NEKATERI PROBLEMI NASTANKA RUDIŠČA V MEŽICI
Boris Bercé
Skupaj z M. Hamrlo sva v letih 1949—1953 kartirala večji del
okolice rudnika Mežice od Pece do Urši j e gore. Nekateri podatki, ki sva
jih dobila na terenu, se ne skladajo z interpretacijo, ki jo je podal Zore
(1955) v svoji razpravi. Zato bom probleme, ki so bistveni pri tolmačenju
nastanka rudišča, pojasnil tudi na podlagi lastnih opazovanj in preiskav.
V okolici Tople sem delno preiskal granitit. Ponekod je granitit por-
firoidne strukture, ki je nastala z naknadnimi procesi med kristalizacijo
in po njej. Nastanek porfiroidne strukture je namreč takšen, da bi mogli
sklepati na zvezo z orudenenjem v Mežici. Osrednje granitno jedro je
grobozrnato in svetle barve. Posamezna zrna so dokaj enakomerno velika.
V pasu, ki ga Teller (1898) imenuje »obrobni porfir« na podlagi mikro-
skopskih preiskav Graber j a (1897), niso odnosi med »porfirjem« in
granititom tako enostavni, da bi ju mogli ločiti na karti. Na robu gra-
nitita nahajamo, vsaj na preiskanem območju med Črno in Toplo, cono,
v kateri prevladuje porfiroidni granitit nad običajnim, enakomerno
zrnatim. Ponekod normalnega granitita sploh ni. Kamenina s porfiroidno
strukturo je različno obarvana. Količina femičnih mineralov je odvisna
namreč od velikosti »vtrošnikov«. »Osnova-« je debelo kristalizirana. Poleg
porfiroidnega granitita opazujemo tudi temnejše žile, bogate s femičnimi
minerali, ki vsebujejo ponekod tudi večja zrna glineneev.
Ce preiščemo te kamenine pod mikroskopom, vidimo, da sestavlja
osnovo porfiroidnega granitita pretežno alotriomorfen kremen različne
velikosti. V osnovi leže do 3 cm velika zrna glineneev in ponekod kre-
mena. Glinen cd vključujejo drobna, deloma resorbirana kremenova zrna,
ki so manjša, kolikor globlje leže v njem. Običajno jih ni v osrednjem
delu glinen ca. Ponekod tvorijo takšni vključeni drobci kremena helicitsko
strukturo zaradi optično-paralelno orientiranih vključenih zrn. Poleg
kremena se javljajo, vendar bolj redko, tudi korodirani barvni minerali
in glinen ci. Torej so velika zrna glineneev in kremena nastala z blastično
rastjo. Na robovih blastov je osnova katarkično nakopičena. To je ra-
zumljivo, kajti glinenec s 30 °/o anortita ima molekularni volumen od
154,3 do 177,9, kar je v povprečku več kot pa molekularni volumen kre-
mena. Včasih vključujejo blastični glinen ci v svojem jedru proterogene
glinence. Opazovati moremo tudi način blastične rasti zrn. V razpoke in
med stike zrn je infiltrirana raztopina zrn glineneev, ki obdaja kot tanka
prevleka kremenova zrna. Nekateri blasti predirajo osnovo v žilicah.
235
Blastična zrna glinencev pripadajo plagioklazom, mikroklinu in
mikroklinpertitu, ki so ponekod tudi izomorfnih oblik. Blasti plagioklazov
so večkrat drobno lamelami aH pa slabo izražene conarne zgradbe. Po
strukturi mikroklinpertita ne moremo sklepati ali je nastal direktno iz
prvotne homogene zmesi ali zaradi naknadne albitizacije kalijevega
glinenca. Blasti kremena so v glavnem alotriomorfni.
Med femičnimi minerali je najbolj razširjen biotit. Redko nahajamo
opacitizirana zrna biotita, kar kaže, da je pretvorba nastala pri višji
temperaturi in manjšem pritisku. Vendar so pojavi opacitizacije zelo
redki. Rogovača se javlja v manjši količini in nima jasne kristalne oblike.
Po Fedorovljevi metodi sem predskal 120 zm glinencev, ki imajo med
9—39% an; povprečno 25,7 % an. Količinsko so zrna razporejena:
0-10 °/o an 1,7 °/o
10-20% an 13,3%
20-30 % an 51,6 %
30-40 % an 31,6 %
40-50% an 0.8 %
50 naprej 0,8%
Podatki kemičnih preiskav treh vzorcev iz »porfiroidne cone«, pre-
računani po CIPW, so dali formulo I, 4, 2, 2; torej bi pripadala kamenina
družini aplitnih granitov.
Temnejše žile, ki so bogate s femičnimi minerali, moremo razdeliti
v dva značilna predstavnika; prvi je drobnozrnat, drugi porfiroiden.
Drobnozrnat različek sestavljajo enakomerno velika zrna kremena, gli-
nencev in femičnih mineralov. Zrna so alctriomorfna, glinenci so po-
dolgovati in kremen potemnjuje valovito. Femične minerale zastopata
rogovača in biotit, Sfen je zelo redek. Porfiroidni predstavnik ima ne-
jasno kristalizirano osnovo, v kateri leže vtrošniki glinencev, kremena
in femičnih mineralov. Velikost teh vtrošnikov je manjša kot pri blastih
v granititu. Kontakt med granititom in žilami, ki so bolj bogate s femič-
nimi minerali, je oster. Ponekod so ob kontaktu razviti pah časti femični
minerali, ki tvorijo pas z »ofitsko« strukturo.
Nastanek porfiroidnih con v granititu je povzročila mobilizacija
posameznih mineralnih komponent zaradi različnih tektonskih in fizi-
kalno-kemičnih pogojev. Pri tem so se raztopile in ponovno odložile naj-
bolj gibljive komponente, ki pripadajo alkalnim kovinam. Da bi bila
raztopina v ravnotežju s prikamenino, skozi katero pronica, mora biti
zasičena. Napetost površine je proporcionalna velikosti zrn. Zato je raz-
topina, ki je v ravnotežju z določeno velikostjo zrn, nezasićena za manjša
zrna in prezasićena za večja. V tem primeru se bodo manjša zrna topila
in večja rastla, če je temperaturno območje takšno, da je mineral v njem
stabilen. V raztopini so bile alkali je, zato se je močno povečala topnost
kremena. Blastično razvite glinence in kremen nahajamo v posameznih
conah, ki so bile zaradi kontrakcije ali nekega drugega vzroka bolj pro-
pustne kot ostali deh granitita. Takšno prekristahzacijo, v kateri so
ohranjene še primarne strukture, imenujemo metablastezo. Pri tem so se
236
melanokratni delci kamenine ohranili na mestu, kjer so nastali. Blasti
glineneev pa so nastali íl drobnih zrne plagioklazov. V primeru, da pride
do mobilizacije in izločanja levkokratnih delcev po razpokah, govorimo
o metatektu (Menhert, 1953). Opozovani pojavi na območju porfi-
roidne cone v granitátu kažejo, da je bila ponekod stopnja mobilizacije
komponent celo metatektna. Opacitizacija, ki je zelo redka, kaže, da je pri
pretvorbi bila pomembna temperatura, ne pa pritisk. Zato moremo
domnevati, da so tudi blasti kremena nastali zaradi vpliva alkalij na
obstoječa kremenova zrna (v čisti vodi je namreč topnost kremena od-
visna od pritiska (Krauskopf, 1956).
