Dež. posl. dr. Fran Novak: Državljan al! poHložniK ? Stari Rimljan se je s ponosom bil po prsih, rekoč: civis romanus sum, t. j. rimski državljan sem. V srednjem veku, ko je vladal fevdalni sistem, se je pojmovanje državljanstva razvijalo v drugi smeri. Gospodje — mogotci so odstopali ozemlja in ljudstva drug drugemu ,kakor je ravno prilika nanesla. Ce je bilo potreba, so jih zastavili za dolg, ki so ga napravili. Pri ženitvah, so jih dajali za doto. ljudstva so tako brez lastne volje prihajala iz ene roke v drugo, danes so bila v tej državi, jutri v drugi. Kmet ni poznal drugega močnega čuta kot strah: strah pred valptom, strah pred uradi, strah pred peklom, strah vedno in vsepovsodi. Kmet je tlačanil z dušo, telesom in svojim imetkom; suženj je bil sam s svojo družino, grajščak je razpolagal z njegovo živino, z njegovimi sinovi in grajščak je imel celo pravico® izposoditi si« kmečko nevesto za prvo noč po poroki. Kmet in meščan sta imela edinole zavest, da sta podložnika. Državljanskih pravic se nista zavedla, čutila pa sta se vendarle žaljena in ponižana. In nič čudnega ni, da se je v takih razmerah končno dvignil med slovenskimi in hrvatskimi kmeti Matija Gubec. Kronan na razbeljenem prestolu je moral spočetka zmagoviti kmečki kralj končno umreti. Izdihnil je Gubec, a njegova svobodna misel je živela dalje, širila se je na široko in globoko in leta 1848. je premagala ter podrla v prah nekdanjo kruto plemenitaško oblastnost. Gubčeva ideja svobode in neodvisnosti pa živi še danes krepko v nas vseh, in njegov klic »Le vkup le vkup, uboga gmajna!« je dobil novega še lepšega izraza v naši majski deklaraciji. Razmere so se vsled ustavnega življenja temeljito izpremenile: konec je prevlade posameznih stanov, konec nadoblasti posameznih narodov — državni temeljni zakoni za-jamčujejo enakopravnost vsem svobodnim "državljanom Kar se tiče izobrazbe in zanimanja za javne zadeve, danes Slovenci nismo na zadnji stopnji v naši državi. Imamo že mnogoštevilne, krepke in čile gospodarske in kulturne organizacije. Vsak posameznik je po-politično izobražen. Le poglejmo današnje naše zbirke, shode in prireditve, katerih se udeležujejo brez posebne agitacije vsi sloji in vsi stanovi. To je znamenje politične zrelosti in prebujenosti. Zavedamo se,da nam iz pripadnosti k državi izvirajo ne samo dolžnosti, marveč tudi pravice. Čut podložništva je pri kulturno in gospodarsko okrepljenih narodih izginil, četudi se še danes govori včasih ofici-jalno od zgodaj in spodaj o »podložnikih«. _ Nikomur nismo podložni, niti ne državi. Država ni nekaj, kar je poleg narodov ali pa celo nad narodi. Država, v kateri so razni narodi, obstoja iz teh posameznih narodov. V tem zmislu smo avstrijski državljani. Ce pa državna misel pri posameznih narodih m vsikdar zadosti globoka, temu niso krivi ti narodi, marveč nezvdržne krivične razmere ki so ustvarile v državi narode prve in narode druge vrste. . . . Nastop grofa Czernina pred dunajskimi svetniki dne 2. aprila 1918 kaže, kot da bi mislil, da ima še vedno opraviti s podlozmki, a ne z državljani. On sklepa mirovne pogodbe in potem poroča to kaki deputaciji, kakor se je to zadnjič zgodilo na Dunaju. »Sklenil sem mir z Rusijo, z Ukrajino, z Romunijo,« pravi grof Czernin in izjavlja dalje, da je avstrijska vladaradapriprav- V Ljubljani, 12. aprila 1918. 