ZGODOVINA ZA VSE 79 SO'AH Wolfgang Benz, Holokavst, Inštitut za civiliza- cijo in kulturo, Ljubljana 2000,138 strani. 22. januar 1942 - konferenca ob Wannskem je- zeru ali pogovor pri (delovnem) zajtrku, kot ga označi Wolfgang Benz v svoji knjigi. Povabljena je bila trinajsterica gospodov iz birokracije in ek- sekutive nacistične države, ki so kot sekretarji raz- ličnih ministrstev in visoki častniki predstavljali nekako tretjo raven vodstvene hierarhije Tretje- ga Reicha. Omizju je načeloval Reinhard Hey- drich, šef glavnega urada nemške državne var- nosti ter hkrati tudi vodja centralne in tajne poli- cije. Adolf Eichmann, njegov "poverjenik za ju- dovstvo", posebej znan po jeruzalemskem pro- cesu leta 196I, je bil pristojen za zapisnik. Zraven je bila še stenodaktilografka, katere ime je osta- lo skrivnost. Vsega skupaj se je torej zbralo 16 oseb. Razprave, ki se je razvila med njimi, ni mogoče šteti za pobudo holokavsta, saj je ta medtem že postal stvarnost. Gre "samo" za pogovor o geno- cidu, ki so ga udeleženci obravnavali kot uprav- ni akt. Hladno. Na abstraktni ravni. Praktično. Pre- računljivo. Temeljito. O 11 milijonih (predvide- nih) žrtev so govorili preprosto kot o problemu. Gospodje (med seboj so bili seveda "ljudski to- variši") so se ukvarjali z "judovskim vprašanjem", ki je po mnenju nacistov terjalo "dokončno reši- tev". Živahna izmenjava mnenj je bila polna prak- tičnih predlogov. Krog "zaznamovanih" se je te- daj razširil na ljudi iz mešanih "judovsko-arijskih" zakonov. Na dnevnem redu so se prav tako znaš- li novi, "manj mučni" načini usmrtitev, ki so bili pozneje realizirani v Auschwitzu s ciklonom B, dezinfekcijskim sredstvom, zelo učinkovitim in predvsem izjemno hitrim tudi pri večjem številu "uporabnikov". Zgodba o nemških Judih sega daleč v zgodo- vino tradicionalnega antisemitizma, sicer bolest- no lastnega celotni Evropi. Do tragičnega viška se razvije ob konkretizaciji Judovstva v nacistič- ni propagandi, ki stavi na karto zavestnega kari- kiranja "dednega sovražnika" in prisega na teo- rijo zarote. Slednja je - kot naročeno - bujno vzklila na plodnih tleh med množico, ki se je ob inflaciji leta 1923 spraševala po komaj doumlji- vih vzrokih gospodarske katastrofe. Premožni ju- dovski meščani so bili zapredeni v mrežo spletk "svetovnega Judovstva" proti Nemcem. Bojkot ju- dovskih trgovin in podjetij aprila 1933 je bil sa- mo začetek "nacionalne vstaje". Sledila je urad- na uveljavitev antisemitizma, ki je bil uporabljen za utrjevalni element novega režima. Potem je na Nemčijo zgrmel bučen slap zakonov, ki so zajeli šolstvo, tisk, vojsko... Kot krona nove ureditve so zagospodovali septembra 1935 sprejeti nurnberš- ki zakoni, ki so zadevali nemško državljanstvo ter govorili o zavarovanju nemške krvi in časti. Stopnjevanje napetosti ter številni novi, bolj in bolj domiselni ukrepi, vodijo vse do "kristalne noči" 9. novembra 1938. Izzove jo incident 17- letnega Heršla Grynszpana (Herschla Grünspa- na), ki v Parizu protestira (obstreli tajnika nemš- kega poslaništva v francoski prestolnici Ernsta vom Ratha) proti surovemu izgonu Judov polj- ske narodnosti - ter s tem tudi svoje družine - iz Nemčije, do katerega je prišlo ob koncu oktobra 1938. Izgon 17.000 Judov, ki so dneve in dneve blodili po nikogaršnjem ozemlju med Reichom in Poljsko, je sledil verigi dogodkov, ki so se za- čeli z marčno priključitvijo Avstrije k Nemčiji in s poljskim zakonom, uveljavljenim 31. marca (bil je sprejet iz bojazni pred prihodom velikega šte- vila avstrijskih oz. poljskih Judov in je prepreče- val vrnitev v tujini živečih poljskih državljanov v domovino). Atentat so nacisti povzdignili v za- roto "svetovnega Judovstva" proti nemški drža- vi. Pogrom temne novembrske noči se je nato nadaljeval s politiko "arizacije" - s