drobne zanimivosti

Kako majhen —
in zakaj —
je najmanjši
čeveljc?

Podatki so pravzaprav suhoparni: meri komaj
deset milimetrov v dolžino, narejen je kot pravi
čevlji iz usnja, hranijo pa ga, skrbno zaklenjenega
v stekleni vitrini, v muzeju čevljarstva v zahodno-
nemškem Offenbachu.

Pravijo, da je to najmanjši čeveljc na svetu in da
mu pritiče uvrstitev v slovito Guinessovo knjigo
rekordov. Tam imajo sicer zapisan čevelj, ki je
imel trikratno največjo standardno številko in ki so
ga naredili na Floridi, pa tistega, ki je meril 1,3
metra v dolžino in tehtal 37 kg—vendar le-ta ni bil
namenjen za rabo, temveč za tradicionalni spre¬
vod obrti v angleškem Nevvarku leta 1887.

Le čemu služijo presežniki v majhnosti in veliko¬
sti? Mnogokrat postavljanju, včasih pa tudi izka¬
zovanju izjemne spretnosti. Le kako so sešili de-
setmilimetrski čeveljc?


Kengurujem grozi iztrebljenje?

Avstralske kenguruje poznamo pri nas menda
bolj iz anekdot in karikatur: mladič, ki kuka iz
kožne vreče na maminem trebuhu, kar izziva ša¬
ljive domislice. Mnogo manj pa so znane izredne
gibalne zmožnosti te živali, ki skače do 12 metrov
daleč in 3 metre visoko.

V Avstraliji je še okrog 35 milijonov kengurujev,
letno pa jih postrelijo vsaj 6 milijonov, še enkrat to¬
liko, kolikor je uradnih dovoljenj za odstrel...

Samo

za razstave
in predstave

V Združenih državah Amerike zgrajeno terensko
vozilo Bigfoot II — po naše bi rekli »veliko stopa¬
lo« — ima maso kar 6 ton, poganja pa ga Fordov
V8 motor z močjo 280 kilovatov (380 KM).
Vozilo meri 4,1 metra v širino in tri metre v višino,
obuto pa je v velikanske pnevmatike z grobim
profilom; vsako kolo posebej žene po en elektro¬
motor.

Za izjemne razmere na skrajno težko prehodnem
terenu, zlasti močvirskem in blatnem, je Bigfoot II
kar imenitno vozilo. Po javnih cestah pa se z njim
ni mogoče voziti, saj tam za opremljenost in var¬
nost motornih vozil pač veljajo drugačna merila.

Televizijski zaslon s premerom
7 metrov

Britanska firma Dvvight Cavendish Company je
razvila poseben postopek, ki omogoča projicira¬
nje televizijske slike na platno, ki ima diagonalo
dolgo do 7 metrov.

Osnovo sistema tvori laserski žarek, ki ga s pri¬
zmami razklonijo na tri žarke, ki ustrezajo rdeči,
zeleni in modri barvi. Vsakega izmed teh žarkov
potem odklanja kompleksen sistem vrtečih se
zrcal, ki jih krmili elektronika.

Za domačo rabo seveda sistem že zaradi cene ni
primeren.

186671

TIM 8 • 83/84 281

prva stran

Pogosto sem kar v zadregi, ko se znajdem pred
praznim prostorom teie prve strani. Težko se je
namreč odločiti, kakšna bodi osnovna misel zapi¬
sa, čemu naj posvetim največ pozornosti. Tokrat
sem sklenil, da poklepetam z vami o rubriki elek¬
tronika za mlade. Ugotavljam namreč, daje zad¬
nje čase nanjo silno slab odziv, le prispevek ali
dva na posamezno nalogo, na zadnji dve pa še
sploh niste reagirali. Prav od te rubrike smo priča¬
kovali največ, saj je od prve številke dalje lepo po¬
stopoma prinašala snov in se je avtor potrudil, da
vas je korakoma in na zanimiv način uvedel v svet
elektronike. Slab odziv lahko torej pomeni samo
dvoje: ali niste dovolj pozorno spremljali podajane

snovi, aii pa vam za reševanje preprosto zmanj¬
kuje časa. Če je vzrok abstinenci druga trditev, naj
povem, da naloge niso časovno omejene, zato jih
lahko pošljete kadarkoli, vsake rešitve bomo ve¬
seli.

Povedati vam moram tudi dobro novico. Po nekaj
letih nam je uspelo spet naročiti nekaj dobrih mo¬
delarskih revij iz tujine. Tako bomo lahko (seveda
šele v prihodnjem letniku) po dolgem času spet
objavili povzetke zanimivejših člankov pa tudi na¬
črtov iz tujih logov in tako nekoliko razširili naša
obzorja. Upam vsaj, da bomo s temi prispevki
ustregli vsem tistim, ki so me že grajali, češ, da
capljamo na mestu in ne sledimo razvoju v svetu
(to velja seveda predvsem za modelarstvo, v dru¬
gih panogah smo najbrž kar dovolj sodobni).
Tako. Toliko v današnjem pogovoru. Še malo, pa
bom pričel urejati zadnjo, dvojno številko. Vsebina
bo nekoliko bolj prilagojena počitniškim potrebam
in upam, da boste našli v njej dovolj gradiva za
brezskrbne počitniške dni.

Urednik

TIM 8

April 1984 22. letnik

Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana,
Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik,
Vukadin Ivkovič, Andrej Jus, Dušan Kralj, Jan Lo¬
kovšek, Amand Papotnik, Lojze Prvinšek, Marjan
Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgovorni
in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja
10-krat letno • Celoletna naročnina 300,00 din, po¬
samezna številka 30,00 din • Revijo naročajte na
naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/X, tel.
213-749 • Tekoči rač.: 50101-603-50480 • Tisk:
Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo
Raziskovalne skupnost, Kulturna skupnost, Izobra¬
ževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slo¬
venije.

SUKA NA NAS LOV NI STRANI

Prizor na naslovnici mora pognati kri po žilah vsa¬
kemu pravemu brodarskemu modelarju. Končno je
napočil čas, da preizkusite vaše modele, ki ste jih
izdelali v zimskem času. Seveda je uspeh odvisen
tudi od temeljite priprave m odela  pred s tarto m.

282  TIM 8 • 83/84

prvi koraki

Nives Virant

Tehtnica

Tehtnica je za oko prijeten izdelek, ni pa natan¬
čen. To je predvsem okrasni izdelek. Za njeno iz¬
delavo je potrebno nekaj spretnosti pri spajkanju.

Material

Medeninasta žica 0 4 mm, dolžina 160mm
Medeninasta žica 0 2mm, dolžina 500 mm
Medeninasta žica 0 1 mm, dolžina 1000 mm
Medeninasta pločevina debeline 1 mm,

60 x 120 mm
Spajka

Orodje

Risalno orodje (črn flomaster, šestilo za kovine)
Žaga za kovine
Kladivo za tepanje
Pila

Klešče: kombinirke, klešče z okroglimi čeljustmi,
ščipalke

Lesena podlaga za tepanje
Kos klobučevine za dušitev zvoka
Cevka ali letvica 0 6 mm za navijanje žice (za iz¬
delavo verižice)

Žičnik za prebijanje lukenj

Izdelava

Nažagamo naslednje kose:

Žico za noge stojala uvijemo in na sredini stanj¬
šamo (s kladivom nekajkrat udarimo po žici, ki jo

damo na kovinsko ravno podlago). Najprej uvi¬
jemo oba konca žice s kleščami, ki imajo okrogle
čeljusti, nato pa upognemo še srednji del (slika 1).

j

sl. 1

(T

sploŠČeni del

Namesto te oblike lahko uporabimo tudi kako
drugo, na primer: slika 2.

Ali pa iz pločevine (slika 3)

TIM 8 • 83/84 2  83

3. Os (slika 4)

sl. 4

i

=■+01

Oba konca s kleščami z okroglimi čeljustmi uvi-
jemo za pol kroga. Tako ovit konec primemo s
kombinirkami in ga upognemo za 90° (slika 5).
Srednji del osi sploščimo.

4. Nosilec osi (v sredini sploščimo).

5. Ležaj osi. Tudi pri tem delu moramo na obeh
straneh žice najprej narediti kroga (a), v sredini pa
žico stanjšati. Sedaj oba ovita dela (kroga) dvig¬
nemo (b) (slika 6).

sl. 6

6. Verižica. Vse štiri žičke drugo za drugo navi¬
jemo na okroglo palico 0 6mm. Snamemo s pa¬
lice in toliko raztegnemo, da lahko s kleščami šči¬
palkami ščipamo krožce. Te krožce sestavljamo v
verižico. Za pritrditev potrebujemo tri enako dolge
verižice. Dolžino verižice si lahko sami priredimo
glede na celoten izgled tehtnice (slika 7).

sl 7


O=0=00

7. Steklenici. Iz ploščice 60 x 120mm izrežemo
dva kroga (slika 8). Določimo kot 120° in z žični-
kom naredimo tri luknje, tako da bomo skledice
lahko viseče pritrdili na balančno os. Luknje nare¬
dimo odmaknjene 3 mm od roba. Postopek izde¬
lave lukenj je naslednji: z žičnikom globoko za-
točkamo luknje. Tako nastanejo izbokline, ki jih
opilimo. Nastale so luknje, katerim obliko popra¬
vimo tako, da nekajkrat zavrtamo levo in desno z
istim žičnikom, s katerim smo zatočkali luknje.
Dobili smo dva kroga z luknjicami. Iz teh krogov
naredimo skledici s tepanjem. S kladivom pri¬
čnemo tolči od sredine kroga navzven. To pono¬
vimo tolikokrat, da dobimo rahlo upognjene skle¬
dice. Za podlago nam služi ravna lesena plošča
(trd les), nadaljujemo pa na leseni podlagi, ki je
udolbljena (oblika tehtničine skledice).

Sedaj imamo vse dele pripravljene, da jih spojimo
in sestavimo v izdelek.

Sestavljanje

Obe oblikovani žici nog stojala (št. 2) združimo
tako, da ju prekrižamo in na sploščenem delu
spajkamo. Nanju prispajkamo stojalo (št. 1 —■
slika 9). Na vrh stojala prispajkamo ležaj osi (št.
5). S tem je narejeno stojalo tehnice v celoti.
Osi dodamo nosilec tako, da ga prispajkamo v
sredini obeh (na sploščenem delu), obrnjeno za
90° (navzkriž). Os vstavimo na stojalo po skici
(slika 10). Verižice pripnemo na skledico in jo
obesimo na konec osi. Tako tudi drugo. Če se
zgodi, da os ne leži vodoravno, moramo os urav¬
notežiti. To naredimo tako, da na hrbtno stran
skledice spustimo kapljico spajke.

Medvedek
iz usnja

Pred vami je potek izdelave, fotografija in skica za
izdelavo uporabnega predmeta iz usnja pri osno¬
vah tehnične vzgoje in izobraževanja v okviru SN
•v 4. razredu osnovne šole. (To pa je tudi nagradni
medvedek.)

Zato vabimo vse četrte razrede osnovnih šol, da
se udeleže nagradnega natečaja.

Do 20. maja letos nam pošljite izdelek z opisom
poteka izdelovanja. Najboljše tri bomo nagradili in
nagrajence objavili v zadnji letošnji številki Tima.

284  TIM 8 • 83/84

Material

1. Karton za osnovo trupa in glave

2. Naravno usnje

3. Usnje na osnovo in usnje na usnje lepite z oho
lepilom

Delovni postopki

1. Merjenje in označevanje na material

2. Izrezovanje

3. Lepljenje

4. Dopolnjevanje

Orodje za delo

1. Svinčnik HB
‘2. Flomaster

3. Škarje

4. Šestilo

Napotki za izdelavo

1. S skico vam podajam obliko. Mere so v vaši
domeni. Na skici označite sestavne dele.

2. S šestilom narišete 2 kroga na karton.

3. S škarjami izrežite dva kroga iz kartona.

4. Ta dva kroga obrišite s flomastrom na usnje in
ju s škarjami izrežite.

5. Ušesa obrišite na usnje s kovancem za 10 di¬
narjev.

6. Oči in smrček lahko izdelate s pomočjo luk¬
njača za papir.

7. Brki so lahko iz usnja ali vrvice.

Preostane še lepljenje v celoto in dopolnjevanje.
Medvedku lahko marsikaj dodate. Razmislite o
tem in z vašo iznajdljivostjo dopolnjene med¬
vedke pošljite na naš naslov.

Želim vam veliko veselja ob delu in upam, da se
boste vsi četrtošolci udeležili nagradnega tekmo¬
vanja. Svoj izdelek in opis poteka izdelave pošljite
do 20. maja na uredništvo Tima. (Velikost ni po¬
membna.)

Pano za značke

Značke lahko shranjujemo tudi na stenskem pa¬
noju, ki si ga sami izdelamo.

Kako?

1. Izrežemo okroglo ploščo iz vezane plošče.

2. Na ploščo nalepimo valovito lepenko in že
imamo veliko možnosti za »vtikanje« značk.

3. Na hrbtni strani plošče pribijemo kovinsko
obeso ter si tako ustvarimo možnost za sprav¬
ljanje in razstavo značk.

TIM 8 • 83/84 285

proizvodno delo

Amand Papotnik

Z električnim
ročnim orodjem

Delovna naloga

Stoječa ikebana

Stoječa ikebana, kot jo prikazujemo z opisom, fo¬
tografijami in načrtom, je lahko lepo darilo.
Izdelate jo lahko pri krožku šolskega produktiv¬
nega dela.

Material

1. Za izdelavo potrebujete vezano ploščo debe¬
line 5 mm, ki jo zalepite v blok 25mm, ali pa smre¬
kovo deščico debeline 25 mm.