Temne žile, ki so bogate z melanokratnimi minerali, so ali ostanek
onega dela granitita, iz katerega so izlužene lahko gibljive komponente,
ali pa so injektirane naknadno, kot poseben kristalizacijski različek.
V zadnjem primeru bi morali ob kontaktu opazovati spremembo v struk-
turi granitita.
Na podlagi opisanih pojavov moremo zaključiti, da je granitit pretrpel
po intruziji določene spremembe, ki jih opazujemo v posameznih conah.
Te spremembe so nastale med kristalizacijo granitita ali po njej. Po-
vzročile so jih terme, ki so prihajale iz globine, ali pa so se terme direktno
izločile iz granitita zaradi sprememb v fizikalno-kemičnih pogojih.
Granitit obdajajo metamorfne kamenine, ki jih sestavljajo različno
obarvani skrilavci, diabazi in njihovi tufi. V njih je našel G r a b e r
(1897) kordierit. To kaže, da so te metamorfne kamenine postale iz
glinastih in lapornatih sedimentov. Velik del kordierita je prešel v pinit.
Na prelazu Ježar—Sv. Magdalena pri Remšniku so po G r a b e r j u (1929)
metamorfozirane werfenske plasti. Kamenine,» ki leže med granititom
in tonalitom, so močneje metamorfozirane. Na njih se odraža vpliv dveh
intruzij. Zato ne moremo domnevati, da so ti metamorfni skrilavci naj-
starejše kamenine tega ozemlja.
V okolici kmetije Končnik v Topli zavzemajo najnižji stratigram ski
horizont zeleni metamorfni skrilavci, ki so ponekod tudi peščeni, ponekod
pa celo pravi filiti. Navzgor prehajajo zelene kamenine v vijoličaste
skrilavce, ki se na površini javljajo le lokalno. Te kamenine moremo
smatrati kot metamorfoziran paleozoik vključno s spodnjewerfenskimi
plastmi, ker sva našla s H a m r 1 o kamenine, ki jih moremo po videzu
prišteti grödnu. Stopnja metamorfoze zgornjepermskih in spodnje-
werfenskáh kamenin je tako majhna, da so ohranile še skoraj značilen
videz. Nad njimi slede temnosivi in rjavkasti neplastoviti apnenci, ki
prehajajo v temne dolomite. Te plasti pripadajo zgornjemu werfenu.
Na njih leže temni ploščasti bituminozni apnenci, ki vsebujejo gomolje,
plasti in vložke črnega roženca. Apnenec je anizične starosti (Ž 1 e b n i k ,
1955). V neposrednem kontaktu z granititom med Toplo in Črno so
anizične, ladinske in rabeljske kamenine brez kontaktnih pojavov.
Na podlagi Graberjevega (1929) opisa metamorfoze werfen-
skih kamenin in pojavov, ki sva jih s H a m r 1 o opazovala pri Končniku
v Topli, moremo sklepati, da je granitit mlajši od spodnjewerfenskih
plasti.
237
Značilna steklasta struktura, ki sem jo našel v nekaterih zbruskih,
in opacitizacija, kažeta, da so se prekristalizaci j ski procesi dogajali blizu
površine. Med centralo Topla in kmetijo Pečnik meji na granitit anizični
apnenec. Vmesne plasti roženca, ki se nahajajo v njem, kažejo na močan
pritok kremeni ce v morju med sedimentad j o apnenca. Tonaliti Pohorja
in Karavank pa so nastali v gornji kredi ah najkasneje do miocena
(Germovšek, 1954), torej ne pridejo v poštev kot izvor kremenice
v anizičnih kameninah.
V	Južnih Alpah je nejasna starost granitov, monconitov in nefelin-
skih sienitov pri Predazzu (Cornelius, 1949). Pri Nötschu v okohci
Bleiberga so goli ce močno pretrtega granita, ki je v kontaktu s perm-
skimi kameninami. V konglomeratu krovnine so kosi granita. Po tem
sklepa Felser, da je granit variscičen (1936). Torej ni spodnje ali
srednjetriadna starost granitita neka posebnost v alpsko-karavanškerri
območju.
V	spodnjem delu skitske stopnje omenja Zore sivkastozelene
vložke, ki naj bi pripadali tufom. Pri podrobnem kartiranju okolice
Tople in preiskavi werfenskih plasti pod mikroskopom nisva s Hamrlo
našla takšnih kamenin. Kolikor so razviti tuf ski vložki v spodnjewerfen-
skih plasteh v okolici Javorja, imamo še en neposreden dokaz, po ka-
terem moremo določiti starost granitita. Vzhodno od Polen leži golica
triadne prodornine, ki še ni podrobneje petrografsko raziskana. To kaže,
da je bila v okolici Mežice tudi manjša triadna vulkanska dejavnost. Zato
bi bilo potrebno podrobneje proučiti tudi to in prodornine v okolici
Kotel j.
Po Z o r c u je rudišee sedimentilo in je s poznejšimi procesi dobilo
hidro termalne značilnosti, čeprav niso izključene tudi določene manjše
hidrotermalne dejavnosti. Kot dokaze takega nastanka navaja v glavnem:
a)	da je količina kovin Pb in Zn v sedimentih okolice rudišča večja
od povprečka teh kovin v istih sedimentih v zemeljski skorji;
b)	da je nenormalna razdelitev kovin Pb in Zn po globini;
c)	da so sedimentarne orudenela rudišča običajno enakomerno se-
stavljena iz Pb—Zn mineralov in da niso v zvezi z nobenimi, zlasti ne
večjimi prelomi;
č) da obstoji določena zakonitost v razdelitvi kovin Pb in Zn po
tektonskih smereh; na podlagi sestava rudnih teles deli rudne pojave na
primarne in sekundarno prenesene.
Količine Pb in Zn, ki jih kažejo rezultati analiz kamenin iz okolice
Mežice, so do 150-krat večje, kot znašajo ugotovljene povprečne količine
teh kovin v sedimentih zemeljske skorje. Po podatkih Wedepohla
(1956) vsebuje apnenec povprečno 0,0009 °/o Pb. Različne primesi in orga-
nizmi lahko ponekod vplivajo na zvečanje odstotka Pb v kamenini. Tako
je našel Wedepohl (1955), da lahko povečajo količino Pb v sedimen-
tih mikroorganizmi (foraminifere, globigerine). Gline z večjim odstotkom
Ca so imele v povprečku tudi 0,022 % Pb, brez Ca pa samo okoli 0,011 Pb.
