iipv- I vfmMšf SjEuvK, VJ . y . je tedaj predpodoba Kristusova; pred 24 kterim se priklanjati in ga moliti gre vsim narodom. Judje so Kristusa prekleli, ali pre¬ kletstvo je na njih nazaj padlo: vsakemu pa, koji Kristusa blagoslovi, to je, kakor Sina božjega spozna in časti, je božji blagoslov zagotovlen. 9. Jožef. Posnemal je Jakob čednosti očetov vse dni svojega življenja, in je imel dvanajst si¬ nov. Jožef je bil naj mlajši, pa tudi naj po- božniši med njimi, zato je bil nad vse Bogu ljub in očetu. Bratje pa so ga iz zavida sov¬ ražili, posebno zavolj dvojnih sanj. »Sanjalo se mi je, je bratom v svojej nedolžnosti pra¬ vil, da vežemo snopje na polju. Moj snop se je vzdignul in po koncu postavil, vaši snopi pa so se mu priklanjali." To je brate hudo raz¬ kačilo, ter so rekli: „Boš mar ti naš kralj, in mi podložni tvojej oblasti ?" Spet se mu je san¬ jalo drugokrat, da se mu je sonce in luna in jednajst zvezd priklanjalo. Te sanje so sovraž- vo bratov še bolj vnele, clo oče ga posvari, rekoč: „Se ti bomo jaz, tvoja mati in tvoji bratje priklanjali?" Vendar je oče te sanje na tihem premišleval, ter mislil, da je mo¬ rebiti Bog nedolžnega Jožefa za kaj velikega odločil. — Enkrat grejo Jožefovi brati s svo- 25 jimi čedami daleč od doma. Oče ga pošle za njimi pogledat, kaj delajo. Ko ga od daleč priti zagledajo, pravijo: „Glejte sanjavec pride! Ubimo ga in verzimo ga v kako jamo, ter recimo: divja zver ga je požerla; bomo vidili, kaj mu pomagajo njegove sanje." Ruben naj starši brat, to slišati, se prestraši, in si prizadeva rešiti ga, ter pravi: „Nikar ga ne ubijajte; raji ga verzite v tisti vodnjak." Hotel ga je namreč skrivej oteti in očetu nazaj poslati. Komaj se Jožef približa, ga popadejo, slečejo in veržejo u vodnjak. Milo je sicer jokal in prosil, pa vse je bilo zastonj. Ravno pa pridejo memo ptuji kupci, in tem ga bratje prodajo za dvajset srebernikov, potlej pa kozla zako- lejo, Jožefovo suknjo v kerv pomočijo, ter jo pošlejo očetu, naj pogleda, ali ni morebiti suk¬ nja Jožefova? Oče se pa na ves glas razjoka ter reče: „Mojega sina suknja je! Dereča zver je mojega Jožefa raztergala." Dolgo je objokoval svojega sina in se ni dal potolažiti. Oj v kako strašne pregrehe pelja zavid ali ne- vošljivost! Kupci pripeljajo Jožefa v Egipt, in ga prodajo Putifarju, kraljevemu služabniku. Po¬ božen je bil in priden in gospodu zvest, zato so ga vsi ljubili, in dobro se mu je godilo. Putifarjeva žena pa je bila hudobna, in gaje kotla v greh zapeljati, ali Jožef ji reče: „Kako 26 bi zamogel toliko hudobijo storiti -vpričo Boga, kteri je povsod in vse vidi?" Enkrat gaje clo za plajš prijela, Jožef pa pusti plajš v njenih rokah in beži iz hiše. Nad tem se hinavka strašno raztogoti in na ves glas vpije: „Glejte, glejte, kakega hudobneža je mož v hišo pripe¬ ljal! S silo se me je lotil, jaz pa se branim, in popustil je plajš in zbežal." Ravno tako se pred možem nedolžna dela, Jožefa toži, in čez njega laže. Mož ji verjame in razserden verže Jožefa v ječo. V ječi sta bila še tudi dva druga kraljeva služabnika, veliki točaj in veliki pek. Vsa žalostna sta bila, ker sta ravno čudne sanje imela, kojih si nista razložiti ve- dila. Jožef jima reče sanje povedati, ter pri¬ stavi, da le Bog sam ve, ali sanje kaj pomenijo, ali ne. Točaj pravi: „Vidil sim v sanjih vinsko terto. Rastla, odcvetela je in grozdje dozorilo. Jaz pa sim imel kraljev kozarc v rokah, vzamem grozd, ga ožmem v kozarc in podani kralju." Jožef od Boga razsvetlen reče: „Tri mladike so trije dnevi. Čez tri dni te bo kralj spet v službo vzel." Sedaj pregovori pek ter pravi: „Meni pa seje sanjalo, da imam tri košare na glavi. V verhnej košari je bilo mnogo jedi pe¬ kovskih; pa ptice so jih objedale." Jožef od¬ govori : Tri košare so trije dnevi. Čez tri dni te bo dal kralj obesiti, in ptice bojo tvoje meso — 27 — tergale.“ — Čez tri dni je bil kraljevi god. Ve¬ likega peka so obesli, veliki točaj pa je bil v službo vzet; pa na Jožefa se nehvaležnež ni spomnil, kakor gaje Jožef prosil. Dve leti potem je imel kralj čudne sanje. Zdelo se mu je, da stoji ob reki Nilu. Sedem debelih krav pride iz vode, in se pase ob reki. Za njimi pride sedem suhih krav, in so požerle sedem debelih. Kralj se zbudi, pa spet zaspi, in sanja se mu, da vidi sedem lepih polnih klasov rasti, za njimi pa je izraslo sedem snetljivih klasov, in so požerli sedem polnih. Ves prestrašen kralj vstane, ali tudi naj mo- drejši izlagovavci v Egiptu mu ne vedo sanj izložiti. Sedaj se spomni točaj Jožefa, in ga priporoči kralju. Urno pošlejo po njega. Jožef stoji pred kraljem ter reče: „Bog oznanuje kralju, kar misli storiti. Sedem debelih krav in sedem polnih klasov pomeni sedem rodovitnih let; sedem suhih krav , in sedem snetljivih kla¬ sov pa sedem nerodovitnih let, ki bodo za unimi prišle, in strašna dragina in lakota bo stiskala deželo. Kralj začuden pravi: Kje naj¬ demo moža, da bi bil kakor ti, od Boga razsvet- len? Glej postavim te čez ves Egipt; vse ljud¬ stvo ti mora biti pokorno; le za kraljevi sedež bom viši od tebe.“ Kralj mu natakne svoj per- stan, mu obesi okoli vrata zlato vervico, po- 28 sadi ga v svojo drugo kočijo in služabniki kli¬ čejo prednjim: »Deželni oče je tal£.“ Pride sedem rodovitnih let, in Jožef je spravil v kraljeve žitnice žita neizrečeno ve¬ liko. Pride pa tudi sedem hudih let, in velika lakota prihaja po deželi. Jožef odklene tedaj žitnice in previdi ves Egipt s kruhom. Tudi iz bliznih dežel hodijo v Egipt po žito. Pa tudi na Kanaanskem nastopi huda lakota. Ja¬ kob pošle tedaj deset svojih sinov v Egipt, živeža kupit, doma obderži le naj mlajšega sina Benjamina. Pred Jožefa stopijo, in se mu nizko priklanjajo; on pa jih ročno spo¬ zna, se spomni sanj svoje mladosti, in se čudi nad previdnostjo) božjoj. Pa poskusiti jih hoče, ali so se poboljšali, in ojstro ž njimi ravna, ter se jim ne da kmalo spoznati. Og¬ leduhe in sovražnike dežele jih imenuje, in jih vkaže v ječo zapreti. Čez tri dni jih sicer spusti, jim vreče z žitom napolni, in jih domu pošle, ali Simeona, kteri je nekdaj naj huje ž njim ravnal, vkaže vpričo njih zvezati, ter jim reče, da ga tako dolgo ne izpusti, dokler mu ne pripeljajo naj mlajšega brata Benjamina, da se skaže, ali govorijo resnico ali ne. Ko bratje to vidijo, pravijo med seboj: „Tega smo se nad Jožefom za¬ dolžili ! Vidili smo bridkost njegove duše, 29 milo nas je prosil, pa ga nismo slišalir zato pride ta nadloga na nas.‘ e Jožef, to slišati, spozna da so se brati res poboljšali, zato se mu tako silno vžali, da ga solze po¬ silijo ; proč se oberne in joka. — Domu pridši očetu vse povejo. Oče pa milo joka rekoč: „Ob vse otroke me bote spravili. Jožefa ni več, Simeon sedi zapert; sedaj pa mi hočete še Benjamina vzeti!“ Ker je pa živeža zopet zmanjkalo, je primoran Jakob jih z Benjaminom zopet v Egipt poslati, zakaj Juda je porok za njega. Zopet pa¬ dejo pred Jožefa na kolena. Jožef jih pri¬ jazno pozdravi, praša po očetu, in ko Ben¬ jamina zagleda, naglo iz hiše gre, zakaj solze so ga posilile. Ko se izjoka in obraz izmije, se vsedejo k imenitnemu obedu. Z obilnim žitom jih pošle domu; pa še enkrat jih hudo skusi, in skrivaj dene svojo sreberno kupo v Benjaminovo vrečo. Komaj odrinejo bratje, priletijo Jožefovi služabniki z anjimi ter reče¬ jo: »Tatovi ste! gospodovo sreberno kupo ste vkradili.‘ £ Vsi osterme, in se rotijo, da so nedolžni; ali ko vreče preiskujejo, se najde kupa zares v Benjaminovi vreči. Sedaj spoznajo, da se Bog zavolj nekdajnega hu¬ dodelstva nad njimi mašuje; zopet padejo pred Jožefa na kolena, in Juda reče: »Bog 30 je najšel krivico nad nami, zato se nam tako godi. Glej vsi smo tvoji sužni.“ Jožef odgo¬ vori: „Bog ne daj! ampak Benjamin je moj sužen; vi drugi pojdite v miru.* Sedaj stopi Juda pred Jožefa, in prosi z naj serčnišoj besedoj za Benjamina; pove, da je on porok za njega, in da bo oče ako ga nazaj ne pri- pelja, od žalosti umeri. Sedaj se ne more Jožef več premagovati. Na ves glas jok za¬ žene, ter pravi: „Jožef vaš brat, sim jaz! Ali še živijo moj oče ?“ Bratje od strahu oterpnejo, in ne morejo pregovoriti besede; on pa jim reče: „Lebližej, bližej do mene! Jožef sim, ki ste me na Egiptovsko prodali; pa Bog je vse k dobremu obernul. Hitite k očetu in povejte mu: Jožef, vaš sin še živi, in je gospod vse Egiptovske dežele. Doli pridite k meni, v naj lepšem kraju Egipta bote prebivali.“ Na to jih objema in kušuje in se joka. — Kralj vse to zvedeti se veseli, in vsa njegova hiša, in pošle staremu Jakobu svoje lastne vozove naproti. Jakob vse to zvedeti, izdihne: „Dosti mi je, da le moj sin Jožef še živi! Grem, vidil ga bom, preden vmerjem.* Jožef pa se mu je peljal naproti, in ko ga od daleč zagleda, plane iz kočije, mu hiti naproti, ga objema, in od veselja joka. Oče pa je rekel: „Rad 31 vmerjem sedaj, da sim le tebe še enkrat vi- dil!“ —Blagor otroku, koji se proti svojim starišem, bratom in sestram tako zaderži, ka¬ kor Jožef! Jožef je pa tudi prelepa podoba Jezusova. Jožef od svojih bratov sovražen in preganjan: Jezus od Judov, svojih bratov zaničevan — Jožef od očeta k bratom pos¬ lan : Jezus k svojim bratom na svet. — Jožef prodan za 20 srebernikov: Jezus za 30. — Jožef ptujcem prodan: Jezus Rimljanom v smert izdan. — Jožef od Putifarjeve žene skušan: Jezus od hudiča. — Jožef po krivici obsojen: ravno tako Jezus. — Jožef z dvema hudodelnikoma v ječi: Jezus z dvema raz¬ bojnikoma na križu. — Jožef prerokuje enemu dobro, drugemu hudo: Jezus obljubi enemu sveti raj, drugi gre v pogubljenje. — Jožef povi¬ šan, prejme oblast čez vso deželo, in je ime¬ novan oče dežele: Jezus prejme vso oblast v nebesih in na zemlji, in se imenuje odrešenik sveta. — Jožef preskerbi naj poprej Egip¬ čane s kruhom, potlej še le Jude: prej se bodo vsi neverniki v sveto cerkvo podali, po¬ tem še le Judje h koncu sveta. 10. Izraelsko ljudstvo v Egiptu. Ko je Jakob v Egipt prišel, je štela njegova rodovina le 70 oseb. Kralj jim je 32 odkazal prelep kraj Gešen, v kojem so srečno živeli, ločeni od ajdov. Preden je Jakob vmerl, je izgovoril še imenitno prerokbo, ter rekel sinu Juda-tu: ^Kraljeva pa- 1 lica ne bo v zeta od Juda, ne vojvod¬ stvo od njegovih mlajšev, dokler ne pride obljubleni odrešeni k sveta." Od sedaj zanaprej so torej Judje že vedili, da bo odrešenik rojen iz rodu Judovega, ^ in, da bo takrat prišel, kadar ne bodo več lastnih vojvodov iz njegovega rodu imeli; kar se je ob času Kristusovega rojstva na 1 tanjko dopolnilo. — Jakob se je tudi Izrael! imenoval, in po tem imenu so tudi njegove 1 otroke Izraelce klicali, koji po dvanajst Ja- 1 kobovih sinih v dvanajst rodov razdeleni, so se v kratkem silo pomnožili, in v 250 letih že do treh milionov ljudi narasli. Pa ravno zavolj tolkega števila so se jih začeli Egip¬ tovski kralji bati, da bi kje Egipčanov ne zmagali, in oblast dežele na se ne potegnili. Zato so jih začeli hudo zaterati, naj težiše dela so morali opravljati, in od vseh strani so jih naganjali in mučili. Izraelci v tolikej stiski pa so si vedno bolj želeli nazaj priti v oblju- bleno deželo, kakor jim je Bog po Jakobu še na smertni posteli obljubil. ) ) 33 Druga doba. ’ Od Mozesa 1530 let pred Kr. do Kristuso¬ vega rojstva', doba prerokov. 11. Odhod Izraelcev iz Egipta. C ; Ker se je pri vsem stiskanju Izraelsko ljudstvo vedno bolj množilo, je poslednič ne- } vsmiljeni kralj zapovedal vse novorojene dečke . vtopiti. Bil je pa Mozes, prežal fantič izrael- j ske matere, ktera si ni serca vzeti mogla, j g a vtopiti. Položi dete v dobro osmoleno ko- » šarico, ktero hčerka na reko Nil spusti, in . od daleč žalostna za njo gledaje, z materjo > misli, morebit pride kdor, in se vsmili fan- t tiča. In glej! po previdnosti božjej se ravno t kraljeva hčer ob reki sprehaja, vkaže ko- . šaro vloviti, in lepi fantič se ji silno prikupi. . Mozesova sestra to viditi se hitro približa in praša kraljično ali bi ne smela poklicati Iz- , raelke, ktera bi dete dojila? Ko kraljična , to dovoli, piade Mozesova mati, in kdo bi si mislil njeno veselje, ko se ji ljubleni sinček , zopet v naročje položi? Ko je odrastel, ga vzame kraljična na kraljev dvor, in tukej je živel u vseh vednostih in umetnostih dobro izučen srečno in veselo do svojega štirdese- Ponovilo potrebnih naukov. 3 3 svojih shodih v molitvah in sv. pesmih prečuli; zato se bilje imenujejo, kar po slo¬ vensko, noč prebedeti, pomeni. 112 38. Sveti kraji. Cerkvi od začetka kristjani niso imeli, ampak so se le v hišah včrnikov zbčrali; ob času preganjanja so clo službo božjo v temni noči, na prostem polju, na pokopa- liših mučenikov in v podzemeljskih jamah opravlali. Od tod se je šega, pri službi božji luč in sveče rabiti, začela. Pa že v drugem stolčtju se najdejo cerkve, kterih več in lepših so si kristjani v 3. stoletju pozidali, ko je preganjanje bolj potihnilo. Perve cerkve so bile priproste in vboge. Na uzvišenem mestu je stal častitljiv sedež (tron) za škofa, okoli njega sedeži za mašnike. Spredej je stal oltar od začetka lesena miza s podobo sv. križa. Tudi svete posode so bile od začetka lesene ali steklene. Tudi posebne sv. oblačila pri duhovskih opravilih se že v tej dobi najdejo. Podob Svetnikov v začetku sicer v cerk¬ vah niso imeli, pa le zato , ker so neverniki podobe kakor bogove molili, in se je bilo bati, da bi kristjani nazaj v malikovanje ne padli. Ko je pa ta nevarnost nehala, in so kristjani želeli, da bi si smeli svete reči tudi v svetih p odobah pred oči postaviti, so 113 jim predpostavleni z veseljem to dovolili. Zato se najdejo podobe sv. križa, dobrega pastirja in tudi druge že v tej dobi na kozarcih ali na stenah hramov, od koder so se potem v cerkve vselile. 39. Pobožne šege. Tudi druge pobožne šege, kakor so še zdaj med katolčani v navadi, se med pervimi kristjani najdejo, iz česar se učimo, kako svete in častivredne nam že zavolj svoje vi¬ soke starosti biti morajo. 1. H tim pobožnim šegam sliši pred vsim z nam nje sv. križa. Kakor se mi pri vsaki imenitni priložnosti prekrižamo, ravno tako najdemo to navado že v pervih časih cerkve, kakor piše Tertulian v 3. stoletju: „Ako od doma gremo, vktero hišo stopimo, ali domu nazaj pridemo , ako se oblačimo ali k jedi usedem o , si vselej čelo z znamjem sv. križa zaznamvamo.“ 2. Ker nas vera uči, daje naše telo tempel s v. Duha, in da bo sodni dan zopet častitljivo iz groba vstalo, je bila že v pervi cerkvi nava¬ da, merliče častitljivo pokop ati. Vsa¬ ko leto na dan smerti so za rajne molitve in Ponovilo potrebnih naukov. 8 — 114 — daritve opravlali, ker jih je vera občestva svetnikov učila, da smo tudi z rajnimi še v zavezi, kterim še tudi u vicah na pomoč priti zamoremo. 3. Kakor mi, so tudi pervi kristjani svetnike in svetinje (to je, jjostanke njih truplov} častili. Sv. Polikarp (v 2. stol:} piše: „Na krajih, kder so košice mučenikov hranjene, ktere bolj častimo, kakor naj žlah- niše bisere, pridemo skupej, in obhajamo dan njih mučenitve, ki je dan rojstva za nebesa, tistim v spomin, ki so vojsko že slavno do¬ končali, nam pa v izgled posnemanja in stanovitnosti." 4. Po nauku in zgleduj Kristusovem in njegovih apostolov, so tudi sv. post pervi kristjani visoko obrajtali in ojstro deržali, vendar od začetka le bolj vsak po svoji prosti volji, brez vse zapovedi. Pa že v [drugem stoletju je bila navada splošna postala, razun štirdesetdanskega posta tudi vsaki teden ob sredah in petkih se postiti. 115 Četerta doba. Vd Konstantina Velikega do Korla Velikega 800 let po Kr.: doba zmagovavne cerkve . 40. Cerkva zmaga neverstvo in mali k v avstvo. Dvanajst vbogih, priprostih in neučenih ribčev si je Kristus izvolil, sv. vero prevzetnim Judom in od svoje brezbožne modrosti na- puhnjenim nevernikom oznanovati, in ves svet znamnju sv. križa podvreči. Dopustil je, da so Judje in neverniki dolgih 300 let od ene strani z vsoj zvijačoj, prilizljivostjoj in s slad¬ kimi obljubami, od druge strani pa z vsoj ker- vavoj siloj in strašnimi mukami kristjane pre¬ ganjali in sv. cerkvo zaterali. Hotel je poka¬ pati, da sv. keršanska vera ni človeško am¬ pak božje delo, da je on sv. cerkve neviden varh in Gospod, in da mu teh , ktere mu je Oče dal, nobena sovražna moč iz rok istergati * e zamore. Zdaj ko je cerkva —- nevesta Kristusova, zvestobo svojemu nebeškemu ženinu v tristoletnem preganjanju dopričala, 116 jn iz ljubezni do njega potoke ker vi pre¬ lila , jo je vredno spoznal, ji sovražnike v podnožje položiti in palmo blagega miru podati. Bilo je leta 311, ko se je še nev era cesar K on št ant in v boju zoper svoje sovražnike u velikej stiski znajšel. Začel je Boga krist¬ janov v pomoč klicati, in glej! pri belem dnevu se je prikazalo njemu in njegovi vojski na nebu višej od sonca svitlo znamnje sv. križa z nadpisom : „Vtem znamnju boš prema¬ gal." Strah in začudenje prevzame gledavce. Ro se je pa prihodnjo noč Kristus z ravno tim znamnjem cesarju v sanjih prikazal, je dal v jutro znamnje sv. križa na banderu na¬ praviti in ga na čelu vojske nositi. Serčno je vdaril potem nad sovražnika, in ga zmagal popolnoma. Z veseljem je stopil Konštantin s svojo zmagovavno vojsko skoz vrata Rim¬ skega mesta , in tam , kder je poprej serce malikovanja bilo, je zdaj na zvišenem mestu čudovito podobo sv. križa prebivavcom v češenje postavil. Od zdaj zanaprej je bil Konštantin krist¬ janov naj veči pomočnik in prijatel. Od prej- šnih cesarjev poropane cerkve, sv. posode n* premoženje je dal kristjanom zopet nazaj 5 dovolil jim j e nove cerkve zidati, in je tudi 117 sam h temu pripomogel, zlasti na krajih, kder so se svete in imenitne dogodbe naše vere dogodile; postavim, cerkvo sv. Petra v Rimu* cerkve v Jeruzalemu, na oljski gori in v Betlehemu. Visoko je spoštoval škofe in je bil poln radodarnosti < o duhovnov, ktere je od vsih davkov in deržavnih služb oslobodil. Ker se je dan na dan jezero malikovavcov kerstiti dalo, je stalo mnogo malikovavskih tem- pelnov praznih, kteri so bili po njegovem do- volenju v keršanske cerkve posvečeni, v kterih, da se je služba božja s spodobnoj častjoj in slovesnostjoj obhajala, je sam skerbel. Zapo¬ vedal je, da se mora v celem cesarstvu nedela, kakor praznik kristjanov posvečevati , in je ojstro prepovedal, hudodelnike še dalej na križe obešati, ktero znamnjeje Kristus, Sin božji, s svoj oj smertjoj posvetil. Bil je Konštantin pervi keršanski cesar. Zgodovina mu je priimek „velikega‘‘ dala, in on ga je tudi zaslužil. S spoštovanjem kodo kristjani vsih časov njegovo ime izgo¬ varjali. Njegove stopinje so tudi njegovi potemci n asledovali. Le naj zadnji njegovega rodu, 'fttlian Odstoplecpo imenu (361—363) J e od priliznjenih neverskih modrijanov zape¬ ljan od keršanske vere odstopil in se zopet v 118 malikovanje povernul; zato ga O d s t o p 1 e n c a imenujemo. On je povsod, kar le mogel, med kristjani zmešnjave delal, ter je hotel z raz¬ nimi zvijačami nje in njih vero zatreti, ma¬ likovanje pa zopet k časti pripraviti. Naj bolje pa je svoje sovražtvo zoper Kristusa razodel, ko je Jeruzalemski tempel na novo zidati vkazal, da bi prerokovanje Kristusovo na laž postavil. Pa glej čudo božje! Kar so po dne pozidali, je potres po noči poderl, in ker le niso odjenjali, so začele goreče krogle iz zem¬ lje švigati, ktere so vse delo pokončale, tudi veliko delavcov pomorile. Dopolnulo se je, kar je Kristus govoril: „Nebo in zemlja bota prejšla, pa moje besede ostanejo vekomaj." U vojski je Juliana sovražna pušica v persa zadela. Seje imel toliko moči, jo vun poteg- nuti, in togotno je vergel svoje kervi proti nebu, ter rekel: „Premagal si, Galileje! pre¬ magal si!" Na to je izdihnul svojo hudo zadol¬ ženo dušo in stopil na pravico božjo. Njegovi nastopniki so bili zopet keršan- ški veri iz serca vdani; naj slavniši med njim® pa je bil cesar Teo dozi I, kteri je v leto 381 po celem cesarstvu imeniten vkaz razgl a ' siti dal: da imajo vse njegove ljudstva vero spoznati, ktero je sv. apostol Peter Rimlj»' nom zapustil, in ktero njegovi nasledniki Rio 1 ' 119 ski papeži učijo. Vedno bolj je pešalo maliko¬ vanje , prazni so stali darilniki malikov, njih tempelne je pajčevina prepredala. Že okoli srede petega stoletja je bilo celo R imsko cesarstvo keršansko, le tu in tam v samotnih seljih po deželi so se še ma- likovavei najšli. 41. Cerkva zmaga krivoverstvo. Zmagala je cerkva pervega sovražnika, neverstvo namreč , in pokazala , da skale , na ktero je zidana, nobena telesna moč in sila zmagati ne more. Pa komej je bil ti sovražnik zmagan, je stopil že drugi, še hujši, grozovitniši in nevarniši memo pervega na borišče, in je š pravoj peklenskoj divjostjoj in naj strastnišoj hudobnostjo nad cerkvo vdaril. Ko je namreč peklenski sovražnik vid'l, da z vsoj kervavoj siloj in vsemi mukami zoper sv. cerkvo °dzunej nične opravi, marveč spoznal, daje preganjanje cerkve njeno razširanje še le po¬ spešilo, je obernul vojsko na drugo stran, in je znotraj v serce sv. cerkve, med krist- janimi namreč zmešnjave, zmote in razpertije sejati začel, upajoč, da bo ljulika pšenico za¬ dušila, ter je duhovno vojsko zoper sv. cerkvo podkuril. Tako tedaj cerkva tudi v tej 120 dobi ternjevo krono terplenja na glavi ima, v znamnje, da je prava nevesta Kristusova. Med tira ko si namreč nobena druga vera s terpleniem častitljive ternjeve krone še ni za¬ služila, vidimo sv. katolško cerkvo vsak čas s tim sv. znamnjem okinčano v glasen dokaz, da je ona jedina prava nevesta Kristusova. Najšli so se že tudi v prejšni dobi med kristjani ljudje, kteri brez duha ponižnosti, pokoršine in čiste bogoljubnosti, zapeljani od prevzetnosti, častiželjnosti in drugih strast svojega serca, so cerkvi pokoršino odrekli, in nauke sv. vere napčno in krivo, le po svoji lastni termi razlagali. Nje ravno zavolj tega imenujemo krivoverce, ker so napčno ali krivo vero učili, in jih štejemo med duhov¬ ne sovražnike cerkve, ker so si posebno z goljufivimi dokazi pamet kristjanov omotiti prizadevali, in jih nagnuti, cerkvi duhovno po¬ koršino odreči. Njih malo število pa se je v tej dobi na jezere in jezere pomnožilo, in široko po deželah razprostranilo, in brez vse prilike več duš je pekel pridobil skoz krivove- re, kakor skoz preganjanje cerkve. Ker je Kristus vogelni kamen cerkve, je satan krivoverce v tej dobi zlasti zoper osebo Kristusovo nadražil. Eni in sicer naj hujši medvsimi, posvojim začetniku A r i u, Ariani 121 imenovani so tajili, da je Kristus pravi Bog, in so ga le kar stvar božjo imeli; spet drugi so terdili, da so v Kristusu dve osebe, spet drugi tajili, da so v njemu dve nature in dvojna volja; spet drugi so terdili, da je izvirni greh le kar pervim staršem škodoval, in ne tudi nam drugim, še drugi so potrebnost gnade božje overali. In vsi ti so terdili, da je njih zmota cisti nauk sv. pisma, akoravno vsak ve, da ako dva od ene reči pravita černo in belo, obojno ne more resnično biti. S tim so tedaj glasno dopričali, da ni mogoče, da bi sv. pismo edini Studenc naše vere bil, in da bi ga smel vsak po svoji volji razlagati, ampak daje poglavitni Studenc sv. vere ustno izročilo, to je veden, neprenehljiv nauk sv. cerkve, in da se sme sv. pismo le po nauki cerkve umeti in razlagati, kterej edinej je sv. Duh obljublen. Kako pa se je cerkva krivovercom na¬ sproti nosila? Preganjavcom in kervolačnim trinogom ni drugega orožja nasproti postavila, kakor poterpežljivost, in stanovilno vdanost u voljo božjo; krivovercom nasproti pa je v roke vzela duhovni meč sv. vere in od Boga razsvetlene učenosti. Sv. možje, od Duha božje¬ ga razsvetleni so v knjigah in spisih krivoverce a »vračaliin katolško resnico zagovarjali. Zavolj n jih očetovske skerbi za blagor cerkve jih ime- 122 nujemo cerkvene očete, zavolj njih uče¬ nosti pa cerkvene učenike. Škofje z Rim¬ skim papežem vred pa so se, kakor od Kri¬ stusa postavleni čuvaji čistosti sv. vere po zgledu apostolov v cerkvenih zborih shajali, in s po¬ močjo in v imenu sv. Duha razsodili in skle- nuli, kaj vernim verovati gre. Takih vesolj¬ nih cerkvenih zborov se je v tej dobi šest obhajalo. Pervi med njimi, ki se je leta 325 v Niceji, mestu male Azie obhajal, je bil gotovo naj častitljivši in iinenitniši. Pod predsedništvom poslancov Rimskega Papeža je bilo 318 škofov zbranih, kterih mnogi so še znamnja muk , ki so jih v preganjanju pre¬ stali, na svojem truplu nosili. Cesar Konstantin, ki je bil tudi pri zboru pričujoč, je škofa sv. Pafnucia, ki mu je bilo v preganjanju oko istaknjeno, večkrat k sebi povabil, in na istak- njeno oko poljubil. Zoper Ariovo krivovero so bili členi sv. vere tukaj bolj na tanko določeni, -n sostavek vere osnovan, kakor ga še zdaj mašniki pri sv. maši molijo. Po nauku Kristusovem: „Kdor cerkve ne posluša, ti bodi kakor nevernik," (Mat. 18,17) in po zapovedi sv. Paula do škofa Tita: kri¬ voverskega človeka se po enem inj drugem opominvanju j[sogibaj,“ Tit. |3. 11. so [bili v tih zborih krivoverci naj poprej krivo v ere dolžn* (23 obsojeni, in potem ako se niso hodi cerkvi podvreči, iz cerkvene družbe pahnjeni ali tzobčeni. Kakor se mladika posuši, ako bo od Jerte odrezana, tako so krivovere, od živega stebla sv. cerkve ločene, hirati in pešati začele. Dokler so jih mogočni kralji in cesarji, ktere so zviti krivoverci gostokrat na svojo stran premotili; podpirali, so se še ohranule, od njih zapušene pa kmalo zopet zibnile. Ze proti koncu te dobe so bile vse te krivovere in njih začetniki že pozableni, in bandero sv. katolške cerkve se je zopet zmagovavno med raznimi narodi razprostiralo, in dopolnila se je prerokba Kristusova; ,,S korenino izdert bo vsaki sadež, kterega ni vsadil Oče nebeškiMat. 15,13. 42. Zguba cerkve v izhodu. Med vsimi darovi naj veči dar božji je spoznanje prave vere. Keršanske ljud¬ stva, ktere začnejo ti dar zaničevati, čist nauk sv. vere po svojem ošabnem modrovanju pa čiti, in svetost božjih in cerkvenih zapoved z grešnim živlenjem gnjusiti, se store tega dara božjega nevredne. Zalo se je Bog tudi vselej nad takimi ljudstvi naj huje razserdil; jim je vgasnula luč prave včre, in zabredli so v temo starega nevčrstva, v sužnost greha in hudiča nazaj. Ta grozovitna sodba božja se je v tej 124 dobi tudi nad keršanskimi ljudstvomi, ki so v izhodu živele, dopolnila. Gorečnost namreč, kakor so jo pervi kristjani v službi božji imeli, je začela med izhodnimi kristjani te dobe pešati, in hvaležnost do Boga za dar prave vere umirati. Vsak je hotel modrejši biti, kakor cerkva, in je nauk vere le po svoji gla¬ vi razlagal, zakaj skorej vse krivovere in cerkvene razpertije te dobe so v izhodnih stranih svoj začetek imele. Veliko si je cerkva prizadevala, pa pri izhodnih krist¬ janih le malo posluha in pokoršine najšla. Kder pa umira prava, živa vera , tam umira tudi sveto, pobožno živlenje; tako je bilo v izhodu. Čednosti so pešale, ljulika mlačnosti in pregrehe pa se dalej bolj košato razšo- perila. Z ljudstvom vred se je popačilo in v mlačnost zapadlo tudi duhovništvo; in deželski vladarji in cesarji, namesto cerkvo podperati, varovati, in kakor zvesti sinovi jo vbogati, so se derznili, nad nevestoj Kristusovoj gospo¬ dovati in kakor s sužnjo, ž njo ravnati. Bog je tedaj z ojstroj šiboj izhodne dežele obiskal, pod ktero še dan današen zdihujejo. Človek, kteri je božji strahovavni pravici kakor orodje služil, je bil Muham e d, v Ara- bii leta 570 rojen. V svojem zaderžanju sicer ojster in zmeren in do vbogih dobrotljiv, je bil vendar od ene strani ravno tako živinsko 125 mesenemu poželenju vdan, kakor od druge strani cež vso mero častiželjn in divjaški. On je sklenul, novo vero skovati; in da bi ložej nevernike, Jude in kristjane k njej premotil, je skupej zmešal nekoliko iz ajdovske, nekoliko !z Judovske in nekoliko iz keršanske včre. Poglaviten nauk njegove vere je bil: Le eden Bog je, in Muha med je njegov pre¬ rok. Hvalil se je, da mu je angel Gabriel novo vero razodel, in da je bil enkrat že v sedme nebesa povzdignjen. Mojzes in Kristus sta sicer tudi preroka božja, je djal, pa manj¬ ša, ko on, in sta njemu le pot pripravlala. Ker je sicer molitvo in nekaj posta svojim vernikom naložil, in jim tudi vino piti prepo¬ vedal, jim pa na drugej strani vsako meseno razvujzdanost in pocutljivo veselje dovolil, in jim ravno to tudi po smerti v paradižu obljubil, se lahko razume, da je kmalo veliko spride- nih ljudi najšel, kteri so se okoli njega zbrali. On pa svoje vere ni razširal s podučenjem, kakor apostoli, ampak je prijel za ojster m,eč, je planul z velikoj vojskoj iz Arabie nad kristjane, in v kratkem so njegovi nasledniki rse keršanske dežele v Azii in Afriki, clo ve¬ liko tudi v Europi v svojo oblast dobili. Kako mlačni, brez vse goreče ljubezni do Boga da so bili zares izhodni kristjani, se je ravno Z{ laj pokazalo. Med tim, ko nobeno pregan- 126 janje in nobene muke pervih kristjanov niso premotiti mogle, so bili zdajšni kristjani ve¬ liko premerzli, zavolj vere kaj prestati. Ka¬ kor hi ro so bile vojskine trume zmagane, je večidel vse ljudstvo za muhamedanci potegnulo. Tako so padle naj lepše dežele v izhodu, od kervi toliko mučenikov posvečene, clo sveti kraji, kder je Kristus živel in umeri, pod oblast nevernikov, in dopolnilo se je nad iz¬ hodom strašno žuganje božje: „Vem tvoja dela, da nisi netopel ne merzel. Oda bi bil topel ali merzel! zdaj pa ko si mlačen, te bom vun plunil iz svojih ust.“ (Skr. raz. 3, 15—16). Pa tudi za zahodne kristjane so bili Muhamedanci, pozneje Turki ojstra šiba pravice božje. Kaderkoli so se hotli kristjani v ndačnost pogreznuti, so prihruli Turki v brezštevilnih trumah v njih dežele, so grozo- vitno ropali, požigali, na jezere mož pomorili, žen in otrok pa v neusmileno sužnost odpeljali. Pogosto so tudi po naši cesarini, zlasti po Ogerskein, Horvaškem in tudi po na¬ ših slovenskih krajih strašno divjali, kakor nam mnoge prigodbe pričajo, ki jih ljudje od turskih vojsk še pripovedujejo. Kakor po božji volji hudi vihar, blisk in grom v to služi, da nam sprideni zrak čisti — 127 — in nas kužnih bolezen ovarje, ravno tako, ka¬ dar hoče v vertu sv. cerkve plevel pregrehe žlahno cvetje sv. čednosti zadušiti, se Bog pogosto hudobnih ljudi in sovražnih vojsk po- služi, da nad sv. cerkvo priderejo, in plevel izrujejo, da sv. čednosti zopet veselo zeleniti in rasti zamorejo. Ako tedaj želimo, da ne bo Bogu več treba, enake šibe v roko vzeti, nam ni drugega, kakor se greha varovati in zvesto deržati božje in cerkvene zapovedi. 43. Slavne zmage c er k v e v zahodu. Solze, ktere je cerkva zavolj tako britke zgube v izhodu točila, ji je Bog v zahodu s tclaživnim veseljem bogato nadomestil. Ze v petem stoletju se je raznih ljudstev v Europi in Azii neki čudni, nezapopadljivi nepokoj lotil. Nobeno ljudstvo ni bilo s svojimi stanovališi zadovoljno, vsako je hrepenelo, kraje spre¬ minjati in v drugih deželah se vseliti. Tako so hrule ljudstva v brezštevilnih trumah |eno za drugem od severa proti poldnevu in od# izhoda Proti |zahodu. Kar se je jim v bran stavilo, so a li z mečem posekali alij podjarmili. To j čudo¬ vito gibanje ljudstev zgodovina preselovanje °arodov imenuje. Tudi mogočno Rimsko cesarstvo, ki je nekdaj ponosno vsemuf svetu zapovedvalo, in 1229 let visoko starost včakalo, 128 se je zdaj navalu divjih narodov uklonilo. S trepetajočo) rokoj je poslednji Rimski cesar R omulAugustul z imenom, cesarsko krono divjemu knezu Odoakru v letu 476 v roke položil. Tako mine in zgine vsa čast in slava tega sveta, le kraljestvo božje ostane vekomaj ! Lepo je v zahodnih deželah keršanska vera cvetela, srečne dni so keršanski narodi živeli, ljubeznjiva priljudnost se je povsodi razširala; pa zdaj ko so divje ljudstva od vsili strani privihrale, cerkve, mesta in sela požigale in podirale, lepo obdelane poljane končale , se je bilo bati,. da bo tudi v tih krajih keršanska včra umerla in stara nevera in divjost se na novo začela. Ali glej čudež qozji! Brez vse posvetne pomoči, s britkoj martroj (razpelom) v roki, in s pomočoj gnade božje od zgorej se podajo, ko nekdaj apostoli, tudi zdaj sveti in pogumni duhovni, poslanci ali misionarji imenovani, med te nove divjake, ter prehodijo neutrudeni N e in¬ ske, Francoske, Španske in Anglež- k e dežele in prostrane kraje našega Au- strianskega cesarstva. Z ojstrim in svetim živlenjem so spremljali svoje nauke, Bog pa jih je z velikimi čudeži podpiral, in med tim. ko je v izhodu luč sv. vere ugasno- 129 vala, se je v zahodu sonce keršansha na novo omladilo. Se preden je ta doba končala, so se že večidel divji narodi v naročju sv. cerkve najšli, ter zamenjali razvujzdanost s pobož- nostjoj, divjost s priljudnostjoj, nestanovitno roparsko živlenje z mirnim in pohlevnim po- ljodelstvom. Tako tedaj so se dopolnile v tej dobi lepe besede Psalmove: „Pošli svojega sv. Duha in (ljudstva) bodo prerojene, in ponovil boš obličje zemlje." Ps. 103. 30. 44, Zmaga keršanstva pri Slovencih P o s e b ej. Kar naše kraje zadeva, so se že v prejšni dobi Ilirci po prizadevanju sv. apostola Paula in po sv. Marku s keršanskoj včroj »oznanili, in v Ogleju, v Terstu, v Lju- blani (takrat Emona imenovani) v Celju in na Ptujem svoje lastne škofije imeli. Pa preselovanje narodov in dolge vojske so to veselo mlado setvo skorej popolnoma zadušile. Ko so se pa ljudstva zopet nekoliko vmirile, so se tudi keršanski misionarji na novo v naših krajih prikazali. Akoravno so si tudi »daj Oglejski škofje mnogo v spreobernenje Slovencov prizadevali, gre vendar v tej dobi posebna hvala Solnograškim škofom, kte- Ponovilo potrebnih naukov. 9 130 rih pen;, sv. Rupert z imenom, je sam med Slovence prišel, jih veliko spreobernul in kerstil. Še je veliko cerkev na Slovenskem sv. Rupertu posvečenih. Pa terdno vkoreni- niti se je keršanstvo med njimi še le takrat začelo, ko je pobožen knez Hotimir, v Solnemgradu keršen, vojvodstvo Gorotanskih Slovencov prevzel. On je namreč sam škofa sv. Virgilia prosil, da bi prišel sv. včro Slovencom oznanovat ker mu pa tega mnoge opravila niso dopustile, je poslal sv. Modesta škofa z več duhovnimi na Slovensko. Z nepopisljivoj gorečnostjoj se je ti sv. mož trudil za spreobernenje Sloven¬ cov, in zasluži v resnici apostol Sloven¬ cov imenovan biti. V Gospej sveti (Maria Salj na Koroškem je imel svoj Škofji sedež, in je ondi tudi pokopan. Slovensko ljudstvo ga je z hvalevrednoj gorečnostjoj poslušalo in na jezere sv. kerst prejelo. Le nekteri mogočni žlahtniki, kterih razvujzdanemu in roparsko — divjemu živlenju keršanski nauk čistosti in ljubezni ni bil po volji, so se terdovratno in silovito keršaustvu ustavlali, in dvakrat hudo preganjanje zoper svoje ker- šanske brate vzdignuli, v kterem je bilo mnogo Slovencov neusmileno mučenih in pomorjenih' Vendar so bili, še preden je ta doba končala- 131 že skorej vsi Slovenci h kerš. veri preobernjeni in več novih cerkev po Slovenskem sozidanih. 45. Minihi in vrednost miniškega ž i v 1 e n j a. Zmage ni brez vojskovanja; vojskovati se pa je hudo, težavno in nevarno delo. Akoravno je tedaj cerkva v tej dobi naj slavniše zmage pridobila, je vendar pri ved- nem vojskovanju zoper divje narode in še hujše krivoverce veliko britkih, silo nevar¬ nih in žalostnih dni doživela, in posebne po¬ moči božje potrebovala. Njeni Gospod, varh in neviden poglavar Jezus Kristus, kteri ji je obljubil do konca sveta pri njej ostati, tudi res svoje obljube ni pozabil, ampak ji je u vsaki dobi obilno pomoč in sicer ravno takšno poslal, kakoršne je naj bolj potrebovala. Po božji volji je ravno v tej dobi naj lepša roža u vertu sv. cerkve se prikazala in prekrasno razcvetela, z namenom, do konca v sih časov s svojim preblagim duhom včrnike eazveselovati, s svojim žlahnim sadom jih oživljati in krepčati, in s svojoj nebeškoj po- doboj jim gorečnišo ljubezen do Boga in večnih blagrov navdahniti. Svete rede, miniško al hloštersko žrvlenje mi to rožo imenujemo. 132 Miniško živlenje ima za podlago tri evan¬ geljske svete in je tedaj prav za prav ravno tako staro, kakor keršanska včra, zakaj v tem pomenu se smejo že tudi apostoli in drugi duhovni minihi imenovati. Vendar pa cerkva le tiste minihe imenuje, ki po posebnih na- tanjčnih pravilih, v družbi med sebo, pod po¬ sebnimi predniki v samostanih živijo. V tem pomenu pa je miništvo iz živlenja puSavni¬ kov pricvetelo. Že v prejšni dobi so se namreč najšli sveti možje, kteri vse pozemljsko zaniče- vaje, so se v samotne pušave podali, in v ojstri pokori le za nebesa živeli, in te, ki so jih obiskali, v sv. včri podučali. Nje imenu¬ jemo pušavnike, kterih pervi sv. Paul se je v 1. 250 v pušavo podal. Okoli njegovega na¬ slednika sv. Antona se je še več drugih učencov zbralo, kteri so ga prosili, da bi smeli pri njemu ostati, in pod njegovim vodstvom se svetega živlenja učiti. Sv. Anton je tedaj začetnik miniškega živlenja. Za njim pa so si v izhodu za vpeljanje minihov in zidanje samostanov naj več prizadjali sv. Pahomi in sv. Hil ari on , ševeč pa sv. škof Bazili ve¬ liki. V zahodu pa se je miniško živlenje naznanilo po pregnanem Egiptovskem škofu Atanaziu; po sv. Benediktu, velikem svetniku božjem, pa je bilo za vselej vtemeljeno 133 in po vsih deželah razširjeno. Minihi, ki po njegovih pravilih žive, se po njemu Bene- diktinarji imenujejo. Velika vrednost in važnost miniškega živlenja za sv.cerkvo se da iz naslednega spoznati : 1. Podlaga sv. cerkve in večnega živlenja je čisti nauk Kristusov. Več kakor vse drugo škodjejo tedaj sv. cerkvi krivoverci, in zoper nje cerkva naj veče pomoči potrebuje, in jo obilno iz samostanov dobiva, ktere ravno zavolj tega krivoverci pred vsim čertijo in zaterajo. Minihi namreč od vsih posvetnih skerbi oddaljeni, imajo naj več časa in prilož¬ nost v svetih pismih in vednostih globokeje premišlevati, svetnim duhovnom v podučenju ljudstva pomagati, in pravo včro zoper krivo¬ verce zagovarjati. In zares je cerkva vsigdar noter do naj noviših časov ravno iz samostanov svoje naj serčniše zagovornike, misionarje in svoje naj učenejše škofe in papeže dobivala. Taki redovniki so Benediktinarji i Dominikam. 2. Včra brez ljubezni pa je mertva; le goreča ljubezen je ključ vrat nebeških. Ljubezni do Boga nasprotno pa je grešno živlenje, ktero Boga in nebeške blagre zaničuje, in le v minljivem in goljfivem posvetnem veselovanju zveličanja iše. Zopet so minihi in nune poklica¬ ni dereči povodnji greha jez postaviti. Njih 134 spokorno oblačilo, njih ojstro živlenje, polno postov, zatevanja samega sebe in ojstrih po¬ koril je naj glasnejša pridga za vse mehkužne kristiane in slepe grešnike, ki uči svet zani¬ čevati in serca proti nebesom povzdigovati. In kakor je Mozes molil, ko so se Izraelci bojevali, tako se bojujejo kristiani s svojimi dušnimi pastirji zoper razne sovražnike, med tim ko jezero minihov in nun v klošterski samoti noč in dan v neprenehljivi molitvi roke in serca proti Bogu povzdiguje in za nje moli, kakor Karmeliti, Frančiškani, Kapucini itd. 3, Znamnje prave ljubezni do Boga pa je resnična ljubezen do bližnjega. Kdor bližnjega ne ljubi tudi Boga sovraži. Kako redko se prava ljubezen do bližnjega med kristiani najde. To ljubezen v živi pridgi krist- ianom oznanovati in v djanju kazati so zopet nune in minihi poklicani, kteri v bolnišnicah bolnikom strežejo, zapušene otroke sprejemajo, vboge in revne oblačijo in nasitujejo, in od hiše do hiše za vboge milošno prosijo. Redi s tim opravilom bodo redi usmilenja in ljubezni imenovani; p. usmileni brati in sestre, Elizabetinarce itd. Tako vidimo minihe in nune kakor veliko vojsko okoli poslopja sv. cerkve zbrane, kteri jo branijo in varjejo zoper vsakoršine sovraž- 135 nike. In vidili bomo, kako je Bog u vsaki dobi ravno tiste rede obudil, kteri so bili cerkvi naj bolj koristni in potrebni, kakor ravno v tej dobi »oper krivoverce učeni red Benediktinaijev. 46. Zgledi živlenja Svetnikov. Med tim ko so v pervi dobi zlasti sv. mučeniki cerkvo kinčali, jo je v tej dobi veliko število visokoucenih svetih možev tolažilo, kterih je tudi od toliko krivovercov stiskana, zares potrebovala. Med njimi se svetijo: 1. Sv. Atanazi, Aleksandriški škof. Zo¬ per Ariovo krivov&ro se je on, zlasti pri Ni- cejskem zboru naj sereniši vojskoval, in je bil ravno zato od krivov&rcov toliko sovražen, da so ga raznih naj ostudniših pregreh dolžili, in cesarja premotili, da ga je iz škofjega sedeža trikrat po nedolžnem pregnal. V svojem pre- gnanjstvu je neskončno veliko prestal, pa svojim sovražnikom vse od serca odpustil in poslednjič mirno v Gospodu zaspal v Aleksan- drii, v svoji posteli. 2. Sv. Ambrož se je, še nekčršen, na sv. kerst toliko pobožno pripravki, da so ga škofje in ljudstvo enoglasno v Milanskega škofa zvolili. Bil je neizrečeno usmilen do vbogih; ojster do samega sebe, se je petkrat v tednu postil, in zavolj mnogo opravil po dnevi 136 veliko noči v molitvi in sv, premišlevanju prečul, do drugeh pa je bil poln ljubezni in si prizadeval, vsakemu pomagati. Zoper kri¬ voverce je čist nauk sv. cerkve čversto in učeno zagovarjal. V pridgah je bil neutruden, in je zlasti za večo lepoto cerkvenega petja si veliko prizadeval. Imenitna pesem „Tebe, o Bog! mi hvalimo" (Te Deum laudamus) pravijo, da je od njega zložena. 3. Sv, Auguštin. Njegovi oče je bil nevernik, mati pa pobožna Monika, ki ga je lepo izredila. Pa Auguštin, sicer mladenč bistre glave, ki se je dobro učil, je materni nauk malo obrajtal, in že zgodaj v slabe družine zajšel, v mnoge grehe zabredil in clo v krivoverstvo padel. Ze dva in trideset let star je hodil iz gole radovednosti imenitnega pridgarja sv, Ambroža poslušat; pridge tega sv, škofa so ga toliko ganule, da je s pomočjoj posebne gnade božje kmalo svoje živlenje popolnoma prena- redil, in da je pozneje v škofa zvolen, posebna čast in bramba sv. cerkve postal. Veliko se je trudil za podučenje krivovercov, in je z čudovitoj učenostjoj nauk sv. cerkve razlagal in zagovarjal. Spisal je veliko učenih, svetih bukev, ki bodo vsak čas veliko slovele. Veliko si je prizadeval, pobožno skupno živlenje med duhovnimi po podobi miniškega živlenja vpeljati, 137 in je sam v ojstrem pokorjenju 76 let star svoje sv. živlenje sklenul. To šego skupnega živlenja so zaceli tudi kmalo drugi škofje s svojimi duhovnimi posnemati, kteri se kano¬ niki, ali k or ar ji imenujejo. 4. Sv. Jeronim, vStridovi na Slovenskem rojen, sije že mladenč veliko učenost prido¬ bil. Zgodej je zapustil zapeljiv svet, in se je v Azio v pušavo podal, kder je v neizrečeno ojstrem pokorjenju, kakor pušavnik veliko lčt živel, da ga drugega ni bilo, kakor kost in koža. Pri vsem tem so mu skušnjave veliko nadlegvale, kar je Bog zato dopustil, da bi se Jeronim zavolj svoje pobožnosti ne prevzel. Sam od sebe piše: „Noč in dan sim jokal in zdihoval zavolj svojih slabost, le kaj malega na terdih tleh počival; skoraj nikoli nisim ku¬ hanega jedil, merzla voda je bila moja pijača. Moj obraz je bil od postov prepaden, moje telo je bilo merliču podobno, vendar polno nečistega ognja. V tih skušnjavah sim pri nogah križanega Jezusa obilno jokal, in ga ponižno prosil pomoč.“ Pri svoji ojstri pokori je vedno sv. reči, zlasti sv. pismo premišljeval. Veliko učenih bukevje spisal, tudi zoper krivoverce, kteri so ga zato še v Pušavi preganjali. Zlasti pa je sv. pismo iz Hebrejskega (Judovskega} in Gerškega jezi¬ ku v latinskega prestavil, kakor se še zdaj v 138 sv. katolički cerkvi rabi. Poln zasluženja je sklenul 80 let star svoje živlenje. '5. Sv. Gregor veliki, je bil poprej poglavar Rimskega mesta, cesarju zvest služab¬ nik, ker se je pa bal, da Bogu premalo služi, je zapustil visoko službo, in je v samoti živel Bogu. Pozneje je bil zoper svojo voljo v pa¬ peža zvolen, kar ga je toliko prestrašilo, daje svojemu prijatlu pisal: „Drugi se veselijo, moje serce pa je tako žalostno, da skoraj govoriti ne morem. Prosim te, moli za me!“ Bogu je taka ponižnost dopadla, in dalje Gregorju mo¬ drost, da ga cerkva med naj slavniše papeže šteje, in po pravici Velikega imenuje. Spi¬ sal je veliko svetih, neizrečeno milih in uče¬ nih bukev. Zlasti pa je bil prijatel sv. petja. Sveto petje, kakor ga pri sv. maši in duhov- skih opravilih slišimo, je bilo po njegovi skerbi zloženo. V tej dobi so sloveli sv. Joan Krizoslom, sv. Bazili, sv. Gregor Nacianski, in veliko drugih. Imenujemo jih cerkvene učitele in očake svete katolške cerkve. V tej dobi sta živela šv. Nikolavž in sv. Martin, Slovencom posebno častita škofa in priporočnika. 139 47. Zgledi živlenja Svetnic. Veliko število Svetnic je štela sv. cerkva tudi v tej dobi, zlasti iz stanu nun in pušav- nic. V nekoliki zgled naj bodo tukaj opom¬ njene : 1. Sv. Helena, pobožna mati cesarja Konštantina. Pravijo da je bila Slovenka po svojem rodu. Akoravno pred svetom imenitna cesarica, je vendar spoznala, daje pred Bogom le nevredna dekla. Zato je v ponižni obleki v cerkvo hodila , da se ni od drugih ženskih lo¬ čila, tudi ni hotla posebnega prostora, ampak vsred vernega ljudstva je molila in k Bogu zdihovala. Veliko skerb je imela za vboge, vdove in zapušene otroke. Cerkve je sama le¬ po osnaževala in oskerbela, da se je služba božja častitljivo obhajala. Dolgo je molila in se rada postila. Že 80 lčt stara je šla v Jeru¬ zalem na božjo pot, in je bila tako srečna, na Holgati tri križe najti. Ker pa ni vedila, na kterem je Kristus umeri, se dotakne Jeruza¬ lemski škof z enim in drugim bolne ženske, Pa še le ko se je s tretjim dotaknul, je bolni- Ca na hip ozdravila. Na smertni posteli je še svojega sina k sebi poklicala in mu lepe nauke dajala, potlej pa 81 let stara svojo dušo zro" ^ila Bogu. 140 2. Sv. Monika, mati sv. Auguština je bila nevžrskemu možu v zakon dana , kteri je bil silo togoten in razvujzdan. Pa Monika je vse poterpela, ljubeznivo ž njim ravnala in ta¬ ko dolgo zanj molila, da se je k pravi včri spreobernul in pobožno živeti začel. Ravno ta¬ ko priserčno in brez prenehanja je molila in jokala za svojega, zgublenega sina Auguština, da jo je neki škof potolažil, rekoč: „Ni mo¬ goče, da bi sin tolkih solz pogublen bil.“ Res je bila tako srečna, spreobernenje svojega sina še včakati, ter mu je pri svoji smerti rekla: „Rada zdaj umerjem, da sim le tvojega spre- obernenja še doživela. Pokoplite svojo mater in molite za mojo dušo. 3. Sv. Tajda, spokornica. Bila je deklica zalega lica in posebne lepote. Zapeljivci so jo hvalili, njej pa je ta hvala dopadla. Se bolj se j,e lepotičiti začela, in ker se zapeljivcov ni sogibala, je zgodaj v zanke padla, ktere so ji nastavlali. V ostudne grehe se je zamotala, pa se jih še ni sramovala, ter postala očitna greš- nica, še drugim v pohujšanje. Svet pušavnik to zvedeti, pride iz pušave in ji tako milo in ojstro na serce govori, da se Tajda vsa pre¬ straši, pred njega poklekne in ga prosi, ji po* vedati, kaj ji je storiti. Pušavnik jo je peljal v klošter, kder je bila tri lčta v samotni izb* 141 zaperta. Ojstro se je pokorila, brez prenehanja jokala in molila. Ni se več upala božje ime izreči, ampak je le zdihovala: „0 moj stvar¬ nik, usmili se me grešnice!“ Ker je Boga veliko ljubila, ji je bilo tudi, kakor Magda¬ leni, veliko odpušeno. Se dve lfeti je potem v pokori živela, in šla, vsih madežev očišena, v svete nebesa. 4. Sv. Uršula devica. Doma na Angle¬ škem iz kraljeve rodovine je bila z mnogimi drugimi devicami na Francozko peljana. da bi se tam Angleškem vojšakom žene vdale. Pa Je- zusovafvolja ni bila, da bi se bile njegove neveste posvetnim ženinom zaročile. Pošle tedaj hud vihar, ki je gnal barko na Nemške meje. Tam so ravno divji Huni, Ogerski vojšaki u vojs¬ ki bili, in se hotli svetih devic nesramno lotiti. Pa sv. Uršula je tovaršice priserčno nagovar¬ jala, raje živlenje dati, kakor nebeškemu že¬ ninu zvestobo prelomiti. In tako so vse krono neomadežvanega devištvain mučeništvaob enem prijele. 48. Služba božja. Obrede, ktere je cerkva v prejšni dobi pri obhajanju službe božje vpeljala, so se tudi v tej dobi sveto spoštovali in ohranili. Vendar 142 so sveti papeži ene in druge svete molitvice in obrede še dostavili, tako da se je že v tej dobi, kakor stare bukve pričajo, darita sv. maše ravno tako obhajala, kakor dan da- našen. Navada, le kar pod podoboj kruha sv. obhajilo prijeti, ktero smo že v prejšnih časih najšli, se je zdaj še bolj razširala. Pobožna šega, že prej vpeljana, k sv. obhajilu tešim iti, je bila zdaj v cerkveno zapoved pov¬ zdignjena. Služba božja se je zdaj še veliko bolj častitljivo in slovesno opravlala. Svete posode so se začele iz srebra in zlata narejati, tudi cerkvena obleka mašnikov je postala dražja in častitljivša. Posebno pominljiva je škofova cerkvena obleka. Zlati perstan na roki po¬ meni, da so s cerkvijoj, kakor z božjoj neve- stoj poročeni, p a sti r ska p alic a, pomeni njih vikšo pastirsko oblast, in lepa mitra ali Škofja kapa na glavi nam nazoči Kristusa ternjevo, zdaj poveličano krono. Luči, ki so se v prejšni dobi iz potrebe pri službi božji rabile, so se tudi za naprej t spomin prejšnih časov in kakor podobe veselja in spoznanja ohranile. Od začetka se je k službi božji vabilo, da se je ali v rog trobilo, ali z kladvi na železa 143 bilo, ali da so leseni kladvički na lesene dile tolkli, (kakor je to še zdaj poslednje tri dni a velki teden v navadi). V tej dobi pa so bili zvonovi znajdeni, ki so posebna krasota naših cerkev. Tudi orgle so prišle v tej dobi v ka- tolške cerkve, ktere službo božjo še posebno povzdignejo. 49. Sveti časi. Praznikom, že prej vpeljanim, se je zdaj še več drugih dostavilo. 1. B o žični pr azn ik v spomin rojstva Kristusovega. Sv. JoanezKrizostom ti praznik mater vsih drugih praznikov imenuje. Kakor na Veliko noč skoz 40 danski post, so se včr- ni na Božični praznik skoz štiri tedne priprav- lali, ktere advent, to je: prihod Gospodov, imenujemo. 2. Praznik obrezovanjaGosp od ove- ga ali novo lčto, ktero nas opomni z novim letom vred tudi novo živlenje začeti, in serce grehov očistiti. 3. Praznik darovanja Kristusove¬ ga v t e m p e 1 n u, ali svečnica, v spomin, ‘la je ti dan Kristus, luč sveta, v tempel prišel. 4. Praznik oznanjenja Marijnega, v spomin, ko je angel Gabriel Marii oznanilo Prinesel, da bo mati Zveličarjeva. — 144 — 5. Praznik sv. apostolov Petra in Paula. 6. Praznik sv. Štefana, precej po Božiču. 7. Praznik nedolžnih otročičev, tretji dan po Božiču, je vesel otročji praznik. Šega, da grejo otroci odrašene tepeškat, po¬ meni, da so bili otroci v Betlehemu po nedolž¬ nem vmorjeni. 8. Praznik vsih svetnikov v jeseni, v spomin, da smo še pri Bogu tudi s svojimi rajnimi brati in sestrami, ki so že v nebesih, v zavezi. 9. Razun tih praznikov je še vsaka cerk¬ va poseben praznik v spomin, kedaj da je posvečena bila, obhajala, kteri se zato cerk¬ veno žegnanje imenuje. Tudi je vsaka cerkva spomin tistih svetnikov posebno ča¬ stitljivo obhajala, kteri so bili ž njo v posebni zavezi. Začetik cerkvenega leta se je poprej za- ' čel o Veliki noči, od te dobe pa z adventom, j 50. Sveti k r a j i. Cerkve v prejšni dobi še redke in borne) so se začele v tej dobi bolj na gosto in veh’ 145 častno zidati. Imele so ali podobo križa, ali podobo čolna, v spomin, da je Kristus iz čolna ljudstva učil, in v spomin čolniča Petro¬ vega. Cerkve so imele tri dele: 1. Predhram, proti zahodu, tu je bil prostor za nevžrnike. 2«. č o 1 n , ali znotrajn prostor cerkve za včrnike. 3. Svetišče, proti izhodu, ali z zagri¬ njalom, ali s pregrajo od čolna ločeno, za du¬ hovne. V sredi svetišča je stal oltar. Pa že v tej dobi se najde navada, da je bilo tudi več oltarjev v eni cerkvi. Pri vhodu v cerkvo je stala posoda z blagoslovljeno^ vodoj. Najdejo se že tudi v tej dobi spovednice in kerst- nice, ali kerstni kamni, v kterih seje kerševalo. Cerkvene stene so bile, kakor zdaj, z raznimi, lepimi podobami okinčane, ki so ver¬ nikom razne prigodbe ali iz živlenja Kristuso¬ vega, ali iz živlenja Svetnikov pred oči sta / vile. Od kar so bili zvonovi v navado prišli 1 so se začeli tudi lepi, veličastni visoki zvoniki (stolpi ali turni) cerkvam dozidovati. V tVT • : : s V). L rv* i I . d ronovito potreŠonih naukov. 10 146 Peta doba. Od Korla Velikega do velike cerkvene lo¬ čitve v zahodu 1519 let po Kr .: doba kralje- ' vavne cerkve. 51. Posvetna oblast Rimskih papežev. Na vse strani sipagovavna, od znotraj pa od imenitnih učenikov razsvitlena in vterjena je cerkva v to dobo stopila, in je v njej naj večo čast, slavo in moč dosegla, ki jo je do današnib dni kedaj vživala; tako da to dobo po vsi pravici dobo kraljevavne cerkve imenujemo. Kakor druge apostole je Kristus tudi sv. Petra, skalo cerkve in nje poglavarja f bornega in brez vse posvetne pomoči po svetu poslal in v Rim pripeljal; in zares so sv. Peter in njegovi nasledniki Rim in ves svet cerkvi podvergli, ne z bogastvom in ojstrim mečem, ampak z božtvom in z edinoj božjoj pomočjoj- Pa časi so se mnogo spremenili, zlasti kar so mogočni kralji in cesarji v cerkvo stopili- Kakor so namreč pobožni vladarji cerkvi u 147 -veliko pomoč bili, in sosebno Rimske papeže n vsih rečeh podpirali, ravno tako pa so hu¬ dobni in častilakomni vladarji pogosto cerkv 1 hudo nadlegovali, in zlasti Rimske papeže ove- rali, da niso mogli slobodno po svoji vesti in božjih zapovedih cerkve vladati. Prigodilo se je clo kterokrat, da so bili po svojoglav- nosti in sebičnosti vladarjev možje v škofe in papeže izvoleni, kteri niso bilo nikakor cerkve čast in pomoč, ampak nje velika škoda in sramota. Da bi tedaj Rimski papeži popol¬ noma slobodno, le po svoji vesti in cerkvenih zapovedih cerkvo vladati zamogli , je bilo treba, da bi tudi v posvetnih rečeh nobenemu vladarju podverženi ne bili, ampak da bi bili popolnoma samosvoji in neodvisni ; kar je ravno v tej dobi previdnost božja naklonila. Ze večkrat so papeži s svojoj modrostjoj in božjoj pomočjoj Rim in bližne okrajne so¬ vražnih napadov oteli, tako da je gotovo , da bi bilo brez njih prizadevanja tudi Rimsko mesto, kakor mnogo drugih, zdavnej v groble in razvaline spreminjeno. Ako so tedaj Rimljani že zdavnej papeže tudi kakor svoje posvetne dobrotnike in varhe spoštovali, jim je bilo pa v tej dobi Rimsko mesto z bližnimi okraj- flami popolnoma za vse čase v last in posest Podarjeno. Ko so namreč divji Longobardi 148 zopet s sovražnoj vojskoj nad Rimsko deželo planuli, je pritekel na prošn jo papeža Stefana III. Pipin, pobožen kralj Frankov (jsedajnih Fran¬ cozov) na pomoč, in je oteto deželo vsim prihodnim papežem v last podaril, rekoč: Za sv. Petra in za zveličanje svojih duš so Franki kerv prelili, in zakladi ce¬ lega sveta me ne bodo nagnuli, dano besedo prelomiti. Njegov sin Kori pa je prišel v letu 800 clo sam v Rim, in je na Božični praznik z lastnoj rokoj pismo daro¬ vanja v cerkvi sv. Petra na oltar položil, pri kteri priložnosti mu je papež Leo III. krono Rimskih cesarjev nenadoma na glavo postavil, med tim ko je vse ljudstvo trikrat na glas zakričalo: „Korlu Velikemu, od Boga krona¬ nemu, pobožnemu Rimskemu cesarju blagor in zmaga." Tako je bil Kori, zavolj svojih slavnih del in zmag Veliki imenovan, k naj veči zemljski časti povzdignjen; pa njegovo serce je ostalo vedno ponižno, za Boga goreče, in ves čas živlenja so bile vse njegove misli in želje v to obernjene, keršansko vero povsod vterditi, in svoje ljudstva v resnici osrečiti. Kar je bil v prejšni dobi za cerkvo Kon¬ stantin Veliki, to je bil v tej dobi Kori Veliki. Dajal je modre postave, zidal je cerkve, sa- 149 mostane in šole, podpiral je papeža in škofe, preskerbel duhovne in misionare, sklical je iz ptujih dežel modre in sloveče učenike, je vkazal sv. pismo, katekizem in druge sv. bukve v domači jezik prestaviti, ter si prizadeyal ljudstva omikati in za sv. čednost vneti. U visoki starosti na smertni posteli ležeč, si je še čelo, roke in noge pokrižal, roke k molitvi sklenul in pri besedah: „V tvoje roke, o Gospod, izročim svojo dušo!“ mirno zaspal v Gospodu. 52 . Razširanje keršanstva v tej dobi, zlasti pri Slovanih. Bila je keršanska včra že v prejšni dobi skorej med vsimi Europejskimi narodi pridgo- vana in mnogo razširjena, vendar je še povsod veliko nevercov in malikovavcov bilo , ktere spreoberniti, so si papeži s pomočjo pobožnih kraljev in cesarjev neutrudljivo in tako srečno prizadevali, da je bilo neverstvo v Europi v tej dobi popolnoma zaterto, keršanska vera pa popolnoma vterjena. Kar nas Slovence zadeva, so nam luč sv. včre prinesli misionarji iz Ogleja in Solnigrada. Kolikor je malikovavcov še ostalo, so bili v tej dobi spreobernjeni, in 150 lep red za duhovsko pastirstvo vpeljati, je bila po želji cesarja Korla Velikega Drava za mejo spoznana, tako da so vsi Slovenci na desnem bregu Drave spadali pod Oglej¬ skega škofa, uni na levem bregu pa pod Solnograškega. Ker je bila pa Solnograška škofija preobširna, je bila v letu 1072 lastna škofija na Koroškem vtemeljena, ki se od reke Ker k e, poleg ktere so škofje svoj sedež imeli, Kerška imenuje. Zdaj pa Kerški škof v Celovcu stanuje. Pozneje 1219 je bila vtemeljena S ek o v sk a škofija na Šta¬ jerskem, ktera zdaj škofski sedež v Gradcu ima , in v letu 1228 Lavantinska škofija s sedežem pri Št. Andreju na Koroškem. Slo¬ venci so v tej dobi večidel vsi po levi strani Drave v oskerbi Solnogradških, po desni pa v skerbi Oglejskih nadškofov ostali. Še le okoli lčta 1786 so se med te škofije tako razdelili, da so vsi Koroški Slovenci zgoraj nad Veli- koveom spadli pod Kerško škofijo , vsi Koroški Slovenci spodej pod Velikovcom, in Štajarski Slovenci do Sotle in blizo Drave pri Mariboru pod Lavantinsko škofijo; Štajarski Slovenci unkraj Maribora do Horvaške in Ogerske meje pa pod Sekovsko škofijo. Oglejskim patriar¬ hom pastirstvo polajšati, je bila v letu 1461 Ljubljanska škofija utemeljena, kš obseže 151 zdaj vse Slovence na Krajnskem. Staro Ter- žaško škofijo Slovenci na Teržaskem svojo mater spoznajo. Ko je v letu 1751 po želji cesarice Marie Terezie papež Benedikt XIV. patriarhat v Ogleju izdvignul, je mesto njega v Gorici in Vidmu nadškofije napravil, ki tudi mnogo Slovencov obsežete, in Goriška nadškofija je večidel Slovencov na desni strani Drave do cesarja Jožefa II. oskerbovala noter do Horvaške meje. Kar druge Slovane zadeva, je prosil Horvaškiknez Porga misionarjev v Cari¬ gradu ; pa cesar ga je ®avernul na Rimskega papeža; od kodar pridši misionarji so njega (670) in veliko ljudstva kerstili. Od Horvaških škofov pa se za gotovo še le od lčta 879 vč. S er bi so bili od carigraških cesarjev zmagani in od cesarja Herakleja h kerstu prisileni. V letu 827 pa so se zopet od cari- graškega cesarstva odtergali, pa tudi keršansko vero zapustili, za ktero jih je cesar Bazili pozneje zopet pridobil. Slovani na Moravsk e m in po nekdaj- nem zgornem Panonskem so se naj poprej po prizadevanju cesarja Korla Vel. s keršan- stvom soznanili; ker so pa nemški misionarji le malo opraviti zamogli, so prosili Slovenski knezi pri Gerškem cesarju v Carigradu slo- 152 vanskih misionarjev. Prišla sta tedaj v letu 863 dva duhovna iz Gerškega, sv. brata Ciril in M e t u d, ktera so Moravani in sosedni Slovani neizrečeno radi poslušali. Ona sta znajšla p e r v e slovanske pismena, kakor jih Rusi in Serbi še dan današen rabijo, sta prestavila več knjig sv. pisma in druge cerkvene knjige v slovanski jezik, in sta tudi službo božjo v slovanskem jeziku opravlala , kar je papež Joanez VIII. v letu 880 kakor izjemo poterdil. Da so papeži le neradi slovanski jezik pri službi božji dovolili, se da iz tega posneti, ker je v lčtu 967 papež Joanez XIII. škofijo v Pragu le s tim pogojem poterdil, da se obredi ne bodo v slovanskem, ampak po postavah cerkve v latinskem jeziku opravlali. In Slovanom gre hvala, da so se želji papeževi spoštljivo podvergli, spoznavši da je j edi¬ nost cerkvenega j ezika zavolj jedinosti cerkve potrebna. Cirila in Metuda pa je cerkva zavolj nju pobožnosti vsakčas kakor svetnika častila, med tim ko ju Slavjani svoja naj ime- nitneja apostola po pravici imenujejo in časte. Iz Moravskega je luč sv. vere prisijala na Češko. Metud je namreč češkega kneza Bori voj a in njegovo ženo sv. Lj udmilo spreobernul in kerstil. Po nju prizadevanju se je veliko Cehov kerstiti dalo, veliko jih je 153 pa še v malikovanju ostalo , ki so Borivoju hudo nadlegovali. Pobožna Ljudmila je bila pozneje po zapovedi lastne hudobne neverske snehe Dragomire umorjena. Dragomira sama je imela dva sina sv. Venceslava in Bo- leslava, ki sta Češko kraljestvo med sebo razdelila. Venceslav odLjudomile, svoje babice pobožno izrejen, je sveto živel, po noči vstajal, v cerkvo hodil in molil. To je hudobno mater Dragomiro toliko razserdilo, da je Boleslava, ki je bil hudoben ko ona, nagovorila, da gaje po noči v cerkvi zalezil in po tolovajsko umoril okoli leta 934. Po ženitvi Poljskega kneza Mieci- slava z pobožnoj českoj kraljevičnjoj Dom- brovskoj (okoli 1. 965) je spoznal Miecislav keršansko vero in se je dal kerstiti, in Poljsko ljudstvo, ki gaje ljubilo, je rado- voljno njegov zgled posnelo in malike u vodo pometalo. Tudi Ruska nadknezinja Olga se je dala okoli 1. 955 v Carigradu kerstiti in po Prizadevanju njenega unuka V la dimi ra Ve¬ likega so tudi Rusi sv. kerst prijeli. Ko so s e maliki u vodo pometali, je sicer vse ljudstvo jokalo, vendar vbogljivo na voljo vladarja Sv * kerst prijelo. Zalibog, da so Rusi s cari- graškimi patriarhi deržali, in se ž njimi vred °d cerk\ene jedinosti ločili. 154 53. Cerkva duhovna kraljica narodov. Sv. cerkva je svoje kraljestvo široko po vsem takrat znanem svetu razširala, in vsi na¬ rodi so jo svojo duhovno mater in kraljico spoštovali in častili. Pa kakor posamezen člo¬ vek, ako se |e ravno grehu odpovedal, še dokaj časa potrebuje, preden vse hude navade zatere in vse hude nagnenja ukroti, in le pre¬ gosto v prejšne grehe nazaj pade: tako tudi ne smemo misliti, da bi bili narodi, ki so v tej dobi sv. kerst prijeli, na enkrat svojo div¬ jost in hude navade popolnoma zapustili. Še dolgo časa so ostali narodi, njih knezi in kralji sirovi in divjaški, dolgo se niso mogli svojega nestanovitnega, tako rekoč roparskega živlenja odvaditi, in se krotkega kmetijskega živlenja in poljodelstva lotiti; še več sto let so se ljudstva, knezi in kralji v divjih in kervavih medsebojnih bitkah pobijali in ropali. Sirovi ljudje, pokoršine še ne navajeni, niso takrat skorej nobene druge oblasti spoznati hotli, kakor oblast škofov in Himskih papežev, svojih duhovnih očetov. Kralji in knezi spoznavši, da ljudstva besedo rimskih papežev skorej jedino poslušajo in vbogajo, so tedaj večkrat iz spo¬ štovanja, večkrat pa tudi za vol j lastnega do- 155 bička svoje krone in kraljestva papežem k nogam položili, ter obojno iz njih rok nazaj prejeli, vedši, da jih bodo ljudstva potem ka¬ kor služabnike cerkve bolj spoštovale. Po tej poti pa je prišla skorej neizmerna posvetna oblast v roke Rimskih papežev. Oni so krone delili, pa jih nevrednim kraljem spet jemali in vrednišim dali. Njih jeuine želje so bile, dahi ljudstva po božjih zapovedih živele, kralji po božjih zapovedih podložene vladali. So tedaj grešile ljudstva, so nje posvarili, so grešili kralji, so tudi te ojstro opominvali in brez prizanašbe kazno¬ vali. In tukaj zopet vidimo nov čudež božji 1 Posvarjeni in od vlade odstavleni hudobni kralji so pogosto hudo razkačeni z velikimi vojskami nad papeže planili, kteri od pešice vojšakov obdani, so brez vsakoršne druge po¬ moči, večidel sivi starčeki na stolu sv. Petra sedeli. Pa glej ! papeži so ostali nezmagani, stol sv. Petra se ni ganul ne na levo ne na desno, med tim ko so okoli in okoli naj mo- gočniši troni omahovali, in naj imenitnejši vladarji revno poginuli. Bolj pogosto, kakor ^edaj prej ali poznej, se je v tej dobi resnica besed Kristusovih spričala: »Kdor bo na to s talo (Rimsko cerkvo) padel, se bo raz- * e tel, in na kterega bo ona padla, ga 156 bo razdrobila." Akoravno je tedaj ta ve¬ lika posvetna oblast čez meje cerkvenega po¬ klica Rimskih papežev segla, vendar ne bo nihče obžaleval, da so jo v tej toliko zamo¬ tani in sirovi dobi v rokah imeli. Zakaj po tej poti je bila svojoglavnost narodov in tri- nogstvo vladarjev saj nekoliko pokročano, njil( medsebojne pravice varovane, in jezero kerva- vih vojsk je bilo ali ubranjenih ali saj hitreje zadušenih. 54. Križarske vojske. Še bolj visoko se je čast, imenitnost in oblast Rimskih papežev povzdignila skoz kri¬ žarske vojske. Ko je namreč pobožen pu- šavnik Peter Amienski žalostno novico i® J eruzalema prinesel, kako neusmileno Muha- medanci s kristiani delajo in svete kraje po ži¬ vinsko omadežvajo, je sklical papež Urban H* cerkveni zbor v Klermontu (1095) in je vse pričujoče ganljivo prosil, kristianom v Pale¬ stini pomagati, in ko je njih veliko revo po¬ pisoval, so vsi pričujoči kakor z enim glasom zavpili: „Bog hoče, Bog hoče!" In zdajci so si pripeli kralji in knezi, prostaki in pleme- nitniki rudeče križe na svoje oblačila, (od kterih je ime križarskih vojsk) in skl 8 157 nuli, se u veliki vojski podati v brambo-kristj¬ anov v Palestini. Takih vojsk si je skorej zapored sedem sledilo, vsaka je obsedla silno veliko število ljudi, tako da so bile podobne nove¬ mu preselovanju narodov, ki se je od zahoda proti izhodu pomikalo. V letu 1099 so sicer Jeru¬ zalem križarji res zmagali, in si sveto deželo osvojili, pa ker so med njimi kmalo razpertije vstale, in je bilo mnogim več za časen dobiček, ko za čast božjo, tudi zato ker sovražni Gerki niso odkritoserčno ravnali, so v letu 1187 Mu- bamedanci Jeruzalem zopet zmagali in ga imajo v rokah še dan današen. Sicer je Europa po teh vojskah ne izrečno veliko ljudi zgubila, in veliko rodovin je vbo¬ dlo, na drugi strani pa so bile tudi koristne. Ljudje so veliko novih krajev vidili, se bolj omikali in mnogo koristnega naučili. Njih za¬ držanje se je požlahnilo, njih serce omečilo. Kupčija s ptujimi deželami se je odperla, mesta in tergi obogateli. Zlasti pa se je po teh voj¬ nih neka nepopisljiva gorečnost za božje reči toml ljudmi vnela; po hudi zimi, bi rekel, je Ve sela spomlad v Europi nastala. V nepreter- gani versti so se zidale cerkve, kloštri in šole, * na kterih so naj učenejši možje učili, in uče- n°8t na vse kraje razširali. Svete bukve so pi- sv. pesme zlagali, in sv. umetnija v ri- 158 sarstvu, podobarstvu in zidarstvu, je tačas svojo zlato dobo dobila. In kolikor nikoli ne poprej ne poznej, je bilo v tej dobi sv. miniških redov vpeljanih, ki so cerkvi neizrečeno veliko kori¬ stili. Zares, v tej dobi je sv. katolška- cerkva nad svetom kraljevala in nje kraljestvo je bilo blagonosno. 55. Ločitva Gerkov od jedinosti cerkve. Akoravno kraljica narodov, vendar cerkva, kakor nevesta Kristusova tudi v tej dobi druge krone ni imela, kakor ternjevo krono neprene- hanega terplenja. Veliko je prestala v dolgih razpertijah s kralji in cesarji, kteri so, zaniče- vaje cerkvene postave, po lastni volji nevredne može, c!o za denarno plačilo u visoke cerkvene službe, clo na škofske sedeže povzdigovali. Se več je terpela od slabih duhovnov, nevred¬ nih škofov in papežev, ki so se ji v teh divjih časih večkrat vsilili, zlasti od tistega časa, kar so se papeži iz Rima naFrancozko preselili i“ skoz 70 lčt (od 1. 1308 — 1378) V Avignonu stanovali. Takrat je cerkva veliko grenkih solz prelila, in clo naj britkejšo skušnjo dozi- j vela, da so hudobne stranke pravemu papežu nasproti po enega in tudi po dva kriva papeža 159 zvolile, ki so se med sebo preganjali, in cerkve čast in oblast spodkopavali. Da pa cerkva tud 1 v tih stiskih ni poginula, in od Kristusa uro¬ čenega nauka nikoli popačila, je gotovo naj veči čudež in naj glasnejša spričba, da je cerkva božje delo, ki ga zatreti nobena moč ne zamore. K temu znotrajnemu terplenju pa je prišlo še zvunajno. Že v prejšni dobi smo slišali, kako so večidel vse krivovere v izhodu za¬ čele , in kako so Gerški cesarji svojovoljno nad cerkvo gospodovati hotli in papežem na- sprotvali, ter si zlasti prizadevali na patriar- halski sedež v Carigradu može povzdignuti, ki so ž njimi enakih misli bili. Ze v prejšni dobi so začeli gerški cesarji s pomočjoj nevred¬ nih cerkvenih prednikov češenjesv,podob z grozovitnoj siloj zaterati. Cisti nauk cerkve so kakor malikovavstvo razglasili, vse sv. podobe in britke martre iz cerkev pometali in sožgali, duhovne pa, ki se niso hotli podvreči, so strašno preganjali in mučili, jim ude odseko- v ali, oči istikali, po cestah jih vlačili, ali s kamenom na vratu jih v morju topili. Razper- t'ja v letu 726 začeta je bila še le lčta842 popol- n <>ma poravnana; pa enkrat vsejano seme so- v raštva do Rimske cerkve se ni dalo več za¬ deti. Dalej bolj so carigraški patriarhi Rim- 160 skim papežem nasprotovali, dokler da jim je hudoben Mihael Cerulari s celim svojim obširnim patriarhatom 1. 