kaskado odredb, odlokov, ukazov in prepovedi, ki so na- pravile Jude v Nemčiji za popolnoma brezprav- ne. Leta 1938 je bila dokončno začrtana pot, ki je vodila do zadnje postaje - fizičnega uničenja. Brezpravno stanje nemških Judov med letoma 1939 in 1941 je bilo zaznamovano z brezposel- nostjo, poklicnimi prepovedmi, prisilnimi pro- dajami premoženja ter z življenjem brez časopisja in javnega udejstvovanja. Tudi prisilno delo je do- bilo svoje mesto v sistematičnem poniževanju Ju- dov. 30. aprila 1939 je zakon o najemniških od- nosih že vpeljal t. i. judovske hiše, ki so omogo- čale boljši nadzor nad koncentriranimi skupina- mi Judov, kar je pozneje pomenilo večjo pregled- nost in poenostavitev deportacij. Začetek vojne 1. septembra 1939 je Judom prinesel omejitevgi- banja, prepoved uporabe radia, telefona, avtomo- bila... Postopek arizacije je bil sklenjen s policij- sko odredbo septembra 1941, ki je vsem Judom po šestem letu starosti v večernih urah ukazova- la nošenje prišite rumene zvezde. Dogodki leta 1933 so pri nemških Judih spro- žili odločno zavračanje pisanja tujega (tudi judov- skega) tiska o nacističnih izpadih. Prišlo je do po- zivanja k pameti in spodobnosti. Okrepljena za- vest nemških Judov o njihovi skupnosti pa nas ne sme zapeljati v domnevo, da so le-ti postali VSE ZA ZGODOVINO 80 ZGODOVINA ZA VSE svetovnonazorsko in politično enotna skupina prebivalstva. Ostala so nasprotja na področju re- ligije, pa tudi številni očitki tistih, ki so bili za asi- milacijo, češ da hočejo oni, ki ji nasprotujejo, po- novno skupinsko izolacijo ali kar "vrnitev v ge- to". Šele zunanja grožnja je aprila 1933 izsilila us- tanovitev judovskega Centralnega odbora za pomoč in obnovo. V njem so bile zastopane vse pomembne judovske organizacije, predsedoval pa mu je rabin Leo Baeck. Od srede junija 1933 je delovalo tudi Kulturno združenje nemških Ju- dov, ki je skrbelo za sprostitev in tolažbo pripad- nikov diskriminirane in iz dneva v dan huje pre- ganjane "nearijske" skupnosti. Program "krovne- ga" Vsedržavnega zastopstva nemških Judov, ob- likovan septembra 1933, je obsegal pomoč pri vzgoji v judovskem duhu v šoli in poklicu, zago- tovitev gospodarskega obstoja ter pospeševanje izseljevanja iz Reicha. Pri svojem delu so se nje- govi člani vsako leto srečevali z večjimi težava- mi. Zadeve nemških Judov je Vsedržavno za- stopstvo nemških Judov (od leta 1935 je moralo delovati pod spremenjenim imenom Vsedržav- no zastopstvo Judov v Nemčiji, pozneje pa kot Vsedržavno združenje Judov v Nemčiji) vodilo vse do novembrskega pogroma leta 1938, ko je ta organizacija postala orodje in talec oblastne- ga aparata. Klub vsemu je Zastopstvo oziroma Združenje delovalo do 10. junija 1943, ko ga je gestapo ukinil, njegove zadnje sodelavce z Leom Baeckom na čelu pa deportiral v Theresienstadt (Terezin). Medtem je bilo od leta 1933 do 1941 v teku ve- liko izseljevanje Judov iz Nemčije. Oblast ga je spodbujala s številnimi "izvirnimi" ukrepi, ven- dar pa ga je hkrati tudi zavirala oz. oteževala s konfiskacijami premoženja. 23- oktobra 1941 je bilo izseljevanje prepovedano. Možnost "dokončne rešitve" judovskega vpra- šanja se je začela nakazovati s spremembami me- ja na vzhodu. Vojna ter novoosvojeno ozemlje na Poljskem sta septembra 1939 ponudila pro- stor krajem prisilnega bivanja Judov - getom. Vpeljali so jih na vseh zasedenih območjih vzhodne Evrope. Getom v Varšavi, Lodzu, Kra- kovu, Čenstohovi, Radomu, Kielcah in v mnogih drugih krajih so po nemškem vdoru v Sovjetsko zvezo junija 1941 sledili še geti na vzhodnem Polj- skem, v Litvi, Latviji, Estoniji, Belorusiji... Kot eden zadnjih je nastal geto v Lvovu avgusta 1942. Toda vsi ti strašni kraji so bili le vmesna postaja. Bili so svojevrstne čakalnice na uničenje oz. preddver- je pekla na