Vendar so vzorci iz Tihega oceana s 7 °/o CaO imeli manj Pb kot vzorci
s 3 °/o CaO. Leutwein (1951) je našel v recentnih glinastih muljih
238
Norveške z več kot 1 °/o ogljikove kisline le 0,0035 % Pb. Tudi tu ni torej
posebne obogatitve s Pb. Povečano količino Pb in Zn v sedimentih okolice
Mežice ne moremo pripisati določenemu ugodnemu okolju, ki je omogočilo
tako veliko koncentracijo kovin Pb in Zn, ker je wettersteinski apnenec
zelo čist,
Po podatkih Konstantin ova (1954) imajo tekoče vode 5,2 . 10~:!
do 6,35 . 10-1 mg/l Pb. V kislem okolju se količina Pb zveča v odvisnosti
od pH. Pri pH 3,35 je našla Jakovljeva (1952) 75 mg/l; pri
pH 7,84 0,4 mg/l in pri pH 7,3 3,5 mg/l Pb. Pb nastopa pri koncentraciji
2-5 mg/l kot PbCl2 (kotunit) in PbC02Pb(0H)3 (B a št an, 1952).
Takšno kislo okolje najdemo seveda samo v okolici rudišč, kajti običajne
tekoče vode variirajo okrog pH 7. Pb je topen kot bikarbonat, čeprav
je prisoten H2S pri pH 7, ali v organski kompleksni spojini (Konstan-
tinov, 1954). Svinec se težko transportira v takšnih posebnih pogojih
na večje razdalje, ker vsebujejo vode ione S04, C02 in druge, s katerimi
se Pb hitro spaja. Topnost teh spojin je majhna in zato izpadajo iz raz-
topin. V oksidnih pogojih tekočih in vadoznih vod je svinec slabo
gibljiv. Nekoliko laže se prenaša Zn, ker je njegova topnost kot sulfata
približno 10.000-krat večja od Pb sulfata in kot karbonata vsaj 5-krat večja.
Teoretski računi Krauskopfa (1956) o topnosti Pb in Zn kažejo,
da bi morali pričakovati v morju 9,6 ppm Pb in 79 ppm Zn. Povprečni
ugotovljeni količini teh kovin znašata 0,003—0,008 ppm za Pb in
0,005—0,021 ppm za Zn. Torej tudi z izjemnimi fizikalno kemičnimi po-
goji v morski vodi, ki bi omogočili večjo topnost svinca in cinka,, kolikor
te spremembe ne povzročajo posebni procesi, ne moremo pojasniti tako
velikih količin Pb in Zn v sedimentih.
Precipita ci j a sulfidov v sveži morski vodi se javlja samo tam, kjer
nastopi zaradi razpadanja organskih snovi redukcijsko okolje. Počasno
vendar stalno kroženje morske vode omogoča pristop kisika tudi v večje
globine. Zato so v morju redukcijski pojavi redkejši kot oksidacijski.
Miller (1952) je proučeval topnost CaC03 v območju temperature
0—150 °C in pritiskov od 1—110 barov in ugotovil, da topnost v glavnem
ni odvisna samo od temperature in pritiska temveč od čistoče in velikosti
delcev СаСОа in koncentracije drugih ionov v vodi. V prisotnosti ionov
Cl se poveča topnost CaCO:i. Izpadanje CaCO;s povzročajo spremembe
fizikalno-kemičnih pogojev in različne druge spremembe kot n. pr. iz-
hlapevanje sredstva, v katerem je raztopljen kalcijev karbonat, z asimi-
lacijo v rastlinah, preko sinteze z organskimi snovmi ali z izdihanim C02
morskih živali itd. (Ni g gli, 1952). Ce je prisotno tudi žveplo, potem
je odvisna oblika njegovega iona od oksidacijske stopnje okolja. Nara-
ščanje oksidacije žvepla kaže naslednja vrsta S_2-^(S2)_2->S°->S+4->S+6.
ker je za oksidacijo značilno izgubljanje elektronov. Torej bi v primeru
sinsedimentarnega izločanja rude v Mežici morale prevladovati primarne
oksidne spojine svinca in cinka nad sulfidnimi. (Pod oksidnimi spo-
jinami mislim v tem primeru različne karbonate, sulfate, hidrokside
in druge spojine svinca in cinka s kisikom.) Posebno značilno bi bilo
sedimentarno orudenenje v apnenih brečah, ki jim Zore pripisuje
239
tektonski nastanek. Vendar so to le intrafacialne breče. V wetterstein-
skem apnencu smo v letu 1958 proučevali značilne plasti. Sestavljajo jih
mlečne, oolitne in brečaste plasti z vmesnimi prehodi. Običajno imajo
le majhno razsežnost (največje dosežejo 150 X 150 m). Njihova debelina
se močno spreminja, in to od 1 cm do 60 cm. Pri tem nismo mogli ugoto-
viti' nobenega pravilnega zaporedja značilnih plasti. Po podatkih
Strucla so nekatere plasti razvite na določeni oddaljenosti od prvega
skrilavca, čeprav se večkrat izklinjajo. Značilne plasti so nekoliko bolj
dolomitne od prikamenine in bolj drobnozrnate. Nastale so zaradi valo-
vanja morja. Ker nahajamo v Mežici v ležiščih primarne sulfide, bi
morali domnevati, da so terme, ki so se izlivale na dnu morja, imele
takšen sestav, da so se mogli odvijati samo procesi, ki jih običajno
najdemo v redukcijskem okolju. V tem primeru bi moral prineseni H.2S
v morski vodi tvoriti avreolo, v kateri bi se izločali rudni sulfidi. Na
robu avreole bi se izločali oksidi in sulfidi, kolikor bi razpršitev žveplo-
vega vodika zajela samo ono območje, v katerem so terme prinašale
tudi raztopljeni prvini Pb in Zn. Ponekod bi lahko prišlo tudi do izloča-
nja sulfidov po celotnem ležišču, če bi avreola H_S bila večja, kot bi jo
lahko terme s kovinami obsegle. V Mežici nahajamo poleg značilnih
hidrotermalnih struktur galenita in sfalerita v ležiščih tudi pomembno
količino kalcita. Razen tega zahteva sinsedimentarni način nastanka
sulfidov hitro dotekanje term, ki je možno le, če bi bile razpoke, skozi
katere prihajajo terme, dovolj široke. V tem primeru bi morah najti vsaj
dovodne kanale, ah pa celo rudne pojave vzdolž takih razpok. Vsekakor
bi morah dobiti velik del rude, če bi ruda nastala sinsedimentarno,
v oksidni obliki in z jasnimi prehodi iz oksidov v sulfide. Takšen način
nastanka moremo izvesti samo teoretsko, kajti do danes niso opisani
rudni sulfidi, ki bi bili singenetski z usedanjem čistega apnenca. Ena
in druga sedimentaci j a se med seboj izključujeta, če niso izpolnjeni po-
sebni pogoji. V apnenodolomitriih kameninah z veliko količino biturni-
noznih snovi lahko- najdemo tudi sulfide Pb in Zn. Vendar so v tem
primeru sulfidi vezani na oni del kamenine, ki je zelo bogata ali celo
v glavnem sestavljena iz organskih snovi in so šele naknadno preneseni
v karbonatni del kamenine. Take zelo značilne primere smo opazovali
v rudišču Maine v Bosni in Hercegovini. Zore je mnenja, da ni mo-
goče epigenetsko razložiti abnormalne razporeditve svinca in cinka
v rudišču. Pri tem ne upošteva večkrat opisanih in podrobno preiskanih
primerov »prevrnjene« conarnosti. Morda bi bil kot primer najbolj zna-
čilen mineral wolframit, ki velikokrat nastopa nenormalno. Nahaja se
pogosto v zgornjih delih žil, ki postajajo v globino vedno bolj bogate
s sufidi. Količina wolframita z globino pada. Večkrat nadomeščajo
wolframit sulfidi. V rudnih raztopinah migrira wolfram do cone, kjer
izpade kot oksid. Njegova afiniteta do žvepla je minimalna. Torej se je
wolframit primarno izločil kot prvi mineral, čeprav bi po položaju in
po njegovi sestavi lahko sklepali, da je nastal sekundarno v oksidni coni.