1054 pokoršino popol¬ noma odrekel. Kolikor so si tudi papeži priza¬ devali , Gerke k cerkveni jedinosti nazaj pri¬ peljati, vse je bilo zastonj! Nekoliko G črko v se je sicer s časom s cerkvo zopet zedinilo, in ti bodo zedinjeni Gerki imenovani, vsi drugi pa razširjeni po Gerškem, Turskem, Ruskem in Serbskem žive kakor raz ko 1 ni ki še dan današen, ločeni od živega stebla cerkve, ter so tudi v duhovskih rečeh popolnoma sužni svojih vladarjev. Dobri materi katolški cerkvi niso hotli biti pokorni, zdaj si skušajo tujo sužnost. Katolčani jih starovSrce imeno- vajo, menda zato, ker se nekterih starih šeg derže, ktere popustiti je katolška cerkva za dobro spoznala; sami pa se pravoslavne (^pravoverne) imenujejo, kakor da bi une šege bitstvo vere zadevale. 56. Nova krivoverska vojska zoper sv. cerkvo. Med tim, ko je cerkva skoz ločitvo Ger- kov milione vernikov v izhodu zgubila, tudi v zahodu vojska s krivoverci ni nehala. K°~ mej so se namreč krivoverci prejšne dobe? kakor juterne megle pred izhajočim soncoin 161 razgubile, so že drugi krivoverci na njih mesto stopili, in'staro zmoto v novi obleki na dan prinesli. Vendar pa so se krivoverci te dobe od prejšnih mnogo ločili. Med tim ko so namreč prejšni krivoverci večidel le eno ali drugo resnico sv. vere tajili, so skorej vsi krivoverci te dobe ustno izročilo popol¬ noma zavergli, in le < sv. pismo kakor jedin Studenc vere spoznali, s čemor pa so cerkvo naravnost v nje temelu podkopavali. In ker ustno izročilo svoj vir in svojo veljavnost le u veljavnosti učeče cerkve, tedaj vesolnih cerkvenih zborov in Rimskih papežev ima, so ti krivoverci dosledno tudi veljavnost cerkve tajili, akoravno se ne sme zamolčati, da so nevredni duhovni in drugi visoki in naj viši predpostavi eni cerkve k temu zaničevanju cerkve mnogo priložnost dali. Tudi so imele krivovere te dobe še to posebno, da so skorej vsi kri¬ voverci, po svojih zmotah zapeljani, tudi svet¬ em vladarjem pokoršino odrekli, in kakor zlobni puntarji jim nasprotvali, ali pa saj s ploh se tako zaderžali in take nauke učili, da so bili za mir in blagor deržave nevarni. Iz česar vsega spoznamo, da so krivoverci te dobe prav za prav očetje in začetniki tiste {pozovite krivoverske vojske, ktero bomo v začetku prihodne dobe srečali. Ponovilo potrebnih naukov. 11 162 Med vsimi krivoverci te dobe naj hujši in silovitiši so bili Husi ti, od svojega začet¬ nika Joana Husa tako imenovani, ki je bil na Češkem 1. 1369 rojen, in je pozneje v duhovski stan stopil, ter je bil sloveč učitel na Pražkem vseučelišču. Zmote, kakor smo jih prej opomnili, je tudi on učil, zraven pa še tudi to, da nobeden ne cerkveni ne deželski predpostavleni, ako je v smerten greh padel, drugim zapovedovati pravice nima, kar je že samo na sebi ravno tako neumno, kakor v svojih nasledkih v strašne zmešnjave in vedne punte in vojske pelja. U vesoljnem cerkvenem zboru v Kostnici na Svajcarskej meji 1. 1415 je bil Hus kakor krivoverc od cesarja Sigismunda po takratnih deržavnih posta, vah k smerti na germadi obsojen. To pa je njegove prijatele in naslednike na Češkem neznano razkačilo, in po nauku Husa so svo¬ jemu postavnemu poglavarju pokoršino odrekli, in strašen punt začeli. Kodar so šli Husiti, so vesi, tergi in mesta gorele, jok in zdiho- vanje se je v tolovajski moritvi milo glasilo, in potokov nedolžne kervi je teklo! Še le okoli leta 1480 je bila ta vojska ne končana, ampak le zadušena, zakaj v prihodni dobi bo- mo vidili, kako se je iz živega pepela novi kervavi ogenj vzdignul. 163 57. Miniški in vitežki redi. Tolažba za sv. cerkvo v tolikih stiskah in težavah je bila na drugi strani, zlasti po križarskih vojskah zbujeno goreče prizade¬ vanje za višo pobožnost in svetost živlenja, ki se je po vsih krajih med mnogimi verniki ra¬ zodevati začelo. Ta goreča želja ki je vse zemeljsko zaničevaje le po sklenitvi z Bogom hrepenela, je spodbudila veliko sv. mož in žen, da so se, svet zapustivši, v kloštersko samoto podali, in veliko novih redov po razsvetlenju božjem vpeljali, kakor jih je cerkva ravno zdaj potrebovala. Ker je pa v tih zamotanih časih, kakor smo opomnili, spačeno, mehkuž¬ no in razvujzdano živlenje med verniki in du¬ hovni mnogokrat narode v staro divjost nazaj pogrezniti žugalo, so miniški redi te dobe ti posebni značaj imeli, skoz ojstro in spokorno živlenje grešni razvujzdanosti jez postaviti, zaderžanje vernikov in duhovnov požlahniti in preroditi, zraven pa tudi učenost pogube oteti. In ker se je zlasti po križarskih vojskah s dno usmilenje do kristianov, ki so pod jarmom nevernikov posebno Muhamedanov ječali, zbu¬ dilo, so se najšli še drugi sv. možje, kteri so s e druge sv. rede vpeljali, v kterih je bila % 164 navadnimi miniškimi obljubami še posebna vi- težka obljuba sklenjena, kristiane tudi z me¬ čem zoper silo nevernikov braniti, in sužne odkupovati. Ti redi se ravno zato vitez ki redi imenujejo. Izmed mnogih miniških redov so: 1. Kartaj zarji, ktere je sv. Bruno (1084) vtemelil, med vsimi drugimi naj ojstrej- ši. Minihi tega reda nosijo slabo, težko in bodeče oblačilo, žive u vednem molčanju, dan dopernesejo z molitvjo in delom, pa tudi po noči vstajajo k molitvi; mesenega nikoli ne vžijejo, in še veliko drugih ojstrih pokoril imajo. Jeden drugega srečaje se pozdravijo : »Spomni se smerti.“ Kakor hitro kdo v ti red stopi, se mu mesto pokaže, kamur bo po smerti pokopan, in dokler živi, si sam počasi svoj grob z lastnimi rokami kople. Njih samostani stoje v samotnih, bolj divjih krajih. 2. Karm el iti, od gore Karmel v Pa¬ lestini imenovani in leta 1152 utemeljeni. Po¬ seben namen tega reda je: češenj e Marie, ne¬ beške kraljice. Kar ojstrost živlenja zadeva, je prejšnemu podoben, vendar nekoliko meh¬ kejši memo unega. Nune tega reda bodo Kar¬ meli tar c e imenovane. 165 3. Frančiškani, ktere je sv. Frančišk Serafik I. 1223 vtemelil. Poseben kine tega reda je popolnoma evangeljsko vbožtvo. Mini¬ la si prosijo živež od hiše do hiše, hodijo skorej bosi in nosijo težko in ojstro oblačilo, poste imajo dolge in ojstre. Njih čas preteče med molitvijo in raznimi duhovskimi opravili, za¬ kaj volja sv. Frančiška je bila, da bi njegovi bratji zlasti v pridigah in v spovednici duhov¬ nom pomagali. Ta red si je posebno ljubezen ljudstva in nja veliko spoštovanje pridobil in noter do današnih dni veliko dobrega storil.— Sv. Klara učenka sv. Frančiška je vtemelila Frančiškanom podoben ženski red, kteremu je tudi sv. Frančišk posebne pravila dal. Te nune bodo Klarisarce imenovane. Razun teh dveh redov je vtemelil sv. Frančišk še ta¬ ko imenovan tretji red (red terciarjev)» kterega ud zamore vsak kristian vsakega stanu biti, ako pravilo derži, kakor ga je sv. Fran¬ čišk predpisal. Nekdaj je bil ta red silno razširjen, in je neizrečeno veliko dobrega sto¬ ril, clo kralji’in kraljice šobili v njega zapisani; današne mlačne dni pa je žalibog hudo ope¬ šal! Sv. Elizabeta je sosebno-pripomogla, da se je ti red široko po Nemškem razširal; nune so si pozneje njo za svojo posebno patro- n « izvolile, in bojo zato Eli zab etina rce 16 « imenovane, njih namen je oskerbovanje bol¬ nikov v boleznicah, sicer pa žive po regelci tretjega reda sv. Frančiška. V l&tu 1528 so se od Frančiškanov ločili Kapucini, kteri sicer po enakem pravilu, le še ojstrejše v • • • ŽIVIJO. Razun teh redov je bilo še veliko drugih vpeljanih, kteri so popotnike sprejemali, zlasti pa bolnikom v kužnih boleznih stregli, ki so v tej dobi tako pogosto po Europi ljudi mori¬ le, med tim ko so se nune s podučenjem ženske mladosti pečale, tudi zapeljane ženske lju¬ beznivo sprejemale in jih na pot pokore ravnale. 58. Zgledi živlenja Svetnikov. Veliko število Svetnikov božjih je venčalo v tej dobi sv. cerkvo, nevesto Kristusovo, iz med kterih naj bodo v nekolik zgled naslednji opomnjeni: 1. Sv. Gregor Vil. papež. V svoji mladosti je preživel več let v ojstrem samo¬ stanu, pozneje pa je bil zavolj svojega žlahnega in odkritega serca in zavolj svoje visoke uče¬ nosti od ene cerkvene službe v drugo viso- kejšo, in v letu 1073 clo zoper lastno voljo na stol sv. Petra povzdignjen, ker je po smerti 167 prejšnega papeža vse ljudstvo v cerkvi sv. Petra na enkrat enoglasno vpiti začelo: „Sv. Peter je Gregorja za papeža zvolil.“ Kakor papež se je neizrečeno veliko, in več kakor vsaki drugi, za slobodo in pravice cerkve in za vpeljanje svetejšega živlenja med duhovšino trudil. Prestal je neizrekljivo veliko; pa ako je kaj za voljo božjo spoznal, se ni dal za ves svet premakniti na nobeno stran. Njegova serč- nost je bila čudovita, ravno tako čudovita nje¬ gova modrost. Prijatel čistosti, je živel poniž¬ no , bil dobrotljiv do vbogih, gostoljuben do ptujih. Od razvujzdanega cesarja Henrika IV., kterega je zavolj velikih pregreh iz cerkve izobčil, iz Rima pregnan, je 72 let star v letu 1085 umeri v pregnanstvu. Živ in po smerti je bil od mnogih^ krivo sojen; vsim katolčanom pa ostane častivreden njegov spomin, in cer- kva ga je med svetnike prištela. 2. Sv. Bernard, opat. Mlad in bogat in silno zale postave je bil od zapeljivih žensk mnogo zapeljevan in skušan, pa je premagal svet in samega sebe, je zapustil vse, in se po¬ dal v neznano divjo pušavo, kder so poprej le razbojniki in divje zveri prebivale. Tukaj je sozidal samostan, kterega je kakor opat sveto vladal. Spisal je tudi veliko sv. bukev in je bil poseben častivec Matere božje. Kralji in 168 papeži so ga visoko častili in ga klicali na imenitne službe, pa sv. Bernard se ni mogel ločiti svoje ljube samote, v kteri je sveto umeri. 3. Sv. D ominik, je že otrok posebno svetost razodeval. Nedolžnost ohraniti je veli¬ ko molil in se ojstro postil, bežal slabe dru¬ žine, in se zlasti Marii Devici neprenehoma priporočal. Pozneje je lasten miniški red vte- melil, kterega namen je bil grešnike, sosebno krivoverce skoz goreče pridge na pravo pot napeljavati. V tem delu je bil tudi sam neu¬ truden, in Bog je delal po njemu velike čude¬ že, ter mu je dal v letu 1121 krono večnega živlenja. Po njemu seje molitva sv. Roženkran- ca začela. 4. Sv. Frančišk Serafik, minih je bil že mladenč neizrečeno usmilen do vbogih. Ko je gobovega človeka srečal, ga je obilno ob¬ daril in poljubil njegove bolečine iz ljubezni do Jezusa. Od očeta kakor zapravljivec zaver- žen, seje veselil, da še ima drugega Očeta v nebesih. Pozneje je vtemelil lasten miniški red. V terplenje Kristusovo je bil toliko za¬ maknjen, da se mu je enkrat Kristus prika¬ zal, in svojih pet kervavih ran njegovemu te¬ lesu vtisnul, ktere strašne bolečine je potem ves srečen noter do smerti nosil. Zavolj svoje 169 toliko goreče angelske ljubezni do Boga se Serafik imenuje. 5. S. Ludvik Francozki kralj. Še otro¬ ku je večkrat pobožna mati Blanka djala: „Priserčno te ljubim, vendar bi te vidila rajši mertvega, kakor v smertnem grehu." Bil je pa tudi Ludvik ves pobožen, veliko je molil, se ojstro postil in bil ves usmilen do vbogih. Svoje kraljestvo je vladal po zapovedih bož¬ jih, in ljudstvo ga je kakor očeta ljubilo. Ako- ravno kralj in z mnogimi opravili obtežen, je vendar stopil v tretji red sv. Frančiška, in vse dolžnosti nafanjčno doponil. Dvakrat je šel s križarskoj vojskoj na jutrovo. Pervikrat od Muhamedanov vjet, je živel nekaj časa kakor sužen, pa to ga ni ostrašilo. Še en¬ krat je prijel za meč, grob Kristusov iz rok nevernikov otet, pa kuga se ga je lotila, in umeri jev Afriki v 1. 1270. 59. Zgledi živlenja Svetnic. 1. Sv. Klara, nuna je že mala deklica bila toliko bogaboječa, ponižna, pokorna in poterpežljiva, prijatlica molitve in ojstre pokore, da se je vse nad njeno svetostjo čudilo. Ze dolgo je želela svet zapustiti. 18 let stara se 170 je po svetu sv. Frančiška podala v klošter in lasten nunski red vtemelila. Kakor nuna je neizrečeno ojstro svoje deviško telo pokorila. Njeno jedino veselje je bilo, terplenje Kristu¬ sovo in žalost Marie premišlevati, in Mariin zgled u vsih rečeh posnemati, njena naj veča skerb in želja. 28 let je bolna ležala, pa bila je vedno vesela. Od vsih češeno je Bog k sebi vzel 1. 1253. 2. Sv. M a r j e t a Kortonska, nuna. Mlada deklica je bila vsa nečimurna, svetu je želela dopasti, starišev ni hotla vbogati, v slabe to- varšijeje zahajala, in zato je bila zgodej za¬ peljana. Od očeta je pobegnula, in 9 let v grešnem znanju gerdo živela, in očitno pohuj¬ šanje dajala. Ko je pa svojega zapeljivca ubi¬ tega najšla, je vsa prestrašena gledala njegovo ostudno truplo, ktero ji je poprej toliko do- padlo, in potem na glas zavpila: „Kde pa jo tvoja duša!“ Razjokala se je, pred očeta po- kleknivše ga odpuščanja prosila ; potlej je šla v cerkvo, in včrno ljudstvo jokaje prosila, dano pohujšanje ji odpustiti. Pozneje je šla v klošter, v kterem je v neizrečeno ojstri pokori živela, in 48 let stara sveto umerla. Se dan današen se veliko čudežev po njej godi. Bog hoče po¬ kazati, da nobenega tudi naj večega grešnika I 171 ne zaverže, ako se spreoberne in resnično po¬ koro stori. 3. Sv. H e m a. V letu 983 je bila na spod- nem Stajarskem, kakor pravijo, žlahtnega stanu rojena. Njeni starši so bili silno bogati, in imenitni, ter veliko gradov po Krajnskem, Koroškem in Stajarskem imeli. Pa sv. Hema se na bogastvo ni zanašala, ampak je bila že devica vsa v Boga zaljublena. Tudi kakor žena, pobožnemu knezu Vilhelmu zaročena, je ostala Bogu zvesta. Veliko je molila, veliko vbogajime dajala, svoje podložne v svetem strahu imela. Bog jo je ojstro skusil. Njena dva sina sta bila od puntarskih rudokopov umorjena, in njeni mož je na božjem potu umeri. Pa sv. Hema se je u vsem Bogu pod- vergla, in z Mario rekla: „Dekla sim Gospo¬ dova, naj se mi zgodi po njegovi volji." Potem je vse svoje premoženje v prid vbogih in cerkve obernula. V Kerki na Koroškem je pozidala lepo cerkvo, bolnišnico, korarski in nunski klošter, v kterega je sama stopila, in kakor »aj manjša sestra ponižno živela, in sveto v Gospodu zaspala. 60. Služba božja. Služba božja se je v tej dobi s posebnoj slovesnostjoj obhajala, zakaj vse, karkoli so 172 takrat umetnije premogle, se jev čast božjo in v povišanje cerkvene službe božje obernulo. V znamje jedinosti in u veden spomin, da vse cerkve Rimsko cerkvo, kakor svojo mater spoznajo, se je služba božja povsod le v enem jeziku, namreč v jeziku Rimske cerkve, tedaj v latinskem, opravlala. Pobožna navada, sv. obhajilo le kar pod podoboj kruha prejeti, ktera se je iz svetega strahu začela, da bi se pri obhajanju kaj od presvete resne kervi izlilo (kar se pri naj veči skerbi komej da ubraniti}, in se tako pre¬ svetemu zakramentu nečast storila, jev tej dobi med verniki že skorej splošna postala, in je bila še le kakor že splošna v cerkveno postavo spremenjena. Zavolj mlačnosti v prejemanju sv. sakramentov je četerti vesoljni Lateranski (Rimski} zbor 1. 1215 zapoved dal, da morajo vsi verni saj enkrat v letu sakrament sv. pokore in o velikonočnem času sv. resno telo prejeti. Zavolj ravno te mlačnosti je cerkva v tej dobi tudi od ojstrosti pokore mnogo odjen- jala, in proprejšne ojstre pokorila v lahkejše spremenila, postavim: v molitve, poste, milošno in druge dobre dela. To spreminjanje ojstrej- ših pokoril v lahkejše je pomnožilo v tej dobi rabo odpustkov, ktere smo pa, kar njih 173 bitstvo zadeva, že v pervi dobi sv. katolške cerkve srečali. Vendar so bile pokore v tej dobi memo naših mehkužnih časov še veliko ojstrejše. Tudi pobožno češenje božjih Svetnikov se je v tej dobi visoko povzdignulo, zlasti pa češenje Matere božje po prizadevanju sv. Bernarda, ki je bil v poslavlenje nebeške Kraljice ves zamaknjen.Lepa molitva sv. r o ž e n_ kranca, v kteri se nebeški kraljici iz 150 »Češena si Maria" svet vene spleta, se je zlasti v tej dobi po vsej katolški cerkvi razširila, akoravno se začetek te molitve že pušavnikom 4 stoletja prilastuje. S poČešenjem Svetnikov se je enako povz¬ dignulo pobožno češenje njih ostankov ali svetinj. Pozneje pa se je večkrat primerilo, da so hudobni in dobička željni ljudje tudi druge košice in enake reči, kakor svetinje včrnim prodajali; zato je cerkvena postava dana, da ne smejo verniki nobenih drugih svetinj za resnične spoznati in častiti, kakor le tiste, kterim je uradni Rimski pečat in uradno pismo iz Rima pridjano, kterega gotovost gre škofom, razsoditi. Od začetka so imeli posamezni škofje °blast, verne rajne, ki so v svetosti živeli in Umerli, kakor Svetnike razglasiti in vernim 174 v počešenje priporočiti; v 12 stolčtju pa so si Rimski papeži to oblast za celo cerkvo prihranili. Da bo kdo kakor Svetnik p osla v- len, je treba gotovih in nedvomljivo dopriča- nih čudežev, ki so se v živlenju Svetnika in po njegovi smerti godili, in kterih gotovost se z neizrečeno velikoj ojstrostjoj preiskuje. Kar duhovšino zadeva, smo slišali, kako so večkrat mogočni plemenitniki, kralji in cesarji volitvo škofov clo papežev u veliko škodo cerkve na se potegnuli, zato je pobožen papež Nikolaj II. v 1. 1059 za cerkvo toliko koristno postavo dal, da smejo papeža voliti le samo zato zaznamvani duhovni, ki bodo kardinali imenovani. Oni so večidel školje, ki v Rimu ali blizo Rima stanujejo, njih ne¬ koliko pa je po vsem svetu razškroplenih. Za papežem imajo oni naj imenitnejo službo v cerkvi, in njih število, pa malokdaj polno, je na 70 postavleno. — V polajšanje opravil so bile nekterim škofom še višje pravice nad druge škofe izročene; oni bodo nadškofi ime¬ novani. Tako postavim sov naših krajih Kerški, Lavantinski in Graški škof Solnograškemu, Ljublanski in Teržaški škof pa Goriškemu nadškofu podložni. 175 61. Sveti časi in sveti kraji. Poprejšnim praznikom so bili v tej dobi še priversteni visoko sveti praznik božjega Telesa (telovo,) ker se spomin te vesele skrivnosti med žalovanjem velikega tedna, ka- mur prav za prav spada, obhajati ne spodobi; dalej praznik vnebovzetja (veliki Šmaren) rojstva (mali Šmaren) in čistega spo¬ četja Matere božje; potem god sv. ar- hangela Mihela, v znamnje, da smo tudi z angeli v nebesih — in praznik v s ih ver¬ nih duš, v zamnje, da smo še tudi z dušami u vicah v zavezi, kterim skoz dobre dela na pomoč hitimo. — Tudi sveto leto se je v tej dobi obhajati začelo, in sicer pervikrat po dovolenju papeža Bonifaca ‘VIII. v letu 1300. Ti papež je postavil sveto leto na vsa¬ kih 100 let, od papeža Klemena VI. pa je bilo na vsakih 50 let, in od papeža P avl a II. (1470) na vsakih 25 let postavleno, pri čemur je ostalo. Kar svete kraje zadeva, so se Euro- Pejci zlasti po križarskih vojskah s prelepimi cerkvami v izhodu soznanili, in njih čudovito stavbo občudovavši, tudi doma ta zgled posne¬ mati začeli, ter toliko lepih cerkev sozidali, da se še dan današen na njih pobožno goreč¬ nostjo zavzemamo. 176 Šesta doba. Od velike cerkvene ločitve v zahodu noter do danasnih dni: doba od vsih strani sovra¬ žene in stiskane cerkve. 62. Cerkva sovražena in stiskana od krivoverco v. Veliko sovražnikov se je zoper sv. cerkvo že vzdignulo, pa z božjoj pomocjoj je srečno vse premagala. Oni so zginuli, cerkva jedina je ostala! Pa toliko, in tako različnih in tako hudih sovražnikov se še ni nikdar zoper sv. cerkvo združilo, kakor v tej dobi, ktero po pravici dobo od vsih strani sovražene in stiskane cerkve imenujemo. Zmaga cerkve nad vsimi prejšnimi sovražniki nam je tolažba in porok, da bo zmagala tudi te sovraž¬ nike, kteri se nje pokončanja že vesele. Kedaj da se to zgodilo bo, ne vemo; da pa gotovo- bo, smo prepričani po besedah Kristusovih, da škatle sv. cerkve vrata peklenske zmagale nikolj ne bodo, in da bo enkrat ena sama čeda in en sam pastir. — 177 — v Ze krivoverci prejšne dobe so veljavnost cerkve in Rimskih papežev v mnogih krajih hudo spodkopali, pa seme njih naukov je še le v tej dobi dozorilo po zlobnem početju člo¬ veka, kteri je zoper cerkvo in zoper Boga več hudega počel, kakor kedaj kteri drugi. Njegovo ime je Martin Luter. Rojen Ne¬ mec (1484) je stopil (1505) v miniški stan in bil za učitela bogoslovsta postavlen. Neke zmote, ki so se takrat pri pridgovanju odpust¬ kov pripetile, so ga tako razkačile, da se je očitno zoper nje vzdignul, pa kmalo jedno in drugo terditi začel, kar j e bilo čistemu cerkvene¬ mu nauku nasproti. Od učenih in bogoljubnih mož in od Rimskega papeža posvarjen je bil veli¬ ko preprevzeten, svoje zmote preklicati. In ravno ta prevzetnost, častiželjnost in divja strast ga je gnala, brez da bi bil od začetka sam to mislil, dalej in dalej od zmote v zmote, je oglušila popolnoma njegovo vest in omotila ojegovo pamet, ter ga pahnila v strašen brez- den nove krivovere, v kterega je milione duš za seboj potegnul. Naj poprej je sicer rekel, da se sodbi papeža podverže, pa od u jega obsojen, ga je začel neznano kleti in antikrista imenovati. Ravno tako je, kakor že poprej Hus veljavnost vesoljnega cerkvenega ^ora in ž njoj tudi ustno izročilo zavergel, Ponovilo potrebnih naukov. 12 178 ter rekel, da je sv. pismo jediiii vir sv. vere. Pa kaj vse niso tudi prejni krivoverci u sv. pismu naj šli! Luter sam je sv. pismo vošen nos imenoval, kterega lehko vsak suka, kakor mu je drago. Zares je tudi on tako zaničljivo In svojoglavno s sv. pismom delal. Zavergel je pet Zakramentov, daritvo sv. maše, spoved, poste, molitvo za mertve, češenje svetnikov in dobre dela, ter učil, da jedina vera človeka zveliča; to je: človek ima samo verovati, da so mu grehi odpušeni, in kakor to verje, jeze pred Bogom opravičen, in ni mu treba ne spovedi, ne pokore, ne dobrih del. Zares sladek nauk za vse lenuhe in zanikarne grešnike, in bogata žetva za peklenskega sovražnika! Potem j« odperl tudi kloštre, je dovolil minihom in du¬ hovnom se oženiti, in je sam naj poprej svetu neznano pohujšanje dal, da je kakor mašnih 4n minih dvojno prisego prelomil, in neko sebi enako nuno v zakon vzel; knezom in kraljem pa je dovolil, cerkveno premoženje poropatu V ravno tih zapeljivih naukih, ki so hu¬ demu poželenju toliko všeč, je tudi jedini ii’ rok iskati, da se je Lutrova krivo vera tako naglo in tako daleč razširila. Nauk, da jediim vera zveliča, je bil ljudem všeč, in začela je tolika razvujzdanost, da je Luter sam tožil, da ljudje poprej niso tako hudobno živeli. 179 ljudje so pa svojo razvujzdanost keršansko slobodo imenovali, od ktere je Luter ved¬ no kvasil, ter jih oinotil, da so menili, da jim je vse dovoljeno. Knezom in kraljem je dopa- del nauk, da si smejo cerkveno premoženje prilastiti; veliko število jih je tedaj za njim potegnulo. Ropali so samostane in cerkve, po¬ dirali altarje, žgali svete podobe in božje martre, prodajali svete posode in oblačil#, in si z božjim in cerkvenim ropom ali plenom svoje žepe polnili, ter tudi to keršansko slo¬ bodo imenovali. — Nauk, da je tudi duhovnom zakon dovoljen, je bil všeč vsim razujzdanim minihom, nunam in duhovnom, kterim je sla¬ dek jarm prelepega devištva že zdavnej v ser¬ cu aopern bil, ter se jih je veliko Lutru pri¬ družilo, njegove zmote dalej razširaje; in tu¬ di ti so prelom svoje prisege in svoj gnjusni zakon keršansko slobodo imenovali. Za¬ ves kolik razloček se nam kaže med Lutrom in njegovim pomagači na eni, in med pervimi oznanovavci sv. vere na dru«n strani! Nad te- mi občudujemo angeljsko čistost, radovolno vbožtvo, ojstro zatajevanje samega sebe, in naj večo medsebojno ljubezen; Lutrovi pomagači pa so kakor on, mehkužni, meseni, brez lju¬ bezni med seboj ,' polni strupa do svojih na- 180 sprotnikov. Zares po sadu se spozna vrednost drevesa! Sv. katolška cerkva sije sicer veliko pri¬ zadevala, zmotenim Lutranom oči odpreti, in papež Paul III. je v 1. 1545 slaven vesoljni cerkveni zbor v Tridentu na Tirolskem skli¬ cal, v kterem je bil, novim zmotam nasprot, čist nauk Kristusov jasno določen, inv pobolj- šanje cerkvenega stanu veliko modrili postav danili; pa Luterani niso glas dobre matere več poslušali. Vedno dalej se je njih zmota širala, akoravno so njeni oznanovavci jeden drugega po vražje čerteli in kleli, in se le v tern za- stopili, da so vsi z jednoj sei-ditostjoj sv. ka- tolško cerkvo sovražili, zasramovali in v jeze¬ ro zapeljivih knjižicah strašne laži zoper njo med ljudi trosili. Cio Angležki kralj Henrik VIII., ki je od začetka clo sam zoper Lutra pisal, je pozneje, ko mu papež, se ve da, ni mogel dovoliti, da bi se bil od svoje prave žene ločil in drugo vzel, od ka- tolške cerkve se ločil, in svoje veliko kraljest¬ vo krivoveri v roke dal, kije Lutrovi podobna, pa poprej je bilo še reke nedolžne kervi pre¬ lite in jezero katolčanov pomorjenih. Kakor Husova je tudi Lutrova krivovera kmalo kervav sad puntarstva rodila. Ljudje slobode pjani niso hotli dalej pokorni biti ne 181 deželski ne duho vski gosposki. Vnela se je tako imenovana kmečka vojska 1 1524. Po jezerov se je kmetov zbralo, ki so v divjih druhalih daleč okrog ropali, požigali in mo¬ rili, in nad duhovnimi in plemenitniki strašno divjali. Lepi sad Luteranske slobode. Luter, ka¬ kor na dve strani brušen meč, je poprej kme¬ te zoper plemenitnike šuntal, zdaj pa prestra¬ šen plemenitnikom nečloveški svet dal, kmete kakor stekle pse pobiti; in zares je bilo v tej vojski nad enkrat sto taužent ljudi pomorjenih. •— Pa razpertije na Nemškem niso jenjale; in glej! tudi Češka dežela, v kteri je Ilusova krivovera še pod pepelom tlela, se verže Lut- ranom v roke, in vzdigne grešno bandero pun¬ ta zoper lastnega cesarja. Huda vojska se vna¬ me, ki je 30 dolgih let (1618— 1648) ter- pela, in strah je človeka spomniti, kolike gnu¬ sobe in kako strašne morije so se v njej go¬ dile. Ceske puntarje je pobožen cesar Ferdi- nand II. v kervavi bitvi na Beligori (1620) zmagal, in Luteransko na Češkem večidel za¬ dušil.^ (Večidel Nemških in drugih severnih krajev pa še dan današen v temi Lutrove zmote biva; Bog hotel, da bi jim skorej zo¬ pet danica katolške resnice zasijala! 182 63. Cerkva sovražena in stiskana od novih n e v e r c o v. Ko je Luter svojo veliko laž izgovoril, da cerkva nima pravice, nauk Kristusov raz¬ soditi , ampak da ga mora in zamore vsak v sv. pismu sam iskati in najti, je tudi novi po¬ polni neveri široko vrata odperl, ki je hujša od starega malikovavstva. Kakor Luter so namreč tudi njegovi verstniki in nasledniki čist nauk Kristusov v sv. pismu iskali, in pre¬ den je preteklo 200 let, se je že dalo več kakor 100 krivover našteti, ktere, akoravno med sebo in z Lutrom si popolnoma nasprot, so vendar vse terdile, da so najšlc svoj nauk v sv. pismu. Po tej poti pa se je dalej več in več sv. resnic zgubilo in zaverglo, ktere je Kristus učil in jih naša sv. katolška cerkva hrani; in kakor se kamen, ki je iz visokega hriba veržen, ne da več ustaviti, ampak se vedno hitrej in hitrej na vdol dervi, dokler se v globoki hrezden n® vgrezne, tako se j e tudi z Lutrovoj krivoveroj godilo. Zmirom dalej in dalej seje ločila od nam ka Kristusovega, in se ravno današne dni v popol¬ nem neverstvu doveršuje. Izmed srede krivover- cov so se kmalo vzdignuli tako imenovani m o- drijani, v 17. včku na Angležkem, v 18-ve- 183 ku na Francozkem in kmalo tudi na Nemškem, kteri so še za stopinjo dalej šli kakor stari Luterani, in se naravnost zoper Kristusa za¬ kleli, terdivši, daje keršanska vera gola sle¬ parija in goljufija, od farjev znajdena. Vendar so ti prekanjeni goljufi od začetka še saj Bo¬ ga v nebesih pustili veljati, in samo učili, da imeniten nebeški Gospod na to ne gleda, kaj mi zemljski červiči delamo. Pa h koncu 18. veka so si hinavsko šemo iz obraza popolno potegnuli, naravnost učiti začeli, da ni nobe¬ nega Boga, ampak da je človek sam svoj Bog. Ako je pa človek sam svoj Bog, ni nobene¬ mu dolžen biti pokoren, ampak vsi so popol¬ noma slobodni in enaki bratje medse- boj. Ti nauk so učili modrijani, kakor do- našne dni v časopisih, v knjigah, v pesmih, v obrazih in v omazanih igrah v gledišu, ter z vražjoj zlobnostjoj černili, obrekovali in zasmehovali vse, kar je svetega, božjega in katolškega, tako dolgo, da so množine viših in nižjih stanov vso vfiro popolno zgubile. Pe¬ sem od sl ob ode seje, kakor ob Lutrovem času zopet povsod razlegala, zlasti na Fran¬ cozkem; pa tudi kmalo, kakor takrat, kervav punt rodila, izmed vsih, kar jih je do zdaj svet vidil, naj grozovitnejega, kterega Fr a n c o zko P r e k u c i j o imenujemo, ktera okoli leta 1793 začeta, je bila šele vi. 1815 popolnoma vkončana. 184 Cele bukve bi bilo spisati, da bi se le neko¬ liko dopovedalo, koliko grozovitnostin hudobij se je v tih žalostnih časih doperneslo, in vse to, ka¬ kor so prekueneži vpili, da bi se popolna slo b o- da, j e d nakost in b rat o v ska Ij u b e z en na svetu vpeljala. Kako so pa prekueneži te za¬ peljive besede umeli? Da so se ined seboj, kakor risi in hi ene čerteli, kakor divjaki se pobijali, clo svojega lastnega nedolžnega in pobožnega kralja Ludovika XVI; umorili: to je bila njih ljubezen bratovska. — Da ni hotel nobeden nič delati, vsi pa dobro jesti in piti, da so vsakemu po sili vse vzeli, da bi nobeden ne imel več, kakor vsi drugi, to je bila nova čudna j e d n ak o st. — Da je bila vsaka hudobija in pregreha dovoljena, le keršanska vera ne, to je bila nova, zares peklenska s 1 o b o d a. Zato so cer¬ kvam in duhovnim naj poprej vse njih pre¬ moženje vzeli, potlej so vse samostane vzdig- nuli, vse minihe in nune skorej brez vse po¬ moči po svetu zagnali, dalej so hotli francos¬ ke škofe in mašnike popolno od Rimskega pa¬ peža ločiti, in jim prisego predpisali, ktere po svoji vesti niso mogli priseči. Papež Piji je duhovnom to prisego prepovedal. Njegov glas so poslušali vsi pobožni duhovni, nad ktere so zdaj prekueneži, kakor lovci na divje 185 zveri, planuli. Na jeden dan je bilo v Parizu 300 duhovnov, 1 nadškof in 2 škofa umorjenih. Ravno tako so po drugih mestih ž njimi dela¬ li. Veliko pa so jih v ptuje dežele pregnali, kterih mnogo je na poti opešalo in v revšini umerlo. Ravno tako so delali z drugimi ljudmi. Očitno spoznati, da je kdo kristian, je bila pregreha velika zadosti, da so mu glavo odse¬ kali. Cio nedolžnim otrokom takih starišev se ni prizaneslo. Zrajtalo se je, da je bilo nad dva miliona ljudi v tem času na Francozkem pomorjenih. Potlej so overgli vse nedele in praznike, sv. podobe v cerkvah podrobili, iz sv. posod po kerčmah pili, se sv. cerkvenimi oblačili šemili in tako vero in duhovstvo za¬ smehovali. Ne zadosti — in groza nas je spo- meniti! — v dolgi procesii so na drago okin- čanem vozu nesramno žensko, ki je božjo martro pod nogami imela, po vsem mestu peljali, in v cerkvo, ki je Materi božji posve¬ čena, pridši, so jo na altar postavili, ji kadilo zažigali in pesmi peli, ter rekli: to je podoba naše boginje pameti! Tako globoko pade člo¬ vek, in postane hujši in gerši ko zvir, ako on Boga in Bog njega zapusti! — Pa še tudi to ni bilo zadosti. Mogočen Napoleon je vkazal pobožnega papeža Pija VI. leta 1798 kakor jetnika na Francozko pripeljati, zato ker se je — 186 njegovim hudobnim naklepom vstavil, in tam- kej je tudi kakor jetnik umeri. Ravno tako je storil z njegovim naslednikom Pijem VIL leta 1809, kteremu je vse Rimske dežele vzel, med tim ko je papež njega, ako ravno se je ves svet pred njim trosil, kakor cerkvenega roparja po postavah cerkve iz nje izobčil. Mo¬ gočen pa prevzeten Napoleon je sicer to cerk¬ veno kazen kakor prazno šalo zasmehoval, pa glej čudo božje! Napoleon bo zmagan; ves prestrašen se verže svojim sovražnikom Angležom v roke, od kterih na samoten otok sv. Helene, sred morja prepeljan, po sedem¬ letnem otožnem živlenju tamkej svoje dni sklene (1. 18213, nied tim ko je papež Piji VIL leta 1814 povsod slovesno sprejet, zopet stol sv. Petra v Rimu veličastno posedel, ter mn je čast in slava glasno od vsih krajev sveta donela. Tako mine in zgine vsa čast in oblast sveta, le kraljestvo božje ostane vekomaj. Od te dobe je sicer neverstvo nekoliko potihnulo, pa se ni zadušilo. In ko se je leta 1848 nova prekucija na Francozkem uzdignu- la, in daleč okrog clo v našem cesarstvu na¬ slednike najšla, je tudi neverstvo zopet s sta- roj nesramnostjoj na dan stopilo in se na no¬ vo v pogubo cerkve zaklelo, ter novo vojsko zoper njo izbudilo. Spet so začeli, kakor * 187 zgorej omenjeni stari francozki prekucii, v je zero novinah, spisih, obrazih in igrah vse, kar je svetega, zasmehovati, minihe in nune povsod preganjati, kloštre ropati, duhovnom in cerk¬ vam so hotli vse premoženje vzeti, škofe od Rimskega papeža ločiti, kteremu so sklenuli vso posvetno oblast vzeti, ter clo tako daleč punt gnali, da so morali sv. oče papež Piji IX. v tamni noči in v ptuji obleki Rimsko mesto in svoje ljudstvo zapustiti, kteremu so toliko dobrega storili. Punti so sicer zopet zmagani, sv. oče so se nazaj v Rim povernuli, neverstvo straho¬ vano je saj nekoliko potihnulo; pa ne motimo se: vojska z nevžrstvom je le prenehala, pa se ni vkončala. Ob pripravnem času se bodo sovražniki božji in sv. cerkve, — kterih šte¬ vilo je na milione! — zopet pr : kazali, in mo¬ rebiti hujšo vojsko zoper sv. vero začeli, ka¬ kor kedaj poprej. Bodimo torej varni, čujmo in molimo, in zvesto se deržimo svojih dušnih pastirjev, da nas krivi preroki, ki v ovčji obleki okoli hodijo, premotili ne bodo. Zdaj vemo, kakoš- no orožje oni imajo, poznamo jih, zato se jih pa tudi varujmo. Zlasti ako bomo slišali od s lo¬ bode, jenakosti in bratimstva govo¬ riti, nikar nezaupajmo! Te sladke besede so tiste limance, ki si jih je hudič današne dni 188 zmislil, ne tisuč, ampak milione kristianov na nje vloviti. Ako se vsak za se vojskujemo, bomo lahko zmagani; pa nepremaglivi bomo, ako se zvesto med seboj in vsi skupej sv. cerkve deržimo ; nobena moč nam potem ne za- more sv. vere vzeti. To je obljubil Kristus. 64. Razširanje cerkve v tej dobi. Neizreklivo veliko je cerkva v tej dobi od krivovercov in novih nevercov prebavila, pa tudi moč božja se je kakor vselej, tudi zdaj svitlo nad njoj razodela. Z enako veseloj serč- nostjoj kakor mučeniki perve dobe, je tudi zdaj jezero in jezero kristianov živlenje za sv. vero dalo. In to je bila za cerkvo perva tolaž¬ ba. Druga tolažba za njo je bila goreča vne¬ ma, s kteroj so si kristiani v Europi prizade¬ vali, sv. vero v drugih krajih sveta razširiti in cerkvi to nadomestiti, kar je v Europi zgubi¬ la. V ti namen so vtemelili papeži v Rimu na lastne stroške in s pomočjoj nekterih dobrotnikov veliČansko napravo, za razširanje vere, ktere namen je misionare za vse ljudstva ce¬ lega sveta izrejati, in jih na njih misionskih potih z vsiin potrebnim prevideti. Ne da se dopovedati, koliko dobrega je ta naprava že 189 storila, ktera nam memo tega še tudi glasno svedoei, kako zvesto papeži svoje dohodke v blagor cerkve obračajo. Enake naprave in družbe v prid misionov so se tudi po milo- darnosti pobožnih kristianov na Neapolitans- kem, Francozkem in Nemškem vtemilile, ka¬ kor tudi v našem cesarstvu družba sv. Leopolda milodare pobera, misionom v severni Ameriki pomagati, in se je ravno zdaj še druga družba pod varstvom Matere božje napravila, mision med zamorci srednje Afrike podpirati. Od duha božjega navdahnjeni, in pogosto z močjoj čudežev obdarjeni, so se v tej dobi, kakor nekdaj apostoli, pobožni duhovni na vse kraje sveta razšli, so prehodili v mrazu in vročini, v žeji in lakoti, v raznem ter- plenju in preganjanju neizmerne dežele, moč¬ virja in gojzde, in zberali vboge divjake, jim podeliti kruh nebeški in tudi časno srečo. Komej je bila Amerika leta 1492 naj¬ dena, že je gnala tjekej keršanska ljubezen v eliko misionarov, zlasti iz reda Jezuitom, Divjost med Amerikanci je bila velika. Aajeni ^ človeško meso jesti, so bili vdani ropanju^ eiorii, divjemu sovražtvu, pijanosti in vsa- koršni nečistosti; clo žive ljudi so svojim •Malikom darovali. V j edini deželi Mešiko se 190 je maliku 20,000 ljudi na leto darovalo; ako niso nobenih sovražnikov vjeli, so darovali svoje lastne otroke. In glej! na jezere in jezere teh divjakov so misionari v krotke jagnjeta spremenili; in današne dni šteje Amerika že 22 milionov katoličanov, veliko škofij, miniških in nunskih samostanov, lepih in bogatih cerkva in šol, misionskih naprav in duhovšnic, akoravno je še vedno velike pomoči treba. Ravno tako veselo se je začela sv. vera razširati med raznimi narodi Azie zlasti v južno ishodnih stranih, v Indii, Kini in Jap a n u. Kako gorečo ljubezen do Jezusa Kristusa, svojega Zveličarja, so novi spre- nbernjenci imeli, se je takrat sosebno poka¬ zalo, ko je neusmilen cesar v Japanu kristi- ane preganjati vkazal. Kakor da bi na veselo gostijo povableni šli, tako so se možje in žene, mladenči in device, clo mladi otroci v naj lepše oblačila oblekli, ko so jih k smerti peljali, in grede po poti veselo sv. pesmi peli. Mali 9 Ičt star fantič, videti kako mučenikom glave sekajo, je sam tje pritekel, ter glavo ponudil, da so mu jo odsekali; in mlada 8 1& stara, slepa deklica, se je z vsoj močjoj svojo matere oklenila, ko so jo na germado peljali, ker se je bala, da bi sama tjekej ne mogla. 191 Pravijo, da je bilo v tem preganjanju nad jeden milion kristjanov pomorjenih. Zares, taka vera mora nebeška in sveta biti, ktera tako moč svojim spoznovavcom, clo malim otro¬ kom daja! Tudi v Afriko, kder je že v pervi in drugi dobi sv. vera lepo cvetela, pozneje pa od Muhamedanov skorej popolnoma zaterta bila, prihajajo zdaj na novo misionari od vsili strani, imajo že nekaj miniških in nunskih samostanov in od leta 1838 clo lastno škofijo v Algieru. In ravno zdaj si prizadevajo po¬ gumni misionari clo v serce Afrike priti, kder je vročina tako pekoča, da ako enemu naših ljudi sonce na golo kožo posije, mu hipoma velik mehir steče. V daljno Australio so že katolški misionari dospeli, in oznanujejo divjakom z velikim vspehom besedo božjo, akoravno jim krivoverski Angleži mnoge zapreke stavijo. Tako se veselo oznanilo božjega kraljestva vedno glasnej in glasnej na vse štiri kraje sveta razlega, in vesela doba prihaja vedno bližej, da bo jedna čeda in jeden pastir. Le delavcov je še malo, med tim ko je žetva tako velika! Prosimo tedaj Boga, da obudi in pošle obilno delavcov na vse strani sveta, in jih kolikor zamoremo s svojo milodarnostjo podpirajmo. 19*2 65. Miniški redi in pobožne družbe. Ako je imela cerkva v tej dobi veliko sovražnikov, ji pa tudi ni manjkalo modrih zagovornikov in pogumnih braniteljev, kterih je Bog zlasti v tem času obudil. Sosebno pa so novi miniški redi, ktere so sv. možje po božjem navdahnenju vpeljali, v brambo sv. cerkve veliko pripomogli; in ker so novi neverci zlasti z brezbožnoj učenostjoj in zapeljivimi nauki verne motili, krivoverni Luterani pa ljubezen, ki se v dobrih delih kaže, zavergli in le merzlo in mertvo vero učili, so se oni ali s sv. učenostjoj in podučenjem vernikov pečali, ali pa živo ljubezen do bližnega v djanju učili, Med pervimi imenujemo; j. Brate k er sanske ljubezni, ki so se na Francozkem začeli. Njih poglaviten namen je, podučenje otrok, vbogih, nevednih in priprostih kmetov po deželi. 2. Družbe oratorianov. Njih namen je od ene strani strežba bolnikov po bolnišnicah* od druge strani pa prizadevanje, viši učenosti doseči in mladenče pobožne za dtihovski stan pripravljati. Veliko visoko učenih mož že šteje ta družba. 193 3. Družba misionskih duhovnov ali Lacaristov, ktere je sv. Vincenc Paulan 1. 1626 vtemelil. Njih namen je, misione po mestih, zlasti pa med kmetmi na deželi imeli, in mladenče za duhovski stan pripravlati. Veli¬ ko dobrega je ta družba že storila, in njej pred vsim gre hvala, da ni Francozko ljudstvo ob času prekucije vere popolnoma zgubilo. 4. Družba šolskih bratov, kterih na¬ men je, kderkoli zamorejo šole vpeljati, in otročiče v sv. veri in u vsih drugih potrebnih vednostih podučiti. Ti red šteje zdaj že nad 2000 bratov, kteri več od 140,000 otrok v svojih šolah učijo. Enaki namen za žensko mladost imajo nune tega reda, ki se šolske sestre imenujejo. 5. Red sv. Uršule, ki ga je sv. Angela Brešjanska vpeljala. Namen teh nun, ki se Ur- šulinarce imenujejo in tudi v naših krajih več kloštrov imajo, je zlasti podučenje ženske mladine u vsih potrebnih vednostih. 6. Družba naj svetejšega Odreše¬ nika, ktero je sv. Allonz Maria Liguori vpeljal. Namen te imenitne družbe je, podu¬ čenje kmečkih ljudi u veri in obhajanje misi- onov. Ker ta družba s posebnim božjim bla¬ goslovom ljudi na pot čednosti napeljava, in jih zapeljanja varuje, jo tudi novi nevžrci so- Ponovilo potrebnih naukov. 13 194 sebno hudo čerte , in preganjajo, kakorkoli zamorejo. 7. Vse druge sv. družbe in rede pa je prekosila v tej dobi družba Jezusova, ali red Jezuitov, ktero je sv. Ignaci vpeljal. Gorečo ljubezen do Jezusa v sercih vsih ljudi prižgati, je njih neprenehlivo prizadevanje in pravilo, ki ga Jezuiti vedno pred očmi imajo, so naj ljubše besede sv. Ignacia: „Vse k veči časti božji.“ To izpeljati si zlasti pri¬ zadevajo skoz izrejo mladine v nižjih in viso¬ kih šolah, in skoz misione med krivoverci in neverniki. Le Bogu je znano, koliko dobrega je ti red že storil; srečna dežela, ki ga ima! Naj več pogumnih misionarov so poslali J e- zuiti na vse kraje sveta, kterih mnogi so kakor mučeniki smert storili; in Jezuitom gre hvala, da ni Lutrova krivovžra se še dalej razširila. Zato jih pa tudi Luterani in novi neverci med vsimi minihi naj huje čerte , in kderkoli se punti in prekucije vzdignejo, so Jezuiti pervi, nad ktere prekucneži planejo, kakor volkovi nad jagnjeta. Iz med dobrodeljnih redov so: 1. Bratje k e r š a n s k e 1 j u b e z n i, pri nas usmileni bratje imenovani. Njih namen je oskerbovanje bolnikov v bolnišnicah, naj s 1 bojo vere, kakoršine koli. 195 2. Družba usmilenih sester, ktere je sv. Vincenc od Paula vpeljal. Verniki in neverniki se zavzemajo nad čudovitoj serčnost- joj in ljubeznjoj do bolnikov pri teh sestrah, ktere brez vsega plačila noč in dan v bolniš¬ nicah in zunaj bolnišnic bolnikom in vmirajo- čem strežejo, clo kakor angeli ljubezni na vojskino polje hite, in ranjenim vojšakom rane prevezujejo, kteri pogosto v njih naročju vsi potolaženi dušo Bogu izročč. Zares toliko serč- nost slabi ženski dati zamore le prava, sveta — katolik a vera! Pa tudi mnogi verniki zunaj kloštrov, po zgledih tolike pobožnosti in ljubezni božje zbujeni so začeli po viši popolnosti hrepeniti, se v družbe zberati, za jeden drugega moliti, )n z dobrimi deli vbogim pomagati. Po tej poti je bilo zlasti v tem času veliko pobož¬ nih bratovšin vpeljanih, ktere so Rimski papeži z odpustki bogato obdarili. Naj bolj znane bratovšine v naših krajih so odpre- svetega serca Jezusovega in Marii¬ nega, od sv. Roženkranca itd. 66. Zgledi živlenja Svetnikov. Cerkva, od vsih strani zaničevana, obre¬ kovana in hudo tožena, je tudi v tej dobi po- 196 kazala, da je nedolžna, da je sveta, ker zlasti v tih časih veliko imenitnih Svetnikov in Svetnic šteje, kterih neomadežano, blagru človeštva celo darovano živlenje so prijatli in sovražniki cerkve enako občudovali. Izmed Svetnikov so našega spomina po¬ sebno vredni: t. Sv. Ignaci Lojolan. Posveten mla- denč in vojšak je bil v hudi in dolgi bolezni skoz branje sv. bukev nagnjen, daje svet in vse zapustil, dolgo v ojstri pokori, u vednili postih in molitvah živel, ter pozneje red Je¬ zuitov vpeljal, ki je cerkve posebna podpora in čast. Njegovo serce je bilo od ljubezni do Boga tako goreče, da je pogosto zdihoval: „Kako se mi zemlja pristudi, kader nebesa pogledam." 2. Sv. Frančišk Ksaverjan je bil sv. Igi^cia tovarš in duhoven iz reda Jezuitov- ljubezen do Boga ga je gnala v daljno Indio nevernikom sv. evangelj oznanovat. Bog je delal po njem velike čudeže, in jezero in jezero nevernikov, clo več kraljev in kraljic se je po njem spreobernulo; en sam dan je kerstil 10,000 nevernikov. Po tem ko je 10 lčt v ne- popislivemterplenjumed neverniki delal, je pre¬ jel venec večnega živlenja. 197 3. Sv. Alojzi, mladenč žlahnega stanu, je živel vse dni svojega živlenja v popolni ne¬ dolžnosti, tako da so ga angela v človeški po¬ dobi imenovali; Nedolžnost ovarovati se je že mali fantič- trikrat v tednu ojstro postil, bežal pred vsakoj grešnoj tovaršijoj, in ni ženske nikoli v lice pogledal. Pozneje je stopil v red Jezuitov, kder je bil izgled naj ostrejše po¬ kore in naj gorečniše ljubezni do Boga in bližnega. Pri strežbi bolnikov se ga je kuga lotila. Ko se mu je smert že bližala, je veselo izdihnul: „Gremo, gremo z veseljem!“ Vpra¬ šali so ga: „Kam?“ in odgovoril jim je: „V nebesa!“ Sel je v nebesa 23 let star, kder je nedolžne mladosti poseben priporočnik; cerk- vaga je zlasti šolarjem v zgled in patrona zvolila. 4. Sv. Karol Baromej, kardinal in nad¬ škof v Milanu. Sin silno bogatih in imenitnih starišev je živel za sebe ponižno in vbogo, s svojim bogastvom pa je podpiral vboge; in ko mu je ob času lakote že vsega zmanj¬ kalo, je clo svoje mizno orodje in svojo postelo vbogim v prid prodal, in je sam na S°lih deskah ležal. Ob času hude kuge J e sam bolnikom stregel, in jezo božjo poto¬ niti, se ojstro postil, bos in z debeloj vervjoj °koli vrata procesjo po mestu vodil. Triden- t>nskega vesoljnega zbora se je on s posebnoj S°rečnostjoj vdeležil, je spisal več sv. naukov. 198 Ko je besede zgovoril: »Glej, zdaj pridem!“ je izdihnul svojo dušo. 5. Sv. FrančiškSalezian, škof, je bil sin imenitnih pa pobožnih starišev, in že od mladih nog ves Bogu udan. Po božjem do- volenju so ga v mladosti skušnjave hudo nad¬ legovale, zlasti skušnjava obupanja. Ko je pa enkrat v cerkvi pred Mariinoj podoboj kleče in jokaje molil: „0 moj Bog! ako morem že na unem svetu pogublen biti, daj mi gnado, da te saj na tem svetu ljubim ,“ mu je Bog te skušnjave vzel, in gastolikoj ljubeznjoj napolnul, da ako je bil ravno od nature k nagli jezi silno nagnjen, se vendar v njegovem živlenji mirnost, prizaneslivost, poterpežlivost in lju¬ beznivost v zaderžanju do bližnega s takoj ču- dovitoj lepotoj razodeva, kakor se v živlenju nobenega drugega svetnika popisana ne najde. Bil je imeniten pridigar, ter je med mnogim terplenjem in preganjanjem na jezere krivo- vercov spreobernul. Spisal je več sv. bukuv v prid duhovnov in vernikov. Zlasti pa j znotrajno živlenje razodel in vso svojo njivost zedinil v bukvah: Filoteja, ali na- peljvanje k pobožnemu živlenju. 199 67. Zgledi živlenja Svetnic. Iz med Svetnic naj bodo imenovane: 1. Sv. Terezi a, devica, nuna. Že mala deklica je imela neizrečeno goreče želje, za Jezusa voljo svojo kerv preliti; ker ji pa to ni bilo mogoče, je hotla saj živlenje pušavnikov posnemati. Zato sta si naredila s bratom v do¬ mačem vertu dva mala šotora; tamkaj sta vedno sv. bukve brala, premišlevala in molila. Ko je odrastla, je stopila v samostan, in po¬ stala Karmelitarca. V naj ojstrejši poko¬ ri je živela, od ktere ako ravno vedno boleh¬ na, ni nikoli odjenjala. Njena vedna molitva je bila: „Gospod! ali terpeti, ali umreti." Njeno serce pa je bilo v ljubezen božjo popol¬ noma zamaknjeno; zato jo je Bog vredno storil, enkrat v prikazni videti angela, ki je z ognjenoj pšicoj, ki je ljubezen pomenila, njeno serce prestrelil. 67 let stara je ta velika svetnica svet zapustila; na njene prošnje pa so se veliki čudeži godili. 2. Sv. Roza, perva Amerikanska svetnica. Zavolj njene silne lepote so jo zače¬ li ljudje „rožo“ imenovati, kar ji je pa nem- r ečeno težko djalo. Zato se ji je Maria, kte ro 200 je po otroško ljubila, razodela, in jo potola¬ žila, rekoč, da se sme njej v čast, za naprej „Roža sv. Marie“ imenovati. Bila je starišem pokorna in pridna. Po dnevi je po delu hodila, po noči pa šivala, da jim je zamogla pri njih vbožtvu pomagati. Pozneje so jo silili v zakon, pa njena plameneča ljubezen do Jezusa ji tega ni dopustila. Zapustila je očetov dom, in se de¬ vicam pridružila, ki so po redu sv. Dominika živele. Živela je v silni ojstrosti, zraven tega še z mnogimi hudimi bolezni in s znotrajninii brhkostmi obiskana. Skorej petnajst let jo je vedno misel terpinčila, kakor da bi bila od Boga popolnoma zapušena. Pa vse je voljno prestala, in ni jenjala Kristusa ljubiti; zato je bila pa tudi tako srečna, že pred smertjoj nje¬ gove besede zaslišati: „Roža mojega serca, ti bodi moja nevesta!“ 30 let stara je umer- la, od gospode celega mesta k grobu sprem- lena. Bog jo je poveličal z velikimi čudeži. 3. Sv. Joana Frančiška. Hči imenit¬ nih starišev in v strahu božjem izrejena, je stopila 20 let stara v zakonski stan , ter je bila u vsih rečeh blišeč zgled prave keršanske matere, žene in gospodinje. Ko je pa inož na lovu ustrelen, v njenem naročju umeri, je sklenila svojih čvetero otrok še bolj skerbno izrediti; za naprej pa je Bogu večno čistost 201 zaobljubila, ter sklenula popolnoma po naukih živeti, ki jih sv. Paul vdovam daja. Pozneje je bila od sv. Frančiška Salezja od stopinje do stopinje k viši popolnosti peljana, in pod njegovim vod¬ stvom vtemelitelica novega nunskega reda, ki se „o d obiskovanja Matere božje" imenuje. Od mnogih težav po božjem dovo- lenju skušana, je bila vedno polna ljubezni do Boga in bližnega, ter rekla: „Naše serce mora vedno moliti in ljubiti, naj delamo kar hočemo." Ob času kuge je bila toliko skerbna in postrežliva, da so jo v mestu „angela to¬ lažbe" imenovali. Kakor je sveto živela, je tudi sveto v Gospodu zaspala v letu 1641. Sklep. Tako smo pregledali v kratkem teku dol¬ gih 6000 let premišlovaje naj imenitnejše »zgodbe svete ver e." Njeni začetik smo najšli že tamkej v paradižu, kder se je Bog Oče toliko ljubeznjivo pervim starišem razo¬ del, in ko sta grešila, jima svojega jedinoro- jenega Sina Odrešenika in Zveličarja poslati obljubil. Ta obljuba svetim patriarhom večkrat ponovlena in na tanjše določena je bila od Mozesa v Izraelskem ljudstvu še globokeje 202 vkoreninjena in tako rekoč vtelesen a v Ju¬ dovski cerkvi, ktero je on po zapovedi božji v pušavi vtemelil, in ktera je u vsih re¬ čeh predpodoba sv. keršanske cerkve bila. časi so tekli in mnogo imenitnih dogodb rodi¬ li, ki so polne zgledov previdnosti, usmilenja in pravičnosti božje, in ko je bil svet pri- pravlen, se je tudi božja obljuba dopolnula. Od prerokov živo popisan odrešenik Jezus Kristus je bil rojen, in se je s svojim živlenjem, s svojimi nauki in deli Sina božje¬ ga dostojno spričal. Predpodobe Judovske cerk¬ ve so nehale, ker se je večna resnica živa na zemlji prikazala; Jeruzalemski tempel je raz¬ padel, in sv. keršanska cerkva se je začela. Od Sina božjega vtemeljena, je bila odf 12 neučenih, bornih ribčev na vse kraje sveta razglašena. In glej pervi čudež ! Prevzetni ajdovski modrijani postanejo ponižni učenci Judovskih ribčev; ajdje zapušajo veličastne tempelne malikov, in se pridružijo kristianom, v podzemeljskih jamah službo božjo opravlat; le malo let mine, in množica vernih se ne da več prešteti, Tode pekel škriple z zobmi, ker vidi da mu je rop vzet, in da se hoče njegovo kraljestvo na zemlji zatreti. Zato podkuri strašno preganjanje zoper sv. cerkvo. Pa glej novi čudež! Poprej so se naveličali neusmi' 203 leni trinogi kristiane terpinčiti in moriti, ka¬ kor kristiani voljno terpeti. Neverstvo je pa¬ dlo, kervolocne trinoge smert pokosila, sv. cerkva je pa ostala! Satan to viditi, začne zoper sv. cerkvo še hujše divjati, in verže baklo razpertije in vojske v sredo cerkve. Brez števila krivovercov se vzdigne v raznih krajih in raznih časih, kteri so vedno nove zmote na dan spravlali, in brez števila kristianov omotili! Pa glej roko božjo! Krivovere so zginule, in božja resnica se je le svitleje prikazala; imena kri¬ vovercov so se že zdavnej pozabile, sv. cerkva še slovi! In ako cerkva še današne dni vedno veliko in več sovražnikov ima, ali bo zmagala kalj tudi te? Nad tim ni dvombe. Sodba božja, ki se je dosihmal nad vsimi sovražniki cerkve razodela, nam je porok, da tudi sedaini in prihodni božji roki ušli ne bodo. Vrata pe¬ klenska cerkve ne bodo zmagale, zakajKristus ostane pri njej vse dni do konca sveta. Krivo¬ verci in sovražniki pa morajo biti; kako bi drugač spoznali ceno sreče prave vere, ako bi nesreče tistih ne vidili, ki pravo vero zgubijo. Kako bi zamogli drugač spoznati, da je spo¬ znanje prave vere gn a da božja, ktere tudi mi nismo zaslužili, in ktero Bog narodom da in nzame po nezapopadljivih sklepih svojega usmi- tanja in svoje pravičnosti. 204 Tako je sv. cerkva vedno preganjana, pa nikdar zmagana mirno hodila svojo pot in se prijazno vsim narodom približala. Ako je priš¬ la v ktero deželo, ni prašala: ali so njeni pre- bivavci dobri ali hudobni, ali ji bodo za pri¬ nesen dar božji hvaležni ali jo čerteli in kakor vsiljeno ptujko preganjali; saj ve, da ji je Kristus kervavo pot terplenja odločil. Tudi ni prašala: ali ima dežela dobrega vladarja, ali hudobnega trinoga, in kakšna je vlada v de¬ želi in kakšne njene deželske postave? Kra¬ ljestvo cerkve ni od tega sveta, ampak je znotraj v človeškem sercu, v njegovi vesti. Naj si bodo vladarji dobri ali hudobni, povsod je učila: Dajte cesarju, kar je cesarjevega; zakaj ni je vlade, kakor od Boga. Le v verskih rečeh je djala, da gre pokoršina je- dino Bogu in cerkvi. Cerkva se je vsim vla¬ dam brez razločka prijazno približala. Ako so bile vlade tudi nji prijazne, jim je podelila svoj blagoslov ; ako so pa njene in božje pra¬ vice zaterale, jim je zažugala kazen božjo, kakor vsakega zadene, kteri se neveste Kri¬ stusove zlobno loti, in je mirno pričakovala dan pravice božje. In glej! mogočnim kraljem in vladarjem so padle krone iz glave, le krona sv. cerkve bliši vedno nezmagljiva od časov sv. Jjjptra do današnib dni na glavi Rimskih pa- — 205 — pežev. Ravno tako je cerkva z narodmi sto¬ rila. Ako so jo narodi sprejeli, je ostala pri njih, in je bila njih mati; ako ne, si je otre- sila prah iz svojih nog', in sv. križ v eni, in sv. evangelj v drugi roki, je popotovala dalej v druge kraje k drugim narodom ; in povsod, kamorkoli je prišla, je klicala: „Delajte po¬ koro; zakaj kraljestvo božje se bliža.“ Tako je potovala sv. cerkva od nekdaj in potuje še danes okrog po vsem svetu od enega naroda do drugega, mirno pričakovaje dan, ko se bo dopolnula obljuba Kristusova, da bo ena čeda in eden pastir. In kako lep in veličasten je sled, ki ga je cerkva povsod, kodarkolije hodila, za se¬ boj pustila! Vsaka njenih stopinj je zaznam- vana z dobrimi deli in z blagoslovom božjim. Kderkoli so njeni nauk sprejeli, tam je so¬ vražnike spravila, revne in vboge potolažila, bogatine k usinilenju nagnula, grešnike je k pokori spreobernula, pravične k stanovitnosti spodbudila, deviške ljudi je k ohranenju pre¬ lepe nedolžnosti nadušila, zakonske je pravo •n čisto ljubezen učila; otrokom in podložnim je zaterdila nauk voljne in vesele pokoršine ? starišem in predpostavlenim nauk ljubeznjive skerblivosti in pravičnosti. In kodarkoli je ho¬ dila , je pozidala lepe in veličastne cerkve, v 206 kterih se slava božja prepeva od veka do ve¬ ka; je pozidala samostane, kamor sveta uče¬ nost in pobožna čednost zahaja, kloštre, v kterih se nedolžne duše za grehe celega sveta pokore, kteri vboge, revne in bolnike spreje¬ majo in oskerbovajo, v kterih se mladi ljudje v božjem strahu izrejajo; je pozidala bolniš¬ nice, v kterih se zapušeni bolniki ohranijo in mirno umirajo; je pozidala šole, v kterih nedolžne otročiče okoli nebeškega Učenika zbira. Za vsako pottebo je najšla sv. cerkva pomoček; za vsako bolečino človeštva ima hladilo in zdravilo. Sv. cerkva je bila povsod in vselej mati in učitelica prave ljubezni. Bila je mati in bo vse dni do konca sveta; in Boga za očeta imeti ne more, kdor nima cerkve za svojo mater. Bodi torej pozdravlena naša preljuba ma¬ ti, sveta cerkva, ti izmed vsih čudežev bož¬ jih naj veči in naj ljubeznjivši! Čudež je tvoj začetik, čudež tvoje razširanje in ohranenje, čudež tvoje dela, in blagoslov, ki ga na vse strani razprostiraš! Tebe hočemo ljubiti, tvoji zvesti otroci biti, dokler tvoj božji ženin pride, tebi ternovo krono odvzeme, in v krono večne¬ ga živlenja premeni. 207 II. N A VOD pobožnega živlenja in lepega žader- zaiya.*) I. Od dolžnosti Boga ljubiti in ča¬ stiti. §. 1. Bogu se naj veča ljubezen in čast spodobi. 1. Bog, naj popolnama bitje sam v sebi zapopadik vsega dobrega, on gola ljubezen, je tudi vse ljubezni vreden. Zato je perva in naj veča zapoved ta: „Ljubi Gospoda svo¬ jega Boga iz vsega svojega serca, iz vse svoje duše, iz vse svoje mi¬ sli, in iz cele svoje moči.“ Ljubiti smo dolžni svojega Boga tudi za , da mu enokoliko )j ubezni povernemo, ker »nas je“ poprej ljubil, kakor smo mi njega —__ *) Poleg Galura Bernarda knezo — škofa Briksen- »kega posnel čast. G. Felician Globočnik. 208 ljubiti zamogli . in ker vse dobro od njega imamo; zakaj vsak dober dar je od zgorej, od Očeta luči. — Da pa 8oga ljubimo , moramo deržati njegove zapovedi; zakaj: „to je ljube¬ zen božja, da njegove zapovedi deržimo," pravi sv. pismo; in Jezus nam veli: „Vi ste moji prijateli, ako storite, kar vam jas zapo- vem.“ — Cez vse pa ljubimo svojega Boga, ako njega raji ko vse drugo imamo, in iz lju¬ bezni do njega raji vse zgubimo, tudi vse pre- terpimo, kakor bi njega žalili ali njegove za¬ povedi prelomili, po besedah sv. Paula, ki pravi: „Ne živlenje, nesmert,ne sedajno ne prihodno terplenje, ne oblast, ne imenitnost, tudi nobena druga stvar nas ne bo mogla lo¬ čiti od ljubezni božje , ktera je v Kristusu Je¬ zusu , Gospodu našem. 2. Bogu se pa tudi kakor naj višemu Gospodu naj veča čast spodobi; on je stvarnik vsih stvari, kralj nebes in zemlje, Gospod in Oče vsih reči; zato tudi sam pravi: „Sm časti očeta, in hlapec svojega gospoda; ako sim tedaj jas vaš Oče, kde je moja čast ? l n ako sim jas Gospod, kje je strah pred menoj — Za tega del smo dolžni Boga vselej in po vsej moči častiti, povsodi le božje ne svoje časti iskati, pa tudi skerbeti, da bodo vsi ljudje na zemlji Boga zmirom bolj spoznali io 209 častili, da se bode izpolnilo, kar nam Jezus prositi veli: ^Posvečeno bodi tvoje imel Pri¬ di k nam tvoje kraljestvo !“ §. 2. Kako se Bog prav spoštuje in časti? Hočeš Boga prav častiti, oberni celo svo¬ je živlenje, vse svoje djanje in nehanje, žalost in veselje Bogu v čast, po besedah sv, Pavla: „Ali jeste, ali pijete, ali kaj drugega delate, storite vse Bogu v čast.“ Zato: Hitro zutrej , ko vstaneš, povzdigni ser¬ ce in roke k svojemu stvarniku, zahvali ga za sladek počitek, in prosi ga, naj te čez dan v svoji milosti ohrani, ter mu obljubi, tistega le po njegovi sv. volji obernuti. 2. Zvečer, preden se vležeš, ne pozabi sam ali s svojoj družinoj večerno molitvo opra¬ viti, zahvaliti Boga za vse dobrote, ki ti jih je pretekel dan dodelil, daruj mu svoje storje¬ ne dela in prestano terplenje, prosi ga, da ti niilostlivo odpusti, kar si ga čez dan žalil, in ^roči se za prihodno noč varstvu njegove sve¬ te previdnosti. Saj je tudi Jezus molil zve¬ čer v noč k svojemu nebeškemu Očetu. 3. Kakor je Jezus tudi ti moli pred jed- Ponovilo potrebnih naukov. 14 210 joj in po jedi, prosi g a, da ti blagodari svoje dare, ki ti jih zavživati dobrotlivo daja, in za¬ hvali ga, da te nahrani. Varuj se pa tudi pri jedi kaj govoriti, kar bi utegnilo Boga ali bli- žnega žaliti, in misli, da si gost pri Gospo¬ dovi mizi, kder se nespodobno zaderžati ne smčš. 4. Kadar kaj delaš, imaj roke pri delu, serce svoje pri Bogu. Ako so dela tvojega sta¬ na težavne, ne jezi se in ne kolni, temuč po- terpežlivo dopolni svoje dolžnosti, ker je Bož¬ ja volja, da v putu svojega obraza jemo svoj kruh. in v duhu pokore težave voljno prena¬ šamo. 5. Ako te žalost in terplenje obide, ne to¬ ži čez Božjo previdnost, ki ti le dobro hoče; moli v svoji bridkosti z Jezusom rekoč: „Oče moj! ako je mogoče, naj gre od mene ta ke¬ lih; pa vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.“ Nikolj se terplenja ne brani, ktero ti k izveličanju pomaga, te hudega ovarje in greha očisti, 6. Ako se veseliš, bodi v Gospodu vesel; f tvoje veselje naj bode vselej pošteno, nikolj P a nespodobno ali grešno; zakaj kar očeta žab) ne sme otroka veseliti. Zavživaj časno veselje le zmčrno, in od minlivega veselja povzdiguj svoje serce k nebesam, kcler nas druga radost 211 čaka, ktera nikdar minula ne bo, in za katero se tukaj pripravlati imamo. 7. Kakor pri delih tako tudi v svojih mar- nih skerbi za božjo čast. Bog- ti je jezik dal, da bi z njim Njega hvalil in častil; zato nikolj kaj ne govori, kar bi Boga ali bližnega žalilo, ali koga pohujžalo. »Nesramnost in nečistost naj se clo ne imenuje med vami,“ veli sv. Pavl. — Bližnega obnašati in poštenje mu jemati je gerdo in greh; clo nepotrebnega kaj govoriti ni prav, ker bo od vsake-prazne besede pred Bogom odgovor. §. 3. Bog se časti skoz svete reči. Bega prav častiti se mora tudi vse, kar je božjega in svetega v časti imeti. 1. Posvečuj vselej božje ime! Nikolj ga v jezi ali kletvi ali nepotrebno in brez pomi- slika, temuč vselej s častjoj izreci; zakaj ono je ime našega naj veei Gospoda. Ne delaj ne- časti Božjemu imenu z nepotrebnimi ali clo krivimi prisegami, zakaj »prekletva bo prišla nad hišo tistega, kteri v mojem imenu po kri¬ vem prisega,“ pravi Gospod Bog. 2. Sveta vera in božja beseda naj ti bo sveta reč; po nji tvoj Bog in Oče sam k tebi 212 govori. Dober otrok rado posluša dobrega oče¬ ta, naj tudi tebe Božjo besedo poslušati veseli. „Kdor je iz Boga, posluša Božjo besedo,“ pa tudi svoje živlenje obrača po njej. Sveto vero zaničevati ali zatajiti in Božjo besedo zasme¬ hovati te Bog vari! 3. Spoštuj vedno sveto katolško cerkvo; Jezus njo je postavil tebi k izveličanju; njo poslušaj in ubogaj. „Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očiten grešnik.“ Ljubi njo kakor svojo mater, ker ona ljube¬ znivo za te skerbi; kdor cerkev za mater ne spozna, mu Bog oče ne bo. Ne zaničuj služab¬ nikov sv. cerkve: namestniki Jezusovi so oni, in Jezus sam jim pravi: „Kdor vas zaničuje, mene zaničuje/ 4. Častitliva naj ti bode božja veža; ona je sveta hiša božja, v kateri sam Bog prebiva. Sveta groza naj te objide , kedar v cerkvo sto¬ piš. Pa tudi memo grede hišo božjo pozdravi, ter se odkri ali prikloni in pokrižaj. 5. Boga samega častiš, kadar svetni¬ ke, njih podobe in svetinje v časti imaš; za¬ kaj oni so prijateli božji, ki se pri Bogu v nebesih vesele in za nas prosijo. Bog sam jih časti, ker jih je k nebeški časti povzdignul, in jih tudi na tem svetu dostikrat s čudeži pove- 213 lica. Vsaka nečast svetnikom, njih podobam in ostankom storjena tudi Bogu čast jemlje. §. 4. Boga časti, kdor sveto živi. Bog je svet in le svetost ljubi, zato mora tudi naše živlenje, da bo Bogu dopadlo, sveto ali pobožno biti, kakor nas Jezus opomina : „Bo- dite popolnama, kakor je vaš Oče nebeški po- polnama.“ K pobožnemu živlenju je potreba: 1, Da zvesto in pogosto moliš. Kdor rad ne moli, pobožen ni. Po^molitvi človek Boga časti, ker ga po njej za naj večega Gospoda in dobrotnika svojega spozna. Ako Boga za prejete dobrote v molitvi zahvališ, ali ga za potrebne dare poprosiš, vselej s tem božjo čast pomnožiš, ker oznanuješ vsegamogoč- nost in dobrotlivost previdnosti Božje. Ne za¬ mudi torej molitve , kadar je pobožnimu kristi- anu v navadi moliti, posebno kadar k molit¬ vi zvoni; hitro se pokrižaj in moli brez vse¬ ga odloga, naj bo na potu ali doma, na delu ali pri mizi. Kar se odlaga, se rado pozabi. Moli pa tudi vselej iz sei-ca, ne samo z jezi¬ kom , da boš Boga ne le z ustmi, temuč tu¬ di v sercu svojem častil. 2. Hočeš pobožen biti, moraš pridno in 214 zvesto službo božjo objiskovati, posebno ob nedelah in zapovedanih praznikih. Med opra¬ vilom ali stoji ali kleči, kakor šega prinese, serce svoje pa k Bogu povzdigaj in daruj, posebno kadar se sv. maša služi. V rokah imej molek ali molitvine bukvice. Kdor nima pri službi božji svetih reči v rokah, po navadi tudi v sercu pobožnosti nima. Kdor pa clo za službo božjo ne mara, pobožen biti ne more, in Gospodu svojemu Bogu spodobno čast krati. 3. Pa ne le pri molitvi in službi božji, te- muč v celem svojem živlenju moraš pobožen bi¬ ti , ali hočeš Boga prav častiti. Tvoje živlenje pa bo sveto, ako boš vse, kar počneš, po božji volji ravnal, dolžnosti svoje zvesto izpolno- val, in vse kar Bogu dopade, rad storil, ako bo povsodi Gospodov strah tebe spremljal, in se boš vsega skerbno varval, kar bi žalilo tvojega Očeta nebeškega. Taka pobožnost bo prava častitev božja; podobna tisti, ki jo je Jezus nam v izgled zapustil, ki je vedno skerbel, voljo svojega Očeta spolniti, in ga poveličevati, ter je njegovo naj veči veselje bilo, se v molitvi z njim pogo¬ varjati , in v hiši njegovi biti, dokler se je k njemu povernil v svojo nebeško čast. 215 II. Od človeka in človeškega rodu. §. 5. Keršanska dolžnost bližnega lj u b iti. 1. Kakor Boga čez vse, je tudi bližnega ljubiti keršanska dolžnost, kakor samega se¬ be. Jezus veli: „D r u g a z a p o v e d je p e r- vej enaka: Ljubi svojega bližnega, kakor sam seb e.“ 2. Jezus sam to postavo lepo razloži, re¬ koč: „Vse, karkolj hočete, da vam ljudje sto¬ re, tudi vi njim storite.“ Kar tedaj pametno sebi želiš, tudi bližnemu želi in stori; česar se sam bojiš, varuj tudi bližnega, in ga boš keršansko ljubil. 3. Ljubiti bližnega moramo zato, ker je otrok božji, stvarjen po božji podobi, od Je¬ zusa z dragoj cenoj odkuplena ovčica, tempel svetega Duha in poklican uživati enkrat z na¬ mi večno zveličanje. Ako se otroci prav lju¬ bijo, jih je oče vesel; tak tudi nas nebeški Oče, ako ljubimo svojega bližnega. 4. Pa tudi sovražnike svoje ljubiti je ker¬ šanska dolžnost, ker tudi sovražnik, če rav¬ no nas žali, vender naš bližnji ostane, kakor 216 Jezus pravi: „Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite , kteri vas žalijo, in molite za nje, kteri vas preganjajo in obrekujejo; da bote otroci svojega nebeškega Očeta, kteri da svo¬ jemu soncu sijati na dobre in hudobne , in de- žiti na pravične in krivične." 5. Posebno pa smo kristiani dolžni se med seboj ljubiti, ker smo udji jednega telesa, svete keršanske cerkve, katerega glava je Je¬ zus, ter smo po Njem ne le bratji in sestre med seboj, temuč je tudi Jezus naš brat, in ker vse, kar se bližnemu stori, Jezus tako obrajta, kakor bi se Njemu storilo, ki pravi: „Kar ste storili kteremu mojih naj manjših bratov, ste meni storili." §. 6. Keršanska dolžnost sam sebe s pošto v ati. 1. Velika, človek!je tvoja vrednost, ako pomisliš, da si otrok in podoba živega sve¬ tega Boga, naj imenitnejši stvar na zemlji, od Jezusa Kristusa drago odkuplen in poklican k večnemu zveličanju. 2. Zato je tvoja velika dolžnost, da sebe po svoji vrednosti spoštuješ, kar se zgodi, ako Boga stvarnika svojega častiš, od kojega izvira 217 vsa tvoja vrednost, kadar se daš pameti in sv. veri voditi, in se ne ukloneš svojim strastim in hudim nagonom , kadar tako živiš , da Jezusa prelita kerv nad teboj zgublena ne bo, kadar nejišeš samo posvetnega, temučpri vsih svojih delih za nebesa skerbiš, za katere si stvarjen. 3. Ako tako sam sebe ne spoštuješ, de¬ laš nečast Bogu Očetu, kteri te je po svoji podobi stvaril; Jezusu Kristu, kteri te je s svojoj kervjoj odrešil,- svetemu Duhu, kteri te je v cist tempel božji posvetil; svoji sv. cerkvi, ki si tako njeni nevreden ud, in ves človeški rod zasramuješ. 4. Posebno spoštovanje si dolžen, kri- stian! svoji duši, ktera od samega Boga izvi¬ ra, je nevmerliva, s kervjoj Jezusa Kristusa rešena in za večno živlenje stvarjena. Spoštu¬ ješ jo pa, ako pred vsim drugim božjega kra¬ ljestva jišeš, in strahom in trepetom za izve- licanje svoje skerbiš. „Kaj namreč pomaga človeku, ako si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi ?“ 5. Pa tudi svojemu telesu spodobno čast n ejemli, ker je ono tempel sv. Duha, in od¬ klenjeno enkrat k nebeški časti iz groba izbu- jeno biti. Zato ohrani čisto svoje telo, da se bo veselilo enkrat nebeškega spremenenja; s kerbi za telesno zdravje s treznim živlenjem, 218 in nikar si ne krati živlenja z razuzdanostjo)’ ; zakaj: „Ne veste, da je vaše telo tempel sv. Duha, kteri u vas prebiva, kterega ste od Bo¬ ga prijeli in da niste sami svoji," pravi sv. Paul. §. 