J5?23

r -. ' - zssl-

»Merite dobro«, je rekel k grenadirjem, še malo molil in s krepkim.glasorti zapovedal’ j
je: »Ustrelite!« — y J.'S. ■ I

Založil in prodaja Anton Turk, knji£ar

. . . V LJUBLJANI.

Spomenik Andreja Hoferja na gori Isel.

Andrej Hofer

junaški vodja Tirolcev leta 1809.

Verni popis njegovega življenja, delovanja in
njegove junaške smrti v Mantovi 1810.

II. pomnoženi natisek.

Založil Anton Turk, knjigar.

Tisk J. Blasnikovih. naslednikov v Ljubljani.

oSoo 1 W3

Unč 26. decembra leta 1805. je moral
avstrijski cesar Franc v Požunu sklenjeni
mir podpisati. Vest o tem miru razširila je
v celem Tirolskem strah in srd. Tudi v
Pasajersko dolino, ki je bila drugače tiha
in mirna, prišel je ta strahoviti glas, da je
tirolska dežela, ki je od davnih časov spa¬
dala k Avstriji, vsled tega nesrečnega miru
na zapoved francozkega cesarja Napoleona
morala takoj priti pod žezlo Maksa bavar¬
skega bivšega kneza, katerega je Napoleon
baš takrat imenoval kralja. Vrli, zvesti Ti¬
rolci niso mogli in tudi niso hoteli verjeti,
da bi njihov dobri cesar Franc to mogel
storiti svoji verni pokrajini, a posebej ni
jeden verjel, in ta je-bil krčmar na „pesku“
Andrej Hofer. Andrej Hofer um el je nekaj
državne zadeve, on je bil mož, kateri je
imel, kakor navadno pravimo, glavo na
svojem mesti. Njegov oče, ded in praded

6

gospodarili so v krčmi na „ pesku “ v Pa-
sajerski dolini in njihovi sotržani so jih
ljubili in spoštovali brez izjeme. Tudi
Andrej Hofer bil je mož obče spoštovan in
ljubljen in že zbog tega uzroka, da je bil
za tedanje razmere precej dobro izšolan,
bilo je potrebno, da je on postal vodja v
Pasajerski dolini in še v okolicah zunaj te
doline in sicer daleč okrog. Hofer tedaj,
kakor smo že rekli, ni mogel in ni hotel
verjeti, da bi Tirolska mogla postati ba¬
varska pokrajina, ali ko so prišli bavarski
poverjeniki (komisarji), da bi prevzeli v
Inomostu (Inšpruku) od avstrijskih urad¬
nikov deželno vlado, ko so črno-rumeni
mejniki bili odstranjeni in mesto njih bili
postavljeni modro-beli, ko se je vsakemu
Tirolcu silno priljubljeni črni dvoglavni
orel ognil bavarskemu levu in se je slednji
lesketal na vseh javnih poslopjih, takrat
moral je tudi Hofer verjeti, da je po-
žunski mir prava resnica. In istega dne
ko se je gotovo prepričal, da je ta stra¬
hota žalibog istinita, jokal se je ta močan,
ponosen mož, katerega so njegovi sotržani
ljubili in častili, kakor očeta. Kako so mu
bili ostudni ti preširni bavarski uradniki,
kateri so z vsemi Tirolci postopali kakor z

7

nerodnimi kmeti, kateri so mislili, da kakor
njihovi zavezniki, lehkomiselni Francozi, tudi
oni slobodno sramotijo pobožne Tirolce in
njih verske obrede. Bavarski orožniki, ba¬
varski vojaki v sveti deželi Tirolski, pre¬
gnani orel, kateri je na njenih gorah vil
svoje gnezdo, vse to je silno mrzilo Avstriji
od starodavnih časov zvesto udanim Ti¬
rolcem ! Kolikokrat morala je blagodušna
Anka Jerica, ki je bila žena vrlega Andreja
Hoferja in se imenovala po svoji obitelji
Ladurner, pomiriti vročekrvnega Hoferja,
ki bi raje danes nego jutri šiloma pregnal
in Bavarcem s puško v roki pokazal, da je
tudi v sveti deželi Tirolu pustil luknjo,
skoz katero naj bi nenaprošeni gostje čim
brže odšli, ako ne bi hoteli, da bi jih spo¬
dili skoz njo pogumni Tirolci. Konečno je
Hofer vendar uvidel, da le, ako bi cela Ti¬
rolska dežela ž njim potegnila in ako bi
avstrijski cesar posebej pomagal, kateri je,
kakor je bilo čitati (brati) v novinah, težko
podpisal pogodbo, vsled katere je odstopila
Tirolska od Avstrije^ mu bilo možno Ba¬
varce spoditi iz dežele. Ni se bal boja: on
je že vodil četo (stotnijo) strelcev doli
na Grardanskem jezeru proti ostudnim Ita¬
lijanom. Tirolskemu strelcu prav ugaja, ako

— 8

krogle žvižgajo, in kako bi še ugajalo Ho-
ferju, ako bi te krogle žvižgale Bavarcem
iz Tirolske za popotnico. Ali Hofer ni bil
samo zelo vroče krvi, on je bil tudi zvita
glava. Z nobeno besedo, niti z obrazom
ni ovadil, kar se je kuhalo v njegovih
prsih; čakal je vedno boljših časov; ba¬
varske uradnike, katerim je zelo dišalo nje¬
govo vino, ko so se bili morali pivu, svoji
priljubljeni pijači, v Pasajerskem dolu ko-
nečno čisto odpovedati, dobil je s svojim
uljudnim vedenjem na svojo stran. Bilo mu
je težko kaj takega počenjati, ali hotel je
gotovo izvršiti svoj namen. Njegovi zem-
Ijaki so mu zaupali in se nanj zanesli, to *
je bilo znano in tem načinom je, bivši na
videz zelo dober z bavarskimi uradniki, za
njih hrbtom povsod jel plesti tisto zaroto,
ki bi imela biti potem za Bavarce in Fran¬
coze silno pogubonosna. Leta so prešla, Ba¬
varci bili so brez skrbi, bolje brez skrbi
nego kedaj, kmetje so se, kakor so sami
mislili, navadili biti pod bavarskim gospod-
stvom in so se popolnoma sprijaznili z novo
vlado. In ko je nekega dne vedno z vinom
in žitom trgujoči krčmar Andrej Hofer dal
zapreči svoj voz in se od svojih pri njem
pijočih uradnikov prijazno poslovil, ni slutil

9

nobeden izmed njih, da se njihov gostil¬
ničar, katerega so zaradi njegove prijaznosti
vsi radi imeli, pelje na Dunaj k nadvojvodi
Ivanu in potem k samemu cesarju. Sedaj
prišel je čas, da bi stresli pogumni Tirolci
s svojih ram težki, žuleči jarem. Hofer bil
je že' davno v skrivni zvezi na Dunaji,
major Hormayer posredoval je med cesarjem
in priprostim kmetom iz Pasajerske doline,
na katerega so bile davno uprte uči cele
Tirolske in sedaj, dragi čitatelj, hočemo
pripovedovati, kako se je potem godilo, ko
se je Andrej Hofer vrnil z Dunaja iz svoje
namišljene trgovine.

Bil je dne 2. aprila leta 1809. V hiši
krčmarja Andreja Hoferja bilo je tako živo
gibanje, kakoršnega ni bilo nikoli poprej
videti. Za jedno mizo sedel je krčmar sam,
dvainštiridesetletni Andrej Hofer, katerega
so njegovi gostje klicali s prostim imenom
„Andrejček“, še s tremi osebami. Tiho so
med seboj šepetali, samo časih, kadar so se
duri odprle in je ustopil kak novi gost,
prestalo je šepetanje; krčmar, kateremu je
večina njegovih zemljakov bila osobno znana,
segel je vsakemu prišlecu prijazno v rokd
rekši: „Bog te sprejmi brat, kako je kaj
pri vas doma?“ Na kar je gost navadno

10 —

odgovoril: „Pri nas je vse v redu, kedaj
bo poknolo?“ Potem sta stopila oba k mizi
v kot, iz katerega je krčmar prej prišel.
Možje so segli na novo prišlemu gostu v
roko in jeden izmed njih, Martin Teimer, o
katerem bomo še slišali, dal je krčmarju
pisemce, katero je bilo morda skrito v ši¬
rokem usnjatem pasu, ali med podplati
težkih, podkovanih čevljev. „Na nas se
lehko zaneseš, Andrejček, mi bomo ob uri
tu,“ reklo se je navadno slednjič, predno
je gost odšel in prisrčno si roke stišnivši,
„ obvaruj vas Bog in sveta Devica, “ potem
je šel posel iz sobe proti svoji domačiji
mimo bavarskih harmic kraj stražarjev, ka¬
teri na pomladanskem solncu sedeči, niso
slutili, da je teh tirolskih kmetov, kateri so
prihajali iz krčme zavoljo svojega dobrega
vina znanega krčmarja na „pesku“ in ve¬
selo kako pesem peli, bilo baš toliko poslov,
kateri so nosili zapoved in znamenje k
ustaji po celem Tirolskem.

Pred dvema dnevoma dobil je Hofer po
nekem zanesljivem seli od nadvojvode glas,
da bo dne 9. aprila višji vojskovodja Chasteler
z osmim vojskinem oddelkom stal na meji
Tirolcem na pomoč, in sedaj bil je Andrej
Hofer pripravljen na udar. Zveste prijatelje

11

imel je na svoji strani, enega izmed njih že
poznamo, to je bil Martin Teimer iz Šlandersa,
ki je imel nekdaj v Celovcu trafiko za tobak,
sedaj je pa bežal na Tirolsko, da bi po¬
magal izpoditi Bavarce in Francoze; po¬
tem so sedeli tistega spomina vrednega dne
2. aprila 1809 za mizo v kotu smeli, močni
in zviti Speckbacher iz Rinna in kapucinski
menih Joahim Haspinger. Baš so se duri
odprle in trije možje so ustopili, katere so na¬
vzoči z navdušenim veseljem pozdravili; bil je
krčmar Jožef Straub, Anton Sieberer in Jakob
Eisenstecken iz pasajerske doline, kateri so
bili Andreju Hoferju prišli povedat, da je
vse pripravljeno in da samo čakajo zna¬
menja, kedaj bi imeli udariti. „ Čakajte še
malo časa/ pomiril je Andrej Hofer te može,
ki bi najraje takoj pričeli, „do 9. aprila
bodo Avstrijci na mejah, v noči od 9. do
10. zakurite na bregovih, vrzite v potoke
moko, kri in več kar smo se dogovorili, da
bo za znamenje, potem pa po njih v imenu
božjem. “

Istina, da so še ■ bili nemirni dnevi do
9. aprila. Kako lahko bi Bavarci, ki so bili
do sedaj kakor slepci ter niso nič vedeli od
ustaje, katera se je po vsem Tirolskem pri¬
pravljala slučajno, ali po izdajstvi prišli tej

12 —

skrivnosti na sled, ujeli vodje in tem na¬
činom v kali zadušili ta upor; ali med Ti¬
rolci ni bilo za tistih dnij nobenega izda¬
jalca, najstrahoviteje muke ne bi mogle no¬
benega prisiliti, da bi odkril svojo skrivnost.
Bavarci v svoji nadutosti imeli so bedasto
kmetsko ljudstvo za preveč bojazljivo, da bi
počelo upor, in ako bi se tudi kedaj kaj
takega pripetilo, lahko bi upor bil takoj za¬
dušen, saj je v deželi dosti čet, ki bi zatrle
vsak poskus. Sedaj je prišel 10. april, od
vseh stolpov slišali so se zvonovi, na bregih
švigali so plameni, ki so klicali vsakega
Tirolca pod orožje v boj za svobodo deželi
in za vzdrževanje prave vere, po potokih
priplavala so dogovorjena znamenja, kakor
blisek razširil se je upor po celi deželi. Pod¬
jetja, katera so se na tihem in zelo pazljivo
pričela, posrečila so se na raznih krajih ob
jednem času. Prvi strel slišal se je v Pu-
sterski dolini. Bavarci so izvedeli, da jim
gre Chastelers nasproti in so hiteli, da bi
podrli most pri Sv. Lovrencu, preko ka¬
terega morali so Avstrijci iti, ali hrabri pre¬
bivalci te doline niso bili s tem zadovoljni
in so Bavarcem to delo tako preprečili, da
niso več na to niti mislili. Nasprotno šli
so sedaj Tirolci naprej, špilo (votlina) pri

