FERDINAND TANCIK OROŽJE V ŠKOFJELOŠKEM GRADU V PRVI ČETRTINI 14. STOLETJA Med viri za nekdanjo freisinško posest v Avstriji, ki jih je zbral J. Zahn v svojem delu Codex diplomaticus austriaco-frisingensis (111. zvezek, Wien 1871), so tudi trije inventarni zapiski o premičninah v škofjeloškem spod njem gradu. Nastali so med uradnimi obiski freisinškega škofa Konrada III. v Škofji Loki JO. februarja 1315, 14. novembra 1318 in 6. aprila 1321.l Nemški jezik pisarjev v freisinški službi, ki so popisali škofjeloški grajski inventar, je imel svoje lokalne posebnosti in se je zato precej razlikoval od tedanje srednjevisoke nemščine, ki so jo rabili v večjih srednjeevropskih političnih in gospodarskih središčih. Nasprotno pa se je latinščina tedaj le malo raz likovala od uradnega cerkvenega jezika. Zaradi nazornojše primerjave na vajam poleg slovenskega besedila v oklepajih tudi izvirni tekst popisa. Poleg drugega grajskega inventarja nam škofjeloški zapiski posredu jejo tudi pregled orožja, ki je bilo tedaj v Lavrinijevi. v spodnji, v škofovi. v Ulrikovi in v Janezovi sobi. v obokanem stolpu, v obednici pri kapeli. v zgornji kleti, v kašči in na Starem gradu. Zaščitno in napadalno orožje so tako natančno popisali, da si danes lahko natančno ponazorimo fevdalno oborožitev na slovenskem ozemlju v začetku 14. stoletja. Zaradi boljšega pregleda tedanjih zvrsti moramo orožje porazdeliti v skupine, ki so bile skladne z njegovimi taktičnimi nalogami v boju. Izmed zaščitnih orožij bomo najprej obravnavali oklepe, sleme, naročno in nanožno opremo, ščite in konjsko opremo, nato tudi napadalno orožje, in sicer prvo hladno, to je meče in bodala, pa tudi orožje na drogov ih, udarno orožje in končno orožja, ki so učinkovala na daljavo. V inventarnih zapiskih iz leta 1318 in 1321 so navedeni posamezni deli škofovega oklepa (arma2 domini), ki so bili tedaj v njegovi sobi. Zato lahko točno opišemo njegovo zaščitno orožje. Primerjamo ga lahko z oklepom cesarja Ludvika Bavarskega (1314—1347). ki je upodobljen na ploskovitem reliefu iz rdečega peščenca v maanškem muzeju. Nekoč je krasil zobčast nadzidek pročelja trgovske hiše v Mainzu. ki so jo zgradili med leti 1314— 1317. Na tej upodobitvi vidimo oklep (pantzirium, panczirium3). ki sestoji iz srajce in hlač iz prepletenih obročkov (zanjkaste pletenine, oklepijenine). Tako zaščitno oblačilo je že v 13. stoletju bogatini plemičem nadomestilo težki in okorni usnjeni haubert. to je jopič, ki je bil okrepljen z našitimi železnimi obročki ali pa pokril s kovinskimi luskinami. Verižni oklepi so se močno razširili v začetku 14. stoletja, ker se je njihova izdelava potonila. Leta 1306 je namreč niirnberški meščan Rudolf odkril vlečenje poljubno močne žice. ki je zamenjala kovano. 44 Obročkasta oklepna srajca je v tistem obdobju segala skoraj do kolen. Imela je ali ozke ali pa široke rokave in visok ovratnik, ki je varoval brado in tilnik. Zadaj je bil z vrvico, v našem primeru sivo (grevsner, grevsnvr4), povezan s koničasto kotlasto avbo (pekelhavb, pekchelhaub5) skozi luknjo na njenem zadnjem delu. Na temenu jo je krasil čop (slapa6). I veljavila se je konec 13. stoletja. Na njenem robu je bila zadaj in ob straneh pritrjena oklepna ovratnica (cap-mail ali camail) in ni bila pove zana z oklepno srajco, temveč so jo oblačili obenem z avbo. Obraza ni zakrivala in je vrat in tilnik obdajala kot romarski ovratnik, če je skozi njene razpoke potekala vrvica, ki je omenjena med deli škofovega oklepa, ali pa je ohlapno padala navzdol preko ramen. Tako prosto viseča je osla bila vsak udarec na vrat. Pogostokrat je imela spredaj še klinast nastavek, ki so ga v boju dvignili navzgor in pritrdili na avbo. da so si zavarovali nos. Poleg novejše obročkaste oklepne srajce so uporabljali še tudi starejše s celo kapuco. Pod njo so nosili s predivom podložen usnjen ali platnen suknjič (waffenwameis, vvaffenbambes7). Poleg opisane ovratnice je škofov oklep imel še s kovinskimi luskinami pokrito oklepno ovratnico (gollvr. golliriuin. gol lir8!.* Drugo oklepno ovratnico navaja popis iz leta 1318 v spodnji, nekdaj Lavrinijevi sobi. Ne moremo pa ugotoviti, ali je bila prav tako z luskinami okrepljeno usnje ali pa je že sestajala iz grlne in zatil- nične kovane, železne pločevinaste vitre. Noge so bile oklepljene z obročkastimi hlačami in so bile prvotno po vezane s čevlji, ki so sledili tedanji modi. Nart so si zavarovali s kljunastim vitrastim čevljem. Njegove vitre so bile povprek zakovičeme na usnje. Po dolžini kljuna so razlikovali stan nosilca. Meščani so nosili 7.8 cin (6 palcev- col), vitezi in baroni 31.6 cm (1 stop-čevelj). knezi pa 63.2 cm (2 stopa) dolg kljun. Tedaj je nastal še danes rabljen izrek: stati na veliki nogi.1' Taki kljunasti pločevinasti čevlji niso imeli podplatov. Že konec 15.stoletja so okrepili tiste dele verižnega oklepa, ki so varo vali najbolj občutljiva mesta telesa, to je ramena, komolca, kolena in goleni Zavarovali so jih s podloženimi ščitniki iz stisnjenega usinja ali kovane železne pločevine ali pa so jih enostavno povili z usnjenimi povoji. Podlak- tične (armleder") in golenične (flekeh1") ščitnike so na ude pripeli z zako- vičenimi jermeni in zaponkami. Ti ščitniki so bili včasih tudi okovani z železnimi gumbi ali ploščami, iz katerih se je v 14. stoletju izoblikoval ploščin oklep. Kolena so bila poleg verižne oklepijenine zavarovana še s kovanimi železnimi ploščami, ščitniki (chnieling13). Dva para takih ščit nikov so leta 1321 imeli v obednici pri kapeli. Na prehodu iz 13. v 14 stoletje so si še ramenu zavarovali s posebnimi ramenskimi ščitniki (ailettes). ki so bili štirikotni ali ovalni in so moleli navzgor. Verižne oklepne rokavice (cvrothece ferrae, oirothecas de cathenis. hantschuch ferree. chelenhantschueh'4) so bile v 13. stoletju največkrat \ rečast nastavek obročkastega rokava. V začetku 14. stoletja so postale poseben del vojne opreme. Ti palčniki. bolj redko pa rokavice s prsti, so bili podloženi s kožo (cum suis preparainentis15) in so bili oklepi jeni le na zunanji strani. Poleg škofovih rokavic so leta 1315 imeli še tri pare verižnih rokavic v obokanem stolpu. 1318 pa le še en sam par v spodnji, nekdaj Lavrinijevi sobi, ki so ga 1321 zabeležili že v obednici pri kapeli. V tistem obdobju so se pojavile že pločevinaste oklepne rokavice (placlihantschuch. plechhantschuch10). En par takih rokavic so imeli leta 1315 v obokanem 45 stolpu. 1318 pa že dva para v spodnji, nekdaj Lavrinijevi sobi. Te zasledimo 1321 v obedirici pri kapeli. Pločevinaste rokavice so imele prav tako kot verižne usnjeno osnovo, na kateri so bile povprek zakovičene železne pločevinaste vitre. Poleg škofove kotlaste avbe so leta 1315 zabeležili v obokanem stolpu še drugo kotlasto avbo (pekelhaub17), kil so jo pogosto uporabljali v vojni namesto lončnega šlema. Na podlagi taktičnih izkušenj iz drugega križar skega pohoda se je razvila iz normanskega šlema. Bila je večja od njega in ni zakrivala le čela kot mala kotlasta avba, ampak je ta tako imenovana velika kotlasta avba varovala tudi tilnik, kjer je bila rahlo konkavno izrezana. Spredaj je bila tako zvonasto oblikovana, da do čela ni zakrivala obraza. Na njenih stranskih robovih je bila pritrjena ovratnica iz zakovi- čenih železnih obročkov, ki je ob vratu visela navzdol in okrog in okrog varovala tudi ramena. Spredaj je bila tako krojena, da je bil obraz od brade navzgor prost. Pod njo je prehajala v laputo, tako imenovan nosni trak, na katerega je bil pritrjen po obliki nosu skovan kos pločevine. V boju so ta trak pritrdili na nastavek, ki je bil spredaj na avbi. Tako so zakrili ves obraz razen oči. Bistveno se je od nje razlikoval pehotni šleni, tako imenovan železni klobuk (evsenhiit18), ki so ga nosili lokostrelci in samostrelci. Istega leta so imeli štiri železne klobuke v obokanem stolpu. Ko se je od začetka 14. stoletja pričela uveljavljati pehota, niso samo plemiči, temveč tudi kralji nosili pehotne sleme. Bili so to različno oblikovani plitki kotli, opremljeni s širokim robom. Vladarji so jih nosili pogosto skupaj z bradnim ščitnikom, tako imenovano brado, ki jim je zakrivala spodnji del obraza. V Lavrinijevi sobi, ki je v zapisku iz leta 1318 imenovana tudi spodnja soba. so imeli leta 1315 dve turairski opremi za bodenje (stchzevg. stcch- gezevg19). Da bomo lahko razlikovali to bojno opremo od prej opisanega vojnega oklepa, moramo prej pojasniti zvrst te viteške bojne igre (turaev2"). za katero so ga rabili. Turnev je prvotno pomenil posamični boj, tako imenovano božjo