PREKOPAVANJE OZADJA: Vlasta Jalušič:
»Žensko vprašanje« kot izvržek / O USODI SU-
BJEKTA: Rada Iveković: Post-modernizain i
žensko u filozofiji / Mirjana Ule: O narcizmu žen-
ske / INFORMACIJE IN PROPAGANDA: Ta-
nja Rener: »Kam si šla, oj kje si...« / Lydia Skie-
Vicky: Modeli integracije emancipatorskog pro-
cesa / »ŽENSKO VPRAŠANJE IN SOCIALI-
STIČNO ^ SAMOUPRAVLJANJE«: Blaženka
Despot: Žensko pitanje i socijalističko samo-
upravljanje / I EAT MEN LIKE AIR: Lepa Mla-
djenović, Biljana Branković: Gorim za tvoje udi-
sanje / Susan Zimmerman: Pravica do samood-
ločbe pri najemniškem materinstvu / FILM:
Vanda Krajinović: Utopijski filmski pogled / Moj-
ca Dobnikar: Primer Pariza v Texasu / PREVOD:
Renate Schleiser: Die Totgesagte Vagina
PROBLEMI 9
1986
269, letnik XXIV
Uredništvo: Andrej BLATNIK, Miran BOŽOVIČ, Aleš DEBE-
LJAK (glavni urednik), Mladen DOLAR, Alojz IHAN, Vlasta JA-
LUŠIĆ, Milan KLEČ, Miha KOVAČ, Tomaž MASTNAK, Rastko
MOČNIK, Luka NOVAK, Stojan PELKO, Rado RIHA, Braco
ROTAR, Iztok SAKSIDA, Marcel ŠTEFANČIČ jr., Darko
ŠTRAJN, Zdenko VRDLOVEC, Jaša ZLOBEC, Slavoj ŽIŽEK
(odgovorni urednik), Bojan ŽMAVC.
Svet revije: Andrej BLATNIK, Aleš DEBELJAK, Mladen DO-
LAR, Miha KOVAČ, Rastko MOČNIK, Luka NOVAK, Braco
ROTAR. Marko URŠIČ, Jože VOGRINC.Jaša ZLOBEC, Slavoj
ŽIŽEK (delegati sodelavcev); Ciril BAŠKOVIČ (predsednik),
Milan BALAZIC, Pavle GANTAR, Valentin KALAN, Dragica
KORADE, Duško KOS, Lev KREFT, Vladimir KOVAČIČ, Moj-
mir OCVIR (delegati širše družbene skupnosti)
Sekretar uredništva:Stojan PELKO
Naslov uredništva: Lubljana, Gosposka 10/l
Uradne ure: torek, od 17. do 19. ure; četrtek, od 13. do 15. ure
Tekoči račun: 50101 -678-47163, z oznako: za PROBLEME
Letna naročnina: za letnik 1986: 3.500 din, za tujino dvojno
Izdajatelj: RK ZSMS, Ljubljana, Dalmatinova 4
Grafična priprava: Milan Simčič
Tisk: Boris Ogrizek
Naklada: 1300 izvodov
Rçvijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije.
Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št.
421-1/74, z dne 14. 3. 1974, je revija oproščena davka od
prometa proizvodov.
PREKOPAVANJE OZADJA
»ŽENSKO VPRAŠANJE«
KOT IZVRŽEK
(MARKSIZEM, FEMINIZEM IN RA ZREDNI
BOJ)
Pričujoči tel<st je poskus določitve mesta artikulacije takoime-
novanega »ženskega vprašanja« kot posebnega »vprašanja«
in sicer v razmerju do kompleksa marksizma. (»Žensko
vprašanje« naj v začetni, najbolj konvencionalni opredelitvi
pomeni celoten sklop problematike v različnih oblikah družbe-
ne prakse, tudi v teoretski, ki se označuje kot problem zatira-
nja/podrejanja žensk in perspektive njihove emancipacije iz
podrejenega položaja.) Bolj specificirano: ugotoviti kje, kdaj in
zakaj se v marksizmu zastavi/sproducira žensko vprašanje
kot poseben moment neke možne razlage družbene realitete
- bolje rečeno - nekega njenega (kot se kaže!) segmenta.
Seveda gre pri taki zastavitvi v osnovi za moment samora-
zjasnitve naivne predpostavke, oziroma pozicije avtorice tega
teksta, ki si (je) umišlja(la), daje »žensko vprašanje« »njeno«
vprašanje, oziroma tisto, ki si ga iz svoje pozicije kot ženska
sama zastavlja, ne da bi bilo že prej prisotno, hkrati pa gre za
iskanje izhodišča, ki ne more biti okovano pod znamenje
marksizma. Zdelo se je namreč, da je v družbeni realitei, v ka-
tero je vpeta, to vprašanje (»žensko vprašanje«) nujno potla-
čeno in da funkcionira zgolj skozi svojo odsotnost kot (še) ne-
artikulirana realnost.
Dejstvo, da je socializem, kjerkoli že se je ustoličil kot vladavi-
na »delavcev in kmetov« ali »v imenu delavcev in kmetov«
(razlikovanje, ki pa v tem primeru nikakor ni določujoče), pre-
prečeval in preprečil vsak poskus združevanja žensk, ki bi
imelo kak drug namen kot prispevanje moči v skupni smoter in
rekrutacijo ženske delovne sile za prvotno akumulacijo ter re-
produkcijo »vladavine dela«, je impliciralo vprašanje: kje je
»napaka«, kje je razlog za to, da se v socializmu ter delav-
skem gibanju »žensko vprašanje« reducira na razredno vpra-
šanje oziroma, da delavsko gibanje vsak feminizem, v kolikor
se le-ta veže nanj, ali izide iz njega, proglasi za meščanski od-
klon ali požre vase.
Hkrati se je zastavilo še drugo vprašanje - namreč, kaj v sa-
mem marksizmu, oziroma kaj pri njegovih »utemeljiteljih« je ti-
sto, kar (če) lahko sproducira »nestrpnost« delavskega giba-
nja, socializma in njegove teorije do feminizma.
Posebno težo je to »vračanje k izvoru« dobilo ob soočanju z
rasprostranjenostjo kvazi-teoretskih marksističnih razlag
ženske podrejenosti ter njihovih Izpeljav na ravni dokazovanja
v smislu: ženska je pri nas (= v samoupravnem socializmu)
enakopravna, formalno enakopravna, potrebnih je le še nekaj
popravkov na ravni dejanskega izenačevanja položaja žensk
ter na ravni zavesti, kjer je še nekaj »ostankov patriarhalne
miselnosti« in harmonija spolov bo uresničena. Kako daleč je
to bilo od vsakdanjega izkušanja realnosti! In gotovo ta argu-
mentacija ni slučajno tako zelo spominjala na pasus iz spisa,
ki še danes (najsibo preko sprejemanja ali kritike) generalno
vpliva tako na poskuse razjasnitve zatiranja žensk v teoretski
praksi kot na mnoge ukrepe politične prakse glede izboljševa-
nja položaja žensk - namreč Engelsovega Izvora družine, pri-
vatne lastnine in države:
»Poslednji ostanek moškega gospostva v stanovanju proietarca je
docela izgubil tla, odkar je velika industrija spravila ženo iz hiše na
delovni trg in v tovarno ter jo prečesto spremenila v hraniteljico druži-
ne, le da je ostalo v ravnanju z ženami morda še nekaj surovosti, ki se
je razpasla, odkar je bila uvedena monogamija.« (F. Engels, Izvor dru-
žine, privatne lastnine in države, MEID V, CZ Lj., str. 275, podč. V. J.)
V domačnosti teh kvaziteoretskih argumentacij in vztrajanju
na »marksističnosti« analiz »položaja žensk«, je vladajoči di-
skurz homogenizira! možne (dovoljene) interpretacije podre-
jenosti žensk kot redosled: Marx, Engels, Bebel, Zetkin, (Leni-
n) ter kot kapa - partijska analiza, ki si je svojo veljavnost in
merodajnost ohranila vse do današnjih dni. Hkrati je bilo skozi
ustrezne postopke (delitev znanstvenih področij, pa tudi nji-
hova nediferenciranost) uspešno izvrženo kakršnokoli teore-
tiziranje »ženskega vprašanja« celo kot »posebnga« vpraša-
nja na heterogena področja: sociologija družine (seveda
»marksistična«), psihologija osebnosti, medicina ...
Skozi tako členitev se je kot temeljna naloga razlage še zme-
raj nerealizirane enakopravnosti ženske zmeraj znova zasta-
vljalo »dodelovanje« marksistične teorije, tega, kar je Marx
(Engels) že »pravilno« zastavil, nekje »že povedal« ni pa mo-
gel (ker ni imel časa in moči itd____) izdelati do kraja ... Pred-
postavka takega razmišljanja je bila seveda interpretacija
marksistične teorije družbenega kot vseobsežne razlage vseh
družbenih pojavov. Velika teža naloge, ki si jo je ta marksizem
tako zadal, ni pa je niti znal niti mogel izpeljati, je seveda kar
sama vlekla v svoj protipol, namreč v trditev o »Veliki krivdi«
marksizma za spodletelost projekta emancipacije žensk v
socializmu.^
Feminizem - meščanski sovražnik de-
lavskega gibanja
Ne glede na konkretne razlike je mogoče trditi, da je bil korela-
tiv temu spodletelemu/uspelemu projektu (v socializmu) ne-
koč v zgodovini že izpeljan, čeprav sicer ne v nekem realizira-
nem projektu socializma, pač pa znotraj delavskega gibanja
do njegovega »preloma« pred prvo svetovno vojno. Gre za so-
cialdemokratski projekt, za vzorec katerega je mogoče vzeti
zgodovino nemške socialdemokratske stranke ter njen pro-
gram emancipacije ženske kot delavke, skozi katerega je us-
pela ženske-delavke integrirati v proletarsko gibanje »ne da bi
bili pri tem kaj bistveno ogroženi moški privilegiji«.^ Clara Zet-
kin, idejna in politična voditeljica »proletarskega ženskega gi-
banja« je bila figura, ki je razvila principe agitacije in organiza-
cijskega zajetja industrijskih delavk v delavsko partijo.
»Nimamo posebne ženske agitacije, temveč socialistično agitacijo
med ženskami. Niti najmanjših trenutnih interesov ne smemo posta-
^ Teza o »veliki krivdi« je stopila v ospredje z nastopom neofeminl-
stičnega gibanja v 70-letih, predvsem njegove struje radikalnega fe-
minizma, ki jo označuje tako kritika Marxa in marksizma kot »radikal-
no» zavračanje Freuda oziroma psihoanalize-vendar o tem kasneje.
2 Herrad-Ulrike Bussener, Bürgerliche und proletarische Frauenbe-
wegung (1856-1914), str. 49.
vi jati v ospredje, naša naloga mora biti uvrstitev moderne proletarke v
razredni boj.«^
»Proletarsko žensko gibanje« se ni samo ideološko, pač pa
tudi organizacijsko razvijalo znotraj socialdemokracije v nas-
protju s t. im. »meščanskim ženskim gibanjem«, ki je sicer na-
stajalo v navezavi na liberalne tradicije, pa vendar ni bilo orga-
nizatorično nesamostojno.
Proces integracije delavk sta označevala dva momenta - raz-
pustitev najprej polavtonomnih organizacijskih oblik žensk,
hkrati pa - s strogim ločevanjem meščanske in delavske or-
ganizacije - prekinitev kontaktov z levimi krili meščanskih
ženskih združenj. In če je Avgust Bebel v »Ženski in socializ-
mu« še predpostavljal skupen boj žensk vseh razredov za ci-
vilnopravno in politično enakopravnost ter za dostopnost vseh
poklicev za ženske, pa je Clara Zekin to možnost zavrgla in
principielno razlikovala med ženskim vprašanjem zgornjih slo-
jev in vprašanjem delavk - vse poskuse približevanja s strani
levega krila Zveze nemških združenj pa je zavračala kot
»Frauenrechtierische Harmoniediiselei«."
Od tu dalje je samo še korak do obsodbe kakršnihkoli liberal-
nih, meščanskodemokratičnih zahtev s strani ženskih organi-
zacij kot neposredno protirevolucionatnih. Značilna je nene-
hna kontinuiteta, s katero je s strani Marxa in marksizma stal-
no obsojano vsako »posebno« (ne »čisto« delavsko) združe-
vanje in proglašeno za ostanke buržoazne ideološke legitima-
cije. Tako oceno je mogoče najti že v Komunističnem
manifestu:
»En del buržoazije želi odpomoči SOCIALNI ZLOM, da bi zagotovil ob-
stanek meščanske družbe. Sem štejejo: ekonomisti, filantropi, huma-
nitarci, izboljševalci položaja delovnih razredov, organizatorji dobro-
delnosti, odpravljala mučenja živali, ustanovniki društev treznosti,
zakoniti reformatorji vsake sorte.«®
Če je bil nemški socialnodemokratski projekt emancipacije
ženske kot delavke (na poti v socializem) izničen (s »prelo-
mom« delavskega gibanja pred prvo svetovno vojno) in je do-
bilo žensko gibanje svoj zadnji udarec s fašizmom, pa se je
kasneje v isiti podobi zgolj »prestavil« na drug teritorij, v svet
realizacije socializma - o čemer tu ne bo govora posebej. Naj
za to izpeljavo zadostuje zgolj pripomba, da sta tudi integraci-
jo delavk v sistemu socialističnega dela v povojni Jugoslaviji
spremljala ista dva momenta kot proces integracije delavk v
SPD - namreč postopno ukinjanje, razpustitev polavtonomne
ženske organizacije ter nenehni ideološki boj proti kakršne-
mukoli »vplivu meščanskega feminizma«.®
S tem je bila seveda vnaprej onemogočena vsaka za zgodnje
žensko gibanje in za povojni neofeminizem tako značilna sa-
moiniciativna dejavnost, samopomoč, kooperativnost... (se-
3 Clara Zetkin, Protokoll der Verhandlungen der Parteitags der SPD,
Gotha 1896, str. 165. Cit. po Herrad-Ulrike Bussener, op. cit. str. 38.
" Prikaz tega, kako si je sicer delavsko gibanje moralo podrediti ali
Izključiti vsa druga družbena gibanja, je podal Tomaž Mastnak (refe-
rat Delavsko gibanje in nova družbena gibanja na Simpoziju Marksi-
zem In družbena gibanja, Ljubljana 1985., str. 13, 14). »Druga plat
oziroma druga raven je tista, na kateri delavsko gibanje duši družbe-
ne boje in gibanje izven sebe - prav zato, ker jih duši in potlačuje v
sebi. Dovolj zgovorna je že jezikovna praksa: delavsko gibanje je ed-
ninski samostalnik ... Ko je civilizacijski napredek ... prisilil tudi de-
lavsko gibanje, da je priznalo pravico do političnega organiziranja
žensk, je bil ženski interes definiran kot harmonični posebni del obče-
ga razrednega interesa in politično-organizacijsko podrejen »razred-
ni avantgardi«. Edino žensko gibanje, ki ga delavsko gibanje pripo-
znava, je navidezno gibanje, udomačeno gibanje. Sleherno avtonom-
no žensko gibanje je po definiciji buržoazno...«
5 MEID II, Ljubljana CZ, 1976, str. 621. Ne bo odveč dodati, da so bile
v veliko primerih članice in organizatorice takih društev tudi ženske,
oziroma, da je bila forma in vsebina začetnega organiziranja ženske-
ga gibanja prav v okvirih zgoraj naštetih.
® Prim, tekst Lydie Skievicky »Modeli integracije emancipatorskega
procesa: Antifašistična fronta žena Jugoslavije 1945-1953, str. 37,
kjer avtorica pokaže, kako je »popolna integracija emancipatorskega
procesa, njegova podreditev pod ideološke aparate države (Althus-
ser), kjer se gubi opora, da bi ženske postale samodejavni subjekt
tega procesa, pomenila, da bo emancipacija za nedoločen čas posta-
la nekaj, kar se bo na ženskah »izvajalo«. Izguba takšnega (četudi
potencialno) avtonomnega načina organiziranja kot ga je predstavlja-
la AFŽ, je preložila tudi latentno možnost samoorganiziranja civilne
družbe.
^ »Komunistični manifest ter Engelsova Načela komunizma so potr-
ditev za to, da so bile orisane tendence kapitalističnega razvoja v
veda! liberalizem, meščanska miselnosti.. .)7
Naj bo ta kratek oris razmerja v dva dela razcepljenega žen-
skega gibanja - tistega, ki je temeljilo na tradicijah liberalizma
in tistega, ki si je osnovo poiskalo v marksizmu - samo v po-
moč pri osvetlitvi polja reflektiranje iz katerega se izpeljuje
mesto artikulacije »ženskega vprašanja«. Zdaj pa nazaj k
predhodni tezi o »Veliki krivdi« za spodleteli/uspeli projekt
emancipacije žensk. Ali je Marx ( Engels in marksizem res
»kriv« za spodleteli/uspeli projekt emancipacije žensk? Kate-
ri razlog lahko navaja za tako trditev?
Neofeminizem in IVIarx(izem)
Zadostuje samo prelet novejše feministične literature (neofe-
minizem), da bi ugotovili, da skorajda ni poskusa teoretiziranja
emancipacije žensk, ki se ne bi vsaj delno ukvarjalo s svojim
odnosom do marksizma, če že eksplicitno ne izhaja iz njega.®
Paleta stališč sega od apriornega zavračanja (brez temeljite-
ga branja Marxa) do delnega kritičnega ali nekritičnega spre-
jemanja.
Najobičajnejši (in seveda najlažji) postopek je preprosto izo-
gibanje Marxu, da »se je glede zatiranja žensk tako malo
izjasnil, da je na temelju tega nemogoče sklepati o nezainte-
resiranosti ... v nasprotju s temeljitostjo in ostrino na drugih
področjih .... ni bil pripravljen ali pa ni bil sposoben obravna-
vati številnih dimenzij ženskega vprašanja.«®
Tematika, ki je Marx naj ne bi dovolj ali pa sploh ne obravnaval
in se do nje opredelil, zadeva cel sklop tem, ki jih danes zaje-
ma neofeministično gibanje in bi naj obstajale tudi že v Marxo-
vem času - od demografskih vprašanj do kontracepcije, od
spolne delitve dela do ženskega gospodinjskega dela ter pro-
blematike družine.^® Takoimenovani »radikalni feminizem« ra-
dikalno formalno zavrne Marxa in marksizem kot neustrezno
podlago za kritiko seksizma.^^
Prizadevanje za dokazovanje parole »osebno je politično« po-
stavi nasproti tezi, da je »vsa dosedanja zgodovina zgodovina
razrednih bojev«, tezo, da je temeljna in izvorna delitev tista
med spoloma, da je gibalna sila zgodovine boj spolov, »dialek-
tika spolov«, boj moških za dominacijo nad ženskami. Najbolj
kompletno in konsekventno izpeljano radikalno feministično
stališče, katerega najbolj znane zagovornice so Betty Frie-
den, Kate Millet, Shulamith Firestone, je razvila Firestone v
Dialectic of sex. Analiza in definiranje patriarhata kot seksual-
ne represije je tisto, kar daje tem teorijam skupen pečat. Spol-
na delitev dela in s tem delo, ki ga ženske vlagajo v reproduk-
času nemške revolucije učinkovite in da so vplivale na stališče do
emancipacije žensk. Oba dokumenta hkrati dokazujeta, da je v osve-
tlitvi In ovrednotenju zgodovinskega procesa, ki vodi k osvoboditvi
žensk, komunizem daleč prekosil liberalizem, demokracijo...«.
Clara Zetkin, Zur Geschichte der proletarischen Frauenbewegung
Deutschlands, Berlin 1958, Str. 43.
8 Pri tem je treba vedeti, da izhaja večina teh teoretizacij (razen seve-
da odsotne prisotnosti vzhodne razlage) iz zastavljenih projektov Wo-
men's studies, s stališča, da morajo probleme emancipacije žensk
reflektirati ženske same v okviru nekega samostojnega projekta, kot
odkrivanje do sedaj v teoretskem diskurzu odsotnih tem. (O tem
prim. Uvodna študija R. Ivekovič v MUS/8-9/19181, Studije o ženi i
ženski pokret.)
® Marielouise Janssen-Jurreit, Sexismus, Über die Abtreibung der
Frauenfrage, Fischer Verlag F a M, 1980, str. 191.
»Analiza« Marxovega seksizma gre v nekaterih primerih tako »da-
leč«, da mu očita netematiziranje zaščite pred nosečnostjo in ignori-
ranje kontracepcije, s katero so se npr. njegovi socialistični predhod-
niki v svojih konstrukcijah družb prihodnosti ukvarjali, aH pa dejstvo
da je imel Marx patriarhalni odnos do svoje žene in hčere (Jenny
Marx, ki se je izčrpala v nenehnem rojevanju, hčere, ki jih Marx ni po-
slal na meščanske univerze, ki so bile ponekod že odprle tudi za žen-
ske). Samo citiranje Marxove izjave, da je žena rodila »leider of the
sex par exellence« (cit po M. L. Janssen Jurriet, op. cit. str. 203) ne
more nadomestiti kritične teoretske izpeljave, kajti ta izjava, ki je Mar-
xu »ušla«, simptomatično izhaja iz njegove teoretske postavitve člo-
veka, ne pa zgolj iz nekega »praktičnega« seksizma. (O tem glej tudi
S. Žižek, Birokracija i uživanje, SIC, Bg. 1984, str. 56.)
11 Podobno kot z Marxom se zgodi tudi s Freudom, ki se mu pripiše,
da je bil »nedvomno najmočnejša individualna kontrarevolucionarna
moč v seksualnopolitični ideologiji tistega obdobja« (Kate Millet, cit.
po Rüssel Jacoby, Družbena amnezija, CZ. Lj, 1981 str. 34.
cijo vrste, je materialni temelj patriarhalne družbe, rešitev je
tehnološka, kakor je tehnološki tudi izvor patriarhalne kulture
- ukinitev delitve dela (za kar šteje tudi ženska reproduktivna
sposobnost) kot tehnološka (= kulturna) revolucija (s tem pa
tudi tehnološka reprodukcija človeške vrste). Ukinitev spolne
razlike torej (kajti le-ta temelji na delitvi dela, ki pa je »narav-
na«) oz. ukinitev »dialektike« (narava-kultura), kjer en pol
(kultura) premaga drugega (naravo) s tem da žensko razreši
njenih reproduktivnih obveznosti in jo tako izenači z moškim.
Druga linija reflektiranja Marxa je tista, ki se navadno ozačuje
z marksisičnim feminizmom. Generalno bi se lahko trdilo, da je
manj enoznačna od svoje radikalne različice, predvsem v po-
skusih identifikacije/razlikovanja glede na marksizem. Ena
varianta je neposredno »prevzetje« tega, kar je Marx že nekje
povedal, pa je to treba zgolj razširiti (kar so nekateri dediči že
storili, vendar ne dovolj), prilagoditi sodobnim razmeram.^^
Gre za že prej omenjeno »potlačeno«, socialistično interpre-
tacijo še nerealizirane enakopravnosti ženske, ki izhaja iz
predpostavke, da je razredna delitev temelj spolne segregaci-
je, od tu pa je temeljna naloga odprava razredne delitve, s ka-
tero bo tudi spolna segregacija odmrla. Druga, veliko subtilne-
jša varianta skuša Marxu postaviti meje, s tem, da se v veliki
meri oslanja na novejše antropološke raziskave in na psiho-
analizo. Koncepta razrednega boja sicer ne izvrže (tako kot to
stori radikalni feminizem), pač pa mu - ali postavi ob bok fre-
udovsko teorijo nezavednega torej prizna pomen simbolnega
kot konstitutivnega za spolno razliko in predlaga dve liniji
preiskave (razredno in spolno) ali pa tej strukturi naddoloči
vezivo razredne strukture.
Ta zadnja varianta zmeraj eksplicitno povezuje feminizem z
marksizmom, čeprav je v nekem smislu najdlje od »sprejema-
nja« Marxovih stališč kar tako^® in tako tudi najdlje od mark-
sizma, v tem ko gre za nek razmislek teh stališč, za interpreta-
cijo »na novo najdenega« pa zdaj postavljenega v center po-
zornosti. Dejansko je veliko »manj« marksistična, v pomenu
»nadaljevanja in širitve marksizma«, njena vez z marksizmom
se tako šele prav vzpostavi in sicer v točki postavitve meja
marksizmu. Njena oznaka »marksistični« ima potem več
skupnega z oznako »teoretski« prav v tem smislu iskanja še
netematiziranih mest v neki poprejšnji veljavni teoriji.^" Seve-
da, če to iskanje netematiziranega v neki prejšnji teoriji izena-
čimo z marksizmom kar tako, potem zamenjamo dve ravni in
marksizmu posodimo veljavnost vsesplošne teorije, ki lahko
pojasni vse (ne da bi se pri tem upoštevalo prav že obstoječe
interpretacije marksizma, ki se tudi že enačijo z Marxom kar
tako).^®
Vsaj v treh točkah se feministična zavračanja in sprejemanja
marksizma vežejo neposredno na Marxa in Engelsa:^®
1.	v periodizaciji zgodovine (s tem v zvezi s problematiko deli-
tve dela, patriarhata, privatne lastnine, razredne družbe);
2.	v točki emancipacije (razmerje med politično in občečlove-
ško emancipacijo, ekonomsko emancipacijo);
3.	v točki analize kapitala (kapitalizma), mezdnega dela in s
tem v zvezi vloge ženskega dela v reprodukciji delovne sile.
Da so se vezale na Marxa in Engeisa, je prav v luči teh treh
punktov razumljivo, saj sta bila tista, ki sta eksplicirala tako
neko razlago nastanka patriarhata (Engels) kot tezo o zatira-
nju človeka po človeku ter zahtevo po občečloveški emanci-
paciji ter hkrati podala matrico razlage sodobne kapitalistične
družbe (Marx). Vendar pa je to lahko le opisno pojasnilo. Kaj
je povzročilo privlačnost/odbojnost marksizma in feminizma?
Ne glede na dejstvo, da se ta smer sama vsekakor nikdar ne bi
uvrstila v »feminizem«, pač pa zgolj v »marksizem«, kajti »feminizem«
zanjo še zmeraj pomeni iznajdbo razvajenih meščank.
Kaj so v tem primeru »Marxova stališča«, oziroma »kaj je Marx
resnično rekel« je gotovo stvar interpretacije (v tem smislu Marxa ni
mogoče vzeti dobesedno) in vsaka od zgoraj grobo prikazanih tudi
nosi pečat neke že obstoječe variante marksizma in kot taka že ima
nujno drugo osnovo kot Marx.
i'* V tem smislu obstaja tudi neka notranja zveza med to varianto
marksističnega feminizma in Althousserjevim »branjem« Marxa.
Zato tudi tako nasprotovanje nekaterih novejših teorij (npr. novih
družbenih gibanj, oziroma civilne družbe) temu, da se jih kar tako tlači
pod kapo marksizma. Prim. Joh Keane - Pismo o tem, zakaj je civilna
družba pomembna za socialiste in ostale, Socialistična civilna druž-
ba?, Krt, Ljubljana 1986., str. 37, tudi Mastnak, že citirani tekst Delav-
sko gibanje in nova družbena gibanja.
Ali morda prav to, da je marksizem izrekel tako malo o eman-
cipaciji žensk, da je povedal preveč? In če je temu tako, kaj je
tisto premalo/preveč, kar je Marx (kot nanašajoča točka
marksizma) sproduciral?
Žensko vprašanje« kot izvržek
marksizma
Teza tu je, da je Marx sproduciral nič več in nič manj kot »žen-
sko vprašanje«, da je mesto njegove artikulacije (»ženskega
vprašanja«) Marxova teorija, ki postavlja skozi ta kompleks
tako marksizem kot feminizem v nemogoč položaj s tem, ko
marksizmu zadaja nemogočo nalogo, da namreč pojasni/uki-
ne podrejenost žensk. Kajti - hkrati ko je ta kompleks »žen-
skega vprašanja« (kot posebnega vprašanja) sproduciran, je
iz marksizma tudi nujno izvržen s tem, ko je za gibalo zgodovi-
ne proglašen razredni boj, oziroma ko je zgolj produkcija stvari
kot zavestna dejavnost konstitutivna za človeški genus.
Oglejmo si to izvrženje na dveh primerih - na Marxovi koncep-
tualizaciji/izvrženju spolne razlike iz svoje analize ter na nje-
govem konceptu občečloveške emancipacije. Naj bo v pomoč
nekaj tez »mladega Marxa«, ki se posredno ali neposredno
nanašajo na vprašanje človeškega rodu in emancipacije.
»Človek je generično bitje ne le v tem, ko za svoj predmet praktično in
teoretično naredi rod, tako svoj lastni rod kot rod drugih stvari, ampak
tudi v tem, ko je do samega sebe v takem odnosu kot do zdajšnjega
živega rodu, v tem ko je do samega sebe v takem odnosu kot do uni-
verzalnega, zatorej svobodnega bitja.«
(Odtujeno delo, MEID I, CZ, Lj., str. 307.)
Človekova produkcija torej (ki jo je v tem primeru mogoče
označiti z delom kot človeško funkcijo) je v nasprotju z jedjo,
pitjem in plojenjem... kot živalskimi funkcijami (sicer tudi
človeškimi, vendar šele drugotno, posredovano skozi produk-
cijo). Konstituiranje razlike človek - narava, torej družba - na-
rava ali kultura - narava nastane prav skozi produkcijo, ki jo
vrši človeški rod - kot en genus! Ta en genus, pa sta ženski in
moški spol, ki, kot je rečeno v Kritiki Heglove pravne filozofije
(MEID I, CZ,Lj., str. 111)-
»se privlačita, šele z združitvijo njunih ekstremnih razlik nastane
človek. «-
kar seveda daje vtis, kot da poleg moškega in ženske Človek,
neka posebna vrsta, ki šele daje ime celotnemu rodu. Če se
spomnimo Marxove kritike Heglove spekulativne konstrukcije
v Sveti družini, potem nas zgornja postavitev nujno privede do
vprašanja - če je temu tako, zakaj potem kritika Heglove spe-
kulativne konstrukcije (Sadež, Živali) kot sprevrnjenega po-
stopka? kajti očitno je zadeva natanko taka, da je spekulativ-
na konstrukcija izkušnja realnega sprevračanja, ki jo v Kritiki
Heglovega državnega prava s pojmom Človeka tudi Marx sam
nezavedno reproducira.
Toda, če človek nastaja iz razlikovanja od narave skozi pro-
duktivno življenje
»Produktivno življenje pa je generično življenje. Je življenje porajajo-
če življenje«.
(Odtujeno delo, str. 308)...
če se tako »rojeva« kot zavestni dejavni subjekt v razliki do
svojega »neorganskega telesa«, če je to njegovo »bistvo«, pa
se njegova »eksistenca« zagotavlja z združitvijo razlik. Spol-
na razlika ni razlika bistev, je pojavna razlika dveh nedejan-
skih ekstremov. Bistvo spolne razlike je identiteta, človeški
rod, ki se reproducira MIMO spolne razlike. Spolna razlika je
Zakaj je na tem mestu prvič omenjen skupaj z Marxom Engels?
Dva razloga sta za to - namreč Engelsov eksplicitni interes za proble-
matiko »izvora« oziroma njegova zapolnitev »manjkajočega« v njuni
teoriji - tematike družine (zaradi česar mu ni mogel veljati očitek, da
je »storil premalo«) ter s tem v zvezi njegov »presežek« s postavitvijo
dveh vrst produkcije - produkcije stvari in produkcije ljudi: »Po mate-
rialističnem pojmovanju zgodovine je razlog, ki v zgodovini v zadnji in-
stanci odloča: produkcija in reprodukcija neposrednega življenja. Ta
pa je spet dvojna. Na eni strani proizvodnja življenjskih potrebščin ...;
na drugi strani pa je proizvodnja ljudi samih, razplojevanje vrste.
Družbenim ustanovam, v katerih žive ljudje določene dežele, sta po-
goj obe vrsti produkcije: razvojna stopnja dela na tej, družina na drugi
strani.« Friedrich Engels, MEID V, CZ, Lj. 1976, str. 204.
Od tu je mogoče izpeljati neko razliko med Marxom in Engelsom glede
tretiranja spolne segregacije, medtem ko v vprašanjih eksploatacije,
razrednega boja ... tega ni mogoče storiti.
nekonstitutivna za človeški rod, izvržena, lahko je edinole zr-
calo, v katerm le-ta vrši svojo narcisoidno identifikacijo s sa-
mim seboj - je zrcalo razvoja, kultivacije človeškega rodu, ozi-
roma njegovega reprezentata - moškega. Človek se ogleduje
v naravi, moški v ženski.
»Neposredni, naravni, nujni odnos človeka do človeka je odnos mo-
škega do ženske - v tem naravnem, generičnem odnosu je odnos člo-
veka do narave neposredno njegov odnos do človeka, kakor je odnos
do človeka neposredno njegov odnos do narave, njegova naravna do-
ločba ... Po tem odnosu je mogoče presojati celotno stopnjo omike
človeka.« (Privatna lastnina in komunizem, MEID I, str. 331, 332. Ne
glede na to, da je to prevzeta Fiurierova teza, pa začne funkcionirati
šele skozi Marxov koncept zgodovine kot zgodovine razrednih bojev.)
Ta ekskomunikacija spolne razlike (kot nekonstituivne za člo-
veški rod) pa se pokaže kot konstitutivna z Marxovo dojema-
nje zgodovine (kot bomo kasneje videli), za njegovo razdelitev
predzgodovina - zgodovina (razredna zgodovina) oziroma
šele sploh odpre možnost konceptualizacije občečloveške
emancipacije kot ekonomske emancipacije (kot ponovno
združitev z odtujenimi pogoji reprodukcije) in perspektivo ko-
munizma. Kajti prvotna opredelitev komunizma, kot jo najde-
mo v »Privatni lastnini in komunizmu«, temelji prav na tem
izvržku spolne razlike, na poziciji vrnitve v identiteto, nerazli-
kovanje, v tem smislu v stanje, ki korelira s predzgodovino, kar
bi lahko drugače imenovali tudi »vračanje v mater«:
»Komunizem že ve, da je reintegracija ali vrnitev človeka vase, odpra-
va človeške samoodtujitve.«
(ibid. str. 332)
Emancipacija je tako lahko zgolj emancipacija rodu, je lahko
samo občečloveška:
»Bistveno vprašanje ni, kdo naj emancipira, kdo naj bo emancipiran
pač pa za kakšno vrsto emancipacije gre.«
(Židovsko vprašanje, MEID I, CZ, Lj. 1977, str. 155)
Subjekt emancipacije izgine v občem, nerazlikovanem člove-
ku. Marxovo kritiko Židovskega vprašanja je mogoče dojeti
kot kritiko vsakega posebnega »vprašanja«.Kmečkega, na-
cionalnega, tudi ženskega ali Židovskega ... Subjekt emanci-
pacije je družba,^® ki se emancipira od židovstva, posebno od-
mre, ko se mu spodsekajo empirične korenine.'® Emancipaci-
ja žensk bo izvršena, ko ji bodo spodsekane empirične koreni-
ne privatne lastnine. Potrditev te izpeljave iz Marxa lahko naj-
demo kasneje pri Engeisu v že citiranem odlomku o tem, da je
z industrializacijo ženskega dela »v stanovanju proletarca iz-
gubil tla še zadnji ostanek moškega gospostva« (prim. str. 1
tega teksta).
Ko nek problem dobi pečat posebnosti je šele sproduciran kot
»vprašanje« - kot židovsko, kmečko, nacionalno, religiozno,
žensko ... šele skozi vzpostavljeno perspektivo občosti (člo-
veškega rodu), generičnega bitja (kot družbenega = produk-
tivnega bitja) je mogoče motriti razlike kot posebne, prehod-
ne, kot tiste, ki bodo preprosto odmrle.
»Zidova družbena emancipacija je emancipacija družbe od židov-
stva.«
(Židosko vprašanje, op. cit. str. 188.)
Marx v Židovskem vprašanju sproducira vprašanje, ki mora
izpasti iz konteksta občega koncepta, ki najde svoje uteleše-
nje šele kasneje, v konceptu zgodovine, razrednega boja kot
gibala zgodovine (Nemška ideologija, Komunistični manifest -
Kapital).
Artikulacija ženskega podrejanja se mora zato (s pozicije
marksizma!) zmeraj zastaviti kot »vprašanje« in zahteva se
Z nekega drugega izhodišča, pa vendar homologno, je v (še) ne-
objavljenem tekstu Tončija Kuzmaniča obravnavana »Vprašljivost
kmečkega vprašanja«: »Osamosvojitev 'kmečkega vprašanja' (ali ka-
teregakoli drugega) kot posebnega 'objekta raziskovanja' je znotraj
marksizma heretični akt posebne vrste. Tukaj ni sporen obstoj recimo
marksistične sociologije (ali neke druge »logije«) kmečkega ali kate-
regakoli drugega vprašanja, pač pa toliko bolj osamosvojitev objekta
raziskovanja, v smislu njegovega obravnavanja brez tistega »nanaša-
nja-na«. To je instaliranje nekega»osebnega« vprašanja v center, s
čimer se vzpostavi neko drugo naponsko, kontekstualno polje, prejš-
nji center (11. teza) pa začne funkcionirati na prazno, postane nezno-
sen, prav zaradi tega, ker postane »drugim enak« in kot tak izgubi
svojo apriorno substancialnost«.
■'S Kasneje proletariat, ki se povzdigne na raven občega, za to, da bi
prevzel svojo razredno nalogo (prim. H kritiki Heglove pravne filozofi-
je, Uvod, MEID I, str. 207, 208.
Prim, o tem analizo Židovskega vprašanja T. Mastnaka v Proble-
mih, 1,1985 str. 38: »Edini subjekt emancipacije je - v sklepni dikciji -
družba. To subjektivirano nedoločeno abstraktno obče razpolaga s
reševanje tega »vprašanja«. S pozicije socializma (delno celo
že v kapitalizmu, vendar še ne kot obča emancipacija, pač pa
kot emancipacija na raven izkoriščanega razreda) kot realizi-
ranega družbenega reda mora seveda samo po sebi umevno
odmreti (kajti empirični pogoji - privatna lastnina, pravna ne-
enakost ... - so odpadli, žensko vprašanje je rešeno).
Možna refleksija realnosti (podrejanja žensk) pa je tu obdana
celo z dvojno zaporo - na eni strani s prvotno prestavitvijo
ženskega podrejanja pod »vprašanje«, na drugi pa z ideolo-
ško gesto: »Pri nas ženskega vprašanja nil«, kar je problem
prestavilo pod Marxov nivo in od koder se kaže, da je treba
Marxa šele rehabilitirati v smislu, da je treba doseči »prizna-
nje« »ženskega vprašanja« v socializmu, da bi potem bilo mo-
goče s pozicije marksizma kot vseobsežne teorije analizirati
to problematiko, oziroma kot pravi Blaženka Despot s stališča
»odprtega marksizma« analizirati »spolno vprašanje«.
»Vsak poskus premišljanja 'ženskega vprašanja' v socialističnem sa-
moupravljanju je prispevek k marksizmu ko proletarski teoriji
družbe. «20
Natančno tako! Prispevek k marksizmu kot proletarski teoriji
družbe, ne pa tudi k analizi podrejanja žensk.
Toda tu se zastavi vprašanje. Kaj potem marksizem sploh je?
Teorija z velikim T, ki nosi Marxovo ime in tematizira nekatere
momente njegove teorije, ki jih kombinira z drugimi teorijami in
tako lahko zajame vse?^'
Ne bi bilo odveč citirati ironično primerjavo razmerja marksiz-
ma in feminizma z definicjo zakona po angleškem pravu, ki jo
navaja Heidi Hartmann:
»Marksizem in feminizem sta eno in to enoje marksizem«,
ki tudi trdi, daje
»analitična sila marksizma glede na kapital prikrila njegove omejitve
glede na seksizem« ter da »marksistične analize vidijo zatiranje
žensk v glavnem v zvezi ali v odsotnosti zveze s produkcijo.«22
Hkrati pa se šele z vidika marksizma pojavi »žensko vpraša-
nje« - to ni nikdar bilo feministično vprašanje«.^®
»Žensko vprašanje« je zmeraj »presežek« ali »manko« glede
na marksizem (z njegovega stališča, od koder se vprašanje,
vprašljivost sploh postavlja):
»V kritičnem odnosu do dogmatskega marksizma marksistično-
feministično stališče poudarja, da se protislovje moški/ženska ne
more brez ostankov subsumirati pod razredno protislovje delo/kapi-
tal in da ima to prvo relativno samostojne in specifične aspekte.«®*
(Podč. V. J.)
Ce dojamemo marksizem kot tisti, ki s svojega stališča nene-
hno producira »žensko vprašanje« (z narekovaji ali brez njih!),
potem je veliko lažje razumeti tudi privlačnost/odbojnost in
»spodletelo srečanje« marksizma in feminizma, hkrati pa nujo,
da se vsak feminizem v nekem oziru zmerom veže na Marxa in
marksizem, najmanj tako, da opredeli svoje razmerje do njega.
Marksistična definicija patriarhata?
Vprašanje nastanka - izvora in definicije patriarhata je tisto
mesto, kjer se stikajo in razhajajo vse feministične razlage za-
tiranja/podrejanja žensk. Prav to je tudi mesto diferenciranja
marksističnih in nemarksističnih interpretacij, ki se med seboj
v temelju razalikujejo po tem, kaj pojmujejo kot materialno os-
novo patriarhata.
Prva linija razmišljanja (radikalni feminizem) izhaja neposred-
no iz marksistične »antroplogije«, oziroma iz pojma dela kot
posebnim in z njegovo emancipacijo. Posebno ni pasivno, nemočno,
brezpravno samo kot razpoložljivi predmet emancipacije, temveč tudi
v samem dejanju (procesu) mancipacije: preprosto odmre, ko se mu
spodsekajo 'empirične' korenine/predpostavke«. _
20 Glej to številko Problemov, Blaženka Despot - Žensko pitanje i so-
cijalističko samoupravljanje.
Podobna »vklapljanja« v »odprti« marksizem se dogajajo npr. z
ekologijo ob deklariranju Marxa (in Engelsa) za ekologa in iskanju
ekoloških osnov pri Marxu, kar ni mogoče interpretirati drugače kot
utilitaristično posluževanje novih »teorij« (gibanj) za »osvežitev«
marksizma, teoretski totalitarizem.
22	v smislu: »Mož in žena sta eno in to eno je mož«. Heidi Hartmann,
Die unglückliche Ehe von Marxismus und Feminismus, v knjigi Frauen
und Revolution, Iz. Lydia Sargent, Berlin 1983, str. 29, 30. Prevedeno
tudi v MUS 3/1983.
23	HeidiHartmann, op. cit. str. 31.
2< Nada Ler-Sofronič, Marksizam i feminizam. Uvodna beseda h knji-
gi Michèle Baret, Potčinjena žena, Beograd 1983, str. 7-8.
temelja učlovečenja. Delo kot človeška funkcija, ki s tefinolo-
škim napredkom oblikuje človeka kot kulturno bitje, je temelj,
na katerem se vzpostavi spolna diskriminacija. Kajti delo kot
človeška dejavnost ima za predpostavko delitev dela, prva de-
litev dela pa je (tudi po Marxu in Engeisu) delitev dela med
spoloma - primerjaj Marx-Engels, Nemška ideologija, MEID II
str. 35:
»S tem se razvije delitev dela, ki prvotno ni bila nič, razen delitve dela
v spolnem aktu, nato delitev dela naredi sama ali »samoraslo« zaradi
naravne zasnove (telesna moč), potreb, naključij...«
Skladno z Engelsom, ki v Izvoru družine, privatne lastnine in
države tretira spolno diskriminacijo kot prvo obliko razredne
diferenciacije, se nato potegne radikalna konsekvenca: spol-
no Izkoriščanje! je razredno izkoriščanje, ženske in moški si
stojijo nasproti ko dva antagonistična razreda, kjer si eni (mo-
ški) podrejajo druge (ženske) na osnovi eksploatacije njiho-
vega dela (reproduktivnega dela) oz. izkoriščanja ženskih bio-
loških potenc. Patriarhat je boj spolov, boj moških za domina-
cijo nad ženskami (Shulamith Firestone to imenuje »dialekti-
ka spolov«.^® To je le grob oris osnovne linije razlage, vendar
dovolj jasen, da je iz njega razvidno dvoje:
1.	da se »posluži« Marxove teorije razrednega boja (oz., da je
njena interpretacija) kot vzorca za razlago seksizma (čeprav
formalno zavrača razredni boj kot gibalo zgodovine),
2.	Da jo obenem tudi neadekvatno uporabi, saj projicira Mar-
XOVO teorijo eksploatacije na celotno zgodovino, ne zgolj na
kapitalistično družbeno formacijo ter tako nehote izenači pa-
triarhat s kapitalizmom oziroma pojasnjuje patriarhat s kapita-
lizmom.
S tem »posluževanjem« Marxa se prikrade še nekaj - namreč
to, da je kot izvor za podrejenost žensk v retroaktivni verigi
zmeraj »kriva« biologija - ženska sposobnost rojevanja - in da
je odprava patriarhata v končni konsekvenci možna edinole z
odpravo spolne razlike (biološke!) s tehnološko (= kulturno)
revolucijo in tehnološko reprodukcijo človeške vrste. Samo
tako se bo ženska lahko dvignila iz svojega položaja, ko »z
eno nogo še zmeraj tiči v naravi«, v kulturo.
Utemeljitvi te materialne osnove (izkoriščanje ženskega dela)
ustreza tudi enostavna predstava ideologije, ki je »moški pro-
dukt«, eno od sredstev zatiranja, napačna zavest moške kon-
stitucije ženskosti, ki ji podlegajo tudi ženske. Zato je treba z
dvigovanjem zavesti (consciousness-raising) ženskam omo-
gočiti, da sprevidijo svoj položaj zatiranih in izvedejo femini-
stično revolucijo.
Druga linija (ki se ne izključuje s prvo, obstajata lahko obe
hkrati) skuša rehabilitirati pojem »ženskosti«.^' Zanjo je patri-
arhat sicer tudi zgolj vladavina moških, vendar pa skuša doka-
zati, da so ženske - ne glede na svojo podrejenost - že zmeraj
imele neke svoje vire in oblike družbene moči, ki pa so jim bile
(predvsem z razvojem kapitalistične, industrijske družbe)
odvzete. Tu gre za vprašanje razpolaganja s svojim telesom,
materinstva (»novo materinstvo« je (bilo) celo gibanje) in s
tem v zvezi tudi za dokazovanje enakovrednosti v različnosti
od moškega - npr. deklariranje pasivnosti kot enakovredne
oblike upora, vse mogoče vrste empiričnih raziskav, ki zade-
vajo enake sposobnosti žensk na vseh mogočih področjih.
Mnogi feministični antropologi so dokazovali, kako so v mno-
gih starejših patriarhalnih družbah ženske, kljub temu, da je
imela družba patriarhalni pečat, imele sicer neizgovorjen, ven-
dar dejansko visok družbeni status.
Sem je mogoče uvrstiti tudi številne kritike mita o
matriarhatu^® in v zvezi s tem Engelsove postavitve predraz-
25 Prireditev dialiektike izpade takole: »Materialistično pojmovanje
zgodovine izhaja iz predpostavke, da je dialektika spolov temelj druž-
benega reda: členitev družbe v dva biološko različna razreda in njun
medsebojni boj; sprememba v pogojih družine, razmnoževanja in
vzgoje otrok in prva delitev dela na podlagi spolov, ki se nato razvije v
ekonomski in kulturni razredni sistem, so gonilne sile vseh zgodovin-
skih dogajanj.« Shulamith Firestone, Frauenbewegung und sexuelle
Revolution (»The dialectic of sex«), Fischer Verlag, 1975, str. 18.
2® Zahteva po »kibernetskem komunizmu« predpostavlja uresničitev
naslednjih predpostavk:
1.	osvoboditev žensk od tiranije razmnoževanja z vsemi možnimi
sredstvi in razdelitev vzgoje otrok na celotno družbo, na moške in dru-
ge otroke, tako kot tudi na žensko;
2.	ekonomska neodvisnost in samoupravljanje za vse;
3.	popolna integracija žensk in otrok v celotno družbo (ukinitev Ince-
redne družbe kot matriarhalnв.^^ Matriarhat ni nikdar obstajal,
za mit o njem pa imajo velike zasluge zahodni (moški) antro-
pologi, ki so strukture primitivnih družb pojasnjevali v največji
meri s stališča predsodkov lastne (zahodne) kulture.
Matrilinearnost še ne pomeni matriarhata, hkrati pa patriline-
arnost ne pomeni nujno, da ženske nimajo nobene družbene
moči in vpliva.
Podrejenost žensk ima izrazito družben izvor, njeno učinkova-
nje pa je univerzalno - v vseh družbah in kulturah imajo žen-
ske drugorazreden položaj. Rešitev? Sprememba gospodar-
skega in političnega položaja žensk - torej emancipacija
žensk preko družbenega izenačenja (na primer družbeno pri-
znavanje ženskega dela, »posebnih zaslug«, ki jih vršijo v
okviru družine, enako plačilo za mezdno delo, večje možnosti
izobraževanja, spreminjanje statusa družine kot temeljne celi-
ce »biološke« reprodukcije).
Za vse zgoraj opisane razlage patriarhata je značilno, da išče-
jo izvore na različnih področjih - biologija in psihologija, kul-
turna zgodovina in ekonomija, religija in mitologija, sociologija,
in zdi se, da vsaka od njih vsebuje delček resnice, da vsaka
lahko pojasni nekaj, nikakor pa ne uspe teh delcev integrirati,
poiskati tistega prvobitnega, določujočega, izvirnega greha
(kar bi hotela!), ki bi lahko pojasnil podrejenost žensk.
Obenem je za njih značilno tudi to, da je osnovna relacija pre-
iskave usmerjena na razmerje moški-ženska ter da materialni
temelj patriarhata iščejo-najdejo večinoma v izkoriščanju
ženskega dela ali pa v strukturni razporeditvi moči (gospodar-
ske in politične) v družbi. Definicije patriarhata so tako opisne
(podobno kot je opisna Leninova opredelitev razredov, ki je v
sociologiji tolikokrat citirana) - kot npr.: Patriarhat je »sklop
družbenih odnosov med moškimi, ki imajo materialno osnovo
in ki, čeprav so hierarhični, oblikujejo in ustvarjajo medodvis-
nost in solidarnost moških, ki jim omogočata dominacijo nad
ženskami.«^ Od tod potem tudi sugestije, da je treba, če ho-
čemo pojasniti izvore ženske podrejenosti, izdelati teorijo, ki
»računa z moško kontrolo ženskega dela.«®^
Biološka reprodukcija kot delo, patri-
arhat kot spolna delitev dela
Očitno je, da se vse omenjene razlage posredno ali neposred-
no opirajo na Engelsovo opredelitev »dveh plati produkcije«,
oziroma predvsem na »drugo plat«, »produkcijo samih člove-
ških bitij, nadaljevanje vrste«. Toda to »drugo plat« produkcije
skoraj brez izjeme dojemajo kot funkcijo dela, v pomenu vz-
postavljanja človeškega rodu kot zavestnega bitja skozi delo.