7. Veljava človeškega živlenja, 1. Ves čas človeškega živlenja je le odlo¬ čen, za nebesa pripravlati se, za katere je Bog nas stvaril; zato moramo kratke dni, ki nam jih Gospod deli , po njegovi božji volji v svoj prid obračati, in Bogu z zvestim spolnovanjem svojih dolžnost iz serca služiti; zakaj kmalo bo prišel čas, ko bo Gospod vsakemu djal: „Daj odgovor od hišvanja svojega živlenja." 2. Slabo oberne svoje živlenje, kdor tako živi, kakor bi mu večno na svetu živeti bilo, le za bogastvo in posvetno veselje skerbi, zravno pa na smertin večnost pozabi. Tako je živel evangeljski bogatin. 3. Se manj obrajta svoje živlenje, kdor ga s praznimi rečmi trati, ktere mu nobenega prida za večnost ne prineso; zgublen namreč je vsaki dan, v kterem človek dobrega kaj ne stori. Naj bolj pa greši, kdor si s hudob¬ nim, razvujzdanim ravnanjem živlenje krajša, ter dušo in truplo mori. 219 §. 8. človek v zvezi z ljudmi. 1. Vsi ljudje na zemlji so kakor družina jedne hiše, ktera enega očeta in hišnega gos- podara ima, med seboj pa so si bratji in sestre; — ali kakor udje enega trupla, ki enega poglavara imajo, ter so enega duha, na tenko med seboj sklenjeni. 2. Kakor pa vsak otrok v hiši svojo delo, in vsak ud telesa svoj opravk ima, ter so vsi jeden drugemu k pomoči, tako je Bog po svoji modrosti mnogoterih stanov med ljudmi upeljal, katerih vsak svoje dolžnosti ima, vsak pa tudi drugim pomaga. 3. Nobenega stanu ne zaničuj, ker je vsak od Boga; skerbi, da boš z usakim, naj bo tvojega ali drugega stanu, v lepi zložnosti živel. Ne pozabi, da nisi sam na svetu, da moraš z ljudmi živeti, in vselej, prej ko kaj počneš, pomisli, ali bo to drugim všeč, ali bi j'h morde le žalilo? in uči se, s slabostmi svojega bližnega poterpeti, kakor sv. Paul Ve h: „Jeden drugega butaro nosite, in tako We dopolnili Kristusovo postavo.* 4. Še veči spoštovanje so si dolžni oni, kateri so ali po rodu, ali po kterih drugih dolžnostih v posebni zvezi, kakoršni so: otroci in stariši, bratje in sestre in drugi sorodniki, gospodari in posli, duhovska in deželska go¬ sposka, učeniki in učenci, sosedje, tovarši, pri- jateli in znanci, kakor tudi prebivavci jedne soseske, jedne dežele ali enega cesarstva. — Njih zadenejo besede sv. Paula: „Ako pa kdo za svoje in zlasti za domače nima skerbi, je vero zatajil, in je hujši od nevernika." §. 9. Keršanska ljubezen, mati prave jedinosti. Ni je boljše in močnejše vezi, kakor je keršanska ljubav; ona rodi lepo zložnost in jedinost med vsimi ljudmi, ako le po njenih znamnih ravnajo, kakor jih sv. Paul popiše, rekoč: „Ljubezen je poterpežliva, je dobrot- liva; ljubezen ni nevošliva, ne ravna napčno, se ne napihuje, ni časti lakomna, ne jiše svo¬ jega, se ne da razžaliti, ne misli hudega , se ne veseli krivice, veseli se pa resnice; vse preterpi, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikolj ne mine." Da se pa po tej ljubezni z ljudmi obnašaš, nikoli kaj brez pomisleka ne reci ali ne stori, vse po pameti ravnaj, in prevdari, ali bi bilo spodobno, ah i i b i 221 nespodobno, modro ali abotno, kar meniš storiti. Pri vsaki reci pomisli, ali je Bogu in ljudem všeč, ali kaj koga ne draži; zakaj prava ljubezen nikogar ne žali, in ako koga poboljšati želi, ga prosi, svari in vuči z vsim poterplenjem. §. 10. Keršanske priljudnosti in lepega zaderžanja velika vrednost. 1. Hočeš pri ljudeh kaj veljati in z njimi mirno in zastopno živeti, moraš z njimi pri¬ ljuden biti in pričo njih se lepo zaderžati, to je, v besedi in v djanju se tako obnašaj z ljudmi, da jim bo tvojo ravnanje prijetno in ljubo. 2. Priljudnimu biti, ti ni potreba ljudem Prazno se priklanjati ali sladko prilizovati, kakor hinavci in lizuni delajo; bodi le odkri- toserčen, resnično ponižen, pohleven, po- s trežliv in ves ljubezniv. Prava keršanska pri¬ ljudnost se opira na keršansko ljubezen, po kateri človek svojemu bližnemu vse stori in Ze li, kar mu je ljubo; žaliti ga se pa skerbno 'aruje, kakor sv. Paul pravi: „Ljubezen bodi ^ez hinavšine; sovražite hudo, deržite se ^brega. Z bratovsko ljubeznijoj se med seboj 222 ljubite; s poštovanjem pridite jeden drugemu naproti." 3. Priljudno zaderžanje nas Bogu in ljudem prijetne stori, nas same časti in nam dosti prijatelov pridobi. Priljudnost nas mnoge neprijetnosti ovaruje, ter nam in drugim dosti veselja napravlja; ona je dostikrat mati časne sreče, ker priljudnega vsak rad ima in mu kder more, rad k blagostanu pomaga. Priljudnost rodi mir in jedinost med ljudmi, in jih sovraštva, prepira in drugih napak varuje; ona je tudi v čast njim, kteri so nas priljudnosti učili in vadili, starišem in vučeni- kom, ter še soseska in domovina lepo slovi, v koji priljudnost prebiva. §. 11. Pravega spoštovanja i* 1 lepega zaderžanja nas le sv. včra v u č i. ^ . ' <(J fl V 1. Človek je prav za prav le toliko vre¬ den, kolikor pred Bogom velja. Sv. vera na« pa vuči, da smo otroci božji, stvarjeni P° božjej podobi in od Jezu Krista rešeni * a večno zveličanje. Mi smo božje izvoleno lj u ^' stvo, ktero Bog po svojih namestnikih, duho v ' skih in deželskih viših vlada, naj bi na ten 1 223 svetu mirno in pobožno živeli, enkrat pa u večnosti pri Njemu bili veseli. 2. Ali hočeš tedaj sebe in bližnega z lepim zaderžanjem prav spoštovati, moraš po sv. veri skerbeti, da boš svoj od Boga odločen namen dosegel, da boš kakor tvoj Oče nebeški zmirom bolj popolnama, vreden, otrok božji in dedič biti večnega zveličanja. Daj Bogu kar je božjega, in bližnemu kar je njegovega. Boga časti in ljubi čez vse, in bližnega ljubi pošteno kakor sam sebe; varuj se skerbno misliti, želeti, govoriti ali storiti kaj, kar bi bilo keršanski ljubezni nasproti, in tvoje lepo, ljubezni polno serce naj se razodeva v lepem zunajnem zaderžanji do Boga in bližnega. III. Potrebne pomoči k lepemu zader- žanju do ljudi. §. 12. Ljuba pamet. Bog je človeku pamet dal, da se po njej neumne živine loči, in spozna, kaj je dobro in prav, da bi mu bila svetla luč v dušni temoti, pa tudi prava pot k lepemu zaderžanju z ljudmi. 224 Da boš z ljudmi mirno in prav živel, naj te pri vsem tvojem ravnanju pamet vodi; zato dobro prevdari vsako besedo, preden njo zineš, in vsako reč, preden njo počneš, ali je pametna in modra, tebi in bližnemu k pridu. Skerbno se varuj vsega, kar ti pamet zaderžuje, kakor nevera, ktera vse reči otemni — vsake strasti, ktera ti ničesar prav viditi ne da, napuha ali prevzetnosti, ktera ti tvojo serce prikriva, da ga ne spoznaš; pa tudi pijanosti, ktera te ob pamet spravlja, in pod neumno živino zniža. Prosi pa tudi Očeta luči, da ti pamet razsveti, saj On rad „dobrega Duha da tem, ki ga za-nj prosijo.“ §. 13. Sveta pravičnost. Ker človek ni sam na svetu, ampak je božja volja tako, da ljudje skupej žive, je k lepi zlogi jedinosti potreba, bližnemu pra¬ vičen biti, to je nič kaj početi, kar bi pravico njegovo žalilo. Preden tedaj kaj hočeš ah storiš, baraj se, ali bi bilo prav, naj bi tudi drugi tako storili, kakor ti želiš, ali bi se s tim bližnemu krivica ne godila? Ne grajaj bližnemu pripušenega nedolžnega veselja, m nikdar mu v njegovo pravico ne segaj. Tvojo 225 vodilo pri vsim naj bodo besede Jezusove: „Vse, kar kolj hočete, da vam ljudje store, tudi vi njim storite, ino kar sebi ne želite, tudi drugim ne storite. „Nikolj ne bodi samo- priden ali samopašen, ne ravnaj po svoji lastni termi, temuc kakor te keršanska ljube¬ zen uči. §. 14. Lepa snažnost. It W£*ftoav fioiTci n : "' •' Kakor se nad gerdoj nesnažnostjoj vsa¬ kemu gnusi, tako nas lepa snažnost vsim priporoča; za njo skerbeti je dolžen vsak, da sebe in druge vredno spoštuje. Vmij se, kadar si blaten ali vmazan, posebno kadar od dela k mizi greš. Vsak večer si zobe iztrebi in us!a izplahni, zutrej usta in ušesa izmij. Počesaj se večkrat, pa ne pričo druzih, kar bi bilo po cigansko. Poreži si nohte, kakor hitro začno čemeti, s škarjami; griziti jih ni spodobno. Kteremu možka brada raste, naj si jo saj vsako saboto obrije, in kdar v cerkev gre ali h kaki gospodi. Tudi hiša, kder ljudje prebivajo, naj bode snažna, čedno po¬ metena, miza in klopi omite, postele lepo poprav¬ ke, z belim opranim pertom pogernjene. Kder s ° grili ali stenice pri hiši, se morajo postele in Ponovilo potrebnih naukov. 15 226 klopi pogoje popariti, da se merčes pokonča. Žlice, noži, vilice in drugo hišno vrodje naj bo zmirom snažno; tudi piskre in sklede v ku- hini oberzdane muham v pašo ne pušaj. Pa tudi pred hišoj in po gorici vse lepo počedi, zakaj vsaka nesnažnost je zdravju škodliva, in kder je smrad, ne gre pošten človek blizo rad. Vadi se lepe snažnosti že iz mladega, zakaj česar se človek mlad navuči, tudi rad star stori; in zvunajna snažnost je dostikrat živa podoba in priča znotrajne lepote. Ako za zunajno snažnost ne skerbiš, lehko tudi znotrajno čistost zgubiš. §. 15. čedna obleka. 1. Bog človeku obleko daja, varvati se vročine in mraza in sramožlivost ohraniti. Ne jiši tedaj vnečimerni noši svojo vrednost; vbogi Lazar je pred Bogom več veljal, kakor bo¬ gatin, ki se je v škerlat in tenčico oblačil- Ne imenitne, le čedne in modre obleke ti je po¬ treba. Oblači se pošteno po svojem stanu, da koga z oblekoj pohujšal ne boš, modro po svojem premoženju, da sebi in drugim krivi¬ ce ne storiš, pametno po šegi svojega kraja, da te ljudje ne bodo zasmehovali, in po tvoji 227 obleki te sodili, ker se človek dostikrat po obleki spozna. 2. Ako tvoja obleka ravno ni draga, naj bo vonder čedna in snažna, ne vmazana am¬ pak oprana, ne rastergana temuč saj okerpana. Kdor v obleki ni snažen, je ali nemarnež in lenuh, ali pa lakomen skopec, ter sebi nečast dela in druge ne spoštuje. 3. Pri delu bodi delavno oblečen, praznič¬ no pa, kadar ob nedelah in zapovedanih praz¬ nikih v cerkev greš, ali se na dalno pot po¬ daš, ali si na gostijo povablen, ali pri gosposki in imenitnih ljudeh opravik imaš. 4. Nečimerne, gizdaste noše se varuj, ker je tebi in drugim nevarna in škodliva, po nauku sv. Petra, ki pravi: „Vaša zvunajna lepota naj ne bode spleteni lasje, ali zlati lišp, ali drage oblačila, temuč jišite lepoto svojega serca, in bodite mirnega, pohlevnega duha." Ali kakor sv. Paul posebno ženski spol opomina: „Zene naj se zaljšajo v pošteni obleki s sramožlivostjoj in treznostjoj, ne pa z neči- marno spletenimi lasmi, ali z zlatom, ali z bi¬ seri, ali z dragimi oblačili, temuč kakor se ženam spodobi, ktere pobožno žive, z dobrimi deli." 5. Tudi jeden spol drugega spola oblačila nositi ne sme, ker je to nespodobno in Bogu neljubo, kakor sam govori: „Naj se ne obleče ♦ — 228 ženska v moško oblačilo, in naj ne vzame mo|, ženskega oblačila; ostuden je namreč pred Bogom, kdor to stori." §. 16. Skerbna redaljubnost. Vse, kar je Bog stvaril, je v lepem redi. Sonce, mesec in zvezde se po odločenih kro¬ gih sučejo, noč in dan se verstita, lčtni časi po versti pridejo in minejo, vsaka stvarca ima svoj čas in svoj kraj. Posnemati brezkončno modrega Boga je naša dolžnost, in kakor Bog vse stvarjene reči v nar lepšem redu vlada, skerbimo tudi mi pri vsih rečeh za lep red. 1. Imaj v redi vse svoje dela in opravila. Berž zjutrej ko vstaneš, odloči si za cel dan, kaj boš po versti delal. Kdor svoje dela po redi opravlja, vse ložej in bolj zvesto opravi, nič se ne pozabi, nič ne zamudi, in vse dela gredo bolj spešno od rok. 2. Pospravi čedno svoje oblačila, kadar jih izslečes, zravnaj in zhrani jih v skrinjo ali omaro, ali jih na svoj kraj obesi. Ne verži obleke iz sebe zdaj v en, zdaj v drugi kot, ne pusti je po klopih ali na peči valjati ali kde drugej ležati, da ti se ne pokvari ali zgubi, ali da nje ktera živad ne zgrize. Položi zvečer 229 vsako reč, ki jo izslečeš, na svoj prostor, da jo zutrej, ali ko bi bilo še po noči treba, hitro najdeš. 3. IPa tudi po hiši naj ima vsaka reč svoj -kraj, vsako vrodje svoj prostor, da se hitro dobi, kadar je potreba, in da se vse uverste- no bolj prijetno vidi. Po dokončanem delu spet vsako reč spravi kamor sliši, in ne pusti jo ležati, kder si jo rabil. Spravlaj pod streho, kar bi se na soncu ali dežji pokvarilo, in za¬ piraj , kar bi ti kdo izmekniti vtegrifl. 4. Kdor se v časnih rečeh rednosti vadi, bo skerben tudi za večno; kdor pa posvetnih Teči v redu nima, rad tudi večno zanemari, kakor Jezus pravi: „Kdor je zvest v naj manj¬ šem, je tudi zvest u večem; in kdor je v ma¬ lem krivičen, je tudi u večem krivičin.“ Manjši je časno, in veči je večno. 5. Zato se že iz mladega vadi, vse v lepem redu imeti; kar se boš mlad navučil, boš star rad znal. Lepa rednost v tvojih rečeh tebi čast dela, in te Bogu in ljudem prijet¬ nega stori. 230 §. 17. Spodobna zunanja obnaša- Ljudje nas radi po našem zvunajnem ravnanju sodijo, in dostikrat po pravici, ker se, kakor sv. pismo pravi, človek po obleki, smehu in hoji spoznati da. Da bojo tedaj ljudje od nas dobro mislili, je potreba se tudi zunajno tako obnašati in vesti, da bo prav in ljudem všeč. Sploh naj bo naša obnaša spodobna, po¬ hlevna in modra, ter starosti, in stanu ljudi primerjena s kojim živimo, po času in kraju ravnana, v katerem se znajdemo. Sosebno pa sliši k lepi obnaši: 1. Da život in glavo ravno in spodobno nosiš, ne previsoko, kakor prevzetneži, ne po- tuhneno, kakor gerdi hinavci znajo. Tudi z glavoj ne majaj preveč, kakor bi se te prav ne deržala, in z životom se na steno ne na¬ slanjaj, posebno pri tujih ljudeh. 2. Hoja naj bo tvoji starosti in' tvojemu stanu in delu primerjena, spodobna in natorna, ne posilena. Ne lazi mladenč počasi kakor sivi starček, ki več hoditi ne more; ne skakaj, in ne letaj kder se ti bolj modro hoditi spo¬ dobi; in ako na kak posel greš, ne hodi po. 231 polžovo, kakor je lenuhom v navadi. Ne spa- kaj se v hoji drugim za smeh. 3. Svoje oči modro obračaj, ne švigaj z njimi semtertje’, ne oglejaj vsako reč ali kaj nespodobnega; vsakemu pošteno v lice glej; prederzno in prevzetno gledati ali pa potuh- neno oči obešati, obedvoje ni prav. Nesramni pogledi so grešni in pohujšlivi. 4. Tvoj obraz naj bo prijazen, ne serdit ali prevzeten; ne smejaj in ne reži se zmiram, kakor taki, ki jim pameti manka; ne derži se pa tudi prekislo, kakor bi pelin žvečil. Derži se modro ali na smeh, kakor ti čas in kraj prinese, po besedah sv. Paula: »Veselite se z veselimi, in jokajte z jokajočimi." 5. Usta ne odpiraj, kakor skedno vrata, zobe si nespodobno pričo drugih ne trebi. Ako moraš kihniti ali kašlati, derži si haderco pred ustmi, in ne pluvaj po tleh, teinuč plu- vavnik pojiši, ako si pri gospodi. Z rokoj se po tleh vsekovati, po tem pa z nogo razteptati, je gerdo; za to svojo haderco imaj. 6. Ne mahaj z rokami, kakor bi orehe klatil; ne derži jih na herbtu, pa tudi v hlače jih ne vtikaj. Pričo drugih se čohati ali ke- brati le nečedniki navado imajo. Kedar sediš, imaj roke na krilu; z rokami brado p odp ti¬ rati ni lepo. 232 §. 18. Skerbna paznost na svoj jezik Posebna pomoč z ljudmi v lepi zložnosti živeti je svoj jezik vberzdati, da kaj nap enega ne govori, in scer : L Ker po jeziku svoje serce razodeva¬ mo. „Iz obilnosti serca usta govore.“ Kar je v tvojem sercu skritega, tvoj jezik na znanje da; zato je potreba vselej pomisliti, kaj in ka¬ ko boš govoril. 2. Ker hudoben jezik veliko hudega med ljudmi napravi; od njega namreč pride obrek- vanje, podpihovanje, sovraštvo, prepir, tepenje in mnogo drugo hudo. Prav govori sv. pismo: „ Jezik je scer majhen ud, pa velike reči napravi; kakor majhen ogenj velik gojzd požge. Kder se veliko govori, greh ne praznuje; kdor pa svoj jezik vlada, je prav moder." 3. Ker človek s prenaglim jezikom sebi in drugim dostikrat veliko škode napravi, si dosti zopernosti nakoplje in se mnogokrat ob čast in dobro ime, ob časno in večno srečo spravi. »Veliko jih meč vmori, še več jih jezik pogubi." 4. Ker bomo morli, kakor Jezus pravi, že za vsako prazno besedo sodni dan odgovor 233 dajati, toljkanj več za vse pregrešne in po- hujšlive marne. Svoj jezik vberzdati nas prav lepo sv. pismo vuči, ki pravi: „ Ogradi svoje ušesa s ternjem; ne poslušaj kar hud jezik govori, ter napravi vrata in klučavnice svojim ustam; raztopi svoje zlato in srebro, in naredi tehtni¬ co za svoje besede, in potrebno vujzdo za svoje usta. Kdor svoje živlenje ljubi, in vesele dni doživeti hoče, naj svoj jezik kroti." §. 19. Ne jemlji bližnemu poštenja. „Dobro ime je boljši kakor veliko bo¬ gastvo; prijeten biti je bolje, kakor srebro in zlato," pravi sv. pismo. In res , poštenemu človeku na svetu ljubšega ni, kakor poštenje in dobro ime. Zato smo dolžni bližnega z be- sedoj in v djanju spoštovati, in vsega skerbno varvati se, kar mu čast krati, poštenje jemlje in dobro ime kazi. Skoz to človek sebe in bližnega veliko hudega ovarje in lepo jedinost in prijaznost z ljudmi ohrani. Pa ne le častitlive ali imenitne ljudi mo¬ ramo varvati, da se jim čast ne jemlje, tudi poslom in vbogim ljudem smo dolžni ohraniti dobro ime; zakaj tudi njim, ako so pošteni, 234 dobro ime čez vse velja, in tudi njih smo dolžni spoštovati kakor otroke božje, brate in sestre svoje. §. 20. Posebne ravnila v go vor j enju. Sploh govoriti imamo le, kar je pametno in spodobno, in kar je nam in drugim k pri¬ du pa veselju, kakor sv. Paul pravi: „Vaše go¬ vorjenje bodi prijetno, in ne neslano, da bote vedili, kaj je treba slehernemu odgovoriti.* Vsaka beseda, ktera Boga žali ali bližnega pohujša, je greh. 1. Kar je svetega, tudi sveto izrekaj; Božje reči zasmehovati drugim za kratek čas, druga zapoved Božja prepovč. 2. Klafati ali gerdo kvasiti je vsakemu nespodobno, pa tudi velik greh , ker Boga jezik žali, ki ga ima le častiti, in bližnega pohujšuje. Nesramen klafač je ptujih grehov kovač. — Ako pa kaj nespodobnega kvantati slišiš, marn na kaj boljega oberni , ali če bi kaj pomagalo, klafača posvari. Boš hudobne besede vstanovil; imel boš veliko dobro delo. 3. Koga v pričo zasmehovati nikar; p a tudi od stana ali kraja drugih ljudi zaničlivo govoriti se varuj; tako zasramovanje nobene¬ mu ni ljubo. 235 4. Ne govori od drugih slabega, tudi ne sam od sebe dobrega. Druge opravljati, boli,, sam sebe hvaliti smradi. Ako slišiš bližnega obnašati, ga, če moreš, zagovarjaj, ali pa molči, če kaj dobrega od njega praviti ne včš; obrekovanja se nikdar ne vdeleži. -HM \jmmx ■ .14 5. Druge z besodoj pikati, ali pa srote dražiti, ali komu priimke dajati je zoper ker- šansko ljubezen. Kar sebi ne želiš, tudi drugim ne stori. 6. Govori veselej resnico, ali pa molči; vsaka laž, naj bo za jok ali za smeh, za dobi¬ ček ali zastonj, je hudobna. 7. Hočeš v tovaršii kaj novega povedati,, pomisli poprej, ali bi ne bilo morde komu neprijetno, ali bi koga ne osramotilo ali pa pohujšalo. 8. Ako te kdo razžali, ne kregaj se z njim, tenrnč poterpi kar ti merzi. Prepirati se in hudo razsajati je gerdo, in ako se jeza hitro "e vtolaži, dostikrat velik ogenj sovraštva vname. 9. Podpihovati druge ali jih k jezi dra- z iti, je po hudirjevo. Ti pa, če slišiš druge prepirati se, oberni mara na kaj drugega, ali kakor moreš prepir odverni, nepotrebno pa se v, nes ne vtikaj. 236 10. Ako kdo s teboj govori, poslušaj ga zvesto, iu nikar mu pleč ne obračaj, pa tudi v besedo ne vhajaj. Ako mu imaš kaj nasproti povedati, le priljudno in pohlevno mu povej, ali pa raji molči, da ga razserdil ne boš. 11. Ako te kdo pozdravi, ali pobara: ka¬ ko je še kaj? se mu zahvali in prijazno od¬ govori. Ako ti kako darilo ponudi, ga z vese¬ ljem in hvaležno sprejemi, in zhrani, pa nikar na stran ne verzi ali komu drugemu vpriča njega ne daj, da darivca žalil ne boš. 12. Brez potrebe ne baraj, kako se drugi nosijo, kako živijo. Kdor za drugimi preveč pozveduje, rad sam sebe pozabi. Z nepotrebnim prašanjem nobenoga ne nadlegvaj; kdor pre¬ več praša, je ali sitnež ali pa svojo nevednost na prodaj nosi. 13. V pričo drugih šepetati, kakor bi skrivnosti poln bil, se ne spodobi. Ako p a tebi kdo ktero skrivnost izroči, jo zvesto ohrani, in ne razodeni, ako ni viša dolžnost. 14. Govori rad, pa ne preveč; klopotec veliko klopoče, pameten malo pove, pa tisto prav, V tovaršii nič govoriti ni prav, zmiram čenčati pa še manj; čenče Marinke nima no¬ beden rad, in veliko govorjenja brez greh» ] _ni. Večkrat je boljše poslušati, ko govoriti. | 237 15. V pogovorih preveč zijati ali se pre¬ glasno smejati nikar! Vselej se ravnaj po čednih, ne po robastih ljudeh, in kar si enkrat vgrešiš, drugokratpopravi; tako se bošfpoštene šege privadil. §. 21. Priprostost in razumnost. Z ljudmi čedno živeti je potreba priprost in moder biti, kar je Jezus svojim pripo¬ ročil : „Bodite priprosti ko golobi, in modri ko kače.“ 1. Priprost biti, se ne smeš hinavsko hli¬ niti, ali zvunajno se prilizovati, v sercu pa strup nositi kakor zvitci znajo; temveč odkri. toserčno in ljubeznivo vse dobro vsakemu že¬ leti, z vsakim pošteno govoriti in ravnati, da se bo od tebe reklo , kar Jezus od Natanaela pove: „Glej! to je pravi Izraelic, v kterem zvijače ni." Serce priprostega je odkrito, ne zvito. 2. Prava priprostost nas Bogu in ljudem prijetne stori, ker nas Bogu vpodobi, ki je gola resnica, in ljudem prikupi, kteri resnico ljubijo in hinavšino čerte, in tako nam dostikrat k sreči pripomore. „Kdor v priprostosti ravna, ko brez skerbi; kdor pa po hudobnih potih kodi, bo razglašen," govori sv. Duh. 238 3. Priprost biti pa ni potreba vse povedati kar misliš, vsakemu svojo serce razodeti. Pravo priprost ost mora podpirati in voditi keršanska modrost in razumnost. 4. Prava modrost pa te vodi, ako nič brez prevdarka ne govoriš in ne storiš, temuč vse okolišinam primeriš, in besede in dela svoje po keršanski ljubezni vselej ravnaš. „Je čas molčati, in čas govoriti. — Bratje! glejte, kako bote ravnali, ne kakor nespa¬ metni, ampak kakor modri. -— Blagor človeku, ki je modrost najšel, in je bogat v razum¬ nosti.* 5. Hočeš prav moder biti, moraš v strahu božjem živeti; začetik modrosti je strah božji. Kdor se Boga žaliti ne boji, temuč po svojih strastih in slabih nagibih živi, prave modrosti ne glešta, ker hude strasti pamet človeško kalijo, dosti nespametnega in hudega rodijo. Ne vdaj se torej hudim strastim, temuč kroti svoje slabe nagibe; posebno pa v jezi se vari kaj početi, kar bi modro ne bilo, in bodi vedno gospod svojega jezika, zakaj nespame¬ ten ima svoje serce v ustih, moder pa svoje usta v sercu. 239 §, 22. Pohlevna ponižnost. K lepi obnaši z ljudmi je potrebna po¬ hlevnost in ponižnost, kakor jo je naj lepše Jezus sam vučil, ki pravi: „Učite se od mene, ki sim iz serca ponižen." 1. Ponižen biti ni potreba sam sebe zaničevati, svojih dobrih lastnost celo ne spoz¬ nati; pa imaš za nje Boga hvaliti, in le Bogu ne sebi jih pripisati. 2. Ponižen biti, ne smeš sam sebe pov¬ zdigovati, če še toliko veljaš ali dobrega storiš; tudi ne druge zaničevati, ako so ravno manjši od tebe. 3. Ponižen si, ako se ne deržiš le svoje terme, temuč se rad podučiti, in če si kaj zgrešiš, pohlevno posvariti daš, in ako le svoje ne terdiš, temuč tudi drugim kaj veljati pustiš. 4. Lepo ponižnost skažeš, ako nisi prederzen in nečimern; ako ne govoriš le od sebe in svojih reči; ako se prevzetno ne bahaš svojmi delomi in premoženjem; ako se v mislih in marnih za naj modrejšega Kimaš, in ne želiš v tovaršii le sam govoriti, temuč tudi druge poslušaš. 240 5. Lepa ponižnost te Bogu in ljudem prijetnega,—- ošabna prevzetnost pa ostudnega stori. Prevzetnim se Bog zoperstavi. »Vsak, kteri se ponižuje bo povikšan,‘kdor se pov¬ zdiguje bo ponižan." Ponižen se jeze in mnogo hudega ovarje, prevzeten pa si veliko zoper- nosti pripravi. „Kder je napuh, tam bo tudi osramotenje; kder je pa ponižnost, tam je tudi modrost." §.23. Pošteno od bližnega misli in sodi. 1. Ne sodi koga brez potrebe, ker je le Bog nas vsih sodnik, On, ki vse naše dela pozna in tudi v serce človeška vidi. „Ne sodite, da ne bote sojeni." 2. Ne prenagli se v svojih mislih, svo- jega bližnega hudo obsoditi, da mu krivice ne storiš, temuc vse poprej dobro prevdari, preden kaj rečeš,; zakaj lehko se v svojih mislih zmotiš, ki le zvunajno vidiš, v serce bližnega pa gledati ne moreš. 3. Ako si bližen res kaj zgreši, nikar ga zato prehudo ne obsodi, in ne žali; keršanska ljubezen te izgovarjati in lepo prizanesti vuči. 241 4. Imej poterplenje z bližnim, kadar iz slabosti pade, ker si tudi ti slab, in ravno tako želiš, da bi bližen s teboj poterpel. »Zakaj s kakoršnoj sodboj sodite, s takošnoj bote sojeni, in s kakoršnoj merite, s takošnoj se vam bo nazaj merilo. Izderi poprej bruno iz svojega očesa, in potlej glej izdreti pez- der iz očesa svojega brata,“ pravi Jesus. §. 24. Poterpežlivost in krotkost. 1. Z drugim zastopno živeti, bodi poter- pežliv, ter voljno prenašaj, kar se predelati ne da, in bodi krotek, ter se ne razjezi in ne kregaj, ako ti kaj zamerzi. 2. Pomisli, da ni ga stanu brez težav, in ne človeka brez slabosti. Vsak po svojem stanu tedaj, in tudi jeden z drugim poterpeti moramo, da si s tim težave izlajšamo. ,,Jeden drugega butaro nosite," uči sv. Paul. 3. Ne vzemi vse za zlo, kar ni po tvoji volji, ker ni vsaka reč morde tako huda, kakor se tebi *di, in ako ti bližni kaj žalega stori, morde ni tako hudo mislil, kakor ti meniš, in seje le iz slabosti prenaglil. 4. Premisli, da ni kos vse po tvoji volji kiti, ker se vselej le Božja volja zgoditi mora; da tudi s teboj Bog dostibart poterplenje ima; Ponovilo potrebnih naukov- 16 — 242 — in da moraš tudi ti drugim prizanesti, da bodo oni s teboj poterpeli, da bo lepa zložnost med vami, ter se tako dosti jeze, prepira in mnogo hudega odverne. 5. Vzemi si za izgled v poterplenju Jezusa, ki nam tak lepo veljeva: „Vzemite moj jarm na se, in učite se od mene, ker sim krotek in iz serca ponižen, in bote pokoj najšli svojim dušam. Moj jarm namreč je sladek, in moje breme je lehko.“ §. 25. Mirnega serca bodi in čmernosti se varvaj. 1. Dostibart človeka lastne slabosti nad- legvajo, večbart ga drugi ljudje žalijo in dražijo, in mnogokrat se mu od ktere druge strani kaj zopernega pripeti. Ali vse zoperno z mirnim sercam prenesti je treba, ako hočeš z ljudmi pokojno živeti. 2. Kdor je vedno j ^mirnega, ] veselega serca, ga povsod radi imajo, in z vsakim se lehko zastopi, ker nobenega ne draži w ne žali, raji prizanaša in koljkor more postreže. 3. Kako nepriljuden nasproti pa j e čmeren človek, kteri svoje hude terme im a > 243 kterega vsaka mala reč, vsaka besedica razkači, ki se sam seboj hudo jezi, in je če dalej bolj nadležen in siten. Tak sebi in drugim živlenje greni; in kakor je njemu vse na poti, se ga tudi vsak od daleč ogible. Koliko krega, prepira, kletve in sovraštva dostibart čmern človek napravi! 4. Zato skerbi, da boš v zopernem mirno serce ohranil; uči se sam sebe zatajevati, sam sebe premagovati, in ne pozabi, da si na svetu, ki je poln nadlog, in da z ljudmi živeti imaš, kterih nobeden ni brez svojih slabost. Pa tudi iz nebes si prosi mirnega, dobrega duha; zvesta molitev ti bo gotovo jenakodušnost in pokojno serce pridobila. 5. Moraš pa s čmernim človekom živeti, imaj poterplenje s njim in nikar ga ne draži; pa tudi na njegovo termo veliko ne porajtaj, da bo svojo nerodnost spoznal, in se sčasoma hude čmerne navade odvadil. §. 26. Ljuba zadovoljnost. 1. Naj boljši za nas je, kar nam Bog po svoji modrosti naklone, ako se mi vselej v njegovo sv. voljo vdamo, kakor nas Jezus moliti vuči: »Zgodi se tvoja volja.“ * 244 2. Bodi torej zadovoljen z vsim, kar ti Bog da, bodi si dobro ali budo, ker brez njegove volje se nič ne zgodi, v njo se po¬ polnoma izroči. 3. Ljuba zadovoljnost človeka le prav srečnega dela. Zadovoljen Boga časti in hvali za vse, kar mu pošle; on ne toži svoj stan, ako je ravno težaven, ker ga mu je Bog sam odločil. Vsako veselje, ki ga ima, dvakrat slajši zavživa, vsako terplenje, ki ga zadene, veliko manj občuti, ker mu zadovolj¬ nost veselje poslajša in terplenje polajša. Zadovoljnega vsak rad ima, ker ni pre¬ napetih misel in želj, vse za ljubo vzame, in ako bi mu tudi kaj po volji ne bilo, rad poter- pi in prizanaša, ter z ljudmi mirno in srečno živi. 4. Nezadovoljnost nasproti človeka le nesrečnega stori. Ker j se nezadovoljen v Božjo voljo ne vda, mu tudi nobena reč po volji ni. On ne spozna dobrot, ki jih od Boga in ljudi prijema,’ on si sam veselje greni, kterega bi lehko mirno zavžival; in vsako terplenje povikša, ktero ga v resnici zadene, ali naj si ga revež le domišluje, kar se pogosto zgodi. Nezadovoljen nima v sebi ne z drugimi pokoja, vsak se sitneža zboji, kteremu nič ni prav, kteri vsako re« 245 graja in vedno tožuje. In kakor na svetu sreče in veselja ne zavživa, si tudi z nezado- voljnostjoj slabo za nebesa skerbi, v ktere le skoz oske vrata voljnega poterplenja pridemo. §. 27. Mir in sprava z ljudmi. 1. Veselo in srečno živeti, moraš ljub mir z ljudmi imeti, kakor Jezus pravi: „Blagor mirnim, ker bodo otroci božji imenovani;* in sv. Paul opomina: „Bodite jedne misli med seboj. Ako je mogoče, koljkor je pri vas, imajte mir z vsimi ljudmi.* 2. Mirn človek je srečen, ker pokojnega serca lehko pobožno živi, in se nedolžno vese¬ li; on sebi in drugim mnogo veselja pripravi, in dosti žalega odverne. 3. Varji se jeze in prepira; zakaj jezovo serce nima veselja do molitve in svetih reči; jezavi človek druge žali in draži, ker se z njimi prepira; ponavlja preteklo jezo, in dosti so’ vraštva napravlja, ter sebi in drugim zdravje kali in greni živlenje. Kder je kreg in prepir, božjega Duha ni ondi, in blagoslov božji od take hiše beži, v kateri ljubi mir ne prebiva. Taka hiša je živi pekel, od katerega Jezus priča: „Tam bo jok in škripanje z zobmi.* 246 Resnično je , kar Salomon pravi: »Boljše je košček suhega kruha z veseljem, kakor hiša polna darov s prepirom." 4. Mirno z ljudmi živeti, bodi prijenliv, in raji krivico poterpi, kakor bi mir podiral. Saj ti Jezus sam naj lepši izgled mirnosti daja; on, ki ni klel, ko je bil preklinjan, ni protil, ko je terpel, temuč se mu vdal, ki ga je krivično sodil, in tako lepo vuči: „Ako te kdo udari na desno stran, pomoli mu še levo. “ Tako mir ohraniti je želj el Abraham s svojim stricom Lotom, rekoč: »Naj ne bo krega med menoj in teboj, med mojimi in tvo¬ jimi pastirji; zakaj brata sva. Glej! vsa deže¬ la je pred teboj; prosim, loči se od mene; ako se na levo stran podaš, se bom jas desne deržal; ako si desno izv oliš, grem jas na levo/ Koljko žalega bi se ljudje ovarvali, naj bi ra¬ ji jeden drugemu prijenvali. 5. Varji se komu brez potrebe in ne- prevdarno zopergovoriti; ne terdi le svoje misli, temuč daj tudi drugim kaj veljati; ako ravno njih misli nisi , da boš le ljubi mir ohranil. 6. Za potrebnega miru del se s svojim razžalnikom hitro spravi, in iz serca mu od¬ pusti, kakor vsakf dan moliš : »Odpusti nam 247 naše dolge, kakor tudi mi odpušamo svojim dolžnikom." Ne bodi podoben nehvaležnemu hlapcu, ki svojemu sohlapcu ni prizanesil, ako mu je ravno njegov gospod ves dolg od¬ pustil, in je bil zatorej ojstro obsojen. Jezus pravi: „Tako bo tudi moj nebeški Oče vam storil, ako ne odpustite vsakteri svojemu bratu iz svojih sere." 7. Lepa sprava je modra in vse hvale verdna; ona razkrušene serca zopet sklene, in pridobi blag mir, brez katerega prave sreče na svetu ni, in mnogo hudo sedajno in pri- bodno odverne. 8. Zato nikolj ne želi maševati se, ali razžalniku svojemu hudo s hudim vračovati, da boš tudi ti vsmilenje najšel pri Bogu. Pre¬ pusti maševanje Bogu, kakor sv. Paul uči: „Ne delajte si sami pravice, preljubi! ampak dajte prostor jezi (božji}. Zakaj pisano je: Meni gre maševanje, jaz bom povernil, pravi Go¬ spod." Ako je tvoj razžalnik kazni vreden, saj je gosposka zato, ktera ne nosi meča za¬ stonj, temuč ga od Boga ima, da bi pravico spoznala, in hudodelstvo kaznovala. Lastno maševanje nikdar brez greha ni. 248 §. 28. Pravičnost, poštenost in odkri- toserčnost. 1. Lepo z ljudmi ravnati, bodi jim pravi¬ čen, daj vsakemu, kar mu gre, in nič za sebe ne obderži, kar ni tvojega. Kakor namreč je Bog naj pravičnejši, tako tudi hoče, da bi mi pravični bili; in kakor sami za sebe pravico terjamo, tak nam keršanska ljubezen veli bližnim pravičnost skazati. „Dajle vsakteremu, kar mu gre; dacijo, komur dacija, col komur col, strah komur strah, čast komur čast." 2. Ravnaj z vsakim pošteno, ne vkani ko¬ ga z golfijoj , in mož beseda naj ti več velja, kakor vse drugo. „Ne storite nič krivičnega ne v sodbi, ne v meri ne u vagi.“ „Goljufna tehtnica je gnusoba pred Gospodom; pravična vaga pa mu je dopadliva." Poštenost je Bogu in ljudem ljuba, in mera in vaga v ne¬ besa pomaga, ako je pravična in poštena. 3. Bodi pa tudi odkritoserčen, in zvijača naj se te nikdar ne loti. Ni potreba, da bi vsakemu in vse pravil, kar pri sercu občutiš in misliš; pa kar jezik pove, mora tudi serce za to vediti; drugač jih za ušesam imaš, in treba se te je varvati. 249 §. 29. Ne bodi samopriden temuč ves dober iz serca. 1. Kadar kaj dobrega storiš ali komu po¬ magaš, ne glej na lasten prid in dobiček, na posvetno plačilo, ali hvalo ljudi, da ne zgubiš prave cene dobrega dela pred Bogom, kakor nekdaj Farizeji, ki so molili, vbogajme dajali in druge dela opravljali samo zato, da so jih ljudi hvalili, ino so, kakor Jezus pravi, s tim prejeli svoje plačilo. 2. Tipa, kar dobrega storiš, stori le iz lju¬ bezni do Boga in bližnega; naj te pri tvojih dobrih delih keršanska ljubezen vedno vodi, ktera, kakor pravi sv. Paul, ne jiše svojega, temuč kar je bližnemu v prid. Tako je ljubil Jezus nas, in hoče, da tudi mi bližnega tako ljubimo. 3. Samopriden človek ne ljubi Boga, ker ne ljubi, kakor nam Bog ljubiti veli; on ne ljubi bližnega, ako mu ravno kaj dobrega stori, ker mu ni za bližnega, temuč le za njegov dnar in lasten dobiček mar; pa tudi sam do sebe prave ljubezni nima, ker se s samopridnostjoj ob poštenje in dobro ime spravlja, kajti samo- pridnega človeka nobeden ne obrajta. 250 4. Kdor pa je serca dobrega, se ne da od samopridnih namenov voditi, ne jiše le lastne¬ ga dobička, temuč ga veseli, če komu poma¬ gati zamore, naj si bi ravno sam kaj priter- gal ali odrekel. §. 30. Veselje nad srečo bližnega. 1. Neskončno dober Bog po očetovo za nas skerbi in želi, da bi mi časno in večno srečni bili. On nam deli brezštevilnih dobrot, in nam je clo svojega lastnega Sina dal, da bi mi zveličani bili. 2. „Ako nas je pa Bog tako ljubil, mora¬ mo tudi mi jeden drugega ljubiti," pravi sv. Joanez. Tudi mi moramo, da bomo f Bogu po¬ dobni, veseliti se, ako se bližnemu dobro go¬ di, njemu vse dobro željeti, in mu po moči k sreči pomagati. Serčno milovati pa ga moramo, ako se mu hudo godi, in ako je v potrebi mu radi pristopiti. 3. Ne smčmo pozabiti kako je tudi Bog nam dober, in spomnimo se, da smo vsi otroci jednega Očeta, bratji in sestre med seboj, torej naša dolžnost po braterno se ljubiti, in kakor sv. Paul opomina: „Veseliti se z vese¬ limi in jokati ]z jokajočemi." 251 4. Kdor je vesel, kedar se bližnemu dobro godi, mu rad k sreči pomaga, veliko dobrega stori, kar bi se scer opustilo , on s tim samega Boga časti, človeško živlenje poslajša, veselje množi in nadloge manjša. On ima pravo ker- šansko ljubezen, s kateroj si nebesa služi, kder bode Bog vsako dobro delo obilno poplačal. »Sodba pa brez vsmilenja bo prišla na tistega, kleri ni usmilenja skazal; usmilenje pa pre¬ seže sodbo,* uči sv. Jakob. §. 31. Voljna postrežnost. Ljudem se prikupiti, moramo jim po volji storiti kar je prav, in radi postreči, kar je mogoče. 2. K temu nas veže keršanska ljubezen, po kateri imamo bližnemu storiti, kar sami sebi želimo. To nas Jezus z besedoj in v djanju lepo uči, rekoč: „Kteri hoče med vami veči biti, naj bo vaš služabnik. In kteri hoče med vami pervi biti, naj bo vaš hlapec. Ravno kakor Sin človekov ni prišel, da bi s e mu streglo, temuč da bi stregel, in dal svoje živlenje v odrešenje za njih veliko.* Kar je Gospod hlapcom storil, mora tudi hlapec svo- 252 jemu sohlapcu storiti; saj hlapec ni čez svojega Gospoda. 3. Posebno smo dolžni bližnemu postreči in pomagati, kadar je naše pomoči bolj po¬ treben, kakor u vesoljnih potrebah, v bolezni ali v kteri si bodi nesreči. 4. Nikolj pa ne smčmo ljudem po volji storiti, kar bi bilo Božji volji nasproti, ker moramo Boga bolj ljubiti, in se ga bolj bati, kakor ljudi. Kdor Boga žali, tudi bližnega ne ljubi. 5. Ako radi jeden drugemu postrežemo, je Bog, naš Oče; nas vesel; ljubezen, mir in zastopnost med nami prebiva, in pridobimo si dosti prijatlov za ta in za uni svet, kder bomo večno skupej veseli. §. 32. Razločne dolžnosti po stanu, spolu in starosti. 1. Ves svet je velika hiša, v kateri Bog gospoduje. On je naš Oče in Gospod, mi ljudje smo njegovi otroci in služabniki, naj bi po nje¬ govi volji delali. 2. Kakor je pa u vsaki hiši mnogo opra¬ vil, tako je tudijBog vsakemu človeku posebno delo odločil, in ga v svoj stan postavil; ka- 253 kor sv. Paul pravi: »Kakor imamo v jednem telesu veliko udov, vsi udje pa nimajo ravno tistega opravila; tako nas je veliko jedno telo v Kristusu, sleherni pa smo jeden drugega udje v Kristusu Jezusu Gospodu našem.“ 3. Ni ga stanu, kteri bi ne bil od Boga: vsakega pa je Bog postavil, da bi človek svoje dolžnosti spolnovaje v njem Bogu služil, in srečen bil. 4. Noben stan tedaj zaničovati ne sme¬ mo , ker je vsak, naj bo nizek ali imeniten, od Boga človeku odločen, od kojega bo enkrat Bogu odgovor dajal. Več ko mu je po stanu izročil, več bo enkrat terjal od njega božji sodnik, in vsakemu pravično poplačal. 5. Imaj torej vsak stan v časti, posebno pa svoj lasten stan vredno spoštuj : Bodi za¬ dovoljen z njim, ki ti ga je Bog dal. Ne zberaj si drugih stanov; za tebe naj bolji je ta, v katerem si. Zvesto svoje dolžnosti po njem spolnuj, in dobrega, kolikor mogoče stori, tako si boš gotovo dosti časti in sreče v njem pridobil. 6. Kdor svoj stan spoštuje in zvesto der- ži, ter svoje dela, ne prisilen, temuč.ker je Božja volja tako, veselo opravlja, on zavži- va veselje dobre vesti, ljudi ga radi imajo, in v nebesih ga čaka naj boljši del. Kdor pa po 254 svojem stanu ne živi, nima pravega veselja, ne spodobne časti, pride lehko v pomanjkanje in mnogo nesrečo, in naslednje bo še sodba huda. „Vsakemu, kteri ima, se bo dalo, in bo obilno imel; kdor pa nima, mu bo še, kar ima, odvzeto,“ govori Kristus. 7. Bog miru in ljubezni pa tudi hoče, da bi vsi stanovi skupej mirno in zložno živeli, jeden drugemu k pomoči in podpori bili, da bi noben stan zoper druge se ne vzdigal in pun¬ tal; po besedah sv. Paula: „Na telesu naj ne bo razpertije, temuč en ud naj skerbi za dru¬ gega. In ako en ud kaj terpi, z njim vred vsi udje terpe; in ako se en ud časti, se vsi udje z njim vred vesele." 8. Kakor po stanu je Bog tudi bo spolu ljudi razločil. Vsak spol ima svoj namen, vsak svoje dolžnosti; Vsak naj se varje tega, kar se mu ne spodobi. Jeden drugega spoštovati in v dobrem podpirati, hudega pa, posebno pre- derznega, nesramnega zaderžanja varvati, je vsakemu treba; več Bogu ko ljudem dopasti, in ne v praznih nečimernih rečeh, temuč v bogaboječnosti in čednosti svojo lepoto iskati, naj vsak skerbi. 9. Pa tudi vsaka starost ima v zaderžanju svoje dolžnosti. Kar se mladenču prileže, ali saj za zlo ne vzame, je dostikrat bolj prilet- 255 nemu nespodobno; česar večkrat koga mladost izgovarja, drugega starost le bolj dolži. Z vsakim, naj bo starosti, ktere bodi, je treba spodobno ravnati, pa vender z mladimi dru¬ gačno ko s starimi. Mladega gre posvariti, ako je potreben, starega prositi; mladega žaliti ni prav, starega pa še manj; in starim ljudem so mladi vedno več časti dolžni, ko pa jeden drugemu. §. 33. Vsakega po vrednosti sp oštuj! »Dajte čast, komur gre čast,“ opomina sv. Paul; pa časti vredno je le to, kar je pred Bogom častitlivo. »Bratje! kdor se hvali, naj se v Gospodu hvali. Zakaj ne jkdor ’ se sam hvali, je skušen, ampak tisti, kterega Bog hvali. “ 1. Častiti torej imamo ^vsakega človeka kakor otroka božjega,po božji podobi stvarjenga, po] Jezusa odrešenega k večnemu živlenju, naj bi se ravno človek po svojih delih tega nevred¬ nega storil. 2. častitliv je vsak stan človeški, ker je vsak od Boga, ako bi mu ravno kteri njegovi udje s slabim zaderžanjem nečast delali. Viši 256 pa ko je stan in bolj ko je imeniten, veči čast se mu spodobi, in bolj zvesto, ko kteri svojega stana dolžnosti spolnuje, bolj gorečo ko za prid bližnega skerbi, bolj ga tudi v časti imaj. „Mašniki, ki z lepim zgledom sve¬ tijo, so dvojne časti vredni; zlasti kteri se trudijo v besedi in podvučenju. — Imenitni, in sodniki in mogočni so častitim,“ pravi sv. pismo. 3. V posebni časti imeti moramo pobožne ljudi, kteri bogaboječe žive in veliko dobrega store. Stim se namreč Bog sam časti, in dobro se na svetu množi, ker bodo pobožni v dobrem poterjeni in še k boljšemu obujeni, ako jih mi zavolj njih dobrih del častimo, če ravno člo¬ vek za del posvetne časti dobro delati ne sme, temuč le iz ljubezni do Boga in bliž¬ nega. 4. Častiti se morajo tudi stari ljudje; za¬ kaj starost je sama na sebi častitliva, in Bog sam ga časti, kteremu visoke starosti doži¬ veti da. 5. Kar pa pred Bogom prave vrednosti nima, ali kar je clo pri Bogu gnusoba, tudi ti nikdar v časti ne imaj. Ne hvali ljudi zavolj bogastva ali lepe obleke, kakor priliznenci ali samopridneži delajo, ker take reči človeku prave vrednosti ne dajo. Ne povzdiguj hudobne 257 dela imenitnih ljudi kakor hvale vredne, ker so Bogu sovraž. Sv. pismo pravi: „Ne zani¬ čuj vbozega, ki je pošten, in ne povišuj bo¬ gatega, ki je hudoben." Pokaži hudebnežuj brez da bi ga dražil, da ti njegove malopridne dela niso všeč, in v hudem nikar ga ne poterdi. IV. Od zaderžanja ljudi, ki morajo skupej živeti. §. 34. Od dolžnosti lepega zaderžanja domačih. I 1. Domači jedne hiše in družine, kakor otroci in slariši, bratje in sestre, posli in go¬ spodarji, morajo toliko več keršanske ljubezni jeden drugemu skazovati, ker so si za res naj bližneji, in že po naturi ali kervi bolj tenko sklenjeni. Ako se oni med seboj lepo nimajo, gotovo tudi daljnih prav ljubili ne bodo. 2. Treba je, da se domači lepo imajo, ker si s tim težave svojega stanu zlajšajo, in živlenje prijetnejši delajo, ako se namreč vsak svoji termi ali strasti odpove, in jeden drugim Ponovilo potrebnih naukov. 17 258 prizanašajo, ker nobeden ni brez svojih sla¬ bosti, po besedah sv. Paula: „Jeden drugega breme nosite, in tako bote dopolnili Kristu¬ sovo postavo." Tako si mnogo zopernega od- vernejo, težave ložeje prenašajo, ljubi mir obranijo, in veselja obilniše vživajo. 3. Lepo imeti se morajo domači pa tudi za del Boga, ker je Božja volja, da jeden dru- gegakeršansko ljubijo in spoštujejo, jeden dru¬ gemu lep izgled dajajo, in ker ni mogoče po¬ božno živeti in Bogu zvesto služiti, kder do¬ mači v lepi jedinosti ne živijo , temuč se le kregajo, kolnejo ali gerdo zmirjajo. „Ako kdo za svoje in zlasti za domače nima skerbi, je vero zatajil, in je hujši od nevernika," terdi ; sv. Paul. 4. Za ljube zastopnosti del se morajo doma¬ či varvati krega in prepira, ne smejo biti čmer- ni, togotni, prevzetni in jezični; temveč imajo biti mirni, poterpežlivi, prizaneslivi, ponižni, in zamolčlivi, da jeden drugega z hudimi besedami ne pikajo, in tudi, kar se doma zgo¬ di, okolj ne pravijo, kajti jezičnost mnogim razpertijam vrata odpira. 259 §. 35. Dolžno zaderžanje keršanskih zakonskih. 1. Imeniten je zakonski stan, ker ga je Bog sam postavil, da bi ljudje v njem pobož¬ no živeli, jeden drugemu k pomoči bili, in otroke svoje keršansko gojili. »Zato ga je tudi Jezus k svetemu zakramentu povzdignil in posvetil. Zaveza zakonska je velika skrivnost v Kristusu in v cerkvi," uči sv. Paul. 2. Imenitne so pa tudi dolžnosti, ktere zakonski imajo. Zakonska namreč imata po Božji volji skupej keršansko živeti do smerti, se ljubiti, si jeden drugemu pomagati, si zvesta biti, otroke svoje keršansko rediti, in s svojim mirnim keršanskim vedenjem vsej svoji hiši in vsej soseski lep izgled dajati. v 3. Zena je posebej dolžna svojega moža spoštovati in u vsih pravičnih rečeh mu po¬ korna , zvesta tovaršiča in pomočnica biti. »Zakaj mož je glava žene, kakor je Kristus glava cerkve." »Zena naj spoštuje svojega moža," veli sv. Paul. 4. Mož pa je dolžen ženo kakor tovar- šico svojo lepo imeti, njo s potrebnim previ- 260 diti; in ji k vsemu dobremu z besedoj in zgledom pomagati. „Možje, ljubite svoje žene in ne bodite čmerni do njih." »Spoštujte svoje žene, kakor slabši! ženski spol , in kakor sodeležnice gnade živlenja, da vaše molitvene bodo zaderžovane," uči apostol. 5. Zakonski, kteri teh dolžnost zvesto ne spolnujejo, žalijo Boga, svojemu stanu nečast, sami sebi pa nesrečo činijo, vsej soseski slab izgled dajajo, in otroke svoje pohujšajo, ktere jim je Bog sam izročil, da bi jih za ovi in uni svet lepo izredili; zato bodo pa tudi enkrat pred Bogom težek odgovor imeli. §. 36. Od dolžnega spoštovanja do otrok. 1. Bog sam je deca počastil, k6r jih je za svoje otroke vzel, po svoji podobi stvaril, in po dragi ceni Jezusove kervi za nebesa prikupil. »Njih je nebeško kraljestvo. —Ako se ne spreohernete; in niste kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo," govori Jezus. 2. Pa ne le otroke bogatih in imenitnih ljudi Bog toljkanj časti, temuč tudi uboge; tudi oni so otroči božji, drage ovčice Jezu¬ sove za večno izveličanje odrešeni; tudi njim 261 je Bog svete angele za varhe dal, in bolj ko so od sveta zapušeni, veci skerb nebeš¬ ki Oče za nje ima. 3. Kakor Bog sam otroka v časti ima, tako se mora tudi otrok sam spoštovati; ne iskati svoje vrednosti v imenitnem stanu, v bogastvu, ali v lepi obleki; temuč pomisliti, da njegova naj veči čast je to, daje človek in kristian, otrok božji in podoba božja, stvarjen ne toliko za ta svet, kakor za večnost, da se tedej tako vede, kakor je Bogu in poštenim ljudem ljubo; da je skerben za potrebnenau« ke, in za to rad v šolo in v čerkvo bodi; da stariše, vučenike in predpostavlene rad vbo- ga in lepo spoštuje, da se iz mladega vadi, si svoj potreben kruhek pridno služiti, ne pa postopati ali beračiti. Kakor se otrok navadi, tudi odrašen zna. „Mladenč ne bo odstopil od svojega navadnega pota, tudi v starosti ne, u pravi sv. Duh. 4. Otroci med seboj se morajo kakor deca enega Očeta nebeškega po bratovsko ljubiti in spoštovati, ne se dražiti ali zaničovati, am¬ pak jeden drugemu k lepemu izgledu biti, se ne pohujšati ne zapelovati, da bodo čast ska- zali Bogu svojemu Očetu, Jezusu svojemu pervemu bratu, in angelu varhu, svojemu ne¬ beškemu prijatlu. 262 5. Po časti, ktero od Boga otroci imajo, jih morajo tudi odrašeni, posebno stariši in kteri se z otroškoj rejoj pečajo, spoštovati, kakor jim gre. „Ne smejo otrok zaničovati, ne zanemariti, ali jim smferti željeti, ker si otroci tudi s časom veliko dobrega za nebe¬ sa pridobiti, in ljudem k pridu biti zamorejo Pa ne smejo se deca le za ovi svet rediti, ka¬ kor bi bilo bogastvo, imenitnost in lepa, dra¬ ga obleka njih naj viši namen, ampak veliko več za nebesa. Imajo se z besedoj in v djanju vedno k dobremu napeljovati, v potrebnih rečeh, podučiti, pridno v šolo in cerkev po¬ šiljati, vsega hudega pa in vse zapelivosti jih skerbno varvati, za vsako napako ljubeznivo posvariti , in nikolj jih pohujšati ; zakaj: „Kdor pohujša kterega teh malih, ki v mene verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vra t, in bi se potopil v globo cino morja,* pravi Jezus. Pa tudi otroke nepotrebno kregati, jim gerde priimke dajati ali jih kleti, jih v pričo drugih nezašlužno sramotiti, ali jih kakor bodi k jezi dražiti ni prav. Sv. Paul veli: „Očet- je! nikar ne dražite svojih otrok k serdu, da jim serce ne upade; temuč izredite jih v stra¬ hu in svarjenju Gospodovem.* 263 6. Kdor otroke zaničuje in jim dolžno skerb krati, on žali Boga, vsih otrok Očeta, in nebeške angele , njih skerbne varhe, on zatere vse dobro, ktero bi otrok lehko po dobri izreji storil, in je kriv veliko hudega ktero zanemarjen otrok dopernese, in morde clo njegovega pogublenja. V eliko blagro pa stori, kdor zapušenega otroka oskerbi. »Kdor sprejme kterega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme," pravi Jezus. §. 37. Od dolžnega spoštovanja otrok do svojih starišev in p r e d star i š e v. 1. Imenitna je obljuba, ktero je Bog s svojoj štertoj zapovedjoj sklenil, rekoč: »Spo¬ štuj očeta in mater svojo, da boš dol¬ go živel na zemlji in ti dobro bo.“ — Hudo pa tudi zažuga vsim, kteri svoje sta. riše prav ne spoštujejo, ker pravi: »Kdor svojega očeta zasramuje, in mater svojo za- ničuje, naj mu krokarji pri potoku oči iz- kljujejo, in mladi orli naj jih snedo. — Kdor svojega očeta ali svojo mater pre¬ klinja, naj njegova luč vgasne v sredi teme." 2. Stariše svoje prav spoštovati, morajo otroci j ih radi in urno vse ubogati, kar ni 264 zoper zapovedi božje; jih z besedoj in v djanju v časti imeti, se jim gerdo ne izgovarvati, ali jih kleti, in zaničevati, ne jih obnašati ali pri ljudeh ob dobro ime spravljali; pa tudi nič storiti, kar bi jih žalilo; veliko več sker- beti, da stariši nad njimi čedalje več veselja doživijo. Otroci se ne smejo nikdar svojih bornih starišev sramovati, naj bodo še tak imenitnega stanu; častitlivi otroci so tudi starišem svojem v čast. Dolžni so otroci svojim starišem vselej pomagati, kadar so njih pomoči potrebni, da jim saj nekoliko dobrot povernejo, ki so jih od njih prejeli; in kar sami jim poverniti ne morejo, naj prosijo vsegamogočnega Boga, da jim on dobrotlivo poverne. Posebno pa v sirošini, starosti in bolezni stariše pozabili otroci nikdar ne smejo, ker so takrat njih pomoči naj bolj potrebni. Da bi otrok kedaj svojega očeta ali mater svojo vdaril, je strah ziniti. Starišem smert želeti, Bog ob- vari! Pa še tudi po smerti imajo otroci stariše spoštovati, da njih posledno voljo na tenko spolnijo in za nje molijo. 3. Te dolžnosti lepo otrokom priporoča sv. pismo, ki pravi: »Svojim starišem dobro z dobrim povračevati, to je Bogu prijetno.. — 265 Spoštuj svojega očeta v djanju in v besedi in z vsoj poterpežlivostjoj, da njegov blagoslov nad te pride in do konca ostane. Očetov blagoslov podpira hiše otrok, materno gorje pa jih popolnoma razdeva. Ne veseli se neča- sti svojega očeta, zakaj njegova nečast se tebi ne šteje v čast. Podpiraj svojega očeta v njegovi starosti, in ne žali ga v njegovem živlenji. Če tudi njegov um oslabi, imaj po- terplenje z njim, in ne zaničuj ga v svoji moči; zakaj dobrota, ki jo skažeš svojemu očetu, ne bo pozablena. — Ne zaničuj svoje matere, ko se je postarala. Kdor svojo mater spoštuje, si velik zaklad nabera.“ 4. Kakor svoje stariše so otroci tudi svoje stare, predstariše, dedeja in babico po šterti zapovedi božji spoštovati dolžni, ker so oni stariši njih starišev, že bolj slabi in za tega del pomoči bolj potrebni in poterplenja bolj vredni, in ker že njih starost terja, da se v časti imajo, kakor je Bog sam zapovedal, stare ljudi spodobno častiti, in jih nikdar Zaničevati. 266 §. 38. Od dolžnega spoštovanja bratov, sester in sorodnikov. 1. Velika zapoved, bližnega ljubiti, vsim velja, posebno pa nje veže, ki so po naturi ali kervi bolj tenko med seboj sklenjeni, ka¬ kor brate, sestre in bližno žlahto. 2. Bratje , sestre in žlahta se imajo od- kritoserčno ljubiti, v lepem miru in jedinosti živeti, in jeden drugemu vse dobro željeti in k dobremu pomagati. „Bratji jeden drugemu ob času stiske pomagajo. — Glej! kako dobro in prijetno je, ako bratji med seboj v miru žive.“ 3. Nespodobno, nekeršansko in greh pa je, ako se sorodniki sovražijo, prepirajo in kolnejo, jeden drugemu klubjejo, se opravljajo in tožijo, ne vedo jeden z drugim poterpeti, si v sili pristopiti, in so si nevošlivi. Taki ne ljubijo svojih bližnih, pa tudi ne Boga; oni napravljajo veliko pohujšanja, in celi hiši veliko skerbi in bridkosti navalijo. Kajn j e bil svojemu bratu Abelnu nevošliv in ga je vbil, je hišo svojih starišev z nadlogami na¬ polnil, in sam j sebe pogubil. 267 §. 39. Od dolžnega spoštovanja poslov, in njih dolžnosti do pred- stavlenih, in med seboj. 1. Tudi posli so svoje časti vredni, ker so tudi otroci božji, ker, ako zvesto služijo, samemu Bogu služijo, in ker bodo tudi oni enkrat od Boga po svojem zasluženju plačilo prijeli. „Vi Gospodu Kristusu služite,“ pravi poslom sv. Paul. 2. Dolžni so torej gospodarji in gospodinje svoje posle spoštovati, kakor otroke in služab¬ nike božje, ne jih imeti za sužne svoje lastne volje, ne jih zaničevati, in prevzetno ali nepri¬ ljudno z njimi ravnati, jim gerde priimke dajati, ali kakor bodi jih žaliti. Veliko več jih morajo ljubiti, ker jim pomagajo delati, in zato jim ob pravem času zasluženo plačilo odrajtati, ter jih v sili, posebno v bolezni in v starosti nikar zapustiti. Pa tudi za dušo svojih poslov imajo oni skerbeti, ktere bo Bog iz njih rok enkrat tirjal. Napeljovati jih 'majo z naukom in svarjenjem k pobožnosti >n keršanskemu zaderžanju, pa tudi sami lepe Oglede jim dajati, ne jih pohujšati ali v hudo Speljati, priganjati jih k molitvi in službi 268 Božji, pa tudi potreben čas jim pustiti, da bodo mogli za zveličanje svoje skerbeti. Vse to je Božja volja tako, kakor sv. pismo pravi: „Ne ravnaj hudo s hlapcom, kteri ti pošteno služi, in ne odpravi ga vbogega. — Ne bodi v svoji hiši. kakor lev, ter ne preženi svojih domačih, in ne zatiraj svojih podložnih. — Gospodarji! storite hlapcom, kar je pravično in prav, ter vedite, da imate tudi vi Gospoda v nebesih. — Ako pa kdo za svoje in zlasti za domače nima skerbi, je vero zatajil in je hujši od nevei*nika.“ 3. Pa tudi posli morajo sami sebe in svoj stan spoštovati, kar storijo, kedar po svojem stanu zvesto delajo, ne le na videz ali za časno plačilo, temuč še več zavolj Boga; kadar iz ljubezni do Boga težave svojega stanu voljno poterpe; kadar se jeze, kletve, zapelivo- sti in vsega hudega skerbno varjejo, in kadar v božjem strahu pobožno živijo, kakor jih sv. Paul opomina, rekoč: „Vsak ostani v svojem poklicu, h kteremu je poklican. Če si kakor sužen poklican, nič ne maraj (temuč spolnuj 1 svoje dolžnosti pošteno, pobožno in voljno.)* J 4. Sosebne dolžnosti pa imajo posli m J podložni do svojih predstavlenih, da jim kakor 1 namestnikom Božjim zvesto služijo, njih nauk 6 j! in svarjenje poslušajo, in jim u vsih pravični ! 1 J 269 rečeh voljno pokoršino skažejo; da jih povsod škode varjejo, sami jim skrivaj kaj ne zmak- nejo, in jim po moči k sreči iu dobremu pomagajo; da jih v besedi in v djanji lepo spoštujejo, kakor take, kterim spodobna čast gre, da jim gerdo in nepriljudno ne odgovar¬ jajo, in jih zaničlivo ne obnašajo ali ob dobro ime pri ljudeh ne spravljajo, kakor sv. pismo veli: „Hlapci! bodite pokorni svojim telesnim gospodarjem s strahom in trepetom v pri— prostosti svojega serca, kakor Kristusu, in ne služite le k videzu, kakor da bi hotli le ljudem dopasti; temuč kakor hlapci Kristusovi storite iz serca radi Božjo voljo, ter služite voljno kakor Gospodu, in ne kakor ljudem, in vedite, da bo vsakteri od Gospoda prijel, kar bo koli dobrega storil, bodi si sužen ali ■ prost. — Hlapci, bodite podložni gospodarjem ' * vsim strahom, ne le dobidm in krotkim, . ampak tudi čmernim. 14 i 5. Slednič so posli tudi še svoje soposle f spoštovati dolžni, da se kakor otroci jednega j Očeta nebeškega keršansko med seboj ljubijo, * ta jeden drugega ne pohujšajo in ne za pelju- n j jejo, temuč med seboj se k dobremu in f keršanskemu živlenju opominajo, jeden dru- e ?emu lepe zglede dajajo, jeden drugega, kadar h je treba, ljubeznivo posvare, in jeden drugemu 270 v nebesa pomagajo ; da so si prijazni in po- strežlivi, da jeden drugega ne dražijo in ne jezijo, se ne prepirajo in ne kolnejo, temuč s poterplenjem in prizanašanjem jeden druge¬ mu težaven stan lajšajo. „Služabnik Gospodov naj se ne prepira, te muc naj bo do vsih krotek in poterpežliv.“ §. 40. Od dolžnega spoštovanja sosedo v. 1. Posebnega spoštovanja so si sosedje med seboj dolžni, ker so za domačimi si naj bližneji, ker v jednem kraju skupej prebivajo, in ker pogosto jeden drugega pomoči po¬ trebujejo. 2. Spoštujejo pa se sosedji, ako v ker- šanski ljubezni med seboj žive, jeden drugemu, v kteri kolj bodi sili, radi na pomoč pridejo, jeden drugega škode in nesreče varjejo, jeden drugega ne zaničujejo in ne žalijo, ter mirno, pravično in pošteno med seboj žive. 3. Ako se sosedje med seboj lepo imajo, se Bog sam časti, ljub mir in keršanska ljubezen v soseski prebiva, in veliko hudega, posebno sovraštvo se odverne, katero se po starišah rado na otroke in vnuke v soseski šira. 271 V. Od zaderžanja /unej hiše ali doma. §. 41. Zatler žan j e v cerkvi. 1. V sveti hiši božji se sveto vedi. Berž ko v cerkvo stopiš, se poškropi in s kolenom globoko Jezusu v sv. rešnem telesu pripogni. 2. Že pred cerkvenim pragom se odkri, klobuk pa v cerkvi ali v stoli obesi ali ga pod levo pasuho derži; klobuke na altar polagati ni prav. 3. Vsaki spol naj gre na svojo stran, ne možki med ženske, vsako na svoj odkazan kraj. Pri cerkvenih vratah ostajati, ali se clo zunaj cerkve prislanjati, ni pošteno. Veliki, očitni grešniki so svoje dni zunaj stali in še stoje. Le blato se pred pragom otrebi in pusti. 4. Imaš svoj stol, v njega poklekni; pride pa imenitneji od tebe, odmekni se mu. Tudi starim| in bolehnim se mora prostor narediti, če ravno ti stojiš. To zapove ker- sanska ljubezen. 5. Med opravilom ali stoji ali kleči; sedeti je le pri pridgi prav. Pri službi božji moli 272 na bukvice ali pa na molek, in besedo božjo vselj zvesto poslušaj. Po cerkvi se oglejati, smejati ali šeptati je nespodobno, in na glas moliti druge v molitvi moti. 6. O pravem času se v cerkvo odpravi, da ne boš mudil in le po skončanem celem opravilu iz cerkve pojdi na ravnost domu. Pred cerkvijoj tobak žgati ali pa po drugem spolu zijati je gerdo in greh. §.42. Zaderžanje v šoli. 1. V šoli se otroci mnogega navučijo, kar jim je v prihodno za časno in večno živ- lenje potrebno in dobro. Kdor za časno in večno srečo skerbi, šole nikolj v nemar ne pusti. 2. Preden v šolo greš, pripravi si vse, česar ti bo v šoli treba, da ne boš kaj grešal; nauči se doma pridno, kar boš moral v šoli povedati; pa ne pozabi tudi pred šoloj doma že svetega Duha za dar učenosti poprositi, da se boš ložej učil. 3. Odpravi se o pravem času od doma, in tudi po poti se kde ne mudi, da boš v šolo prav prišel. 273 4. Pred šolskimi vratarai se odkri, in Čevlje blata otrebi, ter čedno in spodobno v šolo pojdi. 5. V šoli gospod učenika najpred lepo pozdravi, ter se jim čedno prikloni in pojdi v stol, kder je tvoje mesto. Klobuki se obesijo ali položijo na svoj kraj. 6. Ako učenik kaj učijo, jih zvesto po* slušaj, ako te barajo kaj, glasno in zastopno jim odgovori. Vedno imaj misli v tem, kar se je treba učiti. 7. V šoli si igrati, raztresenih misel biti, stole, bukve, obleko ali kaj takega gerditi in kvariti ni prav. 8. Solarji morajo mirno sedeti, roke na stolih imeti, ne šeptati, ne jeden drugega dra¬ žiti ali cukati, ne komu kaj jemati. Tudi ku¬ povati otroci eden od drugega ne smejo kaj brez dovoljenja starišev. 9. Ako se boljše učiš, ko drugi, Boga zahvali za to; pa nikar se za boljšega od drugih ne štej, in slabejega ne zaničuj. Za¬ smehovati koga ali oponašati Bog obvari! 10. Kar se v šoli zgodi, naj tudi v šoli ostane, iz šole brez potrebe kaj praviti, se ne spodobi. 11. Po šoli serčno v molitvi zahvali Boga za prejete nauke, učenika lepo pozdravi ter Ponovilo potrebnih naukov. 18 274 se jim prikloni, in mirno in tiho brez vsega odloga n;ij grej o mladenči z mladenčami, de¬ kleta z dekletami domu. 12. U vsih rečeh naj bo Jezus sam šolarjem lep izgled, ki je rastel v modrosti in starosti, in v milosti pri Bogu in pri ljudeh. §. 43. Zaderžanje pri igri in dobr volji. 1. Vsako veselje, da bo brez greha, naj bo pripušeno, pošteno in nedolžno. „Veseli se mladenč v svoji mladosti, in tvoje serce naj bo veselo v tvojih mladih letih; tode vedi, da te bo Bog zavolj vsega tega sodil.“ 2. Otroci naj torej vselej pobarajo stariše, posli pa predpostavlene svoje, ali sinejo kamo za kratek čas iti. 3. Svetih reči v smeh pripravljati, bližne- mu dobro ime jemati ali kaj drugega takega početi, kar Boga ali bližnega žali, naj te m- kolj ne veseli. 4. Vsaka dobra volja naj ima svoj čas in svoj kraj. Sveti časi in kraji niso za norce, in kder bi bilo bolje žalovati, ne bodi vesel. Tudi predolgo ali v temno noč veselovati in 275 dragi čas v nepotrebni dobri volji tratiti ni prav. 5. Pri kratkočasili nobenemu veselja ne rani; ne bodi svojoglaven, ne prepirliv, in nobenega v čem ne zasegaj. 6. Za velik dnar se v igre ne podajaj, Taji za kratek čas igraj. Koga pri igri ©gelj- fati, ali se njegove zgube veseliti, je greh iit zoper keršansko ljubezen. §.44. Zaderžanje na vasi ali na tergu. 1. Treba je na vasi ali na tergu čedno se obnašati, ker tudi tam človek ni sam, am¬ pak ga ljudje vidijo in na njega gledajo, ka¬ kor v družbi. 2. Moraš po vasi ali tergu iti, hodi svojemu stanu in svoji starosti primerno, lepo, ravno, ne prenaglo, pa tudi ne počasi kakor polž. Ne nosi glave previsoko, pa tudi jo preveč ne obešaj. Nikar povsod z očmi ne švigaj, kakor bi hotel vse istekniti, pa tudi v tla ne glej, temuč spodobno pred se. 3. Ce te kdo znanih sreča, ga po šegi in časti čedno pozdravi, in ako je imenitnejih kdo, se mu odkrj in nekoliko prikloni. Ako pa tebe grede kdo pozdravi, se mu lepo 276 zahvali , in mu pozdravlenje primerno po- verni. 4. Vedno brez opravka na ulicah biti, ni čedno; imeli bi te za postopača ali lenuha. 5. Varji se na poti koga s prešernim, nespodobnim obnašanjem žaliti ali vjeziti, komu nepokoj delati, ali koga poškodovati, p, kamne lučati, ali se kepati i. t. d. 6. Ponočni čas voglariti ali vesovati, kri¬ čati ali juckati, starim, bolnim in trudnim ljudem nepokoj delati, je gerdo in greh, po¬ sebno o svetih večerih, ker se s tem drugi pohujšajo. 7. Komu se v družbo vnuditi ali vsiliti, ali koga brez njegove volje po potu spremiti, ni vselej in vsakemu všeč, in dostikrat nad' ležno in nespodobno. §. 45. Zaderžanje v hiši ptujih ljudi. 1. Ako hočeš koga objiskati, ali imaš pri njem kaj opraviti, pomisli, fali mu ne prideš nadležno ali ob časi, kadar se ne spodobi, razen kadar je sila. 2. Preden greš kptujim ljudem, se čedno opravi , po njih in tvojemu stanu primerno. 277 Pred durmi si čevlje očedi, plajš, palico ali kaj takega zunaj pusti, le samo klobuk ali kapo seboj v izbo vzemi. 3. Ne pojdi na ravnost v izbo, temuč rahlo poprej na vrata poterkaj. Ako se nihčer ne oglasi, še drugo in tretjobart nekoljko 3>olj poklukaj. Se še noben ne oglasi, odstopi in počakaj. Pri vratih na uho vleči je gerdo, pri klučanci ali pri oknih noter gledati, še gerši. Kadar se ti pa kdo oglasi, vrata po malem odpri in jih pametno zapri. 4. Pri dvurih nikoliko postoj, dokler te ne pogleda, pozdravi ali pobara, kterega objišeš. Potem pa čedno naprej stopi, ga spodobno pozdravi in povej, po kaj si prišel. Klobuk ali kaj takega se ne sme na mizo ali na stol polagati, tudi vsesti se ne, dokler se ti ne reče. Se ti pa stol ponudi, čedno sedi, in ne gugaj se, ali z nogami ne balandaj, in jih križem ne derži; roke pa lepo pred seboj na krilu imaj. 5. Prijazno mu glej v lice, s komur go¬ voriš, pa ne preblizo. Po izbi se ne oziraj in nobeno reč v roke ne jemli, ali ne tipaj. Tudi ne pluvaj po tleh, temuč pluvavnik pojiši. 6. Ako kdo imenitneji v mes pride, vsta¬ ni in mu pervo mesto pripusti. 278 7. Predolgo se nikjer ne mudi, da nad¬ ležen ne boš. Kadar opraviš, kar si imel, se priporoči spodobno, kakor poprej, stol postavi v kraj, kder je prej bil; se še pri dvurih čedno prikloni, in vrata rahlo za seboj zapri. 8. Kadar z domačim v izbo greš, pusti njega naprej, razun ako ti reče naprej iti; kadar pa iz izbe gresta vkup, pojdi ti naprej, da domač dvuri zapre. §. 46. Zaderžanje pri ptuji mizi ali obedi. 1. Ako te kdo na gostijo ali kteri obed povabi, ne daj se predolgo prositi, če misliš, obljubi na pervo besedo; ako pa iti ne moreš ali ne smeš, na ravnost povej. 2. Kadar kamo na obed greš, se moraš po svojem stanu in premoženju čedno in spo¬ dobno obleči. Se preštimano nositi, je pre- vzetija, prelozno ali vmazano, ohernija ali pa nemarnost. Kdor spodobnega oblačila ne glešta, naj bo doma. 3. Dojdi o pravem času , ne da bi tebe čakali, pa tudi prezgodej ne pridi, kakor bi jesti pričakati ne mogel. 279 4. Bodi si kder koli povablen, lepe ker- šanske navade ne opusti, pred jedjoj moliti kakor po jedi; saj je tudi Jezus tako storil; na njega gledaj, ne na posvetne ljudi. 5. Ne strezi po pervem mestu, in poterpi, naj se vsedejo tisti, ki so več ko ti. Naj bolj da se vsedeš, kamor ti bo odkazano. Roke pod mizo imeti, ali glavo na mizi podperati, ni lepo. 6. Pri mizi bodi dobre volje pošteno, brez da bi koga žalil, ali sebi ali svojemu stanu nečast delal. Govori kar je prav, ne premalo, kakor bi nič ne vedel, pa tudi ne preveč, da nadležen ne boš. 7. Ne jemli jedi pred imenitnejim; čakaj da pride versta na te; potem pa vzemi, kar se ti ljubi, iz sklede na okrožnik ali talir, ne s svojo žlico, če je druga za to pripravlena, ktero čedno spet v skledo daj, ne da bi jo oblizal poprej. 8. Pri jedi in pijači ne bodi prevolčji, pa se tudi preveč ponujati ne daj. Dobra reč se sama ponuja. 9. Ako so mizne rutice pripravlene,' raz- gerni svojo na krilo, da si obleke ne pokaplaš; ter si perste in usta z njoj briši. Glej, da iz sklede ceste ne narediš in miznega perta ne oberzdaš. Preveč pihati ni lepo; raj počakaj, — 280 — da se ti ohladi. Prehitro kakor prepočasi jes i ni čedno. 10. Si pri kaki gospodi na obedi, dobro glej, kako se gospoda vede, kako jed zavživa, ki je ne poznaš, da boš tudi ti tako ravnal. 11. Kosti pod mizo metati, ni lepo; na kraj talirja jih položi. Kar ti ostane, ne devaj v skledo nazaj, na okrožniku naj bo. Sol s perstami jemati, je nerodno, z nožem se vzame in potrosi, kadar je treba. Najdeš muho ali kaj takega v jedi, ne pokaži, am¬ pak v stran zakri, da se drugim ne vgabi* Zobe z vilicami trebiti je nevkretno. 12. Ne pusti si veliko od drugih gostov postreči, raji ti jim postreži; ako se pa po¬ strežbe vbraniti ne moreš, se lepo zahvali za njo. 13. Sosedom pri mizi vedno natakati, ne boš jim vselej vstregel. Ako se po šegi zdra¬ vice napivajo, naj jih prične tisti, kteremu gre. 14. Vari se preveč jesti ali piti; ono za truplo in dušo zdravo ni. Tudi jedi ne grajaj ali tadlaj, da se s tem ne zameriš; kar ti ne diši, pa pusti. 15. Od mize ne vstani, kadar se ti po¬ ljubi, temuč, ko boš vidil gospodarja in druge vstati. 281 16. Po jedi zahvali Boga in njega, ki te je povabil, ter se še nekoljko pri njem pomudi, pa ne predolgo, kakor bi bilk domu pozabil; takega se radi naveličajo. §.„47. Zaderžanje v gostivnici. 1* Ne hodi veliko v gostivnice, ali v kerčme brez potrebe, tudi za kratek čas ne; zakaj ošterije se lehko privadi, pa težko odvadi, in dostikrat že je bila ljudem gostivnica perva nesreča, sreča pa menim še nikolj. 2. Greš pa za potrebo ali tudi za kra¬ tek čas v taberno, ne misli, da ti je tam vse pripušeno početi, kar kolj hočeš, ker za svoje dnarje piješ. Tudi v kerčmi se moraš lepo zaderžati, ker je povsod spodobno zaderžanje keršanska dolžnost. 3. Varji se tam kaj govoriti, ali peti ali početi, kar bi Boga žalilo in bližnega, posebno otroke ali mlade ljudi pohujšalo. Nobenega ne draži in ne jezi, ker se od vina še raj jeza vname in veliko hudega rodi. 4. Po ošterijah ali litužih posedati, vse dni in noči pijančevati, sebi in svojim pre¬ moženje zapravljati, druge pohujševati ali zapeljevati, in pa razsajati, in v jezi se klati, 282 je velika krivica in greh, pa tudi dostikrat za pijanca nesrečna časna in večna smert. »Varujte se,“ pravi zatorej Jezus, „da vaše serca ne bodo preobložene v požrešnosti in pijanosti, in da tis i dan nagloma nad vas ne pride." VI. Od zaderžanja v mnogoterih oko¬ li šinah in do mnogoterih ljudi. §. 48. Od spoštovanja svojega kraja in domovine. 1. Vsak človek občuti neko nagnenje do svojega kraja in domovine. Veseli ga,ako vidi in sliši, da je domovina srečna in častita, ža¬ losti pa, ako jo nesreča ali zasramovanje zadene. Tudi Jezus se je nad svojim mestom Jerusalemom milo razjokal, ker je nja po¬ gubo previdel. 