DUHOVNO ŽIVLJENJE
I LA VIDA E/ Pl RITUAL
59964
DUHOVNO ŽIVLJENJE
LA VIDA E/Pl RITUAL
V MARIJINEM LETU 1954
L. XXII.	JANUAR	(ŠTEV. 1
BLESTEČA KRONA
enciklika svetega očeta papeža pij a xii„ s katero razglasa
JUBILEJNO MARIJINO LETO ZA STOLETNICO • PROGLASENJA VERSKE RESNICE O BREZMADEŽNEM SPOČETJU — PREVEDEL ALOJZIJ KOŠMERLJ ČASTITIM BRATOM, PATRIARHOM, PR1MASOM, NADŠKOFOM, ŠKOFOM IN OSTALIM KRAJEVNIM CERKVENIM POGLAVARJEM, KI SO V MIRU IN V ZVEZI Z APOSTOLSKO STOLICO PAPEŽ PIJ XII.
ČRstiu bratje 1 Pozdrav in apostolski blagoslov.	i
BLESTEČA KRONA slave, s katero Jo Gospod ovenčal preč ist o čelo deviško božje Matere, se nam zdi, da blesti v večjem blesku, ko se spominjamo dne. 'a, v katerem je pred sto lati naš pred-nik blaženega spomina, Pij IX., obdan °tl izredno velikega števila kardinalov *n škofov, z nezmotljivo oblastjo slo. 'esno izjavil, razglasil in odločil, da »Je od Roga razodeta in mora biti zato °d vseli vernikov s trdno in stanovitno vero verovana resnica, ki uči, da jo bila presveta Devica Marija, od prvega
trenutka svojega spočetja, po posebni milosti in privilegiju vsemogočnega Boga, obvarovana vsakega madeža izvir« nega greha, z ozirom na zasluge Jezu. sa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu“ (Bula ..lneffabilis Deus“ % dne 8. decembra leta 1854).
Vesoljna katoliška Cerkev je spre jela to papeževo proglasitev, ki jo je že dolgo časa hrepeneče pričakovalo, s prekipevajočim veseljem; pobožnost vernikov do presveto Device, ki poganja cvetove najvišjih krščanskih čednosti, je bila s tem poživljena in na novo okrepljena, prav tako pa so zadoblli
Naslovna stran: Motiv na Pokljuki K slikam na S. strani:	zgoraj:	Božična idila na Notranjskem; v
sredi:	Jutro na Voglu (Bohinj); spodaj:	Motiv
iz Loga s Kukovo špico (2417 m)
tiovo pobudo študiji, ri<i katerih sta vzvišenost in svetost božje Matere zablesteli v večjem sijaju.
In zdi se, kot da bi presvet» Devica na čudovit način hotela potrditi proglasitev, ki jo je namestnik njenega božjega Sina na zemlji razglasil ob veselem pritrjevanju vse Cerkve. Zakaj niso bila še minila štiri leta, ko se je blizu nekega kraja v Franciji, na pobočju Pireneje v, presveta Devica, belo oblečena, pokrita z belini plaščem in prepasana z modrim pasom, v mladostni in ljubeznivi podobi v Masabejski votlini prikazala nedolžni in preprosti deklici, kateri je na. njene ponovne prošnje, naj ji razodene svoje ime, s slad kim nasmehom in dvignivši v nebo svoje oči, odgovorila:	„Brezmadežno
Spočetje sem“.
Verniki so to, kot je bilo naravno, dobro razumeli in so pričeli v pobožnih romanjih v nepreglednih množicah od vseh strani prihajati k lurški votlini, kjer so poživljali svojo vero, podžigali svojo pobožnost in se potrudili, tla bi uredili svoje življenje po Kristusovih zapovedih; neredko so tam doživeli tudi čudeže, ki so vzbudili strmenje vseh ter so potrdili katoliško vero kot edino pravo in od Boga dano.
Na prav poseben način so to razumeli tudi rimski papeži, ki so ono čudovito svetišče, katero je bila v malo letih zgradila pobožnost duhovščine in vernikov, obogatili z duhovnimi milostmi in ga odlikovali s svojo naklonjenostjo.
I.
V omenjenem apostolskem pismu torej, v katerem je isiti naš prednik določil, da mora biti ta člen krščanskega nauka trdno in stanovitno verovan po vseli vernikih, ni storil s tem drugega, kot da je s skrbnostjo zbral in s svojo oblastjo potrdil glas svetih očetov in vesoljne Cerkve, ki se ga je culo ved-
no, od starodavnih časov do naših dni.
Temelj tega nauka m: pojavi naj-prej v Svetem pismu, kjer Bog, Stvarnik vseh stvari, po obžalovanja vrednem Adamovem padcu, govori skuš-njavski in zapeljivi kači one besede, ki jih neriiajlmo število svetih očetov in učiteljev in pravtako premnogi in veljavni razlagalci obračajo na presveto Devico: „Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo, med tvojim in njenim zarodom. .	(1 Moz 3, 15). če bi
pa bila presveta Devica Marija v trenutku svojega spočetja omadeževana z izvirnim grehom ter bi bila tako za nek čas oropana božje milosti, bi vsaj v tistem, čeprav najkrajšem časovnem presledku ne bilo vladalo med Njo in med kačo ono večno sovraštvo, o katerem se govori od prvotnega izročila skozi do slovesne definicije Brezmadežnega Spočetja, ampak bi bila obsto. jala nekakšna sužnost.
Poleg tega, ko pozdravljamo presveto Devico kot „milosti polno“ (Lk 1, 18) in „blagoslovljeno med ženami“ (isti 1, 412), se s temi besedami, tako kot jili je vedno razumelo katoliško izročilo, označuje, „da je ta edinstveni in slovesni pozdrav, ki ga ni bilo sicer nikdar slišati, dokaz, da je bila Devica Marija sedež vseh božjih milosti, okrašena z vsemi darovi Svetega Duha, da, še več, skoraj neskončen zaklad in neizčrpno brezdno vseh teh darov, tako da nikdar ni bila podvržena prekletstvu (Bula „Ineffabilis Deus“).
Sveti očetje v prvi Cerkvi so, ne da bi jim kdo nasprotoval, ta nauk z zadostno jasnostjo učili, zatrjujoč, da je bila presveta Devica lilija med trnjem, popolnoma deviška zemlja, brezmadežna, vedno blagoslovljena, prosta vsa-kega grešnega madeža, nevenljivo drevo, vedno čisti vrelec, edina, ki je hčerka ne smrti marveč življenja, brstika ne jeze ampak milosti, vedno čista in
I,rez Diadeža, sveto in tuja vsakemu ma Uežu greha, lepša od leipote same, svetejša od svetosti, edina sveto, ki je, če izvzamemo edinole Boga, prekosila vse druge in je po naravi lepša, krasnejša in svetejša kot sami kerubini in sera-iiui in vsi angelski zbori (v isti buli).
Ako torej z dolžno pozornostjo premišljujemo te hvalne nazive, ki se pri. d e vaj o preblaženi Devici Mariji, kdo bi poteni š,- upal dvomiti, «la je Ona, ki Je čistejša od angelov in je bila vedno tista (v isti buli), bila vsak trenutek, tzvzet tudi najmanjši presledek časa, ln°sta vsakršnega greha? Upravičeno naslavlja sveti Klicni na njenega bož-JeSa Sina naslednje besede: „Resnično, samo Ti jn tvoja Mati sta vsa in v vsa-kl m ozir» lepa, zakaj ne v tebi, Gospod, **e v tvoji Materi ni nobenega madeža“ d esini iz Nisibe). iz teh njegovih be-v,cd se nadvse jasno vidi, da se more •ned vsemi svetniki in svetnicami ]e ° t j ženi reči, da je pri njej brez srni-s a postavljati vprašanje greha, naj bo ttt kakršnekoli vrste; in da je poleg t(čia ta edinstveni, nikomur dani pri-V'**”'j prejela od Doga prav zato, ker Jo bila izbrana za dostojanstvo njegove - aterv. Zakaj ta vzvišeni privilegij, °xesn0 proglašen in potrjen na cerkvenem zboru v Efezu proti krivi veri Vestorija (prim. Pij XI. Ene. Lux ve-• Hatis) jn gi večji <„i njega ni mogoč, zahteva polnost božje milosti in prostost otl vsakega greha v duši, ker je združen s častjo in svetost j'_, _.i je za ristusovo največja. Iz tega vzvišenega poslanstva Device Marije izvirajo kakor 'z skrivnostnega in prečistega vira vse »jene prednosti in milosti, ki so tako udovito krasile njeno dušo in njeno ^tvljenje. Prav nravi sveti Tomaž . 'ittslvi: „Ker je presveta Devica božja Mati, dobi od neskončnega bilja, ki je Dog, nekakšno neskončno dostojan-stvo.“ i„ ,siovit pisatelj to misel dalje
razvija in razlaga, ko piše: „Presveta Devica Marija je Mati božja; zato je tako jčistta in sveta, da si za Dogom večje čistosti ni mogoče misliti“ (Kor nelij a Lipide).
če se tako poglabljamo v to snov ln pred vsem, če pr. mišljujenio gorečo in presladko ljubezen, s katero je Dog gotovo ljubil in vedno ljubi Mater svojega edinorojenega Sina, kako bi mogli potem le malo misliti, da bi bila Ona, četudi le za en sam bežen trenutek, podvržena grehu in oropana božje milosti? Dog jo je z ozirom na predvidene zasluge Odrešenikove brez nadalj-nega mogel okrasiti s to edinstveno odliko; ni si toivj mogoče misliti, da bi tega tudi ne bil storil. Spodobilo se je v resnici, da je bila Mati Odrešeni-kova njega čim vrednejša; t0 pa bi ne bila, če bi bila omadeževana z izvirnim grehom, četudi le v prvem trenutku svojega spočetja, zakaj s tem bi bila, vsaj tisti hip, podvržena žalostni oblasti satanovi.
In ne more se reči, da bi bilo radi tega zmanjšano Kristusovo odrešenje, kot da bi se ne raztezalo več na vse Adamovo potomstvo in bi bila s tem prikrajšana služba in dostojanstvo božjega Odrešenika. Zakaj, če temeljito in skrbno premislimo vso zadevo, nam je lahko spoznati, kako je naš Gospod Jezus Kristus resnično odrešil svojo božjo Mater in to na najpopolnejši način, ko jo Dog obvaroval vsakega madeža izvirnega greha z ozirom na njegovo prihodnje zasluženje. Zato se neskončno dostojanstvo Kristusovo in vesolj-nost njegovega odrešenja s tem naukom nič ne zmanjšata ali oslabita, marveč na čudovit način porasteta.
Zato je krivična kritika in obsodba, ki ju tudi iz tega nagiba mnogi neka. toličani in protestantje obračajo proti naši pobožnosti do presvete Device^ kakor da bi mi z njo nekaj odvzemali

dvižnemu češčenju Boga in Jezusa Kristusa, ko se vendar prav nasprotno vsa slava in vse češčenje, ki ju izkazujemo naši nebeški Materi, popolnoma in nedvomno prelivata v slavo njenega božjega Sina, ne le zato, ker iz Njega kot iz prvega vira izvirajo vse milosti in vsi, tudi najbolj vzvišeni nebeški darovi, ampak tudi zato, ker „so starši slava svojih otrok“ (Preg 17, 6).
Zaradi vsega tega se je ta nauk že od najstarejših časov svete Cerkve ved. no bolj jasnil in se vedno bolj potrjeval tako v učenju svetih pastirjev kot v dušah vernikov. Zanj pričajo kot smo že rekli, spisi svetih očetov, cerkveni zbori in odloki rimskih papežev; priča zanj so prastare liturgije, v katerih knjigah, tudi najstarejših, se ta praznik smatra kot od prednikov izročena de. diščina. Poleg ,tega tudi v vseh onih skupinah vzhodnih kristjanov, ki so se že pred dolgim časom ločili od edinosti katoliške Cerkve, ni manjkalo in ne, manjka takih, ki se, čeprav prežeti od mnogih predsodkov in nasprotnih mnenj, tega nauka drže in vsako leto obhajajo praznik brezmadežne Device. Gotovo bi se to ne zgodilo, ako bi te resnice ne priznavali že od sltarih časov dalje, to se pravi od takrat, ko se še niso bili ločili od edino prave črede.
Zatorej ob dopolnitvi sto let, kar je papež Pij IX., nesmrtnega spomina, slovesno definiral ta edinstveni privilegij Device božje Matere, z veseljem povzemamo in zaključujemo vse to vprašanje z besedami istega papeža, zatrjujoč, da je bil ta nauk „po sodbi Očetov vsebovan v Svetem pismu, sporočen po tolikih in tako resnih njihovih pričevanjih, izražen in proslavljen v tolikih slavnih spomenikih častitljive starodavnosti in končno predložen in potrjen po najvišji in najveljavnejši sodbi Cerkve“ (Bula Ineffabilis Deus); „da zato
ne za svete pastirje duš ne za vse ver. nike ni nič slajšega, nič prijetnejšega kot častiti, slaviti, na pomoč klicati in z vso gorečnostjo in ljubeznijo na vseh krajih proslavljati Devico Majter božjo, spočeto brez madeža izvirnega greha“ (v isti buli).
Zdi se nam vrhu tega, da se ta pre- [ dragoceni biser, s katerim je bila obo-1 gatena sveta krona preblažene Device Marije, danes blesti v večjem sijaju, potem ko Nam jc bila po sklepu božje Previdnosti v svetem letu 1950 dana sreča — v našem srcu je še ves živ ta predragi spomin —, da smo razglasili Vnebovzetje presvete Matere božje s telesom In dušo v nebesa in s tem zadostili željam krščanskega ljudstva, izraženim na izreden način žc tedaj ko je bilo slovesno definirano njeno Brezmadežno Spočetje. Kot smo to že zapisali v apostolskem pismu „Magni-ficentissimus Deus“, s0 bila tedaj „srca vernikov prevzeta od najbolj živega hre-l>enenja, da bi bila čimprej proglašena po najvišjem učiteljstvu Cerkve tudi verska resnica o telesnem vnebovzetju Device Marije“ (Avta ApOst. Sediš zv. 3ö, str. 744).	i 4 J
Zdi sc torej, da po vsem tem vsi verniki lahko na še vzvišenejši in učinkovitejši način obračajo svojega duha in svoje srce k sami skrivnosti Brezmadežnega spočetja Device Marije. Zakaj vsied tesne zveze, ki obstopa med obema verskima resnicama, se je po .slovesni proglasitvi in odgovorjajoči osvetlitvi Marijinega Vnebovzetja v stopnjevani veličini in v še večjem sijaju razodelo najmodrejše soglasje onega božjega načrta, po katerem je Bog hotel, da naj bo Devica Marija obvarovana vsakega izvirnega madeža.
Zatorej je po teh dveh izrednih privilegiji!, podeljenih presveti Devici, zasijala v žarkih blesteče luči tako ju. tranja zarja njene zemeljske poti kot
7,1,0n njenega življenja; popolni ne-dolžnosti njene duše, proste vsakega madeža, odgovarja na primeren in čudovit način najsijajnejše poveličanje njenega deviškega telesa; in Ona, ki je h'la združena s svojim edinorojenim Sinom v boju zoper peklensko kačo, je postala z Njim deležna tudi njegovega slavnega zmagoslavja nad givhom in njegovimi žalostnimi posledicami.
Temu prvemu zgodovinsko-dogma-tičnemu delu enciklike, v katerem se obnavlja in na novo potrjuje ter osvetljuje skrivnost Marijinega brezmadežnega Spočetja, bo sledil v prihodnji številki ,,Duhovnega življenja" drugi in zaključni del, v katerem sveti oče razglaša in za vesoljno Cerkev ukazuje jubilejno Marijino leto ter podaja konkretne, aktualne nagibe in obširna praktična navodila za njegovo čim uspešnejše obhajanje.
M
ememcL
GREGOR HRIBAR
^a novo leto je imel gospod Simon 'ellko dela. Slišal je, da pride tedaj veliko ljudi, zlasti mladine, k maši. Ne *ker toliko radi maše kot take, tem-'eč zato, da slišijo, koliko krstov, po-r°k in pogrebov je bilo v preteklem lc,u in ali bo kdo oklican za poroko.
Mladi dušni pastir je ,torej moral de. ‘lt* statistiko za vse leto nazaj, krajšo z« prižnico, daljšo za škofijo.
Pogreb: eden.
Poroka: noben a.
Krsta: dva. Od t h zakonskih otrok: Nobeden; nezakonskih v odstotkih Izraženo; 100%.
Od verouka so starši odjavili; štiri otroke.
Odrasli nekrščeni otroci: trije.
Protestanta: dva.
Rogovcev: šestnajst.
^Solj civilnih zakonov: pet.
Kar tako skupaj živečih: — gospod ■ imon si ni upal zapisati. . .
Porazna bilanca! Goreči dušebrižnik je dal čisto prav tistemu nairu, ki jo meil vojsko imel na Slemenici misijon
in je ob odhodu označil Slemtmlce za misijonsko ozemlje.
Vendar so mu drugo leto napravili Slemeničani že več veselja. Ugotovil je, da so bili:
Krsti: štirje, od teh zakonskih 50%, nezakonskih le 50%.
Položaj se je glede krstov torej znatno popravil.
Tretje luto mu je prineslo nova prijetna presenečenja.
Gospod Simon je že dolgo premišljeval, kako bi dobil h krstu tri m krščeno otroke, ki so mu vsako leto delali sra. moto, ko je pisal pregled za škofijo.
Pri Ruhdorferjevem sinu ni bilo upanja, ker sta oče in mati izstopila iz Cerkve in nista kazala želje no spravi. Pri drugem otroku je šlo za nezakonsko hči n.'ke dekle, ki je tudi izstopila iz Cerkve, a se le iz ozira do ljudi še ni odločila, da bi dala otroka krstiti in s tem napravila prvi korak za povratek v katoliško Cerkev. V tretjem primeru je šlo za triletnega fantka katoliške matere in odpadlega očeta Dolžnika
(Tel sn igbaue r, v starih knjigah: I)öls-nig), ki je padel na vzhodni fronti v zadnjih mesecih vojske.
Gospod Simon je molil in čakal že skoraj dve leti.
Tretje leto je šlo v pr.fdpustu na Sle-menieah od ust do ust nezaslišana novica: V sosednji fari je padel v gnojno jamo nekrščen otrok in utonil. Vseli enajst odraslih nekrščenih otrok so takoj peljali h krstu.
Meznariča je komaj sapo lovila, ko je prišla povedat v župnišče, kaj so je zgodilo.
„Na Slemenici kaj takega ne bi bilo mogoče, ker ni gnojnih jam,“ je preveč naglas modroval gospod župnik.
„Boste videli. še danes bodo tu z otroci. Poznam ljudi. So, kakor veter piha,“ je trdila lnečnarica svoje.
Imela je nrav. Zgodaj popoldne je Dolžnikova privedla za roko svojega sinčka v župnišče.
„Ali bi krstili našega fantka?" je vprašala nekoliko v zadregi.
„Zakaj ne? Kar prinesite ga! Ob kateri uri pridejo botri?“ se je delal nevednega gospod župnik.
Dolžnikovi je bilo še bolj nerodno: „Saj gre za tegale tukajle. Botri že zunaj čakajo.“
„Pokličite jih!“
Vstopila sta kmet Wurmizer in njegova sestra.
Ko je gospod Simon vse vpisal, je še vprašal:
„Zakaj niste dali otroka preje krsti, ti? Ne veste, da mora biti otrok čim-preje krščen?“
Dolžnikova je po pravici povedala: „Mož ml je prepovedal, češ da bo tako laže dobil dopust, ako otrok ne bo krščen. Je j>a preje padel v Rusiji.“
„Vidite, da kljub temu ni dobil dopusta. Zakaj ste pa ;*> vojski še toliko časa odlašali?“ je bil še vedno resen gospod Simon.
„Sem še zmeraj upala, da se morda le vrne.“
Gospod Simon se je že hc|?l odpra. viti proti cerkvi, ko se je nenadoma ozrl v botra Wurmizerja z Oljšnic« (Oelschntz), se malo zamislil, nato pa dejal:
„Gospod Wurmizer, xd ne morete biti za botra!“
„Zakaj ne? Ali sem koga ubil?“ se Je vznemiril mladi kmet.
„Ker ste izstopili iz Cerkve. Botri morejo biti le katoličani kot je vaš» sestra."
„Zakaj sem bil pa lani lahko za pri. čo pri poroki?" je Še oporekal Wurmizer.
„Za pričo je lahko kdorkoli, jyogan ali kristjan, za botra pa le katoličan. Dolžnikova bo morala Iskati drugega botra, ali pa bo imel otrok le botro vpisano,“ je vztrajal pri svojem dušni paritir.
NI mu bilo prijetno, a kaj je hotel. Postava je postava. Končno se je zadeva rešila na podlagi predloga, ki ga j j stavil župnik:	Wurmizer je smel
krstu prisostvovati, a kot boter ni ostal vpisan. Dolžnikova bi sicer rajši iskida drugega botra, a Wnrmizerju so tudi ni marala zameriti. Saj ga je ona prosila in sc ji ni ponujal. Bil je prijatelj njenega moža in sta skupaj izstopila iz Cerkve v upanju, da sc na ta način rešita puške.
Mežnarica je v cerkvi čakala s toplo vodo, da so odtajali leden kos krstne vode, ki je do dna zmrznila. Med tem si je gospod župnik skušal pridobiti za. upanje mladega pogančka. Brž sta bila prijatelja, tako da je šlo v začetku krsta kar dobro. Malo preje, ko mu je bilo treba dati blagoslovljene soli, se pa je otrok skril za botro.
„Pridi sem. Boš dobil sladkorčka,“ je hodil krstitelj za njim.
Brž je odprl usta, a se pošteno ua-
kremäil, |io je začujtil na jeziku sol. Prijateljstva med krščencem in krsti teljern je bilo konec. V pravo sovraštvo se .ir spremenilo od otrokove strani, ko 8'a je dušebrižnik oblil z zveličavno vo. ll<). Do konca sc' je novi kristjan grdo držal in niti ni maral sprejeti goreče sveče, ki mu jo je gosnod žunnik ponujal.
Kako uro pozneje je prišla odpadla dekla s hčerko.
»»*te tudi vi prišli radi krsta,?“ ii je pomagal iz zadrege župslk.
»Tudi,“ je boječe odgovorila neza. konslca mati.
..Zakaj pa preje niste prišli?" ženska je imela izgovor že pripravljen:
»So govorili, da se je veliko otrok P1 ohladilo in umrlo, ker so jih preveč znočili pri krstu.“
Gospod Simon bi se jezil, a mu je P1'šlo na misel, da ženska morda niti Prav ne ve, da je bila ta trditev 1© ena “d mnogih zvijač, s katerimi so liitler-janci trgali ljudi od Cerkve. Nadalje jo rad vprašal, ali ni bolje, da sa otrok prehladi ob krstu, kakor da pade nekrščen v gnojn» jamo, a se je za.
rza*, saj je ženska nrav zato stala pred Pjim, ker je no vsej nriliki prišla do ist©ga prepričanja.
»1 udi za botra revežu ne mara nihče ti. se jo delala še lepšo, ko je župnik odpiral neko knjigo.
»^te ju sodaj dobili?“ je vprašal.
»t'e ,ip krstite, l»i prišli malo pozneje."
»Vrat ! Le še podpisati bo treba, da nostp otroka katoliško vzgojili.“
»Dolžnikova pn ni nič podpisala," je oporekala dekla.
„Telsnigbäuerin je katoliške vere, vi St*‘ pa iz Cerkve izstopili in zato morate Podpise ti, da bo ot rok deležen katoliške 'zKoje. Najboljše bi seveda bilo, da se
tudi vi vrnete nazaj v naročje Matere Cerkve,“ je razlagal in vabil dušebrii.
nik.
Dekla jv podpisala. Glede povratka v Cerkev pa je dejala, da mora še premi» šiiti, ker imajo ljudje tako dolge jezike.
Ko je šla no botre, je mimogrede stopila še k Ruhdorfcrju, kot so se zmenili.
„Kaj je rekel župnik," je brž vpra. šala Ruhdorferjeva.
„Pomislite, nič me ni kregal, še danes jo bo krstil. Grem po botre. Le pod« pisati sem morala, da bom otroka pu. stila pri verouku, ko bo hodil v šolo. Nemara bi vidva morala isto podpisati,“ je pojasnjevala dekla kmetici.
„Te ni nagovarjal, da bi vstopila na-zaj v Cerkev?“ je še hotela vedeti Kuhdorferjeva žena.
„Ne dosti."
„če je tako, bomo pa tudi našega Adolfa dali krstiti, da ne bo edini v fari ostal brez krsta," se je dokončno odločil Ruhdorfer, ki se je že naveličal poslušati svojo taščo, ki je kar naprej zdihovala, v kako strašnih časih živimo, da imamo pogane v hiši, in ki je uporabljajoč tudi jok in grožnje izvajala izredno hud pritisk na hčer in zeta zlasti spričo najnovejših dogodkov.
Gospod Simon je imel še tisti dan vpisane tri krste odraslih otrok. Meznariča se ni motila.
Goreči dušni pastir je bil izredno za. dovol jen. V fari ni imel nobcnega pogana več.
Ugled katoliške Cerkve in njenega predstavnika je tisti dan na Siemenici vidno zrast©!.
Slemenica je prenehala biti misijon sko ozemlje.
Odslej je gospod Simon vpisoval v krstno knjigo le še novorojenčke. Lju. dje so se vrnili, k šegam svojih pred-nikov in s krstom niso več odlašali.
V Detroitu, središču Fordovih auto-fnobilskih tovarn, sem imel priložnost obiskati bolehno dekle — črnko. Ker ne more prihajati v cerkev, ji nosi duhovnik vsak dan sveto obhajilo. Dekle je edina katoličanka v drugoverski družini. V prostorni podstrešni sobi biva, ima jo urejeno kakor kapelico, v kateri mnogo premoli in premišljuje. V kotu ob enem izmed oken ima zagrnjen prostor, v njem ima navaden ležalni stol, poleg na stojalu veliki Webster (slovar angleškega jezika) in pisalni stroj. Ležalnik ji je delavni stol in postelj obenem. Piše članke religiozne in filozofsko-vzgojne vsebine za razne liste in revije, tudi prav čedne pesmi je objavila.
To trpeče, a jasno in vedro dekle, je izreklo misel, ki mi ne gre iz glave. Duhovnik, ki jo hodi obhajat vsak dan, je begunec, pa ji je pripovedoval o vsem tem, kar nas begunce iz komunistične dežele muči in skrbi; o problemih, ki stoje pred nami in jih je težko rešiti, ne vidimo načina in poti, dasi o končnem cilju nismo v nejasnosti. In kaj je ta skrita tiha duša-žrtcv odgovorila? „Za-
OTROŠKA POBOŽNOST DO MARIJE
kaj si delate nepotrebne skrbi? Vi ste vse preveč racionalist, ki skuša nemogoče probleme rešiti s svojim umom. Nekaj vam manjka:	vi ne znate biti
otrok. Prosite Mater Marijo za otroško pobožnost do nje. Prepustite Materi skrbi, ki vas mučijo in motijo, pa jih vendar ne morete rešiti."
Ali ni to isto, kar je Jezus rekel: „Ako ne boste kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo?" Kakor otroci? Otrok je otrok, to se pravi, nekaj kar svoje popolnosti še ni doseglo, še le raste, se razvija in počasi dozoreva. Otrok je slaboten, navezan na pomoč in nego odraslih, je nestalen, nesamostojen. Ali naj smo takšni pred Bogom? —- Res je, če svojo omejenost, majhnost in slabost primerjamo 2 božjo neizmerno popolnostjo, veličino in vsemogočnostjo, potem šele spoznamo, da smo pred Bogom le majhni nebogljeni otroci, ki vsak trenutek potrebujemo skrbi in pomoči Očetove. Pa to ne pomeni, naj ostanemo vse svoje življenje v nekem duhovnem infantaliz-mu, to je duhovno nerazviti, negodni in otročji (ne otroški), in prepustimo Bo-
eu’ naj nas neguje in pestuje kakor mati dojenčka. Biti kakor otrok pomeni biti preprost in odkrit pred Bogom, in zato ■Njemu v vsem zaupati in se v vsem nje' govi sveti volji izročiti.
Biti kakor otrok se pravi posnemati Jezusa. On je Sin nebeškega Očeta, med njima je razmerje kakor med očetom in otrokom, razmerje neskončne ljubezni in Zaupanja. Pravo otroštvo je tisto, katero nam je Jezus v svojem razmerju do nebeškega Očeta pokazal. Jezus se je popolnoma izročil svojemu Očetu, predal se njegovi volji, ki jo je do konca izpolnil, dotlej, da je na križu mogel reči: „Dopolnjeno je" in je svojo lušo izročil v Očetove roke.
Otrok biti pomeni torej: zavestno in prostovoljno se darovati Bogu, izročiti se njegovi volji in jo s polnim zaupanjem izvrševati, s tistim zaupanjem, ki od Boga brez vsakega dvoma pričakuje vso po-tuoč milosti, ki jo naša slabost potrebuje, ua se zvesto drži Očeta in njegove volje, "iti otrok pred Bogom se pravi, odpovedati se svojemu prirojenemu napuhu in svoji namišljeni veličini; krotiti v sebi yso škodljivo sebičnost in pretirano občutljivost; vso namišljeno popiolnost ter Se z^vuPljivo predati Bogu, ki je edino resnično velik, svet in popoln.
