To številko posvečamo
40—letnici
ji
>-
:e
H
vstaje
in revolucije
naših
narodov. Vsebino so pripravila
;*>
a
u
0
uredništva
vseh
V
e
a
e
j-
a
,i
jugoslovan
skih
prosvetnih
Časopisov.
e
Med drugim preberite
•	DOSEŽKI IN PRIČAKOVANJA, str. 2, 3, 4
•	PRED III. KONGRESOM SAMOUPRAVLJAVCEV, str. 5
•	VZGOJI NA POT: TITO, KARDELJ IN VLAHOVIČ O VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU, str. 6, 7
•	PARTIZANSKE ŠOLE, str. 8
•	SREČANJA IN SPOMINI PARTIZANSKIH UČITELJEV, str. 9
•	DOGODKI, NOVOSTI, str. 10,11
Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 8. junija 1981 - št. 11 - letnik XXXII
o,
e
t-
•c
/'
iZ
3'
i-
;o
ki
3'
S'
;e
a)
ih
la
a-
a-
in
j-
;a
m
i-
ti
o
ši
-a
ri
d
u
e
h
3
S
n
e
n
ii
a
a
)»
e
b
i'
n
ii
li
ii
a
Vzgajati mlade po Titovih vodilih
Veliki jubilej vseh naših narodov in narodnosti, štiridesetletnica vstaje in revolucije, proslavljamo brez tovariša Tita. Toda Tito je v vsaki naši akciji, njegova misel je vodnica, naš kažipot in obveznost, da delamo tako, kot nas je učil, kot je vodil revolucijo, oblikoval partijo, načrtoval in razvijal naš samoupravni socialistični sistem, tako kot si je prizadeval za bratstvo in enotnost, za enakopravnost in nove, človečne odnose med ljudmi, narodi in državami.
Veliki jubilej zaznamujemo s pospešenimi pripravami na tretji
kongres jugoslovanskih samoupravljavcev, na katerem bo spet slišati delavsko samouprav-Ijavsko besedo, kongres, na katerem bodo združeni in organizirani delavci spregovorili o načrtovanju naše nadaljnje poti v socializem in jasno odgovorili na številna vprašanja, ki jih je treba rešiti in na katera je treba odgovarjati z učinkovitejšimi dejanji na vseh področjih življenja in dela, od temeljne organizacije združenega dela in krajevne skupnosti do najvišjih družbenih ravni.
Veliki jubilej proslavljamo tudi s pripravami na partijske
kongrese, na katerih bomo ocenili prehojeno pot in sprejeli sklepe, kako bo avantgarda našega delavskega, razreda in pre-skušena vodilna sila v čedalje bolj razviti socialistični družbi opravljala svojo vlogo in usmerila vse napredne sile po Titovih revolucionarnih poteh.
Delavci v vzgoji in izobraževanju si ob veliki dejavnosti, družbeno-političnih in gospodarskih struktur nenehno prizadevajo za izboljšanje svojega družbeno-gošpodarskega položaja, za reformo vzgojno-izobra-ževalnega sistema po sklepih X.
S is*" ^
Stojan Batič: Spomenik NOB, 1958 (detajl), marmor, v Logatcu
in XI. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, za boljšo sindikalno organiziranost in kakovostnejše samoupravne odnose v svojih kolektivih v sistemu samoupravnega interesnega organiziranja in v procesih neposredne menjave dela.
Pri tem svojem delu se čutimo odgovorne za oblikovanje vzgojno izobraževalnega sistema, ki bo izraz potreb in možnosti naše družbe, hkrati pa bo razvijal združeno delo. Zavedamo se izobraževalne in vzgojne vloge šole in vseh drugih delov sistema in potrebe, da bolj odgovorno, zavedno in zrelo oblikujemo rodove mladih delavcev in samoupravljavcev, ki bodo znali in hoteli nadaljevati procese velike Titove revolucije. Toda hkrati s to revolucijo se je začel porajati tudi novi vzgojno-izobraževalni sistem kot sestavni del družbene preobrazbe.
Tudi zdaj nas tako kot zmeraj vodi moč Titove misli, ki je živa, aktualna in spodbujajoča.
msmi
delavec
Škiilskr
Oiiviiir
Jfafcbeium
ufveueg
Ob novem letu 1950 je Tito dejal: »Naši učitelji in profesorji opravljajo veliko delo in častno nalogo, saj vzgajajo naše mlade socialistične rodove. Njihova naloga je, ne samo da izoblikujejo iz mladine sposobne strokovne kadre, temveč tudi po svojem značaju prave državljane naše socialistične države; ljudi, ki bodo visoko cenili naše revolucionarne pridobitve, ki bodo ljubili svojo državo, toda cenili tudi pozitivne pridobitve drugih narodov; ki bodo v sebi gojili svobodnjaške tradicije naših prednikov in jim ljubezen do svoje socialistične države ne bo preprečevala, da ne bi bili sočasno tudi resnični internacionalisti.«
misao
nPOCBJETHM
AMCT
Zdaj. ob velikem jubileju vsta- HMKAPMM09MPI IWM je, postajajo te Titove besede še pomembnejše in še bolj zavezu-jejo.
So naša taktika in naše vsakodnevne naloge v vzgoji in izobraževanju mladih.
Prosvetni časopisi republik in pokrajin — teh je osem, izhajajo pa v približno sto tisoč izvodih — izdajajo svojo peto skupno številko. Tudi ta naj bo eden od dokazov skupnosti vseh naših delavcev v vzgoji in izobraževanju in vseh naših narodov in narodnosti; potrdi naj misel o ohranjanju bratstva in enotnosti, te največje pridobitve naše, Titove revolucije.
DJORDJE DJURIČ
Shkendija
IIpocBereH
TiaSotHMK
Dosežki in pričakovanja
V znamenju jubileja
Ob letošnjem praznovanju 40-letnice vstaje naših narodov in narodnosti bomo tako kot smo ob dosedanjih obletnicah kritično pregledali dosežke in perspektive našega socialističnega samoupravnega razvoja in se ponosno ozrli na to, kar smo naredili. V tem razvoju imata tudi vzgoja in izobraževanje svoje vidno, nepogrešljivo mesto. Kot neposredni dedič slavne partizanske prosvete je slovensko šolstvo v vsem povojnem obdobju zvesto stopalo po poti graditve nove Titove Jugoslavije. Njegovega deleža v tej graditvi ni mogoče izmeriti z enotami in merili, s katerimi smo navajeni pregledovati delovne dosežke človeških rok. Prispevki vzgoje so še bolj dragoceni, ker oblikujejo v mislih, srcih in ravnanju mladine vseh rodov čut zavezanosti svetlim izročilom naše vstaje in revolucije, duh bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti ter vero v moč in sposobnost delavskega razreda in njegove avantgrade Zveze komunistov na poti osvobajanja dela in človeka. Lahko trdimo, da je velika večina naših prosvetnih delavcev mladino tako tudi vzgajala.
Dosežki treh in pol desetletij svobodne graditve gmotnih in duhovnih temeljev naše družbe se zrcalijo tudi v dosežkih vzgoje in izobraževanja. Na te pa smo v resnici lahko ponosni: razširili in obogatili smo zasnovo organizirane socialistične predšolske vzgoje, vzgojno-varstvene organizacije skrbijo za to, da so vsi otroci v krajevni skupnosti deležni raznih oblik predšolske vzgoje in načrtne priprave na začetek osnovnega šolanja. Celodnevna osnovna šola, ki temelji na podružbljanju vzgoje, na odprtosti šole v samoupravno združeno delo, se je uveljavila. Sprejeli smo novo programsko zasnovo usmerjenega izobraževanja, ki zagotavlja s skupno vzgojno-izobrazbeno osnovo, vključeno v vse usmeritve in smeri izobraževanja, celostnost izobraževanja za delo ter za nenehno izobraževanje in usposabljanje vseh naših občanov.
V posebnih izobraževalnih skupnostih za usmerjeno izobraževanje in njihovih strokovnih svetih, ki postajajo mesto, kjer delegati delavcev vzgojno-izo-braževalnih dejavnosti in delegati uporabnikov skupaj oblikujejo nove vzgojno-izobraževalne programe in uresničujejo svobodno menjavo dela, se vse bolj uveljavlja skupna odgovornost celotnega združenega dela za uresničevanje sprejete kadrov-sko-izobraževalne politike. Po tej poti se vse bolj vključuje v celoten sistem usmerjenega izobraževanja tudi v preteklosti ločeno in vase zaprto, pogosto ozko pragmatično zasnovano izobraževanje v delovnih organizacijah za tako imenovano interno kvalifikacijo. In naprej: v zadnjih letih smo z organiziranim delom družbeno-političnih in strokovnih dejavnikov v združenem delu, samoupravnih interesnih skupnostih in družbeno-političnih skupnosti začeli zaustavljati pretirano ekspanzijo razvoja posameznih področij srednjega in visokošolskega izobraževanja. Razumljivo je, da v kratkem času ni mogoče pričakovati uspehov, pomembno pa je že to, da smo očitneje zavrli uveljavljanje liberalističnih pogledov na razvoj izobraževanja in na odpravljanje kar usodnih neskladij v kadrovski sestavi združenega dela.
Te in druge kakovostne spremembe v vsebini in razvoju vzgoje in izobraževanja je mogoče dosegati predvsem z učin-
kovitim, širokim in delegatsko razvitim prizadevanjem organiziranih subjektivnih dejavnikov za nove samoupravne družbe-no-ekonomske odnose, za uveljavljanje družbeno-ekonom-skega položaja delavca v združenem delu, za vraščanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti v združeno delo. Dosežki reforme usmerjenega izobraževanja že vodijo k odpravi tradicionalne ločenosti izobraževanja za delo in za upravljavske funkcije, k povezanosti splošne in strokovne izobrazbe. Organizacije združenega dela zunaj področja izobraževanja postajajo čedalje bolj ne le temeljne nosilke sa-
Te in druge težave so nenehno pričujoče. Zavedamo se jih in jih postopoma odpravljamo. Pri načrtovanju nadaljnjih možnosti in razvojnih težen se opiramo na družbeni plan razvoja republike do leta 1985 in na moč družbeno-ekonomskega razvoja do leta 2000. Nadaljnjo krepitev temeljev materialnega in socialnega razvoja neposredno navezujemo na večjo uveljavitev znanja in znanosti, na boljšo strokovno usposobljenost zaposlenih, na zvečanje ustvarjalnosti delovnih ljudi — kot vzvodov rasti produktivnosti proizvodnega in drugega družbenega dela.
Takšna vpetost vzgojno-izo-braževalnih dejavnosti v družbene razvojne cilje in z njimi povezane kadrovske potrebe pa zahteva najprej bistveno spremenjeno razmerje med tistimi, ki se šolajo za proizvodne in neproizvodne poklice. Za srednjeročno obdobje smo prevideli
Pedagoška akademija v Mariboru, ki je bila zgrajena pred nedavnim, stoji na prostoru, ki meri 17.000 kvadratnih metrov. V njej je 80 prostorov: predavalnice in prostori za seminarje, laboratoriji, učne delavnice, centralna knjižnica, dvorana za seje in slavnostne prireditve, ki lahko sprejme 400 študentov, restavracijski prostori in študentski klub. V akademiji je prostora za 1.500 študentov in prav toliko se jih v njej tudi izobražuje.
Zdaj gradijo še športno rekreacijske prostore in telovadnico, urejajo pa tudi okolje.
Denar za gradnjo Pedagoške akademije v Mariboru, ki je stala 120 milijonov, je dala Izobraževalna skupnost Slovenije.
moupravne izobraževalne politike, temveč tudi soodgovorne izvajalke vzgojno-izobraževal-nih programov.
Reforma-revolucionaren
proces
Globoke družbene spremembe v funkciji in naravi vzgojno-izobraževalnega sistema smo zasnovali v vsej širini reformne dejavnosti. Pri tem se zavedamo, da je številne objektivne družbeno-ekonomske okoliščine pa tudi nekatere subjektivne slabosti in nasprotovanja mogoče spremeniti in odpraviti šele čez čas. Reformo izobraževanja smo v Sloveniji vedno razumeli kot revolucionaren proces, kot zapleteno razredno vprašanje. Zato smo se v posameznih obdobjih reforme kritično spopadali tako z liberalističnimi, abstraktno humanističnimi in tehnokratskimi zasnovami v pedagoški teoriji in s pojavi elitizma ali pragmatizma v vzgojno-izobraževalni praksi. Res je, da nismo znali zmeraj dovolj celostno obvladati škodljivih pojavov krajevne narave ali pa celo v posameznih območjih, kjer so se nekatere vrste šol preveč širile, premalo močni pa smo bili tudi tedaj, ko smo si prizadevali zaustaviti težnje po drobljenju vzgojno-izobraže-valnih programov ter v usmerjanju vpisa v šole, ki bi postopno vplival na potrebno spreminjanje kadrovske sestave združenega dela. V kadrovsko-izobra-ževalni politiki tudi nismo dovolj skrbeli za izobraževanje delavcev iz dela ali ob delu. To pa je pot usmerjenega izobraževanja, po kateri bi se delavci, ki so še brez potrebne strokovne izobrazbe, ustrezno usposobili za delo in samoupravljanje in dobili možnosti za nenehno izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje.
dosež-
izobraževalnih organizacijah združenega dela, med njimi samimi in z drugimi organizacijami združenega dela ter s poglabljanjem sporazumevanja delavcev v posebnih izobraževalnih skupnostih, so dane možnosti za izboljšanje kakovosti izobraževalnega dela in višjo raven vzgojno-izobraževalnih dosežkov. Prispevek delavcev vzgojno-izobraževalnih organizacij k družbeni produktivnosti dela, k povečevanju rasti družbenega proizvoda in s tem k dohodku delavcev v materialni proizvodnji je nepogrešljiv. Z njim bomo izboljšali tudi družbenoekonomski položaj prosvetnih delavcev in ga izenačevali s položajem drugih delavcev v združenem delu.
In ne nazadnje: nadaljnja demokratizacija odnosov v vzgoji in izobraževanju zahteva
zavzeto sodelovanje učiteljev, učencev in študentov ter delegatov uporabnikov pri uveljavljanju položaja udeleženca izobraževanja kot subjekta vzgoje. Ta subjekt vzgoje pa ni zgolj vsestransko razvita osebnost, kihaj bi se čimbolje znašala v zdajšnjih družbenih razmerah in zagotavljala ustvarjanje ustreznih odnosov. Pomeni nam več: to je ustvarjalec, bojevnik za nove odnose in resnični samoupravni položaj delavca v združenem delu in družbi. Razviti samoupravni odnosi in idejno socialistično uveljavljanje vzgoje v današnji in jutrišnji šoli morajo zagotoviti na širokem znanju temelječo zavest, prepričanje in pripravljenost mladih rodov, ki prihajajo, za dosledno uresničevanje Titove in Kardeljeve vizije osvobojenega dela in človeka.
EMIL ROJC
SR HRVAŠKA
naredili velik korak pri odprari Se Ijanju dualizma: iz vseh srednji'' ^ šol, in ne samo iz tako imenova; nih elitnih je mogoče nadaljevat' . izobraževanje na višjih in visokil1 Si šolah. Šole in fakultete se nepo' Ce sredno povezujejo s proizvodnja ^ in združenim delom. V Jugosla' 2r viji je reformirana srednja šoja v' zaživela najprej na Hrvaškem j11 [J1 v Vojvodini. Tudi pri razširjanj11 mreže višjih in visokih šol sm0 dosegli izredne uspehe. Še več' pri odpiranju novih fakultet smc celo pretiravali. Pozitivna pa j£ smer razvoja šolskega policentri; zma. Strokovne šole niso vefl *i osredotočene v Zagrebu, t0 mesto pa tudi ni več edino sre' je. dišče visokega šolstva.	V2
Zdaj je na Hrvaškem 174 sre' $r dišč srednjega izobraževanja, 30 ot središč za posebno šolstvo, 3^ Vj višjih šol, 44 fakultet in tri umet' 1< niške akademije. V srednjem Vs izobraževanju je okrog 200.000 k( učencev in 11.000 učiteljev, štu- Za dira pa 70.000 študentov, ki jim predava 4700 učiteljev.	e
Zgodovinska preobrazba se je šele začela
vpis v srednje šole tako, da bo to razmerje 70: 30 v korist tistih, ki jih bomo potrebovali v proizvodnji. Podobno razmerje bomo skušali doseči tudi v visokem šolstvu. S samoupravnim načrtovanjem, usmerjanjem in preusmerjanjem učencev m študentov ter z usmerjanjem delavcev v izobraževanje iz dela ali ob delu, je na veliki preskušnji čas celotni sistem samoupravnih družbeno-ekonomskih odnosov. Te prvine postajajo bistvena vsebina odnosov svobodne menjave dela uporabnikov in izvajalcev vzgojno-izobraževalnih dejavnosti. Prvi dosežki usklajevanja programske sestave in obsega vzgojno-izobraževalnih dejavnosti v usmerjenem izobraževanju z družbenimi kadrovskimi potrebami bodo tudi najdoločnejši prispevek reforme šolstva k stabilizacijskim prizadevanjem v celotnem združenem delu in družbi.
Sporazumevanje med šolo in tovarno
Drugi splet nalog, ki zadevajo razvojne možnosti našega šolstva, je vezan na usposabljanje organizacij združenega dela, gospodarstva in družbenih dejavnosti za vlogo ustvarjalk, nosilk in organizatoric vzgojno-izobraževalnih dejavnosti. Šola postaja čedalje manj edina, osamela nosilka vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Neposredno samoupravno sporazumevanje med šolo in tovarno ter njeno vraščanje v krajevno skupnost, je stvarna in najbolj učinkovita pot opredeljevanja in izvajanje skupine odgovornosti učiteljev in drugih delavcev v združenem delu za pogoje izobraževanja, vsebino programov in kakovost vzgojno-izobraževalnih kov.
S pospeševanjem združevanja dela in sredstev tudi v vzgojno-
Spomnimo naj na to, da se je začel prvi reformni poseg v stari šolski sistem na Hrvaškem še med vojno, na osvobojenem ozemlju. Leta 1944 so v Topu-skem sprejeli nov predmetnik in učni načrt za hrvaške osnovne šole. Teh šol pa tudi dijaških domov ni bilo malo. Ne samo v zgodovino šolstva in pedagogike, temveč tudi v kulturno zgodovino bo prišel podatek, da smo še med vojno, v vihri vojnih spopadov, odpirali številne osnovne šole, da smo imeli na osvobojenem ozemlju tudi srednje šole in celo eno višjo.
Eden prvih posegov v stari šolski sistem je bil ta, da smo potem, ko smo ločili cerkev od države, ločili tudi šolo od cerkve, in začeli oblikovati ljudsko šolo. Naredili smo to, kar je v številnih deželah že zdavanj naredila nekdaj napredna in liberalna bur-žoazija. (V teh prvih dneh, leta 1946 je bilo na Hrvaškem 3371 osnovnih šol s 31.000 učenci in 5500 učitelji).
V prvem obdobju našega socialističnega razvoja smo oblikovali šolo kot državno ustanovo, ki smo jo upravljali centralistično. Tedaj smo imeli tudi osrednje, zvezno ministrstvo za prosveto, ki je poleg drugega predpisovalo predmetnike in učne načrte. To je bilo v skladu z našo tedanjo družbeno ureditvijo, z državnim socializmom. Toda to obdobje je trajalo le malo časa. Z uvajanjem delavskega upravljanja in družbenega samoupravljanja se je začel tudi proces odmiranja državne šole in njenega preraščanja v šolo kot družbeno ustanovo, potem pa v šolo kot delovno organizacijo v sestavi združenega dela, ki menjuje svoje delo z delom drugih delov združenga dela. Gledano zgodovinsko je to edinstven in veličasten proces, proces, ki se je šele začel, in ki bo trajal še dolgo.
Po osvoboditvi smo začeli načrtno izdelovati nove predmetnike in učne načrte za vse stopnje in vrste šol. Na Hrvaškem je bil sprejet prvi predmetnik in učni načrt leta 1946 in je imel tako imenovano normalno in minimalno različico. Istega leta je bil sprejet tudi zakon o obveznem sedemletnem izobraževanju. Iz učnih načrtov je bilo treba odstraniti vse, kar ni bilo v skladu s sodobno znanostjo, nepotrebni historicizem, in v nasprotju z določeno hipertrofijo humanističnih ved dati več prostora naravo-slovno-matematičnim vedam. Poseben poudarek je bilo treba dati tistim delom učne snovi, ki so potrebni in primerni za ustvarjanje marksističnega znanstvenega svetovnega nazora. Zato smo predmetnike in učne načrte večkrat spreminjali, toda z doseže-
nim še vedno ne moremo biti zadovoljni. Na Hrvaškem se je pravkar končala javna razprava o predlogu predmetnika in učnega načrta za osnovno in splošno izobraževanje, ki bo prinesel pomembne novosti (povezana vzgojno-izobraževalna področja). Vse te spremembe je omogočil zadnji zakon o vzgoji in osnovnem izobraževanju, sprejet leta 1979.
Najmanj se lahko pohvalimo* družbeno organizirano predšol; ■ sko vzgojo. Čeprav smo začel1' | skoraj iz nič in odprli veliko jas'1 ^ in še več vrtcev, in čeprav smo zadnjem letu vključili najve£ otrok v pripravljalne oblike Z* ^ vstop v šolo, je bilo leta 1980 (' jaslih 3,1 odstotka otrok, v otroJ ških vrtcih 20,8 odstotka, v preti šolskih ustanovah je delalo 300^ vzgojiteljev) pa z doseženim n) te moremo biti zadovoljni.	^
Č(
Z našimi dosedanjimi reformnimi prizadevanji smo dosegli najvidnejše uspehe pri podaljšanju obveznega šolanja in razširjanju šolstva. Obvezna štiriletna osnovna šola je prerasla v obvezno osemletno osnovno šolo (prvi predmetnik in učni načrt osemletne šole je bil sprejet leta 1951), število tistih, ki niso obiskovali osnovne šole, pa se je
Izredno zadovoljni smo lahk£ z dosežki na enem izmed podrO' čij reformiranega vzgojno-izo braževalnega sistema: vsem n3' rodom in narodnostim smo om°' gočili šolanje v materinščini ^ 'n spoznavanje' in razvijanje 0-rodnih kulturnih vrednot. ni Hrvaškem je 51 osnovnih šoljgt kjer ima 2300 učencev pouk v jei zikih narodnosti.
Novosti se uveljavljajo
Tudi pri notranji, pedagošK1
reformi šole so doseženi nekate; ri, čeprav ne tako zelo vidu* uspehi. Poleg
tradicionalnega'
V Varaždinskih Toplicah so ob 500-letnici ljudske prosvete in šol' stva v tem kraju, II. oktobra 1980 odprli novo poslopje Osnovne šol* Anton in Ivan Kukuljevič, ki je ena izmed najsodobnejših šol pri na) Zgrajena je na 3.600 kvadratnih tnetrih. Ima oddelke za razredni!11 predmetni pouk ter upravo, kabinete za politehnično vzgojo, ** splošno ljudsko obrambo, za zdravstveno vzgojo in telovadnico. PrO’ stori niso klasično urejeni, temveč večnamenski, odprti; ni tradicij nalnih učilnic, stolov in klopi. Učenci se lahko zberejo v skupine 'f
i St
lahko sedijo na tleh prilagojenih različnim višinam. Telovadnica j' grajena tako, da je uporabna tudi za dramske in glasbene prireditvi' Ob šoli je povezan prostor, namenjen otroškemu vrtcu. Šolo bodo obl' “ skovali tudi učenci na pripravljalni stopnji v usmerjenem izobraževi' "ju-
Šola v Varaždinskih Toplicah je prvi šolski objekt, zgrajen po zahti" vab sredanje reforme izobraževanja. (Ivan Žigič)
tako zmanjšalo, da je le še simbolično.
Odprtih in zgrajenih je bilo zelo veliko osrednjih in podružničnih osnovnih šol ter organiziran prevoz učencev. Tako imamo zdaj na Hrvaškem 2901 osnovno šolo s približno 500.000 učenci in 26.000 učitelji. Žal brezplačnega šolanja še vedno nismo povsem uresničili, tako da bi bili brezplačni tudi učbeniki, učni pripomočki in prehrana učnecev.
pouka postajajo čedalje p° membnejše obšolske in zunajšol' ske oblike dela, v šoli so se uv() Ijavili radio, televizija, film druga sodobna izobraževal1)' tehnologija (uveljavili so se tu1 izdelovalci teh pripomočkov, k0' Školska knjiga, Filmoteka F izobraževalni programi RT'
b
o
Vi
ti
St
b:
i l
Zagreb idr.), čedalje bolj se uv£ j
............ ela,k
omogočajo učencu da je subje)'
Ijavljajo aktivne metode dela, n
Velik korak pri odpravljanju dualizma
Še bolj očitne so spremembe v srednjih šolah. Najprej smo odpirali ob gimnazijah veliko srednjih šol različnih smeri (leta 1946 je, bilo 113 gimnazij s 55.000 učenci in 1800 profesorji), potem pa smo ukinili nekdanje šole za delavske poklice (vajenske in industrijske). S tem smo
svoje vzgoje in izobraževanj* Šole in fakultete se začenjajo vezovati z združenim delof proizvodno in družbeno korist111 delo počasi zavzemata enak" pravno mesto v življenju šok
Narejeni so tudi prvi koraki P11 ustvarjanju možnosti za izobE ževanje odraslih in njihovo of nehno izobraževanje. Resda ni veliko doseženega, je pa utr" pot v »učečo se družbo«, v kaRf
Nadaljevanje na 3. stn^
Dosežki in pričakovanja
vj ^adaljevanje iz 2. strani
jitf ?e bomo vsi lahko nenehno izo-a] braževali.
a11 . Spremenil se je tudi sistem ilt ^obraževanja prosvetnih delav-O' cev. Namesto samo na srednji jo ^opnji, si pridobivajo učitelji ra-a 2r5dnega pouka izobrazbo tudi v 'j3! Vlsjjh šolah, prav zdaj pa nstajajo i( [Možnosti, da se bodo lahko izo-ju °raževali na fakultetah (pedago-"	akademije so prerasle v pe-
dagoške fakultete ah pa so se ^družile s filozofskimi fakulte-je lami). Vsi učitelji predmetnega fi' P°uka se že izobražujejo v viso-'e	šolah,
toj
.J. In še nekaj o tem, kar načrtu-)emo na Hrvaškem na področju V2goje in izobraževanja v tem e" Srednjeročnem obdobju. Število H otrok, vključenih v predšolsko.
