List 45. Politiški oddelek. Volilna borba. Sedaj se vrši volilna borba po naši deželi. Nova katoliška stranka ruje proti narodni stranki huje, kot so nekdaj nemškutarji. Možje, ki so osiveli v narodni borbi, ki so zaradi svojega narodnega prepričanja že škodo trpeli, se sedaj grde cd mladih agitatorjev, ki še le stopajo v javno življenje in jih proglašajo za brezverce in izsesavalce našega naroda. Po deželi se naša narodna stranka opisuje za krdelo brezvercev, pristaši katoliške stranke se pa ponašajo z vero, kakor nekdaj farizej v templji. To je pa vse le goli humbug in nič druzega. Ko bi bilo jim toliko za vero, bi gotovo tedaj se bili oglasili, ko so pristaši njih stranke glasovali na Dunaji, da se odstavijo verska vprašanja z dnevnega reda. Na drugi strani se pa narodni stranki podtika slabo gospodarstvo z deželnim premoženjem. Koliko je na tem resnice, je pač najbolje vidno iz tega, da so v naši deželi najnižje naklade, če tudi druge dežele) imajo boljše vire. Za vse večje izdatke, kakor za gledališče, za deželno bolnico glasovali so tudi pristaši naše katoliške stranke, torej so tudi socdgovorni. Tudi z zabavljanjem proti židovskemu liberalizmu in velikemu kapitalizmu deluje se proti narodni stranki. Zatrjuje se volilcem, da so slovenski liberalci, kakor navadno imenujejo slovensko narodno stranko, ravno taki, kakor tisti židovski liberalci, katerim so nedavno pokazali vrata iz mestnega zbora na Dunaji. Vprašati se moramo, katera slovenska stranka se je na Dunaji pajdašila z židovskimi liberalci? Morda narodna? O ne, to so bili možje, katere naša katoliška stranka vriva baš sedaj našemu narodu za deželnozborske zastopnike. Kako se pač more prav imenovati tako zavijanje? Naša katoliška stranka je v svojem glasilu objavila cel gospodarski program. Ta program se glasi takole: „ Posebej povdarjamo, da je naš namen skrbeti za zdravo, splošno ljudsko omiko, truditi se za naše narodne pravice, braniti domačo zemljo proti špekulaciji mejna-rodnega velikega kapitala in skrbeti pred vsem za steber slovenskega naroda — za naš kmečki stan. Z vsemi silami hočemo pcvspeševati živinorejo in delati na to, da se kmetu vrnejo njegove stare pašne pravice, vzlasti da se v starih mapah kot pašniki vpisane parcele v novem katastru zopet vpišejo za pašnike. Volilna pravica se mora razširiti na vse stanove, ki so sedaj izključeni od nje; vzlasti pa se morajo pomnožiti zastopniki kmečkega stanu. Podpirati hočemo težnje, da se ustanove kmečki domovi in gospodarske zadruge, da se uravnajo hudourniki, v suhih pokrajinah napravijo vodovodi in da se povzdigne trtoreja in sadjereja. Posebno hočemo pospeševati snovanje in delovanje narodnih posojilnic po načinu Raiffesenovem, pospeševati prizadevanje, da se nota-rijat podržavi, vsaj pa preje ko mogoče omeji prisilna legalizacija; delovati na to, da se zavarovanje proti ognju in drugim elementarnim nezgodam in zavarovanje živine podeželi; prizadevati se, da se sklene tak lovski zakon, ki bode varoval koristi kmeta; pospeševati gra ibo novih železnic na Kranjskem; prizadevati se, da se povodom nove pravosodne organizacje osnuje zadostno število kolegijaln^h sodišč po raznih krajih naše dežele in v obče novi sodnijski okraji razdelijo tako, da bo ugajalo potrebam ljudstva, podpirati težnje, da se uvedo mirovna sodišča ; sploh, delovati v vseh strokah za duševni in gmotni blagor ljudstva!' Reči moramo, da bi sprava mej narodno in katoliško stranko bila lahko mogoča, ako bi se poslednja faktično mislila držati tega programa. Skoro vse točke so prepisane iz programa narodne stranke. Za večino teh stvarij se že dolgo bore možje narodne stranke. Glede volilne pravice je narodna stranka vedno bila vsaj toliko na demokratičnem stališču, kakor je naša katoliška stranka. Kateri slovenski poslanci so se uprli razširjenju volilne pravice pod grofom Taaffejem, mari ne ------ 446 ------ tisti, kateri pripadajo naši katoliški stranki. Vodja te stranke je v deželnem zboru posebno kaj neprijazno govoril glede volilne pravice delavcev. Veseli pa nas, da je ta točka v programu naše katoliške stranke sedaj pred volitvami. Ne zaradi tega, da bi morda se nadejali, da bode naša katoliška stranka volilno pravico v deželnem zboru razširila, ako bi imela večino; temveč zaradi tega, ker vidimo, da naš narod spoznava važnost razširjenja volilne pravice, ker sicer bi pred volitvami naša katoliška stranka te stvari ne rabila za agitacijsko sredstvo. Tudi o gospodarskih zadrugah govori ta načrt. Pri tem pa pač moramo poklicati naši katoliški stranki v spomin, da je nedavno bila drugih mislij. Osnovo tacih zadrug je predlagala že Taffejeva vlada, a to ni oviralo naše katoliške stranke, da ne bi bila pomagala te vlade vreči in tako koristno stvar zavleči. Sicer pa stvar spada pred državni zbor in o tem se pred deželnozborskimi volitvami še ni potrebno razgovarjati. Kar se tiče podržavljenja notarjata, le to omenimo, da stvar spada pred državni zbor. Tako lahka pa stvar ni, kakor si bi kdo mislil, in če bi bila ta naprava potem ceneja, kot je sedaj, je še jako dvomljivo. Toliko je gotovo, da bi moral za to biti precej obširen aparat. Sicer pa mi nismo proti temu, da se to vprašanje temeljito pretrese in sklene, kar se bode spoznalo prebivalstvu v prid. Podeželenje zavarovalnic je pa zopet jedno tistih stvarij, katere je prevzela katoliška stranka od narodne. Stvar je že pred osmimi leti izprožil g. prof. Šuklje v deželnem zboru. Za njegov predlog so tedaj glasovali narodni poslanci. Pozneje je pa stvar zaspala. V deželnem zboru ni več prišla v razgovor, niti narodni, niti katoliški poslanci niso več govorili o stvari. Naša katoliška stranka pravi baš, da se je to zgodilo gosp. Hribarju na ljubo. Da bi jo gospodje Šuklje, Klun, Povše bili g. Hribarju na ljubo zanemarili, ne verjamemo, če so jo pa, zakaj pa naša katoliška stranka več tako malomarnih poslancev zopet kandiduje. Po našem mnenju je pa pravi povod tak. Ko je gosp. Šuklje stavil predlog, je še mislil, da bode lahko mogoče, da se osnuje deželna zavarovalnica, pri kateri bodo vsi posestniki prisiljeni se zavarovati. Pokazalo se je pa, da bi za to bilo treba državnega zakona. Za tak zakon pa ni bila vlada, pa tudi stranke državnega zbora v večini ne. Teh razmer pa Slovenci nismo bili v moči zmagati, da si je nam dobro znano, da bi g. Šuklje bil posebno rad dosegel tak zakon, a ni mogel ničesa storiti. Člani naše katoliške stranke pa na Dunaji niso ničesa storili v tem oziru. Za take stvari se naudušujejo le pred volitvami. Za deželno zavarovalnico se je izrekla večina deželnega zbora zaradi tega, ker bi take zavarovalnice ceneje poslovale, ker