I        ZLATI GRAD.        !
¦                                                                                                                                                       ¦ •                                                                                                                                                       ¦
¦                                                                                                                                                       ¦
(Konec.)
Po dolgem potovanju se nekega večera ustavi v mestu, ki je ležalo v bližini gore Krasna. Tu pride k njemu Ljudomil, pade na kolena in prosi: „Presvetli kralj, odpusti svojemu zvestemu služabniku, ker ni ubogal tvojega povelja ! Bog mi je priča, da nisem mogel drugače ravnati, ker več kot polovica prebivalcev bi bilo umrlo prežalostne smrti, ako bi jej ne bil s tvojim denarjem pomagal. Zadovolji se zato, kraljeva milost, s prekrasno leseno palačo,katero so ti postavili hvaiežni pod-ložniki! Verjami, veličanstvo, da še nihče na svetu ni imel tako lepe, tudi nihče ne na tak način  postavljene !"
Trdomar nemo posluša in se strese od jeze po vsem životu. Z groznim glasom, podobnim levovemu rjovenju, ukaže ministra ukleniti v težke verige in ga obglaviti drugo jutro pred aolnčnim izhodom.
Kakor blisk se je raznesla po mestu in okolici ta novica. Ne da se popisati žalost, ki se je lotila vsega ljudstva, in ni mogoče povedati,   kakšen   jok in   stok je nastal. Na
tisoče ljudi je drlo pred kraljevo stanovanje ter s povzdignjenimi rokami prosilo ; „Svetli kralj, daj nas pobiti in ne nedolžnega Ljudo-mila,ki je rešil nas in naše otroke grozne smrti!"
Pa kralj se ni nič brigal za ljudske prošnje in solze, temveč velel je z vojaki razgnati množico. Zelo slabe volje so je vlegel spat. Čeravno je bil od dolge poti jako utrujen, vendar ni mogel mirno počivati, jeza mu ni pustila zatisniti trudnih oči in težke sanje so ga potem mučile celo noč.
Proti jutru se mu sanja, da je umrl in da se je njegova duša napotila proti nebu. Pri odprtih nebeških vratih je zapazil, kako nese med prekrasnim petjem truma angeljev Ljudomila pred božji prestol, in zdelo se mu je, da je slišal Stvarnikov glas, ki je hvalil ministra zavoljo njegovih dobrih  del.
Ko pa misli on v raj vstopiti, nažene ga angelj z gorečim mečem od vrat, rekoč : „Za take suroveže, katerim je zlati grad ljubši nego ubogi ljudi, ni tukaj prostora. Poberi se od tod!"
Groza spreleti kralja in prebudi se. Glava mu je težka in boleča. Dozdeva se mu, da sliši od daleč neko kričanje in jokanje. Zdaj se spomni na prejšnji večer in svoje povelje. Skoči k oknu in zapazi, da žene večji oddelek
i vojakov njegovega zvestega .služabnika na travnik zunaj mesta in da gre za njimi ne-številno jokajočega ljudstva.
Pri tem pogledu se ga loti silen kes. Bilo mu je pn srcu, kakor da bi mu bili napolnili prsi z žarečim ogljem. Nobeden trenutek ni smel več zamuditi in kar v ponočni obleki je zbežal za žalostno procesijo.
Že kleči Ljudomil, rabelj pa pripravlja klado, na katero naj bi položil blagi mož svojo glavo. Tu prileti kralj, vrže se nad njega, objame ga burno in prosi s solznimi očmi za odpuščenje. Vsi, ki so gledali ta prizor, so se razjokali od ginjenosti.
Med nepopisnim veseljem odpravijo se potem v lesen grad. Kralju se je zdel lepši, kot da bi bil postavljen iz samega žlahtnega kamenja in na glas je hvalil neskončno pravico, da mu je ohranila modrega in usmiljenega služabnika. — Iz hvaležnosti dal je nato poleg svoje palače sezidati lep grad z visokim stolpom, ki je bil pokrit z različnimi ploščami.
Vladala sta še dolga leta. Bog ju je blagoslovil in z njima tudi ljudstvo. In ko sta umrla v visoki starosti, jokali so se za njima hvaležni podložniki kakor pridni otroci za skrbnimi stariši.