Vzgojo, bi morali povečati do leta :t” ^85 na približno 48 odstotkov v) yseb otrok (za okrog 100.000 več 1 kot jih je zdaj). Denar namenjen n' Za osnovno izobraževanje naj bi
se zvečal za 21 odstotkov, za usmerjeno izobraževanje pa za 23,5 odstotka. Predvideno je tudi, naj bi bilo okrog 60 odstotkov otrok delavcev, začasno zaposlenih v tujini — teh pa je s Hrvaškega veliko vključenih v dopolnilni pouk. Zaradi vključevanja prizadetih otrok v redne šole pa se bo prcej zmanjšalo število učencev v posebnih šolah itn.
Ni dvoma, da so bili od leta 1945 pa do zdaj doseženi veliki uspehi. Nanje smo lahko ponosni, res pa je tudi, da bo treba še veliko narediti, zlasti na področju reforme vzgojno-izobra-ževalnega sistema. Smo pravzaprav šele na začetku reforme. Družba je za dosedanje uspehe lahko hvaležna večini prosvetnih delavcev, hkrati pa pričakuje, da si bodo kar najbolj prizadevali za njeno socialistično preobrazbo in še posebno za reformo vzgojrio-izobraževalnega sistema.
PERO ŠIMLEŠA
ževanja kot delu združenega dela pomeni zakon o izobraževalnih skupnostih, sprejet leta 1972.
V preteklem desetletju, že leta 1972, ste je začela nova reforma srednjega usmerjenega izobraževanja in vzgoje. To leto so dobile tudi triletne šole status srednjih šol. Od tedaj se nenehno reformira srednje usmerjeno izobraževanje, od lanskega septembra pa so se tudi gimnazije spremenile v usmerjene šole. Ce-
črtovalnega obdobja. V predšolski vzgoji in izobraževanju se je povečalo število vzgojno-var-stvenih organizacij pa tudi število otrok, vključenih vanje (od 3,4 odstotka v letu 1974 na 5,7 odstotka v letu 1980). V osnovnem izobraževanju in vzgoji se je število učencev nenehno povečevalo, povečeval pa se je tudi odstotek rodu v višjih razredih (96 odstotkov). To je dosežek velikih naložb v razširitev in modernizacijo mreže osnovnih šol.
SR BOSNA IN HERCEGOVINA
Leta rasti in razvoja
šestintrideset let ni veliko, če ^erimo čas z leti obstoja izobra-„ Zevalnih in kulturnih ustanov, i(n Udobje rasti in razvoja celot-0(i nega »vzgojno-izobraževalnega ni s'sterna v Bosni in Hercegovini v teh povojnih letih pa je zaznamovano z velikimi dosežki. Za-Celo se je tako rekoč iz nič.
Dediščina, ki so jo dobili iz Predvojne Jugoslavije, pona-2arja med drugim tudi to, da so ifljrneli v Bosni in Hercegovini po m osvoboditvi več kot 70 odstotkov NJ nepismenih, zelo veliko otrok,
0	godnih za šolo in na desettisoče jej ‘istih, ki so bili že prestari za
osnovno šolo. Bili so brez učbe-oikov, imeli so zelo malo šol in očiteljev, imeli niso niti ene visoke šole (prvo višjo pedagoško s°lo so odprli 22. novembra 1945 v Sarajevu). V predvojne gj Osnovne šole se je lahko vključilo Samo 40 odstotkov otrok šolske starosti. V prvem povojnem red-nent šolskem letu 1945/46 je bilo v Bosni in Hercegovini 718 Osnovnih šol s 1434 učitelji, j ^čencev pa je bilo okrog 1 120.000; to pomeni, da je prišlo p učencev na učitelja. Tistega pa je bilo 14 popolnih gimnazij, p meščanskih šol, 3 učiteljišča, 4 trgovske akademije in dve srednji tehniški šoli. V teh šolah je bilo okrog 16.000 učencev, ki
01	flh je poučevalo 800 učiteljev.
2 leti so rasle nove šole, usta-^vljali so fakultete in kulturne Stanove. Vse več otrok je obiskovalo pouk, z analfabetskimi ’ečaji se je zmanjševalo število °draslega nepismenega prebival-•ji stva.
bi Boj proti zaostalosti in neznanju
V desetletju po letu 1955 je po zgrajenih poleg obnovljenih Qr>jektov, opustošenih v vojni, Več kot 1200 osnovnih šol. Odpr-'h je bilo več kot sto srednjih in strokovnih šol. Ustanovljena je “da prva bosansko-hercegovska piverza v Sarajevu, s sedmimi akultetami. Odprli so na stotine ^jižnic, kulturnih domov, ki-i-j ^rnatografov in nekaj gledališč, ft tem desetletju se je število ne-vej idstnenih zmanjšalo za 30 od-, kj st°tkov. To so bila leta izrednega e M ppredka v kulturi okolja, v ka-tja '
pff
)it>
tfll’
V tl«
nadaljnji razvoj samoupravljanja v kulturi in prosveti.
V	dvajsetih letih po osvoboditvi so že lahko zaznamovali čedalje večje uspehe: čeprav je tudi tedaj primanjkovalo šolskega prostora, je za to obdobje značilno množično izobraževanje mladine in odraslih. V primerjavi s prejšnjim obdobjem je bilo tedaj že več učiteljev, bolje opremljene šole in več učbenikov, zato je bilo v naslednjih letih mogoče začeti izboljševati kakovost pouka. Lepi uspehi so bili doseženi tudi v strokovnem izobraževanju, tako da je bilo v sedemdesetih letih že mogoče vzpostaviti vezi na relaciji šola — družba in šola — gospodarstvo.
Obdobje najglobljih reformnih posegov
V	preteklem desetletju, zlasti po desetem kongresu ZKJ, so si prizadevali uresničiti naloge, opredeljene zlasti z resolucijo desetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije o socialistični samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja.
Temeljita reforma je bila izvedena v visokem šolstvu (nov študijski režim: leto za letom, desetmesečni pouk, posodobljen v skladu s potrebami združenega dela, študenti postajajo vse bolj subjekti celotnega izobraževanja). Ob koncu tretjega desetletja so bile ustanovljene univerze v Banjaluki, Tuzli in Mostarju. Nova pobuda v razvoju izobra-
lotno izobraževanje se je samoupravno organiziralo, za vsa področja izobraževanja so sprejeti novi zakoni, primerni našim potrebam in družbenemu razvoju.
Razgiban razvoj izobraževanja
Zdajšnjih dosežkov v vzgoji in izobraževanju Bosne in Hercegovine ni mogoče primerjati s tistimi v času obnove in graditve v prvih povojnih letih. O tem priča veliko kazalnikov preteklega na-
eri je na tisoče učiteljev v boju Pr°ti zaostalosti in neznanju z ^ulo sredstvi in močmi, toda z !ebko ljubezni in domoljubja rezalo številne probleme in sto-Palo korak za korakom na poti p ^urnega napredka. To je bilo P bdobje, v katerem so si prometni delavci izredno prizade-ab za tak pouk in vzgojo, ki naj-,°lj ustrezata znanstvenim za-tevam in potrebam družbe, ob--^bje, v katerem so bili sprejeti P^i zakoni o šolstvu in ko si je ružba izredno prizadevala za
Prebivalci Novega Sada so darovali svojim otrokom še eno lepo in sodobno opremljeno novo osnovno šolo. Na začetku letošnjega šolskega leta se je 1.200 učencev novosadske Osnovne šole Jožef Atila vselilo v novo stavbo. Zgrajena je z denarjem, zbranim s samoprispevkov in z denarjem samoupravne interesne skupnosti za splošno vzgojo in izobraževanje. Zgradba zavzema 7.000 kvadratnih metrov, v njej je veliko kabinetov in posebnih učilnic, opremljenih z najsodobnejšimi avdiovizualnimi sredstvi.
Učenci so se vselili v novo šolo že jjrvi dan letošnjega šolskega leta, slovesno pa so jo odprli 18. oktobra — v spomin na dan osvoboditve Novega Sada. Osnovna šola Jožef Atila proslavlja letos svojo 35-lef-nico delovanja, nova šolska zgradba pa je najlepše darilo učencem in učiteljem, ki bodo lahko v novih razmerah dosegali še boljše uspehe. (J. J.)
SAP VOJVODINA
Večnacionalnost jugoslovanske skupnosti
Osnovna šola Kliment Ohridski je najstarejša vzgojno-izobraže-valna ustanova v Ohridu. Nenehno jo obiskujejo: nekdanji revolucionarji, znanstveniki, umetniki in drugi strokovni delavci. Za svoj prispevek k razvoju ožje in širše okolice je prejela številna družbena priznanja: nagrado mesta Ohrida »7. november« v letu 1975, pa tudi red zasluge za narod z zlato zvezdo, s katerim jo je odlikoval predsednik republike Josip Broz Tito.
Sola je delovala v težkih razmerah do 24. 5.1980. Takrat je zrasla sedanja šola s samoprispevkom mesta, in z denarjem delovnih organizacij v občini ter izobraževalne skupnosti. Zavzema 3500 kvadratnih metrov uporabne površine in ima lepo urejeno okolico. Nova zgradba je zgrajena po najsodobnejših arhitektonskih načelih.
Sedanja šola Kliment Ohridski je organizacija združenega dela, ki zajema delovne enote vasi Trebenište in Meseište, in šolo posebne otroške bolnišnice za kostne in sklepne bolezni. Obiskuje jo 1.450 otrok, ki so razporejeni v 58 razredih. Zanje skrbi 93 zaposlenih, od teh je 73 prosvetnih delavcev. V osrednji šoli v Ohridu je 950 učencev v 30 razredih.
Pouk v osnovni šoli Kliment Ohridski poteka v posebnih učilnicah, šola pa ima na voljo številna avdiovizualna sredstva in interno televizijo. Vsi prostori so sodobno opremljeni: od šolske knjižnice, telovadnice, šolske kuhinje, zobne ambulante pa do igrišča.
Šolski kolektiv in krajevna skupnost Stari grad so v počastitev 1150-letnice šole začeli zbirati prostovoljne prispevke, da bi v šolskem dvorišču zgradili spomenik Klimentu Ohridskemu, po katerem se šola imenuje.
Učitelji osrednje šole, pa tudi iz drugih delovnih enot so izredno požrtvovalni, veliko izmed njih jih je prejelo visoka družbena priznanja za svoje dolgoletno požrtvovalno delo. Na šoli so zelo razvite dejavnosti prostega časa; učenci so dosegli pri različnih tekmovanjih odlične uspehe.
V novih delovnih razmerah so dosežki še bolj kakovostni, še posebno na vzgojno-izobraževalnem področju. (Dr. Stojan Risteski)
ki jih je hilo največ zgrajenih z akcijo »1 ()()() šol«, ki so jo začeli leta 1977. Usmerjeno izobraževanje, posebno srednje, se je razvijalo hitreje, kot je bilo predvideno. Število učencev se je v tem obdobju povečalo od 150.()()() na 230.000, odstotek vključenega rodu v te šole pa od 41,1 na približno 60 odstotkov.
Zelo se je razvilo tudi visoko izobraževanje, posebno kar zadeva število študentov in širjenje mreže visokošolskih organizacij. Število študentov se je povečalo na 68.000, od teh je 40.000 rednih. Povečali sta se tudi kakovost in učinkovitost študija, posebna pozornost pa je bila namenjena študentskemu standardu: več je bilo posojil in štipendij, izboljšale pa so se tudi možnosti za stanovanja in prehrano študentov.
Izobraževanje in vzgoja v SR Bosni in Hercegovini danes — to je velikanska armada mladih in odraslih, ki si po redni poti ob delu ali iz dela pridobiva različne stopnje izobraževanja, poučuje pa jih več kot 40.()()() učiteljev. Študentov in učencev je več kot milijon, to pa pomeni, da se izobražuje vsak četrti prebivalec SR Bosne in Hercegovine.
Razvoj celotnega bosansko-hercegovskega izobraževanja in vžgoje v novem srednjeročnem obdobju bo zasnovan predvsem na nadaljnji socialistični samoupravni preobrazbi, izboljšanju dela in smotrnejši organizaciji, Ta gospodarnejši h) funkcional-nejši razmestitvi vžgojno-izp-braževalnih organizacij, na povečanju učinkovitosti in taki sestavi vzgojno-izobraževalnih organizacij, ki ustreza potrebam združenega dela.
ORHAN ZU^ČEVIČ
Znano je, da so bili v preteklih desetlejih doseženi v svobodni Jugoslaviji pomembni uspehi pri ustvarjanju in izpolnjevanju socialističnega vzgojno-izobraže-valnega sistema mladine in odraslih. Temeljne sestavine tega sistema so stališča in načela, ki so bila opredeljena že med narodnoosvobodilnim bojem naših narodov in narodnosti: bratstvo, enotnost in enakopravnost narodov in narodnosti jugoslovanske skupnosti, posvetnost vzgojnoi-zobraževalne dejavnosti, demokratičnost in pravica do izobraževanja v materinščini pa tudi vzgoja mladih v duhu pridobitev in tradicij narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije.
Vsa ta in druga načela, zasnovana na ideologiji marksizma, preženajo vse ravni vzgoje in izobraževanja pri nas. In končno, čedalje bolj se potrjuje, kako nujno je upoštevati vzgojni in idejni pomen dejavnika več-nacionalnosti naše skupnosti. Delovanje' le-tega v našem vzgojno-izobraževalnem procesu pa ne bi smelo biti omejeno glede na območja, pa tudi ne zoženo na vsebino samo nekaterih učnih predmetov ne glede na to, za kakšno raven in strukturo vzgoje in izobraževanja gre. Videti pa je, da se — kar zadeva vzgojni pomen tega dejavnika — še zmeraj ne vedemo dovolj odgovorno —- to pa slabo vpliva tudi na razvoj osebnosti mladih.
Reševanju kadrovskega vprašanja v izobraževanju, znanosti in kulturi, in še posebno vprašanjem učno-vzgojnega osebja, so namenjali prosvetni in družbe-no-politični organi izredno in nenehno pozornost že takoj po osvoboditvi. Znano je, da je bilo organiziranih več krajših ali daljši tečajev za usposabljanje učiteljev narodnosti, za opravljanje učno-vzgojnega dela, predvsem v predšolskih ustano-, vah in V osnovnih šolah. Hkrati so se na učiteljiščih pripravljali učitelji za pouk v osnovnih šolah v jezikih narodnosti (Novi Sad, Subotica, Vršac, Bački Petro-vac). Tako kot drugod po državi so tudi v Vojvodini pospešeno uvajali sedemletno in kasneje osemletno osnovno vzgojo in izobraževanje.
Precejšnjo pozornost so namenjali širjenju mreže predšolskih ustanov za otroke narodov in narodnosti, saj je bilo tudi zanje treba usposobiti vzgojitelje. V začetku so jih usposabljali na več tečajih, kasneje v posebnem oddelku učiteljišča v Vršcu, potem pa v šolah za vzgojitelje v Novem Sadu in Kikindi.
Začetek visokega šolstva
Učitelje predmetnega pouka v jezikih narodnosti za osnovne sedemletne in osemletne šole so usposabljali na enoletnem učiteljskem tečaju (v šolskem letu 1945-46), ki je nekoliko kasneje prerasel v višjo pedagoško šolo. To je bila hkrati tudi prva višja šola v Vojvodini. Leta 1953 so odprli višjo pedagoško šolo tudi v Zrenjaninu. Na teh šolah so pripravljali poleg drugih tudi strokovnjake za pouk madžarščine, slovaščine in romunščine v osnovnih šolah.
Spomnimo naj tudi na to. da je bilo za družbcno-gospodarski, znanstveni in kulturni razvoj SAP Vojvodine izredno pomembno odprtje kmetijske in filozofske fakultete (1954) in kasneje še nekaterih fakultet, tako da je bila leta 1960 ustanovljena tudi Univerza v Novem Sadu. Ta najvišja vojvodinska izobraže-valno-znanstvena ustanova
združuje zdaj 13 višjih šol, 11 fakultet in eno akademijo umetnosti.
Pred nedavnim je bila ustanovljena vojvodinska akademija znanosti in umetnosti. Z njo nastajajo možnosti za večstranski razvoj vseh znanstvenih področij, umetnosti in kulture narodov in narodnosti SAP Vojvodine.
Čeprav v tem sestavku ne moremo nadrobno razčleniti rasti in razvoja izobraževalno-vzgojnih ustanov v preteklih treh in pol desetletjih, pa vendarle samo z nekaj podatki ponazorimo, kolikšne so bile naložbe vse naše skupnosti in še posebno vojvodinske, v uresničevanje politike enakopravnosti narodov in narodnosti v izobraževanje in vzgojo mladih in odraslih. Po podatkih pokrajinskega sekretariata za izobraževanje, znanost in kulturo je bilo leta 1947 v Vojvodini samo 25 predšolskih usta-no’v, leta 1974 pa že 549. Nekoliko počasneje se je povečevalo število osnovnih šol; teh je bilo 1947. leta 25, 1974 pa -549. Srednjih šol je bilo 1947. leta 156, 1974. pa 178. Drugi podatek govori na primer o tem, da je bilo leta 1966 (1978) na vojvodinskih višjih in visokih šolah študentov naslednjih narodnosti: Madžarov 1920 (4259), Slovakov in Čehov 261 (684), Rusinov 122 (33), Srbov pa je bilo 8558 (22.769).
Pravno oblikovanje celotnega sistema
Do sprejetja ustavnih dopolni! leta 1971 in ustave SAP Vojvodine je sprejemal predmetnike in učne načrte prosvetni svet SR Srbije. Prvi predmetnik in učni načt za osnovno vzgojo in izobraževanje je sprejel prosvetni svet SAP Vojvodine leta 1972. Dve leti kasneje je sprejela skupščina SAP Vojvodine zakone za vse stopnje izobraževanja in druge zakone, ki so urejali odnose in obveznosti v izobraževanju, znanosti in kulturi. Veliko večino teh zakonov je nadomestil enoten zakon o vzgoji in izobraževanju, ki so ga sprejeli leta 1977. Po splošnem zakonu o šolstvu iz leta 1958 je bil to prvi poskus v naši državi, da se z zakonom pravno oblikuje celoten vzgojno-izobraževalni sistem; to je nedvomno pomembno tudi za nadaljnje razvijanje izobraževanja in vzgoje kot enotne vzgoj-no-izobraževalne dejavnosti.
Posebno poglavje v razvoju izobraževanja in vzgoje v Vojvodini so bile v preteklih treh in pol desetletjih številne dejavnosti in vidni dosežki pri uresničevanju enakopravnosti izobraževanja narodnosti. Ni dvoma, da so imele na tem področju pomembno vlogo družbeno-poli-tične organizacije, zlasti Zveza komunistov Vojvodine in SZDL Vojvodine.
S sprejetjem resolucije o nalogah Zveze komunistov Jugoslavije pri socialistični samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja se je začelo v SAP Vojvodini obdobje zapletenega in dolgoročnega procesa odpravljanja protislovij, ki so se nakopičila v vzgojnoizobraževalnem sistemu Zdi se, da od tretjega plenuma CK KPJ (1949) in sprejetja predloga za reformo vzgoje in izobraževanja v FLRJ (1958) v razvoju socialističnega šolstva pri nas še ni bilo pomembnejšega dokumenta s tega področja. Brez pretiravanja lahko rečemo, da bo ocena osemletnih dosežkov in opaženih problemov na tem področju na dvanajstem kongresu Zveze komunistov Jugoslaviji
Nadaljevanje na 4. stran
S
Nadaljevanje iz 3. strani pomenila spodbudo za nadaljnja prizadevanja pri razvijanju sodobnega vzgojno-izobraževal-nega sistema po načelih samoupravnega socializma ter povezovanja dela in izobraževanja. In če govorimo o dejavniku večnacio-nalnosti, potem je v resnici zadnji čas, da se z medrepubliško-pokrajinskim	dogovorom
obravnavajo vprašanja zgradbe in izobraževalne vsebine ali njihove razsežnosti, ki bi jo bilo treba uvrstiti v izobraževalne programe vseh socialističnih re-
SR SRBIJA
publik in avtonomnih pokrajin, da bi dejavnik večnacionalnosti postal sestavni del nalog vzgoje in razvijanja osebnosti mladih za življenje in delo v naši socialistični samoupravni skupnosti«. Kajti od tega je zelo veliko odvisno, ali se bodo neprekinjeno, enotno, dosledno in učinkovito uresničevala načela, ki so hkrati tudi temelj enotnosti narodov in narodnosti jugoslovanske samoupravne socialistične skupnosti.
DR. MIHAILO PALOV
Za boljše in učinkovito izobraževanje in vzgojo
Povsod v državi so še nepismeni in polpismeni, to pa opozarja, da je potrebna širša družbena akcija. Uspehi sicer so, gotovo pa je, da z doseženim ne moremo biti zadovoljni in da se prizadevanja za opismenjevanje nadaljujejo. Ne smemo pozabiti, da je v naši državi po podaktih UNESCO približno 16,5 odstotka nepismenih, starejših od 15 let.
Statistični podatki kažejo, da leta 1975 okrog 160.000 prebivalcev Vojvodine ni imelo končane osnovne šole, ki je sicer obvezna. V zadnjih petih letih imajo v pokrajini dogovor, po katerem si mora pridobiti vsako leto osnovnošolsko izobrazbo približno 20.000 prebivalcev. Podatki pa kažejo, da je bilo takih le okrog 6.000 na leto.
Lahko rečemo, da postaja problem nepismenosti v Vojvodini precejšnja ovira za hitrejši razvoj industrije in gospodarstva. Pokrajina se namreč gospodarsko in družbeno zelo naglo razvija, zato pa potrebuje tudi bolj izobražene in kakovostno usposobljene delavce. Temu vprašanju namenjajo čedalje večjo pozornost. Na primer: v občini Kikinda so sklenili, da ni mogoče dopustiti, da bi bilo prav v največjih delovnih organizacijah največ nepismenih in polpismenih delavcev. Razumljivo je vprašanje: kako naj tak delavec obvlada novo tehnologijo in kako lahko smotrno izrablja velika družbena sredstva, ki so mu zaupana. In nazadnje: kako naj nepismen delavec samoupravlja in se zavedno odloča za pravilne rešitve v čedalje bogatejših samoupravnih odnosih.
Z osnovnim izobraževanjem odraslih se ukvarjajo v Vojvodini predvsem delavski univerze. Ena od takih šol je tudi pri Delavski univerzi Aleksa Rado-savčev v Kikindi. Težko je reči, ali je to tudi najboljša tovrstna šola v Pokrajini, gotovo pa je, da je med najuspešnejšimi.
Povedati moramo, da je imela ta šola precej časa veliko težav, predvsem zaradi pojmovanja, da je manj pomembna kot v resnici je. Imela je malo oddelkov in
SAP KOSOVO
obiskovalcev, zato objektivno ni mogla opravljati svoje družbeno koristne vloge. Šele ko je bil pred dobrim letom pri občinski konferenci ustanovljen koordinacijski odbor za osnovno izobraževanje, se je šola začela razvijati. V novem, ugodnejšem ozračju izpolnjuje vse naloge, predvidene z akcijskim programom.
Boljše delovne razmere šole so omogočile, da se je izboljšala tudi kvalifikacijska sestava zaposlenih — skoraj vsi učitelji so strokovno usposobljeni — delo z udeleženci izobraževanja pa je posodobljeno. Uveden je izmenski pouk, usklajen je čas opravljanja izpitov, je pa še veliko drugih ugodnosti za nemoteno pridobivanje potrebnega znanja. V Kikindi so sklenili, da bodo do leta 1985 povsem odpravili nepismenost v občini.
Ko govorimo o Šoli za osnovno izobraževanje odraslih v Kikindi, moramo spomniti tudi na to, da je ta šola uvedla tudi nove oblike pouka. Ustanovljeni so posvetovalno-pripravljalni oddelki, v katerih imajo udeleženci namesto klasičnega pouka seminarje', potem pa opravljajo ustrezne izpite. Tak pouk je privlačnejši za starejše ljudi in za zaposlene, ker jim omogoča samostojno učenje in pripravljanje brez vsakodnevnih obveznosti.
Posebno vprašanje, s katerim imajo vsak dan opravka delovni ljudje te šole, je posluh vodilnih delavcev v posameznih'delovnih organizacijah za želje in potrebe delavcev po izobraževanju. V takem okolju lahko delavec nemoteno obiskuje pouk, saj ima skrajšan delovni čas, lahko pa dela tudi v ustrezni izmeni, skratka, ima vse možnosti za izobraževanje. Na žalost pa so tudi delovne organizacije — ne samo v Kikindi—v katerih niso na tem področju naredili nič. Počasi pa vendarle prodira spoznanje, da sta izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje odraslih opredelitvi, ki izvirata iz dokumentov Zveze komunistov Jugoslavije. Lahko torej pričakujemo, da bodo pozitivne izkušnje spodbudile tudi druge.