Če to obrnemo na Mater Marijo, bomo razumeli, kaj pomeni otroška pobožnost do nje. Ne smemo pozabiti: Marija je MATI — mi pa njeni otroci. Mati ima prirojeno, silno pripravljenost in hotenje, otroku pomagati, ga negovati, z njim se veseliti in žalovati — otrok je njena velika skrb in njena delika sreča, laka mati nam je Marija. Torej vsako Zadevo, vsako zaskrbljenost, vsak stralj materi povej in razodeni, njeni skrbi se Prepusti, njo prosi za vsako reč, ki i; potrebuješ. Ko vse materi izročiš, moreš biti miren in smeš zaupati, da se bo vse prav razvilo v božjo čast in v tvoje zveličanje. Potem mirno delaš v svojem po-
.....................:......i I
IZSELJENCEMA BOŽIČNA PESEM
Nocoj, nocoj,	j
\o tiha polnoč
največjo skrivnost oznani,
moj duh,	j
utrujen od težjih hoj,
poroma
do doma
čez svet prostrani po mir in pomoč. . .
In \a\or ne\oč bo pota v poljani sneg pobril, vse misli uspaval, jih v sanje zavil. . .
Pod streho domačo pa vonj po kadilu pričaral bo \ošče\ nebes. ..
Oh, res!
In takrat
ob jaslicah v \otu bo duh moj bogat. . .
Ljubka Šorli
klicu, mirno živiš v veselju in križih, mirno in dosledno dan za dnem storiš po svoji vesti in vednosti svojo dolžnost, dolžnost do Boga, do sebe in do bližnjih, kakor te navajajo božje in cerkvene zapovedi.
V Marijinem letu bi bilo prav, če bi postali resnični in pravi njeni otroci. Zato pristavljajmo svojim prošnjam k Materi Mariji še to: Otroško pobožnost do Tebe mi daj, Mati Marija.
Škof GREGORIJ ROŽMAN
sram imriw
Adventni mraz je v ivje ogrnil gozdove po hribih. Košenine pod sv. Ož boltom in sv. Morojem so bile bele, kot bi jih že zapadel sneg. Potok v ozki do. lini je tekel med samimi lestenci; saj je vsaka veja v grmovju ob vodi imela okras ledenih obeskov.
Komaj se je šele malo začelo svetlikati, ko sta Julka in Tončka že hiteli od zornic domov. Mraz jima je stiskal nosnice in zbadal v lica, da sta rdeli kot dve roži. Hiteli sta, da ju je hoja ogorela.
„Le zakaj so naše hiše tako daleč proč od mesta; kako pripravno je za vse stvari tistim, ki žive v mestu in v \aseh okoli njega. Veš, Tončka, jaz sem te grape in hoje po njej že sita, še bolj pa samote in reščine v teh hribih, kar šla bom."
„Le kaj ti je hudega tu gori pri nas? Jesti imaš, oblečena si tudi. Lepo je pa pri nas še bolj kot v mestu. Meni ni tu gori prav nič dolgčas. Tam doli imajo večne prepire in tožbe, žive pa tudi vse drugače kot prav. Pri nas je pa zmeraj tako lep mir. Poglej, kako se naši in vaši lepo razumejo, ali ni to lepo?“
Iz vsake Tončkine besede se je čutilo, kako je iz srca izgovorjena, kako rada, rada živi med temi hribi.
„Je že res to,“ je spet Julka rekla, „dolgčas je pa le; to življenje je za otroke, jaz pa ne bom več zdržala, prav gotovo ne. Služit bom šla, ali pa v tovarno; saj doma jih je še itak dosti."
Julki se je videlo, da je kar razburjena. Lica so ji žarela, izpod rute so ji silili lasje od ivja čisto pobeljeni.
Pri znamenju sta zavili s kolovoza proti domu. Gori na gričku se je iz
mraka belila Tončkina domačija, spodaj pod gričem ob potočku je bila Julka doma. Tam. kjer steza zavije v hrib, sta še malo postali. Tončki se je na obrazu videlo, da so jo zadele Jul-kine besede, čutila je praznoto, ki pride, če Julka res odide. Vedno sta bili skupaj kot dve sestri, čeprav je bila Julka dobrih šest let mlajša. Zdaj bo ostala sama, Julka pa od doma. Bog ve, med kake ljudi bo prišla, kot metuljček, ki ga veter zanese Bog ve kam.
Julka je čutila, da jo je spravila v' žalost.
„Nič naj ti ne bo težko, Tončka; saj se bova potem tudi še videli, saj ne grem v Ameriko.“ še podražiti jo je hotela, da bi jo spet spravila v dobro voljo. „Pa še Štefana imaš, ki te bo kmalu odpeljal domov, pa boš na vse drugo pozabila; vidiš, jaz pa nikogar nimam, bom pa šla."
Nagajivo se je nasmehnila, pomahala z roko in še rekla:
„Pozdravljena, Tončka, pa dobre volje bodi in dobro se imej.“
Hitro je odhitela, * kot bi splavala skozi mrak med drevjem. Tončka se je vzpela v grič, sklonjena od strmine in otožnosti.
Zanjo so se s tem dnem začele težke ure. še težje, ker se ni imela s kom pogovoriti, šla je proti tridesetim letom. Vsak dan bolj si je zares želela urejenega, mirnega, svojega družinskega življenja. Dolgo je že čakala, da jo bo vprašal Štefan. Skoro dve leti je že čutila, da toliko govori z njo, kei misli na ženitev; parkrat je že to ome.
nil.	čutila je da ga ima rada, tudi on je to lahko vedel, vendar do odločitve
D* še prišlo. Sama si ni mogla razložiti, aakaj toliko okleva. Dom je imel, iste starosti je bil kot ona, postaven je bil, Priden, dober, vesel, kako bi ga ne imela rada vsak dan bolj. Prav z njo in Julko ie bil najraje in največkrat v družbi. Tudi Julka ga, po njenih mislih, ne bi zavrnila, če bi jo vprašal.
Ta misel se ji je to jutro čudno jasno posvetila in potem vsak dan bolj grizla vanjo.
Julka bo šla od doma. Zala je, mlada, še kot otrok. Rada je v družbi, sveta ne pozna. Koliko jih je Tončka že poznala takih, ki so podobno šle v službo ali v tovarno in prenekatera se je popolno-nia zgubila. Pri Julki bi trpela, dobro je to vedela, stokrat bolj, kot pri vsaki dfugi, če bi jo to doletelo, tako rada j° je imela.
Tlolge dneve in noči je v bolečinah zorel njen sklep. Štefanu bo rekla, naj tpraša Julko, ker se ji zdi, da je sama ze skoro prestara zanj in ker se še zme-la3 ne more odločiti, ali bi se možila, a,i ne. Lica so ji od notranjega trplje. nia bledela, obraz se ji je ožil, vendar ni zgubila moči. Julko je hotela prikle-ntti, da ne gre v nesrečo, naj jo stane tudi lastno življenjsko srečo.
Iskala je prilike, da bi gama govorila s Štefanom, šele po praznikih se ji je ponudila. Ko je v jutro Silvestrovega t*ne hitela v mesto, jo je dohitel, čutila je, kako je težko, ko so bile v besedi t sakdanjosti. Končno je spregovorila haravnost: „Kako misliš, Štefan? Pred-Phst je, ali se boš kaj ženil?“
Štefan je osupnil in v zadregi upi. ral oči vanjo. „Mislil sem, da se še ne mudi tako zelo, Tončka; če pa hočeš, se pa bom. Seveda za predpust bo težko, sem premalo mislil na to, kako se ti zdi?“
Iončka mu ni upala pogleda'! v obraz.
Metnaj na Dolenjskem
„Takole je, Štefan.če name misliš, je še veliko prezgodaj. Vidis, kar ne morem se odločiti, da bi sa možila, pa še v tridesetem letu sem že, tako čutim, da sem že prestara zate. Ne misli kaj narobe, Štefan; nimam nobenega dru gega fanta in ga najbrže tudi izlepa ne bom imela, samo radi tebe mi je. Ali ne bi vprašal Julke; čedna je, vesela in jaz mislim, da bi te rada imela in bi bila oba srečna. Zato sem ti povedala, da bi jo prašal, preden bo prepozno, ker misli iti v mesto ali v službo, ali v tovarno."
Štefan je bil presenečen, ni vedel od-govora. Gledal jo je, da jo je streslo. Vse moči je zbrala, da je ostala mirna in resna.
„Saj veš. Tončka, da sem nate mislil. Res je, da nisem toliko mislil, da bi se kmalu ženil, pa so leta tekla, da zdaj misliš, da je prepozno. Zame ne bi bilo, vendar silim ne, če ne čutiš veselja. Na Julko še pomislil nisem. Saj sem rad govoril z njo, rad bil v njeni druščini, ko je hodila s teboj, vendar, da bi se oženil z njo, na to nisem mislil. Seveda
mlada je še bila, ko sva midva začela govoriti. Pa če misliš, da bo tako prav, jo bom vprašal.“
„Le vprašaj jo, Štefan, pa kmalu, pa mi povej potem.“
Skozi mesto proti cerkvi sta šla tiho. Tončki se je povesila glava, Štefan je zamišljen hodil ob njej.
V cerkvi se je vsedla v klop pri Materi božji. Naslonila je glavo v dlani. Zdelo se je, kakor da je v njej vse prazno, mrtvo. Strašno tesnobo je začutila, temo, kamor ne more posvetiti nobena luč. V sencih ji je bilo tesno, oči so jo skelele. Poskušala je moliti, pa so se ji misli sprevrgle v prazno.
Ni vedela, kdaj se je končala maša. Vstala je in zbrala vse moči, da se ni opotekala.
Domov je šla sama. Edina misel, ki je rezala v srce, je bila, če bo zmogla in koliko časa bo to trpljenje yajalo.
Na treh kraljev dan ji je Štefan povedal, da je Julko vprašal in da ni od. bila, ko je zvedela, kaj je ona z njim
govorila; za po veliki noči sta se zmenila. „Tako nam ne bo ušla in še bomo lahko skupaj hodili, Tončka,“ je Štefan z nasmehom na obrazu končal. Tončka je videla, da je srečen, „Hvala Bogu,“ je tiho spregovorila, glava ji je klonila.
Doma je sedla v svoji sobici na posteljo in naslonila glavo na končnico.
„Zdaj je konec vsega," je tiho vzdih, nila; iz oči so ji privrele solze. „Oh, kako sem ga rada imela; Štefan, Štefan, zdaj sem te za vselej izgubila."
Spodaj pri sosedu se je slišalo veselo Julkino petje, iz katerega je kipela sreča. Na pot na grič proti sv. Andreju je v gozdu zavriskal Štefan. Tudi ta vrisk je vriskal samo veselje in srečo.
V sobi pa je Tončka obrisala solze in zbrala skupaj ves pogum, da ne izda rane, ki ji jo je zadala njena žrtev. Ljubezen je premagala ljubezen. Tako velika je bila, da je žrtvovala lastno srečo, da je otela nesreče Julko, o kateri je slutila, da se bo v mestu zgubila.
N. Z.
Prekmurski motiv
LJUBEZEN MED NAMI
-------—----DR. IGNACIJ LENČEK-
Naročili so mi, naj letos pišem o ljubezni. In sicer o ljubezni do bližnjega.
Toda, ali ne govorimo vse preveč o ljubezni? Kar nekam preveč vsakdanja, obrabljena se nam že zdi ta beseda. Tako nam je- znana, da smo prepri-®ani, da o ljubezni že vse vemo.
Večkrat je takšna usoda velikih be. sed. A ne gre za besedo. Včasih veliko govorimo ravno o tem, česar dejansko nimamo, česar nam v resnici manjka. Te<laj imamo pač besedo, ne pa stvari same, ki jo beseda meni. V tem pa je morda velika prevara. Nevarna, ker uspava.
Gre za to, ali imamo v resnici „ljube-zen med seboj“. Kje je ni, .zakaj je ni, ^aj je treba storiti: ta in druga vpra-šanja čakajo odgovora.
1.
Kako je z ljubeznijo med nami? Prvo vprašanje.
Ni lahko odgovoriti na to vprašanje, če človek še toliko razmišlja, ne more pregledati vsega. — Moti tudi, da prej 'n lažje opaziš, kje ljubezni ni, kakor Pa- kje je. Ko doživljaš ljubezen, se ti vidi vse samo po sebi umevno, tako da jo komaj zaznaš, se je komaj zavedaš; re pa zadeneš n. pr. ob besedo brez ljubezni, na te merjeno, te zaboli, razočara, takt) da si dobro zapomniš. — Pogosto tudi napačno sodimo, ker vidimo le zunanja dejanja, v srce pa ne.
Končno pa včasih zahtevamo v ime-nu ljubez ii preveč, več kot ljubezen sa_ ma zahteta. Zato moramo biti v sodbi
o ljubezni med nami razumni in previdni.
Vendar se zdi, da bo držalo nekako naslednje.
Pretirano je reči, kar pogosto slišimo, da ljubezni med nami ni. Večkrat jo sami doživimo, drugič opazimo dru_ gje, včasih nas celo prevzame, kako velika, nesebična, iskrena je.
Na drugi strani mi bodo vsi pritrdili, če rečem da imamo premalo, vse premalo ljubezni.
Ne gre za to, česa je več, ljubezni ali ne-ljubezni, ker ni ljubezni v tem, da sem in tja ljubezen izkazujem, marveč da „imam“ ljubezen. To se pravi, da je ljubezen nekaj v meni, po čemer nosijo vse moje misli, besede in dejanja pečat ljubezni. Ljubezen je trajno in stalno zadržanje do so.človeka; je kakor neka oblika, po kateri so oblikovana vsa moja dejanja. Nobeno ni brez ljubezni. Tako nekako, kakor če nosim zelena očala, vidim vse zeleno, ne samo to ali ono. če zares „imam" ljubezen, je ljubezen moja osebna lastnost, ki se izraža v vsem mojem ravnanju, tako da je skoro ne morem zatajiti, če jo moje ravnanje taji, zanika, je „nimam" zares, ali pa vsaj ne v pravi meri.
Tudi ne zadostuje, da ene ljubim, drugih ne. že dolgo vemo, da prava ljubezen ne pozna izjem. Je splošna. Ljubezen do bližnjega je isto kot ljubezen do človeka, človek pa je vsakdo, tudi če nosi še tako malo simpatičen ali celo sovražen obraz. Ni dosti, da ga ne sovražim. Ljubezen je več: nekaj res hoče;
dobro rli.vi ka. In če resnično hoče, živi v notranji pripravljenosti pomagati. Po tej pripravljenosti je prava ljubezen v jedru vselej dejavna. Pomagati sicer pogosto ne morem, vsaj vsem ne, a vedn0 moram biti iskreno pripravljen pomagati, če bi mogel. Res je, da nisem dolžan ljubiti vseh v enaki meri in na enak način, tudi pomagati sem dolžan prej enemu kot drugim, a na nek način in v neki meri prava ljubezen res ob_ jema vse, nikogar ne izključi. Vsem iskreno hoče dobro, nikomur zlo.
Ne velja reči, da rte morem ljubiti vseh; eden da mi je po značaju zopern, drugega „videti ne morem", ker mi je storil krivico, spet tretji da me „nič ne briga". In koliko jih niti ne poznam! Vse to more biti res, a ljubezni ne onemogočiš. Saj ljubezen ne obstoji v tem, da bi mi bili vsi po naravi simpatični. Kako bi mogla biti splošna!? Res je, da težje ljubim meni zoprnega človeka, to je; ljubezni se v tem pri. meru stavljajo notranje ovire, a ovire je treba premagati. To bi bilo nemogoče, če bi bila ljubezen, o kateri govorimo, v čustvu; to se večkrat ne da izsilili. A prava ljubezen je bistveno v "volji in volja je svobodna, je v moji oblasti. Volja sem pravzaprav jaz. če hočem, hočem. Kakor se tudi sicer mo. rem in moram prisiliti, da res hočem in storim kaj, kar se mi upira, mi ne ugaja, n. pr. lotiti se neprijetnega dela, tako je tudi z ljubeznijo, če hočem, morem iskreno hot&ti dobro tudi tistemu, ki ga naravno težko vidim. Narava se upira; a volja hoče. Morda včasih s stisnjenimi zobmi, a zares in iskreno. Se. veda je ljubezen, ki jo spremlja čustvo, lažja, bolj topla in človek ima občut, da bolj iskrena, ker bolj celotna, a sama po sebi ni več vredna. Ni bolj ljubezen. Je tudi bolj osrečujoča; a namen ljubezni ni osrečiti sebe, marveč druge.
•— Tudi tistim velja naša ljubezen, ki
jih ne poznamo. Socialna ljubezen jo j takšna. Ko ljubim svoj narod, ljubim tudi tiste, ki so mi povečini nepoznani. V očenašu molimo (t. j. ljubimo) za vse ljudi. In še v tem smislu: ko srečamo v življenju doslej nepoznanega i človeka, mora to srečanje že najti v našem srcu ljubezen do njega.
To predvsem — in še drugo — moramo imeti pred očmi, ko se vprašujemo, ali „imamo ljubezen med seboj" (Jan 13, 35 1. To vprašanje pa je dvoj. no: ali imajo drugi ljubezen do nas, ali imamo mi ljubezen do drugih. Glede prvega smo še preveč vestni, preveč občutljivi. Včasih tudi prestrogi sodniki, sodniki — brez ljubezni. Ko pa gre za nas same, za našo ljubezen, tedaj je drugače. Pogosto se niti ne zavedamo, da delamo brez ljubezni in proti ljubezni. Tedaj ljubezen ni naša druga narava, ni tista sila, ki bi oblikovala naše ravnanje in nekako naravno in neprisiljeno dajala pečat našim dejanjem. Morda zato ne, ker je ni. Drugič vemo, pa se ne ustavljamo nagnjenju n. pr. drugega obrekovati. Prešibka je naša ljubezen. Včasih pa je zloba v nas in tedaj ljubezni ni.
Iz pomanjkanja ljubezni sledi tudi pomanjkljivo, površno spraševanje vesti o naši ljubezni. Premalo važna se nam zdi, da bi jo vzeli resno. Premalo smo prepričani o njeni pomembnosti, da bi se resno prizadevali zanjo. Zato so tudi dobri sklepi malo trdni, če jih sploh naredimo. Ne gredo nam do srca.
Boli nas, ko slišimo krivično sodbo o sebi, ki nas globoko užalosti; nekdo nam jo je prinesel na uho. Od strani, odkoder je nismo pričakovali. Nekaj se je podrlo v nas, most med seboj in njim se je zmajal, morda celo zrušil. In ven. dar smo sami takQ lahkomišljeni v besedah o bližnjem. To nas ne boli, da drugemu prizadenemo, kar sebi no-
ceuio! Ob drugem čutiš, da ima nekaj zoper tebe; izogiba se te, neprijazen je in Sam ne veš, zakaj. Slutiš, da te krivo sodi. in ti ravnaš sam prav tako.
• Poslušaš pogovore brez ljubezni, brez razumevanja, prizanašanja in opravičevanja, ostre obsodbe. Vidiš, da vse na slabo obračajo in obsojaš. A ne obsojaš, sebe, kadar si jim podoben. Nehote spet doženeš, da se za prijaznim obrazom hinavsko skriva zavist, zla misel, celo zlohotno srce. In vendar! — Spet drugi ne znajo odpuščati; vedno znova premlevajo v sebi stare reči. _ Poznaš ljudi,
hi so silno občutljivi; vedno menijo, da jih drugi prezirajo; vsako malenkost zamerijo; hitro se rode prepiri, razdori, sovraštvo. —Zavist opaziš in grda se ti zdi. -— Srečuješ egoistične, same vase in zase zaprte ljudi, ki ne vidijo bliž-nieSa in njegove stiske; mogli bi pomagati, pa ne store nič. Vse to in podobno obsojaš, ne vidiš in ne obsojaš Pa istih stvari v sebi. Takšni smo domala vsi. In tako se zgodi, da tožimo nad pomanjkanjem ljubezni, nihče Pa ne skuša resno odpomoči temu, ker vidi le druge, če vsi tako ravnamo, ge vrtimo v kolobarju in nihče ne začne — Pri sebi. Tako ostajamo pri starem: manjka nam ljubezni.
-N'a tem pomanjkanju zelo trpimo. Koliko notranjih bridkosti in zunanjih težav povzroča poedincem, družinam, med sosedi, v skupnosti! Kako nas med seboj odtujuje! Razbija mirn0 sožitje, tovarištvo, prijateljstvo. Slabi našo skupnost: gorje nam, če bo ta slonela vedno bolj le na zunanjih vezeh, na goli koristnosti, brez notranje povezanosti v ljubezni. Slabi naše resnično krščanstvo: naša pobožnost se zdi praz-na> nekam nepristna, če ni pot do res. ničue ljubezni, ki je osnovna poteza resničnega Kristusovega učenca. Takšna
Nekdanji zid v Nunski ulici (T.jubljana)
pobožnost nas same kvari, druge pa odbija, ne samo od nas, marveč tudi od pobožnosti, od verskega življenja sploh.
Nekje sem bral, da je ena najstrašnejših reči v peklu to, da je pekel kraj popolnoma brez vsake ljubezni. Sklepali bi, da je tudi na zemlji tako: čim manj je ljubezni, temveč je pekla: trpljenja, nesreče, bridkosti.
Zato pa si prizadevajmo resnično in resno za vedno večjo in trdnejšo ljubezen.
Obogatili in osrečili bomo tako sebe in druge.
Nemogoče je popisati vse sadove, ki jih prinaša resnična ljubezen. Toliko jih je in tako bogati so, da je res vredno truditi se zanjo, čim več bo ljubezni med nami, bolj jih bomo doživljali in doumevali.
Po ljubezni postane človek dober človek, to kar nedopovedljivo lepega in plemenitega izraža ta beseda. Vsem hočem dobro in s tem postajam sam dober. človek srčne dobrote, iskrene plemenitosti, je današnjemu času tako po. treben.
Le v ljubezni pride do Izraza spoštovanje do človeka, človek ni več del ma se, marveč postane drugi jaz, člo_ vek kot jaz, moj brat. Ni mi več tujec, imam oči in srce zanj, skušam ga razumeti, boli me njegova bol, veseli njegova sreča. Njegovo veselje je moje ve_ selje, njegovo dobro moje dobro. Tako postajam bogat.
Nisem več sam, zaprt v svoji ozkosti, ne vidim več samo sebe, nisem sebičen. Le ljubezen premaga to rak-rano današnjega časa: egoizem. Le ona mi po_ kaže smisel za žrtve in daje moč zanje.
Ljubezen rodi in budi ljubezen. Nič se ji ne more trajno ustavljati. Ljube zen daje in prejema. Je neprenehen tok iz srca do srca. In ta tok rodi trajne vezi. Včasih vezi lepega In globokega
prijateljstva, ki je ljubezni najlepši sad.
Ljubezen je duša in življenje drugim krepostim. Kdor ljubi je pravičen, ne vara, je hvaležen, usmiljen, prizanesljiv, pokoren itd.
Ljubezen seje slogo in mir. Gradi mostove, pokriva prepade, prenaša napetosti in stori, da popuste. Blaži trdoto pravice in socialne razlike.
Ljubezen ustvarja najbolj trdno in zdravo skupnost, povezano duhovno med seboj.
Morda ni večje notranje sreče, kakor je tista, ki jo občutiš, ko si storil veliko in nesebično dejanje ljubezni.
če si prizadevamo za ljubezen, si prizadevamo za srečo, svojo in drugih. Tu in po smrti. Tam bo popolna sreča v popolni ljubezni.
polUdnjll
ZORA PIŠČANC
Malo gorsko vasico je že davno objela noč, temna in viharna kot že davno ne. Po vseh hišah so še bdeli ljudje, se stiskali okrog gorkih peči, ki pa jih nocoj nikakor niso mogle ugreti. Z ledenimi rokami je grabila nema groza po njihovih srcih. Vrata so bila zaklenjena, z .zapahi zavarovana, okna skrbno zagrnjena, da bi še tista medla svetloba, ki jo je pošiljala brleča lučka ob jaslicah ne mogla ven v temno noč. Nikomur se ni ljubilo spat. Z nemirom v Brcu so strmeli v jaslice v kotu, v trepetajoči plamenček, ki je od časa do časa razsvetlil njihove blede, izmučene obraze. Povsod v vasi je bil mir, še celo v hišah, kjer je noč za nočjo hreščala harmonika in se razlegalo petje zmage pijanih. Ljudi je bilo tega miru strah, slutili so, da se nekaj temnega pripravlja.
Kaplan Simon je bil sam v svoji sobi. Oče mu je pravkar voščil lahko noč, in tudi Terezika, ki že dva meseca z angelsko ljubeznijo streže bolni sestri Mili, je že odšla počivat. Kaplan SL mon je sam. čakal je tega trenutka, da se preda bogastvu življenja, ki polje v njem, da zlije v lepoto pesmi in besede čudovito harmonijo svoje mladosti, čutil je, kako so se ta večer nakopičile v njem neizmerne sile ustvarjanja. Preveč je bilo tega bogastva, obstal je kot otrok pred bogatimi izložbami igrač in si ni upal seči po nobeni.
Sedel je za mizo, komolce upiral ob stekleno ploščo na njej in z obrazom pogreznjenim v rokah razmišljal. Zraven malih jaslic v kotu je stal klavir. Bil je še odprt, tisto popoldne sta s kaplanom Jožetom ponavljala božične jutranjke.
Zunaj je vihar vedno bolj naraščal. Kaplan Simon se je ves pogreznil v njegovo melodijo, da je kot v sanjah vstala pred njim njegova mladost kot pesem sama v vseh žalostnih in veselih
akordih.
. ^ lepem, belem domu ob morju mu Je burja pela prve popevke, polne hrepenenja kot brezbrežno morje, polne trpkosti in lepote kraških gmajn in borovcev. Rastel je s pesmijo vetra in morskih viharjev, s čudovito pesmijo pomladnih in poletnih dni, v prelest svetih večerov v vriskajočo radost Vstajenja.
Tedaj je zaslišal njegov prvi klic: — odi za menoj! — Za hip je utihnil v prekipevajoči pesmi mladosti, obstal negotov na razpotju. Na pot komaj slutene sreče zemeljskih radosti ga je va-l a Prva, na pot odpovedi druga. Za. vrg®l 5e prvo in se z vsem pogumom m adosti oklenil druge, in že ga je zadela prva bridkost: slovo. S trepeta-•locim srcem ga je jemal od staršev in sestric od belega doma na hribčku, od morja in vinogradov, od kraških gmajn m borovcev visoko nad njimi. Njegova pesem je šla z njim, združila se s pes. mijo goriškega sonca, Brd in Vipavske, ? kostno pesmijo Kalvarije, Sabotina 111 ®v- Gore, s sinjino Soče, s škrlatno zarjo zasneženih gora. Bogastvo njegove duše je rastlo iz leta v leto vedno tepse in svetlejše.
.4 Sa je zadelo drugo slovo. Mrzla tujina je s svojo koščeno roko zagra-orla tudi njegovo najdražje. Ostal je sam, v beli dom ob morju so se naselili rugi ljudje. Prva leta je hodil za po. curnce domov k svojim dragim, a tu-Jina je ostala zanj mrzla in neusmiljena. Venomer so ga klicale njegove gore, Pravile mu o lepoti, ki bi jo tuji ljudje ne mogli razumeti. Ni se mogel več ustavljati temu klicu in .zgodilo se je, d.a 80 v poletnih mesecih romalf v tu. 3m° samo njegovi pozdravi polni toplega navdušenja naših skalnatih gor, pol-1 domačnosti in idile višarskih dni. u na Višarjah se je vedno zaključilo Jegovo romanje, tu pri Mariji je našel
Naše jaslice
novih moči za nadaljno romanje skozi življenje.
In že je prispel do novega razpotja. Zadnji odločilni korak je bil pred njim. šele sedaj ga je spoznal v vsej resnic, nosti, spoznal kaj od njega zahteva. Vstali so viharji, mučili ga, da je bil kot odtrgan list v vetru. Tedaj je zopet zaslišal v sebi božji glas: — Hodi za menoj! — In vstopil je v lemenat. Njegova duša, žejna najvišje lepote je našla tu svoj končni cilj. Vedno jasnejša in lepša je: vstajala pred njim veličina duhovništva. Hrepenenje je rastlo iz dneva v dan, dokler se ni zlilo v presrečni spev posvetitve: — Ti si duhovnik na veke! —
Poln ljubezni in navdušenja je začel svojo prvo službo v sončni Gorici. Vr. nil se je v družino, ki se je po povratku iz tujine nastanila v mestu njegovega prerojenja. Pa zopet je v njegovo srečo in srečo njegovih dragih neizprosno udarilo slovo. Odšel je s težkim srcem, prvič na odgovorno mesto. Tam pod mogočnim Nanosom ga je gostoljubna Vipavska sprejela z odprtimi rokami. Vedel je, da bo čez leto dni jemal slovo, a to g^ ni vznemirjalo. Z vsem navdušenjem se je vrgel na novo delo. V uspehih neumornega truda je bila vsa njegova sreča. Pesem njegove mladosti je postajala vedno žarnejša in boga-
tejša, nikoli do dna izpeta, kajti v njej je bil sam neskončni Bog. Ljudje so jo zavzeti poslušali, prisvojili bi si jo radi, da bi za vedno ostala med njimi. A prišla je grenka ura slovesa še pre_ den so jo pričakovali, žalosten se je kaplan Simon poslavljal od dobrih Vipavcev. V vseh očeh je videl solze, jasen dokaz, kako zelo priljubljen je bil.
Tri leta so minila od takrat, ko je sprejel službo v tej mali gorski vasici, na meji dveh svetov. Z isto pesmijo v srcu je začel in zdelo se mu je, da je ljudje ne razumejo; nezaupno in zaprti sami vase so jo poslušali. Pa spoznal je kmalu, da se za trdo zunanjostjo skrivajo zlata srca. On je sejal in seme je padalo v rodovitna tla, da se je bohotila in rastla pšenica za bogato božjo žetev. Tako je bilo do še pred nedav-
nim.	Sedaj pa je satan zasejal ljulke med njegovo pšenico. Rastla je in se množila, da je kaplana Simona navdajala groza.
Ljudje so se razdelili v dva tabora. Srečeval jih je na poti in vsakemu je že iz oči bral ali je še zanj ali je že proti njemu. Vedno temnejši so se zbirali oblaki na obzorju, vedno hujše muke so stiskale njegovo srce. Polaščati se ga je začelo silno domotožje. Bolj kakor kdaj prej je bil z mislimi in željami v sončni Gorici. Hrepenel je, da bi samo še enkrat videl to ljubljeno mesto, ki je v njegovem življenju pomenilo vse, središče in živo srce vsega življenja, ki je tostran in onostran večnih meja.
* * *
Kaplan Simon se je kakor iz sanj prebudil. Pogledal je na uro, bližala se je že polnoči. Vstal je, da gre počivat, še božje Detece v jaslicah bo pozdravil, lučke pa ne bo ugasnil. Družbo mu bo delala vse do jutra.
Zunaj se je veter zaganjal okrog voglov, silil v vrata in okna, da so šipe šklepetale. Gozd v daljavi je bučal kot razburkano morje.
Mimo hiše po cesti je šla patrulja. Kaplan Simon je negotov obstal pred jaslicami in poslušal. Večkrat ponoči so prihajali partizani k svojemu tovarišu
Jerneju, ki je stanoval v isti hiši 1 nasprotnem stanovanju. Res, koraki so udarili ob kamnite stopnice, ki so vodile do hiše. Zaškripala so železna vrata na dvorišču, koj nato še velik vežni vhod. Iz prostorne veže so njihovi kO' raki strahotno odmevali, nato je za hip vse utihnilo.
— Zvonec iščejo — je pomislil kaplan Simon, — Bog sam ve katerega. Zdrznil se je, kot bi mu nad glavo zapel mrtvaški zvon, ko je v veži zabrnel njegov. Smrtna bolečina mu je stisnila srce, skoro nevede kaj dela, se je prekrižal. Zvonček pa je le naprej brnel-Kakor bolnik, ki je po dolgi bolezni prvič vstal se je opotekel k vratom, Le, da svojo grozo izdavi, ki ga je v grlu dušila, je vprašal:
„Kdo je?“
„Partizani,“ mu je na kratko odgovorilo od zunaj. Vedel je to že prej. Pred to besedo je bil tudi on tako brez moči, da jim je kakor na ukaz odprl. Oblastno so vstopili štirje partizani. Ka-‘ plan Simon jih je brez besed vodil čez dolg hodnik v kuhinjo na drugem koncu. Komaj je odprl luč, mu je pogled; obstal na rožnatem šopku teloha, ki je dehtel na mizi.
— Pomlad bo prišla, in jaz je mogoče ne bom videl več, — je s hrepenenjem vseh bolečin pomislil.
„Tovariš Simon, neke informacije bi radi od tebe na komandi.“ Z isto pre-' tvezo kot pred dvemi meseci so prišli, je kaplan žalostno pomislil, takrat se je na srečo še vse dobro končalo, sedaj pa . . .
„Pa tvoja sestra Mila mora tudi z nami.“
„Moja sestra je bolna in ne sme hiše,“ jim je kaplan za čuda mirno odgovoril.
„Tako bolna menda ni, da bi ne mogla z nami do komande.“
Kaplan Simon jih je ostro pogledal v oči, da njegovega pogleda niso vzdržali.
,.Da je bolna, ste ravno vi krivi. Vsled naporov tistega tedna, ko ste nas imeli zaprte, je tako hudo obolela, da smo jo
komaj rešili. Do spomladi ne sme iz hiše.“
„Pelji nas k njej, moramo jo videti.“ „Počakajte, da jo grem obvestit.“
Ko je potrkal na sestrina vrata, je slišal notri pritajeno govorjenje. Te-rezika mu je odprla, bila je že oblečena. Mila je sedela na postelji, smrtno bleda in vsa tresoča.
„Simon, kaj pa hočejo?“ je komaj iz-Pregovorila.
Kaplanu Simonu je bilo hudo, ni vedel, kako naj ji pove, da jo bo manj zadelo. Vsedel se je na rob postelje in jo nežno objel:
„Ne ustraši se, Mila. Na komando me zopet kličejo, tudi tebe so hoteli! Povedal sem jim, da si bolna, a ne verja_ mejo dosti. Hočejo te videti.“
Sestra je krčevito zajokala. Ne zase, za brata se je zbala.
„Bodi močna Mila, saj se kmalu vr-nem-“ jo je mehko tolažil, žalosten je odšel iz sobe, koj nato so vstopili partizani.
„Ali res ne moreš z nami?“ jo je eden izmed njih jezno vprašal. Mila mu ui odgovorila, tako silno jo je lomil jok.
Terezika je odločno stopila pred partizane. „Saj sami vidite, da ne more, zdravila poglejte, če nočete verjeti.“ Stopila je nato k Milini postelji in jo z vso ljubeznijo tolažila:
„Mila, ne jokaj, same te ne pustim, ce greš ti, grem tudi jaz s teboj!“ „Prav, če jo tako braniš, pa pojdi ti z nami,“ je rezko udaril eden izmed Partizanov.
Terezika in Mila sta obnemeli. Kaj takega nista pričakovali.
. „Saj njo mi pustite,“ je Mila v smrtni grozi zaprosila, ,,kako bom sama, ko si ne morem nič pomagati.“
Partizani so za hip obstali. Mili se je zdelo, da se je bodo mogoče le usmilili,
a varala se je. Ostro so ukazali Tere-ziki:
„Napravi se, pa hitro!“
Odšli go na hodnik in tam čakali. Kaplan Simon je skozi zaprte duri slišal vse. Kakor omotičen si je nadel suknjo
in se tiho vrnil v kuhinjo, da bi še zadnji trenutek bil sam.
Do dna si je pogledal v dušo, ali je mogoče res na njej kakšen madež. Ni ga našel, kot kristal čista je ležala v njem. Pomirilo ga je to dejstvo, da je polglasno izpregovoril: „Če je Bog z nami, tedaj kdo bo zoper nas?“
Narahlo je potrkalo na kuhinjska vrata. Kaplan Simon jih je odprl,, pred njim je stala Terezika.
„Gospod kaplan, jaz sem pripravljena. čakajo nas.“
Pogledal jo je v obraz. Niti najmanjše zbeganosti ni zapazil. Jasen in smehljajoč kakor vedno je v vsej ljubki mladosti žarel pred njim. Kaplan Simon je spoznal, da le duša, ki je prepolna božje ljubezni more biti v takih tre. nutkih tako močna. Tudi njega je pomirila.
„Pojdimo, Terezika, naj se zgodi božja volja!"
Skupaj sta stopila v Milino sobo po slovo. Mila je še vedno sedela na postelji. Njeno shujšano telo se je stresalo od neprestanega joka. Kaplan Simon jo je z vso ljubeznijo pritisnil na srce.
„Mila moja, potolaži se, saj ne bo hudega, bom molil zate.“ Poljubil jo je na čelo m dodal: „še očeta pozdravi, nisem ga hotel buditi.“
Milo je kakor z železnimi kleščami dušilo v grlu, da mu ni mogla odgo-voriti. šele, ko jo je Terezika objela, ji je komaj slišno zašepetala:
„Odpusti mi!“
„Mila, lepo te prosim, pomiri se, ti vendar nisi kriva!“
Kakor v sanjah ju je Mila še videla, kako sta odšla iz sobe. Vežna vrata so sunkoma zaprla.
Slišala je, kako so se v veži razdelili, prvi so odšli skozi glavni vhod na cesto, drugi na nasprotno stran veže, kjer je stanoval partizan Jernej. Zabobnelo je po njegovih durih, da se je vsa stresla. Čez čas šele so se odprla. Zaslišal se je prepir, nato pretresljivo žensko ihtenje, „Jernej, Jernej, ne pusti me same.“ Milo je oblil smrtni pot. — Moj Bog,
kaj bo ,z našimi, če niti svojim ne prizanašajo.
Padlo je še nekaj psovk, katerim je sledil še hujši jok, nato so se koraki oddaljili in se izgubili v temno noč. ,
Mila j e'slišala, da oče vstaja. Prepir odhajajočih ga je zbudil. Skoro oddah. nila se je, sama bi ne strpela do jutra.
„Mila, za božjo voljo, kaj pa je?“ se je oče ustrašil, ko jo je zagledal' tako prepadeno in objokano.
„Oh, papa, Simona in Tereziko so partizani odpeljali. Ti si spal, zato te ni hotel buditi. Naročil mi je, naj tb pozdravim. . .“ je med jokom izjecljala.
„Kristus nebeški!“ se je oče prijel za glavo, nato se brez moči sesedel na najbližji stol.
Obmolknila sta oba. Smrtna groza pa je v njih brez prestanka glodala,-
Kaplanu Simonu je bilo, kakor da hodi po krvavem potu za Kristusom. Kakor Kristusa je tudi njega izdalo lastno ljudstvo, kateremu je on delil samo dobrote, izročilo ga rabljem, ki go bili njegovi lastni bratje; tisti bratje, po katerih je petindvajset let hrepenel v okovih suženjstva. Da, prišli so, a za njegovo neizmerno hrepenenje Po svobodi so ga v še hujše okove okovali.
Kaplanu Simonu se je zdelo, da mu z noži prebadajo srce in da kaplja iz njega vroča kri, kaplja za kapljo. Opotekel se je po cesti ves šibak in sključen, težak križ tuje krivde ga je pritiskal k tlom.
— Kriste, usmili se — je v bolečinah klical k Bogu. — Ne zavrzi mg, ne uniči nas. Tvoji smo v trpljenju, tvoji bomo tudi v smrti. Naj ne bo zaman, o Jezus! Daj, da iz velikega petka naših bolečin vstane tudi naši domovini velikonočno jutro. Usmili se nas, o Kriste, usmili se nas. —
Vsa narava je z njim trpela, v obupnem besnenju viharja, ponavljala njegov klic. Bolestno ječanje je napolnjevalo vso dolino, iskalo izhoda kvišku med zelenje smrek in jelk nato poživljeno v tisočerih krikih groze planilo pod nebesni svod, trepetajočim zvezdicam naproti.
Kaplan Simon ni pomnil še take noči. Počasi so napredovali, veter jih je pri vsakem koraku oviral, vzdigoval oblake snega, besno se zaganjal v hiše, ki so kot preplašene ptičke samevale ob poti.
Za vasjo je vihar malo pojenjal. Kot tri pošastne , črne zveri so pred njimi vstajale ogromne kasarne. Kaplanu Simonu je mrzel pot orosil čelo. Vedel je, kam vodi pot tistih, ki jih zapirajo v te kasarne. Slišal je, kako je tudi Te-rezika zraven njega polglasno vzdihnila:
„Presveta Devica, varuj nas ti!"
Kaplan Simon jo je kakor otroka prijel za roko, in skupaj sta nadaljevala pot do kasarn. Po širokih kamnitih stopnicah sta prispela do glavnih vrat. Partizana sta ob njih obstala. Na cesti za njima so se slišali koraki. Kaplan Simon je v nestrpnosti pričakoval. Tri temne sence so se prikazale na poti. V luninem svitu so se bliščale konice pušk, sredi njih je korakal mož s povešeno glavo, šele ko so po stopnicah dospeli do njih, jo je sunkoma dvignil. Njegove oči so zastrmele v kaplanove nič manj začudene in vprašujoče.
— Kaplan Simon, zakaj so te prijeli?
—	so vpraševale presenečeno prve.
-—Partizan Jernej, s čim si se jim za. meril? Saj si ti prvi zaklical na vasi: živela svoboda! — so druge odgovarjale v največji osuplosti. Vprašanja so ostala nerazrešena, skozi velika vrata so vstopili v temno, vlažno vežo vojaške kasarne.
* * *
Pred kaplanom Simonom se je odprla soba v prvem nadstropju. Tedaj je v grozi obstrmel. Pred njim so stali njegovi najboljši ljudje, možje, žene, dekleta. Dvanajst jih je bilo, sedaj se je število pomnožilo na petnajst. Gledali so ga proseče in hrepeneče z veliko bolestjo v očeh.
— čakali smo te, reši nas, reši nas
—	so nemo govorili.
Kaplan Simon jih je gledal, kot bi jih več ne poznal. Srečal se je z očmi kaplana Jožeta, ki se mu je žalostno nasmehnil.
. Tako se pozdravljajo na smrt obsojeni — je kaplan Simon trudno pomislil. Pogledi vseh pa so ga le naprej prosili. . .
Tedaj se je zavedel. Vsa groza, ki ga ie do sedaj kot temna skala pritiskala k tlom, je na mah izginila. V njem je vstalo neizčrpno bogastvo in moč — duhovnika božjega. Razširil je svoje r°ke kot v objem vseh. Kakor bi vsi samo to pričakovali, so popadali na ko-lena pred njim. Z neizraznim začude. njem so zastrmeli vanj.
I^red njimi ni stal več kaplan Simon, ampak sam Kristus. Vsa njegova postava je izžarevala neizmerno ljubezen ln dobroto. Obličje mu je sijalo v nad-zemski lepoti in milini, njegove razpete roke so bile kot dva snežnobela lilijska cveta. Počasi jih je dvignil, tedaj so se na klečeče vsuli zlati žarki, da so bili vs* kakor od nevidne svetlobe obžarjeni.
„Oproščenje, odvezo in odpuščenje 'asih grehov vam daj vsemogočni in usmiljeni Gospod!"
Veličasten molk je zavladal v sobi. "si so čutili, da se je zgodilo nekaj ve_ bkega, kar jih je dvignilo nad zlobo Sveta in jim dušo napolnilo z mirom
enostranske tolažbe.
• *

b'ra v cerkvenem zvoniku je udarila dve čez polnoč. Mila ob oknu se je zdrznila^ — Moj Bog, ali še ne bo konca te strašne noči? — Dolge, neskončne so bile ure od kar so odpeljali Simona in Tereziko, od kar stoji tu ob oknu tresoča se 0d vročice in strašne tesnobe, ki kot skala težka leži na duši. Zraven uje je stal oče in nepremično strmel v viharno noč. Obraz mu je okamenel od groze, za deset let se je postaral v teh kratkih urah.
Vihar je z nezmanjšano močjo še vedno divjal. Vse oblake je razgnal, da se je pokazalo zveznato nebo. Luna, ki Je vstala izza hriba je posrebrila zasneženo vas, njive in polja. Na nasprotji strani ceste je samevala cerkev sv. Ane. čez ves trg je segala ogromna senca zvonika in s skrajnim koncem za-
senčila še cesto. Jasno se je odražalo znamenje križa na zasneženi cesti.
Počasi in zamolklo je ura v zvoniku udarila tri. Komaj so se razgubili v noč njeni udarci, ko so se iz nasprotne strani zaslišali koraki mnogih prihajajočih. Mila in oče sta se zdrznila. Temna gruča ljudi se je vedno bolj bližala, se večala in zavzela že ves trg pred cerkvijo.
Strahotna procesija na smrt obsojenih . ..
Skozi vihar jima je udarila na uho molitev: ,,. . .ki je ,za nas krvavi pot potil..."
Spremljani od oboroženih partizanov so prihajali. Roke so jim bile zvezane, samo priklonili so se, ko so prišli mimo cerkve. Znamenje križa na cesti se je kot po čudežu dvignilo in splavalo nad njihovimi glavami.
— Bog blagoslavlja svoje mučene® — je Mila v nemi grozi doumela. TedUj je Mila pridušeno zakričala. Prva sta prihajala Simon in kaplan Jože. Simon jo je slišal in se ozrl v okno. Neskončna vdanost je bila razlita čez njegov mladi obraz in Mili se je zdelo, da čuje naj. priljubljenejšo molitev njegovega srca: ... — Zgodi se Tvoja volja. .. — Za kaplanoma so stopali ostali obsojenci, zadnja med njimi Terezika. Tudi ona se je ozrla navzgor v okno in se ji nasmehnila, kakor da bi šla na najljubšo pot. Z vso gotovostjo je Mila slutila, kaj se dogaja v njenem srcu in da se ti njeni občutki prelivajo iz srca v srce kot blažilno olje na razbolele rane... zakaj bi se bali... saj nismo sami... z nami so naši duhovniki...
Tudi v Milino dušo je posijala luč. Zadnje spoznanje je njeni trpeči duši prineslo odrešenje. Oče zraven nje je pritajeno ihtel.
Potem sta še videla, kako so utonili v gozdu za vasjo. Veter jima je prine. sel še njihovo zadnjo prošnjo: ,,. . . in ob naši smrtni uri, amen. . ."
* * *
. . . in od tiste ure jih ni videl nihče več. Le pod večer drugega dne so daleč gori v hribu odjeknili streli. . .
UPANJE NAŠE
DR. FRANCE GNIDOVEC
„Pozivamo tedaj po tej okrožnici vsakega od vas, častiti bratje, da po svoji službi vzpodbujate vam izročeno ljudstvo in duhovščino, da praznujete Marijino teto, ki odločamo, naj se praznuje po vsem svetu od prihodnjega meseca decembra do istega meseca prihodnjega leta ob priliki prve stoletnice, odkar je Devica Marija, božja Mati, ob veselju vsega krščanskega ljudstva zablestela z novim biserom; ko je, kot smo rekli, naš prednik nesmrtnega spomina Pij IX. slovesno določil in jo proglasil za popolnoma čisto brez izvirnega madeža. Trdno zaupamo, da to marijansko praznovanje more roditi tistih prezaželenih in rešilnih sadov, ki jih vsi težko pričakujemo“ (Pij XII. v okrožnic?! „Fulgens corona“ 8. septembra 1953, ko proglaša jubilejno Marijino leto za stoletnico proglasitve dogme o Brezmadežni).
V dobi silnega tehničnega napredka in gospodarske in vojaške moči nekaterih narodov in atomske bombe, v čemer vsem vidi danes svet rešitev in varnost, nam Cerkev dviga pogled k ženi, preprosti „dekli Gospodovi“, k Mariji. Hoče nam reči: V tem času razbesnelih zlih sil in sovraštva in greha ni rešitve iz zmede, v katero je svet zabredel, v človeški modrosti in moči, ampak v Mariji, po kateri nam hoče Bog tudi danes pomagati.
Bog se tudi danes hoče poveličevati v Mariji: „Uničil bom modrost modrih in razumnost razumnih bom zavrgel“ (1 Kor 1, 19), se nam zdi, da Bog tudi danes govori po Cerkvi v njenem zaupanju v Marijo. „Kar je nespametno na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil modre, in kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega; in izvolil si je Bog, kar je na svetu preprostega in zaničevanega, to, kar ni nič, da uniči to, kar je, da se noben človek ne bo hvalil pred njim“ (1 Kor 1, 2 7—29).
Pomagati nam hoče po njej, ki je ponižna „dekla Gospodova“ (Lk 1, 38) in
jo tako pred svetom poveličati in sam biti poveličan v njej. Marija, se zdi, tudi nam govori za naš čas: „Moč je skazal s svojo roko, razkropil nje, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke“ (Lk 1, 51—51). Mogočnikom bo vzel moč iz rok in dal moč nad svetom njej, naj. ponižnejši svoji Dekli.
Naša pomoč je v imenu Gospovem, ki nam jo daje po Mariji; naša pomoč je v imenu Marijinem.
* * *
Ko je Turek plenil in ropal, požigal in pobijal po naši zemlji, in odvajal z nje naš mladi rod, so se naši dedi v stiski oklepali nje, kristjanov Pomočnice. V senci njenih svetišč so prejemali pogum, s katerim so branili svoj dom in svoj rod.
Križ starček je raz steno snel, podobo smrti božje:
„Kaj boš s sekiro sin začel?
Križ nam je zdaj orožje.
Le urno, urno za meno k Mariji gori na goro; tam bo Devica mila v nadlogi nas branila. .
V oltarju Mati tam stoji, v naročju Jezusa drži; češčena, ti Kraljica, kristjanov Pomočnica.
(Stritar, Turki na Slevici.) Marija jim je bila upanje v stiski iu tolažba v trpljenju. Z njo so se znali boriti, pa tudi trpeti in umirati. Saj se je še v srca nas, njih poznih potom. cev, z njih krvjo kot prelil ta duh mir-nega gledanja v smrt s pogledom uprtim v Marijo: ,,Prosi za nas. . . ob naši smrtni pri, , „Takrat ljuba Mati daj duši moji sveti raj...“
Ta zgodba naših dedov, njih stiske, ha zaupanje v Marijo in rešitve po njej, se je obnovila v različnih oblikah po uienjavanju slovenskih rodov bogve kolikokrat
Spregovoriti bi nam moral tisti slovenski rod, ki je v nevarnosti prote-stantovstva ohranil in še poglobil svojo pravo vero Db češčenju Marije, ki mu jo le Protestantovstvo hotelo vzeti. Govoriti ki moral; še drugi rodovi, ki so v dru-Sih nevarnostih ob Mariji ostali zvesti pravi veri in se v njej še bolj zakore. ninilj, pa prejemali optimizma in upa-uja v nevarnosti, pa tolažbe in moči v lupljenju ob Mariji, zlasti v molitvi svetega rožnega venca.
Ko bi spregovorili pretekli slovenski lodovi, bi nam govorili o Njej, vse do zadnjega, do našega rodu, ki še živi, in tistega dela našega današnjega rodu, 1 bi še moral živeti, pa je žrtvovan Prezgodaj umrl.
y teh zadnjih letih je naš narod po. uižan in trpeč pod nasiljem in krivicami sovražnih vojska in pod krvavim strahovanjem brezbožnega gibanja, ki je zaslepilo in pognalo v boj proti vernemu narodu toliko naših bratov — rpel in upal 0|j T\jariji in z Marijo. To. 1 0 in tako goreče Marijini Slovenci spoje nebeške Kraljice morda še nikdar nismo častili, kot prav ta čas, ko smo
se kot narod in v skupinah in po posameznih družinah njenemu brezmadež. nemu Srcu posebej posvetili.
čudež rešitve domovine se ni zgodil, zgodil pa se je še večji čudež milosti v slovenskih srcih: Vero je Marija vsem dobrim še poglobila in po njej so prejeli tolažbo in moč, da so vse prav prenesli. Ne velja to le za ženske in otroke — fantje in možje so prežeti žive vere in z njeno tolažbo padali in umirali z njeno pesmijo in molitvijo in z rožnim vencem v roki.
Ti fantje in možje bi živi danes trpeli v svoji domovini zasužnjeni, kjer bi njih trinogi vse storili, da bi jim vzeli poštenje in vero in jim pripravili drugačno smrt. Upira se nam ob misli na njih nasilno in prezgodnjo smrt; a kot verniki vemo, da je bila taka smrt milost, s katero Boga in Marijo hvalijo.
In bratom v trpeči domovini je moč in tolažba Marija in kaj je nam, v tujem svetu raztresenim, sami čutimo.
Podobno nam Slovencem imajo tudi drugi krščanski narodi vsak posebej svojo zgodovino Marijinega češčenja in čudovitega Marijinega varstva; imajo svoje Marijine pobožnosti, molitve, pesmi, čudodelne Marijine podobe in božja pota; šli so skozi svoje nevarnosti in trpljenje in zmage, a svoj križev pot in pot zmagoslavja v zgodovini so ho. dili z Marijo — Hrvati, Poljaki, ločeni Rusi. . . Tako stari krščanski narodi vzhoda in mladi, moderni v Evropi in v novem svetu.
„Blagrovali me bodo odslej vsi rodovi“ (Lk 1, 48), slišimo govoriti parijo, ko nje pogled ljubeče objema tudi naš rod!
Zato jo vesoljna Cerkev v imenu vseh krščanskih narodov slavi: Upanje naše, ti slava krščanskega ljudstva, ti
VRT
Vrt.
Zivozelcn prt
čezenj.	,
Pre\o njega
tja daleč do sinjega brega
zlata tančica„
nežna \ot mlada ljubezen.
In cingljajoča ptica v vejah belih, belih . . .
Pod njimi pa jaz, postavljen v jutranji čas \ot zlat, meden \elih . . .
Bogdan Budnik
radost vesoljne Cerkve, ti rešenje vsega sveta, pozdravljena!
* * * *
Vse to naše upanje v Marijo in iskreno češčenje, ki se v Cerkvi javlja v najrazličnejših okoliščinah, ni prazna verska poezija, ne neutemeljeno mehko versko čustvo ali osladni verski sentimentalizem, kot bi to označil kak racionalist. Vse, kar v tem češčenju Mariji pripisujemo, je živa resnica; tako veličastna resnica, <ja je vse to le slaboten izraz tega, kar nam je Marija v resnici.
Vse, kar smo prejeli po Kristusu, smo prejeli obenem po Mariji, ker sm0 Kristusa prejeli po Njej. Zakaj, njegova mati je, po božji volji nam je bil dan po njej. še več! Pri vsem Kristusovem delu za nas je bila ona kot njegova mati na poseben način tesno z njim združena in z njim pri njegovem odrešilnem delu sodelovala, tako da nam je s Kristusom obenem ona vse pridobila, kar nam je pripravilo Kristusovo olrešenje.
Tako ostane Marija kot mati našega Odrešenika s Kristusom zvezana vedno. Kar prejemamo zaradi Kristusa in po Kristusu, prejemamo tudi zaradi uje in po njej.
Od Kristusa vsak prejema vse po-' trebile milosti in potrebn0 pomoč v življenju, a obenem vse to od Marije, na njeno priprošnjo in po njenih rokah. Po njej tedaj živimo življenje milosti za nebesa in je tako naša duhovna mati, ki nas kot mati skozi življenje z ljubeznijo spremlja in mogočno čuva in brani.
Od Kristusa je vsa Cerkev, ki je nje-j govo skrivnostno telo, a Cerkev je tudi od Marije. Kot mati Kristusova je tudi mati njegovega skrivnostnega telesa; kot duhovna mati nas posameznikov je tudi mati žive celote — Cerkve. Kristus čuva nad Cerkvijo in jo varuje; z njim v materinski skrbi nad njo čuva in ji v vseh stiskah pomaga Marija.
To leto nam Cerkev posebej dviga ' pogled k Mariji, nas vodi k njej, k j Materi. Zakaj obhajamo stoletni jubi- ! lej, odkar je bilo slovesno proglašeno kot razodeta verska resnica njeno brezmadežno spočetje (8. decembra 1854), kar je pomenilo začetek nove Marijine dobe, nove dobe Marijine slave?
Cerkev porabi vsako priliko, da jo J časti in nas uči jo častiti; da si od nje izprosi posebnih dobrot, ki jih ima j Marija pripravljene za svoje otroke. J Kako bi tedaj Cerkev mogla iti mimo • tako lepega jubileja?
Izraelci so po Mozesovem naročilu vsako sedmo leto imeli za leto odpuščanja (15 Moz 15, 1 sl) in posebej še . vsako 50. leto jubilejno leto. V teh letih so morali odpustiti dolgove siromašnim dolžnikom, ki so si bili v sti- j skl izposodili, in so posebej morali po- j magati bratom v stiski. Bog pa jim je za to obljubil poseben blagoslov, da jim ne bo manjkalo, ampak bo še namnožil njih premoženje. To leto je bilo leto posebnih dobrih del in posebnega božjega blagoslova in milosti.
Cerkev s posebno oblastjo, ki ji je dana, določa to leto za jubilejno lla-rijino leto. p0 njeni zamisli naj ne bo to leto gamo spomin na preteklost, zSolj pogled v zgodovino, ampak res Marijino leto v življenju. Cerkev hoče, da to jubilejno leto res zaživimo kot Marijino leto in daje za nas polno blagoslova in milosti, ki naj nam jih po. srednje Marija. Tako pomen tega jubilejnega leta ume sv. oče v okrožnici »1' ulgens corona", s katero to jubilejno leto za ves svet proglaša (8. septembra 1953).
K&j za to leto Marija hoče od nas? jo častimo s tem, da jo posnemamo v brezmadežnosti njenega življenja. „Karkoli vam porečem, storite“ (Jan > nam kliče vsakemu, kot je nekoč na ženitnini v Kani Galilejski naročala služabnikom in kar je sama kot ,,dekla ospodova“ najzvesteje vršila. Pa da 2 molitvijo združujemo dela pokore, ham naroča sv. oče.	>
lu katerih dobrot in milosti moremo v zaupni molitvi pričakovati to leto od nie? Vsega, kar sami potrebujemo, in
kar Cerkev in ves svet potrebuje v svojih velikih stiskah, ki ga danes tarejo. Na množice stradajočih nas spominja sv. oče, množice izgnanih, beguncev, jet. nikov, ujetnikov, osovraženih in preganjanih, ki danes preplavljajo svet; Cerkev je zatirana in preganjana v tolikih deželah; varen mir v svetu še ni zagotovljen in v strahu trepeče pred novo vojno. Iz srede babilonske zmešnjave kličemo za mir k njej, ki nam je rodila Kneza miru.
Nič ne more sama človeška modrost in znanost in tehnika — vse nas le peha vedno globlje. Pri Bogu je rešitev, ki nam hoče pomagati, kot nekdaj, tudi danes, po Mariji.
To nam govori Cerkev v tem letu; tako dela Cerkev.
Slovenci v češčenju Marije za dru. gimi narodi ne zaostajamo, pa jih danes v trpljenju in potrebnosti pomoči daleč prekašamo. Zato se v tem letu Marijine slave zatekajmo k Njej, k brezmadežni svoji Kraljici, od nje pričakujoč pomoči še posebej za doma trpeči in v svetu razkropljeni narod slovenski.
Marijhia rf vpPv na otoku \ rba na Vrbskem jezeru (Koroška), v ozadju Karavanke
DOMOVINI
BREZJE
M. MAROLT
Mnogi pisci in govorniki so že opozorili svoje občinstvo na izredno mno. žico cerkev, ki so posejane po vsej slovenski zemlji. Ko smo šli po svetu, amo se prepričali, da res nikjer drugod ni toliko božjih hramov kot pri nas. Ne poznam pa statistike, ki bi ugotovila razmerje med številom cerkva in med številom prebivalcev pri nas in pri drugih, zlasti sosednjih narodih.