2. Za struženi del (podaljšek) potrebujete borov
ali bukov les debeline 50mm.

3. Za lepljenje uporabite neostik lepilo.

Električno ročno orodje, priključki in pribor

1. Električno ročno orodje: vrtalnik.

2. Drugo orodje: nož za tapete, čopič, sveder za
grče 0 26, lisičji rep.

3. Priključki: krožna žaga, povratna žaga, struž¬
nica za les, vibracijski brusilnik.

4. Pribor: svinčnik HB, kovinski kotnik, ravnilo,
kovinsko merilo, leseno vzdolžno vodilo, kovin¬
ska konzola za povratno žago, maska za krožno
žago, stege, primež, vertikalno stojalo, kronska
žaga (listi), očala, kapa, predpasnik.

5. Osnovni in dodatni pribor stružnice za les:
vpenjalo vrtalnika za reducirno tuljko, podstavek z
vodilom noža 160mm, konjiček z vrtljivo konico,
cev dolžine 600 mm (oz. 1000 mm), stegi za pritr¬
jevanje stružnice na podlago, triroba konica.

Delovni postopki

1. Merjenje in zarisovanje na material

2. Žaganje

3. Razžagovanje

4. Izrezovanje

5. Vrtanje

6. Struženje

7. Lepljenje

8. Dopolnjevanje

Napotki za delo

Za izdelavo stoječe ikebane potrebujete vezano
ploščo debeline 5mm (lahko tudi 4, 6, 8,10 mm).

1. Najprej zalepite 5 plošč v sloj, debel 25mm.
Takšna debelina je nujna zato, da še lahko s
kronsko žago 0  51 izrežete izvrtino (krožni kolo¬
bar oz. kolesce).

2. Na krožni žagi razžagate sloj vezanih plošč,
debelih 25mm.

3. S kronsko žago izrežete izvrtino (0  51 mm).

4. Za ročaj uporabite vezano (večplastno) ploš¬
čo, v katero izrežete s kronsko žago izvrtino 0  36.

5. Na del v velikosti 80x65x25mm prilepite npr.
3 v sloj zalepljene vezane plošče v velikosti
80x65 mm.

6. Ročaj dokončno oblikujte (kot ga prikazujeta
fotografija in načrt) s povratno žago na naslednji
način:

Najprej izrežete luknjo 0  36, nato s povratno žago
oblikujete dve oprijemni mesti, kateri se bosta pri¬
legali na zgornjo in stransko krajšo ploskev nosi¬
la.

7. Preostane vam še lepljenje ročaja z neostik
lepilom, barvanje oziroma lakiranje in vstavitev
vaze s cvetjem.

Za manj zahtevnejše bo to že dovolj. Za bolj za¬
htevne krožke in posameznike pa še struženi po¬
daljšek.

Za struženi del potrebujete kos trdega lesa s kva¬
dratnim presekom 50mm in dolžine 130 do
135mm.

Način dela

1. Kos lesa obdelate tako, da na krožni žagi ob-
žagate vogale, nato pa ga vpnete v stružnico.
Pred vpenjanjem morate na obeh vpenjalnih me¬
stih z zelo ozkim dletom pripraviti sidrišča za tri-
robo konico in vrtljivo konico konjička!

2. Z okroglim dletom ostružite obdelovanec po
vsej dolžini. Z ravnim dletom pa ga še lepo porav¬
nate. Pri tem delu trdno držite stružni nož na vo¬
dilu noža.

3. Z manjšim okroglim in odrezilnim dletom obli¬
kujte obliko, kot jo ponuja načrt, ali po lastni zami¬
sli.

4. Dokončno obliko še lepo zgladite s finim ste¬
klenim papirjem (št. 0) tako, da na vrteči obdelo¬
vanec položite stekleni papir in tega previdno vo¬
dite po vsej dolžini.

286  TIM 8 • 83/84

2

30

5. Da dobite ustrezno dolžino (npr. 128 mm), mo¬
rate z odrezilnim dletom zarezati vrteči se obde-
lovanec skoraj do središča simetrale obdelovan-
ca, ob konjičku in ob trirobi konici.

6. Obdelovanec vzemite iz stružnice in z lisičjim
repom odžagajte odvečna dela. Nato ga vpnite v
primež in s svedrom za grče izvrtajte luknjo za
majhno (ozko) vazo ali epruveto.

Pri tem morate paziti, da je vrtalnik vpet v stojalu,
obdelovanec pa pritrjen v primež.

PRI STRUŽENJU IN VRTANJU UPORAB¬
LJAJTE ZAŠČITNA OČALA, KAPO IN PRED¬
PASNIK.


TIM 8 • 83/84 2  87

Slika 1. Prikaz različnih stoječih ikeban, pri katerih
so enaki ročaji, a različne izvedbe nosilnega dela
(premer izvrtine, debelina nosila)

Slika 3. Ikebana iz smrekovega lesa

Slika 2. V izvrtini sta vstavljena stružna podaljška
z izvrtinama za malo vazo oz. epruveto

Slika 4. Ikebana iz večplastne vezane plošče

Slika 5. V izvrtini ikebane je še struženi »podaljšek« Slika 6. Tudi tako lahko oblikujete struženi del
z epruveto za šopek cvetja

288  TIM 8 • 83/84


modelarstvo

Dr. Jan I. Lokovšek

dva releja. Tipična uporaba takega vezja je lahko
npr. za ukaze »stop-naprej-nazaj« ali »stop, polo¬
vična moč-polna moč« ipd. Po masi je približno
enako kombinaciji servomehanizma in dveh mi-
krostikal, ki ju nadomesti ob seveda občutno nižji
ceni.

Vezje

TIM

XXXXIV

Uvod

Mnogo vrst modelov, tako ladijskih, avtomobilskih
in celo letalskih, ima za pogonski motor elektro-
motorček manjše moči. Za vklop še vedno najpo¬
gosteje uporabljamo mikrostikala, ki jih krmilijo
servomehanizmi. Tak pristop je razumljiv. Kdor
namreč že ima napravo, mora kupiti le še eno ali
dve mikrostikali in jih povezati s servomehani-
zmom. So pa seveda tudi druge rešitve, ki so v
mnogih pogledih boljše, predvsem pa cenejše. To
so posamezna vezja, ki izvedejo tak preklop z re¬
leji ali pa regulirajo moč celo zvezno. V naši reviji
smo opisali nekaj takšnih vezij. Žal nekatera za¬
htevajo integrirana vezja, ki so razvita prav v ta
namen in tako manj dostopna za samogradnjo,
saj so možnosti nabave teh pri nas dokaj skro¬
mne. Nekaj pa se da narediti celo samo z opera¬
cijskimi ojačevalniki, in tem je namenjenih nekaj
sledečih prispevkov. Vezje TIM XXXXIV vsebuje

Opis delovanja

Ideja oziroma princip delovanja vezij v sledeči se¬
riji prispevkov je v pretvorbi informacije, ki jo do¬
bimo v obliki dolžine impulza, v enosmerno nape¬
tost. To naredimo s preprostim DV členom (upor
in kondenzator), kar ima seveda svoje dobre in
slabe lastnosti. Prednost je v enostavni in ceneni
izvedbi vezja, slabost pa je daljši reakcijski čas, to
je čas med trenutkom, ko damo povelje, in dejan¬
skim preklopom. Ta zakasnitev je tu večja, kot
smo jih vajeni pri »pravih« digitalnih vezjih.
Poglejmo shemo vezja na sliki 1.

V vezju sem uporabil tri operacijske ojačevalnike.
Prvi je samo ločilna stopnja, ki poskrbi, da je am¬
plituda vhodnih impulzov konstantna in da so ti
lepe, pravokotne oblike. Sledi tako imenovani DV
člen, to sta upor R 2  in kondenzator C 1 . V sistemu
za daljinsko vodenje krmilimo z impulzi ponav¬
ljalne frekvence približno 50 Hz (perioda 20
msek), katerih dolžina se spreminja približno od 1
do 2 msek, skladno s poveljem. To pomeni, da
imamo na kondenzatorju C 1  zglajeno enosmerno
napetost, ki se spreminja od 0,2 do 0,4V, tudi v
skladu s poveljem. Pri tem mora biti seveda am¬
plituda pravokotnih impulzov na izhodu prvega
operacijskega ojačevalnika konstantna, za kar po¬
skrbimo s stabilizacijo napajalne napetosti integri¬
ranega vezja. S pomočjo tega signala na C 1  in
uporovnega delilnika (Fh do Re) dosežemo, da
dobi tranzistor T 2  signal, ko je napetost na C 1
manjša od 0,25V, in T 2 , ko je le-ta večja od 0,35V.

Slika 1. Shema vezja TIM XXXXIV

TIM 8 • 83/84 289

Te napetosti so seveda lahko od sistema do si¬
stema različne. Zato imamo v uporovnem delil-
niku trimerpotenciometer P, s katerim uravnamo
vezje DV sistemu primerno.

Ko dobi eden od tranzistorjev signal, to pomeni,
da se odpre in pritegne ustrezni rele. Preklop kon¬
taktov tega releja predstavlja izvršitev povelja na
enak način, kot je premik krmilne ročice servo-
mehanizma.

Ko dajemo povelje za tako vrsto vezja, je za to
najbolje izkoristiti tisti kanal v oddajniku, ki ima za
to stikalo s tremi položaji. Povelje je namreč le v
obliki nevtralnega ali enega od obeh skrajnih po¬
ložajev.

Seveda bi lahko vezje krmilili tudi na običajen
način, vendar je preklop s stikalom nedvomno
boljši.

Na sliki 1 opazite, da sem bazi obeh tranzistorjev
blokiral z elektrolitskimi kondenzatorji. To je bilo
nujno zaradi tega, ker napetost na Ci ni popol¬
noma zglajena, ima namreč določen »brum«. Če
vrednost Ci povečam, se slednji sicer res zmanj¬
ša, obenem pa se poveča reakcijski čas.
Vrednost upora R 2  in kondenzatorja Ci sem dolo¬
čil po kriteriju, daje reakcijski čas približno pol se¬
kunde, kar ustreza slabšim servomehanizmom s
stikali.

Kot smo dejali v začetku, je zakasnitev povelja
posledica realizacije vezja z DV členom, in če
primerjamo to vezje z digitalnimi, je zakasnitev
lahko opazna. Po drugi strani pa imajo podobno
zakasnitev tudi nekateri servomehanizmi, pred¬
vsem pa to pri vožnji z ladijskimi modeli ne po¬
meni dosti. Tako vezje ne rabi toka iz baterije
sprejemnika kot npr. servomehanizem, temveč le
iz baterije pogonskega elektromotorja. V primer¬
javi s porabo elektromotorja je poraba vezja za¬
nemarljivo majhna. Še več, če izvedemo stabili¬
zacijo napajanja z integriranim vezjem 7805,
lahko tudi celoten sprejemnik in dva servomeha-
nizma napajamo iz pogonske baterije!

Izbira materiala

Najbolj primerni za naše vezje so operacijski oja¬
čevalniki, kot v integriranem vezju LM324, tudi
kar zadeva ceno. Šibka točka takih vezij so releji,
saj določajo poleg porabe predvsem zmogljivosti
vezja glede na zmogljivost kontaktov. Iskrina re¬
leja TRM2501 inTRK3031 imata po en preklopni
kontakt, sta majhna in imata še kar robustne kon¬
takte. Prvi je stoječega, drugi pa ležečega tipa.
Kako velik tok lahko prenesejo taki kontakti? Po
podatkih proizvajalca 5A. Ti podatki se seveda

nanašajo na določeno preklopno moč in življenj¬
sko dobo v obliki števila preklopov. Modelarji radi
že po tradiciji preobremenjujemo vse dele mode¬
lov in naprav, pa tudi velik del motorčkov troši tok
10,12A in tudi več. Poleg tega pride ob vklopu, ko
motorček še stoji, do tokovnega sunka, ki je še
večji.

Življenjska doba strašnih 5.000.000 (pet milijo¬
nov!) preklopov se zmanjša na 1000 ali celo nekaj
100. Poleg tega pa lahko nastopi še nevarnost, da
se kontakti »zlepijo« in tokokroga ne prekinejo
več.

Tekmovalci, ki se borijo za boljše uvrstitve, se se¬
veda na to »požvižgajo« oziroma vzamejo to v
zakup.

Po drugi strani pa je življenjska doba takega releja
in s tem vezja skoraj večja, če ga ne preobreme¬
njujemo..

Za stabilizacijo smo uporabili zener diodo za na¬
petost 5 (5,1) V. Nedvomno je boljši stabilizator
integrirano vezje 7805 ali 78L05. Medtem ko je
78L05 majhen kot tranzistor v plastičnem ohišju,
pa njegov večji »brat« 7805 omogoča že napaja¬
nje sprejemnika in dveh servomehanizmov, saj
zmore tokove celo do enega ampera!
Trimerpotenciometer je Iskrin v izvedbi za po¬
končno montažo, miniaturen z vrednostjo
47kOhm.

Prav tako so Iskrini upori, moči 1/4 ali 1/8 W ter
miniaturne izvedenke nizkonapetostnih elektro¬
litskih kondenzatorjev.

Slednji so lahko tudi tantalovi, ki zavzamejo še
manj prostora. Vrednost Ci je lahko med 10 in
15 pF, C 2 , C 3  in C 4  pa od 15 do 50 pF. Delovna na¬
petost naj bo vsaj 6  V, pri C 3  in C 4  pa je lahko celo
3 V.

Gradnja

Gradimo v tehniki tiskanega vezja na enostran¬
sko kaširanem vitroplastu. Ploščica je velika
30x55mm za izvedbo z releji vrste TRM oziroma
30x80mm, če ste se odločili za releje vrste TRK.
V merilu 1:1 sta narisani na slikah 2 in 3.

Slika 2. Ploščica tiskanega vezja za izvedenko z re¬
leji TRM

290  TIM 8 • 83/84

Slika 3. Ploščica tiskanega vezja v merilu 1:1 za
izvedenko z releji vrste TRK

Opazili ste, da je levi del ploščice tiskanega vezja
za obe izvedenki enak. Tega sem narisal v pove¬
čanem merilu na sliki 4.

