. V nadaljevanju so navedene tehnike, ki so se pri poučevanju izkazale kot najbolj učinkovite. • Poslušanje klasične in mirne glasbe Na podlagi raziskav lahko potrdimo, da ima glasba zdravilni učinek. Hitri ritmi nas spodbudijo, poča- sni pa pomirjajo možgane in nas sproščajo. Glasba spodbudi avtonomni živčni sistem k upočasnjene- mu dihanju in bitju srca. Zato jo velikokrat upora- bljamo za umiritev določene dejavnosti. Za primer vzemimo pouk likovne umetnosti, ko se naša učil- nica spremeni v atelje in učenci v umetnike. Ob ustvarjanju vedno poslušamo mirno glasbo, ki jo učenci izberejo sami. Ta je po navadi klasična, ker dokazano spodbuja ustvarjalnost in estetski čut. • Barvanje mandal V podaljšanem bivanju imajo učenci ob koncu naloge radi tudi sproščanje v obliki barvanja, pri čemer najraje izberejo mandale. Mandale so se- stavljene tako, da se ob barvanju vključujeta obe možganski polovici, zato barvanje spodbuja krea- tivnost ter poveča samozaupanje in odprtost. Bar- vanje mandal nas harmonizira in prinaša notranji mir. Na spontan način spodbudimo sproščanje notranjih blokad in strahov, predvsem pa stresa. Didakta 30 • Meditacija Pred začetkom pouka namenimo čas z učenci v ju- tranjem krogu kratki meditaciji, da umirimo misli in se pripravimo na pouk. Vemo namreč, da ima me- ditacija blagodejne učinke, ki otrokom pomaga pri sprostitvi in krepitvi koncentracije ter zaupanja vase. Včasih poslušamo meditacijske pravljice, da se otro- ci vživijo v zgodbo in se s pravljičnimi liki odpravijo na potovanje. Globoko doživetje pravljične medita- cije otroku pomaga pri spopadu z negativnimi ču- stvi, hkrati krepi samopodobo in pozitiven način raz- mišljanja. Zato jih uporabljamo tudi, kadar imamo v razredu težave z jezo, strahom ali žalostjo. • Afirmacijske kartice Ob koncu pouka učenci radi zaključijo dan z afirma- cijskimi karticami ( v našem primeru so uporabljene kartice Tvoj čarobni svet avtorice Teje Makoter), kjer si preberejo misli, ki so jim za ta dan namenjene. Z njimi se učijo iskati srečo v sebi in izražati svoje po- trebe ter občutke. S karticami in njihovimi sporočili spoznajo s svojim telesom in sledijo povezanim asa- nam, ki jih zaradi lažjega pomnjenja poimenujemo po živalih. Joga dokazano sproščujoče deluje na telo. Z njeno pomočjo otroci razvijejo pozornost, motorič- no spretnost, moč in krepijo vzdržljivost. Predvsem pa se začnejo zavedati svojega telesa in njegove zmogljivosti. V pomoč nam je knjiga avtorice Urške Božič Pravljična joga ter ostale knjige o otroški jogi različnih tujih avtorjev ( npr. Moj očka je presta, Po- snemajmo živali, Sedeti pri miru kot žaba ipd.) • Brain gym Brain gym (sl. možganska telovadnica) je telovadba, kjer so telesni gibi izbrani tako, da izmenično aktivi- rajo različne dele možganov. Vaje uravnotežijo mož- gane in jih sprostijo, zaradi česar se otroci lažje učijo. Učence s to vrsto vaj motiviramo pri pouku mate- matike, saj pripomorejo k spretnostim in sposob- nostim glede na njihove individualne potrebe. Na- predek je viden pri specifičnih učnih težavah, ki jih imajo otroci ob razumevanju matematičnih nalog. Za boljše pomnjenje pri matematiki uporabljamo križno gibanje, miselne gumbke, simetrično risanje, raztezanje rok, obračanje glave in vaje za povezo- spodbujamo pogovor med otroki, pogovor z učite- ljem in tako spodbujamo osebno ter duhovno rast posameznika. • Pravljična ali otroška joga V rekreativnem odmoru, v začetnem delu telovad- be ali kar tako za popestritev pouka glasbe izvajamo pravljično jogo. To je vodena vadba z elementi joge, ki je posebej oblikovana za otroke. Izvaja se v obliki igre, ampak upošteva vsa jogijska načela. Učenci se vanje ter umirjanje. Vse vaje so z