Josip Lapajne: NaSI te-iaii Gangl: Mož ne boji se borbe in trpljenja, kjer sveti luč spoznanja, tam ni zmot. Današnji čas se vsesplošno smatra za nekako dobo prerojevanja človeka, njcgove družbe in splošne življenjske institucijc. Vse je novo, ali naj se vsaj obnovi. Vsc staro, preteklo je bilo ncsmiselno, nevrtdno svojega pojava. Zgodovina, polna napak, brez vsakršnih vrlin, je vsekakor tudi v učiteljsko življenje zarezala brazgotine, na katerih danes dokazujcjo, da jc bil učitclj stvor, ncvreden, nezrel svoji dobi, žalostna relikvija poiprctekle dobe, smešna tako kakor zastarela modna slika. Karikatura starega »šomoštra«. Vse, kar je bilo — v koš, nevredno je bilo življenja, to je današnji evangelij. Mladina naj zamcni trhlo starino in naj prcobrazi današnji rod, njegovo socialno stališče. Ker trde, da se učitelj do danes še ni zainteresiral za del-o, svoj narod in zgodovino človeškega razvoja, sežem nazaj v dobo preporoda avstrijskega šolstva v 1. 1869., nekaj let pred njim in vsa za njim. »Učit. tovariš« iz leta 1869., 9. letnik, 11 list objavlja članek: »Zgodovina za mladost,« ki jasno izpričuje, da se jc naš 801etni Tovariš že tedaj jasno zavedal svojih stanovskih in človečanskih dolžnosti, točno po potrebah časa. Da se je učitclj kretal v sodobnih razmcrah s pogledom v bodočnost, izpričujejo članki: »Naprej« v 8. st. iz 1. 1869., »Ljudska šola naj bo zares Ijudska« v 12. št. 1. 1869. i. dr. Z vso vnemo se je učitelj vrgel v vrtinec življenja, tako družabnega, društvenega kakor političnega. Brez njega ni bilo »Čitalnic,« duša je bil zadrugam, kmetijskim podružnicam in raznim društvom. Vide: Spominski spis ob 25 letnici »Zveze uč. društev«. Če je niegova vnema pojenjavala, so krivi polftični viharji, ki so ga zanesli daleč od obale na odprto morje. Je pa bila to njegova krivda? Ne, živel je z duhom časa in samo ta ga je usmeril v razmere. ki jih je moral prenašati kot njihova žrtev. Pojavljali so se Kačurji, Jermani in Hlapci ob oholih predstavnikih časa, današnjemu zarodu v zasmeh in posmeh. In kolikrat bi petelin zapel, da so današnji proroki prisostvovali justifikaciji v onih usodnih dneh? Naša literarna zapuščina (Novice 1848. 1.) nam izpričuje, kak-o ie naš narod nepripravljen dosegel narodne in socialne svobodščine, kako se je narodno življenje sčasoma presekalo v nacionalno in religijsko smer. Iz nje je razvidno, da se je učitelj kot večni idealist oklenil narodne stranke, ki ji je ostala zvesta tudi pretežna večina duhovščine. Nacionalni in verski pokret sta si ljuto križala meče, potegnila s seboj vse javno živIjenje, prosveto in gospodarstvo in se neokrepljena prerila do svetovnega klanja, započeterfa v težnjah kapitalizrr.a. Učiteljstvo ni pozdravljalo preosnove oz. ustanovitve rednega šolstva v 1. 1869., marveč je strastno zagovarjalo dotedanjo cerkveno šolo, ki mu ni zapuščala najlepših spominov. Klonil je duhu iz ljubezni do Ijudstva. V boju za narod in lastni obstanek se je učitelj zavedal socialnih nalog naDram sebi in okolici. Združil se je v učiteljska društva (1869.), osnoval je »Narodna šolo«, »Jubilejsko samopGmoč«, »Hranilnico«, »Tiskarno«, »Učiteljski konvikt« i. dr. Izdajal je knjige za mladino (Mladinski spisi, Jan Legova knjižnica), ustanovil »Zvončka« v težkih porodnih bolečinah, prirejal je vseučiliške počitniške tečaje in koncerte, skrbel je za naraščaj, organiziral izvenšolsko delo, izdajal zadevne