Na ploščici je predvideno dovolj prostora za
izvedbo stabilizacije napajanja bodisi z zener

diodo ali integriranim vezjem serije 78. Slika 4. Povečani del ploščice tiskanega vezja z

oštevilčenimi sponkami

TABELA I

Integrirano vezje 7805
nožiča 12 3

sponka 17 18 19

Priključek Sponka Opomba

TIM 8 • 83/84 291

Naredimo tabelo vrednosti posameznih sestav¬
nih delov vezja in vezave na sponke ploščice ti¬
skanega vezja.

Vrstni red montaže je bolj ali manj klasičen. Naj¬
prej pritrdimo oba releja in nato integrirano vezje.
Sledijo upori, kondenzatorji in trimerpotenciome-
ter.

Na ploščici z releji TRK sem pustil možnost, da
kontakte releja vežete po svoji potrebi, pač pa je
na ploščici z releji vrste TRM že narejena vezava
kontaktov za primer krmiljenja elektromotorčka
npr. ladijskega modela »naprej, stop, nazaj«.
Shematsko je taka vezava narisana na sliki 5.

Slika 5. Vezava kontaktov releja za krmiljenje po¬
gonskega elektromotorja

To je seveda le primer, vezavo kontaktov si prire¬
dite po svojih potrebah ne glede na vrsto releja.
Če ste se odločili uporabiti integrirano vezje 7805
za stabilizacijo, kar je nedvomno boljša rešitev,
ga vežite, kakor je skicirano na sliki 6.

R9

Slika 6. Vezava vezja 7805

Vezavo na ploščico tiskanega vezja podaja ta¬
bela II.

TABELA II __

Int. vezja 7805 ali 78L05 nožiča 12 3

sponka 17 18 19

Če uporabite za stabilizacijo integrirano vezje,
seveda ne potrebujete zener diode in upora R9.

Uravnava in priključevanje

Edino, kar moramo uravnati v vezju, je trimerpo-
tenciometer P. Najenostavneje je, če vezje kar

vključimo v DV sistem, za začetek na klasičen
način krmiljenja, ne s stikalom. Najti moramo tak
položaj drsnika trimerpotenciometra, da nobeden
od relejev ne drži, ko je krmilna ročica tistega ka¬
nala v sredini. Ko pa jo premikamo iz ene skrajne
lege v drugo, primeta izmenoma eden ali drugi
rele, simetrično glede na srednji položaj.

V primeru, da uporabljate vezje za krmiljenje po¬
gonskega elektromotorja hkrati z zveznim regula¬
torjem hitrosti, potem vežite kontakte tako, kot je
narisano na sliki 5, in to med regulator in motor.

Za konec poglejmo še tehnične podatke.

Napetost napajanja. od 8 do 15 V z zener

diodo, od 7,8 do 24V
s 7805

Poraba. do 15/60mA pri 12V z

vezjem 7805 (iz poq.
baterije)

Zmogljivost kontaktov. 5 A (podatki relejev)

Masa (izvedenka s TRM). 35g

Matej Pavlič

Mizica za
rezljanje

Vsak, kdor bi bil rad modelar ali maketar, mora
dobro obvladati žaganje z rezljačo, rezljanje. Ker
so žagice, vpete v lok, zelo tanke, se rade trgajo,
posebno če pod delom, ki ga žagamo, nimamo
dovolj trdne podlage. Ravno v ta namen rabi mi¬
zica za rezljanje. V trgovinah se dobijo kompleti,
ki vsebujejo tudi mizico in svoro. Največkrat pa je
eno in drugo precej krhko, navoji svore se hitro
obrabijo, nove ne moremo dobiti, pa tudi mizice
ne moremo več uporabiti.

V tem sestavku bomo zato opisali izdelavo mizice
s svoro, ki bo trdna, ne bo poškodovala zgornjega
in spodnjega dela mize, na kateri bomo rezljali, pa
tudi skoraj zastonj bo, saj bomo uporabljeni mate¬
rial brez težav dobili v vsaki kovinostrugarski de¬
lavnici kot odpadek. Morda nam bo mojster (ali
učitelj pri tehničnem pouku) priskočil na pomoč pri
izdelavi zahtevnejših operacij, kot je npr. vrezo¬
vanje navojev.

292  TIM 8 • 83/84

TIM 8  • 83/84 293

C

>

O

C/)

o

*

N

c

d)

E

o

E

o

*

E

Q)

LU

W

04

■ LO

X X

o o

h' OJ

X X

O o
in rt

0

o

>

t-  04

294  TIM 8 • 83/84

Orodje

Od orodja potrebujemo žago za les, dleto, luknjač
04, žago za kovine, pilo, svedre 04 in 07mm
za železo, kladivo, brusni papir, olfa nož, svedre
za narezovanje in vrezovanje navojev M 8, primež
in lepilo neostik.

Izdelava

Iz kosa trdega lesa ali debele vezane plošče veli¬
kosti 150 x 70 x 12mm izrežemo del 1. Utor, glo¬
bok 5mm, naredimo z dletom in kladivom. Na
spodnjo stran prilepimo del 6, ki je iz trde gume in
preprečuje premikanje mizice ter praske na povr¬
šini delovne mize.

Telo svore (2) izdelamo iz ploščatega železnega
profila 5 x 20mm. Potrebujemo kos dolžine
140mm, ki ga s pomočjo kladiva v primežu zvi¬
jemo po črtkanih linijah v obliko črke U. S svedrom
07 izvrtamo luknjo za glavni vijak svore, v katero
vrežemo navoj M8. S pilo potem obdelamo vse
robove, da so popolnoma gladki.

Glavni vijak svore (3) naredimo iz železne palice
08mm, dolge šest centimetrov. Na eni strani iz¬
vrtamo luknjo 04 mm, na drugi pa z žago in pilo
oblikujemo vrh 03 x 3mm ter ga nekoliko zaža-
gamo. V dolžini 40mm narežemo še navoje M8.
Na vrh glavnega vijaka pride železna ploščica (4),
ki jo s pomočjo žage in pile oblikujemo v krog s
premerom 24 mm. V sredini izvrtamo luknjo

04 mm, skoznjo potisnemo vrh v del 2 uvitega
glavnega vijaka (3) ter ga s kladivom potolčemo
ravno toliko, da se ploščica ne more sneti, vendar
se še vedno lahko prosto vrti.

Na ploščico (4) z neostikom prilepimo kos 2mm
debele trde gume (6) z luknjo 04 mm v sredini ter
ga s smirkavcem obdelamo v krog, ki je enak veli¬
kosti ploščice (4).

Ostane nam le še ročica glavnega vijaka, ki jo iz¬
delamo iz železne palice premera 4 mm, popilimo
po koncih in potisnemo v spodnji del glavnega vi¬
jaka (3). Spodnji del lahko narahlo potolčemo s
kladivom, da ročica ne bi izpadala iz njega.
Svora (2) se mora natančno prilegati v žleb mizice
(1) in ne ?me nikjer gledati iz njega.

5 tem je mizica gotova. Vse kovinske dele, razen
navojev na delu 2 in 3, ki jih namažemo z oljem ali
mastjo, lahko še pobarvamo, npr. z lakom za ko¬
lesa. Mizico (1) zaščitimo s sadolinom, vendar to
ni nujno.

Namestitev mizice za rezljanje na delovno mizo
kaže sestavna risba v merilu 1:1.

Koledar
raketno
modelarskih
tekmovanj
v letu 1984

14. april

Odprto mestno tekmovanje (regijsko) Ljub¬
ljane

Kategorije: S-3-A, S-4-B, S-6-A
Organizator: ARK Komarov — Ljubljana

28., 29. april

8. republiško prvenstvo (člansko in mladin¬
sko) — Logatec

Kategorije: člani — S-3-A, S-4-C, S-6-A, S-7
mladinci — S-3-A, S-6-A
Organizator: MMK Logatec

14., 15., 16. september

20. državno prvenstvo (člansko in mladinsko)
— Osijek

Kategorije: člani — S-3-A, S-4-C, S-5-C,
S-6-A, S-7

mladinci — S-3-B, S-4-B, S-5-C
Organizator: AK Osijek

22. september

Mestno tekmovanje — Ljubljana
Kategorije: S-3-A, S-4-B, S-6-A
Organizator: Mladinski tehnični center

28., 29., 30. september

6. zvezno tekmovanje za pokal Ljubljane in
memorial V. Komarova
Kategorije: S-3-A, S-4-C, S-6-A, S-7
Organizator: ARK Komarov

Vrstni red najuspešnejših raketnih modelarjev
SRS v letu 1983

1. Kozjek Miha. ARK Komarov 151,06 točke

2. Kuhar Primož ARK Komarov 133,36 točke

3. Čuden Marjan ARK Komarov 105,11 točke

4. Duževič Lovro ARK Komarov 64,62 točke

5. Šijanec Tone ARK Komarov 57,03 točke

TIM 8  • 83/84 2  95

Peter Burkeljc

Izdelava

domačega

vezanega

lesa

Za izdelavo brodarskih modelov razredov MČ
primanjkuje furnirja debeline 1 do 1,2 mm za izde¬
lavo opiate ali prekritja. Tu si lahko modelarji po¬
magamo, da izdelamo vezani les iz dveh plasti
0,6 mm debelega furnirja, ki se ga dobi v trgovinah
z lesom. Tako izdelan vezan les ni težji od ustrez¬
nega furnirja, je pa precej močnejši in lahko izde¬
lamo čoln z manjšim številom reber. Za zunanjo
plast lahko uporabimo furnir tropskih lesov, ki
imajo izrazite barve in lahko čoln prebarvamo le s
prozornim lakom.

Za izdelavo potrebujemo 0,6 do 0,8mm debel
furnir, ki naj bo brez grč in raven ter lepo odrezan.
Izberemo vedno lažje vrste furnirja, ker bo model
zato tudi lažji. Za lepljenje uporabimo kontaktno
lepilo, kot sta neostik ali boropor.

Potrebujemo še ravno desko, na kateri bomo iz¬
delali vezani les, polietilensko folijo za podlago in
prekritje, merilo, oster nož, deščico z raskavcem,
lopatico ali kos ravno odrezane trde plastike za
nanos lepila in steklenico, ki nam bo rabila za va¬
ljar pri lepljenju.

Najprej ugotovimo velikost vezanega lesa, ki ga
potrebujemo. Nato izdelamo zunanjo plast, kjer
vlakna lesa teko po dolžini, oziroma največji meri
furnirja. Najbolje je, da zlepimo furnir, če ga mo¬
ramo sestaviti iz več trakov, tako da med trakovi ni
reže.

Drugo ali notranjo plast pripravimo tako, da so
vlakna pod kotom 60 stopinj na zunanjo plast, ki
smo jo že pripravili (slika 1).

Na desko položimo folijo in vse dele furnirja. Z lo¬
patico namažemo dele obeh plasti vezanega
lesa, ki smo ga predhodno očistili z raskavcem
napetim na ravno deščico. Paziti moramo, da na¬
našamo lepilo v enakomernih plasteh in seveda,
da furnir premažemo z lepilom na pravi strani.
Ko se je lepilo nekoliko posušilo, po navodilih za
lepljenje, položimo notranjo plast furnirja na zu¬
nanjo plast. Tu moramo biti previdni in natančni,

da ni rež. Lepilo zlepi trenutno, zato tu ni poprav¬
nega izpita. Če smo nepravilno položili drugo
plast, je vse naše delo zaman, saj nepravilno po¬
ložene plasti ne moremo odlepiti.

Ko smo tako zlepili obe plasti furnirja, prekrijemo
vezani les s plastjo folije in s pomočjo steklenice
stisnerpo plasti furnirja, da lepilo močno sprime
furnir (slika 2).

Na sliki 3 se vidi, kako izdelamo opiate čolna, da
so notranje plasti furnirja v pravi legi, kar nam
olajša izdelavo in ojača oplato.

Tako izdelan čoln bo močnejši kljub pomanjkanju
rezanega furnirja 1,2 mm debeline.

296  TIM 8 • 83/84

+ 9V

UPORI
Rj - 2M
R 2 ~  560R
R 3 —100 K

r 4 - iook

R 5 - 150 K

r 6 -ik

R7 — 2M
Rg —27 K

ELKO

C]~220uF

C 2 ~1CUF

Cg-lOOjuF

Jože Dobrun

TRANZISTORJI
T] — BC 178
T 2 -BC 178
T 3 -BC 109
T/— BC 109
T S -BC 178
T 6  —2N 1893

D,-LED
D 2 -BAY80
Re —200R - PR 15

vox —

hišni

alarm

Ta načrt ne bo delal težav niti začetnikom, še
manj pa tistim, ki so podobne naprave delali že
prej. Celotno vezje zavzema dve časovni bazi.
Prva se sproži takoj pri vklopu celotne naprave,
druga pa šele tedaj, ko se razklene stikalo »S«.
Časovno konstanto določata Ct + Ri. Z elementi,
ki so že v vezju, dosežemo časovno zakasnitev
30 sekund.

Po tej zakasnitvi je celotno vezje pripravljeno na
sprožitev alarma. Tranzistor T 2  poskrbi za to, da
stikalo »S 2 « ne vpliva več na vezje. Vezju se da
povečati občutljivost na tako stopnjo, da zazna že
malo močnejše električne (visokofrekvenčne)
impulze kjerkoli v hiši (vklop stikala za luč). Treba
jele odstraniti C 2  ter zmanjšati upor Rs in povečati
upor R&. Prek diode se napaja baza T3, obenem
rabi Di tudi za signalizacijo odprtih oz. zaprtih
vrat.

Alarm — ko vključimo alarm s preklopnikom P,
imate 30 sekund časa, da zapustite prostor in za¬
prete za seboj. Kakršenkoli poskus odpiranja
sproži alarm s časovno zakasnitvijo tridesetih se¬
kund, kar sicer porabimo za izklop alarma s pre¬
klopnikom P.