Mnogi pisci in govorniki so že opozarjali svoje bralce in poslušalce tudi na to, da smo Slovenci Marijin narod. To hoče in tudi je vsak katoliški narod. Opozarjali pa so, da smo Marijin narod prav zato, ker kraljuje nebeška mati v tako številnih cerkvah in vabi k sebi ljudi od blizu in daleč. Gotovo bi častno izpadla tudi statistika Mariji zaupanih fara in podružnic, posebno pa tistih med njimi, ki po svoji pomembnosti presegajo okvir farnih občestev. Vsaka večja fara, če ni sama Marijina, ki se ponaša s petimi podružnicami ali več,
ima gotovo tudi Marijino cerkev, ki vsaj na lepo nedeljo ali žegnanje pri-1 vabi ljudi še izpod zvonov sosednjih podružnic. Pa to še niso prave božja poti, kot jih pojmujemo Slovenci. Božja pot mora podreti vsaj farne meje. ID je menda ni v naši domovini dekanije, ki takšne Marijine božje poti ne bi imela. Mnoge med njimi pa sprejemajo romarje tudi iz sosednjih dekanij, M celih pokrajin in teh se hočemo v letošnjem Marijinem letu spomniti.
Nismo pa Slovenci dolgo časa imeli vsenarodne Marijine božje poti. Pred Brezjami je na Kranjskem zelo slovelo Velesovc, toda izza deželne meje so ti* komaj prihajali romarji. Gospa Svet* je bolj cilj narodno zavednih romarjef kot ljudskih množic in ne stoji več n* slovenskih tleh. Ko je Prešeren za sonet Matevžu Langusu iskal slovensko vzporednico Padovi, Kompostelju IB Marijinemu Celju, je našel Sv. Višarje. Tja gor so hodili gledat veselje živi j e-
nia rajskega slovenski Korošci, Goričani, Rezijani in Gorenjci. Morali so biti že precej trdni v nogah, da so zmogli težavno pot; od drugod so prišli le posamezniki. Takšnega svetišča, kot so ga imeli že Poljaki v čenatohovi, av_ atrijski Nemci v Marijinem Celju, Španci v Monserratu, Slovenci nismo imeli. Narodna zavest je rastla, narod-nega svetišča ni bilo. Zgolj volja ustvariti ga, bi ne zadostovala, pa menda še te volje bil0 ni.
V podeželski cerkvici sv. Vida, podružnici mošenjske fare, je bila desna kapelica s stranskim oltarjem posvečena Mariji Pomagaj. Marijina slika je nastala v izrednih okolnostih in okoličani so jo — kot piše leta 1811 župnik Ažbe — radi obiskovali, pač tako kot toliko drugih Marijinih podob. V jeseni leta 1863 so bila v kratkih presledkih pred milostno sliko štiri izredna ozdravljenja, čeprav so bile ozdravljene bolnice tri dekleta in ena žena, iz bližnjih krajev, so vendar zvedeli o čudežnih dogodkih daleč naokoli po Slovenskem in krog romarskih izhodišč se je vedno bolj širil, dokler ni zajel vsega narodnostnega ozemlja. Edino še državne meje so nekoliko zadrževale beneške in ogrske Slovence; kdor pa jih je od tam prekoračil, ni zamudil obiska na Brezjah, posebno ne, če je bil to človek, ki je vodil svoje ljudstvo. Nobene zavisti ni bilo na sedežih starih božjih Poti, ves narod je Vzljubil Brezjansko Marijo, Dolenjci izpod Nove Štifte in Štajerci od Petrovč v Savinjski dolini ter Ptujske gore, pa Korošci pri Naši Gospe v Grabnu in po prevratu Prekmurci iz Turnišča. Slovenskega narodnega svetišča si ni narod sam izbral, daato mn je bilo kot dar iz nebes.
Pri manjših Marijinih božjih poteh, recimo jim dekanijske in pokrajinske, vlada navadno gotov romarski red. Ta fara roma tega, druga onega dne. Na
Romarska cerkev na Brezjah, kot jo poznamo danes
„gori“ so letni shodi na veliki ali mali šmaren, bratovščine so si za vsakoletno pot izbrale bolj intimne Marijine praznike. Ljudje prihranijo svoje srčn8 želje do teh dni, da jih zaupajo Mariji; „marsikateri romar“ si šele med potjo domisli, kaj naj prosi; le v velikih stiskah napravijo uboge reve izjemo, da gredo na božjo pot navadno nedeljo ali celo v delavnik. Takšna redna skupna romanja so bolj izraz češčenja kot prošnje poti. V množico pravih romarjev se pa radi vrinejo izletniki, prijatelji dobre kapljice in še kakšni mladi prešerneži. Zato včasih nekateri župniki, posebno v krajih, kjer niso sami spremljali svojih ovčic, takšna skupna romanja iz svojih župnij že niso več radi gledali; ne zato, ker bi bili janzenisti, ampak zaradi izjem, ki so češčenje motile.
K Mariji Pomagaj so odhajali bolj posamezniki, le iz daljnih krajev so se združili v druščine, da pot ne bi bila pretesna, šli so pa tudi vmes med ted. nom, vse dni v letu v zimi in poleti in če kakšnega dne na Brezjah ni bilo
daljnega romarja, je bil to izjemen dan. Množico v cerkvi in pred njo ni ustvarjala procesija iz enega kraja ampak število posameznikov, družin in manjših skupin, ki so prihajali od vsepovsod. Prihajali pa so najprej s prošnjami. Vsakoletno običajno češčenje, ki ga je bila Mati božja deležna v drugih svojih romarskih svetiščih, so brezjanski romarji nadomestili z zahvalami. Redek je bil romar, ki je bil uslišan, pa se ne bi prišel še enkrat na Brezje zahvalit in s tem Marijo počastit. In koliko je bilo takšnih zahvalnih, če-ščenjskih potov v slučajih, ko za prošnjo romanje že ni bilo več časa in so brezjansko Marijo iz daljave poklicali na pomoč z zaobljubo, da se ji bodo prišli zahvalit na Brezje. Niso prihajali samo v sili; novoporočenci so zavarovali tam svoj zakon za vse žilje. nje; župniki in škofje so izročali brez-
Mati dobrega sveta v stranskem oltarju cerkve v Mošnjah
janski Mariji posebne ln splošne zadeve svojih župljanov in škofljanov r vodstvo; župani, politiki in državniki so za svoje delo prosili pomoči. Vsi so se vračali spet z zahvalami. V zadnjem času so res pričela tudi večja skupna romanja, ki so imela vsaj svoj postranski družabni značaj, kot vsakoletni sestanki bojevnikov iz prve svetovne vojne in društveni izleti „na Brezje in Bled". Vendar so tudi v takšnih slučajih udeleženci z drugimi nameni združili še počaščenje Matere božje. In če ni bilo na Brezje redno ponavljajočih se češčenjskih romanj, so se tu v nedoločenih presledkih vršile velike marijanske manifestacije, kot slovesnosti ob zidavi nove cerkve, ob kronanju milostne podobe in triumfalna pot te podobe na evharistični kongres v Ljubljano. čeprav je brezjanska Marija najprej pribežališče grešnikov in vedno nadle-govana pomočnica vseh betežnih, tako vendar ni bila deležna manjših počal stitev kot žalostna Mati božja ali Kraljica nebes in zemlje na drugih božjih poteh. Pa še nekaj! V naši domovini, doma na Slovenskem, tudi marijanska ideja in marijanski pokret nista bila brez posmehovalcev izza grma. Niso si izmišljali takšnih ogabnih kletev, kot laški sosedje in če so jih za njimi ponavljali, največkrat „niso vedeli, kaj delajo“. Na račun dekliških ali študentovskih Marijinih družb je pa padla marsikatera opazka. Ni bila duhovita, pikra pa. Lurške čudeže in lurško vodo, župnika Luko Smolnikarja, ki je bil častilec lurške Matere božje, so smešili po časopisih in na političnih shodih. Pred Brezjami je vsaka protiverska gonja obmolknila. Tudi v zadnjem času nismo brali o napadih na Marijo Po. magaj. Zavirali so romanja, preganjali varuhe svetišča; smešenja ali psovanja Brezij bi naši ljudje ne prenesli, pa najsi prenesejo vse druge nadloge se-
danjega režima. Brezje so nam dane kot dar z nebes.
Slovenskega narodnega svetišča si Bi narod sam izbral. V lepem kraju in še lepši okolici stoji brezjanska cerkev. Pa vprašaj romarja,kakšen je ta kraj in kakšna ta okolica, če ni tam prav zelo domač, ti bo znal le malo povedati, Be dosti več kot to, da cerkev ne stoji na griču. Vsem se menda tako godi, da jih kapelica z milostno sliko tako zelo Prevzame, da vsi drugi vtisi obledijo. Pa Bi ta slika kakšna izredna umet-i nina. Prekaša po umetniški vrednosti loretski in lujanski kip in tudi čensto. hovsko sliko, ne dosega pa umetniške vrednosti velesovske, ptujskogorske ali Petrovske Marije. Mati božja se zadovoljuje dostikrat tudi s skromnimi umetninami v svojih najljubših svetiščih, vendar bi prav za slovenske Marijine božje poti lahko rekli, da je med niilostnimi podobami precej nadpovprečnih umetnin. Osvajajoča milina brezjanske Marije je bolj odsev milosti kot izraz umetniške sile, čeprav ji vsake umetniške vrednosti ne moremo odrekati. Slovenci si Mater božjo navadno predstavljajo takšno, kakršno so videli na Brezjah ali v reprodukciji brezjanske slike.
Nastanek večine naših Marijinih božjih poti je zavit v legendo, iz katere resničnega zgodovinskega jedra ni vedno lahko izluščiti. Brezje so mlajša božja pot in zato sta njihov nastanek in razvoj bolj jasna. Cerkvica sv. Vida, kot jo kaže naša slika po starejši božje^ potni podobici, je nastala nekako v 15. stoletju. Risar podobice je bil precej neroden in površen, sicer bi bilo mogoče cerkev bolj natančno opisati. Vsekakor so v 17. ali bolj verjetno v 18. stol. cerkvico barokizirali; takrat je dobil zvonik takšno streho, kot jo kaže slika, in na desni strani ladje kapelo sv. Antona Puščavnika. Zgodovinski prikazi
Prvotna cerkev na Brezjah
brezjanske cerkve so soglasni v tem, da je dal na nasprotni strani postaviti prav takšno kapelo leta 1800 mošenjskl župnik Urban Ažbe. Ker so pa pri prezidavah v baročni dobi takšne kapele pogosto vzidavali in tako dajali cerkvenim stavbam talno obliko križa, je morda Ažbe desno kapelo le obnovil in jo posvetil Materi božji. Gotovo je to za. četek božje poti. Pri tem je zanimivo, da se je to zgodilo prav v dobi janze. nizma in jožefinizma. Ažbe je pač moral biti velik častilec Marijin, da ji Je postavil novo svetišče še v podružnici, ko je imel že levi stranski oltar v mo. šenjski župni cerkvi z Bergantovo sliko Matere božje dobrega sveta najbrž lokalen božjepotni značaj. (V začetku 2. polovice 18. stol. se je na Slovenskem zelo utrdil pokret pobožnosti k Materi
Avtoportret slikarja Layerja
božji dobrega sveta. Ustanovljene sc. bile številne bratovščine, ki so širile češčenje prav te Marijine milostne dejavnosti in slik, ki so bile posnete po podobi Marije dobrega sveta na italL janski božji poti v Genezzanu južno od Rima, kamor so jo po legendi prinesli angeli iz Skadra v severni Albaniji, bli zu jugoslovanske meje, da ne bi prišla Turkom v roke. Naše bratovščine Matere božje dobrega sveta so s številnimi nabožnimi knjižicami v domačem jeziku znatno pripomogle k širjenju slovenskega tiska in slovenskega branja. Poleg drugih manj znanih slikarjev je za te bratovščine naslikal vrsto gene-zzanskih ikon tedanji naš najslavnejši umetnik Fortunat Bergant, a mošenj, ska podoba je med vsemi največja in umetniško najpomembnejša.)
Zgodovinski pripomočki, ki so tu v
Argentini pri roki (Steska, Lavtižar, p. Odilo, Lovrenčič) si v podrobnosti glede nastanka milostne podobe niso v vsem soglasni, čeprav si ne nasprotujejo. (Pri opisovanju tako dragih svetinj zavede vnema za dobro stvar pisca rada v iskanje lepih besed, pri tem pa zgodovinski vir trpi na izčrpni izrabi.) župnik Urban Ažbe je dal leta 1800 na steno desne kapelice naslikati Marijo Pomagaj po sliki Luke Cranacha st. Pravzor je bizantinski, isti kot za Mater božjo dobrega sveta. Nemški slikar Cranach je napravil podobo leta 1517, natančno tistega leta, ko je Martin Luter nabil na cerkvena vrata v Witten-bergu svojih 95 tez in s tem začel svojo protestantovsko versko revolucijo. Tudi Luka Cranach je kmalu postal Lutrov privrženec, njegova Marijina slika pa je prišla po raznih vmesnih postajah v katoliški Innsbruck, glavno mesto TL rolske. Ažbetu, ki je tam študiral, se je morala prikupiti, kot misli p. Odilo, da jo je izbral za svoje novo Marijino svetišče. Prva brezjanska Marija Pomagaj je bila torej naslikana na steno. Kaj je bilo v oltarju? Ali je kje izpričano, da je že to prvo sliko napravil Leopold Layer? Ne moremo odgovoriti.
Leopold Layer je bil slikar v Kranju. Svoj poklic je podedoval po očetu, z njim vred tudi njegovi bratje, toda do pomembnosti se je dokopal samo Leopold. Rojen je bil leta 1752 in je bil star 57 let, ko so leta 1809 Francozi ustanovili iz večine slovenskih in obmorskih hrvaških pokrajin nekakšno avtonomno kolonijo pod imenom Ilirske province. Layerjev slikarski delokrog je bil v pretežni meri na Gorenjskem. Brezje je poznal, najsi je že naslikal Marijo na steno stranske kapele ali ne, kajti naslikal je za to cerkev gotovo sliko mučeništva sv. Vida. Francozi so v Iliriji plačevali s papirnatimi boni ali bankovci. Layer jih je pričel ponarejat,
zato so ga zaprli in sodili. Zadevni spisi s° deloma ohranjeni in obdelani (Mal?j, roda tistega članka, ki o tem Piše, tukaj ni. Navadno Layerjevi življenjepis« in brezjanski zgodovinarji sli. karia zagovarjajo s tem, da se je pre-Srešil v veliki denarni stiski, ker v dobi vojnega Pomanjkanja ni imel naročil. ^agovarjati ga bi bilo mogoče tudi s em, da takrat papirnati „denar“ še ni nnel tistega spoštovanja kot kovinski Cvenk in da so ljudje dvomili v kritje p.zlatom in srebrom ali kakršnokoli že.
ječi se je Layer zaobljubil, da bo na n°vo poslikal stene brezjanske kapele ln napravil oljnato sliko Marije Pomagaj za oltar v tej kapeli. To sliko za oltar je baje slikal že v ječi. Stene je Poslikal v letu po odhodu Francozov iz naših krajev, 1814.
Zakaj se je Layer „zaobljubil“ prav aa Brezje? Zakaj ne na Ljubno ali v elesovo, ki sta bili bolj sloveči božji Poti ? Ali sta bili ti dve že dovolj oprem, ioni, tako da tam ne bi mogel kaj večjega napraviti, Brezje pa so bile še revne? Ali ga je na Brezje vezala po-^ebna hvaležnost ali so se mu kako •nigače priljubile? In če je bil res on ®likar prvotne podobe, ali ga ni morda aj zapeklo, da je izvršil delo preveč Površno? Na ta vprašanja najbrž nikoli ne bo mogoče natančno odgovoriti.
Layerjeva vloga v slovenski umetno. st* je precej točno opredeljena, čeprav Se Podrobno z njim noben umetnostni zgodovinar še ni pečal. Nekaj časa, do-*er ^ela velikih mojstrov 18. stoletja ter predstavnikov Layerju sledeče generacije Tominca in Langusa niso bila Se toliko proučena kot so zdaj, so ga x‘šje vrednotili. V svojem Orisu zgodovine umetnosti pri Slovencih 1922 ga 'ranče Stele naziva umetnika in ozna-cuje kot predhodnika pravega sloven-stta v umetnosti. Poudarja slikarjeva stremljenja po izlikani zunanjosti upo.
dobljenih likov, pri Madonah iskanje miline v smislu poljudne lepote. Osvojil si je načelo poljudne pobožne občute-nosti in vnašal v svoje nabožne slike motive iz slovenskega ljudskega okolja (genre). V knjigi „Slovenski slikarji“ 1949 pa ga isti znanstvenik odpravi bolj skopo kot posnemovalca Valentina Metzingerja (1699—1759) in pozneje av. sirijskega Nemca Kremser-Schmidta, po katerem si je ustvaril sicer lasten, a slikarsko problemsko brezpomemben način slikanja. Njegovo delo se vedno bolj izgublja v ljudskem okusu ustrezajočem rokodelstvu. -— Recimo torej, da je bi! Leopold Layer slikar srednjih ka. kovosti.
S poslikanjem kapelice in namestitvijo oljnate slike so Brezje gotovo začele pridobivati na privlačnosti. Toda upoštevati je treba, da so še vedno janzenisti in jožefinci ovirali razmah ljudskih pobožnosti, med temi zlasti tudi romanja. S pojemanjem janzenizma in jožefinizma (gl. Jakličevo knjigo o Baragi!) je pa naraščal obisk Brezij, ki pa vendar niso najbrž presegale okvira dekanijske božje poti vse do leta 1863, ko so se zgodila prva čudežna ozdravljenja. Zdaj se je začela šele prava božja pot za vse Slovence. Petdesetletnico škofovanja papeža Pija IX. leta 1877 so Slovenci že slavili na Brezjah, naslednje leto je tja poromal ljubljanski škof Janez Zlatoust Pogačar. Pričeli so potem zbirati prispevke za zidavo nove cerkvg in 9. oktobra 1889, ko je bil župnik v Mošnjah Frančišek Kummer, je škof dr. Jakob Missia blagoslovil vogelni kamen novega svetišča.
Načrt za cerkev je napravil ob sodelovanju kanonika Flisa graški stavbe, nik Robert Milkovitz, gradbo je vodil arh. Faleschini. Cerkev je posvetil tudi Missia, a že kot goriški nadškof in kardinal leta 1900 ob asistenci škofov Jegliča in Trobca. Od stare cerkve so
ohranili samo notranjščino Marijine kapelice, ki so jo v zunanjščini pokrili s kupolo. Cerkev je dolga ok. 40 m, široka ok. 20 m, vanjo gre do 2.500 ljudi. Zidana je po poznorenesančnih vzorcih, lahko se reče, da je za tiste čase lepa cerkev, čeprav nima kot stavba kakšne posebne umetniške vrednosti. Upoštevati je treba, da je bila cerkev sezidana, ko je bila arhitektura kot umetnost precej šibka in zlasti Slovenci prav takrat nismo imeli nobenega pomembnega arhitekta. Večja je vrednost notranje opreme. Oltarji so delo ali vsaj delani po načrtih tedanjega najboljšega slovenskega podobarja Janeza Vurnika iz Radovljice, prav tako prižnica, spovednice in obhajilna miza. Sliki sv. Antona Padovanskega in sv. Antona Pu. ščavnika sta delo Janeza Groharja, enega izmed štirih največjih mojstrov slovenskega impresionizma, oltarno süko Srca Jezusovega je napravil Ivan Vavpotič. Toda najsi bi bili v cerkvi še večji umetnostni zakladi, pod vtisom milostne podobe ne bi prišli nikoli do prave veljave. š@ preden je bila nova cerkev posvečena, je bil dograjen samostan, preprosta stavba, v katero so se leta 1898 vselili oo. fračiškani in s tem prevzeli skrb .za cerkev in duhovne potrebe romarjev.
Na angelsko nedeljo 1907 je škof dr. Anton Bonaventura Jeglič z zlatima kronama kronal Marijo in Jezuščka na sliki. S 30.000 udeleženci je bila to dotlej najmogočnejša verska manifestacija Slovencev. V letih med prvo in drugo svetovno vojno je imela Marija na Brezjah povprečno po 200.000 obiskovalcev na leto. Omenili smo že triumfalno pot milostne slike na evharistični kongres v Ljubljani leta 1935. Z ljudmi, ki so jo slavnostno sprejemali med potjo v Ljubljano in na povratku ter z udeleženci kongresa je imela v tistih dneh svojih 180.000 častilcev. Proti
koncu medvojnega razdobja so prosto! pred cerkvijo regulirali in okrasili pč zamisli arh. Plečnika. Tako je prišla cerkvena stavba s samostanskim prizid-kom do večje veljave, romarji pa dc najlepšega „postajališča pred cerkvijo1'., Pa tudi to umetnino zasenči milostni smehljaj Marije Pomagaj.
Ko so Nemci leta 1941 zasedli Gorenjsko, so varuhi brezjansko sliko skrivaj odpeljali v Ljubljano in odtu na Trsat, v brezjanski oltar pa postavili kopijo. Za spokorno procesijo 31. maja 1943 pa sta škof dr. Gregorij Rožman in frančiškanski provincial dr. p. Gra-cijan Heric prenesla sliko spet v Ljubljano. V Ljubljani je ostala do junija 1947. Začasno bivališče je dobila na oltarju sv. Dizme v stolnici, kjer ji ja škof Rožman oskrbel umetniški okras, najlepši, kar so ga Slovenci mogli ustva. riti. Arh. Vurnik, Kregar in Gajšek, slikarja Debenjak in Helena Vurnik, kipar Dremelj in drugi najboljši mojstri go se posvetili tej nalogi. Leta 1947 se je Marija vrnila nazaj na Brezje, v stolnici je ostala Debenjakova kopija.
Najbrž je bil dobri župnik Urban Ažbe takrat, ko je v cerkvici sv. Vida iskal prostor za prvo sliko Marije Pomagaj, edini častilec in edini romar K brezjanski Mariji. Pozneje jih je prišlo sto, tisoč, trideset tisoč, in stoosemdeset tisoč in če bi seštevali, bi rabili milijonska števila. Nazadnje je romala kraljica romarjev sama. Na vesela in na žalostna božja pota. V majhnih podobicah je romala že prej po vseh slovenskih hišah, v večjih posnetkih po mnogih slovenskih cerkvah.
Romala je tudi v tujino, spremljala je slovenske izseljence po svetu, na podobicah v njihovih molitvenikih, v okvirih za prvi okras stene v pusten) novem domu. V cerkve, kjer so se zbirali izseljenci in begunci, so namestili večje kopije. Pri slovenskih rudarjih v
u LA VIDA F5PIRITUALm
''duhovno Življenje*’
VICTOR MARTIMEZ 50
BUENOS AIRES - ARGENTINA
Preastiti,dragi sobrat;
Buenos Aires, decembra 1953*\
Pošiljamo Vam prvo številko "Duhovnega življenja" za leto 1954.Brosim:, Vas,da bi postali za naprej naročnik te naše tako potrebne verske revije;
Pri izdajanju revije ^mo se do sedaj gmotno zelo težko rinili naprej i.. novim letom pa so se zvišali tiskovni in upravni stroški.Z revijo zaradi tega no smemo prenehati,zvišati naročnine tudi ne kaže,ker je že itak tako viscka.Edinr
izhod je,zvišati število naročnikov.
Slovenski dhhovniki smo vedno veliko žrtvovali za vzdrževanje domačega verskega tiska. V Ljubljani smo ga imeli veliko in je bil skoraj ves v naših rokah in smo mi sami dobivali naročnike zanj. Izven meja matične doinovine ga veliko manj in je zato tolike večje važnosti,da to-, kar imamo čimbolj utrdimo ±... razširimo med naše ljudi ter sami denarno podpremo.okušajmo se odpovedati kakim drugim stroškom,ki niso tako potrebni.
Vsak kraj, kjer naši ljudje živijo,izdajajo naši duhovniki poseben vero. ski list,Je to velike vanosti za te ljudi,ki tam živijo« "Duhovno živijenj e"pa	.
bi povezovalo nas vse; Zlasti v preteklem letu je ta revija postala versko, .glasilo in verska duhovna vez vseh Slovencev izven matične domovine»Izhaja pa v
Argentini ,kdr je pulšvtukaj največ naših teoloških profesor jev,največ skupaj naseljenih duhovnikov in katoliških laičnih izobražencev.
V "Duhovnem življenju? boste dobili veliko koristnega branja za samega sebe in veliko snovi za verske sestanke in pridige.
Odločite se takoj,postati naročnik in še v svoji^okolioi koga za to pridobite j Svojo odločitev pa takoj sporočite narn ali enemu izmed sledečih naših poverjenikov,kjer boste moglši poravnati tudi določeno naročnino s(glej predzadnja stran v Duh.živi j.),Ce želiteporavnati naročnine z intencijami,sporočite to le na naslov s c. g, Anton Orehar, Victor Martine z 5° » Buenos Aires, Arge... v-Zelimo Vam blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto 195'-!!
Konzorcij,uredništvo in uprava "Duhovnega življenja" . Victor kartinez 50,Buenos. Aire-s. Argentina.

■

Nemčiji, Franciji, Belgiji in na Nizo. zemskem domuje in kraljuje brezjanska Marija, slovenski študentje na španskem jo častijo. Tu v Argentini jo imamo v vseh cerkvah, kjer se zbiramo k slovenski službi božji, a v Združenih državah ima že svoje Brezje pri oo. frančiškanih v Lemontu od leta 1924 dalje, cerkev v Pueblo, kapelice v Jolietu, Sheboyganu in pri sv. Lovrencu v Cie, velandu. že ji zidajo novo cerkev Slo-
venci v Kanadi, v Angliji nosi župnik Kunstelj njeno podobo s seboj, ko obiskuje naše naselbine. In najbrž tudi noben slovenski misijonar v Aziji, Afriki in drugod po svetu ni brez njenega lika.
Kjerkoli v širnem svetu zagledaš brezjansko sliko, vedi: tukaj so Slovenci in ti Slovenci so še Slovenci. Tudi za Slovence v tujini so Brezje velik dar iz nebes.
Krščansko edinstvo in Rusija
(Ob svetovni osemdnevnici v ta namen od 18. do 25. januarja)
DR. FRANC GNIDOVEC
Poznavalci komunizma ugibajo danes 0 novem nacionalnem komunizmu, ki daj bi se bil izneveril enotnemu internacionalnemu komunističnemu gibanju !n ločeno urejal svojo nacionalno komunistično družbo. Kot na primer ka_ j žejo na Tita in si v želji obetajo tak razvoj pri Mao Tse Tungu na Kitajskem in pri komunizmu v zapadnoev-ropskih deželah. Toda, ali niso to zaenkrat le bolj želje protikomunističnega sveta, kot pa dejanska resnica? Komunizem še vedno kaže trdno povezanost po vsem svetu in po vseh deže, I lah merijo vsi njegovi napori le na korist svetovnega komunizma.
In o današnjem prostozidarstvu bi mogli reči isto. Drže skupaj in v glavnih ciljih svojega programa enotno nastopajo.
Veliko nas uče in so nam kristjanom ti „otroci tega sveta" kričeč opomin in očitek. Ideja je v teh gibanjih zmagala nad narodnostnimi težnjami ln različnimi nacionalnimi interesi in različne narode povezala v eno samo močno udarno silo, ki nastopa enotno zlasti proti sovražniku, ki si ga je izbrala. To pa je danes predvsem Cerkev
Kristusova in sovraštvo in moč teh so, vražnih sli danes sami vsak dan živo čutimo.
Needinost kristjanov
Veliko je krščansko ime danes v svetu, res. A z edinostjo se krščanstvo danes — in to traja že stoletja —, ča ga vzamemo v celoti, ne more hvaliti.
„Pojdite in učite vse narode in kr-ščujte jih..." (Mt 28, 19). Naši krščanski predniki so to v veliki meri izvršili in do danes poučili in pokrstill približno tretjino vse človeške družine. Ta šteje 2.400 milijonov, kristjanov je od teh okoli 7 80 milijonov (440 milijonov katoličanov, 200 protestantov, 150 pravoslavnih; približno po statistiki iz Oss. Rom. 13. 10. 1953).
Pa je Kristus naročil, naj njegovi učenci ohranijo bratsko edinost. „Da bodo vsi eno... da bo svet veroval, da si me ti poslal" (Jan 17, 21). „Po tem bodo spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj" (Jan 13, 34—35).
Kake množice kristjanov go odtrgane od prave Cerkve Kristusove vidimo; protestantovstvo se od nje loči po veri, pravoslavni pa so ločeni vsaj po tem.
da ne priznajo in se ne podrejajo oblasti vidnega Kristusovega namestnika v Cerkvi, papeža.
Ločitev in razcepljenost med kristjani pa ni vse. Grešili so ne le proti Kri. stusovi besedi, naj bodo eno, ampak tudi proti medsebojni ljubezni, ki jim jo naroča. Med krščanskimi skupinami je večkrat sovraštvo. In prav to je veliko pohujšanje v današnjem svetu. Ne bodo govorili nekristjani ob pogledu na nas: „Glejte, kako se ljubijo med seboj,“ ampak morejo ugotoviti: Glejte, kako se ti učenci in učitelji ljubezni sami sovražijo med seboj.
Narodnostne razlike in različni na_ cionalni interesi so razklali in razkosali veliko krščansko družino; nad Kristusovim naukom in milostjo in ljubez. nijo je za enkrat med kristjani naravna človeška slabost.	,
Zedinjenje kristjanov
če kristjani edinosti v svoji človeški slabosti niso znali ohraniti, kako naj bi sami iz svoje moči izgubljeno obnovili? Težko je, skoro nemogoče je!