13 —

Miihlbachu, kjer je bila močna bavarska po¬
sadka, in katere Tirolcem ne bi bilo nikakor
možno polastiti se, kakor je mislil vodja Ba¬
varcev, pustili so Tirolci čisto na miru, znali so
bolj e pot in stezo nego Bavarci in obšli po gorah
to spilo; kjer so našli Bavarce, planili so na
nje kakor pogumni levi, preko Schabsa mo¬
rali so se Bavarci, ki so se hrabro borili na
desnem bregu potoka Eisack preko ladrit-
skega mosta nazaj se pomakniti, ali na drugi
strani so se zopet uprli Tirolcem, ali oni
videvši, da jim je sreča tako prijazna, niso
se bali bavarskih pušek in krogelj, preko
Mitterwalda podili so Bavarce proti Stercingu.
Vedeli so, da je tam stal krčmar na ,,pesku“
Andrej Hofer s svojimi vrlimi strelci iz Pa-
sajerske doline; s temi zjedinjeni hoteli so
početi z Bavarci krvavi ples. Da, Andrejček
bil je tam s svojimi po bitki kopernečimi
zemljaki, ali bilo je trdo delo 10. aprila. Z
besedami: „Z Bogom za domovino in na¬
šega cesarja" vsuli so se Tirolci, ko so ugle¬
dali Bavarce, naprej pogumni Hofer, skozi
neko sotesko na sovražnika, ali pogumni
borilci niso mislili na bavarsko topništvo
(artilerijo), ktero je polkovnik zeld dobro
razpostavil, ona se je skrivala po celem pasu,
iz katerega so prihrumeli Tirolci. Dvakrat,

14 —

trikrat skočili so Tirolci zaničevaje smrt,
proti ogenj bljuvajočim topovom, proti konje-
ništvu bavarskemu, prinašajočemu smrt in
pogubo, zastonj, naj večja pogumnost ni mogla
tu nič pomoči, ali vendar, ako ne bi mogli
ugonobiti topovja, bili bi vsi do sedaj pri¬
dobljeni uspehi izgubljeni. Vsak izgubitek
človeškega življenja, vsako kriprelitje zastonj,
topovi morali so se storiti neškodljive na
vsak način. V zdvojenji mislil je Hofer,
kako bi mogli iziti iz te soteske, premišljal
je vse, kar bi v tem težavnem položaji moglo
pomagati, pri tej priči začne odmevati ve¬
selo ukanje njegovih Tirolcev. „Morebiti ho¬
čejo četrtikrat naskočiti zastonj ?“ misli
krčmar na „pesku“ ter se obrne, da bi pre¬
stregel pot predrznežem, ali kaj vidi? Četiri
visoko naloženi vozovi sena peljejo se tako
mirno, kakor da bi bilo za časa košnje, po
soteski navzdol, prvega vodi, ne gledč na
bavarske kroglje, neka tirolska deklica, z
imenom Liza Wallner in za vozovi skriti
korakajo najboljši tirolski strelci, odločni pri¬
bližati se pod to izvrstno brambo kolikor
mogoče topovju in postreljati pri topih stre-
žeče možtvo. Potem prileti iz topa kroglja
preko glave deklice Lize Wallner v voz;
ona veselo upije: „Ne bojte se bavarskih

15 —

rezancev (bavarska narodna jed), oni nam
ne storijo nič. naprej dečki 1“ Zbog teh be¬
sedij navdušeni, skoči deset dečkov izza voza,
njihove puške počijo in deset bavarskih top¬
ničarjev vali se v krvi na zemlji. Nagloma
izginejo strelci zopet za njihovim braniščem,
a za nekoliko minut skočijo drugič naprej
in začnč streljati v vrste bavarskih top¬
ničarjev, ostali trije vozovi pripeljali so se
sedaj tudi iz soteske, pogubonosno streljanje
začne se iz sigurnega skritja na bavarsko
topništvo in v kratkem času utihnejo ba¬
varski topovi. A to so imeli zahvaliti se
hrabrima voditeljicima Lizi Waller in Ani
Gamper, hčeri nekega krojača iz Stercinga.
A sedaj naj še kdo reče, da krojači niso
pogumni ljudje, ako njihove hčere vršijo
take junaške čine! In sedaj skočijo Tirolci
kakor levi na Bavarce. Kdor ne pade zadet
od kroglje besnih Tirolcev, ga umore nji¬
hovi močni udarci s puškami. Zastonj po¬
skusi polkovnik Barenklau svoje vojake
spraviti z nova v red, zastonj prosi in za¬
klinja vojake, da bi pri njem ostali in se
upirali. Bavarci nečejo o tem nič vedeti.
„Podajte se na milost in nemilost, “ zakriči
Andrej Hofer, katerega so na lepi črni bradi
dobro poznali, v zdvojenji krvaveči iz globoke

16 —

rane na vratu, plane polkovnik Baren-
klau na kmeta, ki se je osodil njega kot
plemenitega častnika siliti na podajo, ali
njegovi lastni ljudje mu to branijo, ker so
uvideli, da so v močvirji pri Stercingu, kamor
so jih Tirolci zapodili, izgubljeni; položili
so orožje. „Podajte tedaj mene in sebe
sramoti in prikoru, jaz nimam več moči
tega braniti, “ vsklikne še hrabri častnik in
pade poln krvi v nesvest. To je bila prva
zmaga Tirolcev; 380 vojakov, devet čast¬
nikov položilo je pred kmeti v priprostih
lodnatih suknjah orožje. S solznimi očmi
pogledal je Hofer proti nebesu in rekel:
„Jaz ti zahvalim, moj gospod in Bog, s tvojo
pomočjo se je to posrečilo, živi Tirolska in
naš cesar Franc. “ Tisočkrat odmeval je glas
tirolskih strelcev: „Živila Tirolska in naš
cesar Franc. 11

Ali ta zmaga bila je le predhodnica lepše
in še večje zmage. Še tistega večera, ko se
je moral polkovnik Barenklau s svojimi
ljudmi podati na milost in nemilost, pri¬
spela sta dva bavarska bataljona z enim
švadronom dragoncev pod povelj ništvom pol¬
kovnika Wrede, potlanjega kneza Wrede, in
jedna močna francoska kolona, kateri je za¬
povedal general Bisson, v Stercing, prepozno,

17

da bi še Bavarcem mogla pomagati, ali še
dosti zgodaj, kakor sta mislila, da bi ušla
osodi, katera je Bavarce danes zadela, če bi
pobegnila hitro v brenski klanjec. Ali sta
se v tem oziru jako prevarala; cela dežela
je oživela, vsak trenotek napadali so Tirolci
ta bojni oddelek na njegovem potovanji,
prebivalci iz Inske doline so pod poveljem
Speckbacherja in Strauba ustali in se bili
polastili mesteca Hall; geslo „čas je“ letelo
je od ust do ust, od mesta do mesta, po
rekah in potokih priplavala so znamenja,
moka, kri, deščice in na njih male zastavice,
po klancih bili so oboroženci, ki so naredili
navale in privalili veliko kamenje, da bi je v
pravem trenotku valili na mimo idoče čete, ki
bi jih gotovo uničili. S tem so kanili zjednačiti
pomanjkanje topov, vse drugo storile so
puške.

Že 12. aprila bilo je glavno mesto Ti¬
rolske obkoljeno in naskakovano. V tem
mestu imel je povelje bavarski general Kinkel,
ubogi širokoustnež, kateri je še 10. aprila
rekel: »Mi bomo jih nekaj obesili in zbog
tega bo zopet povsod mir in pokornost, kaj
hoče to ljudstvo? je-li že tako predrzno, da
se hoče staviti proti našim četam ?“ In
12. aprila rekel je isti general Kinkel žalostno

2

18 —

besedo, kakor bomo videli: „Po]kovnik
Dittfurt, vi vidite, da je vsak upor nemogoč,
moramo se podati. “ Ze ponoči od 11. do
12. aprila upali so se smeli pasajerski strelci,
vse bavarske predstraže z bregov v Inomost
prepodivši, drzno v mesto, trkali so na vrata
znanih in zaupljivih prebivalcev ter rekli:
„ Jutri zjutraj bodite pripravljeni, zjutraj bomo
naskočili mesto, bodite nam na pomoč z
vsemi sredstvi in orožjem, katero morete dobiti
do rok, zjutraj mora Inomost biti ©svoboden
neprijateljev.“ In tako je bilo. Istina, da so
Bavarci na mostu preko Ina nastavili topove,
misleč, da bi bilo nespametno samo hoteti
poskusiti tukaj z naskokom, a kaj ne bi
ljudstvo storilo v navdušenosti, kaj ne bi
umelo narediti mogočno. Istina je, da so
Tirolci strmeli, in niso upali v bližini groznih
topov prijeti, ali baš ta trenotek prišel je
Jožef Speckbacher s svojim krdelom iz Halla:
„Kaj to pomeni, dragi bratje, “ zakričal je
glasno, „ zakaj ne napadete sovražnika ? Most
moramo imeti, “ in zavpivši: „Zivi cesar
Franc!“ planil je naprej proti mostu. Enkrat
so ustrelili bavarski topničarji, ali samo
enkrat; Tirolci ki so leteli za Speckbacherjem
kakor val, prispeli so brzo do topov, pobili
topničarje s puškami, le malo Tirolcev

19 —

izgubilo je pri tem smelem naskoku življenje.
Bavarci, ki so kanili svojemu topništvu hiteti
na pomoč, bili so krvavo vrženi, mestjani v
Inomostu so zvesto pomagali, da so prišli
Bavarci med dva ognja. Speckbacher jih je
zapodil iz mnogih ulic, ali sedaj so bile tudi
na strani Tirolcev velike izgube. Bavarci,
ki so se znali že od nekdaj močno biti, borili
so se silno hrabro, celd v zdvojenji. Sedaj
se je razširil med Tirolci hipoma, jedva
verjetni, veseli glas: „Martin Teimer, ime¬
novan četnik, je z dvema oddelkoma črne
vojske tudi pridrl v Inomost, stoji že blizu
glavne straže, general Kinkel je obkoljen v
svoji palači in Teimer se pogaja ž njim o
nepogojni podvrženosti. To se jim je zdelo,
akoprem je bilo lepo slišati, jako neverjetno;
tudi Speckbacher ni mogel verjeti, ali vendar,
ko je prišel s svojimi ljudmi k glavni straži,
videl je na svoje največje veselje, da je
vest bila istinita. In kako se je Teimer z
generalom pogajal?

V gornjem nadstropji te palače, kjer je
stanoval general Kirikel, stal je Martin
Teimer pri odprtem oknu; generala je ta
kakor medved močan mož pograbil čez pas
in ga držal čez okno ter rekel: „Podajte
se vsi, ako ne vas vržem skozi okno na

2’

— 20 —

cestni tlak.“ Takrat je Kinkel že omenjene
besede rekel skozi okno polkovniku Ditt-
furtu. Ali polkovnik Dittfurt ni bil široko-
ustnež, temveč hraber, veren vojak; „ne“,
je zakričal, bled od jeze radi generalovega
strahopetnega ponašanja, „jaz se ne podam,
naprej, moji hrabri vojaki, naprej 1“ In
pogumni vojaki drli so s polkovnikom na¬
prej, sedaj zadene kroglja tega hrabrega
junaka (hrabrost mora se tudi na neprijatelji
spoštovati), potok krvi pobarval je obleko
pogumnega polkovnika, ne gledč na bole¬
čine, zavpije „naprej“, sedaj zadene ga druga
kroglja na sredino prsi, on se zgrudi, ali
takoj zopet vstane, živ noče priti Tirolcem
v roke, za živo glavo ne, še samo jedna
milosrčna kroglja, ki mu bo konec storila!
On vodi svoje vrle vojake proti bolnišnici,
od koder so Tirolci močno streljali na Ba¬
varce, in sedaj je priletela milosrčna kroglja,
mrtev se je zgrudil na tla junak. Njegova
smrt preprečila je vsak upor, jako prere-
jenim vrstam Bavarcev ni bilo več možno,
braniti se, razkropljeni v pojedine male
četice, morali so se dati ujeti sovražniku,
kateri se je v svojem veselji s tem zado¬
voljil, vzemši jim orožje, zaprl v vojašnice,
v katerih so bili še včeraj gospodje, in da

— 21

je za njimi duri močno zaklenil. Potem so
se udali zmagovalci radosti in veselju. No¬
beden oborožen bavarski vojak ni bil več
v Inomostu, mesto je bilo osvobojeno, „živi
cesar Franc!“ zvenelo je iz več nego 15.000
tirolskih grl, „živi Andrej Hofer!“ ukali
so drug drugemu na cesti nasproti. Mest-
jani dali so lačnim in žejnim obilo krepilne
pijače, katero so hrabri borilci hlastno po-
vžili, ali le malo neporednosti se je pripe¬
tilo, na čast priprostim kmetom v lodnatih
suknjah bodi rečeno, le malo bavarskih
uradnikov, katere so zmagovalci silno črtili,
imelo je prenašati neprijetnosti. V stano¬
vanji grofa Arko, bavarskega generalnega
poverjenika (komisarja), bil je uže celi dan,
odkar se je naskok začel, največji strah in
zmotnjava, ki sta se še pomnožila, ko je
na večer tolpa, gotovo ne več treznih Ti¬
rolcev naglo pribežala po stopnicah. Sedaj
so bili vsi osupneni v grofovi obitelji, vsak
je bil pripravljen na smrt, morda še na
kaj strašnejega. In kaj bi bilo, kar so
hoteli lepi kmetiški dečki? Z vso častno
pristojnostjo prosili 'šo, da bi smeli z lepimi
hčerkami gospoda grofa na čast zmagi malo
plesaje se zasukati, in resnično raje niso
mlade grofice nikoli plesale, kakor takrat s