DRAGAN PAVLOVIČ
Na poti razvoja in preobrazbe
Čeprav je imel razvoj izobraževanja in vzgoje na Kosovu v preteklem obdobju enake temeljne značilnosti kot drugod po državi, je potekal vendarle v drugačnih razmerah, kot v drugih republikah in v Pokrajini Vojvodini. Te posebnosti so povečini opredeljevale smeri in dinamiko razvoja teh dejavnosti.
Ena temeljnih posebnosti razvoja izobraževanja na Kosovu je podedovana zelo nizka izobra-
zbeno-kulturna raven, ki je bila stvarno izhodišče tega razvoja v socialistični družbi. To podedovano raven in splošno zaostalost ponazarja podatek, da je bilo na Kosovu pred vojno 84 odstotkov nepismenega prebivalstva. Ze mreža osnovnih šol je bila skrajno nerazvita, v osnovnih šolah pa je bilo samo 32 odstotkov otrok, starih od 8 do 11 let. Od srednjih šol so bile samo tri gimnazije, dve meščanski šoli in
Dosežki in pričakovanja
šest obrtnih šol. Od vseh 36.000 učencev v osnovnih in srednjih šolah je bil komaj vsak tretji albanske narodnosti. Pouka v jezikih narodnosti ni bilo, prav tako pa tudi ni bilo nikakršnih oblik prosvetnega in kulturnega življenja.
Zato je bilo v povojnem obdobju treba zečeti ustvarjati in graditi iz temeljev: zgraditi je bilo treba nove šole, izobraziti učitelje (zlasti tistih narodnosti, ki jih sploh niso imele), zagotoviti materialno-tehnično podlago, pripraviti učbenike in priročnike, opismeniti nepismeno prebivalstvo, zbuditi zanimanje ljudi za prosvetljevanje in kul-turno-prosvetno preobrazbo ter odpraviti težko dediščino preteklosti.
Upoštevati je tudi treba, da sta se celotna vzgoja in izobraževanje na Kosovu od predšolskega do visokošolskega razvijala ob zelo hitrem naraščanju prebivalstva, spreminjala sta se način mišljenja in življenja prebivalstva v tej pokrajini, tako da je bilo težko uskladiti zahteve in potrebe s stvarnimi materialnimi možnostmi družbe. Da bi bil za ta zelo hitri in dinamični razvoj na voljo tudi potreben denar, so si na Kosovu zelo prizadevali, pa tudi solidarnost delavskega razreda vse jugoslovanske skupnosti ni nikdar odpovedala.
učencev albanske narodnosti pa za več kot 50-krat v primerjavi s šolskim letom 1945/46. Več kot 60 odstotkov rodu, starega od 15 do 18 let, je v srednjih šolah, torej več kot 90 odstotkov tistih, ki so končali osnovno šolo.
Zaradi naglega družbenoekonomskega razvoja te pokrajine, zlasti izobraževanja in možnosti za nadaljnji še hitrejši razvoj, se je začelo razvijati tudi visoko šolstvo. V nekaj več kot dveh desetletjih (prva višja šola je bila odprta 1958, prva fakulteta pa 1960) je bilo odprtih deset fakultet in sedem višjih šol, na katerih študira 31.854 rednih in 15.430 izrednih študentov.
Na višjih šolah in fakultetah poučuje več kot 1.400 učiteljev in sodelavcev, od tej jih je več kot 500 doktorjev in magistrov. Na višjih šolah in fakultetah je diplomiralo do zdaj okrog 12.005 študentov — to pa so za Pokrajino že velike kadrovske zmogljivost.
Z naglim in razgibanim razvojem vzgoje in izobraževanja so bili doseženi uspehi, kakršne zasledimo le malokje. To najbolje ponazarja podatek, da je zdaj skoraj vsak tretji prebivalec pokrajine vključen v kako obliko izobraževanja in usposabljanja za delo. Hkrati z ekspanzijo izobraževanja pa so se pojavljale
Tehniška fakulteta v Titogradu
Posebno razsežnost razvoju vzgoje in izobraževanja na Kosovu daje skupna vzgoja otrok in mladine različnih narodnosti in organiziranje pouka zanje na vseh stopnjah izobraževanja v materinščini učencev in študentov.
Povedati je treba tudi to, da so se podedovano nerazvito gospodarstvo in omejene možnosti gospodarskega razvoja Kosova zrcalili tudi v razvoju izobraževanja in v počasni krepitvi njegove materialne podlage, pri reševanju učno-tehničnih kadrovskih in prostorskih težav in v celotnih družbeno-ekonomskih odnosih na teh področjih pa tudi v nezadostni usklajenosti izobraževanja s potrebami združenega dela in splošnega razvoja pokrajine.
Dosežki, kakršni so le malokje
Pri razvoju vzgoje in izobraževanja je bilo doseženo zelo veliko, zlasti če upoštevamo, kako smo začeli. Največ je doseženega v osnovnem izobraževanju. Zdaj je v Pokrajini 885 osnovnih šol (od teh 445 osemrazred-nih) z več kot 320.000 učenci vseh narodnosti (268.000 jih je albanske narodnosti). Šolajo se vsi učenci od 7. do 11. leta, v osemletni šoli pa je 94 odstotkov učencev. V primerjavi s prvimi leti po vojni se je število šol potrojilo. Učencev pa je skoraj sedemkrat več. Število učencev albanske narodnosti se je povečalo za dvanajstkrat.
Tudi srednje izobraževanje je izredno naglo napredovalo. V šolskem letu 1945/46 je bilo v tej pokrajini 11 šol s 4.370 učenci, zdaj pa je več kot 130 srednjih šol, ki so samostojne ali pa v sestavi večjih izobraževalnih središč. Obiskuje jih 86.440 učencev (66.000 jih je albanske narodnosti), ki se usposabljajo za 32 strok in 140 poklicev. Število učencev v srednjih šolah se je povečalo za več kot 18-krat,
tudi številne težave in protislovja, ki jih ni bilo mogoče vedno in najbolje reševati.
Veliko napak prejšnjega sistema še ni odpravljenih
Tudi najnovejše spremembe, ki potekajo ob preobrazbi vzgoje in izobraževanja po načelih desetega in enajstega kongresa ZKJ, nove ustave in zakona o združenem delu so se začele tedaj, ko so bila taka protislovja še živo pričujoča. Na Kosovu si še vedno prizadevajo za nadaljnji razvoj vzgoje in izobraževanja: za to, da bi vsi otroci obiskovali osnovno šolo, za hitrejši razvoj predšolske in specialne vzgoje, ki precej zaostaja, za oblikovanjem nove mreže in sestave srednjega usmerjenega izobraževanja, na temelju zdajšnjega in perspektivnega razvoja združenega dela in vse pokrajine, za nadaljnji bolj usmerjeni razvoj in utrditev visokega izobraževanja, za vsebinsko povezovanje izobraževanja z delom in hitrejše odpravljanje zdajšnje ločenosti izobraževanja od združenega dela.
Še vedno je veliko napak in protislovij, ki so se nakopičile v izobraževanju v preteklosti in opozarjajo, da morajo vsi dejavniki veliko bolj zavzeto delovati tako v izobraževanju kakor tudi na drugih področjih. V novem vzgojno-izobraževalnem sistemu še vedno niso izrabljene vse možnosti za vplivanje na oblikovanje vsestranske socialistične osebnosti mladega človeka, razvijanje smisla, sposobnosti in pripravljenosti za uresničevanje socialističnih samoupravnih odnosov, razvijanje ustvarjalnega odnosa do dela, poglabljanje in bogatenje bratstva in enotnosti in enakopravnosti narodov in narodnosti itn.
Prav tem vprašanjem bi morali pri vzgoji in izobraževanju tudi v nadaljnji reformi nameniti več pozornosti.
VOJISLAV OKUJE VIČ
SR ČRNA GORA
Večja skrb za kakovost	f
izobraževanja	I!
To, kar je bilo doseženega v vzgoji in izobraževanju Črne gore od vojne pa do zdaj, najbolj jasno kaže, kolikšen gospodarski in kulturni napredek je doživela Črna gora v socialistični Jugoslaviji. Od prejšnje Jugoslavije je podedovala splošno gospodarsko in kulturno zaostalost, hkrati pa tudi nerazvito šolstvo, ki je obsegalo približno 400 štirira-zrednih osnovnih šol, šest višjih in pet nižjih gimnazij, dve srednji strokovni in nekaj obrtnih šol. Višjih in visokih šol ni bilo.
V šolskem letu 1950/51 je bilo uvedeno obvezno osemletno šolanje za vse otroke, stare od 7 do 15 let. V naslednjih desetih letih je bila izoblikovana mreža osnovnih osrednjih in podružničnih šol, ki je omogočila uresničevanje tega zakonskega določila. Že leta 1961 se je mreža osnovnih šol ustalila in od tedaj je njihovo število enako: 150 popolnih in okrog 500 podružničnih šol. Glede na demografska gibanja so bile nekatere, predvsem vaške šole, ukinjene, ponekod, predvsem v mestnih središčih pa so ustanovili nove. Zdaj je v osemletnih osnovnih šolah več kot 98 odstotkov šoloobveznih otrok.
zaposliti doma v zaostalem okc, lju.
v
Kot prva je bila ustanovijo11 ^ leta 1947 Višja pedagoška šola ^ Cetinju, kmalu tudi Višja Pc s, morska šola v Kotoru. RazgiN 0 družbeno-gospodarski raz'1' ^ republike je zahteval več raznf n vrstnih strokovnjakov z visok ^ izobrazbo. Postopoma so nast^ ^ materialne, kadrovske in drug (| možnosti, da so se lahko ta' j strokovnjaki izobraževali v ČP v gori. Tako so leta 1960 odprli . Titogradu ekonomsko fakultet* ^ leto dni kasneje pa elektrotehi1 ^ ško. Nato so ustanavljali še druj v visoke šole in leta 1974 so i ^ lahko ustanovili univerzo v Tit< v gradu, ki je takoj postala močt dejavnik vsestranskega družb 0 no-gospodarskega in kulturne]? (, razvoja republike.	v
Univerza Veljko Vlaho' n združuje zdaj osem fakultet, e' % višjo šolo in nekaj znanstven’ inštitutov, ki opravljajo pd1 0 znanstveno-raziskovalnega de 11 tudi pedagoško dejavnost. Na) r šokih šolah v Črni gori Studi’ s zdaj okrog 16.000 rednih 1 11 izrednih študentov, v drugih s* ^ cialističnih republikah in pokf £ jinah pa še nekaj tisoč.
Hkrati s povečevanjem obsega in kakovosti osnovne vzgoje in izobraževanja sta se razširjali in izpopolnjevali tudi mreža in sestava srednjih šol glede na čedalje bolj raznovrstne potrebe gospodarstva in družbenih dejavnosti po strokovno usposobljenih delavcih različnih profilov. V šolskem letu 1976/77 se je začelo reformirati srednje usmerjeno izobraževanje po sklepih, sprejetih na X. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije in VI. kongresu Zveze komunistov Črne gore. Skupno splošno izobrazbeno osnovo srednjega usmerjenega izobraževanja si lahko pridobivajo učenci v vseh občinah in v nekaterih večjih središčih. Deležni so je vsi učenci, ki so končali osnovno šolo. Na drugi stopnji srednjega usmerjenega izobraževanja se izobražujejo učenci za več kot 200 različnih strok in veliko več poklicev.
V skladu s potrebami združenega dela
Reformo srednjega usmerjenega izobraževanja spremljajo nenehna prizadevanja, da bi to izobraževanje bolj uspešno uskladili z zdajšnjimi in prihodnjimi potrebami združenega dela. To se tudi čedalje bolj uresničuje, čeprav poteka ta proces počasneje, kot je bilo pričakovati. Zdaj se več kot 50 odstotkov učencev izobražuje za proizvodne poklice.
Pred vojno so Črnogorci, ki so si želeli pridobiti visoko izobrazbo, in takih je bilo veliko, odhajali študirat v druga univerzitetna središča. Najpogosteje so tam tudi ostajali, ker se niso mogli
Nove oblike in nova vsebP r izobraževanja t
Po družbenem načrtu razvoj 11 republike do leta 1985 naj bi bil ? težišče razvoja izobraževanj3,1 izboljšanju kakovosti ter nujfj ji programskih' in strukturni ,
spremembah. Predvideno je, < bo vključenih precej več otrok s predšolsko vzgojo: zdaj je predšolskih ustanovah 13 o< ' stotkov otrok, do konca le’ ^ 1985 pa naj bi jih bilo 25 odsto kov.
V osnovnem izobraževanju s predvidene spremembe v prfi gramih idr., ki naj bi pripomogl’ da bi se ta stopnja vzgoje in iz” braževanja bolj naravno po'* zala s skupnimi vzgojno-izobt® zbenimi osnovami srednjež usmerjenega izobraževanja.
Doao začeti procesi samou] nega povezovanja usmerje izobraževanja na dohodke temeljih zadobili v prihod; obdobju nove oblike in vsebino. Posebno pozornos menjajo zahtevi, da je treba dosledno usklajevati mrež vsebino usmerjenega izobi vanja z zdajšnjimi in prihodi potrebami združenega dela i letnega družbeno-gospe skega razvoja. To bo tudi laga za nadaljnje spopolnjev še nedokončane sestave vis<
F
t
r
s
F
s
F
s
2
t
F
F
r
r
k
2
e
r
c
c
t
k
šolskega izobraževanja. i r
Vse kaže, da bodo za prihod z nje obdobje razvoja vzgoje ’ § izobraževanja v Črni gori W j značilna prizadevanja za kak*1 2 vostne kot pa za koiičinsk s spremembe.	)(
VLADETA CVIJOIČ
• • •• ••

z
c
c
c
s
c
c
r
Ena izmed strani livanjske ^Začetnice
<

jzkušnje, ki spodbujajo
Kako uskladiti možnosti in zahteve?
J Uveljavljanje dohodkovnih odnosov
Na tretjem kongresu jugoslovanskih samoupravljalcev bodo delegati obravnavali družbeno ekonomske odnose kot tisto bi-stveno vprašanje, od katerega je °dvisno uspešno obvladovanje dohodkovnih odnosov v združe-delu. Tudi .v vzgojno-izo-nraževalni dejavnosti je nadalj-nji razvoj in napredek odvisen od ta| |pga, kako uspešno bomo uredili dohodkovne odnose. Še vse pre-yeč je pričujoče preživela prora-cUnska miselnost, tako v samoupravnih interesnih skupnostih kakor tudi v vzgojno-izobraže-valnih organizacijah in tudi v uPravnih organih, ki usmerjajo Vzgojno-izobraževalno delo.
Razvoj družbeno-ekonomskih odnosov terja od vzgojno-izo-braževalne dejavnosti vedno yečji prispevek k napredku samoupravne socialistične skupno-sti: ta dejavnost se mora tudi v dohodkovnem pogledu ustrezno 0rganizirati. V osnovni usmerjenosti torej ni neskladij med uporabniki in izvajalci. Eni in drugi soglašajo, da je potrebna večja učinkovitost. Težave se začnejo . Pri uresničevanju programov in leti družbenih smotrov. Neusklajenost med potrebami in možnostmi poraja različna nasprotja.
.iil ''zgojno-izobraževalna dejavnost je v nezavidljivem položaju Pidi zato, ker še nikjer nismo igotovili, kolikšen je njen delež v na novo ustvarjeni vrednosti, kakor to določa zakon o združe-jttf nem delu. Svoj prihodek si mora rn 12oojevati glede na skupne potrebe, to pa je v zaostrenih gospodarskih razmerah vedno teže.
Delavci v vzgojno-izobraže-valni dejavnosti soglašamo s splošno družbeno usmeritvijo, da si moramo prizadevati za tanjšanje splošne in skupne Porabe. Prepričani pa smo, da bi ‘o načelno družbeno usmeritev morali natanko in podrobno razčleniti, da ne bi zmanjševali sredstev vsem ne glede na naloge in Programe dela. Nedopustno je skupno porabo zmanjšati, potem Pa prepustiti porabnikom, da se sami dogovarjajo, kdo bo kaj zmanjševal. Že splošna ugotovi-i tev, da se delež za vzgojo in izo-:f oraževanje v družbenem bruto r Proizvodu
vn Proizvodu zmanjšuje, kaže na
neusklajenost med možnostmi in čedalje obsežnejšimi in zahtevnejšimi nalogami te dejavnosti.
Vzrok za neurejene dohodkovne odnose v vzgoji in izobraževanju je deloma v družbeno-nkonomskem položaju te dejavnosti v celotnem združenem delu. Bolj pa so odvisni od delav-cev in njihove pripravljenosti za nvedbo ustreznejših rešitev, usklajenih z zakonom o svobodni menjavi dela. Težko se je zado-voljiti s tem, da dve leti po izidu zakona o svobodni menjavi dela se vedno samo prilagajamo stara Proračunska merila zahtevam zakona. To kaže, da strokovne službe, še niso sposobne izoblikovati novih meril, kakršna terja svobodna menjava dela.
Osnove in merila za uresničevanje svobodne menjave dela so zdaj prilagojene le splošnim dogovorjenim programom dela. Konkretni programi vzgojno-izobraževdlne organizacije ne vplivajo na oblikovanje dohodka. Na dohodek šole prav tako ne vpliva sama izvedba programa. Delavci v vzgojno-izobraževalni dejavnosti se opravičeno sprašujejo, čemu naj sploh načrtujejo delo in kako naj uresničujejo dohodkovne odnose, če ne bomo ovrednotili konkretnih programov dela in nalog. Neupoštevanje konkretnih programov kaže, da se še nismo bistveno odmaknili od proračunskega sistema, pa čeprav se skrijemo za zakon o svobodni menjavi dela.
Čeprav nagrajevanje po delu ne sme biti izpeljano neposredno iz meril, po katerih se oblikuje dohodek, sta vendarle oblikovanje in delitev dohodka tesno povezana. Zato sedanji sistem oblikovanja dohodka v mnogih primerih ohranja miselnost, da je nagrajevanje po delu v vzgojno-izobraževalni dejavnosti neuresničljivo. To še toliko bolj, ker v merilih govorimo o 42-urnem tedniku, ki naj bi veljal za vse delavce šole, nato pa posebej še o učni obveznosti, ki naj bi bila za večino 20, za druge 24 in nekatere celo 26 pedagoških ur. Kako vse to uskladiti z 42-urnim tednikom, ki naj bi bil enak za vse, merila ne povedo.
Neurejeni dohodkovni odnosi v vzgojno-izobraževalni dejavnosti že zavirajo uresničevanje družbenih smotrov in potreb združenega dela.
Osnovne šole, ki ne delajo po celodnevnem programu npr. ne dobijo denarja za delno izvajanje programa celodnevne šole, čeprav to narekujejo družbene potrebe in od šol to zahtevamo. Tako so opravičene do večjega dohodka samo tiste šole, ki so proglašene za celodnevne, ne glede na kakovost pri izvajanju programa. Šole, ki tega naslova nimajo, ne morejo dobiti več denarja, pa čeprav bi delale več in opravljale deloma tudi naloge iz programa celodnevne šole.
To kaže, da neupoštevanje in neustrezno vrednotenje konkretnega programa dela šole vodi v nesmiselnost in zavira razvoj dejavnosti. Zaradi tega se tudi pri uveljavljanju nagrajevanja po delu v vzgojno-izobraževalni dejavnosti vrtimo v krogu, iz katerega s težavo najdejo pot le najbolj enotni in pogumni kolektivi.
Očitno je, da bomo morali uskladiti družbene zahteve in materialno vrednotenje vzgojno-izobraževalnega dela. Kljub neugodnim gospodarskim gibanjem in možnostim — ali pa morda ravno zaradi tega — moramo vztrajati pri doslednem uveljavljanju dohodkovnih odnosov.
GEZA ČAHUK
Osnovna šola
pozornosti učiteljem
v ^n razvoju osnovnega izobri Zevanja na Kosovu namenja Cedalje več pozornosti tu osnovni šoli, ki se nenehno pos< Rablja. V tej pokrajini 94 oi stotkov otrok uspešno koni osnovno šolo. K preobraz osnovne šole sodijo tudi spri Otembe vsebine izobraževanj Pri otrocih se je povečala skrb; izvijanje medčloveških odm s°v ter bratstva in enotnosti n r°dov in narodnosti v pokrajini Pa tudi širše.
. Posebno mesto v osnovni šc "Oa razvijanje socialističnih s ^oupravnih odnosov med učen
za vse
in učitelji. Po načelih samoupravnega sistema poteka tudi delitev osebnega dohodka prosvetnih delavcev po delovnih dosežkih pa tudi učenci se ocenjujejo in nagrajujejo za posebno sodelovanje in razvijanje samoupravnih odnosov v šoli.
Sodobna osnovna šola je precej drugačna od stare šole — zdaj je odprta ne samo za učitelje in učenca, temveč tudi za zdravnika, pedagoga, psihologa, sociologa itn. Učenci se uče tudi praktično, obiskujejo tovarne in druge objekte združenega dela in tako spoznavajo človekovo delo,
tehniko in tehnologijo, človeške in družbene značilnosti, pa tudi vsestranski razvoj pokrajine idr.
Zdajšnja osnovna šola mora med drugim učence tudi usposobiti in pripraviti za delo. Živa učiteljeva beseda ni več edini vir znanja v šoli, čeprav še vedno ni tako povsod.
O razvijanju osnovnega izobraževanja in samoupravljanja v šoli pravi Makhiro Vokši, učiteljica razrednega pouka v Osnovni šoli Vuk Karadžič v Gnjilanah, ki je delegatka tretjega kongresa samoupravljavcev Jugoslavije, tole: »Osnovno izo-»• braževanje se je na Kosovem zelo naglo razvijalo, in če bom imela priložnost razpravljati na tretjem kongresu jugoslovanskih samoupravljavcev, bom prav gotovo povedala, da moramo še bolj zavzeto sodelovati z učenci pri graditvi in krepitvi samoupravnih socialističnih odnosov v. osnovni šoli.
Več pozornosti je treba nameniti izbiri prosvetnih delavcev, mislim pa, da je treba izbrati tudi učence in študente, ki se želijo vpisati v šole za učitelje, na pedagoške akademije in fakultete, saj posebno v zadnjem času opažamo, da smo to zanemarjali: na te šole se vpisujejo slabši učenci in tisti, ki niso dovolj zavzeti za učiteljski poklic.
Zato je treba izbrati tiste, ki bodo z veseljem vzeli v roke šolski dnevnik, kajti od učiteljevega dela je v marsičem odvisno, kakšna bosta vzgoja in izobraže-
vanje ali kako bo izoblikovana osebnost naše socialistične samoupravne skupnosti, ki mora ohranjati pridobitve naše socialistične revolucije.
Še večjo pozornost kot doslej je treba nameniti poklicnemu izpopolnjevanju učiteljev, spremljanju in vrednotenju učiteljevega dela, posvetovanjem, seminarjem in drugim oblikam nenehnega izpopolnjevanja učiteljev. Ni dovolj, če spremenimo učni načrt, če pa ostane učiteljeva metoda dela enaka in če učitelj ne spremeni svojega pojmovanja o tradicionalni šoli. Zato mora pedagoška služba spremljati, pomagati in raziskovati procese v osnovni šoli. Jasno je treba opredeliti odnose med učenci, učitelji in starši, saj zahteva to tudi šolska reforma. Posebno pozornost moramo nameniti izpopolnjevanju osnovnih šol s potrebnimi učili in pripomočki, saj zdaj ne zadošča več samo učiteljeva beseda: pouk je treba popestriti in ga izvajati ne samo v šoli, temveč tudi v drugih organizacijah, kjer se povezujeta teorija in praksa. Pozabiti ne smemo tudi na dejavnosti prostega časa; zato je treba zgraditi pionirske domove, kjer bodo učenci lahko preživljali svoj prosti čas, in se uveljavljali v interesnih dejavnostih in spoznavali razvoj socialističnih samoupravnih odnosov skupnosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti.«
SADRI MAXHIU
Znanost postaja moč združenega dela
Izkušnje Univerze v Tuzli o samoupravnem združevanju znanosti in materialne proizvodnje
Neobremenjena s starimi eliti-stičnimi pogledi o vlogi znanosti v gospodarstvu je Univerza v Tuzli kot ena najmlajših v državi naredila pomemben korak na področju dohodkovnega povezovanja znanosti in materialne proizvodnje. Gre za uresničevanje zamisli o fakultetah, znan-stveno-raziskovalnih inštitutih, rudnikih in tovarnah »pod skupno streho«.
delujejo pod enakimi pogoji v obeh dejavnostih—pri pouku na fakultetah in inštitutih ali pa v rudnikih in drugih delovnih prostorih. Tako se uresničuje reforma visokega šolstva. Po eni strani učitelji kar najbolj neposredno sodelujejo pri uporabi znanosti v proizvodnji, po drugi strani pa prihajajo najboljši strokovni kadri iz prakse na fakultete.
Tuzla: Z znanostjo do premoga — rudnik Djurdjevik pri Živinicah (Foto: Tomislav Trojak)
Tako uresničevanje zakona o združenem delu pa dobiva v Tuzli čedalje večjo domovinsko pravico. Izobraževanje in znanost sta se usmerila v združeno delo predvsem zato, da bi se razvili taki odnosi, s katerimi se bodo nenehno in dosledno odpravljala stara pojmovanja, navade nekdanje »akademske« delitve. Prvi korak na tej poti je bila samoupravna (re)organizacija, s katero so se znanosti in visoko izobraževanje, raziskovalno delo, projektiranje, inštituti in katedre združili v enoten samoupravni sistem. Inštituti tuzlanske univerze so tako hkrati deli združenega dela velikih rudarskih, energetskih in kemijskih sestavljenih organizacij združenega dela, kot so na primer Titovi premogovniki, kombinat Soda-sol in lukovški koksno-kemijski kombinat Boris Kidrič.