sodbo (ordaliae. Gotteskampfurteile21). Pozneje so to bojno igro preimenovali v buhurt, v 12. stoletju pa v turnir (od tourner). Takrat je bila še brez enotnih pravil, ki jih je določil šele v 11. stoletju vitez Geoffroy de Preuillv. kot nam poroča tourska kronika.22 Kmalu so jih vsepovsod priznali. V začetku 14. stoletja so že razlikovali bodenje in dirjanje na konju in pehotni boj. Te tri glavne zvrsti viteških iger so se delile na dvoboj, mnogoboj, bojne igre na prostem, grajske turnirje, ki so predstavljali napad na utrjen kraj in njegovo obrambo, in končno bojno motoviljenje. za katerega niso imeli posebnih pravil. V 13. stoletju so vitezi že tekmovali v potujočem in razpisanem turnirju. Prvi je bil slučajno ali pa tudi hoteno srečanje dveh vitezov na bojišču, kjer sta se bodla s kopji. Eden izmed njiju je sotekmovalca bahavo izzival in poveličeval svojo hrabrost, dokler se mu ni nasprotnik uprl. Po tej predigri so omejili in zakoličili bojišče. Vogale pravokotnega prizorišča so označili s štirimi praporci. v stranice med njimi pa so zasadili 200 kopij. na katerih so plapolale zastavice v, inenlenadorjevimi grbovnimi barvami. V sredini krajše stranice je bil vhod na bojišče, skozi katerega ni smel jezditi nihče, ki se še ni dvobojeval. Takšni so bili turnirji vse do konca 14. stoletja. 46 Sir John c]'Aubernoun v verižnem oklepu z orožno STajco, mečem na viteškem pasu, tarčo in kopjem. Nosa iz druge polovice IV stoletja, kot je upo dobljena na nagrobniku v cerkvi Stocke d'Aber- non (Surrey). (Po Viollet-le-Duc, Dtctionnaire raisonne du mobilier francais.) Pri bodenju in dirjanju, obeh glavnih turnirskih vrstah bojevanja na konju, so si prizadevali, da bi naskočenemu nasprotniku med bojnim kli cem: Sveti Gospod, sveti boj (vvicha herre, vvicha vvich23), s kopjem odsunili ščit ali pa ga vrgli s sedla. Niso pa ga namertvali poškodovali. Zato so tekmovalci nosili takšno bojno opremo, ki jim je dobro varovala predvsem glavo in zgornji del telesa. Za turnirje sprva niso imeli posebne opreme. Šele proti koncu H. sto letja so zanje začeli uporabljati lončni šlem. Čeprav tuji avtorji menijo, 47 da se je šele okoli sredine 14. stoletja začel turnirski oklep razlikovati od vojnega, nam škofjeloški inveintarni zapiski dokazujejo nasprotno, in sicer. da so opremo za bodni turnir (stehzevg. stechgezevg) poznali na našem ozemlju že leta 131$. Ta vrsta zaščitnega orožja je bila tedaj tako draga. da si je niso mogli nabaviti posamezni revnejši plemiči. Popisovalec na škofjeloškem gradu je npr. v zapiskih iz leta 1318 in 1321 zabeležil, da ima enega od obeh bodnih oklepov vitez (h. iz Vclikovea in da ga mora vrniti. (Duo stechgezevg de cpiibus habet i dominus Ch. miles de Volchenmaroht et debet reddere). Namesto velike koničaste kotlaste avbe, ki je bila običajna v začetku 14. stoletja, so preko male kotlaste avbe, opremljene z obročkasto ovratnico, poveznili valjast lončni šlem. Lep primerek takšnega težkega turnirskega naglavnega varovala iz 14. stoletja je v Mestnem muzeju v Ptuju. Slonel je na usnjenem svaljku. ki so ga namestili ma kotlasto avbo. da je zmanjševal pritisk težkega šlenva na čelo. Lončni šlem so pritrdili is svilenimi vrvicami. Njegove stene so zakrivale celo glavo in je segal navzdol čez brado. Na desni strani, redko na obeh. je imel majhne luknjice ali križaste izreze, ki so prepuščali zrak. Sestavljen je bil iz treli ali petih kovanih železnih plošč. Z medenino obrobljena očesna raza je segala čez vso širino obraza. Kljub temu je bila vidljivost tako slaba, da je tekmovalec le iz daljave lahko zadel s kopjem nasprotnika. Čelno in lično ploščo je spajal navpičen železen trak. Tcmenična plošča je bila zvonasta. da je bila bolj odporna proti udarcem in da se je bolj prilegala glav i. Ker so šlemne stene zakrivale vitezov obraz, so ga lahko spoznali le po heraldičnem znaku, ki se je kazal na njegovem šlemu, ščitu, orožni srajci, konjski odeji in zastavici na kopju. Hcraldični šlemni okrasek ali tako imenovana dragotina je bila plastična in izdelana iz lesa. stisnjenega usnja ali perja, prevlečena s k red no podlago in poslikana s tempera barvami. Pritrdili so jo z jermeni na temensko ploščo, ki je bila zato opremljena z luknjicami. Pod šlemni okrasek so pritrdili svileno ali fino platneno, včasih pa tudi usnjeno šlenino pregrinjalo (capitibus Ethiopum21). Dvajset takih šlemnih pregrinjal so poleg enakega števila orožnih srajc zabeležili leta I3IS in 1321 v Lavrinijevi sobi. To ohlapno belo blago. ki je preko ramen vihralo navzdol, je v drugem križarskem pohodu pre prečevalo segrevanje kovine pod žgočimi sončnimi žarki na Vzhodu. Zaradi vremenskih in taboriščnih razmer se je tkanina sčasoma poškodovala. Votek se je trgal in robovi umazanega prekrivala so se natrgali. Sčasoma so te navzdol viseče cunje postale tudi umetnostni motiv. Na tej osnovi so nastala resasta in zobčasta šlenina pregrinjala, kakršna vidimo na heraldičuih znakih iz 14. stoletja. Končno so nazobčali robove popolnoma novih šlemnih pregrinjal. ledanjo opremo za bodni turnir nam nazorno prikazujeta bronasta konjeniška plastika s konca 13. stoletja v zbirki Six v Amsterdamu in Deutsche Aneide Henrika Veldecka v berlinski knjižnici. Konjenik nosi sicer navaden verižni oklep, ki pa je okrepljen z ©vratnim ščitnikom (gollir) in ramenskimi ščitniki, ki so segali preko ramen. \ 14. stoletju so tudi kolena in zgornjo stran koničastih čevljev okrepili z dodatnimi železnimi pločevina stimi ščitniki. Tekmovalci so preko oklepov nosili svileno ali fino platneno oklepno srajco, tako imenovano orožno srajco (vvafIVnroch. v\-afenroch"). 48 kakršnih je leta 1318 in 1321 dvajset skupaj s šlemuimi pregrinjali zabele ženih v Lavrinijevi sobi. Prav tako kot šlemna pregrinjala so tudi bele brezrokave srajce v drugem križarskem pohodu odbijale sončne žarke od kovine. Nosili so jih preko haubertov. Na obeh straneh so bile razparane od spodnjega roba navzgor do kolkov. V 13. stoletju je bila orožna srajca še dolga in nabrana in se je ob telesu navzdol gubala kot krilo (schčizz, schozz26), ki so ga prav tako nosili na oklepih. Te so leta 1318 in 1321 zabeležili v škofovi sobi med deli njegovega oklepa. V začetku 1-k stoletja pa je orožna srajca že sledila meščanski nošnji. Zato se je zožila in je navadno segala le do kolen. Spredaj je bila od kolka navzdol razparana, včasih pa tudi na obeh straneh. Bila je suknjena. pogosto pa tudi žametna ali svilena. Lastniki so jo po svojih premoženjskih razmerah obšili z dragocenim krznom in konec 13. stoletja že tudi okrasili z vezenim ali slikanim grbovnini znakom. Poleg obeh bodnih oklepov so zabeležili leta 1318 v spodnji sobi pod škofovo sobo, leta 1321 v obednici pri kapeli prsni oklep (brustleder27) iz prevretega, močnega govejega usnja, kakršnega so uporabljali pri turnirjih za pehotni boj s kiji. Enako kot lentner je bil okrepljen z žeblji. Na vsaki strani je imel močan železen obroč. Z močno konopljeno vrvico je bil na levi privezan top meč. na desni pa bojni bat. Naročna oprema je bila ali usnjena ali f>a iz železne pločevine. Kroglasta usnjena ramena, naročne cevi in komolčne sklede so bile opremljene z močnimi konopljenimi vrvmi, ki so bile na njih našite. Palčniki so bili iz govejega usnja. V zapisku iz leta 1318 je v sobi kaplana Lirika zabeležen star oklep (panezirium vetus. pantzirium). ki ga leta 1321 najdemo v Lavrinijevi sobi. Ta zastareli oklep je bil debel platnen ali usnjen jopič, ki je bil opremljen s kovanimi železnimi obročki. Bili so našiti v vodoravnih ali navpičnih vrstah tako, da so se vrstili drug poleg drugega, ali pa, da so drug drugega izmenično do polovice prekrivali, in sicer ena vrsta na desno, druga pa na levo stran. Tako zaščitno opremo so imenovali zarivni oklep. Zarivne obroč kaste oklepe so opremljali tudi tako, da so se izmenično menjavale vrste obročkov in usnjeni jermeni. Nosili pa so tudi take oklepne usnjene suk njiče, ki niso bili opremljeni z železnimi obročki, temveč omreženi z usnje nimi jermeni. V tako nastalih šiirikotih med jermeni so bile glavice žeblji- čev. Drugi so bili nasprotno opremi jeni z železnimi luskinami ali pa z razno barvnimi usnjenimi luskinami. Dva usnjena oklepa te vrste navajata škofje loška inventariia zapiska leta 1318 v spodnji sobi. 1321 pa v obednici pri kapeli kot ogledniška oklepa (streifleder. strafleder). Z obročki opremljen usnjen jopič, imenovan haubert, je segal navzdol do pogačice ali pa je bil povezan s kratkimi hlačami. Da so ga lahko oblekli, je imel na prsih odprtino, ki so