časopis slovenskih delavcev 28 Glavni urednik Marjan Horvat Odgovorni urednik Ciril Brajer_______ Telefon: 313-942 Naročnina in prodaja: 321-255 Telefaks: 311-956 Naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana Ljubljana, 22. junija 1995, št. 28, letnik 54, cena 210 SIT (DEIMIUTARIZACUA stran 19 Meje po Kacinu in Kacinovo nadaljevanje Janševe doktrine NEPONOVLJIVA PRILOŽNOST »Za vsa podjetja, močna ali šibka, velja pravilo: Če zaposleni lastniki prodajo svoje delnice in se s tem odrečejo vplivu na poslovne odločitve, si s tem zapravijo priložnost za uspešno oziroma še uspešnejše gospodarjenje.« Tako DAVID ERDAL, svetovalec pri projektu »Lastniška kultura zaposlenih«, svetuje in svari slovenske delavce lastnike, naj ne zapravijo neponovljive priložnosti. Intervju z njim objavljamo na 3. strani. m MOTIJO ME STEUJE F smm čelmo osma LJEEKA BIZILJ intervju v Panorami 20. 6. 1995 sreda Obvestilo javnim medijem PREDSTAVNIKA MINISTRSTVA ZA PRAVOSODJE IN MINISTRSTVA ZA ZDRAVSTVO STA OBISKALA MARKA JAKOMINA, KI GLADOVNO STAVKA ŽE 39. DAN Predstavnika obeh ministrstev sta obiskala Marka Jakomina, ki gladovno stavka že 39. dan, ga skušala prepričati, da bi prenehal gladovno stavkati. Iz pogovora je bilo razvidno, da je Jakomin trdno odločen stavko nadaljevati, dokler ne bo ugodeno' njegovi zahtevi po obnovi postopka pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Razložili so mu pristojnosti Ministrstva za pravosodje kot upravnega organa, kajti ministrstvo lahko le v teh okvirjih spremlja potek kazenskega postopka. Jakomin je dejal, da se zaveda razmejitve pristojnosti med ministrstvi in sodišči, in da od Ministrstva za pravosodje ne pričakuje, da bi vplivalo na vsebino odločitve sodišča. Naprosil je le, da Ministrstvo za pravosodje poskrbi, da z njegovim postopkom ne bi zavlačevali. Predstavnik ministrstva mu je zagotovil, da bo ministrstvo priporočilo sodišču v Kopru, naj zadevo obravnava prednostno. Prav tako so mu bila predstavljena tudi vsa pravna sredstva, ki so mu na voljo v okviru kazenskega postopka, vendar je dejal, da ima ustrezno pravno pomoč. Predstavnica Ministrstva za zdravstvo ga je obvestila, da bo ministrstvo glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje poskrbelo za vsakodnevno zdravstveno nadzorstvo. Kabinet ministrstva za zdravstvo Kabinet ministrstva za pravosodje LiubiZT*LTJZ\t. i štev. : 0001-1-S-Datum: 19.06.1995 ZVEZA SVOBODNIH SINDIKATOV LENDAVA Gospa Zdenka BOBOVEC SPLAČA SE BITI ČLAN SINDIKATA Spoštovana gospa Bobovecl V času, ko so bile oči vse slovenske javnosti uprte na mednarodni mejni prehod Dolga vas in se je v reševanje problema ob zapori mejnega prehoda" vključila tudi država, Ste Vi s svojim osebnim In nesebičnim angažiranjem prispevali velik delež pri razrešitvi problema. Osebno Vam izražam vso zahvalo za Vaš osebni prispevek. VETERANI V ISKANJU DELA stran 18 Črno ie in krade, kaj ie to? Sraka! Postavite na laž eno samo dogmo in kot hiša iz kart se bodo zrušile vse preostale. Nobena religija se ne bi obdržala do današnjih dni, če bi ne učila: daj bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega! Rudi Ringbauer: Božje resnice Piše: Ciril Brajer Oh, junaki mojih mladostnih branj. Koliko lepih uric, a koliko nepopravljivih posledic! Najprej Peter Klepec, potem Tarzan pa Robin Hood in vsi belo- in rdečekožni plemeniteži Karla Maya. Če so poleg nadmoči imeli še kaj skupnega, je bilo to ščitenje šibkih, ogroženih, preganjanih, zatiranih, siromašnih. Pa pokvarijo mlade nedolžne dušice, da jim vse te čednosti zlezejo pod kožo in jih potem tepejo vse življenje. Tudi zaradi takih vzorov iz mladosti smo njega dni tako navdušeno podpisovali peticije v prid preganjancev komunističnega terorja. V prid komu že?! Vladimirju Šeksu, Vojislavu Šešlju, Janezu Janši!? Pa glej šmenta, v kaj so se ti mučeniki izrodili. Ali pa ne, morda so že bili, kar so danes, in kaže komunistom le čestitati za njihovo pronicljivost. Vrlo nam duhovščino so tudi bolj postrani gledali; in rosna leta in zavajajoči vzori so bili krivi, da mi to ni bilo pogodu. Rad sem negodnež, zapetelinil, da to ni lepo, da je treba vero pustiti pri miru. Saj nikomur ne škodi in v bran kaže stopiti tistim, ki so zaradi vere preganjani, recimo duhovnikom. Naivnež! Kot da bi imela vera kaj skupnega z njimi. Mladost je norost, si je mislil moj oče in nad mojimi tovrstnimi popadki le zamahnil z roko. Stara mama pa ne, ona pa že ne! Kar v zrak jo je metalo, saj od svojega devetega leta ni prestopila cerkvenega praga. Far jo je po nedolžnem okoli ušes, da ji je nekaj mesecev zvonilo v glavi, in z njimi je, gorenjska trma, končala za vselej. Klofuta, še tako zvonka, gor ali dol. Vseeno se mi je, poznavajoč tiste čase in podeželske običaje, čudno zdelo. Kakšne vse mi je na to čudenje napela! O kutarski hinavščini, farški dvoličnosti, čmuharski pogoltnosti, pa o oblastiželjnosti in politikanstvu pred vojno in izdajstvu, tem najgnusnejšem človeškem ravnanju med vojno... Tudi komunisti tej pošteni duši nikoli niso dišali. A še danes, ko je res krepko v letih, jo lahko zares razjezim le z nečim - če namignem, da tudi vsi duhovniki niso enaki in vera sama ne popolnoma nesmiselna. Jih boš že še spoznal, te kače potuhnjene, ki vedno zavohajo čas, ko lahko dvignejo glave in izlivajo svoj strup, se huduje. Kot oče nad mojo naivnostjo sem sam z roko zamahoval nad njenim srdom. Pa pridejo leta; z njimi izkušnje; časi se spremene; Slovencem se izpolnijo tisočletne sanje, in tista prava pomlad zaveje po deželici. In kot komaj verjamem, da sem kdaj podpisoval za Šešlja, Janšo in podobne ptiče, osupnem tudi nad svojim zavzemanjem za duhovnike. Saj vem, ni šlo za posameznike, za stvar je šlo, za demokracijo. A ti in podobni izgovori v trenutkih resnice kaj malo zaležejo. Pa naj o bistvu rimokatoliške cerkve na Slovenskem zadovoljijo že zapisane ugotovitve moje babice. Za konec le osuplost nad pajaci, kakršni so vladni pogajalci s cerkvijo. Bolj ji z lopato mečejo denar, bolj jim ta žuga, celo z mednarodnimi akcijami. Bolj jo krmijo, bolj jih grize. Bolj jo gladijo, bolj steguje kremplje in to po vsem, od otroških do odraslih duš, od stavb do gozdov, od zemlje do gotovega cekina. Porkamadona, Drnovšek!!! A nisi imel stare mame?! ---------------—__________, ____________________ ^ 1 časopis slovenskih delavcev Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime: ___________________________________ Naziv podjetja ali ustanove: ______________________ Naslov: ___________________________________________ Podpis naročnika: Republike Slovenile Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je že večkrat opozorila Vlado RS in druge pristojne državne institucije na nevzdržne razmere na Mednarodnem mejnem prehodu Dolga vas pri Lendavi, katerih posledice vsak dan občutijo tako čakajoči šoferji kot tudi prebivalci teh krajev. Že delegati 2. kongresa ZSSS so v začetku decembra lani v posebni resoluciji zahtevali, naj se takoj vzpostavijo normalne razmere za prehod čez ta mednarodni mejni prehod in naj se voznikom tovornjakov omogočijo normalne delovne in bivalne razmere. Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije pri ZSSS pa je konec aprila letos organiziral protestno in solidarnostno vožnjo šoferjev avtobusov v Ljubljani in se s tem pridružil zahevam šoferjev tovornjakov in prebivalcev teh krajev. Ker se razmere na mejnem prehodu Dolga vas praktično skoraj niso spremenile oziroma se še poslabšujejo, zahtevamo od Vlade RS, naj na seji 15. junija prioritetno obravnava problematiko tega mejnega prehoda in nemudoma sprejme ukrepe, ki bodo omogočili takojšen začetek gradnje vseh nujnih objektov, ki so potrebni za normalne pogoje za prehod čez mejo ter za boljše delovne in higienske razmere šoferjev tovornjakov. Če Vlada RS in pristojna ministrstva tega problema, zaradi katerega trpi tudi mednarodni ugled naše države, ne bodo začela razreševati takoj, bomo v zvezi svobodnih sindikatov Slovenije pričeli svoje akcije za izboljšanje razmer na mejnem prehodu Dolga vas. Mag. Dušan Semolič, predsednik ZSSS Vladi Republike Slovenije Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije je že večkrat opozoril na nevzdržne razmee na mejnem prehodu Dolga vas, vendar se, razen obljub po razreševanju, problem še vedno ni pričel razreševati. Nasprotno, stanje je še slabše, kot je bilo pred zadnjo napovedjo zapore mejnega prehoda pred prvomajskimi prazniki. Zato je 14. junija 1995 prišlo do spontane zapore mejnega prehoda, v kateri sodelujejo tako naši kot tuji vozniki. Problem je dobil take razsežnosti, da ga je potrebno začeti takoj strokovno razreševati, da se omili škoda, ki nastaja, in popravi ugled naše države, kajti organizatorji zapore so trdno odločeni vzrajati do pridobitve zagotovil, da se bodo njihove zahteve, ki so vam poznane, pričele takoj razreševati. Prepričani smo, da se slovenska vlada zaveda svoje odgovornosti in bo sprejela ustrezne ukrepe za takojšnje aktivnosti, mi pa se obvezujemo, da bomo takoj po pridobitvi vladne odločitve informirali prizadete voznike. Ob tej priložnosti in navezujoč se tudi na problem zastojev na mejnem prehodu Dolga vas, vam sporočamo tudi zahtevo Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije, da naj Vlada RS prepove prevoz živine po cestah Republike Slovenije. Razlog za tako pobudo je, poleg težav na omenjenem mejnem prehodu (ki v celoti ni rešljiv v kratkem času), tudi dejstvo, da v Sloveniji nimamo ustreznih počivališč, ki bi bila opremljena z objekti za oskrbo živine. Jože Gaube, predsednik Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije Klub prejemnikov anonimnih pisem čutim potrebo, da kaj napišem in na ta način seznanim bralce s svojimi razmišljanji. Če mi čas dopušča, to tudi naredim. Po objavi enega mojega prispevka so začela na moj naslov prihajati anonimna pisma, polna žaljivk in sovraštva. Višek je bilo pismo, v katerem je bil že uporabljen toaletni papir in Marijina slika, izrezana iz nekega časopisa. Bil sem užaljen in priza- Rad in dokaj pogosto berem pila bralcev. Občasno tudi sam det ter prepričan, da se je to zgodilo samo meni. Na dogodek sem poskušal pozabiti. Čez nekaj časa sem, spet v pismih bralcev, prebral, da nisem edini prejemnik uporabljenega toaletnega papirja. »Svoja« anonimna pisma sem odstopil človeku, prav tako prejemniku anonimk, ki se je odločil, da bo razkrinkal pošiljatelja (pošiljatelje). Ta človek je zbral zajeten kup pisem od osmih naslovnikov in privatno naročil ekspertizo grafologa. Grafolog je ugotovil, da je največ pisem istega izvora. Vse poti peljejo do starejše gospe, ki se redno oglaša v pismih bralcev. Zanimivo je tudi to, da isti pisalni stroj uporablja ena neparlamentarna stranka »zvenečega« imena. Dvomim, da je starejša gospa zmožna, vsak teden, napisati in objaviti več pisem bralcev in še razposlati toliko anonimnih pisem. Najbrž se za njenim imenom (kot tudi za še nekaj imeni rednih piscev pisem bralcev) skriva dobro organizirana skupina z jasnimi cilji. Prejemnikom anonimnih pisem predlagam, naj se preštejemo, se pravi zberemo podatke o prejemnikih na enem mestu, kajti najbrž imamo marsikaj skupnega, kar pošiljateljem anonimk gre v nos. Oglasite se na telefon 061/12-54-222, ali na naslov: Jože Vuk, Delavska Zveza ZLSD, Levstikova 15, Ljubljana. Jože Vuk, Delavska Zveza ZLSD Obračam se na javnost Kot kažejo razmere, se usoda mojega sina Marka Jakomina, ki seje 12. maja 1995 odločil za gladovno stavko v Fari na Kočevskem, odvija po najslabši poti proti tragičnemu koncu. Danes (15. 6. 1995) vztraja že 34. dan in je vse bolj izčrpan. Stanje je še toliko bolj nevarno, ker je že v mladosti imel težave s srcem, pred sedmimi meseci pa je prestal zahtevno operacijo na hrbtenici. Javnost kljub nekaterim člankom v medijih (Slovenske novice, 15. 5. 1995., Delo, 8. 6. 1995,, Slovenec, 6. 6. 1995, in 12. 6. 1995 itd.) ni dovolj seznanjena s tem primerom. Marko Jakomin ne zahteva pomilostitve, ampak le obnovo sodnega postopka in rekonstrukcijo dogodkov, ki so se zgodili ob njegovi aretaciji na koprski tržnici leta 1993. Koprsko sodišče ga je najprej obsodilo na 3 leta zapora (zaradi domnevne posesti mamil), po prvi gladovni stavki v zaporu pa je to kazen znižalo na dve leti in pol. To odločitev je sodišče sprejelo kljub očitnemu pomanjkanju dokazov in drugih dejstev, ki bi nedvoumno potrdili ali ovrgli sinovo krivdo. Zadeva je resnično zaskrbljujoča, ker je koprsko sodišče tudi pred dnevi zavrnilo sinovo prošnjo za obnovo postopka in rekonstrukcijo dogodkov. Žal se reševanju tega primera izmikajo tudi druge pristojne inštitucije. Zato se upravičeno bojim, da se bo vsa zadeva še bolj zavlekla in obstaja resna nevarnost, da se bo tragično končala. Ob tej priložnosti apeliram na pristojne inštitucije, da bi se vendarle zavzele za pošteno sojenje, ki bo upoštevalo obče veljavna pravna oziroma sodna pravila. Še zlasti računam na ustrezno podporo ombudsmana (varuha človekovih pravic). Hvala za objavo in lep pozdrav! P. S.: Vse druge informacije so novinarjem na voljo na naslednjem naslovu: Marko Jakomin, Potok 1 A, 61336 Fara - na sloven-sko-hrvaški meji (na Kočevskem). Marija Jakomin Dobrota je sirota Dobrodošlica srbskih oblasti slovenskim izgnancem v Arand-elovcu leta 1941: »Draga bračo i sestre Slovenci!« In s temi toplimi besedami je nadaljeval. Povedal je, da nas je Slovence, kot tudi Srbe, zadela huda nesreča, ker smo izgubili vojno in so nam zavladali okupatorji, vendar je za nas Slovence hujša, ker so nas izgnali iz naših domov, iz naše domovine. Toda vemo naj, da smo prišli k svojim bratom, ki bodo delili z nami dobro in tudi hudo. Tu v Srbiji bomo imeli prav takšne pravice, kakor jih imajo Srbi, toliko svobode, kakor jo imajo oni, toliko dolžnosti kot oni. Najprej si bomo odpočili od dolge in gotovo mučne poti, potem se bomo odpeljali v eno izmed mest Pomoravja, v Paračin, ki nas bo gotovo prav tako gostoljubno sprejel, kakor je Mariborčane sprejela Jagodina, Celjane pa Ču-prija. Tisti, ki imajo v Srbiji so- rodnike ali prijatelje, bodo lahko odšli k njim, tisti, ki imajo toliko gotovine, da lahko živijo od svojega, bodo lahko šli na svoje, za vse druge bo poskrbel Paračin s svojo okolico. Ža zdravnike, profesorje, uradnike se bodo našle službe, za obrtnike in delavce bo dovolj dela, preostali pa bodo odšli v okoliške vasi. Brez strehe in lačen ne bo nihče, vsi ste naši dragi gostje. (A. Ingolič - Tako je bilo.) 42 let pozneje v »demokratični« Sloveniji: Aleš Žužek je na primer ustanovil stranko, ki temelji na »nacionalizmu, rasni usmerjenosti in konservatizmu« in katere najpomembnejši cilj je izseliti iz Slovenije vse, ki so se vanjo priselili po 9. 5. 1945, ter njihove potomce, ne glede na kraj rojstva in »generacijsko pripadnost po priselitvi«. Pri tem bi se mešani zakoni šteli za »slovenske« le, če bi šlo za »zakonsko zvezo Slovenca z Neslovenko«, pri čemer bi se za Slovence šteli tudi potomci iz takšnega zakona. Zakon med »Neslovencem in Slovenko« pa se ne bi štel za slovenskega. (Mladina 14. 6. 1993). 43 let pozneje: Priporočilo komisije za peticije, pod katero se je podpisala poslanka Irena Oman: »Ženam oficirjev predlaga izselitev na ozemlje druge republike ter možnost skupnega prebivanja družine, kar menda ni prepovedano.« Irena Oman je poslanka SLS, ki je v opoziciji. Torej »premajhna«, da bi odločala »v imenu ljudstva«. (Mladina št. 4/94.) Kaj pravi ustava Republike Slovenije? 63. člen Ustave Republike Slovenije se glasi: »Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju ali vojni.« Ker je ustavo Republike Slovenije sprejel parlament, sprašujem g. Jožeta Školjča, zakaj dovoli kršitev tega člena v poslanskih klopeh, v izjavah poslancev predvsem turbo-desnice ter zakaj je dovoljeno ustanavljanje strank, katerih usmeritev temelji na kršitvah 63. člena Ustave Republike Slovenije. Ivo Leban, Ozeljan Smrdeča siva ekonomija sumljivih gospodov Zelo rad na TV gledam razna omizja in s tem nastope naših oblastnikov. Če bi jih ukinili, bi me zelo prizadelo ne samo zaradi informacij, ki jih od gospodov dobim, ampak čisto iz zdravstvenih razlogov. Imam nizek krvni pritisk in po takšni oddaji mi pritisk naraste ne samo do normale, ampak večinoma kar nekaj čez in tako skrbim za svoje zdravje. Pri tem se vsakokrat spomnim, kakšen hrup so zagnali, ko je kar naenkrat bil vsak sam dolžan skrbeti za svoje zdravje. Naiven kot sem bil, sem to vzel dobesedno in začel kupovati razna domača zdravila in tako sam skrbeti za svoje zdravje. Državo namreč moraš ubogati. Šele ko so uvedli dodatno zdravstveno zavarovanje, ki ga moramo plačevati vsak iz svojega žepa, mi je namen propagande postal jasen. Pozneje, ko so vrgli novo krilatico, da je vsak sam dolžan skrbeti za svoje preživetje, pa mi je že bilo takoj jasno, kam država taco moli, ker mi drugače ne bi bilo razumno, zakaj poudarjati nekaj, kar je samoumevno, kajti vsak zdrav odrasel zdrav človek želi prav to, da sam poskrbi za svoje preživetje. Torej bodo naredili, da to ne bo več možno. Zdaj so se gospodje na veliko pričeli ukvarjati s sivo ekonomijo in mi to zelo smrdi. Zopet bodo udarili po narodu. Izmišljajo si celo nekakšne definicije, kaj sploh je siva ekonomija, čeprav vsak slovenski delavec, razen naših slavnih doktorjev v vladi, ve da je to delo na črno. Tudi brez njih mi že dolgo vemo, da bi se slovenski bruto proizvod na prebivalca približal avstrijskemu, če bi ovrednotili vsa dela, ki jih naši ljudje opravijo za sebe in druge od gradnje hiš naprej. Če bi taka dela obdavčili, bi priteklo mnogo denarja v državno blagajno. Pri tem je zanimivo, na kakšen način ugotavljajo, koliko je te sive ekonomije. Tako oceno ti naši strokovnjaki naredijo na genialen način. Pogledajo v podatke, koliko delavcev prejema najnižje plače v Sloveniji (teh je kakih 33 tisoč) in koliko jih ne dobiva prav nič, in ocenijo, koliko je potrebno denarja, da preživiš. Razlika je po njihovem čista siva ekonomija, ostalo pa čez. Jaz sem pozimi samo za nakup olja za kurjavo porabil mesečno 12 jur jev, kar je skoraj polovica podpore, ki sem jo dobil na borzi. Druga polovica mi je ostala za plačevanje položnic, tretja polovica pa je zadostovala za kruh, mleko in cigarete. Šele iznajdba tretje polovice mi je omogočila, da sem celo nekaj prihranil. To mi je uspelo, ker sem poslušal državotvorce, ki zahtevajo, da pride do izraza privatna iniciativa, pri čemer me moti, da ne vem kakšna je neprivatna iniciativa, da bi mogoče še z njo poizkušal. Matematiki se bodo razburjali, češ da enega jabolka ali plače ni mogoče razdeliti na tri polovice, toda osli, rešitev je preprosta: Kuriti sem nehal, kuriti!! Ni namreč potrebno ljubiti države, potrebno je ljubiti oblastnike, državnike in poslance, ki trasirajo narodu pot v svetel jutri. Začetek poti pa je že tu, smer je pravac Južna Amerika. Zato se mi Šuštarjeva maša za domovino zdi popolnoma odveč. Za Kučana in Drnovška naj bo maša, ta dva nas peljeta v ta svetel jutri. Pred kratkim je bil na TV gospod Rupel, kjer se je hvalil: »Ha, ha, premagali smo komunizem, ha, ha, ha.« Državotvorec je seveda dobre volje, kaj bi ne bil, ko pa je podedoval višino Vidmarjeve plače, ki je bila takšna, da so se nekateri celo zgražali, zraven pa prejema še svojo poslansko plačo in nekaj dodatkov. Zaradi lažjega računanja vzemimo, da je to en nebogljen milijonček, torej nekako dva milijončka bruto na mesec. Saj mu ne zavidam, človek si je priboril državo, pa ima pravico, da ima nekaj od nje, saj so tudi partizanski borci dobivali neke smešne dodatke. Njega navajam samo kot primer, ker vem, da ni edini, da še je kar nekaj takih, ki imajo nekaj od svoje samostojne države. Najprej pa subjektivni pogled na plačo gospoda državotvorca, potem pa naprej. Najnižja bruto plača 45 jurjev je obdavčena z 19% dohodnine, kar da 8.550 SIT. Če sedaj delimo gospodovo bruto plačo dva milijona z 8.550 dobimo 234, kar pomeni, da mora 234 najslabše plačanih delavcev plačati dohodnino, da bo ravno zadoščala za kritje gospodove enomesečne bruto plače. 234 delavcev en mesec je isto kot en delavec 234 mesecev, delimo z 12 in dobimo, da mora ta najslabše plačani delavec plačevati dohodnino celih 19 let in pol za samo enomesečno gospodovo plačo. Za dve mesečni gospodovi plači pa je potrebno dvakrat 19,5 to je 39 let, torej dela ta slabo plačani delavec za dve gospodovi plači celotno svojo pokojninsko dobo. Kaj pa dobimo, če primerjamo neto plačo, pa raje ne bom navajal, bodo rekli, da hujskam narod k uporu. Če sedaj primerjamo najvišjo bruto 900 tisoč z najnižjo bruto 45 tisoč, dobimo 20, razmerje je torej 1:20, in v razumljivem jeziku pomeni, da dobi en gospod vsak mesec toliko kot 20 drugih delavcev skupaj; če pa obrnemo, pomeni, da mora en delavec delati za enak denar eno celo leto in še 8 mesecev povrh. Tako se eden utaplja v denarju, drugi pa jezik ven držijo. Pri tem menedžerji jamrajo, kako strašno odgovorno težaško delo imajo, kako morajo misliti za sto let vnaprej, vsi na tem ljubem svetu se pa tepejo za direktorske stolčke. Če bi bilo res tako težko in odgovorno, se ne bi tepli, ampak bežali. S tem lahko strašijo otroke. Lepo je namreč biti direktor. In izplača se. Pri najvišji bruto plači 900 jurjev pa samo ta pomislek. Ker so ti državotvorci strašno sposobni, so zase sprejeli sklep, da lahko vsak opravlja več funkcij, vendar ne več kot pet. Če tega niso preklicali, potem je 5 krat 900 štiri in pol milijona, kajne? Bruto seveda! Prepričan sem, da se s tem nekako že pretolčeš do naslednje plače in da se je splačalo uničiti komunizem. Če me slutnja ne vara, nas bodo v naslednjem obdobju udarili z davkom na premoženje, kar ne bo ravno mačji kašelj. Vse je odvisno, kdaj bo to zahtevala Evropa, ki ji Slovenija služi za eksperiment tako kot bela miška v medicinskem laboratoriju. Do volitev, ko bomo ponovno izvolili te iste, ki danes trasirajo Slovencem pot v Južno Ameriko, pa smo lahko brez skrbi. Narod si pač piše sodbo sam: na volitvah. Milivoj Manko m časopis slovenskih delavcev Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE-glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, tel. 313942,13261 92, faks 311 956 • Odgovorni urednik: Ciril Bajer, tel. 131 6163,313942 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (Sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot), Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica), Brane Bombač (oblikovalec), Sašo Bernardi (fotograf) in Jožica Anžel (tajnica), tel. 313942,131 61 63 • Naročnina: 321 255 • Založba in marketing: 321 255 • Posamezna številka stane 210 SIT • Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jeršan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril Urek, Mira Videčnik. E W - INTERVJU David Erdal, svetovalec v projektu »Lastniška kultura zaposlenih« NE ZAPRAVITE NEPONOVLJIVE PRILOŽNOSTI V prejšnji številki smo na kratko pisali o prvem, nedavno končanem projektu »Lastniška kultura zaposlenih« in o skorajšnjem začetku novega. Te dni pa smo v Ljubljani naleteli na Davida Erdala, Britanca (Škota pravzaprav), ki je pri prvem projektu svetoval trem vanj vključenim slovenskim podjetjem od šestih: ISKRIEMECU iz Kranja, Etiju iz Izlak in Titanu iz Kamnika. Tokrat je bil na zaključnem obisku v teh podjetjih in nas je kajpak predvsem zanimalo, kako ocepjuje rezultate projekta in kakšne so možnosti zaposlovni uspeh slovenskih podjetij z notranjimi lastniki. David Erdal je znan tudi po tem, da njegova družina na Škotskem predaja zaposlenim družinsko papirnico Ibllis Russell Group, kjer je 1200 zaposlenih. Erdal je predsednik upravnega odbora tega podjetja in ima torej bogate osebne izkušpje z notranjim lastništvom ali zaposlenimi lastniki. Kajpak smo ga povprašali tudi o tem. DE: Kaj ste v minulem letu počeli v omenjenih treh slovenskih podjetjih? Erdal: Projekt, ki ga je v celoti financirala britanska vlada preko posebnega sklada za pomoč državam srednje in vzhodne Evrope v tranziciji, se je v Sloveniji začel približno pred letom dni in pred kratkim zaključil. Predstavniki izbranih sedmih podjetij (eno je odstopilo od sodelovanja) so najprej obiskali nekaj podjetij z notranjimi lastniki v Veliki Britaniji in imeli nekaj posvetov, potem pa smo britanski svetovalci začeli obiskovati slovenska podjetja in skupaj z ljudmi iz teh podjetij načenjali vsa pomembna vprašanja: o posebnem načinu vodenja podjetij z notranjimi lastniki, o pomenu obveščanja, pomenu večjega vključevanja delavcev v inovativne procese, o značilnostih trga delnic in o možnostih, ki jih zaposleni imajo kot delni ali večinski lastniki podjetja. Moram reči, da je dal vaš način privatizacije izvrstno priložnost za široko razprostranjenost notranjega lastništva, boljšo, kot so jo imeli v katerikoli deželi na svetu. Mi svetovalci smo v bistvu skušali vašim ljudem predvsem dopovedati, naj svojih deležev podjetja, svojih delnic ne prodajo prehitro, naj strpijo leto ali dve več. Če bodo svoje delnice hitro prodali, bo njihova priložnost in priložnost naslednjih generacij za vedno izgubljena. Ostali bodo za vedno samo navadni delavci, s plačo, brez deleža v dobičku in brez možnosti vplivati na poslovanje podjetja. DE: Na kaj ste naleteli v podjetjih, ki ste jim svetovali? Na odpor, brezbrižnost? Pripravljenost na sodelovanje, na zavedanje o pomenu šopa delnic v rokah? Erdal: V ISKRIEMECO na primer so zelo zgodaj spoznali, da morajo delavce vključiti v poslovanje. Njihov sporazum o notranjem lastništvu daje dobre možnosti, da ta sistem preživi in se razvije. Imajo tudi dober komunikacijski sistem. Mislim pa, da bodo morali pomen pravega odnosa med dobičkom in osebnim zaslužkom še spoznati. Emeco in ETI sta tudi poslovno zelo močni podjetji, medtem ko se mora tretje, Titan, bolj trdo bojevati na trgu. Titan sicer dobro nadomešča izgubljeni jugoslovanski trg na trgih zahodnih držav, vendar gaje trdi boj nekoliko oslabil. Hočem pa povedati naslednje: za vsa podjetja, naj si bodo močna ali šibka, velja pravilo, da si zapravijo priložnost za uspešno, morda tudi še uspešnejše gospodarjenje, če zaposleni lastniki prodajo svoje delnice in se odrečejo vplivu na poslovne odločitve. Zato je sila pomembno, da v podjetju vpeljete komunikacije med ljudmi, da jih izobražujete, da jih vključite v izboljševanje vseh poslovnih procesov. Če to počnete, če osvestite ljudi, da ne prodajo svojih deležev, potem uspete. DE: Kaj od vsega tega so v podjetjih postorili, kaj pa še laka? Erdal: Pri vas je srečna okoliščina ta, da so direktorji podjetij dokaj navajeni komunicirati z ljudmi. Ugotovil sem tudi, da so sindikati večinoma ugodno ocenili priložnosti, ki jih za delavce vidijo v notranjem lastništvu, in so zato podprli naš projekt. Razumejo tudi pomen investiranja v razvoj podjetja, kajti le-to poveča moč podjetja, pospeši njegovo rast in na koncu odebeli tudi denarnico delničarjev. DE: Močno poudarjate pomen izobraževanja notranjih lastnikov. Kako in koliko naj bi se zaposleni v takih podjetjih izobraževali? Ali so vodstva pripravljena dajati sredstva za izobraževanje, ki ni poceni? Ali razumejo to potrebo? Erdal: Zaposleni, to vemo, najraje prodajo svoj delež podjetja in vzamejo gotovino, ki se jim zdi pristejša. Pomembno je torej izobraziti ljudi, da bodo razumeli pomen notranjega lastništva nad delnicami svojega podjetja in s tem nadzorovanja podjetja. Nasploh bi dejal, da se vzgoja zaposlenih lastnikov še ni začela, da tudi prenekatero vodstvo še ni doumelo pomena le-tega. Če bodo delavci prodali delnice, bodo izgubili zanimanje za podjetje, to pa poslovnim rezultatom ne bo v prid. Povedal vam bom primer iz mojih domačih logov. V Veliki Britaniji je proces razprše-vanja delnic na mnogo lastnikov oziroma lastništvo zaposlenih, podpirala tudi vlada. Bila je tudi velika kampanja na TV. Toda ljudem lahko pripovedujete kar hočete o prednostih lastništva. Za stvar se bodo začeli zanimati šele, ko bodo imeli v rokah delnice. To je zaradi tega, ker si večina ljudi ne zna sebe zamisliti v vlogi delničarja, ker ne ve, kaj bi s tem. Zato je treba ljudi informirati, jih izobraževati, jim vtepsti v glavo osnovne značilnosti in lastnosti delnic in trga vrednostnih papirjev. To je daljši proces in menedžerji morajo biti pripravljeni dajati podatke. Zdi se mi pa, da v običajnem, povprečnem podjetju take pripravljenosti še ni. V podjetjih, ki sem jih obiskoval, so temu vprašanju namenjali precej pozornosti in vložili v to precej naporov. Da ponovim: namen izobraževanja je prepričati zaposlene, da bo podjetje z notranjim lastništvom lahko poslovalo bolje, da bo uspešnejše kot prej. DE: Kdo naj vodi izobraževanje? Erdal: Vodstvo in sindikat imata enak interes, ko so delavci notranji lastniki. Skupni program izobraževanja je zato uspešnejši. DE: V samoupravnem sistemu je imelo vsako večje podjetje zelo razvejan sistem notranjega obveščanja. Po spremembi političnega in gospodarskega sistema so podjetja ta sistem, zlasti pa lastna glasila, večinoma opustila. Ali ni to, gledano z današnje perspektive, pravzaprav škoda? Erdal: Spet bom odgovoril s primerom od doma. Pri nas je najbolj razširjena oblika obveščanja »od ust do ust«, od generalnega menedžerja po stopničkah navzdol in v obratni smeri. V obeh podjetjih, kjer sem v upravnem odboru, obveščamo zaposlene enkrat mesečno o vsem, kar zanima delavce in - notranje lastnike. Tudi časopisi so pri nas dokaj razširjeni. Podjetje Baxi Partnership, zdaj ima preko 6000 zaposlenih, pa ima že desetletja razvit sistem tedenskega obveščanja preko pisem direkcije zaposlenim. Objavljajo tudi pisma delavcev, tudi nepodpisana in ne gle- Mi svetovalci smo v bistvu skušali vašim ljudem dopovedati, naj svojih delnic ne prodajo prhitro, naj raje potrpijo leto ali dve. Vaš model lastninjenja je dal izvrstno priložnost za široko razpršenost notranjega Istništva, boljšo, kot so jo imeli v katerikoli drugi državi. Kar ste storili, je pravzaprav fantastično. Toda ne zapravite prihodnjim generacijam te neponovljive priložnosti za boljše življenje, kar bi se zgodilo zaradi hitre prodaje lastniških deležev. de na to, ali so pohvalna ali kritična do vodstva. K pismom zaposlenih pa redno dodajajo odgovore direkcije. Podobno ravnamo tudi v obeh »mojih« podjetjih, samo da pisma objavljamo na dva meseca, ker jih ni toliko. Štirikrat letno pa izdajamo časopis z razširjenimi novicami iz podjetij. Poudarjam, da je zelo pomembno, da v podjetjih ne podcenjujejo pomena informiranja zaposlenih. Podatke je treba dajati kar naprej in nikakor jih ni dobro filtrirati. Samo dajati jih je treba. DE: Kakšne so medsebojne komunikacije v naših podjetjih, ki ste jih obiskali? Erdal: Omenil sem že, da je pri vsa srečna okoliščina ta, da so direktorji že iz prejšnjega samoupravnega sistema navajeni dokaj dobro komunicirati z zaposlenimi. Podrobneje pa bi težko ocenjeval stanje, saj moji obiski v podjetjih trajajo ponavadi po en dan, takrat pa je bilo treba postoriti toliko stvari. Vendar lahko rečem, da zaposleni nikjer na svetu niso zadovoljni z obsegom informacij o podjetju, ki jih dobijo. . :;teiT .'ti : -v ■ ,,j* & ' ■■■ • ^nate r,S:: -- Iz izkušenj lahko tudi povem, da terja dobro informi-ranje veliko stalnost, veliko zavzetost in nič popuščanja pri tem delu. Na to mora paziti glavni direktor, on mora pritiskati na podrejene, da ne postanejo pri obveščanju površni. Poleg tega verjamem, da je treba v načine obveščanja kar naprej vključevati nove načine, nove oblike, izboljšave. DE: O načinu privatizacije je bilo pri nas precej hudih dilem, marsikomu se način lastninjenja z dajanjem brezplačnih certifikatov ni zdel dober. Raje bi videli, da bi zaposleni lastniške deleže odplačali z gotovino... Erdal: V nobenem gospodarstvu zaposleni ne morejo prihraniti dovolj, da bi odkupili delnice podjetja. Torej ni mogoče pričakovati, da bi notranje lastninjenje steklo, če zaposlenim preprosto ne daste dela delnic. Ljudje sicer bolj cenijo gotovino, menijo, da je bolj resnična kot papir. Toda ko ga dobijo v roke, ko začno krožiti informacije, ko se zavedo, kaj delnica je, kakšne so njene možnosti, domet... Zelo dobro je, da so pri vas ljudje dobili deleže v lastnih podjetjih s popustom. To je zelo pomembno za sistem lastninjenja, to je zelo dober sistem. Če bodo v podjetjih, ki imajo notranje lastnike, uspeli prepričati delavce lastnike, naj ne prodajo svojih deležev takoj, naj vzdržijo kot lastniki vsaj nekaj let, potem boste kmalu imeli zelo dober lastninski sistem z mnogimi razpršenimi lastniki podjetij. DE: Vaša družina je predala