— 22 —

tirolskimi kmetiškimi dečki, ljubeznivejše se
pa je še nasprotnik le redko kedaj obnašal.
Le gospa polkovnika Dittfurta, ki se je
tako hrabro branil, bila je s svojini triletnim
otrokom samo za trenotek v nevarnosti, da
bi jo skoro neki Tirolci, ki so morda v
bitvi očeta, sina, brata izgubili, posekali.
„Ta rod se mora uničiti! 11  odgovoril je
neki razskačeni Tirolec, ko ga je gospa
prosila, da bi varoval vsaj otroka, ali neki
trezni kmet, ki je na srečo tja prispel, znal
je besnike pomiriti in je prouzročil, da so
se odstranili, on je privedel gospo v varno
zavetje pri nekem najemniku v Selrainu;
a iz triletnega dečka postal je potem tako
vrl častnik, kakoršen je bil njegov oče; v
njegovih spominih je on leta 1864 kot
581etni polkovnik tisti strahoviti prizor, ki
mu je bil vedno pred očmi, popisal. Inače
se ni nič strašnega pripetilo, dva Židova,
ki sta pobirala prevelike obresti, sta bila
hudo tepena, to je bilo najhuje kar se je
na zadnje zgodilo, nasprotno bile so vse
cerkve v Inomostu polne pobožnih kmetov,
kateri so Boga na kolenih hvalili za svoje
lastno in tirolske dežele osvobojenje, ki se
je do sedaj tako posrečilo, tudi vrli Speck-
bacher je bil med njimi. Ali ko so gospodu

— 23

Bogu zahvalili, bili so neizmerno veseli,
puške so pokale, da je odmevalo od bregov
daleč okrog, „meni se zdi, da solnce sije
sedaj noč in dan/ vzkliknil je jeden izmed
njih. Drugi je celč pokleknil pred velikega
avstrijskega dvoglavega orla, katerega so
našli dobro shranjenega v nekem zavodu za
gospe in ga nesli veselo po mestu, pred poštno
hišo, kjei’ je bil postavljen, roke šireč, s
solznimi očmi je zakričal zaporedoma: „Oj,
ti ljubi, črni, presneti rep, jaz sem si
vendar mislil, da ti bodo peruti zopet
zrastle!“ Bilo je že pozno v noč, ko so
šli nekateri Tirolci to noč k počitku, ali
kmalu jih je burni zvon zopet zbudil k
novi bitvi, k novi zmagi.

Francozki general Bisson bil se je s
svojimi in Wredejevimi četami, ne vedoč
kar se je med tem pripetilo, od Hoferja s
pasajerskimi strelci za hrbtom vedno močno
nadlegovan z iselskega brega pomaknol v
Insko dolino. O pravem času bili so Tirolci
v Inomostu to izvedeli in so šli zaslišavši
prvi glas burnega zvona mesto zagraditi.
Bisson je odločil šiloma priti v mesto in je
postavil svojo četo pri vasi Wiltau v bojni
red. Teimer in Speckbacher gledala sta z
veseljem, da so Francozi in Bavarci bili na

— 24 —

najboljem poti, po katerem je moči priti v
past, a iz nje na nobeden način. Teimer se
je celo tako daleč upal, da je prisilil uje¬
tega generala Kinkla, da je moral poslati
Bissonu pismo, v katerem pismu je bedni
general prosil Bissona, naj pošlje v mesto
pogajalca, kateri bi se mogel prepričati, da
je vsak upor zastonj. Bisson poslal je res
jednega francoskega in jednega bavarskega
višjega častnika v mesto, in kar sta mu
ona dva javila, ni bilo jako tolažilno, on
je uvidel, da se bo moral boriti za življenje
in smrt. Teimer je od svoje strani s tem
pismom dosegel svoj namen. Bisson neko¬
liko ur ni mogel Tirolcev napasti, in ta
čas bil je Speckbacherju in Straubu dovolj,
da sta mogla s svojimi najboljimi strelci
obsesti goro Isel in sedaj je bila osoda tega
dneva odločena. Osupneni videli so Bavarci
in Francozi, da so bili med dvema ognjema
in da ni bilo možno prodreti. Cele vrste
podiral je moreči ogenj tirolskih strelcev, ki
so vedno dobro merili, general Bisson bil
je v zdvojenji; res je, ko ga je Teimer
prvič opominjal, naj bi ž njim sklenil po¬
godbo, odgovoril bahato: ,,S kmeti se jaz
ne bom pogajal,“ ali kmalu bil je bas on,
ki je dal prositi za pogodbo. On hoče brez

— 25 —

kamenčkov na puškah, brez smodnika in
krogelj iti čez Inomost, ko pa se mu je
Teimer na to v obraz nasmejal, rekel je,
„brez orožja, katero mu se naj takrat sto-
prav da nazaj, ko bo prekoračil tirolsko
mejo. Vse zastonj, — „naj se poda na
milost in nemilost," zahteval je Teimer
in nesrečni hrabri francoski general, ako-
pram se je od jeze v ustnice grizel, bil je
prisiljen viltavsko pogodbo, svojo obsodbo
na smrt, kakor je rekel, podpisati. Jedva
je začel Teimer mahati s svojim telim
robcem, ko so Tirolci, ki so za pogajanja
neprestano streljali na Bavarce in Francoze,
nehali streljati, nasprotno zahrumelo je na
bregih ukanje in veselo kričanje, in baš
tako tudi v mestu.

V štirih dneh sta dva generala, Bisson
in Kinkel, 17 višjih častnikov, 113 Častnikov,.
5500 vojakov morali položiti orožje pred
kmeti, sedem topov, 800 konj prišlo jim je
v roke. Mesto je bilo, kakor večer poprej,
polno radosti in veselja. Tirolska je bila
svobodna, in ko je dva dni pozneje general
Chastler s svojimi četami prišel v Inomost,
so kmetje že vse delo, pri katerem bi jim
imeli Avstrijci pomagati, sami opravili. Ako
je Tirolce kaj žalostilo, bilo je jedino to,

— 26

da Andrej Hofer ni prišel v Inomost, ki je
na tako srečni način bil dobljen, a vrli mož
ni hotel počivati in v Inomostu, praznovati
dokler nila svobodna cela Tirolska, a on se
je s svojimi pogumnimi Pasajerci, prepustivši
Bavarce in Francoze svojim sobojnikom, da
bi jih pretepli, obrnil v Meran, da bi tudi
italijansko Tirolsko očistil tujega gospodo¬
vanja, kakor je to že bilo v nemški Tirolski.

Na Dunaji se je vse neizmerno veselilo
junaških činov, ki so jih kmetje izvršili.
Dne 26. in 29. majnika bil je cesar pisal
iz Wolkersdorfa svojim Tirolcem: „Vi imate
Mojo sveto besedo, da vas ne bom nikoli
zapustil, da bom napel vse svoje moči, od¬
straniti od vas še preteče nevarnosti. Nikoli
ne bom pozabil te svečano prevzete dolž¬
nosti. Upaje v Boga in svojo pravično reč,
izjavim jaz Svoji zvesti grofovim Tirolski s
Predarlskim hribom vred, da ne sme nikoli
biti ločena od avstrijske države in da ne
bom podpisal drugega miru, kakor takega,
ki jo bo vedno vezal na Mojo samovlado.“
Dne 14ega oktobra 1809, ko je bil na Du¬
naji mir sklenjen, ostala je Tirolska kljubu
tej izjavi pri Bavarski!

Ali med tem, ko je avstrijski cesar vse
lepo obetal svojim Tirolcem, je bil cesar

27

Napoleon že 15. majnika silno jezen ukazal,
razbojnike upokoriti in zapovedal: „da mo¬
rajo biti vsi Tirolci, kateri bodo ulovljeni
z orožjem v roki ustreljeni ali obešeni, vse
vasi, v katerih bi bil najden kak mrtev
vojak, Bavarec ali Francoz, morajo biti v
24 urah požgane in vsi ogleduhi, ako se
tudi pri njih ne bi našlo orožje, takoj obe¬
šeni Zalibog, to ni ostala prazna grožnja,
kar je ta vrag v človečji podobi zapovedal,
je postala prehitro istina. Generala Chaste-
lerja ukazal je Napoleon ubiti, kjerkoli ga
kdo najde in je obljubil veliko svoto za
njegovo glavo. To je generala, ki ni bil po¬
sebno hraber, tako preplašilo, da je bil
čisto zmešan in je s svojimi četami, od ka¬
terih je pustil samo 13.000 mož, kar na-
tihoma iz dežele pobegnil, prepustivši ne¬
srečne Tirolce besnoti in jezi Bavarcev in
Francozov, ki so sredi majnika pod Deroyem
in Wredejem pridrli v Tirolsko. Višji po¬
veljnik vseh čet bil je francoski maršal Le-
febore. Nočemo tukaj posebej navajati, kako
so te tolovajske čete, ker vojakov jih ne moremo
več imenovati, v tej nesrečni deželi streljale,
obešale, morile, ropale in oskrunjevale, saj
je bavarski general Wrede drugi dan, ko
so prišli v Tirolsko, očital svojim vojakom

— 28 —

najodurnejše grozovitosti, ubojstva, ropanja?
požiganja! Saj se je pripetilo, da so bili
otroci ubiti poleg matere, da je nosečim
ženam bil trebuh razparan. Dne 15. majnika
počenjali so Bavarci v Schwacu grozovitosti,
katerih bi se najkrvoločnejši Turek sramoval.
Ko so v tej nesrečni okolici ravnali po ži¬
vinsko, užgali so konečno mesto, ukaje in
godeč se veselili. Uradno bojno bavarsko
poročilo samo priznaje: „Krvni in smrtni
prizori v tem mestu (brez hrambe) bili so
strahoviti, besnost vojakov brezmejna? 4  Dne
19. majnika prišel je maršal Lefebore v Ino-
most; umoritev in požiganje kazalo je pot,
po katerem so šle njegove čete. Vzklik zdvo-
jenja razlegal se je po celi deželi, ko je pri¬
spela vest o tem, kar se je pripetilo v
Schwacu. Andrej Hofer, ki se je sedaj ime¬
noval višji poveljnik Tirolski, je na prvi
glas pozval svoje Pasajerce, strelce iz Me-
rana itd., malo avstrijskih čet, katere je
našel na poti, k sebi potegnil in bežal proti
brenerskemu klancu, baš proti Inomostu.
Dne 25. majnika pograbil je drzni Hofer z gore
Isel Bavarce in Francoze, in lepo je kakor se
je krčmar na „pesku“, kazal kot vojsko¬
vodja. Naki avstrijski častnik, Anton pl.
Gasteiger, ki se je tega dne pod Hotenjem

— 29

bojeval s svojo kompanijo, nam pripoveda
uredovaje hrabrega krčmarja tako-le: Po
kratkem počitku šli smo 25. majnika z vso
silo naprej. Na severnem konci trga Matrai
delijo se ceste, od katerih vodi jedna na
levo preko Schonberga v Inomost, druga
na desno preko Ellbogena v Hall. Tam na
razkrižji stal je Hofer, obdan od štaba v
lodnatih suknjah, in je zapovedal vsakemu
mimo idočemu bojnemu oddelku iti po tej
ali onej cesti, to je da li on ima k levemu
ali desnemu krilu naše sporedbe pripadati.
Z obema rokama v svojem usnjatem pasu
vzdignil je sedaj jedno, sedaj drugo nogo
in s tem kretanjem je zapovedal: „Vi idite
tukaj ven“, rekel je meni, ko sem prišel
do njega s svojo kompanijo in mi je po¬
kazal s povzdignjeno desno nogo cesto preko
Ellbogen-a. „Tedaj bom jaz v sprednji
vojski?“ sem vprašal. „Vi ste pač prvi“, od¬
govoril je krčmar na „pesku“. „In kaj imam
storiti? Na čem se osniva naša operacija?“
vprašal sem dalje. „Ako najdete Bavarce,
udarite po njih in vrzite z hriba, “ bil je
kratek in pomenapoln odgovor, ki je uničil
vsak drugi prevdarek. Mož brez obširnosti
in ovinkov kakor general Barbone, bil je
Andrej Hofer. „ Zaupajte v Boga in branite

30 —

se krepko, “ rekel je pobožni Hofer na Iselu
in na drugih mestih svojim Tirolcem.

