Posamezna številka: 1 Din.	Poštnina platana v gotoviniI
Izhaja 7., 15., 22. in 30. v mesecu.
Atentat na Vorovskesa.
Ljubljana, 24. maja 1923.________________
Iluzije ginejo...
(Povodom gibanja profesorjev in državnih nameščencev.)
Mi trdimo že leta in leta, da si stojita v današnji družbi dva razreda nasproti in da je zgodovina človeštva — zgodovina razrednega boja. Razredni boj so doslej sprejeli v svoj program delavci, ki se zbirajo pod zastavo revolucionarnega socijalizma in ki priznavajo nauke našega velikega učitelja in borca Karla Marxa. Reformisti in anarho-sindikalisti sicer pri vsaki priliki povdarjajo, da stoje tudi na stališču razrednega boja, vendar pa nam njihova dela kažejo, da ne izvajajo razredne borbe tako, kot zahtevajo to načela razredne borbe.
Med takozvano »inteligenco«, kamor se danes prištevajo naši uradniki, ki so v posesti fakultetskih in srednjeveških diplom, ideja razrednega boja ni mogla prodreti, ker je naša inteligenca prepojena z duhom patrijotizma, naci-jonalizma in šovinizma, katerega se je inteligenca navžila v šolskih klopeh. Druga ovira, da se je inteligenca branila priznati razredni boj je pa dejstvo, da je razredni boj postal prepričanje širokih mas industrijskega proletarijata in da inteligenca vsled svoje domišljavosti še danes misli, da spada drugam kot manuelno delavstvo; »če je delavstvo sprejelo razredni boj, ga ne more inteligenca, ki stoji kulturno nad ročnim delavstvom«. Tudi je naša inteligenca bila vzgojevana povsodi v šolah in z vzgledi svojih prednikov v duhu ponižne servilnosti in hlapčevstva in je smatrala za svoj velik uspeh, če si je mogla s svojim »korektnim« ponašanjem pridobiti vstop med višjo družbo, bankirje, veletrgovce, tovarnarje in ono svojat, ki še danes nosi ime »višja družba«, in če je smela igrati štafažo pri raznih »patrijotičnih, nacijonalnih« in enakih prireditvah, katere so inscenirali buržuji iz svojih trgovskih nagibov. Kot nujna posledica tega gnusnega hlapčevstva je morala slediti ljubosumnost med inteligenco samo, ki ^se izraža v grupaciji kast med uradništ-vom, ki konkurira med sabo v hlapčevstvu navzgor in v preziranju navzdol. Profesorji s fakultet, izobrazbo smatrajo pod svojo častjo biti v istem udruženju z učiteljem, sodnik se smatra vzvišen nad svojega »pisača« oficijala, ta pa zopet nad svojega slugo. Te pojave opažamo danes povsod pri vseh strokah in kategorijah uradništva.
Tudi grozote vojne in vedno naraščajoča beda po vojni, ki je posledica kapitalističnega produkcijskega in družabnega sistema, ni odprla oči naši inteligenci, ki pripisuje naraščajočo dra-
ginjo, ne nikdar sitemu kapitalizmu, ampak na račun delavstva, ki z štrajki izsiljuje vedno večje plače in s tem po-vzročuje draginjo. Toda samoprevara ne more biti dolgotrajna, posebno pa sedaj po vojni ne, ko kapitalistični družabni red drvi z veliko naglico v propast, v katero je bil obsojen ob svojem postanku. Kar ni mogel doseči pri inteligenci zdrav, človeški razum, katerega si je inteligenca inficirala s patrijotiz-mom, nacijonalizmom, to bo dosegel želodec pri naši inteligenci, ker ta se ne da zadovoljiti z nacijonalizmom niti s patrijotičnimi paradami. Tudi »častne besede« ministrov ne zadostujejo lačnemu želodcu.
Kapitalizem je ob robu propada in kar ni uspelo proletarijatu v dolgih desetletnih borbah, to bo izvršil razvoj časa: kapitalistični red se bo razkrojil sam. Vedno bolj in bolj se vrši diferencijacija med kapitalom in delom, med kapitalizmom in proletarijatom. Najhujši nasprotniki razrednega boja, profesorji, so se resno odločili za stavko ker jim delodajalec — vlada — ne da dovolj sredstev za pošteno življenje. Ostali javni nameščenci (uradniki pri financi, sodniji, davkariji, policiji, upokojenci vseh strok) so se pridružili železničarjem in pripravljajo tudi kolektivno akcijo za zboljšanje svojega neznosnega gmotnega položaja. To gibanje ni zavedno razredno gibanje, je pa prvi korak na potu k ozdravljenju one škodljive domišljavosti, ki je doslej ločila inteligenco od ročnih delavcev. Uradništvo — vseh kategorij in vseh strok — pričenja spoznavati, da ima z delavstvom iste interese in istega sovražnika in da je uradniku bližji delavec kot pa buržuj - kapitalist. V skupnih akcijah z delavci bodo uradniki spoznali, da je delavec, četudi manj učen in okoren, vendar bolj pošten in iskren, kot pa buržuj-kapitalist, ki je z uradnikom prijazen samo toliko časa dokler ga izkorišča, da ga pa noče več poznati, kadar zahteva svojih pravic.
Kadar postane inteligenca tudi razredno zavedna in kadar bo svoje moči uporabljala resnično za narod in ne za grupo kapitalistov, ki se po krivici na-zivajo in domišljujejo, da so oni narod, tedaj bo konec izkoriščanja in tudi konec bede. Jelo se bo delilo po delu in tega se ni bati delavstvu in tudi ne uradništvu.
V Lozani je 9. maja t. 1. ustrelil švicarski fašist predstavnika sovjetske Rusije sodr. Vorovskega. Vorovski je bil eden izmed najsposobnejših ruskih diplomatov in padel je, ker se ni hotel umakniti grožnjam fašistov iz Lozane, kamor ga je poslala njegova vlada. Padel je kot borec za osvobojenje proletarijata izpod kapitalističnega jarma.
Ümor Vorovskega se je izvršil istodobno, ko potuje po Poljskem in Češkem general Foš in ko je obiskal Balkan in tudi Beograd general Lerond, ki potujeta v »važnih političnih« misijah. Njihova »važna misija« obstoji v tem, da pregledujeta vojsko in da »glihata« za koliko se to vojsko lahko kupi, da se bo borila za »veliko Francijo«, iskreno prijateljico Slovanov. Francija hoče napasti Rusijo in hoče zato pridobiti Poljake, Čehe, Jugoslovane in druge narode, ker ve, da bi francosko ljudstvo vsako novo vojno odklonilo. Zato
Največje rudarsko podjetje v Sloveniji in tudi v Jugoslaviji, Trboveljska premogokopna družba je praznovala letos 50 letnico svojega obstoja. Iz prvotno neznatnega podjetja je Trboveljska premogokopna družba z izkoriščanjem rudarjev in odiranjem konsumen-tov postala najmočnejša industr. družba v Jugoslaviji in njeni so rudniki v Trbovljah, Hrastniku, Zagorju, Kočevju, Rajhenburgu, Hudi jami in Slatini, ki predstavljajo danes veliko vrednost. Vsako leto je uradna in oficijelna bilanca Trboveljske družbe izkazala velikanske dobičke in delničarji (Nemci, Madžari, Francozi, večinoma Židje) so leto za letom dvigali visoke dividende, katerih se je držala kri in znoj rudarskih sužnjev. Pravimo oficijelna bilanca je izkazovala horendne dobičke mislimo si pa lahko, koliko so znašali faktični dobički, ki so romali v razne črne fonde in nikdar polne žepe rudarskih baronov. Iz 25 miljonskega kapitala so stvorile delavske množice tekom 50 let podjetje, katerega vrednost gre danes v miljarde. Brezštevilne so danes po 50 letih množice onih, ki so zgubili v rovih svoje življenje, ki so si po jamah zlomili svoje ude in ki so prelivali svojo kri za brezobzirne lastnike. Nešteti so oni, ki so pustili v jamah trboveljske družbe svoje zdravje in katere je trboveljska družba postavila na cesto z njihovimi družinami, ker kot pohabljene in bolne ni mogla izkoriščati tako kot
pošilja Francija svoje generale po drugih državah in ponuja denar, ponuja posojila, da jih pridobi za vojno. Vorovski jim je bil na potu zato so ga pustili ubiti, poleg njega še dva njegova pomočnika. Nikdo ne protestira proti temu umoru, ki se je izvršil v imenu »civilizacije in kulture«. In fašisti so umor izvršili. Bratci fašistov so pri nas Orjunci.
Razumljivo je, da bo sovjetska Rusija zahtevala zadoščenja in da bodo inicijatori in krivci pri končnem obračunu dobili svoj zaslužen del.
Delavstvo pa se mora na celem svetu energično postaviti v bran pred fašisti - or junci in jih končno ustaviti v njihovih zločinih, katere vršijo po nalogu kapitalistov nad delavstvom. Delavstvo najbolje maščuje umor Vorovskega če povsodi najenergičneje zatira fašistovsko gibanje, kjerkoli se pojavi.
si je želela. In iz trpljenja in stradanja deset in desettisočev je trbov. družba kovala svoja neizmerna bogastva in posrečilo se ji je, da je svoj kapital postoterila. Cel čas se ni spomnila onih, ki so ji s svojim delom dnevno povečavah bogastvo, za svoje delavce in na-stavljence je imela le prezir, psovanje in če to ni zadostovalo tudi bajonete, puške in strojnice.
In letos, ko je ob priliki petdesetletnice pregledovala uspehe 50 letnega izkoriščanja in izmozgavanja rudarjev in ko je bila sama presenečena od velikanskega finančnega uspeha, se je prvič po 50 letih vprašala od kod je to bogastvo? In vstajale so vrste smrtno ponesrečenih rudarjev, vrstile so' se vrste pohabljenih in od gladu propadlih žen in otrok in vzklikale: naše kosti, našo kri, naše življenje si pretvorila v zlato, da zadostiš pohlepu po denarju! Da se reši teh neprijetnih občutkov je družba sklenila, da napravi »dobro delo«. Toda kako? Odpomoči gladovanju in bedi rudarjev, pribaviti si moderne varnostne naprave v rudnikih in zgraditi mesto smrdljivih in nezdravih lukenj človeška stanovanja to preveč stane in dividende bi se malo zmanjšale. Je že bolje imeti težko vest, kot pa manjši profit. Toda nekaj moramo ukreniti, že radi javnega mnenja in da vržemo peska v oči rudarjem, da pozabijo na grozote rudarskega življenja in da bodo še naprej potrpežljivo ga-
Milijonski fond
Trboveljske premogokopne družbe.
rali in se za nas uničevali. Toda preveč ne sme to »dobro delo« poseči v naše ljube kase. In izmodrovali so. Nastav-Ijencem so vrgli par tisočakov 7 do 70 tisoč kron na osebo, kakor se kdo obnaša. Iz denarja, ki so ga 50 let kopičili rudarji, je dobil Wranglov caristični oficir 10.000 kron zato, ker je pomaga rušiti sovjetsko Rusijo, kjer sb odpravili izkoriščanje in kjer bi rudarski baroni ne mogli več živeti brez dela na račun drugih. Tudi delavcem bi trboveljska privoščila par tisočakov, če bi jih hotela plačati sovjetska Rusija in če bi jih ne bilo treba dati iz blagajn trboveljske družbe. Toda tako pa ne more. Kaj bi
bilo potem s kurtizanami, metresami, kaj s šampanjcem, ki bi ga potem par dni v letu pogrešali gospodje delničarji? Treba je bio najti izhod; in našli so ga. Pri zadnji regulaciji mezd so dobili rudarji »povišanje« plač za 9 do 12 kron na dan, trboveljska je pa v ta namen podražila premog od 235 na 290 Din pri toni. Pri tej podražitvi profitira letno par miljonov in od tega »ekstraprofita« je odločila cel miljon, kot fond za podporo ponesrečencem. Blagor onemu, ki se ponesreči, dobil bo »po milosti« trboveljske družbe par dinarjev, brez da bi jih zaslužil na delu.
Na krivem potu.
O poteku kongresa lesnih delavcev prinašamo poročilo na drugem mestu. V tem članku se bomo omejili le na ilustracijo enega sklepa tega kongresa, ki po našem mnenju ni bil dovolj premišljen in za katerega so delegati slovenskih lesnih delavcev glasovali le zato, ker si o posledicah niso bili na jasnem v dobri veri, da glasujejo za dobro in koristno stvar.
Kongres je namreč sklenil, da ostane notranja orijentacija posameznih organizacij, ki so se ujedinile v Zvezo delavcev lesne industrije, neizpremenjena in pa da bo centrala ujedinjene Zveze v Ljubljani.
Kakor je znano obstojajo danes v Jugoslaviji dve centralni strokovni instanci in sicer Centralni Radnički Sindikalni Odbor Jugoslavije (CRSOJ) in pa Glavni Radnički Savez Jugoslavije (GRSJ). V Sloveniji so Neodvisne stro-kcivne organizacije od letošnje januarske zemaljske (državne) konference neodvisnih sindikatov (strok, org.) priključene CRSOJ, medtem ko Strokovna komisija pripada GRSJ. V CRSOJ se zbirajo revolucijonarne mase proletarijata, GRSJ pa tvorijo one organizacije, ki so po obznani in zakonu o zaščiti države razdvojile enoten delavski pokret v Jugoslaviji in si ustanovile GRSZ, ki pri vsaki priliki povdarja, da je član Amsterdama in da pobija revo-lucijonaren duh proletarskih mas.
Saivez drvodeljskih radnika Jugoslavije je pripadal CRSOJ. Osrednje društvo lesnih delavcev za Slovenijo je do pred kratkim pripadalo Strokovni komisiji, vsled nekih (nenačelnih) diferenc pa je ustavilo pred nekaj meseci plačevanje kvote Strokovni komisiji in pričelo izdajati tudi lasten list »Lesni delavec«. Vendar pa »Osrednje društvo lesnih delavcev« oficijelno ni sklenilo izstopa in je Strokovna komisija na svoji plenarni seji v aprilu izključila zastopnika lesnih delavcev iz plenuma strokovne komisije.
S sklepom kongresa, da ostane dosedanja notranja orijentacija neizpremenjena, je nastal kuriozitet, da bodo pokrajinski odbori na Hrvatskem, Vojvodini, Bosni in Srbiji pripadali še nadalje CRSOJ. Slovenija pa ostane »nevtralna«, niti pri Zvezi Neodvisnih Strokovnih Organizacij, niti pri Stro-
kovni komisiji. Centrala ujedinjenega Saveza je v Sloveniji, ki ne pripada nobeni centralni instanci. Da bo to dejstvo otežkočalo uspešno delo je razumljivo. Vzemimo n. pr. CRSOJ sklene izvesti splošno akcijo proti preganjanju neodvisnih strokovnih organizacij na Hrvaškem in v Bosni in obvesti vse centrale, tako tudi lesne delavce v Ljubljani. Izvedba akcije za ostale pokrajine je obvezna, ker so priključene CRSOJ. Slovenija se pridruži če hoče, lahko pa tudi ne, ker ni priključena CRSOJ. Plai ne samo taki posamezni slučaji, ampak »nevtraliziranje« sploh je za smotreno strokovno gibanje škodljivo. Razlogi »teror oblasti«, »ofenziva kapitala«, »politično kompromitirani« in enaki ne držijo, ker vseh teh nadlog se bo delavstvo moglo otresti le tedaj, kadar bo enotno' nastopilo proti sedanjemu terorju. Za enoten nastop pa je potrebno enotno vodstvo, je potrebna enotna centralna instanca, ki enotno po celi državi vodi delavsko gibanje. Če se posamezne stroke ali pokrajine iz katerihkoli vzrokov branijo pristopiti k centrali, sankcijonirajo s svojim držanjem vsa preganjanja in vse nezakonitosti, ki jih vrši danes buržuazna vlada nad sindikatima. Tudi v boju za zboljšanje gmotnega položaja je delavstvo ene stroke vezano na: delavstvo drugih strok in tudi v tem oziru »neutrali-ziranje« škoduje tisti stroki, ki se ogradi od ostalega: delavstva. Vprašanje centralizacije v delavskem gibanju je že davno rešeno in zato ne moremo razumeti naših lesnih delavcev, da so na svojem kongresu storili sklep, ki dovoljuje slovenskim lesnim delavcem, da ostanejo še naprej »nevtralni«.
Kakor je bilo ujedinjenje v Tivoliju, kjer se je kongres vršil, vesel pojav, ki ga pozdravljamo v nadi, da mu mora slediti ujedinjenje tudi v ostalih strokah, vendar nismo mogli preiti preko nevarnega »nevtraliziranja« brez da bi opozorili naše sodruge na to opasnost.
Upamo, da bodo lesni delavci na svojem prvem bodočem kongresu našli toliko poguma, da se bodo odločili »ili ovamo ili tamo« in da ppstanejo iz današnjih »ni ptič ni miš« odločni in smotreni borci organizirane proletarske armade.
Dvojna mara.
Na drugem mestu smo povedali svoje mnenje o miljonskem fondu trboveljske družbe. Tu bi pa hoteli osvetliti družbo še z druge strani. Kakor rečeno je družba ob priliki 50 letnice podarila ruskim carističnim oficirjem po več tisoč kron za kratko dobo nekaj mesecev, odkar šikanirajo ti Wranglovci naše delavstvo, ko jih je ruski proletarijat pregnal z Wranglom iz Rusije. Te borce za carizem in absolutizem je družba bogato nagradila, poglejmo, kaj je dala našim delavcem, ki že nad 50 let (celo polstoletje) garajo kot živina trboveljski družbi. V Zagorju n. pr. imamo rudarje Gričar Ivan, Rančigaj, Šinkovec Jože. Cvete, Žar Anton, Mlakar Valentin I, Rencof I. in še par dru-
gih, ki žc nad 50 let pridno delajo in ki morajo kljub doseženi visoki starosti (vsi imajo nad 65 let), še naprej garati in garati, da se preživijo. Na te delavce se družba ni spomnila, saj ni ona kriva da imajo tako trdo življenje in da jih še ni pobrala smrt kot tisoče drugih. Koliko gorja in lakote so imenovani preživeli si lahko predstavljajo samo rudarji, ki poznajo strašno životarenje rudarjev. In teh veteranov se družba ni hotela spomniti. Mislimo’, da so v 50 letih težkega dela že zaslužili, da bi se jim vsaj na starost moralo olajšati življenje. Toda trboveljska daje kontrare-volucijonarjem, prezira pa one, ki so ji žrtvovali mladost, zdravje in življenje.
„Zastopniki
V Zagrebu je imel na binkoštne praznike »Savez Železničara« svoj kongres. Namreč tisti »Savez Železničara«, katerega je osnoval g. Krekič še prej, predno je pomagal razpustiti enotno »Splošno železničarsko organizacijo«. Njemu ta enotnost ni bila po volji, pre-
deiavsfm“
malo mu je nudila koristi. Vendar se v teh vrsticah ne nameravamo baviti s kongresom »Saveza«, kjer bo, kakor vedno peta pesem proti kapitalizmu, saj je to prav po ceni in za vladajoči razred prav nič nevarno. Da je temu tako, dokazuje, da je na prošnje tajnika
Saveza g. Krekiča ministrstvo Saobra-čaja odredilo ravnateljstvu železnice, da mora dati delegatom za ta kongres »Saveza« dopust in brezplačno vožnjo.
Ta kongres bo rjovel zoper kapitaliste in napadal krivce železničarske bede in se bil na prsa, da je razredno-zavedna organizacija in kaj vem kaj še. Da pa to ni prav nič nevarno, ve vlada prav dobro in zato je ugodila prošnji »Saveza« glede dopustoy in proste vožnje. Pa ne morda zato, kakor bo morda lahkovernim ovcam govoril Krekič, ker se »Saveza« vlada boji. O, ne, nego zato, ker ve, da je »Savez« pod vodstvom Krekiča in konsort. njena opora in ščit proti železničarjem, ki hočejo preko »Saveza« izvojevati svoje pravice. In zato daje svojim zaveznikom, ki nosijo firmo proletarske organizacije razne ugodnosti.
Da je to res. poglejmo še drug slučaj.
Član »Neodvisne Strokovne železničarske organizacije« je bil te dni odpuščen iz službe, ker je član te organizacije. Samo zato in za nič drugega. Ker bilo mu je rečeno:	»Vi ste žrtev
organizacije«. Ni sicer tajnik NSŽO, kakor Krekič pri »Savezu«, nego član, a so ga odpustili. Krekičevcem dajejo dopuste na kongres in prosto vožnjo.
Ali treba še mnogo besed, da se vidi razloček? Mislimo, da ne in da vsak, kdor le nekoliko misli s svojimi možgani, mora to videti.
Biti veren proletarski misli in razrednemu boju, pomeni, biti neprijeten vladi in njenim hlapcem. A kdor govori o razrednem boju in dobiva od vlade podpore in prijazne mahljaje, je volk v ovčji koži.
To naj bi znali vsi železničarji, posebno oni, ki še verujejo na »Savez«. Ne mislite, sodrugi, da žandar, če vam govori prijazno, čuti z vami. Žandar misli vedno ,po žandarsko — zvesto služiti, da dobi penzijo.
Spomnite se Kristanov in znali boste, da imamo prav.
Vaš odgovor bi moral biti:
Vsi v enotno strokovno železničarsko organizacijo. Tam je naša pomoč in rešitev. In to naj bo »Neodvisna Strokovna Železničarska Organizacija«.
Trb@wel.iiki družbi w album.
Ravnatelja Skubec in Heinrich pri vsaki priliki pripovedujeta, da imajo rudarji pri trboveljski družbi pravi raj v primeri z rudarji po ostalih rudnikih v Jugoslaviji.
Da bo o tem »raju« zvedelo delavstvo po celem svetu bomo pod gornjim naslovom prinašali slike o tem »raju« in pozivamo vse rudarje, da nam pri tem delu pomagajo s tem, da nam iz vseh rudnikov pošiljajo poročila, kakor je naslednje iz Zagorja.
V Zagorju ravnateljuje in pašuje že par let ravnatelj Heutmann. Kako izgleda ta pašaluk? Za 1600 rudarjev imamo samo v Kisovcu malo kopalnico, ki zadostuje samo za okrog 30 ljudi, ker ima samo 10 pr-skalic (Brause). Rudarji, ki pridejo izmučeni in preznojeni iz rovov, bi morali čakati celo uro, da se zvrstijo v kopalnici. Radi tega jih mora več kot polovica hoditi umazanih domov in se morajo prati in umivati doma v kuhinji, vpričo otrok. Kotre-deški obrat sploh nima kopalnice, za ženske in družinske člane ni niti v potoku prostora za kopanje, ker je potok ponesnažen že na separaciji. Ne smemo pozabiti, da se je trboveljska družba pogodbeno obvezala, da bo »v doglednem« času zgradila kopalnico, in da čakamo že peto leto na ta »dogledni« čas.
Stanovanjska beda se vsak dan po-ostruje. V zadnjih petih letih trboveljska družba ni zgradila drugega kot eno stanovanjsko hišo za uradnike in dve stanovanjski kasarni za rudarje. Rudarji so prisiljeni stanovati v drvarnicah in hlevih, Pa še tu
ni za vse dovolj prostora- Rudar Kotar Fr. ima eno samo sobo, brez kuhinje. V tej sobi z enim samim oknom stanuje 8 oseb. V sobi mora kuhati, prati, umivati se in spati. Da so taka stanovanja leglo za tuberkulozo, na to trboveljska ne misli, merodajni faktorji pa se- ne ganejo. Kako skrbi družba za higijeno, vidimo tudi iz dejstva, da mora po nekaterih krajih 5 do 8 strank (20—40 ljudi) uporabljati eno samo stranišče. Greznic za smeti ni nikjer. Smeti mečemo mi, ki smo pri potoku v potok, drugod pa kar na cesto. Tudi to je »higije-nično« za kaso trboveljske družbe. Komisija, ki je zadnjič pregledala jame, je našla »vse v redu«. Tako je vsaj poročal inž. Pehani, zastopnik rudarskega glavarstva. O tem se je težko pričkati, ker jame nismo vsi videli in ker za presojanje dela v rovih mora človek poznati »teorijo«. Pa vzemimo slučaj v kamenolomih, ki niso skriti pod zemljo. Že iz vlaka se vidijo navpične stene, po katerih plezajo delavci in lomijo skale. Pod njimi dela več delavcev. AH je tudi to v redu? Tudi tukaj so dokazi za »zadostno varnost« in za pridržavanje nekdanjih »Bergpolizeiliche Vorschriften«, ki so še v veljavi. Mislimo, da je že davno prekoračenih 45° (stopinj) in doslej se merodajne oblasti še niso potrudile opozoriti trboveljsko in jo kaznovati. Ce se dogodi nezgoda, je pa vedno kriv delavec. Kaj poreče na to nadzorstvena oblast? To ni skrito in tu se ne da »vrdati«.
Toliko za danes, prihodnjič pa še par slik tega »raja«.
Zeleinicar, preotaj, pa si zapomni!
Sicer velja ta dopis za vse postaje pod vodstvom juž. žel. zato ostanemo v Ljubljani v glavnem mestu v Sloveniji na postaji.
Težko je pričeti s pametnimi besedami, toda poskusimo. Vsi stranski tiri, izven dveh glavnih, so od začetka do konca natrpani z tovornimi in osebnimi vozovi, med temi vozovi opaziš nekako strašilo v človeški podobi, v nočnem času, posebno izrazito kadar pada dež, kako daje signaie s svetilko in s piščalko drugemu trpinu strojevodju. Oblečeni so ti nočni sužnji v razdrapane cunje, pokriti s starimi klobuki, nočna služba traja namreč 12 ur, da bi šel pod streho ni misliti, zato . si zavaruje telo s tem, kar se ima iz dobrih časov. Nočnih služb napravi mesečno 10, letno pa 120. Visoka je ta številka, ako se pomisli na vremenske nezgode in pa na doklado 1 K in 50 v. na noč. Mraz te strese, ko misliš, in tisti ki razume kolikokrat je v smrtni nevarnosti.
Pri izdelavi začasnega pravilnika pred tremi leti so napravili za tega trpina na papirju to ugodnost, da naj bi imel dva prosta dneva v mesecu. Po različnih intervencijah in prošnjah se je leta 1921 res ugodilo, da je imel vsak po en prosti dan v mesecu, in vsake tri pa dva dneva. Z letom 1923 se je ta ugodnost nehala s pretvezo, da je premalo izvežbanega živega materijala. Pri železnici se rabi živ in mrtev materijal, med živ materijal spada tedaj premikač, toraj živ materijal premika mrtvega noč in dan. Ze dovoljenega, v začasnem pravilniku zapisanega in od ravnateljstva potrjenega prostega časa tudi ni več.