Vsi strokovnjaki — tisti v rudnikih, tovarnah ali za katedrom
O prvih izkušnjah takega samoupravnega in dohodkovnega povezovanja visokega izobraževanja in združenega dela materialne proizvodnje bodo razpravljali na tretjem kongresu jugoslovanskih samoupravljalcev prav ob poročilu, ki ga je za ta na j več ji zbor samoupravljalcev naše države pripravila Univerza v Tuzli.
O sodelovanju znanosti in proizvodnje vedo za zdaj največ povedati delavci rudarsko-geo-loške fakultete in inštituta ali rudarji »Titovih premogovnikov«. Med njimi so se izoblikovali novi odnosi, v katerih postajata znan-stveno-raziskovalno in izobraževalno delo del procesa pridobivanja premoga.
Povedano krajše: dosežki in prispevek znanstveno-učnega dela se gospodarsko uresničuje in zrcali v dohodku rudarjev v rudnikih vse republike. Temeljna enota, v kateri se prido-
PRED
IH.
KONGRESOM
SAMO-
UPRAVLJAVCEV
biva in razporeja dohodek, je znanstveni ali strokovni team. Za vsak načrt ali nov način raziskovanja ustanovijo skupine strokovnjakov rudarsko-geološke fakultete, rudarsko-geološkega inštituta in tistih delavcev in delovnih organizacij materialne proizvodnje, za katere se načrtuje in uvaja nova tehnologija.
Prizadevajo si, da bi vrednost in prispevek znanstveno-razi-skovalnega dela v vsakem konkretnem primeru vračunali v končni dohodek organizacij združenega dela materialne proizvodnje, v tem primeru premogovnika. V nekaterih primerih rudarji tako v vsako svojo tono premoga že vračunajo tudi učinke, ki so jih dosegli z uporabo znanstveno-tehničnih dosežkov. Ceno projekta in njegovih končnih učinkov obračunavajo seveda dolgoročno in šele potem, ko se le-ti povsem izka-
žejo v dosežkih pri pridobivanju premoga in celotnem poslovanju rudnika. Inženirji projektanti, rudarski strokovnjaki in geologi, konstruktorji in drugi znanstveni sodelavci povezujejo nenehno in dolgoročno svojo usodo z življenjem in delom pridelovalcev črnega zlata. Tako kot rudarji tudi oni pozorno spremljajo uspehe rudarskih kolektivov in prav tako skrbijo za sprotno kot tudi za prihodnjo proizvodnjo.
Skupni znanstveni teami omogočajo najbolj smotrno koncentracijo, obnavljanje, pomlajevanje in prehodnost ali kroženje vseh strokovnih kadrov. V praksi se torej ukinja nekdanje razlikovanje med delom in izobraževanjem, pri tem pa postaja znanost čedalje bolj moč združenih delavcev, ne pa sredstvo nekih, delavcem odtujenih sil.
STANISLAV KOVAČEVIČ
S samoupravljanjem do uspeha
Nagrajevanje po delu v Šolskem centru Boro Petruševski v Skopju
Podatek za zgodovino samoupravljanja v naši državi: v cestnoprometnem šolskem centru Boro Petruševski v Skopju so ustanovili pred tremi desetletji prvi šolski odbor, v katerem so bili predstavniki podjetij materialne proizvodnje in krajevnih skupnosti, uvedli so dan samoupravljanja učencev, pa tudi zdaj dosegajo izredne uspehe pri svojem delu. To je torej šola, ki se po marsičem razlikuje od drugih.
Pojdimo po vrsti:
»Dohodek na ravni delovne organizacije pridobivamo po naslednjem razmerju: 70 odstotkov denarja dobimo od samoupravne interesne skupnosti za usmerjeno izobraževanje, 30 odstotkov pa z neposrednim povezovanjem z organizacijami združenega dela,« nam je povedal Dragomir Aičevski, direktor cestno-prometnega šolskega centra v Skopju.
In kako to uresničujemo? Posebnega recepta za ta uspeh ni, toda vsi 104 zaposleni poudarjajo, da dela šola od 7. do 21. ure... In to je res: šola ima svoj servis, svoj avtodrom in delavnico. Vhodna vrata niso nikdar za-


gimnazijah, pravijo naši sobe sedniki. Ponosni so na svoje del pa tudi na dohodke, ki so zelo vi šoki, zlasti če jih primerjamo osebnimi dohodki drugih prc svetnih delavcev v makedonski srednjih šolah. V tej edinstvei šoli v republiki so tudi napisa profesorji trinajst učbenikov z strokovne predmete, izdala p jih je šola. Uspeh učencev j izreden, saj je povprečna ocen 4,1, učenci pa preverjajo svoj teoretično znanje v organizac: jah združenega dela. Kako to
»Kadrov ne pripravljamo z svobodno tržišče,« poudarja d rektor Aičevski. »Pri nas je re forma, odkar stoji šola... Nt center je podpisal samoupravi sporazum z združenjem prevoz nikov naše republike »Makedc nija-promet«, v katerem je m tančno navedeno, kaj moram dajati in kaj morajo prevzeti on Sodelujemo tudi pri zdelai predmetnikov in učnih nači tov... Poglejte najnovejši zglec PTT išče razred kadrov za svoj potrebe, mi pa jim pri tem pomt gamo. Skupaj sestavljam predmetnike in učne načrte...
Povedati pa je treba tudi tok »Makedonija-promet« združuj 29 organizacij združenega del; ki šolajo svoje kadre v tem cer tru. Center je opremljen z najse dobnejšimi sredstvi, zato d bodo tudi kadri sodobno uspe sobljeni. V njem se je v pretekli petih letih izobraževalo skor; 4000 tehnikov in kvalificirani delavcev prometne stroke, v n
slednjih petih letih pa naj bi v rijem izobraževali okrog pet tisoč takih kadrov. Toliko jih namreč potrebujejo združeni prevozniki »Makedonija-prometa«. Dogovorjeno je tudi razmerje nadaljnjega šolanja in usposabljanja učencev, in sicer 3 : 1 v korst delavcev s poklicno izobrazbo.
In še po nečem se razlikuje ta center od drugih v SR Makedoniji. Gre za nagrajevanje prosvetnih delavcev v organizaciji. Lahko povemo tudi tole: vsi se čudijo, kako je mogoče nagrajevati prosvetne delavce po opravljenem delu, tu pa se to že uresničuje. Vsi dobro vedo: ni še še-zgodilo, da bi dobil profesor ali kurir prav tak dohodek kot v katerem izmed prejšnjih mesecev. Tu vse zapisujejo: kaj kdo dela in koliko mu za to pripada in točke spreminjajo v denar. Obračunajo učno uro ali sestanke s starši (ki so načrtovani), čas porabljen za delo z mladinsko organizacijo, vodenje literarnega krožka, uvajanje in odkrivanje novosti, uporabo sodobnih učil in drugih pripomočkov, dobro načrtovano uro itn. Tako torej ni treba tu niti veliko administracije, pa tudi medčloveški odnosi niso skaljeni. Povejmo tudi to, da je povprečen profesorjev osebni dohodek višji od 13.000 din. To pa je za makedonske razmere že zelo veliko.
»Naša šola organizira skupaj s sedmimi drugimi srednjimi šolami pouk tudi za naše delavce, ki so začasno zaposleni v tujini,« poudarja direktor Aičevski. »Lahko se pohvalimo, da imamo tudi devize. Vse to smo dosegli z veliko prizadevnostjo vseh zaposlenih. Zdaj vrednotimo delo po skupnih dogovorih, pouk v tujini pa izvajamo, ne da bi to škodovalo kakovosti pouka v Skopju. Pokličejo nas, ker je veliko zanimanja za tak pouk naših zdomcev, ki se vrnejo, saj se povečini zaposlujejo v cestno-prometnih podjetjih.«
Tako je torej predkongresno poročilo te naše vzgojno-izobra-ževalne organizacije, ki spreminja odnose v svojem okolju, hkrati pa ustvarja možnosti tudi za druge, pomaga našim delavcem v tujini, da se vrnejo itn. O svojem vrednotenju dela bodo spregovorili tudi na tretjem kongresu samoupravljavcev in ob tem poudarili, da se svobodna menjava dela sicer lahko uresniči med vzgojno-izobraževalno organizacijo in združenim delom, toda treba se je je lotiti, ne pa čakati, aa bo dajal nekdo od zunaj denar za kadre, ki jih ne potrebuje itn. pa tudi to, da je izobraževanje mogoče meriti in nagrajevati.
MIŠO KITANOSKI
Tito je namenil izjemno skrb vzgoji in izobraževanju že od samega začetka svoje revolucionarne dejavnosti. Ob svojih izkušnjah je doživel pomen vzgoje in izobraževanja pri oblikovanju in usposabljanju človeka za revolucionarni boj. Zato so komunisti pod Titovim vodstvom čelov najtežjih razmerah razrednega boja in ilegalnega delovanja prirejali različne oblike vzgojno-izobraževalnega dela in učili, če so le imeli za to možnost. Zapore In taborišča so spreminjali v univerze in poučevali tudi med bojem.
V vseh obdobjih našega povojnega razvoja, kadarkoli se je srečal s pionirji in mladinci, učitelji in drugimi družbenimi delavci, odgovornimi za vzgojo in izobraževanje, je Tito zmeraj našel čas za pogovor o vzgojnih vprašanjih. Opozarjal je na cilje in naloge vzgoje, pojasnjeval razmere, v katerih poteka vzgoja, poudarjal vlogo družbenih dejavnikov, ki vplivajo na vzgojo in izobraževanje, ter iskal najboljše poti in sredstva za uresničenje vzgojnih smotrov.
Tito je zmeraj pojmoval vzgojo zelo široko — kot sestavni del in funkcijo družbe, kot del boja za samoupravno družbo in človeške odnose med ljudmi. Vedel je, kako potrebna in pomembna je vzgoja za razvoj socialistične samoupravne družbe. Od mladih je zato pogosto zahteval, naj se učijo in pripravljajo za naloge, ki jih čakajo pri graditvi nove družbe. »Pri obnovi in graditvi naše dežele in pri razvijanju socialističnih samoupravnih odnosov potrebujemo strokovnjake tako v gospodarstvu kot v družbenih dejavnostih. Poleg tega so nam potrebni ljudje z novo miselnostjo. Zato moramo vzgajati mlade rodove v revolucionarnem duhu.«
Tito ni nikdar ločeval vzgoje in izobraževanje od družbenih tokov, temveč ju je pojmoval kot sestavino družbenega obnavljanja. »Ljudje morajo biti usposobljeni za opravljanje svojih nalog v družbi, obvladati morajo znanstvene dosežke, sodobno tehniko in proizvajalne procese, hkrati pa morajo biti prožni, sprejemljivi za nova znanstvena spoznanja, za novo tehniko in tehnologijo — še več: vzgojiti in izobraziti jih moramo tako, da bodo ustvarjalno razvijali in pospeševali gospodarstvo in celotno družbo ter da bodo nosilci napredka.«
Vedno je poudarjal, da zahteva samoupravljanje visoko raven znanja, socialistične zavesti in strokovne usposobljenosti delovnih ljudi, načrtno izobraževanje in pridobivanje novega znanja v vsej delovni dobi.
Zavzemal se je za načrtovanje in usklajevanje vzgoje in izobraževanja z družbenimi potrebami. Kritičen je bil do preveč poudarjene usmerjenosti mladih k izobraževanju na družboslovnih fakultetah na škodo tehniških in drugih fakultet, ki usposabljajo strokovnjake za proizvodnjo.
Poseben poudarek je dajal samoupravljanju v šoli. Tudi šola je samoupravna organizacija, ki jo moramo osvobajati vpliva države. Učenci in študenti morajo sodelovati pri upravljanju šole. V tem je poroštvo, da bodo tudi sami postali odgovorni za svoje delo v procesu vzgoje in izobraževanja. Neposredno sodelovanje pri upravljanju je hkrati najboljša šola za usposabljanje mladih za samoupravljanje pa tudi priložnost za povezovanje teorije s prakso.
Vzgoja o idealih revolucije
Vse, kar je govoril Tito o vzgoji in ozobraževanju, ima globok razredni pomen. V tem je jasen in odločen. Vzgoja je razredno pogojena. Tudi delavski razred ima pravico in potrebo, da vgradi v vzgojo in izobraževanje svoje razredne interese ter zagotovi njihovo uresničenje. Pri tem
ima pomembno vlogo Zveza komunistov Jugoslavije. Tito je odločno zavračal teorijo o spontanosti vzgoje in izobraževanja. Zveza komunistov mora zagotoviti svoj idejni vpliv na vzgojo mladega rodu.
Po Titovem mišljenju je uspeh pri vzgoji odvisen predvsem od idealov tistih, ki vodijo in navdihujejo nosilce vzgojno-izobra-ževalnega procesa, učitelje in učence. Zato je mladim pogosto govoril o vzorih, za katere je padlo toliko žrtev v NOB, in za katere si prizadevamo tudi zdaj. V naši revolucionarni preteklosti in sedanjosti je veliko slavnih borcev in herojev, ki so namenili vse svoje sposobnosti in svoje življenje človeku. Zato morajo biti tako ti kot njihova dela zgled naši mladini, zgled, kako je treba ljubiti domovino in se zanjo bojevati.
Tito je namenil veliko pozornosti tudi ciljem in nalogam vzgoje. Kot politik in vodja je najbolje poznal družbene potrebe in vedel, kaj je treba doseči, da bi zagotovili družbeni napredek. Zato je usmerjal vzgoj-noizobraževalno dejavnost k ciljem, ki so bistveni za zmago socialistične revolucije. Da bi zagotovili neprekinjenost revolucije, moramo prenesti na mlade revolucionarnega duha.
Med vzgojnimi nalogami Tito najbolj poudarja potrebo po ohranjanju tradicij NOB in socialistične revolucije. »Revolu-
cija je trajen proces, zato moramo zagotoviti nepretrganost \ prizadevanjih rodov, ki ga bode vodili. Revolucionarji in borci, ki so izbojevali zmago nad sovražnikom, po naravnih zakonih odhajajo, zato mora celotna družba poskrbeti, da borne ohranili revolucionarne pridobitve in nadaljevali revolucijo.« Ohranjanje tradicij NOB je pomenilo Titu jamstvo, da bomo uspešno gradili socializem in nadaljevali revolucionarni boj tudi v prihodnje.
Tito je namenil veliko skrb marksističnemu in idejno-poli-tičnemu izobraževanju in vzgoj mladine. Po njegovem prepričanju lahko uspešno politično deluje samo politično izoblikovana osebnost, politično usposobljenost pa dosežemo z idejno-poli-tično vzgojo in ustvarjalnim družbenim delovanjem. Temelj idejno-politične vzgoje sta marksizem in naša revolucionarna dejavnost. Tito se zavzema za ustvarjalni marksizem: marksizma ne smemo jemati dogmatsko, niti se učiti na pamet citatov iz Marxovih del. To ni
pravi marksizem. Marxovo teoretično misel moramo ustvar-
jalno uporabljati v naših družbenih razmerah. -
Bratstvo in enotnost
Bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti je Tito pojmoval kot eno od največjih pridobitev NOB, skovano v najtežjih dneh boja in revolucije. Zato zasluži vzgoja mladih rodov v duhu bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti največjo pozornost.
Bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti je poroštvo za Titovo Jugoslavijo, temelj njenega ugleda v svetu, njene neodvisnosti in blaginje v prihodnosti. Zaradi posebnih ra-
Njegove misli bodo živele tudi v prihodnjih rodovih
Tito o vzgoji in izobraževanju
zmer, v katerih živimo, moramo zmeraj namenjati bratstvu in enotnosti posebno • skrb, zlasti pri delu z mladino.
V NOB moč naših narodov ni bila v orožju, temveč predvsem v moralno-politični zavednosti borcev, v prepričanju o pravičnosti skupnega boja in zavesti, da branijo svojo domovino. Naši borci so se bojevali s srcem proti jeklu. Sprejeli smo politiko splošne ljudske obrambe, ker je NOB pokazala, da oboroženega ljudstva, ki se zaveda, da se bojuje za svojo svobodo, ni mogoče premagati. Zato poudarja Tito vzgojo za obrambo domo-
vine; na prvo mesto postavlja pri tem vzgojo zavesti, čeprav ne zapostavlja vojaškega strokovnega znanja, ki ga zahteva sodobno vojskovanje.
Pri oblikovanju osebnosti ima veliko moč in vpliv tudi delo. Tito je zahteval od mladih, da delajo, da se učijo in delajo. Mladina mora sodelovati v socialistični samoupravni dejavnosti. Kadar mladi sodelujejo pri družbeno koristnem delu, ne smemo videti samo gospodarskega učinka — na prvem mestu je njihova vzgoja, njihova socializacija in njihovo usposabljanje za življenje v skupnosti.
Spomenik v Ornanu v Bosni
Prezgodnja profesionalizacija po Titovem mnenju ni dobra — pa tudi ne predolgo odlašanje in podaljševanje šolanja, zaradi katerega se mladi zelo pozno vključujejo v proizvodnjo.
Učiteljeva vloga
K vzgoji mladih rodov v socialističnem duhu lahko veliko pripomorejo učitelji s svojim vzgojnim delom. Tito se je tega zavedal,. zato se je zavzemal, naj bi bili prosvetni delavci nagrajeni po pomembnosti in odgovornosti dela, ki ga opravljajo. Pogosto je poudarjal družbeni pomen učiteljevega dela in zahteval priznavanje njegove vrednosti. Prosvetni delavci lahko vplivajo ne samo na mladino, temveč tudi na množice, med katerimi delujejo, saj so ljudstvu blizu in živijo z njim. Zveza komunistov naj se torej opira pri delu z množicami tudi na učite-Jje.
Zaradi vseh teh razlogov je treba bolje poskrbeti za šole, ki pripravljajo prihodnje učitelje. V njih morajo delovati najboljši kadri, predani politiki Zveze komunistov. V pedagoških šolah se morajo usposabljati učitelji in vzgojitelji v duhu naše revolucije, v duhu boja za socializem.
Komunisti morajo skrbeti za otroke, saj le-ti še niso sposobni samostojno misliti. Ne smemo dopustiti, da bi v tej dobi drugi
napačno vplivali nanje. Mladiljj moramo imeti v svojih rokah. ' zanjo se moramo bojevati, in jo pravilno usmerjati; ne smerno dopustiti, da zapade tujim vpli' vom. Tito zavrača pojmovanje, da se Zveza komunistov ne sme vmešavati v vzgojo mladih io poudarja, da moramo mladino vzgajati v komunističnem duhu.
Pri uresničevanju vzgoje i® izobraževanja v socialistični družbi imajo pomembno vlogo tudi Zveza pionirjev, Zveza so-cialistične mladine in druge of' ganizacije, je poudarjal Tito,
prepričan, da kolektivno življe- ;■'< nje mladih pomembno oblikuje njihovo osebnost. Mladinske organizacije so pomemben vzgojni dejavnik. Mladi v svo-jem mladinskem kolektivu ži' vijo in delajo v ustreznih med-človeških odnosih. To prispeva k Pa njihovi socializaciji in jih pri' !!3 pravlja za zdravo življenje in so- '■> delovanje z drugimi. Pri oprav- ‘Po Ijanju svojih nalog je mlad človek v dejavnem odnosu do na-rave in družbe — pri delu razvija pravilen odnos do dela, se uveljavlja v družbi in uresničuje svoje ustvarjalne sposobnosti-, To krepi njegovo zanimanje in ‘ ga spodbuja k novi dejavnosti. 0 v tem, koliko pozornosti je Tito 1 posvečal tem vprašanjem, zgo- jj1 vomo priča že to, da je zmeraj, j* če so mu le obveznosti dopušča- L1 le, sprejel povabila mladih in se c rad srečeval z mladino in pionir- ^ ji.	I
Tito se ni nikdar zadovoljeval c samo s teoretičnimi razpravami, L. zmeraj je zahteval tudi ustrezno
Vpliv drugih družbenih dejavnikov za vzgojo
V naši socialistični družbi je Zveza komunistov vodilna družbenopolitična sila ter ima pomembno in odgovorno vlogo pri vzgoji mladega rodu. Partija se ne more uspešno bojevati za novo družbo, za nove humane družbene odnose, če se hkrati ne bojuje za novega človeka. V teh prizadevanjih za novega socialističnega človeka vidi Tito velike možnosti in vlogo Zveze komunistov.
delovanje. V vsem družbenem, razvoju je videl in pojasnjeval1' vlogo vzgoje in izobraževanja, | hkrati pa tudi spodbujal k ustvarjalni praktični dejavnosti na tem področju. Če vse to upoštevamo, lahko trdimo, da je bil Tito tudi velik pedagog. Njegove misli o vzgoji in izobraževanju so vgrajene v preobrazbo vzgoje in izobraževanja v naši L družbi in bodo živele tudi v pri- L hodnjih rodovih.
KREŠIMIR BEZIČ
Šola neločljiv del samoupravne družbe
•je
be;
Vzgoja in izobraževanje v misli in delu Edvarda Kardelja
Edvard Kardelj je obravnaval družbene odnose vedno z vidika njihove celostnosti in medsebojne povezanosti. Vsako družbeno vprašanje ima zanj hkrati svojo gospodarsko, politično, kulturno, socialno in človeško stran, svojo zgodovino in prihodnost, svoj nujni stvarni in spontani tok — le-ta pa omogoča, spodbuja in terja tudi človekovo lastno dejavnost, ki naj spreminja' samodejne tokove materialnega razvoja v gibalno silo družbenega napredka.
Zaradi take celostne obravnave družbenih vprašanj odkrivamo v Kardeljevem delu vedno znova bogastvo misli, zamisli in pobude za razmišljanje in praktično delovanje. Družbeni razvoj osvetljujejo cilji, h katerim stremimo; še tako oddaljene vizije pa nas v Kardeljevih delih nikdar ne odvračajo od zahtevnih nalog boja v trenutnih možnostih, saj le tako lahko napredujemo po dolgi in težki poti k zastavljenim ciljem.
Glede na to so Kardeljevi pogledi in prizadevanja na področju vzgoje in izobraževanja izjemnega pomena. Ne le zato, ker se je s tem področjem dela in družbenega razvoja seznanil neposredno že, ko se je pripravljal na pedagoški poklic, temveč tudi zato, ker je že v zgodnji mladosti pojmoval delo na tem področju kot revolucionarno poslanstvo, povezano z možnostjo, da s pomočjo šole spreminjamo družbo, ter z nujnostjo, da hkrati z druž-
benimi spremembami spremenimo tudi vlogo in mesto šole v družbi.
Z razrednim bojem k novim družbenim odnosom
Edvard Kardelj se je zgodaj seznanil z bojem delavskega razreda. O tem je z veliko toplino govoril ob stoletnici Tobačne tovarne v Ljubljani, v kateri je delala nekoč njegova mati. Pozneje so nanj močno vplivali revolucionarna in globoko človečna poezija Srečka Kosovela in srečanja z drugimi somišljeniki. Zgodaj se je odločil, da bo vse življenje namenil boju za spreminjanje družbenih odnosov. Priprava za učiteljski poklic je bila že povezana s pripravo na širše družbeno' delovanje. Že v prvih člankih mladega Kardelja lahko spoznamo misli, ki jih bo kasneje poglobljeno, vendar- z enakim revolucionarnim čustvom in znanstveno ostrino odkrival in vnašal v revolucionarni boj.
Ti članki mladega učiteljskega pripravnika pričajo o popolnem razumevanju potrebe po družbenem spreminjanju šole in o prepričanju, kot sam pravi, da mora nova »delovna« šola usposabljati človeka za gospodarja narave in družbe. Že v teh prvih člankih je napisal nepozabne besede o delu in ustvarjalnosti pa tudi o svoji odločenosti, da se bo bojeval za osvoboditev dela in delavskega razreda, da bo delo postalo človekov ponos in temelj družbenih odnosov. Ko po pet-
desetih letih znova beremo te strani njegove zgodnje ustvarjalnosti, nam kažejo obenem njegovo človeško čutečo naravo, njegovo iskreno in globoko prepričanost pa tudi znanstveno poznavanje tokov človeške zgodovine. Tu vključuje spoznanje, da se mora človek sam kot ustvarjalec vrednot v razrednem gibanju bojevati za nove človeka vredne odnose.
»Današnjo družbo preveva princip profita, delovna šola pa bo uveljavila v družbi princip dela. S tem pa se spremeni tudi vse bistvo današnje šole, kajti namesto pasivnega duševnega sprejemanja bo nastajalo produktivno delo,« pravi. In v svojem boju, da bi se v družbi povsem uveljavil princip dela — ki je bil s tem tudi boj za novo šolo — je Edvard Kardelj še večkrat pojasnil svoje poglede na vzgojo in izobraževanje. O ustvarjanju družbenih možnosti za novo izobraževanje in vzgojo, za novo kulturo in zavest govori tudi v prispevkih, ki so bili v odgovorih družbeno-političnih telesih sprejeti kot podlaga za družbeno dejavnost vse do njegovega velikega dela o Smereh razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. O tem nam spregovori na primer v Manifestu komunistične partije Slovenije iz leta 1937 ali kadar kot Sperans odkriva slovenskemu ljudstvu in vsem zatiranim narodom resnico o vzrokih njihovega
položaja ter poti do svobode, ko ozavešča delavski razred in najširše ljudske množice ter jih tako pripravlja za bližajoči se osvobodilni in revolucionarni boj. Tudi samo organiziranost v OF ter v političnem in oboroženem boju j,( in v povojnih prizadevanjih za graditev socialistične samoupravne družbe je imel obenem za množično akcijo in množično :|)e šolo. V tej šoli se je tudi sam učil ipjv' in črpal iz izkušenj nova spozna- L|. nia-	sat
Povezati izobraževanje i delom
Spominjam se, kako je zlasti v zadnjem desetletju pri ustavnem utemeljevanju socialističnega samoupravljanja razmišljal ° . Marxovi zamisli o povezavi dela )9n v materialni proizvodnji z delom v družbenih dejavnostih v enotno združeno delo. Nenehno ;sati se je vračal k razčlenjevanju sa- pl« moupravnih odnosov tudi na področju vzgoje in izobraževanja> ki jim je pripisoval velik pomen-Pravil je, da je bil njegov prvi članek v življenju namenjen delovni šoli in da bo najbrž tudi njegova zadnja beseda namenjena tej zamisli.
Večkrat se je vračal k Marxovi misli o povezovanju proizvodnega dela in izobraževanja kot edini metodi za oblikovanje vsestransko razvite osebnosti-Usoda je hotela, da se je v svojem zadnjem govoru, ko so mu podelili naslov častnega doktorja znanosti na mostarski univerzi
■ novembra 1978, res vrnil k ravnavi iste zamisli, k poveza-°sti dela s šolo in šole z združe-'Ij delom. To zamisel je tokrat delal še bolj jasno in vsestran-0 in jo povezal z zahtevo, da Sedamo v medsebojni poveza-
5’, °sti in odvisnosti znanosti, izo-taževanja in prakse odločilen ie Pravnik samoupravnega sociali-e 'enega razvoja. Pri tem je spet n PPozoril, da bo to dolgotrajen in !’ s623*1 proces, ki ne more potekati i- atnodejno. Družbeni dejavniki i' r0rajo videti pred seboj cilj aso-K nacije svobodnih proizvajalcev, i' ,.abi k njej postopno napredova->' ne da bi zahajali na stranske i- Poti.
!' ^odružbljanje
šole
vzgoje
e5 ^ Kardeljevih delih iz povoj-
i.	®ega obdobja je nenehno pou-n parjena misel, da so množični 9 P°dvigi tudi šola graditeljev nove o družbe in da je vsaka samou-
Pravno organizirana šola tudi delnica novih socialističnih družbenih odnosov, novih odno-1V s°v med ljudmi.
■- , V svoji zamisli vzgojno-izo-dfaževalnega sistema je upošte-jl val vse dejavnike, ki oblikujejo j dtladega človeka že od zgod-3 djega otroštva: družino ter ob-n j"3116 'n starše kot združene de-jl lavce, ki v krajevni skupnosti
j,	"Stvarjajo nove možnosti za živ-icnje otrok vse do vzgojno-var-
ti i-il
stvenih ustanov, družbenih organizacij in osnovnih šol. Le-te naj bodo otrokom drugi dom, ustvarjen in neprestano obkrožen z interesnim — strokovnim in prostovoljnim združevanjem ljudi. K tem prizadevanjem naj prispevajo po svojih močeh tudi otroci in mladina z zgodnjim vključevanjem v samoupravno organiziranost šole — pač njihovi starosti primernim, a vselej temelječim na prepričanju, da otrok zelo zgodaj želi sodelovati, delati in tudi že prevzemati del odgovornosti.
Proces podružbljanja mora povezati vzgojo in izobraževanje z delom v materialni proizvodnji, s sodobno znanostjo in tehnologijo. Šele vsi ti dejavniki skupaj, povezani z izobraževalnimi organizacijami, lahko oblikujejo človeka, ki bo v svobodnem svetu nenehnih sprememb in novosti osvojil in obdržal položaj gospodarja nad naravo in družbo — in to prav z novimi družbenimi odnosi v socialističnem samoupravljanju.
Pri tem je posebej poudarjena vloga krajevnih skupnosti. V njihovi tesni povezanosti s temeljnimi organizacijami združenega dela v našem komunalnem sistemu postaja skrb za otroke in mladino sestavni del družbenogospodarskih odnosov. Prav po krajevnih skupnostih tudi uresničujemo načelo, da proizvajalci odločajo o celotnem ustvarjenem dohodku, saj sami odločajo o delu dohodka, ki ga namenjajo za otroke in za svoj standard. V takem sistemu postane krajevna skupnost tudi človeška skupnost, kot pravi Kardelj v knjigi Smeri razvoja: »Pri tem postaja krajevna skupnost vse bolj humana človeška skupnost, skupnost neposrednih človeških stikov, ki naj — v nasprotju s tendencami odtujenosti in osamljenosti, značilnimi za sodobno civilizacijo — čedalje bolj postane oblika humane integracije ljudi in solidarnega povezovanja ter sodelovanja delovnih ljudi in občanov v kraju, kjer prebivajo.«0
Edvard Kardelj se nikdar ni zadovoljeval z besednim moraliziranjem in pridiganjem, temveč je graditeljem socializma na poti k novim družbenim odnosom konkretno prikazoval, kako je treba premagati staro in preživelo. Imel je izostren čut za to, kdaj pri razvijanju novih družbenogospodarskih odnosov lahko zavarujemo ali celo moramo zavarovati interese delavskega razreda in delovnih ljudi z ustavnimi in zakonskimi ukrepi, kdaj pa moramo spodbujati z novimi - oblikami samoupravne organiziranosti in s politično dejavnostjo subjektivnih sil še bolj smelo izražanje neposrednih delovnih interesov. Eno takih področij je vsekakor razvoj krajevnih in interesnih skupnosti. Zamisli, ustavne in zakonske rešitve, pa tudi politična dejavnost, s katero razvijamo danes te družbene oblike, vse to je v veliki meri sad nenehne in žive revolucionarne ustvarjalnosti Edvarda Kardelja.
Razšolanje šole
Nekatere Kardeljeve misli opozarjajo na tesno povezanost vzgojnih in izobraževalnih organizacij z družino in starši, ki so vključeni v krajevno skupnost in v njej živijo kot v razširjeni družini. V sistemu otroškega varstva, kjer imamo hkrati začetek družbene vzgoje in izobraževanja, in v osnovni šoli — glede na njeno vlogo pri socializaciji otroka in spodbujanju njegove ustvarjalnosti — je krajevna skupnost izredno pomembna, saj povezuje vzgojne ustanove z delom in življenjem neposrednega okolja, v katerem živijo mladi. Ta povezanost je pogoj za delovno vzgojo: ne gre torej le za vključevanje dela v šolo, marveč tudi za vključevanje šole v delo in družbo. Temeljna Kardeljeva misel, ki jo najdemo v različnih oblikah, je zamisel o »razšolanju šole«. V njej je strnil zahteve, da moramo obravnavati izobraževanje in vzgojo kot neločljivi sestavini družbe in ne kot družbeni dejavnosti, ki lahko obstajata sami zase.
V prizadevanjih za čim hitrejše obvladovanje sodobnih znanstvenih dosežkov in za odstranitev pregrad, ki jih postavljajo krivični mednarodni gospodarski in politični odnosi, se je Kardelj zavzemal za hitrejše usposabljanje človeka, da bo obvladal in uporabljal znanost, tehniko in tehnologijo ter tako ustvaril na boljših gmotnih temeljih bogatejšo, bolj kulturno in Svobodno življenje za vsakega posameznika in celotno skupnost.
Očitno bo treba še precej truda, da bomo tesneje povezali obe področji družbenega dela — materialno in nematerialno — z razvitimi oblikami svobodne menjave dela v samoupravnih interesnih skupnostih po ustreznih načelih in merilih. Samoupravne interesne skupnosti moramo v ta namen hitreje razvijati, ne kot slab nadomestek za proračunsko državno financiranje, temveč kot mesto dogovarjanja med delavci, med izvajalci in uporabniki dela družbenih dejavnosti. Pri oblikovanju meril za vrednotenje dela v družbenih dejavnostih pa bo treba iskati še boljše rešitve.
Za iskanje meril, ki bi bolj spodbujala kakovostne dejavnike v preobrazbi vzgoje in izobraževanja ter omogočila pravilnejše vrednotenje dela šole kot organizacije združenega dela, pa tudi za uveljavljanje takih meril za individualno nagrajevanje po delovnih dosežkih, bomo našli v Kardeljevih delih spodbude, ki še čakajo vse družbene dejavnike in posebno pedagoške delavce, da jim dajo praktično obliko.
, Pri smelih razmišljanjih in dejanjih na poteh k osvobajanju človeka in dela nam bodo Kardeljeva dela nepogrešljivi spremljevalci.
Mladi naj ustvarjajo zgodovino
^Ijko Vlahovič o mladini in vzgoji
j. Veljko Vlahovič je bil zmeraj, ?e zlasti med mladino, priljubljen | ji1 cenjen zaradi resnosti, poglob-I lenosti in širine s katero je j uravnaval vprašanja in druž-.eni položaj mladih. Kadarkoli J6 Pisal o mladih, se je obračal k sem: starejšim, da bi jih opozo-•u na delo, ki ga bodo morali ^•adi nadaljevati; k mladim, da 1 bodo izbojevali ustrezno druž-e.no vlogo, s katero si bodo ustv-Ni svojo prihodnost. Njegove ahteve so bile zmeraj jasne, Pozorila določna, poudarki na rrayem mestu. Ko prebiraš Vla-.°vičeva dela, čutiš, da govori ,?vek, ki pozna mlade in je z a JIl"11' preživljal dobo odpora, 0 i^ja in ustvarjanja nove druž-il J; Govori kot funkcionar ter C6 kot avtor, ki sta mu tuji mi-na utesnjenost in propa-Sandna površnost.
^ Mladi rod ima v razvijanju sa-oupravljanja močno orožje za /esničenje svoje prihodnosti v l°cialistični Jugoslaviji. Da bi ga «iko koristno uporabil, mora : "' v središču družbenega doga-fNja in samoupravne dejavno-j*1' Le tako ne bo sredstvo politi-e’ temveč bo politika sredstvo jttoupravne družbe, torej tudi
^adi ne potrebujejo praznih obljub
Mladi ne potrebujejo dema-TOje in praznih obljub, pravi Njko Vlahovič. Pripraviti jih ..°ramo na to, da bodo gledali na ^ Njen je kot na veliko preskuš-1° in nenehno iskanje ter premagovanje krivic, nasilja in za-w°d, saj življenje ni romantika.
I g °Nb družbenih odnosov ni mo-tav6 urcsn'čevati po receptih; v ko tudi ne moremo premago-ai' starih družbenih odnosov, saj
bi ravnali podobno, kot če bi z mečem udrihali po vodi.
Da bi mladi lahko pokazali svoje sposobnosti in pripravljenost za prevzem odgovornih družbenih vlog, jim morajo starejši prepuščati tudi vodilna mesta. Mladina ni samo naša prihodnost — je tudi naša sedanjost, naša stvarnost, ki ji moramo posvetiti veliko več pozornosti kot doslej.
To pozornost izražamo pogosto zastarelo in neučinkovito. Družbeni dejavniki, je rekel Vlahovič, se včasih več ukvarjajo z enim časopisnim člankom kot na primer z množično proizvodnjo določenih gramofonskih plošč, ki preplavljajo trg in po svoje vplivajo na mlade. Pogosto smo dopuščali tuje idejne vplive in se pri vzgoji in izobraževanju odpovedali marksistični ideologiji. Vse to vodi mlade po eni strani v pasivnost, po drugi strani pa k uporu proti življenju, ki ga omejujejo plastične mase in duhovna konfekcija.
Samo zavzeto družbeno delovanje lahko prepreči mladim, da ne bo otopel njihov politični refleks. Pomagajmo mladim, da se bodo laže znašli v času, ko se mnogi sklicujejo na Marxa in marksizem, mislijo pa različno; ko so mnogi marksisti bojeviti v razpravah o 19. stoletju, hkrati pa »ideološki evnuhi«, ko razpravljamo o koncu 20. stoletja.
Boljši svet ne nastaja sam po sebi
Pri določanju mej mladosti se ne moremo opirati niti samo na biološka, niti samo na politična merila. Mladih nihče ne more voditi za rokav, ne more jih držati v kalupih niti jih obravnavati samo kot okras neke slavne
dobe. Mladi morajo tudi sami iskati odgovor na vprašanje: v čem je bistvo sedanjega boja za boljši svet, katere so sedanje naloge pri nadaljevanju revolucije. Boljši svet ne nastaja sam po sebi, mimo zavesti o sodobni družbi, brez boja, odporov in brez njihovega obvladovanja.
O vlogi mladih pri ustvarjanju novega sveta je prepričljivo govoril leta 1968 v Nišu ob sprejemu 2500 mladih v Zvezo komunistov. Med drugim je rekel:
»Vtkajte svoj nemir v boj za nadaljnje zmage socializma. Naj vas ne bo sram sanjariti in pogovarjati se o sanjah, ki še niso uresničene. Pred vami so leta, ko boste občutili vso lepoto in grenkobo revolucionarnega boja. Mladost hoče z življenjskih tirnic ustaljenih navad in dolgočasja na neznane poti, da čuti gibanje časa. Bodite ljudje svojega časa! Tudi vi ustvarjajte zgodovino!«
Zgledi revolucionarjev in padlih v revoluciji naj bodo mladim v moralno oporo in navdih. Tako se bodo bolje vključevali v krepitev in obrambo svoje domovine.
Veljko Vlahovič priporoča mladim, naj iščejo resnico tam, kjer je. Resnica in revolucija sta v življenju, v ljudeh in ne samo v knjigah. Življenje je polno protislovij. Mladi ga morajo vsestransko spoznati -— tako se bodo utrdili in se pripravili na zahtevne naloge, pa tudi na težave in razočaranja, ki so del stvarnosti.
Za vsestranski razvoj osebnosti
Med samoupravljanjem in vsestranskim razvojem osebnosti ni neskladja, pravi Vlahovič. Samoupravna družba želi in omogoča vsestranski osebnostni razvoj, vsestransko razvita oseb-
° E. Kardelj: Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, ČZP Komunist, Ljubljana 1978 (druga dopolnjena izdaja), str. 143
VIDA TOMŠIČ
nost pa pospešuje razvoj samoupravnih družbenih odnosov.
Samoupravljanje tudi ne zanika specializacije, vendar zahteva poleg nje širšo splošno izobrazbo in široko družbeno-poli-tično dejavnost. V samoupravnem sistemu se delavec ne ukvarja le s svojim delom, temveč se vključuje tudi v življenje svojega kolektiva, občine in vse družbe. Ta večstranska vloga človeka v samoupravni družbi zahteva širšo izobrazbo, poznavanje ekonomike združenega dela, političnega sistema ter mesta delovne organizacije, občine in drugih dejavnikov v njem. Celo družbeno-politična dejavnost dobiva nove značilnosti in prispeva k podružbljanju politike in k ukinjanju delitve na upravljavce in tiste, s katerimi upravljajo.
Vsestransko izobražen, strokovno in samoupravno usposobljen človek se ne boji tehničnega razvoja in vpliva tehnike na razčlovečenje medčloveških odnosov, o katerem govori del izobra-ženstva odmaknjenega od življenja delavskega razreda. V resnici prav samoupravni odnosi in pravica do samoupravljanja in do razpolaganja s sadovi svojega dela rušijo podedovano dehu-maniziranost medčloveških odnosov. Človeško delo postaja družbeno priznano delo in to vpliva na vse družbene odnose.
In kje je mesto posameznika v samoupravni družbi? »Vsak posameznik, pravi Veljko Vlahovič, je del družbe — tudi njegovo delo, dobro ali slabo, je družbena stvaritev. Boj za socializem mora privabiti najmočnejše duhove v prizadevanjih za boljšo družbo. Pravi umetnik in pravi revolucionar najbolj napeto živita svoj čas, vsak po svoje.«
Univerza v samoupravni družbi
Veljko Vlahovič je velikokrat pisal in govoril o odnosih na univerzi ter o njeni vlogi v samoupravni družbi. V tem okolju si je pred vojno sam pridobival prve dragocene revolucionarne izkušnje, zato se je k univerzi rad vračal. Po svojem položaju in nalogah v Zvezi komunistov je redno spremljal delo in spreminjanje univerze ter dejavnost Zveze komunistov v visokošolskih organizacijah. Njegova razmišljanja so usmerjena k cilju, kako naj se visokošolske organizacije vključijo v celoten razvoj samoupravne družbe.
»Fakultete morajo podpirati gospodarstvo in družbo ne le s kritičnim ocenjevanjem stvarnosti, temveč tudi s prizadevanji po hitrejšem in uspešnješem uresničevanju družbene in gospodarske reforme. Univerza ni več last izbrancev. To je velik laborato-
rij, to je čedalje bolj tudi družbena ustanova. Ni dovolj, če univerza pripravlja strokovnjake — usposobiti mora ljudi za življenje in pripravljati samoupravljavce, ki bodo kos družbenim nalogam.«
Na poti k tem ciljem so tudi ovire in nasprotovanja. Univerzo bremenijo tradicija in stari družbeni odnosi, neskladje med družbenimi zahtevami in možnostmi. Univerza živi pod pritiskom nasprotnih sil, ki silijo — ene k zapiranju vase, druge pa k odpiranju navzven, k družbi, ki veliko od nje pričakuje. Ni naključje, da se v času družbene in gospodarske reforme pozornost družbe in Zveze komunistov obrača k univerzi, saj jo je treba vključiti v reformne procese, da bo prispevala k hitrejšemu gospodarskemu in družbenemu napredku, k širini in razgibanosti družbeno-političnih in gospodarskih sprememb.
Čeprav je univerza še vedno obdana z »zidom akademizma«, vanjo že prodirajo družbeni vplivi in spodbujajo notranjo diferenciacijo ter odkrivajo različne, Udi ideološko tuje in med seboj nasprotne skupine in posameznike. Zveza komunistov in drugi organizirani družbeni dejavniki so na strani tistih učiteljev in študentov, ki se zavzemajo za odprtost univerze v družbo, proti njeni zaprtosti vase in stanovski ločenosti od dogajanj v »zunanjem« svetu.
DJURA KNEŽEVIČ
Letos je minilo 39 let od znamenite Dražgoške bitke; od tistih dni 9. do 12. januarja 1942, ko se je v vasi Dražgoše na pobočju Jelovice 220 borcev Cankarjevega bataljona junaško bojevalo z več kot desetkrat močnejšim nemškim okupatorjem.
Prizadevanja, da bi ta pomembni dogodek v zgodovini naše NOB tudi arhitektonsko upodobili, so stara več let. Ob proslavljanju 35-let-nice vstaje našega naroda, 22. julija 1976, pa je bil veličasten spomenik Dražgoški bitki in Cankarjevemu bataljonu vendarle dokončan. Odkril ga je predsednik predsedstva socialistične republike Slovenije Sergej Kraigher. Menda ni še noben spomenik doživel tolikšne pozornosti kot prav spomenik Dražgoški bitki. Takoj zatem, ko so ga odkrili, so si ga v nekaj mesecih ogledale številne skupine izletnikov.
Spomenik je delo akademskega kiparja Stojana Batiča, inž. arh. Borisa Kobeta in akademskega slikarja Iveta Šubica. Avtorji so ohranili zgodovinsko prizorišče povečini nedotaknjeno; hkrati pa so prizorišče bitke, ki je tedaj dvignila moralo in bojnega duha partizanskih enot, dovolj monumentalno poudarili in označili. Arhitektonska lupina osrednjega objekta že iz doline opozarja na pomen označenega mesta. Osrednji objekt se navezuje na cestno ploščad s konho. V notranjost osrednjega objekta je postavljena z reliefi okrašena bronasta kostnica. Med peterokotnimi sklopi so polžaste stopnice, ki vodijo na razgledno ploščad. Od tod se skozi osrednjo odprtino v ploščadi odpira pogled v notranjost spomenika, skoznjo pa pada tudi svetloba na bronasti sarkofag. S tega mesta se v vseh razsežnostih odpira pogled na celotno prizorišče dražgoške bitke. Osrednji spomeniški objekt povezuje s konho in mozaikom v njej stopničasta pot v spomeniško celoto.
Kipar je izoblikoval spomenik v dveh sklepnih in hkrati smiselno povezanih skupinah. V skupinski plastiki, ki prikazuje obrambo in preboj borcev Cankarjevega bataljona v tej bitki, je kipar poudaril predvsem monolitnost, odločnost in povezanost borcev v skupnem boju. Umirjeno osrednjo skupino, reliefni okras sarkofaga, pa je oblikoval kot pripoved o dogajanjih in kasnejšem maščevanju Nemcev v požganih in zminiranih Dražgošah. (Jože Ciperle)
partizanske
šole
KAKO SE JE PORAJALA SLOVENSKA ŠOLA
Vloga šolskega nadzornika med narodnoosvobodilnim bojem
Okupator ni mogel streti ljubezni slovenskega ljudstva do svoje šole, ni ga mogel odtrgati od nje in tam, kjer je nasilno uničeval šole, inventar in knjige, je ljudstvo našlo nove prostore in pouk se je nadaljeval.
Večina slovenskega učiteljstva se je pridružila boju in graditvi nove slovenske šole in tako vztrajal v teh težkih trenutkih ob svojem ljudstvu. Ljubljana je bila polna učiteljev beguncev, ki jih je okupator preselil ali pa so zbežali pred nemškim terorjem z zasedenega ozemlja. Le-te so počasi razmeščali na prazna mesta po Dolenjskem, Notranjskem ter Suhi in Beli krajini. Ti učitelji so prinesli s seboj revolucionarno razpoloženje in odpor proti okupatorju, zato jih je veliko tudi zamenjalo knjigo s puško in odšlo v partizane, drugi pa so se pri svojem delu ravnali po navodilih OF.
Vilko Kolar-Domen
Velik razvoj v organiziranosti in idejni usmerjenosti je doživelo naše šolstvo po italijanski kapitulaciji. Na osvobojenem ozemlju, v tako imenovani Ljubljanski > pokrajini in na Primorskem, je ljudstvo takoj izvolilo svoje narodnoosvobodilne odbore, ki so prevzeli tudi skrb za razvoj šolstva. Pri okrožnih NOO je SNOS, oddelek za šolstvo, imenoval okrožne šolske nadzornike, ki so bili idejno-politični in pedagoški vodje nove porajajoče se slovenske šole.
Šolski nadzorniki smo se takoj lotili organizacije šolstva. Prizadevali smo si doseči, da bi šole čimprej začele s poukom. Te šole smo redno obiskovali. Večina učiteljev si je želela naših obiskov. Želeli so si nasvetov in podpore pri težkem delu v skromnih razmerah, saj je bilo treba reševati številna vprašanja. Plač ni bilo, pa tudi živil ne, kupiti ni bilo mogoče niti najnujnejših potrebščin. In vendar je učiteljstvo v glavnem vztrajalo, se žrtvovalo in naredilo vse, kar je moglo, da nadomesti pri pouku in vzgoji, kar je bilo marsikje zamujeno zaradi okupatorjevega terorja. Naši obiski so učitelje spodbujali pri delu, jim vlivali novega poguma in še več vztrajnosti.
Na teh obiskih po šolah, pri pouku samem, pri pogovorih in sestankih pa smo opogumljali tudi tiste redke učitelje omahljivce, ki se niso mogli takoj vživeti v težko obdobje zgodovine slovenskega ljudstva. Ti učitelji niso mogli takoj doumeti, da na ruševinah starega gradimo novo ljudsko oblast in s tem tudi novo slovensko šolo, šolo borbenega
duha, v kateri lahko vsak učitelj stori vse za ljudstvo. Prav zato je bilo nadzornikovo pedagoško delo nujno povezano s političnim delom med učitelji. Pri obiskih na šolah in pri pogovorih smo obravnavali politična vprašanja: potek boja, graditev ljudske oblasti, in razpravljali o tem kako lahko učitelji pomagajo ljudstvu. Obravnavali smo delo v šoli, razčlenjevali učni načrt, ki ga je za vojne razmere sestavil Jože Dolgan in poudarjali, da je treba življenjsko obravnavati narodnoosvobodilni boj pri vseh predmetih, na raznih stopnjah, predvsem pri zemljepisu in zgodovini. Obravnavah smo delo na propagandnem in kulturnem področju, ki ga lahko učitelj opravi na vasi; to je bilo zaradi močne sovražnikove propagande še posebno pomembno. V te namene smo nosili na šole časopise in drugo literaturo, ki je izhajala na osvobojenem ozemlju. Sodelovali smo tudi pri ustanavljanju pionirske organizacije, za katero je SNOS razpisal vehko temova-nje v pisanju sestavkov: »Moj kraj v NOB«.
Ob takih obiskih smo doživljali marsikaj. Takole je bilo na neki šoli: »Nadzornik je tu«, je završalo med učenci, pionir, ki je zadnji po odmoru prišel v učilnico, pa je povedal, da je »nadzornik partizan, s puško in bombo. Videl sem ga, ko je stopil v šolo, pred vrata pa je postavil stražo.« Starejša učiteljica je postala živčna in je težko pomirila učence. Javil sem se pri upravitelju, ki je takoj obvestil učiteljico, da bo dobila obisk.
Vstopil sem v razred, učenci so vstali in pozdravih: »Zdravo, tovariš nadzornik!« in pri tem stisnili pest v pozdrav.
Stopil sem k učiteljici, jo pozdravil ter odložil puško in torbo v kot. Ko je kradoma pogledovala moje orožje, sem jo potolažil, da je vsak strah odveč, da ne bo počilo.
Medtem so se otroci umirili in učiteljica je nadaljevala s poukom. Bila je živčna, toda otroci so
kar lepo odgovarjah. Na konc so zapeli nekaj pesmi in celo za plesali partizansko kolo.
Popoldne sva z upraviteljer nekaj časa sama sedela v pisan in čakala učiteljice. Ko jih ni bik jih je šel iskat. Toda glej čude Vse tri, starejše seveda, so čakal pred vrati in si niso upale v pisai no. Prijazno sem jih povabi potem pa smo se dolgo pogovai jali. Učiteljice se niso več bak postale so zgovorne.
Lepo smo se poslovili in ob tej priložnosti so mi dejale, naj še pridem. Obljubile so, da bodo upoštevale moje nasvete. Ena od njih je še pristavila: »Osemnajst let sem že učiteljica, a take inšpekcije še nisem imela. Kdo bi si mislil, da se bo svet tako spremenil. Odtlej se ne bom več bala nobene inšpekcije.« Tedaj sem vedel, da se mi je posrečilo razbiti.vpliv sovražne propagande.