Ali bitka dne 25. majnika, akopram
je bila huda in krvava, ni bila vendar od¬
ločilna. Tirolci so se borili kakor levi, ka-
pucinec Haspinger je svoje kmete z zaniče¬
vanjem smrti vedno in vedno vodil proti
neprijateljem, lasje so se mu z brado vred
osmodili v morilnem ognji, ali pogumnih ni
odstopil za korak; nobena stranka, ni Ba¬
varci niti Tirolci niso se mogli ponašati z
zmago. Izvežbanost in složno udarjanje je
Bavarcem in Francozom mnogo pomagalo,
kmetje imeli so vsled svoje neizmerne hrab¬
rosti mnogo reči v svojih rokah, ki so bile
zjutraj še v sovražnih rokah. Tri dni so se
napenjali drug drugega premagati, vendar
zastonj; ali dne 29ega majnika meril se je
Andrej Hofer s svojimi neprijatelji drugi¬
krat na gori Isel in sicer po načrtu, kate¬
rega je zelo dobro naredil avstrijski pod¬
polkovnik Ertl. Sedaj je bila moč Tirolcev,
katera se je pred štirimi dnevi v junaških
zasebnih bitkah razpršila, celotno ravnala
in s tem dan prvi pogoj k zmagi. In kako
so se bili junaški Tirolci. Hofer je zapo¬
vedoval na gori Isel. Na njegovi strani
boril se je Joahim Haspinger, kateri je z

31

razpelom v roki vzkliknivši: „ Naprej za Ti¬
rolsko, “ planil prvi na sovražnika; pri
Hallu ravnal je Speckbacher napad, pri Vol-
dersu vodil je svoje vrle dečke v ogenj.
Danes zmaga ali smrt, to je čutil vsak po-
jedinec izmed hrabrih dečkov, ki so vihrali
z gore Isel. Da, smrt je imela strašno žetev
tistega dne. Dekline in žene prinašale so
tirolskim dečkom med žvižganjem krogelj
smodnik in kroglje, ali so odnašale ranjence
z bojišča, duhovniki, kateri so se vsi brez
izjeme pridružili strelcem, tolažili so težko
ranjene in umirajoče. Mnogi ranjenci niso
se dali odvesti iz ognja, naslonjeni na kako
deblo, streljali so dalje vrli dečki, dokler ni
bila poslana zadnja kroglja iz verne puške
v vrste neprijateljev. Večer se je storil, in
ni se še zdelo nič določeno, ali samo zdelo
se je tako, dan je bil odločen in sicer v
korist kmetom. Pripoveda se, da je neki
stari kmetič dne 27. majnika Hoferju ukazal,
da ne sme prej prijeti sovražnika kakor
29. majnika. On je poslušal, starca ni videl
nikdo več. Pobožno tirolsko ljudstvo misli
še dandanes, da je bil „ svetnik “, ker jim
je tako dobro svetoval in res dober je bil
ta nasvet. Mrak in lego mesta Inomost umno
upotrebljajoč, pomaknil se je neprijatelj,

32

pustivši svoje predstraže na starih mestih, da
bi prevaril Tirolce, ali po noči odšel je polk
za polkom molče, v največji tišini, topovna
kolesa bila so s suknom ovita, konjska ko¬
pita s slamo, veseli, da so iz tega vražjega
kotla pri Inomostu tako ušli, zapustili so
Bavarci in Francozi na noč od 29. do 30.
majnika Inomost, a ko se je razdanilo, šle
so za njimi njihove predstraže.

V drugič bila je Tirolska osvobojena,
v drugič so ukali Tirolci, in zopet moralo
je dobrodušno, junaško ljudstvo biti hudo
prevarjeno. Res razveselila se je cela Ti¬
rolska in ž njo vse, kar je v Nemčiji še
po nemško mislilo in čutilo neizmerno, ko
je prišla vest, da je nadvojvoda Karol pri
Aspernu in Eslingu premagal Napoleona, o
katerem so obče mislili, da ga nikdo ne
premaga, ali vražji ukaz Fouchea iz Pariza,
ki se je glasil, naj bi se cesar Napoleon, ki
cele tedne na otoku Loban brezposelno ležal,
„neke noči v njegovi postelji zadavil in v
vreči v Donavo vrgel, s tem bi bilo vse
dobro, “ žalibog ni bil izpolnjen in 6. ju¬
lija 1809. leta zmagal je Napoleon, katerega
je hotel njegov minister Fouchč dati umo¬
riti, odločno pri Wagramu in dobil s to
zmago gotovo prvenstvo zopet v Evropi.

— 33 —

Kakor medena rosa, pala je zmaga na ve¬
selje Tirolcev. Oni s početka niti niso hoteli
verjeti, da Avstrijci niso nič storili po zmagi
pri Aspernu in Eslingu; Tirolcem se je od
kraja cel6 lagalo, da so Avstrijci zmagali
pri Wagramu kakor pri Aspernu, ali ko so
po cnajmskem premirji, v Tirolah bivše čete,
akoprem nerade odšle, ko je maršal Lefebore,
ki je bil v slabem spominu, od štirih strani,
od severa, severovzhoda, severozahoda in od
juga sem, ne manje nego 50.000 mož, proti
tej nesrečni deželi, katero je nje cesar sam
zapustil, poganjal; ko so se pripravljali Ba¬
varci, Italijani, Francozi in renske zavezne
čete, da bi deželo Čisto opustošili, takrat je
obupal tudi najhrabreji. Se-li je moglo, se-li
je smelo upati braniti se s srečo proti takim
množicam ? Brez vsakega upora, ki bi le
bil imena vreden, prišel je Lefebore dnč
30. julija 1809 v Inomost. Neke neznatne
ograje bilo je vse, kar so postavili četam na
pot. Sedaj je bilo, tako je vsaj videti, cel6
živcem na vse bojne grozovitosti vajenega
maršala francozkega preveč, počenjati zopet
take gnjusobe, kakor takrat v Schwacu, po¬
skusili so z blagostjo, in maršal je res dal
naznanje, da se bo gotovo prizaneslo vsem
Tirolcem, kateri bodo pokazali do lOega

3

— 34 —

avgusta, da so pokorni in bodo oddali svoje
orožje; pa kaj se je hotelo s tem reči, ako
so za istega časa z maršalom nazaj vrnivši
se bavarski uradniki naznanjali, da mora
tirolska dežela za vso škodo, katera je na¬
stala vsled ustaje, jamčiti? Sedaj je izgubil
najlirabrejši na primer Speckbacher pogum.
Samo v begu bi morda bila rešitev, vedno
nove sovražne trume valile so se v nesrečno
Tirolsko brez vsakega upora, suroveje nego
kedaj so gospodarili bavarski uradniki, misleč
da je vsak duh upora potrt — nad Tirolsko bil
je mir pokopališča. Stotine in stotine najkrep¬
kejših mladih mož so kroglje pobile, starcem,
ki so se šli borit za svoj dom, tudi niso pri¬
zanašali; nobena hiša, nobena vas ni bila,
ki ne bi imela objokovati žrtev, težkih žrtev
glede človeškega življenja, ne računajoč na
imetek in premoženje! Kje bi še tu mogel
v Tirolcih bivati duh upora. Spomini na
Schwac bi zadostili, mislili so bavarski urad¬
niki, vsako daljno misel na kako ustajo za¬
vreti, ali oni so se zmotili popolnoma. Istina,
da je kraljevala nad Tirolsko mirna tihota,
bila je tihota pred nevihto. Ko so se vsi
zdvojili, ali se je saj pokazalo, da hočejo
zdvojiti, jeden ni zdvojil, to je bil krčmar
na „pesku“ Andrej Hofer, višji poveljnik

— 35 —

Tirolske. Iz svoje hiše, v kateri je bil rojen,
v kateri je dorasel, iz Pasajerske doline po-
begnol je Hofer, ko je šel sovražnik preko
Brenera dol proti Stercingu v varno skriva¬
lišče, a iz njega v Lienz, tam je hotel vi¬
deti kako so se vozlale stvari na Tirolskem.
In videl je zvesti, vrli Hofer, da bi njemu
njegovi dobri Tirolci še v tretjič pomagali,
ostudno tuje gospodstvo stresti s svojih ram,
on je vedel, da bi samo njegovo ime bilo
dosti, zopet ustajo širiti od hriba do hriba,
od doline do doline, in on se je za njo od¬
ločil. On je vedel kaj ga pričakuje, ako pride
v roke svojim neprijateljem; on je vedel,
da ga je maršal Lefebore bil propisal, ali
njemu se je godilo, kakor tistemu Francozu,
kateri je imel izvoliti smrt, ali pa obrniti
hrbet domovini in ki je izvolil prvo tožno
vzkliknivši: „More li kdo svojo domovino
odnesti na svojih podplatih ?“ Tudi Hofer
mogel je samo živeti, ako je dihal tirolski
zrak, zapregel je svoja mala kolesa in se
peljal proti domovini. Na poti med Sv. Ne-
pomukom in Untervvinklom so ga  srečala
kola, na katerih so sedeli avstrijski častniki,
med njimi mož v lodnasti suknji, katerega
je Hoferjevo dobro oko že od daleč pre¬
poznalo. Bil je Speckbacher, kateri je dvomil,
3*

36

da bi bila za Tirolsko še kaka pomoč in
katerega so častniki silno prosili in zaklinjali,
naj se jim pridruži, ali ko mu je Hofer
zakričal: „Jože, kaj? ti tudi me hočeš za¬
pustiti? Ne idi ž njimi, oni te peljejo v sra¬
moto! 14  Pograbivši svojo puško, skoči Speck-
bacher z voza, ne poslovivši se od častnikov,
beži gologlav za Hoferjem, odločen, udariti
še jedenkrat, in ako mora biti, tudi ž njim
umreti. Na srečnem sta prišla oba mimo
bavarskih in francozkih straž v ljubljeno
Tirolsko, tudi Haspingerja našla sta dosti
hitro v njegovem skrivališči, on je, katerega
kot duhovnika ni nikdo izdal, povsod ozna¬
njeval, Hofer je zopet v deželi, bodite pri¬
pravljeni, on vas bo zopet klical k orožju.
In istina, blagost, s katero so spočetka tujci
v Tirolski postopali, bila je le kratkotrajna;
vse naredbe postale so tako strašno stroge,
da so si Tirolci morali sami reči, tako ne
more, tako ne sme ostati, bolje, da kot Av¬
strijci umrjemo, nego da bi Bavarci ostali.
Cela Tirolska bila je enaka polnemu sodu
smodnika, samo trebalo je še iskre, da bi
v ta sod pala in smodnik bi se užgal. Dnč
2. avgusta so krčmar pri „ križi 44  Martin
Schenk iz Briksna, Peter Kemmeler, krčmar
v Schabsu in Peter Mayer, krčmar v Mahri

37 —

pri Briksnu v krčmi pri „ križu", kakor
nekdaj Švicarji na livadi „Rutli“, vzajemno
prisegli bili, svojo ljubljeno deželo Tirolsko
osvoboditi. Istega časa raznesel se je glas,
da so na Brenerji strelci prijeli za orožje,
Haspingerjev čas je prišel, on je prinesel to
veselo vest v Briksen in je blagoslovil za¬
vezo, katero so sklenili trije vrli možje, „v
imenu svete Marije device in ljubih varuhov
tirolske dežele". Sedaj je poslal kapucinec
v neki šuplini v Pasajerski dolini skritemu
Hoferju gotovo poročilo, kake misli so pre¬
bivalci po celi deželi in ta sedaj ni več
čakal za trenotek, da ne bi udaril. Od ne-
vidljivih rok, kljubu najbrižneji pazljivosti
neprijateljev, ki so se zelč trudili, da bi
ulovili jim sovražnega krčmarja na „pesku“,
za katerega so znali, da je zopet v deželi,
kateremu pa niso mogli na nikakoršen način
priti na sled, bil je od hiše do hiše, od vasi
do vasi nošen poziv na orožje, ki se je glasil
tako-le: „Preljubeznjivi Tirolci, posebej
zvestosrčni Pasajerci! Zavoljo Boga, vere in
domovine hočemo se ..boriti — Vaše zvesto
srce, Andrej Hofer, višji poveljnik pasajerski,
sedaj kjer sem." Kje je bil, tega Tirolcem
ni trebalo stoprav pozvedovati, to so že
davno vedeli in da bo v tej uri, ko bo