svoje podjetje zaposlenim. Bi nam poveste o tem kuj več? Erdal: Sem predsednik upravnih odborov dveh podjetij in eno, v družinski lasti, prav zdaj prehaja v roke zaposlenih. V podjetju Tullis Russell Group smo s tem začeli leta 1985. Podjetje izdeluje papir in kartone za razne namene, zaposlenih je 1200 delavcev, letni promet presega 100 milijonov funtov, skoraj polovico izdelkov izvažamo. Konkurenca je velika in biti moramo zelo močni, zelo konkurenčni, dovzetni za novosti. Kako ustvarjamo notranje lastnike? Delnice smo razdelili med zaposlene, za njihov odkup pa gre letno po 7,5 odstotka dobička podjetja. Z delavci smo se tudi dogovorili, da 15 let ne bodo prodajali svojih deležev. Zakaj smo to storili: preprosto zato, da bi povečali interes zaposlenih za podjetje, za njegov uspeh. Kar 95 odstotkov zaposlenih v našem podjetju je povedalo, da jih zdaj, ko so solastniki podjetja, njegova usoda bolj zanima. Podjetje je bolj homogeno, zaupanje v vodstvo večje. To pa je za poslovne odločitve zelo pomembno: tisto, kar delate zdaj, nemara prihodnje leto ne bo več dovolj dobro. Potrebne bodo hitre spremembe in sindikat jim ne bo nasprotoval. Podjetje se bo razvilo v zelo učinkovito organizacijo. Zelo pomembo je, da ta^sistem povečuje splošno blaginjo: ne ustvarja več super bogatašev, ki bi se vozili z limuzinami Rolls-Royce, zato pa se bo opazno dvignil standard zaposlenih lastnikov. DE: Ali ste v tem podjetju v zadnjih desetih let kdaj odpuščali v večjem obsegu in če ste, kako, na kakšen način? Erdal: Pred leti smo imeli 1500 zaposlenih, potem pa smo morali njihovo število dvakrat zmanjšati, tako da jih je zdaj 1200. S sindikatom smo se trdo pogajali o odpustih. Presežnim delavcem, večinoma je bil to nižji in srednji vodstveni kader, smo ponudili ne previsoko odškodnino, dvoinpoltedensko plačo za vsako leto dela pri nas, če prostovoljno zapustijo podjetje. Samo deset ali dvanajst se jih ni odločilo za to možnost. DE: Ali ste odpuščenim še kako drugače pomagali, denimo pri iskanju druge zaposlitve? Erdal: Odprli smo posvetovalnico za tiste, ki so želeli pomoč. Navadni, priučeni delavci pa so si pomagali večinoma z našim zavodom za zaposlovanje. DE: Ali boste sodelovali tudi v drugem projektu Lastniška kultura zaposlenih? ErdaLČe me bodo povabili. Vaša dežela je čudovita in bil sem zelo impresioniran, ko sem prišel k vam. Na Škotskem sem si moral deset let prizadevati, da je sistem notranjih lastnikov začel delovati. V Veliki Britaniji je lastništvo zaposlenih precej redka stvar, samo okoli deset odstotkov zaposlenih je imelo to priložnost. To, kar ste storili tu, je fantastično. Vendar tudi tu grozi nevarnost, da bodo ljudje delnice raje hitro zamenjali za denar kot pa skrbeli za prihodnost. Zato sem tu, da svetujem, pomagam prepričati, da lastništvo nad delnicami zaposlenim lastnikom lahko dolgoročno pomaga izboljšati standard, izboljša pa kajpak tudi poslovanje podjetja. Boris Rugelj Moja družina je pred desetimi leti začela postopoma predajati družinsko podjetje v roke zaposlenim.Za odkup delnic gre letno po 7,5 odstotka dobička. Posledice za podjetje: 95 odstotkov zaposlenih pravi, da jih zdaj usoda podjetja bolj zanima; Zaupanje v vodstvo je večje, podjetje je bolj homogeno, hitreje in uspešneje se odziva na potrebne spremembe v poslovanju, tehnologiji. IMAMO DOBER MODEL SOUPRAVLJANJA Prejšnji teden so se predstavniki univerz in sindikatov iz sedmih evropskih dežel na Ohridu pogovarjali o izkušnjah in perspektivah delavske participacije. Ljubljansko univerzo sta zastopala dr. Ivan Svetlik in dr. Miroslav Stanojevič, Svobodne sindikate pa Sandi Bartol. Ta je za naše glasilo orisal potek in sporočila s tega srečanja. Na mednarodni konferenci so se zbrali udeleženci iz Italije, Avstrije, Francije, Albanije, Črne gore, Makedonije in Slovenije. Strokovnjakom z univerz in iz sindikatov so se pridružili tudi predstavniki makedonske vlade in evropske sindikalne konfederacije. Sandi Bartol je udeležence seznanil z izkušnjami iz naše države in še posebej z aktivnostmi Svobodnih sindikatov. Menil je, da fakultativna možnost, ki jo daje naš zakon, ni najboljša rešitev. Slabo je tudi, da delodajalci niso zadolženi za izvedbo zakona. Kljub temu so Svobodni sindikati Slovenije v 250 podjetjih uspeli izvoliti predstavnike delavcev v svete delavcev. Delavske predstavnike so tudi izobrazili za opravljanje njihove funkcije. Svobodni Sandi Bartol, sekretar sindikata delavcev trgovine sindikati imajo v svetih delavcev 83 odstotkov svojih predstavnikov. Udeleženci mednarodne konference so seveda predstavili še slabše izkušnje iz drugih dežel. Makedonija je skušala svete delavcev uvesti kar s kolektivnimi pogodbami. Nekatere druge dežele so sou- pravljanje uvajale z zakoni o družbah. Udeleženci so zelo enotno menili, da je poseben zakon najboljša rešitev. Enotni so bili tudi glede vsebine participacije, ki mora zajemati tudi gospodarsko problematiko, ne le organizacijska vprašanja. Poudarili so tudi nujnost kolektivne participacije zaposlenih prek izvoljenih članov svetov delavcev in tudi prek delavskih direktorjev. Gre pravzaprav za nemški model, ki sindikatom omogoča zlasti vzpostavitev soupravljanja, kasneje pa so od njega formalno ločeni. Konferenca se je zavzela za poseben zakon o soupravljanju, ki naj bi vseboval le fakultativne rešitve. Ne lastnikom ne delavcem naj zakon ne vsiljuje ničesar. Samoupravljanje menda ni uspelo zlasti zato, ker je bilo delavcem vsiljeno. Zakona, ki bi uvajal obvezno soupravljanje, bi menda ne zavračali le direktorji, ampak tudi delavci, ki še niso pozabili negativnih plati samoupravljanja. Med bivanjem v Makedoniji se je Bartol pogovarjal tudi s kolegi iz makedonskih sindikatov in jih še podrobneje seznanil z izkušnjami iz Slovenije. Obiskal je tudi eno od trgovskih podjetij, ki se zanima za možnost poslovnega sodelovanja z našimi firmami. Sandi Bartol je imel daljši pogovor tudi s kolegi iz albanskih sindikatov, ki so se zelo zanimali za našo deželo. Izrazili so začudenje nad odsotnostjo ZSSS na njihovem nedavnem kongresu. V Albaniji je 300 tisoč zaposlenih, ki so večinoma organizirani v tri sindikalne centrale. Kolektivnih pogodb pa Albanija še ne pozna. Pravice in dolžnosti delavcev so pri njih urejene le Z zakoni. Franček Kavčič DVOMLJIVO TRGOVANJE Z DELAVSKIMI TERJATVAMI V prvi polovici junija je okoli 200 bivših delavcev mariborskega Karoserista, ki je v stečaju, prejelo pismo odvetnika Aleša Mačka iz Celja. V njem ta delavce najprej obvešča, da je pooblaščenec podjetja IMTEX d. o. o. iz Pesnice v Mariboru, nato pa piše (citiramo): »V stečajnem postopku nad vašim podjetjem KAROSERIST Maribor ste kot zaposleni prijavili svojo terjatev do podjetja za neizplačane plače ostale prejemke, ki vam jih dolguje podjetje. Po naših podatkih, lastnih izkušnjah in pa že znani praksi trajajo stečajni postopki zelo dolgo, kar pa je za zaposlene v takšnem podjetju še posebej boleče, saj so dobesedno ogroženi pri preživljanju sebe in svojih družin. Po naših ocenah lahko traja stečaj vašega podjetja najmanj 1 leto ali več. Do konca stečajnega postopka seveda ni mogoče dobiti nikakršnih sredstev oz. terjatev, ki ste jih v obliki plač prijavili v postopek. Seveda pa je možno, da v tem postopek pride tudi do postopka prisilne poravnave, kar pa lahko pomeni, da bo znesek vaše terjatve zoper podjetje izražen v tem primeru v mnogo nižji višini, kot je bil prijavljen v stečajni postopek. Zaradi navedenega vam moja stranka ponuja odkup vaše terjatve do podjetja KAROSERIST, kar z drugimi besedami pomeni plačilo vaših zahtev, in sicer za pošteno ceno. Tako so vam pripravljeni takoj izplačati cca 60% vaše terjatve, ki ste jo prijavili v stečajni postopek. V primeru, da se odločite za prodajo vaše terjatve v navedenem procentu, to pismeno sporočite na moj naslov, takoj nato vam bo poslana v podpis pogodba o odkupu terjatve. Po prejemu podpisane pogodbe vam bo podjetje IM- TEX d. o. o. takoj izplačalo terjatev, kot navedeno.« Marsikateri delavec je bil potem, ko je to pismo prebral, v dvomih, ali je IMTEX iz Pesnice dobrodelna organizacija ali gospodarsko podjetje. No, o tem ni nobenega dvoma: podjetje IMTEX, d. o. o. s sedežem v Pesnici pri Mariboru 49/a je vpisano v sodni register kot podjetje za trgovino, zunanjo trgovino, transport in storitve. Osnovni kapital podjetja znaša 2.148.000 tolarjev. Podjetje je že leta 1992 ustanovil Mirko Ul. vendar je iz njega pred katkim izstopil. Vanj pa je kot ustanovitelj in direktor vstopil Samo Žigman iz Samove 4 v Miklavžu na Dravskem polju. (Mimogrede povedano: Na Samovi 4 v Miklavžu ima sedež storitveno in trgovsko podjetje Yalta d. o. o., katerega direktor je Samo Žigman.) Kot direktor Inteksa je bil Samo Žigman vpisan v sodni register na začetku letošnjega maja. Nekaj dni zatem so bivši delavci Karoserista prejeli od celjskega odvetnika drugo pismo. Takole piše: »Priloženo vam pošiljamo pogodbo o odkupu vaše terjatve, ki jo imate do podjetja KAROSERIST d. o. o. Maribor, ki je v stečaju. V primeru, da ste se odločili za prodajo vaše terjatve, nam podpisano pogodbo takoj vrnite, obenem pa nam sporočite številko vašega tekočega računa ali računa hranilne knjižice. Najkasneje v roku treh (3) dni po prejemu pogodbe vam bomo nakazali v pogodbi dogovorjen znesek.« Marsikateri delavec je ostrmel, ko je pogledal »Pogodbo o odstopu-odkupu terjatev«, ki je bila v prilogi pisma. V prvem členu pogodbe namreč do stotina natančno piše, kakšna je višina terjatve posameznega delavca. Mnogi delavci so se spraševali in se še sprašujejo, kako je podjetje IMTEX prišlo do teh podatkov. V naslednjih členih pogodbe piše, da odstopnik prevzemniku odstopi terjatev, prevzemnik pa odstopniku plača 60 odstotkov višine terjatve v roku treh dni po podpisu pogodbe. Terjatev se šteje za odstopljeno z dnem podpisa pogodbe. V primeru, da prevzemnik ne plača odkupljene terjatve v treh dneh, je pogodba razdrta. Tretji člen natanko določa, da z odstopom terjatve preidejo na prevzemnika tudi vse stranke pravice, ki so združene z odstopljeno terjatvijo (pravica do prednostnega poplačila, pravica do obresti itd.) Zanimiv je 6. člen pogodbe, ki se dobesedno glasi: »Odstopnik odgovarja prevzemniku terjatve za izterljivost odstopljene terjatve in sicer do višine celotne terjatve. V primeru, da postane terjatev neizterljiva, je dolžan odstopnik prevzemniku vrniti prejeto plačilo za odstopljeno terjatev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila do vrnitve.« Mnogi delavci so se v zvezi s tem obrnili po nasvet na strokovno službo območne organizacije ZSSS za Podravje, ki zastopa v stečajnem postopku v Karoseristu 171 delavcev. »Delavce, ki jih zastopamo, smo pisno opozorili na previdnost pri eventualnem sklepanju pogodbe. Kupec je namreč družba z omejeno odgovornostjo in z relativno nizkim osnovnim kapitalom. Delavce smo tudi opozorili, da s podpisom pogodbe izgubijo vse upniške pravice, čeprav bodo za plačilo prejeli samo 60 odstotkov glavnice terjatev,« pojasnjuje Vekoslava Krašovec, vodja strokovne službe območne organizacije ZSSS za Podravje. »Sicer pa je zadeva bolj preprosta, kot je videti na prvi pogled,« pravi Krašovčeva. Vse je odvisno od tega, koliko je v Karoseristu stečajne mase. »Če bo ta večja od terjatev, bo tisti, ki bi uspel za 60 odstotkov vrednosti glavnice odkupiti terjatve delavcev, čez noč obogatel.« Krašovčeva to pojasnjuje s številkami. Sindikat zastopa v stečajnem postopku 171 delavcev, ki jim Karoserist skupno dolguje 117.818.015 tolarjev ali okoli 1.472.000 mark. Ker so nekatere terjatve delavcev po zakonu prednostne, je že danes mogoče reči, da bodo delavci iz stečajne mase skupno zagotovo dobili 71.719.699 tolarjev, kar je okoli 60 odstotkov skupne glavnice. Podjetje, ki kupuje terjatve, torej ne tvega veliko, saj si lahko iz stečajne mase obeta vsaj toliko denarja, kolikor bi ga plačalo za odkup terjatev. V primeru, da bo stečajne mase v Karoseristu dovolj, pa bodo delavci skupno prejeli še razliko od 71 milijonov tolarjev do 117 milijonov tolarjev ter še okoli 200 milijonov tolarjev obresti na glavnico. Podjetje, ki bi uspelo odkupiti terjatve delavcev, bi v tem primeru takorekoč čez noč »zaslužilo« preko 240 milijonov tolarjev oziroma tri milijone mark. V primeru, da bi se stvari drugače zasukale, pa v pogodbi o prodaji terjatev tako in tako obstaja že citirani 6. člen... Kaj to pomeni za vsakega posameznega delavca? Delavec, ki mu Karoserist dolguje okoli 600 tisoč tolarjev, bi za prodane terjat1 - dobil 350 tisoč tolarjev, v stečajnem postopku pa bo zagotovo dobil okoli 450 tisoč tolarjev. V primeru, da bo stečajne mase dovolj, pa lahko skupaj z obrestmi delavec dobi okoli milijon in pol tolarjev. Sedaj je samo vprašanje, ali je oziroma bo v Karoseristu stečajna masa večja od terjatev ali ne in kdo vse to ve!! Po Mariboru se šušlja, da je že sedaj jasno, da bo stečajna masa večja od terjatev, vendar pa bo epilog tej zgodbi najboljše napisal čas... Tomaž Kšela Sindikalna kronika Bo pravna država končno zaprla vrata Tepsa? Pred približno mesecem dni smo v DE pisali o nesrečni Fikreti Huremovič, ki jo je zavod za zaposlovanje kot brezposelno osebo avgusta lani napotil na delo v podjetje Teps d.o. o., delodajalec pa ne njej in ne drugim delavcem sploh ne izplačuje plač. Fikreta mora delati, saj bi na zavodu za zaposlovanje izgubila vse pravice, če bi samovoljno zapustila delo, delodajalca pa doslej inšpekcija za delo in drugi pristojni organi še niso uspeli »prepričati«, da bi delavcem za njihovo delo dajal tudi plače. Stvari pa se vendarle premikajo. Inšpekcija za delo je na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru vložila ovadbo zoper direktorja Tepsa Štefana Damiša zaradi suma storitve kaznivih dejanj po členih 205 in 209 Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Ker podjetje Teps ni poročalo, kako je izvršilo odločbo inšpekcije za delo, ki je delodajalcu naložila izplačilo plač delavcem, inšpektorji nadaljujejo postopek proti njemu v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku. Inšpektorat za delo je pristojnemu upravnemu organu v mariborski upravni enoti že poslal predlog, da se podjetju Teps odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti v skladu z 21. členom zakona o inšpekciji dela. Prav tako je inšpektor za delo poslal obvestilo v zvezi s preselitvijo pisarne podjetja tržnemu inšpektoratu zaradi morebitnega njihovega ukrepanja. Inšpektor za delo je obvestil tudi republiški zavod za zaposlovanje - območno enoto v Mariboru o kršitvah delovnopravne zakonodaje v Tepsu, zato v to podjetje zavod za zaposlovanje ne bo več z napotnicami pošiljal delavcev. Prizadeti delavci se sedaj sprašujejo, ali bo naša pravna država končno le uspela zapreti vrata Tepsa in jih rešiti spon sodobnega suženjstva, v katerih so se brez svoje krivde znašli. Sele ko bodo vrata Tepsa dokončno zaprta, si bodo namreč lahko zagotovili socialno varnost na zavodu za zaposlovanje kot brezposelne osebe... Končana zasedba Avto tapa V mariborksem Avtotapu, za katerega so mnogi mislili, da mu ni več pomoči, je na začetku tega tedna zopet stekla proizvodnja. Nezadovoljni delavci in vodstvo podjetja z direktorico Renato Kokalj na čelu so namreč po tem, ko so 20 dni stavkali in zasedali tovarno, našli kompromisno rešitev, ki bo morda podjetje rešila pred stečajem. Avtotap, trenutno daje kruh 58 delavcem, je nastal iz podjetja Avtotapetništvo, ki je zaradi velikih težav leta 1993 prešlo v lastništvo republiškega razvojnega sklada. Kmalu nato so 80 odstotkov podjetja, ki proizvaja sedežne prevleke za avtomobile, avtomobilsko galanterijo, cerade in druge tekstilne in usnjene proizvode za avtomobile, odkupili štirje zasebniki. Tudi potem, ko je podjetje prešlo v zasebne roke, se gospodarski položaj v njem ni veliko izboljšal. Že od lanske jeseni so bili delavci prisiljeni izsiljevati izplačilo mesečnih plač z napovedjo stavke, 1. junija letos pa so zares začeli stavkati, saj niso dobili aprilske plače. Ker je bilo delavce strah, da bi jih zasebniki izigrali in odprodali stroje ter pahnili podjetje v stečaj, so za vsak primer še zasedli tovarno. Vodstvo podjetja očitno ni videlo prave rešitve, zato je sodišču predlagalo za Avtotap uvedbo stečajnega postopka. Po besedah sekretarja območnega odbora sindikata delavcev tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije v Podravju Stanislava Šajna pa so po dolgotrajnih in težkih pogajanjih stavkajoči delavci skupaj z vodstvom podjetja vendarle našli kompromisno rešitev, ki so jo zapisali v desetih točkah. Dogovoril so se za način izplačila aprilske in majske plače in drugih obveznosti ter sklenili, da bo vodstvo podjetja umaknilo predlog za uvedbo stečajnega postopka in bodo podjetje s skupnimi močmi poskušali rešiti s prisilno poravnavo. Delavci so vložili terjatve v TT Tabor V Tekstilni tovarni Tabor v Mariboru, ki je v postopku prisilne poravnave, se je v začetku tega tedna iztekel rok za prijavo terjatev. Strokovna služba območne organizacije ZSSS za Podravje, ki v postopku prisilne poravnave zastopa več kot 900 sedanjih in bivških delavcev tovarne, je v zakonitem roku prijavila skupno za več kot 11 milijonov mark delavskih terjatev. Sindikalisti so prepričani, da bodo delavci največji upniki tovarne. V kratkem bodo v tovarni pripravili program sanacije, ki bo osnova za pogajanje z upniki. Stanislav Šajn, sekretar območnega odbora sindikata delavcev tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije za Podravje, meni, da bodo pogovori z upniki končani do sredine julija, prvi narok na sodišču pa pričakuje v avgustu. Takrat bo tudi jasnejša nadaljnja usoda te tovarne, ki sedaj zaposluje okoli 640 delavcev. T. K- SOS TELEFON za ženske in otroke - žrtve nasilja Telefon: 061/97-82 061/441-993 vsak dan od 18. -23. ure SPLAČA SE BITI ČLAN SINDIKATA Le nekatere sindikalne organizacije nudijo svojemu članstvu v nadomestilo za članarino, zaradi solidarnosti in vzajemnosti, brezplačno pravno varstvo. Med njimi so tudi Svobodni sindikati Slovenije, ki so takšno obveznost do članstva zapisali tudi na hrbtno stran članskih izkaznic. Delavca v sporu lahko zastopa predsednik sindikata in sicer diplomirani pravnik, ki ga organizacija najame ali zaposli za zastopanje interesov svojih članov. V postopku pred višjim ali vrhovnim sodiščem pa lahko delavce zastopajo le pravniki, ki imajo državni pravniški izpit. Po starem bi rekli pravniki z opravljenim pravosodnim izpitom. Pravnike in odvetnike imajo sindikati dejavnosti in tudi ZSSS. Pravno pomoč je letno dobilo tudi več kot sto tisoč članov. Na sodiš- čih pa so sindikalni pravniki in tarifa. Najnovejša je objavljena odvetniki zastopali letno po dvanajst tisoč delavcev. Odvetnika ali pravnika je dolžan plačati tisti, ki ga potrebuje. Odvetnik ima pravico do akontacije za svoje storitve. Delavec, ki je izgubil delo in zaslužek, običajno nima denarja niti zase, kaj šele za odvetnika. Le odvetnik, ki verjame, da bo delavec v sodnem sporu uspel, bo verjetno pripravljen počakati na konec sodnega spora. V tem primeru je njegove stroške in honorar dolžna plačati nasprotna stranka. Delavcu pa ni treba plačati odvetnikov in pravnikov, ki jih je zaposlil ali najel sindikat. Pravico do pravne in odvetniške pomoči pa imajo le člani sindikata. Pravna služba enega sindikata praviloma ne ščiti članov drugih sindikatov. Ceno odvetniškega dela določa posebna v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 7/1995. Nova tarifa je povečala ceno dela odvetnikov, ki se ukvarjajo z delovnopravnimi zadevami. Tarifa je določena v točkah, ki zdaj veljajo po 66 in pol tolarja. Vrednost tarife določa upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije s soglasjem ministra za pravosodje. Navajamo odvetniško tarifo za delavca, ki šo mu odpovedali delovno razmerje. K temu znesku je treba prišteti še takse; te so na delovnih in socialnih sodiščih znižane za sedemdeset odstotkov. V tabeli smo navedli le zelo nujna in običajna odvetniška opravila. Zaradi velikega števila prič so sodne obrav- nave lahko bistveno daljše. Znesek lahko naraste tudi zaradi podaljševanja sodnega postopka. Plačilo odvetniku je višje tudi, če je posameznik prejemal zelo visoko plačo ali če je oškodovan za več kot štiri plače. Kot smo že povedali, bremeni plačevanje odvetniške tarife le nečlane sindikatov. Zastopanje članov pa plačuje sindikat, ki porabi za ta namen skoraj 20 odstotkov zbrane članarine. Še več denarja za zastopanje delavcev pa porabijo sindikati območij in dejavnosti, kjer prihaja do množič- nejšega odpuščanja delavcev. Članstvo v sindikatu lahko zaposlenim bistveno olajša najhujše probleme, za najnižje kategorije zaposlenih pa je skoraj nujno. Nečlani sindikatov si delovnih sporov pravzaprav ne morejo privoščiti. Sindikati pa nimajo nič z notarji, ki so od sodišč prevzeli overjanje različnih listin. Če njihovo tarifo prav razumemo, jim bomo plačevali le nekaj več kot sodiščem, ki so svoje delo poračuna-vala z ukinjenimi državnimi kolki. Franček Kavčič KAKO JE ZDENKA POMAGALA ŠOFERJEM V DOLGI VASI________________________________________ Spontana zapora mejnega prehoda v Dolgi vasi je po zaslugi Zdenke Bobovec, sekretarke Svobodnega sindikata prometa in zvez prerastla v organizirano sindikalno akcijo. Bobovčeva ne ve, ali se je težje vključila ali poslovila od šoferjev, ki so jo sprejeli s skepso, nekaj ur kasneje pa ministrom in uradnikom grozili z majhno, črno sindikalistko. V dveh letih niso premaknili toliko kot šoferji med štiridnevno zaporo mejnega prehoda, pravi naša sogovornica. Zapora meje se je začela stri zasedeni. Popoldne pa je pitev carinske in drugih služb. - Ugovor na pritožbeno komisijo v podjetju - Udeležba na obravnavi v podjetju - Sestavljanje tožbe zoper disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - Pripravljalna vloga, ki razširi tožbo tudi na izgubljeni zaslužek, denimo za štiri plače - Udeležba na prvi sodni obravnavi - Udeležba na drugi obravnavi - Nova vloga oziroma odgovor na odgovor nasprotne stranke - Za vsake začete pol ure, prebite na obravnavi, po 50 točk. Če sta obe obravnavi skupno trajali šest ur - Pritožba na drugostopenjsko odločitev - Revizijski zahtevek oziroma zahteva za uporabo izrednega pravnega sredstva 300 točk 300 točk 300 točk 450 točk 300 točk 300 točk 450 točk 600 točk 750 točk 900 točk 4650 točk 4650 točk x 66,5 tolarja 309.225 tolarjev Zdenka Bobovec, sekretarka svobodnih sindikatov, ki je pomagala šoferjem v Dolgi vasi. spontano 14. junija ob osmi uri, pravi Zdenka Bobovec. »Med šoferje sem prišla takoj po obvestilu. Takrat so se šoferji šele dogovarjali o svojih zahtevah, policaji pa so razmišljali le o sprostitvi mejnega prehoda. Šoferjem sem takoj povedala, da se morajo dobro organizirati. Uspelo mi je, da so takoj oblikovali tričlansko vodstvo, nekakšen stavkovni odbor, vanj so izbrali Rajka, Jožeta in Albina, priimkov se ne spominjam. Dogovorili smo se, da najprej zahtevamo pogovor z ministrom Igorjem Umkom. Odgovorili so nam, da so vsi mini- med nas prišel državni sekretar Slavko Debelak in pogajanja so se začela. Takoj smo spoznali, da so njegovi spremljevalci brez pooblastil, da so prišli le v vlogi gasilcev. Že takrat pa sem opazila, da obe strani sprejemata mojo pomoč. Pogajanja so se končala, ker predstavniki iz Ljubljane niso smeli podpisati nobenega papirja. Šele po tem neuspelem pogovoru so šoferji izoblikovali glavne zahteve, bistveno skrajšanje čakalne dobe in začetek gradnje mejnega platoja. Zahtevali so tudi prioriteto za nekatera vozila, okre- IZ ZALOŽBE ENOTNOST DRUŽBOSLOVJE 1. Pavle Čelik: NA JUŽNI STRAŽI Avtor v knjigi obravnava vzpostavljanje meje med Hrvaško in Slovenijo v času njunega osamosvajanja. Opisuje posamezne dogodke in ljudi, dileme in odnose s hrvaškimi obmejnimi organi ter vrednoti posamezna dejanja. Gre za delo, ki ima tudi pomembno zgodovinsko razsežnost, saj so razmerja s to našo sosedo specifična, vznemirjajoča in kamen spotike ter politiziranja. Obseg: 206 strani Cena: 2.500 SIT in 5% prometni davek 2. Jože Smole: PRIPOVED KOMUNISTA NOVINARJA Znani diplomat in politik, predvsem pa z dušo in srcem novinar, opisuje srečanja s pomembnimi ljudmi od leta 1945 do 1980 ter pomembna mednarodna in notranja dogajanja, v katerih je sodeloval kot dejaven akter ali kot novinar. Obseg: 216 strani Cena: 1.900 SIT in 5% prometni davek 3. Tine Hribar: . SLOVENCI KOI NACIJA Znani univerzitetni profesor, filozof, ki je bil sredi sedemdesetih let pregnan s tedanje FSPN, in ena ključnih osebnosti v procesu osamosvajanja, razgrinja pred slovensko javnostjo čas velikih družbenih sprememb v letih od 1988 do 1995. Tokrat ne gre za filozofska razmišljanja, temveč za analizo družbenega dogajanja s konkretnimi imeni in priimki, njihovo spreminjanje stališč in sodb - politično transvestit-stvo, ki je tako »udomačeno« na Slovenskem, ter za analizo posledic ravnanja posameznikov in skupin na slovenski politični sceni. Z vso intelektualno kritičnostjo in doslednostjo, ki je zanj značilna, nudi bralcem in raziskovalcem prelomnega dogajanja na Slovenskem nazorno videnje tega časa. Obseg: 272 strani Cena: 3.000 SIT in 5% prometni davek 4. Ciril Ribičič: SIVA TIPKA 074 Avtor v svojih esejih ob pomembnih dogodkih v slovenskem parlamentu sooča besede in ravnanje posameznih poslancev in poslanskih skupin, ki so si pogosto vsaksebi, kar velja tudi za politične stranke. V jedkih komentarjih zadeva bistvo stvari in nudi bralcem nazoren vpogled v »trdnjavo oblasti«, ki se pogosto vede za resno parlamentarno demokracijo čudno in nedosledno. Knjiga je opremljena s karikaturami znane slovenske karikaturistke Aljane Primožič. Obseg: 152 strani Cena: 3.200 SIT in 5% prometni davek 5. Milan Divjak: ŠOLA-MORALA-CERKEV NA SLOVENSKEM Knjiga, ki je kot nalašč za ta čas, ko se razplamteva boj za šolo in njeno ideologizacijo, je plod avtorjevega večletnega raziskovalnega dela o poteh in stranpoteh moralnega in družboslovnega pouka v šoli na Slovenskem. Na podlagi obsežnih virov in literature dokazuje, kako so si naši napredni učitelji in pedagogi prizadevali za svobodno, laično in enotno šolo in za laično moralni in etični pouk. Laični moralni pouk je bil na Slovenskem sto let prepovedan, onemogočen, pozneje, ko smo ga uvedli, pa zanemarjen in zlorabljen. Gre za prvi poskus zgodovinske obravnave tega vprašanja, zato je knjiga pomemben prispevek k zgodovini laičnega moralnega pouka na Slovenskem in hkrati pobuda za razmišljanja o naši preteklosti in sodobnosti. Obseg: 464 strani Cena: 4.500 SIT in 5% prometni davek NAROČILNICA Knjige lahko naročite na naslov ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana, ali po telefonu 321-255, 13-35-255 ali faksu 311-956. Tekoča številka knjige Knjigo(e) pošljite na naslov: Ulica, poštna št. in kraj: Ime in priimek: EMŠO za individualne naročnike,.. 1. Račun bomo plačali v enkratnem znesku. 2. Račun bomo plačali v treh obrokih. Datum naročila:.................,............. Podpis:................... 6. Boris Lipužič: ČEDERMACI DANAŠNJEGA DNE V knjigi so objavljeni pogovori z desetimi vidnimi slovenskimi šolniki in javnimi kulturnimi delavci na Koroškem, Tržaškem, Goriškem, v Benečiji in Porabju: z dr. Pavlom Zablatnikom, dr. Reginajdom Vospernikom, Francem Kukavico, Edvinom Švabom, Živo Gruden, Aldom Ruplom, Samom Pahorjem, Florijanom Lipušem, Borisom Pangercem in Valerijo Perger. Avtor želi s to knjigo seznaniti širšo javnost v matični domovini z razmerami, v kakršnih živijo zamejski Slovenci, in s tem, kako ohranjajo svojo narodnostno in kulturno samobitnost, kar je žal še vedno premalo znano. Obseg: 168 strani Cena: 3.000 SIT in 5% prometni davek LEPOSLOVJE 7. Jože Peternelj: GREH V DOLINI Znani slikar in pisatelj iz Žirov se v tem romanu loteva življenjske problematike na slovenskem podežlju in pre(za)-pletenih odnosov med ljudmi. V tem okvirju so še posebej izraziti odnosi vaščani-župnik, ki se zaplete s hčerjo mogočnejšega kmeta. V drugem delu knjig DVOJČKA pa opisuje vaška posebneža in njuna razmerja do soseske in obratno. Obseg: 200 strani Cena: 1.950 SIT in 5% prometni davek 8. Franjo Frančič: ŠKORPIJONOVA BALADA Uveljavljeni slovenski pisatelj mlajšega rodu opisuje v 23 slikah črticah razmerja med moškim in žensko. Morda je včasih na robu pornografskega slikanja, vendar s preudarno in včasih trdno besedo izriše značaje akterjev dogajanj. Obseg: 96 strani Cena: 1.800 SIT in 5% prometni davek 9. Franc Šetinc: ZAKLAD V JOVSIH Zgodba o predvojnem otroštvu in slovenskem podeželju (Obsoteljsko) je prava zakladnica nekdanjih šeg in navad. Avtor skrbno in natančno opisuje ta svet, z ljubečimi opisi narave, prikazi družbenih in civilizacijskih segmentov. Gre za fabulativno iskrivo in jezikovno tekoče in uglajeno pisanje. Obseg: 172 strani Cena: 1.500 SIT in 5% prometni davek 10. Milojka Žlžmond-Kofol: ANIMUS Slovenska pisateljica mlajšega rodu se v tem romanu ukvarja, preprosto povedano, s stvarmi, ki jih pozna. Opisuje ženski in današnji svet, življenje ob politično karierističnem možu. Osebe plastično odslikavajo sedanji čas in dogajanje. Obseg: 164 strani Cena: 1.900 SIT in 5% prometni davek Nekoliko kasneje so glasno zahtevali še. odstop ministra Umka. Naslednji dan smo dočakali ministrsko delegacijo, v njej so bili Janko Deželak, Mitja Gaspari, Igor Umek, Slavko Debelak, šef policije in številni načelniki državnih služb. Tudi ta pogovor ni dal rešitve. Ministrska delegacija se je kasneje pogovarjala še z vsemi šoferji. Na tem pogovoru so me določili v ekipo, ki naj bi odšla na pogovore s predstavniki madžarske vlade. Mislim, da so mi šoferji s tem predlogom dali polno zaupanje. Predstavniki ministrstev pa so takrat spoznali, da bomo Svobodni sindikati veliko prispevali k rešitvi problematike mejnega prehoda v Dolgi vasi. Slišala sem, da se že dolgo niso srečali s tako trdim in vztrajnim pogajalcem. Takrat sem prvič pomislila, da bomo tokrat naredili več, kot so pristojni naredili v dveh letih. Zaradi volitev predsednika sosednje dežele so se pogovori z odgovornimi predstavniki madžarske vlade premaknili za dva dneva. V tem položaju so se šoferji odločili še za zaporo mejnega prehoda na Hodošu. Tudi tam sem skušala pomagati. Tretji dan zapore so šoferji zahtevali pogovor s predsednikom vlade. Ta je odgovoril, da ne more priti v Dolgo vas, ministra Štera pa je odpoklical z obiska v ZDA. Tega dne so šoferji zahtevali skrajšanje čakalne dobe na največ štiri ure, ukinitev izločanja kamionov iz prometa na cestah, ki vodijo v Dolgo vas. Šoferji so takrat spoznali, da problematike mejnega prehoda ni mogoče rešiti čez noč, niti v desetih dneh. Na tej podlagi so šoferji sprejeli kompromis, ki jim ga je ponudila vladna stran. Če navedene zahteve ne bodo izpolnjene do 14. julija letos, bodo šoferji organizirali novo zaporo, ki bo trajala do izpolnitve zahtev. Blokirali bodo tudi druge ceste po Sloveniji. Zahtevo za odstop ministra Igorja Umka pa bodo umaknili le, če bodo njihove zahteve uresničene.« K vsemu temu- lahko dodamo le, da je v zapori sodelovalo 80 odstotkov šoferjev iz Slovenije. Med njimi so bili člani svobodnih in drugih sindikatov, bili so tudi nečlani. Protestnikom je uspešno priskočila na pomoč le predstavnica svobodnih sindikatov, drugi sindikati so se držali po strani. Če bo memorandum, ki sta ga 20. junija podpisala Mitja Gaspari in njegov kolega iz sosednje dežele obveljal, bodo na boljšem vsi, ne glede na sindikalno ali politično pripadnost. Odpravljena bo tudi naša največja mejna sramota. Franček Kavčič 4 22. junija 1995 1 i E m x:x: SS iS- ::::::: vS ::::::: ::::::: x*x m 1 SŠ »S x:x: •x$: x:x: m x:x; Sindikalna lista Prvi del junij 1995 SIT 3.500 1.750 1.218 23,00 40.502 10.125 1. Dnevnice - cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti) - polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti) - znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem 2. Kilometrina (od 7. 6. 95 dalje) 3. Ločeno življenje 4. Prenočišče - Povračilo stroškov prenočevanja do višine zneska po predloženem računu, ki ga odobri delodajalec 5. Regres za prehrano Drugi del V drugem delu objavljamo povprečno plačo za obdobje januar 95 marec 95 kot osnovno za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečna plača v preteklih treh mesecih v gospodarstvu Slovenije znaša 64.981 SIT 1. Jubilejne nagrade - za 10 let - za 20 let - za 30 let 2. Nagrada ob upokojitvi 3. Solidarnostne pomoči Vir: Zavod RS za statistiko 32.490.00 48.736.00 64.981.00 194.943,00 64.981,00 Strokovna služba ZSSS I i s:;; i ::: as I 1 ;:S 1 s .1 1 m i KAJ DELAJO E: m x:x: m « « m m a;s « i SS m i ss M II 1 m m m m m m m <<<< m II II X*X* E m aa M 1 p E K*: E IIV ropilDI IŠKIH 00D0II It ■ ..