Se in še bi lahko pisal. O učitelju, ki je pred zračnimi napadi zavaroval svoje učence tako, da je tablo odnesel v gozd in tam poučeval, o težkem porodu nove slovenske šole, težkih razmerah. Eno pa je gotovo: učitelji, ki so poučevali takrat na šolah in ostali zvesti svojemu ljudstvu, so bili res pravi junaki. In po osvoboditvi je naša nova šola zrasla prav na temeljih teh partizanskih šol.
VILKO KOLAR-DOMEN
PRVO POSVETOVANJE PARTIZANSKIH UČITELJEV V VOJVODINI
Pobudniki nove šole
V spomin na partizanske šole, ki so imele med narodnoosvobodilnim bojem pomembno vlogo, m na vse tiste partizanske učite-Ije, ki so pri opravljanju nalog nesebično žrtvovali svoja življenja, podeljuje SAP Vojvodina najzaslužnejšim prosvetnim delavcem in vzgojnoizobraževal-nim organizacijam najvišje priznanje — naziv Partizanski učitelj. Priznanje podeljujejo že od leta 1975, vsakega 5. septembra. Ta datum je resnična vez s preteklostjo, saj je bil tega dne leta
Velikokrat so učitelji ostali z ljudstvom v osvobojeni vasi in nadaljevali kulturno-politično delo. Po besedah Živka Pucare-viča so taki učitelji kmalu na svojo pobudo nadaljevali šolsko delo. Iz tedanjega učnega načrta so izločili vse, kar je spominjalo na fašistično in buržoazno ideologijo in uporabljali pri pouku le izobraževalne prvine, sami pa so obdelali tematiko narodnoosvobodilnega boja.
Julija 1943 so bih v Sremskih Mihajlovcih in Prhovu sestanki,
Osnovna šola Partizanski učitelj v Subotištu, kjer je bilo 9. septembra 1943 prvo posvetovanje partizanskih učiteljev v Sremu
1943 prvi sestanek sremskih partizanskih učiteljev v vasi Miškov-ci, današnjem Subotišču. Ta datum velja torej tudi za organizirano delo partizanskih šol v Sremu, ne pa za začetek tovrstnega dela nasploh.
Nastanek in razvoj osnovnih šol na osvobojenem ozemlju Srema je pravzaprav posebno poglavje v kultumo-prosvetnem življenju tega območja.
»Začetek izobraževanja in vzgoje otrok v partizanskih šolah je toliko pomembnejši, ker je bil Srem majhen, ker so fašisti občasno vdirali na osvobojeno ozemlje in ker so začeli organizirati tovrstne šole po sklepu okrožnega narodnoosvobodilnega odbora že leta 1943. »Takrat so potekali v naši deželi najhujši boji,« pripoveduje Živko Pucarevič, ki je bil tedaj tudi sam partizanski učitelj Zdaj je tajnik samoupravne interesne skupnosti za splošno izobraževanje v Vojvodini.
»Zato je nastanek partizanskih osnovnih šol nekaj posebnega,« pravi Pucarevič. Po dosedanjih podatkih so poleg posamičnih šol na območju Bosne, Banije, Korduna in Slavonije edino v Sremu kot strnjeni pokrajini organizirano delovale osnovne šole. To dokazuje, da je bila politika okrožnega narodnoosvobodilnega odbora in njegovih organov pravilna in vseobsegajoča.
Partizanske osnovne šole so začele delovati jeseni 1943 v večini osvobojenih vasi. To pa ne pomeni, da že pred tem v nekaterih osvobojenih vaseh ni bilo pouka, posebno, če so bili tam učitelji.
na katerih so sestavili program dela partizanskih šol. Pri sestavljanju predmetnika in učnega načrta so osdelovali Peter Mirič-Srdja, Sreta Zorkič-Ding in drugi.
Ker je okrožni narodnooso-bodilni odbor za Srem sprejel pripravljeni predmetnik in učni načrt, je začel okrožni kultur-no-prosvetni odbor ob koncu avgusta organizirati partizansko osnovno šolo v novem šolskem letu 1943—44. Hkrati je ta odbor poslal razpis okrajnim odborom, le-ti pa so ga poslali vsem krajevnim odborom. Z razpisom so iskali učitelje in druge izobražence, ki bi delali v osnovnih šolah. Vabilu so se odzvali vsi učitelji, ki so bili na osvobojenem ozemlju, pa tudi tisti, ki so bili ranjeni kot partizani in so bili takrat na okrevanju ali na zdravljenju, pripoveduje Živko Pucarevič. V začetku septembra 1943 so se začeli zbirati prvi učitelji partizani v okolici vasi Miškovci. V poznem popoldnevu, 9. septembra 1943 so se prvič sestali učitelji — partizani v učilnici osnovne šole v Mi-škovcih. Sestanek je začel v imenu okrožnega narodnoosvobodilnega odbora Luka Mrk-šič-Božo, ki je učiteljem spregovoril o pomembnosti začetega dela, o pomenu partizanskih šol v težkih vojnih razmerah, ko se ni vedelo, kdaj lahko fašisti planejo v vas. '
Ker so bili predmetniki in učni načrti sprejeti, so se učitelji še isto noč napotili v nekatere vasi.
JELENA JOVANOVIČ
SPOMIN NA UČITELJSKI TEČAJ V VELESU
Odzvali so se klicu partije
Še vedno je divjala vojna, ko je bilo mesto Veles prvič v svoji dolgi zgodovini osvobojeno. Čakalo je, da bo dobilo Titovo ime in postalo Titov Veles.
In že e je začel nov, dotlej neznan boj za opismenjevanje makedonskega ljudstva. Ljudstvo se je rešilo stoletne teme in se veselilo svobode, prepevalo je pesmi o Titu in partiji.
Tako je bilo, ko je partija poklicala vse srednješolce, da bi si razširili obzorja in dosegli nove cilje: Pred makedonskim ljudstvom pa so bili pomembni cilji: rešiti se zaostalosti, čimprej izšolati otroke in čimprej nadome-
stiti to, kar je bilo zamujeno v stoletjih in dob:*eti druge. Za nov boj, zdaj /.a opismenjevanje ljudstva, pa so bili potrebni učitelji. Teh pa ni bilo. In začeli so se učiteljski tečaji v Sermeninu pri Devdeliji, v Skopju, Kumanovu, Ohridu in v Velesu. Zgodovinski datum: prvi učiteljski tečaj za makedonske učitelje iz okolice Velesa je bil od 27. novembra do 12. decembra 1944. Trajal je ^petnajst dni, obiskovalo ga je 180 učencev, ki so končali 5., 6., 7. in 8. razred gimnazije...
»Vsi smo bili skojevci,« se spominja Angle Ž. Dimov, dolgoletni prosvetni delavec, ki je
zdaj ravnatelj knjižnice v Titovem Velesu. Vsi, ki smo obiskovali ta tečaj, smo bili ponosni in počaščeni, da se lahko tako oddolžimo partiji, svojemu ljudstvu in deželi... Delali smo od jutra do polnoči, čeprav nismo imeli nikakršnih možnosti, saj je bila šola, kjer smo imeli tečaj, še na pol razdejana. Bilo je mraz, toda nismo ga čutili. Zavedali smo se samo tega, da pričakujejo od nas zelo veliko.
Na učiteljskem tečaju so poučevali mladi učitelji in partijski aktivisti, med temi tudi Zafir Agovski in Ruža Milova. Niso se imeli po čem zgledovati, ni bilo učbenikov, niti metodike, ne pedagogike, ne didaktike, ali nekako so se znašli. In vendar lahko trdimo, a smo se učili in delali z veliko ljubezni in da smo snov dobro in pravočasno obvladali.
Našel se je čas tudi za samokritiko in za skupinsko delo in za krožke... Bili smo mladi fantje in dekleta, toda pred nami je bilo veliko pomembnih nalog. Velikokrat smo se ob urah samokritike in pohtičnih predavanj spraševali, ali bomo pravi, dobri učitelji ... Ob strokovnih predmetih in pri posameznih metodičnih enotah, na primer pri spoznavanju črk iz abecednika, ali pri zgodovini in zemljepisu, smo se najpogosteje pogovarjali o liku učitelja in o delu na vasi. Brali smo ob petrolejkah.
UjNkno po porumenelih pa-ngjjfpFkier so zapisana imena uCTTeljev, ki so obiskovali in končali ta tečaj. Zapisani so tudi kraji, ali bolje vasi, kamor jih je razporedil prosvetni oddelek narodnoosvobodilnega odbora v Velesu. Beremo: Blagoj Arsov, razporejen v vas Gornje Čičevo, naloge: zbrati mora otroke, obnoviti zgradbo..., Mirko Micev v vas Varovo pri Kavadarju, nato Boro Makušev, Blagoj Arsov... Tečaj je obiskoval tudi Ekrem Mustafov. Za njega piše v zapisniku, da mora organizirati pouk in to prvič v turškem učnem jeziku za vse mestne otroke, in da mora biti ravnatelj vseh turških razredov...
»Učiteljski tečaji so se ustanavljali po sklepu AVNOJ in prvega zasedanja AVNO Ma-
kedonije,« se spominja Zaf1 Agovski, samostojni pedagog svetovalec. Svobodno ljudst' šolstvo se je v Makedoniji začel; z okrog sto učitelji. Zato so bf učiteljski tečaji, ki so bili v bliŽ njih krajih, dobrodošli, saj s,( ljudje vedeli, da bodo dobili uČ telje. Tisti, ki smo tečaje vodil* smo storili vse, kar smo zmog) (jaz sem pred vojno končal uč | teljišče). Najpomembnejša pa j* pri vsem tem bila želja in navdu šenje, da pomagamo novem1 času in svojemu ljudstvu. S željo so udeleženci tečaja pfe magali vse tažave na svojih d? lovnih mestih, nekateri pa s* ostali prosvetni delavci do kond življenja.
Od teh nekdanjih učiteljev prvega učiteljskega tečaja ostali prosvetni delavci še Mirk* Micev, ki je pozneje končal p{ dagoško fakulteto, Natka Pop*3 1 va..., nekateri izmed njih pasl | že upokojeni. Povedali so nafl* da so se tudi kasneje pri svojci* delu spominjali tega, kar so s* naučili na tečaju. Se zdaj sj ^ spominjajo naučenih zgodb, kd c ni bilo učbenikov, spominjajo sf _ črk, ker ni bilo abecednika ^ spominjajo se pesmi o Titu i*j s-svobodi, ker ni bilo ne pesmad* ? ne solfeggia...
Spet smo v prostoru, kjer so s* učili prvi makedonski učitelj* . Na zidu učilnice so še zdaj sle<*i ? stenskega časopisa.	i ■
Leta 1944, ko še ni bila osvoj ^ bojena vsa naša dežela, je v Vri
lesu, ki se je kasneje preimeno ,
val v Titov Veles, delovalo 6* j
osnovnih šol, od teh so tri bile*
h
mestu s 50 učitelji, ki so vsi koc čali prvi učiteljski tečaj in 5’ osnovnih šol na vaseh s 84 učim Iji tega tečaja.	Q
V tem letu je bilo v osnovni' ■ šolah 1973 učencev, v gimnazij* pa 463 dijakov.	^
In še en pomemben zgodovin ^ ski podatek: leta 1944 so v Ve ^ lesu odprli prve razrede s tuf s škim učnim jezikom — to je bil*
pet osnovnih šol z 240 učenci in* ® sedmimi učitelji, ki so končal
učiteljski tečaj.
Na klic partije so postali ti uči ^ telji prvi znanilci svobode, prv(. iskre novega življenja...	!!
MIŠO KITANOSKI
ŠOLSKI DOKUMENTI V BiH MED VOJNO
Abecednik za zgodovino
»Začetnica za ljudske osnovne šole na območju livanjskega okrožja,« ki je verjetno prvi socialistični učbenik v zasedeni Evropi, je bila natisnjena v Livnu leta 1942 v tridesetih izvodih v cirilici in latinici. Razstavljena je med številnimi dokumenti v Krajevnem muzeju Hasan Brkič v Livnu. Strani prvega partizanskega učbenika nas spomnijo na štirideseta leta, na čas, ko se je v narodnoosvobodilnem boju rojevala naša nova Jugoslavija, bratska skupnost enakopravnih narodov in narodnosti.
Iz te naše revolucije in narodnoosvobodilnega boja so pognale tudi nove kali ljudske socialistične šole.
Ob koncu drugega leta bojev je skupina prosvetnega oddelka poveljstva livanjskega območja sestavila PRVI PARTIZANSKI ABECEDNIK.
»Zdi se mi, da je bilo oktobra 1942, ko je bil pri poveljstvu li-vanjsko-glamoškega območja, v vasi Hasiči, ustanovljen kultur-noprosvetni oddelek. Njegova naloga je bila odpirati nove šole, organizirati tečaje za nepismene in voditi učiteljske tečaje na osvobojenem ozemlju jugozahodne Bosne. Oddelek so sestavljali: Ceca-Čabo Cineti, iz vasi Jabuka pri Triliji, Jožo Boko iz Sinja, Marjana Bartel iz Slovenije in jaz,« se spominja Nijaz Alikadič.
»Cela in jaz sva morala pripraviti predlog za novi Partizanski abecednik. Delala sva noč in dan. Največ ob karbidovki, ker smo podnevi obiskovali nove tečaje za nepismene, skrbeli pa smo tudi za nekaj tisoč žena, starcev in otrok, ki so pribežali iz Like, Banije in Korduna.
V Glamoču sva pripravljala stran za stranjo Partizanskega abecednika, tako smo na začetku imenovali našo »začetnico«, in jih sproti pošiljala učiteljem in vodjčiri teca/ev ža nepismene v glamoške in livanjske.
učbenik znan pod imenc »abecednik prvoborec«. »Sutj ska film« je po tem učbeniku p snel tudi istoimenski dokume tami film.
»Začetnice« pa nismo doko čali v Glamoču. V polovici d cembra 1942 se je moral preš liti prosvetni oddelek iz Gl moča v komaj osvobojei Livno. V Livnu je bilo velil papirja, dober pisalni stroj in š pirografske matrice, ki jih je Z segel prosvetni oddelek okup torju. Na temelju glamoške] abecednika — nekaj strani ohranjenih — so začeli pripra Ijati popolnejši učbenik za z četno pisanje in branje.
»V dvajsetih dneh smo pi pravili in na roko napisali bes dila za »Začetnico«. Delali sit v Kotarju (tako imenujejo L vanjci zgradbo, kjer so bile in i še danes administrativne-služi SO), se spominja Cecili. Cabo-Cineti, ki je sestavlja abecednik skupaj z Nijazoi Alikadičem.
»Začetnica« je bila natisnejj v ciklostilu v 60 izvodih in to: izvodov v latinici in 30 v cirili*
Tako je iz partizanskega ah cednika, od katerga se ni ohr nila nobena stran, nastala »Z četnica«. Dr. Mihajlo OgrizoV je zapisal, da pomeni začetni* zgodovinski dokument, v kat rem prvič najdemo novo vzgo no-izobraževalno vsebino idejne vrednote, ki se razlik jejo od vsebine tovrstnih osno1 nošolskih učbenikov v stari J* goslaviji.
Livanjski partizanski abece* nik (izvirnik hranijo v Hrvaške* šolskem muzeju v Zagrebu), i je po besedah dr. Mateja Zat noviča, do zdaj najstarejš ohranjena in širši javnosti znal* knjiga, sestavljena med NOB
Besedilo in fotografija: DUŠAN MKIC

,af>
>5»
Čudovito tovarištvo
po r'B^t
a *!
aiH
jei( Danica Čop ) ^
Si Danica in Bogomil Čop
-ona
jjej uPokojena strokovna učiteljica, 0 Sf °n upokojeni inženir gozdarstva
jpi 7'°i,a partizana, zdaj aktivista v it krajevni skupnosti »Brača Ore-
Siri..	T	r	•	»	.
arji sfe« v Zagrebu pripovedujeta Zanimivo, razburljivo in dolgo o S‘ ^ast iz partizanskega življenja. slji ^Živijo spomini, zvrstijo se doleti, k°dki veseli in žalostni, preprosti
veseu m zaiosmi, preprosil ‘n dramatični, toda človeško topli ivoj ‘Z* domači, poučni in vzgojni
Vej ^rati. n0.:	Mladi inženir je odšel v parti-
ji, Žane v začetku 1943, Danica pa v le' SVo/° vas v Budinščinipri Zlatar-oi) lu" Vzpostavljene so zveze in 5' Ustvarjalne možnosti, da bi lahko ite ^ada učiteljica odšla na dolgo Pot do slavonskega osvobojenega
rjjitj °Zemlja, kjer se je njen mož Že bo-
lZj; ieval pod Titovo zastavo.
»Pustila sem svojo enoletno
/0 hčer Zvezdano in odšla po zvezi, V«' i i° je zagotovil okrajni partijski
-jvje zagotovil oKrajntparnjSKi tul komite Zlatar. Celih dvanajst dni
t,jl( Setn potovala čez Kolnik in Bilo-ini k°ro do Slavonije. Bila sem zelo
čal Vznemirjena, ko sem zagledala
|	_	'J'-1***}
Partizanske kresove, pripravljene učiZa letala, ki naj bi odvrgla hrano irviln opremo; in nič manj vznemirjena, ko sem dobila zvezo z 'nožem, ki je kmalu zatem prišel na prvo srečanje v Vočino. Po dvodnevnem počitku v štabu še-stega korpusa so me razporedili na učiteljski tečaj v vasi Orljavec.
\ Vidno vznemirjena ob obujanju spominov iz preteklosti je Janiča počasi pripovedovala,
: kako so se na tečaju učilipedago-KJTfifce in metodike, poslušali pre-nS. tavanja o našem boju in politično nem položaju, o delu z mladino in ‘tj odraslimi, o nalogah partizanskih Pj" učiteljev, ki so odšli iz »partizanke tkega učiteljišča« takoj v vasi, da J, tam vodili prve partizanske s°le, da bi organizirali ljudstvo in o Zavzeto delali za narodnoosvo-es‘ °odilno' gibanje. jv Poslali so me v vas Mrkpolje e® Pn Striježevici, kjer prej ni bilo
i i
J°/e. Pouk sem organizirala . s°bi neke vaške hiše. V štirih razredih je bilo samo petnajst upen-Cev- Delali smo brez učbenikov in
priročnikov. V naši učilnici je bilo osem šolskih klopi, tablo smo si naredili sami, papir pa smo dobivali od Agitpropa.
Bili smo zelo iznajdljivi: kredo smo izdelovali sami, nekaj smo je tudi dobili. Računali smo s kamenčki, učili smo se brati in pisati, mesili smo glino in brali razna gradiva, ker knjig ni bilo.
— Delali smo veliko, zavzeto in z veseljem. Mladina je pripravljala prireditve, plesali smo kolo in peli. Veselili smo se in verjeli, da bo prišla svoboda. Vsi smo bili enaki in enotni kot en sam. Ljudstvo je spoštovalo svoje učitelje, imelo jih je rado in jim pomagalo.
To so bili čudoviti dnevi, najbolj pa mi je ostalo v spominu tednje čudovito tovarištvo med učitelji in tovarištvo vseh prebivalcev teh partizanskih vasi. Na šoli me je obiskala tudi prava inšpekcija prosvetnih organov ljudske oblasti. Vsi smo se čutili odgovorne za svoje delo in smo si prizadevali, da bi naredili čimveč za naš boj in za naše ljudstvo. Dolga bi bila zgodba o štirinajstdnevnem bivanju v zemljanki — bolnišnici, o tragičnih dogodkih, ki jih Danica z žalostjo skriva v srcu in o katerih ne želi, da bi pisali. O strahotnih trenutkih, ki jih je preživela v podzemlju, »ko so poslušali žvenketanje žlic fašističnih vojakov«, o veličastnem pogrebu legendarnega heroja Nikola Demonje, o vrnitvi v njeno vas Mrkopolje, kjer so jo vsi veselo pričakovali in kjer je nadaljevala delo vse do osvoboditve.
»Udeležila sem se tudi okrožnega posvetovanja učiteljev Slavonije, kjer smo poslušali politična predavanja o vlogi učitelja in nalogah ljudske prosvete. Bilo je zares lepo. Takrat smo že vedeli, da se bliža svoboda. In res, kmalu smo zvedeli, da je naša dežela svobodna. Vsi smo tekli proti Komenskemu, proti gozdni progi, kjer je mali vlak vozil razigrane vojake, mladino in ljudstvo. Vzklikali smo svobodi, Titu in partiji. Moj mož je kot mladi major prišel pome z džipom že 14. maja in me odpeljal v Zagreb.
Danica nam pokaže potrdilo o svojem partizanskem učiteljevanju in spleta svojo zgodbo vse tja do polnoči. Pripoveduje, kako je nadaljevala delo v ministrstvu za kmetijstvo, kako je vzgajala svoje tri otroke, kako je tudi zdaj zelo dejavna v svoji krajevni skupnosti in koliko časa namenja svojim vnukom.
Veliko večerov bi bilo treba za njeno povest o mladi partizanski učiteljici iz Mrkopolja. Takšne povesti ne moreš zajeti niti v knjigo, kaj šele, da bi jo lahko ujel v krajši zapis radovednega novinarja.
DJORDJE DJURIČ
Abeceda revolucije
*ica Vrhovac
P »Prosvetnem listu«, de-Jfnbra 1953, je zapisano: »Med ludskimi poslanci, ki so bili izvo-J.n' 22. novembra v naši repu-l‘ki, je nekaj prosvetnih delav-nj ev- Vsi so pred volitvami delali 1 uJaj prosvetne stroke, edina J^ka med njimi, Mica Vrhovac, lJie delala kot učiteljica. Izbrana v republiški svet za Prijedor.« Deset let pred vojno je Mica
Vrhovac poučevala v vaseh na Kozari:	Knešpolje, Dvorište,
Donji Jelovac. Zrasla je v delavski družini v Prijedoru, kjer je bil njen najstarejši brat Simo Stefanovič eden izmed sedmih otrok, Že predvojni revolucionar. Zato je Mica že zgodaj spoznala, za kaj se je treba bojevati.
Leta 1941 sta odšfo z možem Milanom v partizane. Že januarja 1942 je morala oditi na osvobojeno ozemlje kot partijska delavka. Težko je bilo deliti usodo ljudstva, ki je bilo obkoljeno od esesovskih divizij in ustaških klavcev. Učiti ljudstvo branja in pisanja in ob učenju abecede pojasnjevati, zakaj se bojujemo, kdo nas vodi v boju za svobodo in kaj bo po vojni—vse to ni bilo lahko.
Toda bila je srečna, pravi, ko je kasneje hodila po vaseh: Veriče, Bistrica in Lomovita, kjer je vodila tečaje za nepismene in tam zagledala črke, s palico napisane v sneg. Ali pa poleti, ko so bile črke napisane v prah vaških poti, ali v saje ognjišča. Pisali so s čimerkoli. Pomembno je bilo naučiti se brati in pisati. V vaških hišah in hlevih, kjer so bili tečaji.
so sedeli na klopicah ali pa tudi na zemlji. Pisali so v naročju, na hrbtne strani sovražnikovih letakov. Svinčnik so si razdelili na tri dele, prebarvana vrata so postala tabla, kreda pa je bila bela glina. Toda učili so se z veseljem: ženske, otroci, starci. Vsi, ki niso bili v boju.
In potem ofenziva na Kozari; to krvavo leto 1942. Pouk so morali prekiniti, saj se je bilo treba prebiti iz sovražnikovega obroča. Takrat je prišla Mica s svojimi ljudmi do Podgrmeča.
Aprila 1943 se je spet vrnila na Kozam, kjer je prevzela enako partijsko delo. Septembra istega leta je bil tečaj za nepismene že v vsaki vasi. To je bila revolucija v revoluciji. Primanjkovalo pa je učiteljev, zato je bilo 'treba izšolati nove. Odločili so, da bodo za to nalogo usposobili srednješolce — borce. Hkrati s pripravami za prvi učiteljski tečaj smo se pripravljali tudi na odprtje rednih šol. Mica Vrhovac, ki je bila takrat načelnica oddelka za prosveto in kulturo okrožnega na-rodno-osvobodilnega odbora, je sama vodila to akcijo. Toda načrte so prekrižali sovražnikovi napadi. Prosvetljevanje se je moralo umakniti pomembnejši nalogi — uničevanju sovražnika.
»Aprila 1944 se je začel v vasi Vojskova prvi učiteljski tečaj. Predavali smo strokovne predmete, celo higieno, ki naj bi pomagala pri zdravstveni vzgoji ljudstva. Predaval je doktor Poli-cer,« se spominja Mica Vrhovac.
»Hkrati s tečajem smo pripravili tudi abecednik in berilo, ki smo ju izdelali na šapirografu in tako opremili prve učitelje za njihovo prosvetno nalogo. V vasi Meduvode je 1. maja 1944 začela
delati prva redna šola na osvobojenem ozemlju. V njej so se zbrali otroci od'Sedmega pa do šestnajstega leta starosti.
» Vznemirljivo jih je bilo videti, kako zavzeto se učijo in si prizadevajo, da bi izpolnili svojo pionirsko in mladinsko nalogo. Takrat ni bilo prostora za vse v eni sobi, zato so nekateri sedeli zunaj in gledali v razred skozi vrata in okna.«
Tedaj se je začel nov učiteljski tečaj v Sanskem Mostu.