V prerezu wolframit lahko asociira s sulfidi — realgarjem, cinabaritom
in sulfosolmi srebra. Torej bi ga po tej asociaciji mogli prišteti med
240
»epitermalne« minerale skupno s kalcedonom in fluoritom. Med orude-
nenjem se spreminja sestav term, kar je ugotovil Smirnov (1937),
ki govori o »pulziranju« term. Poleg tega se spreminjajo tudi tempera-
tura, pritisk in drugi fizikalno-kemični pogoji hidrotermalnih raztopin.
Zato odnos med posameznimi minerali vzdolž rudnih teles navadno ni
enakomeren. Ce pa še upoštevamo razlike med mineralnimi komponen-
tami rudišča v Mežici, postane razumljivo, da se lahko pojavijo različna
variiranja v mineraloškem sestavu. V grobem bi po objavljenih podatkih
tabele 19 v članku mogel sklepati, da z globino pojemajoča količina Pb
v odnosu na Zn kot osnovo, kaže na določeno primarno conarnost.
Spremembe mineraloškega sestava rudnih žil v odvisnosti od dolo-
čenih tektonskih smeri kažejo, da so se tektonski procesi odvijali tudi
še med orudenenjem, zato niso potrebna poznejša premeščanja mineral-
nih komponent. Ce bi do njih prišlo z zapletenim prostorskim premešča-
njem, potem je malo verjetno, da ne bi opazovali sprememb tudi
v mineralih ne pa samo v njihovi prostorski razporeditvi. Edina izjema
v razporeditvi Pb in Zn nastopa v dolomitu, ki je razvit v revirju
Graben. To in pa spremembe sestava rudnih teles v odvisnosti od po-
sameznih smeri kažejo, da se je poleg drugih faktorjev spreminjal tudi
sestav term. V splošnem imajo rudna telesa tudi v horizontalnih prerezih
običajno razporeditev Pb-Zn mineralov, z galenitom v jedru in sfaleritom
na robu.
Ruda se lahko useda tudi vzdolž plastovitosti, kjer nastopi spre-
memba v okolju. Takšna orudenenja se imenujejo v Mežici ležišča. Za
sedimentarno orudenela ležišča bi morali poleg že naštetih dejstev
upoštevati še strukturne značilnosti v zraščanju rudnih in morebitnih
nerudnih mineralov. Za vsa zrna in orudenenja, ki jim Zore pripisuje
sedimentami način nastanka, moremo sklepati, po objavljenih slikah in
skicah in po lastnih preiskavah, samo na hidrotermalni izvor.
Če bi bilo rudišče sedimentarno, potem moramo raztolmačiti tudi
način prenašanja in ponovnega zbiranja prvotno sterilnih term v dolo-
čenih conah, kajti samo na ta način lahko pride do nastanka rudnih
teles. Odprto ostane vprašanje, zakaj niso poznejše številne terme raz-
pršile rudišča. Pri tem bi morali opazovati tudi določene strukturne
spremembe v primarnih »sedimentarnih« rudiščih (korozijo rudnih zrn,
oksidacijo pod vplivom termalnih raztopin, osiromašitev primarnih ležišč
z rudo ipd.). Torej tudi oblike rudnih teles kažejo, da je rudišče nastalo
hidro termalno-. Posebno značilni so v tem pogledu pojavi metasomatoze
apnenca z rudo.
V rudišču so razvite odprte razpoke, v katerih najdemo le kose rude.
Pogostni so tudi prelomi, ki niso orudenjeni. Večkrat so različni prelomi
raztrgali rudna telesa. Zato lahko ločimo v rudišču pred, med in po-
rudno tektoniko. Pomembno je tudi, da niso mlajše velike tektonske črte
orudene niti v Mežici niti v Bleibergu (Dobračev prelom). V njih najdemo
popolnoma porušena rudna telesa (Kotlje). Zelo težko bi mogli pojasniti
ta pojav, če bi rudišče nastalo, kot so domnevali nekateri raziskovalci
(J ich a, Petrascheck, Tornquist, Colbertaldo, Holler)
Geologija 6—16
241
v kenozoiku. To je seveda tudi razlog, da so nekateri raziskovalci (M a -
kus, Hupfeld, Brunlecher, Tau pit z) domnevali sdnsedi-
mentarni nastanek teh vzhodnoalpskih rudišč. C i s s a r z (1956) je do-
mneval, da je rudišče regenerirano. V članku iz leta 1951 je bdi še mnenja,
da je rudišče vezano na terciarni vulkanizem. Verjetno je del rude raz-
topljen in odložen na novem mestu, vendar ti pojavi niso preiskani. Za
popolno regeneracijo rudišča ni nobenih dokazov.
O sekundarnih spremembah bi navedel mnenje Graška, ki je
preiskoval način in stopnjo oksidacije rudišča (1951). Po rezultatih pre-
iskav je zaključil, da je oksidacija na prvotni višini talne vode nekoliko
večja od običajne in da so nastajali oksidni minerali svinca in cinka
v več zaporedjih zaradi oscilacije vodne gladine, kar pa ni popolnoma
točno; svobodni kisik najdemo globoko pod gladino talne vode. Oksidni
minerali, n. pr. anglezit, so lahko tudi direktno izločeni iz hidrotermalnih
raztopin v odvisnosti od oksidacijskega potenciala in prisotnosti žvepla.