Ker pojmujejo tudi biološko reprodukcijo kot delo (kar je po-
polnoma v skladu z Marxovo opredelitvijo »delitve dela v spol-
nem aktu«), kot zavestno dejavnost (prav tako kot jezik),^^ se
jim izmakne tisto, kar se izmakne tudi Marxu pri opredelitvi
človeka kot generičnega bitja - namreč produkcija spolne
razlike kot produkcija človeka. Izmakne se jim natanko tisto,
na čemer se zdi, da stojijo, ta »druga plat«, in sicer zato, ker je
izenačena s prvo, s »produkcijo stvari«. Tako nenehno same
sebe lovijo za rep in se vrtijo v krogu - moški-ženska, kultu-
ra-narava, družbeno-biološko.
»Produkcija ljudi« je s tem potisnjena v »biološki temelj« druž-
be in čeprav se ga potem prikazuje kot naknadno »družbeno
modificiran«, je vendarle tretirana kot naravni pogoj. Tako s
tega stališča v nobenem primeru ni mogoče dokazati, da žen-
sta z odpravo družine);
4. seksualna svoboda, ljubezen itd____
Prim. Firestone, op. cit. str. 220, 221, 222.
2^ To počne sicer že prva, vendar na tak način, da skuša skonstrui-
rati »novo žensko«.
28	Uwe Wesel, Mit o matrijarhatu, Prosveta, Beograd, 1983, Joan
Bamberger, Mit o matrijarhatu: Zašto u primitivnom svetu vladaju mu-
škarci MUS 8-9/1981.
29	Ann Lane, Žene u društvu: Kritika Friedricha Engelsa, MUS
8-9/1981.
30	Prim. Heidi Hartmann, op. cit. str. 46.
Stephanie Coontz, Peta Hendersson, Women's Work, men's Pro-
perty, London 1986.
32 »Kjer eksistira odnos tam eksistira zame, žival se ne nanaša na
nič in sploh ne.« (Marx, Nemška ideologija, MEID II, str. 35.
ska vloga matere nI naravna, da ženska sploh nI bliže naravi
kot moški, da današnja takoimenovana »nuklearna družina«
ni biološka osnova človbeške družbe. Tipično je, da nobeno
empirično dokazovanje dejanske ženske enakovrednosti, nje-
nega enakega kulturnega nivoja, sposobnosti, ne more tudi
stvarno ovreči nenehno ponavljajoče se argumente, češ, saj
je že zmeraj tako bilo. Argument narave je argument večno-
sti.
Prav zato se je socialističnem (feminističnem) upu v družbo
enakosti zdela tako pomembna oporna točka nekega pred-
zgodovinskega nerazlikovanja, prvotne enakosti, brezrazred-
ne družbe, ki bi bila dokaz, da ni bilo vekomaj tako, kot je da-
nes. Toda argumentu večnosti se ne da uiti tako - da ga eno-
stavno zanikaš (empirično je teza o »egalitarni družbi« že
tako zavrnjena). Redukcija spolne razlike na razredno razliko
in obratno stori natanko to in nič več. Sprememba stanja za-
hteva spremembo družbenih pogojev in zavesti, toda kaže, da
se zavest s spremembo družbenih pogojev ne spremeni - teza
o inferiornosti ženske se ohranja kljub empiričnim dokazom,
da ženska ni inferiorna. Patriarhat je »preživel« socialistično
revolucijo, s »podružbijanjem« družinskih »funkcij«, z bolj
enakopravno »delitvijo dela med spoloma« v družini ni odmrl,
kaže se celo nasprotno - kakor da se prestavlja nekam dru-
gam - poenostavljeno rečeno - v neke druge družbene
sfere,^ v neke druge aparate. Kako to pojasniti?
Ena izmed trditev, ki so se pojavile v zadnjem času (pa ne v
družbah realnega socializma, čeprav vendarle v nekem smislu
koincidira s tam-(tu)kajšnjimi trditvami) je teza o »koncu« pa-
triarhata - v smislu, da izginja (iz družine)^ - kar bi naj bilo
mogoče empirično dokazati. Verjetno bi bilo temu (kot ten-
denci) mogoče pritrditi - da namreč patriarhat izginja, vendar
samo pod predpostavko, da reduciramo patriarhat na »spolno
delitev dela«. Patriarhat lahko »izginja kot delitev dela v druži-
ni«, ko tudi moški prevzamejo gospodinjsko delo, skrb za po-
tomstvo, še zmeraj pa se postavlja vprašanje - zakaj se po-
tem ohranja vera v žensko inferiornost», pa čeprav izbije na
dan samo še kot opazka, šala, kot nek simptom.®®
Če naj ostanemo pri pojmu patriarhata kot konstitutivnem za
analizo podrejenosti žensk, potem očitno mora dobiti neko
produktivnejšo opredelitev kot so bile do zdaj opisane, saj
le-te z ekskomunikacijo »biološke« reprodukcije iz materialne
baze družbe (opredelitev reprodukcije vrste kot dela) nehote
posodijo argument biološkemu determinizmu, čeprav se njim
samim prikazuje, kot da postavljajo »biološko« reprodukcijo
kot materialno bazo družbe.
V tem je tudi »izvirni greh« Marxa - namreč to, da je bilo mo-
goče (retroaktivno) na temelju njegove ekskomunikacije spol-
nega razmerja konstituirati »žensko vprašanje« (ne pa to, da
je zapostavljal »žensko vprašanje«!). Vprašanje, ki lahko kot
»vprašanje« eksistira samo z vidika marksizma in reproducira
nemožnost lastnega zajetja.
Kajti, tudi če sprejmemo najboj produktivno opredelitev mark-
sizma kot teorije razrednega boja, bolj temeljito rečeno, raz-
redni boj kot subjekt zgodovine, kot tisti, ki »spreminja/vzpo-
stavlja družbene formacije«,^® pa mora biti analiza podrejanja
žensk vendarle/ali prav zaradi tega izločena. Kajti šele tako
lahko eksistira razredni boj kot vezivo družbene formacije in
šele s tem je lahko razredna analiza - ne kot obča teorija vse-
ga, pač pa kot analiza konkretne družbene formacije, teoret-
sko produktivna.
Zakaj se npr. država v svojih ideoloških aparatih vse bolj poslužuje
žensk, zakaj je pri nas tako značilna »feminizacija« poklicev v zdrav-
stvu, izobraževanju, pravu. Ali je to res mogoče razložiti zgolj s tem,
da se spolna delitev dela v družini ponovi v celotni družbi?
З"" O tem govori Heidi Hartmann v citiranem delu - gre za knjigo Ste-
vifarta Ewena, Captains of consciousness. Random House 1976, ko-
nec koncev pa isto trde tudi protagonistke »humanizacije odnosov
med spoloma« na naših tleh.
3® Možen ugovor tukaj bi bil - saj se bo s spremembo prakse sčaso-
ma tudi zavest spremenila. Pomanjkljivost tega ugovora, ki potlači os-
novni problem, je v tem, da pojmuje zavest kot družbeno nadzidavo«
»prakse«, ideologijo ko »v končni instanci« vendarle odvisno od
»baze« v smislu »zrcaljenja«. Praksa je su seveda popolnoma nedefi-
nirana »materialna baza«, pri čemer izpade pomen konstitutivnosti
»ideološke prakse« za formiranje »zavestnega, svobodnega subjek-
ta«, ki si šele lahko zada nalogo »samospreminjanja«. Althusserjev
obrazec interpelacije individuov v subjekte (ki zadeva - ne tudi, am-
pak - predvsem interpelacijo v spolni subjekt), ki so »vselej-že su-
Poulantzas npr. takole poveže/razmeji teorijo razrednega boja
do spolne dominacije:
»Razredne bariere in njihova razširjena reprodukcija privedejo do po-
sebnih socialnih neenakosti, osredotočenih na posamezne skupine
agensov - te so razporejene v različne razrede, kot je primer z mladimi
in starimi, da ne govorimo o ženskah, o primeru, ki je druge narave in
mnogo bolj kompleksen ... Pri ženskah ne gre samo za to, da na njih
delujejo določeni učinki družbene delitve na razrede (vnaprej določe-
ne), temveč gre prav za posebno povezanost (v okviru družbene deli-
tve dela) med razdelitvijo na razrede in po spolu, «з^ (Podč. V. J.)
Očitno gre za neko drugo strukturo, ki bi pa jo naj razredni boj
vendarle na nek način »prešli«, vezal. Kako, to ni izrečeno. Ali
pa, kot to najdemo pri Kerševanu:
• S tem je utemeljena nujnost in legitimnost drugih, ne specifično
marksističnih (historično-materialističnih), pa zato še ne marksistič-
nih ali celo protimarksističnih kategorij, pojmov, teorij in metod na
različnih ravneh. Obravnavanje družine ali lokalne skupnosti npr. za-
hteva posebne pojme, ki so jih razvile različne teorije, od psihoanali-
ze do teorije grupne dinamike. Sociologija družine ali lokalnih skup-
nosti ne more biti marksistična v istem smislu kot teorija družttenih
fomiacij.«38 (Podč. V. J.)
To je pravzaprav priznanje nemožnosti zajetja in razlage po-
drejenosti žensk, neke teoretske zevi, ki bi jo naj zapolnila
neka druga (posebna?) teorija, hkrati pa priznanje, da je v štu-
diju spolnih relacij očitno prisotna neka večja težava, kot v ka-
kem drugem primeru - da na »področju žensk« veljajo neke
druge zakonitosti, ki za problem razrednega boja niso konsti-
tutivne. S tega stališča je mogoče »biološko reprodukcijo« in
s tem spolno razliko koncipirati kot »obči naravni pogoj druž-
benega življenja. Toda, če pristanemo na to, potem je ma-
terialni temelj patriarhata lahko zgolj razredna družba ali pa
biologija (kar je primer v dosedaj predstavljenih razlagah),
potem izpade analiza tistega Engelsovega presežka, da je
»družbena ureditev pogojena z dvema vrstama proizvodnje:
razvojno stopnjo dela in družine^ in da
»čim manj je razvito delo, čimmanjši je obseg njegovih produktov, to-
rej tudi bogastvo družbe, tem bolj prevladujejo v družbenem redu ro-
dovne vezi.«
Določenost družbe po »produkciji stvari« torej izrine spolna
razmerja, »biološko reprodukcijo« v neko drugotno sfero, tako
da se le-ta kaže kot »naravna baza« družbe. Se bolj precizno,
z blagovno menjavo, razrednimi strukturami, niso več odločilni
družbeni element sorodstvena razmerja, pač pa druge oblike
gospodarske menjave, hkrati pa je s tem omogočeno postuli-
ranje družine kot biološke družine, torej ideologija biološke
družine.
Engels prepreči izpeljavo konsekvenc svoje teze z omejeva-
njem patriarhata na pisano zgodovino in na razredne družbe
oziroma s konstrukcijo mita o matriarhatu in nastopa patriar-
hata kot »zgodovinskega poraza ženskega spola«. Patriarhat
je tudi zanj vladavina moških, ki sovpade z razredno družbo in,
homologno temu, podrejenost žensk z ukinitvijo razredov in
privatne lastnine zgodovinsko odpade.
Označitev patriarhata za vladavino moškega ali njegova pred-
stava kot neke dualne strukture moški-ženska, vodi v nene-
hno ponavljanje diskusijskih argumentov, da je podrejenost
ženske družbeni fenomen da se »ženska ne rodi, ampak to
postane«, vendar ne eksplicira tistega, kar je temelj te »druž-
benosti«! Ni vprašanje samo, kaj žensko potisne v njeno spol-
no vlogo, pač pa zakaj žensko in moškega potisne v njuni raz-
lični spolni vlogi. Obravnavanje spolnega razmerja kot zgolj
relacije (gospostva/podrejanja) moški-ženska je v temelju
bjektl« lahko najbolje pokaže iluzijo postavke, da je zavest »osvešče-
na bit« pa hkrati ne ideologija. (Prim. L. Althusser, Ideologija in ideolo-
ški aparati države, zbornik tekstov Ideologija in estetski učinek, CZ,
Lj. 1980.
зв Prim. Marko Kerševan, Razredna analiza in marksistična družbena
teorija, Delavska enotnost, Lj. 1980, str. 134.
37	Nicos Poulantzas, Klase u savremenom kapitalizmu, Nolit, Bg.
1978, str. 20.
38	Marko Kerševan, op. cit. str. 26.
39	»... jezik, znanost, biološka reprodukcija niso baza družbene for-
macije, ker to niso tisi pojavi, ki bi prek razrednega boja povezali celo-
to družbenih pojavov v specifično strukturo, pa čeprav so še tako ba-
zičnega pomena za preživetje in eksistenco ljudi kot posameznikov in
človeka kot vrste ter s tem tudi vsake družbe. Jezik, biološka repro-
dukcija itd. so principu 'obči naravni pogoji' družbenega življenja«, M.
Kerševan, op. cit. str. 84.
Prim opomba. tega teksta.
zgrešeno, kajti zgolj skozi ta fokus se ne da dojeti njegov spe-
cifike (glede na npr. razredna razmerja) tako kot tudi razmerij
razrednega gospostva ni mogoče dojeti, če se jih pojasnjuje
skozi prizmo dveh antagonističnih razredov, ki se bojujeta v
areni zgodovine. Ni mogoče dojeti - ne zakaj je ženska zatira-
na, pač pa - zakaj se še zmeraj prostovoljno podreja, skozi ta
nuklearni odnos, ki je samo en vid celotnega spleta. Vendar
marksistično stališče sugerira prav to - primat razrednega
boja in s tem produkcijo izvržka - ženskega vprašnja ali pa po-
vzroči enostavno zanikanje - razredni boj ni nič, vse je v nu-
klearnem »spolnem razmerju« moški-ženska. Poskus »mark-
sistične« definicije patriarhata se vrti v začaranem krogu.
Patriarhat - Zakon očeta
Drugače je, če pojem patriarhata definiramo - kot zakon oče-
ta, kar implicira tudi preseganje analize dualnega odnosa
moški-ženska kot tistega, ki določa patriarhalno strukturo
družbe - kot sugerira Juliett Mitchell:
»Celo če sta si obe teoriji v pomembnih podrobnostih pravilni, pa ven-
darle obe - koncentracija na biološki problem in njegova tehnološka
rešitev kot tudi sociološka razlaga moškega gospostva in njegova
(miroljubna ali nasilna) ukinitev-vodita v zmoto. Kajti vlogo moških in
žensk v človeški družbi mnogo bolj definira specifina značilnost patri-
arhata - Zakon hipotetičnega predzgodovinskega umora očeta. Ta
'oče' in njegovi zastopniki - vsi očetje - so inkarnacija patriarhalne
družbe. Očetje, ne moški, so tisti, ki imajo oblast. In to ni niti vpraša-
nje biologije, niti neke določene družbene oblike, temveč je značilnost
človeške družbe kot take.«'*2
Sprejemanje »zakona očeta« kot konstitutivnega za spolno
razmerje oziroma za vzpostavitev človeške družbe kot take,
implicira tudi nujnost sprejetja dejstva, da ne obstaja nobena
»biološka« spolna razlika, oziroma, da obstaja vez biološka
reprodukcija - simbolno.
Kar se prikazuje, če privzamemo stališče razrednega boja, kot
naravna, biološka podlaga, to ni, marveč »to zgodovinsko
ostane šele z nastopom razredne družbe, ki biološko repro-
dukcijo - simbolno šele 'nevtralizira' v naravno podlago
družbe.«'^®
Juliet Mitchell zastavi patriarhat v temelju kot zakon očeta,
vendar svari pred
»razširjeno in usodno napako postavljanja resničnega očeta na me-
sto funkcije očeta ... Simbolna dimenzija je le nekaj, kar oče repre-
zentira, ne omejuje se izključno nanj..
Mitchell se v svojem delu (ki je kritika feminističnih »kritik«
Freuda) v tem opira na Freuda, Straussa in Lacana in se ome-
juje na dve glavni temi: »pomen simbolnega očeta in falusa za
institucijo civilizacije in na fundamentalni pomen, ki ga igra
razlika za postavitev človeka kot subjekta«. V tem napsrotuje
F. Engels ibid.
Juliet Mitchell, Psychoanalyse und Feminismus,
Suhrkamp 1985, str. 467.
Prim. S. Žižek, Znak (iznačitelj) pismo, ob izidu knjige. Problemi
163-168/76, str. 294-95.
"" Mitchell op. cit. str. 449-450. Primerjaj tudi postavko S. Žižka, da
»tisti tretji element, ki 'moti' simbiozo mati-otrok, ni 'empirični' 'realni'
oče, temveč sam red simbolnega, red zakona, ki ga oče 'upodablja' -
ni pa nujno, da je to ravno oče. Tak primer je samo v evropskih 'patri-
arhalnih' družbah, ker zakon lahko 'upodablja' tudi materi brat, stric
Althusser, Louis: Ideologija in ideološki aparati države, ideologija in
estetski učinek - zbornik (Althusser, Balibar, Macherey, Pecheux),
CZ,Lj. 1980.
O konceptu nedoločenosti (isto)
O ideologiji (isto)
Elementi samokritike, BIGZ, BG, 1975.
O Marxu i Freudu, MUS 1 /1979.
Balibar, Etienne: K vprašanju o teoriji fetišizma (pogl. IV iz knjige Cinq
Etudes du matérialisme historique), Problemi 173-175, str. 143-153.
Barett, Michèle: Potčinjena žena, problemi marksističke analize femi-
nizma, Radnička štampa, Beograd 1983.
Bebel, August: Ženska in socializem, CZ, Lj. 1960.
Braun Lily: Die Frauenfrage, Dietz Verlag, Bonn, 1979.
Bussener-Herrad, Ulrike: Bürgerliche und proletarische Frauenbewe-
gung (1865-1914), v: Frauen in der Geschichte, Annette Kuhn/Ger-
hard Schneider (izd.) Düsseldorf, 1984
Coontz Stephanie, Henderson Peta: Women's Work, Men's Property,
The origins of Gender and Class, Verso, London, 1986.
feminističnim poskusom, da bi pomen očeta in falusa omejili
na kulture, v katerih vladajo moški« po drugi strani pa »tezi, ki
so jo podali Reich, Laing in Firestone, da je treba v interesu
harmonije odpraviti razlike s sveta.«
»Ženske niso definirane kot ženske na podlagi svoje 'naravne' repro-
duktivne sposobnosti, temveč na podlagi njihove družbene uporabe
kot menjalnih objektov (kar vključuje izkoriščanje njihove reproduk-
tivne vloge)... Tehnološka ukinitev bioloških razlik med spoloma, ki
jo predlaga Firestone in drugi, ne daje nič: v tem oziru biologija sploh
več ni relevantna. V tem vprašanju v kakem pomembnem oziru ni bila
relevantna že od nastanka človeške družbe dalje. Kajti družba je na-
stala prav skozi razlikovanje med spoloma.«^®
Identifikacija patriarhata in človeške zgodovine seveda nič ne
olajša konstrukcije rešitve problema podrejanja žensk. Nas-
protno. Ta konstrukcija je s tega stališča šele nemožna, ker
računa az nezavednim, s tistim, kar deluje »za hrbtom« su-
bjekta, ki se hoče emancipirati, ki je - per definitionem - svo-
boden, zavesten dejavnik. Vprašanje »feministične revoluci-
je« kot ukinitve spolne razlike ali družbenega izenačenja se
tako pokaže v drugi luči - namreč kot utajitev tega, da bi po-
drejanje žensk lahko temeljilo v čem drugem kot v biologiji ali
ekonomiji. Natanko to pa izhaja z pogleda na podrejenost
žensk skozi konstrukt »ženskega vprašanja« (z narekovaji ali
brez njih), ki je konstrukt marksizma.
Brez teorije ideologije tudi teorija razrednega boja sama ne
more pojasniti, kdo in kako zaseda razredne položaje, prazna
mesta, ki jih producira razredni boj. Še manj pa lahko pojasni
produkcijo spolnih vlog, kot tistih mest, v katera bo določeni
individuum interpeliran kot spolni subjekt. Kajti
»razlike v razredih, zgodovinski situaciji, posebni družbeni situaciji
modificirajo pojavno obliko ženskega; toda glede na zakon očeta je
položaj žensk v vseh družbah in v vseh časih medsebojno
primerljiv.«"»®
Ženskost pa je konstrukt nezavednega, »delno potlačena na-
ložba, ki si jo je mogoče pridobiti le sekundarno in v popačeni
obliki«^^ in prihaja na dan kot simptom potlačitve konstituira-
nja subjekta (kot ženski - in moški - protest proti zakonu oče-
ta-histerija).
Do tu ni mogoče priti, če je ženskost tretirana kot rezultat deli-
tve dela. Vendar pa je to šele novo izhodišče, iz katerega izpe-
ljave bi bilo mogoče dojeti našo specifično univerzalnost po-
drejanja žensk,"® namesto projektov ženske emancipacije, ki
računajo s spreminjanjem zavesti ali z »dviganjem zavesti«.
Tako »radikalni« eminizem kot »marksistično« izboljševanje
položaja žensk zapadeta v isto iluzijo, v to, da je treba ukiniti
delitev dela, ki da je materialna osnova patriarhata oziroma v
to, da je treba spreminjati »patriarhalno miselnost«, ne da bi
pri tem razpolagala z analitično kategorijo patriarhata.
Vlasta Jalušič
(večinoma se to dogaja v hipotetičnih 'matriarhalnih' družbah). V za-
dnji instanci lahko očeta 'upodablja' določena čisto 'irealna' instanca
'duh prednikov' in podobno), ki se mati nanjo sklicuje, kot na Besedo,
ki se ji podreja« S. Žižek, Birokratija i uživanje, str. 80.
« ibid. 466.
op. cit. str 464.
op. cit. str. 462.
Na primer postuliranje nuklearne družine kot »biološke« enote
družbe, vprašanje »feminizacije« nekaterih t. im. »družbenih dejavo-
sti« . . .
Despot, Blaženka: Žensko pitanje i socijalističko samoupravljanje.
Problemi, ta številka.
Marksistička teorija/praksa i feministički pokreti, Simpozij Marksizem
in delavsko gibanje, Lj. 1985.
Engels, Friedrich: Izvor družine, privatne lastnine in države, MEID V,
CZ Ljubljana, 1976.
Načela komunizma, MEID II, CZ, Lj. 19.
Firestone, Shulamith Frauenbewegung und sexuelle Revolution (The
dialectic of sex), Fischer Verlag 1975
Freud, Sigmund: Totem i tabu, S. Freud, Odabrana dela 4, Matica srp-
ska, Novi Sad 1984
Gorz, André: Zbogom proletarijatu, Globus Zagreb 1983
Habermas, Jürgen, Bowenschen, Silvia: Gespräche mit Herbert Mar-
cuse (Weiblichkeitsbilder), Suhrkamp Verlag, F. a M. 1978
Hartmann, Heidi: Marxismus und Feminismus: Eine unglükliche Ehe, v
Lydia Sargent, Frauen und Revolution, Verlag Freunde der Erde, Ber-
lin 1983
Iveković Rada: Studije o ženi i ženski pokret, MUS 8-9/1981
Kerševan, Marko: Razredna analiza in marksistična družt)ena teorija.
Delavska enotnost, Lj. 1980
Kuzmanič, Tonči: O vprašljivosti »kmečkega vprašanja«, neobjavljen
tekst
Lane, Ann: Žene u društvu; Kritika F. Engeisa, MUS 8-9/1981
Lenin, V. Iljič: Velika pobuda, Izbrana dela IV., CZ Ljubljana 1950
Ler-Sofronič, Nada: Marksizam i feminizam, Predgovor h knjigi Michè-
le Barett, Potčinjena žena. Radnička štampa, Beograd 1983
Marcuse, Herbert: Marksizam i feminizam, v Merila vremena, Grafos
Beograd 1978
Marx, Karl: Kritika državnega prava (izbor), MEID I, CZ, Ljubljana
1976.
Prispevek k židovskemu vprašanju, isto
Kritika Heglove pravne filozofije: Uvod, isto
Kritika nacionalne ekonomije (Drugi rokopis: Odnos privatne lastnine.
Tretji rokopis: Privatna lastnina in komunizem. Kritika Heglove dialek-
tike in filozofije sploh), isto
Marx, Karl, Engels, Friedrich: Sveta družina (Skrivnost spekulativne
konstrukcije), isto
Nemška ideologija, MEID II CZ, Lj. 1976
Manifest komunistične stranke, isto
Mastnak, Tomaž: Delavsko gibanje in nova družbena gibanja. Simpo-
zij: Marksizem in družbena gibanja, Ljubljana 1985, obj, v Nova Revija
46/47 1986
H kritiki »Židovskega vprašanja«. Problemi 1/1985
Meillassoux, Claude: Odnosi proizvodnje i reprodukcije života, MUS
8-9/1981
Millet, Kate: Teorija politike polova, MUS 8-9/1981
Teorija spolne politike, O ženski in ženskem vprašanju. Krt 1986 - iz
Sexual Politics, Balantine Books, New York 1969
Mitchell, Juliet: Psychoanalyse und Feminismus, Freud, Reich, Laing
und die Frauenbewegung, Suhrkamp 1985
Frauenbewegung - Frauenbefreiung, Verlag Frauenpolitik, Münster
1978
Ortner, Sherry: Žena spram muškarca kao priroda spram kulture?
Zbornik Antropologija žene, Prosveta Beograd 1983
Pecheux, Michel: Diskurz in ideologije, v Ideologija in estetski učinek,
CZ, Lj. 1980
Poulatzas, Nicos: Klase u savremenom kapitalizmu. Uvod, Nolit, Beo-
grad 1978
Politička vlast i društvene klase (Političke i društvene kla-
se - VI Klasne strukture i prakse: Klasna borisa, Kapitalistička država
i ideologije. III Marksistička koncepcija ideologije)
Ideološki aparati: država, represija + ideologija? iz L'Etat, le Pouvoir,
le socialisme, Paris 1978, prevod v MUS 7-7/1979.
Roter, Braco: Kultura in razredni boj. Naši razgledi, 23. 7.1982
Rubin, Gayle: Trgovina ženama, zbornik Antropologija žene, Prosveta
Beograd 1983
Skievicky, Lydia: Modeli integracije emancipatorskog procesa: Anti-
fašistička fronta žena Jugoslavije 1945-1953, Problemi, ta številka
Zetkin, Clara: Zur Geschichte der proletarischen Frauenbewegung
Deutschlands, pietz veriag Beriin 1958
Žižek, Slavoj: Žene kao simptom razvoja, v Birokratija i uživanje, ra-
dionica SIC, Beograd 1984
Kultura in spolnost. Naši razgledi 27. 8.1982
Kultura in ideologija. Naši razgledi 9.7.1982
Zapisek ob Heglovi »Fenomenolgiji«, Problemi 173-175, str. 213-215
Znak (označitelj) pismo, ob izidu knjige. Problemi 163-168, str.
294-305.
8
o USODI SUBJEKTA
POST-MODERNIZAMI
ŽENSKO U FILOZOFIJI
Tokom posljednje dvije decenije feminizma u filozofiji, kako je
prakticiraju kritičarke i kritičari (muškog) gospodstva,
Herrschaft, degažirale su se, medju ostalima tri teme koje mi
se čine posebno zanimljivima iako još i nezaključivima. One
će upravljati i razmišljanjem o problemima koje uvidjamo u no-
vije vrijeme, a od kojih ču neke navesti u drugom dijelu teksta.
Tri polazne teme
(1)	Prva medju njima u većoj je mjeri obilježena marksizmom
(iako ne isključivo), a tiče se kritike porodice i kritike sfere
rada, odnosa proizvodnje dobara i proizvodnje života itd. Kriti-
ka porodice ovdje nedvosmisleno implicira i kritiku države,
koja se onda proširuje i na sve ostale teme, uglavnom vidjene
socio-politički i ekonomski, a manje filozofski (rad, odgoj,
obrazovanje, socijalizacija, obitelj, crkva itd). Ovaj bi se pri-
stup i kritika danas nešto manje u opticaju s obzirom na za-
padnu Evropu, još uvijek vrlo uspješno mogao koristiti s obzi-
rom na tzv. socijalističke zemlje i na zemlje u razvoju, gdje nije
nimalo zastario (važno je da ta vrsta analiza bude veoma kon-
kretna). Bio je to za mene i moju generaciju žena u mojoj ze-
mlji (ali, vjerujem, i drugdje) ujedno i prvi susret sa feminiz-
mom. (Napominjem da nam u to doba marksisti muškarci
uglavnom još nisu priznavali da kritika porodice itd implicira i
kritiku države, budući da su ugled za bavljenje tom »vrućom«
temom željeli za sebe zadržati).'
Prvi val feminizma, ne računajući univerzalnu S. de Beauvoir,
došao nam je iz SAD, ali smo ga poznale tek kasnije i povrat-
no. On nam je, recimo, bio manje primjeren od talijanskog hi-
storijskog feminizma jer se nije oslanjao na tradiciju radničkih
borbi, ali je zato donio novosti kao što je američka feministič-
ka kritika psihoanalize, fenomenologija ženske svakodnevni-
ce, analiza i kritika oblika ponašanja itd.^
(2)	Drugo je pitanje ono o subjektu priželjkivane promjene i o
njegovom identitetu. Problem subjekta je mjesto ukrštanja fi-
lozofije i psihoanalize (više francuske nego američke, daka-
ko). Ovo pitanje ostaje aktuelno do danas, kao i prethodno
uostalom. Pitanje subjekta jeste i pitanje koje marksizam po-
stavlja feminizmu, ali koje pokreću i neki drugi pravci filozofije.
Dijelom je ono i lažan problem. Osnovni argument feminizma
protiv klasičnog marksizma bio je da se žensko pitanje ne dà
svesti na klasno. Marksistički je argument bio da se žensko
ne može konstituirati u »subjekt« ako se ne želi definirati
samo negativno, nasuprot muškome (čak i mnoge feministki-
nje ga prihvaćaju). U ovome je marksizam legitimni nasljednik
hegelijanstva, a u svakom slučaju on računa sa »jakim« po-
1	navešču samo neke autore iz tog vremena koje, uostalom, ne sma-
tram nužno zastarjelim, iako se interes filozofkinja-feminista danas
usmjerava na druge prioritete: Rosaria Manieri, Sheila Rowbotham,
M. A. Macciocchi, Chiara Saraceno, Cl. Meillassoux i dr.; za mene lič-
no bila je odlučujuća knjiga više autora La coscienza di sfruttata,
Mazzetta, Milano 1972; S. de Beauvoir se podrazumijeva: kasnije,
Michèle Barrett i druge. U Jugoslaviji odlučno i odlično u okviru spe-
cifičnije marksističkog feminizma radi Blaženka Despot.
2	Sh. Firestone, J. Mitchell, K. Millett, B. Friedan i dr., koje smo tada
čitale.
3	Ženski je subjekt sada prepoznat kao »slab«, ali ovoga puta uz po-
zitivnu kvalifikaciju te »slabosti«. Relativni subjekt, jer ženom se ne
radjamo već postajemo, - de Beauvoir, i štaviše jer čovjek jest ono
vijesnim subjektom, onim koji daje perspektivu povijesti i filo-
zofiji povijesti samoj (a taj je danas kritiziran iz okrilja samog
marksizma, v. cjelokupni rad Agnes Heller npr.). No neke dru-
ge orijentacije u filozofiji, npr. razni post-strukturalizmi, filozo-
fija jezika, psihoanaliza, analitička filozofija itd. ne računaju s
jakim subjektom, a time niti s jednodimenzionalnim pravolinij-
skom centriranom poviješću (u tome su bliže feminizmu, što
ne znači da se za ovoga nužno i zanimaju). Sa svoje strane,
žene su takav stav u praksi i teoriji reklamirale čak i prije nego
što se kristaliziralo ono što od nedavno naziva post-
modernizmom ili pensiero debole: radi se o uvažavanju prava
na život slabog, nedominantnog subjekta. Taj se odmah javlja
kao pluralistički (značenje pojma »subjekt» se malo pomiče),
pa izmedju ostalog i ženski - kao jedna od mogućnosti. Impli-
cirana je i veća tolerancija, koja nije uvijek evidentna. Doista,
ideja se o jednom ženskom ili relativem subjektu® pojavljuje
nezavisno mada istovremeno (ili možda malo preuranjeno?)
na tragovima šezdeset i osme u Evropi - pojavljuje se iz okrilja
lične svakodnevnice i iz zajedničke političke borbe a ne iz teo-
rije koja dolazi kasnije. Odbijanje ženskog pokreta da se po-
dredi logici drugoga," odbijanje od strane žena da se dádu de-
finirati, odrediti, imenovati od strane muškarca i društva, od-
bacivanje pretenzije da se ideje legitimiraju u aroganciji su-
bjekta koji ih pronosi, odbacivanje rascjepa izmedju teorije i
prakse i si. - svi veoma živo sprovedeni u politici feminizma,
zatim delikatnosti uravnoteženog odnosa izmedju organizaci-
je i spontanosti, odbacivanje klasičnog partijskog načina
udruživanja - sve su to evidentni znaci odbacivanja dominan-
tnog subjekta, uz praktične i teorijske poteškoće što ih to im-
plicira. Koincidencija sa nekim idejama post-moderne primi-
jećena je uglavnom tek kasnije, a istovremeno se ova za femi-
nizam uglavnom ne zanima. Feministkinje u filozofiji dugo su
bile zauzete pružanjem otpora općem jakom subjektu filozofi-
je sâme u cjelini. Tek potom je filozofija svoje spoznaje primi-
jenila i na sebe i time sramežljivo počela odudstajati od toga
da sebe postavlja na pijedestal znanosti nad znanostima s
prešućenom autoritarnim subjektom zaklonjenim iza mita
»Teorije«. Ovo je okolnost koju u feminističkoj kritici filozofije
valja još eksploatirati.®
Ujedno, pažnja i težište pitanja subjekta premješta se danas
(zajedno sa cjelokupnim, ne samo ženskim, horizontom) sa
političkog i socijalno-ekonomskog (dakako, ne napuštajući ih
nepovratno) na područje estetskog, sa makro-političkog na
mikro-političko, sa grupnog (klasnog itd.) na individualno, sa
moralnog na molekularno. Koincidencija, konvergencija u
smislu jednog odustajanja od herojskog tona u filozofiji posta-
je sada uočljiva.®
što nije, a nije ono što jeste, - Sartre.
" Logici »prioriteta« gdje se smatralo da ženski problemi mogu sa-
čekati, logici klasne borbe, tradicije itd.
® U vezi s pitanjem subjekta promjene u slučaju ženskog, koje nam
se teorijski razjasnilo tek kasnije a koje smo, iz mnogih izvora, identi-
ficirale kao lažno i pogrešno pitanje, - moguće je navesti mnogo lite-
rature iz šireg vidokruga: spomenut ću samo medju ženama L. Iriga-
гау, J. Kristevu, S. Kofman, S. Bovenschen, a potom i književnice, kao
npr. M. Duras, Krista Wolf, H. Cixous, možda Irena Vrkljan, i druge.
® U obzoru su odjednom - da spomenem samo neke - Derrida, Fo-
ucault, Deleuze-Guattari, Lyotard, Theweleit, Sloterdijk, Serres, a već
prije njih mnogi antropolozi, sociolozi, psihoanalitičari, historičari.
(3) s tim se javlja i treća tema zanimljiva u vezi s feminizmom,
a to je pitanje političkog programa i projekta kojim se misli po-
stići promjena muškog društva u odnosu na žene u jednu za-
jednicu ravnopravnih. Ovaj će se vjerojatno ocrtati veća diver-
gencija od ostalih tokova filozofije, i ovo je pitanje najaktuelni-
je od sva tri. Ono je i zavisno o prethodnom i predmet je mogu-
će nesuglasice medju teoretičarkama. Iz njega neposredno
proističe pitanje tipa političke akcije.'' Politički programi akcije
ženskih pokreta bili su raznovrsni, ali su svi nicali u otporu i
kontradikciji prema vladajućim zakonskim prilikama i pre-
ma običajima i konkretnoj opresiji (crkva, porodica, zapo-
šljavanje, tradicija, škola, pobačaji itd.), ovisno o zemlji. Moti-
vacija je gotovo redovno dolazila iz novonastale kontradikcije
izmedju životne prakse i zakonskih normi (tamo gdje je pro-
turječnost manje naglašena, npr. gdje je društvo tradicionalni-
je, motivacija za ženski pokret je slabija).® Izazovi su dakle
uvijek bili konkretni i izlazili iz prakse, pogadjali pravne norme
neposredno a običaje i praksu posrednije. Zajedničko im je u
principu opet samo to da se odredjuju negativno u odnosu na
datost.
Što se tiče pretpostavljenih društvenih projekata, vizije slo-
bodnog društva ravnopravnih spolova, feminisičke su utopije
patile od iste slabosti kao i sve ostale utopije, ali su imale
uglavnom samo idejno-religijsku dimenziju, a manje su bile
proizvodne ili manje spomena vrijedne (za sada) na planu
stvaralaštva - filozofije, filma, književnosti ili ostalih
umjetnosti® (dok »muška« utopija ima sve te dimenzije). Po-
znati su feministički primjeri Sulamith Firestone, čija utopija
počiva na pretpostavci osvojene uslužne tehnologije, ili Laine
Morgan koja »rekonstruira postanak čovjeka iz žene, a prvo-
bitno iz majmunice, itd.
Osnovno što utopijama ne pada na pamet, to je pitanje koliko
utopija, budući jedna (kršćanska) teološka shema, i dakle hi-
jerarhijska, implicira totalitarizam? Sve do nedavno, pažnja se
redovno poklanjala estetsko-etičkim idealnim vrijednostima
utopije (Bloch, npr.), ne vodeći računa o tome što sve ideal
transcendencije implicira na kraju krajeva ipak u smislu nor-
mative i hijerarhije. Teološka shema je potvrdjivanje istoga
pod-subjekta od strane dominantnog subjekta (Sloterdijk).
Ona je krpljenje diskontinuiteta vladajućeg subjekta kroz is-
ključenje trećeg a sakrivanje i ugnjetvanje druge. Zatim, utopi-
ja je nešto što će njen ideator smatrati dovoljno vrijednim da
predloži kao opće dobro, dobro za sve: u toj se ravni kreće i
post-modernistička sumnja u utopije. Slijedi pitanje - kako to
sprovesti, i ko će to i u čije ime sprovesti? Kako izbjeći da se
bar nekima (onima koji projekt odbijaju) svar ne nametne
(»diktatura proletarijata« izgledala je kao rješenje iz odgova-
rajuće perspektive)? Kako, dakle izbjeći autoritarnost, domi-
naciju, prisilu?
Post-moderna je u filozofiji, zajedno s detronizacijom subjekta
i filozofije povijesti naravno dovela u pitanje i utopiju i time na-
glo uvela u bazu teorijskog horizonta jedan iznenadni i opći re-
lativizam. Završeno je sa velikim pri-povijestima (les grands
discours) i sa normativnim projektima (F. Lyotard). Opća glo-
rifikacija razlika započeta u prethodnom razdoblju sada prete-
že prema nerazlikovnosti: Lyotard će govoriti o post-
modernom trans-seksualnom uniseksu, a Deleuze-Guattari o
7 Vidi Elisabeth Badinter, L'une est l'autre, Ed. O. Jacob, Paris 1986.
Ona kaže da je žensko pitanje teorijski riješeno na Zapadu te da ko-
lektivna borba više nije potrebna: dovoljna je individualna akcija, a
ravnopravnost i jednakost žena (pretpostavljena već u gradjanskoj
revoluciji) doći će svojim tokom kojih 200 godina nakon našeg femi-
nizma (radi se u uobičajenim historijskim ritmovima). Voljela bih da je
tako, no bojim se da je ta procjena previše optimistička, a osim toga
vjerujem da žene nemaju strpljenja da čekaju skrštenih ruku da se
povijesni proces sam od sebe dokonča. U njenoj procjeni nazirem
neku naivnu vjeru u nepovratni hod napretka: možemo li biti sigurne
da su procesi tako ireverzibilni? U pogledu ugnjetavanja, bojim se da
ne. Nije li se npr. ropstvo ponovilo u povijesti?
® Ovaj važan faktor mobilizacije izostao je u zemljama gdje stvar nije
bila zaoštrena baš najgorim vrstana zakonodavstva na račun žena i
gdje su ekonomski itd. prioriteti drugi. Paradoksalno, feminizam se
tako pojavio u zemljama najveće kontradikcije izmedju zakonoda-
vstva i promijenjenih običaja, a to nisu ni izdaleka zemlje u kojima je
ženama u cjelini najlošije, naprotiv. Pokret se javio prvo tamo gdje su
oblici realne emancipacije u praksi prevazišli zastarjele zakone (npr.
razvod braka u Italiji), ali ne tamo gdje običaji, naprotiv, još uvijek za-
ostaju za relativno naprednijim zakonodavstvom (npr. neke socijali-
devenir-femme (postajanju ženom) - živjele razlike ali, ako su
sve razlike istog statusa, imamo posla s mnoštvom bez priori-
teta, bez hijerarhija, bez težnji, uz potpuni relativizam. Ostaje
eventualno (kod Deleuzea eksplicitnije nego kod Lyotarda, u
vidu molekularnog, mrežastog ili kristalnog itd.) djelovanje
mic-po-mic, na mikro-razini, individualni mada i mnoštveni (ali
ne grupno odredjen) otpor linije bijega; i ostaje (kod Lyotarda
eksplicitnije nego kod Deleuzea) teorijsko djelovanje; ovo je
eventualno s normativneg premještemo na plan estetskog s
kroz kodifikaciju se dematerijalizira (Les Immatériaux, 1985).
Lijepa je zamisao - ne zacrtati politički program. Ali, kako je
negdje rekao Maldonado, ako mi to ne učinimo, još uvijek ne
znači da to neće učiniti neko drugi za nas i na našem mjestu.
To je realna opasnost ekstremnog relativizma.
Problemi danas i neki putokazi
Kroz kritiku nekih od spomenutih aspekata savremene filozo-
fije pokušala bih navesti tačke u kojima smatram da se žen-
ska kritika filozofije (da ne kažem, pretencioznije ali i nepri-
mjerenije - feministička filozofija) - jer to je ono što radimo -
razlikuje od svog okvira nadjenog u post-modernoj. Navest ću
i tačke u kojima mislim da se mora i dalje razlikovati, kao i nje-
ne izglede kako ih vidim.
Jedna od bitnih komponenti, za feminizam, jeste pristajanje uz
nenasilje. Nenasilni modus vezan za ženski pokret (katkad iz-
nevjeren) čini mi se konstitutivnim a ne sporednim. Njegove
tragove možemo pročitati i u neodlučnostima žena oko vlasti-
tiog grupnog Ili individualnog identiteta. Žene se rukovode iz-
vesnom »hazarskom« logikom (u pavićevskom smislu), u svi-
jetu dominacije dosad uglavnom gubitničkom. Kako to izvrnu-
ti? Postoji u feminizmu uporna tendencija promjene vrijedno-
sti, gdje bi se valorizirala specifina »snaga« slabih.
Drugdje je već sprovodjena kritika Deleuze-Guattarijevog ter-
mina devenir-femme, koji se kod njih javlja kao jedna od me-
tafora ideala decentriranja jakog subjekta i nema osobite veze
sa ženama,'® kao i neobičnog Lyotardovog odredjenja (Les
Immatériaux, katalozi) jedne uniseks trans-seksualnosti
(spolno neutralne!) koja bi navodno odlikovala post-
modernizam (a kritiku neutralnosti najbolje je, naime, uz. L. Iri-
garay, sproveo sam Lyotard
Promjeri dvojice filozofa (Deleuze, Lyotard) u ovom kontekstu
upućuju još na jedan važan aspekt problema projekta i progra-
ma, a to je nerješiv i rijetko evociran problem recepcije. Kako
navesti da vas makar čuje u jednoj sredini sluha naviknutog
isključivo na poznati vladajući monolog? To pokazuje da u
slučaju onih (kao što su žene) za čiji govor postoji slijepa i
gluha mrlja, projekt i program nisu nešto što se može u potpu-
nosti ili uopće odbaciti, uprkos njihovoj novostečenoj općoj
nepopularnosti zbog devalviranja utopija. Po pitanju projekta
mislim dakle da žene treba da ostanu pozitivnije i konstruktiv-
nije orijentirane od ostalih političkih i filozofskih orijentacija
post-šezdeset-i-osme provenijencije, i to zato što se ne mogu
nadati da će drugi zastupati njihove interese.
To nas vraća na pitanje subjekta. Decentrirani slabi subjekt je
lijep etički ideal, pod uvjetom da skupinom slabih ne vlada je-
stičke zemlje). U ovom posljednjem slučaju, dešava se katkada i to da
se ženska problematika premiješta, npr. u religijski okvir, jer se ne
može izraziti na političkom planu.
® Ili ja ovu nisam proučavala: svakako, osobito u SAD postoji cijela
mistifikacija matrijarhata i si. prenesena na plan likovnog izraza ili
književnosti.
Vidi Rosi Braidotti, Femmes en philosophie, questions á sui-
vre ..., »La revue d'en face«, 13, 1982; Revidirana etika: žene i filo-
zofija i žene u filozofiji, »Filozofska istraživanja« 16, 1986. R. Iveko-
vič, Prazno mjesto drugoga/druge u postmodernoj misli (La place
vide de l'autre dans la pensée post-moderne), referat sa simpozija o
Postmodernizmu, Zagreb 1986., u istoimenom zborniku. Naprijed,
Zagreb.
Sudbina »slabog« subjekta i kritika »postajanja-ženom« (Destin du
sujet dit »faible« et critique du »devenir-femme«), referat sa kursa
Etika i poetika ženskog pisma u lUC u Dubrovniku, 1986.,u časopisu
»Književnost« 8/9, 1986. Takodjer, zbornik referata u izdanju John
Benjamins Pubi. Comp., Holandija. Primijenjena filozofija i prizivanje
drugoga, »Filozofska istraživanja« 16,1986.
^^ Za kritiku Lyotarda, R. Iveković, Jedna filozofska izložba...,
»Gordogan« 19,1986.
10
dan jaki subjekt. Slabi subjekt može biti ideal jedino za domi-
nantnog subjekta samog, onoga koji bi se dobrovoljno, u svo-
joj dobrohotnosti na koju ne možemo računati (koja je, medju-
tim, dobrodošla) razvlastio. Ženski subjekt promjene ostaje za
sada u sebi ipak paradoksalan i htio-ne-htio odredjen svojim
konekstom otpora i konfrontacije. Ne vidim u tome ničeg fatal-
nog. Negativno je odredjenje prvo a ujedno je i ono koje najvi-
še motivira: sigurno znamo što ne želimo biti, naime upravo taj
potpuno determinirani podredjeni sub-jekt. Dio identiteta do-
lazi iz buna, a drugi dio, pozitivan, tek se postepeno i mukotrp-
no degažira. Paradoksalni ženski subjekt karakteriziran je od
početka onim izmedju: izmedju dva spola, dvije generacije
dva ili više identiteta, izmedju »slabog« i »jakog«, on je ne
samo nešto nasuprot i izvan (prvog subjekta), nego je i spona
izmedju sebe i drugog. Nešto od tog izmedju mora biti
sačuvano.'^ Iz ovdje navedenog obzira on se mora moći defi-
nirati tek zato da bi se potom jednom mogao sa ravnopravnih
pozicija sam rastvoriti. I tada bi bilo moguće ono što prema
Deleuzu danas nije moguće - a to je postajanje muškarcem.
Nema postajanja većinskim, kaže on. Ali »muškarac« tada
više ne bi bio nešto većinsko (čitaj: nešto dominirajuće) kao
danas, nego bi bio samo »jedan od«. No to su apstrakcije, šta
bi bilo kad bi bilo. Konkretnije, hoću reći da žene ne smiju odu-
stati od minimuma političkog programa, jer im ravnopravnost i
slobodu neće niko pokloniti.
Ovdje bi trebalo voditi računa i o preliminarno važnom aspektu
ontologiziranja razlike žensko-muško, kojeg se na žalost doti-
čem samo u digresiji. Već je S. de Beauvoir bila zapazila jednu
neugodno nesvodivu razliku (koju je ona interpretirala kao ne-
povoljnu po žene, ali koju će druge revalorizirati): u ženi se
kao o jedinki povrdjuje vrsta. Vrsta, kod žene koja radja i ne
samo kod nje, ide na štetu pojedinke, na štetu ženskog roda
takodjer. Kasnije, L. Irigaray će, kroz više faza svoga rada,
razliku unijeti duboko i u ontološku (a ne samo etičku)'® pro-
blematiku. Muški je rod globalno, planetarno ovladao kao mo-
del. Muški je model Idejno općevažeći. To je sigurno asimetri-
ja, no u njoj muškarac (= dominantni subjekt) zapravo nepri-
mjetno obrće jednu drugu i to prvotnu asimetriju, onu materi-
jalnu, u kojoj se žensko daje dvaput tamo gdje je muško jed-
nom jedanput se daje kao stvarno opće ležište i mjesto sus-
reta, kao matrica, a drugi put kao specifično žensko). Inicijal-
na asimetrija tema je psihoanalize koju filozofija teško prizna-
je. Psihoanaliza je u tome inače dvosmislena, ali je jasno da
se čak i na temelju zamišljene prvobitne asimetrije mogu pret-
postaviti različite ženske molarne i molekularne politike (opet
Ove aspekte analizira L. Irigaray, pokušavajući da formulira jedan
pozitivan pristup kao i pozitivne odredjenje ženskog.
13 Vidi njenu Ethique de la différence sexuelle, Minuit, Paris 1984.
1" Douglas Hofstadter na zanimljiv način formulira i formalizira asi-
metriju medju spolovima u svojoj knjizi Metamagical Themas, Que-
sting for the Essence of Mind and Pattern, Basic Books, 1985 (ili
Penguin Books, Harmondsworth, 1986). Tendenciju seksističkog je-
zika da muški rod tretira kao normu, a ženski kao izuzeak i otklon, on
naziva the slippery slope od sexism (u slobodnom prevodu, »klizava
naklonost seksizma«), i kaže (op. cit., 151): »Kada generički termin i
obilježen' termin (tj., spolno-specifični termin) koincidiraju, postoji
mogućnost mentalnog zamućivanja od strane slušača i čak od strane
govornika«. I nadalje (ibid, 154): »Bit je tipične klizave naklonosti ovo:
ona uspostavlja čvrsto 'rukovanje' izmedju generičkog i muškog na
taj način da je žensko ostaljeno pred vratima. Muško nasljedjuje ap-
straktnu moć od gneričkog, a genričko nasljedjuje moć koja dolazi sa
specifičnom slikovnošću. Evo primjera za efekt kada generičko ubire
prednost iz specifičnog 'Čovjek stvoritelj svoje sudbine' ('Man for-
ging his destiny': 'man', kao i naše 'čovjek', načelno predstavlja oba
spola, ali zapravo više 'liči' na muškarca, prim. prev.). Ko može odoli-
ti a da ne pomisli na nekog velikog mitskog grubijana koji se probija
kroz prašumu ili na neki drugi način napreduje? Da li se slika žene
makar i izdaleka evocira? ozbiljno sumnjam u to. A za obrnuti slučaj,
razmotrimo ove bisere: Kennedy je bio čovjek (man) za svaku priliku.'