brošure (Pesek). Vsa naša organizacija je sad učiteljevega dela. Naša dolžnost je, da te ustanove podpiramo, ne kratkomalo negiramo radi oseb in časovnih razmer, ki so jih rodile. Ni najekonomnejše premajhne hiše razdirati, če je dovolj prostora, da jih prezidamo ali dvignemo. Da razrušimo vse, kar ni izraslo iz nas, jc nevarno igračkanjc otroka, razočaranega ob razdejanem predmetu. Strašna vojna je rodila dalekosežne posledice. Predvojni klici po »kruhu« so se oglušili v bojnem hrupu. Delavske mase, ki so sc leta in lcta skrbno organizirale v socialističnih društvih in strankah, so s svojimi voditelji na čelu klccnile pred monarhi in segle po bratomornem orožju. Socialno gorje sc je potenciralo od stopnje do stopnje, dokler ni počil prenapeti lok in povzročil svetovni preobrat. Silni skladi so se zrušili, ostalo pa je trdno gradivo. Človeštvo razmišlja in ustvarja smernice preporodu. Na pohodu so nnznovrstni socializmi s previdnimi konservativci ob boku in zavori. Glasno sc razlegajo zahteve po krijhu, napoveduje se boj kapitalizmu s priznanjem zasebne lastnine, oziroma skrajne razlastitve. In v ta metež človečanskega problema nai se danes vrže naša šola, naša država, povečjcm agrarna. Država, tu strogo nacionalna, ondi versko fanatična, z bogastvom ob skrajni revščini. Naj se li mi učitelji spuščamo v boj z velekapitalom, ko uvidevamo, da vsa naša država ne zmore premoženja enega samega kapitalista. In to v današnjih časih, ko Hitlerjev in Musolinijev narodni socializem stremita po nasičenju svojih mas na račun slabotnih narodičcv. Dokler imamo silne narode ob strani, jc naša dolžnost, dolžnost malih ljudi, da ohranimo svoj narod, svojo državo. Socializem je treba predvsem proširiti v naši lastni državi. Naj bi ne hiral in umiral bedni Krašovec ob kruhu in soli, ker ga usoda ni rodila na rodovitnih poljanah žitnih zakladnic. Siikc socialnega žrtvovanja naj prcdnjačijo nizu junaških dejanj. Narodnosti ni primerjati z impcrializmom, ker je ona 1. stopnja, da sc v ljudstvu vzbudi priznanje jezikovnih človečanskih pravic. Če drugi narodi strahujejo kapitalizem v obliki fašizma, še ni rečeno, da je naš nacionalizem imperialističen, ker je veleopravičen v težnjah narodncga obstanka. Da naša orga.nizacija ne pride v stranpota, da ne zaostane z duhom časa, je res nujno potrebno, da se učiteljstvo posveti socialnemu študiju, toda bistva svetovnih naziranj naj se nikomur ne vsiljuje, ne direktno, ne indirektno (po debatah), ker bi to vcdlo v desorganiziranje po političnih nazorih. Ne razbijmo, kar smo s težavo stvorili! Učiteljstvo je vedno delovalo po sodobnih potrebah našega naroda in bi kot tako ostalo na braniku svojih dosedanjih in bodočih uspehov. Hlapci hlapcev sicer pljujejo v našc vrste, ne morejo pa omajati naše volje niti nam odvzeti verc, da smo na pravem potu. Človek tvori človeštvo, ki mu je posvečeno naše dclo in to v pravi obliki. Le z razumoni: naprej Kranjsko učiteljsko društvo je na svojem zborovanju z dne 25. oktobra 1933. izrazilo žeIjo, naj počitniške tečaje vodijo osebe, ki bi s svojim nastopom ne žalile članstva niti v izvajanjih, niti pri debatah. Teme naj odgovarjajo našim nacionalnim in državnim rriteresom. Izogibati se je vsemu, kar bi kalilo politična naziranja članstva. Konstatiramo pa, da je tečaje vodil doccla nepristransko predsednik sekcije g. Dimnik, ki se mu je zahvaliti, da sc posamna nesoglasja niso poostrila.