To pojasnjujejo preiskave Roya in Mumptona (1956) o ravnotežju
v sistemu ZnO—Si02—H.O in preiskave Harkerja in Hutta (1957)
o stabilnosti smitsonita. Zelo značilen je tudi vpliv mangana na oksida-
cijo sulfidov Pb in Zn, ki ga je raziskal Kamp (1953) v rudišču
Pichita — Caluga, Peru. Betehtin (1955) smatra anglezit v rudišču
Rabelj za primaren. Zato bi bilo zelo zanimivo preiskati, če se morda ne
javljajo v Mežici tudi primarni karbonati in sulfati svinca in cinka.
Genezo molibdena v mežiškem rudišču tolmači Zore kot sedi-
mentilo. Ugotovljena povprečna množina molibdena v prvem skrilavcu
je enaka s količino v istem skrilavcu v rudišču Rabelj (0,01—0,05 °/o Mo),
vendar tu ni molibdenovih mineralov (Schroll, 1949). Ti so omejeni
le na Mežico in Bleiberg. V primeru descenderutnega nastanka bi bil
wulfenit razvit tudi izven orudenjenih con. Zato mu je v skladu z ugo-
tovitvijo Duhovnika (1954) pripisati samo ascendentni nastanek.
Za tvorbo wulfenita obstojita dve možnosti: da je nastal z oksidacijo
molibdenita ali pa je primaren. V prvem primeru bi morali najti vsaj
sledove sulfida molibdena v wulfenitu, ker je skoraj neverjetno, da je
nastopila popolna oksidacija molibdenita, oziroma, da se je mohbdenit
ohranil samo v zgornjem delu rudišča. Težka topnost molibdenita za-
hteva posebne pogoje oksidacije. Poleg tega bi se v tem primeru razvili
še drugi molibdenovi oksidi, kot na primer molibdit, ali molibdofilit.
Zato je verjetnejši drugi način nastanka, ki ga je povzročilo pomanj-
kanje žvepla v hidrotermalnih raztopinah. Lokalno, pod posebnimi pogoji
(skrilavci) pa se je kot mineraloška redkost v Mežici izločil tudi mo-
libdenit. Koloidni molibdenov sulfid — jordizit omenja prvi Cornu
(1909) s kratko beležko. Pozneje je o istem nahajališču pisal Brandes
(1931). Nanj sta sklepala tudi Lloyd in Cook (1931) v Climaxu
v Koloradu. Na podlagi teh podatkov je objavil Hintze (1938) kratek
članek o jordizitu. Najpodrobneje je preiskal koloidni sulfid molibdena
M e i X n e r (1950). Jordizit je določil po kemični analizi; rudnomikro-
skopska preiskava ni dala zadovoljivih rezultatov (birefleksija, anizotro-
pija?), medtem ko z röntgenom ni našel značilnih črt molibdenita. Na
242
podlagi tega sklepa, da gre za jordizit. Zdi se mi, da so podatki o jordi-
zitu še preveč skopi, da bi ga lahko uvrstili kot poseben molibdenov
mineral v sistematiko. Podobno je z ilzemanitom, za katerega še vedno
veljata dve enačbi; ena z S03 in druga brez nje. Podatki iz Mežice pa
so še bolj revni in zato težko, razen po analogiji z Bleibergom, sklepamo
na ta dva minerala v rudišču.
V kratkem je torej geneza rudišča v Mežici nekako naslednja.
Kmalu po sedimentaciji werfenskih in morda celo anizičnih plasti se je
intrudiral granitit. Na to kažejo metamorfno spremenjene spodnjewerfen-
ske plasti in vložki roženca v anizičnem apnencu (cona s Ceratites tri-
nodo sus). Naknadno je zaradi metamorfoze nastala v granititu tudi por-
firoidna struktura. Da ne nahajamo kontaktnih sprememb v srednje in
zgornjetriadnih plasteh, ki so v neposrednem kontaktu z granititom, je
posledica tektonike v alpski orogenezi, ko so te kamenine šele prišle
v neposreden stik z granititom. Prvotno so bile ločene od granitita
s pasom paleozojskih in srednjetriadnih kamenin. Enakomerno zrnasta
struktura osrednjega dela granitita kaže, da je kristalizacija intrudirane
mase potekala počasi, enakomerno in v primerni globini, zato meta-
morfni pojavi niti niso mogli nastati v više ležečih kameninah. Poleg
tega je prišlo tudi do manjše vulkanske dejavnosti vzhodno od Polene.
Tonalit je v pogledu orudenenja skoraj sterilen. Majhni rudonosni
pojavi pri Tinjah, Remšniku in Ožboltu imajo posebno Pb-Zn-Cu
paragenezo. Zato se takoj ločijo od orudenenja v Mežici. Enake značil-
nosti ima tudi hidrotermalno orudenenje v skarnih na Veliki Kopi.
Čeprav manjkajo podrobnejše študije o orudenenju v Mežici, vendar
moremo po makroskopskem opazovanju, obstoječih opisih orudenja in
analogiji s podobnimi rudišči v Bleibergu in Rablju sklepati, da se je
orudenje izvršilo v več fazah. Potek orudenja je za obe rudišči podal
prvi Tornquist (1927, 1931). Nato pa so opisovali medsebojne para-
genetske odnose mineralov v Bleibergu še Holler (1936, 1953) in
S ehr o 11 (1953) ter Colbertaldo (1948, 1953) za Rabelj.
Prvo izločanje rude je bilo v revirju Graben, kjer je več cinka kot
svinca. Pozneje se je temperatura term zniževala in so nastala ostala
rudna polja. Rudna telesa s prevladujočo svinčevo komponento so se
izločila kot zadnja. V Mežici so orudenjene v glavnem tri prevladujoče
smeri NW—SO, NE—SW, N—S. Te smeri se skladajo s tektonskimi črtami,
ki so nastale v alpskem orogenu. Zelo verjetno so vse tri prevladujoče
smeri orudenenja samo obnovljene stare tektonske smeri. Na postrudne
tektonske procese kaže poleg prelomov, ki so pretrgali rudna telesa,
še jeklenka (Bleischweif), ki jo najdemo zelo pogosto v rudišču, in pre-
kristalizacija galenita, kar je opisal že Munda (1938). Značilno je, da
se takšni pojavi najdejo samo v prelomnih conah, medtem ko je rudna
breča brez sledov jeklenke in prekristalizacije. To dokazuje, da je rudna
breča nastala že med orudenenjem. Prodirajoče terme so na onih mestih,
kjer ni bilo skrilavih rabeljskih plasti, odlagale rudo tudi v zgornje-
triadnem dolomitu. Ker se je intruzija granitita izvršila v dolgem ozkem
243
pasu (verjetno v nekem obstoječem prelomu), je razumljivo, da so tudi
terme prodirale na veliki širini v triadne sedimente. Zato najdemo rudo
ali vsaj povečano koncentracijo Pb in Zn na celotnem območju med
Uršljo goro in Peco. Današnji geološki cestav Slovenije vsebuje tudi
elemente starejše geološke zgradbe. To kažejo rezultati raziskav Ra-
ko v c a (1950), ki je ugotovil, da so že v wengenski dobi obstajali
v Posavskih gubah podmorski hrbti v smeri O—W. Podoben hrbet sem
našel pri preiskovanju rabeljskih plasti. Hrbet leži v smeri NW—SE in
se razteza od Vrhnike proti Velikim Laščam. Na obeh ozemljih opazu-
jemo tudi danes enako usmerjeno geološko, tektonsko in morfološko
zgradbo. Paralelno z granititom leži nekoliko južneje tonahtni pas, ki
kaže, da se je obnovila ista tektonska smer tudi v alpskem orogenu.