1 j e n a, skupaj z ostalimi faktorji revidirati ustavo. O tem, se ima li ustava revidirati ali ne, imajo vendar odločati z g o 1 narodi, t. j. državljani. Iz besedi grofa Czernina pa bi mogel človek sklepati, da je avstrijska vlada nekaj, kar je poleg, izven ali nad državljani. Vlada ne bis .smela biti ničesar drugega kot zastopnica narodov, tedaj izvrševalka volje narodov samih. Grof Czernin deli svoje narode v dobre in slabe. Slovani, zlasti Cehi in Jugoslovani, so mu pasivna postavka v njegovi državniški bilanci. Sploh ni dosleden. Danes je proti aneksijam, jutri zagovarja aneksije, označujoč jih kot »poprave« mej. Njegov prednik je pred izbruhom italijanske vojne bil celo pripravljen odstopiti košček naše države sosedu Italijanu, da bi ohranil mir z Italijo. Kakor da bi šlo za pod-ložnike! Pri tem naj se dotaknem še končnega apela v znamenitem govoru grofa Czernina z dne 2. aprila 1918. Grof Czernin pravi: »Apeliram predvsem na Nemce in Madžare, ki so v tej vojni storili nadčloveško delo!« — In Jugoslovani, oziroma Slovenci? Ti pridejo torej šele za Nemci in Madžari! In vendar o tem imamo svoje mnenje, koliko so krvaveli Slovenci, Hrvati in Srbi! Kje so možje — Slovenci in poleg Slovencev Hrvatje in Srbi? Naše vasi so prazne. Le poglejmo samo Dalmacijo in Bosno, ali pa našo deželo! Ostali so starci, otroci in bolniki! In ostale so jugoslovanske Majke Jugovicev, ki jih je grof Černin sploh prezrl! Turgenjev pripoveduje, da je oče — nebeški nekoč zbral vse čednosti in kreposti okrog sebe, da jih vidi, kako medsebojno občujejo. Ena je bila lepša od druge; prijazno so se smehljale druga drugi in si stiskale roke; samo dve sta bili. ki sta si kazali hrbet. Bog - oče ju povpraša, kdo da sta; ena mu odgovori: »Jaz sem dobrota!« — in druga: »Jaz sem hvaležnost, ne poznava se, ker se nisva še nikdar srečali.« Ta pripovedka mi prihaja na misel pri go voru grofa Czernina. Grof Czernin nas pozna šele za Nemci in Madžari. To si treba za pomniti. Iz preteklosti se učimo za prihodnjost. Pa nič za to, komu priznava grof Czernin v prvi vrsti zasluge za žrtve, kako nas on ceni in deli. Na nas samih je, da se zavedamo, da dosežemo kar smatramo za pravo. Narod, ki je politično probujen, ki se zaveda svoie sile in ki noče umreti, nosi glavo pokoncu. Zreli smo, da korakamo v boljšo prihodnjost in da izvršujemo svoje pravice do samoodločbe, kakor povdarjajo naši zastopniki v državnem zboru.______________ ____________ Nismo podiožniki ne Nemcu, ne Madžaru, ne državi, — svobodni državljani hočemo biti in tudi mi hočemo odločati o svoji usodi. Leto Mi vsi, Srbi Hrvati in Slovenci vemo, da je za nas le ena rešitev: svobodna država Hrvatov, Slovencev in Srbov. Globoko verujemo, da to svobodno državo dosežemo. Tro-edini narod se zanjo bori ter ne odneha nikdar, dokler ne zmaga. Pred sveto zastavo slovensko Vam prisegam zvestobo na življenje in smrt! Srbski poslanec dr. Srd jan Budisav-Ijevič na narodnem taboru v Žalcu dne 17. marca t. 1. Gospod grof si poigrava in mehurčke spušča v zrak, vse krog njega v zraku plava, vse krog njega — je oblak. Gospod Černin je iz mila si napravil aparat, ker zmanjkuje mu črnila, bi rad našel surogat. Dunajčani so vprašali kje je kruh in kje meso, kaj so Ukrajinci dali in kdaj vojne konec bo? Gospod Černin, zvita buča, pa tako odgovori: vsak kaj dobrega rad ruča, če le kje se kaj dobi. Vse okrog se nam(a) odpira, mi smo kakor prazen meh, ako nimamo še mira, kriv Slovenec je in Čeh. Vedno delam jim obljube, kažem lepe jim reči, pa imajo svoje klube — nihče z nami ne drži. Kadar kažem jim igrače, se glasno krohočejo, v srcu mislijo drugače, verovati nočejo. To slovanska je zalega,' ki ne mara več igrač, vedno večja je zadrega, vzel bom v roke korobač. Dunajčani poslušali so to večnodolgo nit, to je dobro — se dejali če je kdo od tega sit. Poslanec dr. V. K. * Današnja nemška in slovenska politika. Zanimivo je primerjati politično delovanje Nemcev s slovenskim v tem važnem času in na ti podlagi izvajati posledice za prihodnjost. Pred shodom, ki so ga v Gradcu imeli naši nasprotniki na Jožefovo, sta se oglasila o postopanju Nemcev proti Jugoslovanom dva nemška vseučiliška profesorja Giirtler in Sieger, na shodu samem pa še tretji Scala. Zanimivo je njih stališče. Prvi vidi rešitev in veličino nemštva v tem, da se Nemci združijo z Madžari zoper nas ter da se razdele vse moči V smislu dualizma le med tema dvema narodoma. Koliko milijonov nemškega ljudstva škriplje z zobmi zoper Madžare za„-radi današnje lakote in vendar se vse to naj pozabi, če le ostane Slovenec suženj na svoji zemlji. Preveč nečloveška je ta politika, da bi ji mogel biti uspeh prisojen, če je še kaj pameti in pravice na svetu. In pravica še ni umrla in še ni nehala odločevati usode narodov. Gorje zaslepljenim narodom, ki je nočejo poznati! Drugi izmed zgornjih profesorjev tako sovraži Slovence, da hoče Hrvatom dovoliti poleg Hrvaške in Slavonije tudi Dalmacijo in Bosno samo da smejo Nemci požreti osamljene Slovence, ločene od jugoslovanskih bratov Hrvatov in Srbov. Toda povrh bi morali Hrvati priznati Madžare za svoje gospode in Nemcem zagotoviti v gospodarskem oziru take predpravice, da bi imeli združeni Hrvati samo senco svoje samostojnosti. Kaj si pac misli ta nemški veleum o razsodnosti in poštenosti hrvaškega naroda, če jim pripisuje, da bi se vsedli na take li-manice! In tretji izmed imenovanih nemških učenjakov na zgoraj omenjenem shodu samem sodeluje z odpadnikoma dr. Mravlagom in dr. Ambroschitschem ter z županom Fizio, ki so dospeli do revolucijonarnega izreka, da se hočejo poslužiti orožja in v najskrajni sili nam jugoslovansko zemljo in ljudstvo prepustiti — krvavečo iz tisoč ran! Kam je padel nemški narod, če nima več zaupanja v pravico in v moč idej in v zmago v duševnem boju in se mora sklicevati na revolucijo? — Kam mislijo odgovorni voditelji, če hočejo res zapeljati svoje rojake, ki so na jugoslovanskem ozemlju vendar povsod v neznatni manjšini, v nepremišljeno revolucijo z orožjem zoper Slovence. Kaj bi bilo, če bi se iz tega izvajale posledice? In tako govore juristi, zapriseženi učitelji in predstojniki varnostnih oblasti v naših mešanih mestih, ki so zapriseženi na zakone! Upajo si ščuvati na pohoje in umore! A to stališče je nazadnje v celoti zavzel tudi celokupni nemški narodni svet. S stališča človeštva moramo globoko obžalovati to posurovelost nemške politike ter po načelih pravice pač smemo pričakovati, da ne prodre in da se nemško ljudstvo samo s studom od nje obrne. Toda pri vseh teh gr-dobijah ti ljudje še pravijo, da so — steber vladarske hiše in države! V svoji sleposti gredo tako daleč, da graški list »Tagespost« grozi,. da je naša usoda odvisna od bojev na zapadu, kjer so poklicani soodločevati tudi jugoslovanski vojaki. Mar mislijo Gradčani, da so take grožnje koristne državi in da si jih mi ne bomo v spomin zapisali? Največja nespodobnost in nespamet je pač taka grožnja. In kakšna je nasproti ti nemški