Tonči Galun

Intervalno

stikalo

Tokrat sem se odločil, da vam predstavim inter¬
valno stikalo, ki vključuje avtomobilske brisalce v
časovnem raznaku od 2 do 60 sekund. Prišlo bo
prav predvsem bralcem, ki imajo avtomobile in ki
morajo med rahlim dežjem ali sneženjem večkrat
vključiti brisalce.

Intervalno stikalo sestavlja multivibrator in moč¬
nostni del. V tem je uporabljen tranzistor BC 583 B.
Tega večkrat ni v prodajalnah elektromateriala,
zato z nekaj poizkusi izberemo drugega s podob¬
nimi karakteristikami. S potenciometrom nastav¬
ljamo časovni razmak vključevanja. Zaradi za¬
ščite pred motnjami in iskrenjem je vezan med
kontakti releja bipolarni kondenzator 1 mF/250V.
Motorček brisalcev vežemo po shemi na sliki 2.
Povežemo ga z debelejšimi vodniki, saj teče raz¬
meroma velik tok (3A). Končano vezje vgradimo
v avto, potenciometer pa izvedemo na priročno
mesto.

Upam, da sem izdelek opisal dovolj podrobno in
da ne bo težav pri njegovem sestavljanju.

3 U+12V

MOTORČEK

BRISALCEV

TIM 8 • 83/84 297

Igor Cotman

Model čolna
M-210-3

Model čolna, objavljen v tej številki Tima, je prav¬
zaprav dokaj klasične oblike in zasnove, vseeno
pa sem dodal nekaj izboljšav v upanju, da se bodo
v splošni praksi izkazale kot boljše, predvsem
glede stabilnosti na valovitejši vodni površini.
Pogon modela je z elektromotorjem, namenjen
pa jeza tekmovanja v MČ-1, MČ-2, MČ-3 katego¬
rijah. Izdelava ni zahtevna, važnejše stvari pa so
tudi v tekstu natančneje razložene. Upam, da tudi
glede materiala ne bo večjih težav, saj je večina
modela izdelana iz balse, ki pa se je tako ali dru¬
gače nikoli ni pri nas dobilo prav dosti. Toda
morda boste teh nekaj koščkov le našli med
ostanki večjih modelov. Potrebujete še košček
medenine za krmilo, okoli 20cm dolgo in 2mm
debelo varilno žico za os elise in krmila, nekaj le¬
pila, nitrolaka in še malce potrpljenja in dobre
volje.

Začnimo z izdelavo dna modela, tako da ga iz
načrta prekopiramo na primerno velik kos
balse debeline 1,5 mm. V načrtu je zaradi manjše
porabe prostora narisana le polovica dna. Če ni¬
mate dovolj velikega kosa balse, si ga preprosto
naredite tako, da na dve polovici debeli okoli 1 mm
polagate trakove balse široke okoli 2cm, debeline
0,5mm—1 mm. Dobljeno »sendvič« ploščo nato,
namazano z lepilom, n$ ravni podlagi obtežite s
knjigami, ravno desko, maminim likalnikom... in
odvisno od vrste lepila iz nje izrežite obliko dna z
natančnim izrezom premca. Površnost bo po¬
vzročala premik premca, kar se bo kasneje odra¬
žalo pri plovbi modela. Preden začnete z leplje¬
njem premca, zarežite še po simentrali dna mo¬
dela tako, da se vam bo kasneje lepše zvilo v že-
Ijeno obliko. Sedaj lahko pazljivo zlepite obe kri¬
vulji dna, pri delu si pomagajte z elastiko, tanko
žico, vrvico... ko vam te opore že samostojno
drže bliko premca in s tem dna, vlepite nanj trak
tkanine dolg približno 15cm in širok okoli 3cm.
Naslednji dan, ko je lepilo že suho, odstranimo
vse opore in začnemo z nameščanjem reber. V
načrtu so narisana v merilu 1:1, tako da jih lahko
preprosto prerišete na balso debeline okoli 3 mm
ali na furnir debel okoli 2mm. Rebra prilepite na

načrt na klasičen način, le pri zadnjem pazite na
naklon. Tudi pri lepljenju zadnjega rebra si poma¬
gajte z bucikami, vrvico... tako, da dosežete že-
Ijeni naklon. Čez dan, dva, ko lepilo že veže, z ra-
skavcem lepo obrusite morebitne robove in ne¬
točnosti, napake pa popravite s koščki balse.

Na boke prilepite balso debelo 1 mm ali lipov fur¬
nir. Tudi vse ostale notranje »komore« oblepite z
istim materialom, lahko pa tudi z malce tanjšim,
glede na material, s katerim razpolagate. Tako
ste dobili več zaprtih vzgonskih prostorov, ki da¬
jejo modelu nepotopljivost. Prekrivanje lahko
nato nadaljujete na premcu in palubi, tudi tu si ne
pozabite pomagati z bucikami... Prilagodite si
tudi prostore med rebri, glede na vir energije, za
motor (tip, velikost baterij, akumulatorjev). Pri no¬
silcih za baterije pazite, da bodo te čvrsto vpete,
kajti premikanje med plovbo modela bo močno
vplivalo na težišče, s tem pa tudi na smer modela
in hitrost. V model lahko vlepite že tudi os, nosilce
za motor, na koncu pa še nosilec in os krmila. Na¬
klon osi motorja in dolžino osi si prilagodite tipu
kardana, ki ga nameravate uporabiti. Za cevko osi
lahko uporabite vložek izpraznjenega kemičnega
svinčnika, ki ga morate prej v razredčilu očistiti.
Os pa izdelajte iz jeklene žice ali iz medeninaste
varilne žice.

Na zunanja, spodnja robova dna prilepite še dve
letvici 8 X 15 mm iz trde balse ali lipe. Izoblikujte jo
v lep trikotnik, tako kot je razvidno iz načrta. Pri
lepljenju pazite, da bosta potekali pravokotne na
rebra, oziroma natančno vzporedno s simetralo
dna. Ti dve letvici namreč odrinjata vodo in jo
usmerjata navzdol, nasprotna sila, ki se tako po¬
javi, pa model dviguje, zato lahko hitreje doseže
polno glisiranje in s tem končno hitrost. S tem se
zmanjša površina in s tem trenje med vodo in
dnom modela.

Ostanejo še drobnjarije, ki jih bo vsak prisiljen re¬
šiti po svoje. To so vprašanja kardana, motorja,
nosilca zanj, krmila, vira energije za motor...
Začnimo lepo po vrsti. Kardaninos, oboje lahkoz
nekaj truda izdelate sami, občasno pa se ju lahko
tudi kupi pri Mladem tehniku. Za kardan lahko
uporabite tudi primerno debel in trd košček gume,
plastične cevke... Tudi nosilci za motor so pač
odvisni od tipa in velikosti motorja, ki ga namera¬
vate vgraditi. V načrtu je dokaj preprosta rešitev, z
elastikami, ki so pripete na lesene kljukice. Če se
boste odločili za to rešitev, izdelajte kljukice iz ve¬
zane plošče debeline 5 mm in jih kvalitetno vlepite
v dno modela. Krmilo izdelajte iz koščka mede¬
nine debele ca. 0,5 mm, nato pa ga prispajkate na

298  TIM 8 • 83/84

TIM 8 • 83/84 299

300 TIM 8 • 83/84

\A

TIM 8 • 83/84 301

302  TIM 8 • 83/84

košček žice, odvisno od debeline cevke, ki jo na¬
meravate uporabiti za os krmila. Pri viru energije
boste verjetno izbirali med baterijami in akumula¬
torji. Priporočam vam slednje, predvsem, ker
imajo pač možnost večkratnega polnjenja in vse¬
stranske uporabnosti od modelarske do uporabe
v tranzistorju na potovanju.

Nekoč se jih pri nas ni dobilo, sedaj pa jih izdeluje
Trepča, za še razumno ceno jih je možno nabaviti
v elektro foto trgovinah. Občasno pa se dobe tudi
akumulatorji nemške Varte, ki so dražji a tudi bolj¬
ši. Dobe se pri Kemofarmacija — fotomaterialu.
Svetujem vam tip mignon, zaradi teže in velikosti,
pač ustrezno število za željeno napetost.

Za konec še nekaj napotkov z brado, a žal pre¬
malo upoštevanih. Model, je pač model čolna,

torej bo blizu voda, oksidirajo kontakti, spoji po¬
stanejo nezanesljivi, zato vas model lahko pusti
na cedilu. Kontakte zato pred vodo zaščitite s
kapljico masti ali olja. Pazite,'da boste imeli med
osjo motorja in elise s kardanom čim manjše tre¬
nje in izgube, os motorja naj se s čim manjšim
kotom nadaljuje v os elise, seveda ne pozabite
mazati osi, kardana, krmila... kakor tudi na vse
ostale drobnjarije, ki zmanjšujejo moč motorja in
tako posredno dosežen rezultat.

Barvanje in estetiko pa prepuščam vam in vašim
očem, naj vas le še spomnim, da tudi gladko poli¬
rano dno modela lahko prinese malce višjo hitrost
in boljši rezultat. Če pri gradnji niste uporabljali
vodoodpornih lepil, še posebej pazite, da voda ne
bo imela dostopa do lepil in konstrukcije modela.

Boris Žumer '

Poizkusi
z vodo

V poenostavljeni izvedbi, ki omogoča samograd¬
njo, si lahko izdelamo vodno črpalko. Potrebu¬
jemo dve, ne preveč mehki cevki z različnima
premeroma. Tanjša naj bo taka, da jo brez težav
lahko namestimo v notranjost debelejše, še nekaj
prostora naj ostane okrog nje. Rabimo še tretjo
cevko, ki naj bo prožna, gumijasta, tako da obe
prejšnji lahko tesno oprime. Dolžine in premere
cevk izbiramo glede na to, kaj že imamo', kako ve¬
liko in kakšno napravo mislimo narediti. Lahko so
iz različnih snovi: steklo, plastika, kovina, impreg¬
niran papir. Mogoče jih bomo izdelali iz več plasti
papirja z uporabo lepila, ki je v vodi obstojno, ali z
uporabo raznih lakov in oljnih barv.

Delamo po sliki 1. Ko smo odrezali cevki 1 in 2 in
iz cevke 2 izrezali odprtino c, na obe napnemo
gumijasto cevko 3, ki naj obe drži skupaj in dovaja
vodo. Lahko pa cevki 1 in 2 zlepimo skupaj na
mestu, kjer bi prijemala gumijasta cevka. Notranji
konec cevke 1 naj bo približno 1 cm mimo odpr¬
tine c. S preskušanjem ugotovimo najboljšo lego.
Prostor med stenama obeh cevk vpliva na delo¬
vanje črpalke, spreminjamo ga z izbiranjem raz¬
ličnih premerov. Na odprtino c je včasih po¬
trebno priključiti kakšno stransko cev oziroma
napeljavo, zato na to odprtino prilepimo ali na-
spajkamo kratko cevko s približno takim preme¬
rom, kot ga ima cevka 2. Tako namesto cevke 2

dobimo cevko v obliki črke T, take se pa dostikrat
dobijo že narejene.

Prosti konec cevke 3 opremimo tako, da ga lahko
priključimo na vodovodno pipo. Skozi cevko 3
spustimo vodni tok, ki ga s pipo lahko uravna¬
vamo in s tem spreminjamo delovanje. Voda iz¬
stopa skozi odprtino b, na katero nataknemo
krajšo ali daljšo cevko kot podaljšek. Zvrtinčena
voda v tem podaljšku odnaša s sabo tudi zrak, ki
skozi odprtino c na novo priteka. Zmogljivost čr¬
palke je odvisna od njene velikosti, od velikosti
posameznih delov, od oblike, od pogonske teko¬
čine. Namesto vode bi črpalko poganjal lahko tudi
zrak ali para.

Za boljše delovanje posvetimo več pozornosti
vsaj nekaterim fizikalnim količinam, kot so: hitrost
vode, jakost vodnega in zračnega toka, najmanjši
tlak v priključeni posodi, višina dvignjene vode.
Če nimamo možnosti, da bi naredili zahtevnejšo
meritev, nam bo tudi preprosto merjenje prav
prišlo. Voda naj enakomerno teče skozi črpalko.
Podstavimo lonec znane prostornine (V) in gle¬
damo na uro, koliko časa (t) rabi vodni curek, da
napolni lonec. Jakost vodnega toka izračunamo

(I)

Za nadaljnja merjenja si vzamemo nekaj več časa
pa tudi navodil ne bo težko najti.

Izdelamo si več primerkov različnih črpalk, zasti
manjše so povsem dostopne. Uporabimo pla¬
stične slamice, cevke kemičnih svinčnikov, se¬
stavne dele vodovodne ali plinske napeljave, dele
kovinskih dimnikov. Največ težav se bo verjetno
pokazalo pri zelo majhnih in zelo velikih izvedbah,
ko se bomo lotili kapilarnih izvedb ali naprav z ve-

TIM 8 • 83/84 303

7

likimi cevmi. Lahko pa se prav tedaj pojavijo tudi
večje zanimivosti. Drobne cevke omogočajo
majhno porabo vode ali druge pogonske tekoči ne
ali plina, velike cevi pa obetajo veliko zmogljivost
in uporabo vetra.

Mnogo poskusov si lahko zamislimo: če črpalka
sploh deluje, kako deluje, kakšne obremenitve so
možne, kakšne priključke lahko uporabimo, kako
bi jo uporabili za stalno delovanje, kako bi delova¬
la, če bi zamenjali vlogi cevke 3 in priključka na
odprtino c.