Gosp. načelnik, ki je sicer obejktiven in razumen mož, ko so mu zaupniki potožili svojo bol, je dejal, ko se nekoliko pomiri ta naval dela, se bo dalo vsakemu posameznemu tolikodnevni naknadni dopust, v kolikor bo v temu času prikrajšan. Komentarja se za sedaj vdzržimo, ker še vedno upamo na dano obljubo.
Poslali srno pred sedmimi meseci na Obratno ravnateljstvo s cele proge juž. žel-prošnjo v obsegu osmih točk za odpravo kardinalnih napak, in za priboljšek najnujnejšega pri premikainem osobju. Gospodje, ki anm dele kruh po mačehovsko, ne čutijo potrebe, da se nam odgovori,_ tam vlada mrtvaški molk, pa magari. če je tudi glas lovskega psa, ali ste razumeli bratje Slovenci na ravnateljstvu?
Pač zadnji čas so dali odgovor z neko okrožnico, v kateri se prepoveduje zaupnikom pohajati s prošnjami in resolucijami na ravnateljstvo, češ saj nismo samo mi tukaj, saj imate tudi ministrstvo saobraćaja v Beogradu, tam naj sklepajo in odgovarjajo vam nikdar siti in zadovoljni Kranjci.
Hvala za odgovor! Sedaj vsaj vemo kaj nam je za storiti, in prvo priložnost bomo tudi vporabili, da se uvede pri nas beograjska ministrska kontrola. Res je to, da se ne slišijo baš prijetni glasovi od naših bratov na jugu, ali vendar ko smo zaprosili za intervencijo pri sekcijskem načelniku je nas minister sprejel kot državljane. Dal nam res ni ničesar izven obljub ali sprejel nas je. Zakaj tak strah? Zakaj tako zaklepanje za kitajsko zidovje? Morda bi bilo res potreba nekoliko kontrole? Razmišljamo o temu, in prihodnjič se pogovorimo o nedelu in zagonetnem molku.
Na protestne shode se ne da nič, na resolucije se ne odgovarja, na prošnje se molči, ko se pojasnuje sedanji brezupni položaj na železnici, da pa bodo pokazali svoje krokodilsko usmiljeno srce do svojega nižjega uslužbenca so znašli ta recept. Ker v svojih določenih urah zaslužite samo za zajuterk, da pa boste tudi kosili in večerjali, pojdite, vam kličemo, kako brat bratu iz same usmiljenosti do vas na klančino prekladati gramoz, trame,_ deske itd., Pa se vam plača toliko in toliko od voza, da ne boste poginili ubogi ljudje od gladu.
Res se je našlo par naivnežev in so’ se potili v potu svojega obraza 14 in 15 ur dnevno za izkoriščevalca, misleč si, pa bom le nekoliko več zasluzil. Razredno zavedni niste, in pomilovanja vredni tudi, boljše masni pogin kakor dvojno izkoriščanje! Delavni čas je dovolj dolg, ali hočete res vpeljati 24 urni delavnik, da se bo jara gospoda še bolj smejala nad izpitimi delavčevimi kostmi?
Ali ne veste, da se da stroju oddiha, da se ga namaže in očisti, tako mora še v veliko večji meri premikač ali kretnik odpočiti svojo izpito in od nočne službe izžeto teto. Priznamo to, da stradate, da ste doma z Ženami v večnem prepiru radi pomanjkanja, to čutimo na lastni koži vsi tisti, ki hodimo po tedensko ali mesečno plačo, priznati pa nočemo tega sistema, da se odpravi na ta način beda, medtem ko naj eden dela 24 ur na dan, drugi pa 24 ur leži, medtem ko je' na tisoče in tisoče brezposelnih in
ki bi radi delali za plačilo, ali garati dve dnevni službi enemu in istemu gospodarju, v posmeh sebi in ostalim, to je nepošteno in zavednega delavca nevredno.^ Gospodarski položaj pa si bodemo izboljšali samo s strnjenimi vrstami pripravljeni vedno na
V	Franciji štrajk tekstilnih delavcev traja še nadalje. Stavkujoči prirejajo poulične demonstracije in socijalno-demokra-tični župan v Lille Dolory razganja shode delavstva s policijo. — Delavstvo v soci-jalističnih zadrugah grozi s stavko, ker vodstvo soc. zadrug noče priznati 25 odstotkov zvišanja plač, kar so morali priznati celo najzagrizenejši kapitalisti. Stav-binski delavci so dosegli z 5 dnevno stavko povišanje plač za pol franka na uro. — Šoferji poštne direkcije so demonstrirali pred ministrstvom pošte in zahtevali, da se njihovim zahtevam ugodi. — Vlada je izdelala načrt za zakon, po katerem se prepoveduje štrajk pekovskim pomočnikom, ker mora mesto biti preskrbljeno s kruhom. V Parizu je zaposlenih 130.000 italijanskih delavcev. Pričakuje se še nadaljnih 20.000. Poljske delavce vlada izganja iz Francije, ker so ob zadnjem rudarskem štrajku bili solidarni.
V	Italiji je v teku ponovno reduciranje plač. Cestnim železničarjem bodo znižali za maj in junij plače za 2 lire, za avgust in julij 2 in pol lire in za september do decembra za 6 in pol lir. Vse dosedanje doklade bodo do novega leta 1924 odpadle. — Lesnim delavcem hočejo podjetniki znižati plače za 4 lire. To so rezultati fašistične vladavine.
V	zadnjem mesecu so odpustili 24.000 državnih nameščencev. To je fašistična redukcija. — Državne železnice je hotel Mussolini predati privatni družbi. Proti tej nameri so protestirale celo fašistične organizacije. — Neodvisna organizacija stavbin-cev je uspela, da se za njene člane prizna
1.	maj kot praznik, za fašiste ostane še nadalje 21. april. Mezde stavbincev so sledeče: zidarji 2.55 do 2.80 lir, učenci 2.35 lir, nekvalificirani 2.20 lir in mladostni 1 lira. Nadure se računajo z 30 odstotnim poviškom, delo ob praznikih z 50 odstotnim
Gospodstvo liberalne stranke na ljubljanskem magistratu je zapustilo globoke sledove med delavstvom, zaposlenim pri ljubljanskem magistratu. Gospodarstvo, ki ga je vodila ta gospoda, se ne da niti imenovati kapitalistično. Liberalci,' današnji de-mokratje so gospodovali kakor kak srednjeveški grajščak na svojem gradu. Uradniška mesta so delili med sorodnike, ki niso mogli izhajati v življenju. Med mestne delavce pa so uvrstili svoje stare hlapce, ki so onemogli pri delu. Hlapci Jerneji, ki so jim v mladih letih spravljali bogastva, so na stara leta prišli za cestne delavce. Tako imamo danes pri ljubljanski občini zaposlenih okoli 50 delavcev v starosti od 60 do 80 let, ki že davno spadajo v starostno oskrbo. Imamo torej stanje, ki je pravi škandal za evropsko deželo.
Kamor pa gospoda ni mogla spraviti svojih onemoglih hlapcev in je morala sprejemati kvalificirane moči, tam pa je nastavljala za ravnatelje ljudi, ki so uvedli brezobzirni absolutizem v podjetjih. Eden takih tipov je ravnatej Ciuha in njegov priganjač F o r t i č, ki oba kraljujeta v mestni elektrarni, oba strastna demokrata. Potlačila sta vsikdar vsak poskus delavstva, da bi se strokovno organiziralo. Če je prišel delavec zahtevat višjo plačo, jih je nagnal ali pa se iz njih norca delal. Za-vednejše delavce pa je odpuščal in brezobzirno kaznoval ter jih nadomeščal z ljudmi, ki so mu lizali pete, da je sam lahko gospodaril po svojem. Kako pa je g. Ciuha znal skrbeti zase, pa kažejo njegove letne doklade, ki jih je dobival poleg svoje plače in ki so znašale letno 16.000 dinarjev. Temu- gospodu in njegovemu priganjaču Fortiču bodemo posvetili posebno pozornost, da se bo razkrilo vse ono, kar je bilo doslej tajno v njihovem pašaluku.
V	teh razmerah je pač razumljivo, da je bilo doslej^ mestno delavstvo v Ljubljani najslabše plačano. Boljše prejemke je imel samo oni, ki je imel protekcijo in se znal bolje prilizovati. O organizaciji pa niti go-vora!
Pod takimi okornostmi je silno težko urediti razmere mestnih delavcev. Treba je bilo najprej sklicati celokupno ^mestno delavstvo na sestanek, da se slišijo njihove zahteve in pritožbe, Ta sestanek je sklical s. Lemež. Tu so vsa mestna podjetja izvolila svoje zaupnike, ki so potem pod vodstvom Zveze neodvisnih strokovnih ^organizacij sestavili zahteve in jih izročili finančnemu odseku. Delavske zahteve je zastopal v občinskem svetu klub Neodvisne Delavske Stranke in so bile sprejete z nekaterimi spremembami.