posuro-velosti slovenska politika! Dostojno zavračamo nam od nemške strani prizadejane krivice; na nobenem shodu se ne vzbuja sovraštvo zoper Nemce, četudi bi se v danih razmerah temu nikdo ne mogel čuditi. Na naših shodih se povsod naglaša, da na našem jugoslovanskem ozemlju hočemo tudi Nemcem zagotoviti v naravnih mejah svoboden razvoj, česar nam Nemci tudi kot o gr o m n i večini ne priznavajo. Tudi proti ti brezmejni ošabnosti ne vračamo šilo za ognjilo. Sivolasi voditelj Jugoslovanov dr. Laginja piše, da se jugoslovanski narod nikakor ne bode branil skleniti kot svoboden narod potrebne pogodbe, da nemški sosedi pridejo tudi na morje. Jadransko morje bode vsemu svetu odprto in seveda tudi Nemcem. Stotisoče slovenskih žen se je z navdušenjem izreklo za naše narodne zahteve, to-dalezanašosvobodoin nikjer za sovraštvo proti sosedom, ki ljubezni pač ne zaslužijo. Na slovenskih celjskih tleh je Slovencem z zlorabo svoje javne oblasti odpadnik dr. Ambroschitsch preprečil skromen shod, toda že par tednov pozneje je pred vratmi istega Celja v Žalcu ogromna mno- Drž. poslanec dr. Vladimir R a v n i h a r : Slovenci. Očrtati današnji položaj slovenskega naroda v socijalnem (družabnem), gospodar-sVenj, kulturnem (prosvetnem) in ne nazadnje v narodno-političnem oziru, ni majhna naioga. Imamo sicer že mnogo virov na razpolago — iz teh sem tudi jaz črpal svoje znanje — da skušamo priti do dna rešitvi omenjenih vprašanj. Toda nujna potreba bi bila, da nam naši znanstveniki zbero in temeljito predelajo vSo tvarino, ki tiče naš gospodarski in kulturni razvoj, socijalno strukturo našega naroda, politično življenje naše v ožjem pomenu te besede. S tem delom bi nam podali lepo zgodovinsko delo — tudi Slovenci se smemo ponašati s svojo zgodovino —, ki bi iz njega črpali zlatih naukov za svojo bodočnost. Tudi moje poročilo ne more ostati brez kratkega zgodovinskega upogleda v davnino slovensko. Saj nam daje zgodovina najboljše pojmovanje sedanjega našega položaja, razvoja naroda slovenskega iz razmer, ki se je v njih nahajal v preteklem in polpreteklem času. i Početki naše zgodovine. Rod Slovanov se je že v Kristovi dobi, preselivši se izza Karpatov, pričel pomikali ob Donavi, Savi, Dravi navzgor. Slovenske naselbine so bile v Gor. Avstriji, na Nižje-avstrijskem, na Solnograškem ter v Alpah. Te naselbine so bile bolj redke, dočim so Slovenci na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem in Goriškem stanovali gosto naseljeni. Bili so pastirji in kmetovalci, vendar se tudi resnega hoja niso strašili, saj kaže njihova naselitev na ozemlju od izvira reke Drave do Panonije in od Donave do Jadranskega morja, da so si bili prej morali podvreči prvotno keltsko-rimsko prebivalstvo. Gospodarili so v rodbinah zadružno, komunistično. Krog leta 800. so prišli pod nemško, frankovsko oblast, ki je svojo državno upravo razpredla tudi nad Slovenci. Dočim pa jim je frankovska nadvlada izprva dovoljevala domačih knezov, so kmalu na le-teh mesta prišli nemški grofje. S tem je bila slovenska samostojnost zapečatena. To je pomagalo pri karantanskih Slovencih pospeševati tudi po-kristjanjenje Slovencev po nemškem du-hovništvu. Odpravljalo je stare šege in navade, prineslo zato desetino, ter največ pripomoglo, da so Slovani izgubili svojo narodno in politično individualnost. Nekoliko bolje je bilo y tem oziru pri Panonskih Slovencih, kjer sta delovala Ciril in Metod prav v na-rodno-kulturnem