»Lahko rečemo,« pravi Mica, »da je bilo to prvo partizansko učiteljišče. Zbrali so se izredni učitelji, nekateri izmed njih so kasneje postali celo akademiki. Pu-niša Kalezič, dolgoletni glavni urednik Prosvjetnega lista, je takrat predavat pedagogiko, psihologijo in metodiko.«
Mica Vrhovac je nadaljevala s svojim delom v prosveti tudi po vojni, najprej v Banjaluki, nato na ministrstvu za prosveto v Sarajevu. »Takrat je bilo težko organizirati prosveto v porušeni domovini,« pripoveduje, »toda najteže je bilo tam, kjer nismo mogli odpreti šol, saj ni bilo otrok, ki bi jih obiskovali. Pobrala jih je vojna.«
Mica Vrhovac je več let opravljala poklicno politično delo kot poslanka v republiški skupščini, hkrati pa je bila tudi predsednica republiškega sveta za socialistično vzgojo in varstvo otrok.
Zdaj je članica republiškega sveta, prejela je številna visoka odlikovanja in nagrade ZA VNO Bosne in Hercegovine. Pred dvema letoma, ob svoji 70-letnici, je bila odlikovana z redom zaslug, za narod z zlato zvezdo.
AMILA MULABEGOVIČ
S peresom in puško do svobode

Po kapitulaciji Italije in po-Crn
Svetozar Stojanovič
Svetozar Stojanovič je delal kot ljudski učitelj že pred vojno, leta 1927. Rodil se je 1905 v Treš-njevu pri Andrijevici v občini Ivangrad. Osnovno šolo je končal v vasi Trepče, nižjo gimnazijo in učiteljišče pa v Beranah (zdaj Ivan gradu).
Čeprav je bil tedaj mlad in je le malo sodeloval v političnem življenju pa zanj v tistem času v njegovem rojstnem kraju ni bilo dela.
Za nekaj časa se je zaposlil v Prizrenu. Po treh mesecih je bil premeščen v Rznič pri Dečanih, toda tudi tu ni ostal dolgo. Končno se mu je posrečilo, da se je vrnil v svoj rojstni kraj in dobil mesto učitelja v vaški šoli v Zabr-dju.
novne, delne osvoboditve Črne gore je bil še bolj dejaven; bil je odbornik ljudske oblasti, velik del svojega časa pa je namenil kulturnemu in izobraževalnemu delu. Največ pa je delal kot občinski in okrajni odbornik. Delo predstavnika ljudstva je bilo še težje od učiteljskega poklica, toda Svetozar Stojanovič je pričakoval novo »vojaško« razporeditev. K svojemu učiteljskemu poklicu se je vrnil leta 1946 v vas Trepčo, kjer je ostal do leta 1960. Takrat so zgradili vaščani šolo v Trešnje-vem, njegovi rojstni vasi. Tja se je vrnil tudi Svetozar Stojanovič in poučeval v tej šoli vse do upokojitve.
Bil je vedno med najboljšimi učitelji, pravi ljudski učitelj.
Bil je zgleden učitelj in vzgojitelj otrok, pa tudi človek, ki je vedno delil usodo svojega ljudstva. Kot predstavnik ljudstva je bil poosebljena trdnost, kot gostitelj pa izredno dobrega srca.
Tamkjašnje oblasti pa so učitelje pogosto premeščale. Preganjale so jih, saj je bilo veliko učiteljev naprednih. Svetozar Stojanovič je ostal v Zabrdju do leta 1932, potem pa so ga premestili v vas Trepčo, kjer so delali še trije učitelji. V Trepči, tam je ostal do leta 1938. je začel tudi aktivneje politično delovati pod vplivom KPJ. Leta 1936 so ga aretirali, ker je raznašal letake in nosil sliko Mirka Srzentiča, naprednega študenta, ki je bil prva žrtev študentskih demonstracij v Beogradu.
Ob kapitulaciji stare Jugoslavije je učiteljeval v vasi Kralji, takoj zatem pa je začel sodelovati v pripravah na vstajo 13. julija. Ker je okupator zvedel za njegovo delovanje, so ga odpustili iz učiteljske službe.
Sodeloval je v prvih bojih za osvoboditev Andrijevice, 17. ju-
Pred vojno je imel svojo knjižnico, ki je bila uničena, ko so mu-sovražniki že v začetku vojne požgali hišo. Po vojni jo je spet obnovil, saj je imel knjige nadvse rad. Še zdaj so mu knjige najboljše prijateljice. Veliko bere, čeprav je že v letih. Obsoja mlade, še posebno prosvetne delavce, ki nimajo časa za svoje strokovno izpopolnjevanje.
Svetozar Stojanovič ni bil samo učitelj v šoli. Ljudi je učil vsega, kar je bilo napredno: obdelovati zemljo in pospeševati napredek gospodarstva. Njegovo posestvo je tudi zdaj zgled drugim. Prizadeval si je za elektrifikacijo vasi, za izgradnjo mostov, vaških poti, domov in šol.
Svetozar Stojanovič meni, da mora biti učitelj vedno zgled drugim, saj si le z delom in svojim ravnanjem pridobiva ugled. V šoli je vedno nesebično delal. Pravi, da za učitelja ne sme biti delovnega časa, preračunanega v
srečanja
spomini
ure. Trdi, da morajo tudi zdaj prosvetni delavci več delati, ne samo v šoli, temveč tudi tam, kjer Živijo.
Žvedeli smo, da ima skromno pokojnino, toda po njegovem videzu in navdušenju do svojega poklica bi lahko rekli, da je zadovoljen. Zanj je najpomembnejši učiteljev ugled. Kdor nima ugleda v okolju, kjer živi in dela, pravi, ne more vzgajati otrok. Če prosvetni delavec nima ugleda v oko-
lju, ga ne more imeti niti pri učencih.
Skromnost je ena izmed njegovih vrlin. Ne mara se hvaliti, vse, kar smo slišali o njem, je bilo nevsiljivo povedano v pogovoru, v pojasnjevanju prosvetnih razmer in opisovanju življenja ljudi, katerih del je tudi sam. Njegovo življenje pa je vtkano v vsa napredna dogajanja njegove okolice.
PETER T. RAKOČEVIČ
Partizanski učitelji so bili pravi borci
Nevenka Frankovič
lija 1941. Kot napreden ljudski učitelj se je zavedal, da je njegovo mesto med ljudstvom in v vrstah narodno-osvobodilnega boja, ki so ga ljudje v njegovem kraju množično podpirali. Prebivalci so mu zelo zaupali, nanje je imel velik vpliv.
Nevenka Frankovič se je rodila v Mostarju, se šolala v rojstnem mestu in v Travniku, nato pa se je Z družino odselila v Zagreb, kjer je končala učiteljišče. Leta 1939 je končala študij skupine pedagoških predmetov na filozofski fakulteti. Delala je kot profesorica in ravnateljica na srednjih šolah v Šibeniku, Subotici, Zagrebu in Zemunu. Če jo povprašate, katero delo ji je bilo najljubše, vam bo takoj odgovorila, da je bila zelo srečna kot partizanska učiteljica, leta 1944, v sremski vasi Miškovci, kjer so na njeno pobudo organizirali učiteljski tečaj. Takrat je tudi nastala njena skripta za skupino pedagoških predmetov, ki jih hranijo v Muzeju socialistične revolucije Vojvodine v Novem Sadu.
Zdaj, ko je vse to že precej
daleč, in ko smo iz knjig, filmov ju tistil
in po pripovedovanju tistih, ki so bili priče tem dogodkom, bolje seznanjeni z narodnoosvobodilnim bojem in z drugimi sočasnimi oblikami boja za boljšo prihodnost, dobiva tudi kulturno prosvetno delo posebno vrednost. Tedaj smo bili preblizu dogodkom, da bi jih lahko pravilno ocenili. Če zdaj razmišljam o kulturno-prosvetnem delu v Sremu med vojno, menim, da je bilo zelo dobro organizirano in da smo dosegali odlične uspehe, čeprav smo bili nekako osamljeni, daleč od drugih svobodnih središč, od koder bi lahko dobivali pomoč ali napotke.
» V Sremuso kulturno-prosvetni odbori s pomočjo narodnoosvobodilnih odborov na svojo pobudo postopno organizirali vse oblike dela: z odraslimi, s pionirji, s šolarji in tudi izobraževanje mladih učiteljev v učiteljskih tečajih,« se spominja Nevenka Frankovič in nadaljuje: »Jeseni 1943 je bilo posvetovanje partizanskih
učiteljev, na tem posvetovanju so potrdili učni načrt za osnovne šole. Sestavila ga je skupina naprednih mladih učiteljev, ki so takrat že delali v partizanskih vaseh. Istega leta je bil narejen tudi načrt za delo pionirskih tečajev, to so bile nekakšne nadaljevalne šole, ki so delale po skrajšanem načrtu. To šolsko leto so začele delati vse šole, ki so imele količkaj možnosti za to 25. septembra 1944 pa se je začel tudi učiteljski tečaj. Vse organizacijske priprave za tečaj so s soglasjem GNOOV na svojo pobudo prevzeli člani OKP odbora.«
»Partizanski učitelji so bili pravi borci, borci v »prvih« vrstah. Varovati in braniti so morali otroke v razredu, hkrati pa delati in se učiti z njimi, kot da bi živeli v miru. Prav v sremskih vaseh so nekateri partizanski učitelji zelo trpeli, veliko pa so jih tudi ubili. O tem pričajo pretresljive zgodbe, nekatere pa so prikazane tudi v filmih... « Tako nam je pripovedovala profesorica Nevenka Frankovič, partizanska učiteljica.
— Znano je, da ste imeli posebno vlogo pri uvajanju učiteljskega tečaja...
»Kot članica OKPO sem predlagala, naj bi se učiteljski tečaj začel. To je bilo tudi razumljivo, saj sem bila profesorica pedagogike, pridobila pa sem tudi že izkušnje pri delu na učiteljiščih. Sestavili smo učni načrt, še posebej za pedagoško skupino predmetov — to je bila moja naloga.
Seveda, takrat v vasi Miškovci nisem mogla dobiti nobenega priročnika, tudi moje knjige in zvezki so bili daleč...
Zato sem se zagrizla v delo in napisala navodila za delo, za predavanja, ki sem jih poimenovala Skripta za skupino pedagoških predmetov. Napisana so v enem izvodu, ki sem ga uporabljala samo za svoje delo. Ta skripta so ohranjena v izvirniku v Muzeju revolucije Vojvodine v Novem Sadu. Ko sem jih pisala, nisem bila z njimi zadovoljna, toda lani, ko sem jih po tridesetih letih spet prebrala, so se mi zdela dobra. Še posebno, če pomislim, v kakšnih razmerah so nastala.
— Povejte nam kaj več o tečaju samem...
Na tečaj se je prijavilo 29 ka didatov, sprejetih pa jih je b, 27. To so bili izredni ljudje, ki se že izkazali v boju ali pa kot a lavci v zaledju... Zagrizli so st delo z neverjetno zavzetostjo ljubeznijo. Disciplina je b, izredna. Tečaj smo, na zalo morali prekiniti zaradi otežen razmer ob osvobajanju Beogr da. To pa nam ni odvzelo pog ma. Dogovorili smo se, da bomo spet zbrali v Rumi, in smo tudi storili. Tečaj, prekinj, 12. oktobra, se je nadaljeval novembra, končal pa dva ledi pozneje. To so bili težki časi tu za tiste, ki niso bili na bojišču.
» Včasih je bilo v zaledju še teže kot na fronti. Bila sem priča strahovitega trpljenja pa tudi izrednega poguma sremskih ljudi. Poudarila pa bi rada, da so bile sremske ženske izredno pogumne, pravi heroji, saj se niso uklonile niti največjim nevarnostim. Prav je, da imajo partizanski učitelji status borca, saj so bili resnično v »prvi« vrsti, vedno pripravljeni braniti in varovati otroke ter hkrati z njimi delati, kot da bi nevarnosti sploh ne bilo.«
NADA STANOJEVIČ
b
i-
%
1
Jeseni v usmerjeno izobraževanje
V prejšnji številki našega glasila smo pod tem naslovom, ki sam po sebi ne dopušča dvomov, poročali o razpravi na seji predsedstva Republiške konference SZDL o pripravah na usmerjeno izobraževanje. V podnaslovu smo prav tako jasno napisali ugotovitev predsedstva, da za prehod na nove vzgojno-izobra-ževalne programe ni ovir. Isto ugotovitev najdemo v našem prispevku tudi v uvodnih besedah Marjana Jelena na navedeni seji: »Poročilo Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo dovolj jasno pove, da s šolsko reformo lahko začnemo.« To ugotovitev vsebuje tudi naš povzetek razprave na seji: »V primerjavi z lanskim letom, ko smo se odločili za preložitev uvajanja novih programov, so letos glavne družbenopolitične in strokovne priprave pravočasne in gredo h koncu.«
Kljub tako jasno zapisanemu sporočilu, da bomo jeseni uvedli vzgojno-izobraževalne
nove
Študij predšolske vzgoje na pedagoški akademiji še letos?
Vest, ki smo jo objavili v zadnji številki našega glasila, da v letošnjem letu še ne bo nič s študijem predšolske vzgoje na pedagoških akademijah, je spodbudila razpravo o tem vprašanju tudi na strokovnem svetu posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev. Razprava je pokazala, da so zagotovljene možnosti, da bi se študij predšolske vzgoje začel na pedagoških akademijah že letos, čeprav programi še niso sprejeti. Ker je v tej skupini predviden samo študij ob delu, se lahko začnejo predavanja tudi kasneje in ne le ob začetku šolskega leta.
Za pojasnilo smo prosili tudi Pedagoško akademijo v Ljubljani, ki nam je poslala tole obvestilo, namenjeno vsem, ki so se prijavili na razpisani študijski program »vzgojitelj predšolskih otrok«:
Strokovni svet posebne izobraževalne skupnosti je zagotovil, da bo obravnaval predlog programa še v juniju. Tako lahko pričakujemo, da se bodo že letos uresničile želje nekaj sto vzgojiteljic po nadaljnjem izobraževanju v stroki na višji šoli.
J. V.
Razpisi
NAKNADNI RAZPIS BO OBJAVLJEN V PRIHODNJI ŠTEVILKI NAŠEGA GLASILA, KI BO IZŠLA 22. JUNIJA. ZAMUDNIKE PROSIMO, NAJ POŠLJEJO RAZPISE ČIMPREJ NA NAŠ NASLOV.
UREDNIŠTVO
Delovna skupnost OSNOVNE ŠOLE NEGOVA
razpisuje prosta dela in naloge
—	ravnatelja šole
—	učitelja za glasbeno vzgojo in biologijo
Prošnje z ustreznimi dokazili pošljite na naslov: Osnovna šola Negova, 69245 Sp. Ivanjci v petnajstih dneh po objavljenem razpisu.
Novo
SLIKA FRANA LEVSTIKA
Pred letošnjo 150-letnico rojstva pisatelja Frana Levstika je Prešernova družba izdala dve sliki z njegovim portretom in faksimilom podpisa.
Primerni sta za opremo vsakega kulturno urejenega prostora, poJ trebovali pa ju boste tudi za proslavo ob tej obletnici.
Prva, večja slika, velikosti 35x50 cm, stane 80 dinarjev; druga, manjša velikosti 25x35 cm pa 60 dinarjev. Obe sta tiskani na kartonskem papirju, z rahlim barvnim odtenkom.
Naročila pošljite na naslov: PREŠERNOVA DRUŽBA, Borse-tova 27, Ljubljana.
Kritično in ustvarjalno
Republiški odbor sindikata o pripravah na usmerjeno izobraževanje
programe v prve letnike srednjega usmerjenega izobraževanja,so nas nekateri opozorili, da je bil zadnji stavek v našem sestavku premalo jasen in da bi lahko povzročil dvome, ali bomo letos prešli na usmerjeno izobraževanje, češ, saj bo o tem še razpravljala in odločala Skupščina SRS.
Iz celotnega zapisa s seje je razvidno, da gredo letos priprave na uvajanje usmerjenega izobraževanja h koncu, zato ni ovir, da jeseni ne bi začeli z novimi programi v prvih letnikih usmerjenega izobraževanja. Stališča o tem so enotna, razlogov za razhajanje ni. Vse sedanje razprave so usmerjene k neposrednim nalogam, ki so pred nami ob samem prehodu na usmerjeno izobraževanje in pri uresničevanju reforme. O tem bo tekla beseda tudi ob koncu razprave o pripravah na usmerjeno izobraževanje v Skupščini SR Slovenije.
J. V.
Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti je večji del svoje 13. seje, dne 2. 6. 1981 namenil obravnavi poročil o pripravah na uvedbo usmerjenega izobraževanja. Razprava se je opirala tako na poročilo Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo kot tudi na poročilo o dejavnosti zveze sindikatov pri pripravah na uvedbo usmerjenega izobraževanja, ki ga je pripravil republiški svet Zveze sindikatov Slovenije in ga je pred kratkim obravnavalo tudi njegovo predsedstvo.
Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije v poročilu ugotavlja, da so zagotovljene potrebne možnosti za uvedbo usmerjenega izobraževanja v prve letnike srednjega usmerjenega izobraževanja v šolskem letu 1981/82. V prihodnjem obdobju bi morale vse osnovne organizacije zveze sindikatov oceniti, kako so izpolnile naloge, ki jih daje delavcem v OZD zakon o usmerjenem izobraževanju. Preveriti morajo zlasti, če so med . OZD in posebnimi izobraževalnimi skupnostmi vzpostavljena ustrezna razmerja in delegatske vezi, kako se uresničuje kadrovska politika in koliko delavci že uresničujejo svoje pravice in obveznosti do izobraževanja mladine in do svojega izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja. Precej nalog čaka v prihodnjem obdobju tudi občinske svete ZSS in republiške odbore sindikatov dejavnosti, saj imajo sindikati .v skupnem akcijskem programu priprav na usmerjeno izobraževanje pomemben delež.
»Sveta pedagoških akademij v Ljubljani in Mariboru sta že obravnavala in sprejela osnutek enotnega vzgojno-izobraževal-nega programa za vzgojitelja predšolskih otrok. Predlog programa bo obravnaval še strokovni svet posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev, nato pa bo o njem sklepala še skupščina PIS. Kandidate obveščamo, da jih bomo o začetku študija, ki bo za zdaj še samo ob delu in iz dela, pravočasno obvestili.«
Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti je soglašal z oceno, da so dane potrebne možnosti za začetek usmerjenega izobraževanja. V zadnjem letu smo dosegli precejšen napredek v razvijanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, pospešili pa smo tudi družbeno-politične, strokovne in organizacijske priprave na uvajanje usmerjenega izobraževanja. Tudi OZD se že uveljavljajo v novi vlogi; priprave na uvajanje proizvodnega dela in delovne prakse večinoma uspešno napredujejo, čeprav je odprto vprašanje, kako kriti stroške za usposabljanje mladih, zlasti pri tistih OZD, ki bodo z usposabljanjem mladih zelo obrtmenjene ali pa si ustvarjajo dohodek s svobodno menjavo dela.
Pri uresničevanju novih druž-beno-ekonomskih odnosov bo treba povečati vpliv uporabnikov na delo PIS. Medtem ko zbori izvajalcev pri njih dobro delujejo, tega ne moremo trditi za zbore uporabnikov. Kritični pomisleki so bili na seji izrečeni o tem, ali je bilo res potrebno razdrobiti združeno delo na toliko posebnih izobraževalnih skup-, nosti, saj prihaja zaradi razdrobljenosti do težav, različne prispevne stopnje pa zbujajo negodovanje. Tudi v odnosih med PIS in izobraževalnimi organizacijami še ni vse, kot bi moralo biti, saj svobodna menjava dela še ni dosledno zaživela.
Na seji je bilo precej razprave o letošnjem vpisu v srednje šole. Očitno je, da so bile šole premalo pripravljene na okoliščine, do katerih je letos prišlo, pa se včasih niso najbolje znašle ali so celo neustrezno ravnale. Člani republiškega odbora so navedli zglede, ko so se srednje šole resnično potrudile in svetovale vsakemu kandidatu posebej, kam naj se preusmeri. Bili pa so tudi primeri, ko so odvečni kandidati prejeli samo listine in naj si pomagajo naprej kot vedo in znajo. Kritična ocena je veljala tudi merilom za izbiro kandidatov: ali je prav, da npr. za sprejem na srednjo zdravstveno šolo uporabimo kot odločilno merilo samo učni uspeh iri uspeh pri sprejemnem
izpitu? Ali niso pri zdravstvenih delavcih, zaposlenih pri srednje in manj zahtevnih delih, vsaj toliko kot intelektualne sposobnosti pomembne tudi druge osebnostne lastnosti in veselje do poklica? Do kod lahko preusmerjamo kandidate, kadar so si sami povsem drugače zamislili svojo prihodnost? Kam z učenci, ki bodo po sprejemnih izpitih ostali na življenjskem križpotju? Ali se šole, ki uvajajo sprejemne izpite, zavedajo, da morajo poskrbeti za preusmeritev odvečnih kandidatov?
Razprava je pokazala, da je usmerjanje vpisa in usklajevanje osebnih ter skupnih interesov pri tem vse prej kot enostavna naloga. Tem vprašanjem bo treba posvetiti v prihodnje več pozornosti, saj so to življenjska in zato zelo občutljiva vprašanja tako za mladostnike kot za njihove starše.
Na kritične pomisleke, da so nekateri srednješolski učiteljski kolektivi še slabo pripravljeni na usmerjeno izobraževanje, da ni čutiti v njih prave zagretosti, nekaterim učiteljem pa celo niso dovolj jasne temeljne zahteve usmerjenega izobraževanja, smo na seji slišali pripombo, da bi morali učiteljski kolektivi takih šol tudi sami bolje poskrbeti za lastno informiranost in usposobljenost. Že redno branje Prosvetnega delavca omogoča učitelju, da je sproti seznanjen z dogajanjem, s prizadevanji vseh družbenih dejavnikov na tem področju ter s cilji in nalogami reforme.
Člani republiškega odbora so se v razpravi dotaknili tudi nekaterih materialnih vprašanj in samoupravne organiziranosti šol. Srednje šole so pri opremljanju posebnih učilnic in delavnic v finančni stiski, ker so cene močno porasle. Glasbene šole že nekaj
časa čakajo na normative, pa tud1 na odgovor pristojne izobraže;| valne skupnosti na predloge, I41 v i so jih ji posredovale. Pri iškarwe\ novih oblik samoupravne org^sifi niziranosti šol moramo upošte ^r
vati različnost in posebne
ra- lin.
leli
toč
»ja
'eti
set
zmere posameznih šol in se d°.' govarjati z njihovimi delavci' Utesnjevanje šol v organizacij" ske okvire, ki bi nastali za zeleno mizo, se največkrat ne obnese Celotna razprava o priprava!1 , na uvajanje usmerjenega izobra- s ževanja na seji republiškega od- ^ bora je pokazala, da delavci vzgoji in izobraževanju podpi" |?( rajo reformna prizadevanja in st vanje odgovorno vključujejo. ' svojem razmišljanju so kritični: ker se zavedajo svojih obveznosti do družbe in do rodov, ki ji!1
• 2ai
vzgajajo. Njihpva kritičnost paj^j
hkrati zmeraj usmerjena k iška; nju boljših rešitev, torej tudi ustvarjalna.
JOŽE VALENTINČIČ
Kako do pedagoško-andragoške izobrazbe
,'je
tre
»d
S seje strokovnega sveta PIS za pedagoško usmeritev
Zakon o usmerjenem izobraževanju je uveljavil načelo, da morajo imeti vsi pedagoški in andragoški delavci v srednjih šolah, na delavskih univerzah in v izobraževalnih centrih pri delovnih organizacijah poleg ožje strokovne izobrazbe tudi peda-goško-andragoško izobrazbo. Tisti, ki si te izobrazbe niso pridobili med študijem na visokih šolah, si jo morajo pridobiti pozneje, najkasneje pa tri leta po začetku dela v vzgojno-izo-braževalni organizaciji. Pedago-ško-andragoška . izobrazba bi sicer morala biti pogoj za začetek dela v organizacijah za usmerjeno izobraževanje, vendar je zakonodajalec namenoma pustil odprta vrata strokovnjakom iz proizvodnje in drugih dejavnosti, vzgojno-izobraževalne organizacije pa jim morajo priskrbeti mentorja in jim omogočiti, da si ob delu čimprej pridobijo tudi to izobrazbo.
vanje, na občasne seminarje, konsultacije in vaje. Za inštruktorje in druge delavce s srednjo izobrazbo bo potekalo izobraževanje- večinoma ob delu v približno enakem.skrčenem časovnem obsegu (okoli 180 ur).
in dostopno kandidatom ter na>-resnično usposabljati za so- ^
Doslej smo imeli za te delavce dva različna programa — program za dopolnitev, pedagoške ter program za pridobitev andragoške izobrazbe — novi program pedagoško-andragoške izobrazbe, ki ga je obravnaval strokovni svet posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev dne 22. 5. 1981, pa je vsebinsko enoten ter povezuje pedagoško in andragoško znanje, saj morajo delavci organizacij za usmerjeno izobraževanje obvladati temeljne zakonitosti vzgojno-izobraževalnega dela z mladino in odraslimi. Program se razlikuje samo po zahtevnosti: inštruktorji v delovnih organizacijah, učitelji praktičnega pouka in laboranti s srednjo izobrazbo imajo nekoliko manj zahteven program kot učitelji in drugi delavci z višjo in visoko izobrazbo.
Program za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe, namenjen delavcem z višjo in visoko izobrazbo, bodo izvajale kot doslej visokošolske vzgojno-izobraževalne organizacije, ki pripravljajo za pridobitev višje ali visoke izobrazbe v pedagoški usmeritvi in imajo v progranju navedene predmete ter izpolnjujejo druge predpisane pogoje. Program za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe, namenjen inštruktorjem in drugim delavcein s srednjo izobrazbo, pa bodo odslej izvajale srednje šole pedagoške usmeritve v sodelovanju z drugimi srednjimi šolami ter v dogovoru z zainteresiranimi posebnimi izobraževalnimi skupnostmi.
dobno vzgojno-izobraževalno delo. Tu se ne smemo zadovoljiti z reproduktivnim znanjem, niti ne smemo dopustiti, da bi izobraževanje potekalo le ob predavanjih in tako dajalo kandidatom sicer napredne nauke: hkrati pa zastarele metodične zglede. Tako osiromašeno in na slabih metodičnih vzrocih zasnovano izobraževanje pedagoških in andragoških delavce'1 kaže v praksi svojo nemoč in neusklajenost z velikimi zahtevami reforme.