Preprosto ugotovimo delovanje v kozarcu vode,
kamor potopimo izhod črpalke. Če izhajajo me¬
hurčki, črpalka deluje, če pa ne, je nekaj narobe.
Delamo v lijaku. S spreminjanjem globine, do ka¬
tere potopimo izhod, dobimo uporaben podatek o
črpalki. Če na stransko cevko, ki je na odprtini c,
tesno priključimo zaprto posodo, se bo med delo¬
vanjem črpalke v njej pojavil zmanjšan tlak. Na¬
mesto zaprte posode lahko priključimo gumijasto
cev in že imamo sesalec za prah ali za polito teko¬
čino. Pri sesanju in dviganju polite tekočine je zla¬
sti pomembna višina, do katere jo črpalka lahko
dvigne. Po tej višini tudi ocenimo črpalko. Nekaj
več dela je z napravo za pranje zraka, ki pa je še
vedno preprosta in dostopna. Uporabimo majhno
črpalko iz prejšnjih poskusov po sliki 1 in izdelamo
še sestav po sliki 2. Posodo 6 postavimo v lijak,
vanjo poveznemo posodo 7, ki je lahko tudi ste¬
klenica, in napeljemo gumijaste ali plastične cevi
4 in 5. Poskrbimo, da bo posoda 7 v zunanji po¬
sodi primerno pritrjena ali obtežena. Velikosti
izberemo sami. Zunanjo odprtino cevke 4 z do¬
datno cevko priključimo na odprtino b na črpalki
ali pa že prej poskrbimo za dolžino in obliko ene
same cevke.

Za primer, ki se dokaj dobro obnese, naj ima
cevka 1 znotraj črpalke notranji premer 3 mm.
Podaljšek na odprtini b naj ima notranji premer
8 mm po vsej dolžini dveh metrov do notranjosti
posode 7, ki naj bo litrska steklenica, posoda 6 pa
čeber ali nekajlitrski lonec. Taka črpalka zlahka
dvigne vodo 1 m visoko, tudi če je podaljšek na b
samo 40 cm dolg z notranjim premerom 7 mm.
Vodovodna pipa naj ne bo pokvarjena, ker pri od¬
piranju in zapiranju ni treba treba nobenih skokov
pa tudi polita obleka in počene cevke na dajo dosti
veselja.

Med delovanjem voda prinaša v posodo 7 tudi
zrak, ki se dviga v zgornji del posode in po cevki 5
odteka ven. Za spreminjanje izstopne odprtine na
cevki 5 uporabimo zamaške z različno velikimi
predori ali pa stišček, še boljša je primerna za-

304  TIM 8 • 83/84

klopka. Čim manjšo odprtino uporabimo, tem
večji tlak doseže zrak v posodi 7. Ta tlak ustreza
razliki hidrostatičnih tlakov na dnu obeh posod.
Ker pa voda prinaša s sabo gibalno količino, je
treba tudi to upoštevati. Lahko se zgodi, da se
gladina v posodi 7 dvigne nad gladino v zunanji
posodi 6. Če spreminjamo odprtino na cevki 5 ali
odprtino na dnu poveznjene posode 7, vplivamo s
tem na lego gladine v posodi 7. Večji tlak zaprtega
zraka povzroči, da zrak hitreje piha iz cevke 5.
Tako opran zrak bo verjetno boljši za dihanje, kot
pa tisti v zakajenem okolju.

Mimogrede lahko naredimo nekaj poskusov. Ali
plin iz plamena sveče, ki smo ga poslali skozi na¬
pravo, še omogoča gorenje?

Če imamo pri roki vodovodne elemente, si iz teh
naredimo črpalko. Bo pač drugačna, mogoče bolj
obrtniška. Na izpuh motorja z notranjim izgoreva¬
njem bi lahko priključili primerno črpalko te vrste.
Verjetno bi z njo lahko dvigali vodo, sesali prah,

hladili valje... Tudi energijo vetra bi bilo mogoče
izkoriščati s tako črpalko večje izvedbe. Upo¬
rabna bi bila za dviganje vode na višji nivo, pri
čemer bi zlasti burja prav prišla. Okrog pokončne
osi bi jo veter sam pravilno usmerjal, drugih vrtlji¬
vih delov pa ne rabi.

Med delom se nam ponuja dovolj razmišljanja, ki
ga lahko nadaljujemo, čeprav prekinemo priprav¬
ljanje izdelkov. Mnogo primerjav lahko najdemo
in se tako nehote znajdemo v teoretičnih vpraša¬
njih. Če nam je to všeč, se poenostavitve začnejo
zgubljati. Črpalko bi lahko primerjali s transistor-
jem, ki ima tudi tri priključke. S tokom skozi črpalko
bi lahko vplivali na drug tok. Na mlinčku za kavo bi
lahko našli vhod in izhod in stranski priključek za
pogonsko delo.

Ko imamo dovolj razmišljanja, se nehamo ozirati
v sinergetiko in raje naredimo še kak izdelek.
Morda nam bo s tem uspelo kaj prispevati k stabi¬
lizaciji.

Tonček Galun

Kojak sirena

Sirena je sestavljena iz generatorja zvoka in NF
ojačevalnika moči 10W pri napajanju 15V. Gene¬
rator zvoka je realiziran z dvema NPN transistor-
jema BC 237 ali BC 108b/c. Za NF ojačevalnik je
bila uporabljena najenostavnejša verzija, ki zago¬
tavlja dokaj močan in prodoren zavijajoč zvok.
Uporabljena sta bila NPN transistorja BC 182 in
2N3055.

Izdelava

Vezje naredimo na vitroplastu. Na vezju so monti¬
rani vsi elementi razen potenciometrov in moč¬
nostnega transistorja, ki mora biti montiran na
manjšem hladilnem telesu. Vrednosti elementov
niso kritične in lahko malo odstopajo. Končano
vezje preizkusimo. Ob tem nam bodo v pomoč
merjene napetosti, ki so na shemi označene v ok¬
virčkih. Sireno lahko vgradimo v avto ali pa jo upo¬
rabljamo kot alarmno napravo.

Ža konec pa še tehnični podatki:

napetost napa)anja: 10—15V=,

tok: 1,5 A max.,

izhodna moč: 10 W max.,

izh. upornost: 6—16 ohmov,

tip zvočnika: 10 W, 8 ohm, membranski ali kalotni

(troblja) vlsokotonec

Janez Korošin

Avtoradio
in CB-postaja
na isto anteno

Vsaka frekvenčna kretnica ima določeno pre¬
vodno dušenje. 2dB za AM radijsko področje,
5-6 dB za FM radijsko področje in 4 dB za CB po¬
dročje. Pri AM področju to dušenje zravnamo z
daljšo anteno, pri FM pa se zaradi širše oddajne
mreže to dušenje komaj opazi. Dušenje za 4 dB
pri CB, to je 37% izgube občutljivosti v spreje¬
mniku in oddajni učinek je 40%. Teh razlik sicer
ne slišimo, vendar oddajna in sprejemna jakost
polja nihata. Dobra (in dobro nameščena) antena
je še vedno najboljši VF ojačevalec. Potrebna je
samo še prilagoditev pri UKV.

Slabše kot to je dejstvo, da vse avtoantene stojijo
navpično in da ima večina UKV oddajnikov hori-

TIM 8 • 83/84 305

L-1 Ci

Slika 1. Vezalni načrt frekvenčne kretnice

Slika 2. Načrt vezja

Slika 3. Razpored elementov na vezju

zontalno polarizacijo anten. Zato pričnite graditi
frekvenčno kretnico. Vezje narišite na majhen kos
pertinaksa ali vitroplasta in ga izjedkajte. Tuljave
navijemo iz 0,35mm Cu L žice na telo 5mm. Nato
telo odstranimo, ker so tuljave zračne. Kondenza¬
torji morajo biti keramični. Elemente namestite na
vezje in vse trdno prispajkate. Vsako tuljavo pre¬
mažemo z lakom, da se bodo med vožnjo čim¬
manj tresle. Vezje pritrdimo v kovinsko ohišje. Iz
ohišja vodijo trije kabli. Prvi je za anteno, drugi za
CB, tretjega pa vodimo na avtoradio. Na sl. 1 je
vezalni načrt kretnice, na sl. 2 je načrt vezja, na sl.
3 razpored elementov na vezju, na sl. 4 pa dia¬
gram dušenja kretnice.

Slika 4. Potek dušenja frekvenčne kretnice

Seznam materiala za frekvenčno kretnico

kondenzatorji

C1 — 33pF

C2 — 12 pF

C3 — 100 pF

C4 — 2,2 nP

vsi kondenzatorji so keramični

tuljave

L1 —18 navojev
L2 — 35 navojev
L3 — 7 navojev

žica je CuL

tuljave so zračne, prečnika 0 5 mm

Uporaba sončne energije

Matjaž Zupan

Ogrevanje

stanovanj

Kako izkoriščamo sončno energijo za ogrevanje
sanitarne vode (za pranje, umivanje itd.), smo
spoznali v dosedanjih številkah Tima, danes pa je
na vrsti nekaj besed o izkoriščanju sončne ener¬
gije za ogrevanje stanovanjskih prostorov.

Z izkoriščanjem sončne energije lahko segrejemo
vodo približno do 50 ali kvečjemu 60°C, kar pa je

Slika 1. Prerez namestitve talnega ogrevanja

1 — betonska tla

2 — polietilenska folija

3 — izolator

4 — jeklena mreža

5 — plastične cevi na posebnih podstavkih

6 — stranska izolacija

7 — cementni estrih

306  TIM 8 • 83/84

premalo za klasično centralno ogrevanje z radia¬
torji. Zato si lahko pomagamo na dva načina, bo¬
disi da vodo dodatno ogrevamo do višje tempera¬
ture, bodisi da za gretje uporabljamo talno ogre¬
vanje, ki potrebuje vodo s temperaturo 40 do
50 °C.

Slika 2. Rezervoar s priključki

— topla sanitarna voda

dogrevanje

talno ogrevanje

hladna voda

toplotna

Črpalka

Slika 3. Kombinacija talnega ogrevanja s toplotno črpalko

TIM 8 • 83/84 3  07

Talno ogrevanje

Stanovanjske prostore lahko ogrevamo na tri na¬
čine — z radiatorji, s konvektorji ali s talnim ogre¬
vanjem. Ta zadnji način se uveljavlja šele v zad¬
njem času, zanj pa se moramo odločiti in ga na¬
mestiti že med gradnjo hiše.

Na kratko si oglejmo, kako tako ogrevanje nare¬
dimo. Najbolj zahteven je izračun, ki nam bo po¬
vedal, koliko cevi potrebujemo in kako jih polo¬
žimo na tla, da bo ogrevanje učinkovito, zato ta
del posla prepustimo strokovnjakom. Ogrevanje
pa lahko naredimo po teh napotkih sami.

Na grob beton na tleh položimo najprej polietilen¬
sko folijo, ki preprečuje prehod vlage, nanjo polo¬
žimo plast izolatorja (stiropor ali poliuretan) in
preko tega še eno polietilensko folijo. Preko tega
položimo drobno jekleno mrežo, ki preprečuje
poškodbe izolacije. Na mrežo pa postavimo cevi
(ponavadi plastične iz propilen-etilena, zunanji
premer 20 mm, notranji pa 16mm) na posebne
podstavke v zahtevanem razporedu. Strokovnjak
nam bo določil, kako smemo cevi zvijati in koliko
morajo biti oddaljene ena od druge. Za posame¬
zen prostor moramo uporabiti cev brez kakršnih¬
koli povezav ali poškodb. Cev je napeljana tako,
da enakomerno pokrije celotna tla.

Tanko izolacijo namestimo tudi ob steni. Preden
cevi zalijemo s cementnim estrihom, jih moramo
še preizkusiti, da kje ne puščajo. Končno jih pre¬
krijemo z nekaj centimetri (okoli 10cm) cement¬
nega estriha, kakršnega tudi sicer uporabljamo
za tla (slika 1).

Naštejmo sedaj nekaj prednosti in slabosti takega
načina ogrevanja:

Prednosti so:

— vse cevi so zalite, tako daje možnost poškodb
zaradi mraza manjša,

— temperatura zraka je manjša, temperatura
predmetov pa večja kot pri klasičnem ogrevanju,

— razpored temperature žraka je najbolj ugo¬
den, saj je v predelu nog večja, v predelu glave pa
nižja kot pri ostalih načinih ogrevanja,

— otroci se lahko nemoteno igrajo na tleh,

— pretakanje zraka je manjše, s tem pa tudi dvi¬
govanje prahu,

— tla so izolirana, tako da se ne hladijo navzdol,

— poleti lahko cevi rabijo tudi za hlajenje, če
skoznje napeljemo hladno vodo,

— sistem greje še nekaj časa po prenehanju do¬
vajanja tople vode, ker pod zadrži precej toplote,
ki jo počasi oddaja.

Slabosti pa so:

— sistem potrebuje precej časa, da se ogreje,
ker se mora segreti celoten pod,

— popravila in spremembe so praktično nemo¬
goče,

— v okolici oken in hladnih zidov je prostor hlad¬
nejši, kar pa lahko nadomestimo z dodatnimi ra¬
diatorji,

— prostorov ne moremo ogrevati le po delih.
Povejmo tudi to, da je tak sistem uporaben le pri
odlično izoliranih hišah (zidovi, streha, okna, vse
reže itd.).

Za ogrevanje vode v ceveh lahko uporabljamo
sončno energijo, vodo pa po potrebi dogrevamo
na razne načine —z elektriko, pečjo na trda in te¬
koča goriva ali s toplotno črpalko.

Rezervoar za toplo vodo je enak, kot smo ga opi¬
sali v prejšnjih številkah Tima (slika 2). V spod¬
njem delu je prvi toplotni izmenjevalnik, kjer od
sonca ogreta voda oddaja svojo toploto. Topla
voda se v rezervoarju dviga, po potrebi pa jo
ogrevamo še z električnim grelcem. V zgornjem
delu rezervoarja je drugi izmenjevalnik toplote,
kjer sprejema toploto voda, ki teče po ceveh tal¬
nega ogrevanja.

Če je rezervoar dovolj velik, lahko vodo v njem
uporabljamo tudi za druge potrebe (umivanje,
pranje itd.).