smislu. Kakor moramo priznati, da je v tem slučaju našim pradedom poganstvo bilo steber narodne in politične neodvisnosti, ker jim je dajalo najboljše odporne sile proti nemškim misijonarjem, s tem nikakor ne smemo podcenjevati pomena krščanstva tudi za naše ljudstvo. Ono je pomenjalo višjo, od rimsko-poganske povsem različno kulturo. žica 8000 Slovencev vseh strank in dežel dala odgovor, pa zopet le dostojno. Tu vidite velik razloček med nemško in slovensko politiko. Prva surova in gnila in nenaravna, druga premišljena, ljudska, pravična! Na eni strani nemški voditelji brez ljudskih množic v objemu z madžarskimi grofi in z grožnjami pobojev. Na drugi strani v moč pravice, v zmago demokracije zaupajoči narod Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dokler ta narod po dosedanjnem načinu stopnjuje svoj boj stvarno in dosledno do konca, se mu ni bati dr. Mravlaga in graških profesorjev in Madžarov! Ideje ni treba zagovarjati. Zagovarja in brani se sama. Naša dolžnost je samo, da jo pokažemo v pravi luči, ali bolje, da obsveti-mo intenzivneje posamezne njene strani, opozarjamo na to in ono, pa da jo prepustimo obči nstvu. »Naši Zapiski« (H., 2.). Kdo nam do, kar je naše? Kadar Nemci kje izvojujejo zopet kako zmago, jim strašno vzraste greben. Naenkrat vidijo ves svet na kolenih pred seboj. Takrat nam vsem povedo, kako bi delali, ko bi res zmagali. Posl. Steinwender ima včasih tudi kako pametno misel. Takrat, ko je govoril, da se na tisoče vojakov, ki niso za nobeno porabo, valja po bolnicah, namesto da bi šli domov delat, nam je bil prav všeč. Oni vojaki, ki imajo svoj dom, bi lahko vsaj malo doma pomagali pri delu in bi bili bolj srečni in zdravi, nego v bolnicah, kjer polegajo brez dela; za druge pa bi seveda morala poskrbeti država. Tu ima Steinwender prav. Istotako se mož še precej spozna na številke in kadar v parlamentu govori o državnih denarnih razmerah — prinese vedno kako pametno misel. Toda zadnjič je ta gospod pokazal, da •je pravi Nemec, kajti rekel je, da vse, kar hočemo Slovani, posebno Slovenci v Avstriji doseči, je odvisno edino od nemške milosti oz. vse, kar hočemo imeti, morejo dati nam edino Nemci, nihče drugi na svetu, Tako hočejo ti gospodje sedeti nekako na prestolu, ki jim ga ni nihče dal in deliti milosti. Vojna še ni končana in danes ni še nikjer napisano, kdo bo prosil in kdo bo delil. Nam je tudi vse eno, ker ne bomo nikogar nič prosili in najmanj Nemce. Bilo bi pod našo častjo sprejemati kot milostni dar to, kar je naše. Nemci nimajo prav nobene moralne Zlasti ono prvotno, neskaljeno krščanstvo je sposobno dati ljudstvu zadostne odporne sile. Krščanstvo, ki je tako ozko spojeno z ljudskim našim življenjem, nam je dalo prvo umetnost, pismeni jezik, in največji socijalni boji slovenskega ljudstva, — kmetski upori — so se vršili v znamenju krščanstva. Uvedeno med nas po nemškem duhovniku in s pomočjo nemškega orožja pa je največ pripomoglo, da se Slovenci niso razvili kot narodna in politična individualnost in da so povsem zapadli narodni brezbrižnosti. S pokristijanjenjem je prišla nemška kolonizacija. Sloven je postal hlapec in tlačan nemških fevdnikov, ki so v svojem spremstvu pripeljali in naseljevali na slovenskih tleh nemške kmete in obrtnike. Slovenski kmetje so kot hlapci in dekle bili pri-morani obdelovati zemljo, ki je postala last posvetnega in duhovskega velikaša. Plačila niso dobili drugega nego hrano, stanovanje in