V	naslednjem prinašamo odnosne sklepe občinskega sveta:
Mestni delavci.
I.	Delavci se dele:
L po službeni dobi:
a)	v stalne, ki so zaposleni v službi mestne občine vsaj 1 leto;
b)	v nestalne^ ki se sprejemajo v slučaju naraščajočega dela in se potem zopet odpuste.
2.	po plačilu:
I. kategorija (vsi nekvalificirani delavci in delavke); 4 dinarje minimalne urne mezde, t. j. 32 dinarjev na 8 ur.
boj brez odpočitka in oddiha. Mirno kri bomo imeli po smrti, sedaj pa je življenje (sicer pasje) in življenje je borba, uničevanje je smoter in pomen, zato pa brez sfrahu in brez bojazni. __________ Opazovalec.
poviškom. Nočno delo in delo v kanalih, v vodi z 75 odstotnim poviškom.
V	Belgiji je izbruhnila stavka delavcev v državnih podjetjih. Stavkajo poštni, telefonski in telegrafski delavci. Njihove dosedanje plače znašajo 13—14 frankov dnevno. Amsterdamci nastopajo proti temu gibanju.
V	Španiji besni beli teror še nadalje. Delavske funkcijonarje se ubija kar na ulicah. Napade vršijo fašisti, ki uživajo vso podporo vlade. Komunistična stranka je postavila svojo kandidatno listo, na katero je vpisala zaprte sodruge, ki so obsojeni na smrt ali na daljšo ječo.
V	Angliji je bilo 25. aprila 1,234.900 brezposelnih. Vsled zadnjega štrajka poljskih delavcev, so veleposestniki odpustili nad 4000 delavcev. — Rudarji so podjetnikom stavili svoje zahteve, v katerih zahtevajo, da se jim prizna take mezde, ki bodo odgovarjale kupni moči zaslužkov pred vojno. Podjetniki pa nameravajo sedemurni delavnik podaljšati na osem ur. — Ognjegascem hočejo dosedanje plače (68 šil.) znižati za 20 odstotkov. — Stavka učiteljev je bila 1. maja završena. Od 13 in pol milijonov zaposlenega delavstva je organizirano komaj 6 in pol milijona. V zadnjem propagandnem tednu se je to število povečalo na 7 milijonov. V Angliji dobiva opozicija vedno več upliva. (Opozicija je za priključitev k Rdeči Strok. Inter-nacijonali (R. S. I.) in obsoja Amsterdamske cincarje.
Na Irskem je stavka mornarjev bila zlomljena,, ker Amsterdamci niso hoteli podpirati stavke, ampak so na željo podjetnikov izdali proglas: na delo. Sledilo bo občutno znižanje plač.
V	Holandiji vlada velika brezposelnost. V strok, organizaciji se bo v kratkem izvršilo pismeno glasovanje za ali proti pristopu k R. S. I.
II.	kategorija (vsi polkvalificirani pomožni delavci, dodeljeni rokodelcem, pazniki, preddelavci): 6 Din minimalne urne mezde, t. j. 48 Din na 8 ur.
III.	kategorija (vsi rokodelci z učnim izpričevalom, kurjači in nadkurjači): 8 Din minimalne urne mezde, t. j. 64 Din na 8 ur.
3.	kočijaži, hlapci in vozniki dobe tedensko plačo 288 Din.
II.	Vsak delavec in delavka ima pravico do dnevne rodbinske doklade, neoziraje se na storjeni šiht ä 5 Din.
a)	za otroke do 16. leta, če otrok sam ne služi; če pa obiskuje višjo šolo do končanega študija, ali samo do 24. leta, če se pa uči kakega rokodelstva, do končane učne dobe, toda samo do 18. leta.
b)	za nezakonske otroke in sirote v istem obsegu^
c)	otrocf mestnih uslužbencev in delavcev naj dobivajo pripadajočo doklado ne glede na starost,, ako so duševno ali telesno nesposobni za učenje . ali pridobitno delo.
d)	za starše, če žive ž njimi v skupnem gospodinjstvu in dokažejo, da ti nimajo ni-kakih dohodkov.
Mestnim delavcem ne gre rodbinska doklada za ženo, otroke (zakonske, ali nezakonske) ali stariše, če ima kdo izmed njih kak drug dohodek, ki presega mesečno 150 Din.
III.	Aprovizacija se odpravi.
IV.	Nadure, nočno delo, nočni šiliti, delo ob nedeljah.
a)	nadure (preko 8 ur) se imajo plačati s 50 odstotnim poviškom normalne mezde;
b)	Izventurno nočno delo (t. j. od 7. ure zvečer do 6. ure zjutraj) ter delo ob nedeljah se ima nagraditi s 100 odstotnim poviškom normalne mezde.
c)	nočni šiliti se imajo v obratih in delavnicah, ki so v obratu brez prestanka, nagraditi s 35 odstotnim poviškom normalne mezde kot s posebno nočno doklado.
V.	Ce bi se imelo delo ustaviti iz vzrokov, ki ne zadenejo delavca, kakor vremenske neprilike, pomanjkanje materijala, od oblasti predpisani prazniki,, ima delavec pravico do plače izgubljenih ur, vendar ima biti delavec občini v vsakem slučaju na razpolago.
VI.	Uvesti je plačilne kuverte, ki se imajo urediti tako, da bo vsakemu delavcu razvidno, koliko ur je delal, koliko je zaslužil, odtegljaji in končna vsota, ki se mu izplača.
VII.	Delavni čas je 8 ur na dan, oziroma
48 ur na teden. Izvzeti so hlapci, kočijaži in vozniki. Mladostni delavci in delavke se v nobenem slučaju ne smejo uporabljati za čezurno delo.	rT j
Vlil. V smislu zakona za zaščito delavcev se imajo po vseh obratih in delavnicah izobesiti imeniki zaposlenih delavcev in delavk z označbo starosti in njih mezd.
IX.	Priznajo se zaupniki, izvoljeni na podlagi zakona za zaščito delavcev z vsemi tam navedenimi pravicami in dolžnostmi. Istotako se priznava organizacija občinskih delavcev.
X.	Delavci, ki niso več sposobni za delo in spadajo po njih starosti v starostno oskrbo, jih je izločiti in prevzeti v starostno oskrbo.
XI.	Diferenca mdd dosedanjo in novo mez-
do ter rodbinske doklade se naj izplačajo vsem delavcem za nazaj od 1. aprila 1923, v kolikor so še v mestni službi. Onim delavcem pa, ki so v službi že najmanj dve leti, pa naj dobe diferenco in rodbinsko doklado za nazaj od 1. marca 1923. Diference se naj izplačajo 1. junija 1923.
XII.	Uvrstitev delavcev v posamezne kategorije se naj izvrši sporazumno med posameznimi podjetji s finančnim, socijalno-političnim in personalno-pravnim odsekom ter upravnim odborom mestne elektrarne, plinarne in vodovoda ter delavskimi zaupniki.
Železnikarji.
Volitve v bolniško blagajno državne železnice so razpisane. Sodrugt drž. železničarji! Zanimajte se za volitve. Dolžnost vseh je, da se volitev udeležite, da izvojujete poboljšanje socijalne zakonodaje. Od vas je odvisno, kakšno zastopstvo boste izvolili, taka bo tudi vaša bolniška blagajna. To so prve volitve! Bolniška blagajna je dosedaj opravljala direkcija državnih železnic sama.
Ljubljanski sodrugi Neod. strok. žel. org. so stopili že v stik s sodrugi iz Hrvatske, da se postavi enotna lista Neodvisnih organizacij. Kandidatna lista se objavi v Strokovni Borbi in posebnih letakih.
Gospod a p ri ravnatelj-st vii južne železnice, kaj pa Vi, ali ne mislite razpisati volitev ali spite ati se bojite kontrole v vaši bolniški blagajni!!!
Izdajnici osudjeni!
V zagrebškem »Železničarju« je pod zgornjim naslovom dopis iz Celja, ki je datiran 7. maja 1923. Ta dopis govori o celjskem shodu, ki ga je sklical akcijski odbor. In čujte, ta dopis trdi, kakšen aplavz in odobravanje je doživel Pungrašič, ki je baje »okrcal« akcijski odbor. Marcela Žor-.ga, ki je govoril, so pa izžvižgali. Torej, Celjani, ki ste bili na tistem shodu, ali je res tako? Ali ni morda ravno narobe? Ali niso ploskali Žorgi, izžvižgali pa Bahuna in Pungrašiča? Ali morda Pungrašič in Ba-hun pod žvižganjem razumeta ploskanje in odobravanje, pod odobravanjem in ploskanjem pa žvižganje? ... K temu shodu pripomnimo, da je Pungrašič javno izjavljal, da je proti enotni akciji in je zato, da gredo samo železničarji v akcijo. Se vidi, zakaj. Ker vlada zato tudi daje poseben ukaz, da se delegatom »Saveza« na njegov kongres dajo dopusti in brezplačna vožnja. To je namreč nagrada za protiakcijsko stališče »Saveza«.
