378
O sedanji dragini.
Dunajski vladni časnik „Oest. Corr.a piše od sedaoje dragine tole:
^Pritožbe zoper dragino se bolj ali manj glasijo po vsi Europi. Mi ne govorimo tukaj od tiste naravne dragine, ktera vstaja, kadar se tega ali unega več povžije; takošna dragina zna biti v naj večjem mira ravno tako, kakor v dobrih letinah, — je tedaj stanovitna.
Al dragina sedanja, ktera je res povsod zlo občutljiva, se nam zdi nadloga, ktera ne bo vedno ostala, ker večidel le izvira iz nestanovitnih vzrokov. Ti vzroki so: srednje ali celo slabe letine v Europi, vojska in z vojsko sklenjena prepoved izvožnje rusovskega žita« Dragina žita podraži vse drago; če si mora ljudstvo drago kruha kupovati, ne more tudi noben delavec dober kap delati, in tako se podraži vsako blago, potrebno in nepotrebno.
Žalostno je, da je tako, —al ne moremo dostikrat ponavljati, da nobena vlada nima moči, odpraviti te nadloge. Pomanjšati jo more in to in uno storiti, da se lože terpi, postavimo, vožnino zlajšati. Da bi pa dalje segla, da bi prepovedala izvožnjo domačega žita, — da bi prisilila prodajo nakopičenih žitnih zalog, — da bi za žito določila ceno, čez ktero se ne sme prodajati in da bi tako prosto barantanje overala, ne bo noben pameten od nje terjal, kteri le količkaj zapopade življenje tergovstva, zakaj znano je, da po takih prepovedih se zgodi ravno nasprotno tega, kar se doseči želi. Kupčija in barantija morate pravico imeti se prosto gibati; vlada se ne sme vtikati v moje in tvoje.
Toliko več pa zamorejo sedaj miloserčni posamezni ljudje ali miloserčne dražbe dobrega storiti. Na Nemškem se ostanujejo dražbe za dober kap živeža; enaka dražba se napravlja tudi v Pragi, v Lvova. Naj potrebniši živež nakupujejo one na debelo, tedaj bolj po ceni, in ga prodajajo potem brez dobička družinam, ki so se oglasile pri ti družbi in vložile kaj dnarja. Če se pomisli, da revne ljudi dragina naj huje stiska, je namen tacih naprav očitno koristen".