2. Temu nagnenju se človek toliko raji vda, ker doma ima nje, koje njegovo serce nar bolj ljubi, svoje nar boljše prijatele in nar veče dobrotnike, stariše, brate in sestre, žlahto in znance; domač kraj ga spomeni na njogove nar srečnejše in veseljše otroške leta; 283 domača zemlja morde že mnogega njegovih dobrih prijatlov in znancov pokriva, kar ga z milim pomenom navdaja. 3. Po tem nagnenju pa in po keršanski ljubezni je vsak dolžen za čast, prid in srečo svojega kraja in domovine skerbeti; zakaj, če ne bo ljubil, kar mu je nar bolj pri sercu, ničesar ljubil ne bo. 4. Čast svojemu kraju pridobiti, mora človek za svojo lastno čast nar poprej sker¬ beti. Ze mnoga dežela po kterem slovečem rojaku daleč po sveti slovi; pa tudi mnogi hudobnež že je svojemu kraju veliko nečast zapustil. 5. K časti in pridu svoje domovine po¬ magati mora vsak po svoji moči dobre nauke in lepe izglede svojim sorojakom dajati, ker oni deželane dobre store; nasprotni nauki in izgledi pa veliko jih spridejo, in dosti nadlog in nesreče celi deželi napravijo. 6. K sreči svojega kraja mora vsak po svojem stanu dolžnosti zvesto dopolniti, vsak po svojem premoženju potrebne davke od- rajtovati. Ako vsak to svoje stori, bo vse storjeno, kar je potreba k sreči dežele do¬ mače. 7. Srečo, prid in čast svoje domovine podpirati je treba s poštenimi in modrimi v 284 zavezo stopiti; zakaj združena moč veliko zamore k dobremu, kakor nepokojneži, pun¬ tarji in zapelivci v hudo nesrečo vso domovino pripravijo, kajti ne jišejo sreče deželanov, ampak le svoj lasten prid. §. 49. Od zaderžanja do vikših. 1. Bog, ki je vse stanove na svetu po¬ stavil, je tudi vsakemu potrebno službo odme- nil, bolj ali manj imenitno. Imenitneji ko je služba, vikši je tudi stan, in veči čast se mu spodobi. 2. Kteri so vikšega stanu, smo jih po stanu in službi v besedi in v djanju spoštovati dolžni; naj bi ravno ktere napake nad seboj imeli, koje ee ravno niso časti vredne, vendar njih stan častitliv ostane; zato od vikših zaničlivo govoriti, ni prav, in Boga žali, ki je predpostavlene spoštovati vkazal. 3. Ako z vikšim govoriš, govori vselej priljudno, spodobno in ponižno, in bolj ko so eni ti prijazni, še bolj častitlivo z njimi rav¬ naj; imenuj jih po njih imenitni službi, na ravnost jih vikati, ali če te oni svoje pri¬ jaznosti zagotovijo, po prijateljsko z njimi ravnati, bi ne bilo spodobno. 285 4. Ako jim ne moreš kaj poterditi, ali jim kaj veljati ne daš, poprosi, da ti dajo svojo misel povedati, preden jim besedo za- verneš. Ako ti pa kaj prijaznega ali pohval¬ nega povejo, se jim priljudno zahvali. 5. Spodobi se, da vikšim pervo in zadno besedo pustiš, in več z njim ne govoriš, ka¬ kor je treba ali te barajo. Vikšim med mar- nom tobaka ali kaj takega ponuditi, ali skor nje pozdravlenje komu pošiljati, ni priljudno in malokdaj prav. 6. Ako ti vikši rečejo pokriti se ali vsesti, zahvali se jim za dovoljenje, ti pa jim kaj takega ne reci, ako so ravno razkriti ali stojijo. 7. Ako te vikši pobarajo, kako se ti, ali kteri tvojih počuti, se jim zahvali, preden poveš, njih pa za tako ne poprašaj, ali saj z velikoj spodobnostjoj. 8. Ako vikše srečaš, ali če te prijazno pozdravijo, pozdravi jih, kakor je njih in tvojemu stanu primerno, prav spodobno. Z glavo ali roko pomigniti se le vikšim pri¬ leže. — Ako z vikšim greš ali se peljaš, pripusti jim desno stran; ako je še kdo s teboj, naj grejo vikši v sredi ali pa po goršem potu; naprej jim nikol ne vhajaj, in herbta ne obračaj. 286 9. Ako te vikši domu spremijo, štej si to za veliko čast, in pred hišo z njim postoj, dokler se sami poslovijo. Ako ti dovolijo z njim na dom iti, jih spodobno spremi. 10. če vikši k hiši pridejo, stopi jim pred hišo naproti, ter jim povej, da se sreče veseliš, jih na svojem domu viditi. Odpri jim vrata, in stopi za njimi. Ako se odkrijejo, jim primi za klobuk, ter ga na čeden kraj položi, jim sedež ponudi, sam pa pred njimi stoj, dokler ti ne rečejo, da se vsedeš. 11. Kadar se zopet odpravljajo, jim klo¬ buk podaj, jih zahvali za objiskanje, in jih nekoliko pospremi. Veči ko so gospod, dalej jih spremljaj, nižej se jim prikloni. 12. Ako se kdo z bogastvom ali imenit- nostjoj svojoj baha, bodi mu priljuden, in skaži mu časti, koljkor mu gre; pa ne očitaj mu baharije, in tudi nevredno se mu ne prilizuj, da ga ne boš razžalil, pa tudi v prevzetnosti ne poterdil. §. 50. Od spoštovanja do kraljev in cesarjev in deželske go¬ sposke sploh. 1. Ker po besedah sv. Paula ni oblasti, Jktera bi ne bila od Boga, so tudi kralji in 287 •cesarji in njih namestniki ali deželska go¬ sposka le od Boga oblast prijeli. Namesto Boga so oni, in kakor Boga, tako smo dolžni jih spodobno spoštovati. 2. Cesar ali kralj je od Boga za pervega vladarja cele dežele postavlen; njemu se tedaj tudi perva čast spodobi. Ker pa cesar ali kralj sam vse in povsod vladati ne more, ima svoje namestnike, ki namesto njega ljudstvo vladajo, zato se tudi njim ali deželski gosposki vredna čast spodobi. 3. Spoštovati pa cesarja ali kralja in njih gosposko, jih moramo za namestnike in služabnike božje imeti, in spodobno od njih in z njim govoriti in ravnati; njih ukaze ali postave voljno in zvesto za del Boga, ne samo na videz ali iz straha kazni spolno vati, jim z potrebnimi davki in po drugi svoji moči pomagati, in pa za nje moliti, da bi jim Bog modrosti in pomoči svoje v težavni službi ne odrekel. Gosposko zaničevati ali kleti, njih naredbe v nemar dajati, jim pokoršino v pravičnih rečeh odreči, ali se zoper nje puntati, *je velika pregreha, zoper šterto za¬ poved božjo. „Ne govori hudo čez kralja (ali cesarja) clo v svojih mislih ne, in ne roti bogatina clo v svoji stanici ne,“ opomina sv. Duh; zakaj ptice neba bodo tvoje besede 288 nesle, in kar perute ima, bo tvoj govor oklicalo.* 4. Dolžno spoštovanje do vsake oblasti tak lepo sv. Paul pove, ki piše: „Vsak človek bodi vikši oblasti podložen; zakaj ni je oblasti, ktera bi ne bila od Boga; ktera pa je, je od Boga postavlena. Kdor se tedej oblasti zoper¬ stavi, se božji postavi zoperstavi. Kteri se pa zoperstavijo, sami sebi pogublenje nakopavajo. Zakaj oblastniki niso k strahu dobrega ampak hudega dela. Hočeš pa, da bi se oblasti ne bal, stori dobro, in boš hvalo od nje imel. Zakaj oblastnik je namesto Boga tebi k do¬ bremu. Ako pa hudo storiš, boj se; zakaj on meča ne nosi zastonj; zakaj božji hlapec je, maševavic h kazni tistemu, kteri hudo dela. Torej morate podložni biti, ne samo zavolj kazni, ampak tudi zavolj vesti. Zatorej tudi dacijo dajajte, zakaj oni so namestu Boga, da ravno to službo opravljajo. Dajte tedaj vsakemu, kar mu gre, dacijo komur dacija; col, komur col, strah, komur strah; čast, komur čast.* §. 51. Od spoštovanja duhovske gosposke. 1. Kakor je Bog posvetno oblast deželski gosposki, tako je Jezus cerkveno oblast duhovski 289 duhovski gosposki izročil. Jezus namreč, za¬ četnik in nevidni poglavar svoje svete cerkve, je za svojega pervega namestnika, za vidnega poglavarja svoje cerkve svetega Petra po¬ stavil, rekoč: „Ti si Peter, to je skala, in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenske vrata jo ne bodo zmagale. — Pasi moje jagneta, pasi moje ovce.“ In sedajni poglavar Jezusove cerkve so Rimski papež, kakor pravi naslednik sv. Petra. 2. Pomagavci sv. Petra, ki si jih je Jezus izvolil, da bi njegovo cerkev po sveti vladali in pasli njegovo čedo, šo bili apostoli, in so njih pravi nastopniki škofi, kterim v pomoč so njim podložni duhovni. 3. Cerkvene predpostavlene in duhovske pastirje vredno spoštovati, je Jezus sam vkazal, rekoč: „Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kteri me je poslal.“ 4. Duhovski stan spoštovati je tedej dol¬ žnost, ker je on, kakor od Jezusa postavlen, sam na sebi častitliv, naj bi tudi kteri duhov¬ niki po svojem stanu vredno ne živeli, ker so duhovni mamestniki Jezusovi, in kdor nje ne spoštuje , samega Jezusa žali; in^ker je Ponovilo potrebnih naukov. 19 290 njim izročena skerb za zveličanje vernih, od? kterih bodo enkrat odgovor dajali. 5. Duhovnike spodobno spoštovati, imaj jih v časti kakor namestnike Jezusove, po¬ slušaj jih kakor svoje dušne pastirje, in skazi jim u vsih zveličanskih rečeh voljno pokoršino, kakor sv. Paul opomina. „Bodite pokorni svojim vikšim, in podložni; zakaj oni čujejo, kakor kteri bodo morli za vaše duše odgovor dajati; da oni to z veseljem store, in ne zdi- hovaje; zakaj to bi ne bilo dobro za vas.“ §.52. Od zaderžanja do ljudi drugega verozakona. 1. Ako ravno je kdo druge včre, tak jo vender še naš bližen; in tudi njega smo dolžni po keršansko ljubiti, vse dobro mu želeti, in kar mogoče storiti, hudega pa in vsake ne¬ sreče ga skerbno varvati. 2. Iz keršanske ljubezni smo dolžni kri- vovčrce, ki se u veri motijo, kar je mogoče, ljubeznivo podučiti in jih po priložnosti k pravi včri napeljovati, nikolj pa jih ne smemo zaničevati ali zasramovati, ker je to brez- ljubno, in nje v njih zmoti še bolj poterdi. 291 3. Nikolj pa ne smemo svojo vero ne v besedi ne v djanji zatajiti, ali krivovžro hva¬ liti, da bi se s tem krivovercom prikupili; ali se z njimi preprijazno obnašali, ker bi utegnila skoz to naša pravovernost v nevaršino priti. Raj pomaga ljudem dopasti, Bogu se pa zameriti ? §. 53. Od zaderžanja do njih, ki g r e š e. 1. Ako ravno človek kaj greši ali hu¬ dega stori, ga moramo vendar kakor kristiana in svojega bližnega spoštovati; saj je še zmiram mogoče , da se poboljša. Saj je iz ljubezni do grešnikov Bog sam svojega last¬ nega Sina na svet poslal, saj Jezus sam kakor dober pastir zgubleno ovco, grešnika, skerbno jiše in k svoji cedi nazaj pripeljati želi, saj imajo tudi nebeški Angeli neizrečeno veselje nad grešnikom, kteri se spokori. Ako se nam bolnik vsmili, kteri telesno terpi, je še veči vsmilenja vreden grešnik, kterega duša boleha. 2. Z grešnikom ravnaj, kakor Jezus veli, ki pravi: „Ako greši zoper tebe tvoj brat, pojdi in ga posvari med seboj in med 292 njim samim. Ako te posluša, si pridobil svo¬ jega brata. Ako te pa ne posluša, vzemi seboj še jednega ali dva, da v ustih dveh ali treh prič stoji vsa reč. Ako jih pa ne posluša, po¬ vej cerkvi. Ce pa cerkve ne posluša, naj ti bo nevernik in colnar.“ — 3. Greh sovraži, grešnika ljubi, po bese¬ dah sv. Paula ki pravi: „Ne ravnaj z njim, kakor s sovražnikom, temuč posvari ga, ka¬ kor brata. “ 4. Grešnika ljubiš, ako ga svariš , in k dobremu opominaš, in ne rečeš kakor sovražni Kajn: „Sim le jaz varh svojega brata.“ 5. Svarjenje tvoje pa mora biti ljubeznivo in modro. Ne svari bližnega v jezi, ali da bi ga žalil, temuč le, da bi ga poboljšal. Posvari ga o pravem času in na priložnem kraju, da ga ne osramuješ ali hudo ne razdražiš. Ne vleci starih, pozablenih napak na dan, raji jih z ljubeznijo pokrij. Ne grajaj vsake majhne reči, kakor bi bila muha konj. 6. Imaj pa tudi poterplenje z bližnim, ki lahko večkrat po slabosti in pozablivosti ka¬ kor iz hudobije greši, in ne pozabi, da imaš tudi ti svoje slabosti. Prizanašaj drugim, in oni bodo s teboj poterpeli. „Jeden drugega butaro nosite , in tako bote dopolnili Kristu¬ sovo postavo." 293 §. 54. Od zaderžanja, k ter o tiče skrivnosti drugih ljudi. 1. Ne bodi preradoveden in ne pozveduj preveč po skrivnih rečeh; ne vleci na ušesa, kar drugi tiho kramljajo, in ne tisi med nje, ki si hočejo skrivaj kaj povedati. Drugih skrivnost je pluje blago , kterega se človek sam od sebe polastiti ne sme. 2. Ravno tako ptujih pisem ne beri, ki jih, kakor hodi, v roke dobiš, razun če ti njih lastnik brati dovoli, ali poprosi. Pismene skriv¬ nosti brati brez dovolenja, je večkrat hujši, ko krasti. 3. Ako ti pa kdo ktero skrivnost izroči, ohrani jo zvesto, kakor sveto reč, in nikar jo ne raznašaj, da se boš njegovega zaupanja do tebe vrednega skazal. Varji,se jezičnosti, po kateri toljkanj nesreče pride, in kakor svoje skrivnosti rad skrite imaš, tudi drugih nikar brez potrebe ne odkrivaj. §. 55. Od zaderžanja do dobrotniko v. 1. Ako ktero dobroto prejmeš , zahvali za njo nar pervo Boga, od katerega vse do- 294 bro pride, kteri serca ljudi k dobrotlivosti napeljuje, in brez katerega bi ti nobeden kaj dobrega storiti ne mogel. 2. Zahvali za prijeto dobroto pa tudi svojega dobrotnika z besedo in v djanju; ne pozabi nikdar, kar ti je dobrotnik do¬ brega storil, ne zogibaj se ga ali njegove hiše, da bi ti treba ne bilo zahvale mu ska- zati. Vzemi rad v misel tudi pričo drugih njegovo dobrotlivost; skerbi, s čem kolj bi zamogel, dobrotniku dobrote poverniti, bodi mu vedno prijazen in postrežliv, oberni pri. jeto dobro tudi na dobro, da ne bo darivcu žal, da ti je dober bil. Ako dobrotnik tvoj ali kteri njegovih s časoma se v sili znajde, spomni se prejetih dobrot, in tudi ti njemu ali njegovim po svoji moči pomagaj. Posebno pa prosi pogosto Boga, da dobrotniku tvojemu dobrote obilno poverne. 3- Če ti kdo iz prijaznosti kaj v dar ponudi, ne brani se ga vzeti, in bodi darila vesel, nikar ga pa komu drugemu ne oddaj, da darivca ne vžališ. Po ceni darila popraše- vati ni priljudno; darovanemu konju se ne gleda na zobe. 4. Nehvaležnost je Bogu in ljudem zo- perna; če pa ti priložnost imaš, komu kaj dobrega storiti, ne glej na njegovo hvalež- 295 nost, temuč dober bodi iz serca vsakemu, hvaležnemu kakor nehvaležnemu, da boš po¬ doben Očetu nebeškemu, ki da svojemu soncu sijati na dobre in hudobne. On ti bo povernil. 56. Od zaderžanja do tovaršev in prijat lov. 1. Si tovarša ali prijatla išeš, izberi si modrega in pobožnega; z malopridnim in hudobnim se v tovaršijo ne podajaj, da te ne spride, in da te ljudje po njem hudega sodili ne bodo; gotovo se človek po tovaršii spozna. „Kdor se Boga boji, bo tudi dobrega prija¬ tla najdel; zakaj kakoršen je on, bo tudi njegov prijatel,“ veli sv. Duh. 2. Si pa tak srečen, najti dobrega, zve¬ stega prijatla , ga moraš tudi po vrednosti ceniti, zakaj: „Zvest prijatelje močna bramba; kteri ga je najšel, je najšel zaklad. Zvestemu prijatlu se ne da nič primeriti; zlato in srebro nista vredna z njegovo dobro zvestobo na tehtnico položena biti.“ 3. Tudi z znancom, tovaršem in prijatlom moraš prijazno in priljudno ravnati. Ce ravno oni toljko ponižnega spoštovanja ne terjajo, 29*5 kolikor si ga drugim sploh dolžen, moraš vender gledati, da tudi njih kterega z besedoj ali z nepriljudno obnašo žalil, ali pričo dru¬ gih osramotil ne boš. 4. Posebno pa bodi zvestemu prijatlu dober in zvest. Bodi mu odkritoserčen , pri- jenliv in postrežliv, ne zavit, svojoglaven ali prepirliv in samopriden. Ne tirjaj od njega pretežavnega ali clo nemogocnega; ne bodi mu le po besedi prijatel, temuč prijazno se veseli njegove sreče , v sili in žalosti mu bodi pripravna pomoč in tolažba. Nikolj ga s čem ne žali, in varuj se skerbno vsega, kar bi ti starega prijatla odvernilo. Sv. pismo veli: „Ne zapusti starega prijatla, zakaj novi ne bo njemu enak. Nov prijatel je kakor vino; kedar bo staro, ti bo dobro dišalo. — Ali ni clo do srnerti žalostna reč, ako se tovarš in prijatel v sovražnika spreoberneta?‘ c §. 57. Od zaderžanja do nepriljudnih, prepirlivih in sovražnih ljudi. 1. Nepriljudnih in prepirlivih ljudi se kolikor mogoče zogni, tako se boš mnogega prepira in razžalenja ovarval. 297 2. Ako pa z njimi opraviti imaš, bodi jim priljuden in prijenliv; nikol jih ne draži, ne vzemi kaj takega v misel, kar bi jih ža¬ lilo , če ni potreba; ne povračuj jim nepri¬ ljudne besede ali robastega djanja, in ne vjezi se, ako ti kaj po volji ne rečejo ali ne store. 3. Priljudno ravnanje z nepriljudnimi in prepirlivimi ljudmi veliko hudega in razžalenja božjega in mnogo nesrečo in sovraštvo od- verne; kakor sv. pismo pravi: „Rahla beseda jezo vtolaži, pikra pa togofo rodi." 4. Ne povračuj hudo s hudim, temuč le z dobrim, in razžalnikom svojim prizanašaj ter jim iz serca odpusti; tako boš modro in ker. šansko ravnal, in dostikrat sovražnika svojega v prijatla pridobil. „Nespameten naglo svojo jezo na znanje da, kdor pa krivico poterpi, je moder. — Ako je tvoj sovražnik lačen, daj mu jesti, ako je žejn, daj mu piti; tako mu žerjavko na glavo spravljaš, in Gospod ti bo povernil. •— Storite dobro jim, kteri vas sovražijo, blagoslovite jih, kteri vas kolnejo, in molite za nje, kteri vas obre¬ kujejo. — Ako je mogoče, kolikor je pri vas, imejte mir z vsemi ljudmi." 298 §. 58. Od zaderžanja do veselih,ne¬ voljnih in žalostnih. 1. Kadar si med veselimi, ravnaj kakor sv. Paul veli: »Veselite se z veselimi." Ne kazi drugim nedolžnega veselja z neprijetnimi rečmi ali nepripravnim naukom; ako je pa veselje pregrešno in nevarno, posvari bližnega, naj bo pripravno ali nepripravno. 2. Ne greni veselja drugih s svojoj ne- voljnostjoj, termoj ali čmernostjoj, zakaj s takim ravnanjem nobenimu ne vstrežeš, in serca veselih raniš. 3. Ako pa ti koga nevoljnega vidiš, ravnaj krotko in rahlo z njim , da ga še bolj ne razdražiš. V jezi in nevolji komu kaj neprijetnega praviti, ali ga svariti, je ogenj z oljem ali maslom gasiti. 4. če je kdo nesrečen ali žalosten, ne bodi njegove nesreče vesel, temuč z njim žaluj tudi ti, kakor sv. Paul veli: »Jokajte z jokajočimi." Potolaži ga s keršanskoj be- sedoj, in ako moreš, pomagaj mu, da mu boš žalostno serce ohladil. 299 5. Imaš komu ktero neprijetno reč na¬ znaniti, povej mu jo modro po malem, da ga preveč ne vstrašiš, in milo, da mu žalost polajšaš; na pol kaj povedati, da si je nesrečen še bolj v skerbi, bi bilo brezljubno; bolji je celo molčati. §. 59. Od zaderžanja v p t u j i in lastni sreči in nesreči. Nesreče so si ljudje velikobart sami s svojim pregrešnim ravnanjem krivi; dosti jih pa tudi po nedolžnem, po božji skušnji ne¬ sreča zadene. 1. Vidiš nesrečnega, ki si je nesreče svoje sam kriv, ne sodi in ne pogubi ga, ker ga Bog sam sodi; ne veseli se hudoželjno njegove nesreče, marveč ga omiluj, in pa Boga prosi, da ga po nesreči k poboljšanju milostlivo pripelja. Pa tudi tebe naj njegova nesreča zmodri, da se enakih pregreškov varuješ; zakaj kdor meni, da stoji, naj gleda, da ne pade, veli sv. Paul. 2. Ako je pa kdo po nedolžnem v nesrečo zapadel, priserčno ga tolaži, in vsmileno mu pomagaj, da nesrečo ložej in bolj voljno prestoji. Pomisli da je tudi tvojemu žalost- 300 nemu sercu prijazna tolažba sladko hladilo, in da si s svojim vsmilenjem serca ljudi in milost božjo za žalostne dni pridobiš, in ve¬ liko zasluženja za večnost naberaš; saj tudi kozarc merzle vode naj manjšemu iz dobrega serca podelen brez plačila ne bo. 3. V lastni sreči se ne prevzemi, temuč Boga zahvali, od katerega vse dobro pride; ravnaj modro s premoženjem, ki ga gleštaš, in nikar ga ponidama ne zametuj , da v po- mankanje ne prideš; raji si z njim boljše zaklade za večnost naberaj. Nikdar pa v menlivo posvetno bogastvo zavupanja ne stavi, da te ne goljfa, kakor evangeljskega bogatina. Varuj se nespametne lakomnosti ali skoposti, in po krivici si kaj prisvojiti, Bog ne daj! 4. Ako si pa nesrečen, in nesreče svoje sam kriv, terpi voljno in ponižno nasledke svoje grešne nespameti, in se v prihodno poboljšaj. Si pa nedolžen, te po nesreči Bog skuša, božji volji se tedaj podverzi in božjo previdnost moli, ktera ti vse k dobremu oberne, ter še bolj pobožno Bogu služi, da boš v skušnji poterjen. 30 L §.60. Od z a d er ž an j a do 1 j u d i vb o ge- g a in niškega stanu. 1. Ne le ljudi imenitnega, visokega ali bogatega stanu, temuč tudi vbogega in niškega smo keršansko spoštovati dolžni, ker so tudi oni otroci božji in naši bližni; ker je Jezus sam reven in nizek stan s svojim izgledom in živlenjem povzdignil in počastil, ker je Bog posebno oče vbogih, in ker so revni posebno naše ljubezni potrebni , Bog pa nam vse obilno poverniti hoče, kar mi vbogim stox*imo. 2. Ljudi niškega slanu pa in revne spo¬ štovati, ni potreba se jim priklanjati, ali sploh z njimi ni potreba se vesti kakor z vikšimi, temuč prijazno in priljudno z njimi ravnati, z njimi po- terpeti, vsmilenje imeti, in jim po moči dobrovolj- no pomagati,ne p a jih prevzetno zaničevati ali ža¬ liti; ne jim njihrevšine ali niškega stanu ošabno očitati; in če jim kaj dobrega storimo, ne dobrote z nepriljudnimi besedami greniti. „Ako komu dobro storiš, ne godernaj , in kadar kolj daš, ne žali s hudoj besedoj. Dobra beseda je boljši, ko dar. Nespameten 302 grenko oponosi, in nepriljudnega dar dela solzne oči.“ 3. Tudi med seboj se morajo ljudje niz¬ kega in revnega stanu spoštovati, ter jeden z drugim pošteno, prijazno in priljudno rav¬ nati , in si tako težaven stan polajšati. 4. Vsak reven in niškega stanu pa tudi sam sebe zaničovati ne sme, temue mora pomisliti, da je tudi otrok božji za nebesa stvarjen, da mu le to, ne pa bogastvo in imenitnost pred Bogom pravo vrednost daje; naj bo s svojim stanom zadovoljen, in naj se krivici ali hudobii nikdar ne vda; naj svoji duši bogastvo dobrih del in čednost pridobi in božjega kraljestva preskerbi, ter naj pomisli , da bodo pobožni revni v ne¬ besih bogati. §. 61. Od zaderžanja do p tuj ih in popotnih ljudi. 1. Do ptujih in popotnih ljudi nam ker- šanska ljubezen posebno spoštovanje nalaga, ker smo tudi mi, dokler smo na sveti, popot¬ niki v ptuji deželi, in ker se tudi nam lahko prigodi, da danes ali jutre med ptuje ljudi zajdemo; „s jkakoršino mero pa bote me- — 303 — rili, s tako se vam bo merilo," pravi sv* pismo. 2. S popotnimi keršansko in priljudno ravnati, jih sprejemati in prenočevati, jim po moči postreči, posebno če so shojeni, potrebni, bolehni ali kadar dalej popotovati ne morejo, je imenitna dolžnost, ktero je Bog že po Mojzesu vkazal, in ktero Jezus tako vzame, kakor bi se njemu samemu spolnila* On enkrat poreče: „Ptujc sim bil, in ste me sprejeli; kar ste naj manjšemu' mojih bratov storili, ste meni storili." 3. Kar popotnim storiš, ne stori toliko za dnar in dobiček, kakor veliko več iz lju¬ bezni in zavolj Boga. Ako si vbožen, popoten pa bogat, daj si poverniti, kar je pravično; vbogim pa tudi kaj za vbogajme stori. Popotne dreti je krivično, nevsmileno in greh. 4. Popotne na cestah vbogajme prositi,, kakor imajo večkrat potepeni otroci navado, je nesramno. Resnično revni naj popotne za kak dar slobodno poprosijo, pa nadležni biti jim nikar! 5. Ako te popoten za pravo pot, za ime kterega kraja, za ktero hišo i. t. d. pobara, mu priljudno povej, in če se ti potrebno zdi, ga nekoliko pospremi, da se ne zajde. 304 6. Ako te ptujic pozdravi, se mu pri¬ jazno zahvali; če pa ti pervi popotnega po¬ zdraviš in ogovoriš, še bolje storiš; samo varuj se, nadležno barati, kdo daje? kamo gre? i. t. d. 7. Vidiš imenitnega, koga po poti priti ali po cesti se pripeljati, se mu, če je mogoče, zogni, in ga spodobno pozdravi, ter se mu odkrij. 8. Popotne, posebno siromake, zasmeho¬ vati ali oponašati, za njimi letati, vpiti, kamne lučati, s perstom kazati ali kaj takega je nespodobno in greh; na voze se obešati ne¬ priljudno in nevarno. V neznane ljudi ali reči zijati, ali preradovednoza njimi špegati ni lepo. 9. Ako popotni živino po cesti ženejo, varuj se vsega, in pospravi vse, kar bi vtegnilo jo splašiti, da se ktera nesreča ali škoda ne prigodi. 10. Vedi se s popotnimi sploh tako, da bo tebi in celemu tvojemu kraju v čast, ker popotni dostibart daleč po svetu pridejo, da bodo vedli od tvojega kraja kaj častitlivega ne zaničlivega povedati. 11. Prideš pa ti v ptuje kraje med ptuje ljudi , ne pozabi, da nisi doma, da se ti je torej tudi drugači vesti se. Bodi vsim pri¬ ljuden, pa ne upaj vsakemu, da te kje ne 305 zapelja ali ne goljfa. Varuj se kraja, v kojera si, ali njegove šege ali ljudi zasramovati ali zaničevati, ali kar bodi žalega govoriti, da se ljudem ne zameriš. Ravnaj se po postavah in potrebnih šegah ptuje dežele, dokler si v nji, da v zadrege ne zajdeš. Poprosi priljudno za vse, česar ti je potreba, če ravno s čem plačati imaš, da ti ptujcu raji postregli bodo; bodi pa z dnarjami tudi varčen, da, ko bi ti pošli, brez pomoči ne boš. Kar po ptujih krajih dobrega vidiš, si zvesto zapomni in za svoj dom ohrani; kar pa napčnega po sveti zagledaš, se ne navadi , da boš boljši in modrejši, ne slabejši ali hudobnejši iz ptujega k domu prišel. Ne bahaj se prevzetno ali lažnivo, če si kaj sveta obhodil ali videl, in ne zaničuj zato svojega kraja, jezika in kar je domačega; če ravno je dobro po sveti, vender je ljubo doma, kdor ga ima. §. 62. Od zaderžanja do nepri- c e j o c i h. 1. Imaš kterega prijatela, znanca ali dobrotnika v daljnih krajih, ga spodobno spoštuj, ter mu pogosto piši, p. ob njegovem godu ali rojstnem dnevu, ali kedar se ktera Ponovilo potrebnih naukov- 20 306 druga taka priložnost vda, njega svoje pri¬ jaznosti, ljubezni ali hvaležnosti v pismu za¬ gotoviti, in mu vsega dobrega obilno želi, pa tudi kaj novega ali kaj prijetnega piši. 2. Ako v pismu komu kaj sporočiš, ali kaj od njega želiš, ga vselej zato čedno poprosi; če pa tebi kdo po pismu kaj na¬ roči, brez odloga mu kolikor moreš, njegove želje dopolni. Ce tebi kdo piše, mu pri¬ jazen odgovor dati ne odlagaj. 3. Dobro pomisli, kaj boš pisal, da pismo koga ne vžali ali ne vjezi, ali v kako nepo¬ trebno skerb ne pripravi. Varuj se v pismo besede staviti, ki se na dvoje zastopi, in jo razložiti ne moreš, da sebe ali druge v kako neprijetnost ali clo v nesrečo ne spraviš. 4. Napise svojim pismom take postavi, kakoršni so imenitnosti tistega spodobni, ko¬ mur pišeš; če si v tej reči sam neveden, pa druge pobaraj , da ne boš sebi v smeh, ali pa drugim v nespoštovanje pisal. §. 63. Od spoštovanja do vojaškega stanu. 1. Vojaški stan je v bran in varstvo kralja ali cesarja, cele deržave in deržavljanov, v ohranenje potrebnega miru in reda od 307 Boga postavlen. Imeniten je torej namen vojakov, kterega so clo s svojim živlenjem doseči dolžni. 2. Po tem imenitnem poklicu mora vo¬ jak sam svoj stan spoštovati, da se mu ne vmika, ali ne pobegne, ako je v njega poklican; da dolžnosti svojega stanu zvesto dopolnuje; da je posebno vikšim u vsem pokoren; da se punta ali izdajanja skerbno varje; da u vojski ni boječ meglinjak, temuč serčen ju¬ nak, pa tudi kervoželjno ljudi ne mori, in za ptujim blagom po roparsko ne gleda, in si ga nepotrebno ne vlasti. Priden vojak pa tudi na Boga pozabiti ne smč; keršansko živeti, se čedno zaderžati, in drugim u vsem dobrem lep izgled dajati, je tudi njegova dolžnost. Vojak ki se Boga ne boji, slabo- slovi, ako se ravno ničesar ne vstraši. — Častitliv za resje vojaški stan, pa vojak, ki se z njim baba in druge stanove zaničuje, ki z drugimi ljudmi nepokojno živi, jim vedno nadležuje, in ni z ničemor zadovoljen , kar se mu da, vojaškemu stanu nečast dela. 3. Vojaški stan spoštovati je vsak deželan v besedi in djanju dolžen; z vojaki po keršansko ravnati, z njimi poterpeti in jim v sili pomagati, in se vsega varvati, kar bi jih razdražilo ali vžalilo, se mnogo hudega o varje. 308 §. 64. Od zaderžanja do starih lj udi. 1. Stare in betežne ljudi spoštovati je toljko veči dolžnost, ker je Bog to že v šterti zapovedi zapovedal, ker si sami želimo, da bi nas na starost lepo imeli, in ker Bog vsim svoj blagoslov obeta, kteri stare spo¬ štujejo, vsakemu pa hudo žuga, kteri jih za¬ ničuje, kakor je strašno kazen nad otroke poslal, ki so starega preroka Elizeja za¬ sramovali. 2. Stare ljudi spoštovati, moramo spo¬ dobno z njimi govoriti in se priljudno in pri¬ jazno obnašati; jim v njih potrebah po moči pomagati, z njih slabostmi, nevoljoj ali čmer- nostjoj voljno poterpeti, jih, kadar je treba, ljubeznivo posvariti, in njih nauke radi po¬ slušati, ker so si že dosti kaj na svetu sku¬ sili. Nikolj pa ne smemo jih zaničevati ali zasramovati, ali oponašati, ali norce z njimi go¬ niti; jih terdo imeti ali zapustiti, ali pa smert jim želeti. „Ne zaničuj človeka v njegovi starosti, zakaj tudi mi se staramo. — Ne ogibaj se opominvanja starih, zakaj tudi oni so se učili od svojih očetov. Starega 309 ne svari ojstro, temuč prosi g a, kakor očeta: veli sv. Duh.“ 3. Starim toljko veži spoštovanje gre, kolikor več hvaležnosti in ljubezni smo jim dolžni, p. starišem , ali kolikor imenitnejši in častitlivši je njih stan; p. duhovnikom. 4. Pa tudi stari morajo skerbeti, da bodo spoštovanja vredni; zatorej vsega se v govor¬ jenju in djanju zderžati, kar bi bilo nespo¬ dobno, in kar bi Boga ali ljudi žalilo. Mnogo se staremu zameri, kar se mlademu prizanese. „Venec starih je velika skušnja in njih slava strah božji.“ §. 65. Od zaderžanja do bolnikov. 1. Bolnike objiskati, jim ljubeznivo po¬ streči in pomagati, je dobro, ki ga bo Kri¬ stus tako zarajtal, kakor bi se njemu storilo. 2. Posebno pomoč in tolažbo v bolezni so si dolžni domači, in oni, ki so po kervi, ljubezni ali po dobrotah bolj tenjko sklenjeni, p. zakonski, stariši in otroci, bratji in sestre, prijateli in znanci, sosedji i. t. d. 3. Zveš, da v soseski kdo zboli, ne od- lagaj ga objiskati. Preden k njemu stopiš, se 310 odehni in ohladi, da se ne boš putil, tudi do¬ mače pobaraj, kako je kaj bolniku ? 4. Bolniku rad s čem postrezi, kar se mu dobro prileže, posebno ako je vbožen in zapušen. 5. Prideš v hišo, ne prestraši se ga, ne derži se, kakor bi mu hitro smert oznanil^ prijazno ga pobaraj, kako mu je ? 6. Ima nalezlivo bolezen, lčgar, grižo ali kaj takega, ne vsedi se mu preblizo, ne v njegovo sapo, ampak k zglavju tako, da v znožje gledaš. 7. Bolnika, ki je na persih bolen, ne izprašuj predolgo; veliko govoriti mu škodi • le ti mu kaj veselega povej, p. kako je jeden ali drugi v ravno tej bolezni ozdravil, ki mu je še huje bilo. 8. Imej poterplenje z bolnikom, ako ravno reži; rahlo z njim govori, pa ne preveč od smertne nevarnosti, veliko več v Boga njegovo zavupanje oberni, ki je gospod zdravja in bo¬ lezni, živlenja in smerti. Zatorej ga opominaj, da se naj s svetimi zakramenti previdi,patudi zdrav¬ nika pridno vboga, ki ga je sam Bog priporočil. 9. Preveč ljudi v hiši pri bolniku ni do¬ bro na enkrat biti, prevelik sopuh je škodliv, in bolnik mora tudi počivati , brez vsega truša. 311 10. Predolgo se pri bolniku ne mudi, da mu boš le za kratek čas; obljubi mu raj ga v kratkem spet objiskati, in kar obljubiš, do¬ polni; bolnikov pa se nikolj ne boj, marveč bodi jim, kar je mogoče, vsmilen in postrežliv, da se bo tebi tudi tako v bolezni vernilo. 11. Ako pa ti zboliš, vdaj se v sv. voljo božjo , terpi voljno , in se smerti preveč ne boj, ki nas le v boljšo večnost preseli; raj se za njo skerbno pripravi, svete zakramente prejmi, spravi se s svojim sovražnikom, in če si komu krivico storil, mu poverni; pa tudi svoje časne reči lepo poravnaj , da boš bolj brez skerbi, in za teboj ktere zmešnave ne bo. §.66. Od zaderžanja do mer tv ih. Sveta vera nas uči, da s svojimi rajnimi še u večnosti v zavezi ostanemo, ki ji občina svetnikov pravimo. Po tej zavezi imamo do rajnih posebne dolžnosti: l.Za rajnimi žalovatije znamnje vsmilene- ga serca, pa prevelika žalost se kristianu ne spodobi, ker mu vtira sladko vupanje daja, da se bo po smerti z njimi zopet videl in znidil. 312 2. Izroči truplo svojih rajnih po keršanski šegi materi zemlji, in skazi jim po stanu iu premoženju spodobno zadno čast; mertve pokopavati je dobro delo, ki ga Bog dopad- livo gleda in poplača, kakor nekdaj pobožne¬ mu Tobiju. 3- Priporoči pa tudi dušo svojih rajnih milosti božji, in moli pogosto za nje, da jim ljubeznivo pomagaš, ako so še ktere po¬ moči potrebni; zakaj sveta in dobra misel je za mertve moliti, da bi bili od grehov rešeni, uči sv. Duh. 4. Govori od rajnih le vse dobro, in vzemi večkrat hvaležno v misel dobrote, ki si lih od njih prijel. Ako so ti pa kaj žalega v živlenju storili, pozabi in odpusti jim. Njih nekdajne slabosti na dan vleči, ali jih še v grobu obnašati ali kleti ni po keršansko. „Ne sodite, da ne bote sojeni." 5. Izpolni zvesto, kolikor mogoče, njih zadno voljo, in stori, kar so ti sporočili, i veseljem; posebno storjeno krivico za njimi popravlaj, da kje za njo u večnosti terpeli ne bodo. 6. Ako je treba in ti premoreš, imej tudi skerb za njih zapušene sirote; saj že ljubezen ali morde tudi hvaležnost to tirja od tebe. Tudi sv. Joanez je lepo skerbel za mater Jezusovo, ktero mu je Gospod iz križa sporočil. VII. Od zaderžanja do neumne živine. §. 67. Rako z živalmi ravnati? 1. Tudi z neumnoj živinoj kakor bodi ravnati ni prav; ljuba živinca je božja stvar in božji dar. Bog je živali stvaril človeku u veselje, za hasen in živež. Kdor jih v to ne oberne, ali jim nepotrebno terplenje naprav¬ lja, je brezserčen človek in Stvarniku dobre¬ mu nehvaležen. 2. Lepo vesele ptičice pojejo božjo čast, in serce človeško z svojim milim petjem razveselujejo in nam mnogo prida store. Nedolžne pevčice nepotrebno loviti ali moriti je prepovedano; jim gnezda stikati ali tergati, jajca trupati, mladičem stare jemati je ne- vsmileno; jih slepiti, da bi lepše pele, ali kakor bodi terpinčiti, je po tolovajsko. Bog je že po Mojzesu rekel: „če najdeš po potu na drevesi ali na tleh ptičje gnezdo in starko na jajcih ali mladičih sedeti, ne jemli jajc ne 314 mladičev s starko vred, ampak pusti njo proč zleteti — da ho tebi dobro in dolgo v • • V CC Z1V1S. 3. Drago živinco je Bog človeku dal, da mu pomaga delati in potreben kruhek si pri¬ dobiti, in da mu tudi v živež služi. To dobroto imamo hvaležno spoznati. Živino z delom preobložiti, jo nevsmileno tepsti, ne oskerbeti, da gladuje, ali jo mukati in dražiti, je greh. „Pravični se vsmili tudi svoje živince, go¬ vori sveti Duh; serce hudobnih je pa ne- vsmileno.“ Sklep. »Bratje in sestre! karkoli je resničnega, karkoli je sramožlivega, karkoli je pravičnega, karkoli je svetega, karkoli je ljubeznivega, karkoli je dobrega imena, je kaka čednost, ali kar k hvalevrednemu zaderžanju sliši, na to mislite,“ priporoča sv. Paul. „In kar ste se naučili, in prijeli, slišali in ([poštenega) videli, to storite, in Bog miru bo z vami. K Filip. 4. 8—9. 315 III. Spisovanje listov.*) /. Kaj se ima v liste pisati? Veliko velja, kdor dobro citati zna; to blago se z zlatom dovolj ne plača. Pa se visej se časti, kdor čedno in razumno piše, bodi si list ali listina, ali kako javno potreb¬ no pismo. Tudi pisanja takega se je učiti močno potreba, da se piše čisto in gladko, kratko, pa dobro. K vsakemu opravilu se mora človek spodobno pripraviti, ako hoče nekaj veljane- ga storiti: ravno tako se mora tudi pripraviti, ako hoče kak list spodobno spisati. Pred vsim mora spisatelj sam sebe vprašati: Ko¬ mu hočem pisati? Kaj hočem pisati? Ka- k o hočem pisati ? Kaj se ima v list pisati? Pisati se u list mora: 1 . Vse kar je potreba, in samo to, kar je potreba, ne pak praznih stvari. Da se pisatelj lozeje na vse opomeni, naj misli, da *) Spisal easl. g. Matia Majer. 316 tistega obišče, kteremu pisati hoče, in se naj popraš a: Kaj bi nekaj jaz tistemu rekel in povedal, kaj njega vprašal, ako bi sedaj tu¬ kaj pred menoj stal? Kaj bi kaj on na to rekel, in kaj zraven pogovora še mene po- prašal? Vse kar bi mu rekel\ povedal, ga vprašal in njemu odgovoril — to naj napiše v list; praznih marnjev pa ne, ker bi samo motili in list gerdili. 2 . Pisati se ima samo, k ar j e varno in p ametno, ne pak skrivnih, nevarnih stvari. Bodi pameten! Bodi opazen! Varuj se škode! Pameten in opazen človek še v pogovoru reče in pove samo, kar se spodobi; kar ni prav, pa pametno zamolči. Jugosla- venski prigovor pravi : „Pazi na besedo, kakor pes na kost ; — reč (besedaj iz ust, kamen iz roke!* Se veliko bolj se mora paziti, kaj človek napiše. Beseda izrečena mine in se lozeje pozabi, napisana pak ostane; ne ve se tudi, komu še list v pest pride. V rokah hudobnega ali neopaznega človeka lehko še po mnogih letih neopazna beseda prepir in pravdo uzroči, in človeka in cele zlahte v škodo in nesrečo pripravi. Ziato ne piši vse, kar bi v prijateljskem govoru rekel in povedal. 317 Pisati se list mora, kadar je človek mirnega serca, ne kadar je s strastmi unet, kadar je prežalosfen, prevesel ali serdit in razkačen, da v takej vročini ne napise nekaj, česar bi se potlej prepozno kesal. Ako pa vender nekaj napise, bi se list saj ne imel od¬ poslati, temoč se dotle zaderzati, da se kerv od žalosti, veselja ali jeze vroča malo umiri in izhladi. Tedaj bi se imelo pismo se jeden- krat prebrati, da se popravi in poravna, kar je preojstrega ali nespodobnega. 3 . List šene ima pisati zabavljico, da bi se pisatelj brezopazno norčeval, ker bi lehko tisti, kteremu se piše, besedo krivo zastopil, šaljivo besedo za ozbilno *) vzel in pisatelju lista zameril in za zlo imel. V po¬ govoru se tega ni potreba toliko bati, ker že ves pogovor, glas, obličje govorečega kaže, da ne misli dražiti in žaliti, temoč da je le samo šala. II. Kako liste spisovati. Listi se morajo spisovati: 1 . Jasno, lehkorazumljivo, po domače — ne pak zavito. Pisati se mora zato v *} regno. 318 kratkih stavkih, poslovicam podobnih, ne Vah v dolgih in zamotanih periodah. 2. Se mora postaviti v s e p or e do m a, kakor reč kaže. Od stvari, od k/ere se rav¬ no piše, se mora povedati vse od začetka do konca, popred kakor se od druge pisati začne; vse lepo poredoma, kar se ukupej sli¬ ši, ne pak da bi postavil od početka, kar bi imelo na koncu stati in na opako , ali da bi skakal neprenehoma, od jedne reči do druge, kakor sraka na plotu od kola do kola. Po dokončanem listu pristavkov ali pripisov pri¬ tegovati, se tudi ne spodobi. Kdor popred dobro premisli, kaj da hoče pisali, ne bode potreboval na koncu lista takih pristavkov . 3. Se mora pisati pr avilno, kakor slovnica kaže. Upotrebovati se morajo besede slavenske ne ptuje, nemške, italianske ali latinske, tudi ne take, ktere so samo v jednetn kraju Slovenie znane. Ločniki se morajo postavljati na svojem mestu. 4. Se mora pisati spodobno, prijatelju drugače, kakor nekemu neznanemu gospodu; nekaj žalostnega drugače, kakor nekaj ve¬ selega. To človeka že pamet uči, kaj se spo¬ dobi , kaj ne. 319 5. Se mora pisati priljudno — pa ne po hinavsko, ponižno, to je, se mora pisati tako, da se iz lista vidi, da človeka, kleremu pišemo, spoštujemo, kakor moža poštenega in častitega-, da se pa iz lista tudi vidi, da smo tudi mi ljudi pošteni in častiti! Ako piše¬ mo človeku nižjemu, pišimo prijazno in lju¬ beznivo, kakor premožnejši brat svojemu uboznejšemu bratu-, ako pišemo sebi ravnemu, pišimo tudi kakor brat bratu; in ako pišemo višjemu gospodu, pišimo častito, kakor brat svojemu premožnejšemu bratu. Komur pišemo, mora iz lista poznati, da ima pred seboj pa¬ metnega in poštenega korenjaka, ne pak zaver- zenega pes lajnarja. — G. Prijatelje tikamo, go spodo vi¬ kamo; onikati je neslovensko in gerdo. — V slovenščini se sledeči naslovi upotrebujejo : Presvetli, — svetli, — jasni, — slavni, — častiti, — postavim: Presvetli cesar in kralj. Svetli knez. Jasni vojvoda. Pradam se reče: slavni, postavim: Slavno popečileljslvo. Naslov: ča¬ stili, velja za vse stane: Častiti gospod . . častita gospa. Lep, prav lep naslov je tudi: Dragi brat! Draga sestra! 7. Kdor se hoče lehko naučiti liste spisovati, mora: 320 a} Pravilno spisane liste in spise mar¬ ljivo prebirali, ker se po izg ledih lozeje in nagleje nauči, kakor po golih pravilih ; b) liste in spise, vlastne in od drugih spi¬ sane, pogosto razlagati in presoditi, ker iz tega vidi, ali so'spisani, kakor se slisi, jasno, lehkorazumljivo , pravilno, spodobno in pri¬ ljudno ali ne; c) liste in spise marljivo spisovati in se o pisovanjn vaditi, kar je koristnejše, kakor vse pravila. UL Kaka mora biti zvunajna obli¬ ka lis tov ? Kadar mislimo koga objiskati , se čedno in spodobno oblečemo. Kadar komu list piše¬ mo, ga z listom objisčemo; list namesto nas samih k njemu pošljemo. Zato mora biti tudi list čedno napravljen. To je : 1, Pisati moramo z lepo čemim, ne z bledim ne s pregostim, ne s prevodnalim černilom. Papir za list moramo vzeti lep bel in tenek, kteri ne propusča; obično vzemamo čelvertino, ako na visoke častnike pišemo, pa polovino. Obrezati moramo papir popred, kakor pisati začnemo; ako bi ga se 321 le’potlej obrezali, kadar je lisi že gotov, bi se leliko primerilo, da bi na kraju pojedine pis¬ mena, ali cele slovite in besede odrezali. 2. Moramo pisati čedno in r a zg o- v etno, da se leliko bere , ne lista zamazati, pismen ali besed ukerpovati, izbrisovati, ali ostrugati ( ausradieren); tudi se ne spodobi, Ust tako močno s peskom potrositi, da b{ moral bravec se le pesek odtrositi, da bi brati mogel. 3 . Zv er ha j v listu se pusti za dva ali tri perste prostora in se napise na sredi naslov tega, kteremu pišemo. Zalim se pusti spel nekoliko prostora, in potlej se piše list, pa tako, da na levej strani po celem listu blizo za dva persta prostora ostane. 4 . Na koncu lista se zapise v posebnej redki *) čislo (Datumj to je: kraj, kder se je list spisal, dan in leto, kadar se je spisal, in zadnič pod čislom na pravej strani spel v posebnej redki ime kerstno, rodno in včasi domače tega, kteri list posle. Ako bi tisti, kteremu pišemo, ne vedel, kdo da smo, mora¬ mo pod ime se tudi postaviti svoj stan, roko¬ delstvo, čast ah službo, in kde da stanujemo. versta, Ponovilo potrebnih naukov. 21 322 5. Kako se list prikladno sl oži, se težko more popisati, ložeje to učitelj pokaže. Premajhen se ne sme napraviti , 'posebno ne na višje častnike. Tergovci veči del pošiljajo svoje liste brez zavitka, sicer je pa vsigdar bolj prav, jih v zavitek zaviti, ker bi se sicer, ako je papir tenek, lehko skoz njega bralo, kar je pisanega, in pri razpetčatjenju bi se lehko podpis odlergal, ali kaka druga beseda, kder se pečat derži. 6. Zapečatiti se mora z dobrim, rudečim pečatnim voskom, kteri se ne spusti ne prenaglo ne prepočasno. List se mora deržati blizo luči, da grede vosek goreč ne odkaple, in list ne okaple. Premalo voska se ne sme djati na list, sicer se ne natisne in ne vidi pečat cel, pa preveč voska se tudi ne sme nakapati, sicer se rad oddrobi, in pečat bi se lehko odlupil, in spet na list natisnil. Z oblijoj *) pečatili je neprikladno; tudi ni prav pečatiti s ptujitn pečatom, še matije pa s kakim penezom (denarjem), ker bi lehko kdo list razpečatil, ga bral, in potlej spet zapečatil. 7. N a dpi s na slovenski listna Sloven¬ ce v Slovenskem kraju se naredi po slovensko. Oblat. 323 To je naravno! Samo ime Jeraja, Jeamor list gre, pristavimo tudi v nemškem ali italians- kem jeziku. Nadpis se mora napisati čedno in razguvetno. Tako le se naredi: 8 . Zv er h a j na levej strani se zapiše kraj, od kodar se list piše, zatim pride nas¬ lov in beseda', gospod,ali gospa, uligospodična, potlej ime kerslno, rodno invčasi domače, zatim stan, čast ali rokodelstvo in zadnič na pravo spodaj ime kraja, kamor list gre. Takih reči in naslovov ni potreba pisati na nad¬ pis, ktere nič ne pomagajo, človeka ložeje najti, kteremu se list sliši, postavim: Mojemu ljubemu stricu, in tako dalje. 9 , Ako se list pošle v neko veliko mesto, se mora tudi pristaviti, ali prebiva^ kteremu pišemo, v mestu ali v predmestju, in 324 v kterem predmestju, v kterej ulici, v koli- koj hiši in v k ter im poshodju, x ) da list lozeje na svoje mesto pride, postavim: — v Ljubljani v Šent — Peterskem predmestju, u Velikej ulici v hiši 108 . 10 . A ko se list pošle v kaki malo znan kr a j , se mora pristaviti bližnji imenitnejši kraj, terg ali mesto, ali pak bliž¬ nja pošta, postavim: v Šestinah blizo Za¬ greba; v Zakamenu blizo Celovca; v Sfra- jej vesi, pošta Podklošter na Koroškem. 11 . Ako je več krajev j e d n a- k e g a im en a, se mora pristavili, v kterej deželi ali dolini, blizo kterega imenitnega mesta se znajde, postavim: v Cetinji v Cer- nejgori ; v Cetinji, pošta Verba na Koroš¬ kem; v Sorča vi na Štajerskem; v Sovčavi na Vladirnirskem; v Sivnici za Druvoj ; v Sivnici za Savoj. 12 . P oš tar in o mora plačati pisatelj sam, ako list samo njegovo vlastno opravilo zadene, in kadar se piše samo is priljud¬ nosti. Tedaj se mora spodaj na levej strani še napisati slovo: Plačano ali Franko . ©toifttjtrf. — 325 Z« liste na starise, brate, sestre, prijatelje, prijateljice in dobrotnike se poslarina plača ali ne, je vse jedno. 2 ) 13. Kdor hoče po posti denarjev, ali denarja vrednih stvari poslati, kakor menice l ) ali druge važne pisma, mora jih na zavitku zvunaj na levej strani po samem napisati, list pa odpert, ne zapečaten, na pošto prinesti, da postni uradnik denarje sosfeje, list zapečati, in prijetnen listič 2 ) da. Za take denarje in stvari posta dobra stoji, in jih poverne, oko bi se na posti izgubili; to se takole napise : ČCad/t/etnu Sjfflan/i.fia SOO — 300 30 — 230 jo — 60 4 «/u,(y.)e4/ ; trn ^u nt,ia m ay/t dact/e. <5^o yer, r/tt/t nient jfvu/, ynz tem d/ezo. me /, /i a dva/e uenc/cnt 9%€dewi ^0 328 n /ia/iem neznanem fezeAu je /ea/Jti- nem, en AtAo ve, iz /i/eve f/a/fne t/e- %'ne me /o, en AaAov Ae/vo AteAuece aji vernem , /e Aoe/em Ana/zno e/enavje za nje Jion/a/. S/Ao /e' moment Zue/e a 329 V • JL ^ • I . oem fiGaiuzrffe, damo- -Meče, en et aeneee nat, /e &/anem. /e av-tevje Z 7 ^ cZ/a<>/fyne /y««w /e/n jZfS3. /ZZtfy ^wya/ey. t^/f/eeu/ee Z/dm/g/cck /ZZvenav.. 3 . Andrej odpise svojemu prijatelju Marku. Mu posle bukvice imenovane : pred¬ pisi, in mu piše, da veljajo 20 krajcarjev, in da denarjev ne pošilja, ker bodeta to porav¬ nala, kadar ukup prideta. u/e mey Z emenoitune ce&c/t/a — e/a/e/t. ZZt ZZZeneevfen K-et me ^esee/em,. /To- *e ceu- a/aneZ f f/e 330 — če & /eir/i ctvf/iihi dva/* neeuoeo, vte/t/, Aa/o Aoe/e veoe/a / S/Aa AocA /fjia ^ 7 vneme, ^utA" iv ce/e t/a/ine ae na/e/e/o, %/ cenAvi AocA ve/eAa i/avčfu Aev/t > ya, yio Jio/ e/an viaoAe nay* ^t,o-e/ /tjie, *n /rt/ta t/ct/fe, ffi/e ^lavaAf, f/a ^imneae* aeA(y /A/o-venoAo &ew-/tcti, fA» AotAema i neA/ene a/avendAe vet^ie/t. J//e Jiv-icA ya/ava, miaAm, r/a AacAmo Jwav eA- Ane vo^e. >^//Ayt a/any<>e /e jiovt/na- vyo. /7r/ mtyeya Ana/a ve/e/e a/užAe/ /e tAy &fay vf/natye m venele/ /Aa c/j/edi<>oiA 2£. aayai/a //a /&63. &ticy ^tttya/e^r AA/Atze //etse/tc J//tfyryeti. 5 . Sin na učilišču Celovškem piše svo¬ jemu očetu, da je izpit srečno prestal in da pride k letu u višji red. A ) O .Ria(fr. 332 J/^eedezneve oce / //oenty ye de/ # netoene uee/dcu ycettne e^ie/ ^ c^«# ^inuznedda en ya<>Jiac/> da ye ded. c//necyoce'd /e de/a mnaaa. /^}aunty ya • // • / / « neye tecceneca, a fi.teny de tiauema eeoe /e /ut/e 'ntenceufi'i/avyet. & dat/e zte me ^inceaa neae/jfe. 2 ) effentlidj« @rani«n. 333 / b e/ey titoii, mte/eate e’n mtyem aea/scem aateoa en ^f/eieev^e / /pe/avcu /et/a 334 Je de zcc na^vnecJ de Jedci ^iMerJno aee en, JeeJo c/oJmo diJac/ej. ( JJde Jedne Je ^»oiecJnaujo / tjf J&a^iJe' . aeejeed/ce /e/ce S$S3. JjiifJ ooe *dJanJo J£ecneJ. 7 . Sin vojak piše starejšem, upraša, ali so bolehna mati že ozdravili: prosi za nekaj denarjev, in pove, daje zdrav, da se mu na Češkem, kder je sedaj, dosti dobro godi . JjjteJevnetie dJanejde / idJccne, močno dem Je J zaJod/en, Jo d fen, nad ZffJiud/f'J, JJencJcen me je Ja JeJce »a Jod J mena Ja , Ja Jon JeJtto Je JeJ Jto uojctdJiO oJJ- een, JJe nem, JteJo je Jo, damo Jo me močno mone, Jen ne uem, JreJo de mejej nue/eve jor/e, Je dem jej Jo- JeJne »etJtetdJeJ. cjjnodem, cJa me d Jo mo diet dem S35 entitet, znrmrtf 'iityett>/e mezr/e, aen- r/er /e »/a t/a/po o etana. */coejc at m vt/iutt tti in* ae t/aa/e t/a/aa ae nat/. /> m o n rt fpea/em, en at/ ne/a/e/a /et/ /a /e ^t ttet/t/t, f poajtat/i/a /a /r^ta V’ a/os men* ^iurtu t/^cctt/ /u- /ty ti rt (pea/em f ^e ^ivna yte t/ometoe. fantove far/' 'iieot c/e/^t,a oea/a f /ut/e ney « Zae/e ve ne/o/e/o ceo/e’/ nauči Zel VKe/e/e, e/aye /a/ey ^t eei o jio ^ivya/e^/o/o / oamo zanoZ/o /o /e/ne m a/c v e me m o o’n o o/eu/e. ZZei^tioc/e me o/ooto. °Ma /e‘o/ na&ee/eZe na r^fi eo : //. Z/Z oeycc/u JZ. ^loZ/a y/ yieoec/eya /. /ee/eeZeona 2. /om^eanee « zZeeZnem c/jbaau. 1) Sftegituent. 337 t^/o/e/e zte me t Atilov /ut/ *» vtea vae mo/tm , ne /lo-i/* Z/joptt / r f tMtooene / /Z z/te/nem ruticeyu /. pu/tte /e/tt ■/&££, /Zte/ aen /Tune '^//t/tce J/Zenoe/av. 8. Sestra Milica odpise svojemu bratu Jurju v imenu starejšev. Oni mu pošljejo 5 goldinarjev srebra. Mati od dnu do dnu močnejši prihajajo in ga opomenijo, da naj je u vojski hraber , proti domačim ljudem pohleven in povsod in vsigdar pošten. J/pu/i /vtt/Z &te/tp e /im /eo/am /e pia//pa o.oe .5 pa/t/tn tepen av-e/sre. /pi a //et/^ev-o a/tveeotp z petne, t/te t/a/pa iz/tpttJj dtp ve/ r/n pe /e z/a ztt r/t- nten. .y//)te/e ao ze /et/tp /a/e/ee/e, /a Ut /e o.e/Se/, en JiaZ/ep pe Zo/even oe Ponovilo potrebnih naukov. 22 338 /y att t/tyct/te , ntra/eni ve zetua^a vce/oa/e, /ev- at ncta zet^itta/t/. //petv. at Ji c/. ztit/yt /s/ Jitatt/, dene te nat/, damo a^/ade/e de me. č/doy ueem edy zfdeaiye en o »to dnsoe Jtne tidt/ n»>e'd c^maoe W&edč d. de^t/emdna /e/a %/adJwya/e^ č/eedejt *s/dadoueo /S/anonedon. 10. Dolžnik prosi svojega posodnika, da bi malo poterpel ; v dveh mesecih mu bode hvaležno dolžno obrest za posojene denarje plačal. Zdaj tega storiti ne more, ker je že zato namenjene denarje v hudej bolezni svoje žene potrosil. f/ad/e/t yod^iot// /doneo /ena medeča n o m rad «W«/ odnedf »a ed/tno, d/eno ot/ »mam, ^i/ača/e. ^/)o dt/y dem tideyt/an od Jtnctuem čada du(y r/e/y ot/xay/ora/, 342 *t/ry vne mite ni vno^ooe. /Zine/nem ničen ae r/enan^e Jin^tnan^ene , /a mi ^e yict ttuy(i »ena /rte/o z/o/e/ei, m mm m on er/ ^r/ Jto/noni/e / yinonim nan, ^io/enhe/e e/ucr meneča, m /et/ef nam e/o/ena o/nen/ f/o/ono ot/na^'/am. tft/i mo^a nemannon/ /e^/a /moa, /e- r v S / ‘ r / mo c nennecna o or eten mo/e »ene, era Z//Zlue^/oni //. o//o/na //a S&53. ^sZ/i/ae/ZZZni/an Z^azani^i/au* 348 11 . Rokodelski hlapec prosi gospoda fajmošlra, da bi mu ker sini list naredili, in mu ga po pošti poslali. On priloži 36 krajcarjev srebra za kolek 1 ) in piša- rino; ako bi bilo to premalo , naj pa brat priloži, kar manjka. deta/t/e' paapiat/'^apma a/ev / 'iitt* ttc/tno ^ J / (det de Mie d/npf‘v e*dedi navet/e/e deva/ne deot e n pet meatf’Jtopioo/e’pioodn/e. 'det* atm /etdep ti cd/ecznpu, »e c ve* oea/ /e/, /peeedc dt me, /tt/iey vete/e zet tnepa/vet tme/e, tn detedt mene de de/o- pia dvetdc , etda de ae mape d dede eea/etnane/t, dev aern ae ze mn epa pta auedet padepetd, tn de /etedt vet e/ endvet/ avtp e/am at peve- «eetted 'y//ene ae vttvna zede/ de/iet pivceatf. *yf(Oene ae vetnna zetry (epu pivt/aznoo/ duze, pia deva/n e /ta/ ne* oddaedia pa/vedepem. £$oee pieoetvena tn ') ©tSmpel. *) 344 a/ujet ■^e/en '/{pft/tcv. Vfcauaoev. V. Kako spisovati javne pisma in listine. Javne listine in pisma se morajo vsig- dar spisovati, podpisati ali podkrizati, kadar je človek trezen , ne pak kadar je pijan. Vari se, da v škodo ne prideš! Obljuba dolg dela ! Porok 345 plačevavec! Lehko je košato govoriti , lehko nekaj podpisali ali podkrizati — posebno dokler sladka vinska kaplica po gerlu teče, pa potlej je pogosto: joj meni! Terjaj vsigdar, povsod in od vsakega, naj je kdor hoče . da ti take javne listine in pisma po slovensko spise. Listin in javnih pisem ne podpisi in ne podkrižaj, dokler jih prav ne razumiš. Vsako tako listino ali pismo popred lepo po času in zvesto pre¬ beri, ali si ga daj prebrati, dobro vse pre¬ misli , ali je po tvoj e j misli in po pravici spisano — popred kakor podpišeš ali pod- križaš, da si ne podpišeš ali podkrizaš sam svojo škodo. VI. Vadba v spisovanju javnih pisem in listin. 1. 1 z p i s k i. Rokodelci in umetniki imajo knjigo, v ktero zapišejo, kaj, kdaj iti komu so nekaj naredili, da se ne pozabi. Taka knjiga se imenuje zapisnik. Kadar dolžnik hoče zvedeti, kaj je dolžen, in plačati, se mu iz tega zapisnika izpiše pismo. koliko je dolžen, in to pismo se imenuje: izpisek. 346 Naredi se blizo tako le-. Zverhaj se po¬ stavi slovo „Izpisek“; potlej se zapise komu ? kadaj? in kaj je rokodelec delal, koliko vsaka stvar velja, in zadnič koliko ves dolg iznese. Na koncu se naredi čislo in podpis rokodelcov: postavim : Izpisek. Gospodu Joanu Držniku Srnerekovcu v Ločičah sem sledečo obleko naredil'. V Gorici lS.junia leta 1853; Valentin Čop Zablatnik, krojač. Teh 1 3 gl. 3o kr. sim sprijet. Valentin čop Zablatnik. 347 Izpisek. Paulu Petroviču, kmetu na Rebru sim te le stvari naredil: V Belcu 30. augusta leta 1853. Jožef Volarič, kovač. Teh 30gl, 6 kr. srebra sim sprijet. Jožef Volarič. 2. Plači lni listi. Ako se nam nekaj plača, postavim: mezda, obresti ali bodi kar hoče, in nare¬ dimo pismo, da to potverdimo, se pismo ime¬ nuje: Plačilen list ali kvitenga. Naredi se blizo tako le : Zverhaj se postavi beseda: Plačilni list; potlej se zapise s pismeni, ne s številkami, 348 da se izbrisati, prepisati ali ostrugati ne more, koliko denarjev se je plačalo, zatim ime tega, kdor je denarje sprijel, in ime tega, od kogar jih je sprijet, in zadnič zakaj je denarje sprijet, Na koncu tv er do k pismu se pristavi čislo in ime prijemnikovo. Na Zevej strani se postavi se s številkami, koliko denarjev se je plačalo . /c/ette/ p« /t/tnctsfe» /Htti t/t»n/ /ffia/tz « , r/tene<% at/ //atmeza, /fto/ne/tt, c^/e/ct* « /jatz/amcu, za- a/seo/ ^et/ieptt /e/ee ; da at/ d, ^tmuttntt t/ >3/. r/eotzm/va /e/ct J&&3. at/ .rua/e /ivc n/etnu ha 349 ztc c/j/ccoe/ne /tuf. &aemncyo/yo/e/eneeyev en 3(f /ney~ • >» • • /Y Cp ceeyev aneetnee oem 'Sotenet *7even f »ee/een -n ^/nezovece , ec/ M/a &< j/oyccyce, cen/nememu a/eeneacnec , e/a nea yinye/ xrc avcyc zet/ceneno yine tMnezau*S/y cen/ve. // $/ne»onece 2. y te/(c /e/a /$S3. ■/- aeee/ttnye a/tttiG Gttnye « uecaey /tat J/, ot/fiGarem. X 'wyct/e/fr/'/ fy/> t/nteya JiGa/ae^fe te mtyey /tat, 32/ t* //e/t/ef tt/tct k- rrer.it/tt , /t/eai ■■ut tt/ey Jive/tutt/e, rnta/tm o yme/or/- nerrt //en/ - /Ktyu ae yttt jiveae/t/t : zet/o ti tem /g yrKe/t’utt/taoe Jig/ /e/te jiGjlef.r/ Gt^fiGuem, f/te at f/tty(. yvoyea/et/t rmrre/e. /j/jmirt, /t/et en vete/* e/twna. tffipevete/ee ja ez o/už/e Jiua/evn, Ji a /ur/' Jio *eea/ttje Jio/urt/tni en JiKfjirttaotin. V/ /fe/ovca/30. pttue/ne* /faS 2. /Gee/ee.venet ^anne/e uet nefovee. 6. Z a v ezn e pisma. Kdor denarje posddi, se imenuje po¬ sodili k; kteremu se denarji posddijo, se imenuje dolžnik; posojeni denarji se ime¬ nujejo is t in a] kar se pak plača za po- sddbo, obicno 4 ali 5 goldinarjev vsako leto od vsakih 100 goldinarjev isline, se imenuje obrest. Pismo, v kterem dolžnik obstoji in spozna, da je od posddnika nekaj na dolg sprijet in da mu je dolžen, se .imenuje: zavezno ali dolžno pismo. Naredi se blizo tako le: Zverhaj se postavi beseda: Zavez¬ no pismo-, potlej ime kerstno, rodno in do¬ mače posodnikovo, za tim ime tega, komur * — 35 « — je posodil, in kaj, koliko in v kakih denar¬ jih ali v kakovem blagu; potlej koliko ob¬ ljubi dolžnik obresti dajati, in kadaj se mora istina odpovedati, ali kada se mora spet verniti in v kakem denarju ali blagu. Tudi se pove, kaj dolžnik posddniku zastavi. Zadnič se zapiše čislo in ime dolžnikovo in dveh prič. Zavezne pisma se pišejo na kolek. /Kez z/e/eene/, /e» « e&fcmeeu/u/ o^iaznam, t/a me yao^ioc/ //pav/ /ue/Ztc, « /eime/ na ^/o/Zvaunece] f/anea e/ne Zav/enZ Jie/ &/o efto/t/enan- ^eu ot/r/en eerye o.e/ a/a za a/hteo/ na /e/a, et/ena mu Jia/ ue»- ne/e e/anea fine ■ /e/a, /ZZZa/vaunece /5. a/i/a/va /e/a /&d>2, /Zom rez ZZ’ a/evne/, r/a/zne/. e/ue<>, nvtca. 357 > anezna jatama. //a z //aze^ //vajiun r *^//a/wx ■meytt dena t^^o« //tc/auto t j/Za/an/a ajiaznama, /a je nama aahat/ /&v/ ffo.jl «< t/ueyae/tea/ neatnt/t , mu zaa/anema aneya /tda 5, «t //le/vu, * na trn /me/ya/n am, /Zeva ae / n // fn »J a t/ama jeva vtco, /t t/a/jp na Je na<>e jaaea/na ujitaa/t na neytne a/eaa/e. V %enem mea/a 3(t.ytt /ect /ei/a '/&S2* nu/bzi^ an, K^/Za/dot ft//z- ty//f‘/eoa /Ztr/aate, ^d//a/wx/a\nt/u. ^j//t/ae/ Zfpeacntdnt/, Z/tan/, jv-tda. "etan ^£>cyde/, Z/amuH , ji v tda. ’) intabulirati. 358 7 . Ži e nitb e n e pisma. Pismo, s kojim se ustanovi, koliko pre¬ moženja nevesta ženinu prinese in koliko ji mož odmeni in kaj se ima zgodili s pre¬ moženjem , ako bi ženin ali nevesta umerla brez otrok, in kaj, ako bi j eden njeju umeri, kadar že otrok imata — tako pismo se ime¬ nuje : ženitbeno pismo. Ako sta ženin in nevesta polnoletna, mo¬ reta sama za se ženitbeno pismo iti delat, ali je pak jeden ali drugi izmed njeju se maloleten, mora oče ali oskerbnik (branitelj gerhab ali Vormundj za maloletnega s pri¬ voljenjem urada ženitbeno pismo narediti. ScDeni/rfevu itdma. f/nft, S^nt/re , /nftetre c$ett(ed, / 6. (teoe « (P/aA.a, ^iadna/e/ne zenen en tyf/eewec£e* ^Mared r f.mttiyeim n te , mce/b- neueo/te, duet t/eeneo o Jioteua- nu c^yne'/.e- torna nteret/t/te : 'na ^etyem neueo/nepte ao^en^nt^t za lonca, ^£jua-ttni 4/et/ede zeneVčfena / /. 'ffice ueo/a Jmtneoe ženinu / «* 359 'oenoa&tm /awi& yie/ o/o yci/e/vnetyen ov-e/t&m on wtee/ nov ^/e/tev-ovci; V 2. ^C) entn yt ot/menv Sto/ o/o navjep o po/p u • "v 3. 4/ton f '//ten e. o/pookb neoe zemt- no'ti ooo 4. Mo yet/eot ntyt* ovrnete, tt/o. /tv o/ko/ mo tme/et, zoot/e noe hne- ■mozon/e nevotedv //w<* T' r/ 6. -Mo oo ^iet/ t/tou. f/e/t /iPtm o/en/o m fot a ve wer, o e vaz- yet/na/o t/o/i€ /o- tyo tttyoity *•«•#'• / e €/i de &€-uec/ o-m Mt&pte /t/o, /tt/of ytf/tjn /. ^ 0/o /tt 46. f/Ji po’/ot- /e/tt 4/6.3- S&ie/tte ///tn/ttot c/jtto/to, Senen, .^//'orveo/fe •y//ottto .^//t. /netyetit*, neoeo/te t ^//tt/em -^///o-pto, tt/ : n or o t/, neoeo/evt oo/ep/tn//. •y//(tp/ft //o/eneo,Jiveoct, ^//cett/en, ‘ffioemcontc, Jintcti, 860 8 . Oporoka , Pismo, s kterim človek ustanovi, kaj se mora z njegovim premoženjem po njego¬ ve) smerti zgoditi, se imenuje: oporoka ali testament. V oporoki se mora vsikdar nekdo za poglavitnega naslednika (erba) ustanoviti, kteremu vse sliši, kar ni drugim odlo¬ čeno. Kdor oporoko sam piše in podpiše, mu ni potreba nobene priče; sicer morajo pa tri veljavne priče oporoko podpisati, bodi znotraj ali zunaj ; kaj v poroki stoji, pričam ni potreba vedeti. Minihi, mladenči pod osemnajst leti, ženske, ljudi brezumni, slepci , mutci, gluhci ne veljajo za priče, in vsi tisti tudi ne, kteri ne razumi jo jezika, kter ega opo¬ roko delajoči govoriSe mora naročilo rečii in zapisati, da je oporoko človek storil pri dobrej pameti, in kak želi pogreb imeti . Začne se oporoka veči del s svetim križem. men,. Sfil tov en te ye avnevemee eevee ««/«, 'ia/a i levn al/ene'/ yiw' f/o/xey Jietmele oneyo o^iovtt/o 4 /ie’oeele, en m r/tyo y o/iovooeeo /. /Zotyo e/u/o evvoceen A Ite^il nety 3 r/u/onne/e / yioyxe/u yexevnyo en yia lev/eenado - lee/o/>lo jfiodc^t^e^jo. 2. c//oy /eue/neyee vieed /c/ne /a v.ie- yce aeteyeyee yixevnozenyet ^loa/eeveni ouo- y f y a nc y 'i/eevej-iepee .itnci / on mox.ee ut ne/e : 362 loe&t 'etn tet, ttetctn/e n>m ant o/o tti Jte/t/eoe/ pa/r/f n tetyf.it oreArte. - 3. S/st obetat* oo.iet/tt &rceAmeAu oe/~ ^lua/ertt fea/e‘A ^te/rJeaef yfiAr/tnree, A/eue me /e t/etAen, t. nu* mtytA ytf‘.t/vti r/ctAc t/i \eyaeA /u*ye »to* V#. nauemAnee /ŽS3. c^e/er- ^ameevec, e^eAttr. 9. Vozni list i. Vozniku, kteri ima blago nekam zape¬ ljati, se da odpert list seboj, v kterem stoji, kam se blago sim in koliko se ima vozniku voznine plačati. Tak list se imenuje: vozni list. Naredi se blizo tako le : 363 Zver kaj se postavi beseda : Vozni list ; potlej se zapise ime voznikovo, in od kod da je, ime, stan in prebivališče tega, komur se blago posije, za tim se imenuje blago poslano , kako je zavito ali zabito; ka¬ ko težko in s kakim znamenjem zazna- menovano; zadnič se zapise voznina od vsa¬ kega centa po sebi ali od vsega blaga vku- pej, kakor se je namreč z voznikom pogo¬ dilo in se se pristavi, kadaj se je blago od- Nekdo posije v skrinji 4 cente kave iz Tersta gospodu Rupertu Orliču v Celovec. poslalo in doklej bi moglo na svoje mesto priti. ene* a^itteme/e, //upana/t/e ji/ctcce/e, /ce/ort ye Ao^o-f^erto-/ ■/ tpf. 3(1 /v. •>?', zrr- cer*/, //e a/iar/a/nc /iHt/ior&oJtn. &**/» .s. tnetgrr ■/$£3. J. J 10. Javni oglasi. Ako nekdo hoče občinstvu , ljudem, ne¬ kaj oznaniti in oglasiti, se to natisniti da v novine, ali se pak prilepijo take oznanila na javnih mestih, da se berejo. Take pisma ali oznanila se imenujejo: Javni oglas i. Taki oglasi se morajo spisati, kolikor mogoče, kratko in jasno; stvar ktera se oznani, se mora opisati na tenko in pri¬ staviti. kde in kako se dobi, ako bi jo nekdo imeti hotel. Konji na prodaj. Četveri konji, jednaki, rujavi, pet let stari, jeden drugega vajeni. 14 pesti visoki in brez pogreška so na prodaju. Pogodbe se zvejo pri vratarju v 29. hiši v Stermnih ulicah . 3^5 Hiša n a prod a j. Novo zidana hiša je za prodati; je 2 poshodja visoka, v lepem, zdravem kraju , blizo cesarske ceste, samo dve uri od me¬ sta G. s precej velikim , lepim vertom in f 4 let ni potreba od nje nič davkov plačevati' Polovica cene more na hiši ostati, ako se plačuje obrest pet od sto. Več se zve pri J. J. . v . ♦ Prebivališče za oddati. V mestu v 235. hiši v RaVfiej ulici je v pervem poshodju po sv. Jur ju prebivališče za oddati. Obstoji iz treh sob ali jisb, od’ kterih dve ste na ulico obernjeni, jedna na dvor, potlej iz dervarnice, kuhinje in jedne kleti. Več se zve pri gospodarju te hiše. D en a r j i z g ub le n i. Včeraj po poldne je nekdo od farne cerkve do gostivnice pri Slonu 100 goldinar¬ jev v bankovcih zgubil, kdor jih je najdel se lepo poprosi, da bi jih k mestnemu sod- ništvu prinesel, kder dobi lepo ob r en do ali rešvo. Nova štacuna. V Krivej ulici v 25. hiši sim štacuno napravil, kder se dobi mnogoverstno, prav 366 izbrano in izverstno blago, namreč .. tenko ali močnejše, kakor kdo poželi, vse kolikor mogoče dober kup. Le pridite in kupite, bodem si prizadel, da more po pra¬ vici vsaki zadovoljen biti Mihael Veternik tergovec. 11. Prosilbe. Pismo, s kterirn neko osobo ali urad za kaj prosimo se imenuje', pr o s it b a. Naredi se blizo tako le: 1 . Se vzame kolek in se po sredi podol- goma prepogne in se samo po desnej polo¬ vim piše. 2. Zverhaj se napiše naslov osobe ali urada; postavim: Presvetli cesar! — Svetli knez! Slavna vlada! Častiti gospod sveto- vavec! 3. Se napiše, kaj želimo in prosimo, vse kolikor mogoče, kratko in jasno. 4 . Se napišejo posamesni razlogi, vsaki v posebnem odstavku, za voljo kterih oča- kujemo, da se nam prositba izpolni. Ako se prositba upira in pozicije na svedočbe, se morajo poznamenovane pri svojih odstav¬ kih priložiti. 367 5. Zadnic se zapiše na levej strani čislo in na desnej, nekaj glohokeje ime, stan in prebivališče prositelja. Pozdravljanja in priporocevanja pri prositbah niso v navadi in se nigdar ne postavijo . 6. Zvunaj , tudi samo na desnej po¬ lovim, se napiše zverhaj naslov osobe ali urada. postavim : Presvetlemu cesarju! — Svetlemu knezu! — Slavne j vladi! Častite¬ mu gospodu svetovavcu ! ... . 7 . Malo nižje se zapiše ime prosite- Ijevo, njegov stan in prebivališče s hišno j številkoj. 8. Poslednič se postavi prav kratko, samo z nekterimi slovi, za kaj prositelj prosi. Dijak ali študent prosi za štipendij. 3 ti 8 e>fem Sefu JivtMt Jioe/eSna, t/a Se ,te njemu f/ranfeu :r/y e Ji? eez *y e>i /fejieme/e^ Jioe/e/tf, «/ yfc«^w« &ueyo Jlvo/tjo <> ,>fee/ect‘mt vaz/opr- s /. Je je /anj.ifeja fe/a /z- nev.i/no J^emenen/ev^J zeet/evza f en tie udtS netit fen Ji ver^fit.ian /S ezuevo/no naiicef fafov Jivtfeizena .ineefecfet faze, 2. /Se veonecno Jior^iove Jiet/veSen, /ev je, otn ttSozntf jtuj/o u.jfcf .i/tiv- 3e ti , Svež aujejet Soma en Jme- mozetja, fafov Jivecet Jiv/fozenez itSe/f- etenei &neSocSa. 3- Je u ^SoSev/t ua.>t Sama, zna a/ouenafo, fetv Sofaze anet/bofa hvefozena. 4. z te/em^e/e^jem /eyet o/t^i(.nf/tn n z/eed/e, deta r/odeeze /ifjo/ne en ttaed-t/o-unee dea/enee. (pe/encte (j. ad/eid rt / j o 3. naftne* '(deitne, ^sbeenA&v. Od zvunaj se napiše: Sfycet*ny u/eet/e / ddenez (oev-ne f/yred^eev t> eyee /ee/vnadeyee /r/ee v de/ovct*, ^vv.o<>i *« < d%rendau ‘>/f^eenr/y. Krojaški (znidarski) hlapec prosi, da bi ga v Ljubljani za mestljana in za kro¬ jaškega mojstra sprijeli M* uno mea/no Jeay/ctneetn>/uo / .Z X dneyee*>Ae d/a^ieo f't/nuyJ ojiae/adna jiuo^e: e/et de yee te -9 'eene zte me&/dfeenee en zce ditofte&dee u(yeeA/:eyce rnfya/yfi ym*yede f en jio-e/^jievec &nfyo mana a odee/eeZvme ueezdye t Ponovilo potrebnih naukov. 24 370 otten. za. /noju . Če je drobež prevelik se lehko skrajša, ako se s kako številko brez ostajka v zgornem in spodnem razšteti da. Na pr. ~ gl. se razšteje z 2, 375 da pa z 3, in ima še bolj 26 , in da ; nar bolj z 12 , in pusti ' gl. Drobeži se doštevajo, odštevajo, poštevajo in razštevajo, kakor cele števila. 1 . Došteva drobežev. §. 1. Drobeži enakih imen iv cev se došte¬ vajo, Če se njih števci doštejejo, in eden zmed imenivcev podpiše. Na pr, 1) Koliko znese f gl., f gl. in | gl.? — lf gl 1 + I + t = I a,i H gl* §. 2. Drobeži neenakih imenivcev se doštevajo, če se vsi imenivci vkup zmnožijo, se števci doštejejo in se občji imenivec podpiše. Ker se pa z manjšimi števili ložeje rajta, drobeie na naj manjše občje imenivce devamo. Naj manjši občji imenivec se pa tako le najde; a) Vsi imenivci se u versto eden za drugim zapišejo, in manjši, ki so u veČih brez ostanka zapopadeni, se preškertnejo. b ) Zdaj se pogleda, ali od ostalih imenivcev nista dva ali jih več s kakim občjim številom raz- delivih. Je to, se potegne pod nje čerta, se postavi na levo število, s katerim so tisti imenivci razdelivi, in se dele z njim razdeljivi imenivci; tisti imenivci, kteri niso razdelivi, se nespremenjeni spod pri¬ stavijo, od druzih pridejo pa le razdelci spod. c) Dobljene nove števila se, Če se da, vnovič ravno tako skrajšajo, in to tako dolgo, da ni pod Čertoj 37G nobenega para imenivcev več, kteri bi se dal s kakim številom brez ostajka deliti. d) Se smnožijo števila pod čerto, in števila, ktere na levem stoje, s kterimi se je delilo, eno k drugim. Množina je nar manjši občji imenivec. c) Najdeni občji imenivec se z vsakim danim imenivcem deli, in z dobitkom njegov pristojin števec smnoži; množina je novi števc. Navadno se zraven drobežev pokončna Čert potegne, na verh občji imenivc zapiše, na levo dobljeni dobitki; na desno pa se postavijo množine, ktere nove števce dajo. Na pr. Za 1 funt sladkora (cukra) se plača f gl., za 1 funt kave pa f gl.; koliko skupej? — 1^ gl. 12 17 ; VI = 1^ gl. Ker se razdelca 8 in 4 ne dasta skrajšati, se med seboj smnožita; množina 12 je tedaj občji razdelc. Koliko znese 3 ’ 4 ’ H! rt gl. celih gold. ? 12 6 8 9 1 « 7 2, S, 4, 6, 12 40:12= 3 ,2 ali 3’ gl. Koliko celih goldinarjev znese |, i-. J_ o-l ’ 12 » IS » 18 S 1, ■ * ’ 4 * 5 9 85 377 360 1097:’360 = 3^ j =17 360 f) Navadni neenaki drobeži goldinarski se dajo tudi iz glave nrno v drobiš zmeniti, in urno izrajtati. Na pr. Koliko znese |, f, f, f, f gl.? g 1 - 2 3 \ 2 3 4 5 6 4 kr. . 40 . 30 . 45 . 50 . 48 3 gl. . 33 kr. §. 3. Ako so v doštevnah cele ali mešane števila, se cele števila doštevajo za se, in drobeži za se, in Če so v drobežih cele števila zapopadene, se k celim prištejejo. Na pr. Za neko zidanje zneso stroški za zidarje 856- gl., za tesarje 215f gl., za ključavničarsko 123f gl., za kamenje, les in drugo pripravo 542 gl,, za razne reči 317f gl.; koliko bi vse veljalo? — 2055| gl. 378 8 2. Odšteva, §. 1. Drobeži, ki imajo enake imenivce se odštevajo, Če se naštevk na levo, odštevk pa na desno zapiše, vsred znamnje (—) odštevec postavi, manjši števec od večega odšteje, in ostajk pod imenivec podpiše. Na pr. Neki težak si zasluži na dan f gl., izda pa f gl., koliko si prihrani vsaki dan?—f gl. ali 24 kr. ! - I = f gi’ §. 2. če imata drobeža neenaka im en iv c a, se morata pred simenivčati, potem se še le novi števec od števca odšteje, in za imenivec se postavi občji imenivec. Na pr. Minka kupi dva robca: pervi velja f gl„ drugi pa | gl.; za koliko je pervi dražji? — ^ gl. ali 21 kr. 20 { 5 15 | 4 8 20 g'* §. 3. Kadar je drobež ali mešano število od celega števila vzeti, se pri celem številu 1 celo 379 posodi, se v drobež razdene na toliko delov, kolikor imenivec drobeža v odštevku pokaže, in potem se se le odšteva opravi. Na pr. V sodčiku sta bila 2 vedra vola; če se ga je | vedra potočilo; koliko ga še ostane ? — lf vedr. 2 - 2 Kerčmar kupi štertinek vina za 65* gl. in ga za 84 gl. proda; koliko ima dobička ? — 18f gl. §. 4. Je celo število od mešanega odjemati, se drobež naštevka postavi precej v ostajk, in potem se odštejejo cele števila. Na pr. Nekdo je dolžen 345f gl., in plača 232 gl.; koliko še dolžen ostane? — 113£ gl. 345f 232 113£ gl. §. 