— 38 —

nevarnost najhuje pritisnila pri njih, nje¬
govo skrivališče bilo je znano stotini in
stotini, ali njega izdati ne bi nobeden izmed
njih mogel. Kakor da bi bili osvobojeni
težke more, začeli so prosteje dihati vsi,
mladi in stari, veliki in mali, ko je bil dal
Hofer znamenje k zopetni ustaji in nobeden
ni niti minuto premišljeval, da ne bi pri¬
nesel zveste puške, katero je vedel dobro
skriti sokolskim očem Bavarcev in Fran¬
cozov, kroglje so lili, smodnika in krogelj
še ni v Tirolski nikoli manjkalo, znamenja
šla so zopet v deželo, tistim, katerim so jih
poznali, vesela tistim, kateri jih niso poznali,
skrivnostna prikazen, duhovniki so blago-
slovljali na odhod pripravljene čete. Prej
nego so Francozi in Bavarci najmanje gi¬
banje opazili, bil je pasajerski krčmar na
„ pesku", general „Barbone“ (bradati), kakor
so ga Italijani zavoljo njegove dolge brade
imenovali, že zopet na čelu več tisoč oro-
žencev iz Pasajera, zvestega Merana in Al-
gunda, na klancu Jaufen, kjer se je z Speck-
bacherjem s svojim zvestim „ Jožkom“ združil.
Od Ečave in Eisake prišla je Hoferju vest,
da jih ne bo manjkalo na dan, ko se bo
delal račun s tujimi usiljenci in oni so bili
pod vodstvom svojega rudečega kapucinca

— 39 —

„mož beseda". Maršal Lefebore postal je
strašansko jezen, ko mu je prišla prva včst,
da se je prekleto kmečko ljudstvo zopet
osodilo boriti, zdelo se mu je, da je na svoj
zadnji beg iz Inomosta čisto pozabil, in da
mu je edina misel, da je od teh kmetov
„bedasto“ njemu se ustavljati, ki je pokazal
dovelj svojo moč v vojnah na Spanjskem.
„Kaj hočejo bedasti kmetje ?“ psoval je še
bahato dnč 6. avgusta v Stercingu, kjer so
nekdaj kmetje Bavarce pod polkovnikom
Barenklauom tako živo naklestili, „mislijo ti
bedaki, da bodo se mogli proti vi ti moji
moči?" Bedasti kmetje, kakor jih je gospod
maršal imenovati blagovolil, vedeli so dobro,
kar so hoteli! Gospoda maršala spoditi iz
dežele, bila je misel in namera vrlih kmetov
in oni niso prej mirovali, dokler ni bila njih
volja izpolnjena. Lefebore kanil je ustajo
hitro zadušiti, napotil se je sam na čelu
močne bavarske čete iz Inomosta proti sredini
dežele. Svoje Francoze pustil je v Inomostu,
za boj v tirolskih gorah jim ni jako bilo in
niso tudi bili posebno za rabo, to so bili
Bavarci posebno iz goratih krajev, kateri so
kakor Tirolci, bili v gorah doma mnogo
boljši, oni so bili trpežneji, in jih je bilo
tudi mnogo lažje oskrbovati nego mehkužne

— 40 —

Francoze. Za dva dni kanil je maršal zopet
biti v Inomostu, in on se o tem ni prevaril;
že dne 11. avgusta bil je dancinški vojvoda,
za kakoršnega je njega Napoleon naredil,
zopet v Inomostu, kako? to bomo videli.
Prvi, ki mu je pot nazaj v Inomost pri¬
poročil kot najpametneje, kar bi imel storiti,
bil je naš stari znanec, kapucin Haspinger
s svojo rudečo brado, katera mu je od
tistega časa, kar je bil Inomost drugikrat
vzel, vzrastla lepša, nego je bila poprej. Na
Eisaki besnele so strašne bitke med mar¬
šalovimi četami in kmeti. Niti za korak niso
se pomaknili junaki v lodnatih suknjah.
Kjer jim ni narava sama dajala sredstev v
roke, da bi zatrli neprijatelje, tam so si vrli
kmetje pomogli z delom; preko prepada,
krog katerega kraj bobnečega potoka Eisak
drži cesta, naredili so umetni most iz ka¬
menja, debel itd., ki so ga o pravem tre-
notku vzdignili in na od spodaj naskakajoče
Bavarce spustili. Zmotano krvavo krdelo
valilo se je na cesti in kogar ni umorilo od
zgoraj padajoče kamenje, temu so pomagale
tirolske kroglje na oni svet. Vrli Haspinger,
katerega je Speckbacher zvesto podpiral, je
Bavarce močno pritiskal, in ko se je moral
vsled premoči preko mosta na Oberaui nazaj

— 41

pomakniti, ga  je dal zapaliti, da ga nepri-
jatelj ni mogel brzo zasledovati, ali vendar
ni mogel preprečiti, da se ne bi 800
Bavarcev postavilo v Oberaui. To je bilo
kapucincu baš prav; on je zasedoval malo
vas Oberau, kjer je le malo hiš, ter prisilil
stlačene Bavarce pravilno, podati se na milost
in nemilost. Dne 6. avgusta prišel je maršal
v uniformi prostega vojaka, da ne bi tirol¬
skih strelcev preveč opozarjal na svojo osebo,
s svojo četo konjeniki in topničarji v Stercing,
kjer so kmetje že bili pripravljeni na njegov
sprejem. Pota bila so prekopani ali pre¬
grajeni, da vsled tega ni bilo možno po
njih hoditi, vsi mostovi bili so porušeni, a
popravljanje trebalo je preveč časa, za vsakim
drevesom je počilo, vsak grm, vsak grmiček
zdel se je oživljen; z bregov, s skal po¬
šiljali so kmetje svoje vedno dobro pogaja¬
joče kroglje v maršalove vrste; on je moral
po kratkem potovanji po tej poti nazaj preko
Stercinga. Med tem prišel je tudi Hofer
dnč 7. avgusta po svoji navadni poti
jaufenskega klanca s hrabrimi pasajerskimi
strelci na pomoč in Se  je zedinil s Speck-
bacherjem. Sedaj je maršal videl, da ste obe
strani njegove čete v nevarnosti in je zastonj
poskusil, rudečega kapucina premagati. Vsak

— 42 —

korak naprej, ki so si ga čete morale danes
s potoki krvi priboriti, morale so drugi
dan zopet zapustiti. „Prokleta ta dežela, “
zakričal je maršal, kateremu je pretila osoda
generala Bissona pri Wiltaui. „niti na Špan¬
skem nisem kaj takega našel! “ Ja, „ bedasti
kmetje, ki so se hoteli protiviti njegovi
moči/ bili so tako drzni, da so dne 13. av¬
gusta pod njihovimi izkušenimi vodjami,
Hoferjem, Speckbacherjem in Haspingerjem
z gore Isel napali maršalove čete, in sicer
s tako silo in s tako dobrim uspehom, da
Lefebore niti ni mislil, da bi mogli iti naprej.
Ob 2. uri v jutro je Haspinger pel sv. mašo
in blagoslovil Tirolce k bitvi za cesarja in
domovino, a ob 6. uri začeli so napad, ki
je bil stoprav ob 11. uri končan. V zdvo-
jenji poganjal je maršal svoje čete proti vi¬
šinam, katere so Bavarci zaseli, devetkrat
je naskočil, vedno z enako slabim uspehom;
pri njegovih četah, posebno pri topničarjih
začelo je manjkati streliva; to prikazen po¬
zdravili so kmetje z veselim ukanjem, njim
ni manjkalo smodnika in krogelj; žene,
starčki, otroci, dečki in deklice prinašali so
jim vsega, ko so kroglje najbolj žvižgale,
tudi okrepčala so dobivali Tirolci, med tem
ko bi Bavarci, Saksi in Francozi v vročem

43

solncu meseca avgusta skoro onemogli. Po¬
manjkanje streliva, hrane in neizmerne zgube
vojakov — ne manje kakor 1600 ranjencev
prišlo je Tirolcem v roke — to je na večer
dne 13. avgusta Lefeborea prepričalo, da
more svojo rešitev edino še najti v povratku;
proti 6. uri zvečer potegnil je svoje čete po
malem nazaj proti Inomostu, iz katerega je
šel svest si gotove zmage dne 6. avgusta.

Pobožni Hofer to videvši, je pokleknil
in ž njim njegove čete; rudeči kapucin, črn
od dima in smodnika, blagoslovil je klečeče,,
in pobožno z vročo zahvalo za današnjo
zmago slišalo se je iz stotin in stotin ust
vrlih Tirolcev: „Pozdravljena bodi Marija ! 4t
Bili so ti pobožni molilci isti ljudje, kateri
so se pred četrt ure, kakor divje zveri vrgli
na vrste Bavarcev ter jih s krogljami in
kopiti mnogo pobili? Da, bili so isti ljudje.
Bili so ljudje, katerim je surovo ravnanje
pritisnilo puško v roke, ljudje, kateri niso
hoteli, da bi jih cesar Napoleon podaril
kakor čedo krav, kateri se niso hoteli od¬
trgati od svoje stare vladne hiše, kateri so,
ko je ležala Nemčija v največji sramoti in
ponižnosti, dokazali strmeči Evropi, da, ako
so tudi nemški knezi pred vsemožnim Bona-
parteom v prah poklekovali, jeden nemški

— 44 —

rod, nemški od pet do glave, ni bil pri¬
praven, da bi kdo na njega položil nevredni
jarem. 0, ko bi knezi, ko bi drugi nemški
rodovi takrat sledili primeru hrabrili Tirolcev!
koliko krvi, koliko bed in nevolj bi pri¬
hranila cela Evropa! Res je stari Bliicher
opominal, rekši: „ Bolje častna smrt nego
robstvo, 11  ali le malo jih je bilo, ki so ga
poslušali. Tirolcem ni trebalo takih opominov,
to je bilo s plamenim pismom zapisano v
njihova srca, tedaj naklon vrlim, priprostim
kmetom, oni so storili, kar so drugi zamudili.

Dnč 15. avgusta prišel je krčmar na
„pesku“ iz Pasajerja slavnostno v Inomost
in veliko je bilo veselje vseh. Pri Wiltaui,
kjer so se Tirolci jedenkrat že tako hrabro
borili, pel je veliko sv. mašo prelat Marko
Egle pl. Wihtau v frančiškanski cerkvi in
je obesil Hoferju, ki je klečal na blazini iz
rudečega boržuna, njemu od cesarja Franca
podarjeno zlato verižico in kolajno na prsi.
Bilo je dnč 4. oktobra, ko je že zopet bilo
za Tirolsko zelč slabo. — Med tem časom
pa, od 15. avgusta do 4. oktobra je pridni,
vrli Andrej Hofer kot „ višji poveljnik Ti-
rolske“ zvesto vladal, in istina, ceneje ni še
bila nobena vlada, ceneji nobeden namestnik,
kakor takrat vrli krčmar na „ pesku

— 45 —

Hormayer od katerega smo že večkrat slišali,
govori o tem: „Kako brez vsakega primera,
izvrševal je Andrej svojo vladarsko dolžnost I
Svoje vino si je dal z doma prinesti, a v
ostalem je on stal glede hrane deželo vsak
dan 45 novčičev!“ Pomena vreden je raz¬
glas, katerega je dal Hofer 25. avgusta 1809,
glasi se tako-le:

„Mnogi moji dobri sobojniki in bra¬
nitelji dežele so se jezili, da ženske raz¬
ličnih stanov svoje prsi premalo ali s
preredkim platnom pokrivajo in tem na¬
činom dajejo povod grešnemu draženju,
kar se mora zameriti Bogu in vsakemu
kristjanu. Upa se, da bodo se poboljšale,
ako hočejo da bo Bog kazen od njih od¬
vrnil, drugače bodo same sebi imele pri¬
pisati, ako bodo na neljubeznivi način z
blatom pokrite. “

Lepo in dobro ponašanje je on mnogo
čislal, posebno na to je gledal, da so vsi
imeli v Časti običaje, ki jih je pripisovala
njegova sveta vera. „Ste z menoj jedli, mo¬
rete tudi z menoj moliti, “ rekel je navadno,
ako so uradniki, kateri so v verskih rečeh
imeli drugačne misli, hoteli se po jedi pri
Hoferji navadnim molitvam, rožnemu vencu

— 46 —

ali duhovni pesni odtegniti. V ostalem bilo
je v njegovem gospodarstvu vse veselo, in
kakor smo videli, po ceni.

Pasajerski strelci stražili so na stopnicah
in v hodnikih. V njegovi sobi, kjer je spre¬
jemal obiskovalce in prosilce, delal je Hofer
s svojimi uradniki navadno oblečen, kmetje
so prihajali in odhajali, kedaj in kakor so
hoteli. Pri jedi, h kateri je „višji poveljnik
Tirolske 44  navadno tudi straže vabil, bilo je
skoro vsigdar „kislo zelje s cmoki“; pelo se
je, žvižgalo, kadilo in pilo Hoferjevo lastno
vino, ki je bilo v velikem sodu poleg po¬
stelje. Po končanem kosilu peli so navadno
kako bojno pesem.