Samo naša dobra volja podprta z obilno božjo milostjo bo to zmogla. Za oboje pa je potrebna molitev. Za krščansko edinost, za zedinjenje vseh kristja. nov v pravi Kristusovi Cerkvi je treba predvsem moliti, da bi tako v kristjanih moč milosti zmagala človeško slabost in premagala ovire, ki jih ločijo in razdvajajo. To od nekdaj čutijo vsi pravi kristjani, ki jim je pri srcu zadeva Kristusova v svetu.
Papeži v dobi zadnjih sto let od Pija IX. naprej neprestano kličejo k tej molitvi in temu delu in se je v tem času v Cerkvi že mnogo storilo za zedinjenje kristjanov. Tudi med ločenimi kristjani se vedno pogosteje čuje klic po potrebnosti molitve za krščansko edinost. Tako smo po tej skupni želji kristjani že dosegli neko edinost, ki jo opravljamo v vse krščanskih skupinah od 18. do 25. januarja (glej več o tem v „Katoliških misijonih“ 1952, str. 14 sl.).
Nastala je ta osemdnevnica med anglikanci v Angliji na pobudo in pod vodstvom anglikanskega pastorja ame.
rikanske episkopalne cerkve v New Yorku Wattsona leta 1907. Gibanje se je vedno bolj širilo in poglabljalo. Na prošnjo Wattsona je papež Pij X. to odobril leta 1909. Wattson je z mnogimi tovariši kmalu nato vstopil v katoliško Cerkev.
Ločeni vzhodni kristjani
Slovenci pri tej molitvi in pri delu za zedinjenje mislimo predvsem na ločene vzhodne kristjane, bolj kot na protestante in anglikance. To od nas tudi Cerkev hoče. Zakaj kot Slovani smo jim bliže po krvi in bolj sorodni po duši, ker je po številnosti glavni del vzhodnih ločenih kristjanov slovanski; to so predvsem pravoslavni slovanski Rusi. Samo med temi štejemo pravoslavnih nad sto milijonov, h katerim pridejo zraven med Slovani še pravoslavni Srbi in Bolgari.
Cerkev prav na ruski narod obrača vedno večjo pozornost, kot vidimo pri zadnjih papežih in v splošnem zanimanju za Vzhod v katoliškem svetu. Prav sedanji papež se ločenih vzhodnih kristjanov in posebej še ruskega naroda to. likokrat spominja; tako v molitvi, s katero posveča ves svet brezmadežnemu Srcu Marijinemu (7. 7. 1952) in v zadnji svoji okrožnici za Marijino leto 1954 prav nje posebej spet vabi k skupni molitvi k Materi božji, ki jo toliko časte: „Tudi tiste, ki so od Nas ločeni po davnem razkolu in ki jih Mi ljubimo z očetovskim srcem, vabimo, da se pridružijo tem skupnim molitvam in tem prošnjam, ker dobro vemo, da zelo časte vzvišeno Mater Jezusa Kristusa in praznujejo nje brezmadežno Spočetje. Naj ta blažena devica Marija vidi vse kristjane, povezane vsaj po vezi ljubezni, da k njej obračajo ponižno oči, duše, molitve, proseč tiste luči, ki razsvetljuje duha z nadnaravno svetlostjo, in proseč tistega zedinjenja, po katerem bi končno nastala ena sama čreda pod enim samim pastirjem“ (Encikl. ,,FuL gens corona“ 8. 9. 1953).
„Sveta Rusija“?
Značaj krščanskega slovanskega V.zhoda, ki ga v glavnem predstavlja
ruski narod, odlikuje — kakor se čudno sliši ob trenutnem verskem položaju ttusije —. globoko verski duh in smi-®el Za božje. Splošno ima velike pred-osti proti pomanjkljivostim značaja zapadnih narodov, kot ima nasprotno zapadni značaj svoje odlike proti sla_ °stim vzhodnih. A prav na verskem Polju — se zdi — moramo dati vzhod-heniu značaju prednost.
Zapad je po svojem značaju pred-tostransko usmerjen, je velik v ? 'kovanju in urejanju tega sveta in ostranskega življenja, v pozitivnih zna. Postih, v tehniki. Zapadnjak je bolj racionalist, ki po stiogi metodi pridnega Podrobnega proučavanja in analize pro-lra y svet in ga obvladuje. V njem počuti doma, gospodarja; je samozavesten v tem svetu in sam sebi zado-uje. živi razvoju in napredku in ta Sa Popolnoma prevzema. V tem pridnem nzadevanju je vase zaprt in sebičen h malenkosten. Na Boga in božje lahko ozablja, ne da bi si to vprašanje sploh
s?hltV^al' Še ko Boga Prizna, je to vča-n kot neiskreno, kot neka hipoteza s Pragmatističnega stališča koristnosti : ohvSl<eFa Prepričanja. V svetu, kot ga . 'kuje, se dobro počuti in je ves v
Ideal'	Se težko zrtvuie za višje
je možno do vseh vprašanj živi j e. n^a.še drugo stališče, ki ga mi zapad laško misleči težko razumemo, ki pa Pravijo, da je značilno za vzhodno, zla-i slovansko dušo.
Splošno ima vzhodni značaj proti apadnemu manj smisla za urejanje ega sveta in življenja. To mu ni važno,
ne potrebuje. Ta značaj bolj pri. aci nadsvetno, mistično, božje. V glo-inah vzhodne duše je živ glas po Bogu zaupanje v njegovo previdnost, ki je ad svetom. Ne more iti mimo Boga; ga morda taji in s tolikim poudarkom ^atrjuje svoje brezboštvo, g čimer pa »ovori o nasprotnem: o kriku srca po . Vzhodnjak ni racionalist in me-in, Čn° Pridni delavec, ampak bolj duh tuicije, srca in čustva. Svet sprejema, *rot je dan, ne da bi čutil klic po njega 1 kovanju; ne čuti se v njem gospo.
dar j a, ampak ga gleda v luči višje volje in višje previdnosti. To je značaj širokega srca, širine in dobrote, ki ni nagnjen k nabiranju in varčevanju. Odprt je za bratsko ljubezen in čuti živo potrebo po splošnem človeškem bratstvu.
V	svetu, kot je, se ne počuti in sanja o boljšem, ki bo nekoč ostvarjen; pogled mu je odprt v skrivnostno bodočnost. Za idejo se laže žrtvuje, kot zapadnjak.
Ex Oriente lux, ex Occidente lex — včasih kratko označujejo razliko med obema. Zapad daje svetu postavo in red, Vzhod pa mu prinaša luč in notranje bogastvo.
Kot na poosebljenje svojega narodnega genija so kazali Nemci na Hitlerja.
V	njegovih besedah govori morda pristni nezadržani duh Zapada: Očistil bom nemštvo krščanske rje, da bo zablestelo v pristni svoji naravni čistosti ( ,,Pogovori z Rauschnigom“). Ruski duh Pa po Dostojevskem govori, da je v ruskem narodu „obraz Kristusov“, o „sveti Rusiji“, v tem narodu se javlja mesijanska potreba da svetu prinese Kristusa. Ali ne kažejo te besede značilne razlike med Vzhodom in Zapadom?
Zapadni narodi, ki so se odtrgali' od Cerkve Kristusove, so v protestantstvu šli svojo naravno pot zapadnega duha, pot racionalizma. Protestantizem ne le zavrača, kot je od začetka, mnoge za. kramente, Marijo in svetnike, ampak danes v velikem delu niti Kristusa Boga več ne prizna in ničesar nadnaravnega in je po racionalizmu v verskem pogledu prijadral v popoln naturalizem. Ločeni pravoslavni kristjani pa so v glavnem ohranili nedotaknjen verski nauk velikih cerkvenih očetov prvih stoletij in prvih sedem vesoljnih cerkvenih zborov; žive versko življenje iz zakramentov in visoko častijo Mater božjo. Edina res važna razlika je, da so pač od nas ločeni, to je, ne priznajo primata Kristusovega vidnega namestnika v Cerkvi.
Razlika od nas se kaže tudi v njih verskem življenju. Zapadnjak je tudi v verskem življenju bolj intelektualist in hoče vse razumeti. Teolog loči in cepi iu gre v globino po premlevanju resni-
Ko bomo sedali za božične praznike k mizam polnih dobrot, se spomnimo tudi tistih, ki tega nimajo
ce v nje podrobnostih in distinkcijah; vernik podobno umerjeno sprejema in premišlja vzvišeno versko resnico. Vzhodni vernik pa je človek srca, ki mu ugaja nedoumljiva skrivnost, ga osvaja misterij in tega hoče in ne doumevanja. Hoče, da resnica v vsej polnosti celotna vpliva nanj in jo poglablja tako, da se vanjo vtaplja v celotno, da ga nje veličina prevzema. Doživljanje skrivnosti skuša v liturgiji izraziti v bogati in dramatični obredni simboliki, ki jo kažejo vzhodni obredi.
Res je danes Vzhod objel komunizem. Vprašanje je, kje so krivci ruskega komunizma in ali je to značilni ruski pojav; ali ni le morda, v kolikor je grda brezbožna zmota, bolj začasen pojav, v katerem je Vzhod iskreno sprejel za_ padni nauk, ki v njem tia Zapadu nismo bili dosledni, ga uresničili v življenju in mu dal svoj misticizem. V podzavestni želji po boljšem slepo uničuje stari svet, da bi iz njega izšel boljši.
A v tem spopadu idej je verni ljudski narod za vero trpel in je dal množico mučencev med duhovniki in med ljudstvom. že v prvih letih revolucije do leta 1923 je za vero umrlo 128 škofov in nad 25.000 duhovnikov, da ne govorimo o žrtvah med verniki. V zgodovini je trpel ta narod z vero v srcu in tudi
današnje mučeništvo prenaša v tej veri, ki se je trdno oklepa.
Cerkev je po svojih božjih objektiv nih prvinah nespremenljiva; nespremenljiva je razodeta resnica, ki jo oznanja, nespremenljivi zakramenti, ki jih deli, nespremenljiva od Boga dan® oblast v njej.
Različni pa so ljudje, verniki, ki jib Cerkev oblikuje in ki Cerkev grade. TU pa pride v poštev tudi različni narodni značaj, duh naroda.
Cerkev je doslej v svetu v glavnem predstavljal evropski Zapad. Kaj bi bilo z njim, ko bi ga ne oblikovalo krščanstvo, Cerkev Kristusova? Tako pä so vzcveteli v njem tako obilni najbolj raznovrstni cvetovi, ki jih je rodil nje. gov duh požlahtnjen z milostjo po Cerkvi. A še nam očitajo nekristjani: „Krščanstvo je tako vzvišen nauk, d» je obžalovanja vredno, kako ga imate Evropejci samo za izvoz, sami pa ne živite po njem“ (Tagore, indijski pesnik). Ali bi ne bili vzhodni ločeni kristjani morda boljše gradivo pravi Kristusovi Cerkvi, ko bi jih ta enkrat v polnost zajela?
Prav na to se danes Cerkev pripravlja in v njej tisti, ki imajo srce za nje zadeve in razumejo njeno vesoljnost 1° se morejo dvigniti iz zaverovanosti V zgolj lastni narod; pripravlja se na veliko uro zedinjenja. Ne bo glavno V njem to, da bo Cerkev dobila visoke milijone vzhodnih vernikov in da ji na Vzhodu ne bo grozil več sovražnik, glavno bo nje poveličanje v popolnejši njeni dejanski univerzalnosti, ko bo za’ padnemu duhu v njej prinesel svoj 6® vzhodni.
Vzhod in Zahod se bosta v njej strnila in dopolnila v popolnejšo in srečnejšo človeško družbo. Velika ura bo to za Cerkev in za ves svet, začetek nov« dobe.
Ne vemo, kdaj bo prišla ta ura. danes razumemo, da to nekoč mor» priti; vse je polno pričakovanja. Cerkev se še bolj kot kdaj prej na to pripravlja in za to goreče moli. Priča tega i° za nas opomin je tudi ta osemdnevni®3« ki je pred nami.
A. Koželj: Prišli so kralji trije. . .
Naše šege na
P°d gornjim naslovom bom skušal •etos seznanjati bralce „Duhovnega življenja" z našimi najvažnejšimi in naj-epšimi ljudskimi verskimi in narod. nitoi običaji. Med našim narodom jih j® toliko kot malo kje drugje. Prav je, da jih poznamo. Opozoril bom zlasti na tiste, ki jih moremo še danes praktično Vršiti in to tudi v razmerah, v katerih živi velika večina bralcev te revije.
Slovenski ljudski običaji so povezani z večjimi prazniki cerkvenega leta, s Prazniki svetnikov, letnimi časi in de-*°m oašega podeželjskega ljudstva. So to bogati in lepi cvetovi iz vrtov naše ljudske liturgije. Niso nič drugega kot na poseben način izražena verska ču-stva slovenskega človeka v preteklosti. So živa priča povezanosti naših prade. dov z Bogom. Naša verska in narodna dolžnost je, to cvetje ohraniti in gojiti, v kolikor je potrebno, prilagoditi ga današnjim razmeram, in se ob njem versko in narodno utrjevati. To je ve-*‘kega pomena zlasti za tiste rojake, ki s° daleč od doma, v tujem in večkrat Veri zelo sovražnem okolju. Domači ljudski običaji jih bodo v duhu pove-
domacih tleh
JOŽA KMETOV
zali z domovino, z domačo vasjo In družino in jih vedno znova spominjali na svete verske dolžnosti, katere so ta. ko lepo izpolnjevali, ko so bili še člani slovenske družine, vaške in farne skupnosti na domači zemlji.
Naši slovenski predniki so bili globoko verni, plemeniti, delavni in na. rodno zavedni. Vir moči za življenjske boje so črpali iz povezanosti z Bogom. Izraz tega bomo našli v naših ljudskih običajih.
Prav tukaj moremo iskati tudi prve početke naše verske in narodne ljudske pesmi, umetnosti, igre in plesov. Prav ob teh običajih in navadah se je zlasti naše obmejno ljudstvo ohranilo močno versko in narodno. Za to imamo veliko neizpodbitnih dokazov na slovenskem Kroškem, na Primorskem in v Benečiji.
Naši ljudski običaji imajo tudi velik socialni pomen. V njih je vedno pov. darjeno medsebojno bratstvo in enakost pred Bogom. Gospodar stiska roko hlapcu, hlapec vošči srečo gospo, darju; sosed gre k sosedu, pri njem poje, moli in se veseli; bogatin daje od
svojega revežu. Utrjuje se družinska, vaška in krajevna skupnost.
Do sedaj najlepšo zbirko naših ljudskih verskih in narodnih običajev je napisal gospod pater dr. Metod Turnšek pod naslovom: Pod vernim krovom. To bogato delo bo služilo tem člankom kot prvi in najboljši vir.
Kot zaključek tem uvodnim besedam naj citiram še nekaj lepih besed dr. Turnška v uvodu njegove zbirke:
,,Premalo se zavedamo vrednosti in pomena naših ljudskih običajev, tako verskih kakor tudi svetnih. V njih se zrcali naša ljudska duša, to so resnični utripi življenja v slovenskih domovih, so živa priča naše omike, če pomislimo, da je prav v ljudskih običajih mogel naš narod svobodno izraziti svojo misel, svobodno izliti svoje srce, pokazati bistrost svojega duha in razodeti svoj umetniški čut, potem vemo, kje je treba odkopavati zaklade naše najstarejše in tudi najlepše omike.“
NOVO LETO
V mesecu januarju so pri nas lepe verske navade ob novem letu in za praznik sv. Treh kraljev,
Silvestrov večer, večer pred novim letom, je bil našemu ljudstvu vedno nekaj svetega. Je to drugi „sveti večer“.
// d
S. Vončina: Novoletno jutro v Halozah
Takoj v mraku se zbere vsa družina ln začne se obred kropljenja in kajenj» döma. Eden vzame posodo z žerjavico, na katero se naklada kadilo, drugi blagoslovljeno vodo, navadno sta to gospodar in gospodinja, in razvije se sprevod od sobe do sobe, od poslopja do poslopja. Med potjo molijo rožni venec.
Pri jaslicah je treba prižgati luč, Tei gori vso noč. Miza v družinski sobi je pokrita z lepim belim prtom. Nanjo se položi hleb kruha, ki naj bi bil isti kot na božični večer. Imenuje se božičnik in je znamenje trdne in ljubeče družinske vezi. Na mizo se postavi še križ, denarnica, rožni venec, liter najboljšega vina in vse, kar je družini drago in naj bi Bog blagoslovil za prihodnje leto.
Novo leto naj bi pričakali v krogu svojih družin ali v pošteni prijateljski družbi, nikakor pa ne na nedostojnih veselicah in plesih, sredi sproščenih strasti, kar se danes tako pogosto dogaja. Tudi verni katoličani večkrat mislijo, da je to noč vse dovoljeno.
Novega leta dan je bil med Slovenci vedn0 zelo razgiban. Naše ljudstvo je vedno veliko dalo na pregovor: ,.Dober začetek — dober konec“. Najboljši začetek je seveda tisti, ki je po božji volji. Vsak veren rojak bo začel novo leto z Bogom, v milosti božji. Začeli ga bomo z zdravim krščanskim optimizmom, zaupajoč v Boga, čeprav ne vemo, kaj nam bo novo leto prineslo, in si bomo drug drugemu iz vsega srca voščili srečo.
Novoletno jutro je v veliko veselja zlasti otrokom. Zgodaj vstanejo, voščijo srečo za novo leto svojim staršem, gredo k zgodnji sveti maši, nato pa hitro voščit bližnjim sosedom in znancem. Voščijo z besedami:	„Voščim srečno
novo leto! — Bog vam daj vse dobro! — Da bi bili danes leto zdravi in ve-
seli!“ Revnejši otroci vzamejo torbo in gredo voščit od hiše do hiše, kjer jim dajo kruha, sadja, orehov in tudi denarja.
IJustimo otrokom to veselje in revnim radi pomagajmo. Tudi drugih revežev na ta dan ne pozabimo!
Za novo leto mora biti doma vse le-Po snažno in urejeno. Zlasti pa naj bi bil red v naših dušah. Tudi vsak prepir naj ta dan izgine iz družin. Pregovor Pravi:	,,kakor za novo leto, tako vse
leto“.
SVETI TRIJE KRALJI
Praznik razglašenja Gospodovega. Obhajamo ga 6. januarja in je po splošno cerkvenem pravu zapovedan praznik. Slovenci mu pravimo tudi ,,mali božič“. Razodeva nam tri skrivnosti: Kristus se razodene kot Kralj modrim z Vzhoda, kot Sin božji ob Janezovem krstu v Jordanu in kot Bog, gospodar nad svetom in vsem stvarstvom v čudežu v Kani Galilejski. Prevladuje spomin na Prihod treh modrih z Vzhoda.
Predvečer je „sveti večer“, kakor na božič in pred novim letom. Opravi se obred kropljenja in kajenja döma, pripravi se miza z božičnikom kakor za novo leto, k jaslicam se položijo podobe Treh kraljev in se pusti goreti luč vso noč. Nad vrata stanovanja se napiše s kredo začetne črke Treh kraljev, križe in letnico v tej obliki:
19 — G — M — B — 54
'Ta napis nad vrati je znak prave krščanske družine.
Kjer je mogoče koledovanje, naj se priredi, mora pa biti vse dostojno in lepo!
SREDOZLMCI
Svetnikom in svetnicam v mesecu januarju pravijo pri nas doma „sredo-zlmcl" ali tudi „hudozimci“. Najbolj poznani so sv. Anton Puščavnik, ki ga
Sveta noč, blažena noč. . .
obhajamo 17. januarja; sv. Boštjan (Sebastijan), 20. januarja; sv. Neža, 21. januarja; sv. Vincenc, 22. januarja in praznik spreobrnenja sv. Pavla, 2 5. januarja.
Sv. Antona bomo prosili, naj nam izprosi pri Bogu moči, da bomo mogli vse skušnjave hudobnega duha tako zavreči kakor on. Sv. Boštjan je zavetnik in pomočnik v bolečinah. Sv. Neža je že pri nas že od nekdaj zavetnica pastirjev in ovčarjev, obenem pa tudi zgled, kako je treba čislati in braniti sveto čistost. Na dan sv. Vincenca gre naš vinogradnik prvič v vinsko gorico in obreže tri trte, najbrže v čast sv. Trojice. Na praznik spreobrnjenja sv. Pavla pa se zima preseli v gore. Kmet že težko čaka pomladi.
El Ano Nuevo y los Reyes en Io Tierro Esloveno
Los antpasados nuestros llevaban una vida basada y desarrollada sol)re los fundamentos profundamente ciis-tianos. Su te, su actividad, su idealismo crecian y sc l'ortalecian en los inanan-tiales de la religiön catölica. La uniön con Dios resaltaba no solo en la iglesia y en las ceremonias religiosas sino tam. bien en su vida de todos los dlas. La mejor y mäs a orten tica expresiön de la dielia uniön con Dios constituyen las costumbres nacionales del pueblo esloveno.
Las costumbres nacionales bau con-servado «1 pueblo esloveno sus tradicio. ncs religiosas y patriöticas; rtodavia mäs; han anortado a la edueaciön social de la poblaciön. En ellas se destaca la fraternidad iiiutua y la igualdad ante Dios. El patrön ofrece la mano a su cri. ado y el criado da jtarabienes a su amo; el večino visita a su večino, reza y can ta v s? regocija con el; el lico se des. prende de sus bienes Superfluos y los entrega al pobre; asi se afianza la co-munidad familiar, la de la aldea, del pueblo.
Por tanto nos parece oportuno de pu-blicar todos los meses en la i'evista nuestra algunas de nuestras costumbres nacionales para que tainbien el lector Castellano llegue ä conocer ].a belleza de las mencionadas costumbres y com-prender mejor al alma del pueblo eslo-veno.
En el mes de enoro se destacan dos dias, muy apreciados por el pueblo: El aiio nuevo y los Reyes.
En las visperas del aiio nuevo apeli as empieza a anodieeer se reune coino en la Noche Imena toda la familia en la pieza principal para proceder a la in. oensacion de los establecimientos. Uno de los presentes lleva un vašo, Ueno de iiscuas ardientes y el otro el agua ben-dita. Se forma cortejo yendo de una pieza a la otra, de un establecimiento al otro. Ante el nesebre lia de arder la luz toda la nocbe: se reza el santo ro. sario; despues se sientan los miembros de la familia a la mesa donde ya invi-tan comidas sucuLntas a comenzar sin dilataciön; conversando y divertiendose se llega a la inedia noche; se brindau felieitaciones a fin de nue el ano nuevo sea bendito y feliz y se va luego a des-cansar. No es costumbre eslovena de pasar la nocbe bailando y embriagando-se, ya <fue es algo scrio de entrar en el ano nuevo sin saber el corno vamos a terminarlo.
Tambien el dia de los Reyes se fes-teja similmente. En las visperas de la fiesta sc inciensa por terceta vez a las babitaciones y sobre las puertas se es-criben las letras:
19 ___ G — M — B — 54
Tal inscripciön en las puertas de-nuistra que vive en la časa familia cristiana.	Joe Juck
! DA BI PRINESLO	VSEM NAROČNIKOM, BRALCEM	IN	PRIJATELJEM	j
|	LISTA	T
NOVO LETO 1954	j
OBILO	BOŽJEGA BLAGOSLOVA, ŽELITA	OD	SRCA	|
UPRAVA IN UREDNIŠTVO	|
„DUHOVNEGA ŽIVLJENJA“	|
••	*••*••«*
5 täte ja
»Z novim letom je brazda doorana: tvoja brazda, prijatelj, ki se mudiš ob teh vrsticah.
Je bilo delo lahkotno? Zemlja mehka, pesem, jutro, nebo sinje? Voliči, ki so vlekli mladi?
Morda megleno? Napor pritiskajoč, utrudljiv? Orodje vsakdanje, isto, ki že dolgo vedno isto zemljo razpira, žalostno zemljo, za trd kos kruha?
Kaj je v tem in toliko drugih stvareh!
Trud ni nikoli od včeraj.
če je bil znaten, tem bolje. Povračilo »hu bo odgovarjajoče.
Uspeh . . . ? Neuspeh.. . ?
Ni vredno presoje!
Eno in drugo je daleč od tebe: v božjih rokah.
Zastonj nasipa sejavec, če Oče rasti Ue da in sonca in dežja.
Ostaja vprašanje. Eno in edino pritiskajoče: si storil, kar si mogel..,? Vse kar si mogel. . . ?
Ako da: dvigni glavo! Leto je bilo dobro. . . “
Tu mu je veter obrnil liste. Pa je zaprl knjigo dobrega očeta Loutila, Pierre L’Ermita, in se našel sam, bogoslovec, ki zapušča leta priprave. ..
L’Ermiteovi voliči so zamukali:
„Doorano je. Doslej si sebi oral, zdaj boš drugim.“
Iz sämote pritisne vprašanje:
.,Uspeh . . . ? Neuspeh .. . ?“
Res, samo eno je, ki z resničeo tes-uobo prepaja:
v novo leto
MATEVŽ GORJAN
„Sem storil, kar sem mogel. . . vse, kar sem mogel?"
Vidiš vrzel tu, tam jo vidiš; spomniš se zamujenih prilik, lenobe, sporov in govoričenja in sto stvari, ki so žrle čas, dragoceni čas priprave. In ti je žal, da bi ta hip rad spet s prvim korakom začel.
žge misel, da si premalo doprinesel skrivnostnemu Telesu Jezusovemu. Saj, nekaj miganja je bilo, vendar: kako božje oko gleda na tisto? Te ni včasih preveč zajelo prepričanje, da so bo go. slovska leta le samovzgoji namenjena? In si delal zase, se učil zase, molil zase, si zaslonil z roko oči, da bi soseda ne videl: kaj mi mar!: „kdor te je brez tebe odrešil, te brez tebe ne bo zveličal.‘‘
Ali te ni drugič delo za druge preveč ujelo? Si delal za druge, pomagal drugim, molil za druge, zvečer pa neučakano načrte koval za drugi dan, da ti ni bilo treba v svojo revščino pogledati: kaj mi mar: „kdor ljubi bližnjega, je izpolnil postavo.“
A resnica?
Prešlo je vse in je v božjih rokah. Bog, milostljiv bodi, saj veš psalmisto. vo molitev: „če boš krivice gledal, kdo bo zdržal?“
Nova maša ni za smrt. Res prinaša s trdo roko, enkrat za vselej, a daje novega. Po tolikih letih pripravljanja in s tolikimi milostmi posvečenja, človek kar pogumno stopa vanj. če se dosedaj ni vse ujemalo, morda se bo vnaprej! Kolesce je precej zguljeno. Bog ga jemlje iž semenišltega aparata in ga bo
vtaknil drugam. Morda bo na obeh stra_ neb lažje teklo: Bog daj, da bi!
Na dve stvari v bodočnosti bolj z nemirom zrem. Ena je odgovornost, druga pa to, da bom moral biti vsem vse.
Sta čudni ti dve stvari: bati se ju ne smeš, zmikati se jima še manj in zraven dobro veš, da nikdar ne boš popolnoma v redu opravil. Dobro veš, da boš prav v tem največkrat pogrešil.
Vsem vse. Ali smem reči, da sem v semenišču kdaj skušal to biti? Pre_ vzetnost brez primere, kajne?! Prav res, kajti niti do tega nisem prišel, da bi se trdneje zavedal, kaj vse ta beseda vsebuje.
Vsem..., ne le prijateljem? Ne le glasnim! Ne tudi blodečim ovčicam, če jih bo Bog naklonil? Zakaj ne predstojnikom? Otrokom na cesti?...
Vse. . . Usluga z mrzlo besedo podrta je le pol zasluge. . . Komu si kradel zamujen čas? Vse: to ni le aktiven pojm! Si mirno puščal mimo to in ono, ki se je o tebi širilo med sobrati? Si bil tih predmet ostrejše šale? Morebitnega zapostavljanja? navidezne krivice?
In vendar: vsem vse. Ob spraševanjih, če jih prav postavlja, človek šele jasno vidi, kako daleč, neizmerno daleč je od ideala.
Pa odgovornost! Kako brž jo pahneš od sebe. Navajeni smo, da kritično presojamo odgovornost drugih, za svojo so nam oči oslabele. Ko te bo Bog v svet presadil, bo sprva prijetno: župnik je, ki naj gleda! Prizanešene ti bodo noči, ko se boš grizel: ali je ta tudi po moji krivdi pogubljen, ki je včeraj v grehu umrl? A če nam da Bog samostojno mesto in ne bo v nas pravega smisla za odgovornost?! Gorje!
* * »
Nedavno sem se vozil z vlakom in v pampo gledal. Dvobarvni ploskvi sta
se stikali v ozadju: svetlo nebo in temna zemlja.
Prah in sonce sta rezala v obraz, v srce pa so tolkla kolesa:
„Duhovnik boš.“
„Predstavnik Boga Najvišjega.“
Veličina duhovništva me je zbegala:
„Ali je res, Gospod?“
Mimo sta bežala zemlja in nebo, črede za čredami. Horizont se je držal zdaj ravno, zdaj majävo. Tisto tenko, tenko črto, ki je bila kakor steza med Bogom in ljudmi, so sekale žice na drogovih ob progi.
Potem sem strmel v horizont in v žice. črne zareze so lezle kvišku. . . Drog. Spet kvišku.. Drog. Potem so se obrnile proti zemlji, bliže, vedno bliže, čisto nizko . . . Joj !
Prosil sem tedaj za svojo pot Gospoda. . .
In vas prosim, vse, ki smo se v bogo. slovju dan za dnem srečavali, ki vas za odpuščanje pobarati ne morem, ker v resno neubranost med bogoslovci nikdar nisem verjel in vem, da je vse pozabljeno. Srčno vas rotim:
„Prosite Gospoda, da mu bom zvest!"
Posvečen je bil. Nov prijatelj božji, ki je eno brazdo dooral in novo začenja.
In ti prijatelj?
Kaj si dooral? Kje boš nastavil?
Naredi si novo leto novo: bolj sinje, bolj jutranje. Sveže in močno.
In vedro in nasmejano ti bodi lice. Kajti Bog mračnim ne daje rasti, obupanih se boji in morajo sami oralo potiskati v trdo bodočnost.