poti do taborišč. Geneza "dokončne rešitve" je jasno nakazana v Hitlerjevem govoru januarja 1939- Za ključno se je izkazala tale misel nacističnega Führerja: "Če bi mednarodnemu judovskemu finančništvu v Evropi in zunaj nje uspelo še enkrat pahniti na- rode v svetovno vojno, se ta ne bo končala z zma- go Judovstva, temveč z uničenjem judovske rase v Evropi. " Šlo je za klasični oz. stereotipni reper- toar antisemitizma s konstruiranjem mednarod- ne judovske zarote, očitkom krivde za izbruh in izid prve svetovne vojne ter z uporabo že leta 1933 na široko razbobnane trditve, da so Judje Nemčiji napovedali boj na življenje in smrt. Vse od zgodnjega poletja 1941 dalje je bila fraza "do- končna rešitev" judovskega vprašanja uradno uporabljana za označevanje fizičnega uničenja Judov. Načrtovalci "dokončne rešitve" pa so se ukvarjali tudi z bizarnimi zamislimi o deportaci- jah nezaželenih oseb v čezmorske dežele. Poseb- no znan je bil "projekt Madagaskar", ki se je v antisemitski literaturi pojavljal že v 19. stoletju. Bistveno je bilo gotovo tropsko podnebje, ki naj bi "poskrbelo" za preživele, v kolikor ti ne bi iz- dihnili že na poti do oddaljenega otoka. Poleg Madagaskarja so se v fantastičnih predlogih za judovski "življenjski prostor" znašle še druge ek- sotične "destinacije" - kot npr. Gvajana, Aljaska, Nova Gvineja... Načrt Madagaskar je bil avgusta 1940 samo še kos papirja, saj se ni uresničila bis- tvena zahteva za njegovo realizacijo - zmaga nad Veliko Britanijo. Zagato je rešila vojna s Sovjet- sko zvezo. Od junija 1941 je namreč že obstajal del uničevalnega stroja - "akcijske skupine" var- nostne policije in strankine obveščevalne služ- be. Imele so nalogo likvidirati "svetovnonazor- ske nasprotnike" nacistične države. Vrhovni po- veljnik teh enot je bil Reichsführer SS Heinrich Himmler. "Spontanim" pogromom oz. spektak- takularno insceniranim pobojem, ki so bili vsem na očeh, so sledile sistematične eksekucije. Ak- cijske skupine, ki so štele okrog 3000 mož, so delovale na različnih območjih: A - v baltskih de- želah, • - v Belorusiji, C - v Ukrajini in D - na Krimu. Medtem je na zahodu gestapo leta 1941 pripravljal deportacije. Ljudje, ki so jih zadele, so bili uradnim papirjem znani kot "evakuirani na vzhod". Posebno boleča je bila iluzija o Theresienstad- tu, mestecu na severu Češke, ki je bilo sprva geto za Jude iz Češko-moravskega protektorata. Te so do julija 1941 skoraj v celoti deportirali v Rigo. Tako je bil narejen prostor transportom iz Reic- ha, Avstrije, Danske in Nizozemske, ki so pričali o cinični nacistični uporabi Vsedržavnega zdru- ženja Judov v Nemčiji, saj so ga izkoristili in zlo- rabili pri perfidnih pogodbah o nakupu "domo- vanja" oz. "starostnega zatočišča" z zagotovljeno VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 81 nego (v resnici je seveda šlo za izselitev in uniče- nje nemških Judov). Prenapolnjene prastare ka- sarne, podhranjenost ter grozljive higienske raz- mere - to je bila realnost Theresienstadta. ' Za Ju- de nemškega govornega območja je ime tega kra- ja sinonim izdajstva, ki so ga zagrešili Nemci pod Hitlerjem. 16. junij 1943 so nacisti razglasili za dan, ko naj bi bila Nemčija "očiščena" Judov. The- resienstadc pa je dočakal osvoboditev s strani Rdeče armade 8. maja 1945. Med 24. novembrom 1941 in 20. aprilom 1945 je tam umrlo 33.000 lju- di, 88.000 so jih poslali naprej v taborišča smrti, medtem ko jih je 17.000 doživelo zlom Tretjega Reicha. Vrhunec morije predstavlja industrializirani po- kol v taboriščih smrti med letoma 1942 in 1944. Na pomlad 1940 je Himmler ukazal postaviti pri- merna taborišča. Novembra 1941 je bila zgrajena tovarna smrti, taborišče II - Auschwitz-Birkenau, spomladi 1942 pa začno prihajati transporti z žr- tvami. Pojavijo se plinske celice, medicinski "po- skusi", "cigansko taborišče"... Nazadnje so delo- vali štirje krematoriji, med letoma 1942 in 1944 pa je tam izgubilo življenje okoli milijon ljudi. Vr- hu vsega je bilo taborišče zasnovano tako, da so lahko do zadnjega izkoriščali delovno silo jetni- kov. Oktobra 1944 so na Himmlerjevo povelje uničevalne naprave razrušili. Jeseni 1941 je začel delovati tudi kacet v Lubli- nu (znan kot Majdanek), ki so ga julija 1944 os- vobodile sovjetske in poljske čete. V njem je bilo pomorjenih 220.000 ljudi, med njimi 60.000 Ju- dov. Poleg tega pa je treba omeniti še "akcijo Rein- hard" (imenovana je bila po Reinhardu Heydric- hu, ki je izgubil življenje v praškem atentatu ju- nija 1942), ki je zajela taborišča Belzec, Sobibor (kjer so umirali Judje iz zahodne Evrope, Avstri- je in Slovaške) in Treblinka (z večino poljskega Judovstva). K praksi masakrov in taboriščnega življenja je vedno spadalo tudi temeljito zakriva- nje sledov iztrebljanja. Auschwitz je ostajal tabo- rišče, ki je s svojo zmogljivostjo in grozljivostjo poskrbelo, da druge tovarne smrti sploh niso bi- le več potrebne. Šo'ah (uničenje, katastrofa) je beseda, ki je v svetopisemski rabi razumljena kot božja kazen, sodobna mednarodna znanstvena publicistika pa z njo vse pogosteje označuje enkratnost in neprimerljivost množične usmrtitve Judov v dru- gi svetovni vojni. Dvajset milijonov žrtev, od te- ga šest milijonov pomorjenih Judov, je število, ki bi se moralo človeka globoko dotakniti. Gre za nujnost razmišljanja o holokavstu (oz. poboju, da ne bomo krivični do vseh ostalih žrtev), če- prav sleherna oblika racionalizacije ob njem po- polnoma odpove. Zato se "holokavsta ne da mi- sliti zgodovinsko. Šo 'ah se da misliti samo zaseb- no. " Oziroma točneje: Šo'ah se da se misliti sa- mo osebno. Zavedati se je treba dejstva, da so bile "človeškepošasti/.../tako redke, da niso mo- gle biti nevarne, bolj nevarni so bili običajni ljud- je. " Soočamo se z banalnostjo zla, ki v svoj nori ples krvnikov in žrtev vpleta ljudi - in nihče ne ve, na kateri strani se bo znašel. Znova in znova. Vrstijo se trenutki popolnega poraza razuma, po- javijo se slutnje o brezumnosti zgodovine, ma- hajoče z nekakšnim smislom in napredkom. In v to strahotno igro so ujeta bitja, ki si vzamejo življenje pod težo vesti in usode - pod težo, pre- veliko za enega samega človeka. Takšen je bil tu- di Adam Czerniakov, judovski starešina varšav- skega geta, ki je pred samomorom zapisal: "Od mene zahtevajo, naj s svojimi rokamipokonču- jem otroke našega ljudstva. Ne preostaja mi dru- gega kot smrt. " Drugi so spet vztrajajali v bedi vse do zadnjega. Pri življenju jih je ohranjala že- lja rešiti (čim več), kar se rešiti da... Knjiga s svojo konciznostjo in preglednostjo začrta pomembne smernice, ki bi jih bralec mo- ral nadrobneje osvetliti. Številne posameznosti in nianse sicer izostajajo, vendar mislim, da je to zagotovo delo, po katerem bi nujno moral pose- gati (ne zgolj seči) vsak človek.. V četreti Mojzesovi knjigi beremo: "... se boste pokorili za svoje krivde /.../, tako da spoznate, kaj to pomeni, če se od vas umaknem. Jaz, Gos- pod, sem govoril/" (4 Mz 14, 34-36) Kdo se mora pokoriti? Žrtve ali rablji - ali mol- čeči opazovalci? Najbrž kar vsi. Soočiti se s hitro jezo starozaveznega Boga, ki ne odpušča zlahka grehov Mojzesovega časa in terja žrtve še po ti- sočletjih, je težko, a morda je vseeno lažje kot po- misliti na pošastno možnost zla, ki jo je sleherni- ku ponudila vojna in jo ponuja tudi današnji svet, navsezadnje pa si jo ustvarja človek sam. Petra Testen 1 Na drugi strani je bila resničnost Tliercsienstadta tudi neverjetno živahna kulturna ustvarjalnost tamkajšnjih taboriščnikov; prim. D. Sayer, The Coasts of Bohemia. A Czech Histrory, Princeton 2000, 221, 228. VSE ZA ZGODOVINO