5. Kadar je drobež ali mešano število od mešanega števila odjemati, in je v naštevku drobež manjši od drobeža v odštevku, se pri celem števila 1 celo posodi, se zdrobi v drobežinske dele, kakor- šne imenivec v odštevku ima, in tem se števec naštevku prišteje; vse drugo gre po pravilu. Na pr. Gospodinja proda dežo masla. Ta vaga z maslom vred 45j ( B ; prazna deža pa vaga 7f < U\ koliko je gotovega masla ? — 37£ •) 406 gl.kap. gl.kap. let. let. 2 1860 : 100 = 1 : # 11 5~ J 51 £ 1023 20 2 93 2 1 ; 2 = | leta. 3) Na nekem kmetijstvu je 8500 gl. dolga upisanc (mtabulirano). Čez 2 leta plača dolžnik dolg s 5{| vred; koliko ima plačati? — 9435 gl. gl. kap. gl. kap. gl.int. gl. int. 100 : 8500 = 5| : x 2 11 935 : 2 = 467| za 1 leto. _2__ 935 za 2 leta. Kap. gl. 8500 Intr. za 2 let. „ 935 Čez 2 leta; gl. 9435 VI. Društvinsk račun. C@efe0f$aftSredinung.) §. 1. Društvinsk račun uči, kako se pri kupčii ali kakem drugem poslu dobiček ali zguba po pri¬ meri vloge med deležnike razdeliti ima. §. 2. Društvinsk račun se po tristavki ugane. To se zgodi, ako se primerjene števila jedno pod drugega podpišejo, in nazadnje soštejejo. Znesek se tedaj postavi v tretji ud, občji dobiček ali zguba v pervi, vloga vsakega deležnika pa v drugi ud 407 Tristavka se potem tolikokrat nasadi, kolikor je deležnikov. Pervi ud se z drugim smnoži in množina s tretjem zdeli. Na pr. 1) Trije tergovci se lotijo neke kupčije. A vloži 120 gl., B 90 gl., in C 84 gl. Oni pridobijo skupej 98 gl,; koliko gre vsakemu? — Vloga. A 120 B 90 C 84 294 Razdelitva. 98 X 120 = 11760 ; 294 = 40 gl. A 98 X 90 = 8820 ; 294 = 30 gl. B 98 X 84 = 8232 : 294 = 28 g l. C skupej 98 gl. 2) Trije tergovci vložijo skupej, namreč A 5000 gl., B 8000 gl. in C 7000 gl. Po nesreči se pokaže, da so za 564 gl. na zgubi; koliko vsakega zadene? A 5000 B 8000 C 7000 20000 A 564 X 5000 = 2820000 ; 20000 : 141 gl. B 564 X 8000 = 4512000 : 20000 : 225f „ C 564 X 7000 = 3948000 : 20000 j 197f „ §. 3. Ako so pa sprimerjene števila mnogoimne, ae vštric stoječe števili naj pred jedno z drugim 408 smnožijo, potem skrajšajo, Če so namreč vse z enim številom razdeljive, in poslednič soštejejo. Na pr. S) Trije okolice dobe za stavo ali stroj novega mosta 400 gl. plače. Iz okolice A je delalo 22 možev 10 dni po 9 ur, iz okolice B 18 možev 9 dni po 10 ur, iz okolice C 15 možev 5 dni po 12 ur na dan. Koliko dobi vsaka okolica plače? 2 9 A 22 možev XI0 dni X 9 ur—1980 I 99 I 11 518 „ X 9 „ X 10 „ -1620 j 81 j 9 C 15 „ X 5 „ X 12 „ — 900 45 5 25 : 400=16 16 X 11 = 1^6 gl. dobi okolica A 16 X 9 = 144 „ „ „ B 16 X 5= 81 „ „ „ C ali: d 22 X 10 X 9 = 1980 B 18 X 9 X 10 = 1620 C 15 X 5 X 12 = 900 4500 4 400 X 1980 = 792000 : 4500 = 176 gl. B 400 X 1620 — 64SOOO : 4500 = 144 „ C 400 X 900 = 360000 : 4500 = 80 , 400 gl. 4) Štiri mesarji najmejo neki pašnik. A pase 30 goved 4 mesece, B 40 goved 6 mescev , C 60 go~ ved 3 mesece, D tudi 60 goved 5 mescev. Mesarji plačajo 126 gl. najemščine; koliko ima vsaki plačati? 409 6 V_/ skupej 126 gl. VII. Izrajtba zmesi (zmesanka.) (SermtfdjungSredjttung.) §. 1. V kteri primeri se dve ali več sort kakih reči enakega plemena skupej zmešati ali stočiti mora, da se srednja sorta dobi, uči zmešan ka. Na pr. 1) Oštir toči vino iz enega soda bokal po 24 kr., iz drugega pa po 18 kr. On bi rad te dve sorti tako skupej zmešal, da lahko bokal po 20 kr. toči; koliko mora vsake sorte po primeri zmešati ? — 20^.24 2 dela od boljša, in 18 4 dele od slabeje sorte. Rešilo. Če se le dve sorti skupej zmešate, da 86 iz teh srednja sorta dobi, se tako le ravna: Cena 410 •obeh sort se ena pod drugo postavi, večji 24 zgorej in nižeji 18 spodej; zraven se potegne pokončna čerta, na levo pa se dene srednja cena 20. Potem se srednja cena 20 od večje odšteje, in razloček 4 vštric nižeje cene 18 na desno postavi. Na to se nižejša cena 18 od srednje odšteje, in razloček 2 vštric večje zgorej dene. Oštir mora tedej od boljše sorte 2 dela, od slabeje pa 4 take dele sknpej zmešati. 2) Oštir ima dvoje sorte vina, namreč za 18 in aa 12 grošov bokal. Te dve sorti hoče tako zmešati, da bokal po 14 grošov lahko toči; koliko mora vsake sorte vzeti? — 2 bokala po 18 in 4 bokale po 12 gr. ,18 j 2 bokala ^12 4 bokale. 6 Naložitva se zdaj bere: 2 bokala po 18 grošov in 4 bokali po 12 gr. da zmes bokal 14 gr. vrednosti. Poskus; 2 bokala po 18 gr. znese 36 gr. 4 bokali ,, 12 ,, ., 48 „ - 84 : 6 14 gr. 3) Oštir hoče 360 bokalov tako skupej zmešati, da bo bokal 8 kr. veljal. Za zmes vzeme vino po 6 kr. in po 11 kr.; koliko mora od vsake sorte vzeti ? 2 3 6 411 P o skus: 5 :2 X 360 720: 5= 144; 144 bok. po 11 kr. znese 26 gl. 24 kr; 5; 3 X 36 0 1080: 5=216; 216 bok. po 6 kr. znese 21 ,, 36 ,, 660 bokalov 48 gl. — kr. 60 2880:360 = 8 kr. Ta naložitva ima dva dela. Pervi del se po izrajtbi zmesi ugane, drugi del pa po društvinskem računu. 4) Vinokupec ima 3 sorte vina. Perve sorte toči; bokal po 24 kr„ druge po 15 kr., in tretje po 12 kr. Če bi bokal po 16 kr. rad prodal; koliko mora vsake sorte zmešati ? 16 24 15 12 4 + 1 8 8 21 §. 2. Pri zmešanki se vedno dve po dve sorti vzemete t. j. edna boljša in druga pa slabejša, ter se s srednjo primerite. Če v tej nalogi 24 in 12 z 16 primerimo, nam še 15 ostane. Število 15 je pa nepa- roma; torej se mora sparati, in scer z večjim šte¬ vilom , z manjšim ne bi veljalo, ker sta oba števila manjši od srednjega. Razloček med 15 in 16 je l; ki se vštric boljše sorte postavi in s 4 sošteje; razloček med 24 in 16 pa je 8 ki se vštric slabeje sorte 15 dene. Oštir mora torej 5 bokalov po 24 kr.. 412 8 bokalov po 15 kr. in 8 bokalov po 12 kr. zmešati, da bokal po 16 kr. zmešanice dobi. 5) Kupec hoče 50 « kave tako zmešati, da funt po 34 kr. lehko prodava. Za zmešanje vzeme tri sorte, A po 27 kr., B po 30 kr., in C po 36 kr.; koliko mora od vsake sorte vzeti? — Po 27 kr. 6| po 30 kr. 6| po 38 kr. pa 363 27' | 2 34 <30 2 '\36 7 + 4 15 Poskus. 15: 2X50 100:15 = 6§ & A; 6f <66 po 27 kr. = 3 gl. 15 :J5X50 100:15—6f«'/?; Of^po 30 kr. = 3|gl. 15:11X50 550:15—36% @C; 36|«'p o38kr.=22 g l. o0 $o čem je vagan nakupil, Če ima 6£ ~ zgube V — 415 gl. prod. gl. prod. gl.kupn. gl. kupn. 93£ : 4 = 100 : x 875 4 20 75 4 15 _ 64:15 — 4 gl. 10 kr. skrajšar je „5.“ kupn. gl. x gl. prod. 93f 875 75 15 4 gl. prod 100 gl. nakup, 20 4 4 04 : 15 = 4 gl. 16 kr. b. Pr o da ji na (prodajna cena, 2$erfauf6ptetš.) §. 4. Če je dobiček v percentih, se prodajina po tristavki ugane, Če se odstotina k številu 100 do- šteje, kupnina s tim pevekšanim številom smnoži, in množina skoz 100 zdeli; ali pa po sčlenkovanju. Na pr. Tergovec kupi cent lugaste soli (potaše) za 10 gl.; po čem mora cent prodati, da 15 § pridobi, in še posebnih stroškov ima?— Po 12f gl. gl. kupn. gl. kupn. gl. izdk. gl. izdk. 100 ; 10 = 107^ : x 2 215 o 43:4 = 10f gl. 4 skrajšar je ,.5.“ 416 gl. stršk. gl. stršk. gl.prjmk. gl. prjmk. 100 : lOf = 1J5 : x 4 48 494o : 400 = 12ff gl. ali 12f gl, Po s č 1 e n k o v a n j u. Stava. gl. prijemk x gl. kupn. 100 gl. izdajk. 100 10 gl. kupo. 107i gl. izdajk. 115 gl, prejemk. x 2 100 100 400 Izdelanj e. 10 107± 215 4945 : 400 = 12“ gl. ali 12f gl. §. 5. Če je zguba v percentih, se prodaj in a najde, če se odstotina od števila 100 odšteje, kupnina s tim smnoži, in množina skoz 100 razšteje. Na pr, Tergovec kupi cent olja za 30 gl. in ima pri njem 5~~ zgube; za koliko ga je prodal? — 28^ gl. gl.kupn. gl.kupn. gl.prod. gl. prod. 100 ; 30 = 94f : x 2 1*9 "~2tT 507 : 20 = 28^ gl. c. Dobiček ali zguba. §. 6. Če se po dobičku ali zgubi v percentih praša , se naložitva po tristavki ugane; pri dobičku 417 se namreč odstotina k števila 100 došteje, pri zgubi pa odšteje; to zvekšano ali zmanjšano število se potem s kupninoj pošteje, in množina skoz 100 raz- šteje; ali pa po sčlenkovanju. Na pr. 1) Nekdo nakupi v Terstu več centov telečjih kož po 60 gl. v srebru, in jih pripelja v Ljubljano na sejem. On bi rad 25 „ pridobil, po čem mora gledati jih cent prodati? — Po 75 gl. gl.kupn. gl.kupn. gl. prod. gl. prod. 100 : 60 = 125 : ar 750 7 10 — 75 gl. gl. x 60 100 125 750 : 10 = 75 gl. 2) Vervar kupi cent prediva za 30 gl. v srebru, in ga mora koj po nakupu sopet prodati; če ima pri njem ^ zgube, za koliko ga je moral prodati ? — Za 28jf gl, ali 28 gl. 39 kr. gl.kupn. gl.kupn. gl.prod. gl.prod. 573 : 20 = 28|| gl. 3) Teržec kupi več centov lugaste soli (potaše) P« 10 gl. v srebru. Če 7| percentov posebnih stroškov ima; po čem mora cent prodati , da 15 “ pridobi? — Po 12* gl. Ppnovilo potrebnih naukov. 27 418 gl.knpn. gl.kupu. gl.izdk. gl.izdk. 100 : 10 — 107‘ : x 2 2tiT 2 43 : 4 = lOf gl. skrajšar je „5.“ gl.kupn. gl.kupn. gl. prod. gl. prod, 100 j lOf = 115 : ar 4 43 4945 : 400 = 12§§ gl. ali 12f gl. Bolj prikladno se da po sčlenkovanju izrajtati: S tava. gl. prod x \ 10 gl. Iz d e 1 a n j e. gl. kupn. 100 gl. 100 107| gl. 115 el. S' 1 - ^ 2 IO0 100 2 10 107| iTf 215 43 4945:400 = 400 12f§alil2fgl. IX. Mere. (SRafe.) a. Plan o mer j e (gladjenmajj.) §. 1. Velikost prostorov ali planj (gladke) se meri po štirjaškem sežnju (klafter) in je, kakor podoba A kaže — 6 Čevljev dolg, 6 čevljev širok, tedaj obseže 6 X 6 — 36 štirjaških Čevljev; štirjaški čevelj 12 X 12= 144 štirjaških palcev fcolov); štirjaški palc 144 štirjaških Čert; oralo ali jarem 419 (3ocf)) obseže 1600 štirjaških sežnjev, 1 štirjaška mita 16,000.000 stirjaških sežnjev. Znamnje štirjaškega sežnja ali klaftre je Q 0 , štirjaš¬ kega Čevlja |~1', štirjaškega palca O", štirjaške Čerte §. 2. Da se kaki prostor ■v podobi štirivogline, n. pr. njiva, travnik (senožet), vert, staviše (Bauplajs), tla i. t. d. prerajta, zmeri štirivoglati prostor (ploščad, planjavo) po dolgim in širokim, ter se pošteje dolgost s širino in znesek povč, koliko sežnjev da cel prostor obseže. Štiri— voglina, Če je enako dolga in široka se tedej prerajta, če se dolgost ali širina^sama s seboj jpošteje. JVa pr. Jff | l)JVert je 15 sežnjev dolg in ravno toliko sežnjev širok; koliko štirjaških sežnjev zapopade? — 225 n 0 . Rešilo : 15 X 15 = 225 Q sežnjev.^ 2) Šipa je 7 palcev dolga in ravno tako široka; koliko štirjaških palcev obseže?— 49 ["T*. 7" X 7" = 49 ir^ ~ I §. 3. Je pa četverovoglina po -podobi B bolj dolga kot široka, se --— prav o kot j e (9tecfjtecf) ali ravno- 12_ I voglina imenuje. Pravokotje se pre¬ rajta, koliko da obseže, Če se dolgost s širino pošteje. Na pr. Hiša je 7 sežnjev dolga in 4 sežnje široka; j jj koliko štirjaških sežnjev meri prostor? i W = J- = L^_ 28Q n . 7 0 X 4 0 — 28Q". * 420 Lipovšek je svoj 86 sežnjev dolg in 22 sežnjev Širok vert železnici odstopil; koliko je dobil zanj, če so mu po 54 kr. v srebru za štirjaški seženj plačali ? — Dobi 1702 gl. 48 kr. v srebru. 0 dlg, 0 srk. Q° kr. 86 X 22 1892 X 54 1892 0° 102168 : 60 = 1702 gl, 48 kr. §. 4. Je več števil po imenu raznih, na pr sežnji °, Čevlji palci ", se v naj drobniše število spremenijo, potem sg še le pošteva, in naposled število nižjega imena u više ime spreoberne. Na pr 1) Tla (pod) v ne ki izbi so 3% 4', 6" dolge, in 2°, 3' široke; koliko štirjaških sežnjev obsežejo? - 9Q°, 13Q, 72 0". dolgost širina. 3°+-4' + 6" 2°+ 3' 270" X 180" 48600: 144 0" =337; 360' = 9Q # * 540 #130' 1080 «<72 □" 2} Lipež da svoje poslopje s opeko pokriti Koliko strešne opeke potrebuje za kritje, če je ruši na obeh strančh po 18 sežnjev dolg in 4] sežnji širok, za Štirjaški seženj pa 150 strešnih ciglo* rajta, in kolika je cena vsega cigla, Če tisučka (1 tavžent) 12 gl. velja? — 24300 ciglov, in velja 291 gl. 36 kr. — 421 18" dolg. 4° X 3' širok _6 _6 108 X 27 2916 ciglov 1000 3CQ = 81 □" X 150 12160 X2 24300 ciglov gl. gl. : 24300 = 12 : X 291000 : 1U0O = 291 gl. 36 kr. 5. Ima kos zemlje podobo trivogelnika kakor obraz C kaže. se prerajtaČe se širina trivogelnika b c s višino a d pošteje, znesek pa skoz 2 raz- šteje; zakaj vsaki trivogelnik jje ravno polovica od štirivogel- nika, Če je enako dolg in visok. Vsaka druga nevredjena plaščad se prerajta, Če se v trivogelnike razdeli, vsaki trivogelnik samši izračuni, in naposled obrajt vsili skupej sošteje. b. Telomer j e. (JČorpermaji) §. 1. Kar je tolstega, merimo po teleško £ku- biško). Teleška ali kubiška mera je enako dolga, enako široka in enako visoka, torej ima 1 teleški seženj fix6X 6— 216 teleških Čevljev, 1 teleški — 422 — Čevelj 12 X 12 X 12= 1728 teleških palcev, teleški palc 1728 teleških čert. Znamnje kubiškega sežnja je k M , kubiškega čevlja k', kubiškega palca k'', kubiške čerti k'''. §. 2. Kubiška (koČniška, teleška) mera se pre- rajta, koliko da zapopade, če se dolgost s širino, znesek pa s višino pošteje ali pomnoži. Na pr. 1) Kamenar izdela 4' 2" dolg, in ravno tako širok in visok Četverovogeln kamen; koliko obseže po kubiški meri? — 72 k.' in 584 k". 4' 2" + 50" 50" X 50" 2500 □" X50" višina "" 125000 : 1728 k". s«4040 “ 72k'. «584 k". 2) Če je kamen 4' 6" dolg, 3' 4" širok in 5' 8" visok; koliko kubiških čevljev obseže? — 85 k.' 4' -f- 6" = 54" dolg. 3' -j- 4" = 40" širok. 5' -j- 8" = 68" visok. 54" X 40" 2160 o: X 68" vi«. 17280 1296 146880 k." : 1728 k." ««8640 85 k.' 3) Pajk proda drevarju otesan dob ali hra»t, ki je 8 sežnjev dolg, 2 čevlja širok in ravno tako visok ; koliko dobi zanj, Če mu drevar kubiški čevelj po o4 kr. plača? — Za 192 k.' dobi 172 gl. 48 jkr. 423 8 0 = 48' dolg. 2' širok, 2' visok. 2' X 2' 192 k.'X 54 kr. 4 D r X 48' 10368: 60 = 172 gl. 48kr. 192 k.' 4} Nova cesta 200° dolga in 2° 4' široka, se ima 3'' visoko nasipati * koliko kubiških sežnjev kamenja je potreba? — 22 k. 0 48 k.' 5) Za odtek vode si da Golob na svojem trav¬ niku 50° dolg, 2' širok in 2' 6" globok rov ali vodotok iz peljati; koliko kubiških sežnjev zemlje se ima izkopati?— 6 k.° 204 k.' V. Vodba modrega kmetovanja po K oroškem, Krainskem in Št a- jarskem. *) §. 1. Bog' je zasadil od začetka raj ve¬ selja, in ga je človeku obdelovati dal. Veselo in lehko je bito delo naših pervih starišev ; ko sta pa Adam in Eva grešila, je pravičen Bog zemljo preklel. da nam ternje in osat rodi, in s putom svojega obraza svoj kruh jemo. Le marljivo in pa modro delo nam zemljo zo¬ pet požlahtni in v raj premeni. Delo je velik božji dar; težkoča dela pa kazen greha. §. 2. Kmetovanje je tako staro kakor člo¬ veški rod. Adam je bil pervi kmet, in Eva perva kmetinja, ktera sta zemljo obdelovala in po storjenim grehu v trudu živela vse svoje žive dni, kakor vsi Adamovi oiroci. Delo je *) Spisal g. Peter Musi, nadučitelj v Šoštanju. — 425 — torej vsih ljudi sveta dolžnost. Kdor noče delati, naj tudi ne jej. §. 3. Težavno je bilo od začetka poljsko delo, pa močni korenjaki so bili pervi ljudjč. Da bi ne oslabeli, jim je vsmilen Bog mod¬ rosti dal živino rediti. naj ljudem delati po¬ maga, pa tudi poljsko orodje tako pripravno narediti, da se ljudem delo veliko polajša, in pospeša, ako ga znajo modro rabiti. in v svoj hasen kmetovati. Se modrega kme¬ tovanja učiti je torej mladini potreba in dolžnost. Česar se mladeneč nauči, to bo še starec znal; kar pa v mladosti lehko zamudiš, v starosti težko popraviš. §. 4. Bila je svoje dni tudi naša zemlja zarašena pušava; naši prededeji so njo obde¬ lali , močerje v zelene senožete, goščave v rodovilo polje, germovje u vesele gorice pre- menili. Postavili so krasno stanje (prebivališčej za ljudi in živino, nadelali ravne ceste, in nam zapustili lepe kraje, naj jih za njimi obdelu¬ jemo, in napredujemo v tim, kar še oni v kmetovanju dognali niso. Potreba nam je torej staro dobro znati, pa tudi novega ne zaniče¬ vati; vse poskusili, in kar je dobrega, se der- žati. To je kmeta prava modrost — se nje učiti, dolžnost. 426 §, 5. Keršanska modrost nas pa tudi uči, da ne on, ki sadi, ne on, ki poliva, je kaj, marveč Bog, kateri rast daja. Zastonj se kmetič puti, ako Bog njego¬ vega dela ne blagoslovi. Se hočemo pa bož¬ jega blagodara veselili, imamo Boga zanj pro¬ siti. Moli in delaj! ovo je kmeta vsa dolž¬ nost. Brez dela ne bo zemlja rodila, brez molitve se ne bo blagomilost božja na delo rosila; modro delo pridnih rok blagoslovi do¬ ber Bog. — Nam pa neskončno dober Bog časno srečo prikrati, večno izveličanje pom¬ nožiti, podajmo se v sveto voljo božjo, kakor pobožen Job, rekoč : „Bog je dal, Bog je vzel; kakor je Gospodu dopadlo, tako se je zgodilo; hvaleno bodi njegovo ime.“ Bog nam bo zopet dal, pa še kaj boljega; Oče nebeški ve, česar potrebujemo. §. 6. Bog veli: Človek komaraj, in ti bo¬ dem pomagal. Tega se hočemo pridno učiti, spoznavati zemljo in obdelovati, rediti ljubo živino, in sa- dunosno drevje žlahtniti, vesele gorice saditi, pa tudi dare božje modro zavživati, da bomo zdravi in veseli srečno živeli. 427 I. Od kmetijskega pohištva ali poslopja. §, 1. Kakor hrane, nam je tudi strehe,, to je pohištva potreba. Pervi ljudje so u votli¬ nah in berlogih stanovali, sčasoma svoje gnjezda medvedu in drugi divjačini prepustili, sebi pa ute, šotore in bajte stavili, in so v ta- kovih prebivavnicah veliko bolj veselo in zado¬ voljno živeli. §. 2. Kakor v starodavnih časih, tako si Jjudje še tudi dandanašni razne pohištva po¬ stavljajo , vsak po svoji potrebšini, svojem stanu in premoženju. Vsak posestnik sicer ne more lepe prostorne hiše ali hrama imeti, ka¬ kor bi si zmislil, tirjati pa se mora, da je pri hiši vse snažno, lepo vredeno, zdravo in veselo. §. 3. Gospodar mora pripravila in popra¬ vila pri pohištvu poskerbeti, gospodinja pa na lep red in snažnost pri vsaki reči gledati, pri pohištju, v kuhinji, pri perilu in delu. Kjer snage ni, je za gospodinjo gerdo, in naj gerše, ako je sama zamazana, lasata ali razcapana. Kazleka in gnusoba po dvorišču, nesnažna ži¬ vina, potreno orodje, in če streha icbra kaže, je gospodarju v nečast. 428 §. 4. Mnogoverstne potrebšine primorajo kmetovavca svojo oblast ali poslopje prenarediti ali nanovo postaviti. Takega djanja, ki dostikrat glab oko v mošno sega, se je potreba prav umno lotiti. Kdor misli kaj zidati in staviti, dobro svoje potrebšine prevdari, pa tudi s kovini zastopnim sosedom, zidarskim in tesar¬ skim mojstrom se za vse to posvetje, da ne bo po nepridno denarjev tratil. §. 5. Naj boljše je, če kdo kaj staviti misli, da v soseski jednako poslopje poiše, po takem umetniku naeert izdelati da, ga okrajni kantonski uradnii poterdit položi, kakor po¬ stava ukaže, da se k stavi novega poslopja dovoli, in po takem načertu poslopje izdela, §. 6. Pohištvo nekoliko vekšo od pričujočih potrebšin osnovati je prav, pa dvorane brez gotovih prihodnib potrebšin obolno staviti, in clo posojen denar v nje zazidati , bi bilo bedasto. §. 7. Staviš novo hišo ali hram, pazi, kolikor okolšine dopuste, sledeče vodila: 1. Če te sila ne priganja, preskerbi pri¬ ložim jedno leto naprej potrebno pripravo. Ka¬ dar vtegneš, vozi kamnje, pesek, apno, les i. t. d.; tako si lehko pripraviš boljšo robo in po boljši ceni. 429 2. Za svoje stanišče si izvolji kraj na ne¬ koliko povišani zemlji, naj lepšo lego med izhodom in jugom, kamor voda ne sili, pa tudi pomanjkanje dobre vode ne bo. 3. Boljše je, kjer le okolšine pripuste, vse hrame sozidati in s opekoj (ciglom} kri¬ ti, kakor les in slamo rabiti. 4. Kmetijsko pohištvo se mora tako izde- ati, da družina vgodno stanovališče ima. Torej mora imeti naj manj tri ali saj dve izbi, hram za kiselnino in malovje. jedilnico, obokano kuhnjo, pol sežna nad streho sozidan dimnik, prostorno lopo (vežo}, žitnico, mlečnico, in če se da, tudi stranišče (sekret ali jevšelj pod hišno streho spraviti. Za hišoj naj se napravi vert ali ograd za kuhinsko zelenjavo, in tudi prostorn Sadovnik. 5. Kakor se za stanišče ljudi poskerbi, naj se tudi na vgodne hleve gleda, zakaj brez živine je kmetijstvo piskov oreh. Torej na¬ pravi 20—30 sčžnov od hiše hleve za konje, govede, drobnico, svinje, perutnino — za vsa¬ ko bažo živali sosebno predelano stajo, poleg pa tudi pojato za steljo, za derva, in ko- larnico za voze in drugo orodje. 6. Volovski in kravji hlev mora proti se¬ verno zapadni strani ležati. v obok sozidan biti, in s kamenjem ali s ilovcoj nadelane tla 431 ) imeti; zraven tega pa tudi nekoliko višej od zunajnih tal ležati. Tik hleva, ali še bolje nad obokom gre prostor za pico, seno in slamo napraviti. Okna ne smejo nikoli v jasle gle¬ dati , zakaj preobilna svitloba je škodljiva ži¬ vini. Okn pa mora več biti, da živini nikdar čistega in zdravega zraka ne primanjkuje. Govedina potrebuje hladnega hleva; za tega del morajo okna proti severju oberjene biti. Po- slednič naj se blizo hleva gnojišče znajde s kapnicoj, ki vodo derži. v kojo se gnojnica po žlebu oceja. 7. V hlevih je snažnost perva. naj potreb- niši reč- Ce bi se zrak v hlevu spridil, se naj ložej sčisti, če se zidovi tri čevlje visoko od tleh dobro sperejo, obok (velb) in tla odergnejo in pometejo, po tem pa pri zapertih oknih in dvurih s kuhinskoj soljoj in hudičevim oljem prav dobro prekadi. To storivši hlev pobeliti daj, preden živino vanj vženeš. 8. Med konjsko in govedno stajo ga ni drugega razločka, kakor da morajo vrata in okna proti jugu obernjene biti, ker konji to¬ plega hleva potrebujejo. Sploh je poskerbeti, da so vsi hlevi po zimi gorki, po leti pa hladni in bolj temni, da muhe živino ne nadlegovajo. §. 8. Si po teh vodilih svoje poslopje po¬ stavil in s vsim potrebnim preskerbel, imaš 431 jako lepo pohištvo. Pa nesreča nikdar ne praz¬ nuje! Lehko ti pohištvo pogori; potreba ga je zavarvati. Priporočilo bratovšine sv. Floriana. v §. 9. Čedalje ogenj več in več nesreče med ljudmi včini, in čedalje več pogoriš se po vsih krajih vidi. Čudo pa je, da ogenj na kme¬ tih še večkrat ne razsaja; sakaj nemarnost, s kteroj veliko ljudi s ognjem ravna, je grozna! Tam stoji gospodar ali hlapec na podu ali v hlevu s ljuljoj v ustah, tukaj gre s gorečoj treskoj gospodinja ali dekla v hlev ali na dile, nese goreč pepel in živo oglje pod streho; poha pri silnem ognju, in če se maslo užge, ga s vodoj zalije; otroci igrajo s gorečimi treskami i. t. d. Ogenj je torej zlo navadna nevaršina, ktera tudi premožnega kmetovavca na beraško palico spravi, ga dostikrat s praznimi rokami bosega po svetu požene. V ti nesreči bratov- šina sv. Floriana pomaga, ter zgubo onim po¬ verile, kteri v njo stopijo. Da hi saj dobroto te d ružbe spoznali, in bratovšini sv. Floriana brez odloga roko podali! — Malo grošev ' v ložiš, pa nesrečnim pogorelcom veliko poma- gaš, in kadar ti v nesrečo prideš, gotovo po¬ moč najdeš, lehko mirno spiš, in si za večnost dobrih del naberaš. Naj vsaki gospodar po dva ali tri krajcarje vsako nedelo shrani. to bode celo leto toliko zneslo, da si svoje po¬ slopje za 400—000 gl. lahko zavarje. Kakova lepa pomoč bi to bila, ko bi se po ognju kaka nesreča mu pripetila! Razun tega pa je s toj do- lagoj drugim pogorelcom pomagano ; zakaj ta prilaga je očitna milošina, ktero bo dober Bog povernil. Naj se tedej noben hišnik ne obotavlja v bratovšino sv. Floriana stopiti! — Žila ta pra vilu. 1 . Interno sonce ne sije cel dan; pa¬ metni gospodarji se v sreči z-a nesrečo preskerbe. 2. Kdor pameti noče sluiati, jo mora čutiti. 3. Kar se pridobili da, pridobi, in pri- dobleno ohrani ; ovo je kamen modrianov, na kojem se iz svinca zlato kuje. 4 . Bogate pojedine včinijo prazne mline. Dobre volje močne kole. fl. Od različnih persti, *) §. 1. Koristno in močno potrebno je kmetu vedeti, kaki vetrovi in vremena so v njegovim kraju navadni; in pa iz kake persti njegova zemlja obstoji. a. Zrak in vreme. §. 2. Ako zrak ali poveter živali in sa¬ dežu dobro ne služi, nobeno ne uspe. Sadeži serkajo zrak po lepenju ali zelenim perju, ki sok poganja in sadeže redi. Slab, spriden zrak človeku in živini kerv ispridi. živali clo umo¬ ri; tudi rastljine zatira, in clo vgonobi. Na¬ vaden zrak razločimo in ga imenujemo toplo, merzlo, mehko, ojstro, suho, mokro vreme. §. 3. Naše slovenske dežele imajo tople kraje, posebno one, ki nizko in okoli morja leže. Kder vinska terta raste, tudi žlahtnejše zeliša, sadje, in vsakega domačega plemena žita pridelujejo. — Sredno topli kraji so, kder sicer manj žlahtno, nežno sadje raste, pa vender mnogoverstne žita dozore, vinska terta pa ne rodi. Merzli kraji so kolikor višji nad Beri: Novice 1843, stran 34. Ponovilo potrebnih naukov. 28 434 morjem, toliko merziejši, in toliko kraj¬ še poletje. Tako ste Krajnsko gorenske in Koroške strani merzlejše in ojstrejše, kakor ste Dolensko in spodno Štajersko. §. 4. Svet sončne lege in po sončnih go¬ ricah je bolj ogret,' in topleji, kakor po sen¬ cah; torej po sončnih krajih več in tudi bolj¬ šega vina pridelujejo. §. 5. V krajih, kder so jezera, ali druge velike vode in močvirje, je zima mehkejša, poletje pa hladnejše; sploh so pa taki kraji mokrotni. Za vodami spomlad in pozno v je¬ sen slana rada mori. Kder se vode počasu odtekajo, megla po- lega, in večkrat škodljiva rosa pada. §. 6. V krajih blizo gor, gojzdov in snež- nikov u vigredi toplota in mraz naglo menita, kar sadežem škodje. Tudi po takih krajih večkrat in bolj dežuje, kakor po velikih ravninah. h. Razne pers t i. 7. Zemlja trojno pervino ima, ki se u vodi raztopiti in dalej premeniti ne da: i lovko, kromen alj pesek, in pa apno. Te pervine so po samim nerodovite; le v pravi meri pomešane in pognojene rodovito perst 435 store, ki rastlinam rast daja. Dobro in koristno je za kmetovanje vedeti, kako in s čem so mnoge baze zemlje iz pervega namešane, kako se mora ta zmes popravljati in pripravljati, da bo temu ali unemu sadu stregla. §, 8. Zemlja verh brazde je živa perst, zemlja pod brazdoj se m er tv a perst zove. Kolikor glaboko se sadež vkorenini, se zgor- na lega polja ali brazda, podrušinja, tudi ži¬ va perst imenuje. Pod njoj je mertva perst, podbrazdina ali puhlica. §. 9. Globokeja ko je živa perst, bolj se sadež vkorenini in mokrotnost dalje v nji ob- derži; na plitvi zemlji v suhim letu sad vsahne. Dobro je. če je zgorna lega ali brazda s pri— pravnoj perstjoj toliko namešana, da se toplota in mokrota enako po nji širite. Pod zgornoj ilovnatoj in težkoj legoj pešeno podbrazdje dobro dela; ravno tako velja ilovnato pod¬ brazdje pod pešenoj zgornoj perstjoj. §. 10. P esenca je zlo rahla, sosebno če je s debelim peskom namešana; tanjši ko je pesek, bolj krepka je. Pešeno zemljo je v mokrim lahko obdelovati; zatorej jo lahko zemljo štejemo. Zemlja s debelim peskom mo¬ krote ne derži. Taka zemlja je pusta in suha. sad ob času suše po nji vsahne. Pešena zemlja se hitro pregreje, gorkoto pa dalje derži. D 4;i(i vigredi hitro suhotna postane; rast na nji po¬ prej požene, tudi sad poprej dozori, kakor v debeli zemlji. U pešeni zemlji kmalo gnoj preide, za¬ voljo tega se mora tudi večkrat gnojiti, kakor debela zemlja. §. 11. Popraviti ali poboljšati se da pe- šenca, če: 1. druge debele in mastne zemlje na njo navoziš; 2. njo s mastnim gnojem dobro gnojiš; 3. če na take pešnate senožete vodo napeljaš. §. 12. Zemlja , nekoliko več s ilovcoj ko s pčskom tako namešana, da se vgosti in mo¬ kroto dalej prideržuje, se za ilovnato pe- šenko šteje. Taka zemlja za sad bolj velja od zgol pešence. c. Ilovnata zemlja. §. 13. Hov Ca je po vsih lastnostih pešenc ravno nasproti; težko jo je obdelovati; za to se tudi težka zemlja imenuje. Ilovnato zemljo po letu preorati, kadar je mokro, ni prav, ker se grude delajo; v ješen jo preorji in pusti čez zimo v debeli brazdi, da jo sreš dobro prevzame in razdrobi. 14. Ilovka, da bo bolj rahla, se da popraviti in poboljšati tako le: 1. Navozi 437 lahkem rahle zemlje, kakor pešenke, apnenke, laporja ali soldana, rušinj, razsipa starih zidov, cestnega blata in več takega na njo , in vse leto s njoj dobro zmešaj. Ne vstraši se njiv tako popravljati, če so tudi velike. Vsako leto naj se nekaj popravi; sčasoma boš vse njive zboljšal, in tvoji stroški se ti bodo bogato povračevali. 2. S lahkim siarrmatnim gnojem ilovco gnoji, kakor s ovčjem in konjskim. 3. Požigaj jo, kjer se to storiti da. 4. Pred zimoj jo glaboko preoravaj. 5. Sej ali sadi tako zernje ali žito va-njo, ki je večkrat za oko¬ pavati, kakor korun (krompir), koruzo, zelje, repo i. t. d. 6. Debelo brazdo s labkoj perst- joj namešaj, če je kaj take pod njoj. Ker na tako predelani zemlji pšenica rada raste, jo pšeničišče imenujejo. Taka zemlja je pa tudi pripravna za sočivje, korun, repo, deteljo, posebno pa ječmenu služi. d. Apnena z e m 1 j a. §. 15. Zgol apno je tak malo za kme¬ tijsko obdelovanje pripravno, kakor gola ilovka ali gol pesek, če je pa zemlja iz ovih vsih treh baž zmešana, se bo za radovitnost sadu prav dobro obnašala. Apnenka stoji med pe- 438 šenkoj in iiovnatoj zemljoj po vsih razmerah Poboljšati se da, če ji ilovnate persti ali ilov¬ natega soldana primešaš. Taka zemlja gnoj hitro povžije; torej se mora pogosto s mast¬ nim in močnim gnojem gnojiti. Pšenica, ječ¬ men, sosebno pa večna, tudi domača detelja na predelani apneni zemlji dobro store. e. L a p o r n a t a ali s o 1 d a n a s t a zemlja. §. 16. Lapor je taka zemlja, s kteroj se je že precej veliko apna, ilovke in drobnega peska zmešalo. Taka zemlja se najde ali v persteni, v drobno razšibrani, ali v splatičani, tudi v kamnati podobi,in jemnogih boj ali barva. §. 17. Lapor se po teh le zuaminjih spozna: Vodo naglo pije, kadar je suh; na zraku se razsuje, in če hudega kisa (jesiha) na-nj vliješ, začne šumeti ali vreti. Na lapornati zemlji rada raste vinska erta, domača, rudeča detelja, grah i. t. d. /; Cerna zemlja. §. 18- Cerna zemlja, tudi živa perst, zgorna perst imenovana, se naredi iz odpadov žival in rastlin, ki zgnijejo in se vperstene, Cerna perstse po mnogoteri gnojitvi s rodovitnoj zemljoj pome- — 439 — ša, in jo dobro gnoji in poboljša. Žita rade poležejo, in le slamo, malo pa zernja done- sejo, če je preobilno Černe ali žive persti na njivah. Da je lože j premočno , kakor slabo zemljo popraviti, bo vsak umen kmet vedil. g. Kamnata zemlja. § 19. Kder je kamenje po njivi, tam je manj radovitne zemlje, obdelovanje težavne], orodje se močno kerha, in le malo pridela. Kder je veliko kamnja, je tudi plitva zemlja; v suhi letni jo kamnje preveč razgreje, da mokrota prenaglo zgine. Iz takovih njiv je treba kamnje poberati, pa zemljo na nje voziti. h. Močirna zemlja, šota, šušek 0!torf). §. 20. Šušek ali šota se naredi na takih zemljah, iz kojih se voda odtekati ne more. Po takih zemljah raste le bičje, ločje, mahovje in druge zaničljive rastline. Takove rastline posahnejo, popolnoma spersteniti pa ne morejo, ker so vedno v mokroti. Kadar se ti nezgnjiti ostanki s podzemeljskoj srnoloj in s persteninoj strinejo, se naredi to, kar šušek ali šoto imenujemo. Šotnata in močirna zemlja se da samo v travnike obdelovati. 440 i. Ra »mere p er s ti. §. 21- Učeni imenujejo prav dobro perst tisto, ki ima 6 delov iiovce, 2 dela peska- 1 del apna in 1 del gnojca. §. 22. Dobra je tista, ki ima 4 dele iiovce, 3 peska, 2% dela apneninein % dela g n oj c a §. 23. Slaba perst nima skoro nič gnojca, ampak le 1 del iiovce, 4 dele peska, in 5 delov apna. Kdor si hoče njive zboljšati, naj si jih po tej razmeri s vožnoj jedne ali druge baze persti na njivo popravi. k, K a k o s e morajo razne z e m 1 j e obde¬ lovati, da bodo bolj rodovite. §. 24. Ilovnata zemlja hoče večkrat preo¬ rana in s branoj prevlečena biti, kakor rahla pešenka. Ozirninji strežeš, če njivo, prej ko seješ, po dvakrat ali clo po trikrat preorješ. §. 25. Plevelno njivo moraš večkrat preo¬ rati, ko čisto. Če imaš ilovnato zemljo, bo prav, če jo v mokrim pred zimoj preorješ; pa vari se, jo spomlad ali po letu mokro obdelovati. §. 26, Če hočeš ilovnato zemljo po letu s pridom obdelovati, ne delaj v premokrim. 441 ne v presuhim, tudi ne takrat, kadar je zemlja terda. Težko ilovnato zemljo vselej glaboko orji; to jo rahlo in mehko stori. §. 27. Koristnejše je rahlo zemljo v neko¬ liko mokrim kakor v suhim obdelovati; v suhim bi se preveč presušila in svojo krep- kost zgubila. §. 28. Ce ti ni kaj na poti, glaboko orji, in glej, da boš sčasoma na glaboko prišel. To se vsakemu krnetovavcu živo priporoči. Le sternišče in gnoj se ne sme glabokeji. ko za dlan, podoravati. §. 29. Je zemlja težka in mokrotna, na¬ redi štiri do osem čevljev široke lehe (ogonej; na rahli zemlji po šestnajst — štir in dvajset, — do dva in trideset čevljev. Pri¬ den kmet bo vsako sternišče pred zimoj pre¬ oral. Kadar hočeš celino izorati, stori to vselej pred zimoj, ker mraz zemljo perhlivo stori. Zlate p r a v Ha. 1. Naj napčniha potrata je, ljubi in dragi bas tratiti. 2. Nemarnost tako težko in pocasu leze, da jo rev sina prav naglo dojide. 3. Marnost ali pridnost je mati prihodne srebe. Kar datias lehko štorih, na jiitre ne 442 odlagaj. Jeden danas pridnemu več velja,, ko lenuhu jutra dva. 4. S očesom stori gospodar več, kakor s rokoj. 5. Če zeljiš zvestega služabnika imeti, bodi sam; in ako hočeš prav orati, morah sam za oralo derzati. III. Od rahlanja persti ali od dela, §. 1. Rahlanje ni kaj drugega kakor pre- oranje in razdroblenje zemlje, da spodnja, od pridelkov izmolzena, povžita in tedaj manj rodovitna perst na verh, poveršna pa, ki je na zraku rodovitniša postala, spod pride. Skoz rahlo perst voda lože] do koreninic pride, gorkota in zrak jo prešinita, zemlja veči rodo¬ vitnost dobi, in v persti se tudi korenine ložej razlezujejo in razprostorijo. §. 2. Perst se da s oralom ali plugom s branoj, s motiko] in lopatoj rahljati. Orodje se rabi po razmerah persti, ki se rahlja, po razločku kraja, kder perst leži, in po razliki rastlin, ktere se sejejo ali sadijo. Oralo vleče živina, s motikoj in lopatoj pa ljudje delajo. Oralo je na velikih posestvih v rabi, zakaj jeden dan oranja zda po navadno za štiri in 443 dvajset delavcev ; motika in lopata za majhne kmetije, in sploh za pečevnate in germovnate njive kažete, kder se oralo ne da rabiti. §. 3. V oralo se vpregajo voli in konji. Voli so pripravniši, ker skoz in skoz jednako nierno stopajo in se ne poganjajo, kakor konji. Takim kmetovavcom, kteri le za svoj dom vprego rabijo, in nimajo priložnosti s unajnoj vožnjoj si kaj prislužiti, se voli svetvajo. Voli so manj boleznim podverženi od konjev, njih reja in strežba manjši potroške tirja, in ko se postarajo, jih je lahko spodrediti; ali ko bi zboleli, se v mesnico prodajo. Konj pa, starej ko je, manj je vreden, in poslednič za nič. §. 4. Glavne vodila za oranje so: 1. Po razločku persti in mnogoverstnih rastlin je nekoliko glabokeje ali bolj plitvo orati. Merzla ali ilovnata perst mora glabo¬ keje brazde imeti, ko gorka, to je, pešena, ali kadar se gnojfpodorava. Tudi pri oranju ce¬ line ne smč lemež pregloboko iti, da se jedno pot spodna mertva zemlja (mertovica) na verh ne spravi. 2. Brazde morajo poverstne in ne pre¬ dolge biti, da živina ne opeša, in se brazda brez počivanja vreže. 444 3. Dostikrat je treba njivo dvakrat, tudi trikrat pred setvoj, in če se v lehe (ogonej ne orje, vsakokrat od nasprotne strani in tudi križem preorati. Tako se perst dostojno razdrobi in jednako zrahlja. 4. Merzla perst se ima od severja proti jugu. gorka pa od izhoda proti zahodu orati, ker okoljšine dopuste. Tako bo zemlja škod¬ ljive dele zgubila in se s redivnimi jedinila. Ce pa perst na hribni strani leži, jo gre po- prek preorati, da se ložoj vode napiva, in tudi Živina navzgor oraje preveč ne terpinči. 5. Naj se dobro brana rabi, da dobro perst zdrobi, kakor tudi travo, plevel in kore¬ nine škodljivih želiš iz njive spravi. 6. Ne pozabi s valarjem (s valeomjseme...., sosebno v lahko perst vsejano, lepo zatlačiti, ker po tem zernje ložej kali. §. 5 Od nekdaj je po skušnjah umnih kmetovavcev spoznano in poterjeno. da je koristno glaboko oranje ali prekopavanje zemlje v jeseni, preden jo zima zapre. Sonce obseva obernjeno zemljo, dež, rosa, ivje in sneg jo gnojijo, mečijo in rahljajo, da jo zrak skoz in skoz lahko prešine; zemlja si tečnih stvari iz podnebja pridobi in radovitnejša po¬ stane. Torej že star prigovor pravi: J esenska brazda da na spomlad pol gnoja; in 445 kdorglaboko orje, si skeden polni. Predzimsko preoravanje zatira plevel, mu po- terga korenine in jih pomori. Zimska zmerz- lina pretrese, razmehča in razrahlja pred¬ zimsko ral. To k povikšanju rodovitnosti posebno pri težki zemlji prav tekne. Pred¬ zimsko oranje pokonča červe, jim razdere za¬ lego in jo verze verh zemlje, kder od mraza in mokrote poginejo. Tudi kerte in miši pre¬ oravanje prežene in jim gnjezda razdere. <§. 6. V jeseni preorane njive se čez zimo v debelih brazdah puste, da jih zmerz- lina predela. Ko se ral spomlad nekoliko osuši, jo s dobroj branoj gosto prevleči. Tako bodeš lahko bolj zgodej sejal, ker se zemlja prej osuši, in ker je sploh zgodna setev bol ja, ko pozna; in tako boš tudi v pridelku veči dobiček imel. r Orala in brane. §. 7. Lmetniki in skušenj kmetovavci so na kupe novih plugov in bran znajdili, ktero orodje se ne le v ptujih, ampak tudi v naših slovenskih deželah s veseljem in s koristjo] rabi. To nam kaže, da bo to orodje tudi pri nas dobro in lehko še veliko bolje, kakor je naše navadno. 446 Naj bi si tako poterjeno tudi za naše zemliša pripravno novo orodje premožnejši kmetovavci omislili, gotovo bi se ga s časom tudi priprosti kmetje poprijeli, in potem svojo zemljino dostojniši in bolj lehko obdelovali. §. 8. Ktero oralo , drevo ali plug je naj boljši? Tisto, ktero je lasnosti naše zemlje naj bolj primerno in pripravno. Po razločku persti, ktero orješ, po razločku kraja in lege njive morajo tudi orala in drugo orodje mno- goverstno biti. §. 9. Ce perst s motikoj in s lopatoj pre¬ koplješ, jo boš globokeje izrahljal, in vse ko¬ renine škodljivega plevela potrebil. Na moč¬ nih in suhih zemljah je bolj pripravna motika, na lahkih in mokrotnih pa lopata. §. 10. Gospodarsko orodje dobro in za dolgo ohraniti, kmetovavci vse premalo kerbe. Potrebno je: 1. Vse, kar se zlomi ali le malo poš- kodje, berž popraviti, da se veči škodi, večim stroškom, in pa tudi veči zamudi pri delu v okom pride. Skerbeti je, 2. Da ne stojijo vozovi, plugi, brane i. t. d, pod milim nebom, da jih dež ne premakva, tin sončna vročina ne prepeka, ampak da je vse orodje, kadar se nepotrebuje, pod streho spravleno. 447 3. Dobro je. orodje in vozove s oljnatoj barvoj namazati, po koji orodje še enkrat dalje terpi. 'Zlate pravila . 1. Kdor hoče od orala obogateti, mora ali sam orati, ali pa vsaj priganjati. 2. Kdor kupuje, česar ne potrebuje , bo prodajal, cesar potrebuje. 3. Naj se tudi kaj dober kup ponudi, dobro prevdari; tudi vredna kupčia ima dostikrat britke nastopke . 4. Babe, vino, igre in slabo vedeni ra¬ čuni manjšajo premoženje in množijo potrebe. IV. Od gnoja.*) §. 1. Rastline gnojec ali gnojnino iz zemlje vedno serkajo, torej se mora to zemlji povra- čevati, ako hočemo, da nam bo rodila. Le kdor zna gnoj napravljati, mu pri kmetiji dobro gre; kder ni dovolj dobrega gnoja, tam kmetija slabi. §. 2, Malo kde, na naši slovenski zemlji nikder ni tako gnojne persti, da bi nje ne bilo potreba gnojiti. Gnoj je torej perva naj veča *) Beri: Novice 1843, stran 75. 448 podpora kmetovanja, in že pervi naimdi so spoznali, da se brez gnoja zemljo obdelovati ne plača. Čuditi se je, kako po krajih, kder kmetijsko reč dobro obrajtajo, gnoj naprav¬ ljajo. V naj starejih kraljestvih jutrajnega sveta, v Kitaiskim in v Japonii, ne puste le drobtinice živalskih odpadkov pogubiti se. Po gostoma se tam poleg cest in potov posoda nastavljena najde za potrebo popotnikov. Je posoda polna, vse to skerbno za gnoj ober- nejo. Starčeki in otroci se vsak čas s posodoj .na potih in ulicah vidijo, kteri razno troh- lino, blato in druge gnojnivne stvari nevtru- doma naberajo. Tam brivci dostikrat samo zato brijejo in lase strižejo, da jim obriti in ostriženi lasje ostanejo, ktere skerbno naberajo in kmetovavcom za dober gnoj prodajajo, kte- rega bolj obrajtajo, kakor gnoj od rogov, par¬ kljev in kopit mnoge živine. Kaj, bo kdo rekel, ali so tudi take reči za gnoj ? Tudi, in tak dober gnoj da, ko bi Kitaic s njim v. našo zemljo prišel, bi na tisti njivi po 7 vaganov zernja pridelal, na kteri mi komej po dva ali tri pripravimp. Tak razloček je med nami in njimi. Iz česa se gnoj dela? Kar od zelenja in rastlin, kar od živine pade in strohni, vse to gnoji. 449 §. 3. Gnoja naj več iz hlevov dobivamo. Nastelja se živini zato, da stelja mokroto gnoja popija, da ima živina mehko, snažno in zdra¬ vo ležišče, in da se več gnoja napravi. Mnoge, še ne dozorele, pokošene inposušene rastline dajo naj boljšo stel jo in gno j; pa to le večidel za pico porabimo. Po tem pride slama. Vrednost slame se razšteva po njeni tečnosti v primeri sena po tej versti: ječmenova, ovsena, pšenična, režena in bobova slama. §. 4. Ječmeniea in ovsenica se večdel po- kladate, če niste operhle. Kadar sena za klajo primanjkuje, ali kadar ljudje malo sena pride¬ lajo, morajo slamo v klajo oberniti, namesto slame pa druge stelje napravljati, namreč: 1. List je. Listnata stelja je dvojna: su¬ ho listje, ki samo od drevja pada, in zeleno, kojega s vejami klestimo, zdrobimo in nastelja- mo. Druga je boljša odjperve in tudi več zda. Kder čern les raste, se naj \eč smrekove, jelo\e in borove stelje porabi. ~. Bičje, ločje in terstje je dobra stelja, toda se mora zeleno dobiti in posušiti. Zrelo bi bilo preterdo, in bi se v gnoju ner*do omedilo. 3. Resje, je sicer terda in pusta stelja; ker pa v pešenih krajih, kder rado raste, skoro druge stelje nimajo, ga morajo za ljubo imeti Hesje se da tudi s rušoj od zemlje odlušiti, 1'onovilo potrebnih naukov. 29 450 Dobro je lo za steljo, ker se ga tudi kore¬ nine in nekaj dobre verhne persti derži. 4. Praprot je za slaraoj naj boljša ste¬ lja, ki se v gnoju hitro omedi. 5. Močirna zemlja (šota ali šušeh), dobro posušena in razdrobljena, se da tudi v steljo oberniti, in da dober gnoj, sosebno če jo s živinskim blatom, apnom ali pepelom namešaš. 6. Ruše, ki jih odrežeš, ali iz grabnom potegneš, in jih s živinskim blatom namešaš, one dobro gnoje. 7. Zagavno vsteljati da dober gnoj; njo v gnojnico pomešati, še več gnoja napravi. 8. Strojarsko čreslo, trohljiva perst in mah, če druga ni vsteljati, se tudi vgnoji. 9. Krompirjeve c, ali kroinpirj evo želj e posušeno vsteljati, da dober gnoj; če pa ze- lenoga po senožetih pogerneš, da lepo travo, ali ga podorješ, si tudi nekoliko njivo pognojiš. 10. Plevel in razne zelenjave, pezdirje lami in konopelj spod terlice vsteljati, da se s živinskim blatom omesi, da tudi dober gnoj. 11. Tropine, sladje senenine merve, ki ni za klajo; saje. ogelje, ali ogeljev prah, in več take soderge vsteljati, naj bolje s slampj. da dosti in dobrega gnoja. — 451 — §. 5. Kadar druge stelje primanjkuje, naj se suha perst ali razdrobljen soldan pod drob¬ nico , tudi pod govedino, le malo slame po verhu, vstelja, ki bo vso gnojno mokroto čisto popila, kar bi se sicer od gnoja izkadilo in zve- šilo ; po tem se jako veliko gnoja napravi. Koliko je treba vsak dan naštel j ati. §. 6. Govedini je treba bolj pogostoma nasteljati, kakor konjem ih drobnici, ki le suho blato delajo. Pri zeleni ali sirovi klajije treba več nasteljati, kakor pri suhi. Kavno ta¬ ko se mora pitani živini več stelje dati, ko jalovni. §. 7. Za jedno glavo goveda, težjega plemena, je treba na dan 4 do 10 funtov stelje. Za konja 4 do 6 funtov, za ovco pol funta slamnate stelje. Slama in druga dolga stelja naj se po pedi dol^o razseka, prej ko se vstelja, da se bolj med blato pomeša in ložej vgnoji, §. 8. Vsak dan naj se blato izpod zadnih nog pod predne potegne, da se bolj vdela, in čez neke dni se izpodkida, to je pri govedini, konjem navadno vsak dan izpodkidujejo. §. 9- Zivinče poje klaje, dokler dva centa gnoja stori, s steljo vred, sena, slame ali zo- 452 banja 100 funtov; krompirja 400; repe 590 —; zelja 490 —; korenja 480 —; sirove detelje in trave 450 funtov. Pripravno gnojnišče ali gnojna j ama. §. 10. Broj človeškega rodu od dne do dne raste; kolikor več se pa ljudje po svetu širajo , toliko manj je zemljiškega prostora? ki nam živež daja. Ker ni mogoče zemlje razstegniti, njo mormo s gnojem rodovitnej storiti. §. 11. Redek je kmetovavec, kteri bi za- •topil se s gnojem prav pečati ali ponašati. Gnoj vidimo pri kmetih ali pod stenoj se sušiti, ali pa v luži namakati; in vunder je obodvoje napčno in u veliko škodo vlastniku. Kakor imaš za malovje svojo shrambo, za vino klet, za žito žitnice, tako moraš tudi za gnoj, ki je /Jata ruda in perva podloga kmetijstva, odločen kraj imeti, dokler ga ne podorješ. Pripravno jamo moraš zanj osker beti, v koji mu ne bo mraz, ne vroče, temuč ravno tako, kakor mu v zemlji ima biti. §. 12. Na dvoru ali kder imaš bolj pri¬ praven kraj, skopaj dva sežna globoko jamo, 453 v podobi plitve sklede. Gnojna jama mora biti: 1. Blizo hlevov in na prostoru, da se s vozom lahko do nje pride. 2. Tako, da ne bo kap v njo padal; še manj , da bi se voda iz dvorišča v jamo ste¬ kala. Da se to ne bo zgodilo, mora pas okoli gnojišča nekoliko zvišan biti. 3. Mora gnojnišče u senci biti, ali med drevjem, ali pa se naj streha čez nja napravi. 4. Da se gnojnice kaj ne zgubi, naj se v posebej narejen kotel jame, ali v kako ukopano kad, ali velik sod steka. Kotlej ali dno jame mora tako narejeno biti, da vodo derži; torej s plošami položen, ali pa s ilovi- coj nadelan in nabit. 5. Gnoj ne smč biti na gnojnišču pre¬ moker, ne presuh. Če je preveč moker, se ne vgodi, kakor grč; je preveč suh, se vje ali zgori, in naj boljo moč zgubi. 6. Potreba je suh gnoj večkrat, tudi vsak dan s gnojnicoj, ki se v kadi, sodu ali v kote- lju nateče, močno polivati. 6. Prav veliko gnoja si pripraviti — preveč ganigdarne boš imel, nameči v jamo nekoliko persti, kakoršne koli, posebno pa blata iz grabnov ali iz kakošne mlake ali pa ruše ; m kidaj potem od tedna do tedna hlevni 454 gnoj v njo, dokler ni polna. Tako nakopičan gnoj pokrij spet s perstjoj, na ktero, kakor poprej, gnoja nakidaj. Perst se napije gnoj¬ nice, in je posebno za senožete dober gnoj. Mnoge baže gnoja. §. 13. Kakor je med jestvinami in dru¬ gimi rečmi razloček, tako je tudi med gnoji; neke baže je bolji, druge slabeji. Pa tudi rastline si v gnoju zberajo. Neka rastlina tirja dobrega, mastnega gnoja, druga je s slabšim zadovoljna; neki služi topel, drugi merzel gnoj. Vse to mora kmetovavec vedeti, in se tudi po tem deržati, če hoče pri kmetiji srečno napredovati. §. 14. Goveji gnoj. Govejega gnoja se pri vsaki kmetiji naj več dobi. On vsaki zemlji in vsakemu sadu služi. Goveji gnoj težko in debelo zemljo rahlja; gorko, solda- nasto apnenko hladi, po njem se prerahljana pešena zemlja starne. Moč govedjeka v zem¬ lji naj dalje derži, in jednakomerno žene. Bolji klaje ko je, dalje se kaže moč živin¬ skega gnoja. Naj bolji gnoj da pitana in sploh dobro rejena živina. Medla živina, ktera le slamo je, tudi sfcb gnoj da, kteri v zemlji hitro mine. 455 §. 15. Ovčji gnoj, je zlo močen. Meni« živinskega je ovčjak suhljiv, zatorej je s gorkotoj, kojo v sebi ima, za težko in merzlo zemljo dober. ker jo rahlja in greje. Se bolj bo, če mu dosti in dobre stelje dajas. Ni dobro s ovčjim gnojem žitu gnojiti, ker žito po njem rado poleže; bolje služi vsake¬ mu drugemu, le bilkastemu sadu ne. §. 16. Konjski gnoj. Višji žene moč konjskega gnoja, kakor moč ovčjega; hitreji pak prej de v zemlji konjski, kakor ovčji. V merzli zemlji dobro dela konjski gnoj, ne tako v pešeni. Konjski gnoj je vroč, na kupu se vgreje, in hitro vje ali zgori; zatoraj ga v jami s gnojnicoj polivaj. Ce ga s svinjskim gnojem mešaš, mu vročino tolažiš. Kdor zgol konjski gnoj v gnojno jamo spravlja, naj ga po vsaki legi s perstjo potrosi, da mu od vročine ne zgori. Znano je, da je inoč- neji gnoj od konjev, ki zobanja dobijo, ko od konjev, ki ga ne dobijo. §. 17. Svinjski gnoj. Kder svinje dosti vodene oblode dobivajo, je gnoj od njih tudi voden, in bo zavoljo tega merzel gnoj imenovan. S konjskim gnojem namešan bo zemlji dobro teknil. S žitom, s korunom, s želodom pitane svinje dajo bol ji gnoj, kakor s domačoj oblodoj pitane. Ker svinjam več- v 456 del lahke in plevelnate stvari v koi-ito dajajo, torej svinjski gnoj ni dober po njivah, ker plevelno seme kali požene,- bolj pa bo, če senožete s njim pognojiš. §. 18. Gnoj od perutnine. Ker pe¬ rutnina le žito, červiče in drugo golazino, tudi nekoliko zelenjave pobera, da dober in mo¬ čen gnoj, kteri v zemlji naglo žene. Po mo¬ krotni zemlji s njim gnojiti je prav. Golob- jake in kurjake s suhoj perstjoj, s peskom, ali pa s slamnatoj rezancoj potresaj ; to bo dalo dosti dobrega gnoja. Manj vreden je gnoj od gosi in rac. v §.19. Človeški gno j. Prav bi bilo, ko bi ti gnoj skerbnejše spravljali in ga k boljemu pridu obračali, kakor je sploh do zdaj navada. Po navadi le malo kdo kaj v naših deželah tega gnoja koristno oberne, in škoda, da se večdel naj boljega, naj močnejšega gnoja v nič pogubi, da pri kmetovanju skoro nič ne donese. Veliko zgubo ima kmet, ki na človeški gnoj ne porajta. Neki sloveč kmetijski učitelj piše: „Ko hi pri nas ves človeški gnoj spravljali, kakor ga v jutrajnih kraljesti vih, na Kitajskem in Japanskem, spravljajo, da b- se ga nič ne zgubilo , in da bi mu nekoliko košene moke, ali pepela se primešalo, bi skoro že zadosti gnoja imeli." 457 Veliko zgubo imamo po slovenskih de¬ želah, ker naj bolji gnoj v zlo iti pustimo. Vsak skerben gospodar naj pri hiši, kder še do zdaj straniša ali jevšelna ni, na pri¬ pravnem kraju stranišče postavi; naj bolje pri gnojni jami. Pod utico bi se pol sežna globoka, 1% sežna dolga in tudi toliko široka jama izkopala, in vsak dan na odpadike kake stelje verglo. Kadar bi kup dorasil, če vsak teden, bi se v jami kup razmetal, in razme¬ tano zopet s steljoj pokrilo, in kake deske čez položile; vsak mesec bi se pa jama med drug gnoj izpraznila, kterimu bi to prava zabela bila. Človek, ko bi to reč dobro preskerbel, bi hiši več dobička storil, kakor dva ali trije drugi posli in bi si posebno plačilo zaslužil. §. 20. Živaljska voda (scavnica). Ni boljega gnoja od scavnice. V jednem funtu te vode je ravno toliko gniljica ali pravega gnoja, kakor v 6 funtih sirovega kravjeka, ali v 13 funtih sirovega konjeka. Kdor si hoče takega gnoja napraviti, mora jamo izko¬ pati, kaka dva koša žaganja, sožgane persti od apnence, ali opeknice (cigelnice}, ali cest¬ nega prahu v jamo nasuti. in vsako jutro podpostelno posodo na ovo steljo izprazno. vati; čez kake dni pa zopet persti ali prahu 458 natrositi. Ti gnoj je čez vse druge za drevje, če se namreč zemlja od drevesa odkoplje, nekaj imenovanega gnoja na korenine potrosi in zopet s perstjoj pokrije. §. 21. Gnojnica je voden gnoj, kteri se od živinske scavnice in tudi od vode na¬ redi, če se s njoj gnoj poliva. Skerben kmet ne pusti kaple te rastlinske zabele v zgubo iti. Zavolj tega so povsod, kder dobiček spoznajo, ki ga gnojnica da, posebne jame za njo naredili, ter gnojnico na slabe setve in senožete v sodih vozijo. §.22. Zemeljski gnoj. Iz zemlje nekaj takih reči dobivamo, ktere sicer toliko ne gnoje, kakor živinski gnoj, pa saj nekoliko gnoju pripomorejo, da se hitrej po zemlji razpusti. Take stvari so: mavec (gips) P° deteli trošen, ko začne rasti. Živo apno po senožetih, ali tudi po njivi posejati, in ga podbraniti ali podorati. Ravno tako tudi lapor, černa gnojna perst, cestno blato ali tudi prah in razsip starih zidov. Gnojna soderga ali gnojni kup, ki je iz več takih reči nane¬ sen , ktere smo v govorenju od gnoja in gnojenja imenovali. Vse, kar se po hiši, okoli hiše, po dvorišču, pri podih ali sked- nih namete ali nadergne, verzi na kup. Plevela, človeškega in drugega drobnega gnoja, rušinj, 459 blata, apna, laporja, razsipa itd. verzi v gnojno sodergo, da se dobro predela in po¬ godi. Soderga mora na štiri voglate in v 4 čevlje visoke kupe naložena, nekaj živin¬ skega gnoja primešana in večkrat s gnojnicoj polivana biti. Taki kupi se morajo čez leto dvakrat - trikrat prekidati in premešati, in vselej s gnojnicoj politi. Dobro predelano in vgnojeno sodergo izvozi spomlad po travnikih; to bo njim močen gnoj, ki po dve in tri leta derži. Kako gnoj v naj boljši prid oberniti. 23. Vsake baže gnoj se posebej ne spravlja; slabej se med dobrega, mastnega pomčša, da se zboljša, in tako ga pustimo v jami ležati, dokler ne pride čas, ga na njivo izvoziti. Škodo, veliko škodo si dela, kdor gnoj dolgo pred setvoj na njivo izpelja, ali če ga tam dolgo časa v majhnih kupih ležati pusti. §. 24. Če za gnoj ni več prostora na gnojnišču, in se torčj mora na njivo spraviti, brez da bi ga ročno podoral, složi ga u velike kupe, kupe naj konji dobro potep¬ ajo, potem jih pa od vsih krajev s perstjoj 460 zameči, tako se bo naj manj gnoja pogubilo, in perst se bo tudi v gnoj spremenila. §, 25. Ne podoravaj gnoja, če ga je raztrošenega dež zmočil, ampak pojenjaj s delom, da se gnoj osuši. Ne obračaj tudi zemlje, dokler je mokra. §. 26. Pazi, da bo gnoj jednakomčrno po njivi raztrošen; le brežnim njivam gnoji pri verhu močneje, spodaj plitveje. §.27. Po verhu gnojiti, to je, ne podoran gnoj pustiti, ni pridno; le takrat naj se to zgodi, kadar bi kdo hotel žitu po¬ magati, dokler je še v travi, ki od tal neče. To se pa le s drobnim gnojem stori. §. 28. Ne podoravajte gnoja glo¬ boko, sosebno na rahli pešeni zemlji, sicer vam gnoj glabokeje zleze, kakor korenine segajo, in setva ne bo zanj vedla. §. 29. Nekteri gnojijo u verste, v razore, v brazde ali v jamice, kadar sad u verste ali v jamice sade, postavim korunu, turšici itd. To velja za pervoletni sad; drugo leto, zemlja tu in tam goljufana, bo pri roditvi v tej meri tebe goljufala. §. 30. Pameten kmet sam ve prevdariti, kteri zemlji je treba debelše in kleri plitvejšo gnojiti, tudi pozna, kteri sad gnoj potrebuje, — 461 — kteri brez gnoja raste, in na koliko let gno¬ jiti bi bilo prav. Vsaka kmetija po gnoju dobro ali slabo rodi? kar je zabela jestvi, to je gnoj setvi. Z la t e pravila. 1. Sta pridno oskerbljena travnik in njiva, raste vsak dan nju cena. 2. Pred vratmi dost blata, gomile pa ne, je rana za travnike , njive, polje. 3. Jedna pest slame da dve pesti gnoja, in pest gnoja da pest žita, ali zvezek {pasel) sena. 4. Ne sej v primeri zemljisa, ki ga imaš , temoč v primeri gnoja, ki ga napraviš. 5. Kdor seje brez gnoja, slabo gospo¬ dari, njegova kmetija vidoma peša, in mu beračko palico podaja. V. Od rastlin ali kmetiške botanike. §. 1. Rastline ali sadeži so s tenkimi cevkami navdane stvari, ki od znotrej rastejo, pa so brez občutka in svojovoljnega giba. Po domače bi se reklo : Rastlina je vsaka stvar, ktera iz korenin raste. Njih posebni razpoli so: drevje, germovje, zeliša, mah in 462 gobe. Učeni štejejo že čez 100,000 med seboj popolnama razločnih rastlinskih plemen. §. 2. Rastline žive, po razločku plemen, neke veliko sto let, druge le nektere dni ali kake ure. §. 3. Zunajni deli rastline so: korenine, deblo, perje, cvet, sad in seme. §. 4. Notrajni deli so: steržen, les in lubat t. j. koža in skorja. U vsih tih se naj¬ dejo cevke, po kterih muzeg ali sok gre. Lika je tisti del, ki se mnogoverstno vpodobi in razteguje, ki popke nareja in deblo kviško poganja. Iz like raste belak, berstje, veje in perje. Brez ličja je tudi pri ceplenju ves trud zastonj; paziti je treba, da se lika cepiča like divjaka prileže. §. 5. Sok je v rastlini tekoč in se raz¬ širjajoč muzeg j brez kterega vsaka rastlina konec vzame. §. 6. Zelišarji ali botanikarji so veliko skrivnost zapazili, da kakor pri vsih živalih, sta tudi pri vsaki rastlini po dva spola: on in ona. Pri živalih sta spola tako odločena, da sleden posebej in za se živi. Tudi pri nekterih rastlinah se to najde. Tako so ene lorberjove in tudi smokvine drevesa goli oni, druge pa gole one; tudi pri konopljah, hmelu in špinači so ene steblice oni, druge pa one. Pri jagodah so ene korenine oni, druge one. Da oni nobenega, sadu ne dajo, je vsim učenim vert- uarjeni dobro znano. §. 7. So druge rastline, pri kojih sta spola tudi dobro odločena, pa vendar dva, on in ona, se na jednem steblu znajdeta. Tako so pri bučah, kumarah in pri vsih rastlinah, ki so tega plemena, ene cvetlice oni, druge one. Pri turšici ali koruzi je križ on, lasca pa, ki iz stroka rasejo, so one. Naj več plemen je pa takih dreves, želiš in trav, da sta obadva spola v jedni cvetlici, kakor pri sadunosnicah. §. 8. Ob cvetenju, kadar se ima sadje zarajati, se prikaže na onih prah, ki se cvetni ali zarodni prah imenuje, kteriga veter, bčele na nožicah, ali kako drugo potresenje drevesa ali rastlin na prah drugih raztrese. Po takem potu nam naj modrejši Stvarnik, naš naj boljši Oče, vse sadje, žita in rastline množi. §. 9. Tudi sadeži in drevesa imajo svoje bolezni, p. izraselke, gerče, prisad, skazo listja, če dobi pege, ali se zvije, ali če mergolinci (insekti} svoj plod (jajčicaj vanj zaplodijo. Pred boleznijoj jih boš naj bolj obvarval, če skerbiš, da se rastline krepko in čerstvo obnašajo. Obdelaj jih po vsih kmetijskih vo¬ dilih, kakor so jih umni kmetovavci vpeljali, m skušnja poterdila, in če zapaziš, da kako 464 rastlino jedna ali druga napaka napada, po- skerbi, da ji za rano v okotn prideš. Bolezni imajo toliko veči moč do vsake stvari, ko¬ likor bolj je zavnemarana. To se vidi vsakdan pri živali, in se tudi pri rastlinah godi. Z / a t e pravila. 1. Kdor pridno dela in lakoven ni ; lahko brez sv ega bogastva živi . 2. Stori le, kakor te pamet uri, in ne porajtaj na druge ljudi. 3. Pridno delo naših rok blagoslovi dober Bog. 4. Dez za soncem, za veseljem žalost pride, pa zopet odide. VI. Od pomnožen ja rastlin. §. 1. Vsemogočen Stvarnik je vse stvari iz ničesar stvaril; stvari pa so minljive. Modri Stvarnik je torej perve organske stvari vsemenil, da so perve druge, druge tretje i. t. d. zaplodile. Tak se še dandanašni stvari množijo in ohranijo. §. 2. Vsi sadeži se dajo pomnožiti po dveh načinih, ali po semenu, ali pa po popkih. — 465 §. 3. Seme je zerno, iz kterega rastline in tudi semena enakega plemena prirastejo. Pri vsakem semenskem zernu se to god i, kar pri pisancih (pišetih) v jajcih. §. 4. Kadar seme ali zerno v zemljo pri¬ de, se v mokroti napne. Cima ali kal in mo¬ ka ste s košicoj ali lupinoj povite. Cima ima dvojno moč v sebi. Kadar jo toplota oživi, da se premikati začne, grejedna vun iz zem¬ lje, druga pa sili v zemljo. Zgornemu delu se zelenjad reče, spodnemu pa koreninica. Ci¬ ma dobi svojo pervo rejo od moke, ki je v zernu. Ko je moka povžita, poči koža, zele¬ nje gre iz zemlje vun, in po tem steblice s jednim ali s dvema perescoma. V primeri ko se korenina zdaljša, raste tudi steblo ali deb¬ lo čversto in veselo, in se od leta do leta bolj razvija. Kadar pa rastlina svojo primerno doveršenost doseže, poganja cvetje, iz kterega pride sad in zernje ali seme. §. 5. Popki so majhne doveršene rastline, po svojih delih jedna v drugo povite, ktere se sčasoma razvijajo. Tukej govorimo od mladik, iz kterih veja poganja, in te so po navadi bolj spičaste in manjše od tistih, na kterih cvetje raste. Naj boljše med temi so pa tiste, ktere pri tleh iz drevesa poganjajo, sosebno če so Ponovilo potrebnih naukov. 30 460 s koreninami previdene, kar se lahko doseže, ako se okoli debla pri tleh zemlje naruje. Ta¬ ke mladike se imenujejo koreninčnice. §. G. Ako pa takih mladik ni, se dajo rastline pomnožiti, ali po nadrevesnem gre- benčenju, ali po sajenicah bez korenine. §. 7. Da se 'mladika na drevesu vkore- nini, jo je treba tam, kder je iz debla izra- stla, s kakovim trakom terdno prevezati, da se sok, ki po perju v rastlino pride, vstavi. Vtak¬ ni po tem prevezan del mladike v kako pre- lukojeno posodo, s dobro pognojenoj zemljoj, ktero moraš skozi vlažno obderžati, in a idil boš čez leto vkoreninjeno, kojo lahko odre¬ žeš in presadiš. §. 8. Med oplemenenjem sajenic bez ko¬ renin, kar se zgodi pogosto s verbjem, in med nadrevesnim grebenčenjem ga ni drugega raz¬ ločka, ko da se mladika, namesto da bi v po¬ sodo prišla, v materno zemljo zakoplje, kar se ima zgoditi, dokler muzge v drevesu ni. §. 9. Vse jednoletne in dveletne rastline se dajo ravno zavoij tega, ker nimajo očes, po semenu pomnožiti, ker tako hitreje in krep¬ keje izrastejo. §. 10. Dastline se dajo po treh načinih poboljšati, namreč, če jih presadiš, obrežeš ali cepiš. 467 Tilate pravilu. 1. Prečudne in skrivne so božje stvari , človeku presodit' mogoče jih ni. 2. Prebrisana glava pa pridne roke; so boljše blago, kakor zlate gore. 3. Huda za ubogega , ki ničesar zna; njemu se h kruhu priti ne da. 4. Mlado drevo se ravnati ima; staro drevo se ravnati ne da. VIL Od sadjoreje sploh. Kder prostor imaš, postavi drevo; Sadja obilno doneslo ti bd. §. 1. Gotovo je, da sadjoreja blagostan posameznih vlastnikov in tudi cele dežele močno povzdiguje, in da so bogati pridelki «adja dostikrat krepka bramba zoper pomanj¬ kanje drugega živeža in zoper lakoto. Dosti¬ krat se primeri, da je zavolj velike suše slaba letina za puljske pridelke, sadje pa obilo do- nese, ker globokeje v zemljo segajoče dre¬ vesne korenine še v suši potrebne mokrote in hlada vživajo. K.o poljski sadeži zavolj silne suše vsehajo, dozori po gorkoti sadje včcidel še sladkeje. §. 2. fciadje, naj se vživa sirovo, kuhano *• 468 ali posušeno, naj jbo iz njega zdruzgan jabelč- nik ali gruševec ali kis (Jesih), kteri se tudi prav dober iz gnjilega sadja delati da, je vsa¬ kemu gospodarstvu velik dobiček. Koliko le¬ pega denarja verze posestniku suho sadje pro¬ dano, ali pa tudi sirovo, ker se v kraje nosi, kder sadu ni, pelja, ali tudi po železnici sem ter tje na prodaj lahko pošilja. §. 3. Gerda beseda je: Kaj bi sadunos- nice sadil, pa drevje žlahnil, saj ne bom njih sadu vcakal. Bi bili naši predniki tudi tak djali, bi nam le lesnike in ternolice rastle. Bog jim daj lahko ! zapustili so nam lepih sa- dunosnikov, naj jih tudi mi poboljšamo in svo¬ jim naslednikom še bolje popustimo, Res je veselje, peške (pičke) spomlad saditi, na gre¬ do gledat hoditi, kako iz zemlje prilukajo in zelene. Radostno je, pod sadonosnim drevjem v senci sedeti, sadje poberati in zavživati. s Kdor pa ne dela, naj tudi ne je,“ pravi sv. Paul. • §. 4. Naj bi vsak ženin svoji nevesti dvoje žlahnih drevesic vsadil, kadar k hiši pride, vsak oče novo rojenemu otroku po dvoje dre¬ vesic požlahnil, vsak odrašen mladenč svoje¬ mu očetu vsako leto jedno, pa tudi materi jedno sado nosno drevo za rešitvo (vezilo) podaril, kojega je sam izredil in vcepil, verh 469 tega še brat brat i, sestra sestri lepo drevce za godovno dala,hitro bi bili naši krasni kraji vesel raj, kakor ga po stranskih deželah vi¬ dimo. Potreba je torej, se sadjoreje učiti, po tem pridno saditi, in Bog bo rast dajal VIII. Od izrejenja sadnih drevesic. *) Kako se naj hitrej sadnih divjakov dobi. §. 1. Izpešik in košic se naj hitrej dreves¬ ca dobe. Skušnja uči, da iz košic breskev in češpelj, tako tudi iz orehov in kostanja posa¬ jenih, le komej osmi del slabši od prejšnih starih dreves drevca izrastejo. Jih pa v dobro zemljo posadiš, ali malo dorašene presadiš, dostikrat stare presežejo. Iz pešik izrastene drevesca se morajo po c epi ti. Ker iz manj žlahnegasadu ter- dnejše in stanovitnej drevje izraste, in se to tudi mlado počepi, se naj za posajo lesnega drevja peške lesnik in kumric vzamejo. Pom¬ niti je, da večkrat, ko se drevo presadi, žlahnej sad donese; pa je po tem tudi toliko *) Beri: Krajnski vertnar spisal Franc Pirc, v Ljubljani , cena 24 kr. — Slovenski vertnar. V Ljubljani 1847. Velja 4 kr. 470 pikrej in slabši drevo; torej tako drevo tudi zgodaj konca. §. 2. Peške dobro dozorelih jabelk in gra¬ šek (iz gnilega, suhega in sparjenega sadja, tudi iz tropin, ki so se za kis namakale, ne veljajo za to) se o sv. Mihelu do sv. Jožeta sejejo; prej kose zgodi, boljše je. Če se poz¬ neje, po sv. Jožefu sade, in se niso snežne moče napojile, bodo še le drugo spomlad ze¬ lenile. Vendar znaš tudi peške v kakvi po¬ sodi med perst mešane na merzlo za čas postaviti, in u vigredi, ko se odlatijo, jih s perstjoj vred sejati, kamor hočeš. Košiče precej posadi, ko si sad povžil. Kostanja in orehov ni dobro v jeseni saditi, ker jim hud mraz škodje in miši za njimi hi¬ te. Boljše je ti sad v drobnem pesku v kaki shrambi čez zimo shraniti, in u vigredi jih po¬ saditi. §. 3. Košiče in peške se v dobro vdela¬ no, ne v prepusto, pa tudi ne v presilno mast¬ no perst a sejejo ali potaknejo. Slabo perst moraš s mastnejšoj zboljšati; pa s živinskim, ne s trohljivim gnojem drevju gnojiti. Drevesno seme redko sej, kakih 400 — 600 zernov na štirjaški seženj. Varuj jih vsigdar plevela, tra¬ ve in suše, jih pred žvadjoj okovari in več¬ krat jim perst prerahljaj. Dobro storiš, če 471 dve leti drevca tako preskerbljavaš in jih ne presadiš. Za svojo potrebo si naj stanovitnejih in terdniših dreves pripraviš, če košice in peške posamezno tje vsadiš, kder bo po tem tudi drevo svoje dni stalo. Moraš mu pa pogosto zemljo rahljati, zel trebiti, v suši ga zalivati in pred živinoj okovariti. Tudi je treba,- dok¬ ler se ne pocepijo, jim stranske vejce pore- zovati. Za jabelke in gruške je dobro, če se jim tudi verhovi do petega naj boljšega pop¬ ka porežejo. §. 4. Iz grede se dve leti stare drevesca izkopajo, obrežejo, tudi serčna korenina in stranske poškodovane korenince, in se u dru¬ go, dobro vdelano gredo, dva čevlja narazen presade. Drevesa se smejo presajati od dobe, ko se iz vej in debla sok v korenine ispolzi, — ko listje odpada — in dokler se drevo zopet ne muzga. To se večidel od Vsihsvet- nikov do sv. jurja zgodi. Presajaj le, kadar je perst vlažna in tiho vreme , ne pa v mokro zemljo. §. 5. Za drevno šolo odloči pripraven pro¬ stor, dobre, sončne in prostozračne zemlje, kamor se mladi divjaki u verste, ki so dva do tri čevlje narazen, po niti posadijo, da se tam že tisto leto, boljše pa še le prihodno 472 cepijo. Reklo se je, da se drevesca dva čev¬ lja narazen, in okoli pol čevlja globoko vsade. Kadar si korenince v jami lepo poravnal, po¬ suj po verhu dobre persti. Prej ko drevce dovolj zasuješ, polij okoli nja 1 — 2 bokala vode, da se perst dobro korenine prime, po tem še le drugo perst okoli drevesca porav¬ naj; pa pri deblu perst malo piitlači, da bo poglobočena, kakor plitva skleda, ter se bo dežovnica noter ložej lovila. §. 6. Če se okoli divjakov plevel prika¬ že, se mora brez odloge greda prekopati, da se plevel zatere, kteri bi sicer drevescom škodoval. Drevesca, ktere sloko rastejo, jih h koli čeku ravno priv eži. Tudi tisti popki , iz kojih hočejo nepotrebne postranske mladike gnati, in sok tratiti, se morajo odšipati, ali s ojstrim nožem gladko porezati, da se lepa gladka koža oredi. .lednega ali dva postranska odraslika je koristno na šibkem debelci zato pušati, da sok preveč kviško ne sili, ampak deblo od tal krepča. Vendar niso taki odras- liki čez jeiino leto pustiti, da predebeli odre¬ zani deblicu prevelike rane ne puste. 473 IX. Od požlahnenja sadnih dreves s ceplenjem. S. 1. Če se otroci lepo, umno ne odgoji- jo, se ni kaj dobrega od njih nadjati, izra- stejo divjaki. — Drevesne divjake, ki so na- torno takovi, ali so žlahnost zgrešili, lahko zopet med žlahno drevje uverstimo, če jih pocepimo. Če pa kaki iz žlahne peške izra- šen divjak žlahne lastnosti kaže, je vreden brez ceplenja u vert posajen biti: to je, če ima lepo, gladko kožo, brez ternja,in široko perje. Tako drevo bo poznej roditi začelo, in bo potlej vedno bolj polno in terdno. §. 2 . Cepič, t. j. veršic, ki ga na divjak vcepimo, mora enakega roda biti. Cepi se to¬ rej jabelka s jabelčnim, gruška s gruševimi cepiči. Vendar se tudi cepijo: gruška v kutno, niaroljea v češpljo, češnja in višnja vzajemno, in obe v nešpljo, in ta v bel tern i. t. d. §• 3. V ceplenje vzemi letne mladike žlah- nega, zdravega drevesa, bodi si staro ali mla¬ do, ki se verh drevesa, prej ko muzgo ali sok gnati začne, vreže. Cepiče zamoreš u vlač- nem mahu, v senčnem hladnem kraju 3— 6 mescov za rabo obderžati. Cepiti se zna od Vsihsvetkov skozi celo zimo, dokler drevje ne 474 zeleni. Košeno drevje cepi, če ne poprej, o pustu, jabelke in gruške pozneje v spomladi. Kako se drevesca cepijo. §. 4. Cepi se po peterem načinu: i■ s pri- lepenjem ali dolagoj, 2. s popkom, 3. v za¬ rezo, 4. v sklad, 5. v zakožo. 