Da je pa Bahun moral javno pred vsemi potrditi resničnost Žorgatovih izvajanj, ne bomo posebej omenjali. Udeleženci shoda to pričajo.
Oni pa tudi sedaj lahko povedo, komu velja naslov članka »Izdajnici osudjeni« v zagrebškem »Železničarju«.
Čudno se nam godi...
(Dobili smo in priobčujemo.)
Dne 4. maja 1923 je šla soproga železničarskega delavca (ime na razpolago) k železničarskemu zdravniku. Bilo je to ob 1. uri in 20. minuti popoldan. Ali pri tem zdravniku služi gospa K., ki je temu zdravniku nekaka tajnica in ta jo ustavi: »Za danes je že dovolj bolnih.« Bolnica ji je objasnila, da je resno bolna, da pa nima vedno prilike priti, ker ima doma 8 mesecev starega otroka brez nadziratelja. Pojasnilo pa je bilo, seve, zaman. Ker tajnica železničarskega zdravnika je energična ženska in pušča k zdravniku le, kogar ona hoče. Vsaj tako se zdi. Bolnik pa, ki ni pripuščen, kakor omenjena soproga železničarja, dasi ima pravico do brezplačnega zdravljenja, mora k privatnemu zdravniku, ker bolezen ne trpi odlašanja in 'oddati poslednji denar, ki je preračunjen na hrano možu in otroku. Omeniti je še treba to, da se dogajajo slučaji, ko zdravnik preiskuje v svoji ordinacijski sobi bolnika, da ta gospa tajnica, ne oziraje se na to, vstopi kot kak konjski hlapec v hlev in hodi po ordinacijski sobi, kakor da je ona šef-zdravnik.
Opomba uredništva; O tej ženski pri železničarskem zdravniku smo slišali že več stvari, in se čudimo, da je gospod zdravnik ali tako slep ali pa tako pod njenim pantoflom. da ne naredi reda v svojem delokrogu. Železničarji se vendar ne bodo pustili šikanirat od kakšne ženske, ki si domišljuje, da če lahko dela z zdravnikom kar hoče, da potem tudi s pacijenti-želez-ničarji in njih ženami. To omenjamo v mirnem tonu za danes, če se bo še nadalje postopalo tako, pa bomo spregovorili odločneje in konkretneje. Sodruge železničarje pa pozivljemo, da nam vedno in takoj sporeče, če bi jih tista ženska, ki je pri železničarskem zdravniku nekaka tajnica še nadalje šikanirala.
Podružnica Logatec N. S, Ž. O. sklicuje shod 27. maja 1923 ob 10. uri dopoldne v gostilni Kunc. Dnevni red: 1. Pomen organizacije ter obrazložitev povišanja članarine. 2. Objasnitev. akcijskega odbora in njegovo delo. 3. Razno.
ZAHVALA.
Podpisani se zahvaljujem N. S. Ž. O-podr. Zalog za podporo v znesku 50 Din.
Ojstršž Jožef, postaj, del.
XIV.	Vsaka bodoča regulacija mezd ima v bodoče iti preko finančnega odseka.
XV.	Osebno dohodnino za vse mestne uslužbence plača od 1. januarja 1923 dalje mestna občina.
S to ureditvijo je dana podlaga, da se urede delovni pogoji ljubljanskih mestnih delavcev tako, kakor to zahteva moderna občinska uprava. Vendar bodo delavci ohranili te pridobitve in si pridobili novih le tedajj če bodo organizirani vsi in se ravnali po izreku: »Vsi za enega, eden za vse.«
Maribor. Podružnica neodvisne strokovne železničarske organizacije v Mariboru daje na znanje, da se je dne 12. maja 1923 izvolil sledeči odbor Neodvisne strok, žel. org. v Mariboru: Kodrič Franc, predsednik, Garneš Franc, podpredsednik, Majer Ivan, zapisnikar, Zupan Jožef, blagajnik. Odborniki:	Vilfan Franc, Frankeš Ivan,
Čanžek Andrej, Hošir Jakob, Korošec Jožef, Rus Matija, Lekš Anton.
Besede, same besede — na skupščinah.
Dobil sem v roke zagrebškega »Željezničara« od 1. maja 1923. Citam članek »Skupština zagrebačkih željezničara!«... iz dvije hiljade grla zaorilo se gradom:	Živila borba željezničara...
Dve tisoč ■.. sodrugi... pomislite dve tisoč. Samo kdo verjame, to je drugo vprašanje. Ako je v| resnici dve tisoč železničarjev bilo na tisti »skupštini«, zakaj se Krekič tako izogiblje akcije, ki jo pripravljajo železničarji in državni nameščenci? Zakaj ni šel v Beograd, ko je šla tja delegacijia? E, pa odgovor je lahek. On je izbran, da zaustavi potek akcije ... kakor to zahteva interes kapitalistov in vlade. Na tisti »skupštini«, kjer je bilo 2000 železničarjev (!?) so iznašali vse grozote, ki se vrše nad železničarji Le to je hudič, da od tega, da železničarji to poslušajo, niso siti, niti se jim plače ne povišajo. V dvorani je lahko govoriti a iti v skupno akcijo, to pa je druga reč. Kočljiva reč in se lahko zgubi milost vlade in buržuazi-je. Da pa bo »teater« popoln se je valila krivda na t. zv. »neutralce«, kakor imenuje »nezavisne železničarje« Krekič in njegovi oprode. Saj nekdo mora biti grešni Korel, da se ga pokaže članom, ki so zopet tako topi, da ne mislijo z drugimi možgani, nego s Krekičevimi. Znani Puretič je govoril celo o nekih ljudeh, ki so bili prej plačanci Moskve, a so sedaj radikali, ki razbijajo delavski pokret... Zares, nismo vedeli dosedaj, da bi Moskva plačevala koga, a Puretič to ve. In ti ljudje — on misli Nach-tigala — so bili njih desna roka. Torej ste prejemali kak denar od Moskve? Obrazložite nam, kako je to bilo, ker nas zanima, pa tudi vaše člane.
2000 ljudi, a »Savez« sabotira akcijo. To da misliti, sodrugi železničarji. Ogorčene besede, »iznašanje vse grozovitosti koje se vrše nad željezničarima«, a v akcijo nočejo. Mislite o tem sodrugi železničarji.
Rudaril.
Podružnica Hrastnik ZRD sklicuje za dan 27. maja 1923 »;edni občni zbor« s sledečim dnevnim redom:
1.	Poročilo predsednika.
2.	Poročilo1 blagajnika.
3.	Poročilo tajnika.
4.	Organizacija in nje nadaljna taktika.
5.	Volitev odbora.
6.	Razno.
Občni zbor se vrši v prostorih gospoda Franca Logar v Hrastniku in se prične točno ob 3. uri popoldan. Dolžnost vsakega člana je, da se občnega zbora sigurno udeleži.
ZAGORJE.
čudno se bo mogoče komu zdelo,i da kar naenkrat mrgoli toliko novic oziroma nerodnosti in šikaniranja v tej naši blaženi zagorski kotlini. Slišali smo že več dopisov, ki pišejo prav čedne stvarce od^Trb. premogokopne družbe. Ni čuda, ker jih je veliko, ter so vsi eden drugemu podobni in da pride vsak teden kdo na^ vrsto. Hočemo spregovoriti ali bojje rečeno opisati tudi bedni položaj vozačev, zaposlenih v kotredeškem obratu. Vozači gazijo vodo včasih kar do kolen, no, tako za potrebo za skopati noge se jo pa dobi vsak dan samo 24 ur. Voziti morajo od 300 do 500 metrov daleč te težke železne vozičke. Prosili so vozači že večkrat obratovodjo ter g. Schichtmajstra za večji akord in se je od strani obratovodje celo enkrat slišalo, da bo že on pregledal in gledal, da bodo vozači bolje zaslužili. Ali ta g. obra-tovodja se je menda zmotil ter sebi pripisal kaj več. Bili so vozači tudi pri zloglasnemu šihtmajstru (in očetu orjunca) Küfer-iu, da bi on dal kaj več. On je rekel, da ne more. Čudno, odtegniti od zaslužka je
Mednarodni pregled.
Regulacija prejemkov m delovnih pogojev ljubljanskih občinskih delavcev.
mož kompetenten, ali za povišanje ima ta človek od znotraj kosmata ušesa. Bolj ko mu dokazuješ, da ni mogoče s tem akordom priti na kakšno plačo, bolj vpije: »more šov, more šovj sakrament, ti faulasta kar ležala neč delala.« Drugi širokoustnež je nadpaznik računovodja Kanker. Ta gospodin je začel zadnje čase šteti nazaj, ne naprej. Od 30 gre nazaj na 26, 24, 20, to ti je gimnazijec. Za družbo baje pa šteje naprej. Da bo bralcem jasno, hočemo to razjasniti. Vozači so bili plačani v perijodi do 22. aprila 30 dinarjev, med tem je bilo poviška 7 odstotkov na akordno delo. V perijodi od 22. aprila do 5. maja pa 26 dinarjev. Bilo je približno število vozičkov isto, kot preje.
