Pravično povračilo.
Janaz jo bil sin premožnega knieta na Gorenjstan. Oče rau so nmrli, ko je bil deček komaj Bedem let star. Mlada vdova, Janezora mati, se je morala drugič omožiti, da bi posestvo popolnem no propadlo brez gospodarja. Pred zartiko se je moralo vse posestvo iB vse gospodarsko orodje popisati, da bi se pozneje vse zopet sinn povmilo, kadar postane polnoltten in sam prevsame gospodarstvo. Kcr pa, kakor star prigovor pravi, nesreCa nikoli ne minije, tako tudi tukaj ni mirovala; gospodarstvo je bolj in bolj propadalo in poslednjič pograbi nemila smrt tudi novega gospodarja.
V kratkem Dastopi Janez svoje gospodarstvo- Vidžč, da nmogih reči ni, ki so bilo zapisane v zapisnilm, nikakor ni hotel škode imeti,  zatorej je silil
120
ubogo mater, da mu raora vse 6ue reči povrniti. Uboga inati s solznimi očuii prosi nečkreeškega sina da jej uaj prizanese ker manjkajočih stvari povrniti ne more! Ali materiue solzč niso ganile nensmiljfinega sina. Od liiSe spodi ubogo mater, a predno gred6, proda jim vso obleko, še cel6 posteljo in vse, kar so imeli svojega. Ljudčni je Ma sinova trdosrčnoat velika gnjusoba in tožili so nečloveškega sina božjej pravicL Ubogo materiuo srož bi bilo žalosti počilo, ako bi je ne bili sosedje tolažili.
Nov gospodar Janez si na videz nekoliko opomore ter svojo kmetijo v dober stan pripravi. Posestvo je zopet lepo napredovalo. Ljudje so bogatega Janeza spoštovali in njegOTO trdosrčnost do matere kiualu popolnem pozabili.
Ali božja kazeii ne počiva! Blagoslova božjcga ni bilo pri hiši in Janez je moral propasti. Izpolnil se je prigovor, kipravi: nOčetov blagoslov otrokom zida biše, a materina kletev jih do tal podira." Tudi Janezovo gospodarstvo se je podrlo do tal. Nevedoč se je zad61žil in ker ni mogel dolgov o pravera ^asu poplaCati, prodali so mu upniki vso imovino. Dražba ae je imela vršiti ueeega dne meseca avgtista v domačej hiši. Ljudje se obilno zberrt. Vrouina je bila velika. Zaradi tega želi soilnijaki uradnik, da bi se prodaja vršila na dTorišfi. Hitro prenes6 staro orehovo mizo pod kožato hruško t8d na dvorižče. Dražba se pričnž.
Zdajci zapazi nradnik, da se knpoi natihoma nefeaj skrivnostnega pogo-varjajo. Eadoveden, kakžae pogovore imajo, ustavi dražbo in vpraša ljudi, kaj se na tihem razgovarjajo. Nihče si ne upa stvar razjasniti. Naposled dobi nek prileten možanec pogam ter zaSuS vss to pripovedovati, kar smo slišali poprej o neusmiljenem sinu Janezu. Sodnijski shiga pa še pristavi, da sc Se prav doteo Bpomiaja, kako je pred 15 leti ravno n& tem kr&ji kakor danes prodaj&l ffrojino uboge zapuSčene matere. Tudi sosedje temu pritrdijo tei rek6, da je to o6itna kazen božja in praviuno povračilo za sinovo hudobijo.
Ljubi moji otroci! spomnite se večkrat na to lesnično prigodbo in se nikoli ne pregreSte nad svojimi starši. Ne žalite jih zdaj, ko ste 5e mladi, a slušajte jih tadi pozueje, kadar vam kaj dobrega sovetnjejo. Spoatujte jih ter jim prejete dobrole po moči povraSnjte. Kako veselo je videti hraležne otroke, ki s svojimi atarši prijazno, v miru in sreči žive do njih poslednje ure, a še ceM po njihovej smrti se z vescljem iti hvaležnostjo spominjajo svojih staršev. Tacih otrok je Ijubi Bog vesel in izpolnila se bo nad njimi obljuba četrte zapovedi božje. Taki otroci bodo dolgo in sreSno živeli, a po smrti se bodo pri dobrem Bogu v nebesih s svcjimi ljubimi starši veselili.
Leopoldina Krsnik