Pojoče srce
Bogomil  Fatur
Prišel sem iz solnca, prišel sem iz morij, prišel sem iz vetra pradavnega, spočet sem od bliska, rojen iz oblaka, moj brat je ogenj in sestre so zvezde
neba, sem kapljica rose, med travami bilka, peščica peska pušcavnega, drhteča sem žila, zveneči ganglij, pojoče srce sem v sladkih prsih sveta.
Mojih dvajset pomladi — dvajset podob, pžarjenih zlato z materino
ljubeznijo, (enaindvajseta v črnem okviru, predme stopila je majestetična smrt), vsi vrelci življenja mi vro, polnijo vrče zvrhano, opajajo me in me treznijo, moje so ustne neutrujene, oko ni skrhano, začuda dreves tisočudih me vabi
v sleherni vrt.
Povrnem se v solnce, povrnem se v morja, povrnem se vdano in s pokornostjo, jaz sem ponosen na to, da razpadem v prah, monoksid in H2 O, rad se snovem prepustim, se predam, naj povzame jo me s svojo tvornostjo: moje srce ne premine, večno bo v koru stvari, ki o slavi zemlje pojo.
64