Ogrevanje lahko, kar velja posebej za hladnejše
kraje, kombiniramo s toplotno črpalko, kot kaže
slika 3. Toplotna črpalka, ki smo jo opisali v prejš¬
nji številki Tima, odvzema toploto bodisi vodi iz
sončnega zbiralnika, bodisi iz cevi, napeljanih po
tleh, odvisno pač od temperature enega ali dru¬
gega sistema. Seveda mora biti voda v ceveh
pomešana s sredstvom proti mrzovanju.

Klasično ogrevanje

Sončno energijo pa lahko izkoriščamo tudi pri
klasičnem ogrevanju z radiatorji, vendar pa sonce
v večini primerov vodo ne segreje na dovolj vi¬
soko temperaturo (tudi preko 70°C potrebujemo),
tako da je obvezno dogrevanje vode z elektriko ali
pečjo.

Še enkrat opozorimo, da morajo biti volikosti po¬
sameznih delov sistema medsebojno usklajene
(velikost zbiralnika sončne energije, velikost re¬
zervoarja, velikost radiatorjev ali talnega ogreva¬
nja, premer cevi, moč črpalke in dodatnega ogre¬
vanja), saj je le tak sistem dovolj ekonomičen.
Izbiro prepustimo strokovnjakom, ki nam bodo
svetovali tudi pravilna stikala za avtomatično de¬
lovanje.

308  TIM 8 • 83/84

maketarstvo

Klemen Grčar

Avia B-33
ali 11-10

Od Moskve do Berlina je razvpiti »Šturmovik«
sejal smrt med tanki in oklepnimi vozili Hitlerjeve
umikajoče se armade. Iljušin II-2 Šturmovik je bilo
tipično jurišno letalo in nič več kot to. Kljub izred¬
nim uspehom je zaradi svojih napak mnogokrat
končalo kot razbitina na tleh. Bilo je prepočasno,
slabo zaščiteno pred lovskimi napadi in sila ne¬
okretno ter leno letalo.

Njegov naslednik 11-10 pase je rodil prepozno, da
bi v večji meri posegel v zaključne boje v drugi
svetovni vojni. 11-10 je bilo letalo, ki je zraslo do¬
besedno na bojišču.

Konstruktorji so zaslišali bojne pilote in prisluhnili
njihovim pripombam. IMOjedobil močnejši motor
konstruktorja Mikulina AM-42 in popolnoma novo
konstrukcijo. Zračni upor letala so zmanjšali kar
za 50%. Pilot in strelec sta lahko sedla v močno
oklepljeno kabino in manjše površine kril so bile
manjša tarča za nasprotnikovo protiletalsko
obrambo.

Februarja 1945 je letalo II-10 že poseglo v zračne
spopade nad Poljsko in Nemčijo. Tokrat pa za
lovska letala ni bilo več lahek plen. Serijsko pro¬
izvodnjo II-2 so postopoma opuščali in v frontnih
enotah so pričeli leteti na 11-10. Povprečni piloti so
potrebovali le dve do tri ure letenja in nekaj pri¬
stankov, da so obvladali novo letalo.

11-10 je doživel ognjeni krst v zadnjih dneh druge
svetovne vojne tudi na Daljnem vzhodu, kjer se je
Sovjetska zveza spopadla z Japonsko. Tako že-
Ijeni mir je prinesel nekaj let počitka.

Sovjetske letalske enote so opremljali z 11-10,
ostarele II-2 pa so ponudili svojim zaveznicam.
Nekaj teh letal je dobila tudi Jugoslavija.

V letu 1950 so proizvodnjo 11-10 prenesli v Češko¬
slovaško, kjer je 8. januarja 1952 poletelo letalo
Avia B-33 D, verna kopija 11-10. Dvosedežna tre-
nažna izvedba 11-10 UTI je dobila oznako CB-33.

Slika 1. Poljski 11-10 pravkar pristaja. Pristajalna za-
krilca so spuščena. Pristajalno kolesje je dobilo iz¬
popolnjeno hidravliko in nosilci za bombe so izde¬
lani doma

Do leta 1955 so izdelali 4966 letal 11-10 oz. B-33.
Rabila so skoraj v vseh vojnih letalstvih sil Var¬
šavskega sporazuma in v letalstvu Ljudske repu¬
blike Koreje.

Korejska vojna je ob kratkotrajni začetni slavi pri¬
nesla zanesljiv konec letalom, kakršno je bilo
11-10. Doba reaktivnih letal se je začela in počakati
je bilo treba 25 let, da so se pojavila »čistokrvna«
jurišna letala, kakršno je ameriški Fairchild A-10
in sovjetska »kopija«, letalo Suhoj Su-25, ki ga
preizkušajo v Afganistanu.

Sestavljanje makete

Začeli bomo s trupom letala, katerega polovico
očistimo na stičnih robovih. Zobce raje odrežemo,
ker so bolj v napoto kot v pomoč. Nadaljujemo

TIM 8 • 83/84 309

310  TIM 8 • 83/84

Slika 2.Sestavni deli za pokrov pilotske kabine so
izdelani. Notranje površine okvirjev pobarvamo
sivo, zunanje pa olivno zeleno

lahko na različne načine. Tisti, ki ste se odločili, da
v maketo ne vnesete nič novega, lahko opustite
izdelavo številnih podrobnosti. Ostali pa začnimo
z delom. Na obeh polovicah odrežemo smerno
krmilo na repu. Odrezani polovici zlepimo in ka¬
sneje ovalno obrusimo notranji rob smernega
krilca.

Zaprta kabina skrije borno opremo, ki jo nudi se¬
stavljanka. Odprt pokrov pa zahteva izdelavo
novih delov, ki jih prikazuje skica 1. Del št. 5 je s
podaljškom še uporaben. Pilotski sedež izdelamo
iz tanke plastike. Varnostne pasove izrežemo iz
obarvanega lepilnega traku. Vse ostalo pa obliku¬
jemo iz plastičnih niti, ki smo jih v različni debelini
raztegnili nad svečo. Postopek smo opisali v
»Nasvetih« v Timu št. 2. Nit lahko dodatno obliku¬
jemo tako, da jo za hip primaknemo nad plamen in
takoj nato oblikujemo v različne oblike. Svinčniki,
žeblji in različno drugo orodje pride prav, ko okrog
njih navijemo raztezajočo se plastiko.

Eliso dobro očistimo in obrusimo robove. Posto¬

Slika 3. Belo jurišno letalo ne sodi na bojišče. Sov¬
jetski divizijski poveljnik ga je uporabljal za »civil¬
ne« polete

pek, ki je v načrtu makete označen z »B«, opra¬
vimo in preverimo, če se propeler dobro prilega
obema polovicama trupa. V oba zračnika ob
stožcu propelerja lahko vrežemo utore, manj
spretni pa ju raje pobarvajte črno.

Trup sestavimo in skrbno pazimo, da se kar naj¬
več robu ujame. Posebno skrb namenimo repu in
zgornji površini trupa.

Na krilih bomo spustili pristajalna zakrilca in pre¬
maknili krilca, zato na spodnji polovici pazljivo
odrežemo vsa krilca, na zgornji pa samo smerna.
Enako storimo z višinskim krmilom in njegovimi
krilci. Najbolj dosledni bodo premaknili tudhdva
mala trimerja na višinskem krmilu. Na koncu te
faze zalepimo krila na trup in stičišče prekrijemo s
plastjo kita, ki ga kasneje obrusimo z vodobru-
snim papirjem.

Podvozje je v sestavljanki slabo izdelano, vendar
ga je težko popraviti. Dodamo mu lahko štirikotni
uvlečni vzvod.

Preden se lotimo kabine, zalepimo še višinsko
krmilo s krilci in vsa krilca na krilih ter izpušne cevi.
Najbolj zahtevna pa je izdelava odprte pilotske
kabine. Kabino iz sestavljanke ovijemo v tanko
aluminijasto folijo. Postopek smo opisali v de¬
cembrski številki Tima. Obstaja precejšnja ne¬
varnost, da se prozorna kabina iz sestavljanke
upogne in spremeni obliko. Nujno potrebujemo
zadnji del kabine, ki pokriva mitraljez. Skica 2 pri¬
kazuje vse sestavne dele zasteklitve. Del št. 5
izrežemo iz sestavnega dela s številko 19. Na
skici 2 označena dela 2 in 3 pa oblikujemo iz
0,5mm debele prozorne PVC folije. Osem mili¬
metrov debel trak rahlo segrejemo nad svečo in
ga upognemo nad originalno zastekleno kabino
(del št. 19). Ko smo pripravili vse sestavne dele,

TIM 8 • 83/84 311

Slika 4. Letalo čaka na pilote. Pilotska kabina je od¬
prta in zakrilca spuščena

izdelamo še nosilni okvir (del št. 4 na skici 2) iz
1 mm debele plastike in ga prilepimo nad oklepno
ploščo v kabini.

Kdor ni zadovoljen s posnetkom topa UBT-20, ki
ga ponuja sestavljanka, bo izdelal vernejšo kopi¬
jo. S konico skalpela nabrazdamo tanek, tri mili¬
metre širok trak in ga kot nabojnik prilepimo nad
top v kabini. Strelčev sedež je bolj podoben otro¬
ški gugalnici kot pa delu bojnega letala. Zaste-
klene dele kabine obarvamo na notranjih straneh
sivo in jih zalepimo v odprtem položaju. Le del št.
6 zalepimo nad cev topa.

V zaključni fazi dodamo še zračni filter, pito cev in
štiri novo oblikovane cevi topov v krilih. Nosilce
bomo preoblikovali tako, da jim odrežemo zobce
na obeh koncih. Tanko nit primaknemo plamenu

Slika 5. Vsaka maketa zahteva veliko natančnosti.
Pristajalno kolesje mora biti zalepljeno pod pravim
kotom. Krilca v premiku poživijo maketo

sveče, da se konica niti odebeli. Tako oblikovane
oprijemke nosilca za bombe prilepimo na pre¬
ostali del. Skica 3 ilustrira omenjeni postopek. Na
krila zalepimo še dva opozorilna štrclja.

Po opravljenem barvanju bomo dodali še žično
anteno v dveh delih in maketa je končana.

Barvanje

11-10 in Avia B-33 sta kot jurišni letali nosili kla¬
sično temno olivno zeleno in svetlo plavo shemo.
Le redke so izjeme in eno od njih vam ponujamo v
izdelavo.

Letalo 11-10 sovjetskega divizijskega poveljnika ni
potrebovalo skrivaških premazov. Popolnoma
belo je služilo le slavnostnim namenom. Rdeča
črta in krilati sokol so klasični simboli izražanja
moči in neustrašnosti. Moč pa je bilo potrebno
poudarjati tudi v letu 1956, ko so v času hladne
vojne nadomeščali letala 11-10 z reaktivnimi
Mig-15 v eskadriljah prve bojne črte.

Izmed »olivno zelenih« pa je poljska inačica ena
izmed slikovitejših. Stožec propelerja je oranž-
no-belo-zeleno pobarvan. Oranžna barva krasi
tudi rep letala.

Dolžni smo vam še nekaj napotkov, kako obarvati
notranjost letala. Vse notranje površine so sive.
Pilotski sedež je zeleno srebrne barve, njegovo
ogrodje pa sivo srebrno. Strelčev sedež je rjave
barve, kakršna sta tudi krmilo in naslon za glavo
na oklepni plošči. Instrumentna plošča je črna.
Varnostni pasovi so svetlo zeleni. Podvozje je
sivo in srebrno, gume pa umazano črne.

Kar nismo uspeli povedati v tekstu, boste dopolnili
s pregledom skic, načrta in fotografij. V prihodnji
številki pa vas pričakuje prvi del predstavitve raz¬
voja letala La-7.

Skica 3

312  TIM 8 • 83/84

mladi kmetijci

Franc Vidic

Vpliv

delovnih

razmer in

pridelovalnih

postopkov

na stabilnost

traktorja

— s traktorjem, ki ima zadnjo naletno desko,
lahko les postopoma potiskamo na odlagali¬
šče, laže navzdol kot navzgor;

— daljši les potiskamo izmenično, najprej na
enem koncu, nato na drugem;

— pri rampanju s traktorjem pod brežino je treba
paziti, da se ta ne udre pod težo koles;

— ob kamionski cesti je lahko les zložen pravo¬
kotno ali vzporedno na os ceste;

— biti mora poravnan v vzdolžni smeri, prav tako
njegova čela;

— neporavnan se lahko zruši in poškoduje trak¬
torista ali mimoidočega.

Voznik traktorja, njegov pomočnik in varnost

— Voznik traktorja je odgovoren za svojo osebno
varnost in za varnost pomočnikov;

— pred vsakim premikom traktorja ali tovora
mora preveriti, kaj se lahko zgodi in kje se za¬
držuje njegov pomočnik;

— pomočnik mora biti vedno zunaj dosega ver¬
jetne ali možne okoliščine, ki bi povzročila ne¬
srečo. Te so:

— pretrganje ali udarec vrvi,

— sprostitev usmerjevalnega koluta —
škripca,

— nalet kamenja,

Odlaganje lesa

— Ob kamionski cesti mora biti les odložen tako,
da ga doseže roka dvigala, ki naklada les na
tovornjak;

Slika 14. Strmi robovi na terenu so velika ovira, po¬
sebno če privlačimo dolge sortimente. Potrebna je
velika vlečna sila, preti pa tudi nevarnost, da se les
prelomi. Zato pripnemo les na zadnjem koncu in vrv
speljemo do vitla, še bolje je, če gremo z njo skozi
škripec, ki naj bo obešen nekoliko više


TIM 8 • 83/84 313

— zdrs ali opletanje tovora,

— sproščanje vejevja, napetih debel itn.

Voznik sme spraviti traktor ali vitel v gibanje šele

potem, ko je na svoj namen opozoril pomočnika.