V upravo sodništva Hofer ni segal, kar
je bilo pametno, njemu je bilo jasno, da on
v rečeh, katerih ne umeje, nima kaj go¬
voriti, nasprotno se je bolje ogledoval na
druge vrste uprave, tako je na primer vse
srebro, ki je bilo v livarnici pri Brikslegu
skovati dal v peneznice, katere se še dan
danes zel6 čislajo. Penezi imajo kot udarek
tirolskega orla in okoli njega je napis: „po-
knežena grofija Tirolska 44 . Zalibog bila je
Hoferjeva delavnost le kratka, ni v vsem
dalje trajala kakor šest tednov. Dnč 14. ok¬
tobra bil je v istini sklenjen mir na Dunaju

— 47 —

in tu se je zgodilo nekaj neverjetnega, Ti¬
rolsko, zvesto Tirolsko zapustil je nje lastni
cesar, Tirolska je ostala bavarska. Prvi, ki
je to izvedel, bil je Speckbacher. On je
hotel ustajo proti ostudnim tujcem prenesti
tudi na Solnogradsko, ali ni tam bil od
ljudstva tako sprejet, kakor si je bil mislil.
Pri Traunsteinu ga je neki višji bavarski
častnik dal k sebi pozvati, to je bil pol¬
kovnik pl. Eppler, da bi se ž njim pogo¬
varjal, obetal mu je denarje in visoke časti,
ako bi zapustil zadeve v Tirolski in hotel
stopiti v bavarsko službo. Bavarec bi si
lahko prihranil ta trud, Speckbacher da bi
izdal svojo domovino! Ali pri tej priložnosti
bil je vrli mož tudi izvedel o nesrečnem
miru in poslal takoj k Hoferju svojega sela,
da bi mu javil to nesrečo. Dva dni pozneje
bil je Speckbacher napaden od Bavarcev,
katerih je bilo precejšnje število, z veliko
težavo se mu je posrečilo, ker je že bil Ba¬
varcem v rokah, uiti in odbežati. Z njim
je bilo še kakih 80 mož. Zalibog ostal je
njegov otrok, njegov ljubi Andrejček v sili
Bavarcev, ki so živega poslali v Monakovo,
kjer ga je dal kralj v neki zavod. Bilo je
hudo v Tirolski. Od juga in severa silil
je neprijatelj zopet v deželo; Hofer, kateri

— 48 —

je slišavši Speckbacherjevo poročilo nezaupno
z glavo zmajal in rekel: „To ne more
biti, to ni istina!“ je po nesreči, katera se
je Speckbacherju prigodi!a pri Meleku, bil
vendar do čistega prepričan, da je Tirolska
zapuščena, in da je sedaj veljalo oteti, kar
se je sploh moglo oteti. In res, ko bi Hofer
ubogal svojega prijatelja Speckbacherja, ne
bi Bavarci prišli zopet tako lahko v Inomost.
Ali bodi si, da je Hofer zaupal sreči, ka¬
tera mu je bila vsikdar pri njegovi ljubi
gori Isel zvesta, da si je on zato izvolil ta
prostor, da bi prišedše Bavarce sprejel po
svoji navadi, bodi-si, da je preveč sledil
svetu župnika Donaya iz Slandersa, o ka¬
terem so mnogi trdili, da je on in nikdo
drugi izdal Hoferja Francozom, ali to se ne
da dokazati, dosti, Hofer na svojo nesrečo
ni privolil v Speckbacherjev izvrstni nasvet.
Speckbacher je želel poslužiti se starega po-
skušenega sredstva; mostove požgati, pota
prekopati, ograje narediti in najprej bi se
to moralo storiti pri mesteci Hall. Milenski
hrib dal bi se z ograjami spremeniti v na¬
ravno trdnjavo, na mostu pri Voldernu hotel
je Speckbacher sam dajati Bavarcem kruh
iz Meleka, ali Hofer ni privolil v ta pa¬
metni in pravi načrt, kateri brez dvombe,

— 49 —

ako bi Bavarcem za hrbtom storila črna
vojska svojo dolžnost, vodil zopet do podaje,
kakor pri Wiltaui, ali pa k brzemu povratku.
Hofer hotel se je biti na gori Isel. Korak
za korakom bil je Speckbacher s svojimi
hrabrimi strelci od premoči nazaj potisnen;
dnč 23. oktobra šli so Bavarci, se ve da po
precejšnjih zgubah, zopet v izpraznjeni Ino-
most. Ali Speckbachei’ ni izgubil poguma;
on je izvedel, da jeden, kakih sto mož bro-
ječ, neprijateljski oddelek ide proti Rinnu in
da se tam v njegovi hiši ne bo praznovalo,
mu je bilo jasno. On je torej tekel s krde¬
lom, katero je v naglici zbral, v Rinn in je
baš prav prišel, da je Bavarce prepodil, ko
so hoteli njegove svinje iz hlevov potegniti
in klati. Dnč 29. oktobra zapodil je celi
bavarski bataljon na gori Kemm, pri kateri
priložnosti je bil dvakrat ranjen, ker je šel
presmelo med neprijatelje. Dne 1. novembra
napali so Bavarci goro Isel in so že prišli
do ograj, ko je Speckbacher s svojimi ljudmi
prišel baš o pravem času in jih pregnal.
Hofer, ne da se zamolčati, te dni ni kazal
take hrabrosti kakor poprej, njegov up na
rešitev Tirolske bil je zeld pretresen vsled
nekega lastoročnega pisma nadvojvode Ivana
avstrijskega, v katerem mu ta naznanja s

4

50 —

kratkimi besedami, da je mir sklenen in
Hofer nima iz Dunaja nič več upati. — Kaj
storiti? — kolikokrat je slišal pokati zveste
tirolske puške, mu je vedno bilo zopet v
mislih, da bi se slednjič vendar moglo obrniti
na bolje, ali v trenotku moral se je iznebiti
te nade, samo jedno je preostalo, namreč
bojevanje popustiti in se podvreči. A komu?
Bavarcem? Nikoli, raje umreti! Tako je
vsled nasveta Donayevega, o katerem smo
že slišali, odločil poslati dva poslanca v
tabor podkralja Evgena, ki je bil v Beljaku,
da bi ponudila podložnost Tirolske Franciji.
Kako ostudni so morali biti Bavarci v Ti¬
rolski, kako so oni morali delati, da bi
nemški rod imel raje tujca nego Nemca za
vladarja! Ob istem času poslal je generalu
Drouetu v Inomost pismo, v katerem mu je
naznanil, da je straže po celi Tirolski nazaj
poklical in jim ukazal vrniti se domov. Pod¬
pisal se je v tem pismu: „bivši višji po¬
veljnik Tirolske. 11  Resnica, da Hofer ta
čas, kakor sam priznava, ni bil več višji
poveljnik v Tirolski; vsa pisma, katera je
od sedaj podpisoval, imajo sicer njegovo ime,
ali pisal jih je duhovnik Donay, katerega
je bil poslal Hofer z majorom Siebererjem
v Beljak. Podkralj, vitežka, vedno na blagost

51

sklonjena oseba, sprejel je poslanca na
najbolji način, jima zagotovivši, da bo vse,
kar mu je možno, storil, da izprosi tirolski
deželi in njenim prebivalcem, katerih hrabrost
je nad vse hvalil, popolnoma pomiloščenje
in obljubil vodjam ustaje spraviti 24 potnih
listkov, s katerim lahko vsak, ki misli, da
ne more več bivati pod bavarsko vlado, more
Tirolsko zapustiti in se obrniti, kamor ga je
volja. Nalašč je podkralj želel, da bi se Hofer
poslužil takega potnega lista in šel na Dunaj,
kjer bi narodni tirolski junak moral biti
gotovo sijajno sprejet. Plemeniti, vrli pod¬
kralj poznal je dovolj svojega očma Napo¬
leona in njegovo korsiško naravo in je toraj
mislil, da Hofer k ljubu obljubljenemu po-
miloščenju ne bo nikoli več varen v Tirolski,
žalibog Hofer ni poslušal tega dobrega na¬
sveta. Ko sta prišla njegova poslanca nazaj
iz Beljaka, poslal je Tirolcem ta-le, od Donaya
sestavljeni razglas:

„Bratje ! Proti Napoleonovi nepremag¬
ljivi moči se mi ne moremo bojevati. Od
Avstrije čisto zapuščeni bi se predali sami
neizmerni nevolji. Jaz vam od sedaj ne
morem več zapovedovati kakor tudi ne
morem jamčiti za daljno nesrečo in neizo-
gibljiva pogorišča. Neka višja moč vodi

4*

52 —

Napoleonove korake — zmage in državni
prevrati izhajajo iz nepremenljivih načrtov
božje previdnosti. Mi se ne smemo dalje
temu protiviti. Nobeden pameten človek ne
misli plavati po vodi. Mi se hočemo z
udanostjo v božjo voljo dalnje brambe iz
neba, z bratovsko ljubeznijo in pospešno
podvrženostjo Napoleonove velikodušnosti
in njegove najvišje milosti vredne storiti.
Vsled gotovih poročil je kraljevska ba¬
varska vojska do Steinacha (kako daleč v
gornji Inski dolini ne vem), cesarska fran-
cozka vojska tudi že gotovo preko Botzena
na planine Ritten in skoz Pustersko dolino
prišla v treh oddelkih. Kakor tudi mene
boli srce, da vam moram poslati ta razglas,
tako se vendar čutim zelo potolaženega,
da sem se s tem iznebil dolžnosti, h katere
izpolnitvi mi je Njegova milost, knezoškof
v Briksenu tudi opomnil. Vsled dane ob¬
ljube njegove prevzvišenosti gospoda ge¬
nerala Ruske, nas bodo vojaki tem hitreje
zapustili čim hitreje se podvržemo.

Stercing, dnč 8. novembra 1809.

Andrej Hofer.“

Ali kakor se je že dostikrat kazalo v
življenju, bil je Hofer še svojemu ljudstvu

— 53

gospod, se da tistemu, katero je bilo pamet¬
neje, ali ni nekim prenapetim kričačem in
podpihovalcem, kateri so pod njim vodili
manja krdela. Tu je bil nek človek, z imenom
Kolb, ki se je obnašal kakor zblaznel, ter je
pozival vsakega proti zadnjim naporom one¬
moglih neprijateljev, preteč njim s smrtjo.
Bilo bi smeha vredno, ko ne bi toliko vrlih
in hrabrih Tirolcev stalo življenja, in ko ne
bi kukavec pri prvem francozkem napadu
na njegovo krdelo strahopetno in nečastno
utekel ter pobegnil na avstrijsko zemljo.
Njegovo krdelo se je branilo kakor levi,
ko je ubogi revež prinesel v varnost svoj
ničvredni život; pri Gaisi so naredili pregraje,
od koder so vznemirovali francozko konje-
ništvo in peštvo, ali konečno morali so se
vrniti proti Uttenheimu v Pusterski dolini
nazaj, dosegli so pa vendar toliko s svojo
silno hrabrostjo, da jim je francozki general
obljubil ustaviti vsako neprijateljstvo, ako
tudi oni obljubijo, da bodo se mirno razšli.
To se je tudi zgodilo. Res so se branili, pod-
pihani od ničvrednega Kolba, dnč 6. novembra
še razni oddelki Tirolcev pri in v špili kraj
Miihlbacha pod Petrom Mayerjem vzdvojenju,
napad za napadom so odbili, zastonj, premoč
je bila prevelika. Skoda vsakega človeka, ki

— 54 —

je bil žrtva Kolbovega neumnega poziva,
naj se upor nadaljuje. Tudi doli v Ečavi
branila so se nekatera krdela, se ve da s
takim uspehom, kakor ona v Pusterski dolini.
Mesto Botzen palo je v roke neprijateljem
in tako je bila tudi tukaj ustaja zatrta. Čete
za četami valile so se v nesrečno Tirolsko,
ki je bila že čisto pri kraji. Med tem je
sedel Hofei’ zeld žalosten, da je on zastonj
branil ustajo, in da je toliko vrlih mož za
nič palo v Pasajerski dolini. Kakor so
nekdaj Judi pri vodah kraj Babilona sedeli
in obžalovali minolo krasoto svoje domovine,
tako je žaloval sedaj prej sila pogumni Hofer,
dvoječ, da bi svoji dragi domovini mogel
kaj pomoči. Je-li mislil na to koliko tisoč
vrlih strelcev vzdignilo se je na njegov
poklic meseca majnika kakor jeden mož, in
kako je bilo sedaj vse, vse izgubljeno ?