jo zaprli s štirikotnimi dverci. Njegovi rokavi so segali do komolca ali pa do zapestja. I cdaj so bili naj večkrat povezani z rokavicami, palčniki. Kot smo že omenili, le-ti niso bili opremljeni z oklepljenino na notranji strani, temveč so imeli tam razporek, skozi katerega so lahko potisnili roko v rokavico ali pa jo povlekli iz nje. Ilaubertova kapuca je zakrivala glavo, razen obraza do ust. Poti haubertom so prav tako kot pod verižnim oklepom nosili oblazinjen usnjen jopič, pod- oklepno oblačilo. S predivom podložen debel, usnjen svitek. s katerim so obložili kolena in goleni, je varoval te dele telesa pred odrgninami, ki jih je povzročal oklep. Takšna zaščitna oprema je bila tako okorna in zaduš- 4 Loški razgledi 49 Ijiva. da je ugonobila skoraj prav toliko vojščakov kot sovražnikov meč. zato so jo v 13. stoletju polagoma opustiti in zamenjali z verižnim oklepom. Okoli leta 1500 se je preoblikoval tudi konjeniški ščit in je postni majhna, trikotna tarča (taetschen28) s premočrtnimi robovi. Merila je 60 X 40 em in je zakrivala le polovico prsi in levo ramo. Bila je ploščata, bolj redko valjasta in so jo nosili na levici. Na njej je bil naslikan lastnikov grb ali pa je bila poslikana samo z njegovimi grbovninii barvami. Leta 1315 in 1518 je bilo dvanajst takih ščitov v l.avrinijevi sobi, 1321 pa le še enajst. Tarča za bodni turnir je bila nekoliko manjša od vojne. Ime tarča se je prvič pojavilo v začetku 14. stoletja in je bilo izpeljano iz arabske besede darake. Tstega izvora je tudi italijanska beseda targa. ki je prvotno pomenila majhen okrogel ščit.2" Pehoto, ki se je vedno bolj uveljavljala, so v 14. stoletju bolj smotrno oboroževali. Zavarovali so jo s trdnimi zaščitnimi stenami, ki so bile naj večkrat spodaj opremljene z železnimi konicami, s katerimi so jih zasadili v zemljo. Pehota se je izza njih na daljavo borila z loki in samostreli. Zato so imele zgoraj merilno režo. Ti ščiti so bili tako visoki, da so zakrivali skoraj celega vojščaka. pa tudi tako trdni, da so izstreljene puščice obtičale v njih. in tako lahki, da jih niso težko nosili. Zato je bil znotraj zakovičen usnjen nosilni trak. pod njim pa je bil pritrjen držaj. Zaradi opisanih taktičnih zahtev so nastali postavijalui ščiti, tako ime novane \ olike paveze (clipeus30). ki so bile paralelogramaste, zgoraj kon veksne in so merile 170X70 cm. Vzdolž po sredini je potekala izboklina, ki se je zgoraj končevala v naprej molečem previsu. Izdelali so jih i/. lipovine in prevlekli z gladko svinjsko kožo ter pokrili s kredno podlago, na katero so s tempero naslikali grbovne znake. Napisi ob njih so pogosto vsebovali pobožne želje, kabalistična gesla. blagosla\ Ijanje orožja itd. Ker je bilo škofjeloško ozemlje v posesti freisinške cerkvene gosposke, moremo sklepati, da je bil na popisanih ščitih, orožnih srajcah in šlemnih pregrinjalih vsekakor njihov grb. Na škofjeloškem gradu je bilo med za ščitnim orožjem največ pavez. Leta 1315 so imeli v l.avrinijevi sobi 36 takih ščitov. 1318 tam le 2 in 36 v spodnji sobi. Zadnji inventarni zapisek iz leta 1321 pa navaja v obednici pri kapeli 56 celih in 5 poškodovane paveze (clipeus xxxvi integros et lii fraetos). Škofova paveza. ki je bila leta 1315 zabeležena jx>leg nJ€*govega oklepa, je bila ročna paveza. tako imenovana ročna tarča ali mala paveza, ki je tehtala 3—6 kg in je bila mnogo manjša od pehotnih postavijalnih pavez. Med zaščitno orožje prav tako uvrščamo konjsko opremo. Leta 1321 so imeli v obednici pri kapeli turnirsko sedlo za hodenje (stechsateV11), ki je bilo v 13. in 14. stoletju še leseno. Na takem sedlu, kii je ležalo na podsedlici. to je blazini pod sedlom, ki je varovala konja, da ga sedlo ni odrgnilo, so se vitezi navadno bodli tako, da so skoraj stali v stremenih. Zato je sedelna sprednja kobilica segala tako visoko navzgor, da je pred sunki varovala jezdečeva ledja in del prsi. Na obeh straneh pa se je močno razširjala navzdol, da je popolnoma zakrivala goleni in stegna, le oplate so pozneje nadomestili z železnimi turnirskinii slegneničnimi vitrami. Na zgornjem robu sprednje kobilice je bil pritrjen močan železen ločen, na katerega se je konjenik pri izpadu lahko opiral z levico, v kateri je držal vajeti in ščit, tako imenovano tarčo, ki mu je visela na podlakti. laka sedla navadno niso imela visoke zadnje kobilice, ki je bila včasih izoblikovana 50 v hrbtno naslonjalo, ker je železen trak tako močno oklepal jezdeca, da ni mogel zdrkniti s konja. Kadar pa turnirsko sedlo ni imelo takega loena. je bila tudi zadnja kobilica zelo visoka, da se je lahko konjenik naslanjal na njene oplate. Na sprednjo kobilico so pritrdili sprednjo opremo, na zadnjo pa oblogo. Bili sta narejeni iz težkega govejega usnja, včasih pa še okrepljena z železno verižno pletenino, da sta bolj zavarovali konja. Z daljšo odejo iz blaga, kot je bila v 13. stoletju, so oboje pokrili. Segala je čez sedelni greben in je bila navadno popolnoma enaka orožni halji in prav tako okrašena s heraldičnimi emblemi. Ostala konstrukcija in jermenje tumirskega sedla se nista razlikovala od vojnega konjeniškega sedla (raissatel32). le vrste sedlo so leta 1318 zabe ležili v spodnji sobi. Imelo je leseno ogrodje, sprednjo kobilico z izboklima stranicama, ki sta bili tedaj že tako nizki, da sta prešli v sedelni glavič. Ta del sedla je bil z veznim železom, tako imenovano sedel no pločevino, povezan z zadnjim sedelnini lokom. Med obema dokaj visokima kobilicama, ki sta varovali konjenikov trebuh in križ, je bila na vsaki strani po ena usnjena loputa, ki so jo imenovali sedelna torba. Pod njo je bil pritrjen prepas, to je trebušni pritrjevalni jermen, s katerim so sedlo na podscdlici zapeli pod konjskim trebuhom. S podrepnieo. kot so imenovali repni jermen, so ga pritrdili na zadnji del konja, čez prsi pa pripeli s prsnim jermenom. Zadnja kobilica, ki je bila kot pri nekih tumirskih sedlih včasih izobliko vana v hrbtno naslonjalo, je bila znatno nižja kot pri sedlih za viteške igre. Oblika vojnega konjeniškega sedla se bistveno ni spremenila do konca srednjega veka. Vojna sedla so bila vedno bogato okrašena. V inventarnem zapisku iz leta 1321 so v obednici pri kapeli zabeležili sedlo za škofovega skopljenca (sellani ad spadonem domini88). Ker je imel freisinški škof v svoji sobi v škofjeloškem spodnjem gradu vojni oklep, lahko domnevamo, da je bilo tudi sedlo vojno konjeniško sedlo in ne turnirsko, ki je v inventarju izrecno navedeno. Gotovo pa je, da je bilo njegovo sedlo še bolj bogato dekorirano, posebno robovi sedelnih loput. Obe kobilici sta bili kot pri drugih tovrstnih sedlih bogato okovani z žebljiči in večjimi kovinskimi izboklinami, ki so bile oblikovane v rozete, štirilistire ali drugačne gotske ornamentalne motive, kot vidimo na Jurijevem sedlu v praškem gradu. Podatek iz leta 1321 nam priča, da se je tudi na freisinški posesti v Škofji I.oki kazal vpliv orientalske konjske opreme, ki se je iz Madžarske in Poljske širil proti zahodu. Značilen primerek take opreme je bilo tedaj \ 1 avrinije\ i sobi novo madžarsko sedlo (sellam nouam Vngaricam). Bilo je podobno arabskemu sedlu irt je imelo majhno, ozko. toda -\ isoko sprednjo okovano kobilico, ki se je končevala v glaviču. Sedež je bil kratek in ozek. Zadnja kobilica je bila zaokrožena in tudi zelo visoka. Predvsem pa se je ogrodje tega sedla razlikovalo od zahodnjega sedla. Zapadnjaška sedla so popolnoma ležala na konjskem hrbtu, dočini je madžarsko sedlo s svojimi širokimi vitrami le slonelo na konjskih rebrih. sam konjski hrbtni greben pa je bil popolnoma neobremenjen. To nizko sedlo so še podložili s klobu- čevino ali volno. Madžarsko sedlo se je odlikovalo tudi po tem. da je nje gova zadnja čebula prehajala v uho. kamor so namestili prtljago, da med ježo ni ovirala konjenika. Poleg teh sedel so imeli v škofjeloškem gradu tudi šest sedel za povod- nike (rossaetel,34 sellas ad dextrarius35). ki so bila leta 1318 v spodnji sobi. 4' 51 1321 pa so jih zabeležili v obednici pri kapeli. Povodnika je ščitonosec vodil na konopcn z desnico, in so ga zato v srednjem veku imenovali dcxtra- rius.36 Opremljen je bil ali z vojnim ali pa s turnirskim sedlom. Med konjsko opremo zasledimo tudi sedla, ki jih niso rabili za ježo. temveč za prenašanje prtljage. I^eta 1313 so imeli v kleti dvajset tovornih Vojšcak v verižnem oklepu z ratrlLt k t nionirvii, nod- laklničnimi, komolčnimi, kolenskimi in golenskimi okrepitrenimi deli. veliko kotlasto avbo z ovrat nico, krilom, bodalom na pd.su in tarčo. Oblačilu iz prve polovice 14. stoletja, kot so upodobljena v rokopisu I.ancelot dn Lac v pariški Narodni knjižnici. {Po Viollet-le-Duc, o. d.) sedel (sagme,37 saunisaeteP). Zapisek iz leta 1318 pa navaja le še dve taki sedli v spodnji sobi, dočim so v inveiitarnein popisu 1321 zabeležili dve celi in dve poškodovani tovorni sedli (ii saumsaetel integros et ii sellas con- fractas) v obednici pri kapeli. Prav tako kot jezdno sedlo se je tudi takemu sedežu podoben podstavek za tovorjenje prtljage prilegel konjskemu hrbtu. 