1. S prilep e n j e m ali dolagoj. Naj bolj¬ še in hitrejše je po tem načinu cepiti. To de¬ lo opraviš, kakor kadar bičnik dostaviš. Ce¬ pič se na debelišem koncu s ojstrim, za to pripravljenim, ali pa s peresnim nožičem, spre- koma za palec dolgo od jedne do druge stra¬ ni gladko ošiljeno odreže. Le vajeni roki to \ pervem hipu stori, sicer se cepič še poma- lem obrezuje, dokler ni lep gladek. Cepič se zgorej do drugega, k večemu do tretjega pop¬ ka prikrajša, tako, da dva do tri palce dolg ostane. §. 5. Kjer sta cepič in divjak jednake debelosti, odreži ali s tanjkoj žagicoj (zoba- čicoj) odžagaj divjak, kder je lepo gladek, jed- no ped nad zemljo; odreži ga od spodaj gor 1 postrani jeden pal j dolgo, tako da imata oba rav¬ no gladke, visoke in široke rane. Ko se vkup složita. mora pri obeh biti les na lesu, da se nič rane ali belega lesa ne vidi, in koža na — 475 — koži. Če je cepiča rana vožej od divjakove, tudi velja, če se le na jedni strani koža na kožo prileže. Potem se cepič pazljivo, da se ne pi - emakne, divjaku s povoskanim trakom, ali takim popirjem. ki je trakove širokosti in poldrugo ped dolg, priveže, to je, prav terd- no od zgoraj doli povije, in potem se rana na cepiču in divjaku s voskom zamaže. Si jih s trakom povil, moraš cepič, ped dolgo mladiko siorivši, trak odviti, da se v les ne zaje; popir poči sam od sebe, torej se je bolje popirjevih trakov poslužit'. §. (j. Traki, hodijo si perteni ali popir- nati, se tako le povesijo: Drevni vosek (^ko- jega delati se horno pozneje učili) razpusti v kaki glinasti posodici, potegni trak, ki ga s dvema perstoma ,na koncu primes, po vos¬ ku, in s dvema perstoma druge roke ga zo¬ pet opolzneš, t. j. vosek odergneš, da trak le malo masten ostane. Takih trakov znaš jednopot več sto si pripraviti, ker jih lehko hraniš dokler hočeš. Kako se s popkom cčpi. §. 7. S popkom se cepi, če se sirov (hi¬ šen) popek iz žlahne mladike izreže, in v zakožo divjaka tako vtisne, da se v njem za¬ raste, žlahno mladiko požene, ktera žlahno drevo izraste, če se divjak drugih odrastlik trčbi. 476 8. V to ceplenje so iz pesek ali košic izrašeni divjaki, ki so debelost gosjega pe¬ resa dosegli, naj pripravniši. S popkom se da cepiti, dokler je drevje muževno, tedaj kmalo po sv. Jurju blizo do sv. Mihela. Do sv. Petra še peno leto popek mladiko stori; pozneje ceplen pa še le prihodno pomlad zeleni. §. 9. Če se pred kresom cepi, se cepivni popek odreže iz letne mladike, ktera je bila odrezana pred ko je bil les muževen; po kre¬ su se pa popek vreže iz tisto leto izrastene mladike, ktera ima prav lepe lesne popke. §. iO. Za popkovanje izreži popek od mla¬ dike tako lepo in gladko, da se bo pol palca kože pred njim, in pol palca za njim, in ko¬ likor je mogoče tudi na straneh njega deržalo, in da bo lesa kar naj manj mogoče zraven. Kader si tako platico kože s popkom vred od mladike odrezal, odreži mu tudi pol peresa, če s popkom tisto pomlad izrastene mladike popkovaš; celo pero bi mu preveč bilo. Po tem ureži v kožo divjaka, nizko pri tleh, kder je lepa, gladka koža, tako dolgo ranico, ka- koršne oko ali popek potrebuje, odloči s no- žikom ali kakoj iesenoj zagojzdicoj muževne kožice na divjaku toliko na obeh straneh, da boš vso platico s popkom pod kožo divjaku 477 spravil. Zadnič se rana s povošenim trakom ali poperjem zgorej in spodej terdo povije* in to se zopet odjenja, kadar je popek v div¬ jaku prijet in zarašen, da se les redi. Ka¬ dar je očitno, da se je popek prijel, se divjak dober palec nad prijetim čepom tako preko- ma odreže, da rana na nasprotno stran cepa pride, in drugo leto še le, ko je iz popka močna mladika pognala, se konček divjaka verh cepa tikoma pri čepu vprek odreže in s voskom zamaže. 3. Kako se v zarezo cepi. §. 11. To se stori, če žlahen cepič na debelem koncu, kakor zagojzdicopo obeh stra¬ neh jeden palec dolgo gladko odrežeš, inv divjak, tam kder je s cepičem jednako debel, od zgor doli zarezo proti ste ržen u narediš, da se cepič vanjo vtakne in vso rano skrije. Tu¬ di se morate na straneh kože cepiča in div¬ jaka dobro sprijeti. Potem se cepič k div¬ jaku s voskom zamaže in s imenovanoj pod- vezoj povije. Tako se da cepiti od sv. Jurja do sv. Mihela, dokler sok ali muzga teče, in scer do kresa s takimi cepiči, v kojih še ni sok ali muzga gnala, kadar so bili odrezani. Po kresu pa cepi z zelenimi mladikami; pa se mora verh toliko prirezati, da ima cepič le dva popka, in perje se bolj ko na pol pri- 478 krajša, in rana na verhu s voskom zamaže. Divjak mora gladko porezan biti, če še ni nič gnal; če se pa zelen cepi, pusti do pomladi vse mladike v miru. 4. Kako se v sklad cepi. §. 12. Naj stareja pa naj slabša navada cepiti, je v sklad. Divjak se odžaga in raz¬ kolje, da se žlahen cepič vanj vtakne in rana se zamaže. Le take drevesa se še zdaj v sklad cepijo, ktere so že drugemu ceplenju odrastle. §. 13. V sklad se da' vsak divjak cepiti, kteri je debelji kakor palec. Naj bolj se pri¬ me, če je kakor ročnik debel. Tudi stara les¬ nika se da po vejah cepiti; mora se kaki deseti del mladik pod cepičom pustiti do dru¬ gega leta. §. 14. Naj x*aji se v sklad prime, če se takrat cepi, kadar začne sok ali muzga pod kožoj prihajati. Že v svečanu ženo marelce, breskve in češnje. Kmalo po tem češplje. Suš- ca se cepijo gruške in naj zadnje jabelke. Pri ceplenju v skladje potrebno: ojstre, roč¬ na žagica, še bolje so pa cepivne škarje; prav ojster, močan zakrivlen nož, da se s njim od¬ žagan divjak pogladi, divje mladike čisto po¬ režejo in) divjak gladko prekole. Moraš imeti tudi majhen ojster ošiljen (spičastiJ nožiček* 479 kakor je za peresa rezali, da boš mogel ce¬ pič prav obravnati; cepivni vosik, da boš rano dobro zamazal, rutice ali cunje in trake ali kako drugo povezo, da se ranjen divjak ob¬ veže in se po tem laglej zaceli. §. 15. Kadar imaš vso pripravo vkup, pre¬ žagaj naj prej divjak ravno vprek, kder ima naj lepši les in gladko kožo, in po tem s vertnim nožem divjak še gladko obreži, kder si ga prežagal. Dalje se nastavi nož na sredo debla, in se s kladvom ali sekirieoj nanj tok- lja, da se divjak za palec globoko gladko raz¬ kolje. V sklad se terci zagojzdica, da ga to¬ liko razkroji, kolikor je cepič debel. Zdaj vzemi cepič, in mu s ojstrim oskim nožičem naredi vštiie enega popka zarezo v stran, in vreži naprej podolgama tudi na drugi strani ravno tako jeden palec dolgo, da bo ce¬ pič kakor zagojzdica ospičen. Pri stranicah naj koža ostane, in zunanja plat naj bo nekoliko debeleja od notranje, da bo sklad, kadar se cepič vanj vtakne, povsod na tesnem prijel, kose zagojzda zmokne, da se notranje kože stikom spopadejo. Zgorej toliko cepiča odreži, da ne bo čez dva ali tri popke imel. Zdaj zamaži rano s cepivnim vos¬ kom, in pa tudi cepič na verhu. Zadnič po- 480 vij s cunjoj in poveži s trakom, da sklad ne jenja, temuč se s cepičem zaraste. §. 16. Da se bo ceplenje v sklad rado prijelo, ima: 1. Divjak, kterega misliš cepiti, že v ko¬ reninah dobro vrašen biti.! 2. Nižej ko je divjak ceplen, hitrejše in lepše bo rastel. 3. Dobro je, da se tista stran cepiča, kder je pervi bližni popek, znotrej oberne, da poprej rano zaceli. 4. Naj bolji je, en sam cepič v en divjak djati, le tistim, kteri so čez kozel debeli, se dva cepiča vtakneta. 5. Manjši cepič ko v sklad vtakneš, veča mladika bo do jeseni zrastla. 6. Vselej cepi s suhimi cepiči. Ni ga treba torej sliniti, ker je slina sirovemu lesu škod- ljiva. 5. Kako se v zakožo cepi. §. 17. Ceplenje v zakožo je skor takovo, kakor v sklad, s tim razločkom, da se odža¬ gan divjak ne prekolje, in cepič ne vtakne v sklad, ampak med kožo in med les na strani. Torej mora biti že drevje muževno, da se skorja od lesa loči, pa vendar dokler še zeleno ni. Kadar je že divjak odžagan, se na strani koža kakega pol palca, ali tudi za colo, od — 481 verha dol s ojstrim nožickom do lesa vreže, in zgor ravno tam med kožoj in lesom se ka¬ kor cepič ternjka zagojzdica porine, da kožo od lesa odrine. Po tem vreži cepič pod popkom vstran, ne celo do steržena, potem na zdolej, kakor dolga je zareza na divjaku, da sprekoma na drugi strani s nožekom vun prideš. Na drugi strani zareze le po straneh černo kožo po¬ snemi, spodnjo zeleno pa pusti. Potlej vtekni cepič za kožo v divjak na tesnem, in rano s voskom zamaži in obveži, kakor pri ceplenju v sklad. K ako se cepivni vosek naredi. §. 18. Vzemi rumenega voska, kakoršne- ga pri čbelarjih dobiš. Ravno toliko očiščene smrekove smole, zraven pa tudi toliko ter- pentinove, t. j. mecesnove smole deni. Vse te tri reči vkup raztopi in v merzlo vodo vlij, in s mokrimi rokami štručice naredi. Če ti je pri rabi vosek preterd, znaš maličko laške¬ ga olja pri raztopljenju posameznih štruček priliti. Maža za drevesne rane. §. 19. Vzemi apna, kravjeka in mastne dovce, vsakega enako, zraven je tudi dobro djati mecesnove smole in živinske dlake neko- Ponovilo potrebnih naukov. 3l 482 liko. Vse to dobro vgneli in premešaj, s tim rane velikih, dreves pomaži. V. Od presajanja žlahnih drevesc. §. 1. Drevje se ne sme v muzgi in z ze¬ lenim perjem presajati; toraj se presaja v je¬ seni, kadar drevju perje odpade, in dokler se zopet muzgati ne začne. Da v jeseni pre¬ sajene drevesa po zimi ne pozebejo, jim ra¬ njene korenine gladko prireži in s voskom za¬ maži, veje pa še le v spomladi odreži ali pri¬ krajšaj. Tudi zelene, clo cveteče drevesca se brez škode presade. Vsajeno drevce se prav dobro zalije, da tako rekoč u blatu stoji, in to se po tem vsak drug večer ponovi; tak se ročno prime. To naj se nšgdar ne opusti, kadar se drevje sadi. Kdor pa hoče veliko drevo presaditi, naj to stori po zimi, kadar je zemlja terdo zmerzla, da se perst s koreninami prenese; pa veje se mu morajo močno prikrajšati. §. 2. Drevesca se morajo s dolgoj ravni- coj izkopavati, in scer tako varno ko je mo¬ goče. Naj pred se perst iz verha do kore¬ nin odkoplje, po tem se drevo od ene stra ni globoko spodkoplje in nagne, od druge 483 strani pa se prav globoko korenine spodseka- jo, in kadar se drevesce vzdigne, se perst mora tako varno otresti, da se male korenini¬ ce ne potergajo. §. 3. Preden se drevo presadi, se mora obrezati po koreninah, po deblu in po verhu. Sredna serčna korenina, ki naravnost v zem¬ ljo raste, se mora močno prikrajšati; stranice le tiste, ktere so predolge ali ranjene, in se- savke, tiste male Korenince, ktere iz stranic na vse kraje rastejo, se morajo le takrat pri¬ rezati, kadar so po koncih trohljive ali bolne. Deblo se mora vsih stranskih mladik gladko olrebiti, in scer pri češpljah in češnjah seženj visoko, pri jabelkih in gruškah pa okoli osem čevljev kviško. Oreh in kostanj pa morata še višej gladko deblo do verhne Krone imeti; verii se jima pa nigdar ne prikrajša, kar se pri jablani in gruški stori. Dobro je, rane vselej s voskom zamazati. Kakošna perst je za sadne d rev e s ca. §. 4. Debelo močno ledino ali tudi njivo nasadi s jabelki, globoko mergljino s gruš- kami. V plitvo, dobro rahljico sadi češplje f breskve, marelice in mirabele. V rujavo puh¬ lico ali lapor, zlasti pa v kremenico ali pe- 484 šenko, sadi kostanj, češnje in višnje. V gram- pasto kamnitno zemljo nasadi orehov. Dobro vdelana in globoko rodovitna perst, kakoršna je po dobrih njivah, po Zele¬ nikih in drugih starih vertih, je za vse drevje naj boljša k sadni rasti. Imaš le pusto in plitvo zemljo, ki ima za podlago terdo mortvico ali pa prod (šutoj, da sadne korenine globoko gnati nemorejo, ali pa živeža ne najdejo, jo je treba zboljšati. Kako se slaba zemlja zboljša. §. 5. Tu in tam je zemlja od natore do¬ bra, vendar ni k rasti sadunosnic pripravna f če ni obdelana in globoko zrahljana. Zboljšati jo je torej treba. To se stori: 1. Ce tisto zemljo, kamor misliš drevo saditi, že predno leto okoli dveh čevljev globoko prekoplješ, ali tako s lopatoj preoberneš, da zgorna ro¬ dovitna perst v dno, spodnja mertvica pa l verhu pride; da se tudi iz podnebja rodovitnosti navdahne. 2. Zboljšaš zemljo, če ji druge boljše ali nasprotne persti namešaš. V pust lapor navozi gline iz bajarja, ali rušin iz meline V rujavo mergljino ali soldan navozi blata i* ceste in grabnov; suho rahljico zmešaj s mast- 485 noj ilovcoj; cmokasto mertvico pas dobrim pes¬ kom. Cerno perst s soldanom potresi, tako bos zemljo za rast sadunosnic jako zboljša!. 3. Tudi se dobra vertna perst za drevje pripravlja, če se jedno ali dve leti, preden se bo drevje sadilo, zemlja s živinskim gnojem prav dobro pognoji, in krompir, turšica i. t. d. vsadi, dokler se gnoj zadosti ne spersteni. Kako se sadunosnice prav- sadijo. §. 6. Jako veliko je na tem ležeče, da se drevo prav posadi. Zato se mora poskerbeti: 1. Da se jame za jesensko sajenje že po leti, za pomladanjsko pa v jeseni skopljejo. Perst, kadar jamo kopaš, deni verhno rodo¬ vitno na jedno, slabejšo na drugo stran. Ja¬ me je treba globoke in široke skledi enake izkopati, da še pozneje korenine v svoji rasti okoli sebe rahlo perst najdejo. 2. Kadar drevesca vsajaš, zasuj prej jamo s dobroj perstjoj, ali na dno rušnje narobe po¬ loži, in na njo zopet dobre zemlje nasuj, da ne pride drevo globokeje, kakor je prej stalo. Prej ko dmvce, vsadi terdno v sred jame kol, potem postavi drevesce in poravnaj ko¬ renine na okroglo, da bodo v krono rastle. Na 486 korenine deni dobre in rahle persti, in dre¬ vesce potreslaj, da se perst med korenine dobro zagosti, in nič praznega med njimi ne ostane. Zdaj s tistoj perstjoj, ki je bila iz dna jame, po verhu zagrebi in malo pritlači. Zad¬ njic drevesce tudi dobro s vodoj zalij , sosebno če n,a spomlad presajaš. 3. Priveži drevesce h kolu s tertoj ali s slamoj, pa rahlo, da se nižati more. Da se drevescu koža ne oplazi, in rana ne na¬ redi, je boljše s slamoj ga privezati, tudi med količ in drevesce mahu vložiti. 4. Ce je na takem kraju drevesce, kamor živina zahaja, priveži okoli njega rahlo ter- njevih vej, da ga ne podere, ali kadar je ze¬ leno, ne obje. 5. Lepo je viditi, če drevesca po versti stoje; torej jih vsigdar po redu sadi. Tudi jih redko sadi, tak ti bo drevje obilno sadja ro¬ dilo, pod njim bo brez obotavlanja še žito, če ga vseješ, ali žlahna trava rastla. XI. Od oskerbovanja dreves v sadnem vertu. §. 1. Da se bodo zasajene drevesca rade prijele, naglo rastle in kmaio rodile, jih je treba zalivati, okopavati, jim gnojiti, jih ob- 487 rezovati, trebiti in cediti, V pervem letu pre¬ sajeno drevo malo raste, ker vso svojo moč na korenine oberne, da se prime in v zemlji vraste; torej mu je dobro večkrat prilivati, da mu suša ne škodje. §. 2. Drevo pervo leto le tako okopaj, da perst po verhu plitvo zrahljaš, da skorje ne naredi, in da bo mogla zemlja iz zraka rodo¬ vitnost na se vleči. Tudi plevela in trave ne pusti pervo in drugo leto pod slabimi drevesci rasti. Naj bolj pa bo mladim drevesom tek* nilo, če vsako leto do korenin, brez da bi jih poškodoval, kakor daleč veje segajo, v jese¬ ni zemljo prekopaš in jo zboljšaš. §. 3. Drevesu, kojo slabo raste, je treba s gnojem pomagati. V ti namen se pa gnoj tako le pripravi: Naredi veliko jamo, in v njo nameči plev, bla¬ ta in slame, plevela, rušin in listja, smeti, ali kakega droba, gnjilega lesa, knalovne ali dobre persti. Napeljaj v njo večkrat kako lužo, kapnico ali gnojnico, in vse to večkrat pre¬ deči in premešaj , da se spersteni in iz zra¬ ka rodovitnosti navzame. Kadar hočeš drevesu gnojiti, odkopaj perst prav varno pri koncih korenin, in prisuj jim ovega gnoja; vidil bo- kako veselo ti bo drevo rastlo, pa tudi skoro prav obilo rodilo. 488 §. 4. Pregoste veje na drevesu so uzrok, da ne rodi; preobilne in nepotrebne se mo¬ rajo torej odrezovati ali pa odžagati. Otrebi: 1. Vse tiste veje in mladike od drevesa, ktere ali lepo lice drevesa kazijo, ali ga v rasti in rodovitnosti prideržavajo, ali pa če so bo¬ lehne in se suše. 2. Ce ima drevo slabe korenine, se tudi slabo razrašuje. Takemu drevesu je treba na blizu vse veje prikrajšati, mu pa tudi pri ko¬ reninah s okopavanjem in gnojem pomagati. 3. Ima pa drevo veliko korenin, bo le močno na les gnalo, to je, v mladike in perje rastlo, pa ne sadu rodilo. Tako drevo je do ko¬ renin treba odkopati, in jedno ali dve korenini s dletvom odkrojiti, da ne bo toliko v mladike gnalo, ampak sadne popke začelo nastavljati. 4. Mladike, ktere kviško, pa tudi veje, ki križom rastejo, se morajo v pravem času od¬ rezati. Drevje se smeje pa obrezovati, kadar m muževno. Naj boljši čas drevesa obrezovati je ravno v spomladi, kakor hitro mraz neha. Jesen¬ sko obrezovanje sosebno pri drevesih, ktere imajo mehek les, ni dobro, kajti rade pozebejo. Kako se staro nerodovitno drevo p o m la di. §. 5. Če se drevo postara in roditi neha. ga pomladiš, ako mu veje za komolc od de- 489 Ida, ali še krajši, kakor boljši kaže, odžagaš, in le kake štiri ali šest veje do drugega leta pustiš. Tudi mu mah in staro skorjo odergni, in pri koreninah mu perst zboljšaj. Pomniti pa je: 1. Da se to delo le stori, dokler še muzga ne teče, sicer drevo osuhni. 2. Moraš veje tako odžagati, da bodo ra¬ ne doli, ali po strani obernjene, da jim moča ali suša manj škodva. 3. Se morajo vse rane po drevesu s ma¬ milom zakriti — zamazati. 4. Je pomlajeno drevo kakega slabega plemena, lesnika ali drobnica, ga drugo leto na nekih mladikah vcepi. Kaj je s drevesom storiti, kojo ro¬ diti noče. §. 6. Nektero drevo je takega plemena, da pozno roditi začne, drugo ima lastnost, da le drugo ali tretje leto donese. Tako drevo dolgo terdno ostane, pozneje bogato rodi, in visoko starost doseže; torej ni za posekanje.— Če je pa drevo popolnama dorašeno, in ven¬ dar ne rodi, se mora pogledati in razsoditi, kaj rodovitnost pi-ideržuje. Uzroki so: 1. V koreninah, če drevo v pusti zemlji sloji, kder komej pustega živeža za les in 490 perje dobi. Takemu drevesu se mora zemlja globoko okopati, po gnoju ali mastnejši persti se zboljšati. 2. Ce staro drevo že tako debelo in ter- do skorjo obredi, ali pa mu lastne veje tako senco delajo, da ga sonce ne more obsijati in mu lesa zadosti greti. Takemu drevesu se po¬ maga, če mu staro in mertvo kožo čisto vza¬ meš, in tiste veje odpraviš, ktere mu senco delajo. 3. Če ima drevo toliko gostili vej, da jih sonce zadosti greti ne more. Tako drevo mo¬ raš jako obrezati, in veje poredkati. Dostikrat je pa od zraka in hudih vremen drevo v ro¬ dovitnosti sadja zaderžano. Takim uzrokom pa le ljubi Bog v okom priti zamore. XII. Od raznih bolezen sadnega drev¬ ja in njih zdravil. §. 1. Naj navadniši bolezni sadnega drev¬ ja so: 1. Rak. Kadar se drevesu po deblu, ali po vejali rujave ali Černe kraste pokažejo, in nadalje rapove bunke ali pa trohljive jamce na- rede, ktere se po drevesu razširajo, in zmi- raj globokeje v les segajo, je gotovo znamnje, da drevo raka ima. Lzroki te bolezni so, če 491 se koža na deblu tisti čas, ko je muzga te¬ koča, odere ali odergne in rani. To bolezen boš ozdravil, če s nožem izrežeš, ali s dle¬ tom izdolbiš ves goil in bolan les iz debla no¬ ter do zdravega, in rano s vertnim mazilom zamažeš. Ako pa to bolezen na kaki veji naj¬ deš, jo gladko odreži. Pa tega ne delaj ta¬ krat, kadar muzga teče. 2. Trohljivo duplo ali žlambor,to je taka bolezen drevesa , da deblo v sredi ta¬ ko izgnije, da drevo votlo postane, kar ima svoj začetek naj večkrat od napčnega ceplenja, če se rana dobro ne zamaže. Tej bolezni ni lahko v okom priti, vendar tako bolano dre¬ vo veliko let še sadje rodi; pa njegovo sadje ni tako dobro, kakor zdravega drevesa 3. Srn o lika, bolezen, kadar drevo po koži černo ali dimasto prihaja, ali pa muzga iz njega solzi, se kakor smola sterdi, in gram- pasto bunko naredi, kar sčasom drevo konča. Ti bolezni je le košično sadje podverženo. Takemu drevesu smolikasto gumbo odreži do zdravega lesa, in rano s cepivnim voskom za¬ maži in obveži. 4. Oskrumbe, kadar koža na drevesu začne od tal proti verhu dimna ali sajasta, sča¬ soma pa krastava in grampasta prihajati. Dre¬ vo neha rasti in medli tako dolgo, da se vsu- 492 ši, ca se mu ne pomaga. Pomaga se mu ta¬ ko, kakor smolikovemu drevesu. 5. Mah, kteri drevo ne le nerodovitno stori, ampak sčasoma tudi vmori, ker mu naj bolj muzgo izpije in rodovivni živež iz zraka odvzame. S mahom prerašeno drevo se mora naj prej očistiti, ves mah po deblu in vejah ostergati, in tiste veje vse odrezati, ktere so s mahom preveč zagošene. Potlej se mora vso drevo s merzloj vodoj vrniti in s šeijoj (dcerta- čoj), s slamoj, ali pa s staroj metloj dobro obdergati. Naj boljše pa je, kar drevju dobro služi, če v spomladi, kadar muzga nastopa, vsaj vsa¬ ko drugo ali tretje leto drevo s apnom pobe¬ lil. To ves mah posuši, zalego gosenc in dru¬ gih škodljivih žival pokonča, in drevesu mla¬ do, gladko kožo stori, kar tudi k rodovitnosti veliko pripomore. Kako se drevesa pri zdravju ohra¬ nijo in bolezni obvarjejo. §. 2. Hočeš zdravo in dolgo rodovitno drevje imeti, moraš saduaosnice že od začet¬ ka tako oskerbovati, da jim ne bo priložnosti k bolezni, torej : 1. Ne iši po hostah in gošah divjakov za 493 svoj vert, ampak iz pesek sijih izredi, da bodo dobre korenince, zdravo muzgo in lepo rast imele. 2 Kar boš cepil, ne maži s ilovcoj, am¬ pak s voskom, in kder kaj odrežeš in drevo raniš, zaceli s vertnim mazilom. 3. Trebi drevje zvesto vsako leto, marlji¬ vo ga okopavaj, in če kako bolezen ali na¬ pako zapaziš, glej, da ji za rano v okom pristopiš; tako bodeš svoje sadovno drevje k velikemu veselju in obilnemu dobičku sebi in svojim otrokom ohranil. Alfi. Od drevju škodljivih žival. §. 1. Naj nevarnejše in sadnemu drevja škodljivše živali so: 1. Zajci. Posebno vhudizimi zajecmla- dike drevesa pošiplje, pa tudi po deblu glad¬ ko kožo včasi tako ogloda, da se težko več obraste, ker je zajčja, pa tudi kozja slina in zob naj hujši strup drevju. Ogradi mlade dre¬ vesca v jeseni dobro s ternjem; v slamo jih povijati, ni dobro, ker slama močo priderže- 'a, in po zimi pod njoj drevo rado pozebe. Naj boljše pa je, če so verti tako visoko ograjeni, da zajec noter ne more. Če je pa kako drevo zajec ogrizil, mu rano do žive- 494 ga izreži, in s vertnim mazilom zaceli, scer se bo les dalje sušil. Zajec se ogiblje drevja, če je s apnom pobeleno, ali večkat, vsake 8 — 14 dni s pasjo mašobo pomazano; tudi če se k drevju razni vsade, tj. koli, na kterih je me¬ so v dimu viselo. 2. Gosence. Koliko gosence drevju ško¬ de store, vsak ve, kajti perje, in cvetje tako objedo, da ne le drevje v rasti vstavijo, am¬ pak za tisto in prihodno leto nerodovitno sto¬ re. Svoje blage drevesa pred tak škodljivim merčesom obvarvati, je neobhodno potrebno: d) Da se vsako leto drevje, kamor metulji svojo zalego narede, čisto osterga. F) Da se vse odrašene drevesa od leta do leta, ali vsaj na drugo, naj manj tretje leto s apnom pobelijo. e) Dobro je, če v jeseni okoli dreves zem¬ ljo okopaš; tako bo tistih gosenc zalega veči¬ del končana, ktera je v zemlji nastavljena. d) Ne opusti v jeseni in u vigredi zara- no gosenčno zalego zatirati, kterokoli po za¬ vitem suhem perju, po mladikah ali po deblu zagledaš, odreži in sožgi jo, preden se go¬ sence po drevju razlezejo. e ) Ce so se pa že gosence po drevju razlezle, vsak večer pozno, in zjutraj zgo- dej veje potresaj, da bodo gosence odpadle. 495 Pa spodej kako plahto pregerni, da jih vjameš in pomoriš. /') Nobena reč pa toliko gosenc ne j|o- konča, kakor nektere ptice, ktere so že od Roga v to namenjene. Ni tedaj prav pevke, ktere so naše velike dobrotnice, loviti in jih moriti; kar je tudi po cesarski postavi prepo¬ vedano. Se le privaditi jih moramo u verte, da nam bodo bolj drevje gosenc čistile. XIV. Kako se pridelano sadje v prid obrača. §, 1. Sadje je trojnega razreda: polet¬ no, jesensko in zi m s k o, in slednega ple¬ mena ob različnem času zazori. Sadje se ne sme zeleno spraviti, ampak na zoritvo je s njim čakati. Zrelo je v dobi, kadar se piš- kovci otrebijo, in zdravo zrelo sadje začne samo iz drevja padati. Tako sadje žlahnega plemena se zjutrej jedno uro po sončnem izhodu varno obere, nežlahno pa otrese; nobeno in nigdar pa se ne sme oprekljati, ker se s tim drevju "Veliko kvara dela. §. 2. Pridelano sadje se odloči, ktero za domačo potrebo ostane, in ktero se bo popro- dalo. Kmetovavec mora tudi prevdariti, ktero 496 sadje več zadene sirovo, ktero posušeno, ali v mošt, kis (jesih) ali v žganje porabljeno, §. 3. Češnje, češplje, breskve in neke plemena grušek se ne dajo hraniti, ampak se morajo iz drevesa vzete precej pojesti, posu¬ šiti ali pa poprodati. Drugih nekaj plemen gru¬ šek in jabelk, če ravno zrelo, ni precej dob¬ ro, marveč mora nekaj časa v kakem suhem in zračnem hramu na tanjko — nigdar pa na velikih kupih poležati, da se vgodi ali vmede, ter še le po tem prijeten slad dobi. Tudi ga je treba vsak dan preberati, slabo za ja bele- nik ali za sušilo, gnilo za kis oberniti. Tako je tudi z zimskim sadjem ravnati. Le preden zmerzovati začne, ga je treba v kak varn kraj prenesti, da ne zmerzne; vendar nc v kako zadihljo ali p uš ob no shranbo, kder bi okus ali slad zgubilo, in gniti jelo. Sad¬ je, kojo hočeš dalej prihraniti, moraš na su¬ ho po policah nastaviti, tako redko, da se je- den drugega ne dotika. Kako gre sadje sušiti, §. 4. Kdor ima veliko sadja, naj ga po¬ suši, ker se tako več let da hraniti, tudi u velik dobiček za kupčijo ali za domačo rabo oberniti. Kjer je veliko sadja, ga je naj bolj' 497 lje v posebnih sušivnicah ali v pajštvah sušiti. Kdor pa ima malo sadja, naj ga suši v peci na lesah, ali napeci, ali pa na soncu. Vede¬ ti je treba: 1. Da se zrelo, zmlajeno ali zmehčano sadje za sušilo vzame. 2. Sušivnica se mora s suhimi, terdimi dervami, ne pa s mehkimi smolnatimi kuriti, scer bo sadje grenko; tudi se ne sme preo¬ bilno netiti. 3. Suho sadje se ne sme v sušivnici oh¬ laditi, ampak zvečer ali zjutraj iz tople sušiv- nice naglo na hladen zrak postaviti, da lepo svetlo in slastno ostane. 4. Kdor sadje na peči suši, naj večkrat bišo izvetra, in prah na peči omede, ali popir podloži, da bo sadje čedno. 5. Po tem ko je bilo suho sadje dobro ohlajeno, se mora v suhem in vetrovnem (luft- aem) kraju, v snažnih lesenih posodah shra¬ niti; tako se pet do sedem let obderži. Kako se iz sadja vino ([mošt} naredi. §. 5. Ne le veliko živeža, ampak tudi pri¬ jetno pijačo nam dobro sadje daja, ktera pri domu veliko odrine; pa se tudi dobro proda. Ponovilo potrebnih naukov. 32 498 Kdor h oče dobro vino iz. sadja narediti, mora vediti: 1. Da le pusto, terdomečno |in ne- ž lahno sadje dobro vino da, kakor tepke, drobnice, lesnike i. t. d. Bolj ko je žlah- no in vodeno sadje, slabeje vino je iz njega, in manj časa se da hraniti. 2. Sadje za vino ne sme pomlajeno ali kaj zmehčano biti, temuč terdo, zrelo otreseno se mora stleči in naglo stlačiti, ali sprešati, ravno kakor grozdje. 3. Stlačen mošt se skoz rešeto precejen v dober vinski sod vliva, in pred ko je mo¬ goče napolni, scer se rado ne sčisti. Tudi se mora pustiti, da se dobro izkisa in otrebi, preden se veha zabije. 4. Kdor hoče sadnemu moštu lepo rude čo barvo dati, naj černih bezgovih jagod, ali Černič (^borovnic) ali pa malnic s sadjem v prešo da, ali pa njih soka v sod vlije, pred ko drožje meče. 5. Prav dober kus se moštu da, in sad¬ ni duh zgubi, če se mu pred ko drožje me¬ če, pest suhega bezgovega cvetja v sod verze, ali pa sladke skorje ali druge prijetne dišave v rutico zavezane, na niti obešene, dva ali tri tedne v sredi soda vtopljene puste. 6. Močno se sadni mošt zboljša, če se 499 vanj, preden drožje meče, dobrega vinskega mošta primeša, ali pa, kakor hitro se včisli, v drug sod na vinske drože pretoči. Tudi gnilo sadje se ne sme zavreči, ker tako naj bolji kis ali jesih da. Glejte , kako mnogoverstno se sadje ober- niti in u velik dobiček porabiti da. Naj torej vsak posestnik poskerbi saj neke sadunosnice si posaditi. Gotovo mu bojo njegovi otroci in še uriuki zato hvaležni. Žila te pravi la. 1. Pregosto preselovanje ne tekne ne družini, ne drevesu. Kdor se trikrat presek, jedenkrat pogori. 2. Kar doma lahko pridelaš, ne kupuj, ne obleke, ne žita, tudi nobenega sadja; kupleno blago nima teka. 3. Delo nas brani trojnega zlega: dol- ffočasa, greha in pa vboztva; delo ima zla¬ te roke. 4. Vse poskusile, veli sv. Paul; kor je dobrega, se poprimife. 5. Človek! komaraj, m Bog ti bo po - 1 nugul'. * 500 XV. Od murv. *) §. 1. Slovenci nimamo posla, kojega bi s takoj radostjoj, in marljivostjoj opravljali, kakor Lahi svoje „svilodelstvo,“ kar njih veliko živi in obogati. Svilopreljke so gosen- ce, ktere le murvi no perje jedo, in po tem svilo (žido) predejo. Tudi mi Slovenci se bomo sčasoma te koristne obertnije po¬ prijeli. V to pomoč so domoljubi družbo osno- vili, ktera na posebnem dvoru blizo Gradca veliko tisuč murvinih dreves redi, po domačii in po sosednih krajih razpošilja, svilo sama prideluje, in tudi pripravnim dečkom darila deli, da se tje hodijo učit, se s murvi in svi- larstvom pečati. §. 2. Omenjena družba u Gradcu, tak tudi u Ljubljani kmetijska rokodelska družba, nepremožnim kmetovavcom zastonj murve deli, sicer pa prav po nizki ceni pro¬ daja. Lahko sijih torej vsaki kmetovavec ka¬ kih dvoje (parovo) pripravi. Ni jih treba iz semena rediti, da bo poprej dobiček od njih imel. *) Beri: Nauk murve in svilne gosence rediti , poslovenil gosp. Filiciau Globočnik. V Gradcu 1851- cena 15 kr. v Ljub¬ ljani 10 kr. 501 §. 3, Reja murv nima kaj posebnega od reje sadunosnic. Kakoršno skerb jedne , tu¬ di druge tirjajo, in kder je pripraven kraj za sadunosno drevje, je tudi za murve. Bolj pa ljubijo pešnato, kakor druge baze zemljo, v koji tudi redivniše in dostojniše perje rode. §. 4. Ali nam kaže na naši slovenski zem¬ lji murve saditi? Gotovo! Če si ravno kdo misli: Jaz se nigdar ne bodem s svilopreljka- mi pečal; čemu bi murve sadil, ker mi nobe¬ nega korista ne kažejo! —Vendar ni tako, pri- jatel! Tudi na Laške m, Francozkemi.t. d. se ne peča vsak vlastnik murvnih dreves s svi- lopreljkami, vendar ima lep dobiček od mur- vic, ker jih lahko po zlatu in še viši v na¬ jem da. Kadar bomo saj deset let stare mur¬ ve imeli, se bo gotovo tudi človek znajdel, ki bo svilne gosence redil, in nam murvino perje dobro plačeval. §. 5. Murvino perje je pa tudi za doma¬ čo rabo. Kuharce nam vejo pripraviti prav dobro špinačo iz njega, tudi živina, krave in svinje, rade jejo tak dobro sirovo, kakor tudi posušeno murvino perje in listje. Perutnina se od murvnega sadja dobro redi, in tudi otroci ga radi zobljejo. 50ž Z lat$ pravila, 1. Kdor nima v glavi , mora v petah imeti. 2. Kadar kimovca gromi , žito, sadje do¬ bro stori, če je njiva pognojena , jablan , tep¬ ka zasajena. 3. Veliko besed je malo prida ; veliko plev , pa malo žita. 4. Vsako sadunosno drevo je zlato na obrest položeno. XVI. Od gojzdov, goš ali šum. §. 1. Gojzdi ali go še (boršti) se ime¬ nujejo take zemljine, kder jednega ali pa mno- goverstnih plemen drevje, germovje in drugo rastlinje u velikem številu brez vsega reda in pravila navadno samo od sebe raste. Gojzd je poglavitni del vsakega posestva, ker daja kme- tovavcu potrebne derva, les in steljo; ko s ta n j, želod in ž ir i. t. d. §. 2. Kder mnogoverstno drevje rase, naj kmet takega plemena drevesa špoga, ktere so podnebju in legi zemljine naj bolj primer- jene. Med temi imajo vselej prednost tiste dre¬ vesa , ktere boljši les za umetalnike in za kmetijsko rabo dajajo. 503 §. 3. Vse obdelovanje in skerb za gojzde obstoji v tem, da se iz gojzdov nepotrebno in škodljivo germovje trebi, pregosto izredkuje in se planjave zopet zasade ali s drevnim se¬ menom posejejo. §. 4. ‘Pogosto se sliši tožba, daje les za kurjavo, za tesarijo in druge reci vedno dražji. Pa kaj še le bo v nekterih letih ? Tu in tu se vidi, da marsikteri les sekajo, brez da bi gledali lepo mladino v zarod gojiti. Drugi brez potrebe svoje hoste ptu- jim v posekanje prodajo, ki vse do zadnega štora pohlastajo. V dostih krajih se po hostah živina pase, ki vse mlado drevje obje, in kar se iz zemlje prikaže, gre v zlo. Tudi to je napčno, da se po gojz- dih preveč listja v naštel j o grabi, mladina zlo poruje,in starejšemu drevju ves gnoj za rast jemlje, §. 5. Takim napakam v okom priti, je že cesarica Maria Terezia v letu 1771 gojzd- oe postave za ohranjenje gojzdov dala, ktere se sicer zdaj veljajo, pa žalibog! se le malo spolnujejo. Imenitnejše gojzdne postave so: 1. Da se nič več dreves ne poseka , ka¬ kor jih v pretečenih letih v sek doraste. 2, Da naj se za derva le tiste drevesa 504 jemljejo, ktere so gerceve in vejaste, in torej niso za drugo rabo. 3. Da se drevesa o pravem času, v pra¬ vem redu, in kakor je za podrašenje naj bolj¬ še , sekajo. 4. Kder so po gosi lazi, naj se zopet s lesnim semenom posejejo. 5. Naj se po gojzdih ne delajo novi poti, kadar se kaj vun vozi, da se mlada zalega ne poškoduje. 6. Naj se za znamnje oštarije ne jemljejo verhovi smrek. Ravno tak je prepovedano dre¬ vesa za ute ali za senco pri precesijah sekati. 7. Tudi je prepovedano iz gojzdov seno- žete, pašnike, njive itd. napravljati. 8. Prepovedano je v gojzdih hiše postav¬ ljati ali živino rediti. 9. Vse dobre in terdne drevesa, posebno pa hrastje ali dobi naj se ohranijo za velike potrebe. Zlate pravila. 1. Puška in oralo kmetu ne bo zdalo; lo¬ vec masten , dom razdjan. 2. Kdor lep les ima, on velja', kmetijo brez gojzdov, in polje brez travnikov dolge delata. 505 3. Hočeš lepe gojzde imeti, morah tudi za nje skerbeti, ne les v pluje popredati, tud ’ kaj svojim privarvati; le neumnež pravi: Rasti trava, dokler sim jaz. XVII. Od vertov ali ogradov. §. 1. Ve rt je primerjen kos zemlje s posebno rodovitnoj perstjoj večidel blizo hiše. Kdor se zastopi s sočivjem, ali kakor pravijo, s kuhinjskmi rastlinami pečati se, si na malem pro¬ storu dovolj rastlin in zelenjav za domačo po¬ trebo pridela. Pri mestih in večih tergih mnoga družina samo od malega verta živi. Vert ne sme proti severju, od kodar mer- zel zrak in ojstri vetrovi brijejo, ampak ima proti jugu ležati. Potreba je, da je voda u vertu skozi pri rokah, s kteroj se v ti namen odločena velika kad na vertu napolni, kder tako dolgo stoji, da stopnjo zračne toplote doseže, preden jo v zalivanje rastlin rabiš. Vert se mora s zidom, latami ali z živoj •nejoj ograditi; tudi drevje in poslopje ne smeta rastlinam sence delati. §. 2. Vert gre v štiri kose razdeliti, za kaj toliko je letnih časov, in vsak čas svoje 506 rastline prirodi. Dalej se vsak. kos razdeli v grede, med kterimi se steze narede. §.3. Vertni sadeži se dajo večidel po semen« pripraviti in pomnožiti. Vertnar mora torej posebno skerb imeti, da se s do¬ brim semenom previdi. Naj bolje seme je iz stranskih vejic, zato ker sok v stranskih ve¬ jicah bolj počasoma teka, kakor v steblu. Hraniti se pa mora v suhih, zračnih krajih- Tega vodila se mora vsak kmetovavec terdno deržati, če hoče, da seme dolgo časa kalijočo moč obderžl, §. 4. Semenske gredice ali sadiša se morajo v tistem kraju verta napraviti, kder se ložej zalivajo. V sadišče določen prostor gre globoko prekopati, in obilno s dobro po¬ delanim gnojem pognojiti. Ravno tako gre presadiša pripraviti. Clovečjak je vertnim sa¬ dežem kaj tečen gnoj, še bolja pa scavnica, če se na kup suhe persti, cestnega prahu ali žehtnega pepela zliva. Ni treba veliko tako napojene persti, vendar malo od nje vsak gnoj prekosi. §. 5. Sadike še le sadi, kadar k moči pridejo in dovolj koreninic zaredijo. Sadike presajaj vselej proti večeru; pa nigdar v dežu ali precej po dežu, ampak le u vlažno pre¬ greto zemljo. Ko si sadike posadil, jih zalij, 507 vendar ne s merzloj, ampak s nekoliko na soncu pregretoj vodoj. Sploh je pa za zali¬ vanje naj bolji čas v spomladi in v jeseni zju¬ traj, po leti pa zvečer. §. 6. Pri presajenju je posebno na to gle¬ dati, da razna plemena vertnih sadežev, ki so si v rodu, preblizo jeden drugemu ne rastejo, sosebno če hočeš seme od njih imeti, zakaj primeriti bi se znalo, da bi se vzajemno oplo¬ dile in pleme spačile. §. 7. Obdelovanje vertnih sadežev obstoji V clveh naj potrebniših poslih : 1. Da se zemlja pleje in čisti vsih sam- odsebpih želiš, trave itd. 2. Da se perst okoli rastlin pogostoma izrablja in obrača. Da pa v pletvi rastlin ne polomiš in ne pohodiš, jih tudi laglej zalivaš, moraš med verstami razgon pustiti. §. 8. Skerben in priden vertnar (pri ma¬ lem hišovanju večidel gospodinja) ne pusti zem¬ lje počivati, kakor če njo sneg pokriva, marveč jo, en sad s drugim namesto vaje, prisili, da vsako leto več, po tri, po štiri pridelke da. Vsi sadeži ne ljubijo družtev ptujih rastlin, t. j. mnogo je tacih, ki se ne dajo brez škode med druge saditi, p. kumare, pesa, špinača, Česnik, čebula. 508 §. 9. Pri prekopanju in izrahljanju verta ni treba na letni čas gledati. Za pomladansko obsejo odločen del se mora v jeseni ali po zimi prekopati in pognojiti, o spomladi za po¬ letno, in po leti za jesensko setvo poskerbeti. §. 10. Skerbna gospodinja si po mogoč¬ nosti za domačo potrebo v lastnem vertu pri¬ kuho in drugo zelenjad za juho pripravi. Kuhinjske rastline so: kapus,vohrat, koloraba, solata, špinača, kumare, korenje, pesa, retkev, česnikovina, Česnik, čebul, biluš (špargel), dinje, zgodni grah in krompir, peteržil, žabej, hren itd. Tudi nektere zdravilne rastline in zeljiša naj bojo pri hiši pripravljene, p. kamilce, me¬ lisa, meta, ajbiš, kalmeš, špeknarda, natres, metlika, lučnik, arman, rožmarin itd. Da otroci sčasoma do vertnarije veselje dobo, se naj deklicam odloči gredica za cvet¬ lice, dečkom pa kak koteč, da peške in ko šice sadijo. Zlate pravila. 1. Oci gospodarja opravijo več, kakor njegove roke. 2. Dobra gospodinja tri vogle pohištva derži, slaba jih pa tudi podere. — 509 — 3. Če pustiš svoje delavce brez čuvaja, je ravno tako, kakor bi pustil svojo mošnjo odperto. 4. Pridnemu pokuka lakota v hišo, pa noter si ne upa. Lenega čaka stergan rokav, palica beraška, prazen bokal, XVIII. Od polja. §. 1. Polje imenujemo njive in zem¬ ljica, ktere preoravamo, in na nje eno — in dveletne rastline, žita in pico za živino sejemo, §. 2. Skušnje starih časov, in še danda- našne uče, da marsikteri sad ne donese, slabo rodi, če ga zaporedoma na jedno mesto ali njivo vsejemo. Torej kdor hoče pri kmeto¬ vanju dobro napredovati, njemu mora za umno, letno versto poljskih pridelkov po redu soseb- no mar biti. Ikmetovavec mora pa tudi pre- vdariti : §.3. Lastnosti svoje zemlje. Skušen kmetovavecje podučen, da se mora sadu vsake razne baže primerjena zemlja dati. S dobrim gnojem se sicer tudi v slabi zemlji sadu po¬ maga; to pa ne bi bilo po izverstnem kmetij¬ skem načinu, s dragimi pomočki pridelkov prisiliti. Umni kmetovavec torej vselej tak sad — 510 seje ali sadi, kteremu se zemlja, zrak ali pod¬ nebje prileže, in kteri pridelk naj lože} in naj dražje proda. §. 4. Lastnost kraja, poveter ali podnebje. Zrak in podnebje godnjata ves polj¬ ski sad; po tem tudi sad ločimo in razverstujemo. IVekterega dozori majhna toplota, drugi po¬ trebuje veče ; nekteremu služi mala mokrota, drugemu veča. §. 5. Sadne plemena. Kmetovavec mora gledati na kup gnoja. Ima gnoja, naj obdeluje tak sad, ki veliko gnoja vžije, kakor: konoplje, lan, kapus ali glav¬ nato zelje itd. Skušnja uči, da nektere polj¬ ske rastline zemljo okrepčajo in zboljšajo, druge pa zlo izmolzejo in oslabe. Z bolj¬ ša v ne rastline so razne nemške detele; va¬ re vavn e, koje zemlje ne zboljšajo, pa tudi ne slabe, so rastlinei, ktere se za sirovo klajo kosijo; sre dne slabivne rastja so dozor- jena stročjevina. Slabivni sad je: pšenida, ječmen, oves, bob, krompir, Jan, repa, korenje i!d. Silo spijavni sad je: turšica, konoplje', kapusno zelje. Umni kmetovavec seje ali sadi »a slabivnim sadom varovavnega ali clo zb o lj ša v n e g a. §. 6. Kmetijski okolobar se ravna po večjem ali manjšem prostoru polja, in po last- 511 nosti persti. Zadosti prostorno polje gre v osem različnih njiv razdeliti, namreč: Perva naj se obseje s žitom; druga s bobom, fižolom ali grahom; tretja s mehkimi (travnimi) rastlina¬ mi, kakor s ječmenom, ovsom, ajdoj; četerta s raznim sočivjem; peta s lanom in konop- ljami; šesta s repoj, koloraboj, beloj pesoj, korenjem itd; sedma s deteljoj; osma s dru¬ gimi obertijskimi rastlinami. §. 7. D alej se tako le versti: Njiva, na kteri je pšenica rasla, naj se obseje s bo¬ bom in grahom, po tem slede druge mehke rastline, kakor ječmen, oves in jara rež; za temi se sadi drugo sočivje. Sočivje sledi ko¬ noplje in lan; po tem se sejerepa, podzemlj- ska koloraba, korenje, pesa in krompir. Za temi pridejo jednoletne travne rastline. Po tem pride zopet pšenica na versto itd. §. 8. Majhne polja se pa razdele v pet, štiri ali tri njive, s toj opomboj, da gre po¬ sebno za žitne, sočivne in travje rastline sker- beti, ker žito in sočivje ljudi redi, seno pa v rejo živali služi, ter je naj terdnejša podpora in podloga umnega kmetijstva. §. 9. Kar njive v dobrem stanu ohrani, in vedno s primerjenim gnojem previdi, ni nikakor tako imenovana praha, ampak umetno speljan okolobar. 512 §.10. Koliko njiv mora kmet imeti, da je prav? Mnogoter kmetovavec pride na slabo stajo, ali clo na boben, ker ima preveč njiv, ker preveč seje, pa le malo prideluje. Tu in tu so se pašniki razdelili in v njive spremenuli. Kmet je dobil več posla; žita pa lahko manj prideluje, kakor prej, ker si živine ni pomnožil, tudi piče ji ni zboljšal, in pre¬ malo gnoja pripravi. Le toliko njiv naj kmet ima, ko¬ likor jih zamore s gnojem in delom po kmetijskih postavah in o pravem času obra vn ati. v §. 11. Ce ima kmetovavec po meri toliko senožetov s deteloj in pičnim semenom posi- janih njiv, kolikor ima za žito in malovje njiv, bi rekel: to je dobro obravnano kmetij¬ stvo. Je pa pri kmetii le tretinja njiv, dve tretinje pa za živino obravnanih zemljin, in tako dobro, da se na vsakem oralu 40 centov kerme pridela — tudi kmet toliko živine redi, da vso pridelano pico pokermi — to bi bilo naj dostojniše kmetijstvo. Po tem potu bi si kmetovavec dovolj in prav dobrega gnoja pridelal; lahko bi dostojno s malo delavci svoje zemljine obravnaval, in žita golovo pol več prideloval, kakor prej na še enkrat tako 513 velikih oralih. To je tako gotova resnica, kakor bel dan. Z late pravila. 1. Ce vsako leto nove zemljiša s trav¬ nimi semeni obseješ, boš imel vsako leto celin orati, j eden oral celine pa ima za tri druge orale vrednosti. 2. '/Ata le toliko sej, kolikor zamoreš pognojiti ; torej napravlaj si senozete, redi si živine, dokler si v stanu vsemu žitu pogno¬ jiti, kakor se spodobi. 3. Kdor seje brez gnoja, slabo gospo¬ dari; njegova kmetija vidoma peša, na zad- nič ga čaka beraška palica. 4. Hočeš s drevom prav orati, moraš sam za nja derzati; kdor se le na druge zanaša, slabo izhaja. XIX. Od setve in žit. §. 1. Kadar je njiva pognojena, prav **orana, dobro prevlečena in zrahljana, je za sotvo pripravna, kakor gre. Seme pa kakor- St >o boš sejal, takšno boš žel. Ponovilo potrebnih naukov. 33 514 §.2. Semensko zerno mora biti: 1. Popolnoma zrelo, napeto in težko. Lahko? medlo zerno, ki je v shranbi kaj poškodovano bilo, ali clo po operhljini diši, ne velja za seme. 2. Snopje, ktero ti ima seme dati, spravi do mlati v suh, povetern kraj. 3. Za seme odbrano snopje se premlati s lahkim čepom, da lepše zernje dobiš. 4. Semensko zernje mora na suhem spravljeno, v žitnici redko na¬ suto biti, večkrat ga pregrabi. da se ne spari, ali ne operhne. 5. Vselej je bolj seme dru¬ gega leta starosti sejati, kakor seme pervega leta. Semena, ki ne smejo čez 2 lerta stare biti, da še kale, so: ovseno, prosovo. makovo. Čez 3 leta ne smejo biti stare semena: ajdo¬ vo. jarega ječmena, konopljeno seme, domače detele, ozime pšenice. Do štertega leta: ozi- mega ječmena, korenjevo, reženo, jare pšenice. Do 5 lčt: bobovo, grahovo. nemške detele. Do 6 let: vohratovo in kapusovo, laneno, pesno. Do 9 let: tobakovo. g. 3. Hočeš zernje poskusiti, ali je dobro 1 za seme ali ne, namoči ga, in zavij v ovnato j cunjico, in deni ga na topel kraj, pa ne na 1 peč; v nekterih urah bo dobro zernje kal I pognalo; slabo in medlo se ne bo ganilo. 515 §. 4. Dobro je, seme včasi premeniti, in zravno paziti: 1. Da se seme premeni, kadar spoznaš, da ti je zerno od večletnega pri¬ delovanja oslabelo. 2. Kupi semena iz takega kraja, od kojega veš, da se mu je zemlja pri¬ legala, kder ga torej naj obilniše pridelujejo. 3. Kupi dobro seme iz pustejšega in merzlej- šega kraja, kakor je pri tebi doma. §. 5. Kako se mora sejati? Mera setve na enakem prostoru se po letih okolj- šinah ravna: 1. JNa enako velikem prostoru ( se debelega zernja na mero več poseje, kakor drobnega. 2. Lepega, polnega zernja je manj treba, slabega, glotnatega pa več. 3. Na pognojeno, močno, mastno zemljo sej redkejše, kakor na terdo in pusto. 4. Za zem¬ ljo, ki je sadu dostojna, je manj semena po¬ treba, kakor na nepripravni zemlji. 5. Pri z godni setvi se manj zernja poseje, kakor pri I pozni. 6. Več semena je treba na njivi, kder jo predno leto sad bil, ki se s prihodnim do¬ bro ne vzame. §. 5. Od dobe sejanja. Jarino sejemo v spomladi, ozimino pa v jeseni. Pri sejanju je paziti: 1. Da se na gorah seje ozimina 14 dni< 1 tudi tri tedne prej, kakor po ravninah in niz- I dolinah ; jarino pa ravno toliko pozneje. '• Debelo, merzlo zemljo obsej s oziminoj bolj 51G zgodno, kakor rahlo in gorko zemljo. 3. Senčno njivo v jeseni poprej, v spomladi pa pozneje obsej, zato ker se senena zemlja na jesen po¬ prej izhladi, in na spomlad se pa kasnej ogreje, 4. Navadno je czimino sejali 8 do 14 dni pred sv. Mihelom, in 14 dni po sv. Mihel«. Zgodna jesenska^ setva je bolja, kakor pozna, Zmed jarine se seje naj prej oves, pšenica, rež; za temi: bob, grah, leča, ječmen in zgodni lan. O sv. Jurju sadi krempir, sej turšico, fežol, konoplje. 5. Skerbi, da boš vsako seme v lepem vremenu, kolikor je mogoče, sejal in zemljo prav dostojno obdelal. Ne bodi praznili ver, ne čuj na nekake ure, dneve, tedne, ali na posebne čase. Kteri na veter gleda, ne seje; in kteri le oblake ogleduje, ne bo nig' dar žel, pravi sv. Duh. Po tem, ko si posejal in vse po njivi ob ravnal, izroči Bogu svoje delo, zakaj: „Ne ti, kteri sadi, ne on, kteri poliva je kaj, am¬ pak Bog, kteri rast daja.“ Po setvi do žetve glej, če se plevel pri¬ kaže, da ga zatereš, in kar je za okopavati, da se v pravem času stori. S radostjoj se oziraš po svojih blagra polnih njivah, in se veseliš na bogato žetvo; pa v jednihm je lahko vse tvoje upanje pri kraju, toča ti hitro vse pohlasti in pobije. Pa kakot 517 imamo za poslopje zavarvanje in' bratovšino sv. Floriana, ravno tak se znajo tudi poljski pridelki zavarvati, da škodo povernjeno dobimo. Za neke dvajsetice se to lahko stori, in umni kmetovavec ne bo na tako male stroške gledal. Torej se to zavarvanje vsim kmetovavcom prav živo priporoči. Od posebnih se tv a. §. 7. Pšenica povsodi donese, le v zlo snerzlih gorah, v preveč podmoknasti, ali pa v preveč pešeni zemlji se slabo ponaša. Na težki in mastni ilovki sasebno dobro izhaja. Pšenica je mnogih plemen, ktere se po barvi, zernju in podobi klasja razločijo. §. 8. Pšenico sejemo v deteliše, prosiše, turščiše, tudi v krumperiše. Jako^se priporoča n vigredi, ko začne pšenica rasti, da se zbrani ali povleče. Ce bi pa pšenico na spomlad sreš navzdignil in jo ruval, naj se s valarjem po¬ valja, da se koreninice bolj zemlje primejo. §. 9. Rež je s slabšoj pešnatoj zemljinoj zadovoljna, in obrodi, če tudi nobeno drugo pleme ozmin posebno ne stori. Režena moka ni tak bela, ko pšenična, in se le večidel za hruh obrača. Rež je dvojnega plemena, ozimna ln jara. Ozimna rež se mora v jeseni zarano 518 -vsejati, da se dobro ukorenini, sicer pozebe rada, sosebno če bi se v mokrotno njivo sejala. Jaro rež sej u vigredi, ko se več mraza ni bati. Rež ne ljubi težke zemlje , torej se ji pripravi dobro prerahljana njiva, če tudi novo pognojena. §. 10. Ozimni j e č m en ima sest verst zernja,in prav bogato nasuje, če je na njivo vsejan, kakoršno tirja. Ječmen ljubi topel kraj, težko, dobro vdelano in mastno zemljo- Pusta pešenca mu ne donese. V praho, de- telile, ovsiše in pšeničiše ga sej, kder bo dobro izhajal. Za ječmen obravnaj lego tako, kakor za pšenico. Ječmen je velik sovražnik plevela; torej če se na spomlad plevel prikaže, se mora zarano poplčti, sicer se ni dobre žetve nadjati Kder ozimni ječmen rad pozebe, naj raji ja- rega sejejo, kteri v merzlih kakor v toplih krajih dobro stori. Dostojno obravnana ilovka. pa tudi globoka ne preroda pešenca, sosebno če je njiva v jeseni ali po leti pognojena bils> mu je po volji. V na novo pognojeni zemlji rad ječmen podgori. V gorkih in suhih krajih sr sulca seje, v nevgodnih malo pozneje. §. 11. Oves je to med sternjoj, kar osei med živinoj; Je zadovoljen s vsakim krajem in s vsakoj zemljoj; kder že ničesar ne stori, oves se vendar dobro pospe. Ker oves ver 519 mokrote prenese, ko ječmen, ga moraš u vigredi precej, ko se zemlja malo osuši, posejati. Oves je m o ž, pravijo gorjanci. Dobro in zdravo se pri ovsenjaku in nja juhi počuti. V primeri do drugega žita se oves naj naglej in naj boljše proda. §. 12. Turšiča je glava vsih žit* Turšiča ne donese le naj obilnišega pridelka na zernu, temuč tudi vsi drugi obstojni deli turšice so kmetovavcu u velik prid. če turšici na pripravnem kraju prav dobro pognojiš, boš pridelal na oralu po 50 do 70 vaganov zernja; razun tega pa še vmes po 10—14 va¬ ganov fižola in 50 do 70 centov slame. Turšiča je raznih plemen; tudi je nektera bolj zgodna, ktera se tudi v merzlih krajih dobro obnaša; nektera bolj pozna, ki debeliše m daljše stroke od une donese, in bolj za tople kraje velja. Za seme v drugo leto odloči precej na njivi perve naj lepše stroke, ki dozore. Populi jim Iasce, peresa pa jim pusti, in obesi stroke na zračen kraj, da se dobro posuše. Zernje ne smeš poprčj iz strokov ali steržnov izsmu- kati, kakor ravno pred sajenjem. Iz koncov odluši zernje za domačo rabo, ostalo oberni pa za setvo.. 520 §. 13. Akoravno je turšiea skoro s vsa- koj zemljoj zadovoljna (ie s pretežkoj ilovkoj in mokrotnoj zemljoj ne}, ji vendar naj bolj služi taka perst, kamor je sploh navada pšenico sejati, to je, mastna, globoka in rahla ilovka, malo s pešenkoj ali apnenkoj zmešana. Turšico znaš po vsih drugih sadežih sa¬ diti; pa tudi več let za poredoma na jedni njivi. Nobeno žito pa ne potre¬ buje toliko gnoja, kakor turšiea. Torej kdor nima dovolj gnoja, naj raji turšice ne seje. Po turšici se s velikim pridom pšeni¬ ca seje. Tri reči so turšici posebno potrebne: 1. da je njiva dobro zrahljana, 2. da se, koli¬ kor je mogoče, ves plevel zatare, 3. da se njiva dobro pognoji. Turšiča se sadi ali seje, ko se ni spom¬ ladanskega mraza več bati, to je, večidel od svetega Ju rja do srede velikega trav- n a ali maja. Turšiča se redko seje, še boljše je, če se u verste sadi; tudi se mora naj manj dva¬ krat okopati in opleti, in po tem osuti ali ogerniti. Skušeni kmetovavci terdijo, da se rast strokov ali steržnov pomnoži, če se cvetje verh stebla (križev} berž izmed perja izpuli, kakor hitro se prikaže. 521 §. 14. Proso je mnogoverstno. belo, rumeno, rudeče in rujavo ali černkasto. Kmetu v dobro jed služi za kašo Q>šeno, jegliče). V ti namen se tudi ber seje. Berova slama je prav tečna piča za govede in tudi konje, sosebno če se s černoj kennoj v rez zreže. §. 15. Proso in ber tirjata, kakor turšica, gorko, bolj lahko ko težko, čisto, dobro po¬ gnojeno zemljo. V udelani celini in delelišu naj bolje storita. Sosebno je na to gledati, da se proso v čisto njivo \seje, da preveč pletve ne potrebuje. Ber se poprej seje od prosa. Ber blizo 5 mescov do zoritve potrebuje. Proso pa le 3 mesee. Pri žetvi in spravi prosa je skerbno rav¬ nati, da se preveč ne osuje. Zernje, pa tudi slamo in otepe je treba dobro na soncu po¬ sušiti, da pospravljeno ne operhne. §. 16. Ajda je pri hiši ali kmetii lepa pomoč, kadar uspe. Ajda nam da kašo in moko v kuho in za kruh med režennj ali turščinoj mokoj. V po- žarjih zgodno vsejana, ali prašna ajda, kakor jo gorjani sejejo, naj gotoviše dozori. Poljanci jo v sternišče o sv. Jakobu sejejo; pa jo rada zgodna jesenska slana pozoblje. Ajda ljubi suho in gorko vreme; torej če, sosebno ob cvetju, močno dežuje, je slaba žetva po tem; 522 Kadar ajda lepo cveti, si tudi marljive, ne¬ dolžne čebelice lepega blaga po njej nabero, §.17. Sočivje imenujemo zernje iz stročja tistih sočivnih rastlin, ki nam v živež služijo, kakor: leča, grah, bob, fižol, cizara, grašica, itd. Iz teh rastlin, ki se u vertih in na njivah sadijo, dobivamo jako veliko hrane, ker se zernje že zeleno je. Sočiva vleče po svojem širokem perju iz zraka živež; torej manj zemljo izmolze, ko druge žita. Sočiva ljubi lahko zemljo, maj bolj apnenko, leča pa pešenko. §. 18. Leči je prodnata ze mlja naj dostojniša, kajti le suh in gorek svet ljubi. Kadar lečno stročje rujavkasto postane, j« zernje zrelo. Naj boljše je lečo v jutro pipativ ker se pri soncu rada preža, to je, zernje h stročja izpada. §. 19. G r a h a j e več plemen, on je bel, rujav in zelenkast, droben in debeliši. Naj boljši je sladkornik, ki se s stročjem je. Grab tirja, kakor leča, pešenko , suho in gorko zemljo, pa dobro gnojno. Grah se v raznih časih sadi, ker se zelen, ne zrel v hrano rad porabi. Dostikrat grah naprej cveti, brez da bi stročje zalegal; takšnega je naj bolje živin 1 za pičo pokositi. — 523 — §. 20. Bob raste rad na rajnem, v moč¬ ni, dobro obdelani in pognojeni zemlji. Sadi se v spomladi zgol na kak kos njive, ali med korenjevo seme, tudi s krompirjem po ogonih ali pa po razorih. Bob je treba po dvakrat pleti in mu perst prerahljati. Bob ima bolj debelo kožo, ko drugo sočivje, torej, kder ga veliko pridelujejo, ga živini kuhajo, sosebno teletom in mladim prascom, ter po njem bolj rastejo. Tudi se med drugo žito meša, mele, in moka za kruh oberne, ter prav okusen in visok kruh da. §. 21. Fižol. Nobena sočiva ni toliko plemen, kakor fižol. Fižol je raznih barv in debelosti; tudi je nekteri kolnik, drugi počep- Ijak ali čiček. Fižol ljubi rahlo, mokro, dobro vdelano in pognojeno perst na ravnini. Seje ali sadi se v spomladi, kadar se mraza ni več bati, ker ga sicer mraz posmodi in spridi. Večidel ga po šopikih sadimo, po 5 do 10 v jedno jamico. Fižol je treba opleti in perst mu prerahljati, berž ko pol pednjo visok izraste. §.22. C i z a r a se seje , kakor leča. Preden se pa poseje, je treba seme 24 ur u vodo namočiti, da se ga sušica ne loti, kteri bolezni je ta rastlina posebno podveržena. Seje se, kakor fižol, v močno, suho, dobro 524 prekopano in pognojeno zemljo. Med vsim sočivjem je sama cizara, ki njive clo nič ne pognoji, temveč jo izmolze. Opomniti se mora, da se te rastline v rosi nikolj pleti ne smejo, §. 23. Grašiča se seje v spomladi na ilovni, ne preveč vlažni, kremeni , dobro ob¬ delani in pognojeni zemlji. Tudi se grašica v suhi pešenici, clo na liribri dobro obnaša. Radi jo tudi med oves mešamo in oboje v zeleno pičo živini kosimo. Grašica je med vsim sočiv¬ jem za njivo naj bolji gnoj. Zilat e, pravila. 1. Pšenica pravi', verzi me v blato, bodem dala ti zlato. 2. Sej in sadi mnogoverstne sadeže, ker nt obrodi vsak sadež vsako leto, kakor želiš, 3. Doma delo muditi, drugot pa dnar zapravljati je huje, kakor bi sveča na ob- dveh koncih gorela. 4. Lenuhe iz hiše, iz žitnice miši, Iz skednja pa vrabce zapodi vse preč, Prodajal dost mernikov žita boš več. XX. Od krompirja, repe, kolorabe in pese. §• J. K rorapir, kruh vbogih, ki ga tudi •visoki gospodi spoštujejo in radi jedo, je nek- 525 daj ptujec bil. V letu 1710 ga je Tone Rej- gnort pervič na Nemško prinesel. V naše slovenske dežele je še veliko poznej pri¬ potoval. Pa zapirati so se kmetovavci raj da¬ jali, kakor bi g a bili sadili. Kako pa zdaj ljudje po krompirju žalujejo, ker nam zginuti hoče! Bog nam ohrani krompir, velik dar božji za živino in za ljudi! §. 2. Krompir raste sicer po vsih deželah in u vsaki zemlji, kder žita obrodijo; pa se vendar le veliko slabeje obnaša v težki, debeli in mazasti ilovki, in sploh v mokrotni in m e r z 1 i zemlji. Naj bolj se mu prileže lahka in bolj rahla zemlja, pešenka in apnenka. V taki zemlji, če je pametna gnojena, se pridela naj več dobrega krompirja. §. 3. Tudi na to je gledati, kteri sadež je pred krompirjem na njivi bil. Posebno dobro se ponaša krompir po de t el i, z e lju, turšici, konopli, na takih njivah, ki so bile po- prejšno jesen iz ledin preorane in obdelane. Tudi po pšenici in reži, kterima je bilo dobro gnojeno, dobro rodi. Nigdar pa mu ne tekne, g a brez pognojenja saditi. Tak krom¬ pir, če ravno debel, je slabega okusa, in ve¬ liko rajj^gnije od drugega. — 526 §. 4. Za krompir mora zemlja globo ko preorana biti, zakaj v globoko orani in dobro zrahljani zemlji mu moča, pa tudi suša veliko manj škodje, se ga več pridela, in je tudi boljši in zdraviši. §. 5. Poglavitna postava pri sajenju krom- pira je: ga ne poprej saditi, dokler ni zimska mokrota iz zemlje pošla, in dokler se ni zemlja snežnice dobro vsušila in gorkeja postala. Navadni čas krompir saditi je o sv. Jurju, do konca velikega travna; vendar ga neki kmetovavci še prej, pa tudi poznej sade. Včasih jo dobro zadenejo, včasih pa tudi po golem mahnejo. Gotoviša je za¬ rana doba. §. 6. Krompir se sadi v brazde ali pa v jame s motikoj izkopane. Naj manj dela stori, krompir v brazde saditi. Zveste vodbe, korun saditi, so pa: 1. Dajte krompiru globoko preorane, pe- šene njive, in ne sadite ga na gnoj. 2. Položite cel krompir v jamice. Jamice ali brazde naj se napravijo tako, da je jedna versta od druge naj manj dva čevlja vsak sebi, u versti pa naj bo zopet vsaka jamica po čevlju od druge ločena. 3. Ko pride čas okopavati in krompir osuti, naj se osuje, kar je naj bolj mogoče; to varje 527 krompir suše in moče, in ga tudi naj bolj pomnoži. 4. če se primeri po dolgi suši silna vročina s večkratnimi plohami, naj nobeden kmetovavec ne zamudi, zemljo med krompirje¬ vimi verstami in kupčeki dobro prerahljati. §• 7. Ko je saja krompirja dokončana, pusti razore kakor so, in nikar jih ne prev¬ leči. Če pa hočeš krompira obilno pridelati, ga moraš dvakrat okopati in osuti. g. 8. Krompir je zrel, kadar je njegovo zeliše (krompirjevec) vsahnilo. Ta postava pa le pri zdravem krompiru velja, zakaj pri bolnem je zgodno vsahnenje zeliša znamen¬ je, da se ga gnjilec prijema. §. 9. Krompirjevec pri zdravem krompiru »e smeš poprej porezati, dokler ni krompir popolnama odcvetil, in tudi po tem ne ročno; le mesca kimovca zamoreš to brez škode sto¬ riti. Če pa zeliše suhni, kadar krompir boleha, pa brez odloge krompirjeve« globoko pri tleb obžeti daj, in ga za zimsko pičo posuši. §. 10. Mokrota in sparca krompir hitro spravita pod zlo. da začne gnjiti. Torej naj bo kmetovavcu poglavno vodilo, da krompira rdgdar pri deževnem vremenu kopati in mo¬ krega v klet spravljati ne da; ravno tako pa •'idi ne pusti krompira na soncu pariti, kadar 528 ga izkapajo. Boljše je skopan krompir v senci na zračnem kraju pustiti, da se presuši. Ob enem se krompir srednje debelosti za seme, droben in ranjen pa za pico odbere, in' ostal je za ljudi v živež. §.11. Za živež in za seme odločen krom¬ pir se mora v suhih kletih ali v takih shran- bah hraniti, ki so zračne, pa tudi mraza ob- varvane. Po tleh in ob stenah se morajo ža- gance ali pa slama položiti, da je krompir mo¬ krote varvan; tudi se ne sme na velike kupe nasuti. Poslednič se mora krompir po zimi več¬ krat pregledati in prebrati, da se vsaki gnji- lobi, berž ko se pokaže, v okom priti zamore. §. 12. Kepa je dvojnega plemena, dol¬ go vata in okrogla. Obedve rasete v pe- šeni, nekoliko mokrotni, dobro pognojeni zemlji, in se sejete večidel na žitno sternišče. Pena setva je o sv. Kilianu — pravi se ji zato Kilianka. Repa se mora naj manj dva¬ krat okopati in opleti. Prigovor je: mo¬ tika stori debelo repo. Go s ene e so velike sovražnice repi. Sto in sto pripomoč¬ kov v pogubo neprijetnih gostov se je že naznanilo, pa mende nobeden gotov ni. Naj gotoviše se tim merčesom v okom pride, da se vsako jutro oberejo. Kdor si ne more vse repe na veliki njivi po tem načinu obvarvati, 529 naj nje nekaj podorje, in le toliko pusti, ko¬ likor se upa nje cediti. Boljše malo, ko n i c. §. 13. Kapus no (kolorabno) in pčsno seme se u vigredi berž, ko je zemlja odperta, v gredice vseje, in ko sadeži dostojno močni pri- rastejo, se v za to pripravno zemljo posade. Kapusa je dvojnega plemena, nadzemelj¬ ska in podzemeljska. Perva se za živež ljudi, druga pa za pico živine porabi. Tudi pčsa ali rona je dvoje sorte, bela tudi ru¬ men a, in rudečo pisana. Obodvojno pripo¬ ročimo v plod kmetovavcom, ker se njuj perje po dvakrat tudi trikrat polomastiti da, ki je jako dobra piča za govedino in svinje, n tudi popipana pesa, in ne gnjije rada, in se po zimi živini v živež oberne. Pesa tirja takovo zemljo in obdelovanje, kakor repa. §. 14. Korenje stori dobro okusno ju¬ to; torej kuharce pol korenja k mesu v kuho pridenejo. Kmetu služi korenje v živež ljudem i« živini. Večidel se korenjevo seme seje med pšenico, rež, ječmen, lan, fižol in bob. Ka¬ dar se pervi pridelki pospravijo, se mora ko¬ šnje dvakrat opleti in tolikokrat okopati. Holj ko redko pustiš, debeliše bo korenje. Ponovilo potrebnih naukov. 34 530 Zlate pravila. 1. Svila (zida) in zamet pogasita ogenj na ognjišču * 2. Lozej je, si dvoje ognjišča zidati, ka¬ kor na jednern vedno kuriti 3. Pojdi raj lačen spat, kakor s dolgovi vstat! 4. Sladkosnede z nima daleč do beraški palice. 5. Tam, kder glad mori lenuha, najdi priden dosti kruha. XXI. Od predivnastih rastlin. §. 1. Lan ^len) sejati se plača, če j« tudi platno po ceni, ker se predivo prodaja še zmiraj dosti dobro, in ker brez platna n e more biti nobena družina. Tudi pridejo časi, ker družina, sosebno dekle nimajo drugega posla, torej se h kolovratom vsedejo, in d« 1 ati krat poleg lepo prepevajo. §. 2. Lan ljubi debelo, bolj težko m 0, | krotno zemljo, ilovco ali saj dobr 1 ' puhlico. Seje se v zemljo, ktera je pr^' s nemu pridelku prav močno pognojena bib Naj boljše je, da se za lan deteliše odloči' \ 531 in da se njiva zgodej pognoji, še preden sneg zapade, in sicer vselej dobro. Gnoj precej, ali pa po zimi, če sneg skopni in perst zmerzla ni, podorji. Setva mora prav gosta biti, da niti višji in tenkejši zrastejo. Njiva se tako gosto obseje, da pod palcom sedmero do desetero zern leži. §. 3. Ozimni lan se seje v jeseni za- rano, j ari pa v spomladi, in sicer le novec med sv. Jurjem in sv. Florianom, in preslej ali prezovec okoli sv. Joaneza Nepomuka. Kadar je zlo suho, dežja po čakaj; v suhem vsjan lan nikoli dobro ne stori, če v kakih dnevih dežja ni. §. 4. Dobro laneno seme mora biti težko, okroglo, terdo, kratko in debelo, rujavo-be Ikaste barve in oljnato, kar s e lahko na tem pozna, če se nekoliko zern , v ogenj verže. Če seme v dotiko ognja pridši, j poka in se vname, je to očitno znamnje obil- , nega olja. Laneno seme mora lepo čisto biti, da nobene baže plevelnih ali žitnih semen v y njem ni. Pomniti je, da starej ko je seme, d boljše je; vendar ne sme čez 6 — 7 let J. staro biti. I& §. 5. Za lan globoko orji, in pred set- & v oj in po setvi zemljo dobro prebrani, pos- 532 ledno s valerjem povali, in še s moti- k oj in grabljami poravnaj, kar je treba. §. 6. Lan se dvakrat pl e je, ko je persta dolg, in pa preden se začne ko¬ drati. Plevicam priporočaj, da bo delo dobro storjeno. §. 7. Hočeš tenkega, težkega in prav dobrega prediva pridelati, poruj lan, pre¬ deli seme v glavicah dozori, to se zgodi tedaj, kadar lan odcveti. To se ve, da se mora po tem takem semena tvegati. Kdor pa hoče dobrega semena pridobiti, ne ruje lanu prej, ko takrat, kadar glavice popolnama dozorijo; pridela pa bolj pustega in debeli- šega prediva. §. 8. Poruvan lan pusti osuhniti se, poj tem se oreflja (ob glavice in seme spravi)’ ali osmuka na navadnih grebenih, in drugič v pol šoljna čez paz debele snopke poveže. §. 9. Lan u vodi goditi je bolje, ka¬ kor po travi pogrinjati ga. Vestfaljci, v tej reči naj bolj zvedeni m o ž j e, ravnajo tak« le s lanom: Snopke polože v čisto vodo, ven¬ dar ne vmerzlo, tekočo, tudi ne v toplo stoječe 1 mlako, ampak pri strani struge v tomun (tumQ ' kder voda priteka in odteka, po 4—6 komoi- < cov visoke lanene kupe. U vodi ga pokrijejo sreženoj slamoj, po pedi na debelo, po slain 1 S 533 položijo deske, obtežijo jih s kamnjem tako, da tudi čez deske in kamne voda stoji, da nikder nič zraka do lanu ne pride. Dan za dnevom se mora pazljivo hoditi gledat, kdaj da je lan ravno prav goden, da se v pravem času iz vode vzame, sicer se skazi, če bi le jedno noč dalje u vodi ležal. §. 10. Da je lan goden, se spozna: 1. Če potegneš iz snopička jedno biliko, in s dvema perstoma po nji smukneš, jeli se koža ali lika kaj rada odluši? 2. Če po tem biliko prelomiš, insečversto da prelomiti, je to znamnje godnega lanu; se prelomiti ne da, pusti ga še u vodi. 3. Verzi 3 ali 4 lanene bilke u vodo, potopile se bodo, če je lan goden, sicer pa kodo po verhu vode plavale. Vgodi se lan v 4 do 10 dneh. Po tem se lan iz vode potegne, in po senožetu razgerne, da se dobro osuhni, tak je zdaj za teritvo pripravljen. Laneno seme gre presejati, da se boljše in lepše v prihodno setvo odbere. Ostalo je dobro za olje izleči, ktero, če ni prestaro, tudi vkuhnji na hvalo pride; pogače pa dajo dobro °klodo za svinje. §. 11. Konoplje rastejo rade v lahki, globoko preorani, dobro pognojeni in v lehe 534 razdeleni zemlji. Dober gnoj je ovčji in svinski za nje. §. 12. Naj boljše seme je tisto, ktero v rokah dergano barvo obderži, in olušeno sladke usta naredi. Pervi čas za setvo je, kadar je nevarnost hudih slan nehala, večidel sušca ali v začetku malega travna. Konoplje šene smejo tako gosto sejati, kakor lan. §. 13. Semenčnice sejemo večidel med turšico ali krompir. Ker so konopljiške rastline možkega in ženskega spola, gre perve populiti; druge pa tako dolgo v zemlji pustiti, dokler seme popolnama ne dozori. Semence se na pertičih suše, prezajo in stepajo. §. 14. Konoplje gre tako goditi, ka¬ kor lan; se po senožetu razgernejo, ali pa v stoječi vodi namakovajo, po tem posušijo ia oterejo. §. 15. Da ti konoplje, kar tenkost niti vtiče, lan namestijo, vzemi pet funtov konopelj, v pesti razdelenih, zveži takove vsak posebej, in zloži jih v prostran žehtnik. Vlij potem v kotel 40 funtov vode, in dodaj j* dva funta lugaste soli in pol funta apna. Štiri ure po tem, ker si to tekočino večkrat premešal, pusti vse vkup četertinko ure vreti, ter vlij vrelo tekočino na konoplje, ktere si prej s kakim pertom pogernil, da goša nanje 535 ne pride. Ohladen lug očedi, in konoplje tako dolgo speraj, da voda cista odteka. Zopet zloži konoplje v žehtnik, na ktere gre toliko vrele vode vliti, kolikor bo treba, da so sno¬ piči pod vodo j. Štiri ure po tem vzemi snope iz vode, in dobro oprane raztegni, da se po¬ suši. Kadar so suhe, jih oteri in omikaj. Po tem ravnanju boš tenši niti od lanenih dobil, in svetile se bodo ko svila. Z late pravila. 1. Sama predla, sama sila, so naj lepše oblačila. 2. Dobre gospodinje naj lepšo blago so platna polne omare. 3. Kolovrat in pa skrinja (ladicaj po¬ vesta natlačena, je neveste naj lepša dota. XXII. Od senožetov ali travnikov. §. 1. Pri vsaki kmetii stojš zemljina, *ivin a in pica v terdi zavezi. Brez dostojne k la j e nemore kmetovavec živine rediti, krez živine ni gnoja, in brez gnoja je zemljina piskov oreh. Torej mora kmeto- 'avec bolj za pridelovanje klaje, kakor žita 536 skerbeti. Stanovitna pica za govedno, konje, ovce itd. raste na senožetih. Pa se¬ nožeti bi nam gotovo več dobička donašali, ko bi skerbnejše s njimi ravnali in k rodovit¬ nosti jih silili. CJ več krajih vidimo senožete v močirju, ki celo pičlo in slabe kerme dajajo; druge najdemo na suhem stati, kder čisto kratka in redka trava raste, in vendar bi se oboji s malim delom in d nar jem lahko zbolj¬ šali. Kdor ima torej močirne senožete, naj po potrebi grabne poprek naredi, da se voda jim odpelja; na suhe naj iz toriš, grabnov, mlak, dežnice in snežnice napelja. Vsi potroški mu bodo v kratkem bogato povernjeni. §. 2. Senožeti se razdele : 1. U stanovitne ali natorne, ki so mende iz pašnikov postali. 