— Če mora voznik iz določenih razlogov ustaviti
traktor na strmini in sestopiti, mora traktor za¬
pustiti tudi njegov pomočnik, kljub temu da
ima pomožni sedež;

— pomočnik se ne sme približati tovoru z name¬
nom, da bo pripel ali odpel les, ko se tovor še
giblje, oziroma takrat, ko so vse komande
traktorja in vitla v pogonu. Dokler niso prever¬
jene in sproščene vse komandne ročice trak¬
torja, pomočnik ne sme začeti z delom.

elektronika
za mlade

Vukadin Ivkovič

Elektronske

utripalke

Elektronske utripalke i/porabljamo za signaliza¬
cijo (na primer za smerne kazalce pri avtomobilu,
utripajoče luči na cesti, pri avtomobilih itd.), nji¬
hova izdelava pa je zelo enostavna, zato je pri¬
merna tudi za začetnike. To so pravzaprav »mul-
tivibratorji«, s kakršnimi smo se v Timu že večkrat
srečali. Poglejmo, zakaj te naprave imenujemo
tako in kako delujejo.

Odgovor na to vprašanje nam da merjenje
izhodne napetosti multivibratorja, ki prosto utripa.
Če to izhodno napetost opazujemo na oscilosko¬
pu, vidimo, da ima pravokotno obliko. Tako krivu¬
ljo so že stari Grki poimenovali »meander«, po
reki Meander v Mali Aziji, ki se vije v ostrih vijugah.
Pravokotni signal je sestavljen iz veliko sinusnih
nihanj, zato imenuje to napravo utripalnik (multi-
vibrator). Pravokotna napetost nastane z vključe¬
vanjem in izključevanjem enosmerne napetosti v

Osebna zaščitna sredstva

Pri delu poklicnih traktoristov so obvezna. Trakto¬
rist, ki jih ne uporablja, je napravil disciplinski pre¬
kršek. Nujno bi bilo, da bi jih uporabljal tudi obča¬
sni voznik pri spravilu lesa.

Obvezna naj bi bila raba:

— čelade s podbradnim pasom,

— zaščitnih rokavic.

Voznikovo glavo, ki je najobčutljivejši del člove¬
kovega telesa, varuje čelada pred raznimi udarci,
tudi pri prevračanju traktorja. Čelada je že marsi¬
komu rešila življenje.

Zaščitne rokavice varujejo roke pred vbodi žic na
žični vrvi, stiski in drugimi manjšimi udarci.

določenem ritmu. Utripalniki so torej nekakšne
elektronske sklopke. Sestavljeni so iz dveh tran¬
zistorjev, ki imata le dve možni stanji — da tok
prepuščata ali pa ne.

Z dvema spojenima tranzistorjema dobimo utri¬
palko, ki zelo zanesljivo deluje. Frekvenco utripa¬
nja lahko spreminjamo v zelo širikih mejah s
spreminjanjem vrednosti elektrolitskega konden¬
zatorja ali upora v vezavi baze prvega tranzistor¬
ja.

fr

2xAC 550

Multivibrator, kakršen je na sliki 94, lahko nare¬
dimo na tiskanem vezju. Iz sheme vidimo, da po¬
trebujemo zanj naslednje sestavne dele: dva
tranzistorja AC 550 (lahko tudi kakšen drug nizko¬
frekvenčni tranzistor). Če uporabimo NPN tranzi¬
stor, moramo zamenjati polariteto baterije in elek¬
trolita. Poleg tega potrebujemo žarnico 3,5V in
0,3 A, kot v žepnih baterijah, elektrolitski konden¬
zator 10 in 200nF, tri upore (150, 5,6 in 10kOh-
mov) in ploščato baterijo 4,5V.

Elektronsko utripalko lahko naredimo tudi na ne¬
koliko drugačen način, pri čemer pa uporabimo
podobne sestavne dele. Namesto izdelave tiska¬
nega vezja in spajkanja elementov na to ploščico
bomo elemente enostavno priključevali na

314  TIM 8 • 83/84

sponke za kable, kakršne so tudi v stropnih svetil¬
kah. Take sponke dobimo v vsaki elektrotehnični
trgovini, vezanih pa je po 10 skupaj. Za našo na¬
pravo jih potrebujemo le 7, ostale lahko pustimo
ali pa odlomimo. Napravico bomo sestavili tako,
kot je prikazano na sliki 95.

Slika 95. Utripalnik s sponkami

Na gornjo stran prve sponke vežemo izolirano
žico, drugi konec pa vežemo na sponko številka
7. Med prvo in drugo sponko damo ležišče žarni¬
ce. Negativni pol elektrolitskega kondenzatorja
(pri uporabi PNP tranzistorja) vežemo na drugo
sponko, pozitivnega pa na peto. Drugi elektrolitski
kondenzator vežemo tako, da njegov pozitivni pol
priključimo na tretjo sponko, negativnega pa na
šesto. Med šesto in sedmo sponko vežemo
470-Ohmski upor. Tako smo na gornjo vrsto ponk
priključili ustrezne elemente.

Na spodnjo stran prve prijemke vežemo negativni
pol baterije in eno stran 10-kOhmskega upora.
Na drugo sponko vežemo kolektor prvega tranzi¬
storja AC550. Na skici je narisana poleg kolek-
torja pika, tako da vemo, da je to kolektor. Taka
pika rdeče barve je tudi pri kolektorju tranzistorja
AC550. Bazo tranzistorja vežemo na tretjo spon¬
ko. Na četrti sponki sta emitorja obeh tranzistorjev
(Ti in T 2 ) in tudi pozitivni pol baterije. Če imamo
stikalo, ga povežemo med baterijo in sponko,
tako da napravico po želji vključimo ali izključimo.
Bazo drugega tranzistorja vežemo na peto
sponko skupaj z eno stranjo drugega 10-KOhm-
skega upora. Na sponko številka šest vežemo ko¬
lektor drugega tranzistorja in na sedmo sponko
drugo stran drugega 10-kOhmskega upora. Da
bo napravica lepša, bolj profesionalna, moramo
vse elemente najprej z uporabo klešč ustrezno
zakriviti in odrezati odvečne dele.

Signalna svetilka

Tudi ta svetilka je pravzaprav elektronski utripal¬
nik. Uporabili jo bomo pri okvari avtomobila pono¬
či. Z njo bomo opozorili druge voznike na oviro na
cesti. Označimo lahko tudi nesrečo na cesti, ki ni
osvetljena in tako opozorimo nanjo. Svetilka bo
zelo dobrodošla predvsem takrat, ko na avtomo¬
bilu odpove električna napeljava ali se izprazni
akumulator.

Utripajočo svetilko lahko naredimo kot samo¬
stojno enoto, ali pa v sklopu z navadno baterijsko
svetilko. Prikazali vam bomo obe možnosti.
Potrebujemo naslednji material:

tranzistor AC551, 2 kosa,

upore 560Ohm, 6,7 in 15kOhm,

elektrolitski kondenzator 22 in 100uF,

žarnico 3,5V — 0,2A,

ležišče za žarnico,

ploščato baterijo 4,5 V in

stikalo »BLED«.

Vse te elemente izdelujejo naši proizvajalci, lahko
pa jih kupimo v prodajalnah z elektrotehničnimi
predmeti. Poleg naštetih tranzistorjev lahko upo¬
rabimo tudi druge s podobnimi lastnostmi. Vred¬
nosti uporov in kondenzatorjev niso točno dolo¬
čene, če ne dobimo prav takih, lahko uporabimo
elemente podobnih vrednosti. Če namesto kon¬
denzatorja 100pF uporabimo takega s 47 pF, bo
žarnica utripala dvakrat hitreje.

Vse dele spojimo tako, kot je narisano na sliki 96.
Vse elemente povežemo s spajkanjem, le baterijo
povežemo preko kovinskih ušesc, tako da jo
lahko laže zamenjamo, ko se izprazni. Ušesca iz
pločevine naredimo sami, dobra je kar pocinkana
pločevina konzerv. Pri spajkanju tranzistorjev pa¬
zimo, da se ne pregrejejo, zato jih držimo s kovin¬
sko pinceto, ki odvaja toploto. Pazljivo moramo
spajati tudi pola baterije, na emitorja obeh tranzi¬
storjev vežemo pozitivni (+) pol, sicer lahko tran¬
zistorja poškodujemo.

Slika 96. Shema vezave elementov signalne svetilke

TIM 8 • 83/84 31  5

Vse elektronske dele povežemo na ploščici tiska¬
nega vezja, ki jo skupaj z baterijo za napajanje
namestimo v ohišje baterije, stikalo S za vklap-
Ijajnje in izklapljanje na ohišje, žarnico in ležišče
za žarnico pa na pokrovček, ki je prekrit s filtrom
rdeče ali oranžne barve. Za ohišje nam rabi pla¬
stična škatlica.

Če smo vse elemente spojili, kot je narisano na
sliki 96, bomo z vklopom stikala S svetilko prižga¬
li, pri čemer bo utripala. Frekvenca utripanja, ki je

Slika 97. Videz ploščice z elektronskimi elementi
(tranzistorja Ti inT 2  sta na drugi strani) in njena ve¬
zava z baterijo, stikalom in žarnico

Slika 98. Vezava ploščice z elektronskimi elementi
na kontakte žepne baterije—zgoraj je vezava žepne
baterije z mesti, kamor vežemo izhode 1, 2 in 3 s
ploščice, spodaj pa vezava v notranjosti svetilke

odvisna od velikosti uporov in kondenzatorjev, je
med 80 in 110 utripi na minuto (slika 97).

Zaradi majhnega števila in velikosti delov lahko
celotno napravico vgradimo kar v ohišje navadne
baterijske svetilke, pri čemer so potrebni le ne¬
znatni popravki.

Ploščico tiskanega vezja naredimo tako veliko, da
ustreza prostoru, ki je na voljo v ohišju svetilke.
Kako to naredimo v klasični ploščati svetilki s
ploščato 4,5V baterijo, je prikazano na sliki 98.
Potem, ko smo vgradili stikalo in ploščico z elek¬
tronskimi elementi postavili v baterijo, povežemo
izhode 1, 2 in 3 s kontakti v baterijski svetilki. To
naredimo s spajkalnikom.

Najprej povežemo en kontakt stikala S1 in ploče¬
vine A. Drugi kontakt stikala povežemo z izhodom
1 na ploščici. Izhod 2 povežemo na pločevinasto
ohišje (k) svetilke. Na koncu povežemo še izhod 3
s ploščico B. Opisane povezave so na sliki 98 oz¬
načene z debelo črto.

Ko vklopimo stikalo S (to je stikalo svetilke), žar¬
nica normalno sveti. V tem primeru je stikalo S1
za utripajočo luč izključeno. Ko vključimo stikalo
S1 (stikalo S pa mora biti izključeno), baterijska
svetilka utripa.

Signalno svetilko lahko uporabimo tako, da jo po¬
stavimo na streho .avtomobila ali pa poleg var¬
nostnega trikotnika, s čimer bomo jasno opozorili
na nevarnost na cesti in na previdno vožnjo. Ker
ima svetilka lasten izvor napetosti, jo lahko posta¬

vimo na prostor, ki je najbolj viden. Zaradi majhne
porabe napravice in zaradi relativno velike moči
baterije bo svetilka delovala več ur nepretrgoma.

Utripalnik z LED

Utripalnik lahko naredimo tudi s svetlobnimi dio¬
dami različnih barv, ki se izmenoma prižigajo in
ugašajo. Na sliki 100 vidimo, da je tudi ta utripal¬
nik narejen z dvema tranzistorjema. Tu smo, za
razliko od prej, vzeli dva tranzistorja tipa NPN, in
to BC107. To napravico uporabljamo za razne

316  TIM 8 • 83/84

Slika 100. Utripalnik s svetlobnimi diodami (LED)

svetlobne efekte in signalizacijo. Kompletno
napravico postavimo na ploščico velikosti
30 x30 mm. Naprava rabi zelo malo toka, zato ena
baterija traja zelo dolgo. Narejena je podobno kot
prejšnja dva, tako da z njo ne bomo imeli težav.

Slika 101. Montažna ploščica utripalnika

Utripalnik z integriranimi vezji

Tehnologija izdelave polprevodniških elementov
je tako zelo napredovala, da cele skupke elemen¬
tov sestavljajo v en sam element, ki mu pravimo
integrirano vezje (IC). Izdelava teh vezij je zelo
komplicirana, njihova uporaba pa je ravno na¬
sprotno, kar smo v Timu že spoznali, zelo eno¬
stavna; poznati moramo pomen posameznih
vhodov in izhodov in priključiti zunanji izvor nape¬
tosti in že je vezje pripravljeno za delo.

Za naše utripalnike bomo uporabili osnovno in
zelo pogosto uporabljeno vezje NI 7400, kjer so v
enem ohišju 4 NI vrata, s kombinacijo katerih na¬
redimo opisane utripalnike.

Na sliki 102 je prikazano vezje IC7400 s shemo
izhodov in standardnimi oznakami, zato da se
bomo v velikem izboru NI vrat serije 7400 laže
znašli.

Signalna napravica z IC7400 je zelo primerna za
razne naprave, ki jih uporabljamo pri zemljevidih,

panojih, grafikonih, modelih, maketah in drugod.
Signal se pojavlja na že znanih LE diodah raznih
barv, ki se izmenično prižigajo in tako pritegnejo
pozornost gledalcev na določena mesta, ki jih že¬
limo poudariti — glavna mesta, rudnike, mesta
tekmovanj in podobno. Uporabimo jih lahko tudi
na maketi male železnice za razna opozorila in,
na primer, za cestno zaporo z lučkami.

To integirano vezje ima štiri stanja, ki jih omogo¬
čata dva neuravnotežena utripalnika, nameščena
v enem ohišju. To vezje ima 14 izhodov. Razpo¬
red nožič je prikazan na sliki 103. Posebej mo¬
ramo biti pozorni na vdolbino, ki je na gornjem
sprednjem delu vezja, poleg njega pa so izhodi 1
in 14.