____________________________ Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti Po izplačilu majskih plač spet pogajanja Na pobudo SDGD Slovenije sta se 14. junija sestali pogajalski skupini za KPGD Slovenije. Cilj SDGD Slovenije je doseči povečanje izhodiščne plače zaradi težkih del in pogojev v gradbeništvu. Bila naj bi za 12 odstotkov večja kot v splošni kolektivni pogodbi. V razmerah, ko gradbeništvo še vedno ni zadovoljno z oživljanjem in pogoji poslovanja, in ko se država vtika z zakonom, ki sankcionira izvajanje dogovora o politiki plač, je dosega tega cilja precej zapletena. Ker je 12. junija potekel rok za uskladitev tarifnega dela, veljajo do nadaljnjega določila SKP in notranja razmerja med razredi, kot jih določa KPGD Slovenije. Od aprila 1995 so izhodiščne plače za posamezne tarifne razrede takšne: i: 1 X\ I i ZA MANJ DELA VEČ DENARJA Po krajšem oddihu v bohinjskem kotu se je konec prejšnjega tedna oglasil v centrali SKEI v Ljubljani predsednik bavarskega kovinarskega sindikata (IGM) Werner Neugebauer - nedvomno najbolj izpostavljena osebnost aprilske stavke nemških »metalcev«, ki zaradi brezkompromisnih zahtev ni odmevala le v domači, temveč v domala vsej evropski javnosti. Zato je njegov obisk v Domu sindikatov Slovenije za krajši pogovor o zakulisju in zmagovitem koncu tega dogodka seveda izkoristilo tudi uredništvo DE. opraviti v 630 podjetjih kovinske in elektroindustrije, se je za stavko odločilo 88 odstotkov zaposlenih (minimum je 75%), po drugem izrekanju pa jih je bilo za nadaljevanje že 91 odstotkov. »Tolikšna podpora se je navsezadnje otipljivo izrazila tudi v našem sindikatu: dobili smo 5.000 novih članov,« je Neugebauer še dodatno zadovoljen. In kakšne ugodnosti so imeli njegovi člani »Najprej vam moram priznati, da smo bili v prvi fazi priprav na stavko kar precej vznemirjeni, saj na Bavarskem nismo štrajkali že celih 41 let,« je začel Neugebauer in skoraj v isti sapi nadaljeval: »Za nameček pa smo imeli prvič opravka še s t. i. protistavkovnim členom, ki je pri nas v Nemčiji v veljavi od leta 1986 in ki prepoveduje stavkati vsem tistim podjetjem, ki bi s štrajkom tako ali drugače prizadejali škodo drugim partnerjem v celotnem proizvodnem procesu. Dobaviteljem, na primer, ker bi ostali brez denarja za plače svojim delavcem. Ja, to je bil gotovo najtrši oreh, ki pa smo ga naposled vendarle strli. Naši računalniški hekerji so namreč za to razvili poseben program, ki (delodajalci so jim ponujali le 2%); ne prva ne druga pa ne smeta povzročiti tretje stavkovne zahteve - nobenega odpuščanja delavcev! »Po dvanajstih dneh stavke, ki je potekala v 33 podjetjih s 40.000 zaposlenimi, smo spet začeli s pogajanji, v katerih pa delodajalci niso uspeli niti v eni točki,« je Neugebauer posebej za DE še enkrat obudil trenutke zmagoslavja, ki jih nemški kovinarji zdaj že občutijo v svojih žepih. Za vsak mesec od januarja do aprila so dobili po 125,50 DEM 'poračuna’; od 1. maja naprej dobivajo za 3,4 odstotka višje plače; s 1. novembrom pa se jim bodo povišale še za nadaljnje 3,6 odstotka in bodo take ostale do konca leta 1996! »A Tarifni razred SSI Količnik Izhodiščna bruto plača april 1995 1 la 1,00 42.053 2 II 1,10 46.259 3 III 1,23 51.725 4 IV 1,37 57.613 5 IVa 1,46 61.398 6 V 1,64 68.968 7 Vil 1,85 77.798 8 VI2 2,16 90.835 9 VII2 2,21 92.938 10 VII2a 2,50 105.134 11 VII2b 3,79 159.382 12 VIII 4,46 187.558 M m m m m m: >x*x :*Xv m >X;X :X:X: x:x:: :X;X: i :XvI: m ■II: II Oba pogajalca sta se strinjala, da počakamo na podatke o izplačilu majskih plač, iz katerih bo mogoče ugotoviti, kako so omejevalni ukrepi na področju plač (Dogovor - Navodilo) prizadeli gradbeništvo in druga podjetja. Tedaj naj bi se obe strani zopet sestali in skladno s tem sprejeli ustrezne predloge. Jernej Jeršan, sekretar SDGD Sindikat komunalnega In stanovanjskega gospodarstva Izhodiščne plače že po novi tarifi Majske plače so bile že obračunane po novem zakonu, ki omejuje maso sredstev za izplačila. Zaradi pomanjkljivih in tudi neživljenjskih navodil (obrazcev) za izvajanje so imeli v podjetjih velike težave saj so skoraj praviloma morali zmanjševati maso sredstev za plače. Sele na ostro reakcijo in opozorilo sindikatov podjetij so naši predstavniki v socialnoekonomskem svetu dosegli dodatno tolmačenje. Pa vendar še vedno ne dovolj jasno, da bi lahko uporabili določbo dogovora, da se plače lahko izplačajo do višine, ki jo zagotavlja kolektivna pogodba dejavnosti. Zato moramo vztrajati pri preciznejšem tolmačenju. Pogajanja za sprejem tarifnih prilog za leto 1995 se nadaljujejo. Pomemben del obveznosti je na članih republiškega odbora, saj smo se dogovorili, da bodo v svojih podjetjih zbrali podatke o realnih izhodiščnih plačah, s katerimi bomo argumentirali našo zahtevo za predlagano izhodišče v tarifni prilogi KP za gospodarske javne službe komunalnih dejavnosti. Pogajanja za tarifno prilogo KP stanovanjske dejavnosti pa so se 15. junija končala z njenim podpisom. Tako za stanovanjska podjetja v drugem trimesečju letos veljajo takšne izhodiščne plače: I 1 1 Na pogovorih z vodstvom SKEI je Wemer Neugebauer najprej seznanil svoje gostitelje s trenutnimi aktivnostmi nemških kovinarjev, Albert Vodovnik pa ga je nato informiral o vzrokih zastoja pri pogajanjih za sklenitev nove kolektivne pogodbe kovinarske dejavnosti. V nadaljevanju so se dogovorili za srečanje v Munchnu, kamor naj bi prišli tudi nekateri člani svetov delavcev iz obeh držav in izmenjali izkušnje. »Sodelovanje med SKEI in IGM je pozitivno in produktivno,« je za DE izjavil Neugebauer in pripomnil: »Tega vam ne pravim zato, ker zdajle skupaj sedimo. Ne. Če pomislim, koliko časa je potreboval IGM, da je postal tak, potem je napredek SKEI v zadnjih štirih letih zavidanja vreden. In ker sodelujemo tudi s sindikati drugih držav v tranziciji — na primer s Čehi ali Slovaki - lahko z gotovostjo trdim, da je vsaj za dve leti pred drugimi...« nam ga zdaj zavidajo celo delodajalci!« Prav gotovo zelo, saj tisti protistav-kovni člen le ni bil tako učinkovita varovalka, kot so menili... Ko so po dolgih in temeljitih pripravah preskočili to veliko organizacijsko oviro, so oklicali stavko, s katero so zahtevali prehod na 3 5-umi delovni teden s 1. oktobrom 1995 (delodajalci bi bili to pripravljeni storiti šele po enem letu) in povišanje plač za 6 odstotkov to še ni vse,« se je zasmejal kleni Bavarec, ko je opazil našo osuplost nad nečim takim: »Ne pozabite na skrajšanje delovnega časa; če ga preračunate v denar, bi to pomenilo nadaljnjih 5,4 odstotka plusa!« Skratka: za manj dela več denarja ... Zaradi vseh teh dosežkov je ugled IG Metali med bavarskimi kovinarji seveda močno narastel. Med prvim izrekanjem, ki so ga morali v dveh dneh NAJUGLEDNEJŠI MED NEMŠKIMI KOVINARJI — Werner Neugebauer, predsednik IGM Bavarske. med stavko? »Kdor plačuje po 32 DEM članarine, je dobival od sindikata med stavko po 408 DEM na teden, nečlani pa seveda - nič. Tako nas je stavka stala samo 20 milijonov mark.« Samo? »Ja, lahko rečem, da je bil to poceni štrajk,« je odvrnil. »Ko so leta 1984 šest tednov stavkali v Vestfaliji, jih je to stalo 500 milijonov mark ...« Zdaj, ko so »denarne zadeve« torej urejene, je pred člani IGM nov problem: kakšen model delovnega časa izbrati ob prehodu na 3 5-umi delovni teden. »Od stavke naprej smo se o tem problemu ves čas temeljito in izčrpno posvetovali. Ker pa je nekaj dilem ostalo še odprtih, vas bom o končnih rešitvah morda lahko seznanil ob kakšni drugi priložnosti,« je svoj pogovor za DE zaokrožil Wemer Neugebauer, mož z na j višjim ratingom med nemškimi kovinarji. Damjan Križnik Dipl. iur. Lidija Jerkič, pravnica SKEI, je držala obljubo: spet je napisala brošuro z naslovom »Nekatera najbolj pogosta vprašanja z nekaterimi najbolj pogostimi odgovori«. Nekaj iz te brošure, ki jo lahko naročite na SKEI, bomo v nadaljevanjih povzeli tudi v Sindikalnem zaupniku DE. Tarifni razred Rel. razm. I. skupina Izhodišča II. +7,5% III. +15% I. enostavna dela i 42.053 45.207 48.361 II. manj zahtevna dela 1,10 46.258 49.728 53.197 III. srednje zahtevna dela 1,23 51.725 55.605 59.484 IV. zahtevna dela 1,46 61.397 66.002 70.607 V. bolj zahtevna dela 1,60 67.285 72.331 77.378 VI. zelo zahtevna dela 2,16 90.835 97.647 104.460 VII. visoko zahtevna dela 2,70 113.543 122.058 130.575 VIII. najbolj zahtevna dela 3,50 147.185 158.224 169.264 IX. izjemno pomemb. dela 4,20 176.623 189.869 203.116 V organizacijah, ki bi zaradi plač prišle v izgubo, ali bi bil celo ogrožen njihov obstoj, je možno 5-odstotno znižanje. Miloš Mikolič, sekretar I .1. Vprašanje: Kje je opredeljen prevzem delavcev na delo? Odgovor: Prevzem delavcev na delo v drugo organizacijo omenja sicer 15. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Zakon o delovnih razmerjih pa ne. Praznino je zapolnil 11. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki določa pogoje za prevzem delavcev in hkrati zagotavlja delavcem pravno varnost pri drugem delodajalcu tako, da šteje delovno dobo pri obeh enotno, torej kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Pravni temelj za prevzem je posebna pogodba, ki jo sprejmeta organa upravljanja obeh delodajalcev, sindikat pa ima možnost nadzorstva nad njeno vsebino, saj jo morata pogodbeni stranki predložiti v mnenje sin- dikatu, če so prizadeti delavci člani sindikata. Pogoji, ki jih določa 11. člen, so kumulativni, torej morajo biti izpolnjeni vsi, sicer prevzem ni zakonit, (september 1993) Vprašanje: Kaj se šteje za osnovo za izračun odpravnine trajno presežnim delavcem? Odgovor: Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (Ur. 1. RS št. 5/91) v členu 36 f določa, da je organizacija dolžna izplačati delavcu, ki je zaposlen v organizaciji najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegovega povprečnega mesečnega OD v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji. S tem v zvezi se postavlja vprašanje osnove za izračun odpravnine. Ob prehodu na nov sistem obračunavanja OD v letu 1991 zakon in kolektivna pogodba vedno govorita o bruto OD, razen v primerih, ko se izrecno sklicujeta na neto oz. čisti OD. (Tako tudi komisija za razlago kolektivne pogodbe dejavnosti.) Glede na to sem mnenja, da je za osnovo za izračun odpravnine treba upoštevati bruto OD delavca. Od odpravnine se ne obračunavajo in izplačujejo prispevki iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja in tudi ne davek od osebnih prejemkov (3. točka 19. člena zakona o dohodnini). Za zadnje tri mesece je šteti tiste mesece, ko je delavec še dejansko delal. (Januar 1993) Vprašanje: Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti v 26. členu določa, da se zavarovancu, ki mu ob izteku roka za izplačevanje denarnega nadomestila do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka največ tri leta, izplačevanje denarnega nadomestila podaljša do izpolnitve pogojev za upokojitev, če mu ni mogoče zagotoviti zaposlitve (lahko pa se mu dokupi zavarovalna doba). Alije mogoče, da bi delavci, ki so že pridobili pravice v skladu s tem zakonom, to možnost ob morebitni špre-membi zakona izgubili? Odgovor: Sprememba zakonodaje ne more posegati v že pridobljene pravice in ne more imeti učinka za nazaj (155. člen Ustave Republike Slovenije). Delavci, ki so že pridobili pravice v skladu z zakonom, jih zaradi spremembe zakonodaje ne morejo izgubiti. (Oktober 1992) Vprašanje: V programu razreševanja trajno presežnih delavcev je kot edini ukrep predvidena odpravnina v kombinaciji z enkratnim izplačilom OD. Kaj pravzaprav to pomeni? Odgovor: Celoten program res temelj1 na enem ukrepu za omilitev škodljivih posledic prenehanj3 delovnega razmerja (odpravnine v kombinaciji z enkratnim izplačilom OD). Poudariti velja, da mora takšna rešitev temeljit1 na soglasni volji obeh strank (podjetja in delavca). Posledic® te rešitve je namreč takojšnje prenehanje delovnega razmerja (brez odpovednega roka), delavec pa pridobi pravice iz naslova brezposelnosti na zavodu za zaposlovanje šele po preteku časa, ko bi se mu sicer v podjetju iztekel šestmesečni odpovedni rok. Takšen sporazum je zato smiseln predvsem v primerih samozaposlitve delavca. V času od prenehanja delovnega razmerja v podjetju do pravice na zavodu za zaposlovanje (lahko tud1 6 mesecev) niso plačani Pn' spevki za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje. Delavec si jih mora plačati sam, sicer ni zavarovan. (Januar 1993) tssss;:;:;:;: Ljerka Bizilj, urednica in rmingrka na nacjondni TV. Jd bo kmalu sedk v poslanske klopi pravil NE Momo m STRUJE V STRANKI. za občečloveške vrednote • Strankarsko naviiaštvo in novinarstvo, še zlasti na nacionalni TV. nimata nič skupnega • Slovenska politična scena je še zmeraj premalo jasna • Kultura komuniciranja v našem parlamentu je katastrofalna • Knjige o Cerkvi v policijskih arhivih zdaj ne bi napisala “Imela sem pogovor z Borisom Jovičem. Aleksandra Plavevska je bila takrat dopisnica Politike ekspres in Politike iz Slovenije. Po tem intervjuju, s katerim seveda niso bili zadovoljni in so ga celo označili za protijugoslovanskega, meje Plavevska označila za Kučanovo novinarko. To so potlej vrteli tudi drugi, kadar jim je ustrezalo.” ČE LAHKO OSTANEM ZAKON O VOLITVAH NI SKLADEN Z USTAVO Poslanci dr. Ciril Ribičič, Maijan Šetinc, Janko Predan, Bojan Korošec, Franc Lipoglavšek, Ivan Sisinger, Janez Jug, Janez Kocijančič, Miran Potrč, Janez Jančar, Vladimir Topler, Miloš Pavlica, Jože Lenič, Janez Zupanec, dr. Mateja Kožuh-Novak, Tone Partljič, Rudi Moge, Maks Sušek, Maks Lavrinc, Maria Pozsonec, Janez Vindiš, Ciril Pucko, Geza Džuban, Branko Janc, Franc Horvat, Breda Pečan in Marjan Polšak predlagajo Ustavnemu sodišču Republike Slovenije, da razveljavi 2. odstavek 93. člena Zakona o volitvah, ker ni v skladu z ustavo, zlasti z ustavnimi načeli enakosti volilne pravice, enakosti pred zakonom in demokratičnosti. To obrazlagajo: Ustava Republike Slovenije določa, da sestavlja državni zbor 90 poslancev državljanov, ki se izvolijo s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem. Zakon o volitvah v državni zbor (2. odstavek 93. člena) omogoča strankam, da vložno spiske kandidatov (ti. nacionalne liste), na podlagi katerih imajo eni kandidati prednost pred drugimi kandidati iste stranke, ki so na volitvah dosegli boljši volilni izid (za največ polovico mandatov, ki pripadejo stranki na podlagi ostanka glasov). Takšna zakonska ureditev ni v skladu z ustavo, še zlasti ne z načeli enakosti volilne pravice (80. člen), enakosti pred zakonom (14. člen in demokratičnosti ustavne ureditve (1. in 3. člen). Zakon krši načelo enakosti pred zakonom, saj privilegira ene kandidate nasproti drugim. Prav tako krši zakon načelo enakosti volilne pravice, ker postavlja v neenakopraven položaj tiste volilke in volilce, ki glasujejo za kandidate, ki ne postanejo poslanci samo zato, ker lahko stranke dosežejo, da postanejo poslanci kandidati z nacionalni list. S tem je prizadeto tudi načelo demokratičnosti ustavne ureditve (Republika Slovenija je po ustavi demokratična republika vseh svojih državljank in državljanov, v kateri ima oblast ljudstvo), s^j nacionalne liste povzročajo, daje sestava državnega zbora v nasprotju z izraženo voljo volilk in volilcev. Posebej velja opozoriti, da vlaganja nacionalnih list ne vpliva negativno na volilni izid strank, ki vlagajo nacionalne liste (drugače j e v volilnih sistemih, v katerih imego volilci dva glasova, od katerih je prvi namenjen izbiri med kandidati, drugi pa izbiri med strankarskimi listami). S tega vidika nacionalne liste ne povzročajo neenakopravnosti le med kandidati niste stranke, ampak v odnosu do vseh kandidatov, ki niso na nacionalni listi in do strank, ki nacionalne liste niso vložile. Nacionalne liste omogočajo izvolitev kandidatov v nasprotju z izraženo voljo volilk in volilcev in pomenijo hudo kršitev navedenih ustavnih določb. Zato je utemeljen naš predlog o razveljavitvi 2. odstavka 93. člena Zakona o volitvah v državni zbor. PLAČE NAŠE VSAKDANJE Prejkone smo čut za moralnost in solidarnost v slovenski družbi potisnili globoko pod preprogo. Pa vendar se ne morem izogniti vprašanju, če je etično skrajno hladnokrvno izrabljati dejstvo, da proizvajaš (in seveda tudi odkrivaš, razvijaš) nekaj, kar ljudem pomaga v stiski, se pravi, da to tudi dobro prodajaš in imaš dovolj denarja za zelo dobre plače. Takšno gledanje na “plačni liberalizem” se vsaj meni zdi skregano s plemenitim poslanstvom, kakršno Krki in podobnim pripada po logiki stvari. Naš ocenjevalec slovenske politične scene daje PALEC DOL DR. MIHI BREJCU, ker je na nedavnem TV omizju v imenu SDSS natrosil tolikšno porcijo floskul o spremembi ustave, da se povprečno pameten Slovenec in Slovenka lahko le zamislita, zakaj je SDSS poslala ravno njega na omizje, ne pa kakšnega svojega gospodarskega strokovnjaka; PALEC GOR DR. VELJKU RUSU za ureditev knjige z naslovom “Slovenija po letu 1995 - Razmišljanje o prihodnosti”, v kateri nam avtorji, že če jo bežno prelistamo, dokažejo, kako nebogljena so politična nakladanja o Evropi v Sloveniji, ki nam jih Daje nelegalna trgovina z orodjem prek Slovenije potekala, je menda jasno že tudi nag večjim naivnežem JE BILO V NEČEDNE POSLE VPLETENIH TOLIKO LJUDI IN TOLIKO STRANI. DA ZDAJ NIKOMUR NI DO TEGA. DA BI JIH RAZKRIL KER BI SE LAHKO OPEKEL TUDI SAM? »Načelno« miniranje parlamenta Po šestih neuspelih poskusih se je državnemu zboru prejšnji ponedeljek vendarle uspelo sestati v številu, kije omogočilo delo in sklepanje. Večina poslancev je »do na-daljnega« umaknila z dnevnega reda zakonski predlog poslancev Slovenske nacionalne stranke - Zmaga Jelinčiča in Polonce Dobrajc o začasni zamrznitvi vračanja nacionaliziranih gozdov in zemlje Cerkvi. Nekateri opazovalci so brž pohiteli z ugotovitvijo, da je slovenska parlamentarna praksa poskrbela za še eno slovensko posebnost. Vendar obstrukcija in blokada dela parlamenta ni zgolj slovenska domislica, ampak ena izmed možnih oblik (zakulisnih) parlamentarnih iger, kijih poznajo tudi v drugih, ne vseh parlamentih. V slovenskem primeru bi nas moralo skrbeti predvsem nekaj drugega. Tak način delovanja postaja čedalje bolj pogost in nekateri poslanci (Miran Potrč) so že pred časom opozarjali, da zaradi tega prihaja do nevarne neučinkovitosti parlamenta. Obstrukcije in blokade opozarjajo predvsem na to, da v parlamentu nista mogoča dialog in iskanje kompromisov. To pa je tisto, kar je naj slabše. V spornem primeru s cerkvenimi gozdovi pa seveda ni šlo samo za defekte v parlamentarnem delu, ampak predvsem tudi v načinu delovanja in (ne)dogovarjanja v vladajoči koaliciji. Medtem ko se je večina poslancev Liberalne demokracije in Združene liste zavzemala za obravnavo zakonskega predloga Slovenske nacionalne stranke, je tretji koalicijski partner - Slovenska krščanska demokracija temu odločno nasprotovala. Kljub tej neenotnosti pa je bila koalicijska vlada »enotna« v mnenju, naj se ta zakon ne sprejme.« Ah to pomeni, da so se liberalni poslanci in poslanci Združene liste kar tako in nepremišljeno spustili v »avanturo« z Jelinčičem in Dobrajčevo ali pa je vlada »velike trojke« kar tako popustila pred pritiski krščanskih demokratov in Cerkve. Konec koncev bi vlada lahko tudi v tem primeru ostala brez mnenja tako kot tedaj, ko je potekala razprava o spremembah zakona o denacionalizaciji. Zlasti na Liberalno demokracijo zdaj letijo očitki, da je takrat ravnala dvolično in predvsem pragmatično. Jelinčič in posamezni komentatorji jim očitajo, da so eno govorih, drugo pa sklepali. Kljub temu pa je tudi res, da se je pri glasovanju o usodi zakonskega predloga Slovenske nacionalne stranke vzdržalo kar šest poslancev Liberalne demokracije, med njimi tudi predsednik parlamenta Jožef Školč. Je bila to zgolj taktična poteza za (vsaj delno) ohranitev »lepega obraza« LDS ah pa dokaz globljih razhajanj znotraj Liberalne demokracije. Peterle - zagovornik vlade in zmagovalec Po odložitvi razprave o zakonskem predlogu poslancev SNS Jelinčiča in Dobrajčeve (o moratoriju na vračanje nacionaliziranih gozdov in zemlje Cerkvi) se hder Slovenskih krščanskih demokratov očitno počuti kot zmagovalec, ne glede na to, da nekateri opazovalci pravijo, da ga je premier dr. Drnovšek s tem samo »kupil«, da bi ga laže »discipliniral« pri sprejemanju letošnjega proračuna. Peterle je še v času, ko ni bilo jasno, kako se bo končala blokada parlamenta, ki jo je povzročil ravno on s svojo stranko, samovšečno oglašal in trdil, »da so krščanski demokrati edini v koaliciji podprli vladno stališče, naj se ta zakon ne sprejme. »Krščanski demokrati smo torej na strani zakona, ustave in vlade,« je izjavil konec prejšnejga tedna Lojze Peterle in zagotovil, da bo njegova stranka bojkot nadaljevala, tudi če bi si opozicija premislila in spremenila svoje mnenje. Pri tem je očitno mislil na svoji zaveznici (in večni rivalki) - Podobnikovo Slovensko ljudsko stranko in Janševo Socialdemokratsko stranko. Zdaj ni več dvoma, da sije Peterle pridobil dodatne pozitivne točke pri cerkvenih krogih, ki mu sicer kar pogosto zamerijo sodelovanje v koalicijski vladi. Praktično jim je dokazal, da se »splača biti zraven«. Komentator Republike je zapisal, da so »krščanski demokrati pokazali, da znajo biti prav militantni zastopniki Cerkve, ko gre za obrambo njenih materialnih interesov. Ta pa je v zadnjem času do konca razgrnila svoj politični projekt, ki sega od cerkvenega davka do cerkvenega pouka v javnih šolah. Do volitev bo še tolerirala »kolaborantski pragmatizem« krščanskih demokratov (»rešujemo, kar se rešiti da,« »brez nas bi bilo še huje,« ipd.). Če pa bodo krščanski demokrati po volitvah v položaju, da oni vabijo koalicijske partnerje, gotovo nikogar ne bodo povabili zraven zgolj zaradi »preseganja politične polarizacije«, ravno nasprotno...« Komentator v Dnevniku pa pripisuje tokratno krščansko demokratsko trmoglavost »nekoliko zgodnjemu predvolilnemu dokazovanju, kako v tej deželi brez krščanskih demokratov (../n brez katoliške cerkve) ni mogoče odločati o ničemer. Pretegovanja in nategovanja v koaliciji nas prepričujejo, da je slednje morebiti res, ali povedano drugače, da jih iz koalicije preprosto ni mogoče vreči, da so tako rekoč obsojeni na oblast...« Stresova »neokomunistična koalicija« Dr. Anton Stres, eden izmed ključnih ljudi iz Slovenske škofovske konference, se kljub vsej svoji kategoričnosti pri ocenjevanju slovenskih političnih razmer vendarle težko znajde v slovenskem političnem kotlu. Zadnjič je v Družini zapisal, da sta Jelinčičev, »torej opozicijski predlog zakona, po katerem naj bi se začasno ustavilo vračanje nacionaliziranega imetja Cerkvi, nemudoma podprli dve vladni stranki, liberalci in prenovljeni komunisti, in to kljub temu, da je vlada predlog zakona soglasno odklonila...« Dr. Stres pravi, da je kaj takega mogoče samo v naši »zmedeni in polovičarski slovenski demokraciji, lyer bolj kakor vladni koalicijski program mnoge stvari določa in odloča neokomunistična ideološka koalicija, ki združuje vse, ki bi radi ohranili razmere take, kakršne so bile v komunističnem totalitarizmu. Razumljivo je, da ti vidijo v katoliški Cerkvi največjega sovražika. Vse to Jelinčičeva parlamentarna pobuda slikovito in neizpodbitno dokazuje...« Dr. Stres bi moral biti po zadnjem glasovanju v slovenskem parlamentu, ko so tudi poslanci »dveh vladnih strank« glasovali za to, da se da Jelinčičev predlog v predal, pravzaprav nesrečen, saj je s tem propadel njegov konstrukt o vsemogočni »neokomu-nistični ideološki koaliciji«, ki se je »zarotila proti Cerkvi«. Da stvari vendarle niso tako preprosto razdeljene po Stresovih »shemah« dokazuje, tudi jeza poslanca Jelinčiča in poslanke Polonce Dobrajc po ponedeljkovi seji državnega zbora, na kateri so njun predlog preložili na eno izmed naslednjih zasedanj državnega zbora. Izjavila sta, »da je del naše politike zaradi svojih interesov očitno pripravljen prodati slovenske nacionalne interese in med njimi omenila tudi nekdanje komuniste, ki naj bi se zdaj »spokorniško« obnašali do Cerkve. Preložitev razprave »v megleno prihodnost« naj bi bila po mnenju Jelinčiča »prva uspešna poteza Rimskokatoliške cerkve, da v Sloveniji poleg gospodarske prevzame v svoje roke tudi politično oblast...« Jelinčiča tudi zanima, s čim je Drnovšek prestrašil poslansko skupino LDS, »saj je ta ves čas glasno podpirala zakon.« Kar zadeva dr. Stresovo trditev o »organizirani gonji proti Cerkvi« pa bi se lahko tudi na podlagi njegovega komentarja in njegovih sklepanj vprašali, ali ne gre ravno narobe — za organizirano kampanjo posameznikov iz cerkvenih vrst proti delu na volitvah legalno izbrane slovenske oblasti. Kdo (ne) sodi v SAZU Ob zadnjih volitvah novih rednih članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti je med vsemi predlaganimi izpadel le prof. dr. Jože Toporišič. V utemeljitvi za Topori-šičevo redno članstvo je komisija 2. razreda SAZU med drugim zapisala, da je »izredni član SAZU, prof. dr. Jože Toporišič v zadnjih štirih letih po količini in kakovosti novih dognanj o slovenskem jeziku (pravopis, besedotvorje, besedoslovje, pragmatika, sociolingvistika, zgodovina jezika in jezikoslovja) prispeval nedvomno velikanski delež...« Predstojnica Inštituta za slovenski jezik pri Akademiji dr. Varja Cvetko-Orešnik je v zvezi z neizvolitvijo prof. dr. Toporišiča za Republiko izjavila, da domneva, da so na volilni skupščini SAZU 6. junija 1995 »žal prevladali subjektivni momenti nad objektivnimi, strokovnimi kriteriji, kar se na instituciji te vrste verjetno ne bi smelo zgoditi«. Med »subjektivne« momente dr. Oreš-nikova šteje »morebitne osebne zamere, predvsem pa vpliv medijske gonje«, pri čemer pa ni podrobneje navedla, na kakšno gonjo misli. Tudi ni omenila, da je o enem izmed učbenikov prof. dr. Jožeta Toporišiča ravno pred kratkim potekala zelo polemična razprava, češ da je nerazumljiv tako učencem kot učiteljem. Razprava še ni končana, Toporišičev! zagovorniki pa »dokazujejo«, da naj bi bili predvsem učenci in uči- telji krivi, če ne razumejo prof. Toporišiča... Profesor dr. Toporišič je dobil na volilni skupščini Akademije štiri glasove premalo, da bi postal redni član SAZU. Seveda je nenavadno, da pred tem na skupščini ni bilo nobene odklonilne (strokovne) razprave. Prav tako pa je nenavadno tudi tisto, kar zdaj počenjajo različni »zagovorniki« in občudovalci dr. Toporišiča. Tako Danijel Malenšek v imenu kranjske Liberalne stranke piše, da ne morejo molčati »ob razmerah v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ustanovi slovenskega naroda, ki bi morala biti zgled demokracije, pa seje ob neizvolitvi dr. Jožeta Toporišiča za svojega rednega člana pokazalo, da novemu predsedniku SAZU, dr. Berniku in njegovemu, žal še vse preozkemu krogu demokratično naravnanih somišljenikov, ni uspela uveljavitev demokratičnih vrednot in demokratičnega razmišljanja v SAZU. Medtem ko med slovenskimi akademiki sedi veliko takih, ki si niso z ničimer prislužili te časti, so bili ob glasovanju o izvolitvi dr. Toporišiča med redne člane preglasovani tisti člani SAZU, ki vedo, kako pomembno je tej poti priznana teža slovenstvu in slovenskemu jeziku, in ki poznajo in spoštujejo opus dr. Toporišiča na tem področju. In ki vedo, da ima njegovo delo za slovenstvo in slovenski narod neizmerno večji pomen kot pa nekaj pesmic g. Cirila Zlobca, modroslovje g. Tarasa Kermavnerja ali Jugoslovanoma Veljka Rusa, da ne govorimo o »opusu« g. Matičetova ali grafičnih atrakcijah g. Andreja Jemca...« Zdaj je vse jasno. V SAZU bo potrebna (prosto po Malenšku) še temeljita čistka. In Malenšek se dobro zaveda, da v Akademiji še ni dovolj prevladalo jedro »zdravih sil«. In seveda je povsem jasno, da gre v primeru dr. Toporišiča za zaroto »starih« (ve se, kakšnih) sil. Edino česar Malenšek ne pove, je to, kako je bilo sploh mogoče, daje nekoč (ob totalni oblasti teh sil) prof. dr. Jože Toporišič sploh postal izredni član SAZU. Prav tako se Malenšek (za zdaj) še ne čudi, ker sam še vedno ni član SAZU... Nevedni v Evropi Komentatorka Dnevnika pravi, da predsednik vlade rad opozarja, da bi bila cena, ki bi jo Slovenija z vztrajanjem zunaj evropskih integracijskih procesov plačala, fcrat-komalo višja od cene, ki naj bi jo plačala za vključevanje. Vendar pa komentatorka pripominja, da ni znano, kakšne argumente ponuja za podkrepitev te teze... Kar naprej se ponavlja vprašanje, ali ima vlada dovolj študij o posledicah vstopanja v evropske integracije, o tem, kaj bo Slovenija pridobila in kaj izgubila s tem. Solistična akcija ustavnih sodnikov in predsednika Slovenskega panevropskega gibanja pred nekaj dnevi naj bi med drugim pokazala tudi to, da vlada ne razpolaga z vsemi relevantnimi kazalci in primerjavami iz Evrope, iz dosedanje prakse Evropske unije in posameznih evropskih držav, in da se zato odloča zaletavo in premalo premišljeno. Videti je bilo, kot da Ustavno sodišče razpolaga s podatki in pilmerja-vami, ki bi jih pravzaprav morala imeti vlada. Socialdemokratska predstavnika - Janez Janša in dr. Jože Zagožen sta ostro napadla nedavni slovenski dogovor s konzorcijem komercialnih bank kot škodljiv za Slovenijo, hkrati pa sta priznala, da kot predstavnika opozicijske parlamentarne stranke ne razpolagata z nobenimi natančnejšimi podatki o poteku teh pogajanj, tako da so glavni in edini vir njune »informiranosti« časopisi. Prav tako smo te dni slišali, da vlada šele zbira natančne podatke, kako naj bi bilo zares z nacionalizirano cerkveno imovino, zlasti z gozdovi, ali je bila ta lastnina pred drugo svetovno vojno pridobljena na povsem legalen način. Posamezni strokovnjaki namreč že nekaj časa opozarjajo, da si ljubljanska nadškofija prizadeva dobiti v last gozdove, ki niso njena last. Kot piše Republika, poslanec Jelinčič in poslanka Dobrajčeva oporekata cerkveno lastništvo na osnovi dokazovanja neveljavnosti takratnega odloka dr. Antona Korošca, starojugoslovanskega politika, s katerim je katoliški cerkvi podaril gozdove »v nasprotju z jugoslovanskim zakonom iz leta 1931 in dopolnitvijo iz leta 1939.« Akademik dr. Stojan Pretnar, mednarodni strokovnjak za gospodarsko pravo in profesor ljubljanske Univerze, pa navaja naslednja dejstva: »Ljubljanska škofija ni bila nikoli v zgodovini lastnica gorenjskih oziroma blejskih gozdov. Te so nemški cesarji v prvi polovici 11. stoletja podelili briksenški škofiji. Blejsko gospostvo brik-senških škofov je bilo podržavljeno leta 1803, šest let pozneje, ko so naše kraje zasedli Francozi, pa je ta lastnina pripadla Franciji. Po končanem obdobju Ilirskih provinc je avstrijski cesar leta 1838 izdal dekret o vrnitvi vsega podržavljenega pre- moženja briksenški škofiji. Taje leta 1885 blejski grad in vsa pripadajoča zemljišča, tudi gozdove, prodala podjetniku Ruardu. Akademik Pretnar opozarja, da je pomembno dejstvo, da je to prodajo odobril tudi papež Pij IX., saj je še danes za prodajo vsakega vrednejšega cerkvenega premoženja pristojen Sveti sedež. Ruard je potem prodal gozdove Kranjski industrijski družbi, od nje pa jih je kupilo avstrijsko poljedelsko ministrstvo za kranjski verski sklad. Leta 1939 je po mnenju prof. Pretnarja z razveljavitvijo cerkvenega sklada in podelitvijo poleg gornjegrajskih tudi gorenjskih gozdov ljubljanski škofiji država le-tej izročila nekaj, kar ji ni nikoli pripadalo. Potem so škofiji odvzeli to posest Nemci, ki so po okupaciji gozdove zaplenili v korist nemškega državnega okrožja Koroške. Tako je bilo po drugi svetovni vojni pravzaprav nacionalizirano nemško premoženje in ne premoženje cerkvenega sklada, trdi akademik Stojan Pretnar« (Republika, 20. junija 1995). Kdo noče (pravih) proslav Lider socialdemokratov Janez Janša ima vse pogoje, da postane glavni slovenski strokovnjak za proslave. Janša je bil tisti, ki je ob 50-letnici konca druge svetovne vojne prvi začel govoriti, kaj se v Sloveniji v zvezi s tem lahko praznuje in česa ne. Bil je prvi, ki je napovedal bojkot uradnih državnih slovesnosti. Pred leti, ko je bil še obrambni minister, je prepovedal udeležbo vojakov na osrednji proslavi dneva upora proti fašizmu - 27. aprila. Zdaj pa se je spet prvi oglasil z dramatičnimi opozorili, da poskušajo državni organi preprečiti proslavljanje »največjega slovenskega praznika« — dneva slovenske državnosti. Javno je tudi vprašal, če nameravajo morda datum proslave preložiti na 29. november. Janša je tudi dejal, da bi morali ob prazniku slovenske države - 25. juniju, organizirati najmanj javno zborovanje, saj naj bi bila akademija v zaprtem prostoru podcenjevalno dejanje. Za Janšo se je oglasil tudi predstavnik Slovenske ljudske stranke Franc Zagožen, kije poslal trem predsednikom - predsedniku državnega zbora, predsedniku republike in predsedniku vlade pismo, v katerem jih sprašuje, ali priprave na slovenost ob dnevu slovenske državnosti »potekajo brez vednosti SLS«, in zahteval, da se takoj spremeni podcenjevalen odnos do tega praznika. Kakor je zdaj znano, bo za praznik državnosti tako akademija v zaprtem prostoru kot javno zborovanje. Je program proslavljanja res nastajal ilegalno, brez vednosti opozicijskih strank? Ali pa pri naj novejši polemičnosti sploh ni šlo za proslavljanje... Kaj (ne) pripovedujejo ustavni sodniki Zadnjič je na tiskovni konferernci Ustavnega sodišča Slovenije predsednik Ustavnega sodišča dr. Tone Jerovšek povedal, da ustavno sodišče ni sprejelo nikakršnega mnenja o njegovem nastopu in nastopu sodnika dr. Petra Jambreka na tiskovni konferenci Slovenskega panevropskega gibanja in dodal, da »ima vsak ustavni sodnik pravico, da javno pove svoje mnenje.