Bilo je nekega večera, ko je sedel baš
s svojim pomočnikom, ali kakor ga je on
imenoval, pisarjem Donningerjem v velikih
skrbeh v svoji sobi, ko so se vrata odprla
in je prišel neki kmet, z obešeno puško
preko ram, vstopil k Hoferju in položivši
mu roko na ramo rekel: „No kako je, An¬
drejček? Tri tisoč Francozov pride preko
Jaufena. Kaj se naj ž njimi zgodi ? Hočeš

55 —

kaj storiti ali ne? In ako nočeš nič storiti,
potem je moja puška tako dobra za-te, kakor
za kakega Francoza. Ti si počel, ti tudi
končaj!“ Sedaj je skočil krčmar na „pesku“
kvišku, kakor da bi ga pičil sršen. On da
bi ostavil svoje Pasajerce, ako so oni od¬
ločni, boriti se, svojo deželo Tirolsko zapustil,
ako se ni sama zapustila? Ni morda bilo
možno, da je vest o dunajskem miru konečno
bilo samo rokovnaštvo, in mogel bi tudi biti
list nadvojvode Ivana kriv, in zakaj ne bi
on, ki je trikrat osvobodil neprijatelja svojo
deželo, nje ne bi mogel tudi štirikrat osvo¬
boditi ? Njegove oči so se lesketale, ko je v
nesrečni uri rekel svojemu pisarju: „Daj
Donninger, napravi razglas. “ On se tako-le
glasi:

Ker so nastale neke zmešnjave, vsled
katerih sem vam jaz podpisani ukazal od¬
ložiti orožje, kar je pa vse nastalo zbog
nekih mož in sicer duhovnikov, o katerih
sem si mislil, da so mi prijatelji, pa sem
se o njih zmotil, vidim se kljubu temu
primoranega — ker niso hoteli ni mladi ni
stari, da ne bi prijeli za orožje — vam naj-
Ijubljenejši sobratje, oznaniti, da je vse v
celem Pasajeru na nogah in da so včeraj
14. novembra tepli neprijatelja, kakor so

— 56 —

hoteli. Vi vidite tedaj, da je vse priprav¬
ljeno — primite z nami za orožje — borite
se z nami kot bratje, kajti ako se predamo
neprijateljem, boste videli, da v 14 dneh
ne bo v celi Tirolski mladih ljudi, da
bodo konečno naše božje hiše, siariši in
samostani kakor tudi naše vera uničeni in
nam z neprijatelji vred pripravljena večna
poguba. Borite se tedaj bratovsko po pri¬
meri drugih krajev, ne verujte nikomur,
razun ako imate moj podpis in potem se
hočem z vami bratovsko boriti in ne po¬
zabiti, da sem vaš oče.

Pasajer na „pesku“, 15. novembra 1809.

To sem se zavezal, vam v kratkem ozna¬
niti, ako se nečem sam predati kot žrtev
mojim lastnim ljudem, kar bi tudi imeli
vi upati od mojih ljudij, ako bi brezpo¬
selni bili in nič več pripravni storiti za
Boga in domovino. A še večja odgovornost
in kazen čaka tistega, kateri bi delal ovire.
Ker sem svoj pečat pozabil doma, je tu¬
kajšnji poslanec priča, da je to res moj
lastnoročni podpis.

Vaš pravi Andrej Hofer na „ pesku “
pri Pasajeru.

— 57 —

Hej, kako je sedaj vse šlo proti Fran¬
cozom. General Ruska, ki je pridrl v Pasa-
jersko dolino, bil je od kmetov v Meran
nazaj potisnen in v mesto vržen in ono samo
po noči s naskokom vzeto, pri Terlanu, pri
Sv. Lenartu zmagali so Tirolci, tukaj se je
moralo podati 1200 mož, ali kaj je poma¬
galo? Premoč je bila prevelika! Bataljon za
bataljonom, brigada za brigado poganjali so
francozki generali, kateri so imeli najod-
ločnejšo zapoved ustajo na vsak način zadu¬
šiti, preko Jaufena v Pasarjevo dolino, in
ko je 23. novembra general Barbon z novimi
5000 mož šel preko Jaufena, takrat je izgubil
najhrabreji, tudi Hofer pogum. Sedaj, to so
pač res uvideli, bil bi daljni upor velika
brezumnost, samo še beg mogel bi rešiti.
Hofer se je vrnil v svojo hišo. Top od strahu
in groze bil je videti stoječ v gornjem po¬
slopji svoje hiše, ko je šla sovražna četa za
četo preko Jaufena. „So-li to morda sami
Francozi?" obrnil se je k Donningerju, in
ko jo bila tema, je pridejal: „Pojdi pisar
in ogleduj !“ Konju sta povezala kopita, ali
že za kratek čas prišel je Donninger nazaj,
ne daleč proč naletel je na neprijateljske
straže, in ko se na njihov klic ni oglasil,
je nekdo nanj ustrelil, ali ga na srečo ni

58 —

zadel. Sedaj ni bilo mogoče dalje časa v
hiši ostati.

S ženo in otrokom je pebegnil v neko
staro zapuščeno bajto. Morali so iti po velikem
snegu, spremljal jih je zvesti Ddnniger, ali
že drugi dan tekli so begunci dalje, v Bran-
dach. Tam je imel Hofer posestvo in tu je
bil najprej v varnosti. Tudi ostali prebivalci
od Sv. Lenarta so pobegnili, ali večina se
jih je vrnila, ko so videli, da so se Francozi
sedaj izjemno čedno obnašali, nazaj v njihove
zapuščene hiše. Na nesrečo ni Hofer nič o
tem zvedel, da je Francozki višji poveljnik
Baragnay d’ Hilliers, dal svojo pošteno be¬
sedo, katera mu je obljubila sigurno spremstvo
in ga pozval v Meran, da bi se ž njim o
tem posvetoval, kaj bi bilo potrebno, da bi
se Tirolska popolnoma pomirila in da bi vsi
prebivalci položili orožje.

Hofer uvidivši, da v Brandachu ne more
dolgo ostati, šel je globlje v gore, ko je
prej še dal poslati Francozom pismo, da jih
več neče vznemirjati, zajedno pa je nespa¬
metno pristavil, da si pridrži tri dni časa
za premišljevanje glede njegovih daljnih od-
ločkov. Ko bi on samo mesto tega za sč in
za svojo obitelj zahteval potni list v Avstrijo.
Ako mu ga ne bi dali, bil bi mu pot za

— 59 —

beg še vedno odprt; tako so pa morali
Francozi, in to po pravici, misliti, da Hofer
s svojimi obljubami, da jih ne bo več vzne-
miraval, ije misli resno. Svojo ženo in deco
poslal je v pastirsko bajto, ki je bila last¬
nina njegovega tasta. Nek zvest hlapec jih
je tja spremljal. Čutil je, da njegova obitelj
pri njem ni tako varna kakor tam gori, on
sam je šel s svojim pobočnikom še globleje
med gore v neko bajto. Bilo je ubožno sta¬
novanje, v katerem je bivši „višji poveljnik
Tirolske “ sedaj nekoliko tednov imel svoj
dom; dve kopanji bili ste postelji, par pa¬
njev bilo je vse pohištvo, špranje sta z mahom
zamašila.

Na veliko veselje našla sta ondi nekoliko
nabitih pušek, tam je tudi bilo smodnika
in krogelj, tako bi mogla saj odbiti nenadni
napad. Živeža jima ni manjkalo, Hoferjev
velik prijatelj „Pfandlerbauer“ pošiljal je z
dvema zanesljivima hlapcema, česar sta po¬
trebovala za življenje v obili meri, in je
povsod v dolini raznesel glas, da je gotovo
izvedel, da je Hofer prišel srčno preko
meje in da se mu na Dunaji že dolgo dobro
godi, med tem ko ga Francozi vedno še v
Tirolski iščejo, se ve da zastonj, kar je od
njih prav bedasto. In da bi Hoferja zavaroval

— 60 —

za vsak slučaj, da ga ne bi zasačila kaka
francozka četa nenadoma, uravnal je vrli
mož varovalno stražo. V Salthausu bili so
štiri Tirolci noč in dan na straži, ki bi, ako
bi se Francozi bližali, mu po stranski poti
lahko navestili bližajočo se nevarnost. Tako
je bival Hofer že več tednov v svoji samotni
bajti in ker še do sedaj ni bil nikoli naj-
manje vznemirjen, je že mislil, da so Fran¬
cozi nehali ga iskati. Ali vendar ni bilo
tako. Nekdo, morebiti Donnay, je raznesel
glas, da se Hofer vendar skriva na Snežniku,
in general La Fait odpravil se je takoj, da
bi Hoferja vjel. Z precejšno četo podal se je
v megleni noči na pot, ah sedaj je prišla
Hoferjevi obitelji, ki je, kakor vemo v oni
pastirski bajti, narava na pomoč. Neke pla¬
zovine, ki so proti Francozom prihrumevši
jih s seboj pograbile, bile so uzrok, da so
se Francozi takoj obrnili, ali Hoferjeva žena
ni se čutila več sigurno in je bežala s svo¬
jimi otroki k svojemu možu. Zakaj Hofer,
ko je bil zopet zjedinjen s svojo obiteljo,
sedaj ni pobegnil, sedaj ko je bil baš
najprikladnejši trenotek, ker Francozi ne bi
se gotovo več radi tako hitro spoznavali
s plazovinami. On je ostal — na svojo
nesrečo.

— 61 —

Dnč 23. januvarija 1810 bil je prišel
nek Franc Raflel, pravi lopov, ki je kot
tihotapec bil znan in za vse sposoben, mo¬
rebiti po nekem svojih tihotapnih potov v
bližino Hoferjeve bajte in ga je videl pred
njo stati. Hofer, ko je videl, da je sedaj
njegovo skrivališče najdeno, zaklinjal je
Raffela pri vsem, kar mu je bilo sveto, da
ga ne bi izdal in mu je stisnil dve križevači
v roko, rekši: „Pij na moje zdravje." In ta
Juda Iškariot, ki je že bil odločen Hoferja
izdati Francozom, saj je bilo stavljeno na
njegovo glavo 10.000 gld., vzel je od krč¬
marja na „pesku“ denarje, svečano oblju-
bivši, da ne bo ničesar o tem povedal, kaj
je videl. Ako bi bil Hofer le malo premislil,
moral bi si takoj, ko se je ta lopov od¬
daljil, reči, da temu ni verjeti, in da je
za-nj in za njegove le hitri beg rešilen. Ali
on je ostal v nesrečni zaslepljenosti. V noči

26. januvarija plezal je oddelek francozke
vojske po strminah k Hoferjevi bajti, stra¬
žarji v Salthausu so se iste noči na nesrečo
opijanili. Ko je krčmar opazil Francoze, bilo
je že prepozno Hoferja opomeniti. V jutro

27. januvarija trkali so Francozi s puškami
na bajtina vrata. Hofer je vedel, kaj to
pomeni. Srčno stopivši v mrzlo noč je glasno

62

vprašal: „ Kdo govori nemški ?“ „Jaz!“ od¬
govoril je stotnik. „Jaz sem Andrej Hofei’
in se vam predam, delajte z menoj, kar
hočete, ali čuvajte mojo ženo in otroka,"
nadaljeval je krčmar na „pesku“. To bi
lahko baš tako dobro rekel tigru, uspeh bi
ostal isti. Nečloveško so ravnali z ujetniki.
Tepli so uboge ljudi, da je bila groza, cel6
Hoferjeva žena bila je zvezana in da bi še
povečali svojo grozovitost, poskuble so te
zveri, katere so tolikokrat bežale pred ge¬
neralom ,,Barbone“, ako so jih tudi težke
izgube, katere jim je bil pouzročeval, raz¬
kačile, vendar ne bi smeli nikoli pozabiti,
kako lepo je krčmar na ,,pesku" vedno
ravnal s svojimi ujetniki, te zveri rečemo
mi, poskuble so ubogemu možu, ki ni imel
nikake hrambe, skoro vso njegovo lepo
brado, da mu je tekla kri, dokler ni v hudem
mrazu smrznila.

Stanovitno sta pretrpela Hofer in Don-
ninger to strašno ravnanje ž njima, ko sta
pa videla, da so tudi s Hoferjevo ženo in
z njegovim sinom baš tako grdo ravnali,
kakor ž njima, hotelo je močnemu možu
počiti srce. Osem tednov ležal je Hofer v
svojem skrivališči, sedaj je moral iti v dolino
— smrti nasproti — to je vedel, najprej v

63

Meran. Francozi, kateri se radi imenujejo
vitežki narod, bili so dosti brezsramni, da so
svoje ujetnike, med njimi ženo in otroka,
kakor Bog ve kako veliko čudo vlekli z
godbo po mestnih ulicah. Ali ako so tem
kanili, vzbudilo pozornost prebivalcev, jim
se je to slabo posrečilo. Ko so ljudje jedva
videli in prepoznali nesrečnike, bežali so vsi
v svoje hiše in jih trdno zaklenili. Francozi
ne bi smeli videti, kako grozna bolečina se
je polastila Tirolcev, ko so to ugledali.