1.nako kot jezdno sedlo je bil sestavljen iz lesenega ogrodja, povsem nizke sprednje in zadnje kobilice, sedelne vezne pločevine, prepasa. prsnega in repnega jermena. To jermenje je bilo ožje kot pri prej opisanih sedlih. 52 Namesto sedelnih loput je imelo na vsaki strani sedelnega lista leseno oblogo iz ireh letev. Pod sedlom je bila t udi podsedlica. Poleg navedenih sedel so rabili pri zapiegi tovornih voz prevozniška sedla (sellas prauas ad plaustra3*), kakršne so imeli leta 1321 tri v obednici pri kapeli. Podobna so bila vojnim konjeniškim sedlom, le da sta bili obe kobilici znatno nižji. Tudi so bila bolj grobo izdelana in niso bila okrašena. Hkrati so v istem prostoru zabeležiLi prevozniški konjski komat (chomat ad ecjuos plaustrales), ki je bil sestavljen iz dveh lesenih viter. prilega- jočih se obema stranema konjskega vratu in zgoraj usločemh navzven. Ob strani konjskega vratu so na vsako vfitro pritrdili vlečni jermen. Ko- matno leseno ogrodje je bilo podloženo z usnjenim svalkom. v katerem je bilo predivo ali volna. Med tovrstno konjsko opremo lahko uvrstimo tudi usnjeno potovalno vrečo (vegsach40 de corio), ki so jo leta 1315 zabeležili v Lavrinijevi sobi. in konjsko vrečo za pribor za čiščenje orožja (equimim saccuni ad purgandum arma4'). ki je bila 1321 v škofovi sobi. Na slikah Hansa Memlinga vidimo njihovo valjasto obliko. 7. jermenoma so ju pripeli zadaj na sedlo. Važni deli jezdnih sedel so bila stremena, ki so jih v škofjeloških inven- tarnih zapiskih imenovali stremena za sedla ali konjska stremena (strepe" pro sellis. strepe ad equos). Leta 1315 sta bila dva para stremen v obokanem stolpu. 1318 in 1321 pa trije pari v Lavrinijevi sobi. Ta stremena so bila trikotna kakor v 13. stoletju. Prečka, na kateri so v srednjem veku konje niki stali s celim podplatom, je zato bila izoblikovana v precej širšo sto- palno ploščo. Skozi uho. to je krožno odprtino na vrhu ločna, so pretaknili sedelni ali stremenski jermen, ki je na obeli straneh sedla visel izpod loput in so nanj pripeli streme. Jermen so z zaponko lahko podaljšali ali skraj šali. Stremena so izdelovali iz železa, brona ali medenine. Med napadalnim orožjem je srednjeveško viteštvo najbolj cenilo meč. Ta zvrst hladnega orožja je bila zastopana tudi v škofjeloškem gradu. Inventurni zapisek iz leta 1321 navaja meč škofove vojne opreme (gladium" ad arma domini) v škofovi sobi in leta 1318 šest novih mečev (gladii noui) v spodnji, nekdanji Lavrinijevi sobi. V drugi polovici 13. stoletja se je rezilo konjeniškega meča podaljšalo tako, da je merilo ,80—90 cm in je segalo od kolka do tal. Na vsaki strani dvoreznega sečnega lista je imelo oster greben, da je bilo močnejše. Ker bi bilo enakomerno široko rezilo pretežko, so ga skovali koničnega od trna do konice. Zato so lahko s takimi meči ne le zamahovali, temveč so z njim lahko tudi bodli. Da so laže vihteli tako dolg meč. so ]>odaljšali tudi trn rezila za poldrugi) roko. "V 14. stoletju so bili tako oblikovani meči značilni za plemstvo. Pehotne enote, ki jih niso sestavljali pripadniki izbranega fevdalnega razreda, pa so rabile krajše meče s širšim rezilom. Do 14. stoletja je o roža r j oni narekoval oblike mečev nemški vpliv. Ker pa so se v Benetkah. Bologni in Firencah vedno bolj uveljavljale tam kajšnje borilske šole, so njihovi pristaši, tako imenovani Markovi bratje. vsepovsod po kontinentu razširjali italijanski način mečevanja, ki je odločilno vplival na preoblikovanje mečev. Zato so kmalu v začetku 14. sto letja tudi v naših deželah glaviči držajev, ki so imeli do tedaj okrogel gumb, postali raznoliki in loputasti. Na njih je bila mnogokrat pritrjena tanka verižica, s katero so meč pripeli na železno prsno ploščo. Prej ravna odbojnica je bila pogosto navzdol upognjena in atiško razčlenjena. Oro- 53 zarji so prevlekli oblesje mečevega držaja z usnjem ali blagom ali pa so ga ovili z žico. ki je bila eestokrat še prepletena s svilenimi vrvicami. Skoraj do konca 13. stoletja niso mečev nosili v nožnicah, temveč ovite z jermeni, ki so jili šele tedaj nadomestile lesene nožnice. Pogosto so jiii okrepili še s kovinskimi okovi. Njihov končni trak je bil včasih sponast. Zgornji konec nožnice so povezali z ozkimi jermeni, ki navadno niso bili okovani. Meč so si sprva preprosto opasali s širokim jermenom, ki je imel sprednji konec ostro odrezan, in tega so pretaknili skozi razporek zadnjega, širšega konta in ju zavozlali. I ako opasovanje pa je bilo tako zamudno, da so raje jermenje ovili okoli nožnice in meč nosili v roki. Šele v začetku 14. stoletja, ko je pas postal širši in bogato okrašen s kovinskimi ploščami. so ga zapenjali z veliko agrafo ali pa s kavi jem. Ta tako imenovani viteški pas (cingulum militare) je bil tedaj značilen okrasni del plemiške nošnje. Na njem ali na posebnem ledvenem jermenu, ki so ga nosili skupaj z njim. je na zanjki visela mečeva nožnica Ker so viteški pas opasovali podobno kot tedanji meščani zelo nizko pod ledji, se je meč pri pešačenju vlekel po tleh. Poleg drugega napadalnega orožja je bilo že v 13. stoletju nepogrešljiv del srednjeveške viteške oborožitve bodalo, ki so ga tedaj, če je imelo ploščato in dvorezno, rombasto ali trirobo rezilo, imenovali latinsko pu- gione.44 Ako pa je bilo enorezno z nožaslini rezilom, je bil veliki bodni nož. Uporabljali so ga za to. da so v boju namesto z mečem z njim usmrtili za boj onesposobljenega nasprotnika. Tako je nastalo njegovo ime Božja milost ali Milostna smrt. Peta 1318 so v spodnji, nekdanji Lavritnijevi sobi zabeležili sedem takili hodnih nožev (ciiltelli45). I">21 pa v Pavrinijevi sobi osem v enem in dva v drugem toku (ciiltelli octo in v na vagina et ciiltelli dno in altera vagina), dva v tretjem toku (ciiltelli dno in tercia vagina) in štiri posamezne hodne nože (singulariter iiii cultelli). To je bilo sorazmerno kratko hodno orožje, saj sta držaj in rezilo skupaj merila komaj 30 cm. Prav tako kol na mečih so bili tudi držaji bodal zelo različni. Vedno pa so bili odlični srednjeveški izdelki. V 14. stoletju so imeli držaje precej podobne izdelkom mečev. Bodalo so nosili v nožnici. Ta je bila včasih izredno lepo kovana in prevlečena s tankim usnjem, v katero so vtisnili lepe gotske okrasne motive. Praviloma so bile vse nožnice bogato okrašene. Bodalo so nosili na desni strani ali pa sredi viteškega pasu. Škofjeloški inv entarni zapiski navajajo med orožjem na drogovih sulice (pokel.46 euspides47). V zgodnjem srednjem veke, so jili smeli nosili le svobodnjaki. Leta 1313 so bile štiri v Pav rinijev i sobi. 1318 tri v sobi kaplana I Irika in 1321 tri v nekdanji Plrikovi sobi in druge tri v I avrinijevi sobi. Pešaki so taka hodna orožja imenovali sulice, konjeniki pa kopja, ki so bila krajša. Leseno kopjišče konjeniškega kopja je bilo od začetka 14. sto letja dalje spredaj tanjše in se je polagoma vedno bolj debelilo od konice proti železnemu ročisču. lik pred njim je prešlo v majhen lomni kolut. tako imenovan sulični kolut. Za ročiiščem se je zadnji del kopjišča navzad stanjševal. Po kopjišče. ki se je imenovalo tudi šibko kopje, je bilo zna čilno za turnirska iu konjeniška kopja in se je močno razlikovalo od dva najst čevljev dolgega, močnega in valjastega kopjišča pehotne sulice, na katerem je bilo nasajeno večje in močnejše hodno želez.o.49 Zastavni list 54 • na vrhu kopja je po svoji velikosti in po dekorativni obravnavi razodeval lastnikov rod in njegov družbeni položaj. Bodno železo je običajno bilo listnato in je imelo na vsaki strani rahel greben. Izhajalo je iz kratkega, piramidalnega ali heksagonalnega nasadiše- nega tula. Tak klinast bodni list so uporabljali vse do 15. stoletja. Slikovni vir iz prve polovice 14. stoletja, Liber dipictus, v dunajski Narodni knjiž nici*8 priča, da je bila tedaj bodna ost (spereisen5") tudi rombasto listnata. I ri taka sulična bodna železa so leta 1321 zabeležili v škofovi sobi. Škofjeloški oblastniki so na lovu uporabljali železna metalna lovska kopja (schoufeln51 ferree). Leta 1321 so jih imeli osem v Janezovi sobi. Kopjišče