opisi dostopne na: http://www.zdus-zveza.si/docs/novice/BRAIN_GYM_ VAJE_opis_pozitivnih_ucinkov.pdf. • Socialne igre Socialne igre uporabljamo, ko imamo med učenci spore, težave z dinamiko razreda ali kakšne druge težave posameznikov, na primer s samopodobo, so- cialnimi veščinami ali ravnanjem z lastnimi čustvi. Predvsem je pomembno, da se med sabo poveže- mo, saj so socialne igre na nek način družabne igre z elementom pogovora. Učencem dvigujejo raven samozavedanja in socialne senzibilnosti. Največkrat uporabimo igre Stol na moji desni je prazen; Konji- ček, kdo te jaha; Vreča zlata; Kdo se skriva v medve- dovem brlogu ipd. Na spletni strani http://igramose. blogspot.com/p/socialne-igre.html je navedenih ve- liko primerov socialnih iger z opisi. • Vodena vizualizacija Učencem po končanem pouku, ko bi se preprosto radi sprostili, velikokrat ugaja vodena vizualizacija za umiritev. S tehniko želimo s pomočjo ustvarjanja pomirjujočih miselnih podob doseči miselno spro- ščenost, posledično pa tudi sproščenost na telesni MED TEORIJO IN PRAKSO Didakta 31 in drugih ravneh. Učenci si v mislih ustvarijo podo- bo pomirjujočega dogodka oz. kraja, na katerem se nahajajo. To je lahko kraj, ki ga poznajo in na kate- rem so že bili ali pa ga ustvarijo na novo. Tako v tišini poslušajo navodila za sproščanje, ki jih vodijo skozi lastno domišljijo. Osredotočajo se na pomirjajoče podobe, ki jih vodijo v občutke miru in sproščenosti, nekateri tudi zaspijo. Vizualizacija se konča z osre- dotočanjem na dihanje in zaznavo okolja, v kate- rem se v dotičnem trenutku nahajamo. Kar nekaj primerov meditacij za otroke najdemo na spletni strani: http://www.blanshcreations.com/kaliria/181- -meditacije-za-otroke. • Tibetanske vaje “Tibetančki” so sklop petih vaj, ki omogočajo tele- su prost pretok energije, povežejo telo, um in duh, hkrati pa otroka sprostijo. Lahko so del raztezanja na koncu ure športa, lahko jih uporabimo v razre- du kot gibanje pri glasbeni umetnosti ali pa z njimi začnemo dan v jutranjem varstvu. Potekajo lahko kot priprava na učno uro. Učenci na tak način umi- rijo telo in energija steče, možgani so bistveno bo- lje pripravljeni in koncentrirani. Tibetanskim vajam za telo lahko dodamo tudi gibalne zgodbe, ki si jih izmislimo sami. Osnovno vodilo je izvajanje vseh petih vaj v pravem redosledju. Vse zgoraj naštete aktivnosti podajamo v obli- ki igre, ki jo otrok najlažje dojame. Igra je najpo- membnejši dejavnik učenja v prvem triletju, saj spodbuja čustveno inteligenco in kognitivni ra- zvoj. Zdrav otrok v okolju, ki je čustveno varno in ima dovolj posluha za njegove razvojne potrebe, tako rekoč sam odkriva in izbira igre (dejavnosti), ki podpirajo njegov razvoj osebnosti. Igra mu po- maga obvladati tudi težke situacije, kadar doživlja strah, jezo ali tesnobo (Moškrič 2018, 14). Pri aktivnostih je pomembno, da dihalne in me- ditativne vaje vadimo več dni zapored, dokler jih popolnoma ne usvojimo. Afirmacijske kartice uporabljamo po potrebi, ko začutimo, da učenci potrebujejo notranji uvid, sprostitev ali le pozitivno vzpodbudo. Poslušanje glasbe poteka ob umirjeni dejavnosti, npr. likov- ni umetnosti. Jogo izvajamo v času športa, za za- ključek dejavnosti kot raztezne vaje ali kar tako za umirjanje v razredu ob branju pravljic. Izberemo le eno aktivnost in šele, ko jo otrok usvoji, preidemo k drugi. Začnemo z najbolj preprostimi in počasi prehajamo k zahtevnejšim vajam, pri čemer si ve- dno vzamemo dovolj časa. Prav tako ne smemo pozabiti na učilnico, saj je to prostor, v katerem preživimo veliko časa, zato mora biti prijetna in urejena, predvsem pa pospravljena in minimalistično opremljena. Z učenci jo skupaj pomagamo tudi očistiti. To lahko