,,Tepec domišljavi!" mislil si je Hrast; glasno pa je dejal: „Ste se li že danes o tem prepričali?"
„Vse so koketne in gledajo, kje bi koga ujele!"
,,0 Elzi tega ne morete trditi, gospod Meden!" oporeka Hrast skoro nejevoljno.
„Ko bi Vas ne poznal tako dobro, dejal bi, da ste se Vi že zaljubili v njo, ker jo tako iskreno zagovarjate," kriči oni ter se na glas zagrohota.
Hrast bi se bil skoro zarudel. Nasmehnil se je posiljeno, a ker sta bila dospela na razpotje, od koder je vodila stranska pot na Medenovo posestvo, prihranjen mu je bil odgovor.
Poslovila sta se oba s smehom na ustnih.
(Dalje prihodnjič.)
i
Na pokopališči.
i&>ez mirni dom, kjer mrlvi spe. S'Ledene sape vro. Ce tudi vro — saj ne zbude V življenje jih mlado.
Marveč uniči ples njihov Prirodine moči, Da jedva, jedva iz grobov Nov zarod zeleni!
O mirni dom, kjer mrtvi spe Samotno in mirno, Zakaj, zakaj rosi solze Na tebe to oko ?
Li nisi kraj pokojnih ti Med gorami ležeč ? Li mrtvili mnogobrojnih ti Ne hraniš v sebi več?
A tukaj ne! Brezkončna smrt Kraljuje vekomaj; Kdor vleže se, on je zaprt, Nihče ne ve, do kdaj !
O da! Še spe, ko spali so Mirno od nekedaj, Nad njimi se smijali so Smeje se še sedaj! . .
Ubogi rod, slovenski rod, To mrtvih dom je tvoj! Razpal povsod, teman povsod, Se širi pred menoj!

—b-