2. V časne, kder se travno seme pose- va, in se le neke leta kerma prideluje, po tem pa zopet preorjejo. j 3. Po razmeri pridelka so senožeti j e d n e- dveh-tudi treh košnja, sladki in kisli? torej dobri in slabi senožeti. Dobri seno¬ žeti imajo svojo lego ob potokih, rekah, do¬ linah itd. kder se večidel dobre, zdrave io sladke rastline ali trave plodijo. Sladka trava je dvojne baze: slamica ali dolga? druga pa, ki pri tleh ostane in košate želiš* 537 dela, se imenuje spodna trava, solatni c a, tratni ca. Kder v pravi primeri slamica in tratnica gosto raste, in se na senožete voda napeljavati da, takovi so naj boljši sen ožeti. §. 3. Človeška pridnost travnikom jako veliko primore; tudi ni zemlje, ktera bi se zboljšati ne dala. Torej bo skerben in mar¬ ljiv vlastnik si vse prizadel, svoje senožete na boljšo stopnjo povzdignuti. 1. Preden u vigredi senožeti zeleniti zač¬ no, potrebi in razgrabi kertine in mravliša, tak dobro stare, kot novo naruvane. 2. Polovi kerte in miši, ali pa vodo na se¬ nožet napeljaj, da potonejo. 3. Potrebi germovje in ternovje, kder se miši, mravlje in drug merčes plodi in redi. 4. Potrebi grabne, da voda na senožete priteka, nepotrebna pa se odteka; to stori u vigredi in v jeseni. 5. Ce povodnja zemljo terga, odjezi vodo po tem, da za krajem močne kole po redu v zemljo zabiješ, jih s verbjem opleteš, izjeden kraj s kamenjem, rušnjoj in perstjoj zasuješ, zgor pa mlado verbje, jelšje in jagne- de nasadiš, da se germovje zaplodi. Visoko, težko in staro drevje ne pusti ob potoku stati, ter tako drevje sčasoma veter omaga, voda 538 spodkoplje, ter se podero, zemljo vtergajo, in vodi priliko dajo, zemljiše razjedati. 6. Marljivi kmet zalirapo svojem senožetu škodljive z eliša, kakor: ceglovje ali cediljuje, ojstrico, preslico, volk, skrun, zobnik, ternjeve petelinčike, ušive c itd. na ti način, da vozi na senožete pepel, lužnico, živo apno itd. ter s tim mah in druge kisle zeli prežene, in se po tem dobra, sladka trava prikaže. Pusti neko leto zarano seči (kositi), ko so slabe rastline še v cvetju, da slaboplodno, škodlji¬ vo seme bolj ne zasejejo. Daj več jam križem vrezati ali izkopati, da se mokri seno¬ žeti odcejajo, ter ciglovje osuši in zatere. Kar je jako koristno, preorji slabe, cele seno¬ žete, ali posamezne slaboplodne kose, jih ne¬ kaj časa v njive spremeni, in po tem s semenom žlahnih trav posej. 7. Skerben kmetovavec prebrani ali prevleče križem u vigredi svoje senožete. Skuz to se zemlja preruši in prerahlja, mah za- tdre in potrebi. Če priliko imaš, tudi gnoj¬ nico na svoje senožete vozi; jako jih zboljšaš. 8. Kder se griči, kupi ali pa jame delajo, poravnaj vse lepo, da nikder trava ne suhm, tudi voda ne zastaja, in da laglej kosiš. 539 Kako sen ožete gnojiti. §. 4. Vsaka s troj ovna ali organska stvar mora prej ali poznej brez hrane ali živeža pe¬ šati, tudi rastline po slabih senožetih. Neob- hodno je torej potrebno, da se senožeti včasi pognojijo. Na travnike pa velja vsake baže gnjiloba, p. sperhnjena knalov L ina, drob iz gnojiša, o v č j i drob, slama neke dni v gnojnici namakana, cestno b 1 a t o in iz baj erj ev, mavec ali gips, pepel, lužnicaitd. Pa gnoja in take baže ne vozi na travnik ob deževju in moč a vi, ker bi si škodoval, ko bi se kola vderale v zemljo. Boljše je to ob suši ali mer zli zemlji doveršiti. Pred zimoj je vselej boljše gnojenje ko proti vigredi. Slama m drugi o s ta j ki od gnoja se na spomlad iz travnika čisto p ograbij o, in k domu med drug gnoj zvozijo, naj bolje, kadar se k dežju pri¬ pravlja. Ko rist senož ete ali travnike močiti ali polivati. v §. 5. Vsaki kmetovavec je prepričan, da ^ent-Jurska moča veliko kerme donese. 540 Tak bi jako koristno bilo za naše senožete, ko bi vsako leto Sent-Jursko močo imeli. Kdor ima svoje senožete poleg- kakega potoka, studenca ali vodne jame, si lahko močo na travnik napravi, kadar se mu spoljubi, če vodo na senožet napelja. Po tem načinu si dobro in za malo ceno travnik pognoji, injako zboljša. Voda, sosebno;po naglem dežju, nane¬ se mnoge baže mastnega blata na travnik, ga pognoji, zaduši mah, prežene miši, kerte, in mlade kebre potopi. Kedaj je koristno senožete alitrav- nike močiti ali napajati? §. 6. Nekteri kmetovavci terdijo, daje boljše v jesen, drugi u vigred senožete močiti. Če se pa v obedveh dobah o pravem času zgo¬ di, je še koristnejše. Naj bolj prav bo : 1. V jeseni, kadar voda naglo pridere, ter iz cest in polja gnoj in blato pobera. Pu' sti jo, naj ti darove po senožetu raznese, m ti zemljo napiva. 2. Ob hudem mrazu vodi brani na travnik 3. Naj važniša doba je h koncu sušc» in v začetku malega travna vodo napelja- vati, če se ni več hudega mraza bati. — 541 — 4. Če sušca ali malega travna pomerzuje, spusti vodo na senožet v jutro ali pa na večer. Tak tudi stori, če spomladanska zima napade, naj voda mraz iz korenin potegne. 5. Na pešnatih senožetih, kder trava ke- sno zeleni, polivaj pogostejše u vigredi; vendar nezmerno ne! 6. Uvelikej suši in v sončnih dnevih nigdar vode na travnik ne spušaj. 7. Stirnajst dni pred košnjoj oberni vodo raz trave, da ne boš po mokrem kosil; stirnajst dni po košnji zopet spusti vodo na travnik. §. 7. Kdor hoče želj eni prid od živine doseči, si mora obilnega živeža za njo oskerbeti. Malokdo pridela zadosti sena na svojih travnikih ali senožetih; tudi ni vse sladko, ješče in tečno. Pa pridelati si ga za- more, če nekoliko svojih njiv s travnim semenom obseje. Kakor s detelj oj ravnamo, ki pa večidel konjem pičo daja, ravno tako se tudi s travnim semenom ponaša. Naj boljo in bogatejšo pičo dobimo od francozke pahov k e (pahule) in iz mačjega repa. §. 8. Na vsak mernik (škaf) ali pol va- gana žitne posetve se mora posejati pahovke 5 iuntov, mačjega repa 3 funte injeden Polič rudečo - detelj nega semena. 542 To da dobro, zeleno in suho pico, da nobene boljše, ki se do štertega, mačji rep do osmega leta dvakrat, tudi trikrat v letu kosi. Od košnje. §. 9. Senožeti se kosijo, kadar na njih naj lepše cvetlice cveto, to je v sredi malega serpana; v merzlih krajih, in kder le enbart v letu sečejo, pa pozneje. Ni torej čakati, dokler se seme cvetlic osuje. Po zgodni košnji dobiš krepko, tečno, težko pičo, po pozni medlo, slamnato. Trava se večidel po koreninah plodi, in bolj pogosto jo pristrižeš, bolj gosto bo rasla, kakor verbje ali lasi na glavi. Kdor vendar na semensko slam¬ nato kermo derži, naj se v košnji versti; jedno leto naj zgodej. drugo pa pozno kosi. Kosi se lepo in naj raje rosna trava, torej ' jutro ali zvečer. §.10. Neki kosci imajo navado čisto gladko, do korenin kositi, kar je pa škodljivo, ter je pozna košnja kesnejša in veliko slabša, sosebno, če dalej časa mokrota na senožete ne pride. §. 11. Seno mora dobro posušeno biti, popred ko se pospravi. V enih krajih komej 543 na pol kermo posuše. pa jo prav močno na senjaku stlačijo, da se godi. Seno je potem sicer rujavo, pa je dosti tečniše, in živina ga prav rada je. Z lat e pravila. 1. Voda na travnike peljana je travi naj bolj tečna hrana. 2. Je terda, pusta trava, daja malo mleka krava. 3. Kmetija brez senožetov, in živež brez soli. 4. Krava pri gobcu molze in veli: kakor ti meni, tako jaz tebi. XXIII. Od živinoreje. §. 1. Svoje domače privadne živali ljubo živinco imenujemo, in po pravici; saj jo je ravno tisti stvaril, kakor nas, jo živi in ohrani, kakor naš. Če ravno je vsegamo- gočni Stvarnik človeka gospoda čez živali postavil, in nam jo v rabo, k pomoči pri delu, za veselje, živež in obleko namenil, je vendar za njo tudi s tim poskerbel, da je človeku pre¬ povedal, živino terpinčiti. In da bi človek to dopolnoval, Bog obljubo stori: „Da boš 544 dolgo živel in tebi dobro bo na zemlji. 8 Živali svojo nalogo zvesto dopolnujejo; naj io človek tudi njej skerbljiv, dobrotljiv invsmi- len gospod. Oskerbimo jo lepo z živežem in pij oj; ne pustimo ji bolezni, mraza ali vročine terpeti, da nas ne bo pri svo¬ jem Stvarniku tožila. Bodimo vsmileni, tak bomo tudi vsmilenje dosegli. §. 2. Domače živali so: goveda, konji, ovce, koze, svinje in mnogoverstna pe- rutina. Od živali dobivamo p orno če k pri delu, mleko, obleko, meso, mast, loj. kožo, perje, sterd itd. §. 3. Vlastnik živali naj tudi zvesto pos- kerbi, da bo vsaka žival po svojem namenu, okoljšinah in potrebšini dobivala po volji in t pravem času živeža in pije. Gospodar mora poznati in razločiti razmero in vrednost posa¬ mezne, pa tudi mešane piče. Naj svakej živim po potrebšini in okoljšinah v pravi meri piče daja. Mlada, delavna, doječa, bolana in pitovna živina se ima boljše in pogO' stejše kermitiin postreči, kakor ostale plemena Poskerbeti je, da ne dobiva živina ples- nove, operhle in sicer pokvarjene piče, da s osebno govedina, ovce, koze in p 1 ' tav ne živali večkrat soli lizati, ali posolnice dobo. Pazi, da tvoje živili po zimi mraza* 545 ' po leti vročine brez sile ne bodo terpele. Posebno pa skerhi, da se bo la ni živini zgodaj na pomoč pride. Da vboga živina ne bo nevsmileno pretepana in pri vožnji pre- silena, varuj. Živina občuti, kakor človek, glad, žejo, mraz, presilenje, tepežnico itd. Naj bolj šepa pri živini in pri vsaki reči naj na snažnost gleda, da ima snažno jed, pijačo, stajo, kožo itd. Snažnost je pol kerme. Na te vodila je sploh pri vsaki živini pa¬ ziti. Vsaka posebna baza živali ima pa posebne razmere, po kterih se obravnava. Od govedine. §. 4. Vsak kmetovavec naj se po svojih °koljšinah, po svoji potrebšini in premožnosti svolmi in kravami previdi, kakor njegove razmere tirjajo, s težkoj ali lahkoj majh¬ no j živi n oj. Za gorate in brežne kraje je pri- pravnejša majhina živina, za ravnine in polja pa težka. Vselej je pa na lepo žlahno pleme gledati. Lepa živina je veliko veselje pri hiši; bolje pa skorej nič, kakor slaba, meh¬ kužna živad. Torej naj vsak kmetovavec za lepo čversto pleme in plod domačih žival skerbi. 1'onovil o potrebnih naukov. 35 546 §. 5. Kupuješ vole za vožnjo, glej, da bodo krepki, močnega trupla in terdnih kosti; močni v zatilniku, kratkega in debelega vrata, močnih pers, širokega križa in debelih nog, s kterimi ne smejo ometati, ali jih za saboj vleči. Taki ti bodo svojo službo dobro opravljali. §. 6. Vlastnosti živine za debelo rejo so: živina mora biti bolj veče baže, ne preveč košenega pa dolgega života, širokega, dolgega križa, napetih pers, okroglih stegen in mehke kože. Mirna, tiha, krotka živina se tudi rajše redi, posebno če je ješič, ne pa divja, hudo¬ mušna. Znamnja dobre dojne krave / | §. 7. Krava, pravijo, pri gobcu molze; bolj jo kermiš, veči dobiček boš od nje imel Pa neko kravo še tak dobro kermi, vendar ti bo le malo in slabega mleka dajala. Kravja kupčija je težka in goljfiva, torej je boljše od znanega človeka, kakor od ptujega, ali pa sejmu krave kupovati, §, 8. Dobra krava je močnej v zadneiflj kakor v pr ednem koncu; vamp ima pr« 1 ' vimenu širokej, tenko glavo in vrati 547 širok križ, dolg, tenek repec, in drobno gladko dlako. Vime dolgo, mehko in s debelimi mlečnimi žilami. Krava naj bo privadna, prijazna in krotka, da vsak človek k njej iti sme, in da otrok ne sovraži. Lepo prijazno ponašanje, postrežba, tečna pica in snažnost ti kravo zboljša in po- žlahni. Pomoček, da krave več mleka daj o. §. 9. Jeden teden prej, da krava teli, naj se da vsak dan polič lanenega semena s dvema firkloma vode v pokritem piskru skoz pol ure kuhati. To storivši postavi odkrit pisker pod kravje vime, in tako dolgo ga derži, dokler lanenina soparica va-nj puhti, in ka¬ dar se je izhladila, naj povžije krava to kuho, ktero še posoli in malo otrobov ali m e k i n pridaj. Dajaj molzni kravi zelenjave, kakor re¬ pe, korenja in pese, kar se vselej skuha in oblodi. Osoli pijačo, pridaj tudi nekoliko lanenega semena, ali; pogačpo tem se ho dvakrat več mleka na dan namolzilo. 548 Napake mleka *). §. 10. Napake mleka obstojijo sploh \ tem, da ima živina premalo mleka, ali da clo ne molze, ali da je mleko spremenjeno. §. 11. Prepičla molža izvira iz prepičle in celo slabo redivne klaje, iz pokvarjenega že¬ lodca, ali iz kake bolezni. V tih treh uzrokili v jednem ali drugem se bo pomanjkljivost molže najdla, ki se odvernuti mora. §. 12. Mleko se zamore tudi spriditi! ali spremeniti. Tako je: 1. Prevodeno mleko, ki ni lepo belo. ampak bolj plavkasto, in ima le malo smetane. To izvira večidel iz slabe pice, pa tudi iz po¬ kvarjenega želodca. Odverne se to s tim, da ~se živini tečne klaje in tudi nekoliko ovsa da. jn če slabo prebavlja, grenkih zdravil, er m a na ali kalmuža s kuhinskoj soljo j, tudi nekoliko jagod popra ali ingvera. 2. Vlečlji vo mleko, žlemnato, da se vleče. To pride od škodljivih rastlin ali drev- jega perja. Tu je treba klajo premeniti, k«. *3 Beri: Nauk spoznanja in ozdravljanja živinskih bolezm v Ljubljani, stran 22:;. 549 hinske soli, magnezie ali stolčene krede in grenkih zdravil živini noter dajati. 3. Skisano mleko, ki se rado zagrize, se večkrat u vimenu sterdi, večkrat pa, ko se greje ali kuha, vedno nerodno vrnede. Uzrok tega^ mnogokrat pokvarjen želodec, ('e je slabo prebavljanje tega krivo, se daja enciana 1 lot, in pol lota krede, ali 1 lot lugaste soli ali potaše; tudi je dobro, klajo premeniti in živini, kolikor je mogoče, dobre piče dajati; 4. Grenko mleko se napravi večidel po vžitju grenkih želiš. Večkrat so pa uzrok bolezni jeter; pa tudi zaduhle shranbe, v kterih ljudje spe, da mleko grenko postane. Lu- gasta sol ali potaša s mjiiom (žajfoj) pomaga. 5. Rumenkasto mleko pride večidel °d vžitih rumenkastih želiš, in plavkasto od plavo letečih cvetlic in rastlin. 6. Rudeče mleko je dvoje sorte, ali J e le rudeče po barvi nekterih želiš, ali pa J e kervavo po primešani kervi. Kakor pri dru- Z| b napakah naj se tudi tu klaja premeni; po te m naj se daja živini kuhovina lanenega se¬ nena ali laneno olje s nekoliko kafre, če so kervine žilice pri dolgo terpeči bolezni osla- k e le, da kerv spušajo, naj se ji vlije včasih kuhovine hrastovih skorij s sirovimgalunom noter. 550 Kako se pri molzenju ponaša. §. 13. Molze se krava navadno trikrat, pri slabši molži le dvakrat na dan. zjutrej, o poldan in zvečer. Pri molži se pa na Jo le pazi: 1. Molziti se gre s snažnoj posodoj in s umitimi rokami; tudi druga mlečna posoda mora snažna biti. 2. V jezi in s nevoljoj na] se ne gre molzit; tudi ne vpiti in trušati nad živino, da jo ne splašiš, ali bincati ne navadiš. 3. Pred ko se molziti začne, naj se kravi s mlačnoj vodoj vime vmije; potem se od konca počasi in rahlo molze, dokler ne začne mleko teči. Mleko se mora do sledne kap lice pomolziti; torej naj molzela enkrat s rokoj u vime dune, kakor tele s glavoj, da krava vso mleko da. Kako gre streči breji živini. §. 14. Pi'i breji kravi je paziti: 1. Da se živini dobro postreže, posebno če še molze. Če krava sama ne vsuši, s6 mora jedne tedne nehati od molže, prejdeo krava p o verz e. 551 2j Ne polagaj breji kravi škodljive klaje, da ne zverže; takova je: plesnovo, operhlo seno ali otava, gnilo korenje, repa, star zmer- zel krompir, zelena, mokra detela, in sploh trava, ki je slana na njo padla. 3. Breja krava ali tudi druga živina se ne sme po divjaško pretepati, suvati, ali v skoke poditi, ali posledne dni, ko storiti ima, vpregati. Tudi ne daj ji se bosti s drugoj živino]. 4. Krava po navadi teleta nosi 285 dni, ali 40 tednov in 5 dni. Da dobro očenjati začne, seji mora naj manj 14 dni pred porodom su- šine, ovsa in lanenega semena kuhati, in to še po porodu tudi. 5. Dajaj tudi živini potem, ko je storila, boljše klaje, sosebno po zimi, mlačne pijače, >n poskerbi, da ne bo s mladičom vred omer- *ovala. Rej a telet. §. 15. Za pleme so naj bolje teleta tistih krav, ktere pri dobri in zdravi piči mer- save, bolj kumerne ostanejo, in vendar dobro niolzejo. Pri junčkih se pa bolj na debelino gleda. Naj bojo že za pleme odločeni, ali pa 552 za mesnico pitani, so le boljši, če so od„mes- natih, debelih krav. 8 te rte in pete teleta so za pleme naj bolje. §. 16. Pervo mleko, ko ga ml e z v a ime¬ nujemo, ni prav, če se pomolze. To mleko teletu v zdravilo od natore odločeno, naj tele posisa. §. 17. Tele za pleme, dalej ko sisa ali mleko pije, bolj bode močno, in raslo. Neki živinoredci dajo telcu trikrat, štirkrat, ko veči zrase, 5 krat na dan po 8—12 tednov sisati. Boljše je, da se tele privadi iz žehtarja piti. da krave ne zdeljuje; tudi ga je treba dru¬ gega živeža vaditi. V začetku se mu da soka iz moke, ali otrobov s kruhom, ali pa poparjene zelenjave, kuhane repe, korenja itd. Poznejše se mu da pa mehke klaje. Boljše je mehko, kratko in dobro seno, ko otava. Če pa tele mleka do čistega ne more posisati, je treba kravo za teletom dobro in čisto izmolziti, za¬ kaj silno veliko je na tem lezoče, da se kravje vime vselej čisto izmolze. §. 18. Sčasoma je treba tele odstaviti, in sicer tako, da le po jedenkratna dali sisa, krava pa se mora do čistega pomolzavati. Tele naj se mehke klaje privaja, počasi od tople pice in pije na merzlo vadi, in okoli dvanajstega tedna le s deteloj in drugoj lahko prebavljivoj klajoj kermi. 553 Reja govedine. v §. 1.9. Zivmo živimo ali redimo po leti samo v hlevu, ali se po pašnikih pase. Zimska klaja pa je: 1. Mešanca, to je, seno in mnoge baže slama, ki se naj na reznem stolu v rez zreže ali saj s rokami dobro premene, in s slanico) poškropi, če jo imaš. 2. Detela je boljša klaja od sena, ki se pa večidel le za konje oberne. Krave se od detele pitajo, mleka pa ne priberejo po nji. 3. Korenje, krompir, kapusa, re¬ pa, pesa, koceni itd. je vse dobro za ži¬ vinsko rejo, sosebno za molzne krave. 4. Dr ožje od piva in žganja, vendar ue smejo plesnove biti, so tudi sosebno za pitavno živino dobre, ce se med rezanco zmešajo. 5. Ravno tako tudi o p r e š j e ali p o g a- čeiz lanenega semena itd. iz česar se olje iztiska, je redivna pica med rez pomešana. 6. Is tert in mnogih dreves še zeleno osmukano perje, posebno od murv, sadunosnic, jasenov itd. ni kaj slabše od sena. 7. Žitno zernje, bob in drugo sočivje zmleto, v pijo ali po piči potrošeno in živini pokladano. jo naj bolj redi. 554 §. 20. Le tak kmetovalec zastopi umno , živino rediti in debiliti, kteri ve, koliko pice jedno ali drugo živinče potrebuje, in tudi teč¬ nost živeža dobro pozna, da ve razsoditi, koliko pice jedne ali druge baze gre brez zgube ži¬ vini polagati. Slavni koroški živinorejec Lanar je po večletni skušnji se prepričal, da govedo potre¬ buje za vsakdanji živež poldrugi funt sena ali kake druge piče senene vrednosti za vsaki cent svoje životne teže. To je: če govedo 2 I centa tehta, dobi 3 funte piče, 5 ct. težko 7 in pol funta itd. Pri toliki piči bi živince res živelo, pa sčasoma bi vpadlo in oslabelo, da bi ne moglo opravljati svojih opravkov; delav¬ nega vola ne boš mogel vpregati v težek voz, krava ti bo malo mleka dajala in slabe teleta sto¬ rila, medla mladina bo pa malo rastla. Delavni, močni in breji živini, pa tudi taki, ki raste in ktero pitamo, se mora razun zgol potrebnega živeža še več, clo pol več piče dajati. Tečnost živežev. §. 21. Vsakemu kmetovavcu je po skušnji znano, da je med pičoj velik razloček, to je, da ne izda vsake baže klaja pri reji živine 555 toliko, kolikor druga tekne. Ker se večkrat name¬ sto sena tudi druge pice živini polagajo, je po¬ trebno kmetu vedeti, koliko tečnosti imajo ži- veži, s kterimi se navadno živina redi, memo sena, kakor skušnja uči. §. 22. Sena 100 funtov redi toliko, koli¬ kor funtov: 1. Zerna od žita in sočivja: Pšenice, graha, leče, boba, grahorja 40 funtov Reži, turšice . . . . 45 „ Ječmena, ajde . . 50 „ 0\sa ...... 55 ,, 2. Podzemeljskega sadu: Krompira ..... 200 „ Korenja, pese, repe . . . 250 „ 3. Zeljša in trave: Detele, in detele s dobrim senom mešane . 90 * Dobrega sena .... 100 „ Slabega sena .... 150 „ Perja suhega od repe in krompira 200 ,, Trave in zelene detele . . 450 „ Perja zelenega od repe in krompira 500 ,. 556 4. Slame: 557 §. 23. Kmetovavec 4 do 5 delov pice privarje in jako zboljša, če jo, pervič skrajša, drugič skuha ali spari. Tak dobro sirova (frišna) kakor tudi suha klaja naj se poprej, kakor se živini položi, skrajša, to je, ped dolgo raz¬ seka, ali krajša na reznem stolu zreže; tak poje živina s dobroj pičoj tudi slabo. Podzemeljski sad, krompir, repa, pesa itd. v pičo oberjen, naj se skuha, druga klaja spari. Vsa ta piča, tudi podzemeljski sad, se da brez ognja skuhati. Krompir, pesa ali repa naj se osnaži, drobno zreže in med vlažno rezanca pomeša, in vse to v posodo dobro natlači, to¬ liko, kolikor se za dan potrebuje. Po zimi se tako napravljena piča v treh dneh tako vgreje, daje podzemeljski sad kuhan in kerma godna; in takova piča naj se živini polaga, ter jo bo rada jedla, in se lepo po nji redila. Poškrop¬ ljena rezanca in seno se tudi brez krompirja ali pese ogrejeta, če se malo poškropita, toliko, da je vlažno, in če se prav dobro v posodo Potlačita. Štiri posode za štiri dni se morajo tako s pičoj pripraviti, za vsak dan jedno po¬ sodo — sod ali kad — in po redi se pola¬ gati. Še tečnejša bo piča, če se posoli. 558 Od debele nj a goved. §.24. Mlada živina, dokler raste, se ne redi predobro, ker jo rast prideržuje,- pa tudi meso take živali ni tak tečno, kakor do- rašene. Prestari voli in krave se nerodno in kesno rede, in meso takove živine, posebno kravje, je terdo in rodo. Naj dostojniša starost goveda za pitanje je 5. do 9. leta. Za debelenje mora biti zdrava živina in ne preveč shudena. Klaja za pitanje goved, ki na meso žene, je seno, trava, krompir, korenje, repa, pesa; na loj pa žito, pogače od olja in mnoge drože. §. 25. Kadar govedo za pitanje priprav¬ ljaš, mu v začetku le klajo mesenega osnjudka polagaj, kakor seno in kaj malega podzemeljskega sadja, to je, repe, kolerabe itd- Po tem pride kuhano žito, kakor oves, ječ¬ men, turšica itd. kar se vselej debelo zainlet 1 da. In sadnič naj se pitancu še druga pic* daja, ktera naj bolj mast ali loj redi, p' oljne pogače, drožje, troski itd. Pitanec tirja pokoj, snažnost in vredjeno kermanjc, naj se mu pomalem, pa pogosto in vselej ' odločeni uri piča polaga. Vmes naj se mu klaja spremeni, da > se živina neke piče ne naveliča, ampak sko* 559 jesa ostane. Nobena reč pa debelenje tako ne pospeši, kakor sol. Sol pri ž i v i n o r e j i. §. 26. Maloktero jed more človek neslano pov žiti, in če jo povžije, mu ne tekne in v želodcu dobro ne stori, ker želodec nima potrebne moči, jed prav prekuhati. Ravno tako je tudi pri živini. Sol stori živini več želodečnega in črevnega soka, potem boljšo kerv, iz dobre kervi več in boljšo meso, loj, obilnišo molžo, in sadnič stori tudi živina boljši gnoj; je tudi vesela in močna ; sol ji mnogo bolezen odžene in obrani. §. 27. Denar, kterega za živinsko sol zdajaš, ti velik obrest donese; ne krati torej nobeni živini soli. Sol se daja živini ali lizati, ali se s njoj piča potrosi, ali pa se u vodi stopi in s solnicoj piča porosi. Na 10 funtov piče se vzame 1 lot soli, in to vsak dan, ali saj vsak drugi dan. §. 28. Obilnejši soli se živini daja, kadar iz zelene (frišne) klaje na suho pride; ka¬ dar mora slabo ali clo pokvarjeno pičo jesti, tudi mladi, molzni in pitavni živini se več soli daja, kakor drugi. 560 Zlate pravila. Živ a l t er pinci'. 1. Lakomnik in zanikarnik, ki svoji živini potrebnega živeža in pijače ne da, in ko jo prehudega mraza ali prehude vročine po svoji moči ne obvarje , ali jo v hlevu v nesnagi stati pusti. 2. Kdor bolno, premlado, ali prestare živino vprega, in jo čez moč naganja. 3. Kdor brejo kravo ali kobilo čez moč preganja. 4. Ki kraljevo ali pa po vratu in herbtu do kervavega ranjeno in oderto živino čez moč k delu sili. — Kdor živino po nedolžnem terpinči, njega bo tudi Bog. XXIV. Od drobnice* Od ovac. §• Ovca je preživljajoča žival, kakor krava, torej tirja jednako klajo, kakor go¬ veda. Ovce so od natore slabej ko goveda, in jim sosebno mokrota škoduje; donesejo jim b suhe pašine, in tudi ondi pico najdejo, kder go¬ veda kaj jesti nimajo. Ovce so mnogim bo¬ leznim podveržene, torej komej petnajstega leta včakajo. Od 100 jagnet jih naj manj 10 pade, poprej ko so leta stare. 561 §. 2. Malega plemena ovca priredi komej 20 do 30 funtov mesa, srednega 40 do 80 funtov mesa , in da objedni strižbi 2 — 4 funte volne; velikega plemena ovca. da ob jedni strižbi 5 — 7 funtov volne, in le črez cent mesa. Naj žlahnejše ovce so španske , M e r i n o ime¬ novane. §. 3. Ovcam gre tako le streči: 1. Derži jim dobre, skerbne, milosercne in poterpežljve pastirje. 2. Imej jih v hlevu v predelih, ovce, jar¬ ce , in jagneta posebej; tudi ne smejo breje ovce med tistimi biti, ki so že storile. 3. Skerbi za suhe pašnike; naj bolje paš- nine so po hribih. 4. Ne daj ovac, sosebno brejih, na pašo gnati, dokler je rosa ali slana po travi. 5. Glej, da ne bojo ovce nigdar žeje terpele; vendar pazi, da u veliki vročini znoj- n e, premerzle studenčnice ne pijejo. 6. Dajaj jim pogosto soli, ktera jih bo¬ lezni obvarje, jim ješčnost dela, vžito kermo prebavi ali prekuha, in preobilno vodo od¬ pravi. 7. Ovčjak, to je ovčji hlev, mora, koli¬ kor je prav, visok, v suhem kraju naprav¬ ljen , s vratami proti poldnevu obernjen, in okoli J n okoli s garicami in jaslimi previden biti, da Ponovilo potrebnih naukov 36 562 vse ovce lahko k piči pridejo. Po hlevu naj bo vsa naprava lepo gladka, ker se ovce rade čohajo ali gulijo, da preveč volne po ojstrili in rogljatih rečeh ali predmetih ne pogube. §. 4. Vsako jutro, pred ko se jim kerma položi, jih gre iz hleva na dvorišče ali bor- jač izpustiti, da se na hladnem zraku oddah¬ nejo, in ovčarja, ki jim med tim časom nastelje in kermo pripravlja, ne nadlegovajo. Jim vse pripravši , jih zopet v hlev zažene. §. 5. Ovca nosi mladiča 150 dni, to je okoli 21 tednov. Med tim časom je skerbno paziti na to, da ovce kaj škodljivega ne jedo. braniti jim tudi moraš preveč skakati, pretesno med drugimi ovcami hoditi, in grede po vsa¬ kih stezah dregati se. §. 6. Kadar ima ovca storiti, je po skerbeti: 1. Neke dni prej dajaj ji boljše in tečniše piče, kakor: kuhanega krompira, repe ali ko¬ renja, sparjenega ovsa, in napajaj jo s vodoj v kojo se otrobje ali moka lanenega semena nameša. 2. Postriži ovci volno okoli siskov, ker k jo jagnje sisaje lahko s mlekom vred požerlo, in si smert naklonilo. 3. Potrosi poverženo jagnje s drohnoj sol' joj, da ga mati raje liže. 563 4. Daj materi v merzlem vremenu mlač¬ ne s otrobmi namešane vode piti. §. 7. Hočeš pridne in zdrave jag¬ njeta izrediti, na s le do vaj sled e č e pravila: 1. Skerbi, da ovca jagniče precej sisati pusti. Preslabi ovci dajaj ječmenove moke piti, ki kmalo dovolj mleka privabi; če je pa jagniče preslabo, moraš vsako drugo uro ovco molziti in namolzenega mleka jagniču v gobček pomalem vlivati. 2. Ne pripusti, da bi otroci ali kdo dru¬ gi mlade jagneta s rokami gladili, ali pa clo pojali, lovili in po rokah nosili. 3. Skerbi, da mladim jagnetorn ne bo v hlevu prevroče, pa tudi ne premerzlo; čist zrak in toplota srednje mere jim naj bolj tekne. 4. Izpusti vsak dan, če ni prehuda zima, jagneta na prost zrak, v početku za malo, poznejše pa tudi dalj časa. Molža ovac, in pre¬ zgodno odstavljanje jagneta, slabi jagne, in je tudi volni škodljivo. §. 8- Le počasoma odvadi jagniče od star¬ ke. v petem mescu je dovolj, če ga vsak dan ^ dvakrat kako četertinko ure pri njej pustiš, po noči naj pa še skupej bota. Ker dajo ovce foleko skor 4 ali 5 mescov, torej ni potreba 564 mesca grudna ali prosenca rojenih jagnet po¬ prej popolnama odstaviti, ko uvelikem travnu; mesca sušca in malega travna rojene pa za- moreš brez skerbi že v 6 ali 8 tednih odsta¬ viti, ker poletenski čas to pripusti. Redi jih s jednakoj, le bolj drobnoj pičoj, kakor ovce Ce pa jagnetom namesti sena zeleno perje dajaš, se bodo še lepše in čverstejše redile. §. 9. Ovce strižejo v nekih krajih le en¬ krat v letu, v drugih po’dvakrat in clo trikrat. Popred ko se ovce strižejo, jih je treba vrniti ali izkopati, in ko seposuše,se lepo varno ostri¬ žejo, da se ne oškernjejo. Bolezni ovac. §. 10. Ovce so mnogim boleznim podver- žene; navadna, jim lastna, so metljaji na jet¬ rih. Ta bolezen 3 do 6 mescov terpi, dosti¬ krat se tudi čez leto vleče, preden cele jetre zgnijejo in živinčeta počepajo. §. 11, Znamnja te bolezni so: ovce za¬ čno hirati, ne jedo in ne prežvekovajo po na¬ vadi, oči obledijo ali rumenkaste postanejo, blato gre bolj poredkoma od njih, glavo več¬ krat proti desni strani obračajo itd. §. 12. Poglavitni uzroki metljajovso: po¬ manjkanje žlahnih in grenkih trav, močirne, 565 nizke paše, mastne, vodene trave, kakor bičje in ločje, deževno vreme, slaba pica, mokri hlevi, in nemarna strežba. §. 13. Pomočki in naj bolje zdravila so: stolčena verbova ali hrastova skorja, janež, encjan, kalmež, kimija, česen, brinove jagode, saje od peči, želod, divji kostanj, štupa pelino¬ va, rožmarinova, domača in grenka sol. Od teh zdravil se po tri ali štiri skupej zmešajo in živinčetu na dan po dve ali tri žlice dajo. Kako gre bolezen ovac braniti. §. 14. Laglej in boljše je bolezni živino braniti in ogibati, kakor pa odpraviti in ven¬ eti jo; torej je na to paziti: 1. Skerbi, da bodo ovce že od pervih nog prav oskerbljene, da bojo skozi zdravo klajo ,n pašo v pravi dobi dobivale, pred mrazom in budim vremenom okovarjene. 2. Glej, da se jim klaja od suhe v ze- tano polagoma spremeni. 3. Ne pasi nigdar po močirnih pašnikih, tudi po senožetih ne, ktere je povodenj po¬ pulila. Sploh naj bo ovčar moder pastir, ki svoje ovčice ljubi, in za prid gospodarja skerbi. 4. Ovce,' sosebno jagniči, se ne smejo ob 566 vročini nevtegoma poditi, da jim kerv ne zavreje. 5. Vari, da se ne bodo t\oje ovce meša¬ le med ljudske, od katerih nisi zdravja pre¬ pričan, da se kake bolezni ne nalezejo; od kupljenih se pa zdravja prepričaj poprej, ko jih med svojo čedo spustiš. 6. Imej domače navadne zdravila pri ro¬ kah, kakor: encian, pelin, kolmež, brinjeve jagode, divji kostanj itd. Dajaj jim včasi pe¬ čen ječmen, pšeničnih otrobov in soli, kar je vse prav dobro bolezen vstaviti', dokler še ne¬ varna ni. 7. Če se nagla bolezen prikaže, pokliči zastopnega zdravnika, ne pa mazača, če ti je tvoja čeda ljuba. Če na to vse paziš in svojo čedo Bogu izročiš, tudi zveste , poštene in pobožne posle pri hiši imaš, sam pa tudi umen, zastopen, pravičen in varčen kmetovavee si, ti po hišovanju gotovo po sreči. Od koz. §. 15. Malo kdej je priložnost za kozje rejo, ker koze več škode kakor koristi pr 1 ' neso. Koze poškodovajo sadno drevje, p°' kvarijo verte, njive in gojzde, kateri tako ob' 567 jedeni in poškodovani ali clo nič, ali slabo po. ganjajo, ter se govori, da zajec in koza stru¬ pen zob in slino imata. Čisto vendar niso koze zatreti, ter je njih mleko nekterim bolnikom v posebno zdra¬ vilo; tudi je koza dostikrat vboge ženke jedi- no bogastvo in celo premoženje, ki njene o- troke redi. Torej naj se v tacih okoljšinah še kaka koza terpi, pa raji travnica kakor ger- movnica, da se drevesnemu plodu tolika ško¬ da ne stori. §. 16. Kozel in koza sta dobra za pleme od drugega do sedmega leta. Koza nosi mla¬ dička 5 mescov, pa tudi po dva in tri vcasi da. V brejem stanu potrebujejo skerbne strež¬ be; gledati je treba, da ne terpijo ne žeje, ne gladu, in ker s velikoj težavoj store, jim moraš v tej sili, kolikor se da, v pomoč pri¬ stopiti. §. 17. Hlevi morajo imeti primerno gor- koto in veliko snago. V zaduhlem in nesnaž¬ nem kraju deržane zgubijo vid in dobijo garje. Njih klaja je po zimi seno, rezanica, suho listje ali vejnik, zeljnato perje, korenje itd. Z la te p ravila. v Žival ter pinci'. 1. Kdor ovce striže, pa jim s vervjoj 568 preterdo noge zveže, in jih s škarjami do kervavega šipa in škerne. 2. Ki živino po leti prehudega pikanja muh ne varje. 3. Mesar, ki tele, kozo, ovco itd. prej ko živinče zakolje, živo na kline obesi, in jo po nerodnosti dalje časa terpinči. 4. Kuhar ca, ki rake ali polže v merzli vodi k ognju pristavi, namesto da bi jih nevte- goma s kropom vmorila. XXV. Od konjoreje. *) §. 1. Konj je zsavolj svoje lepe postave, moči, terdnosti, in učenosti naj žlahnejša stvar med domačimi živali; je tudi pervih ži¬ vali, ktere si je kmetovaveč pridomačil. §. 2. Po prepeljovanju iz jednega v dru¬ gi kraj, iz vroče v hladno deželo, po zostavi in prirojenju, po umnem [glajštanju te živali se dajo konj jako požlahniti; torej so tudi mnogih plemen ali sort. Tako so Arabski konji jako lepi; pa tudi jeden po tisuč kron velja; Anglianski so naj hitrejši; V o* *) Beri: Bukve za kmeta, kako se ima per konjih obna¬ šati, Na svetlo dal Dr. Janez Bleiweis, V F^jnbljani pri Jožeta Blazniku. 569 !o; gerski in Sedmograški obstoječi in is¬ kreni; Češki, Koroški in Štajerski a j veliki in močni. Konji Austrianskega cesarst¬ va imajo blizo 172 milionov, vsa živina pa 4000 j milionov vrednosti. t Kako se starost konja spozna. i ' §. 3. Starost konja se po zobeh spozna. Konj ima v obdveh čelustih, u vsaki po 6, to je: 12 mlečnikov; dalej 24 kotnikov. Med pred- nimi zobmi in kotniki stojijo 4 zobje. Kadar je konj poltretjo leto star, mu perva dva *oba iz gornih in dva iz spodnjih čelustnih mlečnikov popadajo. S polčeterti m letom konj spet dva zgorna in dva spodnja zravna zoba zgubi, in v polpete m letu mu krajni¬ ki (krajčniki) popadajo. Kadar je konj 4 ali 5 let star, se prikažejo zobje med prednim čelustniki, kterih pa kobile nimajo. Predni zobje ali mlečniki so manjši, bolj rumenkasti in gladkeji, ko drugi, ki za tem izrastejo. Če je konj peto leto spolnil, dobi Černe jamce ali u jede v sredi zobov. V š estletni starosti Prejdejo te Černe pikce naprednih, v sed¬ mem letu na srednih, inv osmem na kraj¬ nih zobeh spodnje čeljusti. 570 Bolezni in napake konjev, §, 4. Konje napadejo mnoge bolezni in napake , postavim: bule na vratu, rujava pika na očesu, smerkov nos, otok čeljusti, bezgov- ke na vratu, grinte itd. Konjoderci se res pri konju vsake bolezni lotijo, pa le malo kdaj pri konju kaj opravijo. Torej je velika potrebši- na v gostih krajih učenih in zastopnih živi- nozdravcov, kteri bi nam ljubo živinco oteli, ce je mogoče, kadar nam zboli. §. 5. Konji tudi bolezni in razvade imajo, ktere se imenujejo poglavitne, ali po ce¬ sarski postavi zavarvane bolezni (patentni tadli)> koji kupčijo razderejo, in predavec pravdo zgu¬ bi. Ti so: 1. Kužna smolika. Ta bolezen je na¬ lezljiva , in se po bledih oteklih nosnicah da spoznati, iz kojih mu smerkel teče. 2. Norost ali ti šavka, v kteri konj oderveni, se za ničesar ne zmeni in le ve« dan živi. 3. Grinte, gar je, le š aj, se pri derg - nenju spoznajo, ker se od dergnjene živine k»' kor bela moka ali pa otrobi od kože osipajo, 4. Neduha je dolga meFzlična bolezen, 571 ktera se iz kratkega in pogostega dihanja spozna. 5. B o žj a st. Prikazen te bolezni je, da se živina tresti, trepetati in omahovati začne in potem na tla pade. 6. Mesenenost, bolezen, ki preide in zopet pride , se vidi na kervavih očesih. 7. Op o r n o s t, če se konj vstavi, in no¬ če speljati. 8. Jasna slepota, brez mrene na očesu. §. 6. Če 1 je' ravno] konj tolikajnim bo¬ leznim podveržen, vendar nekteri 30 do 40 let živi, in je še skozi za počasno ne prelo¬ ženo vožnjo pripraven. Pogodi za dolgo ob- varvanjejkonja so, da si mu prijatelj lepo krot¬ ko se s njim ponašaj, na suhem, snažnem kraju ga imej, po zimi ga pred silnim mra¬ zom , po leti pred vročinoj in muhami brani; v pravem času in s dobroj, tečnoj pičoj kermi, in ga nigdar žeje terpeti ne pusti. Le njego¬ vi moči primerjeno težo, in nigdar več mu ne nalagaj; pa tudi potrebnega počitka mu pusti. Vlastnosti kobile za podrejo. §. 7. Ako dobre žebeta hočeš podrediti , moraš kobilo s timi vlastnosti imeti: 572 1. Kobila mora biti prosta vsih napak, in kolikor moči, takih lepih prirojenih vlastnost imeti, da se more lepa živina imenovati. 2. Naj bo žlahnega plemena, tudi pridna, pohlevna in terdnega života, zakaj po kobilini vrednosti dobi tudi zebe svojo vrednost. 3. Kobila ne sme biti majhnega, slabega života, ampak naj manj 15 pesti visoka, moč¬ na v persih in široka v križu. 4. Ne sme biti pod 4, pa tudi ne više od 14 let stara. 5. Mora kobila biti stanovitnega zdravja, da torej žebe ne pride s prirojenimi napaka¬ mi na svet, ki ga skorej zopet za germ spravijo. Kako breji kobili postreči. §. 8. Kadar zapaziš, da je kobila breja* skerbi: 1. Da jo kaj ne vdari ali dregne, ne po* di jo, in glej, da ne bo čez plote ali grabne skakala. 2. Ne dajaj ji mokre, zvenjene ali oper- hle trave ali piče; tudi naj se po močernib* nezdravih pašnikih ne pase. 3. Kobilin hlev naj bo snažen, suh, sve¬ tel, in ne soparčen. 573 4. Breje kobile nikar preveč ne redi; da¬ jaj ji sena s ovsenicoj ali ječmenovkoj me¬ šanega , in včasi malo ovsa. 5. V zadnih tednih jo le k lahkemu delu rabi, prevodi jo pa vsaki dan, in glej, da jo kaj ne zastraši. Kobila nosi 11 mescov in okoli 10 dni. Pazi zadne dni in noči, ko bi kake pomoči potrebovala, da boš pri rokah. §. 9. Zebe skozi lepo snažno imej, in 4 mesce staro žebe začni počasu odstavljati, ne na enkrat. Dajaj mu mehkega drobnega sena, rezance in malo ovsa, ali pa pšeničnih otro¬ bov vmes. Zebe naj se vsaki dan pod milim nebom prehodi ali preskaka; pa paziti je, da se kamo ne zaleti in ne zaskoči, in da se ne poškodje. Da bo žebe močen konj, naj se pol¬ tretjo leto staro po malem uči voziti; pa za rožnjo ga še le po tretjem letu po malem rabi. Zlat e vodila. v Žival ter pinci: 1. Kdor živino po glavi bije, če mu pre¬ dloženega voza ispeljati ne more, ali če mu k količkaj napak slori. 2. Ki vso izpehano in putno, lačno in Ze jno živino pred kerčmoj pod milim'nebom 574 v dežju in mrazu stati pusti, on pa v ker ti¬ mi pije in denar zapravlja. 3. Kdor konjem po neumnosti v nekte- rik boleznih čelust do kervavega bode ali žge, kdor jim zdravila skoz nosnice vliva itd. XXVI. Od svinj o rej e, §. 1. Svinjoreja je velike vrednosti pri hiši, kajti so te živali s slabo j hranoj zadovolj¬ ne, s ostanki in pominjami, ki bi ovače brez prida se pogubile. Kder je le mali vertec pri hiši, in se kaj malega kuha , se tudi svinjče preredi. Slaba gospodinja, ki jedno svinjče na noge ne more spraviti! §. 2. V toplih krajih svinje tudi po divje v gojzdih žive, kder se bukovce, želoda, ko¬ stanja, želiš, korenin itd. rede. Naše domače svinje ljubijo bolj mokro, kakor suho jed, bolj pijo, kakor gošavo. Kadar je svinjem vroče, išejo luže, ohladiti se, in če jih zebe, se' suho steljo zarijejo. To nas uči, da se svinje po leti kopati, po zimi pa toplo imeti morajo- Svinje rastejo do štertega leta, in žive <1° dvajsetega. §. 3. Sredne postave prešiči so naj bolj I za pleme in debelenje, če so poleg tudi p°' hlevni, mirni in prijazni. Breja svinja nosi H’ 575 — 17 tednov, stori dostikrat po 10, 12 in še več prašeč. Kolikor jih oddati misliš, jih zgo¬ daj oddaj , da ostali več sisati imajo in bolj rastejo. Tri tedne starim prascom dajaj mle¬ ka, ječmenove kaše [itd. jesti, vendar naj do 6. tedna sisajo. Prašiča pa se mora obilo s dob- roj hranoj pičiti, da prasce prerediti zamore. Kadar prasce odstaviš, dajaj jim včasi jare reži zobati, po tem bojo jak.) rastli. §. 4. Svinje za pleme so s vsakoj hranoj zadovoljne. Po leti jih z zelenoj travoj in mla- doj deteloj prerediš, vendar jim moraš po¬ gosto oblojenih pominj piti dati. Po zimi se prešičem sušina kuha, to je: zeijne vehe, ko- renjevka, repičevna, stročje, mlada detelaitd. Dostikrat se pripeti, da jim u vigredi že kaj kuhati ni. U sili se praprotne korenine in talni les kuha, da se še preredijo.; / Od d eb elen ja svinj. §. 5. Kteri kmetovavec nima priložnosti, tar ima malo pice ali mlade svinje, prešice na ®*peh (boh ali salo) odebeliti, naj mlade pol taa do leta stare prešičke do pol pita; dobro jih bo v mesnico prodal, in si za te de¬ narje lahko šale ali Špeha kupil. §. 6. Pri svinjah dobrega plemena boš P ri pitanju dobro opravil, če se tudi s toj 576 rečjoj ponašati zastopiš. Premlade, tudi pre¬ stare , bolane in nevkrotne svinje niso priprav- ne za pitanje. §• 7. Kdor s pridom prešice debeliti hoče, mora vedeti in poznati vlastnosti pice, ktera ima redivne dele za Špeh ali slanino, in ktera le na meso bolj žene. Ce le večidel s takjo pičoj svinje kermiš, ktera ima le malo špeho- vega osnudka, boš dolgo pital, veliko derv požgal in dosti loncov poterel, prej ko bo kaj šale, torej bo gotova zguba pri debelenju svinj. §. 8. Na razmero nekih pič, koliko ima jedna bolj od druge špeharedivnih delov, in koliko delov, ki na meso ženejo: V 100 funtih je osnudka na meso : — na mastnino : Jeden funt turšice torej odrine tolika kakor 5 funtov krompira ali 9 funtov korenj* 1 ali 13 funtov repe ali pese. 577 Naj boljše in hitrejše debelenje bo torej s turšicoj, ječmenom ali ovsom; žita pa se mo¬ rajo zmleti, ali pa kuhati. Kermiš podzemeljske pridelke, t. j. re¬ po, peso, korenje itd., hrano večkrat v tednu osoli, vselej pa s mokoj ovih žit dobro oblodi, tak nebo nič zgubljenega, kar svinjem daš. Pri svinjoreji tudi prav veliko stori prešje ali pogače lanenega semena, in mleko. §. 9. Gospodinja mora poskerbeti, da pi- tavne svinje vselej v odločenih urah svojo jed dobivajo, kolikor povžiti morejo. Daja se jim-; po 4 — 5 krat na dan. Če se popred dato/ jestvine v koritu kaj najde, se mora pograbili in vse posnažiti, preden se nova hrana v Jujjt rito vlije ali usuje. Paziti se mora, da svi|fe ne dobe vroče jestvine ali pije, tudi da se oso- bn, ki jim streže, pohlevno s njimi ponaša. §. 10. Tudi na snažnost pride veliko pri svinjoreji; torej je paziti, da imajo svinje vsik- dar suhe hleve, mora se jim pogosto spod- k'dati in nasteljati. Tudi je prav koristno jih 'ečkrat dergati, t, j. štrigljati. Skušnja je po¬ kazala, da tako snažne svinje so po 30 fun¬ tov težje se opitale od drugih poprej jednake teže, ki se pa niso snažile. Ponovilo potrebnih naukov 37 578 ' V Zlate vodil a. Žival ter pinci: 1. Mesar, ki presiče kupuje, jih nevsmi- leno zveže in na voz pomede. 2. Ki klavno živino nespametno goni , in jo s psi pred klanjem hudo draži in tugoti. 3. Kdor kerfa, ptiča ali kako drugo ži¬ val na nit priveže, in jo decom da po tleh in po blatu vlačiti. Človek sme živali v svoj prid obračati in nje sme tudi umoriti , kadar mu je za živa potrebna , ali mu je nadležna , škodljiva , ne¬ varna , ali če ni za nobeno rabo več. Nikdar pa nima pravice terpinčiti jo; Bog je ljube živino stvaril, in tudi za njo skerbi. ( ,1 t i ■ t f i d i: 'j' š XXVII. Od kuretine. d §. 1. Kuretina ali perutma obseže \se še domače živali, ki perute ali habe im a J° in so s perjem preskerbljene. Perutina se * * r ' plemena razdeli: Pervi razred je živad, ki na suhem vi, kakor petelini, kokoši in purmani ^ kovrači. 21 ti ti A ja it 579 Drugi razred je plavajoča, kakor gosi in race. ni- in [, ii- in in « it- oi h Tretji razred so leteče živali, kakor go¬ lobje. §. 2. Kokoši ali kure večidel na dvorišu ali borjaču v družbi s purmani, gosmi in ra¬ cami žive. Gosi in race pa vpotrebujejo j Mizo dvoriša tekoče vode ali saj luže. §. 3. Kokoši so naj bolje izmed vse kure- tine. Razun velikega broja jajc vsako leto, dobivamo tudi zale pišeta in kopune, kojih »leso nam dobro diši; pa se tudi prav dobro prodajo. Kopuni se večidel s kuhanoj koruzoj, s močnatmi osvalki in s orehovimi jedercami debele. Tudi se jim mleka piti daja. §. 4. Naj pridnejše kokoši se na kmetii 'zredijo, ki imajo debele glave, po koncu sto- Jdč in rudeč greben , ali pa košat čopek (čopke), široke persi, rumenkaste in kratke noge. Čer- nega in rudečkastega perja kokoši, pravijo, | 8 ' in ii' sli več jajc izneso. §. 5. Jedna koklja ali kloča izvali 12 do '0 jajc. Jajca pa morajo od takovih kokoš biti, ktere imajo svojega gospodarja, t. j. ki v druž¬ bi petelina žive. Koklja sedi na jajcih 21 dni. ^"gliani vejo brez koklje po primerni toploti J H j c a izvaliti, tako jih v nekih dneh po. jezero ’* za to pripravne peči pritava. 580 §. 6. Kokoši pičimo z zernjem, travoj in mnogimi ostajki jestvin; pa se jim ne sme vroča hrana dajati, ker pivko po njej dobijo. §. 7. Jajca se dajo nepokvarjene zder- žati, ako jih mokrote in zmerzline obvarješ, in ne preveč na zračnem hraniš. Gospodinje jih večdel v žito in pepel zakopavajo, in tako dolgo dobre ohranijo. §. 8. Purmančeki so jako pikri, in se težko na noge spravijo; ko so pa nekoliko od rastli, ne potrebujejo več tako velike skerbi. Purmani se radi po travi pasejo, vendar se jim mora tudi zernja dajati. Mlade purčeta redijo s kruhom, tudi jim jed iz moke in kopriv napravijo. Naj hujša bolezen, ki jih večkrat umori, se v cevkah iz repa rastajočih peres prikaže; ta bolezen pa se da ozdraviti, če jim kervi napolnjeno perje poskubiš. §. 9. Purmani se mnogoverstno debelijo, navadniše s turšicoj, s močnatimi svalki (h' celjni) in orehi. Daj purmanu pervi dan n e ' kaj svalkov iz ajdove ali ovsene moke le e* 1 oreh požreti, drugi dan dva, in tako primi' ka j> naj jih petnajsti dan petnajst pogoltni j Po tem se pa nazaj jemlje zopet do jedneg 8 Za jednega purmana tako odebeliti je treb? 225 orehov. Slehernemu orehu se lupina dobro natolče, ki se purmanu s jedrom vred v žrelo spravi. 581 in ne jo, sr- v IS, i e to se J- ii, e ;a §• 10. Para vali dvakrat na leto, to je, mesca svečana in velikega serpana, pri vsaki valitvi izleže po 15 do 20 jajc. §. 11. Gosi in race ne tirjajo velike strež¬ be, ker se od rastlinja redo. Kar jim je ne- obhodnopotrebno, je voda, v kateri živijo, in potrebne hrane najdejo; vendar se poleg te¬ ga še pičiti morajo. §► 12. Gosi in race valijo rožnega cveta, in sedijo 30 dni. Gosem se po dvajset, racam pa po petnajst jajc podloži. Voditelja pa mo¬ rajo gosi in race imeti, to je, gosjaka in racmana. Ij §. 13. Dobiček, ki ga gosi prineso, ob- Ij s toji razun dobre pečenke, tudi v pisekih in Perju, ki se jim v pomladi in v jeseni po¬ reže. §. 14. Golobje so dvojeverstni, domači 'n poljski. Domači ostanejo vedno v pohištvu *n golobnjaku , poljski pa potreben živež po , ! >jivah isejo. Jedni ko drugi mlade izležejo Po dva golobčeka iz jajc na enkrat. Poljski golobje valijo po sedemkrat ria leto, domači P a po desetkrat. §. 15. Domači golobje so bolji od polj- j 8 kih, že zavolj tega, ker polja ne poškodo- Va jo. Naj bolja jed za golobe je pšenica, aj- in turšica. 582 §. 16. Golobnjak je napraviti tako in v takem kraju, da mačka vanj ne pride. Tudi ga je vedno snažno deržati. Zlate pravila. ■ v Z iv a l ter pinci: 1. Kuharca, ki le po vedem ali na pol kuretino, nakolje in po tern jo v kot verze, da se premetava, dokler ne pogine. 2. Dečki, kteri metulje, muhe, kebre, kobilce Ud. love, in jim perutice ali noge potergajo in populijo, ki so jim potrebne . da zamorejo letati in si živeža ukati, kakor človeku noge in roke. 3. Kdor metulja na iglo nasadi, da po¬ časi pogineali pa kebre prebada in s njivo malinček napravi, da ga revciki gonijo in da se do smerli upehajo. Takim nevsmilenc 0 » se ojstra šiba namaka. XXVIII. Od sviloprejk. §. 1. Sviloprejke ali židne gosence j redijo v hiši. Izba, ki se za sviloprejke od'j loči, mora zračna biti, od šuma prosta v za vetju in proti soncu ležati. 583 §. 2. Da se v majhnem prostoru veliko sviloprejk izredi, jim; je treba, po podobi berd, pletenice, lese ali mreže napraviti, ktere se na majhnih latah stoječe po volji zvišati ali znižati dajo. §. 3. Pletenice iz terstja ali verbja na¬ rejene, lese ali mreže so na stranih privi¬ hane in s robom previdene, da červički dolj pasti ne morejo. §. 4. Sviloprejke se izležejo v spomladi, tode červno seme, ali zalego gre še le ta¬ krat iz hladne shranbe vzeti, kadar so že murve perje pognale. §. 5. Da se červički izležejo, je treba v peči zakuriti. Ker se pa vsi na enkrat ne izvalijo, jih je dobro po dnevih razdeliti, da se potem ve, kteri so boljši červički, ker dalj¬ ne skušnje uče, da so naj bolje sviloprejke, ktere so se drugi in tretji dan izlegle. Jih Posebej djati, je že zavolj tega svetovati, da se ob času spanja ne zmešajo. Izleženi čer- v ički pridejo v slamnice ali jerbasčeke, kder se do drugega spanja deržijo, po tem pa se Morajo na pletniee ali lese preložiti. §. tj. Sviloprejke se štirikrat spremenijo. Med vsakoj sprememboj je po navadi 6 dni; jedo pa noč in dan, tako da se jim mora v ^4 urah 16 obedov dati. Ob času spanja ne — 584 — potrebujejo perja. Če sprememba dalj ko je- den dan terpi, nič dobrega to ne pomeni. §. 7. Gorkota za rejo sviloprejk potreb¬ na mora med 18. in 20. stopnjo Homerjevega gorkomera biti. Ta gorkota se naredi, če se v peči zakuri, in ko se to zgodi, se ima okno odpreti, da zdrav zrak v izbo pride. §. 8« Poglavitne vodila, kojih se je pri reji sviloprejk terdno deržati, so naslednje: 1. Ne dotakni se jih nikdar s rokami, te- muč preloži jih s mrežo vred. 2. Deržkjih, kolikor je mogoče, zmirej snažno, in preloži jih večkrat. 3. Majhne červičke pasi s mladim in meh¬ kim perjem, in pred ko ga jim daš, naj nekaj časa v izbi leži, ker jim presirovo perje škodje. 4. Ne polagaj jim mokrega perja, če pa deževno vreme nastopi, da suhega perja nabrati ne moreš, daj ga poprej na rjuhah posušiti. 5. Glej, da ni perje sparjeno. 6. Ne naberaj perje, dokler rosa na njemu stoji, in ne dajaj ga nikoli s rokami, ki po čebulu, Česniku ali drugih rečeh diše. 7. Daj jim toliko, kar morejo od obeda do obeda snesti; derži se tedaj vedno po njih lakoti, ktera po vsaki spremembi veča prihaja. 8. Pazi marljivo na čas, ko červi dozorijo* 585 in se imajo v žido zapresti, da jim struškov (obijanja) ali suhega dračja, ali pa slame nastaviš. §. 9. Ovi čas ti naznamova život svilo- prejk, kije čist ko zrela vinska jagoda, da se skoro skoz njega vidi. To poznaš tudi na tem» ker červi vratove na kviško vzdigujejo, in po robu lese lezejo, kakor da bi kaj iskali. §. 10. Sviloprejka nareja štiri dni meši¬ ček (^galoto ali kokon), metulj pa še le v treh tednih postane. §.11. Jaj čica se dobijo, če se pusti, da metulji iz kokonov izležejo. Izleženi se hitro družijo. Kakih šest ur se vkup pustijo, po tem se pa samičeki ločijo, to je proč pobero. Sa- mičica začne seme leči na popir ali na platno, in izleže okoli 400 do 500 jajčic, ktere gre pobrati in za prihodno leto v suhem in hlad¬ nem kraju ohraniti. Kdor se tega bolj podučiti želi, naj si omisli: Nauk murve in svilne gosence rediti in svilo pridelovati. Za kmete spisal Dr. Fr. Ksav. Hlubek. Z lat 6 pr a vil a. Živ al t er pinc i: 1. Gerdun, ki pticam po tolovajsko tmjezda podera, jajčika pokonča, ali mladi- 586 čem starko vzame, da revčiki morajo od lakote poginuli. 2. Ki iz hudobnosti golobico ali kako drugo nedolžno žival brez potrebe zadavi, kije vsa krotka. 3. Ki ne more merno kake živine iti , da bi je ne sunil , ali podražil. Taka se naj večkrat pesom in mačkam godi. Sv. Duh pravi: „Pravičnemu se vsmili živlenje njegove živine ; serce hudobneža ji pa nevsrnileno XXIX. Domače zdravila za živino. Skerben in moder kmetovavee misli tudi na prihodne dni, kako napakam in nesreči' okom priti, in v sili si pomagati. Tudi vsaki živinored naj sosebno v zadevi svoje živine ; ima malo domačih zdravil in pripomočkov pri rokah, če kakemu živinčetu se kaj pripeti da mu urno v pomoč pristopi. 1. Koper ali gamilica. Kopra ali gamilic, ki v kuhinjskih ver- tih, dostikrat tudi po njivah rastejo, si mes¬ ca velikega serpana pri suhem vremenu na¬ beri, posuši nje v senci, in dobro suhe skerk 587 no prihrani. Gamilice so jako dobro zdravilo, če vetrovi ali pa grizelca žival napno. Veči živali se da 2 do 3 lotov, manjši pa 1 — 3 kvintelce. To tako le: Vzemi polič vrelega kropa, vlij ga na gamilice , in po tem pusti čaj pol ure stati, da se ohladi, in po tem ga živali v gobec vlij. 2 Bezgov cvet. Natergaj ali nareži bezgovega cvetja, rož¬ nika, kadar naj lepše cveti, posuši in rabi ga, kakor koper. Ti čaj je pripraven, da se živina zopet sputi, če se je prenaglo shladila, 3. Senen drob. Senenega droba po volji pod sladkim se¬ nom dobiš. Drob obstoji iz mnogih zdraveč- nih semen in cvetja, torej je pogosto pri ne¬ kih boleznih naj bolje zdravilo. Ti naj se sku¬ ha ali pa s kropom spari, in sopuh ali kopel- Ca pod vamp živini u vedru postavi, da gor- kota v žival puhti. To je posebno za bolene >n otekle noge in rane koristno, s takoj vo- ^°j jih zmivati. 588 4. Brinjeve ali smolkove jagode. Naberi brinjevih jagod v jeseni, in dobro jih posuši, ker so dobra pomoč pri kužni smoliki, hudi konjski bolezni, in pri smer- kovih ovcah. Veeim se 4 lote, malim pa 1 lot stolčenegabrinja s otrobi, ali pa ovsom pojesti da. 5. Pelin. Tako dobro pelinov cvet, kakor tudi ze- Ijiše naj se malega in velikega serpana na- bera in posuši. Pelin je prav dobro zdravilo za vsako bolezen pri govedih, kakor pri ov¬ cah, ki pride od slabosti, da se v njih za¬ pira. Namešaj zelenega drobno zrezanega pe¬ lina med klajo; po zimi pa suhega med otro¬ be ali oves, in to daj bolani živini povžiti. 6. Zvišč ali encian. Zvišč je dober pripomoček za bolan že¬ lodec, kadar pice nepribava, kar se na blatu-' spozna, če žival napenja, če se preobje ah kaj škodljivega poje. Pri takovih napakah bo v encian naj bolje zdravilo. Konju se da p° 2, govedom po 3 ali 4 lote, drobnici in svi¬ njam po dva kvintelca na enkrat med pico 589 pojesti. To se pri grizelci vsako 2., pri dru¬ gih boleznih pa vsako 3. ali 4. uro ponovi. 7. Gosja zel. Perje gosje zeli se na vodi, boljše je še na mleku, skuha, in se živadi na otekljine ali bolečine gorko naveže. Posebno je ta zel koristna bolečine zgnojiti, in rano izčistiti. 8. Laneno s črn e. Se ravno tako rabi pri bolečinah, ka- kor gosja zel. Dobro je, če se obodvoje vkup zmeša in na bolečine navezuje. 9. Laneno o lje. Laneno olje naj bo skoz pri vsaki hiši pripravljeno; pripomoček je, kadar živino gri¬ ze, napenja, ali kadar je zablatena. Olje mo¬ ra biti pa sladko iri ne prestaro, grenko. Da- ja se obilo, postavim; konju in govedu po funta, mali živadi pa pol manj na jednokrat. 10. Grenka sol, (Ofauberfalj). Grenka sol hladi in na blato žene, torej se rabi s domačo) soljoj zmešana, kadar se živine vročinska bolezen loti. Veči živini se daja po dvakrat ali trikrat na dan po 2 do ^ lote, majhni 1 — 2 lota, in sicer kottju na 590 otrobih ali ovsu, govedni in drobnici pa na vodi, ali tudi na kaki pici. Hočeš, da se ži¬ val dobro izblati, daj konju 3 štertinke, go¬ vedu pa 1 funt ove soli na tri bar te. Kadar se živina preobje, t. j. kadar jo napenja, so za to naj bolj poterjeni pripomočki: 1. Naj se živina počasi sprehaja; spreha¬ janje vetrove žene, naglo jahanje pa stori, da jim vamp poči. 2. Naj se s mastnoj rokoj v živino seže in blato iz nje iztrebi, to rokodelo vetrovom pot iz trebuha odpre. 3. Ce ima kdo brizglo pri rokah, naj se aapeti živini pogostoma osoljena voda od zadej v njo brizga. 4. Raztopi dve žlici živega apna v jednem maslicu vode, in vlij to zmes napeti živini skoz gobec u vamp. Vsak četertlej (firtelc) ure ponovi ti pomoček, dokler napenjanje ne neha. Za to pa le živo apno velja, ktero us- njari skoz naredno imajo. 5. Če pa vse to ni pomagalo nič, in če napenjanje že dalj časa terpi, in če napeta ži¬ vina že kotnej diha, ne obotavljaj se, primi za nož in zasadi ga ročno v levo lakotnico; za¬ sajeni nož se mora, ko u vampu tiči, navkriž zasukati, da zamorejo vetrovi izferčati. Za konja pa ta pomoč ni rabiti. 591 Pri govedni pa se nič ni bati; rana se ob kratkem brez vsih zdravil zaceli. Da muhe k rani ne pritiskajo, pomaži okoli nje (rane pa ne) s kolomazom (smirom). XXX. Čbelarstvo *). Ni plemena žival in kukecev, ktero bi bilo tako čudovito in nezapopadljivo, kakor s o čbele **). Nezmerna ljubezen bčel do svoje matere, ki se matica ali kraljica ime¬ nuje, njih složnost in nevtrudna marljivost za delo, njih ročnost in natanjčnost v zidanju, njih zmerno in lepo živlenje, in njih red pri mnogih opravilih, kder se zdi, da ho¬ čejo druga drugo'prehititi, da bi splošno sre¬ čo povekšale, ti načini svedočijo, da jih je Stvarnik s posebnimi, žlahnimi darovi okinčil; one pa tudi oznanujejo nezapopadljivo modrost Mojega Stvarnika. Čbelarstvo nese čbelarju v pripravnih krajih in dobrih letih veliko dobička. Dosti¬ krat se od 10—15 panjev za sterd ali med in *} Beri: Krajnski čbelarčik, spisal Jnri Jonke. V Ljubljani 181i, Cena 36 Kr. Bueele, bčele, čbele. 592 vosek 40 tudi 50 gl. potegne, in koliko veselje gledati nedolžne, pi*idne delavke! Koristno bi torej bilo, ko bi vsak seljak, kteri le pri¬ liko ima, se s rejoj čbela soznanil, in skerbel jo na višej stopnjo povzdignuti. U ov namen se kratek poduk od čbelarije poda. Priložni kraj za čbele. §. 1. Merzli kraji niso dostojni čbelam, ampak le topli, kder hudi, merzli ve¬ trovi ne razsajajo, in kder je zadosti pice za nje. Pripravni kraji so, kteri poleg iglenih gojzdov ležijo, v kojih resje, beravničje in druge zgodne cvetlice rastejo. Kder se znaj¬ de dosti sadunosnic, lipovega drevja, prestorni sladki senožeti in polja, kder se obilno detel« in ajde seje, v takih krajih se mali trud pr* čbelarii bogato plačuje. Plemena čebel. v §. 2. V panju zdrave rodbine se troje baže čbele znajdejo: kraljica (matica, ma¬ čica, maternica), delavke in troti. Mat ica ali kraljica, jedina mati čbel' ulu, je veliko veča od druzih, rumenkast« — 593 — barve, in ima kratke perutnice, le do pol ži¬ vota. Matica izleže na leto po štirdeset do sedemdeset tisuč jajčic ali červičev, iz kojih se v dvanajstih dneh čbelice zgodnjajo. To delo začne matica že mesca prosenca, kar do terde jeseni terpi. V panju čbele samo jedno matico obderže, več nikoli ne. Delavke so edino za delo, One pri¬ pravljajo živež in stanišče; strežejo mladim, cedijo panj in čujejo pred ožrelom, da roparce vanj ne planejo. Samo delavne imajo strupeno želo, tode, ko pičijo, je tudi njih smert go¬ tova. \ bogatem ulu je po petnajst do dvaj¬ set tisuč in še več delavk. Troti so debeliši in bolj obavtni od delavnih bčel, in ne pičijo, ker žela nimajo. Troti se prikažejo sušca in živijo v dobrem letu do velikega serpana; če je pa slaba leti- Ba ! prej poginejo, to je, delavnice jih pomo¬ re) kadar nehajo sterd nabirati. §. 3. Če se na spomlad zarano troti prika¬ žejo, se čbelarji dobre letine nadjajo, in če 8e gosto prikažujejo, je pri toplem vremenu H roja pričakovati. Je mali traven in rožni- Cv et hladen in deževen, delavnice trote pokolejo 111 iz panja izvlečejo, in to je gotovo znamnje slabega leta za bučele. Ponovilo potrebnih naukov. 38 594 §. 4. Troti so živ izgled lenuhov, ki tudi le jedo, pa malo delajo. Odjednajste do šterte ure se hodijo sprehajat in pridejo vselej praz¬ ni damo. K čemu pa so tedaj troti? Oni so za plod, pomagajo mlade valiti in delajo gor- koto v panju. Trotov je v jednemulupo tisuč in še več. Kupčija s čbelami. §. 5. Hočeš čbele kupiti, se derži nasled- nih vodil; 1. Več je živadi v panju, boljše je, torej tudi veče vrednosti. To spaziš po leti po moč¬ nem letanju, po zimi po močnem trušu čbela, če na panj peterkaš. in če je ožrelo rosno. 2. če nima stare zalege, (černega s»' tovja). Mladiči sosebno drugi zgodni jedno in tudi dve leti stari so naj boljši. Čez štiri leta stare čbele veljajo za rejo, ker več ne rojijo. 3. Dober panj, da inu ne bo treba u vi¬ gredi polagati, mora tehtati 28—32 funtov. 4. Moraš prepričan biti, da družinica n 1 brez matice. Po čemu se to spozna, se b° pozneje povedalo. 5. Grledaj, ali dobro, urno, veselo in obil' no na pašo hodijo in bogato nosijo. 595 6. Naj boljše je, u vigredi čbele kupiti, ali pa zgodne roje. 7. Ako jih blizo kupiš, jih zvečer ali zjutrej, preden na pašo začno letati, prenesi. Bližej od četvert ure jih ni dobro kupiti. Opravek pri čbelah u vigredi. §. 6. Če po svečnici ali berstniku gorki dnevi nastopajo, odpaži ule, da se čbele osna- žijo in svoje stanišče potrebijo. Predolgo za- paženih se rada bolezen loti, ki se griža ime¬ nuje. Kadar čbelam odpreš, razgerni pred ulnjakom dolge slame, naj boljše je skopa, da oslabljene čbelice na hladno zemljo ne pokapajo m ne pomerjejo. Po sv. Jožefu o toplih dnevih odpri ul za ulom in pa: 1. Preglej in preiši dobro, ali se med Biertvimi čbelami tudi morde matica ne znajde, in če ni červov ali mešičkov po kotih; torej po- sterži spodno dilo, in vse lepo osnaži. 2. Če najdeš plesnovo satovje, poreži ga *n tudi matičnike. 3. Imej ožrelja do pol zataknjena tako 'Igo, da črešne cvesti začno, da roparee * 596 v panj ne bodo pritiskovale in tvoje čbele zatirale. 4. Slabi panji naj bodo v spomladi, dokler je hladno, s koltri, pezdirjem, slamoj ali s starimi gunji odeti, da mlad zarod ne po¬ zebe. 5. Slabim in lahkim ulom, tak tudi vsem bčelam, ki so sladkorno vodo pile, naj se v spomladi zvesto poklada. Tudi je dobro terdnim, težkim polagati, ker se potem zarod množi in zgodne roje daja. 6. Potrebi od ulnjaka vso pajčino in drugo nesnago, zakaj čbelice ljubijo snago in čednost Roparce ali navertnice. §. 7. Bčele tudi včasi v škodo zahajajo; to se pogosto v spomladi in jeseni zgodi, ka* dar na polju paše primanjkuje. Navertnice niso divje ali druge baže bčele, kakor neki mislijo, ampak so naše, dostikrat clo domače; zakaj vsak močnejši panj lahko slabejšega oropa, če priliko dobi. če je kaka družinica ob matico prišla, malo živadi ali veliko ožrelo ima, ako pri predni skončnici polagaš, in sterdi pri ožrelu razliješ, je dovblj prilike za rop; za¬ kaj druge bčele sterdr ovohajo, planejo na 597 slabši panj, g a oropajo in živalice pomori. Te¬ ga vgono bivši sežejo po drugem, tretjem, in tako se dostikrat strašna razgraja pripeti, ee se vojski zarano v okom ne pride, §. 8. Če v jutru zgodaj, ali pa na večer pozno pred panjem med drugimi mirnimi obilo čbel berneti vidiš, lahko sodiš, da gre rod na rop, ali pa bo oropan. Če je panj ropan, letajo pred ožrelom nekake černkaste bčele s pobešenimi nožicami, ktere v panj silijo; bčele se kolejo in po tleh sem ter tje mečejo. Se pa pred panjem ne grizejo in ne more, je znam- nje, da se na rop spravljajo. §. 9. Ropu v okom priti, pazi da boš le na večer pozno pri zadni znotrajni končnici bčelam polagal, in glej, da ne boš sterdiraz¬ lival. Ožrelo naj bo nizko, in tak dobro u vi¬ gredi, kakor tudi v jeseni tako pritaknjeno, da le po [dvč bčeli vštric se vun ali noter splaziti morete. Prazna vera je, misliti, da sovražni, ne- v ošljivi čbelar roparce pošlje, če tvoje kake druge napadejo, si jih ti poslal? Uzroki ro¬ pa so povedani; drugih misliti je neumnost. §. 10. Spoznati, ali so hčele brez matice, pazi nasledne znamnja: 1. Če troti ne bodo morjeni pri panju 598 kadar jih pri drugih morijo, ali jih saj pre¬ ganjajo. 2. Kadar bčele o poldan pred ožrelom le slabo, žalostno šume. 3. Če tudi pri dobri paši na nogah nič ne neso. 4. Če so bčele klaverne, zaspane ali le¬ ne ; le po redko in posamesno na pašo letajo ; iz druzih panjev se pa med tem živo snujejo. 5. Če bčele pred ožrelom ne igrajo, in poprek semtertje, kakor kaj iskaje, klaverno lazijo. 6. Če mertvih bčel in drugega merčesa in nesnage iz svojega panja ne snažijo. §. 11. Ako bčele na spomlad ali po letu matico zgube, odreži v drugem panju kos mla¬ de zalege, in postavi jo v panj, kteri matice nima, da si jo zgodnja. Ako se to ne zgodi, moraš sirotice drugim bčelam pridružiti; taka tudi če v jeseni matico zgube. Brez vladarja vsako kraljestvo razpade, tak tudi bčele brez matice poginejo. Kako se zd ružitva stori. §. 12. Le močen panj, kteri ima dovolj muk i lčp prid donese. Mnogo brojno družino v p a ' nju pripraviti, je naj bolji pripomoček, več sla- 599 iih malih rojev ob času rojitve vjeden ul po*- gerniti. To delo se razno opravi: 1. Postavi zvečer s odpertima koncoma panja jeden verh drugega tako, da se tikoma zlezeta. Preženi drugo jutro zgodaj bčele iz spodnega v gorni tako le: Vzemi dve poldrugi čevelj dolge palice, začni na spoden panj pri tleh in zmeraj viši po malem bobnati ali terkati, in hitro bodo bčele, ki ropota terpeti ne morejo, v gorni panj izbezale. 2. Drugi način je ti le: Postavi v kako hano ali čeber panja jeden verh drugega, vli¬ vaj počasu in le več vode v posodo; kakor bo voda rasla, tako bodo bčele iz spodnega v gor¬ ni panj bežale, ki se pred vodoj vgibljejo. 3. Še laglej se dajo bčele s dimom pre¬ gnati, Če zadno in predno skončnico odpreš, Pri panju pa, kamor nje pregnati misliš, le predno; pritisni odperta konca panjev, da se dobro stisneta. Prižgi capo in pihaj dim v bče¬ le pri koncu odpertega panja , in v kratkem ®e bodo v drug panj preselile. Slabe bčele zboljšati. §■ 13. Je v panju malo kardelo bučelie, 1,1 bi nje rad pomnožil, prestavi panj na 600 mesto močno bogatega. Tako bčele premotiš in jih nekaj v slab panj prepeljal. Verh tega pa to pazi: 1. Da ni noben prestavljenih panjev brez matice. 2. Prestava naj se ob času dobre paše zgodi. 3. Prestavi panja po poldne, kadar so bče- le večidel na paši. 4. Glej, da si bosta prestavljena panja na skončnicah podobna. 5. Ako zapaziš, da kak slab panj družica dati misli, prestavi ga na mesto še slabšega ( tako ga omotiš in obdva zboljšaš. Znamenja roji tv e. §. 14. Dostikrat se bčele brez znamnja ali navadnih prikaznih roje; torej je ob dnevih) kadar bi se rojiti vtegnile, od devete ure d° treh paziti, dajo bčele ne odtegnejo. Perviči se rojijo med desetoj uroj, naj manj do dveh; družici gredo rajši zjutrej poprej, ali pa p° poldne zletijo. Znamenja roja so: 1. Če se kup ali venec bčel pred ožrelom nabera. 2. Prikazen trotov; če ti že pred poldnem letajo, bo roj v kratkem. — 601 — 3. Če bčele z žoltimi nogami iz paše prid- ši pred ožrelom ostajajo, tak je roj že na potu. 4. Malo prej ko se roj iz panja vsuje, so bčele neko nemirne, in se okoli ožrela verte. 5. Drugi in tretji roj, ki se 7mi, 9ti ali liti dan prepelja, se več dni poprej po pčtju matice razodene. Kadar so bcele za roj pri¬ pravljene, rojijo po dežju koj pervi dan, če ni močnega vetra. Kako bčele vgrebati. §. 15. Bčele snažnost čez vse ljubijo; mo¬ raš jim torej snažno prebivališče ali panj pri¬ praviti. Nov panj je treba poprej ko se roj v nja ogreblje, dobro s pisanimi koprivami, s Naternoj dušicoj ali s orehovim perjem nader- gati. Tudi je prav dobro, če kos satovja v nja prilapneš in panj proti soncu postaviš, da se °g r eje in po vosku duh dobi, tako bojo bčele rade v njem prebivale. §. 16. Želiš zgodne roje, bčelam pogo¬ st 0 pokladaj; tako se bo zalega hitro mno- iila in godnila, in bčele brihtneje postajajo. malega travna pogosto dežuje, in bčelam hrane primanjkuje, začno dostikrat od gladu 'rdad zarod moriti. Ne zamudi tedaj, če pred 602 ožrelom panja mertev zarod najdeš, takim bčelam zvečer po ilici sterdi dajati, da zarod otmeš. §. 17. Kadar se bčele rojiti začno in po- begnuti mislijo, škropi s metloj, kosmatoj ve- joj, ali s brizgalcoj vodo v nje; pritakni tudi ožrelo, da bčele počasnej iz panja gredo, ker se po tem tudi raje bližej vsedejo. Kadar se roj s vsimi vsede, ga le koj ogerni in vloži v ulnjak. Na vročini predolgo visivši, se je do¬ stikrat roj presedil ali clo pobegnil. §. 18. Če bčelice v panju veselo šume, je znamenje, da imajo matico med seboj; so bčele nerodno v panj šle, in so nemirne, jo soditi, da se je matica gotovo pogubila. Po* glej torej okoli, kder so sedele in po tleh; | zna biti, da je med kupčikom bučel najdeš. §. 19. Če se namenjen roj nazaj v panj poverne, bo pri lepem vremenu drugi ^ tretji dan gotovo izletel; le ob matico pridši, se še le deseti ali jednajsti dan potem seli. §. 20. Če slabo vreme roj od paše prider- žava, ga moraš s hranoj preskerbeti, da ti n e opeša, ali clo ne pogine. §. 21. Želiš obilno prida od bčela, tak a e skerbi za visok broj panjev, ampak za težk e — za obilno muh. 603 Opravek pri bčelah v jeseni. §. 22. Kadar bčele v jeseni več paše ne najdejo, pregledaj in prevdari: 1. Ce ni kaki panj brez matice. 2. Pritekni ožrela, da roparce nad kaki panj ne sežejo. 3. Pretehtaj panje, kteri so zadosti bo¬ gati , po 28 — 32 funtov težki; ovi se do vi¬ gredi prežive. Ce kakemu panju kake funte manjka, domesti mu, da bo dovolj imel. 4. Slabe panje po dva sdruži; bolj je manj panjev, pa dobre imeti. 5. Kadar se zima začne, zapri ožrela s Prevotlenim kositarjern, postavi panje na miren, M kraj; zakaj potresa, hrupa in ropota mir- ae bčelice ne morejo terpeti, in skerbno jih pred mrazom okovari. Bolezni bučel. §. 