postane del te- denske rutine, ki učence navduši, jih medsebojno poveže ter napolni z veliko mero odgovornosti. Zaključek Aktivnosti, ki jih uporabljamo pri svojem delu, so že nekaj časa prisotne v šolskem prostoru, le nekatere so novejše. Vedno preverimo ozadje tehnik, jih pre- izkusimo in šele nato izvajamo z učenci. Treba je po- udariti, da vse tehnike niso primerne za vse otroke, njihove težave in starost. Aktivnosti preudarno se- lekcioniramo ter jih primerno prilagodimo. Pogosto učenci sami prosijo, kaj bi se radi “igrali”, saj začutijo tisto, kar jim najbolj ustreza. Izkušnje glede tehnik sproščanja, ki so bile izvede- ne v prvem triletju, kažejo na večjo umirjenost in povezanost celega razreda ter boljšo koncentracijo za delo, večjo pozornost učencev in tudi pripadnost skupini. Izboljšali so se odnosi učenec – učitelj, prav tako učenec – učenec. Učenci so postali bolj pove- zani in strpni drug do drugega, prijazni, čuteči, mirni in sproščeni, predvsem pa bolj pripravljeni za delo v vzgojno-učnem procesu. Za delo v razredu je najpomembnejše opazovanje otrok in spoznavanje posameznika. Šele tako lahko ocenimo, kdaj so učenci dovolj zreli, da lahko naredi- jo nekatere stvari sami ali da jim lahko zaupamo od- govorne naloge. V razvoju otrok sicer veljajo določeni mejniki, vendar pa vsak sledi svojemu genetskemu, vrojenemu potencialu in okolju, ki ga obdaja. Spošto- vanje otrokovega lastnega ritma in njegove notranje ure bo nagradilo starša ali učitelja, saj bo otrok v pra- vem trenutku ponudil nov izziv in ga tudi izpolnil. In nenazadnje, učimo se skupaj z otroki. Velikokrat so učenci naši veliki učitelji. Prav zato je poklic učitelja razgiban in prinaša vedno nove izzive. Največja na- grada je videti in čutiti, da otroci učitelja spoštujejo, ga imajo radi ter z njegovo pomočjo rastejo in se raz- vijajo (Moškrič 2018, 14). Viri in literatura Vir 1: Družina EnaA (2012): Nemiren otrok in njegova vzgoja . Dostopno na http://druzina.enaa.com/otroci/Nemiren-otrok-in-njegova-vzgoja. html, 17. 9 .2019. 1. Brain gym vaje – opis pozitivnih učinkov. Zveza društev upokojen- cev Slovenije. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.zdus-zve- za.si/docs/novice/BRAIN_GYM_VAJE_opis_pozitivnih_ucinkov.pdf, 17. 9 .2019. 2. Brencelj Kobe, M. (2003): Nemirni otroci . Uvodnik za revijo Jama. Dostopno na: https://www.kclj.si/dokumenti/navodila_nemirni_otro- ci_jama.pdf, 17. 9. 2019. 3. Bricelj, D. (2016): Ko ima učenec / učenka težave zaradi nemirnosti . Dostopno na spletnem naslovu: http://www2.arnes.si/~osljbs3s/bo - lezni/nemirnost.htm, 17. 9. 2019. 4. Cowely, S. (2007): Kako umiriti razred . Poučevanje v osnovni šoli. Ljubljana: Modrijan. 5. Goleman, D. (2017): Čustvena inteligenca: zakaj je lahko pomemb - nejša od IQ. Ljubljana: Mladinska knjiga. 6. Kompan Erzar, K. (2018): Starševstvo je milost, ne naloga. Pogled za starše. V: reviji Cicido, priloga. Str. 16–17. Ljubljana: Mladinska knjiga. 7. Meditacija s kamnom, ki odnese skrbi in težave (2014). Kaliria – otroci in prosti čas. Dostopno na : http://www.blanshcreations.com/ files/KALIRIA/MEDITACIJE/MEDITACIJA_S_KAMNOM_KI_ODNE- SE_SKRBI.pdf, 17. 9. 2019. 8. Moškrič, B. (2018): Igre, igre in še več igre! Pogled za starše. V: reviji Cicido, priloga. Številka 9, str. 14. Ljubljana. Mladinska knjiga. 9. Pajič Rotvejn, l. (2007): Shajanje z nemirnim otrokom . Dostopno na: http://vrtec-ciciban.si/wp-content/uploads/2012/10/shajanje_z_ne - mirnim_otrokom.pdf, 17. 9 2019. 10. Srebot, R. in drugi (1996): Potovanje v tišino. Sprostitvena vzgoja za otroke. Ljubljana: DZS. 11. Telovadba za možgane. Baby book (2015). Dostopno na: https:// www.babybook.si/telovadba-za-mozgane/, 17. 9. 2019. Didakta