'Feynman je najpametniji čovjek (man) na svijetu.' 'Samo je čovjek
(man) sa jakom estetskom intuicijom mogao stvoriti opću teoriju rela-
zalazimo u pitanje projekta-programa).'"
Nazire se i često zanemareno pitanje ishodišta. Žene i mu-
škarci feministi nemaju po mom sudu iste razloge da žele rav-
nopravnost spolova. S tom razlikom možemo i moramo ostati,
ona možda nije svodiva: za prve (žene), radi se o elementarnoj
pravdi. Za druge (muškarce) radi se o pretežno drugostepe-
nom i ponešto estetiziranom idealu, i možda još uvijek o dav-
nom snu simetrije. Zene u promjeni imaju manje da izgube. A
mnogi su se muškarci snašli kako da i u promjeni dobiju (na
ugledu itd.). Ova razlika ima slikovitu analogiju u razlici izme-
dju crnih i bijelih protivnika apartheida u Južnoj Africi, koja je
takodjer nesvodiva.i®
Katkada se javlja izvjestan neočekivani (obično privremeni)
medijator tradicionalno inače kritiziran od strane feminizma:
politički pokret, partija ili država, koji ženski potencijal otpora
više ili manje instrumentalizira (što ne mora uvijek biti rdjavo),
ali može da iznese dio promjena kao »delegirani« izvršitelj
promjene. U mnogim situacijama a naročito u predgradjan-
skim ili negradjanskim društvima to može biti pozitivan faktor
emancipacije za žene: tako je bivalo u doba većine revolucija
(sve dok naknadno represija nije opet okrenuta prema žena-
ma), a nešto slično se dogadja i u zanimljivom eksperimentu
mirnodopske »revolucije« koju u Burkina-Fasou sprovodi mla-
di predsjednik Thomas Sankara. To je prosvijećeni voluntari-
stički državni feminizam koji se po mom znanju po prvi put ja-
vlja u ovako ranoj fazi razvoja, a originalan je utoliko što eks-
ploataciju žena smatra primarnom, tj. osnovom ostalih ne-
pravdi.
Sve nas ovo vraća i na pitanje validnosti pojma napretka,'®
kao i na pitanje relativizacije povijesnosti, koja je inače bitna
crta, i dobrodošla, pos-moderne. Premda mi se zahvaćanje
ovih problema u post-modernoj i u pensiero debole čini danas
povoljnim, nakon razdoblja apsolutizacije koje su pojmovi po-
vijesti itd. bili predmet u izvjesnom dogmatskom marksizmu,
mislim da je interes žena da nikad ne pristanu na potpuni rela-
tivizam jer tada ne bi više imale osnova da brane svoje intere-
se. Neke prioritete valja bez sumnje ipak artikulirati i zadržati
(istina je da se i oni mogu i moraju mijenjati s vremenom): u
općoj relativizaciji, nepravda i patnja se ipak ne mogu relati-
viirati ni apstrahirati.
Uz sve simpatije prema post-modernoj (široki compagnon de
route) koja im je bliska, srodna, iz koje su dijelom takodjer, fe-
ministkinje ne treba da zavara post-moderno odustajanje od pro-
jekta društvene promjene. Ženski projekt je jedan od kojeg ne tre-
ba odustati.
Rada Iveković
tiviteta.' Malo je ljudi (men) učinilo više za nauku nego Stephen Haw^-
king.' 'Leopold i Loeb su željeli provjeriri teoriju da su kriminalci ljudi
(men) sa dovoljnom inteligencijom.' Zašto, ovdje 'čovjek' i 'ljudi' (man
and men)? Odgovor je: da bi se iskoristilo efekt kada specifično crpi
korist iz generičkog. Moć riječi 'čovjek' ('man') dobrim dijelom emani-
ra iz njene bliske veze sa mitskim 'idealnim čovjekom' ('ideal man'):
Čovjek (Man) Mislilac, Čovjek (Man) Pokretač, Čovjek (Man) čiji je
Najbolji Prijatelj Pas.«
(U srbskohrvatskom se generička i specifična upotreba ne poklapa
posve s onom iz engleskog, ali je Fofstadterova shema u cjelini važe-
ća i ipak prepoznatljiva. Razlika je samo u tome što načelno postoji
»neutralna« riječ »čovjek« koja pokriva i ženu i muškarca. Ali znamo
da ona bolje pokriva muškarca, i da se prešutno koristi umjesto »mu-
škarac«, tako gdje se umjesto »žena« može koristiti samo uz specifi-
kaciju. Ženski je rod i u našem jeziku obilježen, a tendencija ista.
Primj, E. I.)
15 Breyten Breytenbach negdje kaže da ga iozvjesnot o tome da će
jednoga dana biti odbačen od strane crnih boraca protiv apartheida
ne može spriječiti u tome da se na njihovoj strani ipak bori.
1® Drugdje sam pisala o njegovoj relativnosti u raznim kulturama po-
zivajući se na A. Heller, K. Axelosa, Lyotarda i tako redom, npr.:
Postmoderna otvorena sistematika razrjeâena u »mekoj« misli, ča-
sopis »Republika« 10-12, 1985, ili Vrijeme indijske tradicije i povi-
jest u postmodernoj, časopis »Kultura Istoka« 9, 1986; takodjer i Le
temps dans la tradition indienne et la conception post-moderne de
l'histoire, čas. »Synthesis Philosophica« 2,1986.
11
o NARCIZMU ŽENSKE
Trditev, da je ženska »nerazumljiva« sktivnost, da je protislov-
no bitje, ki uhaja jasnim opredelitvam, je bila in je trajen ste-
reotip vseh kultur. Te izjave nikakor niso le nedolžen opis dej-
stev, temveč praviloma uvod v razpravljanje o tem, da ženske
ne izpolnjujejo določenih standardov normalne človeškosti.
Za njimi so se skrivala največkrat razočaranja moških nad
dejstvom, da ne razumejo in »obvladajo« nasprotnega spola.
Zato se ni čuditi, da zgornjim izjavam praviloma hitro sledijo
očitki kot so, da ženske v bistvu vedno ljubijo le sebe in se tru-
dijo da bi ljubljeni objekt pritegnile nase, celo takrat, ko se zdi,
da se povsem žrtvujejo zanj. V teh preprostih izjavah se skriva
več kot izdajajo. Skriva se sistem pertormativnih izjav, s kate-
rimi so vladajoče kulture uspevale v stigmatizaciji žensk kot
manjvrednih od moških. Prav tako jim ne moremo odrekati
tega, da zadevajo na neko določeno dejanskost v erotičnem
življenju moških in žensk.
Že samo zatrjevanje ali prepričanje, da je ženska, njen način
doživljanja, čustvovanja, komuniciranja, še zlasti njeno vede-
nje v odnosih z moškimi nekaj, kar je nedostopno jasni razlagi
in razumevanju, izključuje žensko iz sveta diskurza, s tem pa
tudi iz obsega univerzalnosti, resnice itd. Njena početja se s
tem neizogibno predstavijo kot ne-smiselna, partikularna, var-
ljiva, skratka, znajdejo se skupaj s početjem otrok, odrinjen-
cev, duševnih bolnikov ipd., v tistem področju človeške dejav-
nosti, ki je razumen človek ne more jemati resno. Vendar pa
prav to, kar se zdi partikularno,_necelostno, varljivo, postane
paradoksalno samozadostno. Čim se izrinjeno združi okrog
»nerazrešljive skrivnosti«, se zdi, kot da se vrti le okrog same-
ga sebe, se ogleduje v vseh stvareh, ljubi le sebe. Prav to pri-
vlači vse tiste, ki se čutijo različni in bolj dejanski od omenje-
nih partikularnih, necelostnih, varljivih subjektov in njihovih
dejanj. Ženske, otroci, marginalci vseh vrst so s stališča »nor-
malnega«, zrelega moškega, ki je doslej reprezentiral univer-
zalnost rodu, racionalnost, resnico, zato obenem ljudje z man-
kom, toda tudi neznansko izzivalni, privlačni, da, celo vredni
zavisti.
Tipična forma tega protislovnega odnosa se razodeva v sin-
tagmi o ženski kot narcistični osebnosti. Predstave o žen-
skem narcizmu se zde, kot da idealno združujejo najširši sklop
stališč o »tipični ženski«. Zaljubljenost vase se druži z veliko
odvisnostjo in nemočjo jaza, spontanost z afektivnostjo, emo-
cionalnost s preračunljivostjo, itd. Tem nasprotne in komple-
mentarne so seveda predstave o »tipičnem moškem«, ki je
nenehoma odprt v svet, k objektom svojih želja, ki ni odvisen
in nemočen, deluje racionalno, drži se načel. Bistvena vloga
takšnih tipizacij je, da se z njimi lahko enostavno opraviči sle-
herni polom v odnosih med spoloma, skratka, da se z njimi
obrazloži zakaj »tisto ne gre« in zakaj tu ni krivcev, če pa že
so, so to v prvi vrsti ženske. Ali kot je zapisal Béla Grunberger,
dekle rabi nekoga, ki bi jo podpiral, ki bi ji zagotavljal narcistič-
no potrditev sebe, ki jo stalno potrebuje. Tragično pri tem je,
da je njen seksualni partner natanko tisti moški, ki se je že v
svojem otroštvu naučil zaničevati narcizem in to s pomočjo
močne »sadistično-analne« komponente (Grunberger, 1977,
str. 106). Drastično rečeno, to pomeni, da je za žensko naj-
boljši ljubimec ravno tisti, ki jo nujno prevara in obratno, da je
tisti, ki je ne prevara in se nanjo trajno naveže, slabši in manj
»moški«.
Tudi Freud je v enem svojih prelomnih spisov, »K uvedbi nar-
cizma« (1914) ugotavljal tesno zvezo narcizma in ženskega
značaja. Za narcistične ženske je značilno, da želijo biti lju-
bljene in je tudi njihova predaja v ljubezni le način, kako si s
tem pridobijo naklonjenost in ljubezen moškega. Takšne žen-
ske so po njegovem celo najbolj privlačne za moške, ne le za-
radi lepote, temveč zaradi psiholoških odnosov. Ženski narci-
zem kot da izziva moškega, namreč njegov lastni narcizem, ki
pa se ga je nekoč prej odrekel (to naj bi bil rezultat razrešitve
ojdipovega konflikta pri moškem). Freud sam je podčrtal po-
dobnost narcizma žensk in njegove privlačne sile za moške z
dražjo (in narcizmom) otroka, ki počiva na samozadostnosti in
brezskrbnosti otroka. Ko je Freud pisal o ženskem narcizmu,
je imel pred očmi predvsem tako imenovano žensko samolju-
bje, občudovanje lastne podobe, željo po tem, da so ljubljene
in občudovane itd. To je ustrezalo njegovi prvotni koncepciji
narcizma kot sekundarno prisvojenega samo-ljubja. Od tega
»sekundarnega narcizma« je ločil »primarni narcizem« otroka
v zgodnjem otroštvu, ki ne pozna razlik med subjektom in
objektom in doživlja neposredno zadovoljitev vseh svojih že-
lja. Kritiki so očitali Freudu idealizacijo primarnega narcizma
kot brezkonfliktne homeostatske samozadovoljnosti otroka.
Zavračali so tolmačenje, po katerem bi bil primarni narcizem
neke vrste izvorni egoizem otroka, dalje so kritizirali predstavo
o tem, da v primarnem narcizmu ni nobenih objektnih odnosov
(Bolwby, Spitz, Kleinova, Lorenzer, itd.). Razlika med primar-
nim in sekundarnim narcizmom se je tako pri kritikih Freuda
močno relativizirala. Tudi opredelitev sekundarnega narcizma
kot samo-ljubja ni preživela kritike in že sam Freud je v kasnih
delih to koncepcijo spremenil s tem, da je v narcizmu bolj kot
samo-ljubje videl potlačene strahove in agresivnost, ki jih po-
sameznik ne upa sprožiti proti objektom, zato raje odvrne libi-
do od njih k samemu sebi.
Sodobne koncepcije normalnega in patološkega narcizma po-
udarjajo zlasti ambivalentnost narcizma, nekosistentno in hi-
tro menjavanje izrazov sovraštva, agresij in ljubezni, strahu in
zaupanja. Kernberg in drugi teoretiki narcizma odkrivajo v
njem arhaične, predojdipske sestavine jaza in nadjaza, zlasti
nezavedne fantazme o materi, ki je obenem vsemogočna, za-
dovoljuje vse otrokove želje, a tudi ogrožajoča sila, ki ubija
otrokovo samostojnost, voljo, jaz. Narcis ima »šibki jaz«, ki se
maskira z videzom samoljubja, vsemogočnosti, spontanosti
itd. (Kernberg, 1983 str. 311-316).
B. Grunberger je izpeljal patološki narcizem iz »nagona smr-
ti«, ne iz libida, namreč obnovil je koncepcijo primarnega nar-
cizma kot osnove vsakega narcizma. (Patološki) narcizem
želi izničiti jaz in individualno zavest, se vrniti v stanje nedife-
renciacije. Narcis ne propade le zato, ker ne »pozna« drugih
ljudi, temveč ker tudi lastne podobe ne prepozna kot svoje.
(Grunberger, 1982, Laseh, 1984, str. 184). Narcistična želja
za fuzijo zanikuje tako spolne kot generacijske razlike. Deček
fantazira o tem, da je njegov falus del matere, deklica o tem,
kako je postala noseča brez internvencije očeta (Laseh,
1984, prav tam).
Chaussegut Smirgelova je razvila tezo, po kateri narcizem iz-
haja iz ponesrečenih, v kali zatrtih poskusov osvoboditve od
tiranije matere, pri čemer je za deklice to težje, kajti težje se
ločijo od nje. Deček kmalu ugotovi »pomembno« razliko od
matere, namreč dejstvo, da ima penis, mati pa ne. Na tej osno-
vi zgradi svojo diferenciacijo in osamosvojitev od matere,
medtem ko deklica tega ne more storiti. Pri obeh spolih pa se
v fantazmah matere mešata podobi »dobre« matere, ki oskr-
buje otroka, s podobo ogrožujoče »slabe« in kastrirane mate-
re (Chasseguet-Smirgel, 1977, str. 159-166).
Novejše teorije narcizma potencirano poudarjajo odločilni
vpliv matere na razvoj otroka, zlasti na razvoj narcizma v kas-
nejšem odraslem posamezniku. Oče kot da ni prisoten, nasto-
pa kvečjemu kot vzorec bitja, ki ima penis oz. simbolizira falos.
Mati je tista, ki naj bi bila aktivna, oče je le točka nanašanja
bolj razvitih objektnih odnosov. To se dobro ujema z vrsto dru-
gih avtorjev, ki pripisujejo množičen pojav narcističnih značaj-
skih tipov in narcističnih motenj prav relativni odsotnosti oče-
12
ta iz družine in relativni premoči matere v zgodnjem obdobju
socializacije (A. Mitscherlich, K. Horn, T. Ziehe idr.).
Ti avtorji mestoma poudarjajo alternativnost narcizma, na-
mreč njegovo dvojnost, da je lahko nova oblika odtujitve in po-
tencial emancipacije. Kajti osvoboditev od avtoritarne domi-
nacije očeta v družini in paralelno s tem moških v družbi je po-
zitivna, če to dominacijo ne zamenja druga npr. psevdomate-
rinska avtoriteta, ki se obnaša prav tako patriarhalno domi-
nantno kot obledela očetovska avtoriteta (teza o materi kot
sodobni reprezentantki patriarhata, Gottschalch, 1984, str.
64-76).
Na pozitivno vlogo narcizma celo na samostojni »narcistični
gon« je opozarjal zlasti H. Kohut. Narcizem zadeva celotno
osebo in običajno ni samoljubje temveč težnja po ohranitvi in
samoprezentaciji posameznika v družbi. Patološki narcizem
pa prihaja do neustreznih ali nemožnih idealizacij s staršema,
ki otroku nista uspela postati ogledalo v igri »zdravega« eks-
hibicionizma in »zdrave« grandioznosti, temveč sta temu ri-
gidno nasprotovala ali pa brez premisleka popuščala. Patolo-
ški narcizem se po Kohutu kaže v občutkih manjvrednosti in
samopoveličevanja. Osnova tega narcizma je notranja prazni-
na subjekta, občutek zapuščenosti in odklanjanja (Kohut,
1975, str. 150-153,143-146).
Iz ;u predstavljenih razumevanj narcizma je razvidno, da se s
tezo, da je narcizem lasten ženskam, da značajska struktura
žensk ustreza narcističnem značaju, ki se zdijo navidez evi-
dentne, niti malo ne približamo predpostaljeni »uganki« žen-
ske. Za »tipično« žensko namreč velja, da je izrazito naravna-
na k zaznavanju medosebnih interakcij, želje drugega, za vži-
vljanje vanj (empatija). Nikakor naj bi za njo ne bila značilma
težnja po brisanju razlik med seboj in okoljem, latentna de-
struktivnost, kar naj bi označevalo patološki narcizem.
Zdi se, da moramo ločiti med »ženskim« in »moškim« narciz-
mom. Prvi naj bi slonel na samo-ljubju, drugi na potlačeni
agresivnosti do objektov, do vsega, kar je različno od jaza
(selfa). Zdi se, da je taka »rešitev« prej pobeg, ki poleg tega
pojmu narcizma jemlje še zadnje ostanke konsekventnosti.
Podobno velja tudi za druge pojme, ki se jih pripisuje žen-
skam: mazohizem, nevroza, histerija. Enostavno se ne posreči
to, da bi jih obenem posplošili na oba spola in jih vendarle ti-
pično pripisali ženskam. Zdi se, kot da bi bodisi moški tem poj-
mom dodali posebne poteze ali ženske odvzele od splošnega
pojma določene poteze, skratka ruši se univerzalnost takšnih
pojmov. Toda potem je vprašljiva vsaka predikacija tipa:
»... tipično žensko« ... oz. vprašljivo je sleherno tipiziranje
žensk in moških glede na psihološko strukturo subjekta. To-
vrstne tipizacije niso objektivne deskripcije, ugotovitve dej-
stev ipd., temveč so izraz pripisovanj, skratka projekcij v
objekt opisa, tipizacije.
V	primeru poskusov tipizacij »normalne« in »nenormalne«
ženske duševne strukture še zlasti vladajo stigmatizirajoče
projekcije, ki utrjujejo »moško« predstavo o ženski, skratka
simbolni pomen ženske v patriarhalni simbolni konstelaciji.
Ženske so tu v podobnem položaju kot sleherna marginalizira-
na socialna skupina, ki je deležna podcenjujoče stigmatizacije
zaradi posebnosti, ki se jih zaznamuje kot defekt, kot manko.
Za stigmatizacije, ki utrjujejo marginalni oz. bolje, marginalizi-
rani položaj določene skupine ali posameznikov velja, da se
prizadeti ne morejo izogniti pripisovanju stigme in da stigma
potisne posameznika v položaj nedoraslega subjekta, ki mu
nekaj manjka do priznanja »normalne človeškosti«. Tudi če se
skuša posameznik stigmi izogniti s tem, da utemeljeno zavra-
ča pripisovanje, praviloma ne doseže ničesar. Prav nasprotno,
le še utrdi prepričanje o svoji stigmi.
Pripisovanje stigme je performativni akt, ki vnaprej toalizira
vse logično polje, tako da je oponiranje nemogoče. Stimatizi-
ranje se dejansko prekine šele tedaj, ko izginejo odnosi domi-
nacije in subordinacije, kjer določena skupina predstavlja nor-
mo človeškega rodu nasproti podrejeni, od nje odvisni skupini.
Dokler je »jasno«, da ima oni, ki izgovarja pripisovanje stigme,
moč, da jo univerzalira v neizogiben defekt in je to znak njego-
ve socialne moči, se ni mogoče zgolj diskurzivno, racionalno
temu upreti.
V	primeru pripisovanj različnih »tipično ženskih« karakternih
potez, ki navidez tako gladko tečejo, ki jih navidez potrjuje vse
izkustvo, je treba videti v prvi vrsti izraze stigmatizacije žensk.
V	dejstvu, da res precej žensk izkazuje določene »tipično žen-
ske« značajske poteze, pa analogno ne moremo videti le fac-
tum brutum, temveč kompleks, ki rezultira iz prisilne identifi-
kacije s stigmo s strani žensk, ne pa rezultat, ki nujno sledi iz
njihove narave ali iz neizogibne logike procesa socializacije
žensk, ipd.
Druga značilnost stigme, da namreč potisne posameznika v
položaj nedoraslega subjekta, neposredno izhaja iz neizogib-
nosti pripisovanja »defekta« stigmatiziranemu. Pomeni, da je
tako subjekt infantiliziran, odvisen od enega ali več nestigma-
tiziranih ljudi, ki imajo nadzor nad njim, podobno kot starši
nadzirajo in vodijo svoje otroke.
Marginalizacija gre torej skupaj z infantilizacijo. Številne štu-
dije o marginaliziranih socialnih skupinah so potrdile to zvezo.
Stereotipi o ženskah prav tako jasno potrjujejo tesno zvezo
med pripisovanjem otroškosti in ženskosti v večini dosedanjih
kultur.' Drastičen primer prisilne infantilizacije marginalizira-
nih skupin je bilo nacistično ravnanje z jetniki v koncentracij-
skih taboriščih, kjer so nacisti želeli doseči množično infantili-
zacijo jetnikov. Vrh te infantilizacije je bil dosežen tedaj, ko so
jetniki sprejeli svojo vlogo kot nujnost in ko so se začeli identi-
ficirati z nacisti (Betteiheim, 1980, str. 186-192).
V	teh in drugih podobnih drastičnih primerih infantilizacije in
stigmatizacije marginalnih skupin ne vidim nekakšne izjeme,
temveč le do skrajnosti razvite »normalne« strategije skupin,
ki imajo družbeno moč v odnosu do drugih skupin, ki si jih po-
drejajo. »Identifikacija z agresorjem«, ki jo je opisal Betteihe-
im, je le poseben primer identifikacije z avtoriteto oz. z močjo
in ponotranjanje odvisnosti, ki je nujnost za otroka v vsaki dru-
žini z avtoritarno strukturo, pa tudi v vseh skupinah, kjer se
kohezija vzpostavlja s pomočjo konformizma z nadmoćno in-
stanco (avtoriteto, institucijo, vodjem itd.). Regresija na infan-
tilne oblike vedenja je tu neizogiben rezultat pri večini članov
takšnih skupin.
Infantilnost vedenja pa ni le učinek marginalizacije in stigmati-
zacije, temveč služi obnem povratno kot »dokaz« dejanske
manjvrednosti tistih, ki so žrtve stigmatizacije. Tako se ustvari
začaran krog stigmatizacije, iz katerega je težko uiti. Stigmati-
zirajoče pripisovanje najprej ustvari simbolno mrežo, ki ne do-
pušča upora, negacije, zavračanja stigme in to končno po-
vzroči delno ali popolno sprejemanje stigme, identifikacijo z
agresorjem. Nato pa ta identifikacija služi kot dokaz za dejan-
skost manjvrednosti, nedoraslosti stigmatiziranih oseb, s či-
mer se dalje potrjuje ves sistem.
V	primeru žensk npr. tak krog pomeni, da ženske že od vsega
začetka socializacije ne morejo uiti stigmatizaciji, ki jih defini-
ra kot nedorasle ali razlomljene subjekte. Za razliko od deč-
kov, ki so v otroštvu sicer prav tako podvrženi avtoriteti in po-
notranjajo »red Očeta« preko identifikacije z očetom (če sle-
dimo tradicionalni socializaciji v patriarhalni družini), deklica
doraste le napol, namreč tako, da blokira v sebi agresivne tež-
nje, jih eventualno obrne k sebi in zavre lastno avtonomnost.
Deček praviloma preseže infantilno odvisnost od očeta in ma-
tere tedaj, ko zgradi lasten nadjaz, ko sprejme svojo spolno
vlogo, ki je obenem določena tudi kot vloga subjekta v družini
in družbi.
Vloga ženske v »redu Očeta« je zaznamovana s tem, da je in
bo objekt, v prvi vrsti objekt spolne izmenjave in sredstvo za
biološko reprodukcijo rodu. V sebi nosi razcep na moški in
ženski subjekt in nenehoma želi pomiriti oba pola svoje du-
ševne strukture (S. d. Beauvoir, 1968, str. 594).
Toda nemogoče je uspeti v tem, da je obenem ona sama in
drugi, da se spozna kot objekt. Tudi to postane iluzija, iluzija
razcepa in njegove pomiritve. Tudi vloga objekta je zlomljena,
omejena je le na to, da je objekt drugega, ne same sebe. Od-
tod po Beauvoirjevi vedno znova neuspešne igre narcističnih
žensk z ogledalom, s punčkami iz cunj itd., v katerih želijo ujeti
svojo lastno podobo:
1 K. Millet je v sestaku »Seksualna politika« navedla primerjave, ki jih
danes pripisuje javno mnenje ženskam in črncem v ZDA. Obema sku-
pinama se pripisuje manjvredna inteligenca, zadovoljevaje instinktov
in upov, čusteno naravo, ki je obenem primitivna in otroška, sposob-
nost za spolno razbrzdanost, zadovoljstvo z usodo, goljufivost in pri-
krivanje čustev, priliznjeno in ponižno vedenje,hotenje po ugajanju
močnejšim, lažen videz nebogljenosti ipd. (K. Millet, 1985, str. 33-34).
13
»Moški, ki sebe čuti kot aktivnost, kot subjektiviteto in se želi takšne-
ga, se ne prepozna v otrdeli sliki ogledala. Zanj komajda pomeni kako
zapeljivost, kajti moškemu njegovo telo ni predmet poželenja. Nas-
protno ženska, ki zase ve kot objekt, ki sebe napravi za objekt, dejan-
sko verjame, da vidi sebe v ogledalu: pasivna in takšna, kot ji stopa
nasproti, je slika v ogledalu prav tako stvar kot je ženska sama. In ker
si želi žensko, svoje lastno telo, s svojim občudovanjem, s svojo
strastjo oživlja neživi dražljaj, ki ga zaznava.« (S. d. Beauvoir, str.
395-6).
Odvisnost od občudovanja drugih, ki jo narcistična ženska
prenaša vase, samoobčudovanje, ne dopušča, da bi ženska
doživela sebe kot objekt same sebe. Zato bi morala najpoprej
biti subjekt, ki se motri. V teh iluzijah se izraža poskus imagi-
narno ubežati stigmi nedoraslosti, ne-polnosti ženske, ubeža-
ti ji s tem, da ženska obožuje svojo podobo, da imaginaren ob-
čudujoči pogled moških spremeni v lasten pogled na sebe. V
resnici s tem v očeh moškega le potrjuje stigmo.
Dejansko je hotenje po ugajanju, lišpanju, narcističnem ogle-
dovanju v odsevni sliki lastno infantilni drži. Srečamo jo pri
malih otrocih, ko skušajo izzvati pozornost in ljubezen staršev
in pogosto v vedenju socialno odvisnih oseb nasproti tistim, ki
so vladajoči. Podobno velja za druge »tipično ženske« poteze
kot so večja sramežljivost, strah pred samoto, zapuščenostjo,
emocionalnost ipd. To kažejo tudi primerjave z družbami, kjer
so imele ženske dominantno vlogo. Tam so moški tisti, ki se
lišpajo, ki so bolj sramežljivi, strahopetni, emocionalni in velja-
jo za manj inteligentne (M. Vaerting, 1978, str. 85-88).
Kot ugotavlja Vaertingova, so spremembe v nazorih o tipičnih
lastnostih moških in žensk posledica premikov v razmerjih
moči med moškim in žensko v družbi. Podobno velja za nazore
o lastnostih skupin, razredov, kast. V pripisovanje lastnosti se
neizogibno vmešajo odnosi moči in spremljajoče projekcije s
strani nadmočnih in identifikacijo z nadmočnimi kot infantilna
obrambna strategija pri podrejenih.^
Vendar bi bilo zgolj stigmatiziranje žensk s strani moških ne-
zadosten razlog temu, da se je infantilizacija žensk obdržala
kot socializacijska metoda skozi tisočletja in da vztraja še da-
nes, ko so izginili neposredni pritiski in podcenjevanje žensk.
Drug pomemben dejavnik, ki je podpiral in še podpira ves pro-
ces je »kultura ženskosti«, ki se je izoblikovala v stoletjih in je
nudila ženskam oporo. Ta kultura je izpolnjevala več različnih
tudi protislovnih funkcij. Najprej je bila izraz »različnosti« žen-
ske, skratka specifična subkultura sredi patriarhalnega koz-
mosa. Tu je igrala podobno vlogo kot jo igrajo specifične sub-
kulture marginalcev ali današnje subkulture mladih. Omogo-
čala je kompenzacijo občutkov manjvrednosti, nekreativnosti.
Vanjo so se včlenjale tudi socialne artikulacije narcističnih
občutkov in teženj žensk npr. samoobčudovanje, hlepenje po
lepoti, po ugajanju.
Vendar je bila to predvsem »kultura doma«, hišnega gospo-
darstva, rojevanja in oskrbovanja ter vzgoje otrok itd. Zaradi
poudarjenih razlik med spolnimi vlogami v družbi in družini je
imel moški le redko dostop do »ženskih subkultur«. V nekate-
rih primerih so se tem kulturam pridružile različne feminilne
tradicije, npr. ženske mitologije in kulti, ki so verjetno vlekle
svoj izvor iz davnih iniciacijskih ženskih kultov itd. Ženske
subkulture so se prenašale iz matere na hčere in so služile
zato, da so ženske sprejele svoj sicer stigmatiziran položaj
kot »naraven«, kot del njihovega posebnega sveta, ki ni pre-
prosto del sveta, ki so ga vodili moški, kjer so dominirali boji za
premoč, ekspanzija, izkoriščanje drugih, premoč razuma nad
afekti in emocijami itd. Tako je lahko doraščajoče dekle brez
večjih odporov sprejelo oddeljen in podrejen položaj glede na
svet moških, skratka, s tem se je ublažil ali prikril učinek stig-
matizacije in performativov, ki so spremljali žensko takorekoč
od rojstva, od ugotovitve: »Samo deklica je.»
Ne zavist zradi penisa, temveč opažanje realne nemoči mate-
re in »manjše vrednosti« matere, sester in same sebe glede
na očeta in brate ter obenem omejenost na relativno zaokro-
žen svet ženske subkulture je povzročilo subjektivno identifi-
2 Vaertingova dalje piše, da monoseksualna oblast oz. nadmoć v
družbi povzroči pretirano seksualno diferenciacijo in obenem pove-
čan pritisk nad posamezniki, da se podredijo predpisanim normam o
moški in ženski identiteti, torej potlačenje individualnih osebnosti na
račun oblikovanja dveh različnih spolnih tipov. T. i. spolne razlike ima-
jo svoj korelat v šabloniziranju individualnosti (Vaerting, 1978, str.
89).
kacijo s stigmo, njeno ponotranjanje pri ženskah. To je bila
realna opora začaranega kroga stigmatizacije ženske, na-
mreč spreminjanja projekcij, pertormativnih pripisovanj v navi-
dezna dejstva, ki so povratno učinkovala kot »dokazi« ženske
manjvrednosti.
Narcizem ženske je tako v celoti vpet v ta začaran krog pro-
jekcij, kompenzacij in identifikacij z avtoriteto. Ni le stvar psi-
hologije oz. duševnih struktur, temveč konstrukcija socialne-
ga sveta, ki bi mu lahko dejali »svet ogledala«, v katerem so
ženske poskušale ujeti svoj odsev in se vsaj kot oboževani,
auratični objekt potrditi tudi kot subjekt.
Ta svet oz. subkultura žensk je bil nenehoma razpet med iluzi-
jo in dejansko močjo. Kot iluzija je bil močno podoben otro-
škim igram, svetu otrok, ki mu odrasli »dopustijo« obstoj zato,
ker jih ne ogroža, ker ga ne jemljejo resno. Kot dejanskost pa
je bil nenehoma preteča nevarnost dominantnemu patriarhal-
nemu kozmosu, da načne njegovo legitimiteto. Včasih nevidni,
velikokrat pa tudi javni in brutalni spopadi med obema sveto-
voma (v Evropi zlasti znani v času preganjanja čarovnic) do-
kazujejo, da patriarhalni kozmos ni bil nikoli celota brez lukenj,
nasprotno, zgrajen je bil na osnovi številnih marginaiizacij
skupin, ki so spodjedale legitimiteto reda Očeta, začenši z
ženskami, pa otroci, verskimi ločinami, duševnimi bolniki, Židi
itd. Ti so velikokrat postali skriti vladarji, ko so se polastili
»skrivnega ozadja moči«.
V	redkih trenutkih relativno srečnejše in bolj enakopravne sin-
teze moškega »sveta« in ženske »subkulture« kot je bila npr.
v Evropi v času renesanse, imamo tudi primere maksimalne
kulturne in znastvene ustvarjalnosti. Ne takrat, ko dogmatično
vlada patriarhalni kozmos, red Očeta ali takrat, ko razpade na
antagonistične dele, temveč takrat, ko si tudi moški do-
pusti svobodo za narcistično, »žensko« vedenje, za čutnost in
občudovanje lepote, izzori neka kultura v vrhunske stvaritve.
Takrat tudi navidezno patološki narcizem žensk ni le stvar
omejene in potlačene subkulture ter razlomljne subjektivitte,
temveč se odcepi od iluzornega krpanja razcepa v subjektu.
Pogled v ogledalo ni več le videz subjekta, temveč zametek
realne vizije, vizije, ki navdihuje h kreaciji. Ne kot prometejski
napor za premagovanje odpora, ki ga nudi snov, predmet,
temveč kot sinteza igre in dela.
Če je narcizem obsojen na konflikt s subjektiviteto, ki gradi na
agresiji, dominaciji, na potlačenju infantilnih obrambnih meha-
nizmov, in ne na njihovi reflektirani predelavi, v resnici postaja
patološki. Vendar tudi ta patološkost ni »po sebi«, temveč
je najpoprej dodatek k stigmi in šele nato psihološko dejstvo.
V	sedanjih diskusijah o novem narcističnem značaju in kul-
turi, ki jih je zlasti vzpodbudilo Laschevo delo »Kultura narciz-
ma« je ta moment velikokrat spregledan. Preučujejo se »pote-
ze« tega narcizma, katalogizirajo se razne vrste novih »pato-
logij« (borderline pojavi, narcizem, šibki jaz, lažno sebe itd.),
obenem se lovijo njihove analogije v kulturi, družbenih odno-
sih itd.
Vendar ne mislim, da ti pojavi kažejo na neko povsem novo
kvaliteto subjektivnih struktur, ampak predvsem na to, da se-
danji čas ne zahteva več striktno fiksiranih spolnih vlog in raz-
lik kot tudi ne avtçritarnega prekritja infantilne zasnove su-
bjekta pri moških. Že, ko je Riesmann pisal o novem »od zunaj
vodenem« značajskem tipu, ki ne potrebuje več ponotranjenih
norm, moralnih predpisov, dobro zgrajenega nadjaza, temveč
konformno odzivanje na zunanje pritiske, ki se uveljavljajo v
glavnem neosebno, skozi javno mnenje, medije, je postalo
jasno, da postaja dolga stoletja negovana zgradba nadzidave
infantilnega narcizma s ponotranjenim in idealiziranim redom
Očeta oz. s ponotranjenimi sistemi norm in vrednot, odveč in
nemogoča.
Zaradi prekompleksne strukture družbe, hitrega spreminjanja
različnih družbenih vlog, norm, vrednot, nenehnega pritoka
novih informacij je preprosto nemogoče, da bi tej strukturi lah-
ko ustrezala kot pandans katerakoli trdna zgrajena struktura
ponotranjenih avtoritet oz. ponotranjeni simbolni red kulture.
S tem je odpadla ena od tipičnih »moških« vlog, da namreč re-
prezentirajo tak simbolni red in s tem zagotavljajo kontinuiteto
socializacije, subjektivno sprejemanje obstoječega pri novih
generacijah.
Nasproti novim družbenim tvorbam, novim tehnologijam, ko-
munikacijskim sredstvom je individualni subjekt nemočen in
14
bolj, ko se poskuša zanašati nase, bolj se notranje razgrajuje,
To pomeni, da se v sodobnih družbah vsi, moški in ženske v
odnosu do teh premočnih struktur obnašamo kot nemočni
otroci in poskušamo prekriti občutke nemoči in manjvrednosti
z narcističnimi reakcijami, ki nosijo »ženske« poteze. P. Parin
je s tem v zvezi zabeležil podobno misel:
»V zadnjih letih so z različnih strani prihajale domneve, da naraščajo
'narcistične' motnje v osebnostni strukturi v zahodnih industrijskih
državah. Domnevamo, da je razlog temu manj v spremembah družin-
ske strukture in zgodnje otroške vzgoje kot v odpovedih prilagoditev v
odtujenem socialnem svetu. S tem želim reči, da je jaz sicer izobliko-
val mehanizme prilagoditve, ki bi mu lahko zagotovili v drugačnih ži-
vljenjskih pogojih dovolj funkcionalno področje, da pa uboštvo v zado-
voljstvih izsili povratni udarec ali umik v način narcističnega doživlja-
nja ... V nekaterih analizah sem ugotovil, da je okolje, merjeno po re-
zultatu duševnega razvoja in socializacije, preveč frustrirajoče, tako
da je prišlo do navideznih osebnostnih motenj. Socialno prilagajanje
ne uspeva več. Prišlo je do narcističnega umika. Temu ustreza sicer
regresija na zgodnje otroški način doživljanja, ki se relativno lahko
ukine, kakor hitro je možno aktivno spreminjanje socialnega položaja
ali le zavestno soočenje z njim.« (Parin, 1983, str. 108,109).
S tega stališča je celo težavno oceniti sodobni narcizem kot
patološki, če ga merimo po večji fleksibilnosti in toleranci jaza
nasproti gonskim pobudam in po neharmoniji med narcistični-
mi in objektnimi potrebami. Toda, če ga merimo glede na za-
htevano včlenitev v upravljani svet tehnike, produkcije in kapi-
tala, so »narcistični« razvojni procesi »uspele rešitve«, ki jih je
izpeljal jaz, ko se je identificiral s svojimi vlogami (Parin, prav
tam, str. 110),
Kritike sodobnega narcističnega značaja, še bolj pa občasne
skoraj panične izjave, ki jih prinaša tisk in jih beleži javno
mnenje, o spremembah spolnih vlog (npr. feminizacija moških
in maskulinizacija žensk, naraščanje moške in ženske homo-
seksualnosti in zmanjšanje pomena heteroseksualnih zvez
itd.) pričajo o tem, da je bil narcizem, ki so ga tradicionalno pri-
pisovali ženskam, vedno lasten tudi moškim, vendar prekrit s
patriarhalistično nadgradnjo nadjaza. Imel je torej značaj tipič-
ne projekcije lastnega potlačenega v ženske. Danes, ko očit-
no odpada nujnost te nadgradnje, se vrača potlačeno tudi k
moškim samim. Soočajo pa se s tem dogaja
Ne zanikam tega, da se v tem dogajanju izkazujejo tudi dejan-
LITERATURA
Beauvoir, S. de. Das andere Gesciecht, Hamburg 1968
Bettelheim, B., Aufstand gegen die Masse. München 1980
Chasseguet-Smirgel, J., Die weiblichen Schuldgefühle. V: Chasse-
gut-Sirgel, J., Psychoanalyse der weiblichen Sexuaität, Frankfurt/M
1977
Freud, S., Zur Einführung der Narzissmus. V: Freud, Das Ich und das
Es. Frankfurt/M 1984
Gottschalch, W., Geschlechterneid., Berlin 1984
Grunberger, B., Beitrag zur Untersuchung des Narzissmus in der we-
iblicher Sexualität., Frankfurt/M 1077,1977
Grunberger, B., Vom Narzissmus zum Objekt, Frankfurt/m, 1982
ske patologije, toda to so patologije prisilne infantilizacije,
ki je doslej množično karakterizirala večino tako imenova-
nih »noralnih« posameznikov in posameznic, namreč infanti-
lizacijo, katere cilj je bil »identifikacija z agresorjem« (avto-
riteto, institucijo, socialno nadmočjo vzgojiteljev itd.). Ta
forma infantilnosti tudi danes nedvomno prihaja na dan v
narcističnih in drugih značajskih motnjah. Pomembna razli-
ka s prejšnjimi znaačajskimi tipi je v tem, da se sedanji
obrambni mehanizmi gradijo na umiku vase, na igri navidez-
nih zadovoljitev, ki subjektom omogočajo trenutno omnipo-
tentno šamoogledovanje (temu pa običajno sledijo občutki
popolne nemoči in brezkompromisnosti), skratka, na meha-
nizmih, ki so bili doslej predvsem značilni za ženske, ne pa
na odporu, odkritem konfliktu in nato identifikaciji z agre-
sorjem (Očetom), kot je bilo značilno za večji del moških v
tradicionalnh meščansko-patriarhalni socializaciji.
Vendar je prav ta situacija pomembna pozitivna možnost,
kajti prvič v zgodovini so ženske in moški soočeni z v bistvu
enakim izzivom in s sorodno »startno osnovo«, infantilni obra-
mbni mehanizmi pa se ne maskirajo več le pri delu populacije
z videzi avtonomije in moči jaza. Ta generalizacija »človeške
situacije« je po mojem mnenju pomemben izvor kakršnekoli
mogoče realne emancipacije. Toda le ob pogoju, da se reflek-
tirajo izvori narcizma, ne pa beži pred njimi v nov umik, npr. v
obnavljanje patriarhalnih drž, družine, vzgoje, itd. Ali kot je de-
jal na koncu svoje knjige »Pubertät und Narzismus« T. Ziehe:
»Samorefleksija je kolektivno spreminjanje interakcijskih form, ki
omogoči razgraditev strahu pred izkustvom nemoči, zato da bi napra-
vila možno predelavo spoznanja nemoči. 'Spoznanje nemoči' pomeni:
spoznanje družbenih protislovij, ki producira nemoč in jo utrjuje, toda
tudi možnost njenega preboja in ukinitve. Izkustvo prostosti od strahu
potem ni več iluzija gotovosti občutka vsemogočnosti, temveč pro-
stost od iluzij... 'Narcizem' je potem reflektiran: kot sposobnost, da
praktično trpimo zaradi izkušene nemoči, ne da bi jo prestavljali nazaj
vase kot nevrotični prelom, ali da bi jo postavljali kot psihotski prelom
medse in zunanjo realnostjo. Narcizem je potem potencial za produk-
cijo nepostvarjenih interakcijskih form v kolektivu kot tudi za pro-
dukcijo kolektivnosti s pomočjo interakcijskih sprememb.« (T. Ziehe,
1975, sr. 262-263).
Mirjana Ule
Kernberg, O., Borderline-Störungen und patologischer Narzissmus,
Frankfurt/M 1983
Kohut, H., Narzissmus., Frankfurt/M, 1973
Kohut, H., Die Zukunft der Psychoanalyse. Frankfurt/M 1975
Klein, M., Zavist i zahvalnost. Zagreb 1983
Lasch, 0., Narcistička kultura. Zagreb 1985
Lasch, 0., The Minimal Seif. New York, London 1984
Millet, K., Seksualna politika V: Zbornik: O ženski in ženskem gibaniu
Ljubljana 1985
Parin, P., Der Widerspruch im Subjekt. Frankfurt/M, 1983
Vaertlng, M., Wenn Frauen Männer und Männer Frauen sind. V- G
Brinker-Gabler (izd.), Zur Psychologie der Frau. Frankfurt/M 1978
Ziehe, T., Pubertät und Narzissmus. Frankfurt/M 1975
15
INFORMACIJE IN PROPAGANDA
»KAM SI ŠLA, OJ KJE SI...«
Ktatek ekskurz v zgodovino, v katerega se spuščamo, bo se-
veda delen in ne temeljit. Toda nekaj besed o »historiatu« po-
litične aktivnosti žensk v Jugoslaviji zadnjih 60 let se nam ne
zdi odveč zaradi dveh razlogov: najprej zato, ker se v zadnjem
času (nekaj let je tega) ponovno odpirajo vprašanja o smisel-
nosti formiranja posebnih ženskih organizacij, ki bi naj pome-
nile novo vzpodbudo za »bolj množično in intenzivno aktivnost
žensk v procesih samoupravnega odločanja« ter zato, ker
nam tudi sicer ob razpravljanju o mestu in vlogi žensk v jav-
nem, političnem življenju pogosto manjka tista zgodovinska
optika, ki ni brez izkušenj za današnje dileme.
Prve organizirane vstope žensk v svet javnosti, politike na slo-
venskih tleh beležimo v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Za
prve večje delavske štrajke, v katerih so množično sodelovale
tudi ženske v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ni več
mogoče reči, da so bili strogo ekonomskega značaja v smislu,
da so bile zahteve stavkajočih že tudi eksplicitno politične.
Ženske so zahtevale enako plačilo za enako delo, protestirale
so proti 7. paragrafu državnega zakonika, ki je ženske izklju-
čeval iz splošne volilne pravice, proti 30. paragrafu zakona o
društvih, ki je ženskam prepovedoval članstvo v političnih dru-
štvih, ipd.
Jugoslovanska socialdemokratska stranka, ki je bila ustano-
vljena leta 1896 in v kateri so se povezovali slovenski social-
demokrati, je sprejela heinfeidski program avstrijske social-
demokracije in z njim zahteve za splošno, enako in direktno
volilno pravico (mimogrede naj spomnim na dejstvo, da so v
času, ko so se socialdemokrati in liberalna buržoazija zavze-
mali za žensko volilno pravico, avstrijski - in ne zgolj avstrijski
- komunisti borili proti njej, o čemer poroča npr. Clara Zetkin).'
V	tem času so socialdemokrati začeli ustanavljati delavska
kulturnoprosvetna društva, v katerih so sodelovale ženske. V
Trstu, drugem velikem središču tega časa, je bila 1886. leta
ustanovljena taka organizacija z imenom »Društvo svetega
Cirila in Metoda«, v okviru katere se 1887. leta osnuje poseb-
na sekcija z žensko upravo, kar je prva slovenska ženska or-
ganizacija. Čez deset let, 1897. je v Trstu izšel prvi slovenski
feministični časopis z naslovom Slovenka in je izhajal šest let.
List je vzpodbujal nastajanje novih ženskih organizacij in dru-
štev, predvsem socialne narave.
V	Ljubljani so učiteljice 1898. leta ustanovile svojo strokovno
organizacijo »Društvo slovenskih učiteljic«, kjer so branile
svoje stanovske interese, zahtevale enake plače učiteljev in
učiteljic ter splošno in neomejeno volilno pravico. Eno vplivne-
jših feminističnih društev tega časa je bilo »Splošno žensko
društvo«, formirano v Ljubljani 1901. leta. Društvo je bilo moč-
no aktivno, članice so organizirale vrsto predavanj in med dru-
gim posebno knjižnico, ki je po prvi vojni prerasla v narodno
knjižnico. Zanimivo je, da je to društvo eno od štirih feministič-
nih društev, ki so septembra 1923. leta v Ljubljani formirala
Feministično alianso, ki je bolj ali manj aktivno delovala na po-
dročju Jugoslavije, zlasti v večjih mestih tja do štiridesetih let,
ko je zaradi nesoglasij v lastnih vrstah in končno še zaradi
prepovedi združevanja leta 1940. razpadla. Med aktivnejšimi
in pišočimi članicami te alianse navajamo Cirilo in Lojzko Šte-
bijevo ter Angelo Vode. In ko smo že pri zanimivostih, naj ome-
nimo, da je skupina intelektualk, ki so bile nezadovoljne z me-
todami dela »Ženskega gibanja« in so zahtevale bolj eksplici-
ten politični angažma ženskih organizacij, leta 1927 ustanovi-
la Žensko partijo s Programom in Statutom. Partija je z različ-
nim uspehom delovala dve leti na področju Srbije in bila po
dveh letih zaradi uvedbe dikature razpuščena. Ena od usta-
novnih članic je bila znana pesnica Desanka Maksimovič.^
O večji socialni in politični aktivnosti žensk v Sloveniji in Jugo-
slaviji je mogoče govoriti šele v času nastajanja sindikalnih in
partijskih organizacij znotraj delavskega gibanja. V tem času
so nastale prve ženske sindikalne organizacije, kjer so žen-
ske artikulirale svoje specifične interese in so znotraj »svoje«
organizacije laže prevladovale kritično točko prehoda iz druži-
ne v družbo. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi ob ustana-
vljanju socialističnih in komunističnih partij, znotraj katerih so
ženske najprej praviloma ohranjale svojo organizacijsko avto-
nomijo.
Morda ne bo odveč, če omenimo vprašanje organizacije oziro-
ma organizacijske avtonomije žensk v partijah in organizaci-
jah delavskega gibanja. V naših razmerah v času nastajanja
organizacij delavskega razreda, posebej partije, stvar organi-
zacijsko ni popolnoma razvidna in je mogoče govoriti le o delni
avtonomnosti ženskega sindikalnega in partijskega gibanja in
sicer v smislu, da nikoli ni bilo popolnoma avtonomnih ženskih
delov partije in sindikata, vendar so nedvomno obstajale take
organizacijske oblike delovanja žensk, ki ne le, da so imele
dobršen kos avtonomije, ampak so bile često njihove aktivno-
sti namenjene izključno ženskam (predavanja, srečanja, ipd.).
Omenjene »polavtonomne« organizacijske oblike je KPJ spr-
va prevzela od Socialdemokratske partije, znotraj katere so
obstajali krajevni sekretariati žensk, ki jim je načeloval Cen-
tralni sekretariat žensk socialdemokratk. Organizacijski
ustroj tega tipa je popolnoma prevzela Komunistična partija
Jugoslavije oziroma sprva Socialistična delavska partija Ju-
goslavije (komunistov), ustanovljena v Beogradu aprila
1919. Organizacijsko obstaja še ena jasna kontinuirana linija:
kakor socialdemokrati, tako tudi komunisti gladko nasprotuje-
jo kakršnikoli samostojni ženski organizaciji znotraj partije:
1918. leta je Sekretariat žensk socialdemokratk Srbije od
Glavne partijske uprave zahteval, da se jim odobri možnost
ustanavljanja posebnih ženskih organizacij, kar je bilo takoj
odbito. Nekaj let kasneje je bilo v statutu novoustanovljene
komunistične partije oziroma SDPJ(k) zapisano: »Ženske so-
iQ tem v T. Rener, De imbecillitas sexus ali fragment o ženski volilni
pravici, »Emancipacija v jugoslovanski družbi«, Ljubljana, 1984
2	Več o Ženski partiji je najti v: Jovanka Kecman, Žene Jugoslavije
1918-1941, str. 193-196
3	V. Tomšič: Komunistična partija Jugoslavije v boju za emancipacijo
žensk. Komunist, Ljubljana, 1978, str. 20
16
cialistke (komunistke) sprejemajo maksimalni in minimalni
program partije komunistov Jugoslavije in se štejejo za se-
stavni del partijske celote. Hkrati izključujejo kakršnokoli dru-
go žensko organizacijo, sebe pa štejejo za tehnično-izvršilni
odbor pri agitaciji in organiziranju žensk.«® Vprašanja organi-
zacije žensk in v zvezi s tem vprašanje ženske organizacije
znotraj partije so bila tiste čase bržkone relevantna in aktual-
na, sicer si ni moč pojasniti dejstva, da je bilo o njih vredno pi-
sati v prvem partijskem Statutu. No, rešitve so bile - kot reče-
no - slejkoprej enake: ne delavske partije ne razredni (neod-
visni) sindikati v svojih vrstah niso dopuščali samostojnih
ženskih organizacij. Ali je bilo to - z vidika razvoja partije in
zlasti položaja žensk v njej - oportuno ali ne, je seveda težko
reči. Privoščili si bomo nekaj preuranjenega sklepanja in rekli
takole: če prevzamemo erfurtsko dikcijo (in kot smo videli v
gornjem citatu tudi dikcijo prvih organiziranih jugoslovanskih
komunistov) o maksimalnem in minimalnem programu, kar
grobo rečeno ustreza koceptu strategije in taktike, bi rekli, da
je taka odločitev maksimalno morda pravilna (»gre nam za so-
cializem«), minimalno pa ne. Zakaj? Zaradi tega, ker je že do-
lgo popolnoma jasno, da imajo ženske na mejni in kritični točki
prehoda od zasebnosti in partikularnosti v javnost, občost, v
politično življenje neskončno mnogo težav. Te su zunanje,
»objektivne« in - kar je navadno teže prevladljivo - še posebej
notranje, subjektivne. Vstop v javnost je na začetku tako te-
žak ravno zato, ker so tako pomembni občutki nekompetence,
nesamozavesti, ker je bila »javna beseda« za ženske skozi
zgodovino vselej težka in daleč. V tem kontekstu je seveda
mnogo laže »politično spregovoriti«, če obstajajo neke »točke
prehoda«, neka mesta, kjer je »laže govoriti«, in ki lahko fungi-
rajo kot šole politične zavesti, kot učilnice ne toliko mišljenja
kolikor govora. V politični zgodovini moderne Evrope so bile
tovrstne »učilnice« običajno avtonomne ženske organizacije,
društva in druge interesne skupine. V tem smislu je karakteri-
stičen primer italijanske komunistične partije, ki se je še po
drugi vojni vrnila celo na posebne ženske partijske celice. En-
rico Berlinguer je bil o njih mnenja, »da so bile v tistem zgodo-
vinskem trenutku pomemben in koristen instrument za prevla-
dovanje ovir in inhibicij, povezanih s tradicijo, običaji, družin-
skim življenjem in so ženskam dajale možnost vstopa v zanje
nov in neobičajen svet.«"
Medtem ko so sindikalne in partijske organizacije zavračale
posebne ženske organizacije, so ženske organizacije sploš-
nega tipa ohranjale svojo posebno identiteto in organizacijsko
avtonomijo tudi tedaj, ko so se prištevale za del delavskega
gibanja. Očitno je bilo, da so specifični družbeni položaj žensk
in njihovi interesi terjali tudi specifične oblike organizacije v
okviru delavskega gibanja.
Zakaj so se ženske prepoznale v sindikalnem gibanju in v pro-
gramih delavskih partij v Jugoslaviji je razumljivo, če se spo-
mnimo na mesto, ki so ga tedaj imele v družbenem življenju.
V	Kraljevini Jugoslaviji in seveda tudi poprej, ženske niso ime-
le volilne pravice in so bile s tem formalno izključene iz politič-
nega življenja. Njihov družbeni položaj je bil razviden iz zakon-
sko pravnega sistema. Jugoslavija ni imela enotnega civilne-
ga prava, veljali so različni zakoniki iz 19. stoletja (6 pravnih
področij, povsod je bila pravno sankcionirana neenakoprav-
nost žensk, začenši z zakonom in družino). Ženska, npr., ni
mogla biti varuh lastnih otrok v pravnem smislu, ni bila veljav-
na priča pri testamentu, z njeno lastnino je upravljal mož, pri
dedovanju je imel prednost spolni princip pred starostnim.
»Srbski gradjanski zakonik« je ženske eksplicitno uvrščal k
nepolnoletnim in mentalno prizadetim osebam.
V	zaposlovanju so imeli absolutno prednost moški, ženske so
za enako delo prejemale bistveno manjši dohodek; mezde de-
lavk so bile za 50 % nižje od mezd delavcev; žensk na vodilnih
mestih ni bilo, nekaterih poklicev izrecno niso smele opravlja-
ti. Tako niso mogle biti sodniki, po državnem zakonu iz leta
1931 niso smele opravljati odgovornejših poklicev (svetoval-
ci, inšpektorji, načelniki, direktorji). Sredi tridesetih let žensk z
visoko izobrazbo niso sprejemali v poštno-telegrafsko-
telefonsko službo, od 1937. leta dalje je učiteljica, ki se je po-
ročila, avtomatično izgubila zaposlitev, razen če se je poročila
z učiteliem.
Predvojno revolucionarno žensko gibanje je temeljilo na pre-
pričanju, da je vprašanje ekonomske in politične emancipacije
žensk sestavni del revolucije. Pri tem je bilo osrednje vpraša-
nje družbeni položaj žensk, njihovo mesto v sistemu vladajoče
politike, kulture, morale. Vprašanja žensk kot osebnosti,
osebni problemi v konkretnem družinskem življenju, odnosi
med spoloma, ipd., so bili v tem času ob strani, čeprav spet ne
popolnoma zanemarjeni. Pod vplivom revolucionarnih doga-
janj na tem področju v Sovjetski zvezi se je tu in tam tudi pri
nas odprla razprava o novi morali, ljubezni, spolnosti, a le v
zelo omejenih intelektualnih okvirih.® V takih.razmerah so žen-
ske videle perspektivo svoje emancipacije v ukinitvi privatne
lastnine in razredne družbe. Tudi se vprašanja odnosov med
spoloma, patriarhalnih zastavkov zasebne in javne sfere niso
odpirala v času boja proti fašizmu. V tem času je bilo v komu-
nističnem gibanju obče sprejeto stališče, da bo s socialno re-
volucijo, z eliminacijo razrednih odnosov, rešeno tudi vpraša-
nje ženske emancipacioje. Temu, dokaj grobemu mehaniciz-
mu je botroval po eni strani manko meščanske liberalne tradi-
cije, po drugi strani je na tako koncepcijo vplivala tudi splošna
glorifikacija sovjetske prakse kot nevprašljivega vzora.
Nadaljnji razvoj revolucionarnega ženskega gibanja v Jugo-
slaviji je bil tako ali drugače vezan na razvoj same partije, ki jo
v tem času okupirajo boji med levim krilom in centrom, težak
udarec je bila ilegala od 1921. naprej. Ko se je partija legalizi-
rala skozi novo Neodvisno delavsko partijo in takoj proklami-
rala enakopravnost spolov, so ženske v novih okvirih delale
naprej. Število članic KPJ je nekoliko zraslo, a bilo še zmeraj
zelc nizko. Pred tretjim kongresom KPJ (1926) je bilo 3000
članov, od tega 50 žensk.
Konec dvajsetih let se je okrepila zagrebška skupina komuni-
stov z Josipom Brozom na čelu; na naslednjem partijskem
kongresu (1928) je bilo o ženskah govora več kot do tedaj,
sprejeli so posebno Resolucijo o ženskem vprašanju, a je na
kongresu vendarle prevladoval precej dogmatski duh. V ome-
njenem dokumentu so vse dobrodelne, feministične, reformi-
stične organizacije kategorično zavrnjene kot »sovražne
organizacije«.® V praksi naslednjih let so se komunistke same
obnašale manj dogmatsko in formalistično; nasprotno, prav
sodelovanje komunistk in socialdemokratk ter meščanskega
ženskega gibanja je sredi tridesetih let prineslo nove oblike
aktivnosti žensk, ustanavljanje časopisov, marksistično inspi-
riranih predavanj, ipd. V tem času je precej ženskih članic raz-
ličnih meščanskih društev in organizacij prešlo v Komunistič-
no partijo. Do krize tega ženskega »zavezništva« je prišlo ko-
nec tridesetih let z izbruhom vojne, »ko se je v novih razmerah
feministično gibanje izkazalo kot preozko«. Po zlomu »žen-
skega zgodovinskega kompromisa« se je revolucionarno žen-
sko gibanje vzpostavilo kot antifašistično gibanje, kar je bilo
sprejeto na Peti partijski konferenci 1940. leta (znan referat
tov. V. Tomšič).
Na tem mestu bi rada prekinila nizanje dogajanj, ki govore o
vlogi in odnosu do žensk v partijski zgodovini med obema voj-
nama. Namreč, pričujočega beleženja na tem mestu ne pišem
zato, da bi imeli priročen in sintetičen zgodovinski prikaz (za
to tu ni ne časa, ne prostora in tudi ne potrebnih strokovnih
kompetenc). Gre nam bolj za to, da si ustvarimo vtis o odnosu,
ki ga je jugoslovanska partija imela do tako imenovanega žen-
skega vprašanja. In še eno pojasnilo bo potrebno: v tekstih,
člankih, knjigah in brošurah, ki sem jih imela na voljo, ko sem
razmišljala o tej temi, je bilo srečati enako generalno oceno:
partija je imela vselej pravilen odnos do ženskega vprašanja
in si je za rešitev slednjega vselej močno prizadevala. Posa-
mezni avtorji sicer govore tudi o napakah, o občasnih »levih in
desnih odklonih« v motrenju te problematike, a osnovna linija
odnosa da je pravzaprav vselej jasna in konsistentna. Ne bom
trdila, da to ne drži, potrudila pa se bom v tem kratkem in frag-
mentarnem ekskurzu v zgodovino poiskati tisto, kar priča, da
»granitna« linija ni brez razpok, da torej odnos partije do
žensk ni niti povsem jasen, niti konsistenten.
" Rada Iveković, Talijanski komunist i ženski pokret, Dometi, št 2
1980
® O novi (komunistični) morali med spoloma, osebnostni emancipaciji
žensk v socializmu, je v tistem času veliko pisala tedanja ministrica v
sovjetski vladi A. Kollontaj. O tem v A. Kollontaj, Ženska v socializmu
Ljubljana, KRT, 1983
® O tem v Ljubinka Bogetič, Aktualnost marksističke metode, Žena,
4-5,1980, str. 44
17
Postavimo torej za začetek delovno hipotezo, po kateri je od-
nos partije do žensk med obema vojnama ne povsem ustre-
zen: je paternalističen po formi in zamejen po vsebini (če smo
seveda zadovoljni s to, nekoliko enostavno konstrukcijo vse-
bine in forme). Poglejmo nekaj primerov: del že navedenega
citata iz statuta komunistk na ustanovnem kongresu partije
1919. leta pravi takole: »...Hkrati izključujejo kakršnokoli
drugo žensko organizacijo, sebe pa štejejo za tehnično-
izvršilni odbor pri agitaciji in organiziranju žensk«.^
Kje je tu najti paternalizem ali vsaj paternalistični podton?
Najprej v že omenjenem kategoričnem zavračanju kakršnih-
koli ženskih organizacij tudi znotraj partije same. Argumenti v
prid takemu načelnemu stališču so bili sami načelni in ab-
straktni in se pozivali na maksimalne cilje o skupnem boju za
osvoboditev delavskega razreda, ki da subsumira tudi »žen-
sko vprašanje«. Nekaj šibkejši paternalizem nahajamo v dik-
ciji vrste partijskih dokumentov, ki vselej govore o delu med
ženskami, potrebi dela med ženskami in nikoli o ženskem
delu, o vzpodbujanju dela žensk samih, o vključevanju tega
(obstoječega) dela v partijsko delo, ipd.:
»tako sta oba kongresa (ustanovni in vukovarski, op. T. R.) poudarila
pomen reševanja ženskega vprašanja in dela med ženskami ter vzpo-
stavila organizacijske oblike, ki so omogočale, da so se ženske vklju-
čevale v partijo in delovale med delavkami...«® »Tako je resolucija o
organizacijskem vprašanju', sprejeta na III. kongresu KPJ na Dunaju
(1926), predvidela ustanovitev komisij za delo med ženskami v vseh
komitejih in zadolžila za to vse člane partijskih celic.«®
»V delu z ženskami v Dalmaciji so bili v tem času opravljeni resni na-
pori in doseženi vidni rezultati.
Dikcija, da gre za delo z ženskami in med ženskami (kar torej
predpostavlja nekoga, ki bo z in med ženskami delal) je tudi
formalno sprejeta in se kaže v poimenovanju različnih organov
in komisij, ki vsi po vrsti v svoj naziv vstavljajo omenjene »z« in
»med«. Ali je bila s takim paternalizmom (če zanj seveda gre)
ženskam samim storjena kaka sila ali ne, je težko reči. Prav
gotovo pa obstajajo podatki, ki govore o nasprotnem: ženske
so s takim odnosom »zadovoljne«, še več, terjajo ga. V tem
smislu je ilustrativno naslednje pozdravno pismo, v katerem
levo orientirane ženske v Sloveniji izražajo podporo in navdu-
šenje nad novoustanovljeno Delavsko socialistično stranko
Slovenije:
Pozdrav zavednega ženstva.
z navdušenjem pozdravlja ženski prolet«rij»t
BOTO uitanovijeno „Delavskosocijalističnobtr»nko
la Slovenijo" v nađi, da bo ta političn» struja
posvetila nekaj Bvojili moči tudi ženskemu vpra-
šanju. Mnogo upoT smo stavile v Bocijal. dem.
stranko, a smo se varale. Če smo hotele skli-
cati ženski shod, nismo dobile nobenega govor-
nika. Ženski del proletarijata, ki je tako važen
del človeške družbe, je bil prepuščen samemu
sebi. Udeleževale se nismo doslej toliko jav-
■ega življenja in zato ne moremo imeti tolike
in take izobrazbe na političnem polju kot moški
svet. Zato pa je tem večja dolžnost teh, da
tium pomagajo pri vsakem koraku, ki služi
dobrobitu splošuosti.
Pripravljene вшо pomagati in sodelovati po
svojih zmožnostih za skupno osvoboditev. Manjka
nam samo oseb, manjka vodnikov, ki bi naa
Havdušerali in vzpodbujali k izobrazbi, ki je
predpogoj vsemu nadaljnemu delovanju. Zato
apeliramo na „Delavsko socijalistično stranko
za Slovenijo", da vzame v svoj program tudi
žensko vprašanje.	Več proletark.
Opomba uredništva. Hvala, sodružice, za
Taš iskren pozdrav in bodite uverjeni, da bomo
od svoje strani storili vso svojo dolžnost za
probudo in organizacijo zavednega ženstva.
Ko sem postavila hipotezo, da je bila vsebina partijskega dela
med in z ženskami (mimogrede, v dokumentih tistega časa
sem našla nek humoren naziv - organizator dela med ženska-
mi se je imenoval ženorg) zamejena, sem merila na to, da je
bila poleg univerzalnih zadev (zahteve po miru, za demokraci-
jo in proti represiji, ipd.) pretežna večina vsebine dela usmer-
jena na »žensko problematiko«: zahteve po splošni volilni pra-
vici, enako plačilo za enako delo, protest proti naraščanju cen,
zahteve po urejanju stanovanjskega vprašanja, zahteve po
družbeni skrbi za otroke in materinstvo, zahteve po ukinjanju
težkega in zdravju škodljivega dela. Tega dejstva po sebi ni
mogoče vrednotiti kot dobrega (oportunega) ali kot slabega.
Najbrž je »ženska problematika« kot taka nujni sestavni del
slehernega ženskega (političnega) gibanja; je tisto mesto,
okrog katerega se zgoščajo in artikulirajo interesi prizadete
populacije,vendar taka vsebinska usmeritev skriva tudi »ne-
varnost«, oziroma lahko je rizični faktor, ki posrka celotno po-
litičnost žensk in je nevarna v dveh ozirih: najprej zato, ker
žensko politično aktivnost preveč zameji okrog »ženske pro-
blematike« in s tem tradicionalno »ženske« preokupacije zgolj
fiksira na politično raven in druga nevarnost (posebej kot po-
sledica prve) tiči v tem, da potem, ko je skozi čas na ta ali oni
način tovrstna problematika urejena, presežena, nujno nasto-
pi nek prazen prostor, vakuum, iskanje novega zastavka, ki bi
bil dovolj močan, da bi ženske vnovič potegnil, mobiliziral za
politično delovanje.
Druga stvar, ki smo jo zapisali, je v tem, da odnos partije do
žensk navkljub nasprotnim deklaracijam ni niti povsem jasen
in niti konsistenten. Trditev bom poskušala ponazoriti ob pri-
meru Zveze delavskih žena in deklet v Sloveniji. Zveza delav-
skih žena in deklet je bila organizacija, ki so jo ustanovili soci-
aldemokrati v Ljubljani 1924. leta. Sprva je bila organizacija
močno pod vplivom socialdemokratov, a se je pod vplivom an-
gažiranih komunistk obračala vse bolj v levo; bila naposled
povsem komunistično orientirana in zaradi tega leta 1935 tudi
prepovedana. V organizacijo so se včlanjale ženske po stro-
kovni pripadnosti (tovarniške delavke, učiteljice, trgovke in
hišne pomočnice, ipd.). Organizaciji je načeloval Centralni od-
bor, ki je postopoma v večjih industrijskih krajih ustanavljal
podružnice (Jesenice, Tržič, Ptuj, Šoštanj, Mežica, Črna, Gor-
je, Lesce, Lovrenc na Pohorju, Trbovlje, Zagorje, Hrastnik, Ce-
lje, Maribor in Murska Sobota).
Zveza delavskih žena in deklet sprva ni bila formirana kot poli-
tična organizacija; namenila se je izobraževati delavske žen-
ske in ustanavljati šolske zavode ter zavode za varstvo otrok.
Od ustanovitve pa do prepovedi je Zveza izdajala svoje me-
sečno glasilo Ženski list. V različnih krajih Slovenije je Zveza
vsa leta do diktature (1929) organizirala zborovanja (navadno
za Dan žena), na katerih so ženske zahtevale politično enako-
pravnost, mir in družbeno zaščito matere in otroka. V tridese-
tih letih je Zveza skupaj z drugimi delavskimi in ženskimi orga-
nizacijami organizirala vrsto pomembnih akcij (predavanja,
zborovanja, demonstracije).
V teh letih je dala Partija direktivo, da se morajo komunistke in
simpatizerke komunistov vključevati in včlanjevati v različne
(meščanske) ženske organizacije, v katerih so delovale tudi
delavke. Partijska direktiva je kot primer take organizacije na-
vedla prav Zvezo delavskih žena in deklet v Sloveniji. »Naloga
teh tovarišic bo, da z vztrajnim delom v teh organizacijah raz-
krinkajo končne in prikrite cilje teh meščanskih društev, da re-
šijo delavke pred vplivom meščanske ideologije, in da jih po-
tegnejo v enotno fronto delavskega razreda pod našim
vodstvom.Komunistke so ubogale direktivo in tako so prvo
komunistično frakcijo v Zvezi predstavljale Tonča Čeč, Anica
Lokar in Pavla Kestrin. Tonča Čečeva je bila sočasno članica
Pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo in članica Odbora
Zveze. Zaradi velikega vpliva komunistk na delovanje Zveze
so socialdemokrati septembra 1926 celotno frakcijo izključili.
1 Jovanka Kecman, Žene Jugoslavije 1918-1941, str. 83
8	Istotam, str. 20
9	Istotam, str. 21
10	Istotam, str. 21
1 ' Zedinjenje, 4, Ljubljana, 31 .marca 1920
»Šta i kako da se radi. Upute CK za rad medju ženama, 3, 1934,
Fond Kl Arhiva Inštituta za preučevanje delavskega gibanja v Beogra-
du, v Kecman, str. 313
18
v tridesetih letih se je_ znotraj Zveze formirala nova partijska
frakcija (Poidka Kos, Štefka Zbašnik, Milena Mohorič). 1932.
leta se je v Zvezo včlanila Zdenka Kidrič, se povezala s partij-
kami in jim neposredno iz PK KPJ za Slovenijo prinašala di-
rektive za delo v Zvezi. Tako je preko navedenih tovarišic Par-
tija neposredno vplivala na Zvezo, kjer je delovalo največ pro-
letark.
Članice partijske frakcije so bile zelo aktivne, v Zvezi so se hi-
tro uveljavile in bile med najpomembnejšimi nosilkami raznih
akcij in predavanj. Članice Zveze so se na primer v velikem
številu priljučile štrajkajočim delavcem na Jesenicah (1932),
stražile so vhode v tovarne, leto za tem so množično sodelo-
vale z ženami trboveljskih rudarjev v štrajkih in demonstraci-
jah proti odpuščanju delavcev. Pri tem so jim pomagale jese-
niške delavke in skupaj močno pripomogle k uspehu rudar-
skega štrajka.
V naslednjih letih je Zveza sodelovala pri vseh akcijah delav-
skega razreda v Sloveniji. 1935. leta so se pridružile stavkajo-
čim na Jesenicah, mesec dni za tem so bile v štrajku papirnice
na Količevem, nakar v Cinkarni v Celju. Skoraj bi lahko rekli,
da je Zveza v teh letih predstavljala dežurno stavkovno kuhi-
njo in stražo. Njihova stavkovna solidarnost se je kazala tudi v
pomoči stavkajočim v drugih krajih Jugoslavije (npr. Orosa-
vlje). Še nekaj bi lahko rekli: po podatkih sodeč je bila Zveza
delavskih žena in deklet tudi močno samoiniciativna: dogajalo
se je, da je Zveza začenjala z organiziranimi akcijami splošne-
ga in skupnega pomena, na primer: nastopile so proti predlo-
gu Delavske komore iz Ljubljane o minimalnih plačah, ker nji-
hova višina ni zadoščala za preživetje, organizirale so razpra-
vo o predlogu kolektivne pogodbe za rudarje, sklepe poslale
vsem sindikalnim podružnicam in s tem vzpodbudile širšo ak-
cijo.
Poleti 1934. je bil v Parizu Svetovni kongres žensk, po njem
so bila v vseh večjih krajih Slovenije zborovanja žensk proti
vojni in fašizmu. Osrednji referat je napisala ena od partijk. Na
zboru v Ljubljani (300 udeleženk) so se aktivistkam Zveze pri-
družile tudi druge ženske organizacije kot Žensko gibanje (že
omenjeni član Alianse), Obča ženska zveza in Združenje viso-
košolk. Tedaj je bil v Ljubljani formiran Odbor žensk proti vojni
in proti fašizmu.
Na iniciativo in pod vodstvom partijske frakcije Zveze so
1933. leta pričeli z organizacijo akcijske enotnosti vseh na-
prednih ženskih društev in organizacij. Akcija je bila nadvse
uspešna: v teh letih je potekala vrsta zborovanj in demonstra-
cij za splošno volilno pravico, proti odpuščanju in redukciji de-
lovnih mest, proti draginji in proti ukinjanju draginjskega do-
datka za zaposlene poročene ženske, itd.
Za tako agilno in množično delovanje Zveze v teh letih gre za-
sluga nedvomno partijski frakciji, ki je bila - poudarjam - moč-
no aktivna in samostojna. Še več, kljub številnim pozivom, ki
so jih partijke naslavljale na svoje partijsko vodstvo, naj to bolj
sodeluje z Zvezo oziroma s partijsko frakcijo v Zvezi, se vod-
stvo Partije ni odzivalo. Tako se frakcija večkrat pritožuje PK
KPJ za Slovenijo, da jih ne zanima žensko gibanje in da ne po-
šilja svojega predstavnika na sestanke frakcije in da ne daje
nikakršnih direktiv za delo. V Zvezo so bile včlanjene vse čla-
nice frakcije, tri med njimi so bile celo izbrane v Centralni od-
bor Zveze, kar bi bilo mogoče izkoristiti za delo s širokimi
množicami žensk po vsej Sloveniji. Skratka, ni bilo ustrezne
pomoči in ne direktiv za delo niti članicam frakcije, niti krajev-
nim partijskim organizacijam, ki bi lahko zelo vplivale na delo
krajevnih podružnic Zveze. Frakcija zahteva, da dobi polno
pomoč od Partije, da se njeni predlogi upoštevajo in da se
Partija končno začne zanimati za pisanje v Ženskem listu (li-
stu Zveze), kjer se je največ pisalo o položaju delavk.'®
PK KPJ za Slovenijo je 1934. leta res osnoval partijsko komi-
sijo za delo z ženskami, ki jo je vodila Zdenka Kidrič do odho-
da v tujino 1935. Odziv partijskega vodstva je končno prišel,
toda na sledeč način: junija 1935 je CK KPJ izdal Navodila za
delovanje z ženskami in ga poslal PK KPJ za Slovenijo. V Na-
vodilih je bila ostro kritizirana partijska frakcija v Zvezi in sicer
z obtožbo, da je bilo njeno delo ozko frakcijsko in sektaško.
Očitali so jim, da so svoje delo preveč usmerjale v poudarjanje
partijskih stališč v tej množični organizaciji in da so želele to
organizacijo v bistvu spremeniti v komunistično. Skratka, oči-
tana je bila prevelika vnema in tisto, kar je partijsko vodstvo
rado imenovalo kot »levi odklon«.
V navodilih CK KPJ je bila direktiva, da je potrebno v množične orga-
nizacije prodirati počasi in postopno, agitirati previdno in paziti, da je
vsebina dela skupna in sprejemljiva za vse: »Potrebno je mobilizirati
članstvo ne na osnovi naših, partijskih, to je povsem komunističnih
parol, ampak na osnovi tistih družbenih ciljev in nalog, zaradi katerih
je Zveza osnovana. V organiziranju akcij morajo biti naše tovarišice
najaktivnejše in najtjolj dosledne in na ta način bodo dobile zaupanje
članstva in prišle na čelo gibanja ...
Izogibati se moramo tega, da bi bilo naše delo organizacija v organi-
zaciji. Izogibati se je treba vsakemu 'istrčavanju' (izraz je preljubek,
da bi ga prevajali, op. T. R.), ki bi ga naša konkurenca lahko označila
kot frakcionizem, sektašenje, deljenje, celičanje, ipd.«'"
Če bi hoteli širše oceniti, kaj je ta direktiva pomenila ne zgolj
za Zvezo, ampak širše za predvojno žensko gibanje v Sloveni-
ji, bi potrebovali nadaljnjo poglobljeno analizo. Zato se bom tu
omejila zgolj na vtis, ki je seveda lahko tudi diskutabilen: di-
rektivo CK KPJ je najbrž mogoče razumeti v kontekstu skle-
pov Sedmega kongresa Kominterne v Moskvi, julija istega leta
in osrednjega referata G. Dimitrova o nujnosti vzpostavitve
najširše fronte v boju proti fašizmu. Taka generalna parijska
usmeritev je bila v kontekstu svetovnih političnih razmer brž-
čas smiselna in nujna. Toda v našem primeru, ko komunistke
v Zvezi ne le, da s svojo partijsko usmerjenostjo niso odvrača-
le v Zvezi delujočih žensk, ampak ravno narobe, pritegovale
so jih, je bila direktiva CK KPJ z vrsto očitanj in hude kritike
prejkoslej deplasirana. V času, ko je direktiva prišla v Sloveni-
jo, so komunistke »imele večino« ne le v osrednjih organih
Zveze, ampak tudi v večini podružnic »na terenu« in to ravno
zato, ker je partijska frakcija vselej insistirala na enotnosti
vseh žensk pod vodstvom delavskega razreda. Zaradi dose-
žene večine in zaradi izredno velikega vpliva, ki so ga imele
komunistke v Zvezi, so socialdemokrati pohiteli in partijke iz-
ključili, tako da je bila sama direktiva CK KPJ dvakrat nesmi-
selna.
Organizacijo je dokončno dotolkla sama oblast (Kraljevska
banska uprava), ki je istega leta Zvezo delavskih žena in de-
klet prepovedala, s čimer je nehalo izhajati tudi žensko glasilo
»Ženski list«.
Posebno poglavje odnosa partije do ženskega vprašanja tvori
dogajanje v drugi polovici tridesetih let, katerega vrhunec
predstavlja 5. partijska konferenca 1940. leta z referatom tov.
Vide Tomšič. Ta dogajanja so publicistično bolj osvetljena,
čeprav to še ne pomeni, da bi se z njimi raziskovalno več ne
veljalo ukvarjati. Posebej bi bilo pomembno analizirati kako in
v kakšni meri je platforma odnosa partije do ženskega vpraša-
nja,ki je bila na Konferenci res jasno začrtana (»Vsa partijska
vodstva so bila na ta način poučena, kako naj delovne ženske
opozorijo, da pot do njihove popolne enakopravnosti ne pelje
skozi izoliran boj »vseh« žensk ne glede na to, kateremu raz-
redu pripadajo; da je usoda družbene enakopravnosti ženske
in njene ekonomske osvoboditve organsko povezana z bojem
delavskega razreda za zrušitev kapitalizma. Zato so ženske v
programu KPJ videle tudi svoj program in se odzvale pozivu
partije k vstaji in oboroženemu boju«,'®) vplivala na kasnejši
razvoj tega odnosa, še posebej seveda na praktični ravni. Tu
mislim predvsem na ideološke kontroverze okrog razmerja
med razrednim in ženskim vprašanjem in seveda na vprašanje
smiselnosti, posebej pa možnosti obstoja sodobnega ženske-
ga gibanja na naših tleh.
Tanja Rener
ARP, fond KI, 1935/640 in 1935/163; v Kecman, str. 316
ARP, fond KI, 1935/317, v Kecman, str. 317
15 Vida Tomšič, KPJ v boju za emancipacijo žensk, Komunist, Lju-
bljana 1978
19
MODELI INTEGRACIJE
EMANCIPATORSKOG
PROCESA:
Antifašistička fronta žena
Jugoslavije 1945-1953
Ovim ću tekstom pokušati sugerirati odgovor na problem na-
ravi emancipatorskog procesa u neposrednom post-
revolucionarnom periodu u Jugoslaviji, naime, možemo li go-
voriti o emancipiranoj integraciji ili integriranoj emancipaciji
žena?^
Prikazat ću nekoliko modela organizacione strukture Antifa-
šističke fronte žena - AFŽ, njezine prilagodbe i promjene tije-
kom osmogodišnjeg razdoblja njezinog mirnodopskog posto-
janja. Odlučila sam se za strukturalno-funkcionalni pristup,
imajući u vidu dva osnovna momenta:
1.	Povijest ove značajne organizacije žena niti do danas još
nije monografski obradjena,
2.	Željela sam rekonstruirati jednu objektivnu strukturu, ogo-
ljelu od strasti, želja i utopijskih priželjkivanja žena koje su
djelovale u samoj organizaciji.
Zbog toga sam se oslanjala isključivo na arhivske izvore,^
čime je moguće rekonstruirati što je organizacija bila prema
samorazumijevanju u svom vremenu. Oslanjanje na sjećanja
i interpretacije vodećih aktivistkinja AFŽ-a nosi u sebi opas-
nost poimanja njihovih ličnih iskustava, nada i revolucionar-
nog samoprijegora kao jedine i »objektivne« istine. Daljnji na-
stavak mojih istraživanja nastojat će, dakako, obuhvatiti i pri-
kupljanje takvih, veoma ličnih pogleda i svjedočanstava, kako
bi se, potkrijepljena većim brojem pojedinačnih - neponovljivih
i jedinstvenih glasova aktivistkinja koje su djelovale na različi-
tim nivoima organizacijske hijerarhije, današnje generacije
mogle upoznati s jednim značajnim i možda odlučujućim vre-
menom za odredjivanje karaktera emancipacije žena u našem
društvu, čije nas zasade u mnogočemu i do danas još deter-
miniraju, kako u promišljanju emancipatorskog procesa, tako i
u akciji.
No, niti arhivski dokumenti nisu svagda jednoobrazni; oni se
^Ovaj je tekst, u nešto sažetijoj verziji, bio prezentiran kao referat na:
International Conference on Women's History,Amsterdam, 24.-27. 3.
1986.
2Pn/i pokušaj rekonstrukcije organizacionog ustrojstva AFZ-a, teme-
ljen na arhivskim izvorima AFŽ-a Hrvatske predstavljaju moji tekstovi:
»Organizirana djelatnost žena Hrvatske za vrijeme Narodnooslobodi-
lačke borbe 1941-1945.«, Povijesni prilozi, 3,1984., 83-127, i
»Antifašistička fronta žena: kulturnom mijenom do žene 'novog tipa'«,
Gordogan, 15-16,1984., 73-111.
3 Arhivska gradja AFŽ-a Hn/atske pohranjena je u Arhivu Instituta za
historiju radničkog pokreta Hrvatske u Zagrebu u fondu: Konferencija
za društvenu aktivnost žena Hrvatske (kod citiranja dokumenata na-
istraživaču obraćaju na (najmanje) dva nivoa diskursa:* Prvi je
diskurs političkih i organizacionih referata, direktovnih pisa-
ma, ženske štampe i sli., kojima se u pravilu viši odbori obra-
ćaju nižim i koji govori mobilizacijsko-propagandnim jezikom.
On, uz ostalo pretpostavlja eventualno buduće stanje posto-
janja ljudske zajednice kao realnog entiteta. Revolucionarni
optimizam - vjera u neposredno ostvarenje povijesnog pro-
grama socijalističke revolucije i snažne emocije - upravljen je
na djelovanje. Kritičko-informativni diskurs koji nalazimo u iz-
vještajima nižih odbora s terena višim i diskusijama delegatki-
nja na brojnim konferencijama, savjetovanjima i kongresima
AFŽ-a odlikuje se kritičkim prosudbom, realističkim poima-
njem i prikazom konkretnih situacija, kao i samokritičnošću.
Njegova je funkcija da omogući regulaciju i što bolje funkcio-
niranje svakodnevne prakse.
2.
AFŽ je formalno utemeljen kao organizacija tek krajem 1942.
godine,® iako je stvarno djelovao već od samih početaka na-
rodnooslobodilačke borbe, lako je osnovan na inicijativu KP,
AFŽ je bio vrlo široki front žena različitih opredjeljenja.®
Organizacija je po prvi puta reorganizirana početkom 1944.
godine^ kada je njezina relativna autonomija nadomještena
utapanjem u monolitnu strukturu Narodnooslobodilačkog po-
kreta. Nakon rata, u razdoblju konsolidacije revolucionarnih
promjena, AFŽ je shvaćan kao važni instrument organziranja
žena. Nova je država gradila snažnu, centraliziranu strukturu,
po uzoru na SSSR, zadržavajući istovremeno retoriku pokre-
ta, tj. diskurs Narodnog fronta. Taj se diskurs pokazao veoma
efikasnim još u razdoblju od 1935-1941., a naglašavao je
značaj i neophodnost masovnih organizacija.
vodit ću, uz naziv fonda KZDAZH i broj arhivske kutije i godinu).
* Isto je primjenjivo i na arhivske dokumente AFŽ-a za ratno razdo-
blje, usp. op. cit.. Povijesni prilozi, 87.
5 AFZ je utemeljena na Prvoj zemaljskoj konferenciji AFŽ-a Jugosla-
vije održanoj od 6-8.12.1942 u Bosanskom Petrvocu.
e Usporedi: »Okružnica br. 4 CK КРН od 6. 12. 1941.«, Žene Hrvat-
ske u NOB-i, I dio, Zagreb 1955., dokument 37, str. 57.
To je prvi programski dokument koji precizira ciljeve i organizacioni
oblik AFŽ-a Hrvatske.
^ Usporedi: »Pismo CK КРН od siječnja 1944. o štetnosti tendencija
centralizacije AFŽ i potrebi prodiranja u redove još neobuhvaćenih
masa žena«, op. cit., dokument 264,439-440.
20
u neposrednom poslijeratnom razdoblju (1945-46.) narodna
vlast je postavila pred »sve žene« slijedeće zadatke, koje su
one trebale izvršavati posredstvom AFŽ-a:
-	podrška narodnoj vlasti (na pr. borba protiv crne burze, ile-
galnog podizanja cijena, špekulanata, ratnih dobitnika, ltd.);
-	borba protiv nepismenosti, organiziranje stručnog obrazova-
nja koje će omogućiti ženama da se uključe u proces proiz-
vodnje / radnu snagu;
-	sudjelovanje u dobrovoljnim radovima obnove i izgradnje ze-
mlje;
-	organiziranje pomoći zaposlenim majkama (jaslice, zabavi-
šta);
-	pomoć sindikatima u organiziranju radnica.
Pa ipak, i nakon ovog upečatljivog popisa zadataka moguće je
slijedeće mišljenje jedne od članica Glavnog odbora AFŽ-a
Hrvatske: »AFŽ nema nekih svojih posebnih zadataka, nego
on kao sastavni dio Fronta treba da ostvari najužu saradnju
sa narodnim vlastima (...).«® (1946.)
Ambivalentan stav prema organizacionom statusu AFŽ-a
imao je za posljedicu očitu kontradikciju koju održava i slije-
deća izjava Anke Berus, tada ministra financija NRH i »po-
časne« funkcionarke organizacije:
»Organizacije AFŽ-a nemaju nikakve odvojene linije, ali s druge stra-
ne one treba da imaju takvu organizacionu čvrstinu, da mogu osigura-
ti uključivanje pa i posljednje žene u općenarodni rad i ispunjenje op-
ćenarodnih zadataka.«s (1946.)
Zahtjevi postavljeni pred AFŽ ovako formulirani zbunjuju. S
jedne strane, traži se da ispuni složene zadaće u ratom opu-
stošenoj zemlji, dok se s druge strane očekuje da nemaju
»nikakve odvojene linije« tj. strategije, a istovremeno da zadr-
že »organizacionu čvrstinu« i taktiku.
To je rezultiralo organizacionim modelom kojeg sam nazvala
odgojnim modelom:
Centralni odbor (za čitavu zemlju) /
Glavni odbor (u republikama)
1. ODGOJNI MODEL AFŽ-a (1945-1948)
Organizacijska je struktura AFZ-a hijerarhijska, što ukazuje
na odredjeni stupanj autonomije. Svaka hijerarhijska razina
predstavljena je odborom (seoski, gradski, okružni, kotarski, a
njih objedinjava Glavni odbor na republičkoj, i Centralni odbor
na saveznoj razini) na čijem je čelu plaćena tajnica. Postojale
su dvije linije komunikacije: vertikalna i horizontalna. Prva je
djelovala u dva smjera - od nižih odbora ka višim i vice versa,
dok je druga razina prožimala čitavu strukturu posredstvom
sekcije za agit-prop i njezinih instrumenta - organa AFZ-a
(»Žena u borbi« u NR Hrvatskoj, odn. »Žena danas« kao glasi-
lo Centralnog odbora AFŽ-a Jugoslavije), brošura, ženske ra-
dioemisije, ženske knjižare ..
Ambivalentan karakter statusa organizacije jasno se očituje u
činjenici da se »napredne« žene neposredno uključuju u Na-
rodni Front (NF), budući da se smatraju dostatno »odgojeni-
ma« u političkom smislu, dok »ne tako napredne žene« (tj. one
koje nisu u neopohodnoj mjeri socijalizirane za razumijevanje-
/provodjenje revolucionarne politike) ostaju u organizaciji i
djeluju u njezinim sekcijama (S), kao što su sekcija za propa-
gandu, socijalno-zdravstvena, kulturno-prosvjetna, privredna
sekcija itd., čije zadatke formulira narodna vlast. Taj je model
funkcionirao prilično efikasno u ranom poslijeratnom razdo-
blju, i žene su doista posvećivale mnogo vremena i energije
ostvarenju brojnih zadataka na riješavanju socijalnih proble-
ma i obnove zemlje. No, unatoč neospornom entuzijazmu i ko-
lektivnim naporima svojih članova, rukovodstvo AFŽ-a često
ističe kako te akcije nisu dovoljno korištene za podizanje poli-
tičke svijesti.''
Od snaga društvene regulacije očekivalo se da podržavaju
odgojnu funkciju AFŽ-a, no njezine su aktivistkinje često upu-
ćivale kritike narodnoj vlasti, NF-u i KP. Njima se zamjeralo
što na raspolaganje AFŽ-u stavljaju »najslabiji kadar«, što u
AFŽ-u vide tek animatora i organizatora radne snage za razli-
čite javne poslove. No, ona točka kritike koja ukazuje na oma-
lovažavanje angažmana na riješavanju »ženskog pitanja« i
ženske organizacije od strane žena članica KP, čini mi se
osobito indikativnom za način mišljenja i praksu koju je socio-
log Vjeran Katunarić označio kao jedan od »tipičnih stavova o
ženskom pitanju s društvenom legitimacijom« u Jugoslaviji.
Prema Katunariću nevoljkost tih »politički obrazovanih«
žena da se prihvate riješavanja specifičnih emancipatorskih
zadataka koje odbacuju kao isuviše partikularne i nebitne
(često čak dotle da partijske direktive za rad u AFŽ-u doživlja-
vaju kao izvjesnu degradaciju), moguće je objasniti veoma
rasprostranjenim stavom »lažnog univerzalizma«. Taj se stav
temelji na antropološkoj redukciji (»Ne postoje 'ženska pita-
nja' nego samo ljudska, odnosno društvena pitanja«) ispod
koje se nazire
»neki snažni iracionalni autoritet.(...) Iza neposredovanog ili lažnog
humanizma često se krije i teološka podloga, težnja za trenutačnim
izjednačavanjem ljudi u svrhu izbjegavanja aktivnog suprotstavljanja
nosiocima dominacije.«'^
Narodnoj vlasti i NF-u predbacuje se nadalje da ne uzimaju u
obzir specifičnu ulogu i zadaće AFŽ-a, da je u njihovim redovi-
ma malo žena na rukovodećem položaju, da se na. njihovim
sastancima nikada ne razmatraju problemi AFŽ-a. Često po-
navljana tužbalica odnosila se na nesklad privatnog/javnog
ponašanja:
»Mnogi drugovi rukovodioci Narodnog fronta, oficiri, rukovodioci na-
rodne vlasti ne šalju i ne puštaju svoje žene da učestvuju u radu na-
rodnog fro.nta i AFZ-a. To je vrlo česta pojava i ona u mnogome oteža-
va rad AFŽ na terenu.«^з
Uskoro je primjećeno postupno opadanje aktivnosti organiza-
cije: samo u hrvatskoj prestao je rad odbora AFŽ-a u 1.500
sela u kojima su djelovali za vrijeme NOB-e,tako da se 1947.
Cana Babović - tadašnja predsjednica Centralnog odbora
AFŽ-a Jugoslavije - samokritički osvrnula na taj općejugosla-
venski trend:
• (...) opaža se, što je isto u svim republikama, naime, da se rad me-
dju ženama.najčešće razvija povremeno i to kroz izvjesne kampa-
nje.(...) AFŽ nije uspjela široko obuhvatiti žene na sudjelovanju u
svakodnevnom političkom, društvenom i privrednom životu zemlje.
Druga je stvar, što mi nemamo nečega posebnoga, specifičnoga,
neko pitanje za koje bi se mi kao žene trebale boriti.«''* (podv. L. S.)
Stanje u AFZ-u u godini 1948. ocijenjeno je kao »nesredje-
no«, što je, pored političke traume zbog rezolucije Informbiroa,
pogodovalo pokušaju da se organizacija redefinira. Na prvo je
mjesto došao zadatak ideološkog formiranja žena. Prema rije-
čin\3 Vide Tomšič, tadašnje predsjednice Centralnog odbora
AFŽ-a Jugoslavije, zadatak je organizacije da ih odgaja »u
duhu socijalizma«, i to »ne sivog, birokratskog socijalizma koji
zapravo znači ukalupljivanje čitavog života.«'® Redefinirani
AFZ, po njezinom mišljenju, ne treba shvaćati kao organizaci-
ju u kojoj je primarna vertikalna veza. Umjesto toga, AFZ treba
postati »onakva partijska organizacija za rad medju ženama
8 Referat drugarice Milke Vranešević: »O formama Antifašističke
fronte žena iu o oblicima organizacije AFŽ-a«, KZDAŽH 1 /1945.
® »Referat drugarice Anke Berus: O radnim zadacima žena Hrvat-
ske«, KZDAŽH 1/1945.
Podaci o ženskoj radio emisiji i knjižari odnose se na grad Zagreb.
Anka Berus, op. cit.
Vjeran Katunarić, Ženski eros I civilizacija smrti, Zagreb, 1984.,
239.
'3 »Nedostaci i greške AFŽ i nepravilan odnos nekih organizacija NF
i organa vlasti prema AFŽ«, KZDAŽH 18/1948.
Gana Babović, Završna riječ na Plenumu Glavnog odbora AFŽ-a
Hn/atske 15. 5.1947., KZDAZH 6/1947.
15 Vida Tomšič, KZDAŽH 15/1948.
21
da se organizacija kao takva oseti i da je svaka partijska di-
rektiva njena direktiva i da je svalsi politički rad preko Narod-
nog fronta izražen u radu AFZ i da tu nenia posebne
direktive.«^® Imajući u vidu ovakvo odredjenje AFZ-a, dobiva-
mo model kojeg sam nazvala model transmisije direktiva i mo-
bilizacije.
2. MODEL TRANSMISIJE DIREKTIVA I MOBILIZACIJE
(1948-1949.)
Protusovjetska propaganda koja je postala jedno od najzna-
čajnijih ideoloških pitanja tog razdoblja, našla je svoju primje-
nu i u projekciji slike »žene novog tipa«:
»Mi vidimo po ruskim novinama kako su tamo sve žene ružno odjeve-
ne, i to kao neka potreba socijalizma, sve što negira ono što mi traži-
mo - ljepotu, veselje i raznolikost. Treba žene učiti da se znaju lijepo
odjevati i pospremiti svoj stan i da to znaju brzo uraditi.«^^
Ideja efikasne domaćice i radnice, uz to i ugodne vanjštine,
nadaje se kao specifičnost jugoslavenskog društvenog razvit-
ka, budući da pomiruje tradicionalne ženske uloge (briga za
domaćinstvo i vlastiti izgled) s novim ulogama (radnica, politi-
čki subjekt).
Usprkos neospornim (i neprestanim) uspjesima svojih
aktivnosti,^® ma kako neupečatljivo one mogle izgledati u
grandioznom zamahu obnove i izgradnje, direktivno pismo
upućeno 1950. godine AFŽ-u od strane CK KPJ ukazuje na
postojanje sumnji i nedoumica o svrsi i identitetu organizacije
žena, i izražava odredjeno nezadovoljstvo njenim
performansom.^® U tom je pismu predložena/naložena reor-
ganizacija AFŽ-a. Prvi korak bila je potpuna deprofesionaliza-
cija organizacijskog aparata. To je potkrijepljeno tvrdnjom da
se postojanje profesionalnih tajnica pokazalo kao prepreka u
djelovanju ove masovne organizacije. Neke od dotadašnjih
tajnica odbora AFŽ-a upućene su na rad u odbore NF-a čiji je
djelokrug rada u prvom redu bio usmjeren na riješavanje soci-
jalno-zdravstvenih pitanja, neke su upućivane na rad u narod-
noj vlasti, a.ostale su se vraćale u svoja prvobitna zanimanja.
Sav rad AFŽ-u postaje dobrovoljan, tako da organizacija i for-
malno gubi svoj autonomni karakter spram ostalim masovnim
organizacijama. Po svom organizacijskom statusu ona posta-
je izborna sekcija NF-a, čiji se članovi biraju »na terenu« odre-
djene frontovske organizacije.
Neposredna posljedica ovako shvaćene reorganizacije bila je
da se »na terenu« proširilo shvaćanje da se zapravo radi o
ukidanju AFŽ-a.^° Većina djelatnosti na rješavanju specifičnih
ženskih problema zamire, a niti frontovske organizacije u tom
pogledu ne traže doprinose samih žena. Kao jedini mogući od-
govor na takvo stanje stvari, nadaje se nova formula koju Vida
Tomšič definira na slijedeći način: NF daje osnovne smjernice,
a »treba vertikalna linija po svim specifičnim ženskim zadaci-
Vida Tomšič, KZDAZH 33/1949.
17	Vida Tomšič, KZDAŽH 15/1948.
18	Kao primjer navodim samo rezultate brige AFŽ-a za zbrinjavanje
djece (podaci su preuzeti iz različitih izvještaja upućenih Glavnom
odboru AFŽ-a Hrvatske). U ovom je razdoblju inicirano otvaranje: 79
savjetovališta za trudnice, 40 savjetovališta za djecu, 4 dječje bolni-
ce, 8 dječjih odjela u bolnicama, 22 rodilišta, 59 jaslica, 93 obdaništa i
24 dječja restorana.
19	Arhivsaki fond AFŽ-a 7KZD/VŽH) za poslijeratno razdoblje nije još
definitivno sredjen (radi se o tzv. »živom fondu«, fondu u nastajanju), i
ma. Neka ta veza bude još čvršća.«^^ U skladu s tim, organi-
zaciona je struktura AFZ-a transformirana u dvije sukcesivne
faze:
Prva faza (shizofrena struktura)
3. DUALISTIČKI MODEL PRELAZNE FAZE (1950-1953)
Očigledno protuslovlje sadržano u gornjem modelu u izvjesnoj
je mjeri razrješeno nakon Trećeg kongresa AFZ-a (listopad
1950.) na kojem je odlučeno da se organizacija u cjelini inte-
grira u NF kao »sekcija odgovarajućeg odbora«. To je značilo
da žene trebaju postati članovi NF-a bez ikakve medijacije
svoje organizacije, da se dokida svaka vertikalna linija i da
više ne postoje mogućnost neposredovanog samoorganizira-
nja žene na razini »baze«.
AFŽ se rastače u niz malih, medjusobno nepovezanih jedinica
'tzv. aktivi) koje su integrirane u NF na odgovarajućim hijerar-
hijskim razinama. Fokus »nezavisnog« djelovanja AFŽ-a,
kako se isitiče z Rezoluciji trećeg kongresa, postaje zaštita
majke i djeteta, pružanje pomoći radnim majkama i suradnja s
NF-om i ostalim masovnim organizacijama u procesu mobilizi-
ranja žena za puno uključivanje u ekonomski i politički život.
Osnovni zaključak Rezolucije svodi se na to da se masovna
organizacija ima transformirati u:
(...) »organe naroda za njegovo vaspitanje i mesto gde će se politički
i kulturno uzdizati, a gde će biti data najveća mogućnost za razvijanje
inicijative I kritike negativnih pojava.
Već je iz ovog citata očigledan zaokret u diskursu.
Mjera deprofesionalizacije organizacije može se uistinu činiti
kao ozbiljan napor da se zaustavi rastuća birokratizacija
AFŽ-a (kao da je rigidnost organizacije personificirana isklju-
čivo u liku tajnica odbora). No, ukidanje i minimuma organiza-
zbog toga još nisam pronašla sam original direktivnog pisma. Za nje-
govo postojanje i sadržaj doznala sam posredstvom dokumenata koji
se na njega referiraju.
Navedena je reakcija i njezine posljedice, gotovo identična reakciji
na prvu provedenu reorganizaciju AFŽ-a 1944. godine, usporedi-
Skievicky, op. cit.. Povijesni prilozi, 108-115.
21	Vida Tomšič, Diskusija na sastanku Izvršnog odbora AFŽ-a Hrvat-
ske 26. 9.1950., KZDažh 47/1950.
22	»Rezolucija Trećeg kongresa AFŽ-a Jugoslavije«, 28. i 29 10
1950.,KZDZAH 48/1950.
22
cijskih prerogativa onemogućilo je svaku kolektivnu akciju
žena samih. Krajnji je ishod pretvaranje masovne organizaci-
je, ma kako je rigidna i neefikasna u pojedinim svojim seg-
mentima/periodima djelovanja ona mogla biti, u amorfnu orga-
nizaciju (što je contradictio in adjecto).
Što je to značilo u jednom vremenu i društvenoj situaciji u ko-
joj su se razne grupe žena suočavale s ozbiljnim problemima^®
i u kojoj su se žene kao društvena grupa morale uhvatiti u ko-
štac s izrazitim preprekama u profesionalnom i političkom
životu^"* sasvim je retoričko pitanje. No, u krajnjoj konsekven-
ci, to je značilo dokidanje mogućnosti ne samo autonomne ar-
tikulacije interesa, već i neposredovanog aktivizma (»u bazi«)
i javne artkulacije solidarnosti žena.
Želim sugerirati da je potpuna integracija emancipatorskog
procesa, njegovo podvodjenje pod ideološke aparate države
(Althusser) gdje se gubi uporište da žene postanu samodje-
latrim subjektom tog procesa, značila da će emancipacija na
neodrejeno vrijeme postati nešto što će se »vršiti« na žena-
ma. Gubljenje takvog (makar potencijalno) autonomneg nači-
na organiziranja žena kakvo je predstavljao AFŽ, odgodilo je i
latentnu mogućnost samoorganiziranja civilnog društva.
6.
Kao post scriptum svojoj tezi naznačit ću da je na Četvrtom
kongresu AFŽ Jugoslavije odlučila da se »raspusti«. Kao
objašnjenje tog koraka. Milovan Djilas, delegat na kongresu -
predsjednik SSRNJ i član I.K.SKJ, ističe:
»... svaka zasebna (u smislu autonomne, op. L. S.) politička aktiv-
nost žena prepreka je ostvarenju jednakosti«.^^
Time se društveno legitimiranje »ženskog pitanja«, uz već
spomenuti argument lažnog univerzalizma, proširuje argu-
mentom instrumentalizma. Instrumentalizam, prema Katunari-
-^u, znači svodjenje »ženskog pitanja« na »druga pitanja dru-
štvenog razvoja, tj. tretira ga kao jedno od sredstava za rješa-
vanje nekih razvojnih ciljeva društva.«^® Umjesto »prepreke«
emancipaciji žena, osniva se_ nova organizacija. Savez ženskih dru-
štava Jugoslavije (SŽD).^^ Članom SŽD-a može postati svako
društvo čiji su ciljevi i zadaci u skladu s osnovnim zadacima i
ciljevima Saveza. Osnovni zadaci SŽD-a bili su slijedeći
»prosvećivanje žena, zaštita majke i deteta, razvijanje povoljnih uslo-
va za odgoj i vaspitanje dece, unapredjenje domaćinstva i drugi slični
zadaci, te da na taj način doprinosi ostvarenju pune ravnopravnosti
žena.«28
Organizacijska struktura SŽD-a slijedila je model definitivne
integracije:
Društvo »Naša djeca« itd.
23 »Kritički i informativni« diskurs izvještaja AFZ-a ukazuje na svijest
o ozbiljnim problemima diskriminacije kao što su na pr.: tendencija ot-
puštanja s posla trudnica i samohranih majki (naročito majki nezako-
nite djece), ..ezadovoljstvo radnica (preteški fizički poslovi na kojima
su potpuno izjednačene njihove norme i norme za muškarce, zbog
čega su masovno napuštale posao), nasilje i eksploatacija žena u
braku, adolescentska prostitucija, itd.)
2" Opadanje broja žena u ekonomskom i političkom životu uzelo je to-
liko maha, da se na tu zabrinjavajuću tendenciju osvrnuo i Tito u svom
govoru na Šestom Kongresu KPJ:
»Navodim cifre koje najbolje pokazuju nepravilan odnos prema žena-
ma: 1939. godine učestvovalo je u privredi 197.736 žena; u 1947. go-
dini taj se broj popeo na 199.236, u 1948. godini na 376.836, a 1949
godine na 465.166; medjutim, u 1950. godini broj zaposlenih žena iz-
nosio je 434.222, u 1951. godini već je spao na 375.166, a u 1952.
godini taj se broj sigurno još smanjio za koju hiljadu, ali o tome još
nema podataka. (...) Slična je tendencija i u pogledu žena u narodnoj
4. MODEL DEFINITIVNE INTEGRACIJE (1953.)
No, AFŽ nije tek »šaptom pala«. Za vrijeme priprema i u toku
diskusija na Četvrtom kongresu mnoge su žene,i ne samo one
s doljnjeg kraja hijerarhijske ljestvice AFŽ-a, izražavale svoje
negodovanje svršenim činom pred kojeg su stavljene »defini-
tivnom integracijom«. Kada je Cana Babovićj jedna od naju-
glednijih funkcionarki AFŽ-a, proglasila AFZ nepostojećim,
jedna je »stara i nepismena žena«, kako je samu sebe pred-
stavila, aktivistkinja organizacije od 1943., ustala i rekla: »Ja
ne dam da se kaže da je AFŽ umro.« (podv. L. S.f^
7.
Pristup kojeg sam primjenila u svom pokušaju da naznačim
narav emancipatorskog procesa u neposrednom poslijerat-
nom razdoblju, nosi sebi svojstvena ograničenja. Svjesna
sam, dakako, da je taj proces mnogodimenzionalan i da je
odredjen slijedećim koordinatama:
1.	političkom emancipacijom žena (osiguravanje jednakih
prava i mjesta za interesno samoorganiziranje);
2.	Kulturnom emancipacijom žena (rastakanje granica pripi-
sanih spolnih uloga i radikalno osporavanje cjeline patrijarhal-
ne kulture).
Imajući to u vidu, nameće se pitanje da li me je napor dešifrira-
nja, zbunjujućeg/zbunjenog jezika arhivskih dokumenata
AFŽ-a i njegovog prevodjenja u organizacijske modele pribli-
žio razumjevanju krivudavog puta prvog aspekta emancipa-
torskog procesa. Tom sam se razumjevanju pokušala približiti
osvještavanjem i razabiranjem pomaka u diskursu koji variira
od populističkog, u neposrednom post-revolucionarnom pe-
riodu, do neprozirnijeg i redundantnijeg s kraja četrdesetih i
početka pedesetih godina. Moja svijest o ograničenjima pri-
mjenjenog pristupa barem ostavlja nadu da će moj »rad u
toku« osvjetliti i ostale aspekte emancipatorskog procesa.
Lydia Skievicky
vlasti. I tu se pokazalo da broj žena u narodnim odborima skoro u svim
narodnim republikama opada, iako se stalno penje broj žena koje
učestvuju na izborima. Dok je na izborima za Ustavotvornu skupštinu
1945. godine glasalo 80 odsto žena, već 1950. godine za Narodnu
skupštinu FNRJ glasalo je 90,29 odsto žena, a od ukupnog broja bira-
ča koji su glasali na izborima za republičke narodne skupštine glasa-
lo je 52,8 odsto žena. Dakle, svijest žena o njihovoj dužnosti prema
novoj društvenoj zajednici bila je u nekom pogledu čak i jača od svije-
sti mušakaraca.«
Tito, Govori i članci, Naprijed, Zagreb, 1959. knjiga VIII, 299-301.
25	Milovan Djilas, Govor na Četvrtom kongresu AFŽ-a Jugoslavije 26.
9.1953., KZDAZH 62/1953.
26	Katunarić, op. cit., 240.
27	Usporedi: »Rezolucija o osnivanju Saveza ženskih društava Jugo-
slavije«, Beograd, 26-28. 9.1953., KZDAŽH 62/1953.
28	»Predlog pravila Saveza ženskih društava Jugoslavije«, član 2,
KZDAŽH 64/1954.
29	Draga Dikić, KZDAŽH 62/1953.
23
»ŽENSKO VPRAŠANJE IN SOCIALISTIČNO
SAMOU PR A VLJ AN JE«
ŽENSKO PITANJE I
SOCIJALISTIČKO
SAMOUPRAVLJANJE
Svaki pokušaj promišljanja »ženskog pitanja« u socijalistič-
kom samoupravljanju prilog je marksizmu kao proleterskoj
teoriji društva. »Žensko pitanje« time postaje relevantno i za
praktičnu djelatnost komunista, jer u Programu SKJ stoji:
»Naučno-teorijska osnova praktične djelatnosti komunista je-
ste marksizam, učenje o osnovnim zakonima razvitka prirode,
društva i mišljenja i o neminovnosti socijalizma, čiju su osni-
vači Marx i Engels, i koji su dalje u novim uslovima, kroz prak-
su revolucionarne borbe razvili Lenjin i drugi marksisti.«'
»Žensko pitanje« moguće je promišljati u socijalističkom sa-
moupravljanju, jer se: 1. marksizam kao »naučno-teorijska
osnova praktične djelatnosti komunista« smatra otvorenim
marksizmom i 2. što je socijalističko samoupravljanje nastalo
kao alternativni model etatističkom socijalizmu.
Ad 1. U glavi desetoj Programa SKJ, »Društvena uloga i idejne
osnove SKJ« pod naslovom: »Za dalje razvijanje marksizma«
stoji: »Marksizam nije jednom za svagda utvrđeno učenje, niti
je sistem dogmi, već teorija društvenog procesa, koji se razvi-
ja kroz uzastopne istorijske faze, pa prema tome podrazume-
va i stvaralačku primenu teorije i njeno daljnje razvijanje pre
svega uopštavanjem prakse socijalističkog razvitka i dostig-
nućima naučne misli čovečanstva. »Mi nikako ne gledamo na
Marxovu teoriju kao nešto završeno i neprikosnoveno. Mi
smo, naprotiv, ubeđeni, da je ona udarila samo kamen-
temeljac onoj nauci koju socijalisti moraju pokretati dalje u
svim pravcima, ako ne žele da zaostanu za životom, (podcr-
tala В. D.). Mi ne pretendujemo na to da Marx ili marksisti po-
znaju put ka socijalizmu u svoj njegovoj konkretnosti. To je
besmislica. Mi poznajemo pravac toga puta i znamo kakve
klasne snage njima vode, a konkretno, praktično, to će poka-
zati samo iskustvo miliona kada se ono lati posla.« (Lenjin)^
Pošto marksizam, »socijalisti moraju pokretati dalje nauku u
svim pravcima da ne zaostanu za životom«, neophodno je i
novo promišljanje »ženskog pitanja« u socijalističkom samo-
upravljanju.
Određenjem marksizma kao teorije društvenog procesa, koji
se razvija i koji je naučno-teorijska osnova praktičnog djelo-
vanja SKJ, bez njegovog arbitriranja te teorije, utemeljuje se
jedan otvoreni marksizam i jedna nova otvorena praktična dje-
latnost komunista.
»Socijalistička primjena teorije i njeno daljnje razvijanje « jest
odnos »teorije« i »prakse«, koji je omogućio: ad 2. usposta-
vljanje društveno-ekonomskog i društveno-političkog sistema
socijalističkog samoupravljanja kao alternativnog modela
etatističkom socijalizmu. Taj odnos »teorije« i »prakse« u so-
cijalističkom samoupravljanju utemeljio je negaciju historijske
nužde, vremenitosti radničke klase, da je »sada« moguće dje-
lovati samo na nuždi, a sloboda će doći »poslije«. Ovaj odnos
donio je socijalizam, koji se ne poziva na nuždu, da bi ograni-
čio slobodu, za kojega ima slobode toliko, koliko je ona
»sada«. Otvoreni marksizam kao naučno-teorijska osnova
praktične djelatnosti komunista riješio je »proletersko pita-
nje«, odnosno proces »asocijacije slobodnih proizvođača« na
osebujan, dakle slobodan način kojemu vrijeme više nije za-
preka. Taj početak projekta slobode i rješavanja »proleter-
skog pitanja« u ekonomskoj, dakle ljudskoj emancipaciji, za
razliku od puko političke, izražen je kao radikalan prekid sa hi-
storijskim kontinuitetom vremenitog prelaženja nužde, da bi
tek kasnije nastupila sloboda.
Otvorenim marksizmom kao naučnoj osnovi praktične djelat-
nosti komunista i projektom slobode socijalističkog samo-
upravljanja, kojim je radnička klasa subjekt ekonomske, a
time i ljudske emancipacije, otvara se nova mogućnost proši-
renja marksističke teorije o društvu novim postavljanjem
»ženskog pitanja«. Promišljanje »ženskog pitanja« kao spol-
nog pitanja s marksističkog stanovišta, dovodi ga u nužni od-
nos spram klasnog pitanja, proleterskog pitanja. Ali budući da
»marksizam nije dogma, već teorija društvenog procesa«
pretpostavljena je mogućnost drugačijeg razumijevanja odno-
sa »ženskog pitanja« i klasnog pitanja, nego je to u etatisič-
kom socijalizmu.
Dogmatski i staljinistički marksizma izvršio je vulgarni reduk-
cionizam »ženskog pitanja« na klasno pitanje. Tim redukcio-
nizmom »žensko pitanje« se i ne postavlja, jer se problem rav-
nopravnosti žena gleda sa stanovišta »sada« mogućega i
»poslije«, odnosno njegovog potpunog rješenja u besklas-
nom društvu.
Linija vremenitosti slijedi u redukcionizmu »ženskog pitanja«
kao »posebnoga« na »opće«, tako, da se najprije mora oslo-
boditi to »opće«, radnička klasa, a time se tek »poslije« mogu
osloboditi djelovi. Ukratko: ne samo da nije došlo vrijeme za
»žensko pitanje«, nego njega u stvarnosti i nema nego je to
»opće« pitanje emancipacije proletarijata. Zbog toga »žensko
pitanje« stoji svagda u navodnicima, što znači da je quasi pi-
tanje. Pa ipak nikada se unutar klasnog pitanja proletarijata i
njegove emancipacije nije postavljalo »muško pitanje«, jer je
izvjesna razlika neravnopravnosti žena evidentna u svakod-
nevnom iskustvu. Ta razlika izražena je navodnicima »žen-
skog pitanja« i rješava se »sada« normativno, zakonom, kao
ravnopravnost žena, u političkoj sferi, i ekonomski jednakim
mogućnostima u zapošljavanju, plaćama itd. s jedne strane, s
druge strane, kao briga oko porodice, zapravo zaposlene
žene, zaposlene majke, kao briga radničke klase za svoju vla-
stitu reprodukciju. Kako se pri tom nikada ne spominje briga
za zaposlenog muškarca, zaposlenog oca, očito je da je osta-
la tradicionalna, patrijarhalna podjela rada u porodici; dioba
privatnog i javnog života.
Svakodnevni oblici diskriminacije žena smatraju se ostacima
u svijesti ljudi, koji nemaju osnova u novom proizvodnom od-
nosu. »Općenitost« klasnog pitanja u odnosu na »posebnost«
ženskog pitanja, jest i »općenitost« naprosto tako razumljene
emancipacije radničke klase kao ljudske emancipacije.
Općenitost emancipacije misli se kao podržavljenje sredstava
za proizvodnju, jačanje socijalističke državnosti, centralizam i
planiranje.
Tako shvaćena emancipacija je u biti emancipacija gradan-
24
skog društva kao politička emancipacija, koja je u socijalizmu
lišena protivurječnosti društvene proizvodnje i privatnog pri-
svajanja svojstvene samom građanskom društvu.
Način emancipacije etatističkog socijalizma stoga je »općeni-
tost«. Njegova »općenitost« spram radničke klase, spram
svakodnevnih uvjeta rada radnika jest u bezupitnom preuzi-
manju proizvodnih snaga kapitala, prvenstveno nauke i tehno-
logije. Budući da ta nauka i ta tehnologija koje su iz-umljene u
drugom proizvodnom odnosu, najamnom odnosu, sa drugom
svrhom - stvaranjem profita, proizvode otuđenje, razotuđenje
se vidi u proizvodnim odnosima, u dominaciji »općeg« nad
»posebnim«, politike nad ekonomijom.
Apstrakcija ove »općenitosti« nužno preuzima autoritarnost
podjele rada proizašle iz naučne organizacije rada, autoritar-
ne odnose među ljudima, autoritarne odnose pojedinaca
spram države, birokracije, tehnokracije, autoritarne odnose
muškaraca spram žena. I za birokraciju se kao i za »žensko
pitanje« tvrdi da ona nema društvene stvarne osnove, nego da
je odnos spram nje ostatak prošlosti u svijesti ljudi, jer je ona
socijalistička birokracija, birokacija radničke klase, a to je na-
prosto contradictio in adiecto.®
Autoritarnoj proizvodnji materijalnog života nužno odgovara
autoritarna porodica, autoritarna socijalizacija ličnosti, pa se
»žensko pitanje« ne samo ne može riješiti, već niti postaviti,
jer je patrijarhalna porodica sa patrijarhalnim moralom i podje-
lom rada upravo pretpostavka takvog cjelokupnog proizvođe-
nja života.
»Priroda žene« kao biološkog bića, kao majke, ostaje kon-
stanta onemogućavanja njezine samoaktualizacije. Kao rad-
nik, u javnom životu, ona radi iste poslove kao muškarac, i tu
je ne smeta »priroda žene«, ali u privatnom životu ona ostaje
žena. Tako se krug zatvara: autoritarna proizvodnja traži auto-
ritarnu porodicu, kao što autoritarna porodica socijalizira
autoritarne ljudi, koji u svojem »posebnom« interesu bivaju
asimilirani u »opći« interes države i partije.
Takav se način proizvođenja života smatra nužnim, emanci-
pacijom radničke klase za »sada«, a sutra, »poslije« doći će
potpuna emancipacija besklasnog društva.
Socijalistički moral smatra se cementom takvog društva, a taj
je utemeljen na patrijarhalnom porodičnom moralu, na autori-
tarnom i produktivističkom moralu.
Supsumiranje »ženskog pitanja« kao »posebnog pitanja« pod
»opće« pitanje proletarijata pokazalo se kao »posebni« odnos
radničke klase spram države, pa će Cristina Glucksman, fran-
cuska feministkinja i član KP Francuske reći: »Začudile su me
mnoge analize u odnosu između klasa i o državi, koje sam
proučavala. To su analize stvaranja jedne boljševičke-
stalinističke ideologije, ali pitanja kao na primer ono koje raz-
matra »političku funkciju moralne norme« (podcrtala В. D.)
kao sredstva za opravdanje moći i instrumenata normaliza-
cije, dovođenja u red, društvene kontrole nad subjektima -
obično se ne razmatraju.«"
Odnos »ženskog pitanja« kao »posebnog« i proleterskog pi-
tanja kao »općeg« rješen je u etatističkom socijalizmu kao
gut)ljenje svake »posebnosti« u jednu apstraktnu »općeni-
tost« države i partije. Ova apstraktna općenitost smatra se
nužnom na temelju mogućnosti »sada«, na temelju »carstva
nužnosti«.
Marksističko razumijevanje odnosa »ženskog pitanja« i klas-
nog pitanja kao odnosa »posebnog« i »općeg« zanemaruju či-
njenicu da se »žensko pitanje« javlja upravo zato, jer žene ne
dostižu razinu emancipacije klase kojoj pripadaju. Nedostatak
redukcionizma »ženskog pitanja« na klasno pitanje evidentno
je upravo na činjenici da je emancipacija žena ispod nivoa kla-
se, kojoj žena pripada, dakle ispod nivoa onoga, što je već u
vremenu - »sada« povijesna mogućnost.
Građanska revolucija kao revolucija »trećeg staleža«, gra-
đanske klase, utemeljuje jednakost ljudi pred Zakonom, pred
državom. Ona imenuje čovjeka kao građanina, koji je svaki
kao građanin jednak za slijepu boginju lustiziu. Ova velika so-
cijalna i politička revolucija buržoazije pred »općenitošću« dr-
žave učinila je ljude jednakim pred zakonom i pravom. Ona je
ljudsku emancipaciju pojmila kao političku emancipaciju i time
izrazila svoj projekt slobode, njegov doseg i njegovu granicu.
Marksistička kritika građanskog razumijevanja slobode čovje-
ka kao političkog bića, da je ona formalna demokracija, uka-
zuje na nejednakost ljudi u njihovom praktičnom, proizvod-
nom, svakodnevnom, empirijskom životu. Ali forma te jedna-
kosti, jednakost pred zakonom, rezultat je jedinstvenog izra-
žavanja kulture građanskog društva, u proizvodnji kao i u za-
konodavstvu. Da su se ljudi uopće mogli pojmiti kao jednaki,
čak i u svojoj apstraktnosti prema državi kao apstraktnom op-
ćem, uzrok je u proizvodnji, koja je već učinila put apstraktne
robno-novčane proizvodnje, pa i radnika kao robe, na kvanti-
tativni odnos razmjene. Prema tome, cijela je buržoaska de-
mokracija, politička emancipacija shvaćena kao ljudska
emancipacija, rezultat apstraktne razmjenljivosti kvantitativ-
nih elemenata roba i radnika kao robe, u kojoj su ljudi, bez ob-
zira na ekvivalentne razmjene, razumljeni jednakim prema ap-
straktnoj općenitosti države.
Budući da je građanska kultura utemeljena na robno-
novčanoj proizvodnji, na fetišizmu robe, različiti kvantitativni
ekvivalenti pripisuju se jednakoj mjeri razmjenjijivosti, vrijed-
nosti same stvari. Fetišizmom robe, u kojemu je skriveni od-
nos među ljudima, najamni odnos, uspostavlja se cijeli odnos
kao različita vrijednost roba i čovjeka - radnika. Ova različi-
tost kao pretpostavka cijele građanske kulture nužno nosi ap-
straktnost jednakosti pred Zakonom, kao što je apstraktno
»opće« u državi upravo ono što je općenitost same građanske
kulture. Ali dok ta apstraktna općenitost, dakle doseg građan-
ske, političke emancipacije, vrijedi i za buržuje i proletere -
muškarce, ona ne vrijedi za žene. Žene u samom uspostavlja-
nju jednakosti nemaju pravo glasa, za jednaki rad nisu jedna-
ko plaćene, što proizlazi iz dvije stvari: 1. da zbog svoje »priro-
de« imaju manju vrijednost kao ekvivalenat razmjene, kao vri-
jednost robe, da su manje vrijedna radna snaga i 2. da gra-
đanski moral odgovara socijalizaciji porodice, adekvatne po-
trebama cijele građanske kulture. Apstraktna općenitost, u
kojoj je građanska klasa iznijela političku emancipaciju jedna-
kosti i demokracije, iskazuje pri tom da »žensko pitanje« nije
toliko »općenito«, da se emancipacija ne odnosi u istoj mjeri
na žene, pa se »žensko pitanje« javlja kao »posebno« pitanje,
kao feminizam, spram te »općenitosti«. Prema tome, »žensko
pitanje« je ispod razine »općenitosti«, koju je donijela vladaju-
ća klasa za sebe, kao i za eksploatirane - muškarce. Dakle,
»žensko pitanje« nije samo klasno pitanje, već je problem
emancipacije žena da se žena emancipira najprije na nivo
emancipacije vladajuće klase i vladajućeg načina proizvodnje.
Ova »posebnost« »ženskog pitanja« u identifikaciji žena pre-
ma spolu, u »sudbini žene«, u odnosu spram njezine »priro-
de«, omogućava da se kao neposredni osujećivač pokazuje
muškarac, bez razlike kojoj klasi pripadao. Žene ovaj odnos
osjećaju naročito u dvostrukom moralu, seksualnom moralu,
moralu odnosa među spolovima, koji su interiorizirali i sami
proleteri, a i mnoge proleterke. Zbog toga predstoje marksiz-
mu još velika istraživanja o moralu kao pretpostavci »praktič-
ne djelatnosti komunista«. Moral jest i pretpostavka samo-
spoznaje individue kao slobodnog bića uopće. »Svaka kritika
morala - uvijek je i kritika ideologije. Ali ona nikada nije suštin-
ski obavljena: uvijek je u radničkom pokretu postojao izvestan
oblik moralizma potekao u izvesnom smislu iz hrišćanstva. Či-
njenica je da je borba protiv normi kao vrste ugnjetavanja
došla naknadno, uz pokret za oslobađanjem žena. Morali-
zam je uvijek s jedne određene tačke gledišta bio hrišćanski
i muški shvaćen. Sve u svemu marksizam se nikada nije raz-
računavao sa nastankom morala kojim se bavio Nietsche.«®
(podcrtala В. D.)
Spolna identifikacija kao zajednička osnova emancipacije
žena, borba protiv muškaraca kao spola, kao onog neposred-
no prisutnog, čulnog, svakodnevnog eksploatatora, temelj je
onoga što se naziva »buržoaski feminizam«. Apstraktna »op-
ćenitost« građanskog domašaja slobode mogla je na svojim
vlastitim pretpostavkama izboriti različito vrednovanje ljudi
prema jednakom apstraktnom ekvivalentu razmjene i
apstraktnost te razmjene ideološki ukinuti u građaninu - mu-
škarcu, ali ženi ne dozvoljava niti tu ideologiju jednakosti, taj
stupanj općenitosti.
Politička artikulacija »ženskih« interesa u raznim oblicima
»borbenog feminizma« negacija je »ženskog pitanja« kao
klasnog pitanja i ona time izlazi iz mogućnosti teorijskog ute-
meljenja unutar marksizma. Borbeni feminizam odnosi se
spram muškaraca kao ludistički pokreti radnika protiv stroje-
25
va ili borbeni ateizam protiv Boga. Neposredno, svakodnevno,
čulno iskustvo represije nad ženama pripisuje se muškom
spolu i borbeno se postavlja prema »agresoru«.
Marksistička teorija o društvu, naravno, ne može se utemelji-
ti na spolnoj borbi kao klasnoj borbi, ili spolnoj borbi, koja za-
menjuje klasnu borbu. Ali redukcionizam »ženskog pitanja«
na klasno pitanje u svakodnevnom iskustvu žena o njitiovoj
stvarnoj neravnopravnosti onemogućava im osvještavanje
svojeg vlastitog bića.
Marksistički feminizam, osim deklariranih klasnih određenja
za borbu radničke klase ima velika iskustva sa samoosvješta-
vanjem žena, koje se sastaju da bi analizirale svoja ženska
iskustva. Interpretirale nasilje, stjecale samorefleksiju oslo-
bađanja. Žene dešifriraju simbole govora, modele mišljenja i
kulture, koju je sačinio »čovek« - muškarac.
Asimilacija »ženskog pitanja« pod »opće« pitanje, proletersko
piianje, negacijom posebnosti »ženskog pitanja« i klasno je
pitanje, proletersko pitanje razumjela kao »posebno« spram
»općeg« države i partije. Etatističkom modelu socijalizma od-
govara redukcija »ženskog pitanja« na klasno pitanje za cje-
lokupno autoritarno proizvođenje života: materijalne proizvod-
nje i biološke reprodukcije. Žena je ispod razine emancipacije
klase kojoj pripada, i u tome je cijela »posebnost« »ženskog
pitanja«, ona trpi represiju kao zaposlena žena i kao žena, što
nije slučaj sa zaposlenim muškarcem i muškarcem.
Uostalom »Međunarodna deklaracija o ravnopravnosti žena i
njihovom doprinosu razvoju i miru« od 1975, koju je potpisala i
Jugoslavija potpuno je toga svijesna kada u točci 20. kaže:
»Međutim, postizanjem ekonomskih i socijalnih ciljeva, os-
novnih i za postizanje prava žena neće samo po sebi dovesti
do potpune integracije žena u razvoj na bazi ravnopravnosti
sa muškarcem ukoliko se ne poduzmu posebne mere name-
njene potpunom ukidanju svih oblika diskriminacija u odnosu
ч žene.«® (podcrtala В. D.). Radi se upravo o poduzimanju
posebnih mera!
Poduzimanje »posebnih mjera«, koje ne bi bile puki voluntari-
zam Ili »moralna mrzovolja«, moguće je upravo unutar marksi-
stičke teorije o društvu, otvorenog marksizma kao naučno-
teorijske osnove praktičnog djelovanja komunista, kako je to
samoosvješteno avantgardi i iskazano u njenom programu.
Te »posebne mjere« moraju biti utemeljene na »postizanju
ekonomskih i socijalnih ciljeva« socijalističkog samoupravlja-
nja. »Ekonomski i socijalni ciljevi« socijalističkog samoupra-
vljanja utemeljeni su na projektu slobode, na ekonomskoj
emancipaciji, ljudskoj emancipaciji, na onom »sada« i oprav-
danju onoga »poslije« tek ukoliko je ono u »sada«.
»Teorija« i »praksa« socijalističkog samoupravljanja nastala
je u odlučnoj suprotnosti sa etatističkim modelom socijalizma,
sa »općenitošću« države, sa »općenitošću« partije prema kla-
si. Negiranjem nužnosti, ili barem njezine sveobuhvatnosti i
univerzalnosti u prostoru i vremenu, podruštvovljenjem sred-
stava za proizvodnju i samoupravljanjem osiguran je jedan
drugačiji odnos prema »općem«. »Opće« je izraz otuđenja,
proturječnost pluralizma samoupravnih interesa. Pluralizam
autentično samoupravnih interesa, koji više nisu politički inte-
resi, ali su ekonomski, konkretni, svakodnevni interesi radnih
ljudi i građana u delegatskom sistemu osnova je novog proiz-
vođenja života: i materijalne proizvodnje i biološke reproduk-
cije.
Politički sistem socijalističkog samoupravljanja nastao iz kon-
kretnog proizvođenja života je antiautoritarni i time upravo al-
ternativni model etatističkom socijalizmu.
Daljnje razvijanje marksističke teorije o društvu, kao i stvara-
lačka primjena te teorije za promišljanje »ženskog pitanja« te-
matizira upravo to »opće«.
Odnos »ženskog pitanja« kao »posebnog« prema klasnom
kao »općem« u redukcionizmu »posebnog« na »opće«, etati-
stički i autoritarno je ukinuo »posebno«. Sa stanovišta tako
razumljenog »općeg«, posebnost »ženskog pitanja« kao spol-
nog, uvijek se denuncira kao buržoaski feminizam. U alterna-
tivnom modelu socijalističkog samoupravljanja spram autori-
tarnog, etatističkog socijalizma, spram »općeg«, nužno se
promišlja redukcionizam »ženskog pitanja« kao »posebnog«
na »opće« kao neadekvatni redukcionizam samopotvrđivanja
same radničke klase.
»Poduzimanje posebnih mjera« za ravnopravnost žena stavlja
se u odnos ekonomskih i socijalnih ciljeva same radničke kla-
se. Ekonomski i socijalni ciljevi same radničke klase su pro-
ces ukidanja »općenitosti«. Proces ukidanja »općenitosti«
moguć je u jednom novom načinu proizvođenja, što znači no-
vom odnosu proizvodnih snaga i proizvodnih odnosa. Ovaj će
se odnos potvrditi prvenstveno razumijevanjem čovjeka kao
osnovne proizvodne snage. Mjera čovjeka kao osnovne proiz-
vodne snage ukida apstraktnu podvojenost proizvodnih sna-
ga i prozvodnih odnosa i mjerom pravog bogatstva usposta-
vlja slobodno vrijeme.
Svijest radnika o sebi kao osnovnoj proizvodnoj snazi stavlja
u pitanje proizvodne snage kapitala: nauku i tehnologiju. Soci-
jalističko samoupravljanje kao alternativni model etatističkom
socijalizmu, kao projekt slobode, uspostavljanjem preduvjeta
ekonomskoj i ljudskoj emancipaciji, dakle čovjeka kao osnov-
ne proizvodne snage, razumije nauku i tehnologiju i podjelu
rada kao pravo političko pitanje.
»Općenitost« se ne može nadvladati bez ukidanja podjele
rada, bez upitnosti, bez promišljanja društvene uvjetovanosti
nauke i spoznaje prirode, bez stavljanja u pitanje cjelokup-
nog »racionalizma ovladavanja svijetom«. (Max Weber), ka-
kvog je uspostavilo građansko društvo.
Borba protiv »općenitosti« značiti će također, borbu protiv
nauke, podruštvovljenje nauke, koja prirodu gleda već na
temelju izvršene podjele rada na ruke i glavu,^ kao svojina
klase, koja ju je stvorila u svrhu dominacije i kontrole nad
radničkom klasom. Ova borba protiv »općenitosti« iskazat
će se kao protivurječnost tehnologije i samoupravljanja, na-
uke u službi udruženog rada i podruštvovljenja nauke.® Bor-
ba protiv »općenitosti« također je borba protiv »real-
socijalističkih tylorističkih režima« - kako je to izrekao je-
dan učesnik Okruglog stola 1981.
Borba protiv »općenitosti« je borba one slobode »sada«, a
ne sutra, »poslije«, borba za spoznavanje drugačijeg odnosa
spram prirode, nego što je ona u znanosti, »gdje pojmovne
identifikacije neempirijske razmjenske apstrakcije osvajaju
našu svijest u gotovom obliku.« »Ove forme neempirijske
razmjenske apstrakcije« skrivaju novi historijski uvid prak-
tičnog odnošenja čovjeka spram prirode, »socijalističke pri-
rode«. Stoga je neophodno tematizirati odnos povijesti i no-
vog povijesnog odnošenja prema »socijalističkoj prirodi«.
Tek radikalnim postavljanjem u pitanje »općeg« napušta se
instrumentalni karakter tehnologije i time mogućnost nad-
vladavanja »racionalnog ovladavanja svijetom«. Radikalnim
stavljanjem u pitanje cijele kulture građanskog društva, ci-
jelog načina proizvođenja života, ljevica na Zapadu spram
konzervativne ofanzive mora teorijski odrediti svoj odnos
spram alternativnih pokreta: feminizma, zelenih itd. U pro-
blemima na tom putu radnička klasa u svojoj jedinstvenoj
borbi za socijalizam kao svjetski proces u svojim raznim
strategijama nužno izmjenjuje iskustva.
Podruštvovljena sredstva za proizvodnju i samoupravljanje
kao alternativna kultura etatističkom socijalizmu u svojem
nadvladavanju »općeg« iz temelja se drugačije odnosi
spram »posebnog«. »Posebno« upravo proizvodi ono »opće«,
a kako je ženska emancipacija ispod nivoa emancipacije vla-
stite klase, pa i proleterske klase^ artikulira se jedan poseban
odnos »posebnog« i »općeg«. »Žensko pitanje« kao spolno
pitanje jest »posebno« pitanje »prirode žene«, ali u tom »po-
sebnom« pitanju je sadržana sva »općenitost« proleterskog
pitanja, jer odnošenje prema »ženskom pitanju« kao »poseb-
nom pitanju« odustajanje je proletarijata da se bori protiv »op-
ćenitost« u kojoj je i sam izgubljen. U »posebnosti« »ženskog
pitanja« skriveno je ljudsko pitanje, pitanje ljudske emancipa-
cije, jer odnos spram »prirode žene« je klasni, povijesni odnos
spram prirode kao svog vlastitog anorganskog tijela. Agresiv-
no odnošenje spram »prirode žene«, spram njezinog spola,
kako u direktnom spolnom odnosu, tako i u osujećivanju razi-
ne vlastite emancipacije u ravnopravnosti u radu odnos je is-
pod razine povijesne emancipacije samooslobađanja radnič-
ke klase. Takav je odnos mjera vlastitog odnošenja čovjeka
kao praktičnog, prirodnog, generičkog, slobodnog i univerza-
lnog bića prema sebi kao osnovnoj proizvodnoj snazi, prema
»socijalističkoj prirodi«.
U onom biču, kojemu nije učinjena nikakva posebna nepravda,
nego ljudska nepravda naprosto, krije se osnova ljudske
26
emancipacije. Povijest kao povijest »asocijacije slobodniti
proizvođača«, kao »carstvo slobode« moguća je ulaženjem
žena u povijest. Ali da bi žene ušle u povijest moraju one
same, kao i proleteri spoznati odnos povijesti i prirode žene,
kao odnos povijesti i prirode. Svako razumijevanje »posebno-
sti« »ženskog pitanja« u odnosu spram proleterskog pitanja
zatvara proleterima mogućnost za ukidanje svoje vlastite »po-
sebnosti« spram »općenitosti« države i partije.
Nova kultura socijalističkog samoupravljanja razumljena kao
kultura rada - ovladavanje uvjetima rezultata svoga rada i
uvjetima života uopće, istovjetna je novom proizvođenju živo-
ta. Proizvođenje života, kako materijalne proizvodnje, tako i
reprodukcije života jedinstven je proces. Nova kultura kao al-
ternativni model etatizma, najprije je neautoritarna kultura.
Borba protiv »općenitosti«, proces socijalističkog samoupra-
vljanja kao stvarnog, a ne samo pravnog podruštvovljenja pro-
izvodnje, u osnovi je proširenje marksističke teorije o društvu i
stvaralačke promjene te teorije. Ona podrazumijeva drugačiji
odnoš prema prirodi, drugačiji odnos među ljudima, drugačiji
odnos žene I muškarca. Proces podruštvljavanja autoritarno-
sti podjele rada i tehnologije, pretpostavlja proces podrušt-
vljavanja porodice. Ono najprije znači ukidanje dvojakog mo-
rala »privatnog« i »javnog« i time ulaženje žena u povijest.
Ukidanje »općenitosti« ukidanje je »čvrste ruke« samouprav-
nim sporazumijevanjem i dogovaranjem kao novim ljudskim
senzibilitetom.
Autoritarna i patrijarhalna podjela rada i shodno njoj moral u
porodici socijalizira autoritarnu ličnost.
Redukcionizam »posebnosti« »ženskog pitanja« na klasno pi-
tanje onemogućava proleterima njihovu vlastitu pretpostavku
ljudske emancipacije, koja im je dana kao povijesna moguć-
nost. U odnosu prema ženi, koja zbog svoje »prirode« ostaje
uvijek ispod razine klase, kojoj pripada, a na temelju interiori-
ziranog morala vladajuće klase, najteža je bitka proletarijata
protiv samoga sebe. »Proletarijat se dovršava time što se uki-
da, time što dovođenjem svoje klasne borbe do kraja ozbiljuje
besklasne društvo. Borba za to društvo, pri čemu je diktatura
proletarijata samo jedna faza, nije samo borba protiv vanjskog
neprijatelja, protiv buržoazije, nego istovremeno borba prole-
tarijata protiv samoga sebe: protiv razornih i ponižavajućih
utjecaja kapitalističkog sistema na njegovu klasnu svijest.
Tek onda kad je proletarijat te utjecaje prevladao, izborio je on
zbiljsku pobjedu. Razdvajanje pojedinih područja koja treba
da budu sjedinjena, različiti stupnjevi svijesti do kojih je pro-
letarijat do sada dospio u različitim područjima, jesu tačni po-
kazatelji onoga što je postignuto i onoga što ima da se postig-
ne. Proletarijat se ne smije bojati samokritike, jer njegovu po-
bjedu može donijeti samo istina, i zato samokritika mora biti
njegov životni element.«®
»Razorni i ponižavajući utjecaj kapitalizma na njegovu klasnu
svijest« naročito se odnose na odnošenje spram žene. Diskri-
minacija žene u bilo kojemu pogledu »privatnoga« ili »javno-
ga« života je odnos spram »prirode žene« u preuzimanju mo-
ralizma shvaćenog kao principa dominacije. S druge strane,
negacija »ženskog pitanja« kao »posebnog« utjecaj je »etati-
stičkog senzibiliteta« koji se služi »političkom funkcijom mo-
ralne norme« kao sredstva opravdanja moći. Zbog toga je
žena u socijalističkom samoupravljanju najradikalnije zain-
teresirana za sve norme proklamirane samoupravljanjem. U
toj cjelokupnoj neautoritarnoj kulturi proizvodnje života vidi
mogućnost svoje vlastite emancipacije.
Skidanje navodnika sa »ženskog pitanja« smatraju žene pret-
postavkom svoje emancipacije. Ali to je ujedno i pretpostavka
muškaraca, proletera da se emancipiraju u ljude.
Žene, koje najneposrednije osjećaju autoritarnost u svom ži-
votu silna su potencijalna snaga ozbiljenja kulture socijalistič-
kog samoupravljanja. Ali za to su još danas spremne samo
najosvještenije žene kao što samo i najsvjesniji dio radničke
klase i radnih ljudi koriste odnosno primjenjuju zakone nauke,
kako to stoji u Programu SKJ; »Komunisti koriste odnosno
primjenjuju rezultate nauke u skladu s društvenim interesom i
sa stepenem društvene svesti najnaprednijeg dela radničke
klase i radnih ljudi uopšte i u skladu s materijalnim mogućno-
stima društva.«'® (podcrtala В. D.). Sam proletarijat trpi razor-
ne i ponižavajuće utjecaje na svoju klasnu svijest. Zene sa
svojom »prirodom«, sa vladajućim patrijarhalnim moralom te-
ško istupaju u povijest da se samoaktualiziraju u individue. I
one su interiorizirale autoritarni moral: mir, mar, red i rad i te-
ško ga se oslobađaju napornom borbom protiv okoline i sa
osjećajem krivnje. Emancipirane žene su samo »emancipira-
ne« u traženju svoga ženskoga identiteta, koje je teže od Pro-
ustovog »traženja izgubljenog vremena«.
Za stvar žena, za emancipaciju žena najpogubnije je muško,
etatističko etiketiranje njihovog procesa samoupravljanja kao
»elitizam« ili »buržoaski feminizam«. Samoosvještavanje
žena o .klasnosti njihove »prirode«, o kulturnom obrascu dru-
štva, moralnim normama, jezičnim simbolima itd. mukotrpan je
proces, lako samo same žene mogu artikulirati oblike svoje
porobljenosti, one se ne mogu emancipirati »ukoliko se ne po-
duzmu posebne mere« namenjene potpunom ukidanju svih
oblika diskriminacije u odnosu na žene. »Poduzimanje poseb-
nih mjera« moguće je tek kao samospoznaja muške avantgar-
de, da su te mjere pretpostavke vlastite emancipacije.
Prilog promišljanja »ženskog pitanja« u socijalističkom samo-
upravljanju temelji se na razvijanju marksističke teorije o dru-
štvu, koja je osnova praktične djelatnosti komunista i socijali-
stičkog samoupravljanja kao antiautoritarnog modela socija-
lizma. Odnos otvorene marksističke teorije i antiautoritarnog
proizvođenja života kulture socijalističkog samoupravljanja u
stvaralačkom odnosu »teorije« i »prakse« moguće je kao pro-
jekt slobode.
Projekt slobode pretpostavlja drugačije poimanje odnosa
»posebnog« i »općeg«. Redukcija »posebnosti« »ženskog
pitanja« na »općenitost« proleterskog pitanja reducira tako-
đer »posebnost« proleterskog pitanja na »općenitost« države
i partijske birokracije.
Factum brutum da se »žensko pitanje« javlja kao posljedica
neravnopravnosti žena da dostignu nivo emancipacije vlastite
klase daje mu »posebnost«, koja se ne može supsumirati pod
»općenitost«. Utemeljenje »ženskog pitanja« na spolu potvr-
đivanjem njegove »posebnosti«, zamjenjivanje klasne borbe
spolnom, izvan je marksizma, i izvan onoga što bi žene u soci-
jalističkom samoupravljanju htjele.
Projekt slobode socijalističkog samoupravljanja omogućava i
ženama da se u pluralizmu samoupravnih interesa organizira-
ju po spolu i izmjenjuju svoja iskustva. Kada one to čine nazi-
va se to okupljanje nerijetko »feminizmom«, a cijeli je bauk fe-
minizma u Jugoslaviji da žene koriste demokratsku konsitu-
ciju našeg sistema da se izrazi svaki neposredni interes rad-
nih ljudi i građana. Ali interes žena nije samo jedan od poseb-
nih, neposrednih interesa radnih ljudi i građana, već je u nje-
govoj »posebnosti« sadržana cijela »općenitost« radničke
klase.
Stoga u Jugoslaviji nema feminizma, koji bi bio izvan klasnog
pitanja radničke klase. Ukoliko u mnoštvu feminizama ima za-
jedničko samo to, da je to uvijek ujedinjeni napor za oslobađa-
njem žena, moglo bi se uvjetno govoriti o feminizmu na jugo-
slavenski način, na samoupravni način.
Ali proširenje marksističke teorije o društvu kao teorije za
praktičnu djelatnost komunista nije dovoljan takav oblik napo-
ra, već traži revandikaciju odnosa »ženskog pitanja« kao »po-
sebnog« prema proleterskom pitanju kao »općem«. Ovaj od-
nos ne može biti rješen na način etatističkog socijalizma, jer
je borba protiv njegove apstraktne »općenitosti«, protiv njego-
ve autoritarnosti osnova socijalističkog samoupravljanja.
Odnos »posebnog« i »općeg« može biti samo odnos »poseb-
nog« i konkretno općeg, a to znači, da je u »općem« sadržano
sve »posebno«, a da je u »posebnom« »opće«.
»Posebnost« »ženskog pitanja« sadrži u sebi »općenitost«
proleterskog pitanja. U svakom »posebnom« pitanju žena
sadržan je problem ljudske emancipacije. Jer, ne radi se o po-
litičkoj emancipaciji i njezinoj »općenitosti«, nego o ljudskoj
emancipaciji. A ljudska je emancipacija moguća samo u novoj,
neautoritarnoj kulturi, u projektu slobode koji znači proces
ukidanja podjele rada, podruštvovljenja rada, podruštvovljenja
nauke i politike, a takvoj je kulturi potrebno neautoritarno pro-
izvođenje ljudi, neautoritarni odnosi u porodici, koji tek socija-
liziraju individue - samoupravljače. U tom je smislu emancipa-
cija žena pretpostavka ljudske emancipacije, a svako »žen-
sko pitanje« ljudsko pitanje. Ono »poslije« rješavanja emanci-
pacije žena jest utoliko, ukoliko je »sada« kao i za cijelu rad-
ničku klasu.
27
Da se riješi redukcionizam »ženskog pitanja« na klasno,
potrebno ga je najprije postaviti. Postavljanjem »ženskog
pitanja« kao klasnog pitanja, a na čijoj su »posebnosti« evi-
dentni svi momenti ponižavajućih, najamnih utjecaja na klas-
nu svijest proletarijata znači postaviti »žensko pitanje« i kao
spolno, gdje je represija prema ženi izraz ropstva cijelog čo-
vječanstva. To znači govoriti o »ženskom pitanju« kao ljud-
skom pitanju. Apstraktna suprotnost spolnog i klasnog nesta-
je i na svakom spolnom, »ženskom pitanju« vidi se otuđenost
»muškog pitanja«, klasnog pitanja.
Da bi se »žensko pitanje« uspostavilo na taj način u marksi-
stičkoj teoriji o društvu potrebno je sa njega skinuti navodni-
ke. Dakle, žensko pitanje u socijalističkom samoupravljanju
postoji kao ljudski problem ljudske emancipacije proletarijata.
Ovakav prilog promišljanju ženskog pitanja u socijalizmu pri-
log je marksističkoj teoriji o društvu, koja je ujedno naučno-
teorijska osnova praktične djelatnosti komunista u ozbiljenju
alternativnog modela socijalizma.
Otvoreni marksizam kao »teorija« i »praksa« komunista ozbi-
Ijuje projekt slobode koji se nosi sa svim problemima nužde,
ali tu nuždu spoznaje iz slobode.
Proklamirana deklaracija o ravnopravnosti žena ozbiljuje se
ukidanjem apstraktne podvojenosti postizanja ekonomskih i
socijalnih ciljeva i poduzimanja potrebnih mjera za ravnoprav-
nost žena, postavljanjem ženskog pitanja kao ljudskog pitanja
u zajedničkom naporu žena i muškaraca za novo proizvođenje
života, za novu kulturu bez apstraktne općenitosti.
Skidanje navodnika sa »ženskog pitanja« pretpostavlja mo-
gućnost teorijskog utemeljenja marksističkog feminizma.
Kako bez revolucionarne teorije nema revolucionarne prakse,
teorijsko utemeljenje marksističkog feminizma pretpostavka
je ljudske emancipacije i žena i muškaraca.
Blaženka Despot
NAPOMENE
1	Program SKJ, Komitet konferencije SKJ u JNA, Split, str. 294.
2	Ibid., str. 294.
3	Na »Okruglom stolu 1980« ovaj je stav elaborirao Lev Naumenko.
Vidi: »Socijalizam u svetu« 1980.
" Vidi: »Marksizam u svetu« br. 6-7/1981, str. 380.
5 К. Glucksman: »Marksizam u svetu«, str. 379.
e Citirano prema: »Žensko pitanje«, »Radnička štampa«, str. 241.
7	Vidi: Al. Sohn-Rethel: »Nauka kao otuđena svijest«, MUS
11-12/1980.
8	Vidi: Despot, BI.: »Um i sreća u relativno udruženom radu«, »Gledi-
šta« br. 10 i 11 -1 2, Beograd, 1978.
® Lukacs, G.: »Povijest i klasna svijest«, Zagreb, 1977, str. 147.
10 Program SKJ, str. 295.
28
I EAT MEN LIKE AIR
GORIM ZA TVOJE
UDISANJE
Out of the ash
I rise with my red hair
And I eat men lil<e air.
Lady Lazarus
Ovaj poslednji stih pesme Gospodja Lazar, najčešće citirane
žene samoubice Silvije Plat, može se prevesti na dva načina.
Iz pepela
Izranjam sa svojom crvenom kosom
I jedem ljude kao vazduh
ili,
I jedem muškarce kao vazduh.
