oktober 1990 cena 25 din nomo^p s«i^3 Vtog4^' "S VSEBINA EHO 2-5 FOTOREPORTAŽA Jesenske serenade 6 EKOLOG S POTEPANJA Škotska navdušenost nad staro glasbo 7 8-9 POGOVOR o stari glasbi, Radovljici in še čem s švedskim zborovodjem Ericom Ericsonom 10 11 PORTRET Z LETNICO Marijan Gabrijelčič 12-13 POGOVOR s skupino Trinajsto prase 14 IZ AFRIKE Jokajoči lev Zimbabveja Thomas Mapfumo 15 POGOVOR Sonic Youth na obisku 16-17 VAJE V SLOGU Rock glasba med mamili in ustvarjalnostjo 18-19 IZŠLO JE 20-12 IZVEDELI SMO kje se lahko poleg glasbenih šol učite igranja na instrumente 22 KRIŽANKA Glasbene ulice 23 OGLASNA DESKA 24 Fotografija na naslovnici: Miha Čelar Izdajatelj in založnik: Glasbena mladina Slovenije Priprava in tisk: tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana Uredništvo: Kaja Šivic, glavna urednica, Branka Novak, ^ Peter Barbarič, Veronika Brvar, Marjan Ogrinc. Oblikovanje: Neva Štembergar Tehnično urejanje: Janez Podlipnik Lektoriranje: Miha Hvastija Predsednik časopisnega sveta: Slavko Mežek Revijo sofinancirata sekretariat za kulturo in sekretariat za vzgojo in izobraževanje Republike Slovenije. Po sklepu republiškega sekretariata za informiranje štev. 421-1-72 z dne 22. 10. 1973 je revija oproščena temeljnega prometnega davka. Naslov uredništva: Revija Glasbena mladina, Kersnikova 4/ III, 61000 Ljubljana, telefon: (061) 322-570 Številka žiro računa: SDK Ljubljana 50101-678-49381 UVODNIK z /spoštovani bralci, po razburljivem poletju in še < s razburljivejšem začetku jeseni smo spet skupaj. Ob napetih in zaskrbljujočih temah vsakodnevnih prispevkov v revijah, časopisih in drugih medijih se bo neobremenjeno branje o glasbi najbrž kar prileglo. Začenjamo enaindvajseti letnik in se zavedamo, da nam že sama letnica nalaga veliko odgovornost, saj je malo glasbenih revij, ki se lahko pohvalijo s tako dolgim neprekinjenim izhajanjem. Glasbena mladina smo, kar pomeni, da smo namenjeni mladim bralcem, pa seveda vsem tistim, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z mladimi glasbeniki ter onim, toliko mladim po duši, da se želijo še česa naučiti ali vsaj izvedeti kaj novega o glasbi. Šolsko leto, ki je pred nami, je polno obletnic znamenitih glasbenikov pa tudi glasbenih dogodkov, ki jim bomo namenili kar nekaj prostora. Razširili bomo prostor za pogovore, v katerih bomo skušali predstaviti zanimive glasbenike, njihove zamisli in načrte, seveda njihovo muziko. Radi bi vam tudi posredovali kar največ novic iz glasbenega življenja pri nas in na tujem ter vas opozarjali na nove izdaje, na zanimive glasbene prireditve. Vsekakor se tudi letos ne bomo omejili na določene zvrsti, ampak bomo skušali zajemati v vsej zakladnici kakovostne glasbe. Posebej vas opozarjamo na rubriko Izvedeli smo za vas. V tej bodo sodelavci uredništva poiskali odgovore na vprašanja, ki nam jih boste zastavili bralci. Vabimo vas, da se nam oglasite, kadar vas zanima kakšna glasbena tema, o kateri sami ne najdete dovolj temeljitih odgovorov. Prav tako kot teh vprašanj bomo veseli tudi vaših predlogov in mnenj o reviji, ki nam bodo pomagali oblikovati letnik tako, da boste Glasbeno mladino radi prebirali. Saj je namenjena vam! Uredništvo pred vami je prva številka XXI. letnika REVIJE GLASBENA MLADINA. Prejeli ste jo, čeprav niste naročniki. Poglejte jo, saj je v njej kar nekaj zanimivih glasbenih pogovorov in informacij. Če se boste odločili za naročilo, nam pošljite naročilnico, ki jo objavljamo v rubriki Oglasna deska. KOLEDAR 1.Kptember 1854 se je rodil nemški skladatelj ENGELBERT HUMPERDINCK (umrl 1921), ki si je mednarodni sloves pridobil z operno pravljico Janko in Metka. 2. september 1970 je umrl nizozemski skladatelj KEES BAAREN (rojen 1906). Ko je v tridesetih letih sprejel dodekafonijo, je uničil vsa svoja prejšnja dela. 3. september 1987 je umrl ameriški skladatelj MORTON FELDMAN (rojen 1926). V svojih delih izpeljuje najbolj pretanjeno dinamično stopnjevanje do meja slišnosti. 4. september 1824 se je rodil avstrijski skladatelj ANTON BRUCKNER. Malokateri glasbenik je pri sodobnikih naletel na tako malo razumevanja kot on. Najbolj so mu očitali, da mu manjka občutek za obliko. 1964 indonezijska vlada prepove beatles frizure. 1988 je bil hospitaliziran SHANE MAC GOVVAN (The Pogues) zaradi živčne izčrpanosti. Sunday VVorld je zapisal, da je bila to posledica daljše pijanke v Dublinu. 5. september 1912 se je v Los Angelesu rodil JOHN CAGE, eden glavnih predstavnikov eksperimentalne glasbe. 1946 se je rodil FREDDIE MERCURY, pevec skupine Queen. Kot zanimivost velja omeniti, da je bil rojen vZanzibaru. 6. september 1903 se je rodil najodličnejši madžarski skladatelj po Bartoku - PAL KADOSA. Pod vplivom Stravinskega in Hindemitha je oblikoval lastno glasbeno govorico z močno izraženimi prvinami madžarske folklore. 1944 se je rodil ROGER VVATERS (Pink Floyd). 7. september 1818 se je rodil skladatlej in pesnik MIROSLAV VILHAR, ki je z igro Jamska Ivanka (1850) postavil temelje izvirni slovenski scenski glasbi. 1934 je rojen blueskitarist LITTLE MILTON. 1936 se je rodil BUDDY HOLLY. 8. september 1841 se je rodil skladatelj ANTONIN DVOftAK. Glavna moč njegove muzikalnosti se kaže v melodičnem in ritmičnem izrazu, ki se jasno opirata na češko ljudsko glasbo. 1960 se je rodil DAVID STEELE (FineYoung Cannibals). 9. september 1952 se je rodil DAVE STEVVART (Eurythmics) 1960 je umrl švedski tenorist JUSSI BjORLING 10. september 1950 se je rodil JOEPERRY, kitarist zasedbe Aerosmith. 11. september 1903 se je rodil nemški sociolog, muzikolog in skladatelj THEODOR ADORNO. Kot skladatelj je bil nepopustljiv dodekafonist. 1965 so se THE ROLLING STONES uvrstili na vrh angleške top lestvice s skladbo (I Can't Get No) Satisfaction. 12.september 1970 je bil veliki koncert posvečen spominu na Woodya Guthria. Na koncertu je nastopilo več znanih glasbenikov, med njimi tudi Bob Dylan, Joan Baez in Arlo Guthrie. 13. septembra 1874 se je na Dunaju rodil skladatelj ARNOLD SCHONBERG, eden glavnih pedstavnikov glasbe 20. stoletja. Umrl je v Los Angelesu |eta 1951. 14. septembra 1942 se je v Tbilisiju rodila pianistka ELISO VIRSALADZE, dobitnica mnogih najvišjih nagrad in zmagovalka mednarodnega tekmovanja Čajkovski. 15. september 1890 se je rodil švicarski skladatelj FRANK MARTIN. Njegova dela odlikujejo izvirne rešitve - vanje je vnašal prvine folklore in eksperimentiral z 12-tonsko tehniko. E H 0 GLASBENO-MLADINSKE NOVICE Od 5. do 15. julija je Glasbena mladina Slovenije skupaj z Glasbeno šolo Frana Koruna Koželjskega v Velenju pripravila že tretji Poletni tabor CMS. Pod vodstvom mentorjev (prof. Franca Žiberta Glasbena mladina Slovenije se vključuje v nekaj mednarodnih akcij, med katerimi je zelo zanimiv Komorni zbor Alpe Jadran, sestav mladih pevcev iz pokrajin omenjenega območja, ki se je na pobudo Mednarodne zveze Glasbene mladine prvič sestal lani v Grožnjanu. Zbor je takrat vodil prof. Lojze Lebič iz Slovenije. Letos je zbor deloval v Marktoberdorfu v Nemčiji pod vodstvom mlajšega dirigenta Johannesa Deringa Reada iz Augsburga. Triindvajset pevcev, ki so se zbrali iz (takrat še) obeh Nemčij, Madžarske in Slovenije, je pripravilo dolg spored duhovnih in posvetnih skladb različnih obdobij, s katerimi so nastopili na nekajdnevni turneji po Nemčiji, Avstriji in Sloveniji. Med petimi koncerti so bili pevci in dirigent najbolj zadovoljni z nastopom v župnijski cerkvi na Bledu, kjer jih je pričakala številna poznavalska publika. Tudi nad organizacijo v Sloveniji so bili navdušeni in so predlagali, da bi zbor Alpe Jadran naslednje leto deloval na Gorenjskem. - harmonika, prof. Jerka Novaka in Istvana Romerja - kitara ter prof. Tomaža Lorenza - komorna igra) se je v taboru izpopolnjevalo petdeset mladih glasbenikov, od osnovnošolcev do študentov. V desetih delovnih dneh se je zvrstilo kar osem koncertov - na dvorišču lepega velenjskega gradu, v dvorani glasbene šole in celo pred velenjsko NAMO. Nastopili so vsi mentorji, gost, tržaški harmonikar Corrado Rojac in seveda mladi udeleženci. Enega od njihovih koncertov je posnel tudi Radio Maribor, novinarka Metka Volčič pa je o taboru prapravila kratek prispevek v televizijskem dnevniku... Pomembna mednarodna akcija, namenjena mladim glasbenikom je tradicionalni Mediteranski orkester, ki deluje poleti pod vodstvom slavnega dirigenta Michaela Tabachnika v St. Maximinu v južni Franciji. Skoraj vsako leto se tega tabora udeleži tudi kakšen slovenski glasbenik (starostna meja je 23 let), lani in letos je v njem igrala ljubljanska violončelistka Ajda Zupančič. Letos je bil program, ki ga je orkester naštudiral, dolg in težak, saj je krajši spored pod vodstvom gosta, italijanskega dirigenta Andrea Giorgija odigral na otvoritvi olimpiade invalidov v St. Etienne, nato pa s pomembnimi deli (od uverture k Verdijevi operi Moč usode pa do krstne izvedbe skladbe sodobnega skladatelja Landowskega) nastopal po južni Franciji in celo v Rimu ter v Cannu posnel CD ploščo. Še poseben dogodek pa je bil koncert v St. Maximinu z naslovom Za Benetke, kjer je Mediteranski orkester spremljal znamenito črnsko sopranistko Barbaro Hendrix v Mozartovih arijah. Takole nagajivo sta se fotografu Mihi Čelaiju nasmehnila profesor Istvan Romer in kitaristka Monika Kranjc KOLEDAR Kvartet trombonov SGBŠ iz Maribora (Marjan Petrej, Miha Švagan, Matej Krajter in Fredi Simonič) so letošnjim uspehom dodali še gostovanje na Škotskem-. Kot predstavniki Glasbene mladine Slovenije so se poleti udeležili enega večjih festivalov in obenem poletnega tečaja v Aberdeenu. Poleg tega, da so tam veliko nastopali in se tudi marsikaj naučili, so se mladi trombonisti udeležili še tekmovanja, ki ga ta poletna šola (Shell Expro Musič School) organizira za komorne skupine, in se uvrstili v finale. Udeležbo našega kvarteta v Aberdeenu je finančno podprl Britanski svet v Beogradu in Zagrebu. Glasbena mladina Vojvodine kot svojo najpomembnejšo akcijo že dolga leta goji pestro sestavljen simfonični orkester, v katerem sodelujejo mladi glasbeniki, predvsem študenti, iz raznih koncev republik in pokrajin. Vojvodinska mladinska filharmonija deluje poleti. Pod vodstvom dirigenta Igorja Gjadrova, ki se mu je letos pridružil naš dirigent Franci Rizmal, je mladi orkester, v katerem je tokrat sodelovalo tudi pet slovenskih pihalcev in trobilcev, naštudiral zahteven program (Mozartiano P. I. Čajkovskega, Griegov koncert za klavir in orkester v a molu in Beethovnovo 5. simfonijo), s katerim je nato nastopil na šestih koncertih ter ga posnel tudi za novosadski radio. Kot solistka v Griegovem koncertu je nastopila Zrinka Mikelič. Mednarodna zveza Glasbene mladine (Federation internationale des Jeunesses musicales) praznuje letos 50. obletnico obstoja. Oktobra poteka v Belgiji - kjer se je ideja Glasbene mladine tudi rodila - v počastitev velikega jubileja nekaj zanimivih prireditev, o katerih bomo pisali v prihodnji številki. In še nekoliko zapoznela novica: po dolgih letih, ko je Glasbena mladina na Češkem in na Slovaškem sicer delovala, a ni bila vključena v Mednarodno zvezo, ker se obe strani nista mogli sporazumeti o skupni organizaciji, je izgleda letos do takšnega dogovora le prišlo in aprila so v okviru praškega Festivala Glasbene mladine uradno ustanovili državno organizacijo. Torej je le pomembnejša oblika od vsebine!? E H O IZ TUJINE Ko boste prebrali ime dirigenta Valerija Gergieva, bodite pozorni. Ta 37-letni mož se je v zadnjih dveh letih kot meteor povzpel med najbolj cenjene dirigente na svetu. Navdušil je v ameriškem Tanglevvoodu, z rotterdamsko Filharmonijo posnel cd ploščo za firmo Philips, v gledališču Kirov v Leningradu, kjer je šef dirigent, je postavil v sovjetski zgodovini edinstven festival del M. Musorgskega (vseh pet oper in celo nedokončano delo, napisano na besedilo Flaubertove Salammbo, ki še nikoli ni bilo izvedeno v tej državi). Načrtuje tudi festival vseh oper Sergeja Prokofjeva in nato oper Rimskega Korsakova... Sam pravi, da je šele perestrojka omogočila niegov prodor, saj so ga za šefa izbrali člani orkestra in pevci gledališča Kirov, kar bi nekaj let prej ne bilo mogoče, saj je ljudi na ta mesta imenoval kulturni minister. (po The Wall Street Journal) Mezzosopranistka Marjana Lipovšek z vsakim svojim nastopom, z vsako novo vlogo potrjuje, da je pevka neverjetnih glasovnih in igralskih sposobnosti.Tuji časopisi so polni hvale na njen račun, posebej jo na primer hvali kritika v Die Presse, ki posebno pozornost posveča imenitni predstavi zadnje Verdijeve opere Falstaff v Dunajski državni operi, kjer ob odličnem Giuseppu Taddeiju Marjana Lipovšek blesti kot Mrs. Quickly. Našo mezzosopranistko smo 19. septembra poslušali v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer je skupaj z ameriškim pianistom Davidom Paulom Lutzom izvedla otvoritveni koncert sezone - 16. september 1955 je rojen jazz kitarist ARL KLUGH 1977 je v prometni nesreči umrl MARC BOLAN. 1977 je umrla grška sopranistka MARIA CALLAS. 17. september 1931 je v Savoy Plaza Hotelu v New Yorku družba RCA prvič predstavila velike plošče na 33 1/3 obrata. 1925 se je v Zagrebu rodil kontrabasist, skladatelj in dirigent MILJENKO PRROHASKA. Mednarodni sloves si je pridobil s skladbo Intima, je soavtor prve jugoslovanske rokovske opere Gubec beg. 18. september 1970 je umrl |IMI HENDRIX, legenda električne kitare. 19. september 1911 se je rodil muzikolog dr. DRAGOTIN CVETKO. 1934 se je rodil BRIAN EPSTEIN, človek, ki je zaslužen za uspeh skupine The Beatles. 20. september 1975 je BRUCE SPRINGSTEN izdal single Born To Run. 1982 jev Ljubljani umrl skladatelj in pianist JANKO RAVNIK. 21. september 1968 je na festivalu sodobne komorne glasbe v Radencih ansambel Slavko Osterc prvič izvedel delo KONS B skladatelja Lojzeta Lebiča. 22. september 1959 se je rodila |OAN JETT. 1989 je umrl eden najbolj znanih skladateljev zabavne glasbe IRVING BERLIN. Dočakal je zelo visoko starost-101 leto. 23. september 1782 se je rodil francoski violinist in skladatelj |ACQUES-FEREOL MAZAS. Violinisti ga poznajo po njegovi šoli in etudah, ki so v rabi še danes. 1949 se je rodil BRUCE SPRINGSTEEN. 24. september 1922 se je rodil italijanski baritonist ETTORE BASTIANINI. Debitiral je leta 1945 v Ravenni, v milanski Scali je prvič pel 1948. 1986 so se razšli člani skupine MADNESS. 25. septembra 1932 se je rodil kanadski pianist GLENN GOULD. Mednarodni sloves si je pridobil kot interpret Bacha; nastopal je tudi v jazzovskih ansamblih. 1980 je umrl bobnar skupine Led Zeppelin JOHN BONHAM. 26. september 1945 je v Nevv Yorku umrl madžarski skladatelj, pianist in etnomuzikolog BELA BARTOK, ena vodilnih osebnosti sodobne glasbe v prvi polovici 20. stoletja. Istega dne in leta se je rodil BRYAN FERRV. 1957 je bila premiera filma WEST SIDE STORY. 27. september 1986 je umrl CLIFF BURTON, basist skupine Metallica. 1963 je ansambel Slavko Osterc prvič izvedel delo skladatelja Iva Petriča CROQUIS SONORES za harfo in komorni orkester. Solistka je bila Pavla Uršič. 28. september 1924 je rojen ruski violinist in dirigent RUDOLF BARŠAJ, član godalnih kvartetov Borodin in Čajkovski. 29. september 1935 se je rodil JERRY LEE LEVVIS. 30. september 1936 je bila v ljubljanski operni hiši pod taktirko Danila Švare prvič izvedena opera v petih dejanjih MATIJA GUBEC, skladatelja Rista Savina. 