obleko, ali pa so dobivali v obdelovanje kos zemlje in dajali od tega davek v pridelkih. Nekaj jih je tudi postalo nesvobodnih rokodelcev. Ob postanku mest so se rokodelci in v manjši meri kmetovalci pričeli seliti vanje, toda v mestih je prevladoval tuji živelj: v primorskih mestih italijanski, drugod nemški živelj. To je povzročalo, da se je slovensko mestno prebivalstvo potujčevalo. Srednjeveški fevdalizem je uničeval Slovence socijalno in s tem narodno. To tembolj, ker je postajal položaj kmeta-tlača- pravice, komu kaj dajati, ker njihovega nihče ne zahteva in do našega nimajo nikake pravice. Ako do danes nimamo svojih pravic, je to samo zgodovinska krivica, ki je sramota zanje, ne za nas. Nikar naj se ne smatrajo za kulturen narod, od katerega kaj pričakujemo! Nemške kulture z njenimi kanoni ne maramo. Je nam tuja in bo nam tuja čim dalje bolj. Ko bi bila po naših srcih, ne bi bili šeststo let vzdržali v njih sosedstvu. Ne maramo nikake milosti, najmanj o d Nemcev. Nikogar nismo ničesar prosili. Naša vera v kulturno zmago je dovolj velika, da nas drži. Kot mlad jugoslovanski narod čutimo v sebi dovolj sil za življenje. Preveč smo prepričani o svojih pravicah, da bi prosili od koga to, kar je naše. Gosp. Stein-wender si misli, da bo svet vedno enak in da bodo krivice večno Irpele. Vemo, da bi bilo to komu všeč. Časi, ko smo prosili, so minili. Zdaj zahtevamo. Vemo, da nam Nemci ne bi dali ničesar, pa naj se avstr. paragrafi še tako izpremene. Kaj nam morejo dati ljudje, ki opirajo svojo silo na zastarele privilegije in na pest? Zato se z gosp. Steinwenderjem ne bomo pričkali. Kar je naše, si bomo vzeli sami. Vemo dobro, kaj pride in vemo, da je blizu naš čas. Naša moralna sila je tako velika, da bo zmagala nad nemoralno krivica Bog nas obvari nemških darov, germanske kulture in švabske morale!' Hočemo biti pošten narod, ki ga bo svet drugače spoštoval nego spoštuje — današnje Nemce koroške in štajerske sorte. Pozor! Nedavno so priredile v Mariboru spodnje-štajerske podružnice nemškega Schulvereina svoj običajni letni občni zbor, kateremu je prisostvoval tudi podpredsednik glavnega vodstva. Ta je podal pregled društvenega celokupnega dela tega nemškega bojnega društva, iz katerega je posneti, da je društvo imelo v poslovnem letu 1917 preko 1,200.000 kron dohodkov. Podpredsednik je izvajal, da bo društvo v bodoče posebno po Slovenskem štajerju svoje delo še bolj razvilo in poglobilo. Svoje delovanje namerava, v kolikor mu pravila dopuščajo, raztegniti tudi na politično, seveda nemško - narodno polje. Temu politič-remu delu daje povod slovensko delo za jugoslovansko deklaracijo, ali pravilneje, slovensko delo za samostojno jugoslovansko državo. Podpredsednik je izvajal, da je čisto na vedno slabši, zlasti z uvedbo denarnega gospodarstva in po uvedbi rimskega prava, ki je bilo v tem pogledu naravnost kruto. Vsa državna in deželna bremena je plačevala posvetna in duliovska gospoda, 'n ta jih ji' pa prevalila na kmeta. Izključno tržno pravico so si pridržali meščanje, celo obratovanje se je prepovedovalo kmetom. Turki. Nemalo so slabili gospodarski položaj slovenskega kmeta nad tri stoletja trajajoči turški vpadi v slov. zemljo. Da smo pretrpeli te izredno neugodne razmere brez žrtvovanja svojega obstaima, se mi vidi dokaz za veliko življensko pilo slovenskega rodu. V vsem srednjem veku Slovenec ni prihajal v poštev niti politično, niti kulturno, niti