Niti je slučajna dilema u koju nas uvodi pesnikinja, niti slučaj-
no reč 'men' na engleskom ima oba značenja. Uostalom i kod
nas se kaže 'ljudi i žene'.
Kad se žena ubije u muškom svetu, kad se crnac ubije u be-
lom društvu, kad se ložač doseljenik baci u svoj kotao beo-
gradske višespratnice - šta je to? Još je Vilhelm Rajh govorio
da društveni poredak prolazi kroz naše telo, kroz funkcije na-
ših organa. Kroz nesvesno.
Žena samoubica je dva puta manje od muškaraca. U Jugosla-
viji odnos je 9:19, a zajednička stopa na 100 000 stanovnika
je 14,7. Broj samoubistva žena je poslednjih deset godina u
razvijenim zemljama u blagom porastu u odnosu na stopu sa-
moubistava muškaraca koja nema nikakav izričiti pad ili us-
pon.
Još je Emil Dirkem pojmom anomije uneo društvene uslove u
razmišljanje o faktorima samoubistva. Trenutno su ovi faktori
najuočljiviji kod imigranata i imigrantkinja. Na primer, dok je
stopa samoubistava za Australijanke u Australiji 8, za Madja-
rice je u Australiji 34, dok je u Madjarskoj 17. Dok je za Austri-
janke stopa u njihovoj zemlji 14, na radu u Australiji je 44. Za
Jugoslovenke u Australiji je 16, dok je u zemlji 9. Brojevi se
dalje razdvajaju: dok se na Kosovu na 100 000 stanovnika
godišnje ubije prosečno 2 čoveka, u Sloveniji se ubije 33. Me-
djutim, od tih 33, više od 2 su imigranti sa Kosova. Za to vreme
se u Vojvodini ubije 26. Koliko od tih 26 su putnici vlaka bez
voznog reda? Polne, klasne, socijalne i ku turne razlike ne-
sumnjivo izlaze napolje kroz ove brojeve.
Žena ima manje od muškaraca
ne samo na spisku samoubica, već i na mnogim drugim zva-
ničnim evidencijama. Manje ih je na spiskovima kriminalaca,
nosilaca stanarskih prava, na spiskovima vlasnika vozačkih
dozvola, kola, pasoša, doktorskih titula, itd. Manje žena je u
spiskovima članova redakcija, u enciklopedijama, slikovnica-
ma, u odjavnim špicama filmova. Manje žena je u telefonskim
imenicima. Najmanje ih je u ličnim kartama njihove dece u ru-
brici 'ime jednog roditelja'.
Niko se ne čudi što žena ima malo u javnom životu; na televi-
zijskim izveštajima sa sednica Izvršnog veća ili samoupravnih
foruma; što ih u manjim mestima nema ni u kafanama. (A na
ulici ona ionako gleda dole u trotoar, a on napred kroz panora-
mu.) I žene i muškarci su prihvatili 'prirodnom' raspodelu hilja-
dama godina poznatu: žena je u kući. Za nju je sve ono što je
unutra, što je zatvoreno, ograničeno. Muškarac je bezgrani-
čan: on je javnost, proizvodnja i progres. On ne razmišlja koje
je doba dana ili noći ako želi da se prošeta. Samo izlazi napo-
lje. Žena kuva ručak (za danas za sutra za zimnicu za sestru
za bolesne).
O sestro, majko, suprugo.
Slatka Leta je moj život.
Ja se više nikad, nikad, nikad ne vraćam domu.
Dom je majka da neprekidno i nepovratno daje. - Uzmi, usluge
su gratis. IJzmi, ja sam gigantska lava za hranjenje, kaže Lusi
Irigaraj. Lava bez dna. Majka, telo-za-druge, rad-za-druge, Iju-
bav-za-druge. Njeno telo nije telo. Ona ga naknadno teritorija-
lizuje i prisvaja čineći ga lepim i poželjnim po muškim standar-
dima. Identifikujući vrednost sebe kao bića vrednošću tog tela
na tržištu. Ona gleda svet muškim očima, onemogućena da
vidi da je u tom svetu predstavljena kao natura, materia, im-
manenza - konstanta reprodukcije i repeticije. Ako otvori oči,
ako počne da traži svoju tačku žene, otvara se ponor. Ko je
ona za sebe i po sebi ako sme biti samo za druge? Kako se iz-
vući iz te lave koja negira bilo kakav identitet?
Tvoje telo jedan
Dugački nikotin-prst
Na kojem ja
bela cigareta
Gorim, za tvoje udisanje
Dovodeći tupe ćelije do divljanja.
Dva meseca posle ovog stiha Silvija Plat je izgorela. U kuhinji,
na mestu koje su joj presudili još pre nego što se rodila kao
žena. Kraj Salominog plesa dečkima. Kraj razveseljavanje
njegovih ćelija. Kraj božanstvenog majčinstva. Kraj Silvije
Plat, domaćice i majke.
Da li se sme ubiti? Deca plaču. Brdo neoguljenih krompira. Ko
će da poji junake i sinove? Ko će da stavlja pastu na četkicu
za zube mužu Sigmundu Frojdu?
Kosi?
Još kao devojčica maštala si o Kosovki devojki i Majki Hra-
brost. Dok si uvežbavala njihove vestine nisi znala da su te
već zarobili. Dok ih budeš hranila tražiće ti osmeh. Dok budeš
TRPELA, CUTALA i ČEKALA, a sinovi ti ginuli 'za više ciljeve',
tražiće da to činiš hrabro. Da bi preživela i sama ćeš zavoleti
to što od tebe traže. Ovako, oduzeta od same sebe, radosna
kad su drugi radosni i siti, tužna kad su drugi tužni i gladni,
samo i dalje zaboravljaš za sopstvenu potrebu i želju. Cela si
tek pred uništenjem. Mrtva i svoja.
Govori se da je prirodno da živiš za druge; da ne znaš ko si.
Oni znaju. Treba uzeti njegovo prezime. Moraš biti njegova. Ti
nisi svoja. Nisi subjekt svoje želje. Potrebna si deci. Ne smeš
se ubiti. Nije dozvoljeno. A Sinovi, Domovina, Natalitet, Muter
Kroje, Država.
Uzidana si u 'Uvod u psihoanalizu', Keopsovu piramidu, video
film, nacističku Nemačku, socijalističku Jugoslaviju, domaću
valutu, vakcinu protiv boginja, rat i mir, 'Rat i mir', kompjutere,
turističke agencije, nadrealizam.
Tvoje želje nisu tvoje želje. Tvoja deca nisu tvoja deca.
29
Rekla je devet dana pre smrti
Mrtvo jaje, ležim
Cela
Na čelom svetu koga ne mogu dotaci.
-	Vrlo neobična pesnikinja, komentarisao je ove stihove njen
muž Ted Hjuz, pisac, tada poznatiji od nje. - Neobično, rekle
su tupe ćelije kada je izgorela jedna žena, kada je dogorela
bela cigareta. - Tragična ličnost, rekli su o Merlin Monro i Dže-
nis Džoplin njihovi najbolji prijatelji muškarci. Ostale su samo
prazne bočice na natkasni pored kreveta. - Tragično, to je sve
što su mogli da kažu. DONT YOU CRY BABY.
-	Slivija Plat - Marina Cvetajeva - Virdžinija Vulf - Ivana Brlić
Mažuranić - Maja Miles -
Žena koja se ubija-čudno, zanimljivo, strange, impossible, bi-
zarre ...
Ko je ubio Anu Karenjinu?
Na ovo pitanje pisac odgovara vrlo mirno - Ona sama! lako
znamo da je Lav Tolstoj bio izuzetno ljubomoran muškarac. Da
je sa jednom od mnogih ljubavnica imao vanbračnog sina koji
je radio sa ostalim slugama na njegovom posedu. Da je on na-
pisao Anu Karenjinu, a ne Sofija Tolstoj. (Kojoj nije moglo pa-
sti napamet da se ubije dok je radjala dvanaestoro dece, de-
vet odgajala, prepisivala i ispravljala tomove njegovih roma-
na.) Da je on investirao svoju želju u lik Ane, da je to bila nje-
gova potreba da Ana bude mrtva. On je preživeo. A posle
objavljivanja romana žene su se bacale pod voz.
Kasnije, mnoge žene su nastojale da liče ili ne liče na Madam
Dovari ili Anu iz Bazara. Nikome nije smetalo što muškarci
pišu avanture žena. Žena već gleda svet muškim očima. A
muška misao ove poteze objašnjava tvrdnjama da muškarac
poznaje ženu bolje od nje same. - Vrlo neobična pesnikinja,
reče muž.
Pokušaj
samoubistva je nešto drugo. Statistika pokazuje da žene dva
do tri puta češće pokušavaju da se ubiju.
Žena traži načine da objavi svoje postojanje okolini koja po-
drazumeva njeno postojanje-za-druge. Ona traži izlaz iz hilja-
da godina ćutanja, ali reći teško nalazi - govori krvlju, svojim
onesvešćenim telom. Seče vene, dobro poznatim kuhinjskim
nožem. Pije pilule za umirenje, dobro poznate trankvilizere za
njene nesanice i depresije. Kada bude dovoljno krvi ili dovolj-
no ne-živa - moraće joj pomoći.
Ona traži pomoć, ali od koga, kada je sama ta koja pomoć
daje? »Kom krilu će se vratiti jedna žena kada je sama to kri-
lo?« pita Franka Ongaro Bazalja. Kp će napojiti Kosovku de-
vojku?
Ako je uzme psihijatrija, jasno je kome žena treba da se vrati:
doručak - sudovi - deca - prašina - ručak - sudovi - muž - ve-
čera - sudovi - deca - muž - nesanica - doručak - sudovi -
deca ... Zdrava žena znači dobra majka, vredna domaćica.
Prvi kriterijum po kome se odredjuje njena psihička efikasnost
je odgovor na pitanje - Da li je zapustila decu? Istu onu decu
koju so očevi već hiljadama godina zapustili. Psihijatrija je ne-
milosrdna. Ko nije društveno integrisan, skroz, do kosti i lim-
fne žlezde, mora natrag na vežbu.
I sam čin samoubistva i pokušaj samoubistva prognani su iz
'sindroma normalnog čoveka', prisvojila ih je psihijatrija i pro-
glasila bolešću ne bi li svojom medicinskom ideologijom elimi-
nisala svaku društvenu uslovljenost ovih činova.
Svejedno. Ljudi koje nazivaju 'tentamen suicidi' bivaju podvrg-
nuti ELEKTROŠOK terapiji. (Neki to zovu kazni.) Doduše
samo 'trenutna smrt', ali institufcionalno overena. Nekad je ka-
zna za pokušaj samoubistva bila smrt vešanjem.
»Elektrošokom izazvan vještački orgazam aktivira funkciju
Eros nagona i poslije nekoliko konvulzija tj. vještačkih orgaza-
ma ponovo se počne uspostavljati ranije narušena dijalektič-
ka ravnoteža Eros sa Tanatos nagonom, anulirajući mu pre-
vlast. Time se odstranjuje autodestruktivnost i manifestovana
težnja za smrću, te nestaje suicidogenost.« ENGRAMI - časo-
pis za kliničku psihijatriju, psihologiju i granične discipline,
1980.
Večeras su sahranjeni u frižider,
sutra će plivati
U sirčetu kao relikviji svetaca
Sutra pacijent će imati čista, ljubičasta plastična pluća.
Biće-za-sebe ili slatko-od-šljiva
Ako se bude ubijala, jezik kojim će se izraziti s one strane je
dihotomije javno-privatno o kojoj mi koje smo ostale sada ras-
pravljamo. Centri njenog užasa neće govoriti jezikom ovog
teksta. Ovim rečima, pretpostavkama, logičkim kosntrukcija-
ma. Njen unutrašnji svet biće svetlosnim godinama udaljen od
pomisli na psihijatrijsku politiku koja prisvaja taj čin. Verovat-
no joj neće padati na um pitanje da li samoubistvo ima istoriju
ili statističke kategorije žena-muškarac. Da li će se za nju to
zvati samoubistvo? Samo brdo oguljenih krompira. - Mama
daj da jedem. Slatko od šljiva.
Ona o kojoj sada mislimo, ona je subjekt samo onog teksta
koga nikad neće napisati. Objekt tumačenja koje je s njom po-
ništeno. Ona nas dve ne vidi. Žene su uvek tražile muškarce. -
Vrlo neobična pesnikinja, reče muž.
Slatko od šljiva koje su drugi izjeli. Neopeglane muške košulje
preko stolice. Nije bilo pucnjave. Žene umiru u tišini. Nepozna-
te istorijskim ceremonijama.
Ako se bude ubijala, verovatno to neće činiti sa svešću o sebi
kao imigrantkinji, ciganki, ženi. Mi solidarne žene biće daleko
od njenog doživljaja sveta. Mi je tražimo, ona nas nije našla.
Žene su tražile samo muškarce. Ako se ubije - čemu onda
ovaj tekst? Šta će od njega ostati? Od naših osećaja nje?
Četkica za zube? Elektrošokom izazvan ljubičasti orgazam?
Kafana u koju nije ušla? Prazno slatko od šljiva.
Nismo je dovoljno volete.
Mrtva i njihova; muževljeva ili pshijatrijska. Mrtva i ničija. Mrtva
i ništa.
Lepa Mladjenovič i Biljana Brankovič
30
PRAVICA DO
SAMOODLOČBE PRI
NAJEMNIŠKEM
MATERINSTVU
PRISPE VEK K DISKUSIJI ŽENSKEGA
GIBANJA O ODNOSU ŽENSK DO
GENETSKE IN PLODITVENE
TEHNOLOGIJE
(Poročilo o kongresu »Ženske proti genetski in reprodukcijski
tehnologiji« v Bonnu, 19.4.1985)
»Biologija je kot znanost dosegla odločilno - namreč sintetič-
no-fazo svojega razvoja. V sedanji razvojni fazi namreč lahko
konstruira naravo. Biologija in inženirstvo sta se spojila v »ge-
netic engeneering« - genetsko tehnologijo,^ katere osnovo pa
predstavljajo nove oploditvene tehnike. Človeško, živalsko in
rastlinsko življenje je na ta način mogoče - kot se glasi v reso-
luciji tega kongresa - meriti, razkosati in načelno uporabiti oz.
osvojiti kot nov teritorij investicij za kapital, ki trenutno tiči v
težavah, ker mu manjka možnosti vnovčenja oz. uporabnih na-
ložb.
Takšna opozorila na ves svet obsegajoče uporabniško in po-
dredilno logiko kapitala in patriarhata (ne glede na to, na kak-
šen način sta med seboj povezana) so na bonskem kongresu
predstavljala kvečjemu ozadje vročih debat med približno
1.500-timi udeleženkami.
V teh debatah je šlo namreč v glavnem za precej konkretnejša
vprašanja o tem, kakšen bi naj bil odgovor feminističnega gi-
banja na nove ploditvene tehnike in genetsko tehnologijo tam,
kjer le-ta zadeva ženske (vsaj na prvi pogled) najbolj nepo-
sredno - namreč tam, kjer gre za žensko telo ter za strukturo
in organizacijo »človeške produkcije«.
Prva vprašanja
Nasprotja, včasih prava brezna, ki se pojavljajo pri teh vpraša-
njih, in ki jih je bilo tudi na kongresu jasno čutiti, so precej
kompleksna in mnogovrstna. Začenjajo se že tam, kjer se na
prvi pogled zdi, da se deli ženskega gibanja strinjajo s pogledi
klerikalno-konzervativnega tabora: na primer pri odklonitvi
dojenčkov iz retort kot »nenarave«: Ali to, kar se dogaja v kli-
nikah in laboratorijih ne pomeni nasilja nad »naravnostjo« raz-
plojevanja, ali to ni neopravičljiv poseg »človeka« oz. (moške)
znanosti v »naravne« postopke? Ali si hoče človek - oz. v fe-
minističnem žargonu - moški (popolnoma) podrediti še zadnjo
domeno narave, zadnjo domeno žensk?
Glede te problematike se je glasilo glavno vprašanje bonske-
ga kongresa: kaj pravzaprav branimo, če odklanjamo te nove
tehnologije?
Pri različnih delovnih skupinah se je med diskusijami pojavil
še en problem: gre za odnos med kvazi samo po sebi umevno
zahtevo žensk po ustavitvi oz. preprečitvi genetske in repro-
dukcijske tehnologije, ki je bila sprejeta tudi v končno resolu-
cijo udeleženk, ter individualno (ali dozdevno individualno) že-
ljo posameznih žensk, da bi te tehnike in prakse uporabile
zase - npr. da bi se s pregledom plodovnice lahko zaščitile
pred »pohabljenim« otrokom (kaj je to?), ali da bi si s pomočjo
in-vitro-fertilizacije mogle izpolniti (dozdevno?) individualno
željo po otroku.
Značilno za socialno sestavo in subjektivno prizadetost ude-
leženk kongresa je bilo tudi dejstvo, da je šlo pri diskusijah iz-
redno redko za drugo stran novih tehnik v povezavi z ravnokar
omenjeno tematiko: na primer za »individualno željo« revnih
žena, da bi postale najete matere.
Splošno o kongresu
16 delovnih skupin, ki so bile večinoma razdeljene še v pod-
skupine, se je posvečalo različnim konkretnim temam. Refe-
rentke so bile v glavnem znane in manj znane ne-
mške feministke ter nekaj povabljenk iz tujine. Tematski
spekter je obsegal vse od genetske tehnologije v kmetijstvu in
vprašanj o produkciji prehrane pri nas in v deželah »tretjega
sveta«, preko genske tehnologije in politike prebivalstva v
»tretjem svetu« (Mona Daswani) ter delovne skupine o zgo-
dovinski kontinuiteti strategij izbora in izločitve (Heidrun Kam-
per-Haas) z izhodiščno točko: genetska tehnologija je izbor in
izločitev, pa do vprašanj o »feministični etiki«, prenatalni diag-
nostiki; veliko se je diskutiralo tudi o želji po otroku, o pojmu
bolezni na splošno itd. Nekaj delovnih skupin se je ukvarjalo
tudi s problematiko »instrumentarijev in možnosti parlamen-
tarne in izvenparlamentarne opozicije«. K prirediteljkam kon-
gresa je poleg društva »Družbenoznanstvene raziskave in
prakse za ženske«^ sodil namreč tudi »Delovni krog za žen-
sko politiko« članic zelene stranke nemškega parlamenta,
brez katerih si v ZRN očitno ni mogoče več predstavljati niče-
sar »kritičnega«.
Maria Mies, profesorica na Visoki strokovni šoli iz Kolna, ka-
tere stališča so vedno znova spodbudno vplivala na diskusije
tega kongresa, je vodila eno teh delovnih skupin.
31
Posedovati - prodati
Tukaj je prišlo do vročih debat o vprašanju »individualnih že-
lja« kot »vpadnih vrat« za stratege novih genetskih in repro-
dukcijskih tehnologij. Medtem ko je del udeleženk vztrajal pri
svojih »individualnih pravicah«, je ostali del, v glavnem zbran
okrog Marie Mies, tiranil nasprotno stališče in vztrajal pri
mnenju, da ženske tukaj »obravnavajo svoje telo v smislu
meščanskega lastnika«. To je pregnantno izraženo v znanem
sloganu 'Moj trebuh pripada meni'. Če so moj trebuh, moja
maternica, moji jajčniki moja privatna lastnina, potem jih lahko
tudi prodam ali oddam v najem itd. Žensko gibanje pa ostaja
pri stališču, da ženska svojega telesa ne »poseduje«, ampak
da ženska svoje telo JE, njeno telo je ona sama (Our Bodies -
Ourselves).«
Tam, kjer ženske reducirajo pravico do samoodločbe na paro-
lo kot je »Moj trebuh pripada meni« se same razcepijo v
»posedujoči, vladajoči del (glavo) in posedovane, obvladane
dele«.®
Meni se zdi, da mora vsaka ženska, ki svojo pravico do samo-
odločbe razume na tak način, videti perspektivo ne v prepreči-
tvi novih reprodukcijskih tehnologij, ampak, da se mora, če
hoče biti konsekventna, boriti za to, da bi ta tehnologija prišla
pod kontrolo (posameznih) žensk, katerim bi bila s tem omo-
gočena njihova prosta uporaba.
Maria Mies pa je, nasprotno, postavila zahtevo po razkritju
tkim. »individualnih želja« kot mita.
.V tem takoimenovanem individualizmu je precej manj su-
bjektivnosti kot si domišljamo.«"
V tem smislu se je Maria Mies zavzemala za to, da je treba
najti oziroma razviti nov pojem avtonomije, če hočemo prebro-
diti dozdevni dualizem med posameznikom in družbo. Pri tem
уге za smer razmišljanja, ki se mi zdi, vsaj analitično, zanimi-
va; na primer tako se lahko zamislimo nad vprašanjem, kdo bo
končno vedno znova zmagal v bojih za žensko telo, če bomo
le-to degradirali na »lastnino«: ženske ali »družba«? Vpraša-
mo se pa lahko tudi, kakšna bi bila družba, v kateri bi ženske
same kot meščanski lastniki' ali lastniki produkcijskih sred-
stev popolnoma vladale nad svojimi telesi...
Kontinuitete
Te teze so predstavljale osrednje netivo vročih debat na tem
kongresu. Kljub masivnemu nasprotovanju so končno pred-
stavljale tudi eno osrednjih točk končne resolucije, ki so jo iz-
glasovale vse udeleženke kongresa: odklonitev genetskih in
reprodukcijskih tehnologij, kajti pravica do lastnega otroka ne
obstoji.
Nečesa, kar bi bilo po mojem mnenju odločilnega pomena za
rešitev vprašanja o tem, kaj pravzaprav branimo, kadar napa-
damo nove reprodukcijske tehnologije in genetsko tehniko, pa
se na kongresu nihče ni niti dotaknil. Gre za prenos navedene
kritike (omejene) pravice do samoodločbe na tistega Sta-
tusa quo razploditvenih tehnik, na katerega smo se že zdavnaj
navadili: na »normalne« preskrbe nosečnosti, na »nor-
malne« kontracepcije in na »normalno« spolnost.
Diafragma na primer, ki je ravno med aktivistkami ženskega
gibanja zelo priljubljena (ker je mehanično sredstvo in zato
manj nevarna ter jo je dozdevno laže nadzorovati kot kemična
in hormonska sredstva), temelji glede na svojo konstrukcijo in
način uporabe na (vladajočem) naravoslovnem znanju o žen-
skem telesu. O novih reprodukcijskih tehnologijah bi se prav-
zaprav moralo diskutirati samo v povezavi s tem Status quo.
Postati nam mora jasno, da ne branimo tega Statusa quo (ta-
blet, diafragme in splava) proti neki novi, nevarni in »protina-
ravni« tehniki, mapak da je, nasprotno, ta tehnika v bistvu
»samo« najnovejša in precej radikalnejša stopnja izmeritve,
razkosanja, osvojitve in razpoložljivosti ženskega telesa. Ra-
zen tega je treba podčrtati različnost naših pozicij od tistih
klerikalnega tabora. Me namreč nikakor ne branimo »narav-
nosti« koitusa interruptusa proti genetskim tehnologijam.
Pravzaprav se ne borimo za nikakršno »naravo«, ampak za ti-
sti prej omenjeni pojem avtonomije, ki pomeni vse kaj drugega
kot kakršnokoli povezavo s privatno lastnino telesa. Po mo-
jem mnenju pa je na podlagi takih razmišljanj - na žalost - zelo
težko izgraditi možnost feministične »realne politike«. V seda-
njem položaju se moramo pri vsakem političnem boju namreč
odločati za eno od obeh prisiljenih alternativ: ali razpolagam s
svojim telesom jaz sama (v kolikor je to sploh mogoče), ali pa
razpolagajo z njim ginekologi, ekonomski politiki in zakonoda-
jalci. Tako ostaja mnogim ženskam samo možnost borbe za
legalizacijo splava, za diafragme itd. Čeprav vemo, da ima to,
kar v teh bojih dosegamo, zelo malo opravka z resnično osvo-
boditvijo.
»Razdržavljenje»?
Prav v tej točki pa so praktično mišljene strategije bonskega
kongresa jele šepati. Del udeleženk je branil svoj realno-
politični interes, druge so videle cilj v tem, da bi prišle steklene
maternice v feministične roke. Nekatere spet so bile mnenja,
da moramo razumeti in akceptirati najete matere, ki so
zaradi materialnih stisk prisiljene v to »delo«.
Končno se je - čeprav s samovoljno-političnimi metodami -
uveljavilo mnenje (katerega glavna iniciatorka je bila zopet
Maria Mies), o najboljši praktični strategiji, ki pa je po mo-
jem mnenju izredno problematična: prvi korak te strategije bi
naj predstavljal razkritje mita o individualnih željah pred nami
samimi in pred ostalimi ženskami. Na tej podlagi je treba do-
sledno odklanjati vsakršno uporabo genetskih in reprodukcij-
skih tehnologij. Istočasno pa pomeni to tudi, da je potrebno
»akceptirati, da je življenje povezano s tveganji, in da absolut-
ne, stoprocentne varnosti tako ali tako ni,« in da naj ženske
zato pričnemo izgrajevati »vse mogoče nove družbene zveze,
kjer bo mogoče breme teh življenjskih tveganj nositi
skupno«.®
Tukaj postane jasno, da je ta zelenkasto-alternativno lesketa-
joča se perspektiva vsem državnim instancam zelo dobrodo-
šla: kar predstavljajmo si pohabljene otroke, ki bi bili preskr-
bljeni v »razdržavljenih« področjih, (to melodijo že dolgo po-
znamo ...)
S tem nočem omalovaževati zgoraj navedene analize oziroma
njenih nastavkov. Rada bi opozorila samo na dejstvo, da tega
real-politično mišljenega poizkusa obitja prisilnih alternativ
(ali razpolagamo s tehnologijami »človeške produkcije« me
ženske ali pa razpolagajo z njimi gospodje politične oblasti)
praktično ne bo mogoče izvesti, ker se bomo na ta način zopet
znašle v pasti nasprotja med »privatno« in državno sfero, ka-
teri se pravzaprav hočemo izmakniti.
Zahteva po striktni odklonitvi novih reprodukcijskih in gene-
tskih tehnologij se mi zdi politično problematična tudi iz na-
slednjega, zelo pomembnega vzroka: kljub vsem teoretično
fundiranim, dobro premišljenim zagotovilom, da nočemo po-
stavljati med ženskami samimi nobenih mejnikov, pomeni bor-
ba proti poostrenim poizkusom razlastitve ženskih teles ne-
izogibno tudi »borbo proti tistim ženskam, ki se puste za izno-
šenje otroka plačati, ali pa tistim, ki se podrejajo poniževalnim
proceduram ploditvenih tehnologij.«®
Ali plešete?
Očitno tiči žensko gibanje, kar se tiče odgovora na reproduk-
cijske ter genetske tehnologije, v težki dilemi. Po mo-
jem mnenju predstavlja edino možnost, izkopati se iz te dile-
me, in z njo povezane popolne praktične ohromelosti gibanja
kot takega, naslednja metoda: žensko gibanje mora na vsak
način poskušati, da se tej logiki vprašanj, ki se nam posta-
vljajo (prilastitev ali odklonitev tehnologij? Odklonitev »teh-
nik« ali odklonitev »razmer«?) nekako izmakne. Kdor se
odloči za eno od obeh postavljenih alternativ, namreč pade
v nastavljeno past. Na tak način sodelujemo tudi same v
igri po logiki kapitalističnega sistema. Ta igra sicer tudi sama
po sebi temelji na kapitalistični ločitvi odnosa med »tehniko«
in »razmerami«; istočasno pa razlaga ravno to ločitev med
»tehniko« in »razmerami« ahistorično kot univerzalno veljavni
faktor. Nasprotno pomeni namreč ravno to ločevanje tisti te-
melj, na katerega osnovi je tovrstna »izkoriščevalska porab-
nost« tehnike, njena zloraba kot tudi »uporaba proti« določe-
32
nim subjektom sploh omogočena.
Če bi se ženskemu gibanju (ne samo na papirju!) kdaj posre-
čilo izmakniti se tej logiki (pa naj bi bilo to povezano s še tako
velikimi realnimi nasprotji), bi morda lahko ženske z novim po-
letom zaplesale na odru družbene stvarnosti.
Susan Zimerman
OPOMBE
1	Jost Herbig (založnik), Genetische Überwachung und Manipulation
des Lebens, Reinbeck 1981,3.
2	Založnik zbornika »Beiträge zur feministischen Theorie und Pra-
xis«, katerega zadnja številka (14), ki je izšla ob kongresu, je posve-
čena temi »Frauen zwischen Auslese und Ausmerze«.
3	Editorial iz: Beiträge ... St. 14, 7.
^ Intervju z Mario Mies v Bonnu, 20. 4.1985.
5	Prt.
6	Silvia Kontos, Wider die Dämonisierung der Technik, in: Beiträ-
ge.. .St. 14, 74.
LEGENDA
h genskim tehnologijam in novim tehnikam razplojevanja
GENETSKA TEHNOLOGIJA:
GEN: Oddelek na kromosomu (nosilcu dedne substance) v telesnih
celicah, ki prenaša informacijo za nastanek določenega proteina (be-
ljakovine) oz. določene biokemične reakcije. Skozi ta proces se dolo-
ča materialna struktura in razvoj določenega bitja.
DNS/DNA: Okrajšava za desoksiribonukleinsko kislino, visokomole-
kularna kemična substanca. Iz nje so sestavljeni kromosomi, ona je
nosilka dednih informacij.
GENOM: Celota vseh genov določenega bitja.
GENETSKA TERAPIJA: Nadomestitev določenih (»bolnih« ali »neza-
željenih«) genov z drugimi:
a)	tako, da se ta sprememba živega bitja pojavi samo pri tem bitju
b)	tako, da se ta sprememba povzroči v kličnem jedru tega bitja ter se
zaradi tega prenese tudi na potomce. Baje je to trenutno mogoče
samo pri posegih v oplojeno jajčno celico.
KLON: Genetsko isti (dedno isti) individumi, npr. bakterijska kultura,
ki nastane iz ene same bakterije.
NOVE OPLODITVENE TEHNIKE:
IN-VITRO-fertilizacija: Oplojevanje med dvema kličnima celicama iz-
ven materinega telesa (v reagenski epruveti). Ta tehnika predstavlja
prvi pogoj za genetske manipulacije v oplojenih jajčnih celicah v razi-
skovalne namene.
AMINIOCENEZA: Preiskava plodovnice. Pri tem se materini plodovnici
odvzamejo celice embria. Nato se razišče dedna informacija teh celic.
Na ta način je mogoče spoznati določene »dedne bolezni«, pa tudi
spol embria.
ISEMINACIJA: Oploditev
a)	heterološka: umetna oploditev ženske s tujim semenom (kot izpol-
nitev želje po otroku ali pa kot najemniška mati)
b)	homološka: oploditev ženske s semenom (zakonskega) partnerja.
NOSEČNOST S TUJO JAJČNO CELICO (»Najemniško materin-
stvo«): Jajčne celice določene ženske se oplodi v epruveti: embrio se
vstavi v telo druge ženske, ki ga donosi (ali kot izpolnitev želje po
otroku te druge ženske, ali pa kot - plačano ali neplačano - »najemni-
ško materinstvo«).
VIRI:
Dudo Schmidt, Bärbel Stauschuß, Vermehrungsbiologie, Gentechnik,
Genmanipulation, iz: Leben und Technologie. Bremer Frauenwoche,
Bremen 1984.
Zwangsbewirtschaftung der Frauenkörper in Österreich, iz: Notkü-
hlung Nr. 3. (1984).
33
FILM
UTOPIJSKI FILMSKI
POGLED
.. .»utopijska kinematografija koja za početak ne uzima sadašnjost
već istoriju.« Juta Brikner^
Kako da govorimo i pišemo o ovoj
temi?
Mi žene nismo na početku, samo moramo da stanemo i setimo
se početka. Ko su bile naše pretkinje, kako su i šta su radile,
gde i kada? Kao da prevodimo kada pišemo i govorimo o na-
šoj kulturi! Ali to prevodjenje razniti vrsta konflikata i protivreč-
nosti u nelegitimnoj memoriji žena, nije jednostavna negacija
u trenu čitanja jer mnogi internalizovani delovi reprezentacija
društvenih struktura savremene industrije kulture nisu ni deo
naših pojedinačnih svesti. A šta tek moja izolovana druga pri-
roda mora da nauči? Da govori o sebi, da zatim zna i najzad
veruje da je to potrebno i tako, bitno.
Jedno smo mi žene koje govorimo o utopijskoj/ženskoj kine-
matografiji. Drugo je sama tema. Ona neće biti jasnija kao po-
jam bez upoznavanja sa konkretnim činovima i njihovim isto-
rijskim poreklom, što svakako znači i sa filmovima onih žena
koje su kroz iskustvo želje i željom za iskustvom menjale
sebe.
Da li je onda i jedan i drugi prilaz jedno isto? Nije. Prvo treba
da upoznamo elemente postojeće filmske prakse, istoriju u
kojoj postojimo na značajnim mestima, uprkos tome što smo
nevidljive, i da od toga stvorimo svoju kolektivnu svest. Druga
stvar je kako ćemo videti sebe u tome, i već pišući na svoj na-
čin, vrednovati ostale koje nas sačinjavaju. Da li to znači da se
pisanjem već automatski menjamo? Ne, to je onda samo drugi
početak. Stalno početak!
Dobar primer za to i kako smo otkrivale da govorimo o sebi je i
didaktična feministička poezija koja se razvijala sedamdese-
tih godina u Britaniji i SAD. Već su i antologije bile štampane,
a naziv ili pojam, odnosno prevrednovanje takozvane femini-
stičke poezije nije postojalo. Tada, na ko zna kom početku po
redu, jedna pesnikinja koja se u svojim javnim nastupima po
prvim ženskim centrima Londona nazivala Beladona, a za vre-
me četvrtog talasa feminizma,^ izvodila je ono što se danas
može svrstati u ispoljavanje i izražavanje ženskog odnosa
prema svetu: kako je to odredila sociološkinja Ani Goldman,
pišući 0 feminističkim filmovima, »pojavu usamljenosti žene,
različitog odnosa sa muškarcima i ženama, - pričom, vreme-
nom i prostorom.®
Ipak smatram da feminističko filmsko i ostalo stvaralaštvo još
nije stiglo na red, u svetu medija, i godinu dana posle završet-
ka UN dekade žena. Predamnom su još uvek izvori, naše odlu-
ke, ulice kojima hodaju sve one koje nisu saznale za našu
praksu i kulturu podizanja svesti. Consciousness raising
skraćeno CR, je metoda kritikovanja i samokritikovanja kojom
smo diskutovale od 1972. Za mene je još nemoguće upotrebiti
reč feministička poezija ili film, dogod se krećem ulicama i
srećem sa sledećom Beladonom. I pored iskustava iz Pokreta
žena, prošlih političnih istupanja, ličnih imena pesnikinja, po-
red našeg najbučnijeg motoa onog vremena: »lično je politič-
no«. Izmedju ostalog i zato jer je u daljem razvoju situacije na-
primer Beldadona svoj život lično interpretirala, manje kao so-
cijalno i kulturno definisanje tečaja našeg konflikta, a više kao
izraz svog nepodeljenog stava o samosvesnom. A to je medju-
tim ona feministička preokupacija politikom bića I potragom za
sobom, zapadnjački orijentisana, ono feminističko interesova-
nje i prioritet angažovanja na istraživanju filmskih i video kon-
tura gde je lično i društveno biće žene pomalo pojednostavlje-
no. Jer da je ta privatna ženska ličnost i njene evolucije koje
postoje na Zapadu, postala javna stvar za sve žene sveta -
kao što postoje sve više tamo gde javnost ulazi na razne nači-
ne i anonimno i altruistički, vršeći invaziju tim pojmom »auten-
tičnog sebe«, onda bi i egaliarni individualizam u svom povrat-
nom dejstvu postajao neka vrsta opšteg koncepta. Zajednič-
ke svakodnevnice. Ali ovaj vratolomni preobražaj koji su pro-
šle neke žene recimo cvetnih generacija, tokom sedamnaest
godina poslednjeg feminizma, iako je doveo do mnogih pro-
mena pojmova 0 ličnosti i »životnom stilu«, kako to naprimer
nazivaju u Engleskoj, nije mogao da dopre do većine žena.
U oblasti kritike i teorije filma i kritika drugih masovnih audio-
vizuelnih medija koje se razvijaju na Zapadu i dalje najviše,
sada može vrlo detaljno da se trasira predjni put ženskog fil-
ma tako popularno nazvanog, njegov učinak kroz razdvojeno
istorije nacionalnog dominantnog bioskopskog filma, zatim
nezavisnih produkcija i onih još manje poznatih materijalizaci-
ja novih teorija u galerijsko-klubskoj praksi, zvanoj umetnost.
To ne znači da bi i najkraći istorijat našeg utopijskog filmskog
pogleda mogao odjednom da razjasni i preovladjujuću femini-
stičku potrebu za novom individualnom racionalnošću i traže-
nje subjektivnosti, kojem ponekad nedostaje klasno, interna-
cionalno, socijalno i etničko.
Pitanje psihološkog i filozofskog žen-
skog subjekta u Jugoslaviji
Možda su najkarakterističniji primeri u potrazi za društvenom
svešću 0 samosvesnom radovi Gordane Jovanović i Vjerana
Katunariča. Cordana se u knjizi »Simbolizovanje i racional-
nost« do kraja bavi onim što zove: »sistematsko sprovodjenje
apstrahovanja« dok traži »saznajna sredstva za uspostavlja-
nje i regulisanje pojmovnog odnosa prema društvu«. A Vjeran
u »Ženskom Erosu i civilizaciji smrti« posmatra problem, kroz
niz uglavnom muškim analiza da bi video ženu. Vjeranov prilaz
analitički se bazira i na Jungovoj premisi da »svatko mora ži-
vjeti u nekom mitu«, i da je tako »problematika anime ili femi-
nizma strukture jedna naredu i osnova ženskog Erosa« koji će
nas voditi u izgradjivanje budućnosti. Gordanin spoj njenog
marksizma sa simbolizovanjem »koje omogućuje upravljanje
psihičkom delatnošću«, vraća sve postavke na ono što ona
zove »drugačije definisanim kriterijumom racionalnosti« koji
se po njoj odnosi na čovekovu »prirodu odnosa prema stvari-
ma«. Taj apstraktni i univerzalni subjekt kod Gordane ostaje
»pretpostavka svakog saznanja i delanja« - i bespolan je. Kod
Vjerana »uklapanje u muški model ne dopušta razvijanje ose-
bujnih vanjskih dimenzija (kao rezultata djelovanja) ženske
ličnosti«. Oba autora su u navedenim knjigama upadljivo i u
svakom pogledu evropocentrirana, kako disciplinarno tako i
tematski, što u nekoliko znači da su suženi na teren humani-
stičkog ovladavanja jezicima kritičkih metoda ali ne i jezicima
iz neke prakse ili možda neke prakse protivrečne našoj ustalje-
noj. Prepoznavanje ovih ograničenja je inače ono što je po-
znato kao teškoća i što čini feminističku kritiku o samospo-
znaji uopšte, socijalističko-feminističkoj pre svega. I zato iz-
medju ostalog, feminizam ne traži primenjivanje teoretskog
34
modela, već je prilaz opštoj praksi kroz mnoge teorije koje su
proizašle iz feminističke prakse i perspektive.
Svetski fenomen
»Odlučiti da praviš filmove, imam potrebu da kažem, jeste biti lud, pre
svega kada si žena i crne kože.« Južan Palsi''
Od svoje desete do četrnaeste godine kada je na svom rod-
nom Martiniku otkrivala roman koji će adaptirati za film u svo-
joj dvadeset i osmoj godini, Južan Falsi je živeja sa ciljem da
napravi film o svom narodu. Za taj prvi igrani film dobila je Zlat-
nog lava u Veneciji. Ali od tada već godinama se bori da na-
stavi sa radom na filmovima. Paradoks u kome se nalazi može
najbolje da ilustruje statistički podatak o broju posetilaca na
prvi dan projekcije. U jednom danu na frankofonskim Antilima
(Martiniku, Gvadalupi i Haitima) njen film videlo je 125 000
gledalaca dok je naprimer Spilbergov »E. T.« prvog dana po-
stigao samo 35 000 poseta. Pred njom je medjutim barijera
koja izgleda nepremostiva u ovom političkom, ideološkom i
»kriznom« trenutku. Najveći deo te barijere je njena stečena
svest o sebi.
Juzanine afričke sestre o kojima slušamo godinama po raznim
evropskim manifestacijama treće - svetskog filma su uglav-
nom u sličnoj situaciji čim prevazidju nacionalno. Kako je to, je
objašnjeno, doduše bez ikakvih njima postavljenih pitanja, u
jednoj od najnaprednijih filmskih knjiga na francuskom jeziku
u kojoj osam muškaraca autora antologije afričke kinemato-
grafije, i francuski izdavač u biografskim podacima - pominju i
pet žena rediteljki. Pored neizostavne Sare Maldoror a posle
njenih četiri dokumentarca i prvog izuzetnog igranog filma
stoji podatak da je Gvadalupljanka, udata za vodju Angolske
revolucije. Dalje su tu podaci da je Tunižanka Selma Bakhar
•sestra tog i tog reditelja, a da je Fatma Skandrani napravila
mnogo filmova za decu«, očigledno nevažnih, dok je Nadjet
Mabaudj napustila kinematografiju posle prvog filma, a Kame-
runka Tereza Bela-Sia, po njima, zauzeta pravljenjem filmova
folklorističkog karaktera, takodje znači nevažnih. Kolege afri-
čki teoretičari su ostale muške reditelje opisali kao individue
sa specifičnim interesovanjima i definisanim umetničkim po-
stupcima. U knjizi ne postoje ni Senegalka Safi Fej, ni Egip-
ćanke Leila Abu-Seis i Asja Djebar, kao ni druge koje se uoč-
ljivo razlikuju kako medjusobom tako i od kolega. Godine pro-
laze a nove antologije je teško pokrenuti i u centrima Zapada
a kamoli izvan bez feminističkih izdavačkih kuća. Ove posto-
jeće kuće za sada se drže najopštijih tema odnosno dokaziva-
njem različitosti opštih kategorija zarada i proizvodnje, po-
stavki pojedinih disciplina i kritikama vladajućih naučnih pre-
drasuda.
Odnosi u postojećoj industriji kulture
u prethodnom su bile samo dve ilustracije neokolonijalne -
patrijarhalne prakse koja se odnosi na usku povezanost napr.
filmskih distributerskih kuća i lanaca prikazivača - odnosno
bioskopskih mreža koje kontrolišu i multinacionalne kompani-
je sa boljom informacijskom literaturom o filmu. Postoji medju-
tim još mnogo drugih osnovnih odnosa pomoću kojih možemo
da odredimo postupak koji film dobija u okviru izvesne kulture.
Tu spada danas svakako vrlo razvijena politika (na engle-
skom i francuskom policy) koju stvaraju i kontrolišu vladajući
državni organi, pored predstavnika uprava medija, »stručnih
savetnika« i drugih. Tu su uključeni i sami estetski principi
autora, ali daleko manje. S obzirom da elektronika preuzima
primarnu ulogu od filma a njeni se zahtevi daleko lakše plani-
raju, spravljači ovih polisa vizuelno-auditivnog osiguranja, za-
pošljavaju analizatore situacije koji procenjuju domete uticaja.
Studija »Žene i kulturne industrije«,® koju je UNESCO naručio
za sekciju Kulturni Razvoj, pokazala je do sada najbolje koliko
su upotrebljivi već postojeći termini: masovne kulture, dru-
štvene kohezije, moderniteta i permanentnosti kao pojmovi
za modele po kojima se kroje ženski likovi za medije ili, posao
nazvan restrukturacija moralnih vrednosti u koji pre svega
ulazi pojam »ženstvenosti« kao naznačeni elemenat zamenji-
vanja svega onoga što bi moglo da aktivira reprezentacije
klasne borbe. Postoji znači sazdana dominantna slika žen-
stvenosti koja je nužna da bi se održao postojeći red u društvu
i koja se naročito dobro reaktivira u vreme ekonomskih kriza.
Autorka MišeI Matelar je to odlično pokazala na primeru iz
vremena čileanskog državnog udara, dokazujući koliko upra-
vljači industrija mašte znaju recepte i pravila, odnosno šta
rade organizujući »javne potrebe« kao komponente prikaza-
nog »privatnog statusa« žena u koji su one zatvorene repre-
zentacijama ženskih likova. Blago rečeno jer ne proteže argu-
menat na čitavu sferu na primer pravljenja TV novosti takodje,
gde su 'fikcije' takodje prisutne u svim kategorijama vesti.
U zaključku ću objasniti najvažnije feminističke taktike i opšte
strategije koje su do sada primenjivane u vezi sa svim pojedi-
načnim relacijama ideologije, ekonomije i nacionalnih politika
masovnih komunikacija u zemljama Zapada. Za sada je teško
nešto slično proizvesti na osnovu analiza i monitorisanja u
drugim zemljama.
Medjutim za feminističku filmsku analizu i kritiku bitni su isho-
di sledečih odnosa: uslova proizvodnje i organizacije filma,
filmskih teorija i njihovih realizovanja, koje se sada na primer
ne uče samo u školama već i na organizovanim seminarima u
okviru sve važnijih kinoteka, zatim nacionalnih i internacional-
nih TV mreža i rezultata njihovog uplitanja u proizvodnju, festi-
vala odnosno svetskog tržišta i kotiranja nagrada, popularno-
sti i svih vrsta ostale propagande u okviru koje žene - reditelj-
ke takodje dobijaju najmanju moguću pažnju i »važnost«. Da-
kle to bi bili neki od elemenata sistematske analize koja mora
da зе bavi posebnošću uloge i funkcije usvajanja nove tehno-
logije industrije kulture i njenog komuniciranja širenjem sta-
rih - naučenih trikova, da tako nazovemo celokupnu sferu
ove reproduktivne industrije i njenih odnosa. Jednostavnije
rečeno to bi bila analiza manipulacija, tehnika ućutkivanja
žena i na radiju i TV i na filmu koja se proteže kroz sve repre-
zentancije nadalje.
Spajajući u ovoj oblasti »zapadnost i istočnost« postojećih
taktika u komuniciranju, dobile bi potpuniju sliku o global-
nosti patrijarhalnog fenomena razmene na planu recimo vi-
zuelnih konceptualizacija. I tako bi se postavilo pitanje šta
je uočljivije, kada se gleda na neku nacionalnu filmsku indu-
striju - kako su rediteljke podržane, zaposlene, kojom vr-
stom ili kojim žanrom se bave? Da li postoje aspekti povlaš-
ćenosti žena u nekom od ovih elemenata? Mogu li oni da uti-
ču na kvalitet ovog stvaralaštva i kako? ltd.
Do sada se na Zapadu najviše izdvajaju četiri načina proiz-
vodnje koja imaju i svoje naročite vrste mecenstva. Pri pro-
cenjivanju o njima ću uzeti za primer moju analizu tri posled-
nja internacionalna Londonska filmska festivala. Na festiva-
lu 1984 te na primer bilo je prikazano do sada najviše tzv.
ženskih proizvoda. Na okupu se ukupno našlo 150 filmova a
od toga je bilo 20 primera ženske robe. Ne treba da nam iz-
makne činjenica da je ovaj festival uglavnom bez takmičar-
ske atmosfere, bez linije tržišne orijentacije u celini i sa os-
novnom idejom da izlaže raznovrsnost po ženski film. Pa
ipak ni prineti onom efektu koji imaju tradicionalni ženski
festivali kao Pariški i Firentinski, sa teško stečenim utica-
jem od sedam godina. Uporedjivanje ovih manifestacija nije
tema ovog članka ali bi iz te perspektive moglo proizaći
mnoštvo novih feminističkih akcija, pitanja i odgovora.
Samo da naglasim da za sada postoje: demonstracije na
svim festivalima gde je Ženski pokret još delimično aktivan,
zatim lokalni prigodni festivali kao oni za osmi mart, kursevi
za žene u okviru raznih šema večernjih i radničkih ili sindi-
kalnih organizacija. Dok je filmski amaterizam inače u te-
škom položaju, a verovatno najvažniji za dalje razvijanje
sveukupnog podizanja svesti žena i njihovog uzimanja učeš-
ća.
Da se vratimo na četiri vrste proizvodnje u kojima se kreću
rediteljke koje su projektovali na londonskom festivalu. U
prvoj grupi su one koje već skoro imaju status vodećeg maj-
stora kako bi se to moglo shvatiti svetskim merilima, ali nisu
zaista smatrane Velikanima. One su se našle u bioskopskoj i
TV mreži preko vodećih privatnih finansijera, a u slučaju
preuzetih istočnih i treće - svetskih filmova zahvaljujući ta-
kvim distributerima. Na tržištu filmskom propagandom kul-
tnom statusu pojedinih moda se približava druga vrsta ta-
kozvanih oprobanih nezavisnih stvarateljki koje su se te-
matski definisale za nešto od popularnih kulturološko-
35
vojerističkih avantura Obično, njih mogu da pomažu ili neka
nacionalna institucija tipa instituta za audiovizuelna istraži-
vanja, a na Istoku eksperimentalni studiji, ili pojedinci i tr-
govci. Treća vrsta su zanimljivo uklopljeni tzv. avantgardno-
eksperimentalni pokušaji rediteljki koje proširuju publiku
prve dve kategorije na univerzitetske klubove i male sale
bioskopa i kulturnih centara. To su filmovi sponzorisani na
sve moguće načine. Četvrta kategorija je najčešće u vezi sa
specijalnim programima umetničkih saveta ili komisija za
razvoj dekumentarnih istraživanja i uključuje političke krat-
ke filmove raznih partija i grupa, pravljene u obrazovne svr-
he. Dok kao primere prve tri vrste mogu da nabrojim nama
nepoznate ili delimično poznate opuse, četvrta vrsta ima
svoje kolektive, proizvodne grupe i radionice - odnosno re-
zultate probijanja kroz NEIZGOVORENO I NEVIDLJIVO. Po-
stoji i fluktuacija izmedju prve i drupe vrste i tu i mi možemo
da prepoznamo imena Anjes Varde, Margarete fon Trota,
Helge Sanders, Marte Mecaroš, Me Ceterling, zahvaljujući
onom starom pravilu da se imena prodaju, što je kod nas is-
ključivo donelo Lilijanu Kavani pre onih koje bi bile pred-
stavnice pogleda o kome pišem.