V CC

Slika 103. 1C7400

LE didoe prepuščajo tok le v eno smer, ki jo ozna¬
čuje debelejša ali daljša nožiča ali pa izrastek na
ohišju (katoda). Pravilno povezana dioda sveti,
kadar skoznjo teče tok. Diode lahko vgradimo v
samo ploščico k ostalim elementom ali pa na po¬
sebna mesta, ki jih želimo poudariti s signalom.

TIM 8 #83/84 317

*

£


*

ia_

<u

o

■>

ra

i—

o.

ra

c

ra

>

£

5>

Na sliki 104 je prikazana shema vezja naprave,
na sliki 105 pa njeno tiskano vezje.

Svetlobna utripalka

Svetlobnih uthpalk z integriranim vezjem tipa
7400 je na stotine, vseeno pa vam bom opisal
tega, ki ga pogosto srečamo v naši in tuji literaturi.

To je smerni kazalec, ki pokaže smer zavijanja.
Za izdelavo potrebujemo že znano vezje IC7400,
uporabili pa bomo le eno polovico, poleg tega pa
še tranzistor tipa NPN, na primer naš BC286, dve
žarnici Ži in Ž 2 , kakršne so običajno v žepnih sve¬
tilkah, 3,5V in 0,2A, upor 1 kOhm, elektrolitski
kondenzator 220pF/16 V in še ploščato baterijo z
napetostjo 4,5V.

Svetlobni utripalnik rabi le dvoje NI vrat. Poleg
navedenih lahko uporabljamo tudi druga NI vrata
iz družine TTL (s tremi ali štirimi vhodi), vendar pa
moramo y takem primeru vse vhode povezati.
Svetlobni utripalnik deluje takole: ko s stikalom P 1
vključimo izvor napetosti (baterijo), prične delo¬
vati astabilni multivibrator, na njegovem vhodu se
pričneta menjavati visoka in nizka napetost. Lo¬
gični enici (o tem smo govorili v enem prejšnjih
Timov) ustreza visoka napetost (nad 3,5V), ničli
pa napetost pod 0,2 V.

Če stikalo P 2  premestimo v levi položaj, bo zasve¬
tila žarnica Ž 1 , kadar je na izhodu oscilatorja (no¬
žiča 6) visoki logični nivo. Kadar pa je na tem
izhodu nizki logični nivo, je tranzistor zaprt in žar¬
nica ne sveti. Enako je z žarnico Ž 2 , kadar je sti¬
kalo v desnem položaju.

Hitrost utripanja lahko spreminjamo s spreminja¬
njem upora, ki ga za poizkuse lahko nadome¬
stimo s trimer-potenciometrom 1,5kOhma. Po
nastavitvi na željeno pogostnost utripanja poten¬
ciometer vzamemo stran, izmerimo njegovo
upornost in ga zamenjamo z navadnim uporom z
najbližjo vrednostjo izmerjeni vrednosti.
Utripalnik lahko naredimo na več načinov, na sliki
106 pa je prikazana njegova vezava in videz tran¬
zistorja BC286. Napravico lahko uporabimo kot
smerni kazalec na kolesu, pri čemer pa moramo
uporabiti stikalo P 2  s tremi položaji — levi, srednji
in desni.

318  TIM 8 «83/84

Slika 107.

+5 f g a b c d e

inovator

V prejšnji številki Tima smo spoznali display —
njegove lastnosti, način izdelave in uporabe. To¬
krat vam prikazujem uporabo displaya glede na

a

postavljeno nalogo. Iz sheme na sliki 107 vidimo,
da je treba za vsako številko, ki jo želimo videti na
displayu, pritisniti ustrezno stikalo. Tako je na
primer treba za številko 7 pritisniti stikalo 7. Na¬
pravica je izdelana iz 21 LE diod, integriranega
vezja SN7400, integriranega vezja SN7447, še¬
stih diod in devetih stikal.

Naloga

Bliža se poletje in z njim počitnice. Izdelajte na¬
pravico, ki bo med dopustom varovala vaš šotor
pred nezaželjenimi obiski. Napravo naj napaja
baterija in naj daje zvočne signale. Najboljšo reši¬
tev oziroma avtorja bo uredništvo nagradilo s
kompletom delov za utripalnik z LE diodami.

timovi oglasi

PRODAM univerzalni merilni instrument japonske
izdelave (podoben Unimeru 33); japonsko igro »sun
wing« (mere8x6cm), uro in alarm; timer (nemški) in
večjo količino Timov; 2 kataloga modelarskega ma¬
teriala »Simplex«. Cene po dogovoru!

Darko Vrbančič
Gmajna 18

62380 Slovenj Gradec

KUPIM kompletno 4-kanalno napravo za DV z
oddajnikom, sprejemnikom, servomotorji in osta¬
lim priborom.

Lojze Pokovec
Dragomer, Pot za Stan 6
61351 Brezovica

PRODAM disco light-shovv 2 x 1000W, kupim pa

načrt 10—20 W ojačevalnika — lahko je v kitu.

Franc Breznik

Pot na Kemenšak 24

62230 Lenart v Slov. goricah

Tel. (062) 74-326

PRODAM pony kolo, žepni računalnik Tl 53 (pro¬
gram) in radio-kasetofon z digitalno uro. Izdelujem
pa visoko kvalitetne light-showe (3x100W), Hi-Fi
ojačevalnike 2 x 50 W, vse vrste usmernikov, ojače¬
valnike telefonskega signala idr.

Prodam tudi večjo količino tiroidnih transformator¬
jev od 20VA — 1000VA. Za odgovor priložite znam¬
ko.

Marijan Hočevar
Kristanova 24/7
68000 Novo mesto

PRODAM dobro ohranjeno pony kolo, integrirani
vezji TCA 965 (4 kose) in LM 339 (4 kose). Izdelujem
pa ojačevalnike telefonskega signala, vse vrste
stabiliziranih usmernikov, 3-kanalne light-shovve in
Hi-Fi ojačevalnike. Za odgovor priložite znamko.
Marjan Šetina
Gotna vas 12
68000 Novo mesto

KUPIM 4—8-kanalno daljinsko vodenje z 2—4 ser¬
vomotorji in akumulatorji (znamke ROBBE, SIM-
PROP ali VARIO PROP). Cena naj ne presega 20.000
din.

Gvido Potočnik
Tel. (062) 22-225
samo v soboto

TIM 8 • 83/84 319

PRODAM železnici po HO in N sistemu, avtocesto s
transformatorjem, starejše številke Tima (50
kosov), močan 220 V elektromotor, 4,5 V elektromo¬
tor, poškodovano jadralno letalo, jadrnico dolgo
85cm in 2—3-kanalno nedokončano napravo za DV
(priložim vse načrte), primerno za ladijske modelar¬
je. Cene po dogovoru!

Mladen Šatinbaher

Šlandrova 13

62310 Slovenska Bistrica

PRODAM 4-kanalni light-shovv 4 x 1 kW, usmernik
(light-shovv in usmernik sta v istem ohišju) ter re¬
flektorje z reflektorskimi žarnicami.

Vitoš Župan
Na Selcah 1

61431 Dol pri Hrastniku

PRODAM CB postajo MASTER 2040, 40 kanalov,

4 W izhodne moči. Prodam tudi usmernik za CB.

Boštan Komac

61330 Kočevje

Tel. (061) 851-894

ob sobotah in nedeljah

PRODAM usmernik 0—12 V (Iskra), gong z raznimi
melodijami, ojačevalnik 3W, 3-kanalni light-shovv,
integrirano vezje 76477 ter vse za elektroniko (mate¬
rial, preko 1000 shem, KIT kompleti). Za spisek poš¬
ljite 10 din.

Marko Zaplotnik
Stružnikova 26
64208 Šenčur

PRODAM SIMPROP SSM2/4, oddajnik, sprejemnik,
4 servo motorje in Ni-Cd akumulatorje 1,2V
500m/\h s polnilcem. Prodam tudi motorček CHI-
POLA JUNIOR 1,5ccm z DV uplinjačem, eliso in re¬
zervoarjem.

Janez Leskovec
Vojskarska 27
65280 Idrija

PRODAM več materiala za maketo male železnice (N
sistem), eiektromaterial (releji, IC, transistorji,
transformatorji...), taster za telegrafijo, vezja:
elekt. sirena, elektr. mentronom, SUSTAIN za kitaro,
tonske kontrole, predojačevalnik za kitaro in mikro¬
fon, LED VU-meter ter končno stopnjo 100W Hi-Fi
ojačevalnik MARK 100B. Prodam tudi box 100W,
stereo slušalke, stereo ojačevalnik 2 x 7W in
VVALKMAN s slušalkami. Ža podroben seznam s
podatki in cenami priložite znamko.

Miloš Korenč
Vojke Šmuc 7
66000 Koper
Tel. (066) 24-276

PRODAM vse številke Tima letnika 1983 (več kosov
iste številke) po takratni ceni in TV anteno UHV.
Kupim pa dobro ohranjen fotopovečevalnik. V po¬
štev pride tudi zamenjava.

Matjaž Ogrinc
Sodražica 3
61317 Sodražica

PRODAM 2—4-kanalno DV napravo (oddajnik,

sprejemnik, 2 servo motorja, polnilec in celice).

Boštjan Pivk

Cegelnica 30

64202 Naklo

Tel. (064) 47-203

PRODAM stabiliziran usmernik 0—30V (3A), trafo
240 W s sekundarnimi napetostmi: 27V (1,8 A), 17V
(1,5A), 32,5 V (0,5A), 35,9V (0,8 A), 24 V (5A). Integri¬
rano vezje CD 4511, elektrolitske kondenzatorje:
25uF (450—550V — 3 kose), 8uF (350—380V — 1
kos), 100 uF (350—380 V — 1 kos), 1000 uF (70—80 V
— 1 kos), 2000|iF (70—80V — 2 kosa). Po naročilu
izdelam 1—8-kanalni light-shovv.

Kupim IC AY 38500 ali zamenjam za gornji material.
Jernej Pristavec
Borovnica 310
61353 Borovnica

NUJNO prodam električno avtostezo, in sicer: 2
ravna in 6 krivih delov z ograjicami in podstavki, 2
avtomobilčka in regulatorja, števec krogov ter sta¬
bilizator na baterije.

David Golubič
Polje c. XX/15d
61260 Ljubljana-Polje

DV MODELARJI! Prodam in izdelam tudi po naročilu
MICRO sprejemnik (42 x 37 x 16 mm), LED alarm za
kritično napetost RX akumulatorja (20 x 10 x
13 mm), miniaturni elektronski vžig (predelava glow
motorja na mešanico). Prodam še knjige Racing
Planeš (št. 1—4) in št. 1 ter 2 Forgotten fighters
(kupec dobi 5 revij in Robbe katalog), star TV spre¬
jemnik, trup jadr. makete KESTREL. Zamenjam po¬
samezne kvarce za 40 MHz pas.

Marjan Hvalič

Rožna dolina, Partizanske tehnike 1
65000 Nova Gorica
Tel. (065) 23-811 int. 240

UGODNO prodam električni tramvaj, radiokaseto¬
fon HITACHI, razne ladijske, letalske in radioama¬
terske načrte.

Marjan Vrabl
Mariborska cesta 87
62342 Ruše

PRODAM programe za ZX-Spectrum (katalog brez¬
plačen), kasete za snemanje: SONY, TDK, BASF,
FUJI (katalog brezplačen), dve reflektorski žarnici
150W (modra, rumena).

Maks Dežman ml.

Privoz 20
61000 Ljubljana

PRODAM kvaliteten stereo ojačevalnik 2 x
80/100 W, zgrajen iz HY modulov, VU metre in črno
ohišje.

Gregor Klemenčič
Ul. Maksima Sedeja 8
64226 Žiri

PRODAM stabiliziran usmernik 0—1,5A, 0—15V.
Andraž Novak
Strma pot 22
66000 Koper

MLADI RAČUNALNIKARJI!

Izšla je knjiga, ki smo jo že dolgo pogrešali.

Jure Špiler: BASIC

(Uvod v računalništvo in programski jezik BASIC).

Knjiga je dobrodošel domač vir znanja in napotkov za programiranje v zad¬
njem času tudi pri nas vedno bolj razširjenih računalnikov. Uporabljeni so
ustaljeni slovenski strokovni izrazi.

Knjiga je primerna za vse uporabnike hišnih računalnikov, kot so Commodore,
Sinclair ZX81, ZX Spectrum, BBC, APPLE in drugi. Opisani so vsi ukazi, stavki
in funkcije, ki se uporabljajo v Bašiču na hišnih računalnikih. Vsak pojem je
pojasnjen tudi z ustreznim primerom.

Najhitreje jo naročite po pošti. Ceno 1000 din boste plačali ob prejemu pošilj¬
ke. Naročila pošljite na naslovi JURE ŠPILER BASIC

p. p..302

610Q1.LJUBLJANA

Pavle Gregorc slikovna križanka

DIPLOMSKA DELA ŠTUDENTOV TEHNIČNE VZGOJE PA V MARIBORU.

DIPLOMSKA DELA SO BILA
PREDSTAVLJENA NA VII.
REPUBLIŠKEM SREČANJU
MLADIH TEHNIKOV V MURSKI
SOBOTI.

LETOS BODO RAZSTAV¬
LJENA DIPLOMSKA DELA NA
REGIJSKEM SREČANJU PO¬
DRAVSKIH OBČIN IN V MAJU
NA Vlil. SREČANJU MLADIH
TEHNIKOV V NOVI GORICI.

DIPLOMSKA DELA SO
USTVARJALNI PRISPEVEK
PEDAGOŠKE AKADEMIJE
PRI ISKANJU IN ODKRIVA¬
NJU NOVIH IN SODOBNIH
UČNIH PRIPOMOČKOV, NA¬
PRAV, SESTAVLJANK IN
OPREME ZA PROIZVODNO-
TEH NIČNO PODROČJE V
VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU.