ALOJZ RAVNIK - SEDEMDESETLETNIK
Kladivo in puška, šport in citre
Reko spoznaš, ko plavaš v njej. eioveka ko govoriš z njim - je ko-rejska modrO8t. Z Alojzem Ravni-kom se poznava več kot deset let, vellkokrat sva se srečala, izmenjala nekaj besed. Ko sva se pogovarjala ob njegovem zivljenjskem jubileju pa sem odkril vse bogastvo tega 70. letnega vitalnega upokojenega
>J                                                                 ........-_--.                  .........._~-
.,  oficirja   JLA,   nekdanjega   borca NOB, Ijubitelja športa in glasbe.
Kladivo in puška, šport in citre! V teh kontrapunktih je potekalo razglbano zlvljenje tega neutrudlji-vega moža. Na njegovem obrazu je vse to zapisano kot v kakšni knjigi življenja.
Rodil se je 29. maja 1916 v Bo-hinjski Beli kot tretji od šestih si-nov Marije in Janeza Ravnika. Oče je delal na železnici. Ko je bil Alojz star 14 let se je družina preselila na postajo v Radovljico. Od tam se je Lojze vozil z vlakom v Ljubljano. kjer se je učil za ključavničarja. Potem je delal v Ljubljani in na Je-senicah. Vojna vihra ga je zajela v jeseniški železarni, v mehaničnih delavnicah. Takoj se je povezal z narodnoosvobodilnim gibanjem. v začetku leta 1943 je odšel v parti-zane, 25 maja pa so ga že sprejeli v KPJ. Boril se je v PreSernovi bri-gadi  in  Gorenjskem  odredu.  Od
borca je hitro napredoval v vodni-ka, prek političnega delsgata v četi do komandanta bataljona. V Voj-kovi brigadi je bil operativni oficir, v 31. diviziji pomočnik načelnik operativnega odseka in nazadnje šef tega odseka. Na tej dolžnosti je tudi dočakal konec vojne.
- Lojze. kaj se vam je vrezalo v spomin med vojno?
»Pri Cerkijah proti Krvavcu je bii 2. bataljon Gorenjskega odreda obkoljen s treh strani. Borci, 140 jih je bilo, so bili slabo oboroženi in izčrpani. Kot komandant bata-Ijona sem bil v veliki zadregi: kako iz obroča? Uspel sem izvleCi bata-Ijon brez izgub. To je bila moja največja zmaga-
Po vojni se je Alojz Ravnik opre-delil za poklic oficirja JLA. Službo-val je v več garniztjah, v inženir-skih enotah, tudi v Osijeku, kjer je spoznal svojo družico Zoro, ki ga zvesto spremlja na njegovi razgi-bani življenjski poti že 33 let. Leta 1964 pa se je upokojil.
Citre in šport, ki sem jih omenil na začetku sta Lojzetova velika Iju-bezen.
»Ko so mi leta 1934 operirafi no-go sem bil dva meseca na bolniški. Takrat so mi v roke prišle stare ci-tre. Začel sem se učiti igrati, sku-paj s Pavletom Pirhom iz Radovlji-ce. Cefo note sem se naučil.«
V vojni muze molčijo - pravijo. Toda Alojza so citre spremljale tu-idi skozi borbo.
»Nisem vedel niti od kod so se vzele, niti kdo jih je nesel Vem sa-mo to: ko je bil miting, so mi v roke položili citre in sem igral to-varišem."
Alojz še danes rad prime za ta redek inštrument. Igral je v ansam-blu Mandolina, na raznih prosla-vah za Bežigradom. In ne samo, da odlično igra. Lojze jih tudi sam iz-deluje. Igra še na harmoniko, kita-ro in kontrabas.
Njegova druga Ijubezen je šport. Bil je atlet, smučar boksar, plava-
lec, igral je namizni tenis in skoraj vse kolektivne igre z žogo.
Za krose in teke na smučeh pa je nepogrešljivi merilec dolžine prog. Homologacijo je opravljal celo na zimskih olimpijskih igrah v Saraje-vu. Da bi si olajšal delo je skon-struiral napravo za merjenje dolži-ne prog.
Aktivno deluje kot družbeno-po-litični delavec v krajevni skupnosti
Triglav, zlasti v ZZB.
V njegovi delovni sobi so dokazi za vse njegove Ijubezni: troje citer, Sportna priznanja. vojna in vojaška odličja.
Za slovo pa nam je zaigral val-ček Na lepi modri Donavi. Mehki in prijetni zvoki citer še vedno donijo nekje glsboko v meni in rad bi jih poslušal še in še...
IVAN ŠUČUR