U sledu koji sam nagovestila Santal Akerman, Lora Malvi,
Prema Karaut, Nana Gogoberidze, Judit Elek, Alin Iserman,
Ingemo Engstrom i druge prelaze granice bioskopskog fil-
ma. Za njima idu proboji sa dugometražnim proizvodima o
istoriji feminističkih i radničkih akcija kao što su filmovi o
štrajkovima rudara ili automobilskih radnika koncentrisani
na učešće radnica i žena uopšte, seobe Jevrejki, Palestinki i
drugih, učešće u Južnoj Africi i Americi u Pokretima i revolu-
cijama, filmovi o logorima itd. Druga i treća kategorija na-
primer obuhvataju i filmove o umetnicima, sa Ili bez njihove
tačke gledišta već prema tome koliko čitav film ima i teorij-
ski cilj kao temu ugradjenu u istraživanje pogleda. Četvrta
vrsta ima sve više filmova o ženskom detinjstvu i iskustvima
marginalnih i etnički potisnutih žena. U okviru konferencije
u Najrobiju se odvijao filmski program koji je okupio isklju-
čivo poslednje dve vrste i tu se našlo stotinak najnovijih fil-
mova iz svih uglova sveta. Malo je pisano o tome odakle su
ove rediteljke stigle.
Pokušaču da se vraćam na problem celokupnosti sagleda-
vanja svetske ponude ove robe. Rekla sam da feministički
utopijski pogled želi da svojim sredstvima informisanja kao
što su nedeljne, mesečne i druge vrste štampe o kojoj se
kod nas uopšte javno ne zna, razvije i forme pisanja o filmu
koje će uvesti u praksu što veći broj praktičarki feministič-
kog mišljenja iz celog sveta. A to su naročito filmski prikazi
i kritike koje se obraćaju već zainteresovanim ženama. Sva-
kako da se ovakve forme pisanja pre svega bore sa skarad-
nim i okoštalim rečnikom i patetiziranjem uobičajene »pro-
fesionalne persone« prikazivača, uključujući tu naročito i
veoma razvijenu kastu američkih žena - kritičarki koje po-
uput onih što odgovaraju u rubrikama »vaša srca, vaše zdra-
vlje, vaš jelovnik« uopštavaju i neke od feminističkih argu-
menata, manje ili više senzacionalističke prirode. Te profe-
sionalke su još uvek u krugu patrijarhalnog mentaliteta i u
socijalističkim zemljama kao što ćemo videti detaljnije.
Pre toga jedna kraća napomena. Ovaj tekst podrazumeva ne
samo čitalačku mogućnost posebnog razlučivanja o filmu i
ženama kao temi, već računa na čitanje sa razrešenim os-
novnim razumevanjem etimologije reći feminizam, na isto-
rijski način. S tim u vezi mogu samo da dodam da se direktno
ne obraćam onima koje naprimer, još danas, studirajući da
stupe u svet muškog filma kažu drugoj ženi filmskoj radnici:
»Moraš da se odaš nečemu potpuno a ne malo vamo malo
tamo.« Feminizam upravo ima onu sveopštu emancipator-
sku ulopu time što spoznaje ne samo fragmentovano žen-
sko telo, već i život, potrebe, itd, a tako i potrebe mladih oba
roda. Feminizam ima taj smisao - kada bukvalno gura na-
pred i stvara feminističko mišljenje. Prema tome i ako cilja
na sve žene, ustvari može da dopre samo do onih koje već
žele da budu kritične i traže nove vrednosti življenja. Femi-
nistkinje su na tom putu pokazale do koje mere hijerarhijske
kontrole naše teorijske sinteze mogu da nam štete, a pra-
vljenje našeg pogleda, vizije ili argumenta pre svega za ne-
koga sklonom patrijarhalnom skrutinijimu ne vodi nas dale-
ko. Aduti ovog pogleda su u očima onih koje hoće da upo-
znaju odnose i značenja savremene proizvodnje smisla u fil-
mu.
Koliko se feministički i ostali napredni
stavovi uklapaju?
(Iz intervjuja sa Larisom Šepitko časopisu »Sovjetski Film« 78)
Pitanje: DA LI SI IKAD RAZMIŠLJALA O KARIJERI IZVAN FILMOVA?
Odgovor: NISAM, ALI BIH ŽELELA DA JE REŽIJA KAO KARIJERA PRI-
LAGODJENIJA ŽENI.
(Iz intervjuja sa Gitom Nikel časopisu »Žena i film« 75)
Pitanje: DA LI IMA MNOGO ŽENA KOJE RADE NA FILMU U ISTOČ-
NOJ NEMAČKOJ?
Odgovor: MORATE DA SHVATITE DA 85 % ŽENA KOD NAS RADI. Ml
IMAMO SVA PRAVA ALI SVAKI ČOVEK TO NIJE JOŠ SHVATIO. PO-
STOJE SAMO DVE REDITELJKE ZA KOJE ZNAM.
Dve izabrane i navedene rediteljice zastupaju veoma napre-
dan stav koji se potpuno poklapa sa feminističkim. O njihovom
izuzetnom opusu, Larisinim igranim i dokumentarnim filmovi-
ma koje je napravila do prerane smrti i Gitinih nebrojenih
dokumentaraca koji su već pedestih godina bili u samom vrhu
jednog specifičnog filmskog roda, filma kopilacije, dakle o nji-
hovim filmovima će moći da se razmišlja tek kada se napiše
knjiga o »rediteljkama u socijalističkim zemljama«, za koju je
već pet godina teško stvoriti interesovanje bilo gde. Činjenica
je da jedno popularno izdanje dve Sovjetske teoretičarke u
koje su ubrojale 100 vodećih reditelja nema ni jednu ženu. U
SSSR-u postoji najmanje šest rediteljki koje zaslužuju da ih
se ubroji u takvu antologiju. Naravno posebno pitanje i dalje
ostaje kako prilikom svakog vrednovanja uzimamo u obzir Gi-
tinu i Larisinu izjavu o karijeri i o načinu proizvodnje kao i o
SHVATANJU. Drugim merilima života. Ljudima koji imaju pra-
vo da svoj rod uvrste u mišljenje o umetnosti!
Važno je da se tzv. napredni slažu u jednom, da moramo da
krenemo istorijski. Da počnemo sa Alis Gl koja je realno prva
rediteljka odnosno prvi filmski reditelj uopšte, od prvih italijan-
skih diva koje su se same lansirale i režirale svoje filmove,
preko francuskih, nemačkih, holivudskih, napr. Luize Veber sa
njenih 400 filmova, Esfir Šub, Doroti Arzner, i svih onih koje su
obeležile na primer animirani film, formalni film kao Žermen
Dulak, Lote Raininger, Maja Deren, da pronadjemo koje su
estetske tradicije filmske industrije obogatile.
Ovaj tekst medjutim mora da se konačno pozabavi i onim što
su feministička teorija i kritika uradile na praktičnom planu po-
slednjih godina.
Kultura protoka i kultura roba
»Ja ću da te tucam kao mašina a ti ćeš da me doživljavaš mistič-
no« ... Ivan, dijalog iz filma »Pejsaži u magli«, Jovana Jovanovića.
Mnogi radnici na kulturi, semiolozi, komunikolozi i ostali su
pokušavali, i dalje na tome rade, da osmisle invaziju koju je
izvršio kapitalistički način proizvodnje stvarajući industriju
kulture. Ova dva istovremena razvoja odnosno transformacije
tehnoloških inovacija u robu, i predosećanje koje kulturna
roba nosi u sebi o svom ekonomskom funkcionisanju, bi tre-
bale da postanu i deo naše svesti. Grupa francuskih autora u
knjizi »Kapitalizam i industrije kulture« kao i Patris Fliši,® na
prilično detaljan način objašnjavaju koliko je uloga industrij-
skog proizvoda baš da menja jedinstvenu upotrebnu vrednost
u vrednost mnogoupotrebne i efektivne razmene. Edisonov fo-
nograf i kinetoskop su prošli i promene u načinu proizvodnje,
kao što su prošli i reagovanja tržiša. Jednolinearna difuzija
hardware i software proizvoda je osnova kinematografije.
Zanimljivo je pratiti istoriju filma kao spektakla ali je potrebno i
razrešiti šta taj spektakl sačinjava, do koje mere je i to rezultat
izvesne borbe izmedju recimo buržujskog patrijarhalnog puri-
tanizma i proletarizovanih individualnih korisnika filma, tog ne-
kada prvog novog sredstva za ispunjavanje slobodnog vreme-
na.
Prošek koncentracije kapitala u šest najvećih monopola film-
ske industrije u SAD je takoreći nepromenjen od 1925 te. Ve-
liko odvajanje hardware i software tehnologije je uticalo najvi-
še na promene u poslovanju i na činjenicu da se ovih šest firmi
promenilo, da proizvode manje samih filmova i programskih
celina a više se bave kupoprodajom. U okviru tako grubo ocr-
36
tanog argumenta možemo da potražimo takozvani ženski od-
nos sa filmskim 'aparatusom', kao i tzv. žensku proizvodnju
koja se bakće kao što sam nagovestila i kritikom samih proiz-
vodnih odnosa, i neprilikama nestajučih nacionalnih kinema-
tografija i promenom ugla gledanja. Što se tiče odnosa sa teh-
ničkim inovacijama ne sumnjam da su žene i tu prisutne i ako
0	tome za sada znamo najmanje. U svakom slučaju feministi-
čki stav je da žena mora da bude kreatorka nove tehnologije
da bi potpuno učestvovala u primeni.
Pomeranje gledišta
Podeljene izmedju prakse proizvodnje, institucije masovnih
medija i razvijanja obrazovanja u toj oblasti, feministkinje su
proces koncentracije finansijskog kapitala shvatile kao ka-
rakteristiku savremenog kapitalizma i okrenule se onome što
sferu audio-vizuelnog spaja u ćelom svetu. Naravno u to su
uvrštene zemlje koje nisu zaustavile ili zabranile upotrebu fil-
ma i telvizije, a i takvih ima.
Navodeći neke primere diskriminacije u zemljama u kojima re-
diteljke stvaraju i u onima gde su gledane ili ne, napomenula
sam nekoliko činilaca koji povezuju postupak medija, literatu-
re, festivala, univerzitetskog obrazovanja i drugih sastavnih i
pratećih pojava patrijarhalnog poretka. Medjutim postoje i tri
osnovna opoziciona vida ili diskursa, moglo bi se skoro reći
definicije, feminističke prakse, iz koje su proizašle teorija i kri-
tika filma. Pomenula sam podizanje svesti koje je danas na
primer i u nekim zemljama Južne Amerike vrsta medjusobne
ženske pomoći. U taj vid bi se ubrajale sve aktivnosti prilikom
kojih se upotrebljava audio-vizuelna sredstva na razne kolek-
tivne načine, zatim neke vrste samoiskaza i novih formi nara-
cije, kao i diskusije uz upotrebu ženskih filmova. Drugi vid je
diskurs koji se neguje u okviru sastanaka Ženskog Pokreta ili
obrazovnih kurseva i kada se radi na nekoj temi koja je od in-
teresa za prisutne. To su najčešće one teme o osnovnim pro-
blemima koji se odražavaju i na nivou nesvesnog, kao što su
odnos prema sopstvenom telu, nasilju okoline, socijalizaciji,
kao i patrijarhalnoj uslovljenosti klasnog. Ovaj diskurs može
da bude prisutan na svim obrazovnim nivoima od osnovnih
škola do univerzitetskih ženskih studija. Treći vid prakse je
prilaz pojedinim disciplinama odnosno u njihovim okvirima, tj.
onom što sačinjava feminističko napredovanje istraživanja
uslova u kojima recimo pojedinci stvaraju nove vizije i strate-
gije. Kvalitativni napredak ka uočavanju rasprostranjivanja
raspodele na široke krugove zainteresovanih subjektivnih
motivacija, kolektivne prakse pacifizma, ekoloških, duhovnih i
drugih otpora nasilničkoj vlastoljubivosti. U ovaj vid ulaze ne
samo naučni radovi o tome, već i manifestacije na radnim me-
stima, za obdaništa, za skraćenje radnog vremena, za slobod-
ni prolaz noću ulicama, protiv nuklearnog raata itd. U te svrhe
se i stvaraju nove forme adresovanja filmom.
Što se pak tiče tri faze pisane istorije feminističke filmske teo-
rije i prakse one još nisu polemizirane ali postojeći čvrsti do-
kazi su i dalje u razvijanju. Ako uporedimo Nemačke, Danske,
Francuske, Engleske, Američke, Italijanske, Španske itd. ma-
terijale uočava se slična šema. Prva vrsta pisanja je bila na-
menjena ženama u Pokretu, kroz informisanje u filmskim ča-
sopisima odnosno prikazima, kasnije se proširila i na profe-
sionalnu filmsku štampu. Tu su se u britanskoj esejistici ista-
kle Loa Malvi i njene studije o narativnom zadovoljstvu i voje-
rizmu i rasprave o feminizmu i tzv. filmskoj avantgardi. Zatim
Elizabet Kaui i Kler Djonston sa njihovom diskusijama i eseji-
ma o reprezentacijama žena i komunikaciji. Su Klejton sa svo-
jim kursevima o novim formama zadovoljstva gledanja filmova
1	otkrićima tzv. »pozitivnih slika« žena. Pam Kuk sa razlaganji-
ma o tačci eksperije kao ličnog fovora autorki i o novom ro-
mantičnom individualizmu. Ejlin Mek Gari sa ulaženjem u od-
nose dokumentaranog filma, realizma i ženskih filmova, itd.
Druga vrsta pisanja je nastala skoro istovremeno sa prvom ali
je od početka bila koncetrisana na intervencije na univerzitet-
skom nivou i obrazovnim kursevima filmskog instituta, osvrću-
ći se najviše na brzo akumuliranje novih semioloških ishoda
muške levice. Ove generalizacije o tzv. nezavisnoj filmskoj
praksi i shvatanju predmeta izučavanja filmskih teorijskih stu-
dija razvile su Silvija Harvi i Teri Lovel. Obe vide razvoj u mark-
sističko-feminističkoj praksi. I treća vrsta pisanja u Britaniji i
SAD-u je direktno u vezi sa razvojem takozvane »Nove Kriti-
ke«, što u feminističkom smislu znači kombinovanje semiolo-
gije filma sa kritikom postojećih najpopularnijih filmova i psi-
hoanalizom, u ovoj vrsti su knjige Anet Kun, En Kaplan i Tere-
ze de Laurentis. Sve tri se bave »produkcijom smisla kao smi-
slom produkcije« i aplikacijom i razvojem ženskog filmskog
rasudjivanja. Većina ovih autorki afirmišu profesionalizovanje
filmske kulture što izgleda da je neminovno i u klimi u kojoj
žive usred stalnog zasnivanja terminoloških i meta-
lingvističkih pojmova. Time uvode i svoje mišljenje u semiolo-
ške filmske leksikone ako ih bude bilo jer za sada su i dalje iz-
dvojene iz opšteg i jedino važećeg teoretisanja i kritikovanja.
Umesto zaključka filmovi
Pojam koji se u semiologiji naziva »tekstualna gratifikacija« za
feminističku filmsku kritiku postoji u okviru subjektivnosti
ostvarene u i kroz govorne činove u filmu. Ja sada neću da
ulazim u pitanja šta je filmski govor i da li postoji filmski jezik,
već ću sa Roz Kauard da napomenem da je za mnoge teoreti-
čarke izvesna psihoanalitička škola postala nešto kao obave-
za. Doduše ona se slaže sa njima da je »relacija žene i simbo-
ličkog reda strukturisana nedostatkom«, a taj nedostatak već
toliko puta je ponavljano se nalazi u iskustvu ženskog deteta,
ako ono što je »zaključeno u polu-svetlu Imaginarnog«, tako
da poprimanje jezika ide po istim pravilima po kojima se vrši
proces strukturalne organizacije seksualnosti u patriarhalnoj
sredini i ideologiji. Ove i slične postavke su u velikom broju
članaka ilustrovane analizama pojedinih sekvenci iz filmova
koje što se mene tiče deluju prilično neubedljivo. Po Anet
Kun^ to su glavni razlozi takodje zašto bioskopski film i pasiv-
no primanje njegove poruke, upražnjava gledište muške su-
bjektivnosti kao jedine moguće.
U mnogim feminističkim filmovima autorke ili glavna glumica
prolaze ispred kamere gledajući u nju. To svakako nije ono što
gledalački položaj ili gledanje sveta realnog potvrdjuje ili sa-
stavlja kao našu iluziju o stvarnosti. Ipak gledalačka identifi-
kacija i »neizvesnot neverovanja« koja je potrebna da bi se
upalo u taj koherentni filmski svet filmova koji »stoje«, te fikci-
je, može uvek da se proizvede i dokumentarno i drugim sred-
stvima kamere i montaže, režije itd., da ne govorimo o animira-
nim trikovima. Poremećaj ravnoteže u bilo kom od tih elmena-
ta dovodi do poremećaja na nivou karaktera i naracije i tu se
feministički filmovi najčešće izvlače nekom od autobigrafskih
formi. U igranom filmu poljske rediteljke Barbare SAS »Bez
ljubavi« postupak se gradi oko uporedjivanja onoga što za
glavnu junakinju znače pogledi okoline i njenog netrpeljivog
ponašanja prema sopstvenom iskustvu u pogledu žena u čijim
životima učestvuje, kao posmatračica. Za ovakvo kompleksno
sažimanje ženskog vidjenja potrebno je mnogo filmskog za-
natskog znanja. U filmu naše autorke Gordana Boškov »Sta je
s tobom Nina?« filmski postupak se gubi u stalnim ne poveza-
nim premenama ugla gledanja koji se možda postovećuje sa
članicama ženske ekipe koja je film snimala?
Treba negovati nove navike i oprobane tehnike, za taj poče-
tak. Jugoslovenska publika ima mentalitet stvaran konzumira-
njem mnoštva komercijalnih stereotipa, zato je i postala publi-
ka. U takvoj situaciji klasična pravila igre je teško dovesti do
njihovog ukinuća, za to su izmedju ostalog potrebne na ovom
zadatku mnoge ženske snage. Da li je to samo utopija?
Vanda Krajinović
NAPOMENE
1	Jutta Bruckner »Violence et cinema« editions G.R.I.F. Paris 1982.
2	Pn/i organizovani Ženski Pokret je postojao u XIX. v., drugi do pre
prvog svetskog rata, treći izmedju dva rata, i četvrti od 1969 te.
3	Annie Goldman »II cinema delle donne« Tendenze VII Incontro In-
ternazionale Cinema delle donne, Firenze 1985.
* Euzhan Palcy »Et pourtant elles tournent« Femmes et Cinema, Pa-
ris 1983.
5 Michelle Mattelart »Women and the Cultural Industries« Unesco
Cultural Development Doc. dossier 23,1978.
e Termini koje je Patrice Flichy preuzeo od Frankfurtske škole (vero-
vatno Adorna) u knjizi »Les industries de L'imaginaire«, presses univ
de Grenoble, 1980.
7 Annette Kuhn »Women's Pictures« Feminism and Cinema, Ro-
utledge and Kegan Paul, London 1982.
37
PRIMER PARIZA V
TEKSASU
(Wim Wenders in njegovo odl^ritje
Amerike)
Film Paris, Texas je nesporno »eden najlepših filmov, ki smo
jih zadnje leto lahko videli v Ljubljani«, kot pravi znana sloven-
ska filmska kritičarka v eni letošnjih številk Mladine. Nesporno
je lep in še več kot to: je naravnost šarmanten v svoji razgle-
danosti, osvajalski s svojim zložnim ritmom, v katerem menja-
va pokrajinske podobe s portreti. V prvem delu govori film
predvsem s sliko, z nizanjem slik, z menjavanjem slik ... itd.,
dokler se z akcijo in besedo ne prelomi v drugi del, v katerem
razglednice odstopijo mesto zaprtim prostorom in zaprtemu
krogu medčloveških odnosov. Na koncu spet slutnja pokraji-
ne: čeprav še vedno sledi civilizacije (betonske stolpnice), pa
vendar že prostranost neba, oblaki, zahajajoče sonce ... Za-
ključek razločno sugerira, da naj drugemu delu filma sledi tre-
tji del v gledalcu, ki naj bo, kot se šika, prava negacija negaci-
je, pokrajina na novi dialektični stopnji, nadgrajena razgled-
ničnost.
Pokrajina, ta je v tem filmu domovanje Travisa, grdega in na
začetku tudi bedno zanemarjenega glavnega junaka filma,
tega osišča gledalčeve identifikacije, ki bistveno zadane na
dveh mestih. Prvi živec drhti v prvem delu filma, ko izgubljeni,
osameli, kdo-ve-čemu (če sploh čemu) zavezani glavni junak
tava nekje po suhem in vročem jugu ZDA; krog njega sama di-
vjina, ki jo sem in tja prečka kako osamljeno znamenje civili-
zacije (daljnovod, železnica, cesta), seveda zgolj zato, da je
samota junaka ob njem še večja. Drugi živec zadrhti, ko je pr-
vič omenjen Pariz v Teksasu: tudi tam ni ničesar, kot nazorno
kaže fotografija, ki jo Travis vztrajno nosi s sabo, tudi tam
samo suha in pusta zemlja. Z majhno, a nadvse pomembno
razliko: tam je bil Travis spočet. Tam sta se srečala njegova
starša. Tam je njegov oče - v običajnem in svetopisemskem
pomenu besede - spoznal njegovo mater.
Od tod dalje se drhtenje drugega živca ne ustavi več. Kajti tu
smo bili vpotegnjeni v reči življenjskih sokov, krvi, krvnih vezi,
sosrodstva, rodu. Zdaj je postalo jasno: pusti košček zemlje
na jugu ZDA je edino, kar tavajočemu (romajočemu?) Travisu
nekaj pomeni. Seveda tega koščka zemlje ni kupil kar tako,
ampak natanko zato, ker je bil nekoč prizorišče srečanja, kot
posledica katerega je on, zdaj v pokrajini izgubljeni Travis,
sploh prišel na svet. In seveda mu ni zadostovalo, da ta koš-
ček zemlje preprosto je - ne, moral ga je kupiti. Kajti reči krvi-
/rodu in privatne lastnine sodijo skupaj, pa naj se nam še tako
zdi, da so prve svete in druge banalne, da se sme o prvih go-
voriti samo s spoštljivo pridržanim dihom in da se o drugih lah-
ko čveka: drugim je dodeljen tako nizek status samo zato, da
je status prvih videti višji.
Krvne vezi so nad vsem - to je osnovno sporočilo tega lepega
filma. Brat bo za brata naredil vse: če bo treba, bo odpotoval
za njim na drugi konec sveta, sprmenil bo utečeni red v svo-
jem življenju, pripravljen bo razumeti stvari, o katerih sicer ne
bi maral niti slišati, vzel si bo otroka, ki ga ima rad, vzel ga bo
tudi svoji ženi - samo da bi ga vrnil bratu, ki mu ta otrok pripa-
da po krvi. Ker si po krvi pripadata tudi brata, je na nek način
vseeno, kateri od njiju ima otroka: samo tako si lahko razloži-
mo ravnodušnost Travisovega brata, ko se otrok zares vrača
k očetu; edino čustvo, ki se mu ob tem porodi, je namreč drob-
na skrb, kako bo ta vrnitev sprejela njegova žena, otrokova
»druga«, zdaj odstavljena mati.
Tako smo se torej končno znašli pri materi - s tem pa nedvo-
mno pri ženski - kamor smo od vsega začetka hoteli. Natan-
čneje: znašli smo se pri podobi, kakršno lepi na žensko za-
hodna kultura. Pri podobi ženske, ki je na eni strani pooseblje-
na dobrota (mila, materinska, razdajajoča se, žrtvujoča se, da-
rujoča življenje, sploh čustvujoča ...) i na drugi strani poose-
bljeno zlo (nevarno spolna, pohotna, preračunljiva, smrtonos-
na, kača zapeljivka, hudičevo seme ...). Če moškemu v tem
filmu (kar ni nič neobičajnega) pripada človeška enkratnost,
neponovljivost - pa čeprav v obliki izgubljenega tavanja po pu-
sti pokrajini - pripada ženski v njem samo šablona. Vpetost v
model, iz katerega ne izstopi, razpetost med materinsko nara-
vo in naravo cipe. Dokler ga ljubi in on verjame v njeno ljube-
zen, je sposobna biti mati in je mati. Ko njega popade ljubo-
sumnost, je ona že na poti v bordel; torej vendarle ne po svoji
naravi, ampak po njegovi volji.
Nič ne pomaga, če je zgodba povedana jasno in razločno; nič
ne pomaga, če je na začetek razdora postavljena njegova lju-
bosumnost: za razdor je vendarle kriva ona, prav zato, ker ni
bila ljubosumna. Kajti samo ljubosumnost je po njegovem
dokaz strasti in ljubezni (skrb pa ne, kakor ji čisto jasno pove);
lastniški odnos do človeka je dokaz strasti, volja po posedo-
vanju je dokaz ljubezni, in samo veličastnost čustvene utrga-
nosti, ko ugotoviš, da »ljubljenega« predmeta nimaš trdno v
rokah, je merilo za neizmernost strasti, ki jo čutiš do njega.
Zato je Travisu vse odpuščeno. Nič drugega si ni želel, kot
biti ves čas z njo. Resnično: kako MALO je ubogi človek hotel
in kako VELIKA katastrofa se je zgrnila nanj.
Namenoma pravim katastrofa, kajti ko ženska odide, je to na-
tanko to: vesoljni potop, konec sveta - v tem primeru požar v
stanovanjski prikolici. Saj ni mogoče, da bi ženska odšla po
svoji volji in da pri tem ne bi pokazala svoje zle narave. Njena
volja in njena zla narava sodita skupaj, da ju je komaj mogo-
če (če sploh) ločiti.
Ženska, ki odide, ne more biti dobra/mati (taka bi ostala); torej
je lahko samo še zla/cipa: za njo opustošen dom, pred njo -
bordel.
Dobesedno. Tu je moški, ki poslej (po lastnih besedah) samo
še beži, beži... od te slike opustelega doma, po letih samo-
tnega tavanja spet najde, najde, ko se odloči da jo bo poiskal.
Da jo bo poiskal, pa se odloči, da bi otroku-siroti vrnil izgublje-
no mater.
Mater? Menda res; toda predvsem v simbolnem smislu. Prava
mati je samo mati-zemlja; zato tisti košček zemlje v Parizu v
Teksasu. Mati po krvi je dana, da dobiš pravo mater, pa jo mo-
raš osvojiti tako kot zemljo: zavzeti v naskoku, kupiti, razglasi-
ti za svojo, karkoli takega. Nič čudnega torej, da nam v kon-
čnem prizoru filma postane jasno, da ima sin mater in ne mati
sina, čeprav je ob materinem odraslem telesu sin ves droben
in neznaten. Tudi ni nič čudnega, da v tem prizoru mati zasto-
ka: to je stok bolečin in naslade - bolečine, ker je osvojena,
naslade, ker ji je vrnjen falos, nadomestek falusa, otrok-sin.
Mati po krvi je z aktom osvojitve postala prava mati, njegova
mati, tako kot je on njegov (očetov) sin ... Lastniška razmerja
so jasna in Travis lahko znova odroma v pokrajino ... In zdaj
postane tudi jasno, kako to, da je mati sploh zapustila otroka:
natanko zato, ker - kot pravi nekoč Travis bratovi ženi - »Ni
bila sposobna materinstva«... - seveda: dokler ni doživela iz-
kušnje javne hiše, dokler ni šla skoz šolo moških strank, ki so
jo naučile, da je ženska javna last. Mati-cipa. Dve neznosni
skrajnosti, ki ju mora združevati v sebi, kakor ve in zna. Pred-
vsem pa last, ki brez lastnika nima na tem svetu kaj iskati.
38
Končno je jasno tudi, zakaj žena Travisovega brata ne more
biti mati Travisovemu otroku. Ni dovolj, da ga ima rada in da
skrbi, biti mora tudi osvojena. Da pa bi bila osvajana, bi morala
biti ne samo preprosto ženska, ampak tudi strastna in plodna.
Toda na njej ni nič strastnega, čeprav je Francozinja. Se več;
na njej ni nič materinskega iz dvojice mati-zemlja, ZATO je
Francozinja. Samo neplodna tujka. (Kako se je že šalil Travi-
sov oče? Da je njegova žena iz Pariza ... v Teksasu!) Ženska,
ki ni mati-zemlja, obenem tudi ni cipa; to dvoje eno brez druge-
ga ne obstaja. In ženska, ki ni nič od teh skrajnosti, ne more
biti drugačna kot tuja temu svetu, v katerem se je znašla. Je-
zik tega sveta govori z očitnim naglasom, ki jo izdaja za tujko,
in v jeziku svojega sveta ne govori, saj je nihče ne bi razumel.
In da ji bo jasno, kje je njeno mesto, ji je odvzet otrok, za kate-
rega skrbi in ki ga ima rada ... Ljubezen ni nič: krvno-rodovne
vezi so vse.
In navsezadnje nam je jasno tudi, zakaj so medčloveška raz-
merja v filmu postavljena tako kot so. Takšna zgodba se lahko
zgodi samo dvema bratoma, nikakor pa se ne bi mogla zgoditi
dvema sestrama. Kajti oče je resda oče po krvi in prednik po
rodu - pa kljub temu otrok ni meso njegovega mesa, tako kot
je meso materinega mesa. Zato je zgodba, v kateri oče vrača
svojega otroka izgbljeni materi, polna človeškega dostojan-
stva, zgodba, v kateri bi mati vračala svojega otroka izgublje-
nemu očetu, pa bi bila lahko samo mesena burka, nikoli zares
zgodba. Podoba moškega v tej kulturi pač ni razpeta med an-
gelsko očetovstvo na eni strani in zlo pohoto na drugi. Prav
tako kot ženski v tej kulturi niso odmerjene daljave, pokrajina,
prosranost, neznano, ampak le bližina, dom, ozkost, krog zna-
nih reči.
Prav tako ni naključje, da je otrok v tej zgodbi ravno sin: sin je
tisti, ki nadaljuje rod, ne hči. če niti ne razpletamo na široko
tega, da bi ljubezen med hčerjo in očetom pri gledalcu zbudila
nelagodje, vrnjena hči pa seveda tudi ne bi mogla biti vrnjen
falos. In nenazadnje: kdo ve, kakšne vse asociacije bi lahko
zbudilo priznanje ljubezenske vezi med materjo in hčerjo?
Travis, identifikacijska točka celega filma, bi po vsem pove-
danem očitno moral biti to samo za moško polovico publike. In
vendar se mu da ujeti tudi ženska polovica. Kar seveda ni na-
ključje in za kar zasluge ne gredo samemu Travisu (ali scena-
ristu ali režiserju ali...), temveč edinole kulturnim vrednotam,
ki jih zahodni človek že nekaj tisoč let pije skupaj z materi-
nim mlekom. Vse, kar vidimo na filmu, je seveda res (v smislu,
da bi se, tudi če se ni, lahko zgodilo). Wenders samo ugotavlja
(možna) dejstva, jih zaokroži v zgodbo in nam jih pomoli pod
nos. In se o ničemer ne sprašuje, kajti dolgo je že, kar ni ni-
kakršna vrednota več o čemerkoli se spraševati.
Mojca Dobnikar
39
PREVOD
DIE TOTGESAGTE VAGINA
(K RAZMERJU MED PSIHOANALIZO IN
FEMINIZMOM)
Obstaja vaginalni orgazem ali ne? To vprašanje in odgovori
nanj so med ženskami povzročili precejšnjo zmedo, k čemur
pa so prispevale (tudi) ženske same.
Diskusija je pokazala, da so postavljene na kocko specifične
gonske sile in erogene cone, predvsem pa razvojne mož-
nosti ženske seksualnosti, pri čemer ni šlo zgolj za to, katere
erogene cone imajo za žensko seksualnost odločilen pomen
in katere nimajo nobene funkcije, temveč tudi za to, kako
močno je mogoče potlačiti žensko seksualnost in v kakšni
"vezi je družbeno zatiranje žensk z zatiranjem njihove seksu-
alnosti, koliko ženske poznajo svoje lastne potrebe in svoje
lastno telo ter predvsem, ali morajo ženske nek del svojega
telesa - klitoris a I i vagino - razvrednotiti, da bi lahko bile
ženske.
Kaj je v kontroverzi pomenil vaginalni orgazem? Za obe sprti
strani: orgazem, ki je lokaliziran izključno v vagini. Psihoanali-
tiki so to proglasili za dogmo, feministke pa so tej nasproti po-
stavile neko drugo, ki ni bila nič manj nasilna: dogmo klitoral-
nega orgazma. Misionarska strast in srdit protest, ki sta zago-
rela ob vprašanju »vaginalnega orgazma«, sta imela nekaj
skupnega: iznakaženje ženske seksualnosti.
Tisti, ki so proglašali »vaginalni orgazem« za edino obliko za-
dovoljitve ženske, so zanikali pomen klitorisa za žensko sek-
sualnost, tisti, ki so imeli »klitoralni orgazem« za edino mo-
žen, so menili, da je vagina kot seksualni organ za žensko
tako odvečen kot slepo črevo ali prebavni trakt. Ali klitoris ali
vagina - to je postalo vodilo pri prizadevanjih za redukcijo
gonskih sil ženske seksualnosti. Toda tega niso skušali storiti
samo psihoanalitiki, temveč tudi feministke. Odgovoriti na
vprašanje: zakaj je pri ženskah zatrto vèdenje o njihovi lastni
seksualnosti? - se zdi enostavno samo toliko časa, dokler se
pozablja ali zanika, da so tudi ženske, ki se borijo za osvobo-
ditev, postavile v svoj program iznakaženje svoje seksualno-
sti.
Vpričo odločitve feministk proti vagini se vsiljuje vprašanje:
zakaj ženske same zatirajo svojo seksualnost, zakaj si izmiš-
ljajo ideologije, ki opravičujejo to zatiranje, prodajajo (in kupu-
* Renate Schiesier - Die Totgesagte Vagina (»Za mrtvo proglašena
vagina«): Zum Verhältnis von Psychoanalyse und Feminismus, Eine
Traurarbeit - je bil prvič objavljen v: Brigitte Wartmann (Hrsg.) We-
iblich-männlich Kulturgeschichtliche Spuren einer verdrängen We-
iblichkeit, Verlag Ästhetik und Komunnikation: Berlin 1980. V New^
Vorškem Telosu je izšel pod naslovom »On the alleged demise of
vaginal sexuality: a mornful account of the relationship betw/een psy-
choanalysis and feminism«, z opombo »Da bi zadostili pretirani sra-
mežljivosti in viktorijanskim zadržkom nekaterih urednikov New Yor-
škega Telosa, je moral dobeseden prevod nemškega originala zame-
njati leporečen angleški naslov«. (Telos, št. 59 spring 1984, str. 101).
Pri nas je bil prvič ustno predstavljen v diskusiji ob otvoritvi kluba Lilit
aprila 1985.
1 Prim. npr. Anne Koedt, »Der Mythos vom vaginalen Orgasmus«, Ali-
ce Schwarzer, »Der kleine Unterschied und seine grossen Folgen,
Frankfurt a M. 1975, Str. 193.
jejo) pa se kot nauk osvobajanja? Premislek o tem je lahko
samo obžalovanje.
I. Ženskost, škandal - psihoanalitične
in feministične prepovedi mišljenja in
užitka
Noben del ženskega telesa ni pri feminističnih ideologinjah in
kritičarkah ideologij tako nepriljubljen kot vagina, in noben
tako opevan in poveličevan kakor klitoris.' Vendar pa ne za-
dostuje razkrinkavanje slavljenja klitorisa kot mistifikacije,
dokazovanje, da je takšna obramba pred vagino, ideologija.
Kajti bilo bi nesmiselno ukvarjati se s tem »soočanjem« in
»nasprotovanjem« vagine in klitorisa, če v diskusiji ne bi ob-
stajal moment resnice. Če v ženski seksualnosti ne bi bilo
razvojnih stopenj, nobenih povodov in razlogov, ki navajajo na
razlikovanje vagine in klitorisa, potem ne bi nobena ženska
resno premišljala, ali daje prednost klitorisu ali vagini kot
najpomembnejšemu organu zadovoljitve, ali celo, ali je »vagi-
nalna« ali »klitoralna« ženska.^ Vagina in klitoris ravno ne
tvorita skupaj, takorekoč dodatno ali »zlito« enega seksual-
nega organa ženske. Razen tega sta klitoris in vagi-
na samo dve erogeni coni ob drugih, ki imajo komajda manjši
pomen; prsi, male in velike sramne ustne, pa tudi anus in ute-
rus. Ni mogoče trditi, da vagina in klitoris delujeta skupaj na
enak način, kajti klitoris je tisti, ki se nanj v ženskem otro-
štvu, pa tudi pri mnogih odraslih ženskah, koncentrira seksu-
alna vzburjenost, medtem ko vagina ostane še »neodkrita«®
ali pa ima kot erogena cona zgolj majhen pomen. Za to vemo
že iz Freudove psihoanalitične teorije.^
Toda zakaj feministične teorije seksualnosti tako silno napa-
dajo prav to teorijo, ki je zasledila diferenciacijo vagine in kli-
toritisa ter skušala iskati razloge za razcepljenost ženskega
seksualnega razvoja ter spolnega razmerja prav v diferenci-
aciji klitorisa in vagine?®
2 Glej: Carla Lonsi, »Die Lust Frau zu sein« (iz italijanščine), Berlin
1975, str. 35.
® Prim. Sigmund freud, npr. »Die Weiblichkit« (Neue Folge der Vrole-
sungen zur Einführung in die Psychoanalyse«, 33. predavanje, 1932)
v: S. Freud »gesammelte Werke», Imago Publishing, London in S.
Fischer Verlag, Frankfurt a M., 1940-1952 (v nadaljevanju skrajšano:
GW), Bd. 15, str. 126.
* Prim, o zvezah »neodkritja« z razvojno zgodovino ženske seksual-
nosti pri Freudu: Renate Schiesier; »Konstruktionen der Weiblichkeit
bei S. Freud. Zum Problem vom Entmythologisierung und Remytholo-
gisierung in der psychoanaltischen Theorie«, neobjavljena disertaci-
ja, Berlin 1979, str. 180 in diskusijo o tem v psihoanalitskem gibanju,
str. 240.
5 Prim. Juliet Mitchell, »Psychoanalyse und Feminismus« (iz angleš-
čine), Frankfurt a M. 1976; Carol Hagemann-White, »Frauenbewe-
gung und Psychoanalyse«, v: Psyche 8, 32. Jg, avgust 1978, str. 244.
40
v okviru Freudove teorije ženskosti je res mogoče najti dovolj
podrobnosti, ki opravičujejo feministično jezo in zavračanje
psihoanalize,® npr. teza o zavisti zaradi penisa,^ ki je medtem
postala neka vrsta univerzalnega psihoanalitičnega ključa za
razlago vseh želja in ambicij ženske, od ljubezni do moških ali
do žensk, preko želje po otroku do potrebe po poklicni dejav-
nosti in samostojnosti. In kar je najpomembnejše, ta zavist je
bila brez izjeme razlagana kot zgrešena moškost, kot poskus
nadomestka za prirojeni manko, za to, da ženske nimajo peni-
sa.
Ali pa določitev klitorisa kot »moškega« seksualnega organa
majhne deklice, kot »pomanjšanega penisa«,® ki za »zrelo«
seksualnost odrasle ženske več ne sme imeti nobenega po-
mena - sicer je frigidna. Ženske bi naj bile kastrirani brezspol-
ni spol in sicer zato, ker posedujejo samo klitoris in vagino,
ne pa penisa kot dela lastnega telesa. Zaradi manjše velikosti
bi naj bil klitoris »'manjvreden' organ, ki brez dvoma zasluži
to ime«^, vagina pa naj bi bila zgolj »kastracijska rana«'°. V
takšnih konstrukcijah se izraža realno izkustvo, da spolna
razlika ženskih in moških otrok lahko postane škandal in da ni
nujno, da se to pri odraslih v vsakem primeru spremeni. Ven-
dar pa je Freudu mogoče očitati, da postane apologet teh kon-
strukcij, da opravičuje potlačitve, regresije in represije, na ka-
terih take konstrukcije temelje. Seveda je s tem prizadet sam
namen psihoanalize - pomagati ukiniti potlačitve in se nave-
zati na razvojno potrebo človeške seksualnosti.
Še je mogoče naštevati konstrukcije, s pomočjo katerih psi-
hoanaliza deseksualizirana ženskost. Toda naj bo v Freudovi
teoriji in v teoriji njegovih učencev še toliko spotakljivega in
jezo vzbujajočega, naj bo kritika še tako upravičena, - še
zmeraj velja to, kar je pokazala Juliet Mitchell v svoji knjigi
»Psihoanaliza in feminizem«: »Kdor hoče razumeti zatiranje
žensk in se proti njemu učinkovito boriti, ne more mimo
psihoanalize.«'^
Zakaj? Freud je pokazal, da je 'ženskost' konstrukcija, ki te-
melji na potlačitvah. Drugače kot majhen delček mora deklica
najpomembnejši organ zadovoljitve, klitoris, ter prvi »seksu-
alni objekt«, mater, »potlačiti«, da bi tako izpolnila »poslan-
stvo ženskosti«.Ta konstrukcija pa, naj bo še tako delna in
enostranska, ni popolnoma napačna, temveč nakazuje realne
težave, ki v razvoju moške seksualnosti ne nastopijo. Od Fre-
uda se lahko naučimo, da bi bil vsak poskus, proglasiti to kon-
strukcijo za popolnoma nepomembno in jo z zamahom roke
odriniti, iluzoričen. V resnici nič ne spremeni, če »konstrukcijo
ženskosti«, ki ni le Freudova konstrukcija, temveč ima realen
pomen'8 nadomestijo »alternativni željeni modeli«, med kate-
rimi bi bilo treba samo izbrati, pa bi odstranili vse težave in
konflikte.
To ne pomeni, da je treba sprejeti »Kastrirani model« žensko-
sti, centralni »referenčni mit« Freudove konstrukcije
ženskosti.'" Toda: »deseksualizacije in mistifikacije Freudove
® Freudova teorija ženskosti in teorije drugih psihoanalitikov se bi-
stveno razlikujejo; prim, o tem J. Mitchell in C. Hagemann-White, glej
op. 5.
7 Za Freuda »negativni karakter« ženske določa to, da je brez penisa
(prim. S. Freud GW 14, str. 526); h kritiki te konstrukcije glej. Luce Iri-
garay, »Speculum de l'autre Femme«, Paris 1974, str. 60. Po drugi
strani je v zavisti zaradi penisa - ohranjena ženskost, ki »mora biti
hkrati določena z odpovednjo libidinalnim genskim ciljem« in s »Spre-
jetjem kastracije« (R. Schiesier op. cit. str. 190). To se utaji, če je za-
vist zaradi penisa obravnavana zgolj kot simbol družbenega zairanja
žensk (prim. Betty Friedan, »Der Weiblichkeitswahn«, Reinbeck
1970, Str. 76); Kate Millet, »Sexus und Herrschaft«, München 1974,
Str. 237).
® Prim. S. Freud, »Analyse der Phobie eines fünfjährigen Knaben«,
GW 7,str. 242, op. 1.
9 S. Freud, »Einige psychische Folgen des anatomischen Geschlect-
sunterschieds«, GW 14, str. 25, op. 1.
Prim. S. Freud, npr. »Aus der Geschichte einer infantilen Neuro-
se«, GW 12, Str. 110.
J. Mitchell, op. cit. Str. 11.
12	S. Freud, »Die endliche und unendliche Analyse«, GW 16, str. 97.
13	K diskusiji o pojmu konstrukcije v zvezi s Freudovo teorijo žensko-
sti prim. R. Schiesier, op. cit. str. 5-37.
1" Ali ga celo povišati v simbolizacijo »pomanjkanja« npr. matere, kot
predlaga Julia Kristeva (Julia Kristeva, »Produktivität der Frau«, In-
tervju Eliane Boucquey v: Alternative 108/9, Junij/avgust 1976., str.
172).
15 R. Schlesien op. cit. 37.
konstrukcije ženskosti je treba jemati resno. Freud ni odkril
negacij, ki so v njih, temveč jih je prevedel v govorico kot real-
no usedlino ženskega seksualnega razvoja. Za rešitev proble-
ma, kako lahko otrok ženskega spola postane ženska, ne da
bi spolna razlika zanj postala škandal, kako naj si ženska
ustvari zadovoljivi užitek, kako lahko v spolnem razmerju uide
iznakaženju, so dela in pomožne konstrukcije Freudove psi-
hoanalize nenadomestljive.«'®
To, da je feministična teorija pomen psihoanalize desetletja
negirala,'® se je trpko maščevalo. Kajti prav to je eden od
razlogov, da med mnogimi izobraženimi ženskami še zmeraj
vlada nepoznavanje lastnega telesa, svoje lastne seksualno-
sti in njenih razvojnih možnosti. Freudova teorija je bila odpra-
vljena kot »ženskam sovražna«, toda v poskusih utemeljeva-
nja te trditve je bila brez izjeme prikazana popačeno ali celo
prirejeno. Tako je bila razvrednotena tudi vsaka upravičena
kritika, ki se je v utemeljitvah nahajala - njihovega pomanjklji-
vega znanja in samovolje ni težko dokazati - takšen postopek
ne vzdrži preverjanja,"" čeprav je za demagogijo zelo priro-
čen.
Obenem imajo koncepti, ki nasprotujejo Freudu, pečat idealiz-
ma in željenih modelov.'® Kot cilj boja je na horizontu naslikan
od moških »očiščen« ali vsaj od žensk »obvladan« svet, cilj, s
katerim so se ženskam prilizovali tudi moški ideologi kot sta
Marcuse in Bornemann,in ob katerem se kažejo sedanji
problemi samo kot ovira na poti proti temu cilju. Vendar res-
nična sprememba ne bo možna, dokler bodo ti problemi potla-
čeni in odrinjeni. Toda, ali so pozitivne vladajoče znanosti in
demokratski futurizem ali strukturalistična teza o menjavi
žensk res »manjše zlo«, kot navezava na Freudovo teorijo?^
Ali nam res preostane samo še to, da ponavljao krepostnost
sufražetk v boju proti alkoholizmu in prostituciji? Ali mora biti
seksualnost še zmeraj nekaj sumljivega, oziroma - kar zadeva
vagino, ali naj spet postane nekaj sumljivega. Ali se res mora-
mo sprijazniti z moško prisilno predstavo, po kateri je treba
»svobodo« plačati z »osamljenostjo«,ki pomeni »duhovno
rast«, toda »slovo in ločitev, domotožje in žalost?«^^ Ali je res,
da nas zatirajo zgolj zunanji »vplivi« in »predsodki«,^® ki pre-
tresajo našo »resnično naravo«, ki je že od vekomaj dana? Ali
je bilo seksualnosti - pod vplivom psihoanalize - posvečeno
preveč pozornosti^" in gre zdaj za »duhovno«, ki ga je treba
strogo ločiti od seksualnosti?^® In nenazadnje: Ali moramo, da
se nas več ne bi bilo treba tako bati, ponotranjiti moške stra-
hove pred žensko »strastjo«? Ali gre samo za »prevrednote-
nje vrednot«,^® sicer pa lahko »ovrednoteno« ostane takšno,
kakršno je? Ali ni zgodovina človeške družbe nič drugega kot
obdobje našega absolutnega in popolnega zatiranja, ali nismo
bile do zdaj nič drugega kot žrtve, ki se lahko zgolj tolažijo s
sanjami o »matriarhalnem« obdobju, v katerem je bilo vse
»obratno«^^ kot danes in ki naj bi se vrnilo?^®
1® Npr. Simone de Beauvoir, Betty Fridan, Germaine Greer, Kate Mil-
let, Shulamith Firestone.
17	O tem glej: J. Mitchell, op. cit. str. 348.
18	Prim. C. Hagemann-White, op. cit. str. 734.
19	Herbert Marcuse, »Triebstruktur und Gesellschaft«, Frankfurt a M.
1967; Ernest Bornemann, »Das Patriarchat. Ursprung und Zukunft
unseres Gesellschaftsystems«, Frankfurt a M. 1975.
Pozitivistično vladajoča zavest a la Max Weber: pri Kate Millet, op.
cit.; tehnokratski futurizem: pri S. Firestone »Frauenbefreiung und se-
xuelle Revolution«, Frankfurt a M. 1975, str. 180; strukturalistična
teza o menjavi žensk: pri J. Kristeva op. cit. str. 167 ali pri L. Irigaray
»Das Geschiesht, das nicht ein ist«, v »Waren, Körper, Sprache, Der
verrückte Diskurz der Frauen«, Berlin, 1976, str. 14.
21	Prim. B. Friedan, op. cit. str. 199.
22	A. H. Masiow, »Some Basic Propositions of Holistic-Dynamic Psy-
chology«, cit. po B. Friedan, op. cit. str. 204.
23	Prim. K. Millet, op. cit. str. 240.
2"* To pojmovanje se nahaja tudi pri Michelu Foucaultu, »histoire de la
sexualité I: La volonté de savoir«, Paris 1976, npr. str. 210.
25 Tako B. Friedan, op. cit. str. 80.
28 Prim. K. Millet, op. cit. str. 473.
27	Prim. M. Vaerting, »Die Weibliche Eigenart im Männerstaat und die
männliche Eigenart im Frauenstaat«, Karlsruhe, 1921.
28	Ali pa bi naj, če se danes vse to ovrže kot plehkost, »nova žen-
skost« pripomogla k spoznanju, da je ženska do zdaj obstajala zgolj v
moški predstavi, da je ženskost izključno moška »Imaginacija« (prim,
o tem Silvia Bowenschen, »die imaginierte Weiblichkeit, Exem-
plarische Untersuchungen zu kulturgeschichtlichen und literarischen
Präsentationsformen des Weiblichen«, Frankfurt a M. 1979).
41
Vse to je posmeh naši zgodovini, kapitulacija pred našo seda-
njostjo in ponudba utopije, ki je brezupna. Reklamirajo se pre-
povedi mišljenja in užitka,^® zahteva se resignantno bežanje,
ki negira ali zastira apreteklost in ki naj bi bilo edino, kar žen-
skam »še« preostane. Ob pogedu od blizu se propagirana
ideologija sploh tako zelo ne razlikuje od tiste, ki jo skuša pre-
magati. Včasih se ne morem znebiti občutka, da se nekatere
feministke omejujejo na potrjevanje moških legend, ki niso nič
drugega kot racionalizacije moškega strahu pred ženskami:
»V vagini se nič ne dogaja« ..
Klitoritis: »skorajda identičen s penisom«®' ...?
In kot zahteva: »osvoboditev žensk od tiranije
razmnoževanja«®®?
Ni samo brezupnost, ki obvladuje predstave o hetereseksual-
nosti in s tem izkušnja nekaterih žensk, tista, pred katero se
zgrozimo, pač pa predvsem bolj ali manj neprikrito propagiran
feministični totalitarizem, ki se poslužuje starega recepta po-
neumljanja.