1935 je bila premiera musicla PORGY AND BESS, ki ga je napisal ameriški skladatelj in pianist, rojen 26. 9. 1898 GEORGE GERSHVVIN. Podatke z rock scene sta zbrala Marko Prpič in Dragan Bulič, vse ostale podatke pa smo poiskali v leksikonu Glasbeniki, CZ 1988 beograd V sklopu poletne turneje je Simfonični orkester moskovskega radia pod vodstvom svojega dirigenta Vladimira Fedosejeva nastopil tudi na Salzburških slavnostnih igrah in na Mednarodnem poletnem festivalu v Ljubljani. Orkester je obakrat izvedel isti program - Koncertno uverturo op. 12 Karola Szymanowskega, Koncert za violino in orkester v d molu Jana Sibeliusa in 4. simfonijo Petra lljiča Čajkovskega. Edina razlika je bila v solistu. Medtem ko je Sibeliusov koncert v Salzburgu igral violinist Vadim Repin, je v Ljubljani kot solistka nastopila mlada Ana Rabinova, ki je pred štirimi leti zmagala na Mednarodnem tekmovanju Glasbene mladine v Beogradu in smo jo s samostojnim recitalom lahko takrat slišali tudi na koncertu Glasbene mladine v Ljubljani. Zanimivo, da se tega niso spomnili niti organizatorji niti kritiki, ki so jo tokrat predstavili kot pri nas popolnoma neznano glasbenico. Tuji časopisi v zadnjem času veliko pišejo o devetdesetletnem skladatelju Ernstu Kreneku, rojenem Dunajčanu, ki pa že dolgo živi v Združenih državah Amerike. Njegovo najzanimivejše delo ostaja pred 63 leti napisana opera )onny spielt auf ()onny igra), ob nastanku izjemno odmevna opera, ki je marsikoga šokirala in prinesla na operni oder novo smer. PLESNO POLETJE Studio Intakt je letos prvič pripravil POLETNI VVORKSHOP ZA LJUBITELJE PLESA s plesnimi izkušnjami, pa tudi za popolne začetnike. Pobudnik in umetniški vodja Matjaž Farič je za gostitelja izbral svoje rodno mesto, MURSKO SOBOTO. Studio Intakt ima tu podružnico, v kateri se izobražuje lepo število mladih nadarjenih plesalcev. Semim tečajem je prisostvovalo prek sto udeležencev. Sodoben ples za začetnike je vodila Inge Kerec, študentka plesne akademije v Belgiji in nekdanja članica plesne skupine Vzhodni projekt. Balet za sodobne plesalce, baletno terapijo in streching je vodila Mirna Žagar, mojster za historične plese. Trije tečaji so bili namenjeni plesalcem z boljšim predznanjem: Lemon tehniko je učil Zeka Nunes, brazilski koreograf in plesalec, ki trenutno deluje v Amsterdamu, tehniko Nikolais pa Števen lannacone, plesalec Nikolais Dance Theatre, Luis Falco Dance Company ter pedagog na plesni akademiji v Belgiji. Posebno odkrivanje plesa je v koreografski delavnici vodil Matjaž Farič - ustvarjanje z raznovrstnimi gibi, odkrivanje prostora, napetosti in sprostitve telesa, iskanje ritma in podoživljanje glasbe je bilo namenjeno prav vsem ljubiteljem plesa. Proti koncu dneva je potekal še tečaj za družabne plese iz obdobia renesanse. Soboška delavnica pa je bila le ena od poletnih šol - kdor je želel, je lahko preplesal vse poletje, od Poletna plesne šole v Ljubljani, seminarja v Mariboru, nato srečanja v Murski Soboti do plesnega tedna v Izoli, za zaključek poletja pa so poskrbeli še v Grožnjanu z delavnico Maje Milenovič. Po kakovosti in prizadevanjih za vrhunski ples bi lahko sodili, da so želje Matjaža Fariča po ustanovitvi plesne akademije pri nas povsem realne. Veronika Brvar ROCK ZANIMIVOSTI 'M. eseca avgust in september za mnoge pop in rock zvezde nista potekala nič kaj prijetno: o težavah, ki jih je imela skupina Judas Priest zaradi samomora dveh najstnikov, ki naj bi ju k temu dejanju spodbudila glasba in domnevna subliminalna sporočila z njihove plošče »Stained Class«, je bilo povedano že mnogo. Dodamo lahko le še to, da je bil bend na sodišču spoznan za nedolžen, to pa šele potem, ko so gospodje porotniki naprej in nazaj preposlušali njihovo inkriminirano in še ostale plošče. Kaj se je zgodilo s porotniki, ni še znano. Težave z zakonom je kakšen mesec nazaj imel tudi legendami Chuck Berry. Ne samo, da so pri njem doma našli marihuano, starec je bil na podlagi pri njem najdenih videokaset obtožen tudi spolne zlorabe mladoletnikov. Skupini Suicidal Tendencies pa ne škodijo niti njihova besedila, ne kakršnakoli izjava ali dejanje, niti glasba. Radijskim postajam v Ameriki ni všeč že njihovo ime, to pa je vzrok, da njihove zadnje plošče Lights, Camera, Revolution ne predvaja petinosemdeset odstotkov komercialnih radijskih postaj v tej državi. Najbrž se upravitelji teh postaj bojijo, da bo ob predvajanju že ime skupine povzročilo, da si bo »nerazsodni« mladoletnik pognal kroglo v glavo. Ob tej priložnosti je Mike Muir, pevec omenjene skupine, izjavil: »Svobodo imamo v sebi. Če ti jo hoče kdo odvzeti, se moraš znati zanjo boriti. Če se ne boriš, je s tabo nekaj hudo narobe. Najboljše orožje fašistov je toleranca pacifistov. Če nisem vreden, da bi se boril zase, sem mrtev. Če ne reagiram na okolje, v katerem živim, sem mrtev.« Američani pa niso zgroženi le nad satanizmom in razvratom, dvema stvarema, ki se jih rock zvezde po njihovem mišljenju ne branijo: ujezi jih tudi nespoštovanje njihove državne himne. Tako si je Frank Sinatra, ki ga je pogrelo to, da Sinead 0'Connor v Los Angelesu pred svojim koncertom ni dovolila predvajati Star-Spangled Banner, slednjo baje zaželel »brcniti v rit«. 0'Connorjeva si je poleg tega nakopala še prepoved nastopanja v isti dvorani, številne ameriške radijske postaje pa so pozvale poslušalce, naj zažgejo vse njene plošče, ki bi jih slučajno našli doma. Očitno v Ameriki ni več daleč čas, ko bodo spet gorele grmade, na njih pa se bo poleg njih znašla tudi kakšna »čarovnica«. Smisla za črni humor pa nima le ameriška javnost, ampak tudi njeni osnovni deli. Tako je Bill Gould, basist skupine Faith No More, posebej za oboževalce opredelil, kaj je zanj smešno, to pa naj bo hkrati tudi zadnji zapis v tem pregledu. Rekel je: »Zelo me vzburi takšen potres v Los Angelesu, v katerem se ne poruši nobena hiša in sploh ni nikakršne druge škode kot smrt nekaj ljudi, ki jih zadene kap od strahu. Ne vem, zakaj, ampak v tem resnično uživam.« Marko Plahuta E H 0 JE NOVI ROCK V KRIZI? ^ jubljana je bila JU v osemdesetih letih svojevrstna prestolnica drugačnega mišljenja ne glede na njegovo žanrsko opredelitev. Zato so v njej vzporedno in nekako neločljivo rasle oblike pluralnega političnega in glasbenega govora, pri čemer je bil vpliv subkulturnih gibanj na današnjo demokratično sceno in tudi širše brez vsakršnega dvoma zelo pomemben. V tem okviru je institucija Novega rocka vsako leto predstavljala sublimacijo dogajanja na takoimenovani »alter« glasbeni sceni, ki je segala od avantgarde, etničnih vplivov do hardcora. Novi rock je največkrat uspel predstavljati aktualno glasbo, pri čemer je tu in tam lansiral tudi skupine, ki so pozneje predstavljale pomembne premike in dejavnike na naši in svetovni alternativni sceni (Laibach, Borghesia, Miladojka Youneed). Poleg tega so se na Novem rocku pojavljala tudi relevantna svetovna imena te scene (Svvans, Crime and the City Solution), pa četudi ravno takrat morda niso bile na svojem vrhuncu, oziroma niso bile paradigma nekega dominantnega trenda, ampak so vsekakor govorile z močjo lastne individualnosti zunaj trendov, kar je bistveno in koristneje od hiperbanaliziranega trendovskega obnašanja. Toda letošnji Novi rock je bil, podobno kakor lanski, označen s krizo - krizo identitete, krizo ustvarjalnosti in krizo ponudbe novega, intrigantnega (vsaj v enaki meri kot v prejšnjih letih). Izzvenel je kakor potrjevanje znanega in s tem pristal v ponavljanju, ki gotovo ne prinaša napredka. Pojavila sta se dolgčas in zasičenost z utrujenimi in izpraznjenimi oblikami glasbenega izražanja. Če se sprehodimo po spisku letošnjih nastopajočih, ne morem nikogar izpostaviti. Ne skupine lt's not for Sale iz Laškega, ki igra povsem neintriganten, že skoraj stereotipen hardcore, ne Blla-blla-blla iz Prištine, ki sicer predstavlja upanje, ker igra nekakšen garažni rock kot edini pristni in pravi način S sposojenimi instrumenti je bil nastop Oyster Banda le slutnja možne folk svečanosti kanaliziranja porepresivne nemožnosti spregovoriti. Pri njih je rock težko življenje in borba. Takšnim rečem se verjame. Novosadski Obojeni program so na Novem rocku takorekoč promovirali svojo (precej) zakasnelo ploščo. To je bil soliden rutiniziran nastop, ki po ničemer ne izstopa iz že ustaljenih vzorcev (post) novovalovske poetike z začetka osemdesetih let. Partibrejkersov na žalost nisem gledal zaradi drugih obveznosti, pravijo pa, da so imeli standarden, toda izvrsten nastop. Na koncu nam torej preostane samo žalostna ugotovitev, da je bila improvizacija Oyster Benda (instrumenti so zaradi napake letalske družbe po pomoti odpotovali mimo Ljubljane) kvečjemu nekakšen uvod v možno folk svečanost, ki je izposojeni instrumenti v dveh pesmih pač niso mogli pričarati. Novi rock je torej v jasni in glasni krizi, jasno je, da rock'n'rolla ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo stvari okrog njega. Vseeno se ne zavzemam za radikalno rešitev - ukinitev te manifestacije, toda takšna, kot je, ne ponuja nikakršne perspektive. Miroslav Kirin (prevedel in oblikoval MaO) JESENSKE SERENADE Med poletnimi festivalskimi prireditvami in novo koncertno sezono so svoje mesto našle Jesenske serenade. Stilno zaokroženi večeri, letos večer renesanse in baroka, Mozartov in Paganinijev večer in večer glasbe XX. stoletja ter mladi izvajalci so vabili v atrij Trubarjevega antikvariata, na grad Goričane, v Kosovo graščino na Jesenicah in Jelovškovo kapelo na Kodeljevem. Vabilu sta se odzvala tudi naša fotografa Miha Čelar in Milan Mrčun. Violinist Miran Kolbl, ki študira v solističnem razredu našega mojstra Igorja Ozima v Bernu nam je pripravil serenadni večer s Paganinijevimi Capricci. Serenadno muziciranje sta z izborom odlomkov iz literature obogatila Nataša Ralijan in Tomaž Gubenšek, študenta AGRFT. Glasbo XX. stoletja sta predstavili kitaristka Monika Kranjc in flavtistka Larisa Zurunič. V Ramovševem triu se jima je pridružil violinist Vuk Krakovič. Z dvema deloma so mladi glasbeniki obeležili bližajoči se jubilej skladatelja Primoža Ramovša. Štirinajstčlanska komorna vokalna skupina Ave, ki jo vodi Andraž Hauptman se je v kratkem času razvila v eno najpomembnejših vokalnih skupin pri nas. S svojim programom so nas popeljali v obdobje renesanse in baroka in tako napovedali še en pomemben jubilej - 400 let smrti skladatelja J. P. Gallusa. Člani Novega ljubljanskega pihalnega tria, Dušan Jovanovič, Darko Brlek in Zoran Mitev so poskrbeli za srečanje s tremi, pri nas popolnoma neznanimi Mozartovimi Divertimenti za oboo, klarinet in fagot. Serenadni večer, ki je napovedoval prihajajoče Mozartovo leto. IDENTITETA IN/ALI POSEL? V zabavnoglasbenem dogajanju obstajata dva temeljna principa. Eden se mora neprestano spogledovati z uspešnostjo, s sprejemljivostjo, 2 množičnostjo in z upoštevanjem okoliščin oziroma trendov. Drugi gradi na lastni identiteti, na furanju prepoznavnih principov in zavezanosti neki notranji nuji. Ravno ti skrajnosti označujeta konca paletnega spektra letošnjega glasbenega dogajanja od Druge godbe do Novega rocka; prva označuje nekakšen konec aktualne koncertne sezone, drugi predstavlja njeno uvajanje v običajne kolesnice, toda vmesno dogajanje je bilo letos bistveno drugačno. Že res, da se čedalje bolj opazno vrača konec šestdesetih, neo-hipijevstva in iskanje novih vrednot, toda temu bi težko pripisali letošnje revitaliziranje ideje o poletnih festivalih in o koncertih velikih zvezd na prostem. Najprej je bil to ARENA festival v Pulju, ki je bil po eni strani ambiciozen organizacijski podvig v sodelovanju s tujino, po drugi strani pa je glasbeno prezentiral dejansko mrtve, odcvetele in izpraznjene spektakelske glasbene forme z ravno dovolj izjemami, da je lahko upravičil svojo kredibilnost. Toda bil je zgrešen in samo poslovni poskus, ob katerem je občinstvo lahko pridobilo zgolj spoznanje, da smo bili vsi poskusni zajčki napovedanega rajanja, druženja in dobre glasbe. Kmjrn Brez neke notranje identitete in skupnega imenovalca glasbenih form je bilo to seveda utopično pričakovanje. Kot nekakšen drugi pol temu je poskušal funkcionirati ROCK VELENJE'90, ki sicer ni pritegnil dovolj občinstva, vendar je v selektorskem eklekticizmu uspel zadeti vsaj nekaj metov v črno. Tudi temu je manjkala nekakšna zavestna glasbeno-žanrska identiteta, je pa napovedal vse večje prebujanje obrobja, če že (zdaj definitivno bivši) center Ljubljana ni sposoben skorajda nobenega relevantnega lastnega glasbenega dogajanja več, če izvzamemo koncerte lepega števila dobrih tujih skupin. Velike prireditve na prostem v Zagrebu sta predstavljala gostovanje Tine Turner in Davida Bovvieja. Za slednjega je bilo pred koncertom v Zagrebu pravo obsedeno stanje ritolizništva in poveličevanja tega dogodka, ki je spominjalo na pravi medijski pressing. Izkazalo se je, da nastop ni bil vreden počenega groša, niti zaradi preigravanja najbolj razvpitih Bovviejevih pesmi, niti zaradi Bovvieja samega, ki mu je na sredi prav nesramno odpovedal glas, niti zaradi tistih nekaj bolj pogumnih pesmi, ki jih je vključil v svoj nastop. Čeprav je bivši enfant terrible mc Bovvieja koval v zvezde v neki sobotni prilogi Dela, ne moremo mimo dejstva, da je bil to tako zanič nastop, kakršnega si vsak ustvarjalec, ki kaj da nase, ne more privoščiti niti v pogojih stadionskega rocka. Pa še prave veselice ni bilo! Kaj lahko iz vsega tega zaključimo? EKOLOG Očitno v pogojih pomanjkanja dominantnih glasbenih trendov in rastočega eklekticizma glasbenih izrazov v tako obubožani deželi, kot je naša, prihaja do vse bolj jasnih razlik med tistimi, ki nekatere stvari kot bendi ali kot infrastruktura počno iz prepričanja, iz vere in notranje nuje lastne identitete, in tistimi, ki v tem polju zgolj poslujejo, kakor bi lahko poslovali na kateremkoli drugem področju. S tem ni nič narobe, saj so takšne reči jasne, toda vse bolj očitni znaki, da se tudi tisti, ki nekaj furajo, spogledujejo s poslovanjem, pa enkrat pristanejo v eni, drugič v drugi skrajnosti, kažejo na čedalje težje pogoje preživetja tistih glasbenih form, ki nastajajo kot potreba dati iz sebe nekaj prepričljivega, lastnega in ustvarjalnega. V strahu pred okoliščinami se izgublja tisti duh, ki je vedno bil gonilo napredka v sferi rocka. Toda o razlikah med spodnjimi in zgornjimi, o možnostih, ki jih naš prostor ponuja, bi bilo treba posebej spregovoriti. Dokler vsak akter ne podaja sebe v svojih dejanjih, tako dolgo pač ne more prepričati vsaj kolikor toliko zahtevnih množic. Tega pa razen poslovnih vlaganj v prostopoletnem dogajanju ni bilo čutiti, kljub vsem dobrim namenom (Velenje). Dobili smo forme, bolje bi bilo, če bi zrasle iz vsebine, kot da jih v prihodnosti poskušamo napolniti! Marjan Ogrinc Poletni festivali so, če že drugega ne, privabili vsaj množico zabave željne publike ŠKOTSKA NAVDUŠENOST NAD STARO GLASBO kulturni prestolnici Evrope 1990 se bo do konca leta zvrstilo več kot dva tisoč prireditev - od gledaliških in filmskih predstav, razstav fotografij, kiparskih in drugih umetniških del, do raznih »happeningov« in celo športnih dogodkov ter seveda glasbenih predstav in koncertov. Eden viškov v glasbeni ponudbi Glasgowa je bil I. Mednarodni festival stare glasbe, ki je potekal od 4,- 11. avgusta. Škotski ansambel za staro glasbo (Scottish Early Musič Consort), ki bo festival odslej pripravljal vsaki dve leti, je bil letos povabil v goste svetovno priznane ansamble in umetnike iz Francije, ZRN, Italije, Španije, Švedske, ZDA, SZ in Velike Britanije. Predstavili so glasbo od 11. do 18. stoletja, ki so jo izvajali solistično, komorno ali v večjih orkestralnih zasedbah. Glavni spored festivala je bil razdeljen v dva niza sedmih koncertov; prvemu so poslušalci prisluhnili opoldne, drugega so sestavljali celovečerni koncerti. Oba cikla koncertov sta potekala v mestni katedrali in dvoranah Kraljevske škotske akademije za glasbo in gledališko igro (Royal Scottish Academy for Musič and Drama). V opoldanskem sporedu koncertov so nastopile mlade, v osemdesetih letih nastale britanske skupine, ki so se uveljavile kot pomembne ohranjevalke starih načinov izvajanja baročne glasbe. V zanimivi zasedbi: pet oboi, dva fagota in čembalo je nastopil The London Oboe Band z izvedbo komornih del Handla, Vivaldija in Lullyja. Takšne zasedbe so bile sicer sprva namenjene igranju v vojaških godbah in gledališčih, a so kmalu postale zanimive tudi za samostojne koncerte, kar so potrdili mladi umetniki z igro, polno žara in privlačnosti. Škotski ansambel The Complete Baroque se je opredelil za izvajanje in raziskovanje komorne glasbe od 17. do 19. stoletja. Sami so odkrili dela več britanskih pozabljenih skladateljev, med njimi arije v 18. stoletju živečega škotskega skladatelja Jamesa Osvvalda, ki so jih igrali iz rokopisov. Tako kot obe prejšnji skupini, tudi The Castalian Band izvajajo baročno in klasicistično glasbo le z izvirnimi, zgodovinskimi glasbili. Obsežen del njihovega sporeda so sestavljale manj znane škotske skladbe in dela Josepha Haydna za glas in klavirski trio na teme starih škotskih pesmi. Klavir, na katerega je igrala pianistka, je bil seveda klavir s kladivci (Hammerklavier), predhodnik modernega klavirja. Izdelan je bil ob koncu 18. stoletja v dunajskem ateljeju mojstra VValterja z obsegom šestih oktav in z značilnimi kolenčnimi pedali. Klavir s kladivci morda najprej nekoliko preseneti z manj pojočim tonom, ki ne zveni dolgo, a vendar ima jasen in nežen zvok. Zelo zahteven celovečerni spored so izvedli pevci skupine Gothic Voices iz Londona. S srednjeveško harfo jih je spremljal njihov umetniški vodja Christopher Page, ki je znani raziskovalec srednjeveške glasbe. Umetniki so predstavili himne, tožbe in hvalnice kralju Rihardu I. Levjesrčnemu, vitezom ter slavnim vojščakom iz križarskih vojn, ki so jih peli v latinščini in stari francoščini. Eden najboljših gambistov Španec Jordi Savall, ki je na samostojnem koncertu igral krajše skladbe manj znanega angleškega skladatelja Tobiasa Huma, je z ansamblom Hesperion XX (enim svojih treh izvrstnih ansamblov) navdušil občinstvo z izvedbami izvirne katalonske glasbe neznanih mojstrov od 1 2. do 1 5. stoletja, med njimi redke ohranjene villancicos (posvetne in duhovne večglasne zborovske pesmi) in romance. Znani estonski ansambel iz Talina Hortus Musicus je izvajal italijansko glasbo 16. in 17. stoletja. Poleg canzon beneškega mojstra Giovannija Gabriellija in Monteverdijevih madrigalov so predstavili priljubljene posvetne skladbe iz tega obdobja, kot villote, frottole (z refrenom), plese ipd. Še starejši glasbi so se posvetili člani vrhunske skupine Sequentia iz Kolna, ki poleg igranja in petja tudi sami raziskujejo srednjeveške pesmi. Svoj nastop so poimenovali kar »petje - pripovedovanje zgodb«, in živo predstavili večini neznane, a izredno učinkovite pesmi enega zadnjih minnesangerjev Osvvalda von VVolkensteina, balade, rondoje in pastorele trubadurjev in truverjev ter šansone, ki sojih peli žonglerji. Z dvema koncertoma je nastopila skupina solistov z orkestrom pod imenom La Grande Ecurie et la Chambre du Roy pod vodstvom Jean-Clauda Malgoira, ki je eden dolgoletnih, prizadevnih obujevalcev baročne glasbe v Franciji. Francoski glasbeniki so se izpopolnili do izvrstnih izvajalcev oper Monteverdija, Lullyja, Rameauja in Handla. Velik John A. Sampson je igral na kljunaste flavte, komet, krumhom... Otroci so se navduševali nad starimi instrumenti podvig na festivalu je pomenila predstava sicer redko izvajane »lirične komedije« Jeana Philippa Rameauja, opere Les Paladins iz leta 1758, ki je sploh eno redkih skladateljevih komičnih opernih del. Ob značilnem humorju in elementih farse pa vsebuje veliko nenavadnih obratov in zamenjav v dogajanju ter učinkovito glasbeno slikanje naravnih pojavov. Svetloba in radost sta bili tisto, kar je bilo čutiti povsod. Glasba je bila tista svetloba. Zvenela je v vsakem skritem kotičku mesta. V muzejih in galerijah, parkih in vrtovih VVinter Gardens je bilo Pevci in instrumentalisti znanega estonskega ansambla Hortus Musicus iz Talina Koncert španskega ansambla Hesperion XX, skrajno levo umetniški vodja in gambist Jordi Savall Osrednji, veliki dogodek Festivala so pripravili gostitelji Scottish Early Musič Consort s postavitvijo malo znane opere La vita humana italijanskega skladatelja Marca Marazzolija, ki je bila tokrat prvič uprizorjena po krstni izvedbi leta 1656. »Glasbena drama« s prologom in tremi dejanji je delo harfista v Sikstinski kapeli, libreto je napisal Giulio Rospigliosi, ki je kasneje postal papež Clement IX. Zanimivo je, da je delo posvečeno švedski kraljici Christini, ki se je odpovedala prestolu, sprejela katoliško vero in po potovanju po Evropi prispela v Rim. Poleg zgodovinskih nastopajo v operi osebe, ki predstavljajo kreposti — Poštenost, Vera, Upanje, Potrpljenje, in tiste, ki zaznamujejo slabosti - Zavist, Nezvestoba, Jeza, Sla. Osrednja oseba je seveda Življenje (Vita), ki potuje skozi spletke in pasti iluzij, ko jo Greh zapeljuje in Nedolžnost poskuša reševati. Bogato pevsko zasedbo so dopolnjevali plesni vložki, vseskozi pa zavzeto spremljali korneti, trobente in violine ter akorski instrumenti, ki so izvajali basso continuo. Tako sta se glasba in besedilo povezala v eno vsebino, kot je Vitino Potovanje skozi iluzije v Stvarnost odslikavalo Christinino pot od hladne Švedske do sončne Italije - ali kot tudi mi upajoče potujemo skozi temno noč, znova proti luči. Prizor iz opere La vita Humana v izvedbi gostiteljev Festivala Scottish Early Musič Consorts in v sodelovanju z uglednimi tujimi umetniki slišati zvoke viol, kljunastih flavt, lutenj, teorb, zinkov in mnogih drugih starih glasbil. Na trgu George Square in v Buchanan Street so odmevale balade, šansone, villote, villanelle, pesmi minnesangerjev. Mimoidoči so se ustavljali, nekateri začudeni nad »nenavadnimi« zvoki, a večina je bila očaranih. Posebno otroci so občudovali izvajalca na rimski teorbi in presenečeni strmeli v veliko glasbilo z dolgim vratom. Kdor je želel, se je lahko na trgu Prince's Square učil plesati pavano in galliardo. V trgovini z glasbili Biggars Musič Shop je bila odprta razstava novoizdelanih kopij starih instrumentov, mladi umetniki so lahko na njih igrali, kar so si zaželeli. Stara glasba je bila dostopna vsem, vsakdo se je lahko dotaknil njene lepote. Navdušeni so bili otroci, starši, babice in dedki... Zdi se kot sanje, ali ne? Pa vendar, bilo je res! Tjaša Krajnc O STARI GLASBI, RADOVLJICI IN ŠE ČEM ( 1 /) adovljica postaja — v zavesti ljubiteljev V stare glasbe trdno zasidran pojem, saj se prav v tem lepem gorenjskem mestecu te nekaj let uresničujejo prizadevanja za dvig in razvoj izvajanja stare glasbe pri nas. V organizaciji Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica, katerega pobudnik in vodja je znani glasbenik KLEMEN RAMOVŠ, je med 29. julijem in 6. avgustom potekala te 8. Mednarodna akademija za staro glasbo. Tokrat je bila sestavljena iz tečajev baročnega petja, ki ga je vodil tenorist izYelike Britanije, Nigel Rogers, tečaja kljunaste flavte pod vodstvom Klemena Ramovša, prečne baročne flavte z mentorjem Andreasom Kroperjem iz Nemčije ter čembala, ki ga je vodila ameriška čembalistka in profesorica Lucy Hallman Russell, prijateljica Radovljice in naših mladih čembalistov, ki jih te nekaj let navdušuje za ta instrument. Vsi mentorji in še drugi zanimivi tuji glasbeniki, ki so se jim v avgustovskem času pridruiili, so nastopili na več koncertih po Sloveniji, v začetku oktobra pa sta čembalista Lucy Hallman Russell in tenorist Nigel Rogers sodelovala tudi na mariborskem in varatdinskem baročnem festivalu. Vse to je bilo povod za daljši pogovor s Klemenom Ramovšem, glasbenikom in organizatorjem, ki se te dolga leta ukvarja z bogatenjem naše glasbene scene: RAMOVŠ: V teh letih se je Radovljica v zavesti krogov, ki se ukvarjajo s staro glasbo, uveljavila kot enakovredna prireditev, in mislim, daje treba krepko zastaviti, da ta ugled obdržimo oziroma še povečamo. To pomeni, daje treba vedno pripeljati nekaj markantnih glasbenikov, ob katerih nato laže vključiš dobre, a manj znane izvajalce in pedagoge. Vsekakor pa kompleksov ne bi smeli gojiti, češ da pri nas na tem področju ničesar nimamo in moramo vse uvažati. Danes lahko tudi v tem pogledu Slovenijo smatram za del sveta, kjer se ta dejavnost razvija. GM: Da poseževa prav nazaj - kje in kdaj se je začelo ponovno gojiti staro glasbo v čimbolj avtentični izvedbi? RAMOVŠ: Glasbena srenja je sestavljena iz najrazličnejših krogov, nekateri so konservativnejši, drugi revolucionarnejši... V Angliji, na primer, kjer so zelo introvertirani v lastno tradicijo, je stara glasba živela brez prekinitve, tudi s starimi instrumenti. Ta dežela nikoli ni bila »okužena« z belcantom, s pozno romantiko, s fašistoidnimi oblikami Klemen Ramovš, duša poletne akademije za staro glasbo glasbe, ki so sicer lahko prav privlačne, kot na primer Wagner, vendar masovne oblike spodbijajo komorno kvaliteto, na kateri sloni stara glasba. Nekje v petdesetih letih, ko je Evropa po vojnih travmah skušala spet zadihati, se je začelo večati zanimanje za staro glasbo; zakaj, je verjetno vprašanje za glasbene psihologe... GM: Vsekakor se je spet pojavila močnejša afiniteta do komornega zvoka, ki ga je v razvoju skozi romantiko spremenila vse bolj množična zasedba, vse močnejših zvok novih glasbil... RAMOVŠ: Seveda, okus, kakršnega so dosegli sodobni instrumenti, moderna violina, moderni klavir, bi bil verjetno za estetiko prve polovice 18. stoletja nesprejemljiv. Bach" se gotovo ne bi mogel strinjati z današnjim klavirjem -rekel bi. daje to krasen instrument ampak... tudi z najboljšim računalnikom se ne bi dalo narediti omare Ludvika štirinajstega! Še pomembnejša kot sami instrumenti pa je seveda izvedba. V glasbi so, tako kot pri taroku ali šahu ali komuniciranju med ljudmi sploh, zelo točna pravila. Vendar je v okviru teh pravil nešteto možnosti. Kako jih izrabljamo, je stvar znanja in okusa... Uporabljati star instrument še ni dovolj, treba je imeti točno predstavo, pomembna je glasba - instrument je lahko le orodje za lažje pristno izražanje. Še vedno imam raje dobro interpretacijo na sodobnem instrumentu, kot slabo na starem. Seveda pa so vse izvedbe na nepravih glasbilih neke vrste priredbe. GM: In kje smo pri nas v izobraževanju za izvajanje stare glasbe v primerjavi z okoliškimi deželami - Avstrijo, Madžarsko...? RAMOVŠ: Vsekakor bi se pohvalil, da smo pred Albanijo! GM: Pa vendarle sprašujem, ali vidiš možnosti, da se pri nas poleg tečajev in koncertov uvede tudi redno šolanje, saj vemo, da imajo v mnogih deželah v okviru glasbenega šolstva tja do akademije pouk čembala, lutnje, kljunaste flavte... RAMOVŠ: To seveda ni nobena izjema, vendar ne smemo biti pesimisti, ker tega še nimamo. V tako ekonomsko razdejani deželi, kakršna je trenutno naša, težko delamo čisto konkretne načrte. Treba pa je seveda razmišljati, da bomo takrat, ko bo situacija ugodna, lahko hitro uresničevali projekte. Možnosti na primer vidim v Radovljici, ki jo tamkajšnja občina želi urediti v Linhartovo mesto. V ta namen so oblikovali odbor, ki sem mu dal konkretne predloge. Bili so lepo sprejeti, le finančna situacija jim je zaenkrat v napoto. Mislim, da je treba kar vehementno zastaviti, čeprav je toliko zavor. A zavore so tudi v Švici, v Angliji... Upam, da se bo Demos lotil sprememb davčne zakonodaje. Če bi bila podjetja oproščena plačila davka na vsote, ki jih prispevajo v podporo kulturi, še bolje, če bi jim plačilo kulturne prireditve štelo kot plačilo davka, bi bila situacija precej ugodnejša, saj bi marsikateri privatnik po lastni afiniteti našel interes v kulturi. Kolikor iz pripovedovanja kolegov poznam situacijo v svetu, sicer tudi to ne bi bila rešitev, ker je največ odvisno od moči gospodarstva, a slabše, kot je, bi skoraj ne moglo biti. Klemen Ramovš, ki je pred kratkim registriral tudi privatno prireditveno agencijo, se povezuje z našimi in tujimi glasbeniki ter slovenski prostor na ta način odpira v svet. Tako je to poletje v ansamblu, ki se imenuje 415 International, zdrutil glasbenike iz Italije, Nemčije in Izraela. Kaja Šivic S ŠVEDSKIM ZBOROVODJEM ERICOM ERICSONOM Sl ric Ericson je gotovo ena najpomembnejših osebnosti s področja zborovskega petja minulih nekaj desetletij. V zgodovino lete ga je začrtal nova kvalitativna merila izvajanja, ki so bistveno vplivala na razvoj zborovskega poustvarjanja. Kot dolgoletni pedagog na stockholmski glasbeni akademiji je vzgojil generacije zborovodij, ki nadaljujejo njegovo delo, s svojimi ansambli (Stockholmski komorni zbor, zdaj Komorni zbor Eric Ericson, moški zbor Orphei Drdngar iz Upsale, zbor stockholmske RTV) je posnel obseino diskografijo, za katero je prejel najvišje nagrade. Imel sem ga priložnost opazovati ves čas njegovega bivanja v Sloveniji, od začetnih stikov na tiskovni konferenci, do njegovega zadnjega koncerta z A P Z France Prešeren v dvorani Slovenske filharmonije. Vedno znova me je presenečal z neizčrpno energijo, s katero se je posvečal svojemu delu, in pa Z zanimanjem, ki ga je kazal za dogajanja okoli sebe. Kljub, lahko bi rekli, nepretrganemu 12-urnemu delavniku na seminarju za naše zborovodje na Brdu pri Kranju je vedno našel čas za prijazen odgovor ali nasvet kateremukoli od udeletencev seminarja. Tako sva v njegovem prenatrpanem urniku našla čas tudi za ta razgovor. ► IVI: Za začetek eno klasičnih vprašanj, gospod Ericson. Kaj ste pričakovali ob prihodu k nam in kakšni so vaši občutki zdaj, ko nas zapuščate? Ericson: Vedel sem, da tu vlada veliko zanimanja za zborovsko petje. Tomat (Faganel - op.p.) mi je tudi povedal, da je njegov zbor popolnoma amaterski, tako da sem bil z razmerami dobro seznanjen. Seveda obstaja bistvena razlika med pevci, ki pojejo po posluhu, in med tistimi, ki pojejo po notah. Zelo zanimivo je bilo, ko smo po nekem obedu sedeli za mizo in ko so pevci začeli peti narodne pesmi. Mislim, da je bilo to petje čudovito, bilo je dobro uglašeno, uravnoteženo, imelo je lepo barvo. Tako sem lahko tudi v nekaterih skladbah iz programa ugotovil, da se pevci ob njih počutijo »bolj domače«, obstajajo pa tudi skladbe z drugačno tonsko govorico, ki je pevcem tuja. To je podobno, kot če govorimo o različnih govornih področjih. Dober zbor mora seveda obvladati različne tonske govorice, temu lahko nato rečemo dobra zborovska vzgoja, ki pa zahteva veliko časa. Moram reči, da smo izvajali tudi nekatere zelo zahtevne skladbe, ki bi jih kot take označil tudi ob izvajanju s svojimi zbori. Pri teh skladbah POGOVOR smo