Stara brazda je za nama.
Zaorajva!
Veličina in lepota duše je odvisna od zavesti o božji ljubezni. Prohaszka
Hvaležnost je čisti zefir, ki nosi na svojih perotih pred božji tron čistost človeške duše.
SVETNIKI GREDO V PEKEL
(POROČILO O DVHOVNIKIH-DELAVCIH V FRANCIJI)
VINKO FLEK
Zadnje redne je svetovno časopisje začelo zopet priobčevati senzacionalne članke o duhovnikih.delavcih. Najprej „Pizzardova bomba“, nato „konferenca“ toonsegnorja Rastouila v Vatikanu ob njegovem obisku ,,ad limina“. Vse to je zopet ustvarilo pravi policijski roman o duh'ovnikih-delavcih in njih „končni obsodbi“. Oglejmo si v treh točkah vso resnico:
1.	Semenišče „Francoski misijon“, ki skrbi za pripravo duhovnikov za delo med delavci in ki je bilo zadnje čase prestavljeno iz Lisieux v Limoges, je začasno zaprto zaradi reorganizacije študija.
2.	Pismo kardinala Pizzarda, prefekta kongregacije za semenišča in unL verze, ki je naslovljeno z dnem 27. julija 1953 na vse francoske škofie, odsvetuje tem, da bi se dajalo dovoljenje semeniščnikom, da bi hodili med počitnicami v tovarne, ker po dosedanjih izkušnjah to slabo vpliva na njih duhovniško vzgojo. A to pismo ne velja za semenišče „Francoskega misijona“, ravno tako ne za ostale duhovnike delavce na položajih in tudi ne ostalim duhovnikom po župnijah.
3.	Kar tiče duhovnikov-delavcev je res le.to, da je monsegnor Marella, apostolski nuncij za Francijo, obiskoval razne škofije, kjer delujejo ti duhovniki, 111 imel z njimi in njihovimi škofi skupne konference. — Vse to je vzbudilo v svetu mnogo napačnih komentarjev, v katerih so obsodili dosedanje delo duhov-Uikov-delaveev, češ da ne rodi zaželjenih uspehov in Cerkvi več škodi, kot pa koristi. Kdor pa bolj podrobno in od blizu pozna delo teh „Mercedarcev" 20. stoletja, mora le občudovati njihovo junaštvo, ki rešuje svoje brate iz suženjstva satanovega, in tudi ceniti njih dosedanje uspehe, ki so pravzaprav uspehi le takrat, kadar se svetu zdijo neuspehi. (Op. sv. Pavla v 2. listu Korinčanomtj 'Ve smo namreč postali nespametni (v očeh nasprotnikov), smo zaradi Boga, Ce Pa smo pametni, smo zaradi vas.“)
Mnogo se govori in piše zadnja leta 0 duhovnikih.delavcih. Svetovno časopisje je začelo priobčevati senzacional-®e članke, ki več ali manj posrečeno Prikazujejo ta novi apostolat duhovnikov med delavskimi masami. Vsak po Svoje podaja oz. razlaga ta novi poskus Cerkve vrniti delavske mase Kristusu.
Poročila so včasih podobna policijskim Povelam. Prikazujejo to novo gibanje, kot nekako „peto kolono“ Cerkve med delavskimi masami. Kot nekake „pa. dalce črne vojske“, ki jih pošilja Va_ tikan v delavski razred, da zaustavi takö nova revolucionarna gibanja in jih spravi zopet s kapitalizmom.
Pariško časopisje je obsodilo delavske duhovnike, ko so dne 28. maja 1952 ob prihodu generala Ridgwaya skupno s komunisti manifestirali po pariških ulicah. Res je. Duhovnika.delavca Louis Bouverin in Bernard Cagne sta bila v tej manifestaciji zajeta po policiji in odvedena v zapore, kjer so z njima zelo grdo postopali. Sam kardinal Feltin je moral nastopiti v bran teh duhovnikov. Pariškemu policijskemu prefektu M. Bay_ lotu je poslal protestno noto,v kateri se pritožuje nad surovim postopanjem policije. Policijski prefekt mu je odgovoril, da ni mesto duhovnikov v sličnih manifestacijah. Vprašanje je od.
Delavski duhovnik odhaja na delo
prto. Morda ga bomo delno rešili oz. ga bomo vsaj skušali rešiti v prihodnji številki ob zaključku tega poročila.
A kar je še bolj razgibalo duhove, je roman Gilberta Cesbrona:	„Svetniki
gredo v pekel“. Knjiga je bila napisana v maju leta 1951 in izdana ter razširjena po Franciji v letu 19 52 kot najzanimivejša ter najbolj brana knjiga v istem letu. V Argentino je prišla iz Chile v zelo dobrem prevodu.
Ves ta vrišč in krič temu novemu gibanju nikakor ni po godu, ker je to nasprotno njihovemu namenu, ki je: ostati skrit in pozabljen. Namesto te razprave pa je prikazati v pravi luči ta novi apostolat Cerkve, ki zna v svoji večni mladosti, kakor hišni gospodar v Evangeliju (Mt 13, 52), ob pravem času prinašati iz svoje shrambe (zaklada) novo in staro. Končno sodbo pa pripustimo
cerkveni hierarhiji, ki skrbno čuva nad svojimi duhovniki-delavci in zadnje čase s posebno pažnjo preiskuje učinkovitost tega novega apostolata, ki je lani dne 1. julija obhajal desetletnico ustanovitve.
Zamisel duhovnikovjdelavcev je vzklila med drugo svetovno vojno, ko so Nemci nad milijon francoskih delavcev s silo odpeljali v nemške tovarne. Ti ljudje so ostali brez dušnih pastirjev, ker so Nemci prepovedali francoskim rednim duhovnikom dostop v njihova delavska taborišča. Tedaj so se začeli zbirati francoski duhovniki, ki so se skušali kot navadni delavci vtihotapiti v te tovarne in delavska taborišča. Kmalu se jih je priglasilo nad 200 za to „tajno delo“ in 25 najbolj navdušenih in korajžnih se je odpeljalo s ponarejenimi papirji v Nemčijo in se pridružilo svojim trpečim bratom. Tako so čez dan z njimi delali, zvečer ali pa ponoči maševali in delili ostale zakramente. Končno jih je Gestapo odkrila ter odvedla v dachavsko taborišče, kjer jih je precej pomrlo, drugi pa so dočakali srečni dan, k0 so se mogli vrniti s svojimi trpečimi brati v francoske tovarne, kjer go medtem že delali ostali duhovniki-delavci, ki so ostali v domovini. To je bil prvi poskus duhovni-kov-delavcev. Duhovnik P. Victor Billard, ki je umrl v dachavskem taborišču dne 6. januarja 1945, je popisal vzroke, zakaj je odšel med delavce v Nemčijo takole: „Domovino sem zapustil prostovoljno, da bi prinesel Kristusa izgnanim bratom. Norost ali jun», štvo? Mogoče oboje:	norost križa in
junaštvo iz ljubezni do Kristusa in Njegovih odpeljanih bratov - . .! če ne bomo danes duhovniki delili z delavci njihove usode, nam bodo jutri socialisti očitali, da smo jih v stiski pustili na „cedilu“. Nič več jih ne bomo razumeli, če bodo morali trpeti brez nas. Zato hočem postati delavec.“
Predstojniki ao mu dovolili, da se je izučil obrti in v letu 194 3 se je odpeljal z drugimi delavci kot elektrotehnik v Nemčijo. Prej je še opravil duhovne
vaje in zapisal Za sklep teh: „Ne bojim se smrti. Vedno sem pripravljen. Moje življenje je darovano.“ Delal je po nemških tovarnah. Trudnim delavcem pi mogel in smel pridigati; a z dobroto in plemenitostjo se je počasi uveljavil med njimi. Ko so zvedeli, da je duhovnik, s0 prišli ob nedeljah v obilnem številu k njegovi maši in pridigi. Po. sebno §e je zavzemal za bolnike. Ko so Nemci zvedeli, da je duhovnik, so ga ZaPrli. iz ječe je pisal svojim tovarišem delavcem: „Prijatelji, morda se vam je čudno zdelo, da sem prišel k vam! Mislite, kar hočete! Jaz sem imel samo eho misel. Ko so odpeljali iz domovine na prisilno delo nad milijon mladih fantov, nisem smel ostati doma in maševati ter pridigati le za stare sestre. Dejal sem si, da bi vam mogel biti v urah trpljenja in samote v pomoč. In sem odšel z vami, da vam Kristusa približam, Kristusa pokažem.“ Iz ječe so Sa odpeljali v Dachau. Tu je živel tri tedne. Dne 6. januarja 1945 so truplo duhovnika_delavca vrgli v krematorij. Nekaj dni prej je rekel: „Naprej sem vedel, da bom moral umreti. Svoje življenje sem namreč daroval.“ „če zrno ne pade v zemljo in umre, ne rodi sadu“ 7- to je skrivnostni uspeh žrtev. Tako je nastajalo to novo gibanje. Med žrtvami, trpljenjem in pomanjkanjem je uastajal novi duh bratstva. To je bil Povratek v dobo prvotnega krščanstva: Medtem ko je nastalo in delovalo to gibanje v Nemčiji, so se začeli organi. zirati tudi doma duhovniki-delavci. V marcu leta 1943 je izdal duhovnik Godin knjigo:	„Francija — misijonska
dežela?“ Knjiga je povzročila mnogo hrupa in dala mnogim škofom in duhov, uikom mnogo misliti. Sam kardinal Su-hard je to knjigo, ki ima 195 strani, v dveh nočeh prebral in preštudiral. Knjiga je napisana nekoliko preveč pesimistično, a zadela je kot atomska bomba v živo. Vprašanje je tu. Kako podreti nevidni zid, ki loči duhovnike cd delavskih mas? Kako naj se približa duhovnik delavcem, da ga ne bodo spre. jeli kot nekaj tujega, z nerazumevanjem in očitki. Tedaj je začel Henrik Godin,
Henrik Godin, pisatelj knjige „Francija — misijonska dežela“ in ustanovitelj „Pariškega misijona“
narodni asistent JOC-a, zbirati duhovni, ke po zgledu onih, ki so odšli pred le. toni v Nemčijo. Kardinal Suhard mu je poveril ustanovitev „Pariškega misijona“. Ti duhovniki so skušali po zgledu apostola Pavla postati vsem vse, da bi tako ise pridobili za Kristusa. Po. stati torej delavec med delavci in deliti ž njimi njihove težave, živeti njihove probleme in se tako približati njihovim dušam. Podreti zid medsebojnega nerazumevanja in vplivati nanje ne toliko z besedo, kot z navzočnostjo; z vzgledom bolj kot s pridigovanjem. Ali ni sam sv. Pavel v Korintu prijel za delo, da bi si služil vsakdanji kruh in ne bil Korinčanom v breme? Ta navidez nov način dela duhovnikov v modernem času ni nič drugega kot vrnitev k sta. rim navadam prvotne Cerkve. Za ta novi apostolat se je začelo novo šolanje. Ustanovi!! so za to prikladno semenišče: „Francoski misijon“ s sedežem v Lisieuxu, katerega so zadnje čase prestavili v Limoges. V tem semenišču so
Delavski duhovnik bere sv. mašo sredi delavskega okolja
študirali prvi duhovnikLdelavci in pozneje semenišeniki, nov način apostolata in se med tem izučili tudi primerne obrti. Dne 5. januarja 1944 so se duhovnikLdelavci po besedilu, ki ga je sestavil ustanovitelj Godin, zaobljubili pred Devico Marijo s sledečo zaobljubo: ,, Obljubljam ptvd Devico Marijo, da bom ves čas svoje pripadnosti v skupino misijona po sklepili skupine posvečal vse svoje moči pokristjanjenju pariškega delavstva.“ Dva dni nato je zadušen po dimu, povzročenem po kratkem stiku električnega gorilnika, umrl ustanovitelj Godin. Tudi njegovo življenje je bilo darovano. Eden v krematoriju, drugi pa umira zadušen v svoji borni sobici.
Medtem pa 20 duhovnikov-delavcev odhaja na svoje prve položaje v tovarne Pariza in v „rdeči pas“ njega okolice. Nihče ne loči teh novih misijonarjev, ki so oblečeni v delavnega „pajaca“ in jedo v tovarniških menzah, stanujejo v bornih barakah delavskih predmestij ter prenašajo z njimi glad in mraz ter vročino. Navidezno svobodni, bi rekli, odločeni od duhovniškega razreda —
ostanejo po 2—3 skupaj podvrženi stro. gernu nadzorstvu svojih škofov in ostalih predstojnikov. Eden od njih razlaga ta novi položaj takole: „Nismo bili poslani v tovarne po Cerkvi. Mi smo bili, ki smo prosili za to, da bi tako zopet našli zvezo z delavci, katero smo izgubili z naših prejšnjih postojank —-iz župnišč. Mi smo 100% duhovniki, a želimo biti tudi 100% delavci, če bi nosili talar, ali bi mogli ustvariti pri. jateljsko razmerje z delavci? Boste rekli, da je to nekaj novega. Morda? Toda ali ni bil Kristus tudi delavec?! In danes ali ne bi enako storil?!
Drugi, p. Deliat, mož nizke postave, je vedno revno oblečen, če mu ne bi iz bleščečih oči odsevalo nekaj enostranskega, bi ga nihče ne ločil od ostalih delavcev tovarne Renault. Po treh letih je postal pleskar za avtomobile. Pri de. lu je vesten in natančen ter vedno vesel in zabaven. Vedno je pripravljen vsem pomagati, živi v revni sobici. Ima prijatelje: tako med „gauüsti" kot med komunisti. Slednji ga večkrat obiščejo v revni sobici, ki meri 2x3 metre. Stanuje v ulici Yveg.Kemer v Billancourtu. Oprema je skromna: zložljiva postelja, miza z dvema stoloma, to je vse. Na zidu pa visi križ, ki daje revni sobici videz meniške celice. Zvečer ob šestih pa se sobica spremeni v kapelico. Delavec Deliat se obleče v mašna oblačila in bere sv. mašo, pri kateri so navzoči njegovi bratje, ki skupno z njim darujejo po Kristusu.delavcu svoje delo in trpljenje nebeškemu Očetu za svoje „rdeče“ brate. Drugi dan ob šestih je duhovnik-delavec že na svojem mestu v tovarni.
* * *
V prihodnjih številkah — februar in marec — si bomo podrobno ogledali dva zelo zanimiva filma, enega italijanskega iz filmskega tedna:	„TATOVI KO.
LES“ in drugega iz francoskega filmskega tedna: „PREPOVEDANE IGRE“. Bralcem „Duhovnega življenja“ priporo čarno, da si ogledajo oba filma, ki spa. (];yta med najboljša filmska dela zadnjih let.	Vo Fk
KLIC PO MOČNI ŽENI
NAš ČAS KLICE PO MOČNI ŽENI
..Močno ženo, kdo jo bo našel? Nje cena je kakor cena blaga, ki pride od daleč in od skrajnih mej. Vanjo zaupa sree njenega moža in dohodkov mu ne manjka. Skazuje mu dobro in nič hudega vse dni življenja. . .
• • . Moč in lepota sta nje oblačilo in smejala se bo poslednje dni. Usta odbira modrosti in postava milobe je na njenem jeziku."
Nekaj misli, ki jih beremo v knjigi Modrosti. Visoko dvigne ženo, zelo jo ceni in tudi prizna, da je taka žena redka, zelo redka in toliko bolj dragocena; kajti taka prinaša srečo in mir v družino. Koliko pa je danes družin, ki so res srečne? če bi bile družine Erečne, bi bili srečni narodi in ves svet. ■Mogli bi še uživati zadnji košček raja Ba zemlji, ali vse kaže, da smo ga iz-SUbili, ker ga ne znamo ceniti. Dokazi 80 nam prenapolnjeni bari, kino dvorane jn druga zabavišča. Ljudje iščejo sreče zunaj družine, najdejo je pa ne. Nesrečni so sami in z njim ves svet.
Mnogi danes govorijo: ,,Vesel sem, da sem zdoma, da je ne vidim, življenje z njo je neznosno, pred otroci (če jih sPloh imajo) hočem imeti mir, rad se sprostim v družbi." Večkrat je tako govorjenje razumljivo, žena, ki naj bi Ustvarjala srečo, je notranje prazna in ne Pozna svojega poslanstva, ki ji je bilo naloženo.
Svetopisemska žena je močna, današnji pa manjka moči, močne volje, da bj krepko poprijela pri sebi, si pridobila najosnovnejših dobrih lastnosti in rastla v krepostih, ki so ji v družini
potrebne. Res je, da sama tega ne bi zmogla. Bog je to vedel, dvignil je sv. zakon v zakrament, ga obdaril s posebnimi milostmi in blagor ženi, ki spozna, da so ji te milosti glavna opora za izvrševanje težkih poklicnih dolžnosti.
PRAVA ŽENA NI SEBIČNA
žena, ki je vzljubila moža, bi ga želela imeti le zase. Komaj čaka, da se vrne iz službe in kakor misli ona le nanj in na otroke, pričakuje isto tudi od njega. Modrost pa pravi drugače: naloge moža so zunaj družine, njegova dolžnost je delovati v podjetju, tam pušča svoje skrbi, misli, načrte in se žrtvuje za skupnost, žena, čeprav večkrat osamljena pa mora biti toliko velikodušna, da zna žrtvovati svojega moža tudi za skupne potrebe. Skuša ga razumeti,pohvali njegova prizadevanja, ob neuspehih zna biti obzirna, čeprav je sama prizadeta. „Postava milobe" je na njenem jeziku in ne strupen glas očitanja. D0 take žene bo mož iskren, v njej bo iskal opore, ženo bo poplačal z zaupanjem.
TIHE JUNAKINJE
Družina je ograjen vrtiček, v katerem čuvata zakonca svet, ki je samo njihov. Na mestu je dolžnost molka, tudi potem, ko začneta odkrivati drug na drugem nepopolnosti. Dobijo se žene, ki ne bodo izdale besedice slabega o svojem možu. če razmere od bliže pogledaš, boš odkril v njih prave junakinje. Lahko bi preklinjale moža in svojo nesrečo, a one so močne, molčijo in molijo v tihem upanju na spreobrnenje moža.
Srce take žene ne obseže le svoje
VERSKA VZGOJA MLADINE
Dragi starši! Uredniki ,,Duhovnega življenja“ žele, naj se nadaljujejo članki o vzgoji v družini. O čem naj razmišlja mo letos? Saj je toliko vprašanj in težav! Morda bo najbolje, da se zopet vrnimo k vprašanju verske vzgoje, ki je podlaga vse vzgoje in pogoj za njen uspeh.
V letu 1949 so nam trije članki liani, zali nekaj misli o pomenu verske vzgoje. Letos pa se hočemo omejiti na čisto praktična vprašanja verskega oblikovanja mlade duše. To delo ni lahko ter zahteva od vzgojiteljev mnogo.
če hočeš vztrajati v svojem najlep. šem poslanstvu vzgojitelja, moraš imeti živo pred očmi resnice o pomenu verske vzgoje.
Zato se v tej številki omejujem le na prošnjo: dragi oče, zlasti pa draga slovenska mati, preberi zopet te članke ter razmišljaj o njih. Dobiš jih v „Du. liovnem življenju“ I. 1949, na straneh: 298, 359 in 409.
Dr. Rudolf Hanželič
družine. Nase pozablja, o sebi govori malo, kakor goreča sveča je, ki se po-uživa, da daje luč in še toploto tudi drugim. Razumevajoča je za bedo okoli sebe, pripravljena vedno pomagati, svetovati m tožiti. Ni dolgo, ko je v domovini umrla taka žena; njen zagovor pred božjim Sodnikom ni bil težak. Pravili so, da so imeli lepo premoženje, ali ob dobri in slabi letini je bilo vedno enako pri hiši. če je več dal ljubi Bog, je toliko več razdelila med reveže. Poleg mnogih otrok si je vzela za svoja še dva revčka, ki drugače ne bi okusila toplote družine. Res, velikodušno srce močne žene!
Junaštvo ji je potrebno za prenašanje telesnih težav. „Objokani otroci Eve v dolini solz vzdihujemo," vendar po izvirnem grehu je v splošnem ženi odmerjen večji del telesnih bolečin kot možu. Trpeti mora, „da se b.o smejala poslednje dni“. Moderna žena je daleč od te misli. Revije, kino, reklame od vseh strani vpijejo: na svetu uživaj, izogni se težavam, bolečinam, kolikor le moreš, žena malikuje svoje telo, noče otrok, da ne bi trpela mehkužna narava, udobnost in lepota. Mož nima žene, lutko ima, s katero se postavi, kadar gre v družbo, dom pa je prazen.
ženi, ki se hoče ustavljati temu modernemu toku, je res potrebna precejšnja mera junaštva, žena, mati, ti sama veš, koliko trpljenja prestaneš z enim samim otrokom. In če jih Bog da več? Za prečute noči veš ti sama in večkrat bi zamenjala z redovnico, ki ima v najstrožjem samostanu vsaj nekaj ur počitka. Utrujena začneš dan, delo delu roko podaja, da ne vidiš konca. Močna moraš biti, da zmaguješ, še bolj močna, da se znaš obvladati, da s teboj ne trpijo še otroci in mož. Mož, ki je ves dan z doma, pride tudi zbit od dela domov. Kajne, koliko moči je potrebno, da se mu nasmehneš, da ga ne nadleguješ z naštevanjem, kaj vse te boli, kakšna zdravila bodo potrebna in kako si utrujena. Bledica na obrazu, utrujene oči bodo možu povedale dovolj, če nima kamna namesto srca, videl bo tvoje zatajevanje. Spoštoval te bo, upošteval utrujenost in telesno slabost, z ljubeznijo ti bo plačeval.
ŽENA MORA LJUBITI RED V DRUŽINI
ženo. ki se zna žrtvovati, Bog poplača z mirom in tiho srečo. Ubranost svoje notranjosti razodeva v vestnem izvrševanju svojih dolžnosti. Lepo ure.
Jen dom, snaga, skrbno urejena zunanjost žene, vse to pomirjevalno vpliva na moža. Gorje, če bi žena zakopala te talente, ki jjh ji je Bog dal! Trpeti bo niorala strašne posledice: mož bo bežal 0<1 take hiše, ki je včasih prava razbojniška jama, otroci se bodo počutili sla-Ijo, hčere, ki se bodo poročile, največkrat ne bodo imele smisla kako ustvari' prijeten dom. Pregovor: „Ohrani red in le<j Do ohranil tebe,“ še vedno drži.
Otroci, kj rastejo v takem domu, so srečni. Sprejemljivi so za dobrohotne opomine in nasvete; svetli vzgled ma_ tere jih navdušuje za krepostno živi j e-nie- Staršem so v veselje, v svet gredo utrjeni v dobrem in zelo težko se izgubijo.
Po močnih ženah pride v domove to-Plota, sonce, zdrav optimizem, člani družine so med seboj povezani; zbližujejo jih družinski večeri, nedelje, praznični dnevi, godovi staršev in otrok. Da, kako lepo je lahko v družini! žena naj se trudi, da izpolni svojo dolžnost in resnica bodo postale družinske idile, ki 3>h beremo največkrat le še v povestih. Se bo babica pripovedovala vnukom zSodbe; poslušali jo bodo vsi, tudi oče, ki ne bo iskal družbe in razvedrila v go. stilni, srečen bo doma. Na kolena bo 'zel najmlajšega in zapeli bodo: „Poslušam kovača, ki kladvo obrača..." Ju tej pesmi bo sledila druga in tretja ‘n še toliko drugih ki razveseljujejo srce in razganjajo sence na obrazu.
Tudi iz meščanskih hiš se bo slišala tholitev rožnega venca, neprisiljeno se h°do ohranjale verske in narodne sveti-n3e. Zaročenci se bodo iskali mesto po skritih krajih javno na domu staršev ** I 11 * * V zaslutili bodo, kakšna sreča jih čaka Po čisti ljubezni. Ustvarjali bodo srečne družine, močne stebre katoliške skup-n°sti, po katerih bo šel svet srečnejši bodočnosti naproti.	Mana M ova
Roke se sklepajo k dosmrtni zvestobi
SLEPEMU OČETU
Stemnila so se zate vsa obzorja, mrazovi se vale pre\ njiv, gora, ne vidiš več utripanja zvezda in v rosnem jutru z vrha črte morja.
I
Še zgodnji mladi cimbarjevi cveti,
\i bele ti zasipajo lase,
očesa motnega ti ne razveseli —
\o mogel bi ti dolgo noč razstreti. . .
V domači hiši zapuščen posedaš, deveti \riž teža\ se ruši nate, v trp\ost pogreznjen si srce razjedaš.
svetu zate ni več zarje zlate, vendar ne\oč spet jasno Luč zagledaš, v mladosti rečni se uvrstiš med svate.
Slavko Srebrnič
K- <«•:	•W'Sfir:	• <«• <♦>"> <«i
livojo smtt si ja napovadal
..<♦>. ,
V poljski tni j je pred 2Ö leti umrl star mož, Primož po imenu. O njegovi nenavadni smrti se je potem še leta in leta govorilo. Vaj o tej smrti zvedo tudi bralci „Duhovnega življenja“! Zgodba je resnična in vredna premišljevanja.
čevljar Primož je bil poročen. Svojo ženo je vedno klical za Mico. Oba sta bila nenavadno visoke postave, širokega života, in približno iste starosti, živela sta v svoji revni bajtici ob va Šketu potočku, srečna in zadovoljna, svoje samotarsko življenje. Bila sta pa oba zelo verna. Vsak dan sta skupaj hodila k jutranji sv. maši. Otrok jima Bog ni dal. Preživljala sta se zelo skromno, toda radi tega ni bilo treba nobenemu beraču iti od njiju praznih rok.
Primož je bil čevljar — samouk. Zato novih čevljev navadno ni delal. S tem pa še ni rečeno, da dela ni imel. Daši je veljal za čudaka, je vendarle vedno kdo k njemu prišel. Zlastj otroci so bili njegovi stalni gostje, če je imel kateri od malih obiskovalcev čevelj strgan, mu ga je v hipu popravil. To je vedel dobro tudi gospod župnik Kolar, Zato je otroke revnih družin vedno klical k sebi ter jim velel: „Pojdi k Primožu, pa ti naj čevlje pomeri!“ Tako je imel Primož radi otrok vedno dovolj popravila . Od časa do časa ga je potem gospod župnik Kolar na domu obiskal in poravnal račun. Posle socialnega zna-
čaja je reševal v tistih časih le župnik. Takrat namreč še ni bilo socialno usmerjenih društev.
Nekega dneva na je čevljar Primož prejel obvestilo, kdaj bo umrl. žena Mica je kasneje rada pripovedovala, kako je njen mož zvedel za uro svoje smrti.
„Kot vse dni, sva šla tudi na dan smrti k zgodnji jutranji maši. Ivo se vrneva domov, se je mož kot vedno posvetil svojemu vsakdanjemu delu. Ob deseti urj je šel k potočku, da namoči usnje. Naenkrat sem zaslišala klic: ‘Mica, Mica!’ Pohitela sem na vežni prag, kjer me sreča mož Primož in glasno reče: ‘Mica, pojdi liitro po gospoda! Naj takoj pridejo z Bogom! Popoldne ob enih bom umrl.’
Silno sem se začudila in odvrnila: ‘Nikar, Primož, saj si vendar zdrav!'
‘Seveda sem, pa sveti Trije kralji so mi prišli povedat, da bom ob eni url popoldne umrl. Le hitro pojdi! Jaz bom pa ta čas hišo počistil in jo dostojno pripravil.'
Nič ni bil videti vznemirjen. Mirno je šol k potoku in se skrbno umil. Ko se vrnem domov, je bila hišo že pospravljena. Naročil mi je še, kam naj čevlje oddani, izročil mi je ves denar, ki ga je imel — nekaj grošev, in «c vlegel na posteljo. Začela sva moliti. Ker nisem mogla verjeti v njegovo smrt, zato tudi nisem šla klicat nobenega soseda.
Ko je gospod kaplan zavil po stezi proti nam, so z. njim prišli tudi mnogi vaščani. Gospod kaplan in moj mož sta se lepo porazgovorila. Na vsa vprašanja je Primož mirno odgovarjal in polju-lioval križ, se poslovil od mene in ostalih navzočih, meni pa še dejal: ‘Saj boš tudi ti kmalu za menoj prišla !* Točno ob enih popoldne je zaprl oči in izdihnil.“
Tako je žena Mica opisovala smrt svojega moža.

MAJHEN KOTIČEK V VELIKEM VRTU
M es svet je skrivnosten vrt ln v mojem naznatnem \otič\u Ve^ka drevesa se z žar\i igrajo.
Potem je ne\je še \rt, obaan od modrikastih stebel golčečih cvetic, v Sa ni\dar ne poznajo.
Potem je še dosti črt, različnih in vendar prijaznih.
Mogoče vse s\upaj \ Vrtnarju peljajo.
Mogoče. . .
Veruješ v smrt oči-
Vladimir Kos * *
Niirt starega Primoža, ki v življenju 11' bil nikoli bolan, le oči so ga vedno bolele, se je bliskovito raznesla po vsej liu'l in še daleč preko njenih meja. Govorjenja in ugibanja je bilo veliko. Pozeba skromnega in vernega Primoža Se je udeležila vsa fara. Za navadno krsto brez venca s<> stopali pogrebci z Hio, (ia bi tudi oni imeli tako lepo Ljudje so vedeli povedati, da se je čevljar Primož že od detinske dobe Priporočal svetim Trem kraljem za S1'ečii0 smrt. Zato ga je v govoru tudi gospod župnik stavil faranom v zgled
*n posnemanje.
i'a resnična zgodba o Primožu naj bo nant vsem v bodrilo, da ni zaman, se stanovitno priporočamo svetnikom ' zadevah, ki niso važne samo za to življenje, ampak tudi za onostransko, *Hj je samo posmrtno življenje pravo življenje, vredno naših žrtev jn naporov.