bi bili stroški manjši, ko bi jim ne trebalo agentov, večina poslov bi opravila županstva in davkarije. To je pa le mogoče, če državni zbor sklene prisilno zavarovanje pri deželnih zavarovalnicah. Če se pa brez tega sklepa osnuje deželna zavarovalnica, je pa njen vspeh jako dvomljiv. Upravni stroški bodo isti, kakor pri zasebnih zavarovalnicah, imeti bode morala svoje zastopnike in agente, ki se bodo ruvali z zasebnimi zavarovalnicami za zavarovance Posebno sprva bode težava. Zavarovanci so navadno za več let zavarovani pri zasebnih zavarovalnicah in bi od začetka ne mogli prestopiti k novi. Prva leta bi se pri njej zavarovali le taki, katerih že zasebne zavarovalnice prevzeti ne hote. Deželna bi jih pa bila prisiljena, ker drugače deželno zavarovanje pravi smisel zgubi. Mej zavarovalnicami je navada, če katera prevzame večje zavarovanje, da se potem sama zavaruje pri jedni ali več drugih, da potem škoda zadene več zavodov. Jedna bi namreč prišla v zadrego, ali bi morala celo bankerot napovedati v neugodnem letu. Vprašanje je pa, če bi hotele zasebne zavarovalnice od deželne prevzeti taka pozavarovanja? Gotovo ni! Če bi ne hotele, bi bila osnova deželne zavarovalnice tako „vaganatt stvar, kakor bi stavili v loterijo. Zavarovalne zadeve so kočljive, kakor je nas poučila bivša „Slovenija" in treba je previdnosti, da dežele ne zamotamo v največje denarne zadrege. Kar se tiče pospeševanja gradbe novih železnic na Kranjskem, to je pač zadeva, katero je sprožil v deželnem zboru že gosp. Hribar. Katoliška stranka se je stvari polastila le v agitacijske namene, da bi ljudje mislili, da dobe železnico do vsake vasi, ako volijo pristaše naše katoliške stranke. Toliko je gotovo, da za grajenje železnic bode narodna stranka gotovo toliko storila, kot bi katoliška. Nekateri člani katoliške stranke so delali ovire celo grajenju dolenjske železnice, pa bi sedaj nakrat tako vneti za železnice bili postali. Kar je katoliška stranka vsprejela glede sodišč v svoj program, je tudi pobrala že od narodne stranke. To vse je nedavno priporočal g. Gruntar v Bohinji na nekem shodu. Tedaj se mu je celo od katoliške strani nekaj ugovarjalo, češ, da bi se ljudje še bolj tožarili, če bi imeli bližje do sodišča. Sedaj so pa menda gospodje pri katoliški stranki spoznali, da jim ta stvar utegne koristiti pri volilni agitaciji. Iz povedanega je vidno, da je naša katoliška stranka pobrala le program tiste stranke, katero danes tako pobija. Pač vprašati se moramo, če je treba tacega boja, ko so težnje obeh strank tako sorodne. Vprašati se pa moramo tudi, če bode to koristilo veri in cerkvi, da se duhovniki podajajo v tako strastno volilno agitacijo in ne z najpoštenejšimi sredstvi. Na Francoskem so imeli tudi take čase ob začetku republike. Duhovščina je ves svoj vpliv vporabljala proti republikancem. Posledice temu so bile jako žalostne, tako žalostne, da je papež moral duhovnikom svetovati, da naj se bolj odtegujejo politiki in ne nasprotujejo republiki. Končno pa tudi glas sv. Očeta ni mogel popraviti, kar so spridili francoski prelatje in duhovniki. Tega nismo omenili, da bi hoteli morda žaliti duhovščino, temveč da pojasnimo, da v političnih ozirih se ------ 447 ------ tudi duhovščina lahko moti, in da cerkvi ne koristi, če se njeni služabniki preveč mešajo v posvetne reči.