II. Nekatere razlike in podobnosti v
psihoanalitični in feministični določitvi
vagine in klitorisa
Brezupno križanje neznanja in upravičene jeze, demagogije in
resignativnega iskanja ženske »identitete«, pride v seksual-
no-teoretski feministični kritiki psihoanalize na nekem mestu
posebej do izraza: Freuda se proglasi za odgovornega za to,
da je ženskam vsiljen »nov prisilni predpis«, »vaginalni
orgazem«®®, kajti Freud naj bi »izpostavil dejstvo, da je tudi
vagina sposobna orgazma«.®® Ker pa je vaginalni orgazem
mit, je jasno, da so »Freudovi nazori preprosto napačni«.®'^
Skoraj želeli bi si lahko, da bi Freud proglasil vagino za po-
, lemben organ zadovoljitve v ženski seksualnosti - česar pa
ni storil nikjer®® -; potem bi namreč bila »ženskost v njegovi
teeoriji manj deseksualizirana kot je in potem njegova teorija
ne bi bila povod za toliko novih deseksualizacij ženske. Zares:
nekateri feministični nazori o vagini potrjujejo prav pojmova-
nje ženske kot posode za moškega - pojmovanje, ki je obsta-
jalo že dolgo pred Freudom in ki ga njegova teorija vleče za
seboj kot preživelo, v Freudovi psihoanalitski praksi nikdar
resno preverjeno predstavo. Originalna (kar pa še ne pomeni,
da je pravilna) točka Freudu nasprotujoče feministične kon-
strukcije ženskosti je v zagotovilu, da lahko ženske pred nji-
hovo - z vagino nujno povezano - usodo, pred tem, da so sek-
sualne sužnje moškega, reši samo (po možnosti izključna)
uporaba klitoritisa.
Da bi to dokazale, se protagonistke »klitoralnega orgazma«
brez strahu poslužujejo psevdobiologiziranja: kot »anatomski
dokaz« za »mit o vaginalnem orgazmu« navajajo trditve, da so
funkcije vagine omejene na »1. menstruacijo, 2. sprejetje pe-
nisa, 3. zadržanje semena, 4. porodni kanal«.®® Kaj se kaže v
tej predstavi vagine? Zaničevanje domnevno odvečnega,
obremenjujočega organa, zaničevanje, ki se ideološko izrazi v
29	Regresivnost in represivnost v ideologiji npr. A. Schwarzer je po-
kazala Marina Moeller - Gambaroff (»Emanzipation macht Angst«, v:
Kursbuch 47, marec 1977, str. 22-24.)
30	A. Schwarzer, op. cit. str. 200.
31	A. Koedt, op. cit. str. 13.
32	A. Achwarzer, op. cit. str. 203.
33	S. Firestone, op. cit. str. 220.
З'» Prim. A. Moeller-Gambaroff, op. cit. str. 22: »Slika heteroseksual-
nosti, ki jo riše Alice Schwarzer in ki jo lahko prepričljivo dokaže v
svojih ženskih protokolih, je slika brezupne puščave in brutalnosti«.
35	Prim. Marie-Louise Janssen Jurreit, »Sexismuss, Über die Abtre-
ibung der Frauenfrage«, München/Wien 1976, str. 530.
36	A. Koedt, op. cit. str. 2.
37	S. Firestone, op. cit. str. 44.
38	Glej spodaj III.
39	A. Koedt, op. cit. str. 7.
Prim. Hesiod, »Werke und Tage«, V. 94-96, Hesiod, »Sämtliche
Werke« Zürich/Sutgart 1970, str. 311.
Prim. S. Freud, »Die Weiblichkeit«, op. cit. GW 15, str. 141. »Ob-
staja samo en libido, ki služi tako moški kot ženski seksualni funkciji.
Njemu samemu ne moremo dati spola; celo če bi ga po konvencional-
nom izenačevanju aktivnosti in moškosti hoteli imenovati moškega,
pa ne smemo pozabiti, da zastopa tudi težnje s pasivnimi cilji. Vendar
postopku samoiznakaženja: »če te boli oko, ga izreži« - ali ga
vsaj proglasi za odvečnega. Vagina, ki je na ta način proglaše-
na za mrtvo, se v feministični ideologiji npr. Anne Koedt ali Ali-
ce Schwarzer, ki se nanjo sklicuje, približuje anorganski ma-
teriji - ni »nič«, je prazna in votla, komajda luknja, vsekakor pa
posoda, v katero je mogoče nekaj dati in iz katere lahko nekaj
pride, venar nič prijetnega, temveč trpljenje in bolečine: dobe-
sedno »Pandorina škatla«."*"
Vendar pa za triumf nad Freudom tak »mit o vagini« ne zado-
stuje. Očitki, ki so naperjeni Freudu in njegovemu domnevne-
mu poudarjanju vagine za ženski užitek, prisojajo Freudovi
konstrukciji ženskosti mnogo preveč »pozitivnosi«. Kajti teori-
jo ženskega užitka in postopkov, ki bi ga določali, bi iskali pri
Freudu zaman. Zanj ne obstaja »ženska libido«."" Vagina in
klitoris (ne glede na ostale ženske erogene cone, ki jih kot ta-
kih sploh ne omenja) zanj v temelju sploh niso ženske »geni-
talije« - vagina zato, ker je ne pojmuje kot nekaj zares eksisti-
rajočega, temveč kot manko, kot »rano«, ki jo je zapustila ka-
stracija; klitoris - ker to niso ženske genitalije, temveč »mo-
ške« genitalije pri ženski: »tu nekaj manjka«, je glavna značil-
nost ženskih genitalij."^
Brez dvoma je Freudova zasluga razširitev pojma seksualno-
sti na tista področja življenja - vključno z življenjem majhnega
otroka in življenjem človeškega duha -, katerih zveza s seksu-
alnimi nagoni je bila pred Freudom zanikana. Cena, ki jo je
Freud plačal za to, je bilo deseksualiziranje ženske.
Najprej klitoris, nato pa tudi vagina sta za žensko vrednosti,
kajti nobeno ji ne nadomesti slepo željenega penisa - ne kot
stimulansa užitka, temveč kot dela lastnega telesa. Naj bo
protest feministične kritike proti taknemu totaliziranju zavisti
zaradi penisa še tako upravičen, pa ima radikalna feministič-
na kritika s Freudom vendarle skupno to, da na isti način izna-
kazi žensko seksualnost: v obeh primerih je vagina kot eroge-
na cona ženske zanikanaa, kajti tudi Freud pojmuje vagino
izključno kot mesto užitka za moškega.
Zato je toliko bolj presenetljivo, da je ta podobnost, skupna
točka, ostala neopažena - kar je morda mogoče razigati s
tem, da feministične kritičarke Freuda niso temeljito prebrale,
temveč so to imele za nepotreben napor in so se raje prepu-
stile govoricam, ki krožijo o njegovi teoriji. Kdor temeljito pre-
bere njegove tekste, lahko ugotovi, da Freud »zrelosti žen-
ske« ni nikdar postavljal v zvezo z »vaginalnim orgazmom«,"®
pač pa je po njem za seksualnost odrasle ženske značilno
prav to, da je glede na moško seksualnost in seksualnost
otrok ženskega in moškega spola deseksualizirana,
»regresivna«."" Freud, ki v svoji teoriji še ni mogel uporabiti
odkritja hormonov in ki se je od žensk malo naučil o njihovi
seksualnosti, npr. trdi, da pride v puberteti pri fantu do okrepi-
tve nagonov,"® pri dekletu pa ne, temveč nasprotno. Le v času
menopavze je Freud opazil povečano vzburjenje in povečane
seksualne potrebe."® Koliko to velja tudi za menstruacijo, no-
sečnost in druge (npr. predmenstrualne) čase,^ po tem se
Freud sploh ni spraševal. Prav tako ni imel česa povedati o
vplivu poroda in dojenja na žensko seksualnost."® Ženskih ka-
pacitet užitka in možnih razlik med ženskim in moškim užit-
pa sestavljenke »ženski libido« ni mogoče upravičiti. Zato se nam zdi,
da je libidu storjeno več sile, če je utesnjen v službi žrnski fukciji in da
je - če spregovorimo teleološko narava njenih zahtev manj skrbno
upoštevana kot v primeru moškosti.«
"2 D. Freud, »Die Traumdeutung«, GW 2/3, str. 338.
"3 Prim. A. Schwarzer, op. cit. str. 193. Tudi »Ecole freudienne« Jac-
quesa Lacana še ni spregovorila o tem, da je trditev, da je Freud po-
stavil »vaginalni orgazem« za kriterij »reussite de la normativation se-
xuelle de la femme«, legenda (prim. Moustafa Safouan, »La sexualité
féminine dans la doctrine freudienne«, Paris, 1976, str. 13) - Na ža-
lost tudi Margarete Mitscherlich-Nielsen v svoji predstavitvi Freudove
teorije ženskosti potrjuje to legendo. (V Psyche 9, Spet. 1975. str
772 in Psyche 8, avgust 198, str. 671 in 673).
"" Prim. S. Freud, »Drei Abhandlungen zur Sexualtheorie«, GW 5 str
108.
"•5 Prim. S. Freud, »Aus den Anfängen der Psychoanalyse
1887-1902. Briefe an Wilhelm Fliess«, Frankfurt a M. 1976, str. 102
"6 Prim. S. Freud, GW 1, str. 327.
Raziskave o tem ri Mary Jane Sherley, »Die Potenz der Frau«
Köln, 1974.
Pri Freudu nakazano samo v: »Ein Fall von hypnotischen Heilung«
(1892/93), GW 1, Str. 11: »... prvi porod (streza) največjemu stresu,
ki mu je izpostavljen ženski organizem ...«
42
kom Freud ni raziskoval. Užitek je pri Freudu konstrukcija mo-
škega modela; identičen je z nenapetostjo, ustreza »izlivu se-
menske tekočine«"® pri moškem. S tem pa tudi orgazem mo-
škega za Freuda ni trenutek užitka; užitek naj bi bil šele post-
koitalna umiritev: razlika med žejo in stanjem brez potreb iz-
gine, postane nepomembna.
Freud sam je pripomnil, da ta model užitka ne ustreza za otro-
ke, ženske in moške kastrate«.®° Zakaj ženske ob draženju
»prsniti bradavic... z dotikanjem« čutijo užitek in ta užitek
»prikliče potrebo po še večjem užitku«,®' tega Freud ni mogel
pojasniti. Tako neverjetno semu je zdelo, da se je odrekel, da
bi to še naprej raziskoval v okviru svoje teorije. Ta odpoved ni
nerazumljiva, kajti razsikovanje tega problema bi razbilo okvir-
je njegove teorije (in ne samo teorije ženskosti).
Glavni primer redukcije ženske seksualnosti v Freudovi teoriji
ni klitoris, pač pa vagina. Kakšna je za Freuda njena funkcija
pri odrasli ženski? Vagina je »zatočišče za penis«,»luknja-
prostor, ki sprejme penis«,®® »telesna luknja, ki vzburi (mo-
ško) genitalno cono».®" Že ob teh opisih se izkaže, da za Fre-
uda med vagino in anusom ni ravno velike razlike, kajti vse to
je mogoče trditi tudi za izhod iz debelega črevesa - tako mo-
škega kot ženske(ga). Vendar Freud ne ostane samo pri po-
igravanju: Vagina je anatomska »oddelitev kloake«®® in kot
»erogena cona« »speljana iz nje«.®® Njena erogenost pa se
reducira na isto, kot jo ima izhod iz debelega črevesa - ozna-
čena je s pasivnostjo, zanjo so (analogno zadrževanju in od-
vajanju blata) pomembni dražljaji polnjenja in praznjenja.®^
Toda tudi v razpravi o teh dražljajih, ki je, kar zadeva vagino,
bolj redka, Freud ne upošteva vloge analnega in vaginalnega
krožnega mišičevja. V vsakem primeru se zdi Freudu vagina
bliže funkciji iztrebljanja, kot pa seksualni funkciji.
V resnici se v Freudovi teoriji pojem vaginalnega orgazma ne
pojavi nikjer, pa tudi izpeljav o tem, da se (in kako se) seksu-
alna zadovoljitev pri ženski lokalizira v vagini, ni mogoče
najti.®® Trditev o drilu, v katerega naj bi bile v imenu psihoana-
lize prisiljene generacije žensk, o »vaginalnem orgazmu« kot
ločenem od funkcije klitorisa, je bila torej po krivici utemeljena
s sklicevanjem na Freudovo teorijo.®® Zato se feministični pro-
test proti temu drilu neupravičeno usmerja proti Freudu. Toda,
ta trditev še ne pomeni, da opravičujemo Freudove deseksu-
alizirane konstrukcije ženskosti, ter da jih nameravamo zašči-
titi pred vsemi drugimi teorijami in praksami, ki prav tako de-
seksualizirajo ženskost. Kaj pomeni to, da se več ne naslanja-
mo na neupravičeno sklicevanje in na neutemeljene očitke
Freudu? Tako radikalno-feministično kot Freudovo pojmova-
nje vagine nista nič manj obrambni konstrukciji ko konstrukci-
ja vaginalnega orgazma, ki bi se ga dalo pridobiti z dresuro.®°
Vaginalni orgazem ni Freudova
trditev
Na kaj se opira (tudi med psihoanalitiki) razširjena legenda,
da je Freud verjel v obstoj »vaginalnega orgazma«, torej or-
gazma, pri katerem klitoris ni udeležen, in s tem meril »žensko
zrelost«? Odlomek, na katerem temelji takšna interpretacija
in ki je edino, na kar se lahko sklicuje, se nahaja v »Treh raz-
pravah o seksualni teoriji«. Tekst je najprej mogoče brati kot
metaforičen prikaz raziskovalnih rezultatov Masters-
Johnson®': »Klitoritis ohranja svojo vlogo takrat, če je pri kon-
čno omogočenem spolnem aktu sam vzburjen in to vzburjenje
"9 S Freud, GW 1, str. 335. Prim, o tem: William Gillespie, «Freuds
Ansichten über die weibliche Sexualität«, v: Psyche 9/sept. 1975, str.
790
Prim. S Freud, GW 5, str. 115.
®' S.Freud, op. cit. Str. III.
®2 S.Freud, GW 13, sr. 298.
®3 S.Freud, GW 7, Str. 180.
®" S. Freud, GW 5, str. 123.
®5 Prim. Lou Andreas-Salomé, »'Anal' und Sexual'«, v Imago 1916,
IV, 5, str. 259 (pri Freudu citirano: GW 5, str. 88, op. 1.)
®® Prim. S. Freud, GW 8, str. 452.
Prim. S. Freud, Ȇber Triebumsetzungen, insbesondere der Anale-
rotik«, GW 8, Str. 405.
®8 To je, čeprav brez posledic za psihoanalitično teonjo, priznala Ja-
nine Chasseguet-Smirgel (prim. Psychoanalyse der weiblichen Se-
prenaša dalje, na sosednje dele ženskega telesa, tako kot se
trska uporablja za to da zaneti trša drva«.®' Pogosto je potre-
ben določen čas, da se ta proces izvrši, v katerem je mlada
ženska anestečina. Ta anestezija lahko postane trajna, še se
območje klitorisa upira oddati to vzburjenost, čemur je vzrok
izdatna aktivnost v otroštvu. Znano je, da je anestezija pri
ženskah pogosto le navidezna, lokalna. Neobčutljive so na
nožničnem vhodu, ne pa tudi na klitorisu ali na drugih conah.
Tem erogenim razlogom za anestezijo se pridružujejo še psi-
hični, ki so prav tako pogojeni s potlačitvijo«.®' William Gilles-
pie je poudaril, da od tod »(izvira) nerealistični postulat vagi-
nalnega orgazma«.®^
Toda, ali je ta »nerealistični postulat« res mogoče najti v Fre-
udovih izpeljavah? Kot vidimo, izraza »vaginalni orgazem« tu
ni mogoče najti. Hkrati je zelo vprašljivo, če Freudu sploh gre
za prikaz orgazma. Freud govori le o »postopku« vzburjenja,
torej o fazi, ki lahko pripelje do orgazma, ni pa nujno tako, in ki
jo sicer imenuje »predhodni užitek« (die Vorlust) za razliko od
»končnega užitka« (die Endlust) ali zadovoljitve seksualne
dejavnosti.®® O »končnem užitku« tu ni govora, še manj pa o
takšnem, ki bi se omejeval na vagino.
»Predhodni užitek« in povezavo, ki nastopi pri tem med klitori-
som in vagino - če pri tem ne pride do motenj zaradi potlači-
tve - pa Freud ne opisuje nič bistveno drugače kot Masters in
Johnson. Freud označi neobčutljivost ob nožničnem vhodu
kot motnjo in jo pojasni z infantilnim koncentriranjem na klito-
ris kot center vzburjenja. Za idelogijo feminističnih kritičark
Freuda je značilno, da ne sprejemajo regresivne narave fiksi-
ranja na klitoris in da tudi nočejo priznati neobčutljivosti nož-
ničnega vhoda kot motnje.
Problem Freudovih izpeljav v citiranem odstavku pa je v tem,
da se zdi, da je Freud odnos med klitorisom in vagino v toku
seksualnega vzburjenja pri odrasli ženski razvezal v dve raz-
vojni stopnji: kaže, kot da je po Freudu »vloga« klitorisa, pre-
vajanje vzburjenja na vagino (in druge »sosednje ženske de-
le«), omejena na čas prvih spolnih občevanj, kot da bi kasneje
klitoris normalno moral postati anestetičen. Vendar pa Freud
tega ni eksplicitno izrekel, prav tako kot tudi ne uporablja izra-
za »vaginalni orgazem«.
Šele pogled na druge Freudove izpeljave lahko pomaga pri
preverjanju tega problema in te se v resnici približujejo trditvi,
da je vzburjenje klitorisa normalno omejeno na dobo ženske-
ga otroštva.®" Če je seksualna aktivnost klitorisa ukinjena in
je torej klitoris potlačen, potem Freud skorajda ne vidi možno-
sti za to, da bi prišlo pri odrasli ženski do ne-deseksualizirane
seksualne aktivnosti. Vendar pa je malo verjetno, da Freudova
predpostavka - da lahko klitoris postane nasploh neobčutljiv -
drži, razen če se to ne zgodi s klitoridektomijo.
Upravičeno lahko trdimo, da Freudova konstrukcija ženskosti
ne prenese predpostavke »vaginalnega orgazma«. Kajti po
Freudu je seksualnost ženske tako močno ovirana z različnimi
potlačitvami, ki se nalagajo druga na drugo (za katere pri mo-
škem ni paralel),®® da se zdi, da sploh dvomi, da pri ženski lah-
ko pride še do česa drugega, kot zgolj do »vzburjenja na nož-
ničnem vhodu«. Sicer pa je Freud na edinem mestu v svojih
spisih, kjer se zdi, da opisuje orgazem, ki ga je zasledil pri
ženski, verjetno nasedel nesporazumu: obsesivno zaznavanje
razbijanja in trkanja, o katerem je govorila neka pacientka, je
bilo po njegovem lahko samo »zunanja projekcija« občutka
razbijanja in trkanja po klitorisu«, »klitorična kontrakcija« -
zaradi česar se pri doživljanju, ki je relevanten za predzgodo-
vino te obsedenosti, po Freudovem mnenju »združitev genita-
xualität«, Frankfurt a M. 197¿! str. 19).
Glej o tem tudi III in IV.
O zgodovini diskusije o »vaginalnem orgazmu« prim. Daniel
Brown, »Female Orgasm and Sexual Inadequancy«, V« in R. Brecher
(izd.), »Human Sexual Response«, New York, 1966, str. 125-175.
®o Prim. M. J. Sherley, op. cit. str. 54.
61	S. Freud GW 5, str. 122.
62	W. Gillespie, op. cit. str. 793.
®з S. Freud, GW 5, str. 112.
Prim. npr. S. Freud, GW 15, str. 126. Toda tudi tu pravi previdno: »S
spremembo v ženskost mora klitoris svojo občutljivost in s tem svoj
pomen popolnoma ali delno odstopiti vagini«. Prim, tudi GW 14, str.
520.
65 Prim, o tem R. Schiesier, op. cit. str. 31.
43
lij... ni izvršila«.®® Za trenutek se je treba zadržati na tem me-
stu, da bi lahko pojasnili daljnosežnost njegovih implikacij:
Očitno je za Freuda nemogoče, da bi lahko pri koitusu prišlo
do klitoričnih kontrakcij, po drugi strani pa si ne more predsta-
vljati, da bi lahko pri masturbaciji (npr. klitorisa) v orgazmu
prišlo do vaginalnih kontrakcij. Od tod pa sledi, da je za Fre-
uda, kot je tu mogoče pokazati, vsak ženski orgazem izključ-
no klitoralen. Libido je zanj moški, orgazem ženske pa zgolj
izraz otroške klitoralne, to pa pomeni v njegovi teoriji »moške
seksualnosti«. Ženska seksualnost je iznakažena: za seksu-
alno zadovoljitev ženske mora biti vagina irelevantna.
Še bolj čuden kot ta Feudova predstava o »Pochen und Klop-
fen«, ki gaje menda možno zaslediti samo na klitoritisu, je sa-
moumevnost, s katerim so se ženske pod vplivom feministič-
ne ideologije skušale prepričati v to, da se kontrakcije v vagini
- ki ima »toliko živčevja kot debelo črevo - to pomeni - skoraj
nič«®' - ne morejo lokalizirati. Že to dokazuje moč potlačitev,
ki po Freudu tako škodijo ženski seksualnosti.
IV. Naravna ženskost in vagina: K di-
skusiji o Freudovi teoriji ženskosti v
psihoanalizi
Kakšen odnos je imela psihoanalitična diskusija do Freudove
konstrukcije ženskosti in vloge, ki jo ima pri tem vagina,®®
kako je reagirala na stigmo negativnosti, da za Freuda genita-
lije ženske označuje »žensko« in »moško«, torej vagina in kli-
toritis? Ali je postala Freudova deseksualizacija ženske, »de-
fekt genitalij«,®® ki ga predstavljata tako klitoris kot vagina,
predmet spopada? Na žalost je večina psihoanalitikov na to
konstrukcijo reagirala skrajno »nepsihoanalitsko«; to pomeni,
da so se odpovedali resni raziskavi raznovrstnih realnih pro-
blemov, ki v tej konstrukciji tičijo. Nedokončanost teorije žen-
skosti, nad katero se je pritoževal sam Freud,'® mnoga nere-
šena vprašanja, na katera navaja, so obravnavali kot Freudo-
vo subjektivno napako, kot manko v njgeovi teoriji, ki ga je tre-
ba čimprej zapolniti. Toda novi koncepti, ki so bili predlagani -
z namerno navezavo na Freuda ali proti njemu - so komajda
»izpolnili« Freudovo konstrukcijo ženskosti in niso rešili pro-
blemov, ki se v njej izražajo, temveč so prej prikrili težave, ki
so ostale ali pa na njihovo mesto postavili vprašljive ocene in
še bolj enostranske konstrukcije.''
Posebej izrazito se je to pokazalo pri Freudovih učencih/u-
čenkah in naslednikih/naslednicah in njihovi obravnavi vagine
in ženske »orgazmične sposobnosti«." '® Treba je spomniti
na to, da so dosedanje socialnopsihološke in sociološke uvr-
stitve Freudove teorije znotraj (pa tudi zunaj) psihoanalize kaj
66 Prim. S. Freud, GW 10, str. 10. str. 244. To ni edini primer Freudo-
vih čudnih predstav o značaju seksualnih procesov pri ženski in o
ženskih seksualnih organih: klitoris npr., je po njem »v zvezi z iz-
praznjenjem seča« - kot glavica (penisa) (prim. GW 5, str. 88.).
A. Schwarzer, op. cit. str. 200.
68	Tu lahko navedemo samo nekaj primerov; prim, povzetke te disku-
sije v obeh zvezkih časopisa Psyche (september 1975 in avgust
1978), ki sta bila posvečena Psihoanalizi in ženski seksualnosti, v
njih predvsem prispevke M. Mitscherlich-Nielsen, Zenie Odel FLiegel
in Ellen Reinke-Köberer.
69	S. Freud, GW 15, str. 142.
70	To velja tudi za glane koncepte feministične teorije seksualnosti,
ki se v točkah, kjer se najdlje oddaljijo od Freuda, navezujejo na psi-
hoanalitične »revizije« Freudove konstrukcije ženskosti - kritino ali
apologetsko, pogosto pa, ne da bi se tega zavedale: prim, o tem Juliet
Mitchell, op. cit. str. 330.	, ^
72	»Orgazmična sposobnost«: nemogoč, postvarjujoc izraz, kot mno-
gi drugi, ki se upoabljajo v diskusiji o ženski seksualnosti - predvsem
izraz »penetracija« kot sinonim za puritansko-sramežljiv, iz sfere cir-
kulacije vzet pojem »spolni odnos« (Geschiechsverkehr) ah pa temu
nasproti medicinski termin »koitus«, ki poudarja pogodbeni značaj
združitve med spoloma: »penetracija« - ki ne označuje toliko rodira-
nja v nekaj, temveč bolj prediranja - sugerira izključno nasilje in bru-
talnost, ki se ga izvaja nad žensami kot nemočnimi, za žrtve predesti-
niraniami stvarmi. Ali je že čas za slovar feminisične demagogije?
73	Prim o tem tudi SandorFerenczi, »Versuch einer Genital-theorie«,
Leipzig/Wien/Züruch 1924, str. 34 in Werner W. Kemper, »Neue Be-
iträge aus der Phylogenese zur Biopsychologie der Frau«, v: Zeitsc-
hrift für Psycho-Som, Med., 2/1965, str. 77-82.
7" Tudi dela Johanna Augusta Schüleina (»Das Gesellschaftsbild
malo koristile razumevanju in preseganju Freudove konstruk-
cije ženskosti - nasprotno, celo preprečile so razvoj nekega
drugačnega, bolj produktivnega pristopa do nje kot je radikal-
no zavračanje, slepo povzemanje ali relativizacija - kar je pre-
prečilo nadaljnje premišljanje in praktično spreminjanje.'"
To velja predvsem za poskuse kritike Freudove teorije žen-
skosti z napotkom na Freudov »moški šovinizem« in za po-
skuse njenega razvrednotenja kot predmeta razprave, kot je
to v psihologizirajoči maniri storil npr. nekdanji Freudov uče-
nec Erich Fromm.'® Vendar pa Frommova diagnoza karakter-
nih potez Freudove »osebnosti«, kot je »navezanost na ma-
ter«, »patriarhalni način življenja« in »seksualna vzdržnost po
spočetju šestih otrok«, Freudovemu delu, vključno s teorijo
ženskosti, ne morejo vzeti avtentičnosti in aktualnosti, kot da
bi šlo pri neki osebi in predmetu njenega dela za eno in isto
zadevo.
Freudova teorija bi že zdavnaj pristala na kupu razvalin zgo-
dovine in bi bila uporabna le še za zgodovinarje znanosti ali
kot še en primer »patriarhalne sovražnosti do žensk«, če bi v
njej res prevladovale že zdavnaj znanstveno ovržene, s pred-
sodki »viktorijanske ere« povezane misli, kot je trdila Betty
Friedan,'® in na njeno mesto bi stopili pravilnejši koncepti žen-
skega seksualnega razvoja.
Toda če Freudove izpeljave o teoriji ženskosti primerjamo z
nekaterimi izpeljavami njegovih učencev, postane očitno, da
gre pri razpravi o ženski seksualnosti," ki teče znotraj psiho-
analize, tudi - in ne nazadnje - za še zmeraj aktualen metodo-
loški spor, v katerem Freud nikakor ne zastopa reakcionarnih
stališč. V teoretskem konfliktu med Freudom in nekaterimi so-
delavci Berlinskega psihoanalitičnega inštituta, ki ga je usta-
novil Kari Abraham, je bil centralni problem vprašanje, ali ob-
stoji »naravna« ženskost in torej ženski prirojena libidinalna
podlaga za heteroseksualnost - to je bila predvsem pozicija
Karen Homey, pa tudi Melanie Klein in Helene Deutsch - ali
pa je, na čemer je vztrajal Freud, ženskost rezultat konstruk-
cije, torej »zgrajena«'® na dolgorajnem in kompliciranem pro-
cesu, v katerem mora biti vagina npr. šele »odkrita«. Medtem
ko Freud poudarja pomen gonskih konfliktov kot procesov, ki
ženejo naprej, ne pa kot golih obrambnih procesov, je Karen
Homey v njih videla samo še moteče faktorje, ki jih je treba
čimprej spraviti s sveta.'®
Za Karen Homey je majhna deklica že na začetku »majhna
ženska«, pri kateri dominirajo heteroseksualni občutki, odnos
do moškega (očeta), favoriziranje vaginalnega užika in želja
po otroku.®° To biologizacijo »medsebojne spolne
privlačnosti«®' postavlja Karen Homey kot sociološki model
nasproti »čisto moškemu značaju naše kulture«, ki ženski
onemogoča, da bi dosegla »svojemu bistvu primerno
sublimado«®^ in pozitivno vrednotila svojo »biološko vlogo«.
der Freudschen Theorie«, Frankfurt a.M. 1975) in Adrianne Windhoff-
Meritier (Sind Frauen so wie Freud sie sah? Bausteine zu einer ne-
uen analytisch - sozialpsychologischen Theorie der weiblichen Psy-
che«, Reinbeck 1976), ki sta skušala iz Freudove teorije dobiti »še
aktualno«, pri čemer pa sta ga večinoma »scientifično narobe razu-
mela«, niso spremenila ničesar.
75	Prim. Erich Fromm, »Sigmund Freuds Sendung«, Frankfurt a. M. -
Berlin 1961, Str. 29. Tudi slike običajev Hermana Glaserja (»Sigmund
Freuds zwanzigstes Jahrhundert«, München/Wien 1976)ne sežejo
dlje.
76	Prim. B. Friedan, op. cit. str. 70; kritike: J. Mitchell, op. cit. str. 367.
77	Prim, o tem W. Gillespie, op. cit. str. 795, Z. O. Fliegel »Die Debatte
über die weibliche Sexualität, op. cit. str. 813.
78	Prim. S. freud, npr. GW 16, stri. 97.
79	K. Homey je kasneje utemeljila »neopsihoanalizo«, v kateri se je
skoraj popolnoma odpovedala rekonstrukciji zgodovine te bolezni.
80	Prim, o tem članke Karen Homey v Zeitschrift für Psychoanalyse
(IZP): Zur Genese des weiblichen Kastrationkomplekses«, IZP 1923,
Str. 12-26. »Flucht aus der Weiblichkeit. Der Männlichkeitskom-
pleks« der Frau im Spiegel männlicher und weiblichen Angst vor dem
anderen Geschlecht«, IZP 1932, str. 372-384. Brez dvoma je zasluga
K. Homey v razvoju psihoanalitične teorije v tem, da je bila ena prvih,
ki je nakazala na moške želje po ženskosti, na moški strah pred žen-
sko in na možnost zgodnjega odkritja vagine v otroštvu. Vendar pa pri
svojih razmišljanjih podcenjuje pomen gonskih konfliktov. O nave-
zavi na pozicije K. Homey o teoriji ženskosti prim, tudi Jean Baker
Miller (izd.) »Psychoanalysis and Women«, New York 1973.
81	K. Homey, »Flucht aus der Weiblichkeit«, op. cit. str. 372.
82	Prim, isto, str. 373.
44
Tako kot Karen Homey tudi Melanie Klein izhaja iz tega, da so
pri deklici ženske genske naložbe primarne.®® Odkritja va-
gine sicer ne postavlja kot izvirne danosti - kot Karen Hrney,
vendar pa je tako kot Helene Deutsch prepričana v to, da se
vaginalne gonske želje najprej kažejo kot oralne - toda kljub
temu je »daleč od Freudovih nazorov, da je seksualnost dekli-
ce do pubertete bistveno moška in koncentrirana na
v klitoritis«.®"
Kot erogena cona pa je vagina tako za Melanie Klein kot za
Karen Homey razvrednotena, čeprav iz drugačnih razlogov
kot pri Freudu: za Melanie Klein zaradi strahu pred noranjimi
poškodbami,®® katerih dominacijo je težko odstraniti; za Karen
Homey na temelju preješnjega »zanikanja vagine«, ki ga je
mogoče izpeljati iz dekletove prilagoditve moškim vred-
nostnim predstavam.8®
To, da motnja vaginalne občutljivosti, kot je frigidnost, »abso-
lutno ne sovpade s težo nevrotičnega obolenja« je bila izkuš-
nja psihoanalitske prakse, ki jo je posredovala Helene
Deutsch:®'' Srečevala je ženske, »pri katerih je lahko najbolj
intenzivni orgazem nastal iz moškim-sovražnih identifikacij.
Vagina se obnaša kot aktivni organ in posebno bogato izloča-
nje posnema ejakulacijo.« Po drugi strani so bile pogosto fri-
gidne prav najbolj dobrosrčne, potrpežljive ženske: »Te žen-
ske so psihično zdrave, njihov odnos do sveta in objektov je
pozitiven in ljubeč. Na vprašanje o doživljanju koitusa dajejo
odgovore, iz katerih je razvidno, da jim je pojem orgazma kot
doživetja zares tuj. Pri aktu občutijo srečno-nežni občutek ve-
selja in če ne izvirajo iz kulturnega okolja, v katerem so dobile
popolno seksualno prosvetlitev, so prepričane, da koitus kot
spolni akt velja le za moškega. Ženska je tudi pri koitusu
srečna v nežno-materinskih občutkih.« Še 1960 je Helene
Deutsch označila frigidnost kot tipično za »harmonično, toplo,
žensko žensko brez nevrotičnih težav«.®® Od te »neozdravljive
bolezni«,®® ki jo Helene Deutsch tu apologetsko opisuje in ki jo
je Adorno diagnosticiral kot »sodobno bolezen«, ki »obstaja
ravno v normalnem«, je zgolj logični korak, majhen razmik do
feministične teze, da je treba koitus zavrniti, da ženske več
»ne smejo iti preko sebe«, če nočejo, da bo njihova življenjska
naloga vdano služenje moškemu. Vendar pa zbode v oči dej-
stvo, da so pri ovrednotenju »vloge« ženske v koitusu radikal-
ne feministke istega mnenja kot Helene Deutsch. Feministič-
na kritika ima neizmerno prav, ko trdi, da morajo ženske konč-
no zavrniti svojo vlogo seksualnih suženj in je odločilno pri-
spevala k temu, da si mnoge ženske več ne pustijo vsiljevati
ideala »neklitoričnega« vaginalnega orgazma, ki so ga menda
nekatere ženske že dosegle in za katerega si je treba prizade-
vati. Vendar pa se ne smemo omejiti na golo zavračanje in s
tem na potlačitev lastnih potreb: zdaj lahko gre za to, da žen-
ske odkrivajo možnosti užitka njihove vagine.
Že iz kratkih povzetkov pojmovanj Karen Homey, Melanie Kle-
in in Helene Deutsch o vagini in njnem pomenu za žensko
seksualnost,®® je razvidno, kako malo so z njimi prispevale k
nadaljnjemu razjasnjevanju ženske seksualnosti in njenih raz-
vojnih možnosti. Vendar pa je presenetljivo, da psihoanaliza
tudi kasneje v tej smeri ni prišla mnogo dlje.®' Prav tako je pre-
senetljivo, da si je psihoanaliza do zdaj komajda polagala ra-
čune o razlogih za to. Kot »pojasnilo« seveda ne zadostuje
postavitev odgovornosti v »družbene strukture moči in ustrez-
ne predsodke«.Odločilna zasluga psihoanalize od njenega
nastanka dalje je vendar prav to, da je šla čez predsodke, ki
so vladali »duhu časa«.
Da bi odstranili vsaj vladajočo zmoto o fiziološkem poteku or-
®3 Melanie Klein, »Frühstadien des Ödipuskonflikts«, IZP, 1928, str.
6&-77. Tu utemeljuje svoje pojmovanje s prioriteto ženskosti v sek-
sualnem razvoju deklic in dečkov. Prim, tudi M. Klein, »Die Psycho-
analyse des Kindes«, Wien, 1932, str. 203-49.
8" W. Gillespie, op. cit. str. 796.
8® Prim. op. 108.
86	Prim. op. 80.	« . .
87	Prim, o tem v naslednjih citatih: Helene Deutsch, »Der femmine
Masochismus und seine Beziehung zur Frigidität«, IZP, 1930, str.
181.
88	V: Panel Report, Fall Meeting 1960: »Frigidity in Women«; op. pri B.
D. Moore v Journal of the Americ, Psa, Assoc. Vol. IX, 1961/3, str.
582.
89	Prim. T. W. Adorno, »Minima Moralia«, Frankfurt a. M. 1964, str.
86-71.
gazma pri ženski in razjasnili pomen vagine in klitoritisa za
žensko seksualnost, so bila potrebna dela Williama Mastersa
in Virginie Johnson.®® Masters in Johnson dokazujeta z zapi-
som in merjenjem fizioloških procesov, ki se sprožijo med ko-
itusom, da ima klitoris za sprožitev orgazma pri ženski odlo-
čilno vlogo: Vendar pa orgazem ni samo klitoralen proces,
temveč pri orgazmu intenzivno sodelujejo tudi vagina, mede-
nična muskulaura, notranje in zunanje sramne ustne, prsi,
maternica in splet žil v spodnjem delu telesa in sicr neodvisno
od tega, kateri del ženskega telesa je bil pri pripravi orgazma
posebej vzburjen. Kontrakcije, ki so značilne za orgazem, pa
se ne lokalizirajo azgolj na klitoris, pač pa tudi v vagini in
maternici.®"
Medtem se je tudi psihoanaliza začela posluževati teh
rezultatov®® in sicer brez ideološkega izkrivljanja, ki je bilo
značilno za nekatere feministične recepcije.®®
Seveda tudi s pomočjo rezultatov Masters-Johnson ni mogo-
če rešiti nakazanega Freudovega problema: kako in kdaj je
mogoče »odkriti« vagino in kakšen pomen lahko ima za žen-
sko seksualnost? Psihoanaliza je poudarila, da tega vpraša-
nja ni mogoče rešiti ločeno od gonskih konfliktov, ki dolo-
čajo seksualni razvoj moških in žensk - ki jih ni mogoče redu-
cirati na konflikte med otroci in starši. Vendar pa je do rešitve
problemov, ki so s tem povezani in niso zgolj teoretske nara-
ve, še zelo daleč.
V. Posledice psihoanalitske in femini-
stične deseksualizacije ženskosti
Kaj sledi iz prikazanih razmišljanj? Prispevek psihoanalize k
analizi »statusa quo« človeške seksualnosti in potlačitev, ki jo
ovirajo, je odločilen. V povezavi z infantilno seksualnostjo je
odkrila njene značilne erogene cone z njihovimi gonskimi sila-
mi in dinamiko. Vendar je postala tudi zaveznica in zago-
vornica otroških potlačitev: psihoanaliza je negirala to, kar ne-
girajo otroci (moškega in ženskega spola), posebej vagino in
njen libidinalni pomen za odraslo žensko.
Razvoja, potrebe človešk seksualnosti - tudi moške - Freud ni
raziskoval. Še zlasti raznovrstne ženske erogene cone in
možnosti zadovoljitve, ki so povezane z njimi, so v Freudovi
teoriji ostale do konca »dark continent«.®' S tem pa ni priza-
deta samo libidinalna baza ženske seksualnosti, temveč tudi
libidinalna baza spolnega razmerja:
Z argumenti Freudove teorije ni mogoče libidinalno utemeljiti
ženske heteroseksualnosti. Zaradi potlačitve in zanikanja kli-
toritisa pri odrasli ženski, ki je menda možna, celo nujna in za-
radi zanikanja vagine in njenega pomena za seksualno zado-
voljitev ženske, za Freuda hetero-seksualnost ne more biti
libidinalna želja. Ne obstaja »ženska libido«, ki bi gnala žen-
sko k moškemu kot seksualnemu objektu. S Freudovo argu-
mentacijo je mogoče libidinalno utemeljiti prej žensko homo-
seksualnost, toda ta zapade neizogibni regresiji v otroškem
avtoerotizmu in libidinalnemu fiksiranju na prvi seksualni
objekt majhne deklice: na meter. Krog zaključi za odraslo žen-
sko tipični narcizem, ki, tako Freud, izpolnjuje zadovoljevanje
moških heteroseksualnih želja za ceno, da moški ženskemu
narcizmu žrtvuje to, česar ona ni sposobna: »seksualno pre-
cenjevanje« objekta.®® Ta narcizem, njegova »samozadovolj-
nost in nedostopnost«,®® ki ju je mogoče primerjati z otroško
(in živalsko), pa je vendarle samo predigra in se v aktu sprevr-
90	Prim, o tem povzetke pri J. Chassequet-Smirgel, op. cIt. m K. Hor-
ney, pri M. Safouan, op. cit.
91	Prim. M. Mitscherlich-Nielsen, »Zur Psychoanalyse der Weiblic-
hkeit«, V Psyche 8, avgust 1978, op. cit. str. 692.
92	M. Mitscherlich-Nielsen, isto, str. 670.
93	Prim. W. H. Masters in V. E. Johnson, »Die sexuelle Reaktion«, Re-
inbeck, 1970.
9'» Prim, o tem M.J. Sherley, op. cit. str. 146.
95	Prim, o tem M. Mitscherlich-Nielsen »Psychoanalyse der Weiblic-
hen Sexualitet«, v Psyche 9,1975, op. cit. str. 770.
96	Npr. pri A. Schvííarzer, op. cit. str. 200.
97	S. Freud, GW 14, str. 241.
98	s. Freud, »Zur Euntührung des Narzissmus«, GW 10, str. 154
99	Isto, str. 155.
45
že v svoje nasprotje: Končno »dostopna« ženska ni več sa-
mozadovoljna; zahteva odločilno drugo žrtev, penis, ki ga
»krepi« samo zato, da bi ga introjicirala in »oslabila«. Freud je
doumel, da ta »slabitev« upravičuje moški strah pred tem, da
bo ženska moški »sad« okužila z ženskostjo in ga
onesposobila«.Ženski »defekt« - slabost, to, da je brez pe-
nisa - postane v takšnih Freudovih konstrukcijah »infekt«, s
katerim se moški noče okužiti.
Toda Freud je opazil le strah moških pred tem, da bodo posta-
li takšni, kot so ženske: »kastrirani«; strah moških, da jih
bodo ženske kastrirale, mu ni padla na pamet. Vagina je v Fre-
udovi teoriji izgubila svojo ogrožujočo potenco. Pri Freudu si-
cer nastopi »groza«,'"' ki jo moškim vzbuja vagina, toda ne
groza pred »vagino detanta«, temveč groza pred »kastracij-
sko rano«. Temu ustrezno so v Freudovi teoriji obravnavani
miti, ki sporočajo o ženski kastraciji in umoru moških - Freud
jih zavrača.
Po drugi strani pričajo moške reakcije na »ženske genitalije«
-	kot so homoseksualnost, fetišizem ali psihična impotenca -
o tako močni gonski dinamiki, da je zelo vprašljivo, če je
mogoče njihov izvor reducirati na »strahove pred okužbo«.
Freud je bil mnenja, da je moškemu spričo strahov in seksual-
nih motenj, ki jih sproži zgolj pogled na žensko, verjetno bliže
izhod v homoseksualnost, fetišizem ali psihično impotence
kot pa »riziko« spolnega razmerja. Kajti: odrasli moški ima
srečo v primeru, če se mu ženska »podvrže kot privesku
penisa«.Za sovražno bo obveljala v primeru, če meni, da ta
»privesek« penisa, torej moškega, lahko pogreša. Pri ženski
pa gre po Freudu pri obojem za isto: v obeh primerih gre samo
za »posredovanje« penisa, ki ga zavida njegovemu »nosilcu«,
ne pa za seksualni objekt, ki bi si ga lahko želela njena libido.
Toda tako dojeta ženska - moškemu sovražna - je za Freuda
(tista ženska, ki je) že iznakažena. Pri odrasli ženski je klitoris
-	ki za razliko od penisa ne služi niti parjenju niti razmnože-
vanju - že dolgo »ugasel«, odrasla ženska je po Freudu dvoj-
no iznakažena, na njenem telesu so sledi dveh penisov: klito-
ris, »pomanjšani penis« in vagina, »kastracijska rana« odre-
zanega penisa. Po Freudu vagina ne podeduje gonske že-
lje, ki jo je pri majhni deklici zastopal klitoris, temveč »pode-
duje dediščino materinega telesa«.'"" Če sploh, potem njen
ogenj gori za maščevanje za svojo lastno zevajočo, prazno
podobo nad moškim priveskom, ki si ga ne želi iz seksualnih
motivov. Če njen ogenj ne gori, potem bo to maščevanje, sicer
izpolnjeno, vendar pomešano s samokaznovanjem. Če se
ženska izogne frigidnosti, potem ji (lahko) preostane vaginal-
no vzburjenje kot odpadni produkt motivov, ki so brez vsake-
ga libidinalnega vzgiba - vendar, kar je iz teh konstrukcij razu-
mljivo, nikdar zadovoljitev. Karkoli že je ženski »izrezano« -
vagina, kot želijo nekatere feministke ali klitoris, kot hoče
Freud: v obeh primerih je vagina tista, ki ji ni usojeno, da bi po-
stala območje libidinalnih vzgibov in procesov zadovoljevanja.
Naj bo homosksualna ali heteroseksualna, ženska ostane fik-
sirana na penis, in ker nima moških genitalij na lastnem tele-
sua, ni sposobna nenarcistične zadovoljitve.
Vendar je Freud v svojem delu pripisoval velik pomen nekemu
»nagnjenju«, ki prebija brezupnost in negativni model njegove
konstrukcije ženskosti: histeriji. V njej se skriva »uganka«
ženske in »luknjičavost« njegove lastne konstrukcije žensko-
sti. Za histerijo je po Freudovem velikem presenečenju značil-
no srečanje »prekomerne seksualne potrebe in pretiranega
seksualnega zavračanja«.Iz Freudovih rekonstrukcij histe-
ričnih procesov je mogoče sklepati, »da histeričarka - per ne-
gationem - »trmasto« vztraja na razmerju »HKRATNOSTI«
klitorisa in vagine (...) Frapantno biseksualnost histeričar-
ke, ki jo je izpostavil Freud, tDi mogoče kazalo pojasniti kot po-
skus vztrajanja na nerazrešljivosti možnosti ženske
seksualnosti«.'"®
V antični medicini je bila vagina poleg uterusa znana kot žen-
ski »histerični organ« par excellence. Za razliko od klitorisa
reagira na moške »izgrede« izredno senzibilno«. Ta »občutlji-
vost« vagine pa za ženske ne bi smela biti razlog za to, da jo
proglasijo za mrtvo. Feministkam velja zgolj pritrditi, če žen-
skam pomagajo, da spet odkrijejo najpomembnejši organ za-
dovoljitve njihovega otroštva, klitoris in ga ne razvrednotijo
kot »moški« organ. Vendar pa ženskam ne more biti cilj zgolj
ukinitev otroških potlačitev, da bi spet postale majhne deklice.
Če hočemo biti ženske in se nočemo sprijazniti z našim izna-
kaženjem, pa naj prihaja od koderkoli že in naj zadeva karkoli
že, potem moramo vagino »obuditi« k življenju.
Kako to, da je odklanjanje vagine lahko postalo tako pomem-
bno za protiheteroseksualno feministično ideologijo? Treba je
bilo najti biološki dokaz« za to, da so moški, in s tem hetero-
seksualnost, za ženski užitek odvečni, tako kot bi bilo mogoče
ohraniti žensko samostojnost in žensko samozavest samo v
primeru, če ženska ne bi bila v nobeni točki več odvisna od
moških. Kako to, da ženske takšnemu racionalizirajočemu za-
nikanju priključijo vagino, ko pa še tako veliko ideološko priza-
devanje ne more odpraviti s sveta dejstva, da večina žensk
nekje v toku svojega življenja začenja občutiti užitek v vagini,
tudi če pri koitusu klitoris ni direktno vzburjen, tudi če ta uži-
tek sploh ne nastane v spolnem odnosu z moškim? Že iz sil-
nega emocionalnega poudarjanja takšnega zanikanja vagine
je mogoče sklepati, da temelji na gonskih procesih in konflik-
tih.
Ali vagina vendarle ni tudi »rana«, ki pri odrasli ženski vsak
mesec nekaj dni krvavi in ali ni porod krvav proces? Ali ni za
majhno deklico vagina kot erogena cona komajda pomembna,
če jo v otroštvu sploh odkrije?'"' Ali je strah pred notranjimi
poškodbami, ki bi jih lahko povzročil penis pri majhni
deklici,'"® zares tako neupravičen? In, ali ni erogenost vagine
bolj podvržena motnjam kot erogenost klitorisa, kar je razvid-
no iz takšnih ovir, kot je vaginizem ali iz »vaginalne
preobutljivosti«,'"® ki se pri večini žensk v toku njihovega ži-
vljenja vsaj začasno pojavi?
Razvoj vaginalnih erogenosti je gonska kvaliteta, ki gre
preko meje otroštva. Tisto, kar pa bi lahko realno preseglo
otroštvo, je razmerje med spoloma, ki več ni označeno z na-
siljem in strahom. Zato razvoj vaginalnega užitka ni zgolj gon-
ski proces, in tudi ne takšen, ki se ne bi razlikoval od dru-
gih, otroku znanih. Različne funkcije vagine so dodeljene s
spolnim razmerjem, vendar pa njihovo nepotlačeno oblikova-
nje ne dopušča zatiranj v spolnem razmerju.
Vagina predstavlja zrelostno utopijo. Za avtoerotične in ho-
moseksualne namene je majhnega pomena, čeprav je treba
priznati, da je danes za mnoge ženske avtoerotika edina vari-
anta odkrivanja »možnosti« svoje vagine. Drugače kot penis,
klitoris in anus, se vagina šele v seksualni zvezi med spolo-
ma začne gibati v svojih različnih funkcijah. Njena »obuditev k
življenju«, njeno odkritje kot mesta ženskega užitka predpo-
stavlja prekinitev z golo predgenitalnostjo in otroškimi genski-
mi vezmi. Če pa je vagina resignirano reducirana na me-
sto užitka za moškega, potem lahko služi tako zatiranju žensk
kot njihovemu samozatiranju in moškim sovražni ideologiji.
Renate Schiesier
(Prevedla Vlasta Jalušič)
S. Freud, »Das Tabu der Virginität, GW 12, str. 168.
101	S Freud, »Das Medusenhaupt«, GW 17, str. 47.
102	S. Freud, npr. »Massenpsychologie und Ich-analyse«, GW 13, str.
152.
103	s. Freud, GW 10, str. 405.
104	s. Freud, GW 13, str. 298.
105	S. Freud, GW 5, str. 64.
107	Prim, o tem M. Mitscherlich-Nielsen, »Zur Psychoanalyse der
Weiblichkeit«, v Psyche 8, avgust 1978, str. 686.
108	Pomembnost tega strahu pred notranjimi poškodbami so v dvaj-
setih in tridesetih zastopale že Melanie Klein, Karen Homey in Josine
Müller.
109	Prim. M. J. Sherfey, op. cit. str. 184.
46