Franck
NOVE KNJIGE
Koledar zbornik Svobodne Slovenije 1934. Uredili uredniki Svobodne Slove, nije. Izdala in založila Svobodna Slovenija, Buenos Aires. Str. 288.
že šestič prihaja Koledar-Zbornik Svobodne Slovenije med nas, tokrat še v povečanem obsegu. Kdo ga ne bi bil vesel? Kajti jasno priča, da vera v ideale med nami Slovenci v zamejstvu še ni zamrla. Vsaj med uredniki Svobodne Slovenije gotovo ne. Drugače se ne bi bili vrgli na to veliko delo, ki nam je sicer vsem Slovencem lahko v čast, pa ga kljub temu vsi ne bodo znali prav ceniti. Koledar-zbornik bo uspešno dovršil svoje poslanstvo le, če bo prodrl med vse Slovence, raztresene po svetu. Ali si želimo s tem kaj nemogočega? Mislim, da ne, seveda če v nas še polje tisti idealizem, ki nas je navdajal v času borbe proti rdečemu zmaju in v prvih letih begunstva.
že lani je pok. prelat dr. Odar za. pisal, da mora biti koledar nekakšen magazin, v katerem najdeš vse, kar bi te utegnilo zanimati. Zato dobrega koledarja ni lahko sestaviti.
Letošnji koledar je pustil naše begunstvo takorekoč ob strani. Dovolj se je o tej dobi našega življenja napisalo. Življenje pa teče naprej in slovenski be. gunci so nehali biti begunci. Uredili so si novo življenje, se gospodarsko utrdili in prosvetno zopet razgibali. Zato je prav in razumljivo, da se je koledar letos posvetil v prvi vrsti našemu izseljenstvu in našim bratom, ki živijo bodisi v območju Titove Jugoslavije ali ne njenih mejah.
Koledar pričenja kot lani s poslanico škofa dr. Rožmana in dr. Miha Kreka. Nato omenja sedemdesetletnico škofa dr. Gregorija Rožmana in prinaša razpravo dr. Marjana Marolta „llr. Gregorij Rožman v vrsti slovenskih škofov“. Omenja tudi srebrni jubilej škofovskega posvečenja dr. Rožmana, ki bo 14. julija 1954. P. R. piše o Prvem medna, rodnem kongresu Krščanske demokratske zveze Srednje Evrope. Sledijo
članki, ki nas popeljejo na meje slovenske domovine. N. I. se spominja devet, desetletnice mons. Ivana 'Vrinka, Sta. rogorski opisuje boj beneških Slovencev za svoje pravice; dr. Jože Velikonja priobčuje tržaške razglede, dr. Milan Komar proslavlja Spomin dr. Janka Kralja ob desetletnici njegove smrti; dr. Vinko Zwitter nam prikaže kulturno življenje koroških Slovencev v minuli sezoni, Vladimir Vauhnik pa današnji vojaško.strateški položaj Slovenije.
Med zgodovinske članke bi lahko šteli razpravo prof. Geržiniča ,,Naša kulturna Preteklost v luči obletnic“. Ta razprava že šesto leto na duhovit način odkriva ob obletnicah, ki jih praznuje, mo, zaklade duhovnega življenja v preteklosti; dr. Tine Debeljak se pa spominja mrtvih slovenskih pisateljev, ki so umrli v razdobju od pomladi 1941 do polletja 1953.
Precej močna je skupina člankov so. cialno gospodarske vsebine. Rudolf Smersu predstavi drugi petletni načrt v Argentini, dr. Ivan Ahčin prijetno kramlja o problemu rodovitnosti ljudi in narave, ing. agr. Anton Matičič oriše govedorejo Argentine, j. k. pa v članku ,,V hiši bolečin“ prikaže življenje v veliki buenosaireški bolnišnici.
Slovencev, umrlih v preteklem letu, se spominjajo: J. K. prelata dr. Alojzija Odarja, Lojze Geržinič univ. prof. dr. Franca Ramovša, Maks Jan objavlja „Nekaj odlomkov iz življenja krščan. skega strokovničarja Franceta žužka“, Jus se spominja dr. Antona Dolinarja. Dva nepodpisana članka počastita spomin župnika Vinka Lovšina in misijonarja Ludvika Perniška.
Zelo zanimivo se berejo trije članki, ki opisujejo življenje Slovencev v Ar. gentini. So to: ,,Zgodbe in doživljaji iz Misijonskih pragozdov“ (Saša Stare), „Borba za vrh sv. Valentina“ (dr. V. Arko) in „Zapiski iz hotela Ofqui“ (Tonček Pangerc).
članek vzgojne vsebine, ki naj bi ga prebrali vsi, ki imajo opraviti z oblikovanjem otrok, zlasti naši starši, je na. pisala A. K-eva „Pojdi, moj sinko, na pot“. Janko Hafner objavlja nad vse
zanimivo študijo o mislečih strojih v zvezi z atomskim vekom, Ruda Jurčec pa razpravlja o Združenih državah Ev. rope, ki so pogoj za ohranitev svobode v Evropi.
O kulturnem življenju Slovencev v zamejstvu poročajo štirje članki: dr. Miha Krek o slovenski šoli v Clevelandu, dr. Marijan Marolt o likovni umetnosti, glasbi in gledališču, L. M. o živ. ljenju Slovencev v Vel. Britaniji, četrti članek omenja prvo razstavo svobodnega slovenskega tiska.
Literarni del je relativno bogat. Najmočnejša je obširna črtica Mihaela Ska. larja „Dušica je prišla“, ki bo vsakogar pretresla; Ivan Korošec objavlja odlomek iz časa domobranske epopeje „Zadnji juriš“, Karel Mauser pa črtico „Ura s kukavico“. Isti pisatelj objavlja tudi svoje srečanje z guvernerjem Frankom Lauschetom. Otrokom so namenjene tri „Pravljice“ Boža Kramolca, ki jih bodo pa tudi odrasli z užitkom brali.
Pesmi je objavljenih trideset. Napisali so jih Božo, Igor, Stanko Janežič, Janko, Jeremija Kalin, Vladimir Kos, Mirko Kunčič, Slavko Srebrnič. Ena je koroška narodna.
Sliko ovitka in vsa zaglavja za mesece je zelo okusno napravil ing. Marko Bajuk iz Mendoze. Ves Koledar-zbornik je bogato ilustriran. Krasi ga 82 slik, kar je silno veliko, kajti v Argentini so klišeji zelo dragi.
Samo na kratko in v medlih obrisih sem skušal prikazati lepoto letošnjega Koledarja.zbornika Svobodne Slovenije. Saj bi več ob pomanjkanju prostora tudi ne mogel st »riti. Naj bi te vrstice vse, ki jih bodo brali, nagnile, da se sami prepričajo, kako veliko kulturno delo pomeni letošnji koledar za nas vse, ga naročijo, preberejo in priporočijo še drugim. Bilo bi slabo spričevalo za nas Slovence, če bi idealno stremljenje kole-darjevili izdajateljev, urednikov in sodelavcev ostalo brez pravega odziva med nami!	J. J.k
Naša gospodarska osamosvojitev. Založila in izdala „Družabna pravda“, družba za širjenje krščanskega socialnega nauka. Buenos Aires 1953. Str. 48. .
Socialni dnevi zadnje čase že niso no_ ena redkost več. Skoro po vseh drža-)a“> kjer živijo katoličani, jih prirejajo. prj llas ^oma kaj takega seveda ni mogoče. Komunizem je tudi reševanj® socialnih vprašanj vzel v svoj zakup. k sre£i pa ,jei slovenskega naroda mhko svobodno govori. To je tisti dro-?.eci ki se je po božji dobroti mogel re_ v zamejstvo. Vso pohvalo zasluži dejstvo, da slovenski človek kljub gospodarskim problemom, ki ga tarejo °b Prilagojevanju v novo okolje ni iz-Subil volje za notranjo poglobitev in študij sodobnih vprašanj.
Leta 1952 je „Družabna pravda", ki 86 vztrajno trudi za širjenje krščanske. 8a socialnega nauka med razseljenimi vdovenci priredila prvi socialni tečaj, ki j® zelo lepo uspel. O njem je ista orga-hizacija izdala brošuro, ki je bila toplo kPtejeta.
Opogumljena z uspehom iz leta 1952 j® ,,Družabna pravda" leta 1953 orga-hizirala drugi socialni dan, ki naj bi 'azpravljal o naši gospodarski osamo. svojitvi. Da bi se referati tega dneva ne P0zabili, je v knjižici na 48 straneh te4 teferate objavila. Referati so zelo zani-mivi in bi jih moral vsak odrasel Slo-'ence prebrati, premisliti in skušati uresničiti. Dr. Ivan Ahčin lepo dokaže, je gospodarska osamosvojitev naša hajgolj nujna gospodarska in socialna haloga. Maks Jan zanimivo opiše, kakšne so bile možnosti gospodarske osamosvojitve v domovini pred kontu. h'zniom. Rudolf Smersu razpravlja na Privlačen način o pogojih gospodarske osamosvojitve za delovne sloje v svobodnem svetu. Bolj znanstvenega zna-caja je razprava Avgusta Horvata: De. 10 — podlaga naše gospodarske osamosvojitve. Jože Mavrič se dotakne trenutno »ajbolj važnega in perečega vpra. suhja za slovenske izseljence: Potreba, možnost in način gospodarske osamosvojitve. Božo Fink podaja k temu vPrašanju nekak koreferat, kaj je po-vedati izobraženstvu ob akciji za gospodarsko osamosvojitev. Saj je znano, da se ravno izobraženci najtežje vključijo ' novo okolje, ki navadno za njihovo
Razvaline starodavnega devinskega gradu ob našem Jadranu
umsko in strokovno usposobljenost nima razumevanja.
Knjižico, ki na malo straneh nudi mnogo koristnega gradiva, toplo priporočamo.	Joe Juck
Dr. I. Ahčin: Sociologija. — Družabna pravda, Buenos Aires 1953.
Papeži nas venomer opozarjajo na ve. liko važnost pravične socialne ureditve družbe. Takšni časi so, da mora vsak zaveden katoličan na ta ali oni način sodelovati pri delu za krščansko obnovo socialnega življenja. Le vsi skupaj, med seboj združeni, bomo kaj dosegli. Tako «odelovanje pa zahteva temeljito poznanje vseh glavnih krščanskih socialnih načel. Drugače je vse govorjenje o teh vprašanjih le prazna beseda, brez podlage, ki večkrat zelo škoduje, ker se takoj za njo odkrije nevednost. Ved-
SPOKOJNOST
Suhe rože šepetajo.
Tišina prede sivo volno.
(V sobi
ir. v predsobi —
povsodi,
jo je polno.)
Ura na uteži ti\a.
Ogenj v \aminu
usiha.	.j
Tišina prede sivo volno.
Božo
nosti v teh rečeh potrebujemo tudi, her sami stojimo v vrvežu nasprotujočih si družbenih prizadevanj. Sicer pa to znanje spada danes k splošni izo_ brazbi ne le intelektualca, marveč tudi vsakega delavca.
Morda je bilo precej volje, a manjkalo nam je za ta študij temeljitega, sodobnega, splošnega in obenem preprostega učbenika. Tega nam hoče dati univ. prof. dr. Ivan Ahčin, že dolgo priznani strokovnjak v socioloških, ekonomskih in socialnih vprašanjih. Vkljub velikim težavam vseh vrst — ne nazadnje finančnim —, vkljub tveganju, a v nesebičnem prizadevanju in z dobršno mero optimizma smo dobili pred kratkim I. del, prvo knjigo, od štirih, ki so v načrtu.
Ni tu mesto, da bi podal podrobno strokovno oceno te prepotrebne knjige. Tudi ni potrebno, da bi jo na dolgo in široko priporočal, ker je sama sebi najboljše priporočilo.
Redko dobimo v roke knjigo, ki bi bilo v njej na dobrih 260 straneh zgoščene toliko tvarine, kot v tem Ahčino. vem delu. Vsebinsko je zares zelo bo-
gata. Temeljito nam razloži pojem sociologije, njene metode, zgodovino, njen pomen in težnje v modernem času. Posebno poglavje je posvečeno krščanski sociologiji, kjer je povedano vse, kar je treba o njej vedeti. Po teh uvodnih poglavjih je obdelan nauk o človeku, o družbi, o družabnem redu in o osnovnih temeljih družabnega reda: pravičnosti in ljubezni. Povsod je v jedrnatih besedah povedano in razloženo pravilno krščansko pojmovanje in še marsikaj drugega, kar bo za vse zanimivo in za mnoge novo. Kdor bo knjigo zares predelal, si bo prisvojil temeljito znanje o temeljnih vprašanjih in načelih, ki je nanje treba graditi celotni družabni red.
Vkljub zgoščenosti in jedrnatosti je delo napisano jasno in umljivo. Sem in tja bo kaj delalo malo preglavice zaradi filozofskih osnov in strokovnega izražanja, ki je pač neizogibljivo, A z nekaj pazljivosti in pridnosti se bo bralec tudi tu prebil in vredno je truda. Saj moramo te reči poznati. Za resno izobrazbo pač ni dosti, da beremo časopise in lahke črtice. Ker je knjiga mišljena kot učbenik je prav, da je razdeljena v 206 vprašanj. Na ta način je tudi jasnost večja. Zelo koristna so natačna in podrobna kazala, kjer bo bralec našel, kar bi rad zvedel. Po vsakem poglavju je navedena obširna literatura, z namenom. da bi tisti, ki hočejo podrobnega študija, vedeli kje iskati primerne knjige.
Vsebinsko in oblikovno je torej ta nova Sociologija pravcati zaklad. Zdaj je samo treba, da črpamo iz njega. Ker mora vsak zaveden katoličan danes poznati katoliški socialni nauk, mora biti ta edina dosegljiva knjiga priročnik vsakega našega zavednega slovenskega katoličana. Priročnik, t. j. imeti ga mora pri roki. In v roki. Nizka cena res ne bo ovira. Vsak bo hvaležen avtorju, kdor jo bo predelal.
Upajmo, da bo, ko bomo preštudirali to prvo knjigo izšla že druga o socialnih ustanovah. To pa je predvsem odvisno od nas, bralcev in _____ kupcev.
Dr. I. L.
-^JtGEXTlXA
I levzvišeni g. škof <lr. Gregorij Rož-!’.an j6 Poslal odboru SKAS v Buenos lpesu ])ismo sledeče vsebine: s, •,Slovenskemu katoliškemu akadem-i .>blu starešinstvu! Najlepše se zahva_ ' l’Jeni za pozdrave poslane mi 16. VIII. Sl aSesa študijskega dneva. V Svobodni ■ oveniji sem mogel zasledovati Vaše kr -Kakor j® žalostno, da se ne pri-lueijo vSi ki slovensko in katoliško in čutijo — pa mora SKAS iti 0)0 Pot in tisti, ki so delavni člani, ‘ 0rai° vkljub vsemu v smislu načel in ,ravil delati, se truditi in vsaj sebi ^ taniti življenjski optimizem. Gotovo 0 v domovini mnogo spremenjeno, nove . lc'Se, novi problemi bodo stali pred ‘kronsko katoliško inteligenco — vseli j*1 'Prašanj danes niti ne poznamo, še j ani vemo odgovor nanje, eno bo osta_ f,ej betzpremenjeno, vedno enako: na-a katoliške morale in resnice naše ere in viri milosti, ki jih ima Cerkev, e se v tem spoznanju utrdimo, smo *j . nekaj storili kot pripravo za bo °te delo. Vsem iskren pozdrav in blagoslov.“
t Gregorij Rožman ■kPoinin na drage pokojne So naši r°loki v Buenos Airesu proslavili na Praznik Vseh svetnikov z vsakoletno prireditvijo na osrednjem mestnem po-opališču Chacarita v prostorih jugo-b 0Vanske grobnice. Pridigo je imel č. ,. Albin Avguštin, slovenski dušni pa_ ®|lr v okrožju Florida pri Buenos Aire-■ Glavni slovenski dušni pastir č. g.
Anton Orehar je opravil molitve za rajne. pevski zbor ,,Gallus" pa je zapel nekaj pretresljivih žalostink. V župni cerkvi v Ramog Mej la je imel isti dan popoldne pridigo g. župnik France No_ vak, na kar so sledile molitve za umrle. Tudi v Lanusu je č. g. Hladnik opra vil molitve za rajne, v San Justo pa je na pokopališču isto storil č. g. Janko Mernik.
Mesec november je bil posvečen spominu škofa Barage, saj je naš veliki rojak na praznik vseh svetnikov pred sto leti 1. novembra postal škof. Na ta praznik so bile po vseh slovenskih središčih pridige o škofu Baragu. Knjižica ,,Barago na oltar!" je povsod našla topel sprejem in ljudje so redno vsak dan brali iz nje eno poglavje in molili za Baragovo beatifikacijo. Zaključil se je Baragov mesec 29. novembra v župni cerkvi v Ramos Mejia z govorom o Baragi, Baragovim križevim potom, blagoslovom in zahvalno pesmijo.
Slovesnost kronanja kipa lujanske Matere božje, ki se časti v baziliki sv. Nikolaja v Buenos Airesu, je 15. novembra 1953 doživela argentinska prestolnica. Bila je ta slovesnost slovesen zaključek prvega plenarnega koncila argentinskih škofov, ki se je vršil v dneh od 8. do 15. novembra. Nadškof iz Parana je daroval večerno slovesno sv. mašo, kar se je v Buenos Airesu prvič dogodilo. Kronanje je Izvršil kardinal Copello, botroval pa je predsednik argentinske republike, ki je zmolil tudi posvetilno molitev.
Mrd vojake v Mendozi je za Vse ave. te pohitel č. g. Lado Lenček, urednik „Katoliških misijonov“. S tem je bila Slovencem v Mendozi ki so še vedno brez dušnega pastirja, dana možnost, da so se duhovno obnovili in mogli biti deležni odpustkov za verne duše.
Zaključek socialnega tečaja. Dne 2. novembra 1953 se je v prostorih Društva Slovencev v Buenos Airesu zaključil drugi letnik socialnega tečaja, ki ga je za slovenske fante organizirala Družabna pravda. Skozi vse leto je vsak drugi ponedeljek, ob lepem ali slabem vremenu, prihitel na Victor Martinez g. prof. dr. Ivan Ahčin, da je predaval fantom o sociologiji. V teku letošnjega leta je govoril o socialnih oblikah (družina. narod, država, Cerkev, mednarodno življenje) ter je te osnovne pojme družabnega življenja tečajnikom razložil jasno in pregledno. Predavatelju se je za njegovo izredno požrtvovalnost lepo zahvalil predsednik Družabne pravde g. Pavie Masič, tečajnikom pa za njihovo vztrajnost vodja tečaja g. Rudolf Smersu.
ITALIJA
Dekan Pavlin Bitnar je 5. oktobra 195 3 dopolnil sedemdeset let življenja. Po rodu je Čeh, toda kot bogoslovec križniškega reda je prišel v Slovenijo in našel v njej drugo domovino. Deloval je po raznih župnijah križniškega reda v Beli Krajini, od leta 1923 pa je bil mestni župnik in dekan v Črnomlju. Prvič je postal begunec jeseni leta 1943, ko se je čudežno rešil iz partizanskih zaporov v Črnomlju. Dve leti nato je moral bežati še enkrat, to pot preko meja domovine. Zatočišče je našel pod streho križniškega samostana v Lani pri Meranu, kjer mu sončna Južna Tirolska vsaj malo skuša nadomestiti nasmejano Belo Krajino. Dal Bog, da bi se kmalu mogel vrniti med slovensko ljudstvo, za katerega je žrtvoval vse sile svojega plodovitega življenja!
Izredno redovno slavje med Slovenci v Rimu. Na Marijin praznik 8. septembra je vstopilo v red slovenskih šolskih
sester 7 slovenskih deklet, štiri so 1* slovenske Koroške, ena iz Gorenjske in dve iz drugih krajev Slovenije. Istočasno je pet sester položilo večne zaobljube, šest jih je pa obnovilo. Vsa slovesnost se je vršila v mestecu Grotta Ferrata nedaleč od Rima. K oltarju zavodske kapele je pristopil nadškof dr. Alojzij Fogar in opravil ob asistenci slovesno sv. mašo. V pridigi se je spominjal slavja tega dne in povdarjal pomen redovnega življenja v današnjem zmaterializiranem svetu. Preobleko sedmih kandidatinj je izvršil frančiškanski def.initor dr. p. Hugo Bren OFM. V osemdnevnih duhovnih vajah,-ki jih je vodil preč. g. Anton Iskra, so se pripravile na ta veliki dan. Pri vsej slavnosti so bili navzoči poleg omenjenih dr. Anton Prešeren SJ, jezuitski asistent za slovanske narode, častita mati Terezija Hanželič, generalna predstojnica reda slovenskih šolskih sester, predstavnik Slovenskega socialnega odbora dr. Robič in številni drugi gostje. Naslednji dan so bili vsi navzoči špre-jeti pri sv. očetu in prejeli apostolski blagoslov.
EKVADOR
č. g. Ignacij Skobe, župnik pri sv. Ani, prov.Manabi, je 28. oktobra 1953 zatisnil za vedno svoje oči. Kljub več. mesečnemu bolehanju je do konca zvesto opravljal svoje župnijske posle. Dne 17. septembra je odšel v gorsko mestece Ambato v bolnišnico oo. Jo-žefincev, kjer ga je tudi našla smrt. Pogrebnih obredov se je udeležil ta-mošnji škof mons. dr. Fr. Bernardino Echeveria OFM s številno svetno in redovno duhovščino. — Pokojnik se je rodil 8. januarja 1892 pri Žužemberku na Dolenjskem. V duhovnika je bil posvečen v Ljubljani leta 1916. Kot kaplan je služboval v Cerknici, Semiču in na Vrhniki. Do leta 1943 je bil župnik v Robu na Dolenjskem. Leta 1945 je bežal na Koroško, prišel v Italijo in bival po raznih taboriščih. Leta 1947 je dospel v Ekvador. Na vseh službenih mestih je slovel kot izvrsten dušni pastir in zlasti kot katehet.
Govor škofa Vovka na grobu profesorja Mlakarja
Sredi avgusta 1953 je umrl v Ljubljani Janko Mlakar. Imel je veličasten pogreb. Slučajno sem dobil prepis govora, ki ga je imel ob grobu ljubljanski pomožni škof Anton Vovk. Iz treh razlogov pošiljam govor „Duhovnemu življenju“ v objavo. Janko Mlakor je bil kot katehet, predavatelj in planinski pisatelj takQ znan, da bo težko med iz_ seljenci kdo, ki bi mu bil neznan. Govor doma gotovo ne bo objavljen. Saj nimajo nobenega lista, v katerem bi ga mogli priobčiti. Končno je prav, če tudi mi v izseljenstvu slšimo besedo sedanjega škofa, ki ga gotovo zelo mnogi izseljenci dobro poznajo.
k y uvodu svojih ..Spominov“ je po. ojni gospod Janko napisal, da ga je j®.a 1939 ustavil na sv. Petra cesti v vJ^bljani neki gospod, ki mu je napo-j. al dolgo očiščevanje v vicah zato, p6r potuje skozi zemeljsko življenje reveč z veseljem in smehom na ustnih. . je ta napovedovalec že umrl in je sešel s pokojnikom v nebesih, je ahko uvidel, da je bila njegova zemelj-nik napoved napačna. Ni bila za pokoj. ja“& -*a zemlja sam° „dežela smehlja.
’• Č6prav je sam večkrat priznal in ^apisal, <ja je v knjigi njegovega življe-la veliko svetlih strani, pač pa je vsako ran svojega življenja v mladosti, v :	letih in tudi v svoji starosti ter
zki bolezni znal odpirati tako, da ga N? vedno tudi v težavah, Bog razvese. zn\al in z B°S°m v srcu je mogel in n .a s svojo besedo, nastopom in pisa-letn razveseliti prav vsakega, ki ga je z‘vUenju srečal.
Njegova mladost je bila z eno besedo pa- V svojem 56 letnem duhovništvu
je več kakor 20.000 krat stal pred božjim oltarjem, da je največjo Lepoto, svojega Boga, priklical, ga sam užival in ga še drugim posredoval. Lepa je bila njegova življenjska duhovniška zaposlitev: bil je katehet in profesor. Med mladino je ostal vedno mlad in mladostno se je še kot upokojenec vrnil med mladino, katero je v nadvse prikupni obliki znal vzgajati za Boga in narod tako kakor malokateri.
Skrivnost njegovega vedrega nastopa in njegovega plodovitega delovanja je bila samo v tem. da 3® zvesto, duhovni ško.značajno nosil Boga v svojem srcu, ki je blagoslovljeno razveseljeval vse njegove dni in še ure tistih, ki so ga poslušali in ki so ali bodo brali njegove spise.
že v mladosti je dvigal svoje oči po besedi psalmistovi h goram, od koder mu je prihajala pomoč. Gora božjih zapovedi in posebej zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega mu je bila prva. Zato je bil duhovnik brez graje, zato
je znal vzgajati mladino, zato je bil nesebičen in je na tihem tolikim pomagal, zato je v luči božje ljubezni tako lju_ bil svoj narod, zato je bil lahko po lastnih besedah „vesel v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega“ (Izbr. spisi, st. 15)?
Boga, lepote stvarstva, vedrost duha, plemenitost srca in utrjenost telesa je pa pokojnik znal poiskati tudi v planinah in gorah že v letih, ko jih večina Slovencev še ni upoštevala. V svojih obširnih Planinskih spisih je in bo Mlakar edinstven pisatelj in svetel vzor, kako naj človek pojmuje in uživa lepoto božjega stvarstva.
Nad klečavnikom v pokojnikovi sobi je visela slika, na kateri kaže smrt planincu peščeno uro, ki že poteka. Pokojnik je že leta 1938 (Izbr. pl. spisi, str. 11) napisal, da mu pogled večkrat uide na to sliko in večkrat se mu zdi, kakor da koščena božja dekla obrača uro proti njemu, še ga je Bog pustil na zemlji, da je preživel še zadnjo vojsko, da si je zlomil nogo v šobi doma, ne v hribih, da je prestal bolezen na očeh, da je leta 1947 zapel zlato mašo, da je še kot zlatomašnik šel mladeniško na Triglav in, kakor vsako leto, še lani v Bohinj. Letos je Pa peščeni uri njego. vega zemeljskega življenja peska zmanjkalo.
Njegova zadnja svetna želja je bila, da bi dočakal izid knjige, ki jo je napisal o svojem iskrenem prijatelju žup. uiku in planincu Jakobu Aljažu. Ta želja se mu ni izpolnila. Izpolnila pa se mu je želja in napoved, da je njegovo truplo na ljubljanskem pokopališču položeno tako v grob, da bi oživljeno oko moglo gledati vrhove naših lepih kam. niških planin, podobno kakor je mrtvo Aljaževo oko v grobu na Dovjem obrnjeno proti Triglavu. Duhovnikoma Aljažu-očaku in Mlakarju pionirju na. šega planinstva bo hvaležni slovenski narod še dolgo ponavljal Sardenkove besede, ki so vklesane v Aljažev nagrobnik: „Vsako jutro v zarji novi — naši zažare vrhovi, — gledajo, kdaj prideš spet, — ki si varih bil jim svet."
Zadnja pokojnikova krščanska in du_
hovniška želja je pa bila: Introibo »d altare Dei — stopil bom k božjemu oltarju. . . Ko je še zadnje jutro .svojega zemeljskega življenja pobožno prejel sv. obhajilo in ponovno očistil svojo vest, je neprestano ponavljal, dokler j6 mogel govoriti: introibo... Kakor se planinec pripravi za ture po gorah, tako se je planinec, vzgojitelj, pisatelj, duhovnik Janko Mlakar pripravil skrbno za zadnjo svojo pot. . . Zadnjemu svojemu Introibo je pa lahko dodal Re-quiescam in pace. Naj počiva v miru!
Tisti, ki tako plemenito živijo kakor naš blagi pokojnik, in š6 zadnje trenut. I ke življenja tako prisrčno dvigajo svoje oči in svoje srce k Bogu, gotovo božji , mir dosežejo. Dragi naš pokojnik! Ob zadnjem našem javnem pogovoru s Teboj Ti veselja in miru v objemu božjem želimo! Amen!
Pavel Slapar
*
V Vel. Laščah je umrl dolgoletni ta- ] mošnji župnik Jakob Ramovš. V Celju pa so 31. maja ob veliki udeležbi pokopali bivšega vizitatorja slovenskih lazaristov g. Šmida.
Zelo prav pride tijtovcem tržaško vprašanje. Daši nima Titov režim no- , benega dokaza in tudi ne povoda, da • bi mogel očitati Vatikanu podpiranje italijanskih teženj, vendarle ves jugoslovanski tisk, zlasti pa slovenski, neprestano pisari, da Vatikan podpira italijanske zahteve po Trstu, Dalma- j ciji in njenih otokih. S takim pisanjem ; naj bi se katoličane razdvojilo med se- ; boj in odtrgalo od Rima. žal v tej burki proti katoliški Cerkvi pridno pomaga duhovniško Cirimetodijsko društvo in daje izjave, v katerih se obsoja vati- j kanska protijugoslovanska politika.
Zadnje čase vodi rdeča oblast v domovini boj proti veri v dveh smereh: onemogočiti vpliv katoliškim škofom in izrabiti tržaško vprašanje v svoje na- i mene. Vodilni titovci sistematično de. -lajo na to, da bi katoliški škofje morali zapustiti svojo sedeže. Na Hrvaškem in v Dalmaciji so to nasilje tudi dosegli s tem, da so organizirali fizične napade na cerkvene osebnosti. V Sio-
' tniÜ pa se poslužujejo druge poti. V smislu svojih načrtov so obdavčili Ijub-Janskega škofa Antona Vovka za en 'uilijon dinarjev, če jih ne bo plačal, '°do škofijski dvorec zaplenili radi ne. blačanih davkov in v škofijo se bo lahko naselil kak urad ali pa morda Cirilrnetodijsko društvo.