« Kot je znano, je bilo nastopanje ustavnih sodnikov v zvezi s slovenskim vključevanjem v Evropsko unijo in s predvidenimi ustavnimi spremembami v javnosti ocenjeno kot izrazito politično dejanje, kot vpletanje v aktualne politične in medstrankarske polemike in potemtakem tudi kot (javno) opredeljevanje sodnikov za zgolj eno politično opcijo, s čimer naj bi ustvarjali čudne občutke med ljudmi in sprožali dvome o pristranskosti Ustavnega sodišča. Dr. Peter Jambrek je na tiskovni konferenci dejal, da je hvalevredno, da ustavni sodnik »javno pove svoje mnenje, potem pa se umakne«. Je pa dejal, da se ne namerava odzvati vabilom, da bi sodeloval v posameznih oddajah in pojasnjeval svoje poglede, če bi to sprejel, bi namreč prešel v politično agitiranje svojih stališč, poleg tega pa je to tudi »nepotrebno, dolgočasno in nezdružljivo s poklicem, ki ga opravlja ustavni sodnik« (Dnevnik, 14. junija 1995). Seveda bi temu lahko rekli tudi drugače — vzvišen odnos do vseh drugih in njihovih argumentov. Pojasnjevanje »svojih« pogledov namreč pomeni tudi pripravljenost na dialog, na poslušanje drugačnih mnenj in ugovorov. To pa seveda še zdaleč ne more biti »dolgočasno in nepotrebno«, lahko pa je naporno in neprijetno. Pripravil: J. K. Ljerka Bizilj, urednica in novinarka na nacionalni TV ki bo kmalu vsedla v poaslanske klopi pravi: m Mamo me struje v stranki če lahko OSTANEM I,TERKA BIZILJ Pred prvimi parlamentarnimi volitvami sije novinarstvo izborilo ugled in se toklo za občečloveške vrednote • Strankarsko naviiaštvo in novinarstvo, še zlasti na nacionalni TV. nimata nič skupnega • Slovenska politična scena je še zmeraj premalo jasna • Kultura komuniciranja v našem parlamentu je katastrofalna * Kniige o Cerkvi v policijskih arhivih zdaj ne bi napisala Panorama: Ste novinarka, potem mati, Sena, po poreklu Štajerka (napisali ste knjigo, imate podjetje), kako bi sami sebe opredelili? Kdo ste? Bizilj: Vse to, kar ste našteli. Povprečna Slovenka. Panorama: Pa vendar niste povprečna Slovenka?! Bizilj: Ja, kaj pa drugega. Garačka, saj veste, da Slovenke garamo. Panorama: Novinarstvo je lahko garaško ali pa tudi ne. Vi ste svoje delo in poklic vzeli presneto resno že od začetka. Kaj vas je napotilo v novinarstvo? Bizilj: To je že tako daleč nazaj... Ne vem, ali je bilo to slučajno ali pa ne. V kakšnem drugem razredu osnovne šole sem si zamislila, da bi bila učiteljica. Učitelji so imeli takrat avtoriteto med učenci in v javnosti. Kasneje sem želela študirati kemijo, potem umetnostno zgodovino, proti koncu gimnazije pa meje zamikalo novinarstvo. Zelo velik vpliv na to so imeli tudi profesorji zgodovine, sociologije in filozofije in končno je padla odločitev za novinarstvo. Panorama: Najprej študij, potlej pa služba... Bizilj: ...ne, ne. Študij in delo. V sedemdesetih letih so namreč na TV ustanavljali desk, saj veste, oddelek, kije moral spremljati, kaj se dogaja v tedanji Jugoslaviji in po svetu. Potrebovali so dežurne novinarje, takšne, ki so lahko delali popoldne. Prijavila sem se in začela delati. Takrat sem dobro natrenirala tudi sbrohrvaščino. Diplomirala sem ob delu, takrat ko sem imela pravzaprav najmanj časa. Panorama: Iz prejšnjega sistema ste znani kot kritična analitičarka družbenih dogajanj. Lahko bi rekli, daje takrat novinarstvo imelo neko ceno, vsaj v zadnjem obdobju prejšnjega sistema. Kako gledate na tisto obdobje? Bizilj: Ponosna sem na zadnja leta svojega novinarstva pred prvimi parlamentarnimi volitvami. Takrat so se začele stvari že bistveno spreminjati v tem smislu, da so se krepile vrednote, ki jim moramo biti novinarji nekako zapriseženi, se jih držati in uveljavljati pri svojem delu. Takrat smo naredili pomemben korak v profesionalnem odnosu do dela, v javne medije smo pripeljali pluralizem mišljenj, projektov in soočanja okrog njih. Po teh volitvah pa se mi zdi, daje na tem novinarskem področju in pri takšnem angažiranju nastala nekakšna drugačna situacija, ko so se začele bistvene vrednote umikati politizaciji, navjaštvu... To pa je žalostno poglavje, o katerem nerada govorim. Panorama: Ali ste imeli kakšne konkretne spopade, se mogoče spomnite kakšne anekdote iz tistega časa? Bizilj: Kritična sem bila takrat do vsega, kar ni bilo v redu, in nobenih velikih zamer ni bilo. Panorama: V enem od svojih esejev ste na, po mojem, dosti nežen, pa vendarle objektiven način razgrnili dogajanje v RTV hiši. Bolnica na robu mesta ste dali temu naslov. Bizilj: To je bilo že po volitvah, ko je zavladala Demosova, včasih tudi surova linija, kar seje poznalo tudi v odnosih v naši hiši. Panorama: Kaj vasje privedlo do tega, da ste to napisali? Bizilj: Takrat smo se srečevali z marsičim in tudi marsikaj napisali. Prej smo se znali nekako vedno pogovoriti v hiši, odločanje je bilo doma, v okviru hiše. Ko pa si zaradi odločitev med posamezniki na TV in zunaj rje bil izpostavljen tako, da si lahko na ekranu izpadel, če se milo izrazim, kot bedak, mi je prekipelo, prekipelo. Panorama: Kako je bilo to, kaj pomeni, da si videt bedak? Bizilj: Tako zadnji trenutek ugotoviš, da so se nekaj dogovarjali mimo tebe in tebi le naročili, kaj moraš narediti. Na primer: nekdo se je dogovoril za nekakšno oddajo z zunanjimi » sodelavci« , novinar pa je dobil skorajda dekret, da jo mora narediti. Ko začneš in ko pripravljaš oddajo tik pred zdajci, ugotoviš, da so oni nekaj dogovorjeni, tebi pa niso povedali. Človek, ki oddajo dela, pa ne ve za takšen dogovor izpade kot bedak potlej pred ljudmi in na ekranu. Zavedam se, da so v življenju često potrebni kompromisi, tudi pri delu na TV, vendar tisti, ki oddajo dela, mora vedeti tudi za kompromisne in druge dogovore, če jo hoče speljati po najboljši poti. Panorama: Delali ste v elitnem programu slovenske TV, potem ste »pristali« v Luwigani, ljubljanskem programu. Bizilj: Temu, na kar merite, na informativno politični program, danes več ne rečem elitni program. Je sicer program, za katerega vsak, ki v rjem dela, misli, da je najpomembnejši. Najlepše delo, ki sem ga kdajkoli delala na televiziji, je to, ki ga delam zdaj. Tu delaš vse. Tu delaš z življenjem. Na ta način se od dnevnopolitičnih zadev odtrgaš, vendar pa življenje spoznavaš v konkretnostih, soočaš se z neveijetno količino človeških stisk, problemov in tudi radosti. Pa še stranke ti vsako uro ne dihajo za ovratnik. Panorama: Se vam zdi, daje med novinarji opaziti strankarsko navij aštvo? Bizilj: Tisti, ki strankarsko navija, ne more biti novinar. So neke afinitete, subjektivnosti,lahko ti je kakšna stranka bolj pri srcu, to obstaja. Toda v profesionalnem delu novinarja, še posebej na nacionalni televiziji, se tega ne sme videti. Tu bi morali veljati argumenti, dejstva, objektivna informacija namesto polresnic in navjaštva. Panorama: Kakšen je namen oddaje Luwigana? Bizilj: Smo ljubljanski program, saj veste, da na nacionalni televiziji ne moreš biti samo denimo ljubljanski program. Delamo vse, kar zadeva ljudi, kar se nam dogaja. Naš namen je informirati, opozarjati, in kot sem že prej rekla, pripeljati v program male in pomembne ljudi, njihovo videnje svojega mesta, življenja v njem, prijaznosti in neprijaznosti državne prestolnice. Panorama: Kako je reagirala ljubljanska oblast, ko ste opozarjali na njene napake, stranpoti? Bizilj: Tu in tam smo se že sporekli, vendar kakšnih hudih zamer in preveč vroče krvi ravno ni bilo. Vztrajam pri argumentih in to so vsi spoznali. Panorama: Delate z mladimi ljudmi. Zanimivo, kako se dobro vklapljajo v vaš koncept. Ali vas kaj posebej preseneča pri tem? Bizilj: Izjemno sem zadovoljna z njihovim delom. To so mladi in tako neobremenjeni ]ju-clje, daje veselje delati z njimi. Ob vseh težavah, ki so, so oni normalni. Ne zanimajo jih igrice, generacijske razlike v kolektivu za njih niso pomembne. Prav uživamo pri tem delu... Panorama: Paralelno ste delali še na nekem novem programu televizije. Bizilj: Naredila sem projekt za jutranji program. Zdaj mi je žal, da nisem bila bolj vsiljiva, ker bi jim zdaj že lahko ta program postavila tudi organizacijsko. Zelo dolgo trajajo take priprave, ker ljudje, ki se ga lotevajo, stvari premalo poznajo. Program je najmanjši problem. Na žalost. Na vse druge stvari se pa ti, če funkcioniraš samo kot novinar, ne spoznaš. Potrebnješ vsaj leto, leto in pol, da ugotoviš, za kaj gre. Tuje obilica organizacijskih in tehničnih vprašani, problemov in dilem, ki jih je potrebno razrešiti. »Imela sem pogovor z Borisom Jovičem. Aleksandra Plavevskaje bila takrat dopisnica Politike ekspres in Politike iz Slovence. Po tem intervjuju, s katerim seveda niso bili zadovoljni in so ga celo nemaitlli vp protijugoslovanskega, meje Plavevska označila za Kučanovo novinarko. To so potlej vrteli tudi drugi, Jata dar jim je ustrezalo. ^ Panorama: Pri svojem delu ste spoznali vse strankarske elite in slovensko politično elito v celoti. Vodili ste lepo število okroglih miz. Se niste znašli v stiski, ko ste opažali, da ljudem manjka elementarnega znanja, tiste nujne poštenosti tudi v politiki? K^j ljudem najbolj manjka na teh pogovorih? Bizilj: Vsega tega, kar ste omenili. Da, vsega tega manjka in morda najbolj pripravljenosti za poslušanje drugega, za njegove argumente. Mene je teh pogovorih vedno zelo zanimalo, kaj lahko naredimo, kako lahko naredimo, da bo nam vsem boljše. Žal pa se prepogosto takšna » soočanja« spremenijo v nekonstruktivno blebetanje, opletanje s preteklostjo... V bistvu je politika takšno delovanje, ki mora skrbeti za to, da bomo vsi bolje živeli. Seveda, če je politika normalna. Zdaj naj bi imeli demokracijo. In če vodilne strukture tako ne delajo, jih prihodnjič ne bi več izvolili. Ali pa, da bodo doumele, da morajo delati tako, da bo nam vsem boljše. Panorama: Greste pa zdaj tudi sami v politiko... Bizilj: ... ne mislim pa, daje to dobra alternativa. Panorama: S tem bi se morali soočiti že tedaj, ko ste pristali na kandidaturo v Demokratski stranki na parlamentarnih volitvah. Normalno je, da ste zdaj, ko seje dr. Rupel odločil, da bo samo župan, na vrsti vi. Koliko pa ste sploh dovolj preračunljivi, da ne rečem pokvarjeni, za strankarske spopade, kjer so udarci tudi nizki? Bizilj: Ne vem, to bi zdaj težko rekla. Pri vsem, kar v življenju počnem, mi je mogoče manjkajo ambicij in preračunljivosti. Če bi bila preračunljiva, bi verjetno šla služit v politiko že prej, ob nastopu dr. Drnovška, ko meje po volitvah povabil v vladno službo. Panorama: S kakšnimi občutki stopate zdaj v to areno in kakšen je vaš kredo ob prevzemu poslanske dolžnosti? Bizilj: To’ se sliši demagoško. Ne morem reči nič tako zelo konkretnega, da bi ljucAje skakali v zrak od veselja. Sem realist. Lahko rečem le, da bom zraven povsod pri sprejemanju takšne zakonodaje in odločitev, ki bodo omogočale razmere za človeka dostojno ali pa vredno življenje. Panorama: Temu pravijo socialna in ekonomsko uspešna pravna država... Bizilj: Govorijo, ja, Zdaj bom že jaz začela počasi govoriti to. Panorama: Izvoljeni ste bili kot kandidatka Demokratske stranke, zdaj pa greste v poslanski klub LDS... Bizilj: Ja, v njihov poslanski klub grem. Panorama: Ali so tukaj nastale kakšne težave? Ali zato, ker je pri demokratih že ena od novinark zelo angažirana? Bizilj: Ne. Mislim, da so te stranke (Demokratska, Združena Usta, Liberalna demokracija, pa še mogoče katera) dovolj sorodne, v svetu pa je liberalizem eno, socialna demokracija je drugo - pri nas te zadeve še ne funkcionirajo. Zato bi težko rekla, da se zaradi neke stranke, kije tako ali tako profilirana, lahko odločam. Moja odločitev je povezana s spoznanjem o relativno veliki avtonomnosti posameznika kot poslanca v klubu LDS. Panorama: Tudi v tem poslanskem klubu in tej stranki veliko dajo na avtonomijo posameznika. Bizilj: Če bi gledala, kako funkcionirajo navzven, nisem najbolj zadovoljna. Ne vem, kako to zgleda zadaj ali pa znotraj. Po tem, kar vidim, daje boljši videz Združena lista socialnih demokratov, ker je najbolj dosledna v zagovarjanju svojih stališč, tolerantna do drugih in resnici na ljubo moram reči, da bi se, če bi tako gledala, morala odločiti za njih. Panorama: Zanimiva ocena. Med novinarji bi se našli le redki, ki bi kaj takega izjavili javno. Ste bili kdaj v Zvezi komunistov Slovenije? Nadaljevanje s prejšnje strani Bizilj: Ja, osem let. In to v najlepših letih. Bila sem in sem lahko zelo zelo kritizirala. Pa tudi naredilo seje kaj. Panorama: Kot poslanka boste po eni strani morali paziti, kaj rečete, vendarle pa boste imeli kot novinar več možnosti za kritiziranje. Bizilj: Jaz sem še novinarka. Ne vem, kako bo to zgledalo, ko bom v poslanskih klopeh. Dolžna pa sem še povedati, zakaj v poslanski klub LDS, mar ne? Že januarja meje povabil predsednik Drnovšek na kavo in beseda je nanesla na to. Drugi me niso povabili. Panorama: V tej stranki sta dve struji: ena bojda zsmsjevska, druga pa trda liberalistična, ki želi prevladati na slovenski politični sceni. Bizilj: Ljudje v strankah so taki in drugačni, s takim in drugačnim imidžem. Nekje sem že rekla, da se mi zdi zdaj, ko gledam od daleč, slovenska politika premalo prepoznavna... Strige so pa sicer povsod, kar je normalno in me ne moti, dokler sem jaz lahko Ijerka BiziU- Panorama: Ali mislite, da se v primerjavi z drugimi državami pri nas preveč novinarjev odloča za politične funkcije? Je plača tisto, kar mami? Bizilj: Ja. Plača je zelo relativna zadeva. Mislim pa, daje alternativ maig za novinarje pri nas kot drugod. Moti nas pa tudi, da niso urejene zakonske osnove, ki bi zagotovile informacije za normalno delo novinarjev. Lahko jih dobiš na zelo čudne načine. Na to pa ni moč pristati. Zato kot novinar ne morem funkcionirati. Dobiš informacijo ali pa ne. Panorama: Mislite, da prihaja tudi zato, ker stranke vsiljujejo svoja gradiva, do tako različnih informacij v posameznih medijih? Kako močni so pri tem strankarski liderji? Bizilj: Oni se gredo novinarstvo. Saj že v časopisih poročila o sebi pišejo. Če danes odpreš časopis, politiki napišejo pol časopisa. Napišejo, ne samo tega, kako razmišljajo, ampak tudi to, kar se jim dogaja. Vse mogoče stvari. Panorama: To je hud korak nazaj v novinarstvu. Uredništva so za to kriva sama, ker si ne izborijo dovolj samostojne pozicije ali pa se prehitro prilagajajo eni ali drugi strankarski opciji. Bizilj: Največji problem je (ne vem kako časopisi funkcionirajo), da ima televizija zelo malo strokovnjakov za določena področja. In ko gre novinar z malo izkušnjami v parlament, kjer se sprejemajo kake usodne odločitve, ne ve, kaj je posledica tega zakona, ampak posluša poslance. Oni mu v bistvu šele razložijo, za kaj gre v vseh teh papirjih, ki jih sprejemajo. On to prenese. Ni tisti, ki bi se znal sam poglobiti in ugotovil, v čem je bistvo, ali pa da bi imel koga, ki bi mu pomagal. Panorama: V parlamentu se boste srečevali s tistimi, ki ste jih do zdaj intervjuvali ali pa kritizirali. Morda bo to malo smešno, pa čeprav so naši poslanci verjetno vsega navajeni. Bizilj: Kultura komuniciranja v našem parlamentu je katastrofalna. Poglejte v parlamente zahodnih demokracij. Tam se bijejo zelo hudi besedni boji, vendar na kulturni ravni, so polni domislic in iskrivosti, kar znajo seveda pametni in izurjeni ljudje. Panorama: Povprašal bi vas še o vaši knjigi. To je bila raziskava o...? Bizilj: To je knjiga, ki obravnava odnos države, oziroma policije do cerkve. To je bila tudi tema, kije bila maig znana ali pa v javnosti razlagana. Čeprav so to v glavnem bolj dokumenti, ki sem jih dobila in objavila. Danes je verjetno sploh ne bi napisala. Čeprav je določene zadeve treba povedati na glas, jih objaviti. Moramo upoštevati to, da Evropa gre v neko laičnost in sigurno ni treba, da bi mi še enkrat doživeli zadevščino, ki smo jo mi in oni že preživeli. Cerkev mora delovati v svojih okvirih. Ena od bolj problematičnih stvari ta trenutek pri nas je, daje onemogočen kritični odnos do dogodkov v zgodovini, kar je treba razčistiti, ne pa se psovati. Govoriš, da povojni poboji niso opravičljivi, pa nekdo to razume, ali pa hoče uporabiti, kot daje domobranstvo opravičljivo. To so zadeve, za katere sem rekla, da se z ryimi ne bom ukvarjala. Kakor hitro hočeš neke stvari objektivno pogledati, drugi to izrabi, da druge stvari potisne navzdol. Ne gremo ravno po najboljši poti v prihodnost, kar ni dobro za tako majhno državo. Panorama: Kakšna je zgodba o cerkvi v policijskih arhivih? Bizilj: Pravzaprav to ni zgodba. To je bila bitka za oblast. Danes je po svoje enako. Panorama: Ob tisti knjigi vam ni nihče ploskal. »Po tem, kar vidim, daje boljši videz Združena lista socialnih demokratov, ker je najbolj dosledna v zagovarjanju svojih stališč, tolerantna do drugih, in resnici na ljubo moram reči, da bi se, če bi tako gledala, morala za odločiti za njih.« Bizilj: To je zato, ker se v tej kigigi ne opredeljujem. Edino, Iger se opredelim, je mogoče tisti del škofu Rožmanu, kije odigral klavrno vlogo v določenem zgodovinskem obdobju. Toda tu so dokumenti, tu so dejstva, ki jih je treba upoštevati, pa čeprav je lahko vsak na neki način prizadet. To je tako, kot danes jaz funkcioniram do politike. Pravzaprav me nobeden kaj dosti ne mara. Vsakega sem pripravljena pohvaliti, če naredi dobro delo, in kritizirati, če afne gunca, in zato ni tistih, ki mi ploskajo. Zdi se mi, daje to tudi po svoje v redu. Panorama: Nekaj časa so vas zmerjali, da ste Kučanova novinarka... Bizilj: Zelo zanimivo. Imela sem pogovor z Borisom Jovičem. Aleksandra Plavevska je bila takrat dopisnica Politike ekspres in Politike iz Slovenije. Po tem intervigu, s katerim seveda niso bili zadovoljni in so ga celo označili za kot protijugoslovanskega, me je Plavevska označila za Kučanovo novinarko. To so potlej vrteli tudi drugi, kadar jim je ustrezalo. S tem, da moram priznati, da sem po volitvah leta 1990 imela v enem mesecu dva pogovora s predsednikom države. Odgovorni urednik je hodil po hiši in spraševal, Zgovoren Poročevalec Četudi oblikovno ni privlačen in se bržkone zdi tudi vsebina večini državljanov dolgočasna, je vendarle dobro Poročevalec, v njem so objavljena gradiva Državnega zbora R Slovenije, kdaj pa kdzy vsaj prelistati. Zlasti njegov zadnji del, v katerem so objavljena poslanska vprašanja in odgovori vlade. Zaradi tam zapisanega se lahko na smrt jezimo, lahko pa se tudi zabavamo, kot se ne bi mogli pri branju še tako mojstrsko napisane humoreske. V 22. številki Poročevalca, izšel je 9. junja letos, sem prebral tudi vprašanje poslanca Jožeta Jagodnika in odgovor vlade o trgovini z orožjem. »Poldrugo leto mineva, odkar je skupina poslancev postavila v Državnem zboru 27 vprašanj o domnevnem trgovanju z orožjem na ozemlju R Slovenije. Vprašanja so bila nekajkrat ponovljena. Prvi in do sedaj edini odgovor vlade, sestavljen na osnovi poročila ministrstva za obrambo iz septembra 1993, se je izkazal za neresničen oziroma silno pomanjkljiv, zlati v delu, ki navaja, da ministrstvi za obrambo in notranje zadeve oziroma posamezniki iz njiju niso trgovali z orožjem. V vsem tem času je bilo izdelanih nekaj poročil v obeh ministrstvih, tako v Vomu kot tudi v Sovi, niti eno od teh poročil ni bilo posredovano poslancem Državnega zbora, čeprav sem si osebno nekajkrat prizadeval, da bi do njih bila možna dostopnost. kdo bi se šel pogovarjat s predsednikom. Ni bilo preveč navdušenja. Mislim, daje bila cela ta epizoda, ko je bil na oblasti Demos v koha-bilitaciji s predsednikom Kučanom, in iskanje novinarjev zelo neprofesionalno. Če smo država, imamo predsednika države, vlade, parlamenta, vsak ima svoje pristojnosti, vsak ima poseben status, in ko gre za delo novinarja, seje do vseh teh treba obnašati dostojno ne glede na to iz katere stranke je kdo. Panorama: Zmeraj so aktualne ocene, premišljanja in tudi natolcevanja, kateri stranki in posameznemu liderju TV namenja preveč prostora. Bizilj: Mogoče jaz laže govorim, ker tega zdaj pač ne delam. Pravim, daje skrajni čas, da televizija in tudi drugi mediji začnejo delati profesionalno, gledati na to, da dobijo vse politične opcije svojo možnost, vendar paziti, da koga ne forsiraš. Moraš pa biti profesionalen in gledati na to, da odmerjaš prostor po vsebini. Nemogoča se mi zdi podtika, ki se odloča tako, da če smo imed ta teden pogovor s predsednikom vlade, moramo ime- ti za njim predsednika države ali druge stranke. Naredili ga bomo s tistim, ki ima ta trenutek kaj povedati. Če pa nima nič povedati, bomo pa intervju naredili kdaj drugič. V prvi vrsti je treba biti profesionalen, ne pa samo loviti ravnovesje. Panorama: Pomanjkanje profesionalnosti se morda vidi tudi v tem, da imaš z nekom intervju, recimo s predsednikom vlade, ki razlaga nekatere stvari. Razpolaga s kopico podatkov, stališč, ki so objektivno taka Vlado torej sprašujem, kakšna je bila usoda teh poročil, zakaj se jih ne posreduje poslancem Državnega zbora. Ali so bili preiskovalni postopki zaključeni? Ali so bile morebitne nepravilnosti sankcionirane? Ali so bile podane kazenske ovadbe in kaj se dogaja z njimi?« sprašuje poslanec Jože Jagodnik. Vlada mu je odgovorila: »Ministrstvo za obrambo je 3. 10. 1994 vladi R Slovenije predložilo poročilo posebne operativne skupine Voma v zvezi z domnevno trgovino z orožjem. Ministrstvo za obrambo je ustanovilo posebno operativno delovno skupino, ki proučuje celotno problematiko trgovine z orožjem. 18 ovadb za sum kaznivega dejanja Na podlagi ugotovitev omeujene delovne skupne je ministrstvo za obrambo državnemu tožilstvu podalo pet kazenskih ovadb in dve poročili za pristojno okrožno javno tožilstvo. Kriminalistična služba je v zvezi z raziskovanjem trgovine z orožjem v osamosvojitvenih letih do zdaj podala pristojnim državnim tožilstvom sedem kazenskih ovadb zaradi utemeljenih sumov 15 kaznivih dejanj, katerih storitve je osumljenih enajst oseb (nekatere za več dejanj), dodatno pa je o zadevah, kjer ni bilo kazenskih znakov kaznivih dejanj, podala še 2 poročili. Usoda kazenskih ovadb nam ni znana.« Sveta preproščina in sveto sprenevedanje I Poslanec o jabolkih, vlada (spet) le o krhlju jabolka in kupu hrušč. Če noče vlada, bomo kakšno jabolko (spet) olupili novinarji. V Slovenji sicer velja prepričanje, da se je afera orožje v Sloveniji rodila pred dobrima in taka, pa vendarle dobi opozicija še isti večer ali pa naslednji dan prostor, da tisto izvajanje kritizira in napada. Ali se vam to zdi normalno? Bizilj: Opozicija mora imeti vedno mesto. Nekdo mi je nekoč na zelo preprost način razložil vlogo pozicije in opozicije. Živi v Nemčiji in pravi: »Jaz se nimam časa ukvarjati s temi zadevami, s politiko, gospodarstvom, ampak me bo vedno opozicija informirala, na kaj moram biti pozoren in kaj je narobe.« Ko bo pri nas opozicija imela to vlogo, bo to zelo učinkovito in koristno. Mislim, da ji je treba namenjati posebno pozornost, tudi časovno. Kako se to naredi, to je pa druga stvar. To je pa stvar stroke. Panorama: Ste v zadnjem času imeli v hišikakšne hujše spore z vodstvom? Ali ste mirno delali svojo oddajo? Bizilj: So bili, vendar ne takšni, da bi lahko o iyih rekla, da so kaj posebnega, izven normalnega »delovnega ritma«. Panorama: Zdaj se bosta v parlamentu srečali dve televizijki. Bizilj: Ne, trije. Še Jože je. Panorama: Vidve sta ta hip bolj zanimivi. Bnaje v poziciji, druga pa v opoziciji. Bizilj: Menije ryuna drža všeč. Panorama: Ste druga Slovenka leta, ki prihaja v parlament. Bizilj: Točno. Vika Potočnik je bila tudi. Panorama: Časa boste pa imeli manj za družino in za druge stvari, mar ne? Bizilj: Sem garač in delam od jutra do večera. Panorama: Ijerka, hvala za klepet. Marjan Horvat dvema letoma, ko je 27. maja 1993 devet poslancev Državnega zbora zastavilo zdaj že znamenitih 27 vprašanj o trgovanju z orožjem in morebitnih zlorabah pri tem, toda v resnici se je začela že prej, s pismom Romana Jegliča, namestnika direktorja Varnostno-obveščevalne službe, premiera Drnovšku. Jeglič je ministrskega predsednika obvestil, da ministrstvo za notranje zadeve in ministrstvo za obrambo trgujeta z orožjem in da vsi, ki pri tem sodelujejo, mastno zaslužijo. Kdo bodo gr ešni kozli orožarske afere Grešni kozel je, kot je znano, ostal Jeglič. Tako kot so postali grešni kozli poslanec Jože Jagodnik, ki ga je zaradi njegovih neprijetnih vprašanj in trmastega vztrajanja, da dobi prave odgovore, kabinet bivšega obrambnega ministra Janeza Janša ovadil, četverica, ki je skoraj leto dni sedela na zatožni klopi na mariborskem sodišču zaradi afere mariborsko letališče, novinarji, ki so si drznili o tem kaj napisati, in sploh vsakdo, ki o trgovanju z orožjem ni držal jezika za zobmi. Da je nelegalna trgovina z orožjem prek Slovenja potekala, pa je kjjub vsemu menda jasno že tudi največjim naivnežem. V prej omenjenem odgovora vlade na poslansko vprašanje Jožeta Jagodnika jo priznava tudi vlada, četudi je ob svojem prvem, nepopolnem in še boj izmikajočem se odgovora, pripravjenem na osnovi poročila svojega obrambnega ministrstva, na 27 poslanskih vprašanj oktobra 1993 še vehementno trdila, da obrambno ministrstvo z orožjem ni trgovalo (I). Da je nelegalna trgovina z orožjem prek Slovenije potekala, je menda jasno že tudi največjim naivnežem JE BILO V NEČEDNE POSLE VPLETENIH TOLIKO E.TIIDT IN TOLIKO lSTRANL DA ZDAI NIKOMUR NI DO TEGA. DA BI JIH RAZKRIL KER BI SE LAHKO OPEKELTUDISAM? Vlada ie nelegalno trgovino z orožjem prvič »priznala« lani poleti • Samo prek Luke Koper je potovalo 1500 zabojnikov orožja (!). streliva in druge vojaške opreme • Kriminalisti nai bi doslej zbrali dokaze z.a vsaj 150 transportov »Tisti, ki strankarsko navija, ne more biti novinar. So neke afinitete, subjektivnosti, lahko ti je kakšna stranka bolj pri srcu, to obstaja. Toda v prof esionalnem delu novinarja, še posebej na nacionalni televiziji, se tega ne sme videti. Tu bi morali veljati argumenti, dejstva, objektivna informacija namesto polresnic in navijaštva.« Piše: Martin Ivanič PLAČE NASE VSAKDANJE Nedavno tega je direktor novomeške Krke ostro ošvrkal zakonsko omejitev najvišjih plač In rjegova izjava je požela precej pritrjevanja. Pritrjevanja, da je plafoniranJe plač v resnici nesmiselno, češ da tako ali drugače ubija voj/o ustvarjalnih Hudi. To pa je, razume se, strup za razvoj. Soglasju delajavnosti s Kovačičevim stališčem je botrovalo dejstvo, da gaje izrazil direktor t.i. paradnega podjetja. Ne morem se izogniti občutku, da bi bil odziv precej drugačen, ako bi podobno izjavo izrekel direktor Ljubljanskega sejma ali Komunalnega podjetja - ali Pa predsednik vlade. Sicer pa Kovačičeva izjava ni bila povsem jasna. Govorila je o tem, da ima po novih zakonskih določilih v Krki precej judi enako ali podobno plačo kot direktor. V ozadju je dejstvo, da so že doslej dobro plačevali ustvarjalne delavce, vendar je direktor vedno lahko imel še višjo plačo. Kaj torej sedaj? Znižati plačo ustvarjalnim delavcem, da ne bodo enaki z direktorjem? To sicer je možna Pot, a verjetno bi te judi destimulirala. Takoj se postavi vprašanje, ali morajo nekateri jučje zares doseči vse, do česar so po svojem mnerju upravičeni. V takšnem vzdušju se danes Slo- venci radi odločajo za gladovno stavko. Seveda pa je še nekaj poti. Recimo, da zaradi nekaterih takšnih direktorjev spremenimo zakon oziroma uvedemo izjeme. A to Je zgodba brez končal Zato bi morda kazalo ubrati pot, ki so jo nekatera podjetja v gnilem socializmu že poznala: da namreč direktor ni imel nujno najvišje plače v podjetju. No, to je seveda izjava, zaradi katere te lahko precej judi naskoči, da se ti toži po socializmu. A ne pustimo se zmestil Kadar gre za Krko oziroma po lastniški sestavi in proizvodnem programu za podobna podjetja, bi najbrž morali upoštevati očitne razlike. Predvsem Krka še ni zasebno podjetje in direktor, najsi je še tako uspešen, se res ne bi smel obnašati, kakor da je Krka nastala in postala to, kar je, šele ali samo z njim. Zavedam se, daje taka izjava tvegana, ker na videz podcenjuje pomen sposobnih direktorjev in drugih za uspeh podjetja odločilnih judi. To nikakor ne. A ne pozabimo, da Krka proizvaja nekaj, kar se že načeloma dobro prodaja. Če k temu dodamo še njeno inventivnost, ki si zasluži vse priznanje, je njen položaj in položaj njenih “zaslužnih” judi nekako benefi- ciran. Ali je mogoče takšno podjetje kar mehanično vzporejati s kakšno tovarno žebjev ali čevjev, ki pa jih prav tako potrebujemo, vendar se bomo vselej prej odločili za zdravila kakor za žebje ali čevje? Toda tu je še druga plat medajel Plat, ki še kako zadeva državno oblast in predvsem vlado. Ijucje iz Krke imajo lahko veliko samozavesti. Proizvajajo pomembne stvari in jih veliko tudi izvoz jo. Državi plačujejo dajatve, ki si jih je izmislila - in sicer tako od svojih artiklov kot od svojih plač. Poglejmo sedaj drugo strani Državni funkcionarji niso slabo plačani. Vendar številni med njimi s proračunskim denarjem zelo slabo gospodarjo, da o pogostih zlorabah niti ne govorimo. Še boj očitno pa je, da država kot sistem in njeni funkcionarji kot pooblaščeni posamezniki ne funkcionirajo. Niso niti sposobni niti pripravjeni spraviti v red zlasti davčnega področja in nadzora nad poslovanjem sedaj že zelo številnih zasebnih pocjetnlkov. Če ostanemo pri plačah (čeprav področje davkov niti slučajno ni zanemarjivol), je treba ugotoviti vsaj dvoje. Izdelki ali storitve premnogih razodevajo katastrofalno raven. S tem ne mislim samo tistih, ki iz Italje ali podobno uvažijo ne ravno vzorno blago, pri tem po možnosti utajujejo vsaj del davkov in carin, dvomjivo blago pa v Slovenji prodajajo z nezanemarjivim dobičkom. 