Šel je eden izmed vozačev k temu dobrodušnemu g. Kiiferju ter ga vprašal, kdo je pisal zaslužek. Nato gre ta stari gospod Kanker po neke bukve ter pokaže, da je res 26 dinarjev zaslužek, dočim je imel vozač tudi že na svojem plačilnem listu 26 dinarjev. Dotični vozač ni bil radoveden, kako ima zapisano, ampak, kako je to, da gredo procenti gor, plače pa dol. Nato se oglasi paznik Repouš, da morajo vozači paziti, da ne pridejo vozički brez znamk s pripombo, da je neki dan videl, da jih je šlo črez 100 brez znamk ter da se od teh vozičkov nič ne plača. Vprašali bi te gospode, kako neki to gre, da od tega vozička ne plača, kateri nima znamke ali ga ne pripelje ravno tako vozač na svoje mesto kot drugega z znamko? Pač pa je zani-krnost od teh g. pomerkačev samih. Vozač jim je povedal, da že delj časa ni znamk v zbiralnici. Ali trpeti morajo seveda malomarnost in zanikrnost teh gospodov vozači, kateri se celi šiht mučijo po vodi in blatu (kar je tudi zanikrnost gospodov kričačev, ker ne dajo zadostno čistiti jarkov in prog) težke vozičke, kateri tudi niso po več tednov mazani (tudi vaša lenoba gospodje, le zapomnite si, koliko imate na vesti, posebno pa šihtm. Küfer) ter so še veliko težji. Gospodu Küferju pa svetujemo, da začne z delavstvom drugače ravnati ter jim da zaslužiti, kar jim gre, ako ne, bo mogoče mogel lepega dne spravljati svoja kopita v Reisekufer.
Drugič bomo spregovorili malo, kako hodi g. Küfer z nahrbtnikom na rami na kmete na sprehod.
Sodrugi! Vam pa: Organizirajte se v strokovni organizaciji Z. R. D., potom katere se bomo borili za zboljšanje svojega gmotnega položaja, obenem pa tndi obračunavali s temi lenuhi in oderuhi.
Zato ponovno: Vsi v strokovne orga-
tif 7ž)Piip ?
Naj živi Strok. org. Z. R. D.!
Naj živi solidarnost proletarijata!
Dol z lenuhi in oderuhi!
Prizadeti vozači kotred. obrata.
Fašisti na Angleškem.
Na Angleškem snujejo posebno policijo, ki ima nalogo, da intervenira v slučaju »meteža in nemirov«.
V to policijo se sprejema samo sinove podjetnikov, višjih uradnikov, torej samo buržuazijo. Člani strokovnih organizacij se v to policijo ne sprejmejo.
Ta policija bo torej telesna straža kapitalistov.
Barthel-Mile:
Beda.
Jaz pojem svoj stari poznani napev, cin, cin!
Jaz pojem svoj spev vsem revnim v
posmev,
cin, cin!
Me prosite jadni, vi trudni in gladni!
Ej, krasno, hej, hoj!
Ime mi je beda in smrt mi soseda!
Aj, krasno, hej, hoj!
Jaz kujem vam grozo v drhteča čela, cin, čin!
Jaz kujem obup vam v hlepeča čela, cin, cin!
Sklenite se bledi v proletarski četi:
Ej, krasno, hej hoj!
Kdo kruha bi rad? Smrt končaj ti glad! cin, cin!
Aj, krasno, hej hoj!
Dopisi.
Slap pri Tržiču. Menda nikjer ne vladajo tako čudne razmere, kaikor ravno v tukajšnji papirnici. Različne psovke in šikane so na dnevnem redu. Posebno veselje ima tukajšnja delovod, kinja aiko zmerja delavke s k... o in podobnimi priimki. Delovodja Jerčin pa tudi ne zaostaja v šolanju; če ni drugače, pripelje komu tudi zaušnico. Da bi se delavstvo organiziralo, ni za misliti; vsaka najmanjša beseda ol organizaciji, je takoj prijavljenai g. Moliniju, ki pride k dotičnemu delavcu z besedami: »Zakaj ne delate prav, prinešite vilča! Dobite bokvič.« (Molinijeva slovenščina.) Ostalo delavstvo se tega ustraši in misel na organizacijo je pokopana. Ker ima večina delavstva stanovanje v tovarni, med temi največ oženjenih, se nikdo ne upa črhniti besede. Gospodi Moline ima pa tudi poseben stanovanjski pravilnik; vsak delavec, ki hoče dobiti stanovanje, mora podpisati izjalvo, da bode morala njegova družina, čim se upa delati, biti zaposlena pri njem, sicer mora plačevati od vsakega za delo sposobnega člana stanovanje, ki ga dični g. Moline ne računa ravno malo; naj navedem le en slučaj. Tukaj je zaposlena vdova z več (nedoraslimi in nekaj starejšimi otroci; pred kratkim se ji je pai starejši sin, ki ni bil zaposlen pri g. Moliniju, poročil, in g. Moline, ki se drugače ni mogel znesti, je ubogi revi naložil, da mora od vseh otrok plačevati stanarino. To je najhujša podlost, katere ni
zmožen gotovo nihče drug nego gospod Moline. • Ker je tukajšnje delavstvo večjidel klerikalno, bi marsikdo pričakoval, da se bode tukajšnja Jugoslovanska strokovna zveza kaj zavzela za nje; ali ta se boji, da bi nič več ne dobila za svoj klerikalni »Naš dom«. Delavstvo pa mora vsled tega trpeti. Delavstvu papirnice pa kličemo: Združite se v močne organizacije, čeprav bo nekoliko žrtev. Brez žrtev ne bo nikoli nič. — Bivši delavec.
Mezdna gibanja.
Beograd. Štrajk krojaških pomočnikov je končal s popolnim uspehom pomočnikov- Delodajalci so morali pristati na stavljene zahteve, ker so uvideli odločno voljo pomočnikov da vstrajajo v boju do zmage.
Lesne delavce opozarjamo, da ne potujejo v Beograd, ker je velika brezposelnost.
14. maja so stopili v stavko opan-čarski delavci. Nad delavnicami bratje Marjanovič in Jovo Radovanovič je delavstvo proglasilo bojkot. — V Cuka-rici je izbruhnila stavka usnjarjev. — Natakarji bojkotirajo kafano Gunduli-čev venac, ker zaposluje stavkolomca Milana Jugoviča.
Objave.
SEZNAM
sodrugov, ki so prispevali za »Rudarski dom« v Trbovljah.
Nabiralna pola št. 1, pobiral s. Anton Petek na Tereziji: Obrez Marko 40 K, Le-šek Jakob 40 K, Majcen Franc 40 K, Jur-javčič Ivan 40 K, Križnik Rudi 60 K, So-tošek Franc 40 K, Javornik Štefan 40 K, Jelen Franc 12 K, Kolar Franc 20 K, Žuža Franc 12 K, Obid Peter 10 K, Tomc Franc 20 K, Špan Marija 12 K, Špan Fani 20 K, Špan Franc 10 K, Ančimer Anton 20 K, Goznikar Jurij 12 K, Ozebek Jakob 10 K, Dojmovič Franc 24 K, Selšek Jože 20 K, Resnik Anton 8 K.
Nabiralna pola št. 2, pobiral s- Zakonjšek Ferdo v »Glažuti«: Zakonjšek Ferdo 20 K, Krhlikar Ivan 4 K, Železnik Ivan 8 kron, Opteršek Ivan 8 K, Spolovnak Jože 4 K, Strnak Franc 8 K, Šauc Jurij 10 K, Smodič Matevž 8 K, Naroglav Jakob 8 K, Virant Mihael 8 K, Kotar Alois 10 K, Gorenc Anton 8 K, Planinc Jože 6 K, Durjava Andrej 8 K, Alif Franc 5 K, Mrežar Jože 10 K, Mrežar Anton II. 15 K, Mrežar Anton I. 15 K, Vidmar Andrej 8 K, Strnad Miha 9 K, Kolenc Franc 4 K< Vidmar Franc 10 K, Renko Polde 8 K, Čič Urban 9 K, Lavrič Martin 10 K, Učakar Franc 8 K, Amon Ivan 4 K, Logar Karl 5 K, Jože Sternak 20 K, Zakonjšek Franc 8 K, Hren Anton II. 8 K, Hren Anton I. 8 K.
