204
Anton Medved: A zdaj! — Deklica na vrtu. — Ivan Sovran:
A  zdaj
67>
od nebom so jasnim popevale ptice, Ko prišel cvetoči, dehteči je maj.
Mladost je obsevala živo mi liee, O — dobe detinske užival sem slaj!
Naj tudi jesen je čez brda prihrula, Da z njiv poljedelec potegnil je plug,
Naj tudi se roža je vrtna osula, In jatoma ptice zletele na jug:
Korakal čez polja osehle sem ruše, Pod tihimi ložami glasno sem pel,
Ni hladna jesen pomračila mi duše, Bodoče pomladi sem upal vesel.
A zdaj! Še cvetice precvitajo iste, In ptice cvetoči pozdravljajo maj,
A one radosti neskaljene, čiste Ne vrne jesen mi, ni vigred nazaj.
Anton Medved.
Deklica  na vrtu.
|eklica na vrtu, Dasi veter brije, Cvetju nosi smrt, Jedna cvetka dije In krasi tvoj vrt. Deklica na vrtu, O da bi porodil V nji se cvet ti nov, Žalost bi prepodil Z vrta kras njegov.
Deklica na vrtu, Ti si ta cvetica, Sredi mrtvih leh Tebi rde se lica, Žar gori v očeh. Deklica na vrtu, O da bi rodila Duša nov ti cvet: Up, da vigred mila Cvetje dvigne spet!
Anton Medved.
Iz nove dobe.
(Spisal Ivan Sovrin.)
V.
L rednica elizabetinskim sestram je jako prijazno sprejela pribeglo Lidijo. Stara izkušena redovnica je takoj spoznala, da ima pred seboj nesrečno, žalostno človeško bitje in to je bilo zanjo dovolj. Saj ni bila nikdar vajena drugega, kakor tolažiti žalostne in streČi bolnikom. To je bil prvi namen njenega pozemelj-skega življenja. Ko je prečitala duhovnikov list s prošnjo, naj za nekaj časa preskrbe nesrečno ženo, ki je v največji
dušni in telesni stiski, zažarelo ji je živo oko, nasmehnili sta se ji ustni, in z milim glasom je dejala:
« Tukaj ostanite nekoliko pri nas! Ne bojte se, gotovo se takoj sprijaznite z našo hišo. Ne bo vam dolgčas, dasi bodete v samostanu.«
Začudila se je Lidija, da je prednica kar nič ne vpraša, kako je ž njo, niti po imenu ne, in da jo kar brez pomislekov   že   šteje k hiši.    Boječe je