imeli ob izvajanju seveda določene intonančne avanture, medtem ko smo ostale lahko izvedli tekoče in prepričljivo. ► Ml: Kakšno je vaše mnenje o izvedenih slovenskih skladbah? Ericson: Zelo vesel sem, da sem se bil skoraj prisiljen z njimi ukvarjati. Tomaž mi je namreč povedal, da je to pač najmanjše število slovenskih skladb, ki jih na koncertu moramo izvesti. Te dni sem se tako vedno bolj poglabljal v njihovo strukturo in način fraziranja. Spoznal sem, da so harmonske strukture podobne tistim iz skladb Eugena Suchona, ki sem jih veliko izvajal s svojim moškim zborom. ► M: Kakšne so vaše želje ob morebitnem povratku) Ericson: Gotovo bi želel nekaj več časa, da bi lahko ugotovil, kako dobro lahko pripravim zbor. Res je bil zbor dobro pripravljen že pred mojim prihodom, vendar bi nekatere skladbe potrebovale še nekaj več vaj. Slišal sem, da obstjajo J um; Švedski zborovodja Eric Ericson načrti za ustanovitev profesionalnega zbora - mislim, da je to zelo dober projekt. Poudariti moram, da imam s temi odlične izkušnje. Člani takšnega ansambla so hkrati velikokrat tudi pedagogi, ki prenašajo svoje znanje v druge zbore, kar seveda pozitivno vpliva na razvoj zborovskega petja. Zelo podpiram ta projekt. ► M: Ko smo že pri profesionalnih zborih, naj vas vprašam, kakšna bi po vašem mnenju morala biti izobrazba pevcev v takih zborih? Ericson: S tem odpirate eno mojih najljubših tem. Mislim namreč, in to smo končno dosegli tudi na našem konservatoriju v Stockholmu, da morajo študenjte solopetja vsaj eno leto sodelovati tudi v zboru. Šele tako dobimo v zbor res dobre glasove. Če imate pri zboru dober in zanimiv program skladb, ki zahtevajo resen študijski pristop, se bodo ti pevci lahko zelo veliko naučili. Sam se moram sicer neprestano prepirati s profesorji solopetja, ki pravijo, naj njihovi učenci ne bi sodelovali pri zboru. Mislim, da je to skrajno neumen način razmišljanja. Če imate zanimiv program, v katerem predstavljate dela Bacha, Schutza, Dallapiccole, Gesualda, Poulenca, Milhauda, ter seveda dela sodobnih skladateljev, recimo Ligetija in Pendereckega, potem je to za njih gotovo koristno, saj spoznajo različne tonske govorice, naučijo se brati note, poslušati, slediti dirigentu - vse to bodo počeli tudi kot solisti. Mislim, da ni težko našteti vsaj desetih prednosti, ki jih solopevcem nudi resen študij najboljših zborovskih skladb. Seveda pa morajo biti pevci motivirani, z resnim in zanimivim študijskim programom. Mislim, da je to edini način, da dvignemo zborovsko petje na raven instrumentalnega izvajanja. Neumno je trditi, da je komorni zbor manj vreden od komornega orkestra, enako je Z razmišljanjem, da zborovodstva na zahtevnejši ravni ni treba študirati ravno toliko, kot orkestralno dirigiranje. Gre torej za vprašanje statusa zborovskega petja, ki ga je nujno treba dvigniti. ► M: Pri nas se bijejo velike bitke v zvezi s študijem zborovodstva. Ali naj bo to ločen študij, ali pa je lahko v povezavi s študijem orkestrskega dirigiranja? Ericson: Pri nas na Švedskem imamo dva oddelka - za zborovodstvo in za orkestrsko dirigiranje, vendar ves čas vztrajam, da morajo orkestrski dirigenti poznati zborovsko dirigiranje in obratno, da moji študentje zborovodstva obiskujejo ure orkestrskega dirigiranja. Menim, da zahteve zborovske partiture vključujejo popolnoma enak pristop kot orkestralne in pa seveda popolnoma enak način dirigiranja, saj so tehnični problemi dirigiranja vedno isti. Hvala gospodu Ericsonu za tale pogovor, hvala Tomažu Faganelu, kranjskemu APZ in naši Z KO S, ki so nam dali možnost, prisluhniti temu mojstru zborovskega petja, v upanju, da bodo v njegovem delovnem elanu, strokovni podkovanosti in Človeški širini naši zborovodje našli motiv in inspiracijo za svoje nadaljnje delo. Marko Vatovec MARIJAN GABRIJELČIČ /A 0 Prcbiram zadnjih dvajset )/ letnikov revije G M, ugotovim, da v njih prav gotovo manjka še ena slovenska skladateljska podoba - Marijan Gabrijelčič. To je zborovodja, glasbeni kritik in publicist, organizator ter pedagog in nenazadnje slovenski skladatelj. O dovolj podjetni in uspešni skladateljski osebnosti je bilo kljub njegovi letošnji 50-letnici kar nekam premalo napisanega. Po krivici je bil Gabrijelčič torej zapostavljen tudi na teh straneh, zato tokrat nekaj več o njem. Zborovodja, glasbeni kritik in publicist, pedagog in skladatelj Marijan Gabrijelčič Ko ga ocenjujem in opazujem že kar nekaj let, lahko z določene distance ugotovim, da gre v njegovem primeru za kar dovolj komplicirano skladateljsko osebnost, ki nenehno in v večini primerov svojega ustvaijenega glasbenega opusa kombinira solistične pevske glasove z instrumenti - orkestrom. V Gabrijelčičevih vokalnih delih (zbori in samospevi, kantate, maša) je nenehno prisotna polifonija, ki pogosto odseva politonalne prijeme, raznovrstne arhaizme in razpršenost zvoka. Za samospeve pa je značilen še lirizem, medtem ko izrazita ekspresivnost in elementarnost ritma (Tolminci/ Tulminenses) poudarjata zvočno naravnanost orkestralnih del (A. Rijavec). Pri tej skladateljevi »uradni« oznaki prav gotovo ne moremo mimo Gabrijelčičevega trajno prisotnega zanimanja za povezavo vokalnih (pevskih) glasov z orkestrom, ki je v skladateljevem opusu skoraj neločljivo povezano. Večina Gabrijelčičevih del pa je še dodatno osvežena s povsem samosvojimi kombinacijami glasov z instrumenti (solističnimi in orkestrskimi). Tako se ugotovljeni skladateljevi ekspresivnosti zvoka nenehoma pridružuje še elementarnost ritma kot ena najbolj zahtevnih in tudi najvrednejših kompozicijskih komponent. Prav zato je Gabrijelčič po številnih in uspešnih zborih na orkestralnem področju dosegel opazne uspehe z uporabo specifičnih ritmov, ki v njegovo glasbo vnašajo posebno prvinskost (K. Kovačevič). Kljub temu, daje skladatelja Gabrijelčiča obšla v letu 1979 izdana knjiga portretov slovenskih skladateljev (Rijavec A., Slovenska glasbena dela, DZS, Ljubljana 1979) in ni niti z eno samo besedico omenjen v še eni predhodni monografiji sodobne slovenske glasbe (Rijavec A., Tvventieth Century Slovene Composers-Slovvenische Komponisten des 20. Jahrhunderts, Ediciji DSS in Musikverlag Hans Gerig, Ljubljana-Koln 1975), je vendarle deležen Gabrijelčič kot vsestrana slovenska glasbena osebnost zadnjih dvajset let določene pozornosti tako javnosti kakor tudi glasbene stroke in konec koncev tudi na teh straneh. Če se bralci ne bodo o tem v popolnosti prepričali ob prebiranju Gabrijelčičeve biografije, pa jih bo o tem dokončno prepričala vsaj komponistova bibliografija na koncu le-tega poskusa skladateljevega portreta. Gabrijelčič je bil rojen 18. januarja 1940 v Gorenjem polju (Kanal) na Goriškem. Po končanem tolminskem učiteljišču (1959) seje istega leta vpisal na takratni glasbeni oddelek ljubljanske Pedagoške akademije in tu diplomiral leta 1962. Svoje ljubljanske študije je torej začel prav v današnji stavbi ljubljanske Akademije za glasbo (Mestni trg 34), kjer je Gabrijelčič sedaj dekan. Tam je namreč do pred nekaj leti imela svoje prostore omenjena Pedagoška akademija. Študij je takoj po tem nadaljeval na ljubljanski Akademiji za glasbo in čez štiri leta (1966) diplomiral iz kompozicije v razredu akademika profesorja Lucijana Marije Škerjanca. Tudi po tem študiju Gabrijelčič ni miroval. Tako je leta 1969 zaključil še odiplomski študij kompozicije v istem razredu (L. M. kerjanc). V svojem poklicnem glasbenem delovanju seje najprej ukvarjal s pedagoškim delom in poučeval glasbeno vzgojo v osnovnih šolah Gaberje (1959-60) in Tone Tomšič v Ljubljani (1968-69). Nato je bil dolga leta samostojni svetovalec za glasbo in (glavni) tajnik Zveze kulturno prosvetnih organizacij Slovenije (1969-75). Po tem je odšel v Slovensko filharmonijo in bil tam (1975-79) njen umetniški vodja ter direktor (1975—76). Kot zborovodja je najprej vodil zbor ljubljanskih esperantistov (1961-63) in Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec (1962-64). Leta 1978 je bil Gabrijelčič po uspešnem preizkusnem predavanju, na podlagi do takrat napisanih glasbenih del in siceršnjega publicističnega in javnega delovanja ter z zaključeno tretjo stopnjo visokošolske kompozicijske glasbene izobrazbe izvoljen v naziv docenta na ljubljanski Akademiji za glasbo za predmet razlaga glasbenih umetnin. Leta 1983 je postal izredni profesor, leta 1988 pa redni profesor za predmeta razvoj kompozicijske tehnike in analiza glasbenih umetnin -predmetno področje kompozicija. Leta 1985 (pred tem je bil Gabrijelčič eno mandatno obdobje — dve leti — prodekan AG) je bil slovenski skladatelj in zdaj tudi že uspešen slovenski glasbeni pedagog Marijan Gabrijelčič izvoljen za dekana AG, hkrati pa je dosegel tudi naziv docenta za kompozicijo Dekanstvo opravlja M. Gabrijelčič še danes, zdaj že v tretjem dvoletnem mandatnem obdobju. V okviru svojih pedagoških uspehov pa je bil doslej mentor 45 diplomantom na Oddelku za glasbeno pedagogiko AG in mentor podiplomantki na istem oddelku. Kompozicijska ustvarjalnost Marijana Gabrijelčiča obsega večje število skladb. Med njimi so prav gotovo na prvem mestu vokalna dela (zbori a cappella) Vetri v polju; Uspavanka; Riba faronica; Kličem vas, bratje; Vse je tiho; Tam stoji gora in Spomin. Velikokrat se Gabrijelčič v teh delih naslanja in izbira poezijo Srečka Kosovela in Simona Gregorčiča. Njegovo zanimanje za ta dva prvaka slovenske vezane besede pa se nadaljuje tudi v komornih delih (Kraška jesen; Preludij; Salonica; Reminiscenca, Echo), še bolj pa v skladbah za orkester (Memento mori; Tolminci/Tulminenses; Svobodni služimo svobodni resnici; Ostinato, Intonacija) in v vokalno-instrumentalnih delih (Velika maša; Mati; Iz groba; Vizija; Eufonija). Kajti ena osnovnih kompozicijskih značilnosti Gabrijelčiča je intenzivno povezovanje vokala in instrumentala in pa skrajno instrumentalno vodenje solističnih pevskih glasov in zbora. Vse navedene skladbe in še druge iz umetnikove delavnice so bile javno izvedene, kajti Gabrijelčič skoraj ne pozna dela iz svojega opusa, ki ne bi bilo izvedeno, posneto, arhivirano, tiskano ali izdano v diskografiji. Tako zasledimo tiske njegovih skladb na straneh Naših zborov, Edicij Društva slovenskih skladateljev (Ed. DSS), katerega član je. Zveze kulturno (prosvetnih) organizacij Slovenije in na ploščah ter kasetah obeh osrednjih ljubljanskih diskografskih založb Helidon in Založbe plošč in kaset RTV Slovenija, Gabrijelčič pa je prav tako reden gost domačih in tujih glasbenih festivalov, radijskih postaj in predavalnic. Njegove note se zelo pogosto pojavljajo na pultih obeh osrednjih ljubljanskih simfoničnih orkestrov: Simfonikov RTV Slovenija in Slovenska filharmonija, komornih orkestrov in ansamblov, solistov in zborov. Za vse navedene in več kot uspešno umetniško delo je Gabrijelčič prejel že več nagrad in priznanj: študentska Prešernova nagrada na ljubljanski AG (1964), druga nagrada za kompozicijo J RT v Ohridu (1974), druga nagrada za kompozicijo Glasbene matice Trst (1976) in gorenjska Prešernova nagrada (1983). Poleg tega Gabrijelčič redno sodeluje z referati na srečanjih jugoslovanskih glasbenih akademij in fakultet v Rovinju in drugod in je mentor nastopajočim študentom. Prav tako je bil doslej redno prisoten v procesih reform glasbenega šolstva pri nas in je prav tako avtor številnih razprav na to tematiko (komisija za skupna programska jedra). Dolga leta intenzivno sodeluje kot glasbeni kritik in publicist (Delo, Naši razgledi itd.), prav nazadnje pa je specializirani glasbeni ocenjevalec za simfonične koncerte na kulturnih straneh osrednjega slovenskega dnevnika - Delo. Bil je tudi pobudnik in soustanovitelj gibanja ter organizacije Glasbene mladine na Slovenskem (1970) in eden prvih urednikov njenega osrednjega pa še vedno edinega glasbenomladinskega glasila-revije-časopisa v Jugoslaviji, revije GM. Gabrijelčič je urejal tudi koncertni list Slovenske filharmonije (Odzivi). Zastavil pa je tudi založništvo edicij Izbrana dela slovenskih skladateljev. Organiziral je vrsto srečanj, koncertnih prireditev, med njimi: Večeri z muzami na renesančnem dvorcu Zemono pri Vipavi, Loške umetniške utripe v Škofji Loki (kapela Puštalskega gradu), Kogojeve dneve v Kanalu ob Soči. Uspešen pa je bil tudi na mednarodnih kompozicijskih srečanjih; in tako je s svojimi deli sodeloval na Varšavski jeseni (Poljska), Jugoslovanskih dnevih glasbe v Moskvi in Jaroslavju (Sovjetska zveza). Jugoslovanskih dnevih glasbe v Bukarešti (Romunija), prireditvah Alpe-Adria, na jugoslovanskem in mednarodnem glasbenem festivalu v Dubrovniku, z zborovskimi deli pa še v den Haagu, Parizu, na Dunaju, vNeerpeltu, Budimpešti, Varni itd. Gabrijelčič občasno predava še v New Yorku (ZDA-Jugoslovanski kulturni center), Rimu (Italija-Academia Santa Caecilia) in v Katovvicah (Poljska-Vysza szkola muziezna). Odlomek iz partiture Salonica I za pihalni kvintet (ED DSSS 1059) PORTRET Z LETNICO DELA: ORKESTRALNA Skica za godala, 1966; Memento mori za simfonična pihala, trobila in tolkala, 1973-74; Tolminci !'ulminenses, simfonična freska za veliki orkester. 1978; Predigra »Svobodni služimo svobodni resnici« za veliki simfonični orkester, 1979; Intonacija za veliki simfonični orkester, 1982; Moderato za trobento, orgle in godala, 1983; Salonica II. za simfonična pihala, trobila in timpane, 1983; Ostinatoll. za mezzosopran, timpane in godala, 1983; Eufonija za harfo, flavto, violončelo in godala, 1986. KOMORNA Fragmenti za kvartet pihal in harfo, 1963—65; Suita v starem slogu. 1966; Scberzo za pihalni trio, 1966; Salonica I. za pihalni kvintet, 1981; Obrazi iz sanj za violino in klavir, 1982; Reminiscenca za flavto in klavir, 1983; Klavirski kvintet II., 1983; Echoza rog in klavir, 1984; Tripotje za trobilni kvintet, 1987; Suita za oktet trobil, 1987; Nasveti za bas in pihalni kvintet. DRAMSKA - kantate la dan za mešani zbor in orkester, 1966; Universitas za mešani zbor in simfonični orkester, 1979; Mati za mezzosopran, otroški in moški zbor ter simfonični orkester, 1981; Iz groba - elegija za mezzosopran, recitatorko in simfonični orkester, 1986; Vizija za bariton, recitatorja, orgle in godala, 1986 na pesnitev »V pepelnični noči« S. Gregorčiča; Preludij na pesnitev G. Lorce za tenor, ženski zbor, harfo in godala. 1967; Velika maša - simfonični epitaf za mešani zbor, recitatorja in veliki (simfonični) orkester, 1968; Ostinato I. za mezzosopran, timpane in godala, 1982; Spominski spevi za soliste, pihalni in trobilni kvintet, tolkala, mandolino, harfo in godala, 1987. - zbori V somrak zvoni; Jesen; Vetri v polju; Vse je tiho; Vdova; Ciganska uspavanka; Kličem vas, bratje; Samo milijon nas je; Pri ljubem; ciklus Odmevi kralja Matjaža. - samospevi Kraška jesen (S. Kosovel) za srednji glas in godalni orkester. 1963; Dva vrana (D. Zajc) za srednji glas in godalni orkester, 1963-65; Jesenski večer za srednji glas in godalni orkester, 1964; Balada za glas in godala, 1965. SCENSKA GLASBA Tolminci. 