gospodarsko. Politično in gospodarsko "vodstvo je imelo plemstvo in deloma meščanstvo, oboje je bilo tuje ali potujčeno. Posvetni in duhovski izobraženci so delovali v smislu in duhu tuje kulture. Slovenski kmet in rokodelec, ki sta se ohranila kot edini slovenski sloj, pa sta bila gospodarski in socijalno odvisna in nesvobodna. Reformacija in protireformacija. V to temno obzorje našega ljudstva sta posvetila kakor goreča baklja dva znamenita zgodovinska dogodka v 16. veku: reformacija in k m e t s k i upori. Trdina piše o luteranski reformaciji na Slovenskem: »To je bila zlata doba slov. zgodovine. Noben čas naše zgodovine se ne more 16. stoletju na stran postaviti. V vseh naravno, če Schuverein ne gleda mirno tega slovenskega gibanja, ki ogroža nemški živelj, posebno po Spodnjem Štajerskem ... Nemške šole Schulvereina, ki že doslej niso bile učilnice, marveč vzgajevališča enostavnega narodnega odpadništva, se bodo sedaj še ma-nje bavile z znanstveno vzgojo mladine, ker njihovo učiteljstvo bo moralo v prvi vrsti nastopati kot politični nemški agent v boju proti Siovencem. To se je sicer doslej tudi že dogajalo več ali manj, odslej pa se bo izvajalo sistematično. Prične se nov pritisk v prvi vrsti na starše otrok, ki pohajajo v šole Schulvereina, vzame se jim tudi najmanjša narodna samostojnost m zbere se jih zlepa ali zgrda, da bodo tvorili v takih krajih jedro »nemškega živjja«. Po naših krajih po Slov. Štajerju je dve-treijini šulvereinskih šol v krajih, ki goje kako industrijalno panogo. Delavci v teh industrijskih podjetjih so odvisni od delodajalcev, ti pa so Nemci. Ti industrijaini kraji so na izključno slovenskih tleh in so brez vsake okolice, da, niti svojega središča nimajo sedaj. Ozadja in okolice si sicer tudi na ta nov način ne bodo mogli narediti, vsaj ne kmalu, pač pa bodo sedaj pričeli s pomočjo političnega narodnega pritiska po Schulvereina ustvarjati manjšine. Naša prva skrb bode morala biti, da temu delu povsodi postavimo energično proti-delo, sicer bi se nam moglo — zlasti v večjih industrijalnih krajih — zgoditi, da nam sčasoma tudi v občinske uprave vrinejo svoje posameznike — kot »zastopnike nemške manjšine«. Morda sega to naše mnenje danes še predaleč, jutri — se pravi: čez nekaj let — pa se lahko uresniči... Kako se vse to vjema z društvom, ki naj goji »kulturno misijo«, je vprašanje povsem posebne vrste. O-»kulturnem delu« nemškega Schulvereina pisati bi se reklo, vodo z rešetom zajemati. Edini oznaki kulture«, ki jih vidimo kot vna-nji odznak teh šulvereinskih šol, so: skrajna duševna posurovelost njihove učeče- se mladine in popolna zaostalost v znanju tega, kar mora dušo ljudskošolske mladine šola priučiti. Čim bolj narodno-politično izrazito postane odsihmal delo Schulvereina, tem izrazitejša postaneta v bodoče gorajšnja pojava: Šolstvo postane Schulvereinu samo plašč za nemškonacijonalno politično delo in Schulverein prevzame na najvišji podlagi delo »Siidmarke«. in »Heimstatta«, kajti dal bode nemškonacijonalne politične agente ... Vojna je pri nas dovedla do tega, da je zanimanje za »Ciril-Metodovo družbo« stopilo prav neljubo v ozadje. Res, da mora biti naša denarna moč na razpolago danes v odlični obzirih je dosegel takrat nas narod vifino, kakoršne ne prej, ne pozneje. V iT. stoletju v vseh obzirih zopet zapada.« Ne da bi se dotikali cerkvenega vprašanja, moramo priznati, da znači reformacija (protestaniovsko versko gibanje) tudi veliko