V Meranu bil je Hofer prvič zaslišan
On je odkrito priznal, da je ustajo načrtal
in vodil, da je to storil na naročiti ukaz
svojega cesarja Franca, tega mu ni mogel
braniti nobeden človek, on je izvrševal do
sklenjenega miru svojo dolžnost, in ako je
po sklenjenem miru prijel še jedenkrat za
orožje in se postavil Tirolcem na čelo, to ni
bila njegova lastna svobodna volja, temveč
njegovi rojaki so ga, preteč mu s smrtjo, k
temu prisilili. — Kakor najhujši zločinec, in
to je tudi bil po misli Francozov, saj se je
on sam predrznil proti viti mogočnemu cesarju
Napoleonu — na nogah in rokah s težkimi
verigami. Bil je pripeljan v Botzen, kjer se
je moral ločiti od žene in otroka, katera sta
kot nekrivca smela iti nazaj k svetemu

— 64 —

Lenartu. Neizmerna je bila žalost žene in
otroka, Hofer sam je bil zaveden, opominjal
je oba, naj se udata v njuno usodo, on sam
je že davno vedel, kaj je njega čakalo. Iz
Botzena bil je z Dbnningerjem v Mantovo
pripeljan, kjer je bilo že mnogo ujetnikov
v vojski.

Od 5. februvarija do 19. bil je Hofer s
svojim zvestim Donningerjem, ki je vsled
težavnega potovanja težko zbolel, vkup v
eni kasemati (obok pod nasipom kake trd¬
njave, ki mu niti bombe ne morejo škodovati);
tega dne odvedli so Hoferja, da bi ga po¬
stavili pred bojni sod. Ta bojni sod bil je
sramotna komedija, ker prvič ni bil prvi
uzrok, ki so ga navajali, merodajen, Hofer
ni, kakor se je trdilo, ustal proti Francozom,
temveč proti Bavarcem, in potem, ko je
12. novembra 1809. leta prijel zopet za
orožje, ni tega storil z drage volje, temveč,
kakor je že v Meranu rekel, samo zbog
tega, ker so mu njegovi lastni rojaki, ako
bi se upiral, pretili s smrtjo. Ali kaj bi to
moglo vse pomagati. Poslanica cesarja Na¬
poleona je ni pet ni šest bojnemu sodu uka¬
zala, Andreja Hoferja obsoditi na smrt in
ga v 24 urah ustreliti. Ali na čast nekaterim
francozkim častnikom bodi rečeno, niso vsi

65

poslušali tega ukaza, oni so zahtevali, da bi
Hofer, kakor drugi ujetniki, bil dalje časa
zaprt, žalibog so ostali v manjšini. V noči
od 19. na 20. bil je Hofer obsojen na smrt,
ob 11. uri moral bi umreti.

Hofer poslušal je obsodbo zavedno in mirno.
On je prosil, da bi se mu dovolilo, svojemu
ljubemu Donningerju nekaj denarja in nekaj
vrstic poslati, v katerih je prosil, naj vzame
to malo, kar še ima in naj za-nj moli. To
se mu je dovolilo, nasprotno mu je bila
prošnja, da bi še smel svoje, v ječi bivajoče,
rojake jedenkrat videti, naravnost odbita.
Donningerjevo zdvojenje, ko je sprejel Ho-
ferjeve vrstice, bilo je brezmejno, on si je
pulil lase in neprestano kričal: „Pustite me
ž njim umreti“. Med tem je Hofer svojemu
svaku Piicklerju v Neumarktu pisal zadnje
pismo, v katerem jemlje od žene in otrok in
vseh njegovih ljubih slovo, in katero se
končuje s temi ginljivo lepimi besedami: „Z
Bogom, nečimurni svet, tako lahko se mi
zdi umreti, da mi niso nikoli oči mokre,
pisano ob 5. uri zjutraj in ob 11. grem s
pomočjo vseh svetnikov k Bogu. Tvoj v živ¬
ljenju ljubljeni Hofer na „pesku“ v Pasajeru
v imenu volje Gospodove bom se jaz tudi
podal na potovanje, z Bogom. “

5

66 —

Ob tri četrt na deset rožljalo je na hod¬
niku pred Hoferjevo ječo orožje grenadirjev,
ki so bili določeni ustreliti vrlega moža.
Trdno in ravno, kakor se hrabri zmirom
kaže, z rožami nakinčenim razpelom v roki,
stopil je mož iz dežele Tirolske, spremljan
od svojega spovednika, prošta Manifestia, iz
ječe. Stopivši pred njo, dal je proštu 500
bankovcev, proseč, naj to zadnjo svoto da
njegovim ubogim ujetim rojakom in naj jim
reče, da bi molili za mir njegove duše. Ko
je Hofer korakal skoz ,,Porto Molino“, molili
so mu ujetniki skoz omrežje razpete roke
nasproti, tisti, ki so se smeli prosto gibati,
so pokleknili in ga prosili plakaje blagoslova.
Na nasipu „Porta Ceresa“ naredil je gre-
nadirski bataljon četverokot, trdnih korakov
stopil je Andrej Hofer v sredino, pozdravil
na desno in levo vojake, poklekniti ni hotel,
tako si tudi ni dal oči zavezati. Zadnjo
dvajsetico, katera je bila še kovana pod nje¬
govo vlado, dal je vršitev vodečemu kor-
poralu, „merite dobro“, je rekel k grena¬
dirjem, še malo molil in s krepkim glasom,
ko nekdaj na gori Isel, zapovedal je krčmar
na „ pesku “ : „ Ustrelite!“ — Ali na prvih
6 strelov je padel on samo na kolena, tudi
drugih 6 strelov ni moglo usmrtiti sila

67

krepkega moža, iz milosrčnosti nastavil mu
je tisti korporal, kateremu je podaril dvaj-
setico, cev pred čelo, in je rešil nesrečnika
dalnje muke. „Kakor kristijanski junak šel
je k smrti, kakor hrabri mučenec je umrl,"
omenjal je slavno o njem njegov spovednik.
Leta 1823, ko je Tirolska bila že davno
avstrijska, bili so njegovi ostanki na ukaz
cesarja Franca svečano v Inomost nazaj
preneseni in v ondašnji dvorni cerkvi po¬
kopani z veliko slovesnostjo. Udova dobila
je od cesarja 3200 gld., da si je kupila
imanje, katero je hrabri Speckbacher, kateri
je s Haspingerjem po mnogih neizgovornih
nevarnostih bil utekel na Avstrijsko, upravljal.
Cesar je tudi Šoferjevi obitelji podelil ple-
menščino. V dvorni cerkvi v Inomostu kaže
dandanes krasni spomenik vsakemu, kjer
počiva junak svojega ljudstva. Njegov spomin
in njegova dela živijo in bodo živela, dokler
bodo še stali tirolski hribi; in dokler bijejo
v dolinah poštena srca, zveni tudi k tožnemu
glasu citer pesem „Andreja Hoferja“.

5*

68 —

Kako je truplo Andreja Hoferja dospelo
v domačo zemljo?

Ko je bil leta 1823 prvi bataljon tirolskih
lovcev iz neke italijanske posadke prestavljen
v Trident, dospel je ob tej priliki dnč 8. ja-
nuvarija v Mantovo, da bi tu naslednji dan
počival. Na večer onega dne so sedeli v neki
gostilni odlični možje, častniki Edvard baron
pl. Stirnbach, Ivan pl. Rampe!mayer, Ale¬
ksander kavalir de Rocqueville, nadporočnik
Jožef pl. Schon in poročnik Jurij Hauger
skupaj ter se v svojih razgovorih spominjali
v trdnjavi Mantovi dne 20. februvarija 1810
ustreljenega višjega poveljnika Tirolcev, An¬
dreja Hoferja. Kot zvesti sinovi tirolske de¬
žele, so ti častniki obžalovali, da še truplo
velikega branitelja domovine ne počiva v
domači zemlji. Kar šine jednemu častniku v
glavo misel, vzeti telesne ostanke Hoferjeve
s seboj v domovino, katera misel ugajala je
tudi njegovim navdušenim tovarišem. Na to
pozovejo nekoliko s krampi in lopatami pre¬
skrbljenih vojakov ter se napotijo — bilo je
že ob 10. uri zvečer — k župniku v trd¬
njavi,. g. Antonija Bianchin, na čegar vrtu
bil je Andrej Hofer pokopan. Župnik se je
iz početka upiral, konečno pa je vendar le

— 69 —

pokazal častnikom mesto, kjer je bil naš
junak pokopan in kjer se je nahajala mra-
mornata plošča s sledečim napisom: „Qui
giace la spolia del fu Andrea Hofer, detto
General Barbone, Commandento supremo
delle Milizie del Tirolo, fusilato in questa
fortezza nel giorno 20. febbrajo, sepolto in
questo luogo“ (Tukaj počiva truplo Andreja
Šoferja, tako imenovanega generala Barbone,
prvega poveljnika Tirolcev, ustreljenega v
tej trdnjavi dnč 20. februvarija 1810 in
tukaj pokopanega). V navzočnosti že nave¬
denih častnikov, nadzdravnika Murka, žup¬
nika Bianchija in moža, ki je ob svojem
času kopal grob, odpro po noči vojaki grob,
čegar prst je bila močno zmrzla; nadzdravnik
Murko pobere ostanke ter jih zapre v novo
skrinjo in župnik Bianchi napiše takoj spri¬
čevalo, da so telesni ostanki pravi.

To skrinjo s Šoferjevimi telesnimi ostanki
vzeli so drugega dnč pri odhodu vojaki s
seboj v Trident, kjer jih je nadzdravnik
zložil skupaj v krsto, ki so mu jo častniki
preskrbeli na kar je bila z župnikovo listino
vred odposlana okrožnemu uradu v Božen.
Ker je pa o tem dogodku dospelo poročilo
že na Najvišje mesto, zapovedal je cesar
Franc, da se naj telesni ostanki njegovega

— 70 —

do smrti zvestega junaka ne pokopljejo v
njegovem domačem kraju (na pesku pri Pa-
sajerju), marveč naj se s primerno sveča¬
nostjo pokopljejo v dvorni cerkvi v Ino-
mostu, v isti cerkvi, v kateri je Hofer pred
14. leti (dnč 4. oktobra 1809) prejel kleče
pred oltarjem veliko zlato svetinjo z verižico
kot znamenje posebnega spoštovanja njego¬
vega vladarja. Šest deželnih brambovcev iz
1809. leta je nosilo krsto, na kateri so le¬
žali pokojnikov klobuk, sablja in zlata ve¬
rižica s svetinjo. Hoferjeva soborilca Speck-
bacher in njegov pobočnik Sweth sta ko¬
rakala tesno ob krsti, za njo najvišji dr¬
žavni in vojaški dostojanstveniki, med ne-
številno množico naroda, ko se je sprevod
pomikal k cerkvi, kjer še sedaj velik kip
iz granita na plaskorezbo ozaljšanem pod¬
nožju naznačuje mesto počitka.

Leta 1892, dne 28. septembra, so na
gori Isel pri Inomostu v navzočnosti cesarja
Franca Jožefa, nadvojvodov Karola Ludvika,
Ludvika Viktorja in Jožefa Ferdinanda od¬
krili Hoferju spomenik iz rudečega granita
v nadnaravni velikosti. (Glej podobo na prvi
strani.)

Častniki tirolskega bataljona, ki so dali
izkopati telesne ostanke Andreja Hoferja, so

— 71

bili radi svojega samovoljnega in nezakoni¬
tega ravnanja prišli res v vojaško-sodno
preiskavo, toda dvorni vojaški svetnik je iz¬
rekel nad njimi obsodbo, „da mora lastnik
polka imenovanim častnikom njih ravnanje
na vsak način oprosti ti “.

Smrt Andreja Hoferja.

(Po Mo senu poslovenjena )

Ujet je zvesti Hofer,
Peljd ga v Mantovo,
Tam v Mantovi Francozi
Ga k smrti spremljajo;

Vsa bratska srca krvave,
Osramotena Nemška je,
In ž njo tirolska stran.

Iz ječe Andrej stopa

Z rokami zvezan’mi,

Možato, čvrsto hodi,

Se smrti ne boji;

Saj dostikrat jo videl je,
Ko krogljice so žvižgale
Čez vso tirolsko stran.

Ko mimo ječ koraka

Tam v trdni Mantovi,
So zvesti ga tovarši
Z rokam’ pozdravljali;

On reče jim: »Bog vas ohran’,
Kraljestvo nemško je izdan’,
In tud’ tirolska stran!“

Še bobnarju, glej, boben
Mu neče prav zapet’,
Ko skozi temna vrata
Je Hofer bil sprejet.

Pa Andrej sponam se smeji,
Ko sveča ravno tam stoji,
Tvoj mož, tirolska stran!

Velijo mu: „Poklekni!“
On reče: »Tega ne !
Stoje sem sabljo sukal,
In vmreti ’čem stoje ;
Ko na obzidji tu stojim,
Cesarja Franca Bog poziv’,
In ž njim tirolsko stran!"

Od rdk železne spone
Odklene mu vojak,
In Andrej Hofer molil
Je tukaj zadnjikrat;

Potem zavpije: Zdaj pa le!
Sprožit’! — Oh, slabo streljate
Zdravstvuj tirolska stran!

NARODNA IN UNIVERZITETNA

knjižnica