1975 za SNG v Trstu; Uvedba knjigovodstva, 1976 za Dramo SNG v Ljubljani. PRIREDBE ljudskih napevov in pesmi za najrazličnejše (pevske) zbore. DISKOGRAFIJA Helidon, FLP 10-021 (Memento mori za simfonična pihala, trobila in tolkala in Velika maša - simfonični epitaf za mešani zbor, recitatorja in veliki (simfonični) orkester); RTV Slovenija (Založba kaset in plošč), KD 1634 (Moderato za trobento, orgle in godala). Viri in literatura; Akademija za glasbo 1919-1939-1989, Ljubljana 1989; Enciklopedija Slovenije, 3. zvezek, Eg-Hab, Mladinska knjiga, Ljubljana 1989, 173; Gabrijelčič M., Biografija in bibliografija (tipkopis), 1990; Katalog Edicij DSS, Ljubljana 1984 (in novosti iz istega naslova -arhiv DSS, avgust 1990); Leksikon Cankarjeve založbe - Glasbeniki, Ljubljana 1988, 129; Muzička enciklopedija, 3. zvezek, Or-Ž in Dodatek, Jugoslovanski leksikografski zavod, Zagreb 1977, 785. Franc Križnar S SKUPINO TRINAJSTO PRAŠE prase tehta 253 kg tive tete z inštrumenti • vred. Sestavljajo ga Roman RA VN1Č, Tomaž RAVCH in Karlo AHAČIČ. Izvajajo ljudsko glasbo slovenskih detel. Njihovi tivahni nastopi pritegnejo precej poslušalcev. Ime so si dali po ljudskem reklu« Tako se mu godi kot trinajstemu prasetu«. Sami pravijo, da so le zbrali viie in jih sedaj igrajo. Na vasi ob njihovi glasbi rajajo, v mestu pa ploskajo. Na vasi se jim velikokrat zgodi, da jih po nastopu odpeljejo »na koline«, v vinsko klet, v »hram« in tam igrajo in se nasploh luštno imajo, v mestih pa razlagajo nadebudnim, kako se igra na ta hecna glasbila. Pogovarjali smo se s Trinajstoprasetarji o marsičem. In tole se je izcimilo: • Slovenska ljudska glasba naj bi Slovence ločila od ostalih. To naj bi bila tista srčika, na katero naj bi bili najbolj ponosni. Kaj mislite o tem? Čistost ljudske glasbe je predsodek tako kot trditev, da slovenščina nima psovk. Ljudska glasba ni tisto, kar bi ljudstva in ljudi med seboj ločevalo, ampak ravno obratno - jih združuje. Ljudska godba ni politika, ki vleče med ljudmi meje. ljudska glasba jih podira. Ljudje sprejmejo tisto, kar jim je všeč in to naprej prenašajo. Sama glasba je razcepljena tako kot jezik na narečja. To so nujne razlike, ki v mestih izginjajo. Vse viže, ki jih igramo, so nastale ali pa so se izoblikovale na Slovenskem. • To je glasba za ples, za zabavo, to je glasba, ob kateri se znoji. Kaj je tisto, kar vasje navdušilo za to veselo glasbo? Ko te enkrat zagrabi, ne misliš več na to, kje si ali s kom in tudi ne misliš več na vrednotenje in uradna mnenja. Ta več pokvarijo kot ne. Na Zahodu in Vzhodu so imeli pravo sistematsko folk-gibanje, ki je sicer populariziralo ljudsko glasbo, vendar je obenem tudi marsiikaj pokvarilo. • Narodno-zabavna glasba? To ni isto, vendar je narodno-zabavna glasba prinesla nesproščenost, kar z ljudsko glasbo res nima nikakršne zveze. Potem temelji na dveh ritmih - polka, valček. Predvsem pa soji mediji omogočili prodor in še kupček slabosti ima - od omlednih in osladnih besedil dalje... Škoda besed. 0 Kako potem ločiti vižo, ki je na primer nastala lani, pa ima v sebi več ljudskega kot pa neka druga, več in kot trideset let stara? Tu se zanašamo na občutek. Družimo se z ljudskimi godci, se pogovarjamo z ljudmi in igramo. Tako tudi nastaja naš POGOVOR program, ki ga stalno preverjamo in razširjamo. Viže pa kljub vsemu ne godemo čisto tako, kot piše v etnomuzikoloških spisih, ampak jih prilagajamo sebi in publiki, saj ljudska glasba ni, kot smo že povedali, čista. Pri izvajanju nas dostikrat moti naše glasbeno znanje, ki običajno poenostavlja stvari. Zato se poskušamo čimbolj približati temu pristnemu občutku, zakaj igrati in komu igrati, tistemu, kar tako občudujemo pri vseh ljudskih godcih. # Kaj pa etnomuzikologija? Etnomuzikologija je znanost in mora biti precizna in natančna, ta odlika je hvalevredna. Seveda mi tudi črpamo iz te literature. Vendar vseeno živ nastop ni znanost. Ljudska glasba je vedno imela funkcijo, nek razlog, zaradi katerega je. In del te ljudske glasbe, katero igramo tudi mi, je namenjen zabavi, plesu in »žuru«. Večina zanimanja za ljudskost je bila dosedaj usmerjena predvsem v besedila. Melodije so bile (npr. Štrekelj) zelo redko zapisane. Zdi se, kot da je viža tako nepomembna, ali pa obratno, tako znana, da se vsak takoj, ko vidi kitice, spomni na melodijo. Predvsem instrumentalna glasba je bila zelo zanemarjena. • Kaj pa resna glasba? Danes je resna glasba, ki jo običajno slišimo v programih, tista, ki je v večini primerov starejša in je nastala dosti prej kot te viže, ki jih mi izvajamo. • Vendar ljudje mislijo drugače... Trinajsto prase: »Ljudska glasba ljudi ne ločuje, ampak povezuje.« Če zanemarimo snobizem, ki ga je v resni glasbi precej, ti ljudje prisegajo na zelo staro glasbo, mi smo dosti bolj moderni. • Ste že razmišljali o tem, da bi te pesmi posneli? Zaenkrat igramo zase in za ljudi. Zavedamo se sicer, da so posnetki pomembni zaradi dokumentacije, vendar nas to zaenkrat ne zanima. Če pa bi se že želeli predstaviti na ta način, bi posneli živ nastop s publiko in z vsem tem, zaradi česar nam je to, kar počnemo, ljubo. • Kaj hi radi počeli? Kaj je vaš cilj? Radi bi, da bi ta glasba dosegla spet tisto, kar je bila, da bi postala spontana, da bi ljudje plesali in se veselili. Saj v slovenski ljudski glasbi preveč cenijo žalost in tragičnost in pozabljajo na to drugo plat -veselje in zabavo. Verjetno bi ljudje plesali ob tej glasbi, če bi še znali. • Kaj če bi uvedli v šole, recimo... učenje ljudskih plesov? Bi to kaj pomagalo? Verjetno ne, mogoče bi le z manj odpora zaplesali na to glasbo. Mogoče bi bilo pametno uvesti tako kot nekoč, predmet Domoznanstvo, s poudarkom na ljudskem izročilu, čeprav trstenke na zidu ne pomagajo kaj dosti. 0 Kakšen program hi sestavili za svojo Evropsko turnejo? Kot smo že povedali, smatramo, da ljudska glasba ljudi druži in zato bi zaigrali svoj program, ki je vsebinsko podoben in prepoznaven vsem ljudem. V ljudski glasbi lahko najdemo korenine vsem ostalim glasbenim zvrstem. Danes so večje razlike med generacijami kot med narodi. Rezijanske so pravi punk, na primer. In takih primerov bi lahko našli še precej. In iz takih viž, ki jih igrajo na slovenskem prostoru, sestavljamo naš program, tako za Balkan kot za Evropo. • Odzivnost na vaših nastopih je presenetljiva. Kaj mislite, daje tisto, kar privlači poslušalce? Gre predvsem za vprašanje komunikacije. In to spontane komunikacije. V modernih časih je ta stik obremenjen in izkrivljen ter povzroča nerazumevanje. Želimo si, da bi s to glasbo ustvarili spontano komunikacijo in dali vedeti ljudem, da to lahko počne vsak, da ne gre pri tej glasbi za nikakršno ekskluzivnost, da gre za njihovo godbo, ki se jo spominjajo iz otroštva, morda celo iz neke pravljice. Oštarije so nam zapirali drugo za drugo. Jutro se je približevalo z neznansko naglico, čeprav ga ni bilo še od nikoder. Ah, pa še toliko smo si imeli za povedat... Kaj hočemo? Torej ostane vam, da nadaljujete, prisluhnete, zarajate, vprašate... Jani Kovačič JOKAJOČI LEV ZIMBABVVEJA THOMAS MAPFUMO Nekaj ključnih osebnosti je bistveno zaznamovalo sodobno afriško popularno glasbo v njenih planetarnih razsežnostih, še preden je postala širše zanimiva svetovni glasbeni industriji; in le-ti bolj ali manj uspešno vztrajajo v ospredju glasbenega dogajanja še danes. Prihajajo iz različnih geografsko-kulturnih okolij in prav zato zarisujejo pravo zvočno mavrico na zemljevid današnjega poznavanja tamkajšnje glasbene kulture. Tu so Južnoafričani Hugh Masekela in Miriam Makeba ter do določene mere Dollar Brand, danes bolj znan kot Abdullah Ibrahim, ki so - prisiljeni v emigracijo - med prvimi, pred tridesetimi in več leti, pričeli utrjevati pozicije afriške popularne glasbe v zavesti evroameriške glasbene javnosti. Tu je Nigerijec Fela Anikulapu Kuti, ki jim je kmalu sledil v teh prebojih; tu je po svojem vplivu na samo preoblikovanje afriške glasbene produkcije v sodobno množično glasbo nadvse pomemben Franco, legendarni, pred slabim letom dni preminuli zairski zvezdnik; in ne nazadnje - v ta ozek, a pomemben krog bi verjetno znali vriniti še koga - tu je Thomas Mapfumo, Zimbabvejec, ki pomeni enega ključnih členov pri vstopu v še vedno aktualno obdobje ekspanzije afriškega etno-popa. Thomas Mapfumo je še danes v svetu najbolj znan zimbabvejski glasbenik, pa tudi v domovini še vedno uživa položaj osrednje zvezde tamkajšnje popularnoglasbene scene, čeprav ne manjka bolj ali manj prepričljivih ponudnikov zimbabvejskega etno-popa, ki zaradi uspeha v Angliji in širše ter zaradi v Evropi izdanih Ip-jev tudi doma veljajo za pomembne zvezdnike. Ne pozabimo: tu so najprej The Bhundu Boys in njim na angleškem prizorišču že kar ob bok postavljeni The Four Brothers; malo manj znani v svetu, pa zato trdno zasidrani v domovini The Real Sounds; pa Jonas Moyo, nekdaj vodja odličnih De vera Ngvvena, in Lovemore Majaivana; ne nazadnje pa strmo se vzpenjajoči novi zvezdnik zimbabvejskega in tudi že londonskega prizorišča John Chibadura. Vendar pa je glasbena zgodovina vseh teh še prekratka, da bi se vpisali med legendarne kreatorje sodobne glasbene zavesti o pomenu afriškega etno-popa. Ker za vse tiste, npr. za The Real Sounds, ki se lahko pohvalijo z daljšim glasbenim stažem, velja, da so se iz domovine umaknili v kritičnem, težavnem obdobju pred zimbabvejsko neodvisnostjo, večina ostalih pa je bila med bojem proti kolonialnemu režimu še premlada, da bi le-ta lahko kakorkoli vplival na njihov glasbeni profil, ostaja Thomas Mapfumo že zaradi tega nedosegljiva glasbena IZ AFRIKE Thomas Mapfumo je še danes najbolj znan zimbabvejski glasbenik posebnost. Relativno uspešen glasbenik iz kolonialnega obdobja je svojo popularnost postavil v službo boja za neodvisnost, ki je bil zanj predvsem boj za pravičnost, »chimurenga for justice« (kot je med drugim tudi naslovljena ena njegovih odmevnejših velikih plošč), in si že v času pred izborjeno neodvisnostjo zaradi tega pridobil nacionalno in internacionalno slavo. S svojim velikim stadionskim koncertom v Harareju je nato obeležil sam dan razglasitve neodvisnega Zimbabveja - in se od tega dne naprej s svojo glasbo, slavo in vplivom ponovno postavil v boj proti krivicam, enostranostim, korupciji in privilegijem novih oblastnikov; in tako vse do današnjih dni (zato se njegova prav sveža, letos izdana plošča in hit z nje imenujeta »Corruption«), V kritičnih razsežnostih svojega početja se je nedvomno približal socialnim in moralnim razsežnostim ustvarjalnosti Fele Anikulapu Kutija, vendar pa je glasbeno vpet v povsem drugačen, prepoznaven avtorski izraz, ki ob zgodnji izkušnji z zahodno pop glasbo šestdesetih nedvomno veliko dolguje domači mbira tradiciji plemena Shona ter svojskemu, zelo osebnemu doživljanju reggae glasbe z Jamajke - glasbe, za katero je sam trdno prepričan, da je izvorno tako ali tako afriška. Thomas Mapfumo je bil rojen leta 1945 v Zimbabveju, seveda v takratni britanski koloniji Rodeziji, v kraju Marondera - kraju, ki se potem opevan pogosto pojavlja v njegovih skladbah vse do današnjih dni. Mladost je preživel pri starih starših, v skupnosti plemena Shona, katerega jezik je tudi njegov materin jezik in v tem so tudi besedila velike večine njegovih skladb zrelega obdobja. Tako za razliko od mnogih mlajših predstavnikov zimbabvejskega glasbenega življenja nosi s seboj globoko izkušnjo tradicionalnega podeželskega življenja, znotraj nje pa tudi izkušnjo prvih srečanj z glasbo, ki je bila seveda tradicionalno bobnanje in mbira glasba - glasba za zimbabvejsko varianto palčnega klavirja, s katerim se spremlja pevec ali pevka, medtem ko ji bobni pogosto pomagajo z ritmom. K zgodnjim izkušnjam velja dodati še cerkveno - njegova starša sta bila namreč cerkvena uslužbenca in sta se zato precej selila, mali Thomas pa se jima je pridružil šele z desetimi leti - in pa šolsko: Mapfumo si je vso svojo mladost prizadeval, da bi se izšolal, zaradi tega je preživel nekaj časa celo v Zambiji, poskušal se je tudi z različnimi dopisnimi kurzi in podobnim, a mu njegovo materialno stanje ni dovoljevalo takšnih stroškov. Kot kažejo njegovi intervjuji in pa besedila nekaterih skladb, je občutek neizobraženosti in s tem blokiranosti v socialni promociji ostal njegova neizživeta travma tudi potem, ko je izkoristil priložnost za takšno promocijo, ki mu jo je omogočil ustvarjalen uspeh. »Nisem prepričan, kdaj se je pričela moja glasbena kariera,« pravi sam venem izmed nam dostopnih intervjujev. »Mislim pa, da je to nekaj, kar sem dobil že pri starih starših. V Maronderi je moj ded prirejal številne zabave in vsaka takšna zabava je pomenila celonočno bobnanje. Zares sem prepričan, da vse skupaj izvira prav od tam. Tudi moja mati je dober glasbenik. Zelo dobro poje in pleše - še posebej po nekaj požirkih. Prav v Maronderi je bilo, ko sem se prvič zavedel, da imam bobnanje zares rad. V Mabvukuju, kjer sem po desetem letu živel s starši, pa sem pričel hoditi na koncerte skupine, ki so igrale v dvorani lokalne skupnosti. The Crooner, The Cool Four, The Capital City Dixies in The De Black Evening Follies - to so bile nekatere danes že pozabljene skupine iz tistega časa. Po takšnem koncertu sem navadno odšel domov in posnemal petje, ki sem ga ta večer slišal. Te skupine so bile predvsem pevski kvarteti z enim ali največ z dvema spremljevalnima instrumentoma, navadno je bil to bendžo ali pa kitara. Zato ni čudno, da se mi je še kot mulotu kmalu zdela odlična ideja, da bi si sam naredil bendžo. Na tem bendžu lastne izdelave sem nato pričel skrivaj igrati za hišo, v kopalnici, a to ni trajalo dolgo. Zasačil me je oče, ki je bil do takšnih zadev zelo nepopustljiv, saj je bil prepričan, da se s tem ukvarjajo samo potepuhi in falotje. Toda očetova strogost me ni odvrnila od tega, da bi bil glasbenik. Prav takrat se zavestno pričenja moja glasbena kariera.