-N'1|padi na škofe in duhovnike so po 'sej Jugoslaviji zavzeli tak obseg, da je "‘oral spregovoriti rdeči poglavar Jo-fclP Broz.Tito. Obsodil je zadnje telesne napade na katoliško duhovščino, .■kajti Jugoslavija (t. j. njegov režim, °P- ur.), ima druga sredstva za postopek proti duhovnikom, ki hočejo ribariti v kalnem. Saj mi je znano, da je ntnogo naših ljudi radi delovanja ne. katerih duhovnikov zagrenjenih — je dejal. — Ta zagrenjenost je ponekod Privedla do neljubih incidentov, ki jih obsojamo, ker niso zakoniti. Pač Pa je bilo treba duhovnikom v obraz Povedati, da nismo zastonj žrtvovali ’ 'i00. 000 žrtev in da ne bomo nikdar dovolili tujim agentom (t. j. ka-toliški Cerkvi, op. ur.), da rovarijo Proti nam.“
že zadnjič smo omenili nekaj najbolj ''"talnih napadov na katoliške škofe. a jih je bilo še več. Tako so n. pr. naPadli 8. avgusta 1953 zagrebškega P0hiožnega škofa mons. Salis Seewisa, . bi moral birmati 350 otrok v žup. "'ji Cvetin, kraj ivanec. Ko se je pri-iizal kraju, je okoli sto ljudi obkrožilo škofov avto, prerezalo gumo na kolesu m vpilo: „Izdajalci naroda, vatikanski ?luSe, lopovi, fašisti, zvodniki naroda.“
‘ ofer je zamenjal gumo in nato obrnil Proti Zagrebu ne da bi škof mogel iz-VIšiti obred sv. birme.
šibeniški škof mons. Banič, se je za-cetkom avgusta mudil v svoji rojstni tsi v Dolenjem Docu. 4. avgusta se je 7'hrala v kraju večja skupina komuni. m°v, ki go začeli razgrajati pred hišo,
. j®r se je škof mudil. Predsednik krajevnega odbora je škofu svetoval, naj Se "makne, ker je njegovo življenje v "evarnosti. škof ga je poslušal. Predsednik ga je spremil do Splita in mu med potjo pripovedoval, da hočejo ko-
munisti dalmatinske škofe potom napadov prisiliti, da spremenijo svoje stališče do duhovniških društev. Na to je mons. Banič dejal: ,,Ne gnila jajca, ne ječa, niti smrt nas ne bodo prisliü k popuščanju, kajti tu gre za načelna vprašanja."
Niti 80-letnemu škofu iz Subotice, mons. Dajčo Budanoviču, niso prizanesli. Imeli so ga zaprtega tri dni v neki predmestni hiši in ga pretepli na ulici. Kipar Ivan Meštrovič, ki živi v Združenih državah Sev. Amerike in je osebni prijatelj omenjenega škofa, je ta napad javno obsodil z besedami: „Pravijo, da je mons. Budanovič fašist. Če je res, le zakaj so ga potem preganjali madžarski fašisti za časa druge svetovne vojne? Pa so vse izjave jugoslovanskih oblasti le beden poizkus, da opravičijo svoje ravnanje. Hrvatski narod dobro ve, da so njegovi duhovniki, zlasti pa njegovi škofje vedno branili njegovo svobodo. Zato bi se moral ves civilizirani svet sramovati, da se dogajajo taki barbarski napadi sredi 20. stoletja. In se bodo ponavljali toliko časa, dokler bodo zapadne države zapirale svoje oči pred krivico in nadaljevale s podporo diktatorjem, ki tlačijo svoje narode."
Tudi mnogi pravoslavni škofje so do komunizma nepopustljivi. Posebno je postal zadnje čase poznan škof Vasilij Kostič iz Banja Luke. Bil je osebni prijatelj katoliškega škofa mons. Čelika, o katerem smo poročali v decemberski številki „Duhovnega življenja". Ljudje so ju večkrat videli, kako sta se prisrčno pogovarjala. Komunistom to sodelovanje ni bilo po godu. Zato so oba izgnali iz mesta, škof Čelik si je pri tem izgonu komaj rešil življenje. — škof Kostič pa je po trditvah zagrebškega lista „Napred“ zagrešil več zločinov: izvajal je tak pritisk na svojih 20 duhovnikov, da sta se le dva odločila za vstop v prokomunistično združenje jugoslovanskih duhovnikov; ni dovolil, da bi vstopali komunisti v cerkvene odbore; in dajal je izjave, sovražne režimu kot n. pr.: „Bratje, sestre, poklicali vas bodo, da se popišete. Pa se nič ne bojte, kajti popisi so se vršili že
včasih. Toda ne pozabite, da je Jezus, božji Sin, dejal: ‘Kdor bo pa mene za_ tajil pred ljudmi, ga bom zatajil tudi jaz pred svojim Očetom, ki je v nebesih !’“
Tako ljudstvo brani svoje duhovnike! Koncem avgusta sta prišla v vas Mir pri Varešit (Bosna) dva duhovnika, da obiščeta bolnike in pokrstita novorojenčke. Komaj sta vstopila v vas, je za njima že pridrla skupina komunističnih razgrajačev iz mesta Vareš in jih napadla. To je prebivalstvo vasi tako pretreslo, da so planili na napadalce in dva do smrti pobili. Seveda je UDBA, jugoslovanska tajna policija, takoj poslala nad vas kazensko ekspedicijo. Kmetje so pa že dobro vedeli, kaj jih čaka, pa so se zabarikadirali. Na pomoč so jim prišli še kmetje iz okoliških vasi, tako da se jih je zbralo nad tisoč. Dva dni je trajalo obleganje. Končno je za incident zvedla tudi vlada v Sarajevu. Minister za notranje zadeve Filipovič je osebno pohitel v vas. šele potem, ko je priznal, da so vsega incidenta krivi rdeči aktivisti in da kmetje ne ne bodo nič kaznovani, so ljudje odložili orožje. Ta primer ljudskega odpora je versko zavest v Bosni zelo dvignil, komuniste pa osramotil.
Ker sta zagrebška škofa mons. Salis Seewis in Josip Lach nastopila proti župniku Djurekoviču iz Glogovnice pri Križevcih in pregledala njegov župnijski arhiv, ko je bil župnik odsoten, ju je zagrebško okrajno sodišče obsodilo: mons. Salis Seewisa na 50.000 dinarjev globe in mons. Lacha na štiri mesece zapora. Pravi vzrok obsodbe je bil pa sledeči: župnik Djuvekovič se je pripravljal, da ustanovi sindikat katoliških duhovnikov na komunistični podlagi. Da bi oba škofa prišla na jasno, kaj se v resnici dogaja, sta mons. Lach in škofijski tajnik Pišonič pregledala župni kovo korespondenco in njegov arhiv, pri čemer sta našla dovolj dokazov za svoj sum. Tako je bil župnik Djureko. vič pravočasno razkrinkan in je bila njegova namera že v kali zadušena. To pa seveda rdečim oblastnikom ni bilo
všeč. Postavili so škofa pred sodišče in ju obtožili, da sta izvršila dejanje, ki ga sme izvršiti le državna oblast. Stanovska društva duhovnikov niso cerkvene, ampak svetne organizacije duhovnikov in se zato Cerkev vanje ne sme vmešavati. Ker sta škofa izvršila preiskavo, do katere nista imela pravice, sta grešila proti členu 298, odst. 2 kazenskega zakonika in bila zato temu primerno obsojena.
PRIMORSKE VESTI
Praznovanje Kristusa Kralja na Trža. škvm. že tretje leto je na ta dan v Mačkovljah velik praznik celodnevnega češčenja. Cerkev je bila vsa cvetju in pri prvi sv. maši je skoro vsa fara pristopila k sv. obhajilu. Drugo sv. mašo je imel č. g. dr. Škerl, ki je ta dan v treh govorih vzpodbujal mačkovljane k vztrajnosti v veri in praktičnem katoliškem življenju. Belo oblečena dekley. so se stalno vrstila v molitvi pred Najsvetejšim, drugače pa je bilo češčenje porazdeljeno po stanovih. Predvsem moramo pohvaliti može iu fante, ki so se v tako lepem številu odzvali vabilu in pred evharističnim Kraljem izpričali svojo vero in zvestobo Cerkvi. Po slovesnem zaključku češčenja v cerkvi je priredil misijonski odsek pestro akademijo. Vrstili so se govori, petje, recitacije in prizori. Prireditev je zaključil zanimiv srečolov.
Nedelja Kristusa Kralja in Vsi sveti v Gorici. Goriški verniki smo lepo praznovali nedeljo Kristusa Kralja. Čeravno so naše verske manifestacije zelo omejene, pa jih znamo vseeno praznovati v pravem krščanskem duhu ob lepem petju naših bogatih cerkvenih pesmi. Tudi marsikak italijanski duhovnik in vernik nas v tem občuduje. Posebno stoluiški dekliški pevski zbor zasluži vso pohvalo in priznanje. Ustanovil se je pod skrbnim in veščim vodstvom pokojnega mons. Brumata in od takrat se njegove sposobnosti vedno bolj večajo. Na nedeljo Kristusa Kralja je dramatski odsek goriške dekliške Marijine družbe ponovil igro misijonske
n?dt:lje Roksana. Tudi srečolov so po-n°vili in občinstvo, posebno iz podeželja, )e v veselem razpoloženju zapuščalo dv-orano.
po deževnem vremenu pred Vsemi sveti je za ta praznik nastopil izredno sončen gkoro pomladni dan. že od jutranjih ur so se zgrinjale mno-^1Ce na pokopališče. Ni bilo groba, na katerega bi ne bilo položeno jesensko cvetje in lučke. Računajo, da je nad »•Odo ljudi obiskalo na praznik Vseh svetih goriško pokopališče. Tudi ifo okoliških pokopališčih je bilo vse živo.
0	vseh slovenskih farah so ohranili eP običaj, da so v procesiji šli na po.
, °Pališče, kjer je imel domači gospod zUpnik primeren govor in je nato sle-'*° Petje domačega cerkvenega zbora.
ltžaško vprašanje in tržaški nemiri. pPet je tržaško vprašanje postalo glav-
1	Predmet svetovnega političnega tiska. 0 usodnem proglasu 8. oktobra, naj bi
86 1'rst izročil Italiji in po energičnih protestih jugoslovanske vlade in jugo. slovanskega ljudstva, je zavladala posebno med ljudmi na meji velika zaskrbljenost. Več družin je zbežalo iz 0l'ice, drugi zopet hitijo odpošiljati blago v notranjost države. Ko se je ludstvo za silo pomirilo in tudi demon, ‘racije na obeh straneh skoro prene-
hale, je nastopil 4. november, dan zmage za Italijo. Na tisoče „romarjev“ se je zbralo iz vse Italije v Redipulju na Goriškem Krasu da tam počastijo spomin svojih padlih. Prispeli so z vsemi mogočimi sredstvi ln mnogo je bilo tudi avtokolon ln še posebno je bila z navdušenjem sprejeta tržaška trikolo, ristična avtokolona. Prišel je sam italijanski ministrski predsednik Pella, ki pa v Redipulju ni imel nikakega govora, pač pa je govoril v Benetkah na zaključni slovesnosti. Vse se je mirno končalo, a ne tako za Trst. Tržaška mladina je uprizorila povorko po mestu z italijansko zastavo na čelu. Neki angleški častnik jim je odvzel zastavo, ker ta ni zastava tržaška ozemlja. Tu so se začeli nemiri, ki so naslednji dan, 5. novembra dosegli svoj višek, že zjutraj, ko so dijaki zopet prišli v šolo, so se domenili in šli ponovno protestirat po tržaških ulicah. Policija jih je povsod zasledovala In prišlo je do pretepa in metanja kamenja. Dijaki so se zatekli v cerkev starega sv. Antona ob morju, toda policija je šla za njimi. Razvil se je hud pretep, tako da je tekla kri. Po teh krvavih Izgredih so morali cerkev ponovno posvetiti. Popoldne se je zbrala pred cerkvijo velika množica Tržačanov, da bi prisostvovali obredu
(‘°<i('a —. kulturno središče primorskih Slovencev, kjer nameravajo zgraditi slovenski katoliški dom in hvaležno pričakujejo naše pomoči
posvetitve, ki se je imel vršiti zunaj cerkve pod oboki. Tik pred pričetkom obreda, pa je prispela policija in se postavila v neposredno bližino vernikov. Mnogi so to smatrali za provo. kacijo in so naprosili policijo, naj bi se odstranila. Policija seveda na tako zahtevo radi javnega reda ni mogla pristati. Tedaj je začelo leteti kamenje, ki ga je bilo radi cestnih popravil vse polno tam okoli. Policija je odgovorila s streljanjem. Posledice tega streljanja so bile zelo žalostne:	2 mrtva
in okrog 50 ranjenih. Razjarjeno ljudstvo se je hotelo vsled tega maščevati in vse do večera so trajali poulični boji. Sam tržaški škof Santin je prišel med demonstrante ter jih rotil, naj prenehajo. Tudi njega niso poslušali. Pouka na šolah ni bilo in po cerkvah so se vršile pogrebne maše za nesrečne žrtve, žrtvi sta petnajstletni dijak, sin znanega tržaškega zdravnika, in pa 61 letni pomorščak iz Moravske.
7. novembra so se dogodki še zaostrili. Pri novih napadih je bilo ubitih nadaljnih 7 oseb, med njimi trije policisti. Okrog 30 ljudi je pa bilo ranjenih. Demostranti so na trgu Unita odvrgli več bomb, opustošili sedež tržaških indipendistov in MSI-ovcev, napadli tudi tiskarno Primorskega dnevnika in več drugih trgovin. Bojimo se, da se bodo vsi ti izbruhi končno maščevali nad nedolžnimi Slovenci. Tako so n. pr. goriški srednješolci nameravali napasti našo tiskarno in upravo „Katoliškega glasa“, še pravočasno je prispela policija in to preprečila. Zvedeli smo, da so bili ti napadalci pla. čani, zato se bodo lahko še povrnili. Na vsak način se bomo znali braniti,
SLOVENSKA KOROŠKA
Akcija za nagrobni spomenik, ki naj krasi grob enega največjih sodobnih koroških Slovencev, šentlenarskega župnika Janeza Starc», lepo napreduje. Načrt zanj je napravil arhitekt Plečnik. Delo predstavlja skoraj dva metra vi-
sok kelih iz marmorja-v primerni izdelavi in s primernim napisom. Razume se, da bo delo veljalo lepo vsoto denarja, kar pa gotovo ni nobena potrata, saj gre za počastitev moža, čigar delo ni bilo pomembno le za koroške Sloven ce, ampak za ves slovenski narod.
Koroški rojak je bil tudi dr. Valentin Mörtl, župnik na Vranskem pri Celju. 15. septembra 1953 so ga pokopali ob udeležbi številnega ljudstva in 44 duhovnikov. Navzoč je bil tudi mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Pokojni župnik dr. Mörtl je bil star 69 let. Rojen je bil v Melvičah, v duhovnika posvečen leta 1907 v Celovcu. Po nesrečnem koroškem plebiscitu se je moral radi takratnih razmer v Avstriji zateči v Jugoslavijo. Najprej je bil nekaj let župnik in dekan v Marenber-gu, leta 1925 pa je prevzel župnijo na Vranskem.
Galicija ima novega župnika. Dne
15. septembra je prošt g. Zechner ustoličil g. Škofiča za novega župnika v Galiciji. Kljub delovnemu dnevu so ljudje napolnili farno cerkev, ki je bila okusno ozaljšana. Slovesno sv. mašo je daroval novi g. župnik ob asistenci g. prošta, gg. Majdiča in Poljanca. Na koru je vodil petje g. dr. Cigan, g. misijonar Cvetko pa je med mašo govoril o pomenu poslanstva katoliškega duhovnika.
Kakor vsako leto, se je tudi letos vsa Podjuna zbrala na hribu sv. Eme in v votlini sv. Rozalije, da skupno opravi rozalsko žegnanje. To žegnanje izvira iz 17. stoletja, ko je divjala po vsej Podjuni strašna kuga, zlasti leta 1681. Ljudje so se tedaj zatekli k sv. Rozaliji in bili uslišani. — Letošnje rozalsko žegnanje je pritegnilo okoli štiri tisoč ljudi, če bi ne bilo maše na prostem, bi polovica ljudi ne mogla biti pri sv. maši. Ljudsko petje je spremljala godba iz št. Vida. Popoldne so dekleta iz Šmihela uprizorile versko vzgojno igro „Elizabeta“. Ni manjkalo tudi stojnic in tudi tombola je marsikoga osrečila. Koroški ljudje se tega žegnanja vedno veselijo. Pogled od sv.

B£li ,e na dolino Drave je nebeško lep in 'lenie znancev vedno prisrčno.
■ ovenet pri Gospe Sveti. Na misijon.
dne 18. oktobra, se je nad
SIOVGUppv v.hrfl ln n vi ßnono QvoH
Bil Slovencev zbralo pri Gospe Sveti. -■ 0 Je zlasti veliko mladine, ki se je
h*!1 v Marijinem svetišču, da se za-svoil Za Preibte dobrote, da ji potoži kot težave. da ji zaupa svoje prošnje iiioi naiboli5i Materi. V procesiji in z Bt0»vi,° go prihajali romarji v pro-na n° gosposvetsko cerkev, ki so jo toar°-v °glasila se je slovenska ro-l)r -s ,a Pesem in se kot živa in vroča pdja dvigala v nebo.
L 9 je bila slovesna sv. maša, ki jo Flbiar°Val skočidolski župnik preč. g. “5; . Med sv. mašo je pridigal šent-g. dr. Zeichen,
L?/Ski ™pnik’ Preč. _
fe„„. ,.ulugo sv. mašo pa šentlenarski
6unn.| c'-' tov. uititiv	HCUlieučlltoKl
brUt •Preč' g- čebul- Med sv. mašo je 1‘ech °Pil° k skupnemu sv. obhajilu iz_ l ° veliko število romarjev. Nato so heti! 6 še sv- maše, v skupnem ljudskem r so prepevali romarji Marijine in
evh . tnepevan romarji Marijine L,et-ai ^stične pesmi. Opoldne je bila m‘ litanijami zaključitev tega iz
tv!!,110 usPelega slovenskega romanja v
I aDo s7et0-
lanZtri'iski s°ctolisti gredjo jugoslo. ke komunistom vedno bolj na ro. fease a" .Pekratimija je prišla zadnje beenr,0 izraza v gonji proti slovenskim tj r c h 'Ce.m' ,Ker je število beguncev, ki Večie ',a,° 6ez mei° v Avstrijo, vedno Pri a° avstrijski socialisti zahtevali post?70'*1 vladi’ naj se radi brezposel-fjlls v Avstriji vse nove begunce vrne dj a n iV.i- naie 80 8 tem soglašali tu-L :	Sleži, kar ne bi bilo nič čudnega,
1 so teh stvari že vajeni. Sedanjim
beguncem
oeguncem se očita, da so po a1 ^ gospodarskih razlogov, iz želje bilj 0g°divščinah in iz strahu, da bi Začeli azilbvani. Na tej podlagi so jih
vlarito1Zadn;’e čase vračati. Noben od v adnih listov k!'Pčije ni
«Kleine
kril
se za uboge žrtve tihe hotel zavzeti. Edini list Zeitung“ je spregovoril in raz.
ril ™lu“S je spregovoril m raz. iti	Postojanje avstrijskih obla-
ii trdi r^’1 j.e pisan5e »sta ,,Neue zeit“ Benin.’ da Tit0 demokrat in da se |	16 opravičiti onih, ki se hočejo iz
Grad Ostrovice na Koroškem
makniti „svobodnemu demokratičnemu režimu“. Zelo žalostno je opazovati, ka_ ko takozvani demokratični narodi zlo. rahljajo najsvetejše pravice, kot je n. pr. pravica do azila v tuji državi in pred vsem svetom pričajo, da jim ne gre za blagor bližnjega, temveč le za svoje koristi. * V
Na vlaku
V vlaku je nasproti kapucinu sedel gospod, ki se je ob vsaki priliki z ne. otesanimi besedami zaganjal v kapucina. Preden je bilo treba izstopiti, je norčavo poprosil kapucina; naj mu pojasni nek verski dvom: kako je namreč mogoče, da bi bil pekel? Kje vendar Bog vzame toliko drv, da lahko noč in dan kuri? — Kapucin, ki je bil bolj na kratko navezan, kakor si je gospod domišljeval, na splošno zadovoljnost vseh potnikov dobro pojasni: „Gospod, ne bodite v skrbeh. Dokler bo na svetu kaj takih neotesanih klad, kot ste vi, se za to reč nič ne bojte!“
Pisatelj K. Mauser o reviji „Duhovno življenje"
I-’od zagjavjem „Kulturna kronika“ je znani slovenski pisatelj Karel Mauset v listu „Ameriška Domovina" od 8. oktobra 1953 objavil nekaj zelo lepih misli o naši reviji, ki jih objavljamo z namenom, da bi vsi naš list še bolj vzljubili in ga čimbolj razširili.
„Ne vem kako, ali občutek imam, da smo se že sami nalezli mnenja, da je nabožna literatura nekaj drugotnega, manj vrednega in da so nabožne knjige in brošure za stare ljudi, ki so z življenjem že bolj ali manj obračunali in morda kvečjemu še za duhovnike, ki jim je naložena skrb za naše dušne zadeve. Malo je temu kriv čas, ki se je pritihotapil v naše notranje življenje, nekaj pa smo tega krivi mi sami, ki smo svoje mišljenje že vse preveč spravili v zakon: kar nese, tistega se drži.
„Duhovno življenje" marsikomu po_ meni nekaj srednjeveškega, kar spo minja na stare bizantinske freske svetnikov s togimi obrazi. V resnici je no. tranje življenje človeka veliko bolj žlahtno in plemenito kakor zunanje.
To notranje življenje, to plemenitost, ki bi jo mi vsi morali ohranjati in še množiti, skuša med Slovenci, raztresenimi po svetit ohranjati revija „Duhovno življenje", ki izhaja v Argentini in ima precej naročnikov tudi med Slovenci v Severni Ameriki."
Nato pisatelj Mauser na kratko oriše delo, ki ga je revija izvršila v preteklem letu. Našteje glavne sodelavce, omeni vrsto člankov, ki so izhajali in pride do zaključka, da je „Duhovno življenje" revija, ki nam je vsem dostopna in tako potrebna, kakor nam je potrebno vse drugo ,za telo. Lahek, preprost način, mnogokrat prijetno kramljanje, bo vsakemu ljub in nihče ne more reči, da bi mu na ta način servirana jed ne bila ljuba. In nadaljuje:
„Danes vsa naša književnost, nabož.
ne ne izvzamem, preživlja težke čase-Na nas je vsa teža, mi sami moramo gledati, da slovensko pisano besedo ohranjamo in gojimo. Mislim pri tem na vsako knjigo in brošuro, ki skuša s plemenitim namenom ohranjati med ljudmi slovensko mišljenje in katoliško dejavnost. Zdaj je čas, da pokažemo, da smo dovolj zreli in da se zavedamo, da nekaj let kulturnega molka nujno mora zamoriti v nas tisto, kat smo podedovali in do zdaj ohranjali. Kdor danes te postave v sebi ne čuti več, tisti naj se zaveda, da je sani ustavil sok, ki bi ga še mogel ohranjati in da je na gotovi poti, da bo usahnil. Na žalost je usahlih dreves že veliko videti, Ne daj Bog, da bi tako šlo naprej.
Naj vsak zase premisli. Naj se vsak odloči za dvoje: da bo gledal, da bo zase in za otroke imel v hiši dobro navodilo za notranje življenje v „Duhovnem življenju" in da bo po svoji moči skušal narediti za svoj jezik vse, kar mu bo mogoče. Kupujmo slovenske knjige, ustvarimo si, kakor sem nekoč že zapisal, svojo domačo knjižnico. To bodi naš dom, to bodi bodoč dom za naše otroke. Sv. pismo, „Duhovno življenje", morda Kempčan in leposlovne knjige, vse. naj nam bo ljubo, vse naj nas privezuje na dom, vse naj nas vodi tja, kamor mora voditi vsaka plemenita beseda in vsaka plemenita misel.
Naj bodo te besede povabilo, da bi tudi ti postal naročnik „Duhovnega življenja". Naj bo, če tako hočeš, prošnja,
^a nikar ne pozabi odnosov, ki jih, 'saj upam, še imaš do domače besede.
‘eninio svoje prizadevanje, vzdigni. Rho svojo besedo tudi na tujem in ohra-Jajuio j() z ljubeznijo, čie doma v ne-vobodi poskušajo vse, da bi kulturno J'kdicijo držali na višini, ali nismo mi, 1 sl“o v svobodi, še toliko bolj dolžni, a skrbimo za svojo kulturno rast. Ne. ,.*J dolarjev na leto, to vendar ni to-°» da bi zavoljo tega morali zapreti |'oko.
^^rbimo za telesno in duhovno hra-se ’,toda vsak naj ve, da se bo tisti, ki if ° telesno preobjedel, tudi duhovno L1??Usil- Zato skrbimo, da bomo oboje [Z.1|Va!i in se tako ohranjali. Se.zi po >’ 1 lovnem življenju“. Morda je prav " zabisano tisto, kar že dolgo iščeš.
O	
Q §	TARIFA
	UEDUCIDA
«Š d	
o g o og m	Conceeidn
	No. 2560
KLETEV STARŠEV
Duhovnik pripoveduje:	Poznal sem
družino: oče, mati in šest sinov. Oče je bil bogat, zelo ugleden mož, sinovi pa največji ničvredneži, ki so s surovostjo in lahkomiselnostjo spravili starše skoro do obupa. Aprila 1914 je prišlo spet do hudih prepirov. Oče je v največji razburjenosti in grenkobi takole preklel svojih šest otrok:	,,Naj
vas vse hudič vzame in družina naj izumre!“ Kmalu nato je prišla svetovna vojna, v kateri je padlo vseh šest sinov. Materi je počilo srce, ostal je le še stari oče, s katerim je družina zares izumrla.
KER JE ŽIVLJENJE TakO DOLGOČASNO!
Ruski pisatelj Krasnov, bivši general, pripoveduje tole:
V oficirsko kazino je zvečer planil polkovnik med najbolj šumno zabavo in zavpil: „Baron Kort se je pravkar ustrelil!“
Vse je obstalo. — Ob mizi mrličevi je bil listek z zadnjimi besedami samo. morilca: ,,Sit sem življenja, vse je tako pusto in strašno dolgočasno!“
»DUHOVNO ŽIVLJENJE“ MORETE NAROČITI IN PLAČATI NA SLEDEČIH NASLOVIH:
'^•‘gentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50, Buenos Aires '• S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio lauada: Turk France, 263 Oakwood Ave, Toronto, Ontario 1 s*: Stankp Janežič, Mačko vi j e 7, Dolina, Trieste talija; Zora Piščanc, Riva Piazutta 18, Gorizia
x stri ja: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten, Austria vstralija: Fr. Rudolf Pifko, 45 Victoria Street, Waverley N. S. W.
v l0Vn° življenje“ je slovenski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (Orehar Marti 1 ’ ure^uie Pa uredniški odbor (Dr. France Gnidovec). —- Naslov: Victor 1 *Jno	’*'1’ iJU6n°s Aires, Argentina. — Celoletna naročnina znaša za Argen-
,es	Pesov, če plača do 30. junija 1954; po tem dnevu in v obrokih 60
" Lu ’ j a T- SA in Kanado 5 dolarjev, za Italijo 2000 lir, za Avstrijo 75 šilingov. ■«J	n0' v Protivrednosti dolarja. — Tiska Imprenta „Poliglota“, Corrientes 3114,
Buenos Aires, tel. 86.5120
• PfUZ/XOE.VA3TC - Sl # DA *
• BOST£ - JM£ll v LouBCZeN •
Lkx>f^i5/i5
V TEJ ŠTEVILKI BOSTE BRALI
BLESTEČA KRONA . . papež Pij XII. — Al. Košmerlj 1
TRIJE KRSTI NA SLEMENICI ..... Gregor Hribar 5
OTROŠKA POBOŽNOST DO MARIJE . škof dr. Rožman 8 IZSELJENČEVA BOŽIČNA PESEM .... Ljubka Šorli 9
SKRITA ŽRTEV ........................N. Z. 10
LJUBEZEN MED NAMI ........ dr. Ignacij Lenček 13
NA POSLEDNJIH MEJAH .......... Zora Piščanc IG
UPANJE NAŠE ........ . . . . dr. France Gnidovec 2 2
VRT ................ ....... Bogdan Budnik 24
BREZJE......................dr. Marjan Marolt 26
KRŠČANSKO EDINSTVO IN RUSIJA . dr. Fr. Gnidovec 33
NAŠE ŠEGE NA DOMAČIH TLEH.....Joža Kmetov 37
EL ASO NUEVO Y LOS REYES EN LA TIERRA ES-
LOVENA ...................... Joe Juck 40
IZ STAREGA V NOVO LETO ....... Matevž Gorjan 41
SVETNIKI GREDO V PEKEL ..........Vinko Flek 43
KLIC PO MOČNI ŽENI .................. M.-ova 47
SLEPEMU OČETU .............. Slavko Srebrnič 49
SVOJO SMRT SI JE NAPOVEDAL...........Franck 50
MAJHEN KOTIČEK V VELIKEM VRTU . . . Vlad. Kos 51
NOVE KNJIGE .............................. 51
SPOKOJNOST .......................... Božo 54
KAJ PA MED NAMI? ......................... 55
KAJ PA DOMA? ..........!.................. 57
PISATELJ K. MAUSER O „DUHOVNEM ŽIVLJENJU“ 64
PLATNICE IN VSA STALNA ZAGLAVJA RISAL HOTIMIR GORAZD