0 malomarnostih z računovodsko dokumentacjo ne kaže izgub jati besed, vendar si tega resna (pogosto še družbena) počjetja ne morejo privoščiti. A to še ni vse! Posebno poglavje so plače zaposlenih pri zasebnikih. Njihov “uradni” del je praviloma zelo majhen. Torej so majhni tudi davki nanje. Razlike do normalnih plač zasebniki poravnavalo z vsemi mogočimi gojufjami od dnevnic in potnih stroškov naprej. Od teh pa ne podjetje in ne zaposleni ne plačujejo državi prav ničesar. Se pravi, da so dvakrat privilegirani. Kajti država hoče svoj delež dobiti. Kje naj ga vzame, če se ne potrudi, da bi ga pobrala od vseh zavezancev? Pri tistih vendar, ki imajo razvidne prihodkeI Kar v končni posledici pomeni, da so dajatve za te državjane in počjetja sorazmerno še višje. V takšnem na videz začaranem krogu izgubljamo živce in motiv tudi drug, ne pa samo direktor Krke, njegovi sodelavci in drug podobno korjunkturni podjetniki in delavci. Zato bi kazalo Kovačičevo kritiko plač razumeti širše in dosledneje, kakor bi jo bilo mogoče razlagati dobesedno. Še večI Prav “na uspeh obsojena” počjetja in jučje bi morali na državo izvajati sistematičen pritisk, da naredi . tisto, za kar jo davkoplačevalci oziroma vohvci plačujejo. To ne bi bilo samo v njihoven trenutnem interesu, kateremu bi utegnila vlada kompromisarsko celo ustreči, problem pa bi se pozneje spet ponovil. Bila bi tudi moralna in solidarnostna podpora tistim, katerih glas ni tako slišen in pre-pričjivl Hkrati bi se spodobilo, da menedžerji zastran plač ne bi videli samo sebe. Navsezadnje svoje plače dosegajo v sodelovanju z onimi, ki niso obsojeni na pla-fon, temveč na dno. Piše: Jože Smole KLUB 7+1 Na srečanju šefov sedmih najbogatejših držav naj bi se po prvotni zamisli največ ukvarjali s svetovnimi ekonomskimi in finančnimi problemi. Toda zaradi novih pretres j ivih dogodkov v Čečen ji so namenili veliko časa pohtičnemu pritisku na Jelcina. Zahtevali so, naj preneha vojno proti Čečencem in začne v iskati pohtlčno rešitev s pogajanji. Hkrati so obsodili kriminalno ravnanje čečenskih teroristov v Budanovsku. Predsednik Jelcin je na sre-čaiju v Hahfajcu dokazoval, da Je Čečen j a postala središče svetovnega terorizma. Zunanji minister Kozirev je v intervjuju za CNN trdil, da se s teroristi sploh ni možno pogajati. Nekaj ur po tej izjavi pa se je ruski premier černomirdin po telefonu pogajal z vočjo teroristične operacje. V ruskem državnem vrhu se očitno razhajajo o načinu ukrepanja v čečenski krizi. Ruska vojska sedaj obvladuje skoraj vsa mesta v Čečenji, uporniki pa so se umaknili v gore, od koder nadajujejo boj. Začeli so izvajati tudi teroristične in diverzantske akcje v drugih delih Rusje. Vojska carske Rusje se je od leta 1817. do 1864 ostro bojevala proti čečenskemu osvobodilnemu gbarju. Toda vzpostavitev carske oblasti nad Čečenci ni pomenila rešitve. V Sovjetski zvezi so si ti izborili avtonomno republiko. Bilo pa je to zarje premalo in vdor hitlerjeve armade na Kavkaz so izkoristili za upor proti sovjetski oblasti. Po koncu druge svetovne vojne * se je Stalin odločil “za vedno rešiti” čečenski problem. Ukinil jim je čečensko avtonomno republiko in jih veliko prisilno preselil v Kazahstan. Toda kot je zapisal znani ruski pisatej Aleksander Solženicin, “nacija nikdar ni pripravjena pristati na podložništvo tujcu”. V zahodnih političnih krogih in inštitucjah, ki se ukvarjajo z mednarodno problematiko, se postopno uvejavja spoznanje, da bi Rus ja končno morala priznati samostojnost in neodvisnost Čečenje. Ugedni britanski tednik The Economistje celo zapisal, da to ne bi mjno vodilo k razpadu ruske federacje. Jelcin seveda ni takšnega mnenja. Boji se, da bi popuščanje čečenskemu gbarju povzročilo “padarje domin”. Dobro ve, da skoraj SO odstotkov neruskega prebivalstva v Ruski federacji ni zadovojno s svojim sedanjim položajem. Odtod tudi vztrajarje uradne Moskve pri zahtevi, da morajo uporni Čečenci najprej položiti orožje, priznati rusko oblast in šele potem se lahko prično politična pogajanja. To seveda potiska čečensko krizo v slepo ulico. V pripravah na sestanek v Halifaxu je bila omenjena tudi formula “sedem plus ena”, kar bi pomenilo, da bi Rus ja postala pridruženi član te vplivne organizacje. Jelcin si seveda želi, da bi prišlo do “kluba osmih ”. Doživel pa je nekoliko razočaranja, kajti šefi sedmih najboj razvitih držav so izrazili resen dvom o sposobnosti sedanjega ruskega vodstva za izvedbo temejitih gospodarskih in političnih reform. 0 Bosni in Hercegovini, ki je tudi bila med glavnimi političnimi temami sestanka v Ha-lifaocu, ni bilo povedanega kaj bistveno novega. Poleg podpore načrtu o namestitvi 10.000 vojakov za zaščito 32.500 modrih čelad je bilo ponovjeno, da se vojna lahko konča samo po politični poti, s pogajanji. Toda ni bilo konkretizirano, kako to tudi doseči. Spričo hudo gospodarske krize v Mehiki, strme devalvacije pesa in posledičnih valutnih špekulacij na vseh borzah, so na sestanku v Halifaau podprli zamisel o ustanovitvi posebnega sklada za blažitev nenadnih neravnovesij svetovnega finančnega trga. Ta sklad naj bi razpolagal s 86 milijardami ameriških dolarjev. Ni pa jasno, kdo naj bi ta sredstva, zagotovil. Piše: Drago Kuhar RESNOST BIVANJA Pa še to za dolgo vroče poletje, bi lahko modrovali ob vedenju, daje spet eno šolsko leto za slovensko deco mimo, da se najboj nazplamteva peklenski ogenj o nimokatoliškocerkvenih lastnin-skih zahtevah po nikoli njihovi svojini, da so vprašjive posvetnost, civilnost in javnost v demokratičnem parlamentu in da Je v modi blodnjavo tolmačenje ustavnega določila o ločitvi Države In Cerkve. Ob branju, za kar tako benjoči sploh ne razberejo povezanosti med zapisanimi spo-nočilci, ampak šele v senci pod hpo ob kozarcu domačega sortnega, nam zaplešejo cehce modrovanja, tako da neločenost in neraz-dvojenost postanejo studenčnično kristalni. Zlasti na osnovnih šolah so se na koncu zvrstili sestanki raznih svetov šole in svetov staršev, da bi potegnih črto pod končanim in da bi začrtali smernice za naslednje šolsko leto. In ta naša deca so pač nagajiva, kaj - divjaška, kaj - razpuščena banda so, kaj -nevzgojena so in so nam več v sramoto kot v ponos. Njihovo znanje je pač znanje, ampak obnašanje je tista rak rana, kije potrebna takojšnjega Jeka. Gla-snogovorniki na teh sestankih mnogokje bentjo in žugajo s prstom kazalcem, da je vsega pač kriva šola; in če je ona, potem je očitno, da je največji krivec za vse zlo na tej zemji slovenski seveda posvetna država. Sestankovalci takih misli že v samem spraševanju ponujajo odgovor, saj kot na dlani izustjo, da so deca, ki morijo hoditi k rimokatoliškemu verouku, mnogo boj pridna, večina kar vzorno ubogjiva, kakor pa tisti otroci, ki sploh ne vedo, kaj Je to papinistična šiba božja. Roke na hrbet in poslušati! Razmišjati, se pogovarjati in modrovati, predvsem pa izražati svoje misli, kaj bi to, saj je resnica, jubi bog, ja samo ena. Zagovorniki take samoumevne katoliškoklerikalistične vzgojnosti so pravi poletni gadi, ki bodo svoj moralizirajoči strup špricali po vseh plažah, samo da bi se otresli svoje odgovornosti za pejarje lastnega otroka v živjenje, saj je nesposobnost najlažje prenesti na totalitarno mašništvo, ki pa si črede nebogjenih glavic tako ali tako zmerom želi. Taki in podobni decobrižniki zahtevajo verouk v civilno in javno šolo; in to ne kakršenkoli verouk, ampak rimokatoliški - tuji verouki Demokratična država je tu na preizkušnji za več generacj naprej, predvsem pa vzgojno-izo-braževalna stroka ne sme zatajiti; seveda tista papeško neideolo-gizirana. Civilizacjskost, civilnost in individualnost so v slovenskem človeku in v njegovi družini tako močno domače in samo-svoje, da jih je mogoče okalupiti le z dekretom oziroma z dogmatiza-cjo bivanja, za to dejanje pa rimokatoliška cerkev potrebuje na kupe denarja, katerega pa ne more biti brez lastnine, zato je pač treba vzeti tudi tisto, kar nikoli in nikdar ni bilo in nikoli in nikdar več ne sme biti od kle-rikalistične cerkve, kiji hodi po glavi le oblast in spet oblast. Za dobro slovenskosti država, če je res država vseh državljanov, ne sme dovoliti, da bi prišlo nacionalno bogastvo v roke vatikanskih pretvarjancev in prešuš-tnikov, ampak mora ostati lastnina in svojina vseh Slovencev, ker clU je jasen Kot beli dan: rimokatoliška cerkev bi rada postala država. Tudi zdaj igra državo v državi, kar ji moramo preprečiti; ker demokratičnosti ustavne določitve o ločenosti Države in Cerkve tako ali tako noče in ne sme razumeti, kaj pa bodo rekli Sveti Oče. Parlament in vlada sta na življenjski preizkušnji, čeprav je razpoznati papinistični kleri-kalistični populizem pri mnogih poslancih, vendar je vseeno moč pričakovati, da nacionalno eksistencialna zdrava pamet ne bo zatajila. Vsa tri besedovana sporočilca so med sabo bivanjsko povezana, zato bi se morali lotiti eksistencialnega pojasnjevanja ločitve Države od Cerkve, saj ta določitev omogoča enakopravnost vsem veroizpovedim, kar pa nekim ni po godu, ker ne morejo vladati in živeti v razvratnosti. arena Piše: Boža Gloda Dr. Miha Brejo Siromaštvo nekaterih strank, ko gre za kapitalne državne zadeve, seje lepo videlo oni dan, ko je politična druščina na televiziji prežvekovala Evropo in Slovenijo z morebitno ustavno spremembo, tisto o nesrečnih zemijiščih. Socialdemokrati v so zmogli poslati na to seanso nikogar drugega kot nekdanjega prvega državnega obveščevalca dr. Miho Brejca. PONAVL.TALEC Stokrat lahko ugibamo, zakaj prav njega. Ker pametnega odgovora ni, ostane pač pomisel, da se najbrž nihče od njihovih gospodarskih strokovnjakov ni hotel udeležiti te razprave. Brejčev prispevek je bil seveda enak težko prebavljivi porciji političnih floskul, s katerimi povprečno pameten Slovenec ali Slovenka nimata kaj početi. Trditev, da ustave nima smisla spreminjati, če tega od nas nihče ne zahteva, pri tem pa sploh ne vedeti, ali tega res nihče ne zahteva ali pa morda le, je zgolj ponavljanje za političnimi evroskeptiki. Seveda nam niti na misel ne pride, da bi navijali za Evropo ali proti njej, čeprav se bo treba s tem še veliko ukvarjati. Če pa že hočemo biti pri tem trezni, potrebujemo dobre in trdne dokaze, kaj se nam bolj splača, ženitev z Evropo ali življenje z njo na koruzi, ki pomeni, da lahko brez velikih ceremonij poberemo šila in kopita. Politični traktati nam tega kajpak ne bodo povedali. Če se je dr. Brejc že odločil sodelovati v omenjeni oddaji, bi nam, recimo, lahko povedal, kaj pomeni (ne)članstvo v Evropski uniji za državno varnost, saj je to tisto, na kar naj bi se spoznal. Za to namreč gre. Državljani potrebujemo informacije od ljudi strokovnjakov. Odločanja za Evropo ali proti njej ne moremo jemati kot loterijo ali prepustiti odvisnosti od tega, na katero nogo bomo vstali. Zato naj nam stranke, država in vsi tisti, ki premorejo oblast in pamet, pošiljajo pripovedovati o nas in Evropi tiste, ki nam vedo povedati, kaj je dobro in kaj ne. Dr. Brejc nam ni znal nič povedati in v zbrani teve druščini glede tega niti ni bil edini. Seveda se lahko zgodi, da nam bodo glede Evrope kar naprej ponujali podobne slamoreznice. Besnica pa bo, kot ponavadi, prihajala na dan šele takrat, ko bo morda prepozno. Dr. Ve{jko Rus Te dni je fakulteta za družbene vede izdala knjigo z naslovom Slovenija po letu 199S - razmišljanje o prihodnosti. Uredil jo je prof. dr. Veljko Hus. V njej je veliko koristnega branja o naši prihodnosti in evropski vlogi pri tem. Ne vsiljuje odgovorov na dilemo, ali vstopiti v Evropo, takšna kot je sedaj, ali ne, so pa v njej pomembna razvojna opozorila. UMNEŽ Eno izmed njih je, da bo Slovenija v približno enem desetletju morala opustiti polovico ali več tistih proizvodov in storitev, ki so sedaj jedro izvoza v Evropsko unijo, ker bodo takrat obvladale države z neprimerno nižjimi plačami. Zato se mora Slovenija še v tem desetletju prebiti v bistveno več tehnološko zahtevnejših programov proizvodov in storitev ter v višje cenovne razrede. Ali bomo v dobrem desetletju tehnološko, razvojno, menedžersko in delovno bistveno sposobnejši in uspešni partnerji Evropske unije in globalne ekonomije ali pa bomo še revnejši in životarili v odvisnosti od razvitejših, z večino programov, ki temeljijo na slabo plačanem delu. To so prave stvari za razmišljanje, ko se odločamo o članstvu v Evropi. Inventivna slovenska televizija pa sije znova mislila, da bo Boga ujela za brado, če bo razkladanje o Sloveniji in Evropi pred javnostjo omogočila najprej politikom. To pomeni le, da se ji ne sanja, kako bi bilo najbolje streči tem rečem. Resda bodo politiki imeli eno zadnjih besed, zadnjo pa, tako vsaj upamo, ljudstvo na referendumu. Toda najprej morajo dobiti besedo strokovnjaki; ne strokovnjakarski politikanti, ki jih tu in tam proizvajajo literati, marveč resnični strokovnjaki ekonomskih, družbenih in podobnih ved, ki se s Slovenijo in Evropo ne ukvarjajo od včeraj. Omenjena knjiga jih ponuja cel kup. Dovolj je, če pogledamo, recimo samo seznam avtorjev, ki so pripravili nedavno obelodanjeno strategijo gospodarskega razvoja Slovenije. Leta 1998 je izšla knjiga z naslovom Evropa 1998, katere avtorje bi bilo tudi koristno slišati. Vsekakor gre dr. Veljko Husu za njegovo najnovejšo knjigo palec gor. Uredil je branje, ob katerem šele postane vidno, kako nebogljena so politična “nakladanja” o Evropi in Sloveniji, ki nam jih ponuja enako nebogljena televizija. mmMA ■1E BILO V NEČEDNE POSLE VPLETENIH TOT TKOI n IDI TN TOLIKO STRANI. DA ZDAJ NIKOMUR NI DO TEGA. DA BI UH RAZKRIT,. KER BI SE LAHKO OPEKE!, TUDI SAM? Nadaljevanje z 10. strani Da pa niti pri poslanskih vprašanjih niti pri odgovorih vlade ne bi bilo kakšnih nejasnosti, naj poudarim, da ne pri enem ne pri drugem ne gre za tisto trgovino z orodjem, ko se je pred osamosvojitvijo, ob njej in pozneje oboroževala mlada država, ampak da gre za prodajanje in preprodajanje orodja in streliva na Hrvaško ter v Bosno in Hercegovino, torej za vojno dobičkarstvo. Vlada je nelegalno trgovino z orodjem prvič »priznala« na svoji seji 28. 7. 1994, ko je obravnavala »poročilo o sredstvih iz prometa z orodjem«. Takrat je zapisala: »Na podlagi preučevanja dokumentacije, ki jo ima varnostni organ ministrstva za obrambo, ter dokumentacije, kije bila prevzeta ob zamenjavi ministra za obrambo, je bilo ugotovljeno, da seje pomoč dajala in orodje iz R SLovenije prodajalo R Hrvaški in BiH...« In nekaj mesecev pozneje, v začetku oktobra istega leta: »Vlada R Slovenije se je seznanila z ugotovitvami ministrstva za obrambo in ministrstva za notranje zadeve v zvezi z nabavo, tranzitom in prodajo oborožitve od 15. maja 1990 do marca leta 1994. Vlada ugotavlja, daje bila večina prometa z vojaško oborožitvijo zlasti v času osamosvajanja v interesu države Slovenije. Ob tem pa meni, da je potrebna jasna razmejitev med tistim delom prometa z orožjem, ki je bil v interesu države Slovenije, in tistim, ki ni bil in ni potekal z ustreznimi dovoljenji pristojnih državnih organov. Iz poročil MO in MNZ je razvidno, da gre v nekaterih primerih prometa z orodjem za sum kaznivega dejanja nedovoljene prodaje orodja in razstrelilnih snovi ter za sum osebnega okoriščanja posameznikov...« Obrambni minister Jelko Kacin je bil lani jeseni še boj jasen in neposreden: »Pri trgovini z orožjem je treba razmejiti med prizadevanji za osamosvojitev države in transakcijami, o katerih pa v dokumentaciji obrambnega ministrstva ni nobenih podatkov. Stvari so se zdaj začele odpirati, dokumenti prihajajo iz tnji-ne. Nič se ni dogajalo brez ministrove vednosti...« S sumom kaznivih dejarj pri trgovini z orožjem se ukvarjajo tudi v kriminalistični službi MNZ. Drago Kos, vodja oddelka za organizirani kriminal in preiskave, je pred dnevi razkril: »Stvari pri transportih z orožjem so potekale na tak način, da so bili v začetku res ogranizirani transporti za potrebe Slovenje kot države, pozneje pa se je začela ta že vpe jama organizacja zlorab jati, su-mino, da tudi v zasebne namene.« Kdo je odločal o dvigu zapornic na meji Na vprašaije, ali obstaja možnost okoriščaija tudi pri orožju, kije šlo čez naše ozemje in seje preprodajalo naprej, pa je Drago Kos odgovoril: »Ja, metode so bile različne. Po tedaj vejavnem zakonu o nadzoru državne meje bi morala za vsak transport orodja čez državno mejo dati soglasje tri ministrstva: ministrstvo za obrambo, ministrstvo za zunarje zadeve in ministrstvo za no-trarje zadeve. Praksa je kasneje to zreducirala le na dovojeije ministrstva za obrambo, na osnovi katerega je potem ministrstvo za notraije zadeve na meji dvigovalo zapornice.« In za kolikšne vsote in kolikšen promet naj bi šlo? Nekateri dobri poznavalci so prepričani, da za stotine, bržkone miljardo ali celo dve dolarjev. Nicolas A. Oman, človek, ki je pomagal obo-roževati Slovenjo že od vsega začetka, je pred mesecem priznal: »Res sem sodeloval pri oboroževanju Slovenje. Toda jaz denarja nimam. Orožja nisem prodajal naprej in tu je seveda odgovore treba iskati drugje. Ti fantje so imeli na vojo 200 miljonov, v proračun so vrnili dva miljena. To je napaka. Denar bi moral nazaj v državno blagajno.« Samo prek Luke Koper je potovalo 1500 zabojnikov orodja (!), streliva in druge vojaške opreme, na veliko pa se je vozilo tudi prek cestnih mejnih prehodov. Kriminalisti naj bi doslej zbrali dokaze za vsaj 150 transportov. 0 teh, vsaj nekaterih, je konec leta 1993 »prostodušno« razlagal komisji državnega zbora za raziskovaije trgovine z orodjem (mimogrede, tudi v ijej ni prave voje, da bi prišli zadevi do dna) Andrej Lovšin, takrat predstojnik vojaškega varnostnega organa (Voma, op. p is.), ki pa je kmalu po tem pričaiju odstopil. Takole je pravil parlamentarcem: »Za ves uvoz, tranzit in trasport vojaškega orožja je bilo odgovorno ministrstvo za obrambo oziroma minister za obrambo. Vomo je na osnovi informacij, ki jih je dobil ali iz logistike ali direktno od ministra, izpolnjeval obrazce, ki jih je potem minister podpisal, obrazce pa smo potem posredovali operativnemu komunikacijskemu centru ministrstva za notranje zadeve. Nato so vse tri službe, policija, Vis in Vomo, delovale koordinirano. Predstavnik Visa, ki je bil član operativno-komunikacjjske skupine, je odpiral meje...« Čeprav je Vis, sedaj Sova, bržkone tudi so- deloval pri nezakoniti trgovini z orožjem, je te posle »spremljal« tudi obveščevalno in protiobveščevalno. Tako lahko v enem od njegovih (delnih) poročil denimo preberemo med drugim tudi tole: »V kontekstu spremljanja in ugotavljanja trgovine z orodjem, ki je potekala prek ozemja R Slovenje, in vpletenosti slovenskih in tvjlh državjanov v tovrstne dejavnosti je Vis pridobila številne podatke o aktivnosti posameznikov, njihovih zvezah in načrtovanih poslih. Novembra 1991 je skupina poslovnežev iz Kopra, ..., organizirala transport treh zabojnikov orožja iz luke Varna v Luko Koper. Naročnik pošijke je bilo poejetje Globtrade iz Munchna, katerega lastnik je hrvaški državjan Ernest Škravan. Tovor je v Luko Koper pripejala la-cja Agria Varvara 8. 12. 1991. Zabojniki so bili naslednjega dne naloženi na dva tovornjaka iz Slavonskega Broda, ki so ju spremjali pripadniki ZNG MUP-a Hrvaške. V Mostičju pri Rižani so pripadniki ministrstva za notranje zadeve zaustavili prvi tovornjak, drugega pa na jubjan-ski obvoznici. Organizatorji transporta niso imeli ustreznih dovojerj za tranzit tovora prek ozemja R Slovenje. Tovor je bil oprem jen z lažnimi dokumenti, in sicer kot tehnično blago. Končni cij tovora je bila Hrvaška. Naslednji dan je ministrstvo za obrambo R Slovenje izdalo do-vojerje za nadajevarje transporta na Hrvaško. Podatki, podatki... Poleg tega Vis razpolaga s konkretnimi podatki o poslih, ki sojih ... in njegovi sodelavci realizirali na območju R Slovenje konec 1992 in v začetku 1993. Iz teh razpoložjivih podatkov pa izhaja, da je bilo takšnih in podobnih poslov veliko več. Dogovori za posel, ki je prispel v Luko Koper 16. 9. 1992, so se v krogu sodelavcev ... in ... začeli že v začetku septembra. Poleg ... in ..., ki sta imela osrednjo vlogo, so v tem poslu sodelovali tudi ... s sodelavcema .... ... in v začetni fazi ... Začetek omenjenega posla je bil vezan na dogovore z dne 5. in 6. 9. 1992 na Dunaju ter ponudbo, ki jo je ... posredoval... V zvezi s tem poslom seje ... 11. 9. v Zagrebu osebno sestal s predstavnikom tamkajšnjega obrambnega ministrstva. Njegova naloga je bila, da napiše dokument, da je blago namenjeno za potrebe BiH in da je na ozemju R Hrvaške samo v tranzitu. Omenjeni dokument je bil osnova za urejanje ustreznih dokumentov za tranzit preko Slovenije. Dva dni pred prihodom ladje s tovorom v Luko Koper sta v Ljubljano dopotovala ... in ... Omenjena sta imela potrdilo ministrstva za obrambo R Hrvaške, izdano v Zagrebu 24. 8. 1992, s podpisom ... za neomejeno gibanje na območju R Hrvaške za dobo enega meseca v vlogi odposlanca ... Dne 16. 9. 1992 sta se po posredovanju ... sestala z ... zaradi urejanja transporta preko ozemja R Slovenje. ... je takoj pričel z urejanjem oziroma iskanjem soglasja za neoviran prehod transporta preko mejnega prehoda v Bregani. V zvezi s tem je treba poudariti, da je napovedal prihod 10 tovornjakov, dejansko pa jih je bilo 13. Prevzem tovora, ki je v Luko Koper prispel iz albanskega pristanišča, so osebno spremjali ... Transport je bil zaradi neustrezne dokumentaeje istega dne proti večeru začasno usta v j en na mejnem prehodu Obredje. Šele po zaustavitvi konvoja na mejnem prehodu je bilo izdano dovojeije ministrstva za obrambo, s katerim se je dovojeval tranzit orodja. 23. 10. je v Luko Koper prispela ladja s 34 zabojniki orožja in streliva. ... pa je še isti večer navezal stik z ..., s katerim se je dogovoril za srečanje. ... naj bi se 24. 10. 1992 z ... srečal pri ministru na MO. Predvidevamo, da so se dogovarjali o ustrezni dokumentacji za prevoz blaga prek ozemja R Slovenje. Takoj po obisku na MO je odpotoval v Zagreb, Iger se je sestal z ... Vrednost blaga iz omenjenega transporta naj bi bila po nepreverjenih podatkih 17,6 mtijona dolarjev. Celotna pošijka je bila v noči s 23. na 24. 10. transportirana do Ljub jame, nakar je 24. 10. transport nadajeval pot do mejnega prehoda Obrežje in nato na Hrvaško. Tudi v tem primeru je dovojeije za tranzit izdalo MO, ko je bil konvoj že pod kontrolo. ŽE od začetka novembra 1992 so na relacji ... potekali intenzivni dogovori o realizaciji večjega posla. V tem primeru je šlo za orodje, ki je že daj časa v Slovenji (opomba: vojašnica v Šentvidu), vendar zarj najprej niso imeli kupcev oziroma ta ni imel ustreznih finančnih sredstev. Oviro za realizacjo tega posla pa je pozneje predstavjal tudi problem pridobitve ustreznih dokumentov za transport tovora preko ozemja R Slovenje. Na enak način kot v prejšnjih primerih smo z nadzorom ... ugotovili njegovo vlogo v posredovanju pri prodaji orodja oziroma transportov iz Slovenje na Hrvaško. 15. 12. 1992 je v zgodnjih jutranjih urah iz vojašnice v Šentvidu odpejalo 28 kamionov vlačilcev 32 kontejnerjev z orožjem in strelivom, poleg tega pa sta bila v konvoju tudi dva tovornjaka s ponjavo. Konvoj je prek mejnega prehoda Obrežje nadajeval pot na Hrvaško...« Hasan Čengicje kupil največ orodja Eden od tistih judi, ki je v Slovenji kupil največ orodja, je Hasan Čengič, pooblaščenec vlade BiH. O svojih poslih v Slovenji in posebej o orožju, ki ga je na mariborskem letališču spektakularno odkril Janez Janša, pravi takole: »Afera v Mariboru je bila odkrita obržkone zato, da bi ministrstvo za obrambo, posebej pa še minister Janez Janša, lahko prikrilo nekatere svoje druge prejšnje posle - nakupe in tranzit orožja za Slovenjo in Hrvaško. Leta 1992, konec aprila, je predsednik predsedstva BiH, Alja Izetbegovič, poslal pismo Milanu Kučanu in ministru Janezu Janši, v katerem je zaprosil, da se BiH izroči vojaška oprema, kot garaneja za plačilo pa naj bo helikopter. Maja leta 1992 sem uradno obiskal Slovenjo kot osebni odposlanec predsednika Alja Izetbegoviča in kot pooblaščenec tedanje TO BiH z diplomatskim statusom in diplomatskim potnim listom. Ob tem prvem obisku me je Milan Kučan seznanil s tedanjima ministroma Igorjem Bavčarjem in Janezom Janšo kot človekoma, ki sta zadolžena za realizacjo konkretnih dogovorov, in kot osebama, ki mi bosta zagotovili druge potrebne stike v svojih ministrstvih na nižjih ravneh. Od maja meseca 1992 je bilo v Slovenji veliko število judi iz BiH, ki so od Slovenje, posebno še od ministrstva za obrambo zahtevali izročitev vojaške opreme za obrambo. Ni mi znano, koliko opreme je bilo komu predano, vem pa, da so največji del vojaške opreme predali meni. Del opreme, ki smo jo prevzeli maja 1992, je bil plačan z miljonom DEM, preostali del neplačanega dolga v znesku od 200.000 do 300.000 dolarjev pa je bil vkjučen na hipoteko za helikopter. V tem obdobju sem prišel v stik tudi z Andrejem Lovšinom, ki pa ni mogel ničesar storiti brez posveta z Janezom Janšo. Julja in avgusta 1992 sem bil prisoten pri prevzemu in razdelitvi pehotnega orožja in streliva za tako imenovano Reško brigado. Oborožitev za to brigado je prevzel Sead Halebič od ministrstva za obrambo R Slovenje. Brigada je dobila poleg orodja tudi uniforme, obutev in drugo vojaško opremo. Potem ko so to enoto oborožili in opremili, je odšla v BiH. Nenehno sem bil v stiku z ustreznimi službami Visa zaradi odprtja meje za transport opreme, kontaktna oseba je bil neki Miro. Vis je zagotavjal varovanje tranzitnih pošijk, ki so bile kupjene zunaj Slovenje. Eden od teh poslov je bilo tudi zapleijeno blago na mariborskem letališču. Ta posel je bil dogovorjen povsem profesionalno. Ker je bil nakup orožja za BiH pod embargom, je bil izdelam načrt, kako embargo zaobiti, pri tem pa sta bila nakup in tranzit, skladiščenje in pošijarje v BiH zavita v plašč humanitarne pomoči. Najprej smo našli državo darovalko, ki je plačala hrano, oblačila in vojaško opremo. Nato smo preko veleposlaništva BiH na Dunaju od Slovenje zahtevali, da bi to blago začasno skladiščili na letališču v Mariboru. Po soglasju slovenske vlade sem stopil v stik z Visom, da bi se dogovori o skladiščenju in tranzitu. O tem sem se pogovarjal s tedanjim načelnikom Visa Mihom Brejcem, operativno proceduro pa je prevzelo nekaj delavcev Visa, med njimi je bil tudi Silvo Komar. Na mariborsko letališče je priletelo pet ali šest letal in v vsakem je bilo mešano blago. Od vojaške opreme je bilo 10.000 pušk kalašnikov, 570.000 ali 750.000 nabojev zanje, 10.000 raket RPG 7, 200 lanserjev za rakete, določen o število minometov 82 mm in mine zaije, 10 VBR in 1000 raket zaije. Vrednost vojaške opreme je od 5 do 7 miljonov dolarjev. Ker so se začele s Hrvaško sovražnosti, te opreme ni bilo več mogoče transportirati v BiH, zato je ostala vskladiščena na mariborskem letališču, dokler je ni odkril Janez Janša.« Janez Orožen »Res sem sodeloval pri oboroževanju Slovenije. Toda jan denarja nimam. Orodja nisem prodajal naprej in tuje seveda odgovore treba iskati drugje. Ti fantje so imeli na voljo SOO milijonov, v proračun so vrnili dva milijona. To je napaka. Denar bi moral nazaj v državno blagajno,« je izjavil Nikolas — — __ uman. Piše: dr. Milan Divjak Za nas so še posebnega polena modeli ali razne variante družboslovnega pouka v Nemčiji, saj je tam relativno najbolj razvit, ima pa tudi dolgo in zanimivo zgodovino in usodo. V različnih deželah (L&nder) imajo družboslovni Pouk različno urejen. Politični Pouk je pogosto vključen v Sozialkunde, Gemeinschafts-kunde ali v Gesellschaftsle-hre. Imajo pa tudi poseben predmet za pohtični pouk Po-Utikunterricht, kjer so poudarjene pohtične teme in problemi. Opažih smo že, da so vsebine Sozialkunde in političnega ali celo etičnega pouka dokaj blizu. Po združitvi Nemčije so v novih deželah izločili Staastburgekunde in uvajajo novo družboslovje, obenem pa tudi novi pohtični pouk. Izbirajo lahko tudi med veroukom in laično etiko. Ker bi naj bi Pohtični pouk prispeval k razvoju demokracije, naj bi bil samostojen predmet, zlasti v višjih razredih osnovne šole ali v nitjih srednjih šolah. Očitno pa je, da ima pohtični Pouk tudi v zahodnih pokrajinah obroben položaj, daje na slabšem, kot sta zgodovina ah zemljepis. Očitajo tudi, da ta Pouk premalo daje. Opravili so podrobne raziskave o vseh Problemih tega pouka in ugotovili, da je v krizi. Pohtični, državljanski in s tem družboslovni pouk ima v Nemčiji dolgo tradicijo. Hoteli so vzgajati lojalne državljane, zlasti pa nuditi odpor le- POUK DRUŽBOSLOVJA V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH vim gibanjem. Ta pouk so razvrednotili že s tem, da je bil naperjen proti socialni demokraciji, pozneje, v času nacizma pa je postal orodje diktature. Zaradi tega so po drugi vojni imeli velike težave, ko so obnavljali šolstvo, posebej pa, ko so uvajali novi družboslovni in etični pouk. Verouk je v vseh časih ostal glavni predmet. V desetletjih po drugi vojni so bolj ah manj uspešno razvijali koncepte družbenega in političnega pouka, zlasti ko je zavladala h-beralno-socialna večina, ko so zmanjšali pritisk antikomunizma. Mladini so sedaj poskušali približati ne le pohtične institucije, temveč tudi realno podobo pohtične prakse, uvajali so analizo vladanja, vodenja, podrejanja. Učenci naj bi družbeno in politično stvarnost raziskovali, vrednotili in ocenjevali. Zaradi tega so konservativni elementi očitali komunistično indoktrinacijo, porajale so se vroče debate o učbenikih. Veliko razprav je bilo tudi o didaktiki družboslovnega in političnega pouka, o njegovih ciljih, vsebinah in metodah. Nastajala je številna strokovna literatura. Levo-liberal-ni in demokratično ter socialistično usmerjeni didaktiki so širše pojmovali pohtično vzgojo in pouk, saj zajema državo in družbo. Zato morajo biti predmet političnega pouka odnosi moči in oblasti na vseh družbenih področjih. Demokracija se ne more omejevati na področje države, oblasti, temveč naj bo princip celotnega družbenega življenja. Torej se je pohtični pouk močno približal pouku o družbi, Sozialkunde. Ugotovili smo že, da imata oba predmeta sorodne teme. Konservativni didaktiki pa izrecno poudarjajo razliko med državo in družbo. Nekateri odnosi ne smejo biti politiziram, so privatna sfera. Demokracija je pohtični princip državnega reda, ki velja za vse. Leta 1976 so ta nasprotja poskusih uskladiti. Sporazumeli so se, da učitelj ne sme s svojo avtoriteto vsiljevati svojih stališč, temveč mora učencem omogočiti, da si sami oblikujejo spoznanja. Kar je v politiki in v znanosti kontroverzno, mora ostati tudi pri pouku. Učence je treba spodbpja-ti, da sami analizirajo pohtično situacijo. Vedno več je spoznaiy tudi o tem, da sta potrebna vzgoja in pouk za človekove pravice in demokracijo. V tej smeri delujejo tudi mednarodne organizacije. Izredno zanimiva je tudi Portugalska, ki v zadrgem desetletju pod vplivom evropske integracije ubira nova pota pri zasnovi družboslovnega pouka. Kot izrazita katoliška in kolonialna država je Portugalska zanemarjala šolstvo, namesto družboslovnih predmetov so imeli verouk. Po revoluciji leta 1910 in po sprejetju ustave so bolj upoštevali laični moralni pouk in s tem uvajali neko obliko družboslovja. Po ukinitvi ustave, po uvajanju Sala-zarjeve diktature leta 1926, so - podobno kot v Španiji po zmagi frankistov in po uvajanju fašistične diktatur -dah prednost verouku. Po letu 1933 so na novo urejali šolstvo, na novo so opredelili naloge in cilje vzgoje in izobraževalca. Podobno kot v fašistični Italiji, so tudi tukaj postavili v ospredje državljanske kreposti, ki naj bi temeljile na krščanskih moralnih vrednotah. Ustanovili so, podobno kot v drugih fašističnih državah, mladinske organizacije, Iger so mladino in-doktrinirali za lojalnost do države in cerkve. Nekakšen predmet za državljanski pouk so uvedli le v zadrge letnike srednjih šol. Do pozitivnih sprememb v šolstvu je prišlo po padcu dik- tature in po uvedbi nove demokratične ustave leta 1979, ko so uzakonili človekove pravice, pluralizem. V tem času so uvedli v učne načrte osnove državljanskega pouka, čeprav še ne v obliki predmeta. Tudi leta 1984 so v posebnem dokumentu poudarili potrebo po državljanskem pouku, ki naj bi bil izoblikovan v posebnem predmetu v nitjih in višjih razredih sredigih šol. Orisali so tudi naloge, cilje in vsebine takega predmeta. Izhajali so iz 43. člena ustave, ki pravi, da »država ne sme usmerjati vzgoje po nekih filozofskih, estetskih, političnih, ideoloških ah religioznih načelih«. Prav tako so v ustavo zapisali, da naj v učne načrte vključijo področja individualne, socialne, ekološke, spolne, družinske in zdravstvene vzgoje, da naj mlade poučijo o prvi pomoči, da naj se učijo sodelovati z raznimi ustanovami. Očitno verouk vseh teh nalog ni opravljal, zato so po vzorih evropskih dežel uvedli laična področja vzgoje. Zato najdemo podrobna navodila, napotila in pobude za vzgojo demokratičnega državljana, za družboslovni pouk v osnovnih in sredigih šolah, čeprav takega predmeta še nimajo. Bistveno in zanimivo je, da so po šolski reformi leta 1986 zelo poudarili pomen vzgoje in pouka za človekove pravice, za avtonomijo, svobodo in demokracijo, vzgojo za razvoj. Predvidevali so integracijo državljanske vzgoje ah »civic education« v učni načrt, kjer bi obravnavah že omeigena vzgojna področja. Leta 1986 so pripravili osnutek učnega načrta za nekak izbirni predmet »moralna in državljanska vzgoja in pouk«, ki naj bi bil obvezen od prvega do devetega šolskega leta, če bi ga učenci izbrali namesto katoliškega verskega pouka. Torej imajo učenci pravico izbirati med verskim moralnim in državljanskim poukom, čeprav nimata veliko skupnega. Kljub slabostim in nerodnostim je to prvi korak k osvobajanju etike od religije. Sedaj v številnih dokumentih na Portugalskm poudarjajo pomen človekovih pravic. Zaradi pasivnosti mladine in zaradi zunanjih zahtev evropskih držav dajejo maig poudarka verski vzgoji in pouku in več osebnostni in socialni vzgoji in pouku otrok in mladostnikov. Opravili so vrsto raziskav, ki kažejo, da so nove smeri v vzgoji in izobraževanju mgno potrebne, saj šola ne opravi svoje naloge na področju moralne in državljanske vzgoje in pouka... Nadaljevanje prihodnjič NAPREDOVANJE ZAPOSLENIH Use: Uja Jurančič: Sedanje obračunavanje plač v gospodarstvu Vloga plače Plača ima vedno in povsod socialno, stroškovno in motivacijsko vlogo. Socialna vloga je utemeljena z dejstvom, da plača prejemnikom zagotavlja boljše ali slabše preživetje. Na socialni vlogi Plače temelji teorija enakih želodcev, na podlagi katere naj bi vsi zaposleni prejemali visoke plače brez pomembnejših razlik, kaj je kdo izmed njih delal in kako je opravil svoje delo. Stroškovna Vloga plač izhaja iz dejstva, daje vsaka plača tudi ■trosek, ki neposredno ali posredno (kot davek) bremeni proizvode in storitve. S stroškom plač nianj obremenjeni proizvod ali storitev omogoča Proizvajalcu in prodajalcu večjo konkurenčnost, ■ato so ukrepi za zniževanje vseh stroškov in tudi Plač prisotni povsod v poslovnem življenju. Motivacijska vloga plač izraža medsebojno povezanost med višino plače in zahtevnostjo in delovno VBpešnostjo zaposlenega. Dejstvo je, da so v načelu zaposleni za večjo plačo pripravljeni opravljati zahtevnejše delo in pri delu dosegati boljše 1-6 suita te. Seveda v primeru, daje zaposleni vnaprej seznanjen, kakšna in kolikšna bo razlika v Plači, če bo opravljal zahtevnejše delo in če bo pri ■vojem delu dosegal boljše delovne rezultate. Vsaka izmed vlog plače ima tudi svojega naravnega zagovornika. Socialno vlogo pfače zastopajo sindikati, stroškovno vlogo zastopajo lastniki kapitala, motivacijsko vlogo pa poslovodstva (menedžerji). Domače in tuje izkušnje ^sšejo, da so rezultati delovnih procesov najboljši takrat, kadar se vzpostavi ravnovesje vseh treh vlog plače. Prava mera socialne, stroškovne in motivacijske vloge plače. Domače in tuje izkušnje kažejo tudi to, da se Pri vzpostavljanju ravnovesja socialne, stroškovne 111 motivacijske vloge plače država lahko pojavlja s&m.o v vlogi delodajalca, ki stremi k znižanji stroškov za vse plače, ki se alimentirajo iz Proračuna. Izven te vloge mora biti država nepristranski opazovalec, ki spodbuja sindikate, delodajalce in poslovodstva k vzpostavljanju ravnovesja vseh treh vlog in ki se vmeša samo v primeru, če ravnovesje ni doseženo in bi ali so že nastopili socialni nemiri ali gospodarska kriza. Naša država, kar velja za bivšo jugodržavo in za sedanjo samostojno republiko, že trideset let nekritično navija za stroškovno vlogo plač in tako zmanjšuje večje možnosti uveljavljanja motivacijske vloge plač. Na podlagi stališč makroe-konomistov, ki trdijo, da so plače previsoke, sta močno zapostavljeni socialna in motivacijska vloga plač. Najnižja plača zaposlenemu ne zagotavlja preživetja, razlike med plačami pa so premajhne, da bi zaposlene motivirale k prevzemanju zahtevnejšega dela in doseganju boljših delovnih rezultatov. Zgodba o uspehu se prav gotovo odvija bistveno počasneje, kot bi se pri izdatnejšem upoštevanju socialne in motivacijske vloge plače. Kolektivne pogodbe Večino določb, ki urejajo in usmerjajo obračunavanje plač, vsebujejo kolektivne pogodbe. Te se v naši praksi uveljavljajo od leta 1960, in to na treh ravneh. Imamo: - splošno kolektivno pogodbo - kolektivne pogodbe dejavnosti in - kolektivne pogodbe v podjetju. Splošna kolektivna pogodba, posebej za gospodarstvo in posebej za negospodarske dejavnosti, vsebuje glede plač vse tiste določbe in usmeritve, ki naj se enako ali kot spodnja meja uporabljajo v vseh dejavnostih. Tu gre predvsem za izhodiščne plače, za dodatke in nadomestila plače in za druge prejemke, ki naj bi bili enotni ah usklajeni v njihovi najnižji vrednosti. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo vsebuje štiri pomembne novosti, ki vnašajo v razprave o plačah več sistematike. Te določbe so: 1. sistemizacija delovnih mest je obvezen akt v vsakem podjetju in pri vsakem delodajalcu (1. člen); 2. delodajalec je dolžan pisno seznaniti sindikate z metodo za vrednotenje delovnih mest (7. odst. 35. člena); 3. če s kolektivno pogodbo dejavnosti ni drugače določeno, se v primeru spora o razvrstitvi delov- nega mesta v tarifni razred uporabi veljavni šifrant poklicev; 4. delovna uspešnost se ugotavlja z uporabo meril, ki morajo biti delavcem znana pred začetkom opravljanja dela. Naštete štiri določbe bistveno zmanjšujejo možnosti samovolje in sporov, kar je bilo značilno za čas prve splošne kolektivne pogodbe, kije veljala v letih 1990 - 1993. Prav zaradi tega sedanje ideje o ukinitvi splošne kolektivne pogodbe nimajo prave teže. Potrebna bo še vse dotlej, dokler ne bo zagotovljeno, da bodo med dejavnostmi medsebojno usklajene tarife izhodiščnih plač, dodatkov in nadomestil plač in drugih prejemkov. V tem trenutku bi se lahko pripetilo, da bi bile vse te tarife v nekaterih dejavnostih bistveno nižje od sedanjih, to pa bi ogrozilo socialno vlogo plač v teh dejavnostih. Kolektivne pogodbe dejavnosti, vsaj nekatere izmed njih, v tem trenutku še ne izpolnjujejo vloge, ki jim je namenjena. Namesto da bi splošne določbe iz splošne kolektivne pogodbe prirejali in prilagajali posebnostim svoje dejavnosti, je bilo veliko energije porabljeno za višje in drugačne izhodiščne plače. Kolektivna pogodba dejavnosti bi morala biti oblikovana tako, da bi bile njene določbe neposredno uporabne in da bi obsegale prav vse, kar je v pocjjegu potrebno za obračunavanje plač in drugih prejemkov. Kolektivne pogodbe dejavnosti bi morale vzpostaviti razmere, da v podjetju ne bi bila potrebna niti sistemizacija delovnih mest niti metoda za vrednotenje delovnih mest. Delovna mesta bi morala biti našteta in tarifirana že v kolektivni pogodbi dejavnosti, tako da bi v podjetju sprejeli samo sklep, katera izmed delovnih mest iz kolektivne pogodbe dejavnosti se v podjetju pojavljajo in koliko nad kolektivno pogodbo se bodo obračunavale tarife. Kolektivne pogodbe so v podjetju nepotrebna navlaka, ostanek iz časa družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja. Smiselne so le v velikih sistemih, ki združujejo delovne procese različnih dejavnosti ali ki imajo kakšne druge posebnosti. Velika večina podjetij mora imeti možnost obračunavati plače neposredno na podlagi določb kolektivne pogodbe dejavnosti, ne da bi za ta namen imela kakršne koli interne akte (sistemizacijo itd.). Interventni zakon o plačah Ker kolektivne pogodbe ob splošnem neupoštevanju sprejetih obveznosti niso upoštevane, sta bila sprejeta še dogovor o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu in socialni sporazum za leto 1995 (oba Uradni list RS, št. 22 /1995). In ker tudi ta dva nista pravno sankcionirana, je bil sprejet še zakon o izvajanju dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu in Socialnega sporazuma za leto 1995 ter o najnižji in najvišji dejanski plači (Uradni list RS, št. 29/ 1995). Zakon vzpostavlja kontinuiteto z državnim poseganjem v plače v zadnjih dvajsetih letih, ko so s sidranjem ali z indeksiranjem na neko prejšnje obdobje preprečevali povečanje plač v podjetju, ki je v tekočem obdobju doseglo boljše poslovne rezultate, in hkrati zagotovili pravico do višjih plač podjetju, v katerem so v tekočem obdobju dosegli slabše poslovne rezultate. Z dogovorom o politiki plač je to spet ponovljeno. Najnižja in najvišja dejanska plača, ki je tudi vsebina interventnega zakona, sta populistični deklaraciji in ne posega, ki bi lahko zagotovila večje ravnovesje socialne, stroškovne in motivacijske vloge plač. Plače so v podjetju sidrane na obdobje januar -december 1994 ali oktober - december 1994 in se v prvem primeru povečajo za 11 in v drugem primeru za 2,5 odstotka. Naslednje mesece se tako povečana osnova za obračunavanje plač povečuje za 80 odstotkov rasti cen. Ko ali če cene narastejo za 10 odstotkov, se vnaprej upošteva celotno povečanje cen na drobno. Za povečanje plač se uporabi tudi pozitivni poslovni izid. Iz tega naslova je plače mogoče povečati za eno mesečno plačo, vendar se v ta namen sme porabiti največ 25 odstotkov pozitivnega poslovnega izida, le tri četrtine tega pa se lahko izplača že v letu 1995. Tem določbam je z zakonom zagotovljena prisilna uporaba. Z zakonom določeni najnižja in najvišja plača za oblikovanje sistema in politike plač nimata pomembnega vpliva. Naj nižja določena plača ne spreminja izhodiščnih plač in vnaša uravnilovko v spodnji del plačilne lestvice. S svojo višino ne zagotavlja eksistence niti posamezniku in še manj, da bi dve takšni plači in otroški dodatek zagotavljali minimalne življenjske stroške tričlanske družine. ZGODBE IN ŽIVLJENJE Ničkolikokrat se mi poraja misel, da imamo pri nas v Sloveniji včasih preveč težav med seboj zaradi tega, ker im£yo tisti, ki kaj veljajo v procesu odločanja, preveliko količino možganov. Oziroma daje splošni intelektualizem vodilne generacije prevelik. Posledica tega je, da so posamezne odločitve, ki se sprejemajo v vladi in parlamentu, največkrat podobne zgodbam, ki nimajo nič skupnega z življenjem. Večina teh zgodb posnema vzorec biblije in pravljic. Najprej ima glavni junak, naj je to poslanec ali minister ali pa kdo drug, velike načrte in jih prične uresničevati. Njegova življenska pot se vzpenja. Nakar pride do nesreče, ko njegove ideje niso sprejete in krivulja steče navzdol. Na koncu se spet vse uredi in krivulja švigne kvišku. Takšne zgodbe iz političnega življenja imajo tudi ljudje najrajši. Kateri ljudje jih imajo najrajši-tega pa ni moč pojasniti vnaprej-to povedo vsakih štiri leta volitve. Toda če malo ugibamo, pri nas najbrž tisti, ki imajo preveč možganov. Kajti značilno za ljudi z veliko možganov je to, da v vsaki malenkosti najdejo usodna znamenja. Za ljudi z veliko možganov je značilno in znano, da imajo ravno črto za super krivuljo. Skratka ljudje, ki veliko in preveč vedo, so zares grozni. Takšni ljudje so recimo o naši pokojni partiji vedeli, da ima zlato in milj one dolarjev naloženih v švicarskih bankah, čeprav njeni nekdanji voditelji še spodobnih vikendov nimajo. Takšni ljudje recimo vedo, da danes še vedno kradejo prejšnji privilegiranci, čeprav je že vsakemu norcu jasno, da so najbolj obogateli privilegiranci zadnjih petih let. Takšni ljudje recimo vedo, da mali človek težko živi, čeprav so ga prav oni po devetdesetem letu slekli skoraj do golega. Takšni ljudje vedo, da so do novoustvarjenega bogatstva zadnjih petdesetih let upravičeni le nekdanji razlaščenci z RKC na čelu in tisti direktorji v podjetjih, ki so nekdanjo rdečo knjižico zamenjali za sedem božjih zapovedi. Skratka, ti ljudje vedo vse. Bog ne daj, da se z njuni zapleteš v pogovor. Takrat so najbolj značilni stavki, ki prihajajo skozi zaničljiv nasmešek in spod pogleda, v katerem se zrcali visoko poznavanje zgodovinskih zakonitosti, naslednji: »Saj sploh ne veš, kaj delaš!« Jaz pa že bolje vem od tebe, kaj je bolje zate.« Poznamo mi take, kot si ti.« Nimaš pojma, kaj si povedal, ko si rekel, kar si rekel. »Bodi reje tiho in se ne sprenevedaj, jaz že vse vem o tebi.« Itd. Ta malo daljši uvod sem naredil zato, da bi lažje komentiral nekaj dogodkov iz prejšnjega tedna v slovenskem parlamentu. Kajti poslanci, ki vedo največ povedati o demokraciji in njeni proceduri, so prejšnji teden dokazali in demonstrirali tipično antidemokratično držo in nedemokratično proceduro v parlamentu. Gre za Jelinčičev predlog zakona o moratoriju na vračanje gozdov RKC. Vseved-neži so se naenkrat pokazali kot otroci, ki bodo zdaj zdaj zajokali, ker se jim po njihovem mnenju godi krivica. Naj pri tem spomnim, da je še lani veliki Lojze (Peterle namreč) na veliko razlagal in prepričeval vesoljno Slovenijo, kako je v demokraciji pomembna procedura in da so odločitve veljavne, četudi dobijo glas več podpore. S primeri iz drugih evropskih parlamentov je dokazoval, kako so bili predsedniki vlad izvoljeni tudi z glasom več in manjšina se s tako odločitvijo mora sprijazniti. Res je. Večina je večina. Toda v primeru Jelinčičevega zakona pa on in njegova stranka ravna povsem obratno. Preprosto si ne upa izmeriti v parlamentu večine. Zato se zateka k obstrukciji in bojkotu glasovanja, ki je osnova demokratilčne procedure. Da bi bila tragika takšnega početja še večja, je dobro spomniti, kako je sploh prišlo do zakonske rešitve, po kateri je RKC upravičena do vračanja nekdanjega nacionaliziranega premoženja, predvsem gozdov. Zadnjih pet minut so Demosovi poslanci v tretjem branju zakona o denacionalizaciji z amandmajem in nekaj glasovi večine omogočili ta privilegij RKC. Danes, ko je izvedba tega izsiljenega določila v zakonu pokazala vse anomalije, pa te iste stranke niso pripravljene, da bi večina odločila drugače. Morda pa današnja večina sploh ne bi bila za spremembe zakona. Kdo ve. Toda negotovost in strah sta mnogo večja od demokratičnega ugotavljanja večine, predvsem pri krščanskih demokratih. Ta strah je do neke mere tudi upravičen, kar je dokazala katoliška stran krovne komis je, kije s svojo tiskovno konferenco dobesedno napadla državo in predvsem vlado. S tem napadom je RKC pokazala, kako zaznava situacjo v Slovenji in do kam je priprav j ena iti. Zdaj je torej situacja čista, končno smo tam, kjer bi od vsega začetka morali biti, slovenska država je končno potisijena v vlogo, ki bi jo od začetka morala igrati: voditi odprt konflikt z nosilci nelaične družbe in države. Bo v tej vlogi vzdržala? Pritiski bodo nedvomno izjemni. Konkretne posledice dosedanjih izsijevaij RKC so namreč vsakodnevno boj vidne in oprjemjive. Toliko, kot se je v zadijih letih investiralo v objekte in dejavnosti te inštituc je, se ni v nobeno drugo dejavnost pri nas še posebej pa ne v gospodarstvo. Poglejmo samo, koliko cerkev je bilo ob-novjenih v zadnjih petih letih; več kot je bilo izgrajenih stanovanj v vseh enajstih mestih v Slovenji. Ustanovila je radjske in televizjske postaje, časopise, svoje tiskarne, prirejala velike manifestaeje itd. itd. Vse to stane, in to veliko denarja. Zato se zastavja upravičeno vprašanje, odkod toliko denarja tej inštitucji, da vse to po-krje. še posebej zato, ker najvišji cerkveni dostojanstveniki trdjo, da verniki prispevajo maij kot v preteklosti in da so po demokratičnih spremembah usahnile tudi donacje iz trjine. Torej, nekaj tu ni v redu. Ali pa je, le da ni za javnost. Morda pa ta ista država, ki jo ti isti dostojanstveniki tako napadajo, od občine do centra le daje potihoma izdatna sredstva za te zadeve. Le da mi navadni smrtniki tega ne vemo ali ne smemo vedeti, ker smo nenazadnje le mi davkoplačevalci in se državna vreča polni iz naših žepov.Skratka, vse tiste stranke, ki se v parlamentu ne upajo spustiti v ugotavjarje večine za ali proti Jelinčičevemu predlogu zakona, preveva velik strah, kaj bo rekla mati RKC, če uspe moratorj na vračarje gozdov Tisti, ki imajo največ možganov, ki največ vedo, so naenkrat poštah veliki strahopetci. Prava zgodba za ljudi s preveč možganov je tudi pobuda nekaterih poslancev v državnem zboru, da se na prihodnjih parlamentarnih volitvah ukine nacionalna Usta. Tudi tu se je pokazalo, da je intelektualec marj od politika. Gre namreč za tako preprosto stvar, da ji je težko najti še preprostejšo. Gre za ukinitev privilegija, ki ga imajo strankarske oligarhje nasproti volil-cem, ko lahko spravjo v parlament svoje ljudi, ki jim volilci ne zaupajo. In za nič drugega. Ah še preprostejše povedano: če naj v parlamentu sedijo poslanci, ki so jih izvolili ljudje, potem pri tej kadrovski križanki stranke s svojim političnim monopolom nimajo kaj iskati. In še nekaj. Parlament bo sila drugačen, tudi po resnosti in političnem dialogu. Kajti danes sedijo v iyem najglasnejši in najbolj cinični poslanci ravno na tistih sedežih, ki so dobili najmanj podpore volileev. če bi se upoštevala volja volileev, v njem ne bi sedeli takšni, kot so: Hvalica, Pregelj, Stanič, Primo-žičeva, Lap in še nekateri. In nenazadnje je prava katastrofa, da sedijo v parlamentu poslanci, ki za vsak glas volilca dobivajo mesečno tisoč in več tolarjev nagrade oz. plače. Namreč, če primerjamo plačo n. pr. Hvalice, ki je med 350 in 400 tisoč tolarjev, se ta pokriva točno s 300 do 400 glasovi, ki jih je dobil na volitvah. Zelo zelo drag poslanec v primerjavi s kolegom na drugi strani dvorane, kije dobil n.pr.4000 glasov, pa dobi nekaj tisoč tolarjev manjšo poslansko plačo. In da takšni absurdi ne bi bili tako zaznavni, je najboljša rešitev ukinitev privilegija. Sicer pa bi zgoraj omenjeni poslanec moral biti prvi za ukinitev tega privilegija, kajti njegova stranka se najbolj strastno bori ravno proti tej človeški nadlogi. V tem primeru le verbalno. Toda privilegij je privilegij, ne glede na to, iz katerega naslova je dodeljen. Sultan Franček Rudolf: Praktični fundamentalizem SOCIALDEMOKRAT Že najmanj desetkrat sem nameraval obdelati besedico »socialdemokrat«. Vedno je bil spis tako smešen, da sem ga odložil za prihodnjič. Ko sta se zadnjič Kocijančič in Janša ljuto spopadala v televizijskem Studiu city, se je jasno videlo, da ni prav nič jasno, kako naj kdo na Slovenskem utemelji, da je socialdemokrat, in še manj, kako naj komu drugemu dokaže, da ta drugi socialdemokrat pač ni. Tudi Kocijančič in Janša me nista prepričala, da bi se lotil humoreske o socialdemokratih. Sama »Delavska enotnost« je tista, ki nenadoma navaja nekatere prvine socialne demokracije. (Kar tako v nekih člankih o stimulaciji izvoza in davkih na osebne dohodke). J. V. Stalin je v odločilnih trenutkih pred vzponom Hitlerja na oblast izjavil: »Socialdemokracija in fašizem sta sestri dvojčiči.« Ta epohalna misel je omogočila Hitlerju, da se je od-križal socialnih demokratov. Čas je, da si tudi Slovenci prikličemo to epohalno misel v spomin: mogoče je le kaj upanja, da se odkrižamo obeh Janezov in njunih strank. Znana revolucionarna pesem pripoveduje, da sta sestri dvojčiči tudi »kubanska« in »ameriška« revolucija. Pa je kubanska že hudo postarana, ameriške pa še nismo in nismo dočakali. Zato tudi misel o ZLSD in SDSS kot dveh sestrah dvojčičah nekako ne navdušuje. Da sta Kocijančič in Janša brata dvojčka, lahko sklepamo po zunanjih znakih (pleša) in po tem, da ju skupaj povabijo v oddajo na televiziji. In po tem, da zmerjata drug drugega. In po tem, da, kar je zelo značilno, vsak od njiju trdi, da je socialdemokrat, za svojega brata dvojčka in sogovornika pa trdi (spet značilno?), da ni socialdemokrat. Prva svetovna vojna seje lahko začela, ker so socialdemokrati v nemškem parlamentu (presenetljivo) glasovali za vojne kredite. Druga svetovna vojna je tudi posledica bridkega destva, da so komunisti trdili, kako niso socialdemokrati, in da so socialdemokrati trdili, da niso komunisti. Tretja svetovna vojna (če lahko tako imenujemo srbsko-bosan-ski dosežek sodelovanja z Unproforjem) se je začela v času, ko so se stranke v nekdanji Jugoslaviji nehale postavljati z vzdevkom »komunistične« in si začele prilepljati oznako »socialdemokratske«. Leta devetdeset, po prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji sem se znašel kot poslanec v zboru združenega dela v takratni skupščini. Nemški socialdemokrati so se potrudili in mi poslali nekaj svojih. brošuric, vključno s programi od leta 1959. Pošteno sem se nakroho-tal. Zavzemali so se, ti nemški socialdemokrati, točno za vse tisto, za kar se v Sloveniji nihče ne zavzema. Zato za trdno lahko rečem, da v Sloveniji ni bilo še nikoli nobenega socialdemokrata, če pa bi kakšen vseeno bil, bi se lahko ukvarjal s čimerkoli, s politiko pa prav gotovo niti en dan ne. Druga možnost je, seveda, da tisti v Nemčiji ne vejo, kaj je socialdemokracija in se ves čas zavzemajo za povsem napačne cilje, (če upoštevam, kako sta jim uspeli dve svetovni vojni in zdaj še združitev z Vzhodno Nemčijo, se najbolj nagibam k ugotovitvi, da res niso čisto pri sebi.) Je Ivan Cankar bil socialdemokrat? No, ja. Odločno seje zavzemal za združitev nekaterih znanih južnoslovanskih narodov. In to se mu je zdelo čisto socialdemokratsko. Ne vidim druge možnosti, kot da ga za kazen vržemo z bankovca. Cankarjev dom pa preimenujemo v Picassov dom. Če vse, kar vem o socialdemokraciji, strnem v en sam stavek, ugotovim: da socialdemokracija podpira tržno gospodarstvo kapitalističnega tipa v pravno urejeni in sploh solidni državi, ki takšno gospodarstvo omogoča. J. V. Stalin je pravilno ugotovil, da ima torej socialna demokracija pravzaprav iste cilje kot fašizem: zvoziti razvoj sveta brez revolucije. Socialdemokracija pač misli, daje revolucijo mogoče preprečiti brez revolucije, fašizem pa bolj malo misli, ampak revolucijo preprečuje z revolucijo. J. V. Stalin in Franček Rudolf sta bila vedno mnenja, da je človeštvu potrebna zgolj in samo revolucija. Vse drugo je figo važno. Da ne bo kdo premišljeval, ali skušam Slovencem nadomestiti Marxa in Kardelja, zagotavljam: Samo to je moj namen. Tudi Slovenci, nesrečen narod, potrebujemo kakšnega teoretika. Če je preostal edino še Franček Rudolf, kaj jaz morem. Samo da se enkrat za vselej odkrižamo socialdemokratov. Relativen neuspeh socialdemokratov v Cankarjevih časih na Slovenskem je izviral iz preprostega dejstva: kdor seje zavzemal za boljše plače, boljše delovne pogoje in večjo strokovnost, se je zavzemal za evropsko povezovanje in živahnejšo trgovinsko izmenjavo, in če se je hotel za to zavzemati, se mu je kmalu zazdelo, da se za vse to lažje zavzema, če je preprosto Nemec. Ali pa Nemec postane. Tako se je število socialdemokratov sicer povečevalo, število Slovencev pa nekoliko zmanjševalo. Tudi desetletja kasneje je bilo podobno: kdor hoče delati in zaslužiti in živeti v tržnem (kapitalističnem) sistemu, je z malo sreče pač odpeketal in se nekoliko spremenil (v Nemca?). Pa je bilo. Volilni uspeh socialdemokratov (tako tistih iz ZLSD in tistih iz SDSS) izhaja iz neverjetno optimistične predpostavke, da Slovenci hočemo postati del Evrope. V Evropi ljudje delajo, če seveda niso brezposelni. Zakaj ljudje v Evropi delajo? Da lahko vzdržnjejo otroke in da so njihove žene lahko gospodinje. Mnogi se spomnijo in si ne privoščijo ne otrok ne žena gospodinj in potem jim vsaj ni treba toliko delati. (Lahko, recimo, študirajo ali pa so svobodni umetniki.) Kdor dela, ima pravice: lahko zahteva plačilo, s katerim je potem mogoče tudi kaj kupiti. Lahko zahteva urejeno in ne predrago državo. Lahko zahteva tržno gospodarstvo in na koncu koncev, če noče biti kaj drugega, lahko postane (oh, groza, kakšen luksuz!) še celo socialdemokrat. Če bi v Sloveniji bil kakšen socialdemokrat, pač ne bi mogel gledati, da bi bila njegova stranka v koaliciji z aktualno vlado. (Z liberalnimi in krščanskimi demokrati.) Zato pač moram ugotoviti, kako mi Kocijančič kot socialdemokrat ne delnje preveč prepričljivo. Če pa za Janšo upoštevam, da hoče sodelovati predvsem s strankami, ki so še bolj revolucionarne, kot je bila nekoč edina (in deklarirano revolucionarna slovenska stranka), in če upoštevam, da pač zadnja štiri leta nekatere slovenske stranke poskušajo popraviti štirideset let revolucije z novimi revolucijami, potem se tudi na Janšo kot socialdemokrata ne morem zanašati. Socialdemokrati so možni v pravno urejeni državi in v srž nem sistemu: ker samo v takem primeru je od prebivalcev mo goče pričakovati, da investirajo svoje prihranke v proizvodnjo in s tem zmanjšajo bančne obrest; in omogočijo razvoj, in od delavcev, da se jim splača delati in posebej še dobro delati. Socialdemokratična opcija vedno pomeni urejeno državo, zdravo povezano z množico drugih urejenih držav. In ta opcija je zelo zelo optimistična. Ne na švedskem, ampak na Balkanu: tam, kjer ne samo milijoni prebivalcev, ampak kar cele države menijo, da se je najbolje vojskovati za vzvišene ideale. Če bi v Slovenci zares bil kje kakšen socialdemokrat (in bi res izgoreval za ta ideal), bi najbrž tekal s puško v roki po Pokljuki in po podobnih terenih. Imel bi pa silne sitnosti, preden bi dobil kaj družbe in preden bi dosegel, da bi ga klicali partizan in ne kar po domače: bandit. PRETEHTAJTE SVOJO ODLOČITEV Sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije Sandi Bartol je v začetku tedna Poslal mag. Valterju Drozgu, predsedniku odbora Združenj trgovine pri Gospodarski zbornici Slovenije, pismo, v katerem ga z argumenti poziva k nadaljevanju pogajanj o tarifni politiki plač za zaposlene v trgovinski dejavnosti. Pismo, ki sta a v vednost prejela tudi mag. Dušan Semolič, predsednik ZSSS, in mag. Dagmar 'Uster, predsednik GZS, objavljamo v celoti. V sindikatu dejavnosti trgovine Slovenije, ki združuje preko 37.000 članov, delavk in delavcev trgovinske dejavnosti, smo se takoj po podpisu Tarifne priloge k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo za leto 1995, odgovorno lotili dela na realizaciji pete točke tarifne priloge s ciljem sklenitve in uskladitve tarifne priloge h kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine za leto 1995. V zvezi s tem so v mesecu maju potekala intenzivna in konstruktivna pogajanja med delojemalci (sindikati) in delodajalci, ki jih je zastopala pogajalska skupina vašega odbora. Pogajanja o tarifni politiki plač za zaposlene v trgovinski dejavnosti, ter višini izhodiščnih plač so temeljila na: • določilih tarifne priloge k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (eskalacija, razmerja posameznih tarifnih razredov, možnost znižanja izhodiščnih plač ipd.); • življenjskih stroških tri oz. štiričlanske družine; • doseženih in izplačanih izhodiščnih plačah za posamezne tipične poklice in delovno mesto v trgovini ter panoge kot celote; • ekonomskem položaju trgovine v Sloveniji. V sindikatu delavcev trgovine Slovenije smo, da bi pogajanja tekla konstruktivno, pripravili vrsto primerjalnih analiz, s katerimi smo argumentirali naša stališča do predlagane višine izhodiščnih plač. Odgovorno smo sprejemali tudi drugačna sta- lišča, ki so jih zagovarjali pogajalci predstavniki delodajalcev. Razumeli in delno sprejemali smo njihovo trditev, da trenutni ekonomski položaj trgovine ne omogoča bistveno višje bruto cene delovne sile kot je opredeljeno v Tarifni prilogi k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo za leto 1995. Ti pa tudi drugi argumenti pogajalske skupine delodajalcev so imeli za posledico, da so predstavniki sindikata delavcev trgovine Slovenije, pa tudi kolegi iz sindikata Neodvisnost pristali na kompromisno rešitev, iz katere se je oblikovala skupno dogovorjena višina izhodiščne plače za posamezni tarifni razred za leto 1995. Pri tem smo se zavedali, da s pristajanjem na tako višino izhodiščnih plač lahko naletimo na nezadovoljstvo naših članov. Zato nam je tembolj nerazumljiva, odločitev vašega odbora, ki je brez vsaj nam znanih razlogov sprejel odklonilno stališče do višine izhodiščnih plač, ki sta jih dogovorili pogajalski skupini. Edini nam znani vaš argument, da bi zakonsko opredeljena masa plač ne omogočala izplačevanja izhodiščne plače, enostavno ne vzdrži. Po vseh statističnih podatkih in iz tega izdelanih analizah, je evidentirano, da so plače v trgovini višje od plač v gospodarstvu za 5,5-6% (v mesecu marcu 1995 za 5,8%), kar posredno pomeni, da je za tak delež bila izplačana tudi višja masa. Ob upoštevanju tega dejstva, ter dejstva, da so sc v času od razprave o Tarifni prilogi h kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine, na vašem odboru dne 5. 6. 1995, bistveno spremenila navodila za izvajanje »Zakona o izvajanju dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu, ter najnižji in najvišji dejanski plači,« ki podjetnikom omogoča oblikovanje mase tudi iz elementov plač, ki dograjujejo izhodiščno plačo, je naša zahteva za dogovorjeno, na skupni pogajalski skupini več kot upravičena. Nenazadnje ste kot institucija, ki je sopodpisnik socialnega sporazuma za leto 1995, dolžni spoštovati določbo 4.2.2., s katero se obvezujete, da plače v letu 1995 realno ostanejo enake tistim v letu 1994. Zniževanje razmerja med izhodiščnimi plačami med Tarifno prilogo h kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine in Tarifno prilogo k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, ki je veljala v letu 1994, na raven izhodiščnih plač k tarifni prilogi splošne kolektivne pogodbe v letošnjem letu, pa po naši oceni posegate v vsebino podpisanega socialnega sporazuma. Spoštovani predsednik! Prepričani smo, da boste sprejeli naše ponovno izražena stališča in argumente, s katerimi želimo skleniti tarifno prilogo na nivoju izhodiščnih plač, ki so bila dogovorjena v skupni pogajalski skupini. Zato vas pozivamo in prosimo, da v izogib konfliktnim situacijam in socialnemu nemiru v dejavnosti trgovine, ponovno pretehtate svojo odločitev. V pričakovanju vašega razumevanja vas lepo pozdravljam! Sandi Bartol, sekretar KAJ DELAJO i« amniiltli&lfSli nrihnvih v rt«pilul iSKin uuuOiin lili >=::: m m m m m || jijivi i gg: SS: gg: •h*: sindikata delavcev gostinstva in turizma na povabilo italijanskih kole- gg gj: gov v Tržiču (Monfalcone) sešli na delovnem sestanku s sindikatom :gg g:j CGIL Furlanije-Julijske krajine oz. njenim pomožnim sindikatom trgo- gg:j gj: vine in turizma (FILCAMS). Italijanski kolega Roberto Treu nam je gg gj predstavil delovanje svojega sindikata - predvsem po referendumu, na gg g: katerem so se volivci po vsej Italiji odločali o vlogi sindikata, načinu gg g: plačevanja članarine, o pokrajinski zakonodaji in o načinu izplačevanja gg g: pokojnin. Od dvanajstih referendumskih vprašanj so štiri posegala gg g: v delo sindikatov. Pomembna zmaga za sindikate je bila, da so se volivci gg g: odločili, naj predstavniki sindikatov ostanejo v tovarnah. gj: Kolega Roberto Cinelli, funkcionar sindikata trgovine in turizma, pa gjgj nam je predstavil predvsem naš pomožni sindikat, njegovo organizira- gg :gj nost in delovanje. gg g: Delovni čas trgovin predpiše župan. Delavci lahko delajo 44 ur tedensko, prekoračitve županove odredbe se strogo kaznujejo, za tretjo gg kršitev pa se prodajalna zapre. gg Sindikat delavcev trgovine Sindikat delavcev gostinstva in turizma Sodelovanje z regionalnim sindikatom FJK Prejšnji petek smo se predstavniki sindikata delavcev trgovine ter 290 -r PRIMERJAVA DOSEGANJA IZPLAČANIH PLAČ V LETU 1993 NA X PLAČO V LETU TER PREDLOGU IZHODIŠČNIH PLAČ PO KOLEKTIVNI POGODBI TRGOVSKE DEJAVNOJ PLAČ I GLEOANNO NA DOSEGANJE IZPLAČILA POVPREČNE E V FEBRUARJU 1995 V R SLOVENIJI PRIMERJAVA - GIBANJE DEJANSKO IZPLAČANIH PLAČ V LETU 1993 TER PREDLAGANIH IZHODIŠČNIH PLAČ H KOLEKTIVNI POGODBI DEJAVNOSI TRGOVINE SLOVENIJE ZA LETO 1995 200 150 100 Razmerje izplač. plač v letu 1993 do X plače v gosp. 140 -- 120 -- Razmerje izh. plač po , .pred. kol.pog.trg.dej. do TTplače v R Sl. za II. 19E 20 Izplačane bruto plače v 1.1993 (brez minulega dela) Predlog izhodiščnih plač kol. pog. dejavnosti trgovine za leto 1995 VII 7 • Statistične informacije št. 85 - zapisnik pogaj. skupine sind. delavcev trgovine Slovenije i i Si i S Sindikat delavcev Minister Umek pa še nič! POZOR, ODPRTI TELEFON! 313-942 Potrebujete kakšen nasvet, ki ni le delovnopravne narave, ampak se tiče tudi temeljnih lastninskih razmerij in civilnega prava nasploh? Pomislili smo tudi na vas! Odslej boste lahko vsak četrtek od 16. do 17.30 ure na našo telefonsko številko 313-942 priklicali odvetnika Janeza Keka iz Ljubljane In mu povedali, kaj vas teži. Odgovore bomo objavljali tudi v DE. Ne pozabite torej na številko (061) 313-942 vsak četrtek med 16. in 17.30 uro! Vprašanje: Pred dvema mesecema sem oddala stanovanje v najem. Z uporabnikom sem sklenila najemno pogodbo, ki pa je nisem registrirala na sodišču. Z najem-nikom se z nekaterimi stvarmi ne strinjava, zato me zanima, kako je z razvezo najemne pogodbe po stanovanjskem zakonu. Zanima me tudi, ali je pogodba veljavna, ker ni registrirana na sodišču. Odgovor: Pogodba je veljavna kljub temu, da ni registrirana na sodišču, če je seveda veljavna po zakonu o obligacijskih razmerjih in če vsebuje vse bistvene sestavine, ki jih predpisuje stanovanjski zakon. Opozoriti pa vas moram, da ste bili pogodbo dolžni predložiti občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za stanovanjske zadeve, in sicer v občini, kjer je vaše stanovanje. Zato je smi- selno, da zadevo uredite pri pristojnem organu. Dalje je pomembno, da ste zavezanec za plačilo davka od dohodkov iz premoženja. Ta davek morajo plačevati fizične osebe s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki pridobivajo dohodek iz premoženja, ki ga lastnik pridobi z oddajo stanovanjskih prostorov v najem. Osnova za davek pa je celoletna najemnina, zmanjšana za stroške vzdrževanja in amortizacijo. Iz vsebine vašega vprašanja sem razbral, da vas zanima predvsem, kako je z odpovedjo najemne pogodbe najemniku. Stanovanjski zakon določa, da najemodajalec lahko odpove najemno pogodbo, če najemnik ali osebe, ki z njim stanujejo, uporabljajo stanovanje v nasprotju z zakonom ali najemno pogodbo, če najemnik ali osebe, ki z njim stanujejo, z načinom uporabe stanovanja povzročajo večjo škodo na stanovanju ali skupnih delih stanovanjskega objekta, če najemnik ne plača najemnine dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih 12 mesecih, če najemnik oz. osebe, ki z njim stanujejo, z načinom uporabe stanovanja pogosto ali huje motijo druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja, če najemnik izvršuje v stanovanju spremembe brez soglasja najemodajalca, če stanovanje brez soglasja najemodajalca poleg najemnika uporablja oseba, ki ni navedena v pogodbi, če se v najem oddano stanovanje oddaja v podnajem brez soglasja najemodajalca in če se v stanovanju opravlja nedovoljena dejavnost. Stanovanjsko pogodbo pa boste morali odpovedati sodno. Vprašanje: Pred dvema mesecema mi je umrla mama. Dosedaj od sodišča nisem prejel še nikakršnega poziva za zapuščinsko obravnavo, zato me zanima, kakšen je postopek z zapuščino. Odgovor: Sodišče v zapuščinskem postopku ugotovi, kdo so dediči, katero premoženje je zapustil pokojnik in kako se razdeli zapuščina oz. pravice med dediče oz. osebam, ki jih je pokojnik določil v oporoki. Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti, in sicer brž ko sodišče izve, da je kdo umrl. To pomeni, da uvedbe zapuščinskega postopka sodišču ne predlagate vi z vlogo, ampak ga sodišče uvede takoj, ko od matičarja, ki je pristojen za vpis smrti v mrliško matično knjigo, prejme smrtovnico. Ker se smrtovnica sestavi na podlagi podatkov, ki jih dajo pokojnikovi sorodniki ali osebe, s katerimi je pokojnik živel, bi bilo smiselno, da se oglasite pri matičarju v kraju, kjer je imel pokojffik stalno bivališče, in ga vprašate, kako je s sestavo smrtovnice. Opozoriti pa vas moram, da so vsi našteti organi zelo obremenjeni z delom, tako da postopki trajajo malo dlje, kot bi si vsi želeli. Vprašanje: Zvedel sem, da mi je pred kratkim umrl oče, s katerim pa kot nezakonski sin nisem imel stikov že dalj časa. Zanima me, ali mi pripada delež njegovega premoženja. Odgovor: Kot sin ste po pokojnem očetu vsekakor dedič. Vaš delež pa je odvisen od tega, ali je bila napravljena oporoka, in če je bila, ali vam je bilo v oporoki kaj namenjeno. V primeru, da bi bili pri oporoki prikrajšani pri nujnem deležu, imate vsekakor pravico uveljavljati nujni delež, ki znaša polovico tistega, kar bi vam šlo v primeru, da bi dedovali po zakonu (ni bila napravljena oporoka). Vsekakor velja poudariti, da ste kot dedič prvega dednega reda popolnoma izenačeni z drugimi morebitnimi zakonskimi otroki in zapustnikovo ženo. Nujno pa je, da se pozanimate, ali je že bila zapuščinska obravnava po pokojnem očetu. V primeru, da je že bil izdan pravnomočni sklep o dedovanju, boste morali svojo pravico do zapuščine kot dedič uveljavljati v pravdi. Dogovorili smo se, da se bomo zaradi obojestranskih interesov v krat- gg kem srečali v Sloveniji. gg Lado Rožič, podpredsednik SDT gx :SS prometa in zvez gg: x*x Kljub večkratnim opozorilom našega pristojnega ministra, naj v ok- gjgj viru svojih pristojnosti stori vse za zajezitev nezakonitega zaposlovanja g:;:; v dejavnosti cestnega potniškega in tovornega prometa, ni bilo doslej nič storjeno. gg Poleg dejstva, da se s tem pojavom slabi konkurenčna sposobnost gg sedaj še družbenega sektorja, nas najbolj skrbi, da bi prišlo do revizije gg delovne dobe za poklicne voznike. gg Pojav, ki smo mu priča, da se na sivo zaposlujejo vozniki, ki so se gg upokojili v skladu z zakonom o priznanju povečane delovne dobe gg voznikov, ali celo tisti, ki so se invalidsko upokojili, resno ogroža to gg pravico vsem voznikom. Siji; To je tudi razlog, da smo se v Sindikatu delavcev prometa in zvez gg odločili na ta problem opozoriti Republiški inšpektorat za delo in gg Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije. gg Hilda Žežko, sekretarka gg gjgj Sindikat poklicnih gasilcev SS Največ točk Korošcem Na 13. delovno-športnem tekmovanju poklicnih gasilcev Slovenije gg: v Sežani je bilo rekordno število tekmovalcev - več kot 250 iz kar 16 gg: •g poklicnih teritorialnih enot. Letos so prvič tekmovali tudi poklicni gg: ,g gasilci »najmlajšega« Gasilskega zavoda Trbovlje. gg: gj; Najpomembnejša gasilska disciplina je bilo letos gašenje in reševanje gg: ■g ponesrečenca iz zaprtega prostora. Točkovala se je hitrost priprave gg: •g gašenja, pravilnost uporabe maske za dihanje na ponesrečencu in na- gg: gj: tančnost pri uporabi opreme in usmerjanja vodnega curka. V nalogi je gg: g:- sodelovalo pet tekmovalcev. Tudi letos so največ pozitivnih točk prejeli gg: Si gasilci iz Raven na Koroškem, za njimi pa so bili najboljši Ljubljančani gg: in Novogoričani. gg: V namiznem tenisu so osvojili pokal gasilci iz Krškega, po razburlji- gg: vem finalu pa so imeli več uspeha od Koprčanov nogometaši iz Nafte gg: Lendava. gg: Organizatorji letošnjega srečanja poklicnih gasilcev iz Zavoda za gg: gasilno in reševalno službo Sežana so se resnično potrudili in pripravili gg: pester program. Miloš Mikolič, sekretar gg I pSSSSSSSSSSSSSiggSSSSiSSSŠSSSSSSSggSSgSSSSSSSigg i 1 Si: 1 NOVA BROŠURA PLAČE ’95 Vsebina: 1 i _ - - SOCIALNI SPORAZUM ZA LETO 1995 - TARIFNA PRILOGA K SPLOŠNI KOLEKTIVNI POGODBI ZA GOSPODARSTVO ZA LETO 1995 - DOGOVOR O POLITIKI PLAČ IN DRUGIH PREJEMKOV ZAPOSLENIH V GOSPODARSTVU KOMENTATORJI TARIFNE PRILOGE, SOCIALNEGA SPORAZUMA IN DOGOVORA O POLITIKI PLAČ NAPOTILA SINDIKALNIM ZAUPNIKOM ss >.w. E SS M m m m m i ■ m m m i PRIROČNIK LAHKO PO CENI 945 SIT (VKLJUČNO Z DAVKOM) N ARO- E i I 1 I ČITE NA NASLOV ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA TELEFONI: 321-255, 1310-033, 1335-255. NAROČILNICA .............. Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, nepreklicno naročamo ---------izvod(ov) Plače '95 M Naslov:. Ulica, poštna št., kraj:. Ime in priimek podpisnika:. Naročeno, dne:. račun bomo plačali v zakonitem roku kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju podpis naročnika E ss E E i !SS i m i E POČASNO URESNIČEVANJE SOCIALNEGA SPORAZUMA Štiri leta je trajalo, da je ta država dobila socialni sporazum, manj kot tri mesece pa, da so se oglasili prvi nezadovoljni z njegovim uresničevanjem. To so direktorji, povezani v dveh združenjih: v Gospodarski zbornici Slovenije in v Združenju delodajalcev. Kamen, ki je sprožil plaz nezadovoljstva, je bilo počasno reagiranje vlade na težave slovenskih velikih neto izvoznikov. Zbornica je reagirala zlasti na težave izvoznikov, Združenje delodajalcev pa tudi na druge neizpolnjene dogovore ob sklenitvi socialnega sporazuma. Miran Goslar, predsednik Združenja delodajalcev, je na nedavni skupščini združenja nanizal kar osem točk, v katerih se sporazum še ne uresničuje, in poudaril, da jim združenje daje težo preizkusnega kamna za nadaljnjo usodo socialnega partnerstva. Predsednik GZ Dagmar Šuster pa je bil nekaj pred tem manj diplomatski. Naravnost je povedal, da bo GZ razmislila o umiku svojega podpisa s socialnega pakta, če vlada ne bo takoj poskrbela za izvoznike. Ali bo socialni sporazum padel, še predno bo povsem zaživel? Tega ne verjamemo. Vlada je medtem tudi že sama spoznala, da so pretežni neto izvozniki in izvozniki, kjer prevladuje delovno intenzivni proizvodni proces, v zares slabi koži zaradi vzrokov, na katere komajda lahko vplivajo ali pa sploh ne. Pri tem pa so ta podjetja tako pomembna za slovenski izvoz, da jim je treba pomagati prebroditi sedanje težave, ki se v letošnjem letu še povečujejo. Minister za gospodarske dejavnosti dr. Maks Tajnikar nam je povedal, da je lani izvažalo okoli 6000 podjetij ali dobra petina vseh, 568 med njimi pa je ustvarilo osem de- setin lanskega izvoza. Izvozniki so v povprečju tretjino prihodka dosegli z izvozom. Toda medtem, ko so lani dosegali le malo slabše poslovne rezultate kot tisti, ki so živeli od domačega trga, je letos slika že opazno različna, zlasti pri delovno intenzivnih podjetjih, tistih, ki prodajajo v glavnem za dolarje in lire, ter pri tistih, ki imajo visok neto izvoz. Predvsem tem skuša vlada pomagati z znanimi ukrepi, ki so zdaj v postopku sprejemanja v parlamentu. Parlamentarni odbor za gospodarstvo je že dal zeleno luč za hitri postopek pri sprejemanju dveh zakonov, ti- stega o kapitalski okrepitvi Slovenske izvozne družbe in tistega o subvencioniranju davkov in prispevkov za socialno varstvo. Parlamentarni odbor za finance pa je tudi že potrdil koalicijski dogovor o proračunu, v znesku le slabih 511 milijard tolarjev, in zavrnil praktično vseh 300 amandmajev na razdelitev proračunskega denarja. Obveljale naj bi le vladine zamisli, kako iz proračuna nabrati s prerazporejanjem potreb (njihovim zmanjševanjem) dovolj sredstev za financiranje pomoči izvoznikom. Vlada se je torej zganila in ukrepala pri najbolj kritičnih zadevah. Za združenje delodajalcev pa ostaja slej ko prej odprta še vrsta neuresničenih dogovorov iz socialnega sporazuma. Eden najbolj spornih za predstavnike delodajalcev je neuresničeni dogovor o enakem usklajevanju pokojnin in plač. Združenje očita vladi, da je odstopila od predloga, da se to vprašanje reši v zakonu o izvajanju odgovora o politiki plač in drugih prejemkov socialnega sporazuma. Premier Drnovšek da je popustil pred politično močjo pol milijona upokojencev (ki so tudi volilci) in pustil pri življenju 159. in 160. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, čeprav sta, kot meni Miran Goslar, absolutno preživela, ker sta prilagojena dinamiki visoke inflacije. Tak sistem ogroža tudi samo pokojninsko zavarovanje in upokojence, saj so primanjkljaji vse večji. Goslar tudi ne razume, da je najnižja plača v neto znesku za aktivno zaposlenega za več kakor 7000 tolarjev nižja od najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo v neto znesku. Združenje delodajalcev vztraja, da se izpolni 3. točka dogovora o politiki plač, se pravi, naj se ukine vsaj poračun za nazaj. Kljub vsemu bodo pokojnine še vedno na boljšem kot plače, saj se bodo gibale skladno Miran Goslar: Še zdaleč nismo zadovoljni z uresničevanjem socialnega sporazuma. Problemu proračuna, usklajevanju pokojnin, učinkovitemu reševanju položaja izvoznikov in navedenim davčno finančnim ukrepom dajemo tolikšno težo, da jih ocenujemo kot preizkusne kamne za nadaljnjo usodo in uveljavljanje socialnega partnerstva v Sloveniji. z inflacijo, medtem ko bodo plače podvržene riziku poslovanja in likvidnosti podjetij. Združenje delodajalcev tudi meni, da je separat socialnega sporazuma o zaposlovanju v zamudi, res pa je, da so ga vladne službe medtem pripra- vile za debato na ekonomsko-socialnem svetu. Prav tako še ni nič storjenega na področju finančnih in davčnih vprašanj. Združenje sodi, da še ni bistveno podprto vlaganje sredstev v vse vrste dolgoročnih vrednostnih papirjev, s čimer bi prihranke prebivalstva usmerjali v produktivne naložbe. Združenje terja tudi znižanje obremenitev na bruto plače. Ta zahteva sicer ni izrecno zapisana v socialnem sporazumu, vendar je znano, da obdavčenje proizvodnih faktorjev ni enakomerno, kot je v navadi v razvitih državah. Delo je pri nas po mnenju združenja delodajalcev vsaj za 20 odstotkov preveč obdavčeno in to ne spodbuja zaposlovanja in rasti proizvodnje. Davčna služba naj končno začne iskati vire za polnjenje proračuna z boljšim nadzorom davčnih zavezancev in učinkovitejšo izterjavo davkov, država pa naj obdavči premoženje. Pa tudi nadaljnjega zvišanja cen naftnih derivatov se ne bi smeli bati in izogibati. Naslednja zamera delodajalcev vladi je, da ta še vedno odlaša z enotnim predpisom za službena potovanja in regrese, pri čemer so trenutno uprava, poslanci, sodstvo in drugi v ugodnejšem položaju kot gospodarstvo. Boris Rugelj DOLAR MEGLI RESNICO 0 IZVOZU Delamaris: POCENITI PREDELAVO RIB Prvega junija je prevzel krmilo Delamarisa diplomirani ekonomist Vojko Maver. Doma je iz Izole, zato razmeroma veliko ve o vsem, kar je povezano z morjem, ribolovom in predelavo rib. In ker je prevzel tako zahtevno delo ta-korekoč pred domačim pragom in v okolju svojih najbližjih, mu gre verjeti, da bo visoko zavihal rokave in storil vse, da bo Delamaris znova postavil na noge. To pa ne bo kar tako, saj je kolektiv zabredel v precejšnje izgube. Te so splet številnih okoliščin, od tega, da smo Slovenci ostali brez morja, pa do neustrezne organizacije dela pod tovarniško streho. Kakovost ni vprašljiva, sporna oziroma previsoka je cena proizvodnje in končnih izdelkov. In v tem grmu tiči zajec, poudarja direktor Vojko Maver. Cene bo potrebno oklestiti. In to v čim krajšem času. Če kolektiv tej nalogi ne bo kos, mu verjetno ne bo pomoči. Veseli ribiškega sporazuma Ko smo se v Izoli pogovarjali z direktorjem Mavrom, ki je bil na svojem novem delovnem mestu šele osmi dan, se kajpak nismo mogli izogniti povsem svežemu ribiškemu sporazumu s Hrvaško. Medtem ko so nekateri mediji pisali, da gre pri tem dogovoru za »blažev žegen«, češ da Slovenci dragih hrvaških sardel ne potrebujemo, je bil naš sogovornik drugačnega mnenja. »V Delamarisu smo hvaležni za ribiški sporazum. Ko bo potrebno zapluti v hrvaške vode in tam vreči mreže, bomo še kako veseli, da je vprašanje urejeno in da pri delu ne bo nikakršnih zapletov ...« - Mar ni bilo v minulem letu dovolj plave ribe v slovenskem morju? smo pobarali direktorja Vojka Mavra. »To je bilo lani. Kako bo letos in kako bo v prihodnje, pa ne vemo. Včasih se sardele zadržujejo v vodah ob slovenski obali, lahko pa odplavajo drugam. In ko v naših vodah ne bo kaj loviti, bo treba pač zapluti preko državne meje. Zato podpiramo sporazum in ga pozdravljamo. Ne moremo in ne smemo se zanašati na kdo ve kako velike zaloge rib v našem majhnem morju. Zato dogovor s sosednjo Hrvaško še zdaleč ni tako obrobnega pomena, kot si predstavljajo nekateri.« Naj povemo, da je omenjeni sporazum sklenjen za leto dni, vendar določila omogočajo njegovo samodejno podaljševanje, če ga nobena od obeh podpisnic ne bo preklicala. Tako lahko slovenski ribiči odslej dalje nemoteno lovijo v hrvaškem morju sardele, inčune, papaline, šnure, skuše in plavice, belih rib pa, žal, ne. Kajpak ribolov v tujih vodah ne bo zastonj. Slovenska vlada bo za kilogram sardel, inčunov in papa-lin plačala 0,15, za kilogram skuš, šnurov in plavic pa 0,30 marke. Po lovu bodo morale slovenske ribiške ladje zapluti v eno izmed štirih določenih pristanišč - Umag, Poreč, Rovinj ali Pulo - kjer bodo predstavniki hrvaške oblasti pregledali ulov. O količini, vrsti in kraju ulovljenih rib bo Slovenija poročala Hrvaški vsake tri mesece in ji v petnajstih dneh tudi porav- Lani je bilo dovolj sardel v slovenskem morju. Kako bo letos, pa nihče ne ve. Zato so v Delamarisu veseli ribiškega sporazuma. Statistika s podatki o poslovnih gibanjih razumljivo kasni; nedavno je objavila podatke o zunanjetrgovinskih dosežkih slovenskega gospodarstva za mesec april. Iz njih pa je razvidno, da je tega meseca nastal rekorden deficit v blagovni menjavi s tujino po letu 1992. Slovensko gospodarstvo je aprila letos izvozilo za 627 milijonov dolarjev izdelkov, uvozilo pa jih je za 736 milijonov. Vzrok za majhen izvoz, tako kot za majhen obseg proizvodnje v aprilu je manjše število delovnih dni; delali smo kar pet dni manj kakor marca. Toda hkrati je pet dni manjkalo tudi za uvoz in zato so doseženi rezultati neke vrste prelomnica v dosedaj ugodnih gibanjih blagovne menjave s tujino. Ali se že kažejo posledice neugodnega tečaja tolarja v primerjavi z rastjo domačih cen, na kar že dolgo opozarjajo zlasti neto izvozniki? V prvih štirih letošnjih mesecih je bil izvoz, preračunan v dolarje, za 32,2 odstotka večji od izvoza v enakem lanskem obdobju, uvoz pa za 38,4 odstotka. Največji izvozniki pri nas so tačas izdelovalci električnih strojev in aparatov (s skoraj 15-odstotnim deležem), izdelovalci prometnih sredstev (z 12,4-odstotnim deležem), tekstilci (z 8,4-odstotnim deležem), pa predelovalci kemičnih izdelkov, predelovalci kovin in tako naprej. Najbolj pa so letos izvoz povečali v primerjavi z enakim lanskim obdobjem in ob preračunavanju v dolarske zneske izdelovalci baznih kemičnih izdelkov (za skoraj 80 odstotkov), črna metalurgija (za skoraj 88 odstotkov), proizvajalci in predelovalci papirja (za 64 odstotkov) itd. Najslabše izvozne panoge so bile živilska, ki je izvozila za dobre tri odstotke manj kakor lani, ter tek- stilna, čevljarska industrija in galanterijska proizvodnja, ki so izvozile za 6 oziroma zadnji dve za 16 odstotkov več, kakor lani. Pri naštevanju zunanjetrgovinskih rezultatov pa velja vedno poudariti, da je treba pri njihovem ocenjevanju vedno upoštevati, da so vsi rezultati preračunani v dolarje. Taka primerjava pa ni najboljša: zaradi padca dolarja in rasti vrednosti tolarja so dolarski indeksi višji od tolarskih. Zato bi bila tokrat slika zunanjetrgovinskih gibanj realnejša, če bi jo statistika izrazila v tolarjih. Seveda je pri tem treba upoštevati, da večina držav svoje statistične podatke objavlja zaradi primerjave s tujino tudi v dolarjih in ne le v nacionalni valuti. Vpliv medva-lutnih sprememb za razne gospodarske dejavnosti je lahko zelo različen, odvisno od tega, na katero valutno področje določena pa- noga ali podjetje izvaža. Letos je na primer 52 odstotkov transakcij potekalo v nemških markah, 12,4 odstotka v ameriških dolarjih, 12 odstotkov v francoskih frankih, 8,5 odstotka v lirah in 7,6 odstotka v šilingih. Toda izdelovalci prometnih sredstev so dobre tri četrtine transakcij imeli v francoskih frankih, tekstilci 83 odstotkov v nemških markah, predelovalci kemičnih izdelkov 41,5 odstotka v ameriških dolarjih, proizvajalci preje in tkanin 31 odstotkov v šilingih. Zaradi sedanjih medvalutnih razmerij, na primer med dolarjem in marko, so rezultati tekstilcev, prikazani v dolarjih, kajpak napihnjeni za kakih 14. odstotkov, rezultati izdelovalcev prometnih sredstev pa za kakih 18 odstotkov. Bolj realno pa so prikazani izvozni rezultati tistih panog, kjer sta prevladujoči valuti dolar ali lira. B. R. nala stroške. Torej nikakor ne drži, da je ribiški sporazum s sosednjo državo za slovenske ribiče in našo ribjo predelovalno industrijo zgolj lepotnega pomena. Glavni problem je v Izoli, ne na morju Najtrši oreh, ki v prihodnjih tednih in mesecih čaka direktorja Mavra in ves Delamarisov kolektiv, pa je proizvodnja oziroma predelava rib. To morajo poceniti. Tako ali drugače. Kako pa je moč poceniti proizvodnjo, v glavnem vemo. Vsekakor ne bo lahko. »Ja, naš glavni problem ni na morju, temveč tu in med nami, v Izoli. Cene, ki nam jih priznava trg, ne pokrivajo naših izdatkov. Predragi smo, zato smo tudi izgubili precej kupcev. Saj še izvažamo, toda če bomo hoteli preživeti, bomo morali poiskati nove trge. Vendar tudi novi trgi nam ne bodo pomagali na zeleno vejo, če ne bomo pocenili proizvodnje. To pa z drugimi besedami pomeni, da nas je preveč oziroma da moramo z manjšim številom zaposlenih enako dobro delati. Ne gre za kakršnokoli iskanje zapletenih formul. Ravnati se pač moramo po razvitem svetu, po naši konkurenci. In ker predstavljajo največji strošek ljudje, se bomo morali sprijazniti s tem, da nas bo v prihodnje v Delamarisu nekoliko manj. Brez tega ne bo šlo. Moramo vštric z najbolj razvitimi, če nočemo potoniti. Morda bomo potrebovali za uresničitev svojih načrtov majhno pomoč, kaj dosti pa gotovo ne,« nam je povedal novi generalni direktor Delamarisa Vojko Maver. Andrej Ulaga Po več stoletjih ponovno PROTESTANTSKI KATEKIZEM na Slovenskem. Knjiga s 500 stranmi kot - dialog med posameznikom in religijo med teologijo in humanistično znanostjo med cerkvijo in družbo Dodatek v PROTESTANTSKEM KATEKIZMU prinaša: - vse predgovore slovenskih protestantskih piscev v njihovih delih v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku (Trubar, Dalmatin in prekmurski protestantski pisci) - literarnozgodovinski esej - fotografije vseh slovenskih evangeličanskih cerkva s temeljnimi zgodovinopisnimi podatki Založnika sta ČZP Enotnost in Evangeličanska cerkev v Sloveniji. Maloprodajna cena PROTESTANTSKEGA KATEKIZMA bo 10.000 SIT. V prednaročilu vam nudimo 20-odstotni popust in plačilo v enem ali v dveh obrokih. Prvi obrok v prednaročilu znaša 5.000 SIT. Knjigo lahko naročite in plačate prvi obrok pri ČZP Enotnost, Dalmatinova4, Ljubljana. Drugi obrok v znesku 3.000 SIT boste plačali ob prevzemu PROTESTANTSKEGA KATEKIZMA .ali pa po prevzemu knjige na pošti. Zaradi omejene naklade vas pozivamo, da knjigo nemudoma naročite! KNJIGA, KI JE VEČ KOT KATEKIZEM! Naročilnica za Protestantski katekizem Pri ČZP Enotnost naročamo---------------izvodov Protestantskega katekizma Knjigo pošljite na naslov:___________________________________________________ Ulica, poštna številka in kraj:______________________________________________________________________________ Ime in priimek podpisnika:________________________________________ 1. Račun bom(o) plačal(i) v enkratnem znesku - po povzetju (v predplačilu do 15. julija 1995 je cena 8.000 SIT) 2. Račun bomo plačali v dveh obrokih ( L obrok 5.000SIT, po prevzemu pa še 3.000SIT) 3. EMŠO za individualne naročnike ___________________________________________________________________________ Datum naročila------------------------------------ Podpis naročnika__________________________________________ Stroški dobave in 5-odstotni davek so vključeni v ceno Sun Consulting svetuje CERTIFIKAT VLOŽITE S POOBLASTILOM Če ne bo kakšnega podaljšanja, se bo rok za vložitev certifikatov iztekel s koncem letošnjega leta. Menda je državljanov, ki čakajo na »pravo« priložnost, in zato svojega certifikata še niso zaupali nobenemu podjetju ali investicijski družbi, še približno 30 odstotkov. Kot vemo, velja pravilo, da dobi vlagatelj del certifikata nazaj na certifikatni račun, če ga vloži v podjetje, ki je v javni prodaji zbralo toliko certifikatov, da njihova vsota za več kot 30 odstotkov presega prvotno razpisani kapital. Takrat dobijo novopečeni delničarji manj delnic, ki jih plačajo dražje, kot so pričakovali ob izpolnitvi lastninske nakaznice, To ni pravično do imetnikov certifikatov, menijo v ljubljanskem podjetju Sun Consulting, ki se od lanskega septembra ukvarja predvsem s trženjem, odnosi z javnostmi in svetovanjem na podobnih področjih, do nedavnega pa smo ga poznali tudi kot organizatorja promocijske kampanje Kmečke družbe. »V sedmih mesecih našega dela smo spoznali, da je večina lastnikov certifikatov dokaj nepoučena in zato tudi nezaščitena pred morebitnimi zlorabami. Čeprav je Agencija za privatizacijo že opravila ogromno delo, javnost še nima dovolj informacij, še posebej kar zadeva pravice malega investitorja,« je pred časom na tiskovni konferenci povedal Tim Stroh. Pravice investitorjev pa so še dodatno ogrožene s približevanjem konca certifikatske privatizacije, saj tisti, ki bodo do zadnjega čakali na dobra podjetja, tvegajo, da bodo delnice preplačali, morebitnega vrnjenega zneska pa ne bodo mogli vložiti nikamor drugam. Zato Sun Consulting predstavlja zanimivo idejo: vlagatelji certifikatov naj bi po- djetje, kamor želijo investirati, pooblastili, da v primeru, če se bo v javni prodaji nabralo preveč certifikatov, njihov vložek zmanjšajo do meje razpisanega kapitala, razliko pa v njihovem imenu vložijo v eno od investicijskih družb. To bi pomenilo, da bi delnice podjetja plačali po ceni, ki je enaka razpisani, znesek, ki bi zaradi morebitnega zastoja v postopku vračanja na certifikatski račun lahko propadel, pa bo naložen v skladu. Pravzaprav bi to bilo razširjeno pooblastilo za vpis certifikata, kakršnega se je v kampanji za pridobivanje vlagateljev po-služila večina podjetij in skladov. Da bo ideja zaživela, je nujno, da jo sprejmejo predvsem podjetja. Ta bi morala biti za vpeljavo predlaganih pooblastil še posebej zainteresirana, saj bi jim omogočila zbiranje certifikatov še pred dokončnim dovoljenjem za javno prodajo, prav tako pa bi preprečila, da bi bila cena del- nic umetno napihnjena. Vlagatelju pa bi pooblastilo omogočilo pravočasno razpolaga- nje s presežkom sredstev. V Sun Consultingu menijo, da Agencija nima razloga za nasprotovanje tej novosti, saj je odločitev v rokah investitorja in podjetju ni mogoče očitati, da si s sumljivimi sredstvi prizadeva za čim manjšo začetno vrednost svojih delnic. Kot pravijo, je zanimanje za idejo med vprašanimi podjetji veliko, razrešiti pa bi morali še problem komuniciranja med obema pooblaščencema - podjetjem in skladom, ki ju izbere investitor. Sun Consulting, katerega predstavniki zatrjujejo, da državljanom - investitorjem svetujejo brezplačno, ker pri nas pogrešajo koga, ki bi to počel, je pripravil nekaj nasvetov tudi za tiste, ki so že postali delničarji podjetij in skladov. Tako priporočajo, naj se delničarji organizirajo v klube, saj samo povezovanje zagotavlja, da bodo uspešno uveljavljali svoje pravice. Delničarjem skladov svetujejo, naj pritisnejo na družbe za upravljanje, da bodo zmanjšale provizije. Dokler se namreč ne izkaže, kako uspešno upravljajo sklade, po mnenju Sun Consultinga niso upravičene do najvišje zakonsko dopustne nagrade, Še en nasvet: delničarji podjetij naj zahtevajo takojšnjo kotaeijo delnic na borzi. D. V. GOLJUFI IN TELEFONSKO TRŽENJE Lani je predsednik Clinton podpisal zakon, po katerem fizične osebe lahko vložijo tožbo pri zveznem sodišču, če so bile zaradi prevare pri telefonskem trženju oškodovane za več kot 50.000 dolarjev. Do sprejetja tega zakona so se lahko pritožile samo na sodišče svoje zvezne države. Goljufi preprosto izberejo za svoje žrtve starejše ljudi, da jim po telefonu prodajajo manjvredno in pravzaprav nepotrebno blago, katerega izvirna cena je prena-pihnjena. Domnevajo, da so Američani na tak način na leto ogoljufali za 10 do 40 milijard dolarjev. Letna telefonska prodaja blaga in storitev pa se giblje okrog 280 milijard dolarjev. Ti telefonski go- ljufi so prebrisani. Kakor hitro se začnejo težave z nezadovoljnimi kupci, izključijo telefone in se preselijo iz mesta in tudi zvezne države. Po novem zveznem zakonu pa jih bodo lahko preganjali po vseh Združenih državah Amerike. V JUNIJU 1995 nudi sindikatom, društvom, družbenim organizacijam, krajevnim skupnostim, dobrodelnim organizacijam, obrtnikom, majhnim pravnim osebam in fizičnim osebam nove pogoje varčevanja: Nove obrestne mere na revalorizirano osnovo Revalorizacijska stopnja za mesec JUNIJ 1995 znaša 0,30% mesečno. OBRESTNE MERE ZA VARČEVANJE BANČNIH VLOG: Pravne osebe: Mesečne Letne OBRESTNE MER* ZA POSOJILA ČLANOM SINDIKATOV: : 'T^.l^il?.t!!£:ii!n,yi7r*,>: j* X j ji Kratkoročna posojila lahko dobijo člani sindikatov, ki varčujejo sredstva v Hranilnici, dolgoročna posojila pa lahko dobijo delavci, člani lastnikov kapitala Hranilnice in tudi varčevalci hranilnice z dolgoročno vezavo depozita. Največji znesek dolgoročnega posojila lahko znaša 400.000 SIT. S tem je dana možnost, da se odobri posojilo večjemu številu članov sindikata. VARČUJTE SVOJA SREDSTVA V VAŠI DELAVSKI HRANILNICI. USTVARITE MOŽNOST, DA BODO ČLANI VAŠEGA SINDIKATA LAHKO DELEŽNI STORITEV DELAVSKE HRANILNICE. Naše geslo je: KAKOVOST SO LJUDJE! Naš žiroračun je 50101-625-7316 Dodatna pojasnila lahko dobite na sedežu Hranilnice tel. (061) 312-098, 316-881. Made in Slovenia Vem Vsak slovenski demokrat Vem za meneterje, ki Imajo po rabi avto na šest vrat več tisoč mark plače. In neprebojna črna stekla, Ne, nisem zapisal, da toliko da ga resnica ne bo pekla. zaslutl/o. Pavle Lutan Evgen Jurič Borza sindikalnega turizma BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 24 ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti. Pišite nam ali telefonirajte na (061) 131 0033, int. 384, 385,061 326982 ali 322975; naš telefaks je 061 326982 ali 317298, žiro račun 50101-601-92077 - Atris. Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO 1. ZDRAVILIŠČE ROGAŠKA - polni penzion v dvoposteljni sobi 4.500 tolarjev v hotelu Boč. Poseben cenik za zdravniške storitve: program hujšanja, antistres program, gastro program, program za diabetike. CENE V AGENCIJI. 2. ROGAŠKA SLATINA - privatni penzion, čajna kuhinja, tri sobe in apartma, lasten bazen, parkovna ureditev vrta. Cena 16 DEM na osebo, turistična taksa ni vključena. Otroci do 12. leta imajo 40% popusta. 3. ATOMSKE TOPLICE - veliki bivalni kontejner - dve spalnici, kuhinja, kopalnica, zunanja jedilnica, terasa. Termini vsak petek po 30. 6. Cena dnevnega najema 47DEM. 4. VRSNO - gostišče GREGORČIČ - dvoposteljne sobe, sedemdnevni paketi, cena polpenziona 3300 tolarjev, polnega penziona pa 3600. 5. VELIKE BLOKE - POČITNIŠKI DOM S 105 LEŽIŠČI, štiriposteljne sobe. Prosti termini v juliju in avgustu. Cena polnega penziona je 25 DEM. Popusti za skupine. 6. SLIVNIŠKO POHORJE - počitniška hišica s tremi spalnicami - do 6 oseb. Cena dnevnega najema 45 DEM. Pokličite po tel. 062 227771, int. 251. 7. KRANJSKA GORA - dvosobno stanovanje, možni termini v vsej poletni sezoni. Cena najema 55DEM. 8. SAVUDRIJA - ZAMBRATIJA - apartmajske hišice: dve spalnici, wc, tuš. Polpenzion ali penzion. Cene v pred- in posezoni od 33 do 39 DEM na osebo, v sezoni od 10. 7. do 28. 8. pa 45DEM - polpenzion je 5DEM cenejši. 9. OTOK PAG - GAJAC - dvosobni apartmaji s kuhinjsko nišo v dnevnem prostoru, kopalnica, terasa, za 5 oseb. Cena od 24. 6. do 1. 9. je 78 DEM. 10. POREČ - paviljoni BELLEUVE - DVOPOSTELJNE SOBE, POLPENZION OD 25 do 45 DEM, odvisno od sezone. - apartmaji LANTERNA - NAJEM APARTMAJA ZA 4 OSEBE, dve spalnici, kuhinja, kopalnica, od 38 do 112DEM, odvisno od sezone. - NAJEM APARTMAJA ZA 6 OSEB, tri spalnice, kuhinja, kopalnici, terase, od 47 do 148 DEM, odvisno od sezone. - HOTEL LOTOS ISTRA - DVOPOSTELJNE sobe, polpenzion. V ceno za osebo od 42 do 57 DEM, odvisno od sezone, je vključena turistična taksa. - HOTEL NEPTUN - POREČ - DVOPOSTELJNE SOBE, POLPENZION, cena od 45 do 65 DEM na osebo, odvisno od sezone. - APARTMAJI LUNA - POREČ - dnevni najem ZA 3 OSEBE OD 43 DO 104DEM, za 4 osebe pa od 48 do 113DEM. Cene so odvisne od sezone. - HOTEL TAMARIS - polpenzion, bivanje v dvoposteljni sobi, hotel visoke B kategorije, cene do 25. 8. 72 DEM. - OTOK SVETI NIKOLA - polpenzion, bivanje v dvoposteljnih sobah, cena do 25. 8. 80DEM. 11. LUCIJA PRI PORTOROŽU - DVOSOBNO STANOVANJE, opremljeno za 5 oseb, termini od 1. julija do 1. septembra: 7 ali 10 dni. Cena 100DEM na dan. 12. ANKARAN - DVOSOBNO STANOVANJE za 5 oseb, termini do 28. 7. in po 14. 8. Cena 74 DEM na dan. 13. FIESA - tri- ali štiriposteljne sobe s kopalnico, polpenzion 48 DEM, penzion pa 56 DEM na osebo, otroci do 10 leta 30% popust. 14. POČITNIŠKI DOM VELl LOŠINJ - nočitev v dvoposteljni sobi, cena nočitve 1700 tolarjev. 15. MALI LOŠINJ - počitniški dom, eno-, dvo-, ali triposteljne sobe, etažne sanitarije. Cena polpenziona 36 DEM, termini od 30. 6. dalje - vsak petek. 16. CRES - ZAGLAV - dve garsonjeri za štiri osebe od 24. 6. do 9. 7. in od 5. do 30. 8. Cena dnevnega najema 74 DEM. 17. DUGA UVALA - garsonjeri za 4 osebe, prosti termini do 15. 9. Cena dnevnega najema 72DEM. 18. CERVAR - POČITNIŠKO STANOVANJE za štiri osebe, prosti termini do 6. julija. Cena 3700 tolarjev. 19. BARBARIČA - ENOSOBNO STANOVANJE za 4 osebe, termini do 5. 7. in od 24. 8. dalje. Cena 63DEM na dan. 20. NOVIGRAD - TRISOBNO STANOVANJE, možnost bivanja za 5 oseb. Termini do 5. 7. 70DEM. 21. NOVIGRAD - dvo- in triposteljne sobe, najem od 5 dni dalje, skupno 15 ležišč. Cena nočitve 14DEM. 22. NEREZINE - SAMOSTOJNI APARTMAJI za 4 osebe, posamezni termini. Cena 78 DEM - možnost dodatnega ležišča 12 DEM. 23. ROGLA - garsonjera oz. dvosobno stanovanje 55 oz. 65 DEM dnevno. 24. KOPE - garsonjera za 4 osebe, cena 52 DEM dnevno. 25. KRANJSKA GORA - garsonjere za 4 osebe, posamezni termini v vsem času poletnih dopustov. Cena dnevnega najema 65 DEM, stanovanje za 6 oseb 72 DEM. 26. Posamezni termini v apartmajih v Bohinju - Stara Fužina, v Kaninski vasi. POSEBNO UOODNA PONUDBA NA POREŠKI RIVIERI HOTEL TAMARIS: do 22. julija izredne cene, dvo-posteljne sobe - polpenzion. Do 8. julija 48DEM, do 22. julija 58DEM. HOTEL NEPTUN POREČ: polpenzion v dvoposteljnih sobah, BIVAŠ 7 DNI, PLAČAŠ 6, BIVAŠ 14 DNI, PLAČAŠ 12 DNI. CENE: do 2. 7. 55DEM, do 16. 7. 