« (nadaljevanje prihodnjič) Zoran Pistotnik Sonic Youth SONIC YOUTH NA OBISKU! ¥iteška dvorana Kriiank se je spremenila v ogromno garderobo. Okoli mize, na kateri je vzorno pripravljena hrana za nastopajoče, sedijo vsi štirje Člani Sonic Youth. Kim, Steve, Thurston, Lee se pri odgovorih dopolnjujejo, hecajo..., si izmišljajo stvari, so resni, ko govorijo neumnosti, se smejijo, ko razlagajo resne zadeve... Zafrkancija, preivekovanje hrane - veliko sadja, fotografiranje. Uher dela. ► V: Začeli ste izdajati za založb« Geffen. Ste mogoče zato na novi plošči Goo še bolj ostri, še bolj kitarski. Kot bi hoteli pokazati, da ste še vedno neodvisni. SY 1: Mislim, daje zdaj produkcija boljša. Več denarja, več rock’n’rolla. SY 2: Bolj ko postajamo stari, bolj postajamo umazani. ► V: Se vam zdi, da postajate nekakšen ramones-ovski bend, ki igra skozi leta podobno glasbo, pri tem pa ostaja še vedno ustvaijalen in zanimiv? SY: Romanesi so nekako ujeti v eni smeri, v enem razpoloženju, feelingu. Mi jih imamo veliko in še večjih bo prišlo. Eno in isto nas dolgočasi. Ramonesi so nam seveda všeč, ne razumi me napak. ► V: Kako gledate na svoje začetke? Nocoj ste igrali Counfusion is Sex. Kakšna se vam zdi danes ta plošča? SY: Ker smo ploščo Confusion is Sex posneli in producirali praktično brez denarja, v enem šusu, to ne pomeni, da je plošča slabša od Goo ali da smo bili na zadnjem snemanju kaj na boljšem ali da SY: Mislim, da gre bolj za boj ameriških črncev s sistemom in ne za boj med črnimi in belimi... Reagan, Bush, vsi ti politiki skrbijo samo za bogataše, za srednji in visoki sloj bele Amerike. nam je bilo kaj lažje. In sploh: Confusion is Sex je odlična zadeva. Se danes rečem - unaanu, kadarkoli jo slišim. ► V: Torej vas še vedno vznemirja trash rock'n'roll, kakršnega igrajo skupine, kot na primer Kabes in Toyland? SY: To je pravi rock’n’roll. Vse ostalo je pop, tehno. ne vem. MTV zvok. Duh in energija rock’n’rolla sta se izgubila. Črnce pa puščajo bolj in bolj ob strani, jih potiskajo v ozadje. Dejansko jim gre vse slabše. Edini možni način, da se temu uprejo, je v skupnosti, enotnosti, v boju. Sploh prvič so črnci - mladi črnci, pokazali nekaj ponosa. In to prav skozi rap. ► V: Ste v splošnem zadovoljni s svojo zadnjo ploščo? SY: Zaenkrat še. Naslednja bo drugačna. Takoj, ko nekaj naredimo, gremo naprej. ► V: Kaj pa pop core, vsa ta popularna scena okoli Red Hot Chilli Peppers in Faith No More...? SY: Pop corn? Ja, to je nek poseben stil. To zdaj posluša veliko ljudi, tudi v Ameriki. Saj je po svoje zabaven, a nas ne zanima preveč. Rap je veliko boljši pa funk in... ► V:Na Goo, v skladbi Kool Thing sodeluje tudi rapper Chuck D. Kako vi sami vidite to situacijo, ta boj med črnimi in belimi, rasizem...? ► V: Kaj pomeni za vas Geffen? SY: Precej. Na primer to, da bo plošča Goo izšla pri Jugotonu, dajo bo poslušalo več ljudi, da si lahko pomagaš z dobro mrežo prodajaln... Prideš v neko mesto, tam igraš, nato pa ugotoviš, da v tamkajšnjih trgovinah nimajo tvojih plošč... ► V: Ali na vas zdaj pritiskajo, da bi bili bolj komercialni? SY: Najbrž že poskušajo. Pa jih ne poslušamo, saj vemo, kaj hočemo. Pogodba nam omogoča popolno kontrolo nad našimi ploščami. Naš cilj ni bil postati del velike založbe. Ta prehod je nekako logičen. Pri neodvisnih lahko začneš po določenem času stagnirati. ► V: Kako, da niste nastopili na festivalu v Readingu? SY: Povabili so nas, pa smo jih odslovili. Nočemo igrati na tako velikih zabavah, festivalih, še posebej ne v Angliji, kjer jih vodi nekaj retardirancev. Nasploh nas festivali ne zanimajo prav preveč. Tam je prostor prevelik, nas pa zanima zvok, ki ga lahko dobiš samo v manjših dvoranah, ki jih lahko z njim zapolniš. ► V: Nocoj ste imeli na Kool Thing nekaj težav s strunami? SY: To je del nastopa, del koncerta. To dela žive nastope zanimive. Nikoli ne delamo istih stvari v istem zaporedju... improviziramo, spreminjamo... Ti veliki Corporation tipi hočejo vse točno vedeti. Na primer, Paul McCartney ima nastop naštudiran do sekunde natančno. ► V: Itral sem dnevnik vaše turneje. Kakšen vpliv imajo na vašo glasbo droge pa alkohol? SY: Nobenega. Ne pijemo veliko alkohola in ne uživamo veliko drog. ► V: Torej je adrenalin najboljša droga? SY: Ja, najbrž, pa tudi smrdi. ► V: Vas mediji, vsi ti ljudje okoli vas, živcirajo? SY: Ne še! Včasih so stvari, ki jih nočeš razlagati, o njih nočeš govoriti, toda to je del vsega... ► V: Amerika ima dobro glasbo, Anglija pa dela s svojimi mediji iz glasbe - slabe - velik posel. SX: Angleži te proglasijo za zvezdo že po drugem nastopu, začnejo gledati tvojo frizuro... Ameriški bendi začnejo delati, ker hočejo igrati, nastopati, igrati glasbo, v Angliji pa hočejo predvsem priti na naslovnico NME-ja, imeti hit ploščo in zaslužiti denar. V Ameriki moraš prekleto delati, če hočeš uspeti. Nihče ti ne bo pomagal, te postavljal na oder, te vozil naokoli. Vse moraš narediti sam. ► V: Si predstavljate, da boste čez dvajset let še vedno nastopali? SY: Dvomim. Bili bi del revivala, nostalgije. To pa nikakor ni dobro. Maijan Novak (RADIO ŠTUDENT 1990) POGOVOR Utrujeni nastop redskupino Sonic Youth v Križankah Babes in Toyland sestavljajo tri dekleta, ki so v svojih pisanih oblačilih odtrgane podobno kakor Lunachicks, toda tudi ostre, razbijaške in nevrotične kakor Frightvvig (še dva ženska ameriška underground benda). Po nastopu so pustile vtis, da jim malo več tempa (posebej bobnarki) ne bi škodilo, ker bi pesmi bile bolj kohezivne in bi bolje pokazale svoje jedro. Njihova glasba ni nič pretencioznega in revolucionarnega, ampak predvsem zanimiva in simpatična, ker gre za dekleta današnjega časa, ki ne »čakajo princa na belem konju«, ampak same iščejo in osvajajo njihovo ljubezen. Ta dekleta ne igrajo popa, te fabricirane iluzije želenega načina življenja, ampak šibajo rock kot projekcijo resničnega življenja in kot srdito osvobajanje, beg od njega. In zdaj, ladies and gentlemen - SONIC YOUTH. To neprestano Thurstonovo ponavljanje »ladies and gentlemen« je ob stalnem menjavanju kitar povzročilo nepotrebne pavze, slabo slišni vokali (posebno Kim) pa so še pripomogli h koncertu Sonic Youth, ki ni dosegel pričakovanj. Ni imel tiste ekstatičnosti, moči in toka, od česar te dobesedno skelijo zobje, kadar ješ preveč sladkarij. Vse to je bilo namreč prisotno na njihovem lanskem koncertu na Dunaju, ki so ga odigrali v enem šusu in je bil skoraj v celoti sestavljen iz materiala z njihove najbolj zrele, najbolj rokerske in najbolj koncizne plošče Daydream Nation. Tokrat v križankah ni vse teklo tako gladko, koncert je imel viške in padce, premore, čutila se je utrujenost in rahla živčnost, pa čeprav je bil koncert sestavljen iz najboljših pesmi z zadnjih treh albumov, uvodne Tom Violence ter s poudarkom na ploščah Sister in Goo. Toda kljub pomanjkanju sproščenosti in ležernosti so bili v Križankah prisotni ljudje priča oblikovanju kreativnega procesa cele palete tonov, hrupa, škripanja in celotne kitarske zvočnosti, kakršno dobro poznamo s plošč Sonic Youth. Da se razumemo-tokratni nastop Sonic Youth ni bil slab, bil je dober, celo zelo dober in sprejemljiv, toda od te skupine enostavno pričakujem popolnost, saj so take kriterije sebi sami postavili. In konec koncev gre pri njihovi glasbi morda za najbolj fascinantno, inventivno in kreativno rock glasbo od časov, ko je nekdo v pečini trikrat zaploskal. Aleksander Dragaš Sonic youth Goo o sem pisal oceno predzadnje dvojne plošče Sonic Youth - Daydream Nation, sem trdil, da so Sonic Youth posneli skoraj popolno ploščo, na kateri so v svoji poetiki dosegli vrh kompleksnosti glasbenega izraza, obenem pa so ostali rokersko enostavni in neposredni. Plošča Goo, ki naj bi izšla tudi pri Jugotonu, je tudi prva za večjo založbo in predstavlja prestop skupine iz undergrounda na obrobje sodobnega rokovskega dogajanja. Sonic Youth s tem niso ničesar izgubili, ampak so kvečjemu pridobili dostop do več ušes številčnejšega občinstva, pri čemer so ohranili vse značilnosti svojega početja. Toda ne morem se znebiti občutka, daje plošča Goo v dobri meri obrušena tistih najbolj grobih zvočnih diverzij Sonic Youth, ki bi preprečevale sprejemljivost njihove glasbe pri konvencionalnejšem občinstvu. Hrup, disonance in škripanje kitar so na Goo sicer prisotni, vendar bodisi potisnjeni v varno ozadje bodisi prisotni v drobcih, ki bistveno ne zmotijo toka pesmi. Vse to pomeni, da je plošča skrbneje producirana po standardih velikih založb, obenem pa tokrat sama skupina ni imela prstov pri produkciji, kar je bilo značilno za njihove prejšnje plošče. Pri tem je najbolj fascinantno dejstvo, da kljub bolj umirjenim, manj bruhajočim in manj neposredno udarnim pesmim plošča Goo dodobra predstavlja glasbeno identiteto in poetiko skupine. Resnici na ljubo je ta res malo obrušena in ukročena, v isti sapi pa pušča vtis, kakor daje skupina na svoji prvi plošči za večjo založbo poskušala kondenzirati temeljne lastnosti svojega početja - od rokovske neposrednosti, senzibilnosti in (prikrite) zvočne izzivalnosti do jasne zavesti, da koordinate življenja sestavlja na eni strani zavedanje (družbene) realnosti, na drugi pa odnos med spoloma oziroma inkliniranost k drugemu (zato tudi »gostovanje« seksističnega raperja Chuck Dja v eni pesmi). Plošča Goo je torej zrela plošče zrele skupine, ustvarjalno nič novega in posebnega, nič takšnega, kar pri Sonic Youth ne bi že poznali, predstavlja pa prav takšno uživanje v njihovi poetiki in kvaliteto, kakršno od njih lahko pričakujemo. Vprašanje je le, kako pri Maijan Ogrinc k 1 570U \ lAI MT£*'S I it VVAS AU J vJHlRL^lNP, HEAT, AND IN A W£tK MU£P W PARfNTS ANO Hit IME k P.OA V. PRIŽGI, UŽIVAJ, UGASNI ROCK GLASBA MED MAMILI IN USTVARJALNOSTJO Raziskava o subkulturi izhaja iz predpostavke, da vsako subkulturo sestavljajo številni elementi, katerih končna vsota je »slog«. K njim sodijo zunanji elementi pojavnosti, duhovna plat specifične skupine, njena nagnjenja in odpori, izpeljani obredi obnašanja, besednjak izražanja itd. Ker pa so mladinske subkulture največkrat neločljivo povezane z različnimi vrstami rokovske in popularne glasbe ter se oblikujejo v okviru glasbenih skupin, klubov in drugih centrov zbiranja, seveda k slogu sodi tudi glasba. Gibanje hipijev v San Franciscu, na primer, je sestavljalo veliko različnih elementov, med katerimi je treba kot kamenčke v mozaiku upoštevati naslednje (seveda glede na temo »glasba kot mamilo«): 1. družbena nelagodnost dela ameriške inteligence, 2. podatki o raziskavi ustvarjalnosti, 3. mamilo LSD, 4. umetniška tradicija od romantike prek surrealizma in gibanja beata do psihedelične umetnosti in jazza, 5. omasovljenje, komercializacija in kriminalizacija subkulture. Tako začenja svoj referat muzikologinja Alenka Barber Keršovan, vodja organizacije za raziskavo popularne glasbe v Hamburgu, in ga sklene s temi dognanji: 1. Psihedelična glasba in LSD sta bila prvotno v subkulturi med seboj tesno povezana. Glasbeniki so svoje skladbe ustvarjali pod vplivom halucinogenih sredstev, pod vplivom droge so si prizadevali najti svojim doživetjem odgovarjajoče oblike izraza, tematizirali so svoje opojne izkušnje in jih posredovali občinstvu, ki je bilo tudi samo drogirano ali vsaj seznanjeno z doživljanjem droge. Izgleda, daje med kulturnimi izraznimi oblikami in mamili obstajala afiniteta, ki je bila v rock glasbi nekaj časa močno prisotna. Tako lahko poleg acida in LSD najdemo še druge povezave med glasbenimi zvrstmi in mamili. Amfetamin, kije od leta 1964 prepovedan, seje na glasbeni sceni širil pod imenom »speed« in dal ime slogovni usmeritvi, znani kot speed metal. Podobno je bila ganja oziroma marihuana povezana z reggaejem... V 80. letih pričenjajo glasbeniki vse bolj opuščati mamila, pa tudi ekstatičnih poslušalcev - oboževalcev je vedno manj. 2. Mamila, glasba, plakati, svetlobni in drugi medijski efekti v predstavah so gibanju hipijev rabili kot sredstva za širjenje zavesti. Te psihološke, afektivne in spoznavne reakcije so podprli z živopisnimi halucinacijami, prostovoljnim razosebljanjem in s spremembami v doživljanju časa in prostora, s čimer so se želeli povzpeti v višje sfere bivanja. Takšno izbiro različnih sredstev za doseganje enakih ciljev lahko psihološko utemeljimo, do zadovoljitve določene potrebe se namreč lahko pride po različnih poteh. Potemtakem medijska glasba s svojo nekonkretnostjo pravzaprav v človeku ne more izzvati čustev, ki jih ne povzroči obenem še kakšno drugo gibalo. 3. Širjenje zavesti ni enostavna reakcija na določeno draž, ampak komplesno doživljanje. Tako kot je doživljanje glasbe odvisno od različnih faktorjev, je farmacevtsko delovanje psihedeličnih mamil del zamotane soigre kemičnih lastnosti mamila, psihičnega in fizičnega ustroja tistega, ki jih jemlje, ter njegovih pričakovanj, kulturnega in socialnega okolja, v katerem jih uživa. V uživanju psihedelične glasbe pa seje treba uriti. Le tisti namreč, ki je svoj slušni čut na primeren način izuril, se lahko prepusti sinestetskemu slušnemu doživetju. Niti mamilo niti glasba ne moreta novih reči izzvati iz niča, ne ustvarjata nobenega duševnega stanja in ne moreta duševnosti pripojiti nečesa, česar nima. Ustvarjata edino notranje pogoje, da tisto, kar je v človeku že latentno, lahko intenzivneje privre na dan. LSD na primer razkraja tista opažanja, ki jih posreduje socialni raster, in deluje kot nekak ključ, ki živčni sistem razrešuje običajnih modelov... 4. Med hipijevskim gibanjem se je ponavljal znani scenarij borbe zoper mamila. Začel se je vedno takrat, ko je potrošnja mamil postajala množična. Kot primer za podoben scenarij lahko v zgodovini rabi uživanje kave in tobaka v Evropi. Ti »medicinsko vsestransko učinkoviti« sredstvi sta se najprej uveljavili kot modna užitka na evropskih dvorih. Ko pa sta se v 16. in 17. stoletju razširili in postali popularni med množicami, je prišlo do kampanje in brutalnih represij proti njunemu uživanju, v nekaterih deželah celo do smrtne kazni. Nasprotniki kave so se sklicevali na zdravstvene pomisleke, vendar so bili pravi vzroki gospodarske narave, predvsem pa jim je botrovala domneva, da so kavarne »središče svobodomiselnosti in političnega rovarjenja«. Ta bojazen ni bila zvita iz trte, ker so se ob kavi ne le sklepale kupčije, temveč so se tudi izmenjavale informacije in širile revolucionarne ideje. Vladarje razširjenost kave tesno povezoval z vzponom liberalizma in demokracije. V zunajevropskih kulturah so rabo mamil pogosto enačili z verovanjem. Tudi Platon je menil, daje ekstaza pot k spoznavanju resnice: apoliničnost in dionizičnost sta bili v antiki uravnoteženi in v kulturnem smislu legitimni. Z razvojem čedalje strožje racionalnosti v svetovnih nazorih se je krčila spoznavna vrednost omame. Mamila, ki povzročajo omejevanje volje in zameglitev jasnega mišljenja, spravljajo v nevarnost družbeni konsenz o resničnosti in s tem samo družbo. V središču drogam naklonjene umetniške scene San Francisca so bili ustvarjalni posamezniki, ki so se (kot mnogi umetniki pred njimi) posluževali pomagal, da bi prišli do resničnega spoznanja. Če bi ostala pri ustvarjalni manjšini, bi uporaba LSD najbrž ne izzvala nasprotovanj. Množična raba pa je trčila ob vojaška in znanstvena načela, pa tudi ob moralna načela večine umetnikov, pri čemer je zginila demarkacijska črta med boemskim obnašanjem in iztirjenostjo. Dosedanje ugotovitve potrjujejo znane psihosomatske reakcije na medij glasbe, ki jih uspešno uporablja tudi glasbena terapija. Glasba vsebuje nekaj činiteljev, ki bi jih lahko smatrali za povzročitelje omamnih doživljanj. Tako lahko glasbene subkulture veljajo za deviantne in so včasih izpostavljene represijskim ukrepom tako kot narkomanske subkulture. TODA ALI LAHKO VSA TA ZNAMENJA POMENIJO, DA JE GLASBA SAMA PO SEBI MAMILO? Prvi odgovor na to vprašanje se ponuja v razlagi izraza »droga«. »Droga« (»Drog« - srednjevisoko nemško, dry - angleško: pomeni »suh«) v zdravniškem strokovnem slovarju pomeni »preparat rastlinskega ali živalskega izvora (posušene rastline), ki rabi kot zdravilo: v novejšem času tudi kemično čisto zdravilo« - Duden, 1979. Gre torej za snovno substanco, w: ki je ne moremo vzporejati z nesnovnim bistvom glasbe, pa tudi ne z intoksikacijo, torej s stanjem vzburjenosti ali razigranosti zunaj lastne kontrole, ki se na pojmovanje glasbe ne da prenesti. Povezovanje ima namreč pejorativno vrednotenje takrat, kadar kulturni fenomen patologizira oziroma kriminalizira. Ustvarjalnost, (duševna) bolezen in iztirjenost se namreč nevarno dotikajo, saj označujejo tri različne oblike nekonformnosti glede na navidezno normalnost moralne večine. Tako so na primer pod aspektom »genialnost in norost« ustvarjalnost obravnavali v deželah realnega socializma, kjer so disidente »zdravili« v psihiatričnih klinikah. V slučaju tarantizma so krščanstvu tuje kulturne oblike in zaklinjanja razlagali kot simptome duševne bolezni. Goetheje imenoval klasično za zdravo in romantično za bolno, Hanslick pa je čustvenost v glasbi označil za patološko. Tudi v popularni glasbi govorimo o »histeričnih Presleyevih oboževalcih (pravzaprav