je merilo 1.70 m. Nanj je bila pritrjena zelo lahka ost. Zadnja konec kopjišča je bil včasih operesen kot puščica. Za lov na divjad so uporabljali tudi medvedja in prašičja ali svinjska kopja, ki so imela močnejša in dva metra dolga kopjišča. Rezila so bila ostra, široka in listnato koničasta. Ker je bilo kopjišče ovito z ozkimi usnjenimi jermeni in okovano z žebljiči. ni moglo polzeti iz dlani. Že v 12. stoletju so si prizadevali, da bi naredili take sulične osti. s ka terimi ne bi samo suvali, temveč bi z njimi lahko tudi sekali ali tolkli. Zato so jih najprej opremili s kavlji, s katerimi so lahko sovražnika po vlekli k sebi. Tako so nastale še druge vrste orožja na drogovih. Orožja te vrste so bile tudi helebarde (helmparten52), ki so jih leta 1315 zabeležili tri v Lavrinijevi sobi. 1318 dve v spodnji sobi in 1321 tri v obed niči pri kapela. Pojavile so se v 13. stoletju, ko so pričeli opremljati oklepe z večjimi želez nimi ploščami. Te so sicer telo dobro varovale pred zamahom in sunkom meča, ndso pa zdržale silovitega zamaha sekire na dolgem toporišču. To tedanje pehotno orožje je nazorno upodobljeno v miniaturah čeških roko pisov iz prve polovice 14. stoletja. V Welislawovi bibliji53 je na eni strani upodobljena sulica s pridano zakrivljeno sekiro, na drugi strani pa hele- barda s suličasto konico in sekiro z izrezanim sečnim listom, ki sta verjetno oba skovana iz enega samega kosa. V Liber dipictus^ nosi podobno orožje vojščak. ki je oblečen v oklepno srajco. Njegova helebarda ima ozko bodno ost, ne pa suličastega lista, in močno sekiro z nekoliko upognjenim rezilom. Na hrbtišču moli kavelj nekoliko nižje navzven. V srednjem veku je bil bojni bat zelo pomembno orožje. Najpogosteje so ga nosili dostojanstveniki, saj se je sčasoma zato razvil v vojvodsko palico in pozneje je celo vladarsko žezlo prevzelo njegovo obliko. Od 14. stoletja dalje je bil močno razširjen v konjenici, vendar je bil krajši in lažji od pehotnega, ki je bil nasajen na meter dolgem držaju. Z udarci bojnega bata. ki je imel težišče blizu udarne glave, so poškodovali šlem in haubert tako, da ni več zadržal mečevega rezila. Še tako močno oklep- Ijena roka ni bila varna pred njim. Celo ščit ni dolgo zdržal njegovih udarcev. Že okoli leta 1280 so njegovo prvotno gladko, svinčeno, železno ali leseno, kroglasto ali valjasto udarno glavo opremili s topimi trni. Zato so tak bat šaljivo imenovali jutranjo zvezdo. Y 14. stoletju so valjasle kovinske udarne glave, ki so imele večjo udarno ploskev od kroglastih, opremljali tudi s šestimi ali osmimi udarnimi listi, radialno razporejenimi okoli osi telesa. Gotski oblikovni izraz se je na teh listih kazal v oblikah ribjih mehurjev in nepravilnih peterokotnikov. Listnati bojni bati (contos.5'* slegel56 ferreas) so bili zelo težki, ker so imeli tudi držaj železen, lake vrste bojni bat so leta 1515 zabeležili v obokanem stolpu škofjeloškega 55 gradu. \ naslednjih letih so povečali število tega orožja, saj inventarni zapisek iz leta 1321 navaja že pet primerkov v Janezovi sobi. Freisinški oblastniki so v svojem utrjenem oporišču v Škofji Loki imeli tudi veliko vojne mehanske lučalne naprave, to je srednjeveška topniška orodja. Njihova probojna moč je bila dosti večja in tudi njihov streljaj je bil mnogo daljši kot pri strelnih orožjih, ki so jih prožili z roko, to je Plemič na turnirju v verižnem oklepu, z orožno srajco, lončnim šlemom, ramenskimi ščitniki in IHI. konju, ki je pokrit s konjsko odejo in opremljen s turnirskim sedlom. Upodobitev iz leta 1300 v roko pisu Guerre de Troie v pariški Narodni knjižnici. (Po Viollet-de-Duc, o. d.) lokih in samostrelih. Te naprave, ki so jih uporabljali za obleganja in obrambo, so bile komplicirane in so na sovražnikove utrdbe ali pa na nje gove lesene oblegalne naprave, ki so bile prav taki lučalci. oblegalni stolpi in rušilci obzidij, metale izstrelke s konicami in bodicami, kamenje, zaži- galne lonce in drugo. Njihovi težki izstrelki so lahko tudi rušili slabše grajene zidove. Vsi srednjeveški metalni stroji so bili neurobalistični. barobalistični in toksobalistični. to je za izstrelitev projektila so izrabljali sukopornost vitih žil ali vrvi. obtežen vzvod in prožnost upognjene lesovine ali pozneje vzmeti. Tovrstne metalne naprave so bile zelo težke in so jih uporabljali 56 zgolj za obstreljevanje večjih ciljev, ker so jih zelo težko natančno usmer jali. Lažje izstrelke so lučale približno 480 metrov daleč. Manjši metalci so bili dokaj preprosti, veliki pa so bili trdno grajeni in bolj komplicirano konstruirani, da so lahko daleč metali težke kamnite bloke, Icžke metalne naprave so na pohodu vozili razstavljene ali pa le njihovo okovje, vrvi in posebne dele. Les so pač lahko dobili na vsakem zemljišču in so zato metalce sestavljali šele na bojišču. Škofjeloški invcntarni zapiski nam pričajo, da so tedaj tudi v gradu imeli le glavne sestavne dele metalnih naprav brez podstavkov iz brun. \ kleti so imeli leta 1315 rutino lučaluico (svvenchel57 ad viiuiu riitten5"). Bila je glavni del toksobalistič.ne metalne naprave, ki je za bičanje izstrelka izrabljala prožnost lesovine. Pojavila se je v 14. stoletju. Prv otno debelo palico ali prožno leseno desko so pozneje zamenjali z jekleno vzmetjo. Z rutami in blidami so v koroško-av strijski vojni leta 1305 oblegali Slovenj Gradec. V inventarncin zapisku iz leta 1321 so zabeležili v zgornji kleli štiri bruna, odnosno vzvode za velike barobalistične lučalnice (clauca59 ad machinas60) ki jim je metalno moč posredovala sila obteženega vzvoda. Samo iz tega arhivalnega podatka pač ne moremo ugotoviti, ali so bili ti vzvodi deli tribokov, ali bil ali pa frondibol. Na zatičih gugajoče se bruno so pri trdili na leseno konstrukcijo, ki je bila sestavljena iz močnih brun. Krajši konec tega vzvoda so obtežili z veliko utežjo, na daljši konec pa pritrdili vrv s torbo za naboj. Dve taki vrvi s torbama (funes" niachinariini cum suis capsis82) so istega leta imeli v obednici pri kapeli. Strežaji so z vrvjo in vitlom k tlom potegnili daljši konec bruna, da se je utež dvignila, nakar so v- torbo položili projektih Brž. ko so sprostili daljši konec vzvoda, je utež padla navzdol, prevagala bruno, in njegov daljši konec se je bliskovito dvignil in iz odprte torbe je preko konstrukcije metalca šinila krogla v loku kvišku. Poleg teh metalcev navaja zapisek iz leta 1318 v spodnji sobi še štiri prevozne samostrele (vvagarmbrust63) in enega, ki ga je naredil sanio- strelar Friderik (de Friderico balisterio enipte sunt bal ista vvagarmbrust et.. .). Ta neurobalistični metalec, ki je svojo pogonsko moč črpal iz suko- pornosti vitih žil ali vrvi iz konoplje ali konjskih repov, je bil pravzaprav velik samostrel, ki ga je natezala mehanska sila. Zgrajen je bil na trdnem ogrodju, ki so ga opremili s kolesi. Izstreljeval je ogromne puščice, skorajda kopja. Leta 1321 so take velike puščice za prevozni samostrel (sagitas64 magnas ad vvagarmbrust) popisali v Lavrinijevi sobi. toda v popisu niso navedli njihovega števila. Invcntarni zapisek navaja v Janezovi sobi šest prač (slangen""'). ki so jih v srednjem veku oi\ začetka križar-fkih pohodov in vse do 13. stoletja upo rabljali predvsem alpski prebivalci, zlasti nižji družbeni sloji. Plemiči pa niso ljubili tega orožja. V 13. stoletju so pračar j a vsepovsod v Evropi ime novali eslinger."6 Tedaj se je pojavita poleg ročne p race tudi palična prača. Posebno učinkovita je bila pri obleganjih in v pomorskih bitkah. Ročna prača je sestajala iz preproste zanjke. Na polovici njene dolžine je bila prišita votla usnjena skledica. kamor so namestili kamen ali svinčenko, tako imenovani pračni želod. Pračar je zanjko dvakrat ali trikrat krožno zavihtel in v določenem trenutku naglo izpustil en njen konec. Težje je ravnal s palično pračo. ker je moral med vihtenjem osvoboditi en njen konec s kavjja. ki je bil na zgornjem koncu palice. To je uspelo le zelo spretnemu pračatrju. Vsekakor je bila prača v rokah izurjenega vojščaka 57 zelo učinkovito orožje. \ 14 stoletju so pračarji in lokostrelci sestavljali posebne pehotne enote, ki so bile zelo nedisciplinirane in svojeglave. Samostrel, ročno strelno orožje, je bil mehansko podobno konstruiran kot težka neurobalistična metalna naprava, ki je svojo pogonsko moč črpala iz sukopornosti žil ali vrvi. Viteštvo je prvotno zavračalo samostrel kot zahrbtno orožje, ki je nasprotovalo njihovemu vrednotenju odkritega boja. nasprotno pa se je meščanstvu zelo priljubil, ker so pravilno ocenili njegovo uporabnost