Zato je razumljivo, da niso tektonske smeri v rudišču Mežica nastale
samo v mlajšem mezozoiku in terciaru, temveč tudi v triadi, ter so se
samo obnovile v postkrednih tektonskih procesih. Delu brečaste rude
lahko pripišemo postkredni nastanek.
Primarna razpršitev svinca in cinka v okolici rudnih teles znaša po
podatkih H a u 1 e y a (1952) za Pb približno 3 m za 700 ppm. V dolomitu
rudnika Chief, v katerem je redno okrog 10 ppm Pb, znaša razpršitev na
razdalji 5 čevljev 120 ppm, 10 čevljev 77 ppm, 15 čevljev 40 ppm in
20 čevljev 40 ppm Pb. Cink se razprši tudi 150 čevljev daleč. Torej ne
moremo pojasniti povečanih kohčin Pb in Zn samo s primarno raz-
pršitvijo, temveč so triadni sedimenti obogateni s Pb in Zn zaradi
hidrotermalnih procesov, ki so obsegli ozemlje od Pece do Urši j e gore.
Za zadnjo fazo orudenenja je bilo značilno pomanjkanje žvepla, zato
so nastali različni oksidi, od katerih je najvažnejši wulfenit.
Schneiderhöhn (1956) poudarja, da je osnovni problem rudišč,
ki se javljajo v apnencih alpske triade, pomanjkanje ustreznega magma-
tizma. Ce privzamemo sedimentili način nastanka, potem bi morali
domnevati, da je delovanje term trajalo enakomerno okrog 1,200.000 let
pod izjemnimi fizikalno-kemičnimi pogoji. Po podatkih o magmatizmu
in orudenju na splošno pa takšni pojavi do sedaj niso znani, čeprav po
Z o r c u niti ne vemo, na kateri magmatizem bi vezali izvor Pb in Zn
v morju. V okolici rudišča Bleiberg nastopajo permske globočnine in
v okolici rudišča Rabelj triadne prodornine. Čeprav zavzemajo v okolici
obeh rudišč magmatske kamenine, na katere je verjetno vezano orude-
nenje, v primerjavi z Mežico majhen obseg, vendar kažejo ti pojavi na
ozko zvezo s triadnim magmatizmom.
Rudišče je v določeni meri tudi raztopljeno in ponovno odloženo.
Podatki o teh pojavih so premalo preverjeni, da bi jih mogel podrobneje
opisati. Poleg njega je pomembno vlogo, vsaj v razpršitvi cinka, imela
oksidacija.
Po mineraloški asociaciji (posebno v pogledu sledov prvin) kaže
rudišče Mežica določene značilnosti. Karakteristična je n. pr. popolna
odsotnost Ag in različnih svinčevih sulfosoli. To vprašanje zahteva po-
drobnejšo in širšo razpravo, ki presega namen tega članka, vendar so
prav te značilnosti pomembne za ocenitev nastanka tudi ostalih rudišč
244
Pb—Zn v Sloveniji. Po vseh navedenih podatkih sklepam, da je nastalo
triadno rudišče v Mežici hidrotermalno v zvezi z intruzijo granitita.
Marsikatera vprašanja, ki sem jih v članku le nakazal, zahtevajo še
dopolnilnih preiskav. Te bodo dale nove podatke, ki bodo še bolj osvetlili
vprašanje nastanka rudišča v Mežici in metalogenezo v Sloveniji.
ON SOME GENETIC PROBLEMS OF THE MEŽICA ORE DEPOSIT
During the mapping of the Peca—Urši j a Gora Mountains area with
H a m r 1 a in the years 1949—1953 as well as of the part of the mining
works in 1958 I gote some data, which do not completely agree with
the interpretation of the genetic conditions as given by Z o r c (1955).
In the mapping of the vicinity of Topla we examined a part of the
granitite outcrop. The central part of the outcrop is coarse-grained and
light colored. On its edge between Crna and Topla valleys the por-
phyroid granitite is prevailing containing lamprophyric veins rich in
femic minerals and with some larger phenocrysts of felspars. The felspar
phenocrysts include tiny, partly resorbed grains of quartz and still rarer
grains of felspars, and femic minerals. The grains included are the
smallers the deeper they occur in the "phenocryst". Blastic grains belong
to plagioclases, microcline, microcline-pertite and quartz. The femic mi-
nerals are biotite, and rarer hornblende. According to chemical analysis
the rock has following CIPW formula: I, 4, 2, 3, the granitite should so
belong to the family of aplitic granites.
Lamprophyric veins are either finegrained or porphyroidic. The
contact between the granitite, and the vein rock rich in femic minerals
is sharp. On some places there are columnar femic minerals forming
a belt with ophitic texture along the contact. Metablastic recrystallization
has taken place with the metatectic grade of components mobilization on
some places. According to the opacitization of biotite we can suppose
the crystaloblasts of quartz have been formed because of the influence
of the alcalies on the quartz grains already existed.
Granitite is surrounded by metamorphic rocks composed of schists,
diabases, and their tuffs. According to G r a b e r (1929) the Werfenian
strata are metamorphosed on the Ježar—St. Margareta pass. In the vi-
cinity of the Končnik farm the green schist grading into reddish and
violet tinted shales forms the lowest horizon. We can assume them as
metamorphosed Paleozoic sediments including the Lower Werfenian
strata. With Ham ria we have found the rocks which according to
their appearence have to be accounted to Groden. There is plenty of
hornstone in the Anisic limestone between Topla stream and the Pečnik
farm. East of Polena there is an outcrop of Triassic effusive rock, which
has not been examined petrologically yet.
The Triassic age of granitite in the Alps area is not extraordinary,
as the igneous rocks of Predazzo in Southern Alps (Cornelius, 1949)
245
as well as in the vicinity of Nötsch in the Bleiberg area are Permo-
Triassic.
According to Z o r c the ore deposit is of sedimentary origin, but it
has been changed later on by hydrothermal processes. The sedimentation
of clean Wetterstein limestone excludes the contemporaneous sedi-
mentation of Pb, and Zn sulphides. That has been proved by detailed
investigations by Wedepohl (1955, 1956), Le u t we in (1951),
Konstantinov (1954), Boš t an (1952), and Krauskopf (1956).