Nabiralna pola št. 3, nabirala ss. Fric in Debelak na Doberni: Hribar Franc 8 K, Raič Franc 4 K, Vrhunc Ivan 4 K, Brejc Ivan 4 K, Fajdiga Marko 10 K, Pilnauer Ivan 20 K, Dobnik Ana 8 K, Kolšek Ivan 10 K, Matelko Ivan 8 K, Treven Andrej 12 kron, Zaplotnik Ivan 4 K, Frelih Franc 10 kron, Brtoncelj Matevž 10 K, Klaužar Miha 8 K, Butkovič Ivan 8 K, Leber Vinko 4 K, Perčič Ivan 5 K, Petrač Anton 10 K, Gra-benšek Alois 4 K, Drenel Ivan 10 K, Vrhovnik Ivan 8 K, Bremec Ivan 12 K, Golkunda Miha 10 K, Knific Andrej 10 K, Šmit Miha 10 K, Stavec Rudi 24 K, Fric Ignac 20 K, Nabiralna pola št. 4, pobiral s. Kastelic na Separaciji: Jože Kastelic 40 K, Ve-laj Jože 4, Potokar Marija 4, Volaj Ana 20, Volaj Albin 20 K, Dobavec Ivan 4 K, Franc Zupan 8 K,' Struj Ivan 20 K, Dečman Tomaž 30 K,- Cičigoj Alfonz 10 K, Rosman Anton 20 K, Zemljak Andrej 4 K, Kangler Melhijor 20 K, Kumar Franc 20 K, Rako-šek Andrej 6 K, Medvešek Franc 40 K, Šramel Julij 40 K.
Vabilo na občni zbor
»Stavbene, gostilniške in kavarniške zadruge r. z. z o. z. ŽELEZNIČARSKI DOM v Ljubljani
ki se vrši dne 31. maja 1923 ob 8. uri dopoldne v Del. domu, Turjaški trg št. 2.-II., s sledečim dnevnim redom;
1.	Poročilo načelstva.
2.	Poročilo nadzorstva.
3.	Sprememba pravil.
4.	Volitev načelstva in nadzorstva.
5.	Raznoterosti.
Ker je občni zbor zelo važen, prosimo vse sodruge zadružnike, da se ga gotovo udeleže.
NAČELSTVO.
Občni zbor »Neodvisne strokovne zveze strojnikov in kurjačev« se vrši 3. junija 1923 v Delavskem domu v Ljubljani ob 10. uri dopoldne z dnevnim redom: 1. Poročilo obeh odborov. 2. Sprememba pravil v svr-ho združenja obeh organizacij v eno. —
Odbor.
Iz uredništva.
V zadnji številki se je vrinila pri pozivu na proslavo razvitja prapora v Zagorju neljuba pomota. Priglase je treba poslati do 1. junija ne do 1. julija.
, Sodrugi iz Ljubljane se lahko priglasijo tudi osebno v uredništvu »Strokovne Borbe«.
Radi binkoštnih praznikov se je današnja številka zakasnila.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Turjaški trg 2./II. Posamezna številka 1 dinar. Mesečna naročnina 4 dinarje.
Podlistek.
Maksim Gorkij — Iv. Vuk:
h povesti...
(Dalje.)
Vojak je govoril polglasno. Na njegovem obrazu je ves čas trepetal mračen smehljaj sovražen Veri. V njenih mislih se je jasno pojavila slika ljudi, ki jih je spoštovala z vso silo mladega srca, polnega še nedotaknjene, plamteče vere v njihovo skromno junaštvo, v njih pripravljenost na vse muke za zmagoslavje razuma in resnice. Vojak je žalil te ljudi in njo z njimi... V njenih prsih je zakipela nejevolja ...
— Primeta me in me odvedeta k svojemu načelstvu — ji je šinila po možganih ostra misel.
Na sekundo sta strah in bojazen stisnili njeno srce. Ali dražeče je lice Avdjejova, zasmehljivi ukaz njegovih besed, je izzval v njej močno željo, da pouči človeka, ki se drzne tako govoriti o tem, česar ne pozna.
— Vi lažete — je rekla surovo, docela ji tuje in se ozrla mimogrede na Samova, ki si je v zadregi čohal od komarjev opikani vrat in stopical z nogami.
— Nikdo ne pobegne in se ne skriva, če je potrebno radi uspeha dela... Teh, ki so poginili zato, ker so vam govorili o resnici, je več, nego vas... več, nego ljudi, ki poslušajo resnico in ne varujejo, ki je ne morejo razumeti, sužnji!
Hoteč povedati kolikor mogoče več in silneje, skoro ni videla vojakov; v njenih očeh je zaplavala rdečkasta megla, srcu je primanjkovalo krvi, a v prsih je tiho rastel, misel, teman strah, ki je mešal misel.
— Bili me bodo ...
Za to mislijo brez besed je stala še druga, gola in še bolj strašna in moči uničujoča. Trudeč Sf\ da bi zadušila predčuvstva, ki so rešila njeno razburjenost, je govorila vse glasneje, malodane kričala in čakala, da se ji zdaj pa zdaj pretrga glas, da ji zmanjka besed in se ne obdrži na nogah
pred tema vojakoma, nemima in nejasnima kakor dva siva oblaka.
— Povedal sem, kako je bilo — ji je Avdjejov hkrati segel v besedo. — Prihajali so ljudje, mamili človeka in se skrivali... zakaj to? Prav lahko si predstavljam ... namreč, oni ki žive siromašno... prihajajo k nam, neukim ljudem in govore: »Tudi vam je hudo, dajte, da skupno prebijemo cesto, da bodo po nji korakali svobodno vsi.« Govore... vsi, a mislijo... mi! Dokler človek z njimi deluje... jim je brat, a ko dosežejo svoje... jim je sovrag. Nečloveški ste...
V temnoto večera je planil vznemirjajoči kovinski krik. Vojak je obmolknil. In te sekunde molka so se zdele Veri neznosno dolge.
— Pojdiva — je tiho rekel Šamov. — Trobentač zove...
Avdjejov ni odgovoril. Stal je, povesil glavo in roke sunil globoko v žep. Vera ju je nehote opazovala, pričakujoča sovraženega bližanja in to pričakovanje se ji je zdelo zoperno dolgo.
— Ni res tisto — je rekla.
— Tako mislim jaz — je odvrnil vojak ma-jaje s pleči. — Imam vzroke, da tako mislim...
Nasmehnil se je in se s hladnim pogledom sinjih oči vnovič ozrl na Vero.
— Ako prinašate resnico ... povejte jo vsem, a ne enemu, ne dvema... Pridite in povejte jo vsem nam naenkrat... No, kaj?!
Ta izziv, zasmehljiv in brez vsake vere v čast ljudi, je vnovič razžalil Vero. Vzravnala se je.
— Dobro, pridem.
Šamov je glasno zasopel in rekel naglo:
— To ni mogoče ...
Tovariš njegov je potegnil iz žepa eno roko in si popravil čepico.
— Pojdiva Šamov. Zbogom, gospodična...
Vera je stopila k njemu in kriknila z svečanim glasom:
— Sedaj ne smeta odreči! Vi ste razžalili ljudi...
Vojaka sta stopila drug k drugemu; Šamov je govoril pomirjajoče:
— To je vse šala... za boga, kaj vam pade na um?
Ali Vera je kriknila trdovratno in drzno:
— Ne, vi se morate zbrati vsi in jaz pridem ... slišite?
— Vsi niso takšni, kakor midva — je pripomnil smehljaje Avdjejov.
— Vseeno — je odvrnilo dekle.
— Pojdiva — je zašepetal Šamov.
— Jutri ob tem času bom tu — je nadaljevala Vera trdovratno in strogo.
Obrnila je vojakoma hrbet in šla v gozd, odkoder ji je strmela nasproti noč z globokimi irt otožnimi očmi. Dekleta se je zopet polastil strah; obrnivši se, je rekla bolj mehko in laskajoče:
— Morate priti. Vi vendar hočete verovati v dobre ljudi?
Vojaka sta si nekaj zašepetala. Iz teme se je razlegel glas Avdjejova:
— Nevarno je za vas...
Zdelo se ji je, da se ji še vedno posmehuje s svojim nerazumljivim nasmehom. Ne vedoč, kaj mu naj odgovori, je tiho ponovila:
— Vseeno.
Vojaka nista nič odgovorila in sta odšla. Slišal se je vznemirjen šepet Šamova, nato pa se je razdal glas Avdjejova:
— Baha se ...
Zahotelo se ji je krikniti:
— Ničvrednež!
— Ne pride...
Začutivši, da jo draži nalašč in se ji roga, je kriknila malodane preteče:
' — Jaz ... pridem!
Bela pega se je^ skrila. Pogoltnil jo je gozd. Postalo je tiho in pošastno.
Vera je stopala po strmini, pesek pod nogami se je sipal, škripal srdito in oviral hojo. Oprijemala se je vejevja in debel dreves, lezla kvišku, ne oziraje se nazaj, razdražena do bolečine in polna strahotnega trepeta. Na vrhu strmine je sedla na pesek in popravljaje razmršene lase, pomislila otožno in nezadovoljno:
— Kako sem nespretna, neumna ... in ... se bojim ...
(Dalje prih.)