Avgust flenoa: 10 Povest iz vaškega življenja >Hm!t se je zamislil Mikica, >en sam krat v tem življenju. Bilo mi je zelo hudo, ležal sem. Očesa nisem mogel zatisniti, pri sosedu pa so bili svati, pili so in peli. Tedaj sem se spomnil svojega doma, svoje matere in one opankarjeve hčeri in sem si rekel: Ej, Mikica, ko bi bil ti oženjen! Ko bi bil ti zdaj na svojem, ko bi ti stregla žena, oj Mikica, tedaj ne bi ležal tako kakor pes, ne bi morda crknil kakor — eh!« je nadaljeval pisar in si otrl glavo z roko, >t<> je neumno, neumno — kdo se bo še tega spominjal? Bog me varuj še takih misli! Pa kaj me ti po tem vprašuješ?« »Mnogo premišljam o tem. Tudi jaz nočem za plotom poginiti. Oženiti se hočem.« Pisar je planil pokonci, pogledal je čez ramena in prasnil v krohot: »Ti? Ti? Hahaha! S tako parado? Ali si nore gobe jedel? Katera pasja baba bi tebe hotela?« Beračevo lice je zalila kri. Zaškripal je, zagrabil je vnovič pisarja in ga pritisnil zraven sebe, da je Mikica na smrt prebledel in zadrhtel kakor šiba. »Uh,« je zarjul Luka, »baraba! Zdrobil te bom, če mi še kdaj pokažeš te svoje pasje zobe. Hočem, bočem, čeprav bi se podrl ves svet.« »E, pa daj! Daj!« se je Mikica krotko potuhnil. »Da! Zakaj ne bi? Ali se mi je treba vlačiti po črni zemlji kakor kača, žgati na soncu, tresti se na mrazu, obirati kosti, lri mi jih drugi mečejo? Sedeti hočem za toplo pečjo, vina hočem piti, belega kruha jesti, ženo ljubiti kakor drugi, človek hočem biti, da, človek hočem biti.« Luka je dvignil glavo visoko, po licu ga je spreletela rdečica, oči pa so mu bliskale z divjim žarom, kakor da se hoče spoprijeti z vsem svetom. Pisar je plaho gledal tega človeka, ker ga ni mogel razumeti. Luka je spustil glavo na prste in je naglo nadaljeval: »Da veš! Sto goldinarjev si lahko zaslužiš. Pomagati mi moraš. Nočem biti berač. Slekel bom te cape, vrgel torbo in palico. Za koga naj beračim? Za sebe? Meni ni treba. Koga imam na svetu? Da se mi po smrti stepejo za denar? Ne, ne, ne! Kupil si bom hišo, vzel bom ženo, nosil bom belo srajco kakor drugi ljudje, kakor pošteni ljudje. Sit sem sirovščine. Kakor sem rekel: dobil boš sto goldinarjev, to ni šala, če mi priskrbiš ženo — ono, ki si jo jaz želim, kajti, da veš« — berač se je nagnil k pisarju in mu skrivnostno pošepnil — »našel sem si jo, da, da.« »Kje?« »Tu v vasi.« »Katero?« 5 »Maro,« je stisnil Luka iz sebe. »Ma-a-ro?« je zazijal pisar. »Poslušaj, Luka, to je vražja reč. To bo težko.« »Mora biti.« »Ali « »— sto goldinarjev!« »Ali misliš, da se jih branim? Nisem neumen. Oho!« se je pisar nasmejal in s kazalcem Dokazal na čelo. »Zdaj vem, zakaj sem bil na zemljiški knjigi. Ti si vprašal po Martinovih dolgih.« »Da.« »Kupiti si jih hotel —?« »Da.« »In zlesti Martinu v hišo.« »Da.« »Zlesti k Mari?« »Da, da, da.« »Pa ne bo nič iz tega.« »Nič, nič! Hudirja!« se je razjezil berač. »Čuj, Luka,« je dejal Mikica, >ali pa mora biti ravno Mara? Ali ti ne bi bila katera druga tudi po- godu? Saj jih je dovolj. Drugje bi laže potrkal, ker so ženske na denar kakor čebele na med.« »Samo Mara! Nobene druge ne!