The Sedimentation of sulphides and oxides at the same time
are excluded except under special conditions. Such a case I have ob-
served in Maine (Bosnia), where the sulphides have been deposited in
the dolomite rich in organic compounds. The galena has been deposited
in the bituminous part of the rock, and later on it has been redeposited
in the dolomite part of it.
If the ore deposit is of sedimentary origin, then we have to explain
the transport and recollecting of the sterile therms in the definite zones,
because in this way only new ore deposits can be formed. Certain
structural changes should be observed in the primary "sedimentary"
deposits (corrosion of the ore-mineral grains, oxidation under the in-
fluence of the thermal solutions, leaching of the primary ore deposits
and similar). The form of the ore-bodies, intergrowth as well as the
metasomatic replacement of the limestone show clearly the hydrothermal
origin of the ore deposit.
It is important also, the younger tectonic lines are not mineralized
neither in Bleiberg nor in Mežica. Along them completely crushed ore
deposits can be found (Kotlje). Very frequent are the post-mineralization
thrusts, therefore, it is very easy to distinguish the pre-mineralization,
inter-mineralization as well as the post-mineralization tectonics.
The origin of the molybdenum should be the sedimentary one
according to Z o r c. The average percent of the molybdenum in the
First Shale iz equal to the quantity established in the same shale in
Rabelj, but no molibdenum minerals occur there. In agreement with the
Duhovnik's statements (1954) the molybdenite should be of primary
origin.
For the genesis of wulfenite there are two possibilities, it has been
formed either by oxidation of mohbdenite or it is primary. In the first
case we should find at least traces of molibdenite in wulfenite, because
it is almost improbable the complete oxidation of mohbdenite has taken
place. At the same time we should find other molybdenum-oxide mine-
rals. Therefore the origin mentioned at last is more probable.
For jordisite, and ilsemanite there are to few data for proof of their
existance in the ore deposit.
The genesis of the Mežica ore deposit is briefly as follows. Shortly
after the sedimentation of Werfenian, and most probably even Anisic
strata the granitite has intruded. The porphyroid texture in granitite
has been caused by metamorphosis later on.
246
The Middle- and Upper Triassic rocks have been brought into
immediate contact with granitite during the alpine orogenesis. Therefore
there are no contact phenomena. The volcanic activity has taken place in
a smaller extent E from Polena. As regard the mineralization the tonalité
is almost sterile. The smaller ore deposits connected with it have special
Pb, Zn, and Cu paragenesis, which can be distinguished from the
mineralization in Mežica.
Although the detailed studies of Mežica mineralization are lacking,
we can conclude according to the macroscopic observations, the de-
scriptions of the mineralization with similar ore deposits in Bleiberg,
and Rabelj, that the ore deposits of Mežica have been formed in more
phases. The changes of mineral composition connected with the different
tectonic trends show, the tectonic movements have taken place during
the mineralization. The ore-bodies in the horizontal sections have the
normal disposition of Pb, and Zn minerals generally. The ore has been
deposited in the Graben section first. It is shown by the quantity of zinc
prevailing over the lead. The ore-bodies with prevailing lead component
have been deposited the last.
In Mežica the three prevailing systems corresponding to the tectonic
lines formed in the alpine orogenesis have been mineralized. It is very
probable the three prevailing mineralization systems are the renewed
tectonic lines. The post-mineralization tectonic processes are proved by
thrusts dividing the ore-bodies into more parts, and the Steel-ore (je-
klenka), very frequently found in the upper part of the ore deposit with
recrystalized galena as described by Mund a (1937). It is very cha-
racteristic, that such phenomena can be observed in the thrust zones,
meantime the ore-breccia does not show any trace of Steel-ore, and
recrystallization. That proves the ore-breccia has been formed during
the mineralization itself. As the granitite intrusion forms a long narrow
belt (most probably along the preexisted fault), it is understandable the
ore solutions have advanced in great lenght into the Triassic sediments.
Therefore the ore as well as the concentrated mineralization by Pb, and
Zn minerals could be found on the entire Peca—Uršlja Gora Mountains
area.
The present geologic structure of Slovenia contains the elements of
the older one. That is proved by the results of the examinations made by
R a k o v e c (1950) showing, the submarine ridges existed in Wengenian
in the O—W trend agreeing with the trend of the actual features of the
Sava folds region. A similar ridge I have discovered examining the
Rabelj strata between Vrhnika, and Velike Lašče towns. On both areas
the same geologic, morphologic, and tectonic features can be observed at
present time also. The renewing of the same tectonic line in the alpine
orogenesis is proved by the tonalité belt lying for a distance south and
parallel to the granitite belt. Therefore it is clear, the tectonic lines in
Mežica have not been formed during the Upper Mesozoic, and Tertiary,
but in Triassic also. They have been renewed by the post-Cretaceous
tectonic processes, to which a part of the brecciated ore can be ascribed.
247
For the last mineralization phase the lack of sulphur is characteristic,
therefore various oxides have been formed, the most important among
them being wulfenite.
Schneiderhöhn accents (1956) the main problem of the ore
deposits in the alpine Triassic limestones is the lack of corresponding
magmatism. If we admit the sedimentary origin of the ore deposit, then
we should suppose the hydrotherms should ascend regularly under
exceptional physico-chemical conditions for 1.2 million years. According
to data on magmatism, and those on mineralization such phenomena
are not known up to date. In the vicinity of the Bleiberg ore deposit
there are Permian intrusive rocks, and in vicinity of the Rabelj ore
deposit there are Triassic extrusiv rocks. Though the areas of igneous
rocks with which the mineralization is probably connected in the vicinity
of both ore deposits are small as compaired with Mežica, these phenomena
show a close connection with the Triassic magmatic activity.
The ore deposit has been dissolved in a certain extent, and rede-
posited. The data on these phenomena are to little proved, that they
could be described in details. The oxidation process has an important
role besides them in dispersion of zinc.
In mineral association (especially as regards the trace elements) the
Mežica ore deposit shows certain characteristics, as the lack of Ag and
lead sulpho-salts. The solving of this problem requires more detailed
intensive investigations reaching beyond the aim of this article, though
just these characteristics are important for the discussion on the origin
of other lead-zinc deposits in Slovenia.
According to all data given I conclude the Triassic ore deposit of
Mežica is hydrothermal and connected with the granitite intrusion.
LITERATURA
Anderle, N.. 1950, Zur Schichtfolge und Tektonik des Dobratsch und
seine Beziehung zur alpindinarischen Grenzzone. Jb. Geol. B. A., Wien.
Betehtin, A. G., Volfson, F. I., Zavarickij, A. N., Kor-
žinskij, D. S., Levickij, 02D., Nikolaev, V. A., 1955, Osnovnie
problemi v učenii o magmatogenih rudnih mestoroždeniah, Moskva.
Brandes, W., 1931, Die Rolle des Stahlmettales Molibdän im Mineral-
reich. Zs. f. prakt. Geol. 33, Berlin.