in so se z njim oboroženi enakovredno borili kot plemiške vojske s svojim hladnim orožjem. V 13. stoletju ni bil samostrel več le vojaško orožje, temveč je postal že obče lovsko orožje. Vseeno pa ni bil tako priročen kot lok. čeprav je bil bolj prožen in so z njim tudi laže natančneje merili. Izurjen samostrelee je namreč z njim izstrelil komaj dve streliei v eni minuti, dočim je v istem času lokosirclee izstrelil sedem puščic. V 14. stoletju je samostrelca v boju vedno spremljal pavezonosec. da ga je varoval pred sovražnikovimi izstrelki. V Franciji pa je pavezo nosil vsak samostrelee sam. Ker so tedaj že začeli uporabljati plošene okrepitvene dele na oklepih, ki so se iz njih v 14. stoletju razvili gotski ploščni oklepi. in ker so ti oklepni dodatki ovirali samostrelccni njihovo gibanje, so ti raje še nadalje nosili z železnimi luskinami opremljen usnjen jopič, haubert. Tedaj so na j prožnejše jeklene loke za samostrele dobavljale italijanske delavnice, najboljše in najtrdnejše tetive za nje pa so izdelovali aniwer- penski saniostrelski mojstri. V 14. in 15. stoletju so zasloveli genoveški samostrelei, ker so na bojnih pohodih nosili s seboj le dvanajst puščic in niso nikoli zgrešili do dvesto korakov oddaljenega cilja. Srednjeveški samostrel je sestajal iz opore (claucni"' balista.68 clatiem balistariam). kakršno so leta 1318 zabeležili v spodnji, nekdanji Lavrinijevi sobi na škofjeloškem gradu. Nadalje sta bila njegova sestavna dela lok in tetiva (cerfer" ad balistas), kakršnih je bilo s tetivami za loke vred (eerfer ad areus7") leta lili dvanajst v Lavrinijevi sobi. Končno sta bila njegova sestavna dela še napenjalna in sprožil na naprava. V obdobju, ki ga obrav navamo, so bili delno samostreli še ročno napenjalni, to je, da so jih na penjali še prostoročno. Inventarni zapiski navajajo za ta strelna orožja kot izstrelke le strelice. zato sklepamo, da so ti samostreli izstreljevali le domače puščice, dočim so jeklenjake uporabljali za izstrel jcvaiije kovinskih ali kamnitih krogel v vojnah, medtem ko so na lovu bičali tudi ilovnate. V začetku 14. stoletja so bili samosl relni loki v škofjeloškem gradu predvsem leseni. Inventarni zapisek izleta 1315 navaja v Lavrinijevi sobi deset tisovinastih samostrelov (evbein71 balistas). Tisovina je bila mnogo prožnejša od drugih vrst trdega lesa. ki so jih uporabljali le za navadne samostrele (balistas rurales7-): teh so leta 1321 zabeležili osem v obednici pri kapeli. Zato so boljše loke izdelovali iz jekla ali roževine Čeprav je bil jeklen jak prožnejši, je pa vendarle imel to hibo. da se je v vročini rad lomil. Zato so ga uporabljali zlasti v zimskem času Priljubljeni so bili samostrelni loki. ki so jih izdelali iz več plasti volovskega roga; tega so potem še opletli s finim ličjem ali pa prevlekli s perganientom, da je tudi v neugodnih vremenskih razmerah ostal prožen. Verjetno je bil tak tudi škofov samostrel (balista domini), ki je bil leta 1518 v spodnji sobi in so ga imenovali Chraenrichel (dieta chraemichel). 58 Čini trdneje je bila povezana opora samostrela z njegovim lokom, toliko uporabnejši je bil samostrel. Do 15. stoletja so to povezanost dosegli tako. da soju omotali z vrvičevjem ali z usnjenimi jermeni, ki so jih potem tako tesno zategnili, da niso oklepali samo opore in loka. temveč so obenem z njima tudi tesno povezovali obročast. železen ločen, ki so ga tedaj upo rabljali pri napenjanju samostrela. Pozneje pa ga je to streme samo še krasilo. Škofjeloški inventurni zapisek iz leta 1315 navaja štiri samostrelna stremena (strope73 ad balistas rusticales). Leta 132) so imeli šest stremen za samostrele v l.avrinijevi sobi in še drugih štirinajst v nekdanji Ulrikovi sobi škofjeloškega gradu. V leh inventarnih zapiskih so leta 1518 v spodnji sobi zabeležili en kompleten stremenast samostrel in še nadaljnjih sedem, ki jih je poleg prevoznega in dveh kavljastih samostrelov škofjeloškim oblastnikom prodal samostrelar Friderik (de Friderico balisterio einpte sunt balista vvagarmbrust et dne vberehraepigev et stegreifarmbmst74 vi i), za kar so mu dolgovali 10 mark. V škofjeloškem gradu so imeli med strelnimi orožji tudi samostrele, ki jih niso napenjali več prostoročno, temveč že z napenjalnim kavljem. ki je bil na koncu razcepljen v dve lakti. Pritrdili so ga na širok in močan jermen, ki so si ga tako opasali, da jim je kavelj visel spredaj navzdol. Samostrel so napenjali tako. da so njegov lok obrnili navzdol in potem sklonjeni stopili z eno nogo v streme. Pri tem so kavelj zapeli v tetivo, se nato zravnali in tako s svojim telesom potegnili tetivo navzgor, dokler se končno ni zapela A- zarezo na orehu. Potem so spiožilni ločen potisnili na prej, da se je njegov nastavek zaskočil v orehov presledek. Tak napenjalni kavelj iz nekdanje Pierrefondove zbirke je danes v pariškem Musee d'artil- lerie. Leta I5!S so imeli v spodnji sobi šestindvajset takih tako imenovanih kavljastih samostrelov (iiberchraepigev baliste. vberchaepigevarmbrust'5), dva pa so še dokupili od saniostrelarja Friderika (de Friderico balisterio einpte sunt baliste dne vberehraepigev). V zadnjem invcntarnem zapisku iz leta 1321 so zabeležili dva taka samostrela v stolpu škofjeloškega gradu in še tri na Starem gradu. Ti samostreli so bili včasih na spodnji strani ob zasidran ju opremljeni z železnim kavljem. da so jih lahko obešali na sedlo ali pa na pas. Ročna strelna orožja so v 14. stoletju postajala vedno pomembnejša in zato so si samostrelarji prizadevali, da bi še povečali njihov streljaj. Zato so začeli izdelovati močnejše loke. ki so bili hkrati tudi bolj prožni. V tem obdobju škofjeloški invenfarni zapiski že tudi razlikujejo manjše in večje samostrele, medtem ko navaja zapisek iz leta 1315 neprecizirano v Lavrinijevi sobi zgolj triinštirideset samostrelov, med katerimi je bilo tedaj že štirinajst starih (xliii balistas. quarum xiiii sunt antique). Na samostrelne loke so nameščali tetive na napenjalnih klopeh (span bench7"). I udi na škofjeloškem gradu so zabeležili v invcntarnem zapisku iz leta 1515 v l.avrinijevi sobi štiri take klopi. Le ena izmed njih je imela še v palici vloženo šilo ali nož oziroma njej pripadajoče orodje (spanbench cum cica.77 spanbench et instrumenta partinenc.ia7S), ki so ga uporabljali pri napenjanju tetive na lok. Leta 1318 so te popisali v spodnji sobi in naslednji inventarni zapisek iz leta 1321 jih ponovno navaja v l.avrinijevi sobi. Na napenjalno klop so lok pritrdili v sredini in njegova konca potem usločili od upore navzfjor. Tako je bil lok že napol napet, še preden so nanj pritrdili 59 tetivo. Zaradi tega je bila njegova napetost podvojena, ker se je namreč pričenjala že v njegovem konveksnem položaju in njena intenzivnost je ostala nezmanjšana tudi v konkavnem. Zato so trajale tetive na lesenih lokih veliko dalj časa kot na jeklenjakih. Plastika pešaka v usnjenem oklepu, z bojnim ba loni in Inrto. Upodobljen mi severozahodnem por- talu bamberške katedrale. (Po Viollel-le-Duc, o. d.) S samostreli so izstreljevali strelke ali tako imenovane domače puščice, med katerimi razlikujemo vojne in lovske. Bile so preproste in večidel grobo izdelane. Le strelke iz boljše tvarine so bile praviloma tudi lepše narejene. \obče pa so bile vse lovske streliee zelo raznolike. Streliča za samostrel je sestajala iz konice, tako imenovanega puščionega železa, in streliča ali palice. Strelič je bil na koncu operesen, včasih pa tudri brez tega dodatka, ki je med letom puščice povzročiti vrtenje okoli njene osi, kar je povečalo zadetuost hodnih strelič. Dolžina palice je bila skladna z razsež- 60 nosijo samostrela, njena teža pa s pogonsko zmogljivostjo njegovega loka. Vojne puščice, ki so bile največ do 35 cm dolge, so potem, ko so ugotovili njihovo težišče natančno na koncu prve tretjine, zadaj prirezali. Daljše strelice so imele običajno težišče na koncu prve četrtine strelišča. Preproste strelice so imele navadno grobo skovani« štirikotno puščiono železo, ki so ga na palico nasadili ali z nasadiščnim lulom ali pa so ga v njo zasadili s trnom. Kadar je bilo tako zasajeno v strelic, so ga morali z motvozom močno ]>o\iti vrh palice, da ga ne bi odkrhnil trn. ko je zadel cilj. Navadne vojne st.relice so operesili s surovimi trskami. Vojne strelice so se po obliki med seboj le malo razlikovale, nasprotno pa so bile lovske zelo raznolike. Razlikujemo bodne. udarne, odbojne, viličaste in rezne strelice. Bodne strelice so bile lahke in težke. Težke, to je velike strelice (tela79 magna. sagitte"" maiores). ki so jih izstreljevali s kav- Ijastimi samostreli, so zato tudi imenovali velike strelice za kavljaste samo strele (sagitas magnas ad chraeparmbrust) in so jih uporabljali tudi na lovu na medvede in drugo večjo dlakasto divjad. Leta 1315 so jih v obokanem stolpu imeli tisoč štiristo. 1318 v skrinji v spodnji sobi in 1321 v Lavrinijevi sobi. Vendar zapiska iz obeh zadnjih let ne navajata njihovega števila. Poleg navedenih kompletnih strelic so imeli leta 1321 v Janezovi sobi še petsto velikih konic za strelice (pfeileisen81 magno). ki so jih morali šele nasaditi na strelišče. Lažje stremenaste samostrele so uporabljali za lov na perjad. To so streljali z lažjimi, manjšimi strelicami (catapulte'-'2 ad stegrei farni bi ust. tela parne), kakršnih so imeli leta 1315 dvatiisof petdeset v obokanem stolpu. Zapisek iz leta 1521 pa navaja le še dvatisoč malih strelic v Janezovi sobi. Poleg teh določno imenovanih domačih puščic so popisali v inventurnih zapiskih iz leta 1315 v kašči še drugih tisoč puščic (tela) in leta 1321 so v Janezovi sobi zabeležili tisoč petdeset tako imenovanih nasajenih puščic (angesehift83 pfeile). Istočasno sta bili v škofovi sobi tudi dve streJiei za vaje (zilpeltz84). Strelice so nosili in hranili v juhi. ki je bil marsikdaj kovinski. Dva taka okovana tula brez pasov (pharetras85 sufferates sine cerif86) so leta 1321 imeli v obednici pri kapeli. Največkrat so tuli bili leseni in prevlečeni z usnjem ali krznom. Na našem ozemlju, ki je bilo tedaj sestavni del Rim skega cesarstva nemške narodnosti, so bili tuli. prav- tako kot v drugih deželah te vladavine, na zunanji strani opremljeni s kožnhovino. lovrstne tule so imenovali dlakastc tule. Škofjeloški inventarni zapiski nam podrob neje ne pojasnjujejo, iz kakšne tvarine so bili izdelani drugi tuli. Zapisek iz leta 1321 navaja v Janezovi sobi dvanajst tulov s pasovi (pharetre et toiidem zerf) in drugi iz 1315 le samo štiri tule (pharetre) v obokanem stolpu. Bolj določeno so zabeležili leta 1315 in 1321 v Lavrinijevi sobi dva velika tula za puščice (magnas feretras, magnas faretre ad sagittis). Poleg navedenih praznih tulov so leta 1318 v sobi kaplana Lirika zabeležili tudi tnI s puščicami (pharetra cuin sagilttis). vendar nam pa ta podatek ne pojas njuje, kakšne vrste puščice so bile v tulu. Zapisek iz leta 1321 pa nasprotno določno navaja v nekdanji Lirikov i sobi tul s puščicami za lok (pfaretra (um sagittis ad arcuin). Poleg teh tulov so imeli leta 1321 v obednici pri kapeli še šest torb za puščice s strelicami in pasovi (pfeiltaschen cutn sagittis et cerf). V Lavrinijevi sobi na škofjeloškem gradu so leta 1318 in 1321 popisali svilen prapor (paiiirium" de cendato), ki ga je v srednjem veku izročil 61 vladar svojemu fevdniku po ustaljenem zastavno fevdnem obredu ob pre daji knežjega fevda kot simbolično znamenje, da se bo vazal v vojni pri družil s svojim praporom njegovemu državnemu praporu. Zastava te vrste je bila samo vojna in njena štirioglata tkanina je na prečki visela na drogu. S takim praporom, ki je moral biti za tretjino daljši od vladarjevega, se je fevdalec smel pojaviti na bojišču le. če ga je spremljalo najmanj sto voj- ščakov. Ce pa je bilo njegovo spremstvo manjše, je smel nositi le svojo viteško zastavo, tako imenovano dirjalno bandcree. včasih pa tudi kopjiščno ali sulično (vaemel88 de ceudato). Dve taki svileni, ozki. trikotni banderci so imeli leta 1318 v spodnji sobi, 1321 pa so ju zabeležili v Lavrinijevi in še eno v škofovi sobi. Ta srednjeveška vojaška znamenja so uporabljali tudi na turnirjih. Tkanine za zastavo tedaj niso trdno pričvrstili na drog. da so jo z njega lahko odstranili in si potem tkanino kot napadalni znak privezali ali navezali na šlem. Freisinški zemljiški gospodje niso svojih pravic v loškem gospostvu varovali samo z orožjem, ki so ga uporabljali za obrambo pred nemir nimi sosednjimi oblastniki, temveč so tudi v mejah svoje posesti urejali notranje zadeve s pravnimi ukrepi. Že leta 1274 je Otokar trajno po delil freisinškemu škofu Konradu Il.deželsko sodstvo nad celotnim loškim gospostvom, za kar je moral freisinški zemljiški gospod letno prispe vati 12 mark.*9 Zato navajajo tamkajšnji inventarni zapiski tudi pred mete, ki so jih uporabljali za kaznovanje podložnikov. Leta 1315 so imeli v obokanem stolpu en ovratni okov (pov. povn9"). ki so ga 1321 zabe ležili že v I.avrinijevi sobi. V obokanem stolpu je bilo leta 1313 tudi šesi jetniških okovov (ring91 pro captiuis9-). število teh se je v naslednjih po pisih tako zmanjšalo, da zaslediano leta 1318 v sobi kaplana (Jlrika le še dva in 1321 tri okove v Lavrinijevi sobi. Prav tam so leta 1321 imeli tudi tri kole z obroči (ring cum stangen9'1), tako imenovane prangerje. ob katere so izpo stavili krivce zasramovanju meščanov. Osumljenec so pri sodnem postopku tudi mučili, kar dokazuje sedem mučilni! orodij (paingeraet94 vii paria), ki so bila leta 1315 v obokanem stolpu. Zapisek iz leta 1521 pa navaja le še eno mučilno orodje iz žilavega lesa in drugo, ki je bilo tedaj že staro (vmim pavngret de murroiue95 et alterus vetus) v Lavrinijevi sobi. \ obokanem stolpu so imeli leta 1313 tudi tristo tako imenovanih nožnih želez (luzevsen90). Ta izraz pravzaprav pomeni v srednjeveški visoki nemščini jetniški nanožni okov, toda ker je število teh predmetov vsekakor preveliko za potrebe sodišča lokalne uprave freisinške posesti na Kranjskem, lahko upravičeno sklepamo, da ta nožna železa ne pomenijo okovov, temveč nožne trne (Fussangel). Bili so srednjeveško taktično bojno sredstvo za obrambo na bojišču pred konjenico. Sestavljeni so bili iz štirih ali več konic, ki so bile na širšem koncu prereza združene tako, da je bila \ kakršnikoli legi ena bodica vedno obrnjena navzgor. Večje število orožja le \ rste so pred bitko raztrosili po bojišču, da so si v napadu konji poškodovali noge in postali nesposobni za nadaljnji boj. Oborožitev fevdalnih vojščakov laže dojamemo, če poznamo takratno organizacijo fevdalne vojske, ki so jo sestavljali poleg samih zemljiških gospodov tudi njihovi ministeriali in vitezi (milites97), ki so bili bojevniki višje stopnje in so se močno razlikovali od navadnih vojščakov (serv ientes9"). Vitezi so se morali sami oborožiti in opremiti, poleg tega pa tudi nabaviti lastne konje in njihovo opravo ter skrbeti za ustrezno število služabnikov. 62 Ker so v boju sodelovali različno oboroženi bojevniki, se je kmalu izobliko valo tako imenovano kopje, to je najmanjša fevdalna vojaška taktična enota, ki so jo sestavljali vitez z dvema lahkima konjenikoma, ta sta nosila orožje njunega vodnika, torej sta bila orožjenosca, njima sta sledila dva ali trije strelci in tem še eden ali dva paža. Ker so morali vodilni nameščenci zemljiškega gospoda, ki so v vojni bili konjeniki, .sami skrbeli za svojo oborožitev in opremo, vsebujejo škofje loški inventarni zapiski le škofovo vojno opremo in tista orožja, s katerimi so opremili služabnike, ki so se borili kot pehota. Zaščitno orožje, zlasti oklepi, so bili tako dragi, da so se morali zadovoljiti tudi s starejšimi, ki so jih opremili le z okrcpitvenimi deli. kakršni so se tedaj pojavili in iz katerih se je v 14. stoletju razvil ploščni oklep. Leta 1321 so imeli nekaj takih podlaktičnih usnjenih ščitnikov in dva para kolenskih pločevinastih 63 ščitnikov. Hkrati so nabavili še nekaj verižnih rokavic, katerih izdelava se je tedaj zelo pocenila, ker so v začetku 14. stoletja že iznašli vlečeno žico, iz katere so potem izdelovali mrežno oklepno pletenino. V tistem obdobju je v škofjeloškem gradu precej naraslo število na padalnega orožja, da so lahko z njim opremili strelce in služabnike v vojni ali ob napadti na grad. A zapiskih iz leta 13IS zasledimo že šest novih mečev. Poleg njih so naba\ ili tudi več bodal. Leta 1318 so jih imeli le sedem. 1321 pa že štirinajst. Oskrbeli so se tudi z več kopji, ki so bila tedaj glavno konjeniško orožje. Medtem ko so leta 1315 imeli le štiri, so jih v zadnjem zapisku zabeležili že šest in poleg njih še tri kopjiščne osti. ki so jih morali šele nasaditi na kopjišča. Prav tako se je pomnožilo udarno orožje. V prvem zapisku je omenjen le en bojni bat. zadnji pa jih navaja že pet. Največji sumarični porast izpričuje orožje, ki je učinkovalo na daljavo. Z njim je bila oborožena v glavnem pehota. Težke metalne naprave sicer niso bile številne, saj so leta 1318 imeli samo pet prevoznih samostrelov, ki pa so tedaj vendarle predstavljali dokaj močno topniško oborožitev. Inven turni zapisek iz leta 1321 pa poleg njih navaja tudi dve metalni vrvi in štiri blidne drogove. Ročno strelno orožje pa številčno presega vsa druga orožja. Leta 1321 so imeli že šest prač. ki jih oba prejšnja popisa niti ne omenjata. Največ so pa nabavili samostrelov. Skupno so jih prvotno imeli le štiriin- štirideset. Z njimi so lahko opremili strelce le štirinajst do dvaindvajset kopij, medtem ko so leta 1321 razpolagali že s stošestindv a jset samostreli iu so /. njimi lahko oborožili strelce dv ainštirideset do triinšestdeset kopij. \ poznem srednjem veku je bila to že velika oborožena sila. saj je včasih sam vladar zbral komaj okoli 300 kopij, dokler pač ni fevdalne vojaške ureditve zamenjala najemniška. Literatura in op o m 1) e IJteratura: Blaznik Pavle. Urbarji freisinške škofije. Ljubljana 1903. 18, 179. 374. — Isti. Spremembe v pravnem položaju loškega teritorialnega gospostva v l6.sto- letju. Razprave Akademije znanosti in umetnosti, V. Hauptmannov zbornik. Ljubljana 1966. 321. -- Isti. Na obisku v Freisingu, Loški razgledi. I. 1931 61. — Boeheim Wandelin. Handbuch der Waffenkiinde. Leipzig 1890. — Demmin August, Die Kriegs- vvaffen in ihren gesehichtliehen Antvvickelungen von den altesten Zeiten bis aul die Gegenvvart, Leipzig 1893. — Denkstein Vladimir. Pavezv českeho tvpu III, 1. Pavezy v 5eskych liistorickvch pramenech. Sbornik mirodniho musea v Praze. 1903. svazek XIX, eis. 1—5. — Grafenauer Bogo. Zgodovina slovenskega naroda. III. Ljubljana 1950. — llaenel Erieh. Alte AVaffen, Berlin. 1920. — Hauser Arnold. Socialna zgodovina umetnosti iu literature, I. 1961. II. 1962. Ljubljana. — llottenroth Friedrich. Trachten, liaus-. Feld- und Kriegsgerathschaften der Volker alter und neuer Zeit. L II. Sluttgart HSS4. — Pichler Fritz. Das Lundes-Zeughaus in Graz. Leipzig 1880. — Posehenburg Viklor. Schutz-und Trutzvvaffeti des Mittelalters. Stuttgart 1939. -- Štukl Franc. Inventar škofjeloškega gradu iz leta 1313, Loški razgledi XI 1964. 205. (Avtor si je prizadeval prevesti inventarni zapisek i/. 10. februarja 1315, žal pa je večje število predmetov prevedel napačno.) — Tancik Ferdinand. Krasilni elementi na držajih spad in sabelj. Kronika 1%6. 28. — Tancik Ferdinand. Topništvo in njegov razvoj v Slo veniji (rokopis). — Tomac Peter. Vojna istorija. Beograd 1959. — Viollet-le-Dnc. M., Dictionnaire raisonne du inobilier franeais de l'epocpie carlovingienne a la renais- sance, V. VI, Pariš. IH74. -- Wagner Eduard. Drobna Zoroslava und Durdik Jan. \Vehr- und \Vaffen des spalen Mittelalters (1550—1450). Praha 1960. Opombe: J. J.Zahn. o. C, str. 122—124. 130. 142—149. — 2. Diefenbach Laurentius. Glossarium Latino-Gerinanicum mediae et infimae aetatis. Francofurti ad Moentim. 1837. 48. — 5. Isti. o. c, 408. — 4. Lexer Matthias. Mittellioelideutsches Tasehenvviii ter- 64 buch, Leipzig 1945. 76. 202. — 5. Isti. Mitlelhoclulentsches llandv, orterbuch. L Leipzig 1872. 264. — 6. Isti. o. c. II. Leipzig 1876. 963. — 7. Isti, o. c, III. Leipzig 1878, 666. — S. Isti. o. c. L 1872. 301. — 9. VVagner. Drobna, Durclik. o. c. T. 13. 15. — 10. Hotten- roth, o. c. 46. — 11. Lexer, o. c, I. 1872. 94. — 12. Isti. o. c. III. 1878. 455. — 11. Isti. o. c, i. 1872. 1649. — 14. Diefenbach, o. c. 125: l.exer. o. c. 1943. 81. 106. — /5. Diefeii- bach, o. c, 435. — K,. Lexer, o. c. I, 1872, 501. — 17. Isti. o. c, I. 1872, 264. — 18. Isti, o. c, I. 1872. 1436. — t'}. Isti. o. c. II. 1876, 1156. — 20. Boeheim, o. c, 517. — 21. Isti. o. c. 517. — 22. Poschenburg, o. c.. 42. — 23. Boeheim, o. e.. 521. — 24. Diefenbach. o. c. 9". 211. -- 23. Lexer. o.c, III. 1878, 652. -- 26. Isti. o. c. II. 18"6. 780. — 27. Isti. o. c. I. 1872. 372. — 28. Isti. o.c. II. 1S76. 1406. — 29. Boeheim. o.c, 103. — 30. Diefenbach, o.c. 215. — 51. Poschenburg. o.c. 51. 131, 153. — 32. Lexer. o.c. II. 1876, 596. — 33. Diefenbach, o.c. 544. — 14. Tomšič France. Nem.ško-slovenski slovar, Ljubljana 1959, 880. — 35. Diefenbach. o.c. 178. — 56. Deminin. o.c. 626. — 3?. Die fenbach. o.c. 507. — 78. Lexer. o.c. II. 1876. 1061. — 59. Diefenbach. o.c. 441. — 40. Lexer, c. c. 1945. 311. — 41. Diefenbach. o.c. 306. — 42. Isti. o.c. 555. — 41. Isti. o.c. 264. — 44. Boeheim. o.c. 291. — 41. Isti, o.c, 292. — 46. I.exer. o.c, I, 1872. 264. — 47. Diefenbach. o. c. 164. — 48. Boeheim, o.c. 505, 308. — 4'). Wagner, Drobna. Durdik, — o.c. 49. — K). Le\er. o.c. II. 1876. 1082. — 11. Isti. o.c, II, 1876. 674. — 12. Isti. o.c. I. 1872, 1241. — 33. \Vagner. Drobna. Durdik. o.c. 51. — 34. Isti, o.c. 51. -- 11. Diefenbach. o.c. 148. — 16. Lexer. o.c. II. 1876. 965. — 17. Isti, o.c, II. 1*76. 1360. — 18. Isti. o.c. II. 1*76. 559. — 59. Diefenbach. o.c. 126. — 60. Isti, o.c. 542. — 61. Isti. o.c. 252. — 62. Isti. o.c. 98. — 63. Lexer. o.c, 1945. 7. 305. - 64. Diefenbach. o.c. 507. — 63. Lever. o.c. II. 1876. 981. — 66. Demmin. o.c. 875. - 67. Diefenbach. o.c. 126. — 68. Isti. o.c. 66. — 69. Zahn J.. Codex diplomaticus anst- riaeo-frisingensis. Wien 1871, 704. 719. — 70. Bradač I'rane l.atinsko-slovenski slovar. Ljubljana 1955. 51. — 71. Lexer. o.c. I. 1872. 1411. — 72. Diefenbach. o.c. 504. — 75. Isti. o.c. 555. — 74. I.e\er. o.c. II. 1*"6. 1159. — 71. Isti. o.c. I. 1872. 7111. 7112. - 76. Isti. o.c. II. 1876. 1066. — 77. Diefenbach. o.c. 225. — 78. Isti. o.c. 414. — 79. Isti. o.c. 575. — 80. Isti. o.c. 507. — Si. Lexer. o.c. II. 1876. 245. — 82. Diefenbach, o.c. 106. — 85. I.e\er. o.c. II. 1876. 682. — 84. Isti. o.c. III. 18_8. 1115. — 83. Diefenbach. o. t.. 225. 564. — 86. Zahn. o. c. 704. 719. — 87. Lexer. o. c, I. 1872. 122. — 88. Isti. o. c. III. IS78. is. 65. — 89. Blaznik. Urbarji freisinške škofije. 28. Isti. Spremembe v prav nem položaju loškega teritorialnega gospostva v 16. stoletju, o.c. 321. — 90. Diefen bach. o.c. 419. — 9/. Lexer. o.c. II. 18-6. 451. — 92. Diefenbach. o.c. 99. — 93. Lexer. o.c. II. 1876. 115". -- 94. Isti. o.c. II. 1876. 2"0. — 93. Diefenbach. o.c. 372. - 96. Lexer. o.c. ITI. 1878. 581. — 97. Tomac, o.c. 548. — 98. Isti. o.c. 548. R e s II ni e LES ARMES AU CHATEAU DE SKOFJA LOKA DANS LE PREMIER QUART DU xiv- SIECLE Les armes au chateau de Škofja Loka correspondent au\ normes oecidentales valables pour 1'armement des armees feodales contemporaines. Letir strueture nume- ritpie etait dietee par Limportance dn territoire donne en ficf et par le rang du rletenteur des droits personnels on impersonnels <\\\ domaine seigncurial. et elles i epresentaient certains contingents de la force annee du souverain. L'epoque que nous etudions, c'est-a-dire le premier qnart du XIV9 siecle. repre- sente aussi en ce qui concerne Larmement nn tournant decisif: on assiste a 1'affirma- tion progressive de linfanterie qui devient au cours de son evolution de plus en plus efficace. bien plus efficace dans le coinbat que la cavalerie feodale. domaine privi- legie de la noblesse que ses encombrantes armes defensives gennient de plus en plus. (est l'epoque on I'adoubement medievnl fait pen a pen plače a I'armure complete en plaaues de metal qtii aboutit a sa forme la plus lourde dans !a deuxieme moitie du XV' et au XVI* siecle. A partir de ce tenips-la. elle est en regression. car la force de penetration de nouvelles armes a feu rend son effieacite tres ineertaine. I.'infanterie. composee de soldats d"origine plebeienne. est plus mobile et plus efficace que la cavalerie feodale. A Sembach. celle-ci fnt mise en d erotik' par 1'infan- terie suisse composee de pavsans. L'annement de linfanterie devait ttre confornic au v taches tactiques qui lui etaient assignees dans le conibat et ce genre d'arnies > Lo«ki razgledi 65 est present aussi dans les collections du chateau de Škofja Loka. Ces armes d'agression et de defense sont pareilles aux armes contemporaines utilisees par les autres forces armees de 1 'Kurope Occidentale et aux niovens emplovčs pour la defense des forti- fications feodales permanentes, ce que confirment les exemplaires conserves dans diverses collections d'armes europeennes. L'etude des cources soncernant 1'ancien domaine des eveques de Freising en territoire slovene nous permet de constater la conformite contemporaine de la nomen- clature de divers genres darmes. et de comparer la quantite de ces armes avec celle des autres domaines feodaux du pays et des regions voisines. Cette comparaison apporte la preuve que, dans notre pavs aussi. la noblesse. tant laique qu'ecclesiastique. soiiireait a la defense de sa propriete territoriale et s'armait en consequence. En ce (jui concerne larmement, elle navait rien a envier aux seigneurs feodaux des pavs voisins. 66