oboževalkah), o beatlomaniji, o vročici sobotne noči, kot bi šlo za bolezni. V zvezi s takimi kulturnimi pojavi se pojem »patološkega« povezuje v prvi vrsti z estetskim sramotenjem, ki je pogosto povezano z odklonilnim odnosom do določenih socialnih skupin. Tako se je na primer v 30. letih uveljavil stereotip, po katerem je glasba afroameriškega izvora veljala za mamilo, jazzovska glasba pa za največjo ameriško uničevalko razuma... Takšna natolcevanja so na primer tudi »mladinska kultura je nov opij za mladostnike« ali »popularna kultura je opij za narod«... Poleg patologiziranja nekega kulturnega vedenja pomeni enačenje glasbe z mamili hkrati njeno kriminaliziranje. V definicijo o drogah so se vrinile sestavine, ki poleg kemijskih in medicinskih aspektov zadevajo tudi kulturne, socialne, ekonomske in pravne. Med temi je najpomembnejše, da vsaka družba na znana mamila gleda prizadeto, nikdar jih ne vrednoti nevtralno: ali jih trpi ali tabuizira, ena jih ima za legalna, druga spet za nelegalna. Vsaka subkultura je poskus, obstoječe socialne ali družbenopolitične probleme rešiti na imaginaren, torej kulturen način. Je torej simboličen izziv simboličnemu redu. Da bi izzivala, subkultura pervertira obstoječo vrednostno zgradbo. Tako je LSD hipijem pomenil protest, rock plakat glasbo, glasba ustvarjalnost, to pa so enačili z vplivom LSD na širjenje zavesti. Če tako karikiranje kulturnih samoumevnosti in ritualnih zakonov enačimo s pojmom »droga« in s tem z mržnjo do potencialno ilegalnega, porinemo nek kulturni fenomen v sfero, ki ne podleže estetskim merilom in VAJE V SLOGU družbenokulturnim predpostavkom, temveč ekonomskim in davčnim določbam, samovolji političnih struktur in pravni službi. S tem pa postane raba zunajestetskih sankcij in represivnih meril zakonita žal tudi tam, kjer se kakšna glasbena struktura ne veže na uživanje mamil, kot je bil to slučaj pri prepovedi jazza v tretjem rajhu, beata v Demokratični republiki Nemčiji, punka na Češkem in Slovaškem in še kje... Raziskovalci mamil, ki iščejo povezavo med temi in med socialnim, kulturnim, verskim ali zdravstvenim stanjem, uporabljajo isto definicijo. Omamljenosti, zasvojenosti ali odvisnosti, ki nastajajo brez vpliva mamil, recimo ob ritmični glasbi in gibanju, sploh ne upoštevajo. To ločenost različnih doživljanj omame lahko utemeljimo. Ker nekatera početja, ki se stalno ponavljajo, postanejo navada in prav lahko prerastejo v notranjo prisilo, se lahko v bistvu vsako človekovo nagnenje - tudi glasbena usmerjenost - izrodi v zasvojenost. Ta strast pa ni lastnost kateregakoli mamila, ampak je znak določenega vedenja: pomislimo na primer na požrešnost, shujševalno strast, samomorilski nagon, versko blaznost ali deloholizem... Podatki raziskave o sprejemljivosti dajejo slutiti, da sodi »glasbena zasvojenost« v prvi vrsti na duhovno oziroma socialno področje. V zrelejši dobi namreč doza ne narašča, ampak se manjša. Poleg tega moramo omeniti, da ima večina mladostnikov udeležbo v eni od subkultur le za eno od mnogih svojih udejstvovanj. Po določenem času, ki ga prebijejo v enklavi alternativnih vrednot, se brez težav spet uvrstijo v družbo, medtem ko se tistim, ki so zasvojeni z uživanjem mamil, to brez zdravniške pomoči le redko posreči. Vemo, da alkoholizem lahko povzroči delirium tremens, demencio praecox, amnezijo, epilepsijo, jetrno cirozo, patološko lažnivost, bolestno ljubosumnost itd. Negativni vpliv heroina pa depresije, telesno propadanje, zastrupitve, kriminalno željo po mamilu, popoln razpad osebnosti. O takšnih in podobnih posledicah v zvezi z glasbo doslej ni bilo nobenih poročil ali celo dokazov. Nasprotno: menda imajo nekdanji glasbeni oboževalci svojo subkulturno zagledanost za pozitivno izkušnjo, ki je pozitivno vplivala na izgradnjo njihove osebnosti in jih duševno spodbujala. Na te predpostavke se navezujejo tudi različna izhodišča »alternativne« glasbene pedagogije in glasbene terapije, posebno v smislu ustvarjalnosti, »učenja v svobodi«. Lep primer ponuja hamburški projekt z naslovom Pusti tisočim kamnom, naj se kotalijo, v katerem poskušajo zasvojenim mladostnikom z aktivnim udejstvovanjem v rock glasbi pomagati k samostojnejšemu in odgovornejšemu delovanju, skratka ustvarjajo okvirne pogoje, v katerih se lahko ustvarjalnost, veselje, omama in pustolovščina uresničijo brez mamil in s socialne plati na sprejemljiv način. Enačenje glasbe (katere glasbe?) in mamil (katerega mamila?) lahko pripelje celo do absurda. Nemška zvezna vlada je izdelala nacionalni program za boj proti mamilom (1989), v katerem zvezno ministrstvo za mladino, družino, žene in zdravje svari pred mamili. Pojma »mamila« in »droge« sicer v njem ne enačijo z glasbo, kar pa ne izključuje negativnih učinkov do glasbenega udejstvovanja. Nekaj glavnih virov: G. Vogler, Rausch und Realitat, Drogen im Kulturvergleich (Koln, 1981) H. de la Motte-Haber, Musik - die Sprache der Gefiihle, Musik und Medizin (1982 S. Frith, Art into Pop (London, New York, 1987) P. D. Grushkin, The Art of Rock (New York, 1987) R. Flender& H. Rauhe, Popmusik (Darmstadt, 1989) H. Shapiro, Drugs & Rock’n’Roll (Dunaj, 1989) W Licenčni zameti Popolnoma nemogoče se je pregristi skozi vse kupe licenčnih izdaj, ki so pri naših založbah plošč izšle to poletje. Tako nas tokrat čaka le pretep s prvo skladovnico. Plošča Stili Gol The Blues britanskega hard & heavy kitarista Garya Moorea (Virgin-Jugoton) je srednje uspešen odziv na novi angleški boom bluesa po izidu izvrstne plošče Johna Lee Hookerja The Healer in ostaja kljub gostovanju eminentnih blues imen (tudi Alberta Kinga) in spogledovanju z njihovo godbo le klasičen primerek zablod britanskega blues rocka, ki se ga v štirinajstih dneh naveličaš. Podobno je razočarala Madonna s ploščo I’m Breathless (Sire - Jugoton), navezano na njeno vlogo v filmu Dick Tracy. Madonna žal nikdar ne bo nova Marilyn Monroe, kljub njenemu tokrat zelo očitnemu koketiranju z zaščitnimi znaki svete Marilyn. Njen glas je veliko prešibek. Druga liga. Nič kaj dosti bolj spodbuden ni Billy Idol in Charmed Life (Chrysalis -Jugoton). Billy Idol je še vedno drugorazredni lggy Pop, zdaj vedno bolj tudi drugorazredni Jim Morrison. Vsi potrošniki video rocka so ga seveda ob uspešnici Craddle of Love že zdavnaj pogoltnili in pokupili. Sicer pa seje tokrat zataknilo celo samemu Iggyu Popu, ki je z Brick By Brick (Virgin-Jugoton) izdal skrajno povprečno ploščo. Več o njej in najverjetneje s popolnoma drugega zornega kota (zanj bo poskrbel Mao) v naslednji številki revije. Toliko več hvale si zaslužijo Depeche Mode z Violatoijem (Mute - ZKP RTV LJB), novim izvrstnim primerkom njihovega morbidnega tehno pop minimalizma. Ne prezrite jih, kljub temu, da so v Angliji in vedno bolj tudi pri nas danes precej bolj odmevni kakšni Stone Roses (Silvertone-Jugoton). Ni mi jasno, kako lahko mladi Angleži padajo na tako prazen in neizrazit lokalni novopsihedelični dolgčas. Če že ne morete brez nove psihedelije, potem posežite vsaj po novih herojih Readinga Inspiral Carpets in njihovi plošči Life (Mute, v kratkem pa tudi ZKP RTV LJB), katerih v šestdeseta leta zazrti pop je vsaj retardirano privlačen in prijetno lepljiv. Za konec tokratne inventure še dve antologijski plošči. Zagrebški koncert Davida Bowieja je izzval vsaj izid njegovega obnovljenega legendarnega izdelka iz leta 1972 The Rise And The Fali of Ziggy Stardust (EMI - Jugoton). Ta je s svojo prvorazredno informacijo o vrhovih zgodnjega art rocka obvezen del vsake kolikor toliko resne zbirke plošč. Manj pozornosti si zaslužijo Ramonesi z Road To Ruin (Sire - Jugoton) iz leta 1978. Ta je namreč le njihova prehodna plošča na poti od njihovega zgodnjega protopunkovskega minimalizma k aranžmajsko bolj dodelani glasbi. Tako jo lahko pozdravimo le kot predhodnico ključnih izdaj iz zgodnjih let »brače« Ramones IZŠLO ] E (poleg nepozabne koncertne It’s Alive bi morala izložbe naših trgovin s ploščami ugledati vsaj še The End of Century s Philom Spectorjem kot producentom). Prvi kup je za nami. Podgana l)žo Senior Dobile jih v tujini Po poletni poplavi rapa, ki je v množičnih medijih zadušila kakršnokoli sled rokovske »kulture«, je končno pred vrati jesen. »Končno« zato, ker tu nimamo črncev in bi se ti lahko borili za svoje pravice; zato ostaja vprašanje, ali je v Evropi rap le modna muha, na mestu. V Sloveniji bo mogoče nanj odgovoril čas, na Nizozemskem pa so nanj odgovorili Urban Dance Squad. Njihov prvenec Mental Floss For The Globe je bil izdan še poleti, glasba sama pa je najboljša možna mešanica rapa in raznih rockovskih odtrganin. Frank Zappa v rap verziji? Kupite ploščo. Prav pred kratkim nam je založba Warner Brothers milostno omogočila nakup »Ritual De Lo Habitual«, tretji album skupine Jane’s Addiction. Kot pri prejšnji plošči, je bil spet problematičen ovitek, na katerem se je Perry Farrell, pevec in frontman skupine, znašel gol v objemu dveh prav tako golih žensk. V Ameriki, deželi moralne čistosti in nravnih vrlin, je risba povzročila tolikšno ogorčenje, da je distributerska hiša ovitek takoj umaknila, na novega pa smo čakali približno mesec dni le zato, da bi v evropski verziji dočakali original. Ritual De Lo Habitual je plošča, ki ne pušča nobenih dvomov, kakšen mora biti rock devetdesetih: brezkompromisen, oster in šokanten. Škoda, da so Jane’s Addiction eni in edini. Kar pomenijo sedaj oni za rock, so nekoč pomenili Pixies za pop: da pa temu ni več tako, nas je prepričala njihova zadnja plošča Bossanova. Že prej je bilo jasno, da nove Surfer Rosa ne bomo več dočakali, vendar so z dvoličnostjo, ki so jo začeli prakticirati že na Doolitle, tu vseeno pretirali. Na plošči je več šlagerjev, ki se jih splitski festival nikakor ne bi sramoval, slišati pa je mogoče tudi nažiganje, ki bolj sodi na okrogle spomenike, hardcora, kot je npr. New Day Rising skupine Hiisker Dii, kot pa v družbo omenjenih šlagerjev. S tem nočem reči, da je Bossanova slaba plošča. Zdaj je že dobra, sumim pa, da bo čez pol leta sploh kdo vedel zanjo. Slava je minljiva, še bolj kot Pixies pa tovrstne pridige zaslužijo nove angleške skupine š la Soup Dragons, Primal Scream in podobni, ki sojih že davno tega s plesnimi ritmi navdihnili Soul II Soul: vemo, da se je v angleški glavi porodila že marsikatera brihtna ideja, znano pa je tudi, da je taista glava hudo nagnjena k melanholiji in brezkrvnosti. K izjemam, ki bi to pravilo potrjevale, žal zgornjih dveh skupin in njunih najnovejših singlov ne moremo prištevati. I’m Free, podpisana z Jagger/Richards, je v obdelavi Soup Dragons zadeva, ki jo rešuje le njeno poreklo, o Come Together, veledelu skupine Primal Scream, pa skoraj ne bi izgubljali besed. Če bi se ti tega prvi spomnil, bi tudi ti imel zdaj toliko denarja. Če se na glasbene zadeve prav razumem, je v tem tudi štos. Naslednjič: Living Colour, Crime and the City Solution, Prince in še kaj. Marko Plahuta Domači under«round na plastiki Zadnje leto se je začelo prebujati domače neodvisno založništvo plošč. Kasete sicer še vedno šibajo, ampak zdaj plošča vendarle postaja standard. Bolj ali manj resno je treba jemati skoraj vsakega založnika, ker gre v principu za podvige iz prepričanja, kar praviloma govori o nekomercialni glasbi, čeprav je po drugi strani lahko ta prazno, sterilno in dolgočasno pimplanje ali pa reproduciranje vedno istih glasbenih klišejev. Zato bom v telegrafskem preletu izdvojil samo tiste izdaje, ki jih je vredno omeniti, ali ki jih morate imeti, za vse ostalo sranje pa ne bomo tratili prostora. Najbolj agilna založnika sta gotovo Search & Knjov iz Zagreba in Front Rock iz Maribora. Tu in tam pa se kaj iz rokerskega undergrounda znajde tudi na plastiki velikih založb - primer KUD Idijoti pri Helidonu. STUDENI STUDENI so na maksi singlu Čisto kao suza zabeležili eno najbolj liričnih in obenem energičnih sodobnih rokovskih poetik pri nas, ki bi jo nekako lahko stlačili v okvir med kasnejšimi Hiisker Dii, Meat Puppets in v temelju ritem in blues osnovo. Pretanjene instrumentacije, izjemno senzibilne pesmi so glavne odlike te plošče, ki govori o ljubezni, o tistem čustvu, ki je pogojilo tako pravi dober blues kakor ves dober rock. Studeni Studeni so primerek domače skupine, ki bi prej spadala v Ameriko kakor na ta nori Balkan. TO MORATE IMETI! (Search & Enjoy). IT’S NOT FOR SALE so na maksi singlu s štirimi komadi povsem dostojno predstavili svojo sintezo melanholije slovenske duše in sodobnega melodičnega, veselega hardcora. Nič hudega, če so med pisunsko-komentarskimi nakladači izpadli kot najslabše razumljen in dojet bend letošnjega polomijadnega »Novega« (?) rocka. To je poleg Quod Massakra in Polske malce (ocena njihove prve plošče v naslednji številki - ne zamudite) gotovo prihodnost novih domačih rokovskih generacij, ki niso obremenjene niti z ideologijo niti z rokovsko mitologijo. Tudi to morate imeti! (Front Rock). KBO! so na svoji drugi (!) veliki plošči POZO VI93 za Start Today Records iz Novega Sada predstavili svojo različico sodobnega rocka, ki temelji tako v rokerski dediščini kakor v punku in v hardkoru. Resnici na ljubo glasba ni kakšna izjemna inovacija, zato pa spodobna in prepričljiva. Ravno prava doza energije, dovolj sodobnih poudarkov, da ne zvenijo tipično punk-hardocore in končno nekaj takega, kar bo všeč vsem, ki se še spomnite Niet! Povsem spodobni domači underground. Jc vredno prisluhniti. KUI) IDIJOTI iz Pule so končno dočakali svoj prvi pravi veliki kos vinila za Helidon in so ga naslovili Mi smo ovdje sam« zbog para. Resje že lani izšla njihova plošča Bolivia R’n’R za nemško založbo Incognito records, na kateri je zbran njihov starejši material z izdaj DID Koper, toda to je vendarle njihov prvi album. Dobra žurerska, nepretenciozna rokerska glasba, ki v svoji preprostosti in energiji z obilico zafrkancije in dobro voljo daje vero v življenje in rock kot nekaj spontano uživaškega in ne fatalno patološkega. Klasika, brez katere ne bi bilo osemdesetih, kot brez Buldožerjev ne bi bilo sedemdesetih. (Naslov: Branko Črnac, Park R. Boškoviča 10, Pula-052/29799). Obvezno kupite! Search & Enjoy: c/o Digital Recording, pp 72, 41020 Zagreb. Front Kock: Livadna 46, Maribor (062/ 32255) Start Today Records: c/o Voja Žigič, Novi Sad Maijan Ogrinc NI SMO OVDJE KUO* IMJoT I SAMO ZBOG PARA IZŠLO j E Mozart Metropolitan, CD 59029/8; Stradivari, SCD 6098) ZDA in Nemčiji (takrat še Zahodni) sta skoraj istočasno izšli dve laserski plošči z Mozartovimi deli. To samo po sebi ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi bilo na obeh med drugim istega posnetka. Gre za Koncert za klavir in orkester VVolfganga Amadeusa Mozarta št. 13, KV 415, ki ga je naš skladatelj Alojz Srebotnjak priredil za harfo in orkester. Priredba je več kot očitno sad dolgotrajnega in natančnega proučevanja Mozartove klavirske glasbe. Koncert v C-duru se je pokazal kot eden redkih, če že ne edini primeren za takšen poseg. Za poseg pa se je skladatelj Srebotnjak odločil iz preprostega pomanjkanja kvalitetne literature za harfo. Priredba za harfo je mojstrsko izpeljana in prisotnosti Mozartovega ustvarjalnega genija ne zmanjšuje, temveč mu le razširi izraz. Stilno dosledne so tudi kadence, ki jih je Srebotnjak moral napisati na novo, saj so bile izvirne za harfo neizvedljive zaradi obilne uporabe kromatike. Tako je