C i s s a r z , A., 1956, Lagerstätten und Lagerstättenbildung in Jugosla-
wien in ihren Beziehung zu Vulkanismus und Geotektonik. Raspr. Zav. za
geol. i geof. istr. N. R. Srbije, Beograd.
C o 1 b e r t a 1 d o , D. d., 1948, Il giacimento piombozincifero di Raibl in
Friuli (Italia). XVIII. Intern. Geol. kongres, London.
Colbertaldo, D. d., 1952, Die Bleizinklagerstätten von Grigna und
Piaz da Barco in den Ostalpen. Denkschrift zum 19. Inter. Kongress in Al-
gier, Roma.
Colbertaldo, D. d., 1953, Zur Prof. A. Cavinato's Interpretation der
Raibier Lagerstätten. L'industria Mineralia, Facs. d. geanio, Roma.
Colbertaldo, D. d., 1956, Über den magmatischen Ursprung der
Raibier Lagerstätte. Erzmetall, Band IX., H. 5, Stuttgart.
248
Cornelius, H. P., 1949, Die Herkunft der Magmen nach Stille vom
Standpunkt der Alpengeologie. Sitz. Ber. österr. Ak. d. Wiss., Abt. I. 158 Bd.,
7. und 8. H., Wien.
Cornu, F., 1909, Natürliches kolloides Molybdänsulfid (Jordisit). Zs. f.
Chemie u. Ind. der Kolloide, Band IV, Leoben.
Duhovnik, J., 1954, O izvoru molibdena v svinčevem in cinkovem
rudišču Mežica. Geologija 2, Ljubljana.
Felser, O., 1936, Der Granit von Nötsch. Verh. Geol. B. A., H. 9, Wien.
Germovšek, C., 1954, Petrografske preiskave na Pohorju v letu 1952.
Geologija 2, Ljubljana.
G r a b e r, H. V., 1897, Die Aufbruchzone von Eruptiv und Schiefer-
gesteine in Südkärnten. Jb. Geol. R. A., Wien.
G r a b e r, H. V., 1929, Neue Beiträge zur Petrographie und Tektonik
des Kristallins von Eisenkappel in Südkärnten. Mitt. d. Geol. Gessell.,
XXII B., Wien.
Grašek, P., 1951, Razmerje med sulfidnimi in oksidnimi minerali
v svinčevem in cinkovem rudišču v Mežici ter njihov vpliv na flotacijo. Di-
plomsko delo, Ljubljana.
H a r k e r , R. I., H u 11 a , J. J., 1957, The (Stability of Smitsonite. Ec.
Geol. No. 4., New York.
H e gem an, F., 1949, Die Herkunft des Mo, V, As und Cr in Wulfeniten.
Heidelberger Beitr. z. Min. und Petr. Berlin-Göttingen-Heidelberg.
He ritsch, F., 1930, Granitgang in Unterkarbon von Nötsch. Mitt. d.
Nat. Vereins für Steiermark, Wien.
H i n t z e , C., 1938, Handbuch der Mineralogie. Ergänzungsband. Neue
Mineralien, Berlin und Leipzig.
H o 11 e r , H., 1936, Die Tektonik der Bleiberger Lagerstätte. Carinthia
II., Klagenfurt.
H o 11 e r , H., 1953, Der Blei-Zinkerzbergbau Bleiberg, seine Entwicklung,
Geologie und Tektonik, Carinthia II., H. 1, Klagenfurt.
Kamp, E. R., 1953, Einfluß von Manganoxyden auf das Auftreten von
oxydierten Bleimineralien. Boll. Soc. Geol. d. Peru, 26, Lima.
Konstantinov, N. M., 1954, Blizaiščie zadaci v izučenii mesto-
roždenij svinca i cinka osadočnogo genezisa. Izv. Ak. nauk SSSR, Ser. Geol.,
Moskva-Leningrad.
Krauskopf, B. K., 1956, Factors Controlling the Concentrations of
Thirteen Rare Metals in Sea-Water. Geochim. et Cosmochim. Acta, Vol. 9.,
London-New York.
Meixner, H., 1950, Über Jordisit (amorphes Molybdänsulfid) von
Bleiberg in Kärnten. Carinthia II. Klagenfurt.
M e n h e r t, K. R., 1953, Zur Abfolge der Gesteinsmobilisation in tiefen
Grundgebirge (ohne Zufuhr). Geol. Rund. B. 42, H. 1. Stuttgart.
M u n d a, M., 1938, Milonitski galenit iz Mežice. Rudarski zbornik 2.,
Ljubljana.
Morris, K. T., Lo ver in g, T. S., 1952, Supergene and Hydrotermal
Dispersion of Heavy Metals in Wall Rocks Near Ore Bodies, Tintic District,
Utah. Ec. Geol., No. 7., New York.
N i g g 1 i, P., 1952, Gesteine und Minerallagerstätten, Basel.
R a k o v e c , I., 1950, O nastanku in pomenu psevdoziljskih skladov.
Geografski vestnik 22, Ljubljana.
Roy, D. M., Mump ton, F. A., 1956, Stability of Minerals in the
System ZnO—Si02—H20. Ec. Geol. No. 5., New York.
Schneiderhöhn, H., 1956, Komplexe Erzlagerstätten. Bull, de la
Comiss, Geol. d. Finlande, No. 172, Helsinki.
Schroll, E., 1949, Uber die Anreichung von Mo und V in der Hutzone
der Pb-Zn Lagerstätte Bleiberg-Kreuth in Kärnten. Verh. Geol, B. A., Wien.
Schroll, E., 1953, Mineralparagenese und Mineralisation der Blei-
berg-Kreuther Blei-Zink-Lagerstätte, Carinthia II., H. 1., Klagenfurt.
249
S eh winn er, R., 1947, Die Bleilagerstätten im Lichte der Isotopen-
forschung. Verh. Geol. B. A., Wien.
Smirnov, S. S., 1937, K voprosu o zonalnosti rudnih mestoroždenij. Izv.
Ak. nauk SSSR, ser. geol., No. 6. Moskva.
Staples, L. W., Cook, C. W., 1931, A Microscopic Investigation of
Molybdenite Ore from Climax, Colorado. Amer. Miner. New York.
Teller, F., 1898, Erläuterungen zur Geol. Karte von Eisenkappel und
Kanker, Wien.
Teller, F., 1898, Erläuterungen zur Geol. Karte von Prasberg a. d.
Sann. Wien.
Tornquist, A., 1931, Die Vererzung der Zink-Bleierzlagerstätte von
Raibl (Cave di Predil). Jb. Geol. B. A., Bd. LXXXI, Wien.
W e d e p o h 1, H. K., 1956, Untersuchungen zur Geochemie des Bleis.
Geoch. et Cosmochim. Acta, Vol. 10, London-New York.
Z o r c, A., 1955, Rudarsko-geološka karakteristika rudnika Mežica. Geo-
logija 3, Ljubljana.
Zlebnik, L., 1955, Triadni cephalopodi izpod Pece. Geologija 3,
Ljubljana.
250