« »Hm! Jaz ne vem, kako bi mogel človek do te jabolke prilesti. Presneto visoko visi na veji. Snubili so jo ze drugi, dobro stoječi možje, da, že dvakrat bi se bila mogla omožiti v drugo vas, a to za Jelenčanko nekaj pomeni, pa je vsem obrnila hrbet. Ne vem, zakaj, toda tako je. Pa še stari Martin po vrhu! To ti je glava kakor kamen in ponaša se s svojo hišo> ta ti gleda tudi boljšega z vrha dol kakor sveti Martin na berača — pa mu zdaj pridi ti, ne bom ti kriv, če psa nahujska nate.« »Ali je drag?« »Eh, drag ni, toda drži se po starem. Ti veš, kaki so Jelenčani. Njihova je beseda: Kamor sto, tja še to! Vsakega lahko kupiš, toda Martina ne boš. Martin je dober gospodar. Daj, izbij si Maro iz glave!« »Nočem, ne morem.« »Pa kako ti je to, za božjo voljo, prišlo?« »Kako? Prišlo je nadme, na moje oči, na moja ušesa, na mojo pamet — in zdaj noče iz te nore glave. Kaj vem, kako je bilo! Pobij me tu na mestu in spet bom rekel: Mara in nobena druga. Kajti prav ona bi bila prava. Ni mi za denar. Naj si ga stari zakoplje v svojo skrinjo, naj ga vrže v Savo! Meni ni treba nič, samo hčer mi naj da.« »Hm! Tebi torej ni pomagila, kakor vidim. Ti si si to lepo namislil, ali po ravni, gladki poti to ne bo šlo, ker — ker — no, ker si berač, ki se mu ne ve ne za očeta ne za mater. Tako nekako po tvojem bi moglo iti — toda po ovinku in to ne gre hitro. Prepusti to meni, menda veš, da imam dober nos. Morda se kdaj primeri, saj nesreča je hitrejša od sreče in človeku niso vsi dnevi v koledarju rdeče zapisani. Potrpi! Bomo videli, ali ne bo tudi ta prevzetni Martin še prišel na Lukov rovaš, potem bova laže govorila z njim. Le potrpi!« »Dobro! Nategni svojo pamet! Namisli si kaj poštenega, da se mi bo zgodilo po volji! Še enkrat ti rečem: sto goldinarjev gotovih, niti krajcarja manj, morebiti ti še kaj primaknem. Zapomni si, da hočem postati pošten človek!« »Eh, če že hočeš!« »Ali si sporočil v Buno, da bosta konja prišla?* »Da, sta že daleč za Lekenikom.« »Dobro! Grem. Imam opravek v mestu, veš, zaradi onega. Spet bo denarja ko peska. Veseli se, Mikica? No, ali si že kako dušo spreobrnil?« »Eh, seveda! Jurija, Petra in Šimna, tri ali štiri pa sem že napol zaaral. Ko pride čas, bodo vsi v moji torbi, toda imeti jih moram na piki. Kmetu ne moreš verjeti, danes reče belo, jutri črno, Bogu in vragu odgovarja na vsako: Res je!« »Daj, daj, le drži se! Ne bo ti v skodo. Ali si čul? Popoldne se najdeva v krčmi — pa sama. Niti Janka ni treba. Vse dolžnike bova popisala, ti pa jih daj na sodnijo!« »Zdaj ?« »Da, zdaj.« »To bi bilo neumno.« »Zakaj ?« »Počakaj, da bodo volitve pri kraju, potem laliko. Dokler kateri dolžnik ne ve, da ga boš tožil, ti je bolj v strahu in te zvesto posluša. Čim pride do pravde, bodo vsi narobe delali.« »Eh, eh, poglej ga ti!« se je nasmehnil Luka in vstal. »Meniš, da moja božja pamet ni že na to mislila? Vem jaz, kaj je treba. Tožiti jih je treba in jim groziti, da jih pošlješ na boben, tedaj šele so ti v pravem strahu. Tajiti ne morejo, imam njihov križ na zadolžnici. Pusti ti niene, ni mi vrana izpila mozga. Pojdi ti po svojih opravkih, Mikica, jaz pojdem po svojih. Zbogom!« »Zbogom, Luka!« Berač je mahnil proti mestu, Mikica pa je počasl korakal proti vasi. (Dalje slpdl)