65DEM. HOTELSKA NOČITEV Z ZAJTRKOM V POREČU: do 22. julija 27DEM na osebo. Rezervacije najmanj 9 dni pred odhodom, najkrajše bivanje 3 dni. APARTMAJI ZA DVE OSEBI - PO SISTEMU DVE OSEBI ZA ENO PLAČILO. CENA DNEVNEGA NAJEMA JE 27DEM. POREČ - TENIŠKA ŠOLA: učenje tenisa z vso strokovno tehnično opremo, zdravniškimi in fizioterapevtskimi storitvami, video snemanje iger. POOBLAŠČENE AGENCIJE: Mladi turist, Come 2 us. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO 1. POČITNIŠKE HIŠICE V ČATEŽU, ATOMSKIH TOPLICAH ALI MORAVSKIH TOPLICAH, BANOVCIH, PTUJSKIH TOPLICAH, ROGLI, KRVAVCU, KANINU, BOHINJU ALI KRANJSKI GORI za vsa obdobja. 2. LASTNIKE POČITNIŠKIH DOMOV V SLOVENSKEM PRIMORJU ALI V HRVAŠKI ISTRI, KI BI V 1995 LETU DALI OBJEKTE V NAJEM, VABIMO, NAJ NAM POSREDUJEJO PONUDBE. SINDIKALNI IZLETI SINDIKALNE ORGANIZACIJE ALI KAR TAKO OBLIKOVANE SKUPINE VABIMO, NAJ NAM POSREDUJEJO SVOJE ŽEUE ZA DRUŽABNI ALI STROKOVNI IZLET ALI POTOVANJE DOMA ALI V TUJINO. PLAČILA V 2 OBROKIH. 1. BUDIMPEŠTA - TRIDNEVNI IZLET ZA VIKEND ALI PA KAR TAKO ZA SKUPINE 40 DO 50 OSEB. AVTOBUSNI IZLET V BUDIMPEŠTO, OGLED ZNAMENITOSTI MADŽARSKE PRESTOLNICE, POLDNEVNI OBISK TIPIČNE KMETIJE V MADŽARSKI STEPI Z DRUŽABNIM DELOM IZLETA, TRETJI DAN NA POVRATKU V LJUBUANO ALI V KRAJ, OD KODER JE SKUPINA, KOSILO V ČARDI. CENA 245DEM, PLAČLJIVO V DVEH OBROKIH. 2. ENODNEVNI IZLET PO BELI KRAJINI - preko Muljave in Žužemberka v Belo krajino, obisk metliške kleti, naselja Adlešiči, kosilo na poznani kmetiji pri ŠKALOVIH v Cerovcu. Idealno za 45 oseb. ORGANIZACIJA SEMINARJEV Posebna ponudba ATRISA in Hotela KOMPAS v Bohinju. Organiziramo eno - ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 4.350 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena. Informacija gostom Atrisa PROGRAME V TUJINI OBRAVNAVAMO V SKLADU S SPLOŠNIMI NAVODILI POTOVALNE AGENCIJE, KI JE ORGANIZATOR POTOVANJA, IN JIH GOSTJE PREJMEJO OB PRIJAVI. PRIJAVA JE SPREJETA, KO JE VPLAČANIH 30 ODSTOTKOV CENE ARANŽMAJA. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno. ATRIS je povsod, kjerkoli ste Metod Zalar, direktor borze VETERANI V ISKANJU DEU Po zadnjih podatkih Republiškega zavoda za zaposlovanje je bilo konec letošnjega maja v Sloveniji prijavljenih nekaj več kot 116.000 brezposelnih, kar je za približno 2800 oseb ali za 2,4 odstotka manj kot konec letošnjega aprila. Število prijavljenih ljudi, ki nimajo dela, se manjša že drugo leto zapored, vendar čedalje počasneje. Razen v februarju je bilo namreč v letošnjih mesecih število brezposelnih manjše kot v enakem obdobju lani. Napoved skupnega števila iskalcev zaposlitve v republiki Sloveniji Kljub počasnemu upadanju brezposelnosti se v zadnjem času težave na tem področju vse bolj kopičijo zaradi neugodne poklicne in starostne sestave brezposelnih, ocenjuje Mavrici j a Batič z Republiškega zavoda za zaposlovanje. Med brezposelnimi je skorajda polovica nekvalificiranih ali polkvalificiranih oseb, tretjina je starejših od 40 let, skoraj dve tretjini je dolgotrajno brezposelnih, takšnih, ki neuspešno iščejo delo že leto ali dve ali celo več. Več kot dve tretjini ljudi brez dela nima nobenih pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, saj so se mnogim pravice že iztekle, torej so tudi brez denarnih nadomestil, Lani pa se je še skrajšal čas prejemanja denarne po- se zaposlenost v gospodarstvu še kar naprej znižuje. V Sloveniji je svoj vrh dosegla leta 1988, ko je bilo zaposlenih več kot 950 000 ljudi. Od takrat pa do konca lanskega leta se je število zaposlenih zmanjšalo na 750.000. To v šestih letih pomeni kar 200 tisoč delovnih mest manj. Uradno brezposelnih pa je bilo veliko manj, saj je država v tem času dobršno število presežnih delavcev reševala s predčasnim upokojevanjem in ugodnim dokupovan jem let za osebe, ki sicer ne bi bile upravičene do zgodnje upokojitve. Število upokojencev, ki so se predčasno upokojili, se je povečalo z 11000 v začetku leta 1989, kar je predstavljalo 6,3 odstotka starostnih upokojencev, na 32 000 v začetku leta 1993, kar moči na šest mesecev. Delež upravičencev do nadomestil in denarnih pomoči znaša le 32 odstotkov, medtem ko je pred dvema letoma dosegel kar 45 odstotkov. Povprečna višina denarnega nadomestila je bila v aprilu letos 43 460 tolarjev bruto, kar dve tretjini upravičencev pa je prejemalo nižje nadomestilo od 44 663 tolarjev bruto. Za' 200 000 delovnih mest manj Tudi razmere na področju zaposlovanja niso rožnate, saj je predstavljalo 12,8 odstotka starostnih upokojencev. Kot posledica prezgodnjega upokojevanja se je razmerje zaposlenih delavcev v primerjavi z upokojenci znižalo z 2,6 odstotka v decembru 1989 na 2 odstotka v decembru 1991 in na 1,7 odstotka v decembru 1994. Vlada se je, da bi zmanjševala preveliko rast brezposelnosti, poleg prezgodnjega upokojevanja posluževala tudi subvencioniranja slabih podjetij, da bi ohranila delovna mesta. Z odobravanjem subvencij in odlaganjem ste- čajev, katerih glavni namen je bil ohranitev socialnega miru, si je vlada nadela prerazdeli-tveno vlogo, ki jo je igrala že desetletja, ocenjuje Milan Vodopivec iz svetovne banke. Takšna politika je po mnenju izvedencev dolgoročno izredno škodljiva, saj se je izkazalo, da negativno vpliva na produktivnost dela. Tretjina mest nezasedenih Presežni delavci, ki niso imeli možnosti predčasne upokojitve ali kakšne druge rešitve, so prešli v odprto brezposelnost. Vsako leto so se jim pridružili še mladi po zaključku šolanja, od leta 1988, ko je bilo na zavodu v povprečju prijavljenih okrog 21000 brezposelnih, se je Mesec Zgornja meja Napoved Spodnja meja Maj 1995 118.700 117.220 115.750 Junij 1995 119.040 116.700 114.350 Julij 1995 122.240 118.940 115.630 Avgust 1995 123.120 118.650 114.180 September 1995 125.640 120.020 114.400 Oktober 1995 128.040 121.230 114.410 November 1995 128.520 120.470 112.420 December 1995 130.550 121.260 111.970 Januar 1996 131.870 121.320 110.780 Vsako leto 6000 mladih brez izobrazbe Znanja, ki jih imajo brezposelni, v večini primerov ne ustrezajo zahtevam delodajalcev. Ti marsikdaj pričakujejo od iskalcev zaposlitve znanja s področja računalništva in tujih jezikov. Ker je velik del brezposelnih v času zaposlitve opravljal specializirane, ozke naloge v velikih sistemih, zdaj težko dobi delo. Tako so delavci, ki strokovno niso dovolj usposobljeni, v času tranzicije še posebej prizadeti. Nacionalna prednostna naloga bi zato morala biti, sedanjim in prihodnjim generacijam^ omogočiti pridobitev boljše strokovne usposobljenosti. To pomeni, vsem učencem omogočiti, da končajo vsaj osnovno šolo, in spodbu- v letu 1993 število prijavljenih brezposelnih povzpelo povprečno na 129 000, kar pomeni 6-kratno povečanje. Najhitreje je brezposelnost rasla v obdobju od leta 1990 do leta 1993, ko je bilo tudi največ stečajev. Po petih letih nenehne rasti je brezposelnost PREJEMNIKI DENARNEGA NADOMESTILA IN DENARNE POMOČI (april 1995) Za pet milijard neplačanih prispevkov Člani upravnega odbora Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije te dni niso ugodili prošnjam novomeškega Pionirja za ponovni odlog oziroma odpis plačila prispevkov iz leta 1992 v višini 103.708.807 tolarjev, rudnika Žirovski vrh prav tako za zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem, v višini 92,77 milijona tolarjev in mariborskega Tama za odlog plačila prispevkov za letošnje prvo trimesečje v višini 243.214.927 tolarjev. Neplačani prispevki, ki jih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dolgujejo zavodu številna podjetja in zasebni delodajalci, znaša skupaj že pet milijard tolarjev. Na spisku je več kot tisoč tako imenovanih starih dolžnikov, katerih neplačani dolgovi segajo še v nekdanjo Jugoslavijo. Težava je v tem, da njihovi sedanji naslovi zvečine niso znani, zato jih ni moč izterjati. ZPIZ je zato sklenil, da bo dolgove odpisal. Za reševanje finančnih težav v podjetjih pa so pristojni drugi organi in zavod jim zaradi lastnih finančnih zagat ne more več gledati skozi prste. Zanimiv je tudi podatek, da več kot 2000 pravnih oseb, predvsem zasebnih podjetnikov, po več kot dva meseca ne izplačuje plač niti prispevkov, pri čemer jim sploh ne tečejo zamudne obresti. Takšnih zasebnikov, ki namenoma plačujejo zelo malo za pokojninsko zavarovanje, pa je že 160 do 200 tisoč. Njihovo število narašča, medtem ko število tistih, ki prispevke plačujejo v normalni višini, pada. Nikogar pa ni, ki bi jim stopil na prste. M. F. Prejemniki DP 7,3» Brezposelni brez DN In DP 67,9% Prejemniki DN 24,7% v letu 1994 začela počasi upadati. Boljše gospodarske razmere so lani ponovno oživile povpraševanje po delavcih. Podjetja in organizacije so v povprečju mesečno prijavile več kot 12 500 prostih delovnih mest, kar je v primerjavi z letom poprej za skoraj 40 odstotkov več. Delodajalci so zaposlovali v glavnem za določen čas, saj je bilo takih zaposlitev v preteklem letu kar 63,6 odstotka med vsemi novimi zaposlitvami. Žal pa je več kot tretjina prostih mest ostala nezasedenih, predvsem zaradi strukturnih neskladij med ponudbo in povpraševanjem. jati vpis v srednje, visoko in še zlasti podiplomsko izobraževanje. Ne pa da vsako leto izstopa iz šolanja približno 6000 mladih, ki imajo dokončano le osnovno šolo ali pa še te ne. Prav tako bi kazalo izboljšati strokovno usposobljenost sedanje delovne sile, še zlasti v panogah, ki uporabljajo visoko tehnologijo. Skratka, večji poudarek kot programom za ohranjanje delovnih mest bi morali v prihodnje dajati programom za usposabljanje zaposlenih delavcev, pa tudi dolgotrajno brezposelnih. Množica brezposelnih se namreč vse bolj spreminja v veterane v iskanju dela. Marija Frančeškin USPEHI NA RAKAVI FRONTI Ob 45-letnici delovanja Registra raka v Sloveniji je te dni izšla obsežnejša knjiga o preživetju rakavih bolnikov v Sloveniji. Gre za prvo obsežnejše delo s tega področja. Prinaša podatke o preživetju bolnikov, ki so zboleli za rakom v obdobju od leta 1963 do leta 1990. Zdravniki bodo zdaj bolnikom lahko postregli s podatkom, kakšne možnosti za preživetje imajo pri določeni vrsti raka. Petletno preživetje bolnikov z nekaterimi raki (npr. Hodgi-nova bolezen, rak bezgavk) se je v opazovanem obdobju izboljšalo za več kot 20 odstotkov, za druge (rak dojk) za pet do deset odstotkov, pri nekaterih (npr. pljučni rak) pa je preživetje ostalo nespremenjeno. Ti podatki kažejo uspešnost zgodnjega odkrivanja, zdravljenja in izboljšanja oskrbe bolnikov. »Ta knjiga je neke vrste kompas, kje smo pri nas na področju rakavih bolezni,« ocenjuje dr. Tomaž Zwitter direktor onkološkega inštituta v Ljubljani. »Ne narašča le celica raka, ampak tudi preživetje je danes boljše kot včasih.« Po najnovejših podatkih se v svetu infekcijske in rakave bolezni znova vračajo na prvo mesto. V obdobju 1963-90 je zbolelo v Sloveniji za vsemi raki okrog 68000 moških in več kot 65500 žensk, skupaj blizu 134000 oseb. Odstotek mikroskopsko potrjenih primerov se je povečal s 73 odstotkov v letih 1963-67 na 91 odstotkov v letih 1988-90. Tudi starostna porazdelitev v analizo zajetih bolnikov se je spremenila. Zmanjšalo se je predvsem število otrok, povečalo pa število starejših. Petletno preživetje se je v opazovanem obdobju statistično povečalo za pet odstotkov.'Vseskozi pa je bil pri ženskah odstotek večji kot pri moških. Verjetnost preživetja posameznega bolnika je zelo odvisna od tega, za katero rakavo boleznijo je zbolel. Glede na izboljšanje preživetja so bolnike razdelili v tri večje skupine. V prvi skupini so bolniki, pri katerih se je petletno preživetje statistično značilno izboljšalo za več kot 20 odstotkov. To so bolniki z nekaterimi oblikami malignih limfo-mov, to so tumorji, ki vzniknejo v bezgavkah. Sem spa- dajo tudi bolniki z rakom mod, akutno limfoblastno levkemijo, rakom ščitnice. V drugi skupini so bolniki, pri katerih se je petletno preživetje značilno izboljšalo za 5 do 10 odstotkov. To so bolniki z nekaterimi najpogostejšimi raki v Sloveniji, kot so rak dojk, želodčni rak, rak debelega črevesja, rak prostate; poleg njih pa še rak grla, mehurja, ledvic in kronična lim-fatična levkemija. V tretji skupini pa so bolniki, pri katerih se je petletno preživetje le nakazano izboljšalo ali pa se sploh ni, kar pa ne pomeni, da je bilo pri vseh tudi kratko. To so bolniki s pljučnim rakom, rakom žrela in ustne votline, rakom danke, jeter, žolčnika in trebušne slinavke; bolnice z rakom materničnega telesa, materničnega vratu in jajčnikov, bolniki z nekaterimi oblikami levkemije. Ob tem kaže še posebej povedati, da imajo najdaljše pet- letno relativno preživetje bolniki s kožnim rakom (95 odstotno), bolnice z rakom materničnega telesa (77 odstotno) in z rakom materničnega vratu (59 odstotno). Med bolniki s kratkim preživetjem so bolniki s pljučnim rakom ter raki ustne votline in žrela. Bolnikov, ki imajo kratko preživetje, pa bi bilo lahko precej manj, saj je zbo-levanje za tovrstnimi raki danes moč preprečevati z zdravim načinom življenja: v prvi vrsti z opustitvijo kajenja in z zmernim pitjem alkoholnih pijač. Na preživetje rakavih bolnikov vplivajo še številni dejavniki, povezani tako z bolniki samimi (starost, spol, telesna zmogljivost in spremljajoče bolezni) kot z rakom (njegova razširjenost v času ugotovitve diagnoze, histološka vrsta in način zdravljenja). M. F. Pri založbi ČZP Enotnost je te dni izšlo obširno delo znanega pedagoškega in raziskovalnega delavca prof. dr. Milana Divjaka z naslovom »Šola, morala, cerkev«. Gre za del obsežnega raziskovalnega projekta, ki obravnava razvoj laičnega, moralnega in družboslovnega pouka na Slovenskem od začetka do danes. (De)militarizacija Gorjancev KACINOVE MEJE Po neuradnem srečanju predsednikov slovenske in hrvaške vlade, dr. Janeza Drnovška in Nikice Valentiča, se je zdelo, da se žogica med državama, ki se odbija od nerešenih vprašanj, glede meje umirja. Tembolj, ker so po tem srečanju javnost seznanili s podatkom, da je 98 odstotkov vseh spornih vprašanj že usklajenih. Z različnostmi v stališčih tistih dveh odstotkov naj bi se poslej ukvarjali zgolj še diplomatski komisiji na obeh straneh, ki naj bi poiskali rešitve. Če ne bi šlo drugače, bi določena vprašanja rešili tudi začasno. V tem podatku bodo pozorni politični analitiki vsekakor našli dobro voljo obeh strani, ki je očitno nujno potrebna za celovito rešitev vseh spornih vprašanj. Toda takoj potem so politiki na obeh straneh Pohiteli z izjavami o slovenski vojski na Trdinovem vrhu oziroma na Sv. Ceri. Diplomacijo so zamenjali koli. Verjetno zato, da se ne bi pozabilo, kako sta obe državi še pred kratkim konstituirali jugoslovansko balkansko združbo. Hrvatje pravzaprav niso povedali nič novega. Da se mora slovenska vojska umakniti s Trdinovega vrha, so povedali že ničkolikokrat. Njihov predsednik dr. Tudman je bil glede tega že pred časom zelo jasen, na kar slovenska politika ni neposredno reagirala, temveč Poudarjala, da je treba vprašanje meje rešiti v paketu. To naj bi pomenilo, da se naša stran, kar zadeva vojaškega objekta na Trdinovem vrhu, nekako strinja s Hrvati, slovenska vojska pa da se bo umaknila z Gorjancev šele potem, ko bodo rešena tudi vsa druga obmejna vprašanja. Pač Po principu nekdanjega bratskega naroda: »Bolje drži, nego lovi ga!« Vse skupaj pravzaprav z diplomatskega vidika niti ne bi bilo problematično, če ne bi šlo za sporno vprašanje, s katerim sta posredno povezani tudi vojski obeh držav. Še zlasti zato, ker je opcija rešitve tega vprašanja ves čas ena in ista, se pravi umik slovenske vojske, nihče pa ne pride, vsaj javno ne, na dan z novimi pobudami, ki bi v duhu dobrososedskega sodelovanja poudarjale evropski princip varovanja državnih meja. To pa predvsem pomeni, da na Gorjancih oziroma na meji med državama nima kaj iskati niti slovenska niti hrvaška vojska. Rožljanje z orožjem Kaj v tem kontekstu pomeni nedavna izjava slovenskega obrambnega ministra Jelka Kacina, s katero se je v zanj značilnem ostrem retoričnem slogu postavil po robu hrvaškim zahtevam za umik slovenske vojske s Trdinovega vrha? Vprašanje je večplastno, zato to izjavo po Delu navajamo v celoti: »Izjave o Trdinovem vrhu nas močno presenečajo. Ta tema ni bila na programu dvostranskih pogovorov predsednikov obeh vlad in jih štejemo za enostransko izjavo na hrvaški strani. Jasno je, kdaj in kako je slovenska TO prevzela ta objekt, ki ga danes varuje in bo tako ravnala tudi v prihodnje. Ta del mejne črte je še vedno nedoločen, in dokler je tako, nima čAs noben funkcionar ne na tej ne na oni strani črte ločnice mandata, da izjavlja, kaj pripada jurisdikcijo, dokler vprašanja v zvezi z mejo in meja sama niso rešena. V tem delu se mo- sov med državama. Ce to ne drži, potem bo minister Kacin predvsem slovenski javnosti že moral pojasniti, kakšne »preventivne ukrepe« je izvedlo ministrstvo za obrambo in zakaj je »navzočnost nekaterih (očitno vojaških!!!, op. I. K.) enot na tem območju večja, kot je bila v prvi četrtini leta!« Tembolj, ker je na dlani, da pri tej »navzočnosti nekateraih enot« na tem območju sploh ne gre za kakšen nov Kacinov ukrep oziroma izum, temveč zgolj za nadaljevanje Janševe doktrine varovanja državne meje na Gorjancih. Doktrina pa taka Konkretno se ta doktrina kaže tako, da je ministrstvo za kasneje z vso silovitostjo izbruhnila na dan z Depalo vasjo. In ko smo že ravno pri omenjeni doktrini, velja še dodati, da se ta konkretno manifestira tudi tako, da so Gorjanci in podgorjanske vasi polne vojaštva, ko naši sosedje na Sv. Geri mašujejo, verskega obreda pa se, denimo, udeleži tudi kak njihov višji cerkveni dostojanstvenik ali državni uradnik. Minister Kacin oziroma slovenska vlada bi glede tega seveda morala pojasniti domači javnosti tudi to, kako gre omenjena izjava v kontekst evropskih principov varovanja državnih meja. Še zlasti zato, ker je bila prav Slovenija svoj čas prva republika v Jugoslaviji, ki se je postavila po robu JLA in njeni tedanji navzočnosti na državni meji. Konec koncev pa v izogib zaskrbljenosti javnosti in prebivalstva na obeh straneh meje pod Trdinovem vrhom najbrž tudi ne bi bilo odveč, če bi slovenska politika pojasnila, kako si predstavlja rešitev vprašanja meje na Trdinovem vrhu in seveda tudi samega vojaškega objekta. Je rešitev ta, da se bo naša vojska z njega umaknila in jo bo nadomestila hrvaška? Bo potem kak hrvaški vojaški modrec na novinarski konferenci tolkel po mizi, da je pač vojaški objekt na Sv. Geri stvar njihove države in da v Sloveniji nihče »nima mandata govoriti, kam naj se kdo premika«? Iz tega je zelo lepo razvidno, da se vojaki in politiki obrambnih ministrstev nimajo kaj vmeševati v reševanje odprtih vprašanj glede meje. To je tudi edini porok, da bosta Trdinov vrh oziroma Sv. Gera s širšim območjem Gorjancev oziroma Žumberka postala demilitarizirano območje, kar si prebivalci z obeh strani meje tudi najbolj želijo. Sam vojaški objekt pa bi lahko postal Dom slovensko-hrvaškega prijateljstva, kjer bi se v veselje vernikov, planincev, lovcev in drugih obiskovalcev vrteli »janjci« in pekla potica. Ljudem z obeh strani Gorjancev se namreč te stvari kažejo precej drugače kot politikom v Zagrebu ali Ljubljani. Ker pa bodo posledice takšnih ali drugačnih potez v obeh prestolnicah na svoji koži najprej občutili prav prebivalci ondotnih krajev, prihaja čas, ko bodo v očitni odsotnosti vizije in evropsko intoniranih pobud za rešitev omenjenega vprašanja prisiljeni vzeti pobudo v lastne roke. Kajti, če smo že pri mandatu, o katerem je govoril minister Kacin, bi se politiki v Ljubljani in Zagrebu morali predvsem zavedati, da jim tega volilci niso dali za klatenje neumnosti in rožljanje z orožjem. In v tem primeru to najprej velja prav za ministra Kacina. Tudi on ima svoje meje. Ivo Kuljaj kateri koli od držav, ki mejita druga na drugo. Že pred meseci smo sprejeli nekatere preventivne ukrepe, ki vključujejo dejavnosti ministrstev za zunanje in notranje zadeve, za obrambo in RŠ CZ. Na vprašanje, ali smo na mejo premestili kakšno dodatno enoto, je odgovor ne. Smo pa že pred tem izvedli določene preventivne ukrepe in navzočnost nekaterih enot je na tem območju večja, kot je bila v prvi četrtini leta.« Izjavo obrambnega ministra je potrebno deliti na dva dela. Prvi se nesporno nanaša na suverenost slovenske države na njenem ozemlju oziroma nad ozemljem, ki je pod njeno • Vsak teden pregled najpomembnejših dogajanj v politiki, gospodarstvu in sindikatih skozi pisanje slovenskih časnikov na 64 straneh A5 formata • Kako pišejo različni časopisi o istih dogodkih? ramo tudi strinjati s Kacinom, ki pravi, da tam, kjer meja še ni določena, »nima nihče mandata govoriti, kam naj se kdo premika«. Zelo problematičen pa je drugi del Kacinove izjave, ki popolnoma po nepotrebnem zaostruje odnose med državama, in ki po svoje meji že na rožljanje z orožjem. Najprej gre za osnovno vprašanje, kdo je »sprejel določene preventivne ukrepe« in zakaj. Če je to storilo ministrstvo za obrambo, potem je jasno, da vojaški objekt na Trdinovem vrhu ni zgolj predmet političnega in diplomatskega reševanja vprašanja meje v tem delu, temveč že prehaja v domeno vojaškega zaostrovanja odno- obrambo posamezne civilne objekte (npr.: planinski dom) spremenilo v vojaške postojanke in okoli njih izvajalo poseben režim gibanja. Znan je zaplet oziroma incident med teritorialci in lovcema, ki se je leta 1992 zgodil pred planinskim domom na Miklavžu in o katerem smo takrat zelo podrobno pisali v našem časniku. Hkrati smo parlamentu, takratnemu predsedstvu države, vlade in obrambnemu ministrstvu zastavili nekatera zelo jasna vprašanja v zvezi s poveljevanjem Slovenski vojski in njenimi (ne)ingeren-cami nad civilisti v miru, na katera seveda nismo dobili nikakršnih odgovorov, so pa ZA NOVO 0TR0Ci JO POTREBUJEMO1 J/ PRISPEVAJTE nN VVJI \X PO SVOJIH MOČEH! PO SVOJIH MOČEH! 4T Žiro račun: 50101-654-41037. ^Ubl\o^c Hvala. Objave o prispevkih preberite v reviji Otrok in družina. • Informacije, komentarji, intervjuji, polemike, mnenja, predlogi, kritike • Kratko, udarno Naročilnica Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4 nepreklicno naročam (o) ------izvod (o v) PUBLIKACIJE ČAS (Mesečna naročnina 2000 SIT) Naročeno pošljite na naslov:--------------------------- Ulica, poštna štev., kraj:----------------------------- Ime in priimek podpisnika:. Naročeno dne:------------ Podpis naročnika 1 • Račun bomo plačali v zakonitem roku 2. Kot ind. naročniku mi. pošljite po povzetju Knjigo SIVA TIPKA 074 lahko naročite na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana, ali po telefonu 321-255, 1310 033, ali faksu 311-956. Cena: 3200 SIT. Prometni davek ni vračunan v ceni. NAROČILNICA >f PRI ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA 4, NEPREKLICNO NAROČAM(O)________IZVOD(OV) KNJIGO DR. CIRILA RIBIČIČA SIVA TIPKA 074 NAROČENO POŠLJITE NA NASLOV:________________________ ULICA, POŠTNA ŠT., KRAJ: IME IN PRIIMEK PODPISNIKA: NAROČENO DNE:_________ PODPIS NAROČNIKA 1. RAČUN BOMO PLAČALI V ZAKONITEM ROKU. 2. KOT IND. NAROČNIKU Ml POŠLJITE PO POVZETJU Tancigova imuniteta Dr. Peter Tancig, poslanec LDS, ni dobil imunitete v državnem zboru zoper ovadbo, v kateri ga sumijo zlorabe uradnega položaja. Kot je znano, naj bi Tancig kot minister za znanost in tehnologijo prek podjetja Kritinol nakazal državni denar svoji stranki Zelenih Slovenije. Po prvih vesteh naj bi bil dr. Tancig nad odločitvijo državnega zbora zelo razočaran, saj mu ni jasno, zakaj mora biti v vsesplošnem prelivanju državnega denarja v strankarske in zasebne žepe zdaj ravno ■ on črna ovca. Posebej pa mu ne gre v glavo, zakaj preganjajo njega za milijon tolarjev, ki jih niti ni spravil v lastni žep, medtem ko si nihče ne beli las zaradi 200 milijonov, ki so poniknili (ne)znano kam, v razvpitem švercu z orožjem z brniškega letališča. Tancigu v (slabo) tolažbo: v življenju vedno najbolj nasrkajo kurji tatovi. - ' Školčeva Jožef Školč, predsednik državnega zbora, bo prisiljen reagirati na ugotovitve računskega sodišča, ki je pretreslo letna finančna poročila političnih strank. Menda ni nobeno poročilo brez napak, stranke (razen SKD in ZLSD) pa so bile najbolj »površne« pri navajanju virov financiranja. Tako se prav lahko zgodi, da bo državni zbor »prisiljen« ponovno glasovati o imuniteti za dr. Petra Tanciga, ki mu jo bo v tem primeru tudi gladko izglasoval. Sicer pa se ni bati, da bi se komu res kaj zgodilo, saj so v državnem zboru že presodili, da od strank ni treba zahtevati dopolnil njihovih poročil natančno tako, kot zahtevajo v računskem sodišču. Si zamišljate, da bi kapnilo kaj takšnega v glavo direktorju podjetja ali pa državljanu pri izpolnjevanju davčne napovedi?! Bi jima hitro pokazali, kako se gre v Evropo!!! Anderličev tabor Tone Anderlič, poslanec LDS, je v imenu poslanske skupine LDS dejal, da njihovi poslanci nasprotujejo vračanju cerkvenega premoženja, razen sakralnih objektov, ki pa že poteka. Po njegovih besedah se v LDS zavzemajo za rešitve, ki bodo v Sloveniji preprečile vnovično uvedbo fevdalnih odnosov. Če je res, da Tone pove, kar Janez misli, potem je na dlani, da gre to izjavo jemati zgolj kot sklepno fazo delitve slovenskega političnega prostora na klerikalni in liberalni tabor, ki ga vnovič ni zakrivil nihče drug kot rimskokatoliška cerkev s svojimi ekskluzivističnimi in neustavnimi apetiti. Slovenska novejša politična zgodovina se nam torej tokrat ponavlja kot farsa. Če pa bo cerkev še naprej rinila z glavo skozi zid, se nam s ponovnim rojstvom kakšne skrajno leve politične opcije prav lahko zgodi še tragedija. Jelinčiču v tem primeru ne bo treba več prositi za orožni list. Kuli VREME Piše: Andrej Velkavrh Nič kaj poletno Za potešitev radovednosti smo ga pa imeli, poletja namreč! Čeprav vedno stokamo, kadar se hitro pojavi vročina, so kmetje s pridom izrabili teh nekaj suhih dni. Letošnji Medard, 8. junij, niti ni bil tako slab. Vreme je bilo sončno, le popoldne so se pojavljale nevihte. In če na Medarda dežuje, traja nezanesljivo ali kar slabo vreme še štirideset dni! No, prav lepega junija do sedaj res nismo imeli, pa naj je kriv Medard ali kdo drug. Spet se je ohladilo. Ne vemo, koliko časa bo spet trajalo to nič kaj poletno vreme. V soboto in nedeljo prav gotovo. Temperature ne bodo prav visoke, le kakšno stopinjo nad dvajset lahko prilezejo. Tudi oblačnosti bo več kot pa sonca. In tu in tam lahko tudi rahlo dežuje. Večje količine dežja ne pričakujemo. Humoreska Pravljična šola - Vse kaže, da bomo zdaj imeli devetletno osnovno šolo, smo oznanili, ko smo stopili v bife Bližnja srečanja posebne sorte, kjer je že v skladu s svojimi intencijami za šankom tičal tovariš Neposredni proizvajalec raznih strok in preudarno srkal svoje veliko pivo. »Torej bo to pravljična šola!?« je napol konstatiral, napol vprašal tovariš Neposredni. - Zakaj pravljična. Ali imate morda kaj proti temeljitejšemu in daljšemu izobraževanju naših otrok? »Oh, kje neki! Jaz sem za čim več izobraževanja, skratka za eno samo izobraževanje. Ampak šola bo pravljična, ker je pač številka devet pravljično število.« - Pa kaj ima pri tem pravljično število? »Oh, kar tako sem to rekel. Sicer pa bi lahko naredili dvanajstletno šolo, kajti tudi dvanajst je pravljično število. Ali pa desetletno šolo: ta bi bila za desete brate. Lahko pa bi bila tudi sedemletka ali pa triletna šola. To bi bile pospešene šole...« - Nehajte že naštevati te bedarije. Kdo pa bi se v tako kratkem času lahko izobrazil!? »No, če se izberejo primemo selekcionirani ljudje, gre tudi v tako kratkem času. Kar spomnite se na kumrovško akademijo. Ali ni trajala tri...« - Pa ne tri leta! »Seveda ne, tri mesece ali pa morda celo le tri tedne. Pa vendar so iz te šole prišli najboljši sinovi naših narodov in narodnosti... - Vi nekaj česnate o preteklosti, mi pa govorimo o prihodnosti. »Prihodnost je povezana s preteklostjo. To smo se tudi naučili v šoli, vsaj jaz. Navsezadnje zdaj slovensko šolstvo krojijo tudi taki, ki so'»cum laude«, kot seje to nekdaj reklo, končali kumrovško akademijo. To je neposreden dokaz, da se preteklost zrcali v prihodnosti.« - Videti je, da imate nekaj proti obveznemu devetletnemu šolanju. In da imate nekaj proti čim daljšemu šolanju!« »Bog ne daj! To mi je pojasnil že pred petinštiridesetimi leti neki moj sošolec, repetent, ko sem ga vprašal, zakaj je padel. Pa mi je rekel, da repetira pač zato, ker je ponavljanje mati znanja in da se pač mora znanje usesti in da mi nikdar ne bomo povsem obvladali predpisanega šolskega znanja, ker pač ne ponavljamo.« - In potem ste padali, ha ha!«? »Ne, ker se širša družbena skupnost v obliki mojega očeta ni strinjala s to napredno metodo ponavljanja in me je s pasom prepričevala in silila v nazadnjaške šolske zakonitosti.« - Pa zakaj ste nam sploh pripovedovali o tem svojem sošolcu? »Oh, kar tako sem se spomnil nanj. In prepričan sem, da je nadvse zadovoljen, ko sliši o devetletki, saj je tako še eno leto več možnosti za repetiranje. Še zlasti zdaj, ko očetje nimajo več tako nazadnjaških nazorov, tisti, ki jih pa imajo, pa nosijo naramnice.« - Madonca, z vami je pa res težko debatirati! Same pravljice so vas. »A ne!? Pa še v pravljično šolo nisem hodil. Niti v kumrovško Sorbono.« Bogo Sajovic Horoskop Kratka knjiga Eden najpomembnejših filozofov 18. stoletja je bil Jean Jac-ques Rousseau (rojen 28. junija 1712). Po rodu je bil iz Ženeve, vendar je večji del svojega življenja preživel v tujini. Živel je nemirno. Preživljal se je s pomočjo raznih dobrotnikov, če pa ni šlo drugače, se je za nekaj časa zaposlil kot služabnik ali glasbenik. V svojih filozofskih spisih je zavračal obstoječi družbeni red, zavzemal se je za vrnitev k naravi in vztrajno verjel v prvobitno dobroto človeka. Za vzrok človeških slabih lastnosti je krivil lastnino in človeški ponos. Rousseaujevo najpomemb- nejše delo je Družbena pogodba, izdana leta 1762. V njej razlaga, podobno kot Hume, teorijo, po kateri ljudje prenesejo del svojih naravnih pravic na človeško družbo, v zameno pa jih ta družba varuje, se pravi, da jih zastavijo v zameno za zaščito. Njegova stališča so vplivala na ameriško deklaracijo o neodvisnosti, prav tako pa so bila aktualna in odobravana tudi med francosko buržoazno revolucijo leta 1789. Rousseau revolucije ni več doživel, saj je umrl leta 1778. Ko je neka izobražena dama slišala, da Rousseau piše svoje Izpovedi, je filozofa na nekem sprejemu prestregla in ga povprašala, kaj bo njegova knjiga vsebovala. Filozof je odgovoril: »Madame, vse slabo, kar vem o sebi, in vse dobro, kar vem o drugih.« Dama je duhovito pripomnila: »No, potem pa knjiga ne bo obsežna.« Deni PUŠČAVSKA ŽIVAL BLEDA AFRIŠKA ANTILOPA NEMŠKA IGRALKA DAGOVER REKVIZIT PRI HOKEJU (PUCK) SODOBNIK KELTOV MLIN, KI GA POGANJA PARA PERZIJSKI VLADAR PRIVOLITEV SAHISTIVKOV OTOK VSUNDSKEM OTOČJU RADON NEKDANJA PAPEŽEVA KRONA LUKAVALŽIRU (BONE) ORNAMENT IGRALKA KARINA PRIPRAVIL: SALOMONOV UGANKAR MESTO V ITALIJI KONJSKI DRNEC PISATEU ZORMAN SLOVENSKI ALPSKI SMUČAR (ROBERT) POLITIK MIKOJAN DEL TENISKE IGRE GLAVNO MESTO GANE POLDRAG KAMEN GEOLOŠKA DOBAV PALEOZOIKU PRAVOSLAVNI DUHOVNIK EVROPSKA OTOŠKA DRŽAVA VELIK DANSKI OTOK GLAVNO MESTO GRČIJE______ AMERIŠKA ZVEZNA DRŽAVA PRITOK MORAVE V SRBIJI IVANKA HERGOLD BOŽANSTVA V NORDIJSKI MITOLOGIJI ŠKOT. NOBEL. 1949 (JOHN) KRHKA KOVINA UGOVOR VRATNICA PRI NOG. GOLU OKAMENELA SMOLA DREVES DRŽAVA V SEVERNI AMERIKI MONDENE TOPLICE V BELG. SLAVONSKA POŽEGA VRSTA PECIVA KAREL ERBEN CENT ZEMELJSKI PLIN RENU ITALIJANSKI ARHITEKT (LUIGI) PEVKA TADIO PRIPADNIK OBROV DRŽAVA V HIMALAJI PREPROST PLUG KRAVA ČRNE BARVE DOMAČINSKI NAZIV ZA NOVO GVINEJO STOLP PRI DŽAMIJI VRTNA LOPA TELOVADNA PRVINA NA DROGU KOPANJE FILMSKI IGRALEC VOIGHT NAVITJE V MAGNETNEM POLJU LUKANA JAPONSKEM TINA TURNER JAN NERUDA SOLI OCETNE KISLINE ELEKTRIČNI VOD ZA PRENOS ENERGIJE NAGRADNA KRIŽANKA PREBIVALEC ISTRE MOJZESOV BRAT PO BIBLIJI REKA SKOZI VELENJE Nagradna križanka št. 28 Rešeno križanko nam pošljite do 4. julija 1995 na naslov: ČZP Enotnost. Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 28. Nagrade so 5.000, 3.000 in 2.000 tolarjev. Rešitev nagradne križanke št. 26: ŠANKARA. LAON, KROMPIRJEVKA. RIL, AVTO. TAT, ŽALE. AEDA. RA. DANILO SLIVNIK, VATA, EL. DRINA, STEIN. AMIEL. OKAR, ORANTA. RIO DE ORO, PARKETAR, ENKALON, OSLO, ARAGONKE. ASA. SI VŽ. GNUS. ANT, TV. EMBARGO. LEJ, CITAT SEES, SLAD, APENINI, TNALA, IVERKA, KREK, OREH, SANDOR, ASKA Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 26: 1. Jan Čejvan. Novi trg 1. 61000 Ljubljana 2. Sonja Rajh. 62258 Tomaž pri Ormožu 8 3. Skok Beti, Šalek 86. 63320 Velenje Nagrade bomo poslali po pošti: Križanki pripravil ISA LO M O N O vl UGANKAR