I
Ali so zahteve, ki jih vsebujejo programi, prevelike ali premajhne? Razprava na seji strokovnega sveta je poudarila, da zahteva vzgojno-izobraže-valno delo temeljito pedagoško in andragoško izobrazbo. Zmanjševanje zahtevnosti bi škodovalo kakovosti in uspešnosti vzgojno-izobraževalnega dela. Seveda pa mora biti to izobraževanje organizirano prožno
O programu za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe bo razpravljala še skupščina posebne izobraževalne skupnosti' Strokovni svet je obravnaval tudi, kako vključiti v predmetnike srednjega izobraževanja v pedagoški usmeritvi jezik okolja na narodnostno mešanem ob- ^ močju (na Koprskem). Sprejel^ je rešitev, po kateri se učencem ne poveča obseg pouka, pač patj se skrči za nekaj odstotkov! obseg pouka pri posameznil1^ predmetih, zlasti še pri tujem je- ^ ziku, in se tako pridobi potrebno' število ur za jezik okolja. Tudi ta predlog bo obravnavala prihodnja skupščina posebne izobraževalne skupnosti, ki bo odločala tudi o programski zasnovi za oblikovanje vzgojno-izobraže-valnih programov v pedagoški usmeritvi.
J. V.
NOVA KNJIGA
Spremljanje in usmerjanje dela vzgojiteljic v VV0
Jedro programa sestavljajo osnove psihologije, pedagogike, andragogike in didaktike ter posebnih metodik posameznih strok. V programu za inštruktorje in učitelje praktičnega pouka ter laborante s srednjo izobrazbo se pedagogika in an-dragogika ter splošna in andragoška didaktika tesneje povezujeta med seboj, kot posebna metodika pa nastopa metodika poučevanja praktičnega dela. Zahtevnejši program, namenjen kandidatom z višjo in visoko izobrazbo, bo mogoče predelati pri rednem izobraževanju v približno 350—450 urah (razlikuje se obseg posebnih metodik); pri izobraževanju ob delu, ki bo prevladovalo, bo pouk skrčen najbrž na polovico ali celo več ter naslonjen na samoizobraže-
Pri Pedagoškem inštitutu je izšla nova knjiga z naslovom Spremljanje in usmerjanje dela vzgojiteljic v VVO, ki jo je napisala dr. Nuša Kolar. Knjiga je nastala kot povzetek raziskovalne naloge, namenjena pa je tako pedagoškim vodjem kot tudi vzgojiteljicam v v vzgojno-var-stvenih organizacijah.
Avtorica raziskave upošteva izhodišče, da je pedagoško vodenje celosten proces. To med drugim pomeni, da zajema vse sestavine vodenja, to je spremljanje z evidentiranjem, vrednotenjem in usmerjanjem. Celosten je tudi v tem, da povezuje v enotnem postopku vse dejavnike, vključene v vzgojno-izobra-ževalni proces. Tako so poleg pedagoških vodij pri spremljanju tega procesa nepogrešljivi nepo-srednf izvajalci programa, to so
fa;
l
vzgojitelji in učitelji, saj so naj; pomembnejši posredoval1 sprotnih podatkov o poteku dela z otrokom.
Publikacija predstavi stanje 111 £ probleme pedagoškega vodenj* na splošno, posebej pa v drtiž; beno organizirani predšolsk1 vzgoji v vzgojno-varstvenih of ganizacijh (VVO). Vidiki in načini spremljanja in usmerjanja-ki se pojavljajo v praksi, so p°' nazorjeni z zgledi, pridobljenin11^ z raziskavo. Dodani so tudi predlogi za nadaljnje oblikovanje pe' |>q dagoškega vodenja in evident1' ranja vzgojnega dela v VVO.
Knjižico, ki ima 107 tiskani!1 in strani in 10 strani prilog. lahka naročite po 165 din na Pedagoškem inštitutu pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani. Gerbičeva 62.
Pr,
5 SEJE SKUPŠČINE IZOBRAŽEVALNE SKUPNOSTI SLOVENIJE
S preusmerjanjem in dogovarjanjem do spremenjene mreže
n<> lei
56'
at
'' .■ skupna seja zbora uporabnikov in izvajalcev skupščine Izobra-,vValne skupnosti Slovenije, kije bila letošnjega 26. maja, je bila v mar-'c«m podobna tisti pred približno pol leta, ko so delegati sprejemali . fežo šol srednjega usmerjenega izobraževanja. Prvih štirinjast točk I lenega reda so skorajda preleteli in prav vse predloge sklepov spre-Spet je bilo videti, kot da vsi bolj ali manj le čakajo na dodatno - ii"?? ^nevnega reda; na poročilo o poteku vpisa v prve letnike sred-| ™ šol po programih v srednjem usmerjenem izobraževanju za šolsko se*° 1981—82, predvsem pa na usklajevanje vpisnih mest znotraj polnih izobraževalnih skupnosti in med regijami.
„ In vendar je treba povedati be-,d' ali dve tudi o drugih predlo-v sklepih in poročilih, ki so jih jj, jPfejeli delegati na seji skupščine 5{ ‘2°braževalne skupnosti SR Slo-V^Ije. Med drugim so sprejeli p^terialne okvire usmerjenega u '2°braževanja in skupnih nalog jit ^Ozakonu v letu 1981. Te prav-j£‘Sprav povečini urejata resolu-a. o družbenoekonomski poli-„)i, ' in razvoju SR Slovenije in
do;
govor o temeljih družbenega pna naše republike. Ta dva do-;Ufnenta določata, da se bodo Povečevala sredstva za zadovo-Jevanje skupnih družbenih po-feb za najmanj 10% počasneje realne rasti dohodka. Sred-^!Va samoupravnih interesnih ^Upnosti družbenih dejavnosti |e bodo torej povečala za nekaj |eč kot 20 %, v tem okviru pa se ,anko sredstva za usmerjeno izo-taževanje in raziskovalno delo ai Povečujejo nekoliko hitreje, za }A%. V prvih mesecih letoš-loga leta pa poteka združevanje jti ;redstev za usmerjeno izobraže-jti anje počasneje kot so pričako-3li. Vsj uporabniki v združenem elu namreč še niso podpisali
samoupravnih sporazumov o temeljih planov posebnih izobraževalnih skupnosti in torej še niso poravnali svojih obveznosti. Skupščina Izobraževalne skupnosti ugotovi, katere organizacije združenega dela aktov o združevanju sredstev še niso podpisale in jih pridobi za pristop k tem sporazumom.
Delegati zbora izvajalcev in zbora uporabnikov skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije so sprejeli med drugim tudi sklep o začasnih akontacijah vzgojno-izobraževalnim organizacijam, sklep o obračunski bilanci in o planski bilanci sredstev za skupne programe občinskih izobraževalnih skupnosti in Izobraževalne skupnosti Slovenije.
Tako kot je bilo pričakovati, ko se delegati pri usklajevanju vpisnih mest za prve letnike srednjih šol po programih v srednjem usmerjenem izobraževanju. Pri tem se je spet potrdila znana resnica, da se usmerjanje učencev v proizvodne in deficitarne poklice ni izteklo tako, kot so načrtovali. Pokazale so se tudi nedoslednosti in napake pri sno-
vanju mreže šol srednjega usmerjenega izobraževanja. Zdaj ko so znani podatki o tem, kako so se mladi odločali za nadaljnje šolanje je jasno, da so snovalci mreže šol prevečkrat popustili željam in zahtevam posameznih krajev in občin. Že samo podatek, da je v gorenjski regiji kar 600 prostih mest več, kot imajo otrok, je dovolj zgovoren in kaže da je šolska mreža preobsežna. Tudi na drugih območjih Slovenije je več vpisnih mest kot otrok. Le v Ljubljani, tako regiji kot mestu, je vpisnih mest premalo in tako ne vedo, vsaj v torek, 26. maja niso vedeli, kam bodo s kar 800 osmošolci, predvsem dekleti. Res je sicer, da se je koordinacijskemu odboru za usmerjanje vpisa v Ljubljani posrečilo preusmeriti kar 900 osmošolcev — iz prepolnih šol v tiste, ki imajo še prosta mesta, vendar prav veliko prostora za preusmerjanje nimajo, preprosto zato, ker nimajo dovolj oddelkov. Na skupščini Izobraževalne skupnosti Slovenije so sklenili, da bodo z usklajevanjem obsega vpisa znotraj posebnih izobraževalnih skupnosti prenesli dislocirane oddelke iz krajev, kjer se vanje učenci niso vpisovali v Ljubljano, kjer je zanima-
nje zanje zelo veliko. Tako je Ljubljana pridobila 13 oddelkov različnih proizvodnih usmeritev. Sprejeli so tudi sklep o povečanem obsegu vpisa v nekaterih srednjih šolah in tako dobili nadaljnjih pet oddelkov. Odločili so se tudi, da je lahko na šolah, kjer imajo preveč kandidatov, število učencev v oddelku tudi do 35, čeprav je sicer dogovorjeni normativ 30 učencev na oddelek.
S preusmerjanjem in dogovarjanjem in z iskanjem prostih vpisnih mest za učence, ki na prenapolnjenih šolah nimajo veliko možnosti za sprejem, zato se stanje na tem področju spreminja tako rekoč iz dneva v dan. In spreminjalo se bo' še vse do 31. avgusta, saj bodo šole, ki ne bodo imele dovolj prijavljenih kandidatov za vpis, le-te sprejemale do tega datuma: Pred tem, med 15. in 30. junijem pa morajo šole, ki imajo veliko preveč prijavljenih učencev izvesti postopek za izbiro kandidatov. Takrat pa bo glavno in edino sredstvo preusmerjanja izbira najboljših, po vsej verjetnosti sprejemni izpit, in tisti, ki ga ne bodo uspešno opravili se bodo lahko vpisali le še na tiste šole, ki bodo še imele prosta mesta.
JASNA TEPINA
IZVRŠILNI ODBOR SVETA VIZ LENDAVA
ponovno objavlja po sklepih komisij za delovna razmerja prosta dela in naloge
e,
ič
tl 8 a-
ev
in
»e-
b*
0'
;ti-
/al
v
Kmalu predlog samoupravnega sporazuma za osnovne šole__________________
Skupna komisija udeležencev samoupravnega sporazumevanja za osnovne šole obvešča vse udeležence sporazumevanja, da bo predlog samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in merilih za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo v osnovnih šolah objavljen v kratkem, šole pa ga bodo prejele predvidoma do 29. junija 1981.
$vet
id srednješolskega centra za tehniške in pedago-',/Ee usmeritve v murski soboti
[L Opisuje naslednja prosta in neustrezno zasedena dela in naloge:
lili
e-
ric
ta
d-
e-
ila
za
e-
ki
Učitelja slovenskega jezika in književnosti treh učiteljev matematike in fizike ali fizike in matematike treh učiteljev kemije in biologije ali biologije in kemije učitelja telesne vzgoje
učitelja zgodovine za določen čas (31. 8. 1982)
treh učiteljev samoupravljanja s temelji marksizma
dveh učiteljev obrambe in zaščite
učitelja praktičnega pouka kovinarsko strojne usmeritve
učitelja zdravstvene vzgoje (polovična učna obveznost)
učitelja organizacije in ekonomike OZD (polovična obveznost)
^ndidati za učitelje splošno izobraževalnih in strokovno teoretičnih ^edmetov morajo imeti visokošolsko strokovno izobrazbo ustrezne J^eri in 3 leta ustreznih delovnih izkušenj.
Se prijavljene kandidate vabimo na poprejšnji pogovor.
. andiclate bomo izbrali najpozneje 30 dni po objavi razpisa. p8,1 prijavljeni bodo o izbiri obveščeni.
^•jave pošljite na naslov: Srednješolski center, Naselje Veljka Vla-°viča 12, Murska Sobota, najpozneje 15 dni od objave razpisa.
Za TOZD OSNOVNA ŠOLA DRAGO LUGARIČ LENDAVA
—	učitelja glasbenega pouka, PRU
—	učitelja slovenskega in nemškega jezika, PRU
—	učitelja razrednega pouka, PRU ali U
—	učitelja razrednega pouka v oddelku podaljšanega bivanja, PRU ali U
Poseben pogoj: znanje slovenskega in madžarskega jezika.
ZA TOZD OSNOVNA ŠOLA JOŽE KRAMAR JUŠ LENDAVA
—	3 ortopedagogov, PRU
Poseben pogoj: znanje slovenskega in madžarskega jezika:
ZA TOZD OSNOVNA ŠOLA
JOŠKO TALANVI JANEZ DOBROVNIK
—	učitelja telesne vzgoje, ki bo dopolnjeval obveznost s tehničnim poukom in fiziko, PRU
—	učitelja glasbenega pouka, PRU, ki bo dopolnjeval delovno obveznost v TOZD osnovna šola EDVARD KARDELJ, KOBILJE
Poseben pogoj: znanje slovenskega in madžarskega jezika.
ZA TOZD OSNOVNA ŠOLA VLAJ LAJOS GENTEROVCI
—	treh učiteljev razrednega pouka PRU ali U
—	učitelja glasbenega pouka, PRU, ki bo dopolnjeval delovno obveznost s poučevanjem drugih predmetov
—	socialnega delavca z ustrezno višjo izobrazbo za osnovne šole: GENTEROVCI, DOBROVNIK in KOBILJE
Poseben pogoj: znanje slovenskega in madžarskega jezika.
ZA TOZD OSNOVNA ŠOLA EDVARD KARDELJ KOBILJE
—	učitelja fizike in tehnične vzgoje, PRU, ki bo dopolnjeval delovno obveznost s poučevanjem drugih predmetov (za določen čas — za eno leto)
ZA TOZD OSNOVNA ŠOLA ŠTEFAN KOVAČ TURNIŠČE
dogodki
novosti
Celodnevna šola v teoriji in praksi
Zavod SR Slovenije za šolstvo je pripravil 3. in 4. junija v Ljubljani širše strokovno posvetovanje z naslovom: Teorija in praksa celodnevne osnovne šole. Posvetovanje je bilo namenjeno ravnateljem osnovnih šol, predstavnikom koordinacijskih odborov za celodnevno osnovno šolo pri občinskih konferencah SZDL, šolskim svetovalnim delavcem, pedagoškim svetovalcem ter drugim pedagoškim in družbe-no-političnim delavcem, ki se zanimajo za izkušnje celodnevnih osnovnih šol.
Posvetovanje je obravnavalo predvsem tri vprašanja: družbeno vlogo ter vsebinsko in pedagoško zasnovo celodnevne osnovne šole, uspešnost in vlogo telesne vzgoje v njej in skrb za zdravstveno varstvo učencev.
K uspešnosti in bogati vsebini posvetovanja so s svojimi prispevki pripomogli:	republiški
zavod za zdravstveno varstvo. Visoka šola za telesno kulturo, koordinacijski odbor za celodnevno osnovno šolo pri RK SZDL in drugi sodelavci, ki jih je Zavod SRS za šolstvo vključil v pripravo posvetovanja.
Prispevki in razprave so pokazale, kako se v celodnevni osnovni šoli postopno uveljavlja nova in sodobnejša zasnova vzgojno-izobraževalnega dela, ki daje širše možnosti za razvoj in vsestransko oblikovanje otrokove osebnosti. Ob sedanji pospešeni rasti celodnevnih osnovnih šol gre praksa očitno pred teorijo, le-tej pa zastavlja tudi nemalo vprašanj, ki zahtevajo empirične raziskave in boljšo teoretično osvetlitev.
O posvetovanju bomo obširno poročali v prihodnji številki našega glasila.
J. V.
ZA TOZD OSNOVNA ŠOLA FRANCE PREŠEREN ČRENŠOVCI
—	učitelja zemljepisa, zgodovine in družbeno-moralne vzgoje, PRU
—	učitelja biologije, kemije in gospodinjstva, PRU
—	učitelja likovnega in tehničnega pouka, PRU
—	učitelja telesne vzgoje, PRU
—	učitelja glasbenega pouka, PRU, ki bo dopolnjeval delovno obveznost na OŠ PREŽIHOV VORANC — BISTRICA
—	treh učiteljev razrednega pouka, PRU ali U
Zaželeno je, da stanujejo kandidati v kraju zaposlitve, zato bodo imeli ti pri izbiri prednost.
ZA TOZD OSNOVNA ŠOLA PREŽIHOV VORANC BISTRICA
—	učitelja slovenskega in srbohrvaškega jezika, PRU
—	učitelja nemškega jezika, PRU
—	učitelja zgodovine, zemljepisa in družbeno-moralne vzgoje, PRU
—	učitelja tehnične in likovne vzgoje, PRU
—	učitelja biologije-kemije in gospodinjstva, PRU, za določen čas — od 1. 9. 1981 do 28. 2. 1982.
ZA TOZD OSNOVNA ŠOLA VINKO MEGLA ODRANCI
—	učitelja matematike in fizike, PRU
—	učitelja nemškega jezika, PRU, ki bo dopolnjeval delovno obveznost s poučevanjem drugih predmetov
—	učitelja zemljepisa in zgodovine, ki bo dopolnjeval delovno obveznost s poučevanjem drugih predmetov
ZA TOZD GLASBENA ŠOLA

—	dveh učiteljev harmonike z ustrezno srednješolskp izobrazbo
—	učitelja klavirja in nauka o glasbi, z ustrezno višjesblsko izobrazbo
—	učitelja pihal in trobil, z ustrezno višješolsko izobrazbo
—	učitelja kitare z ustrezno srednješolsko izobrazbo
ZA TOZD
VZGOJNO-VARSTVENA ORGANIZACIJA LENDAVA
—	vzgojiteljice v vrtcu Turnišče
—	vzgojiteljice v vrtcu Hotiza — za določen čas — nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu.

aj p^isija za kadrovske zadeve pri ,lci ttUGOŠK! AKADEMIJI V LJUBLJANI ,
Opisuje prosta dela in naloge
Vnanjih učiteljev -^Strokovnih sodelavcev ;

n j* už-sk1 of
13-
ija.
)0'
iti'
vaje iz predmeta metodika slovenskega jezika
vaje iz predmeta metodike matematike	' v
vaje iz predmeta metodika spoznavanja narave
vaje iz predmeta metodika spoznavanja družbe (vse na oddelku za
fazredni pouk v Ljubljani)
ela in naloge se sklenejo za določen čas s pogodbo o delu. itku* V'S0*ca 'z°brazba ustrezne smeri in najmanj 5 let delovnih
^'iave morajo biti v skladu z zakonom o usmerjenem izobraževanju
k Matulom PA. 'ni:
'Jave sprejema tajništvo pedagoške akademije 15 dni po objav-nem razpisu.
—	učitelja nemškega jezika, PRU
—	učitelja fizike in tehničnega pouka, PRU
—	učitelja razrednega pouka, PRU ali U
—	knjižničarja, ki bo dopolnjeval delovno obveznost z administrativnim delom
—	dveh učiteljev za oddelek podaljšanega bivanja, PRU ali U (1 za določen čas od 1.9.1981 do 31. 8.1982)
Zaželeno je, da stanujejo kandidati v kraju zaposlitve, zato bodo
imeli ti pri izbiri prednost.
ZA TOZD OSNOVNA ŠOLA VELIKA POLANA
—	učitelja nemškega jezika, PRU
—	učitelja v oddelku podaljšanega bivanja, PRU ali U
—	učitelja slovenskega jezika, srbohrvaškega jezika in knjižničarja, PRU
—	učitelja fizike in tehničnega pouka, PRU
—	učitelja glasbene vzgoje, PRU
—	psihologa z Ustrezno izobrazbo, ki bo opravljal določena dela in naloge za delovno organizacijo
Za učitelja nemškega jezika je stanovanje v bloku.
POGOJ: srednja vzgojiteljska šola.
SVET TOZD RAZPISUJE ŠE:
—	pomočnika ravnatelja TOD
Kandidat mora poleg pogojev iz 5 I 1. čl. ZZD in 107. čl. statuta TOZD, izpolnjevati še:
—	pogoje za opravljanje del vzgojitelja ali strokovnega delavca po določilih 38. in 39. čl. zakona o vzgoji in varstvu predšolskih otrok, ali pogoje iz 96. člena zakona o osnovni šoli
—	imeti pet let delovnih izkušenj, od tega najmanj dve leti dela pri vzgoji in varstvu predšolskih otrok
—	ustrezne moralno-politične in organizacijske sposobnosti.
Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev v 15 dneh po objavi-razpisa na naslov komisije za delovna razmerja I UZD, kjer želijo skleniti delovno razmerje. O izidu razpisa bodo obveščeni v 30 dneh po objavljenem roku.
OPOMBA: Če za dela in naloge, navedene od toč. 1 do K), ne bo ustreznih prijav, bodo upoštevane prošnje absolventov PA za posamezne predmetne skupine ali smeri.
Stron 12
SR HRVAŠKA
SR SRBIJA
Bela Crkva: tukaj je počila prva uporniška puška v Srbiji, 7. julija 1941
Spomenik bratstva in enotnosti v parku sredi Dakovice obuja spomine na padle bojevnike kosovskih brigad in na vse, ki so ostali na bojiščih revolucije v letih 1941 do 1945. Veličastno skulpturo sestavljajo trije liki: Albanec, Srb in Črnogorec, reljefi pa prikazujejo boj za svobodo in obnovo domovine.
OBVESTILO
Rdeči križ Slovenije vabi občane in delovne ljudi, da se v čim večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK, odgovoren za krvodajalstvo.
Dolžnost vseh zdravih občanov je, da darujejo kri vsaj nekajkrat v življenju, saj je nehumano zanašati se samo na solidarnosti. Zato pričakujemo, da se bodo udeležili na krvodajalske akcije vsi zdravi občani in delovni ljudje. ~
JUNIJ 1981
KOČEVJE
KAMNIK
RAVNE
RADLJE OB DRAVI ZAGORJE
9.,	10., 11.
12.,	16., 17., 18., 19.
22.,	23., 24., 25.
26.,	27.
29.,	30.
RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
Mavzolej partizanu — borcu na Gorici	Spomenik NOB narodov in narodnosti Vojvodine na Iriškem veH1
Ena od prvenstvenih nalog skupne izobraževalne politike v SR Bosni in Hercegovini je že več let ta, da se zagotovi vsem otrokom ustrezne možnosti za osnovno vzgojo in izobraževanje. Pomemben del republiškega dogovora za uresničevanje te naloge je načrt gradnje osnovnih šol, znan pod imenom »Tisoč šol«. Po tem načrtu, ki bo kmalu povsem uresničen, so zgradili do zdaj, ali pa še gradijo skupno 846 objektov. Zgradili so že 444 novnih osnovnih šol, 71 pa so jih povsem obnovili. Zgrajenih je 146 sodobnih telovadnic, začeli pa so graditi še 119 osnovnih šol in 66 novih telovadnic. To pomeni 800 tisoč kvadratnih metrov uporabnega šolskega prostora.
Pomemben del denarja za uresničitev tega načrta so prispevali občani s samoprispevkom, za katerega so se odločali na referendumu v organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih. Drugi del denarja so zagotovile občinske skupščine in samoupravne interesne skupnosti za osnovnošolsko izobraževanje. Denar, ki ga je zagotovila republika, so uporabili za izenačevanje možnosti za uresničevanje načela. Pri tem so upoštevali različne gmotne možnosti in stopnjo gospodarske razvitosti posameznih krajev.
Na fotografiji je nova zgradba vaške Osnovne šole Moše Pijade v Tremešnici pri Gradašcu, ki je zgrajena po načrtu dr. Zorana Bajbuto-viča.
Zgodovina je z velikimi črkami zapisala na svojo prvo stran: Mal1 donski narod in narodnosti, ki živijo v SR Makedoniji, so prvikraj svoji zgodovini postali svobodni leta 1945. To se je uresničilo z naš' narodnoosvobodilnim bojem, socialistično revolucijo pod vodstvo tovariša Tita. Veličina zmage je tudi v tem, da so bili tedaj Makedo* prvič priznani kot narod.
Začelo se je s prvimi streli 11. oktobra v Prilepu, ko so Makedo" napadli bolgarsko policijsko postajo in zapor ter prerezali telefon^ napeljavo, in ko je prvi partizanski odred v Kumanovu napadel b11 garske okupatorje.
Temu zapisu zgodovinskega dogodka se pridružuje tudi tale: ^ kedonski narod in narodnosti so si skupaj z vsemi narodi in nar« nostmi Jugoslavije, pod vodstvom tovariša Tita v veličastni revolu1 izbojevali svobodo. Zato da bi zdaj gradili svobodno socialistično samoupravno življenje.
Na fotografiji je grobnica nepremagljivih v Prilepu, mestu heroj
Psi
L

Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko, Milanka Dragar, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Milica Tomše, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc.
Uredniški odbor Prosvetnega delavca: Geza Čahuk, predsednik, Breda Cajhen, Tea Dominko, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Dušan Zupanc.
Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica.
Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 200 din za posameznike, 350 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 10 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
Na Kosovu se izobražujejo v osnovni šoli vsi otroci od 7. do 11 ■ lel* popolno osnovno šolo pa obiskuje 94 odstotkov učencev.	,.
Zdaj je na Kosovu 885 osnovnih šol, polovica teh je osemrazredi" v vseh pa se izobražuje okrog 330.000 učencev.
/Del teh šol je zgrajenih z ljudskim posojilom, ena izmed teh je 11,1 osnovna šola v vasi Streoc pri Dečanih (na fotografiji).