Srebotnjak s kakovostnim posegom ponudil v igranje skladbo, ki bo brez dvoma tudi v tujini doživela še veliko izvedb. Na obeh omenjenih ploščah Koncert za harfo in orkester št. 13, KV 415, igra harfistka Ruda Kosi, ki se z odlično izvedbo ob spremljavi Komornega orkestra RTV Slovenija z dirigentom Antonom Nanutom predstavlja v najlepši luči. Na laserski plošči družbe Stradivari (ZDA) poleg omenjenega koncerta zasledimo še Koncert za rog in orkester v Es-duru KV 417 (solist Jože Falout, rog) in Simfonijo št. 23 v D-duru, KV 181, ki jo dirigira Marko Munih. Na nemški plošči založbe Metropolitan pa je posnet še Koncert za klavir in orkester št. 24vC-molu, KV 491 (solistka Dubrovka Tomšič-Srebotnjak). Razen posebej omenjene, vse izvedbe dirigira Anton Nanut. Kvaliteta vseh izvedb na ploščah je zelo dobra in lahko le upamo, da se bo katera od obeh kmalu pojavila tudi pri nas. t. r. Maks Strmčnik (Helidon, 6.711495 CD) Helidonovi seriji Musiča slovenica smo dočakali novo avtorsko lasersko ploščo. Gre za ploščo, ki jo v celoti zapolnjujejo dela skladatelja, orglavca in čembalista Maksa Strmčnika. Izbor skladb na plošči nam nudi pregled Strmčnikove ustvarjalnosti od skladateljskih začetkov pa do zrelih del (do leta 1988). Na plošči so posneta naslednja dela: Koncert za orgle, pojočo žago in orkester (orkester SF, dir. Uroš Lajovic, solista: Maks Strmčnik - orgle. Matija Terlep -pojoča žaga); Godalni kvartet št. 1 (Dijordje Trkulja, Marija Cobenzl - violini, Ante Živkovič - viola, Josip Stojanovič-violončelo); Lux in tenebris lucet (Klemen Ramovš - kljunasta flavta, Karli Žužek - violina, Tomaž Sever - violončelo, Hinko Haas - klavir. Matija Terlep - flexakord, pojoča žaga); Monotematična gradacija št. 2 za violino in klavir (Tomaž Lorenz - violina, Alenka Šček-Lorenz - klavir); Graduale (Vera Belič - violina, Slavko Goričar - klarinet, Andrej Jarc - klavir). Strmčnik se v svojem delu predstavlja kot neobremenjen skladatelj, svobodnih nazorov, ki se rad spogleduje z mističnimi in »eteričnimi« zvočnimi akvareli, obenem pa zna z utemeljenimi in trdnimi zvočnimi sklopi in kompozicijskimi postopki oblikovno zgraditi skladbo. Skladbe so nenavadne, skladatelj rad uporablja nenavadne zasedbe, ki mu omogočajo vzpostavitev nenavadnih zvočnih povezav, ki pa niso ekstremistično bizarne, temveč se nagibajo k poslušljivosti in celo k zvočnemu ugodju, seveda v okvirih sprejemnega spektra današnje publike - poslušalstva. Strmčnikovo glasbo ravno zato navadno tudi publika lepo sprejema. Vsa dela na laserski plošči imajo prepoznavne Strmčnikove poteze, so pa vključno z Godalnim kvartetom iz leta 1973 oblikovno in vsebinsko dodelana in dozorela. Nenazadnje - tudi kakovost posnetkov je dobra. t. r. DRAGI LJUBLJANČANI IN OSTALI PREBIVALCI SLOVENIJE, naše uredništvo nenehno zasipate z vprašanji, kje se naučiti igranja na vse mogoče instrumente. Prva in najbolj znana pot so glasbene šole. Zaradi omejenih vpisov in pogojev, ki jih mora kandidat izpolnjevati za vpis. ostane pred vrati glasbenih šol kar precej mladih, ki bi se želeli naučiti igranja na kak instrument. Zato postajajo vedno bolj zanimive ponudbe za privatno učenje glasbe. Zaradi Vas in za Vas smo pregledali časopisne oglase in se povabili na obisk k trem ponudnikom dobrega učenja glasbe. 0 Agencija Peter Pan se ni mogla izneveriti svojemu pravljičnemu imenu. Posredovalka tujih jezikov in učiteljev glasbe se je zavila v čarobni prah in... izginila. Pred vrati smo uspeli najti samo čevlje. Imeli pa smo srečo, da sta nam ostala Glasbeni atelje Tartini in Glasbena delavnica Muzikaviva, ki se po delu in interesih zelo razlikujeta in se zato odlično ujemata. DELO Z NADARJENIMI GLASBENI ATELJE prof. VILDANA in prof. VLADO REPŠE TITOVA 69. 61000 LJUBLJANA 'S 061/312-296 • Glasbeni atelje Tartini se posveča mladini talentom, navdušenim za igranje violine, čela in klaviija. Prof. Vildana in prof. Vlado Repše sta ustanovila atelje z željo po boljši kvaliteti dela. Kot sta sama povedala, raje vidita, da je več dobrih učiteljev na razpolago mladim talentom, kot pa preveč učencev v razredu enega samega učitelja. Primerno vzdušje naredi tudi stilno pohištvo iz Sevnice, video služi kot dopolnilo k učnim uram, kmalu pa bo prostor krasil še nov klavir Petrof, ki ga je omogočilo podjetje Extreme. Atelje ima svojo knjižnico, v kateri je poleg notnega gradiva tudi strokovna literatura. Pouk seje začel že v prvem tednu septembra. Individualne ure ZVEDELI SMO glavnega predmeta potekajo dvakrat tedensko. Za violiniste in čeliste je enkrat na teden obvezen še pouk klavirja. Teoretski predmet poudarja predvsem solfeggio, v višjih letnikih je na vrsti spoznavanje harmonije in osnov kontrapunkta. Kdo so učitelji? Prof. Vildana in prof. Vlado Repše vodita violiniste. Klavir bodo poučevali prof. Andrej Jarc, prof. Jerica Munda in prof. Gita Mallv, violončelo pa prof. Ciril Škerjanc. Za Solfeggio s teorijo skrbijo prof. Stojan Kuret v sodelovanju s stalnimi sodelavci ateljeja. Za sprejem v šolo je edini pogoj nadaijenost. Eden izmed načinov spoznavanja nadarjenosti je tudi poseben program za predšolsko skupino, kjer se bodo otroci z glasbo seznanili prek petja v zborčku, odšli bodo na Vajo simfoničnega orkestra, gosti v ateljeju pa jim bodo predstavili svoja glasbila. Na koncu si bodo sami izbrali najljubši instrument, na katerega bi želeli igrati. Nadarjeni glasbeniki pa bodo poleg intenzivnega pouka imeli še možnost javnega nastopanja, komornega muziciranja, igranja z orkestrom in sodelovanja na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Ustanovitelja si prizadevata, da bi atelje dobil priznanje kot uradna šola, ki bi lahko izdajala spričevala in imela dostop do vseh informacij in ugodnosti, tako kot državne glasbene šole. Dejavnost ateljeja pa ni omejena samo na poučevanje instrumenta. Enkrat na mesec prireja tudi predavanja gosta glasbenika. V mesecu septembru je imel predavanje goslar prof. Vilim Demšar. Otroke iz predšolske skupine je violina tako prevzela, da bi jo sedaj hoteli vsi igrati. V letu dni, ko bodo spoznali še mojstre ostalih glasbil, bo njihova odločitev bolj držala. Poleg odprtih predavanj želi atelje Tartini delovati tudi kot posrednik seminaijev in tečajev za glasbene pedagoge, za mlade talente pa pripravlja počitniško kolonijo. Mesečna šolnina je trenutno 6(X) din, lahko pa se zaradi povečanja stroškov še zviša. Vse ostale informacije dobite na naslovu: Glasbeni atelje Tartini, Titova 69, Ljubljana, tel. 061/312-296 (v večernih urah). • Glasbena delavnica MUZIKAVIVA deluje v Vodnikovi domačiji v Šiški v Ljubljani. Je prva neodvisna glasbena delavnica na Slovenskem. Bistvena značilnost Muzikavive je, da vpisuje vse ljubitelje glasbe, ki želijo igrati katerikoli instrument. Starost in glasbeno predznanje nista pomembna, prav tako ni pomembna glasbena usmerjenost. Glasbena delavnica za jazz, klasično, zabavno in narodno glasbo je GLASBENA DELAVNICA KLASIČNE. JAZZ. ZABAVNE IN NARODNE GLASBE VODNIKOVA 65. UUBUANA-ŠIŠKA tel 061 558 973 ponedeljek-popoldne VODNIKOVA 35. LJUBLJANA lel 061 555 653 vsak dalavnlk od 9-12 In 15-19 ure PARTIZANSKA 33. KRANJ tel. 064 26 205 vsak delavnik od 15-16 ure organizirana v obliki tečajev; začetni, nadaljevalni ter izpopolnjevalni na višji in visoki stopnji. Individualni pouk na posameznih glasbilih, med katerimi je treba posebej poudariti glasbila, ki se jih ni mogoče učiti v glasbeni šoli (npr. bas kitara, klasične in električne orgle, citre, diatonična harmonika, bobni) vodijo mladi, a strokovno podkovani mentorji. Posamezna ura traja 45 minut, vanjo pa je vključeno tudi spoznavanje osnov teorije. Šolnino se plačuje za pet ur naprej in stane 700 din. Muzikaviva tako kot atelje Tartini želi delovati kot posredniška družba tečajev, seminaijev, potujočih glasbenih delavnic in kot organizator glasbenih kolonij, glasbenih prireditev, radijskih programov v sodelovanju z RTV Ljubljana in z lokalnimi postajami. Klub Muzikaviva ponuja druženje glasbenikov in ljubiteljev dobre glasbe v klubskih prostorih, hkrati pa želi razširiti svojo dejavnost v oddaljenejše kraje po Sloveniji. Če vasje program navdušil ali pa bi radi organizirali glasbeni klub izven Ljubljane, se oglasite na naslovu-MUZIKAVIVA Vodnikova 35, Ljubljana, tel.: 061/555-653 To so osnovne informacije o obeh ponudnikih glasbe. Upam, da se boste sedaj laže znašli. Pa veliko prijetnih in uspešnih ur ob vadenju ljubljenega instrumenta Vam želimo. Za uredništvo Veronika BRVAR chaPuvov/ ZENA WA-TgU GLASBENE ULICE PRtCLOC. SK-MODI- UAVSUI pco&ii NAJVlSjft <10 Hft JUflVE ««6 Klice Rešitev križanke iz 6. številke XX. letnika SK, pajdaš. Tel Aviv, komentirani, korist, odjuga, Avnoj, opis, asi, vic, Ančka, evnuh, Azem, Aar, stoja, revija GM, jen, Trevi, uran, Aka, Amati, zadek. Rešitev križanke iz 7/8. številke XX. letnika CB, nauki, il, Arras, cunje, Manet, parkur, Inari, operni bienale, Tesla, lega, Teo, AJ, Križanke, Frunze, fara. Nagrado za pravilno rešitev križanke v 6. številki prejme Rado Škrajnar, Ptujska 14,69 240 Ljutomer, nagrado za pravilno rešitev križanke v zadnji številki XX. letnika pa Karolina Medvešček, Čmi vrh 96, 65274 Črni vrh nad Idrijo. ZDAJ PA K LETOŠNJIM UGANKAM! Odločili smo se, da v letošnjem letniku pripravimo serijo križank, v katerih bomo iskali ulice, ki se imenujejo po znanih skladateljih. Prva taka uganka je že pred vami. Upamo, da vam reševanje ne bo delalo težav. Rešitve pošljite do 10. novembra na naslov: Revija GM, Kersnikova 4/III, 61000 Ljubljana. STMidUtth Škratje; 'rtAC.uEtjev (JKEL pl ROVARJA LfrvrvosT PREDAJANJA DVORJENJU PRlTRDll- W»CA Ztih* A ZNAMK-A ra£Wal- N| KOV P6VK.A NOVŠAK UOVJŠKA T KAMINA tančice NIKOLA TESLA REKA3K0II NUNC.HEN ORDbJA ZA VCOfAMJE DLA*A P ©P NO$OM HOTELOV ',RAn c V<\ JANC NA-CRTI OKVAkA 06 JAPCAf/ no RJU SALetlMA PAVLOVA NA6LOVNI JUN A* KESPEARCVl TRAC.EPUE SHIADATEU Z c;c>RwJo UL ICO 0** iKmiHMEk) Liter, Domačc že nsko Ime IfAUJAN. DENARNA Enota ŽIVALSKA U5TN\CA TUJ J>VO GLASNI* MESTO V 5.1 RUl NOVA GOR\CA H£$T0 V ŠVICI Domače Živali Tono &REJC VtfJJliEV-NlK StJOJ LjUftUA*/- SVC\ IVOM A^DflEJ KURENT OSL I K-A SOCVETJA PO KR. V ST. C^IZaJI IGLO LlTl*-C\tvO O^L. JED IZ KO *ESA Y 2 ACINjfMl OMAKI PIANIŠfRU- &INSTC1M AH.REtl** VC.A2AM f INS tCA LOKA TURKU £ ŠVED, »Me) EVROPSKI VELETOK POL5T Sestavlja Igor Longyka er BALETNA TEKMOVANJA IV. MEDNARODNO PLESNO-BALETNO TEKMOVANJE V PARIZU (15. do 22. november 1990) IV. CONCOURS INTERNA TIONAL DE DANSE DE PARIŠ (Classique & Contemporain) Pariški mednarodni festival plesa napoveduje pod pokroviteljstvom župana francoske metropole za letošnji november že IV. Mednarodno plesno-baletno tekmovanje. Tekmovanje je namenjeno plesalcem med 16. in 26. letom starosti, tako profesionalcem kot študentom plesno-baletne umetnosti. Vsi tisti, ki v tekmovanju vidijo priložnost, da mednarodni avditorij opozorijo nase in na svoje plesno-baletne dosežke, se lahko do 20. oktobra prijavijo na naslov: IVeme Concours International de Danse de Pariš; 15, avenue Montaigne, 75008 Pariš. $ Tekmovanje bo potekalo v pariški Operi Comique. Najprej bodo 15. in 16. novembra tekmovali plesalci, ki se bodo predstavili v sodobni plesni tehniki (danse contemporain). Tekmujejo lahko posamično ali pa v parih. Solisti tekmujejo z dvema variacijama, 5 in 3 minute, pari pa z dvema duetoma v trajanju od 8 do 10 minut. OGLASNA DESKA Od 17. do 21. novembra bodo tekmovali baletni plesalci v klasični plesni tehniki (danse classique). Tudi baletni plesalci lahko tekmujejo posamič, kot solisti, ali pa v parih. V skupini parov lahko tekmujejo le plesalci med 20. in 26. letom starosti. Tekmovalni program za soliste obsega tri solistične variacije (dve variaciji iz klasičnega baletnega repertoarja, ena variacija po lastni izbiri je lahko tudi v sodobni plesni tehniki), za pare pa tri pas de deux. Tekmovanje spremljata in ocenjujeta dve mednarodni žiriji. Predsednika žirij sta Francoza. Nagrade bodo slovesno podelili na gala večeru (Soiree de Gala), ki bo 22. novembra v Theatre des Champs-Elysees. Poleg nagrajencev bodo na zaključnem večeru nastopili še slavna Carla Fracci in Eric Vu-An ter prvonagrajenci letošnjega tekmovanja v Varni. Breda Pretnar TEMATSKE ŠTEVILKE IN KASETE Opozorili bi vas radi še na naše druge izdaje: • tematsko številko BELA BARTOK 25,00 din • tematsko številko GODALA s spremnima kasetama 100,00 din • kasete: IGRAJ Z ORKESTROM - mladim violinistom za vajo CESARJEV SLAVEC - glasbena pravljica lil • izdaje pri založbi DRUGA GODBA: BELTINŠKA BANDA - etnična ljudska glasba Prekmurja TRI LETA DRUGE GODBE - posnetki koncertov DOST MAMO - najboljši reggae koncert pri nas GODCI IZ REZIJE - plesne viže iz Rezije TRIO KRAS - ljudske plesne viže severne Istre MOIRE MUSIČ - jazz saksofonist Trevor Watts Vse kasete so na voljo po ceni 50,00 din, razen tri leta Druge godbe (dvojna kaseta), ki stane 100,00 din in kasete Moire mušic ki btane 80,00 din. PRED IZIDOM sta kaseti TAMBURAŠI IZ SODEVCEV - plesne viže od Kolpe, v izvedbi »najoriginalnejše« tamburaške skupine v Sloveniji in LJUDSKI PEVCI IN GODCI IZ NOTRANJSKEGA. Zaradi majhne naklade POHITITE Z NAROČILI. NAROČAMO: izv. tematske številke GODALA s/brez kaset izv. tematske številke BELA BARTOK izv. kasete izv. kasete izv. kasete Ime in priimek - organizacija Naslov___________________________ Naročilnico pošljite na naslov: GLASBENA MLADINA SLOVENIJE, Kersnikova 4/111, 61000 Ljubljana, ali po telefonu: (061) 322-570. i NAROČILNICA PON 6 Nepreklicno naročam I I izvodov GLASBENEGA KOLEDARJA (cena 98,00 din) Ime in prnmek_ Naslov _________ Pošta __________ Zaposlitev______ Poštna številka Naslov delovne organizacije Naročeno bom plačal(a) v enkratnem znesku po priloženi položnici Za morebitne spore je pristojno sodišče v Ljubljani Datum Podpis Državna založba Slovenije. Mestni trg 26, 61000 Ljubljana II w POSTANITE NAROČNIK EDINE SLOVENSKE REVIJE ZA GLASBO IN O GLASBI. Izpolnite naročilnico in jo pošljite na naslov: REVIJA GLASBENA MLADINA, Kersnikova 4/111, 61000 LJUBLJANA Naročam(o) izvodov 21. letnika REVIJE GLASBENA MLADINA. Ime in priimek__________________________ Naslov _________________________________ Podpis__________________________________ Obletnice skladateljev Gallus, Mozart, Dvorak, Ravnik, Prokofiev, Osterc • Pregled slovenske glasbe skozi stoletja • Tedenski koledar - rokovnik - s podatki o rojstvu in smrti skladateljev • Naslovi in telefonske številke glasbenih šol na Slovenskem • Seznam tujih in domačih skladateljev s podatki o rojstvu in smrti • Operne premiere • Program koncertne sezone 90/91 Cankarjev dom Slovenska filharmonija Simfoniki RTV-Slovenija Festival Ljubljana Opera SNG Ljubljana Opera SNG Maribor • Seznam glasbenih izdaj Državne založbe Slovenije • Glasbeni slovarček • Prostor za beležke, telefonske številke, naslove itd • Misli, anekdote, rokopisi skladateljev inkbfj DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE fiaulus. H a laj U< b V^p ZMLEL 42. Jv s it' i m ijii TjflT&Ming m .£! lW fvfPCt * ]V M tg ( s: v/ Al iltAPHanE ! 'f? \Abi S\ i 4> flJKL 6£1%ZKI A 4f %BtC i K f F iu L^iUl w J> ^2. v ŠixMRTiM*M #, '1t dh. ni & i'-" «i v (s. g W/ C I -a X pfl * rwn ■ i n ■ lk~oJrig£Z« M d t § r. ir, IEifH0c*rd 11 4 = 7 dir/ ifi jK 2$ tl / \' L* / / >fWW J Al /9?0 c _ wco^K + 38 63 28088' 2l9^B 63000 marginalija