23. Bolezni boš bčele branil, če njim za ® n ažnost skerbiš. Dajaj jim o pravem času pa nigdar smerdljive, plesnive in ognu- 8e *ie sterdi. Ne terpi nobenega preslabega panja med drugimi dobrimi. §• 24. Naj navadniše bolezni bčelic so 604 griža, plesniv z arod in červi, kteri se I spoznajo, če se pred ožrelom vidi čern prah, kakor majeronovo seme §. 25. Griža se loti bčela, če jim je pozi¬ mi premerzlo bilo, če so v spomladi predolgo zaperte; pa tudi od slabe, nezdrave piče. Gri¬ ža je nevarna bolezen. Po nji bčele vse sa¬ tovje ogerdijo, kar smrad stori in bčele po¬ mori. Tako bolen panj odpri ob sončnem, gor¬ kem dnevu, da se bčele pred ožrelom osnaži- jo, in dajaj jim posehmal zdrave sterdi. §. 26. Oplesnjen zarod pride u vigredi od mraza; zakaj če je lepa spomlad, narede bče¬ le zarano dovolj zalege iz mladih jajčic. Pri¬ dejo potem hladni dnevi, se bčele bolj stis¬ nejo; zapušena zalega brez gorkote pomerje ( začne plesnovati in gerd smrad nastane. §. 27. Tej bolezni v okom prideš, ° e panje dobro s kocmi odeneš, ali če slabo sa¬ tovje, če preveč pokvarjenega ni, poreže* Je pa dosti tega merčesa, prepeljaj bčele < zdrav panj. Naj potrebniše je bčelam toplo* 6 ob času zalege. Sovražniki bučel. §. 28. Bčele imajo, kakor vsaka stvar svoje sovražnike, kteri jim dostikrat velik 0 605 kvara narede, in jim tudi po življenju stre¬ žejo. Taki so: 1. Miši, ki skoz ožrelo, ali kde drugej v panj pririnejo, in gerdo v njem razorjejo. Po pazljivosti se tem sovražnicam lahko v o- kom pride. 2. Lastovke in tašče, ki bučele med pašoj in letanjem lovijo; tak tudi seršeni, ose in pajki, 3. Prav nevarni sovražnik je buče Is ki žerv, ki ga boš po dnevi na zadni skončnici, ali pa med panji najdel. To je nekaki nočni me¬ tulj, ki po noči v panj zleze, bele červe zale¬ že, bčele s pajčinoj preprčže in preganja do *adne muhe. Okovari zvesto panje, zamaži s ilow dobro vse špranje, in ogleduj pogosto, ce kde take merčese najdeš, da jih vkončaš. 4. Tudi žab e in krasta če zavolj sterdi beele zalezujejo. Tem pa v okom prideš, če °koli ulnjaka travo, zeliše in germovje potrš- in nadležno živad preženeš. 5. Dostikrat tudi mravlinci k sterdi v P an j tiše. Prav hasnovito je torej, če ulnjak " a plošah stoji, v ktere so okolj grabnici vse- Wi i n s TO doj naliti. Tako ljube bučelice oskerbite; pa tudi Jv esto posnemajte jih. Lep dobiček vam bodo 606 nosile; naj vekši hasen pa bo, če vas bodo marlivosti, čednosti in družbinske ljubezni naučile. Pilate pr avi la. 1. Roka roko vmije, lice pa obdve; bla¬ govoljno pomagaj , in se bo tudi tebi poma¬ galo. 2. ,leden sovražnik ti lehkO več škoduje, kakor deset prijatlov pomore ; ne delaj si brez sile sovražtva. 3. Bolja kratka sprava, ko dolga prav¬ da; varuj se pravd. , 4. F sedmih letih prav pride, kar se prihrani; varuj se vsake se tako male po¬ trate. VI. Vi noreja. *) §. 1. Domovina vinoreje. Med druge potrebne znanosti umetnega kme¬ ta sliši tudi „Vinoreja,“ ki nas uči, obil¬ no dobrega vina pridelovati. Iz mnogoterega sadja se vino dela , pa pravo in naj boljše vino obrodi vinska terta. Ze davno je znana terta in vinoreja, ker vemo, da je že Noa v letu 1656 po stvarje¬ nju sveta, in čudapolnem rešenju iz vesolne- ga potopa, vino pridelovati začel. Njegovi mlajši so potem v Palestini tersje plodili. Potem so Rimljani po vsih osvojenih de¬ želah vinsko terto sadili, in vina pridelovali? J u skaže se, da je vinoreja ljudem že nad 4204 ^t znana. *) Spisal g. Anton Koderman, učitelj v Celji. 608 Palestina je domovina vinske terte, ktera se je od ondod na vse kraje sveta razširila. Ker terta iz gorkih krajev izhaja, ljubi gor- koto, in le v gorkih krajih raste in rodi. Po¬ sebne vina rastejo le v posebnih zavetnih go¬ ricah, ki so od devete ure do poldne, do štirih po poldne od solnca obsijane; posebno, če so nekoliko jarčkaste, da se v jarkih več gor- kote nabera, in da do njih merzel sever, ali izhodnik ali krivec ne pride. §. 2. Od zemljiša. Samo gnojna veršina zemlje ne priča nje posebne dobrote, gledati je posebno na nje podlago. Ta je večidel apnen-pešnat kamen, ilovka, z zelišnoj zemljoj sdružen prod, in lapor. Iz tega izhajoče mnogoterne zemlje se imenujejo lapor, kteri se zopet mnogotero razdeli, kakor: apneni, - ilovni, - pešni in ker- menovi - lapor. Naj bolj žlahno vino raste na zemlji; ktera sedela iz razpadenega kamenja, in kij e sdružena z zelišnoj zemljoj; nar več vina p a terta obrodi v obgnojeni ilovki. Vinograško zemljiše mora sonce in mo¬ kroto lahko sprejemati, gorkoto ne le spre¬ jeti, temuč tudi obderžati, preobilno mokro- t — 609 — to pa hitro iz sebe izpustiti. Zemljiše tedaj, ki je rahlo, da korenine lahko globoko in ši¬ roko sežejo, ki pravo mero mokrote ima, in gorkoto sprejema, se vinski terti naj bolj pri¬ leže. Nogradška zemlja mora biti dosti mastna? topla, nekoliko suha, globoko zrahlja¬ na, in mora dosti dobrega zemeljskega soka imeti. Mastna je, ako se z živnimi deli obgnoji, kterih vsaka rastlina, posebno pa vinska terta potrebuje. Suha je, ako gor- koto iz zraka na se vleče, ako njena podloga iz kamenja, apna, laporja, gipsa, pepela ali peska obstoji, ki se razgreje, in toploto dol¬ go zderži; — ako nima izvirkov, ako voda v podlogi ne zastaja, če je vinograd nagnjen, se zemlja pridno razkopava in obrača, terte ne pretikoma drugih stojijo, in ako se zeliše ob pravem času popiplje, da se zemlja od son¬ ca in toplega zraka ogrevati zamore, Zemlja se v rahlja, kadar se med preko¬ pavanjem v njo nasprotne reči devajo, kakor pesek, apno, lapor, pepel, saje, drobno raz- padeno zidovje, vejnik, ajdove ali sploh žit¬ ne pleve in slama. Globoka je zemlja, ako v se tertne korenine toliko žive zemlje nad se¬ boj imajo, da jih prevelika toplota ne suši, in Po zimi ne pozebejo. Dosti dobrega, zdra- Ponovilo potrebnih naukov. 39 — 610 — vega zemljinskega soka ima zemlja, ako strupne zeliša tam ne rastejo, ih ako po dežovanju v sončni gorkoti zoperno ne diši; zakaj ta smrad se tudi vina prime, ker se ko¬ renin prime, in po tem takem terto, vejice in cel sad poškudje. To se spriča, ker se vsako vino po svojem lastnem duhu od drugih loči. Gotovo je tedaj, da se dobrota in mera vina po pripravnosti zemlje obravnava. Ker pa za vinograde pripravne zemlje pov¬ sod! ni, in pogosto en sam kos nekega vino¬ grada, ki posebno lepo lego ima, celo lepe posestvo pokvari, je potreba vediti, kako se zemlja za terto lepo poravna. Ako je zemlja težka, merzla, žilava ali terda, pridaj ji vsa¬ ko leto nekaj peska, droba od razpadenega zidovja ali drobnega kamenja. —- Ako je pa nasproti prelahka in prerahla, da, ako je ravno gnojna, vendar ters grozdja ne zderži, pride- vaj ji v primčri ilovke, navozi težke zemlje iz loga, celine iz zavod i. t. d. in začni to delo na zglavju in čez sredo vinograda, da se sča¬ soma zemlja po celem vinogradu predela; po¬ sebno pa vselej, ker terto grobenčaš ali mla- diš, deni v jamo spodej in verh terte važe ali težke gnojne ilove zemlje. Je zemlja mokra, da tertne korenine uvodi stoje, mokrotna kis- loba terto zatira, smod grozdje je — skopi' — 611 — čez vinograd 3% čevljev globoke grabne, na¬ polni jih s hlodjem ali s kamenjem, in zasuj jih. Voda se bo med kamenje ali hlodje zberala, iz vinograda iztekala, tertne koreninice bodo v bolj suhi redivni, gorki zemlji gotovo pridno rodile. Večkrat se pa le na nekem koščeku vino¬ grada voda kaže; tam kopaj globokej, inkedar grobenčaš, daj naj poprej breme vejnika v ja¬ mo, na njo zemljo, potem še le ters. Tako boš vodo, protivnico terte, od korenin odver- nil, in jo rešil smoda in drugih bolezni. §. 3. Od gnojenja vinogradov. Gnojiti se pravi, semlji zkoz mnogotere re či tisto redivno moč nazaj dati, ktero so ji korenine mnogoterih rastlin izguzale in odvze¬ le. Kder zemlja u vinogradih ni samo enega plemena, se tudi na enako vižo gnojiti ne 8 me. # Težka ilava zemlja se gnoji z živim, mast¬ em , govejim, konjskim ali svinskim gnojem, ln s velnikom, ki zemljo rahlja. Težka zemlja s e tudi gnoji in izrahlja, ako se pri prahi, t. j. drugi kopi, ajda, oves, detel ali grah seje, in k° rastlina do cveta prirase, se preden cvete, Podkopa. Pešnata zemlja se gnoji s preperhnjenim 6l2 - živinskim gnojem , in s celinoj. Korenine vsa* ke rastline dobivajo le iz zemlje potreben živni sok, ne pa iz vej ali gnoja. Vse, kar se v gnojenje zemlje v njo zakoplje, mora prej so- gnjiti, in se v zemljo spremeniti, preden rast¬ lini k dobremu služi. Živ gnoj se ne sme k terti djati, ker je ojster, strupen, jo vjeda, in po leti suši, dok¬ ler se z zemljoj ne združi, v zemljo sprever- ne. Vejnik, na korenine položen, je suh, in one od nja nobenega živeža ne dobijo, dokler ne sognjije in se v zemljo premeni; torej se prav gnoj za vinograd sploh po sledečem na¬ činu pripravlja: Izkoplje se ena ali več jam, ki vodo der- že; v te jame se nanosi listja, vej, slame, jever in več drugih reči, s kterimise sploh ži¬ vini naslelja, in ktere sognijejo. Posebno gnoj¬ ni so ostanki kož, kosti i. t. d., ktere se po¬ prej stolčejo ali zmelejo. Na te stvari se hleva masten in vdelan gnoj nanosi, kteri se pa ročno s celinoj, ali drugoj zemljoj pokrije, da se ne izkadi, in da mu ojstrost in živna moč ne odide. To se tako dolgo ponovlja, dok¬ ler je jama polna. Na* verh jame se gnjača napravi, v kojo se voda lovi, kar pripomore, da le reči v jami sognijejo. Dobro je, če se vse to v letu enkrat prekoplje, da se vse prav 613 zmeša. Tak gnoj se imenuje brodina, in se cez leto prav koristno v gnojenje vinograda ra¬ bi , ne škodi terti, nje ne je, ne suši, temuč koreninicam ročno živni sok da, da terta rodi. Posebno pa se rabi pri sajenju živic, in gro“ benčanju tert. Večidel se gnojijo vinogradi do zdaj z ži¬ vim ne preperhnjeriim gnojem, in kdor se Bgorne brodine poslužiti ne more, naj vender gnoj en čevelj globoko, in pol čevlja daleč od, torte, in scer pred terto zakopa, da gnojni sok zemljo pomalem obroduje, in se prihodno leto preperhnjen k terti prekoplje. Tudi vejovje a li rejnik se sploh za gnojenje vinogradov ober- »e; tode kdor s vejevjem terto pogrobenča, »aj vejnik dela, dokler je še vejovje zeleno, »lehko, in listje mastno. Naj boljše vejovje je jelševo, brinjevo, borovo, verbovo in leskov*« »o, ki ima več ali manj mastnega listja. Ne gnoji premalo, da premalo vina ne dobiš, pa tudi ne preveč, ker preognojena žemlja vinu žlahnost jemlje. Umetni vinored- nik bode po plemenu zemlje si tudi takega gnoja vzel, ki se ji naj bolj prileže, svoj vino¬ grad v tri dele razdelil, in vsako leto en del 8 pripravnim gnojem prav obilno pognojil. — 614 — §. 4. Od terte. Terta je lesena, večletna rastlina, ktera, kakor srabotje, ne more sama po konca sta¬ ti, ampak se le po drugih stoječih rastlinah ovija in razpenja, Tertni les ima velik steržen in tenke cevčice, po kterih si živni sok od ko¬ reninic dobiva, ki ga iz zemlje pijejo. Imeniten del terte so korenine, ki se trojno razdelijo: 1. Serčna korenina je, ki, kakor pri drevesih, fiz zerna izhaja in na ravnost v glo¬ bočino zemlje raste in tisi, in ktera se pri tertah, ki so iz zerna izrejeiie, vselej, pripo- grcbenčanih pa zlo redko najde. — Terta, ktera serčno kerenino ima, ki ravno dol v mokro, merzlo in mertvo zemljo sili, celo malo in slabega grozdja rodi, ker terta i z mokre in merzle zemlje le voden, slabo prede' lan sok dobi, ki le v les, pa ne v sadje žene. 2. Stranske korenine so, ki se en čevelj pod veršinoj v rodovitni zemlji na vse kraje razprostira.]'o. 3. Zizne koreninice, ki iz stranskih rastejo, tenke ko niti, ki živni sok iz zemlje guzajo, in ga po vsih cevkih terte razpošiljaj®- Te so naj imenitniše. Koliko več takih kore- ninic drevo ali terta ima, toliko bolje raste in rodi. — 615 — 4. Kmalo pod veršinoj zemlje ima terta še eno sorto koreninic, ki se rosne zovejo. Te 3 ’ rastejo kakor brada, 'pijejo mokroto od rose in so pogrobenčanim in mladim sajencom jako h škodljive, ker stranskim in ziznim koreninam n prijetno mokroto od rose in zraka popijejo, ' «e v močno gnojeni zemlji zlo razširajo, terti 1 rodovitni sok jemljejo, in po svoji lastnosti vse : v svoj živež obernejo, da terta se rediti ne more, in vsahne. Vidi se večkrat, da tertam, ki veliko rosnih koreninic imajo, vse spodne zizne koreninice pomerjo, terta samo na zgor- ni bradi na verhu čepi. Torej se morajo pol čevlja pod veršinoj zemlje vse rosne koreninice gladko porezati in pokončati. Iz korenine raste deblo, iz debla rozge, grozdje, perje ali listje in petlje, s kterim se terta drugih reči prijemlje. §. 5. Od tertnih plemšn. K dobroti kakor tudi k obilnosti vina pri¬ pomore : lega, zračna gorkota, zemlja in nje podloga, pa tudi pleme tert. Znane terte na- i ših krajev se po svojem plemenu mnogoverst- no in različno razdelijo. Plemena se ločijo po lesu, boji in podobi grozdnih jagod, in po Perju ali listju. — 616 — Vsaka dežela ima svojih tertnih plemen, ki jih vinoredniki drugih dežel ne poznajo, Ako se pa terte ptujih plemčri našim prav skerbno primerijo, se najde, da so nam scer dobro znane, tode ptuji zrak, vera ali manja gorkota , debeliša ali tenša zemlja jih spreme¬ ni, da je njih les, list in sad po podobi in okusu našim tertam enakega plemena malo po¬ doben. Terte so s belim, sivim, rumenim, ru- dečim, zelenim ali celo s černim grozdjem, in scer s podolgovatimi, okroglimi, plošnati- mi, debelimi ali drobnimi jagodami, in s ve¬ likimi ali majhnimi grozdami. Tertne plemena se dalej ločijo po rodo¬ vitnosti, po sladkosti grozdja, in po žlahnosti, duhu, moči in stanovitnosti vina, ki se iz njih grozdja pridela. Naj rodovitneiše plemena so, ki imajo srednega ali celo drobnega grozdja« podolgovatimi in okroglimi jagodami. Neke terte imajo mesnate jagode, ktere se večidel pozobljejo; druge pa imajo tenek sok, so pr* svoji sladkosti vendar več ali manj rezne, W iz teh se vino dela. Vsak 'priden vinorejc si prizadeva svoj pridelek zboljšati. §. 6. Lastnosti dobrega vina. Dobro vino mora biti po meri sladko, ten¬ ko* močno t. j. da alkohol v sebi ima, in s® — 617 — več let hraniti da. Da se pa tako vino pridela, si mora priden vinorednik tudi takih tertnih plemen oskerbeti, ki vinu tako lastnost dajo. Kdor ne ve, kakih tertnih plemen bi v svoj vinograd zasadil, naj premisli, kako gor koto, kako zemljo, podlogo, in kako lego njegov vi¬ nograd ima, da bo tem primerjenih plemen iz¬ bral. V gorkejih krajih naj gleda bolj na žlah- nost, kakor na obilnost pridelka. Večidel pa ljudje le gledajo si prav obilno vina pridelati, Mi domači vinoredci pa glejmo na obdvoje, t.j. da naš pridelek se po moči zboljša, da se vinu naših sosedov primeri, in da tudi premalo vi¬ na ne pridelamo. Veliko število tertnih plemen nam k temu naj bolj pomaga. Preden pleme terte u vinograd vsadiš, ogleduj ga skerbno eno leto, v kakšni zemlji da rado raste, ako je terdnega lesa, ,da ga že sredna zima ne umori; ako je rodovitno, dosti grozdja nastavi, ga v cvetju, če ravno •nalo dežuje , zderži, in po cvetu ne izstrese; ako grozdje do sv. Mihela dozori, in ako moč¬ no in terpeče vino da. — Terte žlahnega ple¬ mena, ki naj žlahnejega vina dajo, so manj rodovitne, ko druge, ki sredno ali celo slabo v ino prirode. Plemena,' ki naj žlahnejše in še tudi sredno dosti vina rodijo, so: ■— 618 §. 7. Po Štajerskem znane in čislane t e r t e. Rivček, droben, bel, da tenko, dišeče, naj bolj stanovitno in močno vino, ki se dolga leta derži; posebno pa se s tem vinom druga sladka in močna vina zabelijo, ker njim pri¬ jeten duh daja. Sadi ga le v pešnato zemljo, v topel kraj in zavetje, in reži ga v glavico na štiri reznike, in če je močnega lesa, s jednim locnom. Šipon bel, da po Štajerskem, Hrovaž* kem in Vogerskem naj močneje vino, in je do zdaj naj bolj znana in čislana terta; pa tudi brez te terte nimamo obstoječega vina. Pozno dozori, in rodi v gnojeni težki zemlji. Mokrota mu škodje, smodi se rad, posebno ako takrat dežuje, kadar on cveti. Kralj je torej štajer¬ skih tert. Rabulina rudeča, ima droben les, d* sladkorno grozdje, in dobro, terpečevino. Ra¬ bulina siva (plava) pa ima močen les, velike grozde, sredno in terpeče vino, in je obdelo¬ vanja tudi zavolj svoje rodovitnosti vredna. Pl avec ali klešec. Ta terta je vredna, da bi jo povsod sadili, ker je silo rodovitna; on rodi silno dobro grozdje, iz kterega se prav — 619 — adravo in obstoječe vino dobi, ki je rumeno ko čisto zlato. Očji repec, bel, da po novi skušnji »lahno sladko vino, in zasluži, da bi ga vsak vinorednik posebno v gorkih krajih sadil. Tr a m i n e c, bel in rudeč, potrebuje suhe, gorke zemlje v posebnem zavarvanem zavetju, ki daja sladkorne, drobne grozdeke, in prav prijetno, vino. Droben les ima, se večidel na glavico reže s jednim locnom, in ne dozori prepozno. M oz lovi n a tudi rabulina, ranfolina, je rodovitna terta, dela velike grozde, in daja sladko in prijetno vino; sadijo tam, kder ši¬ pon raste in rodi, to je v gnojno močno zem¬ ljo, in reži jo, kakor hočeš. Španjol, bel, je španska terta, močne¬ ga lesa , srednega grozdja s prav sladkimi de¬ belimi jagodami, ljubi pešnato, gnojeno zemljo, da sladko vino, še bolj pa zobati se, Španjol go si vni, ima zrezano, pe- terzilovo perje, je žlahen, pa ob cvetu sila piker, !in sila po redko u vinogradu po volji rodi. Španjol rudeč, tudi žlahen, rodi ve¬ liko grozdje, rad rodi, če ni v medli zemlji* in v preši zda; zasluži, da ga sadiš. Reži ga na glavico, pa tudi locne mu pusti, toda glej, 620 da nja ne pretegneš, in da ga v premedlo zemljo ne sadiš. Vsak španjol pa, razen ru- dečega, je Bolj za brajdo, ko za vinograd. Sp anjol kraljevi, ima rudečo groz¬ dje že kmalo po cvetju, ki je sladko, in se torej bolj za zobati rabi kakor za prešo. — Naj boljše grozdje za zobati pa dobiš iz S p an- jola muškatelca, ki je za brajdo naj bolj¬ ši, ker na steni ali brajdi naj lepše dozori, in letam svoj soseben žlahen duh dobi. K avk a siva, (jpruna modra) ima sivo- černega grozdja sredne velikosti, in da po¬ sebno prijetno in terpeče rudeče vino, ki po imenu Vinarjar po svetu slovi, Peček ali Lutenberšina sliši h žlabnim tertam, je rodovitna, da sladkorno za- , žeto grozdje in vino, ki je v sredno gorkih krajih močno obrajtano. Povsod je razširana, in vsak vinorejc jo jako hvali. Naj je noben vinograd ne pogreša. M uši c a zelena, rudeča in siva ali mod¬ ra je povsod znana, da posebno drobno, slad¬ ko grozdje, torej tudi sladko vino, ki je brez posebnega duha; rada rodi, in se sploh potre¬ buje za vslajšanje kislega vina. Karddrka siva, dozori le v gorkih kra¬ jih , da žlabno rudečino in je tudi rodovitna. Mavrovna siva, ali [tudi laška mod- 621 rina rodi sladko veliko grozdje, je rodovitna, rano dozori, in da dobro obstoječo rudečino. Muškat el c je zelen, rumen, rudeč, siv in čern. Znan je povsod, rad rodi, rado se nja grozdje zoblje, in v mnogih krajih iz njega imenitno vino delajo, ki pa dolgo ne obstoji. Veliko drugih tertnih plemen je še na Štajerskem in spodnem Krajnskem znanih, toda tih popisanih v žlahnosti ne presežejo. §. 8. Po Primorskem in Laškem so imenitnejše tertne plemena sledeče bele. Rebula, da zlo malo lesa, je rodovitna, rodi drobno, pa naj sladkejše grozdje, s prav zrelimi, zagorelimi in reznimi jagodami. Ona ima še več sestričnih plemen, ki so večidel fazen operhlivke imenitmh sort, in se za vsajenjejako priporačajo. Gergania, ki ima bledkasto pero, tem- no rudečkast les, okoli oči za las plavkast, in posebno terdo lupinico. Njeno grozdje je jako polno..Ta tei-ta se vsim vinorednikom priporo- Ne reži njo na glavico. Druge sorte tega plemena malo veljajo. Muškatelka povsod znana, je rudeča, rumena, zelena, siva ali černa, pa vsaka rada — 622 — rodi in še cIo sladkega grozdja, kojega ljudje dobro poznajo, pa tudi merčesi zlo oberajo. Mal vazi a ima okroglo, na pet perstov razdeleno pero, je lepe podobe in ima dolge¬ ga grozdja. Malvazia srednih jagod je naj bolj čislana, toda ne reži jo na glavico. Gergania Podgorska, ima rumenkasto pero, izhaja iz gorkih krajev, torej se mraza boji, in je le sredne vrednosti. Belina po vsih deželah znana, se tudi mraza boji, je posebno prijetne sladkosti, se rada osmodi, ali celooperhne; grozdje, ki se od nje dobiva, je pa prav sladko. Če daj c, iz nja grozdja se Cividin dela, pride iz Forlanie, se zove po mestu Cividale, ki ga Čedad imenujejo, je kerhkega lesa, in ima reznosladke jagode s terdimi lupinicami. Njegove soplemena so dobre. Očji repec, malo znan, se loči po pe¬ resih, na kterih je pervi in peti perstek od treh srednjih po okroglih luknicah odločen, skoz ktere se lahko perst vtakne. Droben očji repec je žlahen, debel pa hud operhlivec. P i n j e 1 a, pero s perstiki zračenimi; majh' nih, okroglih grozdičev, nekoliko stisnjenih jagodic; daja sloveče vino. —Laške plemena, s vozki mi čez vso primero dolgimi grozdmi brez odrastikov, so: — 623 — Pikoiit drobnega lesa, redkih oči, »red¬ nih grozdov s jednim dobro obloženim odra* stikom od zgoraj; večkrat stisnjenih jagodic, ki so sirupene, v dobrih legah pa močno slad* korne. Perva terta je tam, kder so začeli po Tokajski šegi suhe vina delati, ki ima ten¬ ke lupinice, da se grozdje hitro posuši. Pi¬ koiit je rodoviten, toda vari se Pikolita operh- livega. Na Štajerskem je Pikoiit le sredne vrednosti. Lipovšica ima gerbasto pero, zlo dol¬ ge petlje, in majhino grozdje s rudečkasto-ru- menimi sladkornimi jagodami. Sivka, po lesu tako imenovana, ima ma¬ lo pred cvetenjem med vsimi naj bolj černo, Jelen, lepo zarašen zarod; jajčkaste, hrustljiv- kast e, močno sladkorne jagode: 1. Sivka s ena¬ ko debelimi, 2. Sivka s ne enako debelimi jogo dami. Zelen, 1. sjajčkastmi, 2. Zelen s okro¬ glimi jagodami. Rudeča petlja, jako obrajtana, pahne °d zgorej na grozdju iz ene pike na vse stra- fl > odrastike, ki okoli in okoli dol visijo. C er ni osip, po svojem lesu tako ime- a °van, majhnega grozda, pa je bolj belo, ka¬ kor Rebolni, in bolj sladko. Kostenica ima od vsih drugih naj bolj - 624 - bel les, in pero je od spodaj močno volnato; žene v spomladi dva tedna poznej; pa v jesen s drugimi vred dozori. Mnogotere oči neki mer- čes spije, da ne ozelenijo; grozdje je lepo belo. "Več sort je, ki so vse obrajtane. Ko- stenica debela je operhlivka. Rujavka, po lesu, perju in grozdu ta¬ ko imenovana, je dvojna 1. Rujavka s sred- nimi grozdi, 2. Rujavka s naj manjšimi od vsih, kar jih poznamo. Sipa zlo pogostoma rejena, je zgodna, in če mraza terpi, operhlivka; osem sort je, pa sama Sipa debela je skoz in skoz huda operhlivka, §. 9. Černe ali černovisne. Oberfelder, malo rodi, tode dobro vi* no da, posebno iz venjenega grozdja. Refošk, laška posebno žlahna terta, j e dvojen, 1. Relošk debel, 2. Relošk droben. Teržačani delajo iz njega svoj sloveč teran. Refoškat, tudi Sušovina, s velikim* grozdi, raztresenih, debelih jagod s močno terdimi lupinicami, za teran veliko obrajtan. Berzamin ali Aberzamin se na Laškem za žlahno černo vino visoko obrajta. Ra spi c a povsod znana žlahna, pa ' e ' 625 liko preredko rejena terta. Jedna sorta Raš- pice pa je operhlivka. Sladkočern, redka terta;grozdje mer- česi radi pijejo. Penjel laška terta majhnih grozdov, in gostih jagod. Gnjet, Gnjetica, Režara, Kondorat, je naj holj pogostoma rejena terta, rodovitna in *a kmeta velik dar božji. Kiseic tudi Kurbin, Černina, je laška 'sakdajna terta, polna zagoltnosti, pa tudi, ko ni zrela, kisla; močno rodovitna, in da stano¬ vitno černino. Pergola černa, s jajekastmi in tudi de¬ belimi jagodami, se zlo priporoča. — Te so bolj znane in dobre plemena; pa še brez šte¬ vila veliko drugih plemen se sadi in redi, kte- r etudi, ako so v svojem kraju, in v primerni zemlji, dobrega vina dajo. Vidi se, da skorej vsaka dežela svoje lastne tertne plemena, ki se naših veliko lo¬ čijo, sadi in redi. Od tega pa tudi pride, da Vs ako leto imenitnejše tertne plemena dobiva- »10, in tudi od leta do leta boljega vina pride¬ lujemo, in ga clo v krajih, ki sploh le kislo, Poredno vino raste, lahko zboljšamo. Ponovilo potrebnih naukov. 40 626 §. 10. Od te rt n ega sajenja. Vsak vinorednik mora skerbeti, da naj žlahnejega vina, pa tudi v naj obilniši meri, ko je mogoče, prideluje. On si tedaj iz vsili tertnih plemen tiste izbere, ki ne samo žlahnega, ampak tudi dosti vina rodijo. K žlahnosti, in tudi k obilnosti vina pri' pomore lega naj bolj. Lega zadeva različno vreme, kakor se v mnogem zavetju znajde, zadeva gorkoto, merzloto, suhoto, mokroto, slano, roso, megle, deževje, vetrove; potem različno zemljo, njeno podlogo, in različnih plemen. Skerbi tedaj pervič za lego, stavi vino¬ grad v zavetju, da ga merzel sever in juterm veter lahko ne dojdeta, potem prekopli zem¬ ljo v jesen na tri čevlje globoko, da veršina zemlje spod, spodna merzla in mokra zemlja pa na verh pride. Najdeš izvirke, izpelji jih iz nograda, sko¬ paj tri čevlje globok rov ali graben, napolm ga s debelim kamenjem, s jelšovim ali hra¬ stovim hlodjem, in ga zasuj; s tem se voda od- pelja, da te rta v njej ne stoji, in se ne topi- Potem glej, da vse odverneš, kar bi branilo, da se gorkota u vinogradu zberati in zderžati ne 627 more; posekaj germovje in drevje, in ne ter- pi trave in plevela v njem, in ako premalo peska ali kamenčekov pri zemlji imaš, pridruži v primeri zemlji, da se zagreje in gorkoto ob- deržuje. Si zemljo popravil, skerbi za tertno pleme, ki se legi svojega kraja naj bolj pri¬ leže. Skoraj vsako pleme da dosti in dobrega vina, ako je vsajeno v kraju in v zemlji, ki je za nja stvarjena; in le terta, v drugo zem¬ ljo inv drug kraj prisiljena, ne rodi,je operh- livka, ali saj ne dozori, ter kaže, da se v naturi nič prisiliti ne da. Dobro je, če se vsako pleme vkup in ne posebej sadi, zakaj vsako potrebuje posebno od drugih razločno delo, in ob enem dozori; vsak vinorednik pa naj sadi veliko plemen, in sicer takih, od kterih je prepričan, da se njegovemu vinogradu naj bolj priležejo, naj obilnej rodijo in mu naj boljšega in tudi obstoječega vina dajo. V jesen prekopli gorico, ktero misliš za vinograd predelovati, tri čevlje globoko. Ako je zemlja prepusta, pognoji jo, preden njo pre¬ koplješ. Veršina obgnojene zemlje, ki je zdaj spodaj, se bo skoz zimo pregnjila in rodo¬ vitna storila. V spomlad glej da živice, to so vkore- ninjene tertne rozge, dobiš. Vsadi jih pol¬ drugi čevelj globoko, ravno stoječe v pri- * 628 pravljeno zemljo, tako da se le zaden sklep s svojoj glavicoj komaj iz zemlje vidi; in ako so živice že rozgice imele, poreži jih gladko pri glavici, in sicer tri spomladi zaporedoma, da se terta močno vkorenini. Le tistim sa¬ dežem, ki so že drugo leto zlo močne rozge pognali, pusti tretje leto j eden reznik s jed- nim očesom. Silo sterme gorice se pa ne smejo po zgorni viži prekopati, ker se je bati, da bi dežna ploha vso rahlo veršino odnesla. Tam se skopljejo rovi tri čevlje globoki, in štiri čevlje daleč od endrugega, in scer po prek, V te se dene spodej jeden čevelj na debelo vejnika, ali ne zvezanega veja, na to pride celina, na celino gnoj, na gnoj rahla zemlja, v katero se živice sadijo. Potem se rov s dobroj zemljoj napolni, ter se na korenine zopet rahla zemlja, na njo brodina ali pre- perhnjen gnoj dene, ali se saj s celinoj ves graben napolni. Rovi pa morajo dva čevlja široki in pet čevljev od endrugega skopani biti. Ako pa redek vinograd s tertami množiti hočeš, se to pervič in naj ložej tako stori, da sc stare terte močno gnojijo, da dosti moč¬ nih rozg poganjajo, tako, da se v spomladi ali v jeseni vsaka terta s dvema, ali celo » tremi rozgami pogrobenča; tak se yinograd v 629 malih letih množi in zgosti. — Kder pa to mo¬ goče mi, tam se skopljejo jame en čevelj široke, dva čevlja dolge, in tri čevlje globoke. Te jame se napolnijo, kakor je od grabnov reče¬ no, de se v nje živice vsadijo. V plitvi zemlji, v krajih, kder se sploh grohenča, se šterto, ako šopa sadeži jako lepi, že tudi tretje leto sadežem jedna rozga pusti, da se pogrobenčajo. Tako bodo sadeži rodiv- na in hvaležna terta. Zemlja okoli sadežev se mora pervo in drugo leto skerbno trave cediti; oni se ne smejo globoko odkopavati, to stare terte, temuč le toliko, da jih zeliše ne moti, in da se jim vsako spomlad averhne koreninice porežejo. Kdor terte iz drugih krajev dobiva, naj jih ne iše v gor- tejem, temuč v merzlejem kraju od svojega podnebja. Kdor bi si pa sam rad žlahnih živic Priredil, naj si dobi v rezi žlahnih tertnih rozg, in sicer od takih tert, ki je grozdje njih rodovitnost videl, in nja starino okusil. Te rozge v dolgosti dveh čevljev nareže, jih v breme zveže, potem jeden ali dva čevlja globoko okroglo jamo skoplje, to breme na¬ robe noter posadi, tako, da debelejši konci na verh pridejo. Vsaka rozga mora stikoma P°d sklepom odrezana biti, in vse rozge 630 morajo tako zvezane biti, da se breme na verhu poravna, ko skop/ Na verh bremena zdaj dva persta na debelo zemlje deni, na zemljo maha, in mah skerbno zniakaj. Rozge bodo po takem začele po sklepih koreninice poganjati, kakor ovseno zerno dolge, in so že pripravne, da jih konec maja (velko-travna) izkoplješ, razvežeš, in u vertu ali na njivo v rahlo zemljo razsadiš. Skopli dva čevlja glo¬ bok rov, nastavi teh rozgic prav gosto v nja, tako, da sklepi, ki so dozdaj na verhu bili, na dno pridejo, in da le zadno oko rozge iz zemlje gleda, potem roy zakopli- in zemljo dobro zahodi. Ako po leti huda suša pride, se morajo taki sadeži zalivati, in oni so v prihodno spomlad večidel prav lepi tertni sadeži za vinograd. Kdor se pa toljkajnega dela boji, pa naj rozge, namesto njih v breme vezati, ročno u vert sadi; tudi tako se primejo, poganjajo, so pa še le v dveh letih pravi sadeži za vinograd. Taki sadeži se imajo v letu dvakrat opletb da jih trava ne zaduši. Ker pa taki sadeži dve leti rastejo, in že večidel pervo leto rozgice poganjajo, se jim morajo prihodno spomlad rozgice stikoma pri starini porezati. 631 §. 11. Od tertnega reza. Terto rezati se pravi, njej vse nepo¬ trebne in nerodovitne rozge porezati, da se živni sok ne zgubi, temuč po vsih potrebnih delih razlije, da lep, dober in zrel sad rodi, in nov, močen les za prihodno leto da. Res je tedaj to naj imenitnejše vinograško delo, ki se dobro mora prevdariti. Kdor hoče terto prav obrezati, mora naturo terte sploh, pa tudi lastnosti posebnih tertnih plemen dobro razločiti. Naj boljši čas za rez je po Svečenci, do 15—20. sušca, ako ni več hudega mraza, in ako je suho vreme. V suhih letih reži prej, v močarnih raj poznej, poseb¬ no pa se nerodovitne terte, ki preveč v les ženejo, še le po svetem Jožefu ali celo zadne dni sušca režejo, kedar že točijo, da nekaj od obilnosti svojega soka zgubijo, in tako moč¬ no v les ne ženejo, ampak rajši rodijo. Koristno je tudi taki terti šparone pustiti in terto nekoliko, ravno ko jedno tertico zaviti, da škerne, ker potem sok ne žene tako zlo le na zadno oko, ampak na vseh očeh s jednakoj močjoj. Priden vinorednik pri nas gleda, da terta umiraj nizka ostane, in ako že jedna ali druga s koz več let visok, star les ima, ji pusti v spom- 632 ladi na starini, ako je ktero rozgico zagnala, en reznikec s jednim očesom, da drugo leto lep reznik dobiš, in starino odžagaj; — ali pa, pognoji jo, da lepe rozge poganja, in njo po- grobenčaj. Glej poprej, ko terto režeš, ali je mlada, močna, in ali je zrelega lesa; glej na zemljo, ali je težka, mastna, ali pa medla in rahla, in ako terte tesno, ali daleč od endruge stoje, da skoz nasproten rez na vinjeku vina iz nograda ne nosiš, ali pa terte ne preložiš in pogubiš; zakaj, ako slabi, kakor tudi močni terti v primeri njene moči preveč oči pustiš, njej tako preveč naložiš, si jo pretegnil; ona bo nerodovita operhlivka, če clo ne umerje. Močnim tertam pa tudi premalo ne naloži, ker drugači preveč v les ženejo, in tudi ne rode. V zapuščeni, medli zemlji slabe terte reži na dva, ali clo jedno oko, da vsa moč v jedno rozgo gre, in si tako terta spet opo- maga. Ob letih, ko je les zlo izrastel, so sadne oči bolj zgorej; zato se mora tedaj reznik in locen dalej pušati; je pa les slabo dozoril, so tudi te perve dve ali tri oči nižej; pušaj tedaj kratke reznike in locne. Dobro se mora razločiti, iz kterih' očes sad, pero ali les raste, da se potem reže i» puša. Locni se le pušajo na močnih tertah, 633 ki so takega plemena, ki po skušnji slabo rodijo, in se le tako prisilijo. Zmiraj se naj gleda, ne samo na letos, temuč tudi na pri- hodno leto. Ako je vinograd toča zlo potolkla, se ne sme navadno rezati, zakaj terta bi na nezre¬ lih zadnih očeh gnala; in potem ne dobiš grozdja, tudi ne lesa rodovitnega za prihodno leto; pusti raj vsaki rozgi dva očesa, ako je popolnoma zrela in močna, drugači pa le jedno ? 'es sok bo na to oko gnal, in ono ti bo grozdje in lep les dalo. Ne reži prepozno, ker že terta toči, temuč »bčasu, da se še rana posuši, in terta tol ikone toči in tako ne oslabi; le terto, ki sila v les kene, nalaš poznej reži, da se zmoti, malo “slabi, in potem raj rodi. Reže se s vinjekom, ali tudi s klešami, bi so nalaš za tertni rez delane, in so zato bolje od noža, ker se s njimi druga rozga ne rani, kakor se to dostikrat s nožem zgodi. Le iz očesa mlade, jednoletne rozge no¬ ve rozgice grozdjem rastejo; tiste rozge pa, bi iz starine ali korenin izrastejo, še pervo leto ne rode, ampak tem se mora drugo spom¬ lad na dve ali tri očesa reznik narezati, in l e še le rodijo. Na rezniku kakor na locnu žene in raste 634 le zgorno oko naj prej in močnej, potem še le spodnje, ker sok ravno kviško gre, če ga nazaj ne derži, ter terto med pervim in drugim očesom malo zavije, da škerne. Skoz to se sok zaderžava, in tudi spodne očesa močnejše rozge poženejo. Locni se le močnim, dobro gnojenim tertam narežejo in sicer viši od reznika, da se drugo leto brez škode od¬ režejo. Kdor pa terto na glavico rezati hoče, mo¬ ra mladi živici že pervo leto odgnane rozgice na sklepu, iz kterega rastejo, gladko prire¬ zati. Sok potem do sklepa žene, tam zavstaja, tako terti tam glavico dela, in po dve, tri ali štiri rozgice iz glavice zažene; vse te roz¬ gice se drugo leto porežejo. Tačas korenine močno rastejo, glavica debeli, in okoli več rozg poganja. Rozge na verh glavice se mora¬ jo proti ko ženejo potergati. Terte, ki so po zimi pozeble, se še le po svetem Filipu pri zemlji odrežejo, kder se še kaj živega lesa najde. Take terte večidel iz zemlje lepe rozge poganjajo, in bojo lepe mlade terte, posebno ako se njim kaj perh' kega gnoja priloži. Tudi se naj iz starine skerbno vsa stara škorja postriže, ker se pod njo radi merčesi skrijejo, posebno pa terto- pičnik, merčes, ki terto vpiči in jo vso umori- 635 §. 12. Od gr o b enčan j a. Grobenčati se pravi, staro terto s tremi ali štirimi zdravimi in dozorjenimi rozgami dva čev¬ lja globoko, po stermih goricah še globej v zemljo položiti, da se stara terta omladi, in vinograd zgosti. Ali je treba grobenčati? Po vsih sloven¬ skih deželah se terta grobenča; nemci pa po novi šegi terte po versti od jug a proti t Se¬ verju v 6 čevljev globoke rove sade, ktere prej s mnogoterimi rečmi, kakor s vejem, celinoj in gnojem napolnijo, ter jim za 30 let živeža dajo, in teh tert nikdar ne grobenčajo, temuč po 30 letih, ako oslabe, vse te vinograde posekajo, celo gorico od kraja tri čevlje na globoko prekopljejo, in zopet terte v skerbno pripravljeno in gnojeno zemljo sadijo. Take terte pa na glavico režejo, skorej vsaki jeden locen in po 3, 4 reznike pustijo, ker rada in •nočno rodi. Vsako tretje leto pred terto je- •ten pletarc preperhnjenega gnoja zakopljejo, terte pa nikoli pri kopi čisto ne odkopljejo, kakor mi, temuč le toliko, da se verhneros- koreninice porežejo. Kako se grobenča? Skoplje se pred sta- r °j tertoj, ki se da, tri čevlje globoka jama-' 4)36 v njo se dene na dno jedno breme vejnika, na vejnik žive, dobre persti, obdvoje na de¬ belost enega čevlja; na to se terta rahlo in skerbno položi, se rozge lepo zravnajo, in tako v jamo pogreznejo, da od njih le 3 očesa čez veršino zemlje gledajo. Na tprto se spet zemlja nagerne, na njo preperhnjen gnoj, zadnič se s tistoj zemljoj jama izasuje, kije popred spodaj bila. Zemlja spod in nad tertoj se mora dobro potlačiti, da ložej koreninicam toliko potrebno mokroto zderži; in tudi kore¬ ninice se ložej zemlje primejo, ako zemlja ni prerahla, ali okoli terte vse votlo. Ne položi terte globej, da v hladni mok¬ ri zemlji ne leži, in ne plitvej, da nje pri kopi ne presekaš, in da jo solnce in vročina ne suši. Živega gnoja pa k terti, ali na korenine djati. je škodljivo, ki terto smodi. — Naj bolji gnoj je brodina ali celina. Kdor tako grobenča, bo močen ters do¬ bil, ker ima sčasoma tudi pod tertoj rahlo, gnojno zemljo, v ktero koreninice grejo, in ta¬ ko od vsih krajev terte živež dobivajo. Kdaj se grobenča? Grobenča se v jesen, kedar je že perje iz terte padlo, in les dozoril, in v spomladi, kedar je zemlja že suha in malo gorkeja. V jesen se naj le v lahki, rahli, 637 pešnati zemlji grobenča, ki vode ne zderži; v ilovci pa se v jesen ne sme grobenčati, za¬ kaj v jami, kder je terta grobenčana, je zem¬ lja vender bolj rahla, ko drugod, in voda se tedaj v njo nabere, in celo zimo tertne koreninice u vodi stoje. Tako se terta vkisa in vtone; gotovo pa se po leti take terte smodijo Mladim tertam, ki so tenke, in silo dol¬ ge rozge ženejo, se mora rozga po cvetu tri sklepe nad zadnim grozdjem odlomiti, ker se tako sok prihrani, nazaj sili, in tako les de- beliši, in grozdje popolnomiše postane. Boljši pripomoček,, terto omladiti, pom¬ nožiti, rodovitno storiti, in si vinograd vgostiti, brez da bi terta prenehala roditi, je tedaj grobenčanje. Vsaka pogrobenčana mlada terta Požene, ako v dobro in rahlo zemljo pride, nove korenine, ako se ji rosne zverhne ko¬ reninice skerbno odrežejo. Tako hitro so se spodne in stranske korenine dobro zarasle, da mlado terto same dobro rediti morejo, ter od- gnijejo stare spodne korenine, na kterihjepo- Pred terta visela. Mlade pogrobenčane terte si store zmiraj nove spodne in stranske kore¬ ninice , ki ne silijo več ravno v globočino zem¬ lje, temuč se na vse kraje v redivni zemlji razširajo. Kakor vsaka rastlina sebi služeč sok okoli poiše, tako tudi terta. Ako njo zdaj 638 pogrobenčaš, ko bi ji nič ne gnojil, jo ven¬ dar deneš v drug ne izguzan rodoviten svet, ji vendar poveršne naj rodovitniše zemlje na- ! grabiš, v kteri se koreninice dobro občutijo in ,se razširajo. Od tega pride veča rodovitnost in korist grobenčanja. Kako bi se pa vinograd popravil, ki ima medlo zemljo, le semtertje kako staro slabo terto s majhnim tenkim reznikom ? V takem nogradu se v jesen ali v spomladi terte en čevelj na široko in pol drugi čevelj na globoko odkopljejo. V tejamce se nasuje brodina, to je, preperh- njen gnoj, ki je z zemljoj združen, in se zopet z zemljoj zasuje. Terta pa se na enega ali dva reznika, vsak le na en, ali saj dva očesa reže, da bo tako močno rozgo zagnala. Ti roz¬ gi se po cvetu tri sklepe nad zadnim grozdom verh odreže, da rozga močnej prihaja, ako še za grobenčanje ni. Drugo spomlad se taki rozgi tri ali štiri očesa puste, da se prihod- no leto pogrobenča, in se iz jedne terte tri ali štiri mlade rodovitne terte dobe. Ves vinograd pa se prav globoko prekoplje! v drugi kopi ali prahi se po vinogradu ajda ali oves seje, pa preden ocvete, v zemljo zakoplje- Tako se zemlja rodovitna stori, ker nji želiš* v gnoj služijo, prekopljenje pa ji bo koristno, ker ji zrak, sonce, zima in dež redivnost množi- 639 Preveliki prazni prostori se morajo z živi- cami zasaditi. V jesen se izkopljejo čez tri čev¬ lje globoki rovi, in v te se tertni sadeži sa- de, kakor je pri tertnem sajenju rečeno bilo. Ako jbi v takem vinogradu še terte bile, ki bi pri vsem tem še ne rodile, se pa prece¬ pijo s čepicami rodovitnih in slovečih tertnih plemen. §. 13. Od c ep len j a te rt. Pri naj skerbnišem delu, pri umnem izbe- ranju tertnih plemen v primeri plemena zem¬ lje ,jj kterega kdo \v svoji gorici ima, se še ven¬ dar u vsakem vinogradu več ali manj tert naj¬ de, ki taj ne slišijo, ne rode in lastnika ža¬ lijo, ter so operhlivke, in niso obdelovanja vredne. Take terte se morajo precepiti, ali požlahniti. V spomlad se dobijo dolge rozge od dobrih tertnih plemen, te se denejo v klet v eno podstavno kad, tako da so za tri perste o vodi. Tudi se take rozge v jesen narežejo, čez sredo v pešnato zemljo zakopljejo, in tako do sv. Filipa hranijo. Ob pervili dneh veliko- travna je pravi čas za ceplenje tert. Pri starih in bolehnatih tertah ceplenje ne v ®lja, ker nimajo prave životvorne moči v sebi; to bi bila ter ta vsa gručasta in takega nepri- 640 pravnega debla, da bi težko kedaj gladko bilo, in se tedaj ne bi ti dala gladko odrezati, jo raji pervo leto pogrobenčaj, drugo leto pa nji mlado, gladko deblico počepi. — Terte se ce¬ pijo nad zemljoj in pod zemljoj. 1. Nad zemljoj: a. Terta se na glavici ali členku razkolje, kakor drugo drevce, in v ta pok se vtakne¬ ta jeden ali dva cepiča, ki sta kakor zagoz¬ da obrezana, tako, da pervo očesice cepiča verh zagozdice od zvunaj pride; razsklaja se s jednoj drugoj zagozdoj razširi, da cepič pre¬ več tesno v njo ne pride. Glava cepljena se zdaj s bekovoj razklanoj terticoj lepo preveže in s voskom, ali saj s ilovkoj zamaže, in s kakoj cunjoj ali s mahom obveže, da sonce in veter cepiča ne posušita. b. Mladika na deblu se cepi, ako se ka¬ kor glave razkoljejo, in vsaka s jednim po tem vrezanim enako debelim cepičem previdi, ali pa c. mladiko na deblu s cepiči enake debe¬ losti sdružiti ali kopulirati, ali d. mladiko med dvema členkoma razklati, cepič pa s jednim očesom tako prerezati, da ima gor in dol zagozdico, ga v poko vtakniti, in dobro zamazati in zavezati. 2. Tertno ceplenje pod zemljoj je veliko varniše, pa tudi nepripravniše, insetako opravlja: — 641 — a. Terta se 'odkoplje, in šest pavcov pod zemljoj, kder ima gladko deblo, razkolje , s jed- nim ali dvema cepičoma previdi, sbekovoj ši- bicoj preveže, in če je deblo debeli še, ko ce¬ pič, se luknja z zagozdoj iz tertnega lesa vre- zanoj zamaši; potem se tako zakoplje, da ce¬ piči le z zadnjim sklepom iz zemlje gledajo; cepiči pa morajo dva ali tri sklepe imeti. Za¬ gozda se tako vreže, da je zagozda blizo per- vega očesa, in to mora na zvunanji kraj ober- jeno biti. Zagozda cepiča naj bo pol drugo colo dolga. Tako požlahnenje je naj boljše, ker se cepič raj prime, že večkrat tisto leto grozdje ima, ktero sicer ni popolnoma, pa vendar to¬ likanj dozori, da se še ob tergatvi obere. Take iz cepičov izrastene rozge se pri- bodno spomlad večidel že pogrobpnčajo, ktero delo pa se varno in pazljivo storiti mora, kčr se terta tam, ki je vcepljena, rada vlomi. Po takem načinu se iz nerodovitne operhliv- ke u enem letu 2 rodovitni terti dobite, ktere hote zanaprej med vsimi naj rodovitnejši, in go¬ tovo veselje skerbnega vinorednika; in torej je ceplenje tert imeniten pripomoček, nerodo¬ viten, nehvaležen vinograd popraviti. Veliko vi- Oorednikov je, ki so že vse terte v svojem vi- oogradu precepili, in veliko bolje vino pridelujejo. 1'onovilo potrebnih naukov. 41 642 §. 14. Od tertnegasamolastnega z a bi at e n j a. Vsaka žival jemlje živež k sebi skoz usta, nekoliko ga pa tudi po koži poserka; kar je že v telesu službo dostalo in kar je tanjkega, se po koži izkadi ali spuhti, kar pa telo po ustih k sebi vzetega in pretežkega živeža k svoji reji oberniti ne zamore, in sploh, kar se po koži ne da izpuhtiti, pahne zopet od sebe po očitnih potih, in to se ognjusek ali blato imenuje! — Rastline dobe naj več živeža po koreninicah, nekoliko pa tudi po perju iz zra- , ka, rose in deževne vode. Sok, klerega kore¬ ninice popivajo, se vzdiguje po sterženu in le¬ su gori do vsih veršičev noter v perje, in se sdruži s tem, ki ga je perje poserkalo. Tako spremenjen in požlahnjen gre nazaj doli pod luhadom v koreninice, in redi celo steblo ali deblo s koreninicami vred. Rastline puhtijo od sebe vse nepotrebne in lahkejše reči po perju, težje pa, kar so s lakovnimi koreninicami oa se potegnile, ki se ne dajo prekuhati in spre¬ meniti, in ne zamorejo nikakor v svoj živež oberniti, po koreninicah nazaj od sebe pahnejo, in to je rastlinsko blato ali ognjusek. Vidi se to, če se staro poginjeno drevo s štorom 111 G43 koreninami izkoplje. Povsodi okoli drevesa, ko- dar so koreninice ležale, je cerna gnojna zemlja, in misliti je, da bi tam novo drevce dobro rastlo; pa ni tako. — Cerna zemlja je blato poprejšnega drevesa, in je strup za vsa¬ ko zeliše enakega plemena. Pri žitnih in sploh vsih tanjkih korenin¬ icah takega blata ne vidimo, ker dosti ojstro ne vidimo; pa skušnje pričujejo, da rastline {udi naj tanjših koreninic s tem, kar iz njih izvira, zemljo okoli sebe oskrunijo in ostrupe- nijo, da ne morejo več ne same, ne druge enakega plemena v njej dobro rastiti in pona¬ šati se. Ce kmet več let v zelnik za želom rež Seje, se primeri, da /se zadnič, če je še tako gnojno, noče ne zelje, ne žito več ponašati; to pokaže, da je zemlja v zelniku obolela; in da bo ozdravela, se mora v njo turšica nasa¬ diti. — Kar ni žitu in zelju teknilo, turšici v obilen živež služi, in turšica nikder ni lepša, ko na takem zelniku. Cvetlica, ki jo že dolgo časa v loncu rav¬ naš, se ne da več dobro rediti; zalivanje, tudi 2gorno zagnojenje nič ne zda, — kaj ji je? Nje koreninčice so se slastnim ognjuskom za- klatile. Iz lonca jo vzemi, koreninice ji od vsih strani na koncih poreži, in jo v novo, ne os- 644 krunjeno zemljo presadi, in vidil boš, kako čerstvo bo začela rasti; zakaj rešil si jo nje¬ nega lastnega blata, ki nji je strup bil, in nje rast zaderžaval. Tako se godi na Austrianskem za Duna¬ jem (Bečom), kder po ravnem vinograde imajo, da se njim terta zablati, in več ne rodi. Jo posekajo, preorjejo na globoko zemljo, in tri leta turšico in drugo žito sejejo. Turšiči in rži je tertno blato rediven gnoj, in kadar so ga turščine koreninice porabile, kmet pale zem¬ ljo preorje in podeluje; in ker je zdaj spet od tertnega blata čista, terto sadi, ki mu zdaj zopet po 30 let obilno rodi. Marsiktera posamesna, na latnik speljana terta se je daleč okoli razkoreninila; če so rav¬ no nje bližniše in bolj stare koreninice za- blatane, vender po novih koreninicah, ki jih a velikem prostoru vsako leto naprej poganja, potreben živež iz zdrave zemlje dobi, dobro ra¬ ste in rodi. Vse drugače pa se po nogradih godi, kder so terte bolj gosto vsajene. Sledm je le malo prostora odločeno, se v njem raz- koreninčiti. K.o ravno tertne koreninke križem lezejo, pridejo do blata svojih tovaršic, kar jim ne tekne; nižej ne morejo s korenlnkami za* volj terdega ali premerzlega sveta; višej ne, za v olj poletne vročine; čuda tedaj ni, da se — 645 — oblatijo. To se pa vendar v ilevčni zemlji, u vležnem in pretežkem svetu hitrejše, v pešna- tih in sploh rahlih zemljah pa kesnejše zgodi, ker deževne vode tako blato nekoliko spirajo, mečijo, sončna gorkota ga ložej prekuha, da se nekoliko topi in razpada. Iz tega sledi, da se terta po vinogradih grobeučati in pridno oko¬ pavati mora. §.'15. Od vinograške kopi. Terta je sama za se, kolikor je od nje v zemlji, korenina, in iz nje veliko drugih kore¬ ninic raste, ktere vse iz zemlje živni sok gu- zajo, pa se sčasoma tudi zablatijo; ona se te¬ daj okopava, da se mertva izguzana ali obla¬ tena zemlja od nje od pravi* in zverhna rodo¬ vitna, čista zemlja k njej nagerne. To delo se stori v spomlad, o suhem vre¬ menu sušca, kadar je že zemlja nekoliko gor- keja, dokler še tertne očesa niso tako odgnale, da bi se terte dotikaje odbile. Kopači morajo tedaj pervo skerb na terto imeti, da jo tako opravijo, potem še le naj skerbno tako kopljejo, da vso zemljo za en če¬ velj globoko tako obernejo, da zgorna rodo¬ vitna zemlja z zelišem in zelišnimi koreninicami spodaj pride, spodna mertva zemlja pa na verh. 646 kder jo bodo sonce, dež, mraz in zrak oži¬ veli. Naj kopači tedaj ne stojč preblizo jeden- drugega, da vsak lahko zvesto dela* Kop se ne sme v deževnem vremenu opravljati, ker po taki kopi rad smod pride. V pešnati zemlji se malo plitvej koplje, za¬ kaj skoz pešnato rahlo zemljo gnojna voda lahko prileže; ako bi globoko prekopavali, bi po leti gorkota zkoz prederla, koreninicam po¬ trebno mokroto posušila, s in terta bi se smodila, Vsaka terta se odkoplje, očedi, postriže in verhne koreninice, in vse, kar se nje v zemlji derži, se ji poreže, potem se nagne proti hri¬ bu, s dobroj verhnoj in gnojnoj zemljoj zasu¬ je, in terdo zahodi. Zgorne rosne koreninice se ji ne smejo potergati, ampak vsak kopač mo¬ ra ojster vinjek imeti, da jih gladko poreže, Je gnoj po vinogradu raztrošen, se naj glo- boko zakoplje, da se bo terti, ne pa zelišu gnojilo. Za stare in slabe terte oživeti in vgnojiti* morata dva pridna delavca brodino, to je nalas pripravljeno gnojno zemljo nositi, ktera se * poseben prid k tertam zakoplje. Če je terta od zgorej dolj vsa od rosnih koreninic kosmata, ji ne sme na enkrat vsih verhnih koreninic porezati, temuč pervo leto le zverhne, in drugo leto še le dalej, zakaj ta- 647 ka terta bi znala Je na samih teh koreninicah čepeti, ker takim tertam rade spodne koreni¬ ne o dgnjijejo; in ako bi ji zdaj vse zg’orne ko¬ renine porezal, bi jo umoril. Mora se torej pri¬ siliti, da si bo sčasoma spodne redivne kore¬ ninice zaplodila. Po kopi se po brajdah zemlja nakoplje ali navozi, gnoj pa je dobro, ako se tam že ipo- prejšno jesen pred terto zakoplje, ker terta po latnikih razpelana veliko živeža potrebuje; po¬ tem se še le pogrobenčane terte na dva ali tri očesa obrežejo, koli pa se morjo skerbno pred terto, in scer globoko vsaditi, da jih ve¬ ter ne podere, in da se terta, ali njene kore¬ ninice ne ranijo. Štiri, pet ali šest tednov po pervi kopi, navadno ob koncu maja (jvelikotravna), ali od začetka junia (rožno-cveta), kad ar so že rozge tolikanj terdne, da se lahko ne odlomijo, kose Jih dotakne, se vinogradi drugič okopavajo; toda zdaj se terta ne odkoplje več. Skerb vinored- nika se le več v zatiranje zeliša in v rahlanje zemlje oberne, da si zemlja gorkoto in živež iz zraka toljko ložej sprejema. U vinogradih, kder je zemlja silo pusta, ki gnoja in drugih pripomočkov v gnojenju zem¬ lje ni, se vseje pri drugem okopavanju vino¬ grada detel, oves ali ajda, ktera se že prej, ko 648 je popolnoma odcvetela, podkoplje, ter se tako veršina zemlje zboljša, ktero k letu podkopaš, in tako korenini redivno zemljo pripravljaš. Priden vinorednik zeliše skerbno po vi¬ nogradih zatira, ker namreč terli živni sok odjemlje; pa tudi nič drugega u vinogradu ne terpi, ne sočive ne drevja ali kaj takega. Preden grozdje cvete, se na terti vse roz¬ ge, ktere grozdja nimajo, na stari terti, pa tudi na rezniku, ako ne kažejo, da bi bile za prihodno leto za reznik ali locen potrebne, odlomijo. To delo pa morajo prav umetni de¬ lavci opraviti, ki terto dobro obrezovati razu- mijo, in ki jo tudi prihodno leto v tem vino¬ gradu obrezovali bodo; zakaj ravno pri tem delu se zamore veliko v prid, in tudi v škodo vinograda storiti. JNaj se tudi opravi, kolikor je mogoče, že pred grozdnim cvetom. Kadar grozdje cvete, ne sme nobeden u vinograd, in želeti je v tih dnevih ne prede- ževno ali merzlo, pa tudi ne pregorko vreme; in ako grozdje v tihem vremenu pred sv. An¬ tonom ocveti, se zgodno vinsko leto upa. Sledni grozd v treh dneh lahko odcveti; ker pa vse grozdje ni ob enem času k cvetu p rl ' pravljeno, torej tertni cvet po dva, tudi po trl tedne terpi. 649 §. 16. Od tertne vezi. Okoli svetega Jakopa pride grozdje v moko, to se reče: jagode se začnejo mečati, in so odzunaj s mrenoj obdane, kakor da bi jih nadahnil. Tudi v tem času pusti jih pri miru, zakaj ako se jagod le dotakneš, jim mre¬ no obrišeš, in jagode začno bolehati in se su¬ šiti. Če je enkrat grozdje mehko, se po šegi mnogih krajev tertam verhi porežejo, in tako preobilen sok v moč terte in grozdja nazaj sto¬ pi; in taki verhi se zeleni v brodivno jamo za- kopljejo, ako se v živalno pico ali steljo ne porabijo. Ker je list imeniten del terte, se tudi ne sme pred iz terte obrati, dokler ni grozd bli- zo dozorel. Le zadne dni pred tergatvoj se sme perje obrezati, da v sončnih žarkih grozd voden sok izpuhti, in da sok sladen bo. Kdor bi hotel perje iz terte populiti, ker še groz¬ dje ni mehko, bi škodo delal, zakaj terta in grozd bota obzvenela in tako ne bota dozorila. Kmalo potem, ko je nepotreben mlad les od terte odbran, se nove mladice na kole s vlačnoj slamoj privežejo, da jih veter in poz- nej teža grozdja ne polomi, če je mogoče že pred cvetom, drugače pa kmalo po cvetu. — 650 - Čez kaka dva tedna, ker rozge dorastejo, se drugič privežejo. Pri vezi se mora skerbno gledati, da grozdja h kolu ne privežeš, zakaj grozd mora prost viseti, da lahko raste, se širi in ne gnjije; tudi perje se nad grozdom ne sme privezati, ker je varh grozdja zoper točo, in mogočen uzrok, da terta iz zraka imeniten živež vleče, preobilnega pa po pere¬ su izpuhti. Locni se vežejo s bekovimi šibcami, in sicer, ne po prek, temoč naprej, ali še bolj na¬ zaj, da viseči grozdi do zemlje ne sežejo, in se tako preveč ne oblatijo. Pa tudi vse delo po vinogradih, ki se le od spodej proti zgor opravlja, se ložej stori in tudi veliko ko- ]ja se prihrani, ker se locen velikokrat lahko k zadnjemu ali sprednjemu tertnemu kolu priveže. Plevel se v snopke veže, se večidel v re¬ jo živali oberne, pa tudi u vinogradu na kolje obeša, da se! suši. To je škodljivo, ker se mo¬ krota po dežu v snopu zaderžava, in nja teža kole lomi, več pa še, ker to potrebno gor- koto od grozdja odvrača. §. 17. Od tergatve. Le zrelo grozdje da dobro, prijetno obstoječe vino. Zrelo je pa grozdje, kadar o 651 prijetnem vremenu njegove petlice oblesenu- jejo, kadar ima grozdje slednega plemena po svoji lastnosti lep duh, in prijetno, ne vodeno sladkobo, in kadar se persti po njegovem so¬ ku, kakor po tičjem limu sprijemljejo. Bolj pa je pozneje, ko prezgodaj tergati, da se v last¬ no in cele okolice škodo in sramoto slabe vina ne pridelujejo, in vina slave ne zgube. Le grozd, ne pa petlja, da vino, toraj kdor imenitno vino dela, jagode obere , jih samih v prešo dene in jih le rahlo stisne. Vino, ki se po drugem predrobljenju s močnim prešan- jem dobi, je slabej. Petlje stiskati in predrob- Ijavati, da bi vino vrezno in bolj terpoče bilo, je prazna reč! Kdor veliko plemen tert plodi, tudi dobro stori, če vsakega plemena grozdje posebej hrani, ker se poznej lahko v kleti skoz umno pridruženje pripravne mere slad¬ kega in vreznega vina po svoji volji prijetno vino napravi. Rudečino pridelati pa se izbere le popol¬ noma zrelo sivočerno grozdje; iz tega se tudi le zrele jagode odločijo, v kad denejo in zdruzgajo. Ta kad mora dva pokrova imeti, jeden, da kad pokrije, drugi, ki pa mora luk¬ njast biti, da jagode in mehule dol derži, da černina skoz luknje verh jagod stopi, in osta¬ ne. Skoz oba pokrova pa še ena palica gre> — 652 — ki ima na koncu križ; s toj palicoj se vsak dan večkrat vse po sodu premeša; zakaj sok černih jagod ni cera, temoč vino le od mehul bojo dobi, in torej mora tako dolgo na njih stati, dokler je vino dosti černo. Ne škodje, ako osem dni, celo dva ali tri tedne vino na mehulah stoji in kisa, če se le pridno meša, in vino nad jagodami stoji, in če je vino, kte- ro se spodaj po pipi iz kadi dobi, dosti černo, se potegne iz kadi v sod, mehule in jagode pa se v stisko denejo, po tem predrobe in zo¬ pet, pa varno, ne preveč stistnejo, da vino grenkobe ne dobi. Pri vsakem novem vinu pa, berž ko je kakih 12 ur v sodu, veče blato na dno stopi, torej se mora pretočiti v drug sod, da se zem- Jjenega blata reši, preden kisati začne, dru- gač s blatom vred kisa, in večkrat tudi po blatu duh dobi. Sod, v kterem vino kisa, ako je iz ve- čega blata potegnjeno, se naj do verha ne napolni, da ne more metati. Na pilko se de¬ ne tersno pero iz kamničkom rahlo pokladano, in tako 'naj mlado vino v zapertem sodu kisa in svoje drože na dno verze. Tako ostane slad¬ ko in močno. Več pa ko izmeče/ več mod izpuhti, in ostane kislo in brez moči. Ko mlado vino izkisa in se malo očisti) 653 g a pale pretočiti mora, ter se ni treba bati, da bi oslabelo skoz veliko pretakovanje; zakaj v snažno deržanem vinu moč čudno raste. Neki pravijo, da le drože vinu duh in moč ali alkohol dajajo; ali ta pravlica je prazna. Kedaj in kteri tekoči reči je blato kedaj pri - jeten duh in moč dalo? Tako zdaj vino čez zimo ostane, ki ga zlo ogladi in zboljša, ako le klet na dveh kra¬ jih okna ima, da se zrak v nji čisti. Je zima odtekla, se v lepih jasnih dnevih svečana ali sušca vino, ako je že lepo čisto, tretjokrat pretoči, potem se drugo leto spet enkrat pre¬ toči, dokler je to zavolj očistenja potrebno. Kakor se rija po železu dela, ako zrak do nja pride, ravno tako se tudi na vinu rija ali kan dela, in zato mu ječedenje, ko vsaki reči, potrebno, Čedi ga tedaj vsak teden en¬ krat, zapolni sode, in zadeluj jih terdno, zakaj Wanj ko zraka k vinu pride, manj rije ali ka¬ na dela. Klet za hranbo vina naj bo hladna, in sicer tako hladna, ko je zemlja v globočini jednega čevlja. Na nasprotnih stenah morajo °kna biti, da se zrak čisti. Kdor tako klet ima, in vino skerbno čedi ko vino, tudi v krajih, kder pravijo, da se 'ino ne derži, zdravo imel, in ga brez škode 654 veliko let hranil. Res je, da neke sorte vina se prej postarajo in oslabe ko druge. To pri¬ de od mere alkohola, koliko ga vino ima, — od podnebja, v kterem grozd popolnoma dozori, al ne; — od plemena tert; — od snage vina, — in od kleti. Mi imamo poletne, jesenske in pozimske jabelke in hruške, in skušnja uči, da se le pozimski sad dolgo hraniti da; ona da- lej uči, da ni pijača iz žlahnih jabelk ali hrušk bolja, ali naj bolj terpoča, temuč le iz vreznih in terdih jabelk in hrušk, ki za jed prijetne niso, se po Koroškem in Nemškem terpoča pijača dela; tako je s grozdjem. Ne iz grozdja, za jed posebno prijetnega, se bolje vina delajo, ampak le iz posebnih za vinorejo priporočenih, ki o pravem času dozore, in kte- rih sok alkohol ima, se po pametni vinoreji pridelek veliko zboljšati in terpoč narediti za- more. Mlad vinorednik se naj vinoreje po buk- -vah in lastni skušnji, in tudi po drugih skerb- nih vino£Taških oskerbnikih uči. Veliko kmetov se najde, ki dobro razumijo svoj vinograd ob¬ delovati, in tudi prijetnega, imenitnega vina pridelovati, večidel po lastni skušnji; pa s be- sedoj povedati, zakaj se to ali uno delo rav¬ no tako, in ne drugače stori, od kodi ta, ah una ujima pride, zakaj se ters smodi, ne ro(b> 655 ali vino ne obstoji i. t. d. to ne more razločiti in drugim svetovati, in tako se zgodi, da njego¬ va veliko let poterjena skušnja s njim umerje, in njegov sin tam začne, kder je oče začel, namesto, da bi po skušnji svojega očeta na¬ predoval. Pszite tedaj pridni vinoredniki na nove skušnje, in na vse, kar kdo novega, ko¬ ristnega najde, da ne zaostanemo s svojim umom in pridelkom za vinoredniki drugih de¬ žel, da svoje vina s časom sloveča v dalne kraje dražej prodamo, in si davke in druge potrebe ložej oskerbimo! Zlate pravila. 1. Kar je mleko mladim — je vino sta¬ rim ljudem: po meri za potrebo pito zdra¬ vilo in mazilo, nezmerno vžito pa strup. 2. Pijanec zapije dnar, postenje, čas, zdravje in izv e tičanj e ; on je sebi in svojim naj hujši tat. 3 . Pijanec se preoberne, kadar se v ja¬ vno zverne. 4 . Vinograd obdelovati Slovenci morajo znati ; kdor delal prav ne bo, naj pije le vodo. VH. Zemljopis. *) I. Spoznava sveta. §• 1. Kadar se ptičice izgodnjajo, jih star¬ ka iz gnjezda po svetu pelja, iz veje na vejo, od loga do loga pred njimi ferfra, jim kaže polje rumeno, na kojem tudi za nje zernje raste, jih pelja na zelene senožete, ktere svetle drage rosijo, in tudi jim piti po¬ nujajo; sprejme svoje mladiče na visoke gore po leti, v rodovite doline na jesen; in kadar se jim zima približuje, se visoko pred njimi vzdigne in v ptuje, topleje kraje s njimi po* tuje. — Tako naj tudi človek svet spoznava, na kojem živi, pregleda svoje domače kraje, pa tudi pozve, kdo za našimi gorami biva, kdo so naših sosedov sosedje, po kterem potu se k njim pride, kako se po drugih deželah godi, česa *) Spisal častiti g. Jožef Drobnič. 657 se ljudje žive, kaj se pri njih dobrega, kaj slabega najde, jeli bolj srečno ali bornej živijo, ko mi? Vse to nas zemljopis uči, ki nam svet pokaže, kakov je. §. 2. Svet, delo božjih rok, se imenuje sploh nebo s soncem, lunoj in zvezdami, in zemlja s vsimi stvarmi, ki so na njej. Brez Števila veliko je svetov nad nami, kteri se na jasnem nebu svetijo; naj imenitnej je za nas zemlja, po koji hodimo, in se tudi svet posebej imenuje; njo je potreba pred vsimi dobro po¬ znati, ki nas redi, in v kteri bo naše truplo počivalo. §. 3. Ne zamoremo sicer sami vsih krajev sveta pohoditi, ne vsih dežel pregledati ; pa veliko učenih možev je zemljo od vsih strani obhodilo in prebrodilo, kteri so njo popisali in čedno poobrazili. Po njih popisih in narisih, ^eri se zemlj o vidi imenujejo, prav lahko 2vemo in tudi v podobah vidimo, kako je lice žemlje v tistih krajih, kamor sami ne pridemo. §. 4. Zemlja je čudno velika krogla (°blo ali klopko) na dveh koncih bolj plošnjata. fremernica cele zemlje je 1719 milj, krožnica 5400 milj, poverhnica pa znese na d 9 milionov štirjaških — in telesnica 2 emlje čez 2600 milionov kubiških milj. Da J e zemlja okrogla, naj se nam ravno ne zdi, Ponovilo potrebnih naukov. 42 658 nam priča svetloba, ktera v jutru če dalje vekša vstaja, na večer pa ravno tako po malem za¬ haja. Pričajo nam ravno to popotniki, koji so zemljo obhodili, kar vsakdo lahko vidi, ki po velikej ravnini gre, ter mu dalni stolpi in dre¬ vesa kakor rastejo, bližej ko jim dohaja. Velike gorovine in globočine zginejo na veliki kroglini zemlje, kakor vitrice na klopčiču ali pa pesek na krogli (kugli). §. 5. Svetlobo in toploto zemlja od sonca dobiva, in se v 2i urah kakor kolo okoli svoje o si, krog sebe j edenkrat proti soncu zasuče, kar dan in noč stori. Po tem vsakdanjem sukanju zemlje se nam zdi, kakor bi sonce vstajalo in zahajalo, pa svet¬ lo nebo se krog nas vertelo. Nam je kakor bi se naglo vozili, in gledali, kako vse stvari memo hite, pa le mi letimo. | §. 6. Zemlja pa tudi v 365 dneh in 6 urah ali v jednem letu j edenkrat okoli sonca pride, in nam 4 letne čase naredi. Ostalih 6 ur znese v 4 letih 1 dan; zato prestopno leto 366 dni ima. Pot zemlje krog sonca gre ravno po pasu dvanajsterih nebeških znaminj’ in vidi se nam, kakor bi sonce jedenkrat ' letu memo celega nebesa okoli prišlo. Bliz e J ko je soncu ktera stran zemlje, več gorkote — 659 — od sonca dobi, kakor naša stran po leti; dalej ko od sonca pride, hujšo zimo ima. §. 7. Os, okoli ktere se zemlja v teku krog sonca obrača, neprenehoma proti severju stoji; po tem se sonce o poldne ne vidi vselej jed- nako visoko, noč in dan nistana vsakem kraju vsak čas jednako dolga, zato¬ rej tudi raste toplota in mraz, ter nam pri- aese spomlad ali vigred, poletje, jesen in zimo Ima naša stran zimo, je v nasprotni stran [ žemlje po leti; je pri nas leto, imajo nasprot- nostranci zimo. §. 8. Po toploti zemlje, ktera je okrogla in proti soncu v jedno s;ran nagnjena, se vsa krogla zemlje na dve veliki polovici razdeli: v severno, na koji mi bivamo, in v južno, nam nasprotno; domišljena meja med »jema je polovnica, ali zemlje šredni pas, ravnik ali ekvator, v kojem je sploh gorko *reme. Dva konca zemlje severni in južni sta s ploh merzla, dva pasa med merzlima in med loplim sta srednje, zmerno topla. — Kako čudno in pa modro je vse to! Kdo je vse toliko modro stvaril? Kdo vse tako lepo »brani in vlada? — Nebesa pripovedajo veli¬ častvo božje, obnebje kaže dela njegovih rok. Dan priča dnevu in noč oznanuje noči tvojo slavo, o Bog. Po vsej zemlji se glasi, do kraja sveta se govori. Psalm. 18, 1. 660 II. Suha zemlja. §. 1. Naša zemlja nam je le po verhu znana; njena sredina večidel ljudem zakrita leži. Tri četerti zemlje voda pokriva, le jedna četert je suha ali kopna. Vsa kopna zemlja se v 5 velike dele sveta razdeli, ki se imenujejo: Azia, Afrika, Europa, Ame¬ rika in Australia. Azia, Afrika in Europa se imenujejo stari svet, koje so že stari po¬ znali; Ameriki in Australii pravimo novi svet, koje so v novi dobi mornarji najdli. Suh svet obseže2,424.000 □milj,in scer Europa 168.000, Azia 883.000, Afrika 545.000, Amerika 668.000, in Australia 160.000 Q milj. §. 2. Suha zemlja se imenuje celota ali terda zemlja, kder se u velikih kosih celina derži. Manjši kosi zemlje, s vodoj krog obdani, se imenujejo otoki, in polotoki, ako se na jednej strani terde zemlje derže. Ozek kos zemlje, kteri med vodoj po obdveh stranih dva veča dela zemlje sklepa, je z e m' ljiška ozkota (ožina). P o morje, pri' morje ali breg se veli zemlja ob kraju morja ali vode. Zemlje ozka postat, ktera v morje tisi, se imenuje zaglava, in če je go¬ rata, ji je b e r d o ime. 661 §. 3. Lice suhe zemlje je mnogotero- Zemlja brez gorovin in globočin se zove ravnina ali p lanj a v a.Nizke gorovine ime¬ nujemo homce (gerče, griče} in berda> ušje pa hribe in gore, tudi planine. Veli¬ ko gora ob enem se zove pogorje (pohorje), in tega naj nižej strani podgorje. Hribi> ki ogenj pljuvajo, so ognjeniki (vulkani) ali žarne gore; in snežniki ali ledniki, koje večen sneg ali led pokriva. Naj više gore so v Azii in v Ameriki. §. 4. Nižave zemlje so prepadi; duplje so votline v pečovju, grape, tesni doli, in široke doline. Po njih so travniki ali seno¬ žeti, polja in velike poljane. So pa tudi puste aemlje ali puščave, polne peska in skalovja, suhe gore in ravnine brez vode in živeža, ka¬ kor se najdejo naj strašneje v Azii in v Afriki. III. Voda in morje. §. 1. Med peterimi deli suhe zemlje se razlega voda, ktero veliko krog vsih delov sveta imenujemo morje. Tudi morje razdeli¬ jo v 5 velike ali poglavitne morja: 1. sever¬ no ledeno morje, 2. južno ledeno mor¬ je. 3. atlansko morje med Europoj in Ame- dkoj, 4. i n d i ansko medAfrikoj in Australijoj 662 na južni strani Azie, 5. tiho ali velika morje med Azijoj in Amerikoj krog austral- skih otokov. Manjši del morja je sredozem¬ sko med Europoj, Azijoj in Afrikoj. Nam naj bližej je jadransko morje, ktero do Ter- sta sega. §. 2. Kos morja, kteri se daleč v suho zemljo stega, se zove zaliv; luka ali pri¬ stan je manjši, vara zaliv, kder barke pri pokoju lahko stojč. Ozko morje med dvema zemljama se pravi morska struga ali ožina ([kanal). §. 3. Po suhi zemlji najdemo vire ali izvirke vode, koji v potoke tečejo. Več potokov naliva reke, in reke u velikih vodah v morje teko. Suhe strani za rekami se bre¬ govi zovejo, desni ali levi breg, kakor bi ti stal, če bi se po vodi peljal. Suha se ime¬ nuje žlebinja ali struga, ktera je v deževju vode polna in dereča, v suši in po leti pa suha leži. Stoječa voda v sredi suhe zemlje, glo¬ boka in široka se imenuje jezero; mala se zove mlaka ali luža, in ribnik, kojeg* vodo lahko za ribe zapreš ali izpustiš. §, 4. Morja (voda) je slana in grenka. Morje vsak dan 6 ur više priteka, in temu se reče pritok (plima) — in zopet 6 ur pada> in temu se pravi odtok (oseka) morja, sku- 663 pej pa b i b a. U večjih morjih voda semtertje preteka od sukanja zemlje in od raznih toplot. To se imenujejo toki morja. Taki so v at- lanskem morju od Afrike proti Ameriki, in od undot opet proti Europi; v indianskem pa od Azie proti Afriki. Vetrovi in viharji morje ne- pokojijo in valove delajo. Na jadranskem mor¬ ju se zove severn vihar, burja (bora),juž¬ ni pa široko. Nevarne , pa tudi veličastne so vožnje po morju; za to pregovor veli: Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda. IV. Obrazi in mera zemlje. §. 1. Si podobo zemlje prav nazočiti, ima¬ mo obraze ali podobšine zemlje. Podoba cele zemlje na jedni krogli se imenuje zemljo- krogla (globus). Planokrogle (planiglobi) se imenujete dve plati zemlje na dvoje vpo- dobljeni. Posamesni deli zemlje, dežele in der- žave vpodobijene se zovejo zemljovidi (karte, mape) p. zemljovid austrianske caro- vine, kranjske vojvodine itd. §. 2. Svet se razloči v štiri poglavit¬ ne strani. Ako gledaš v kraj, kder sonce izhaja, imaš pred seboj jutro, izhod ali iztok — za herbtom večer, zahod ali z a p a d — na desnici jug ali poldne — na 664 levici pa polnoč ali sever. Kos zemlje, kojega ob enem vidimo, kakor bi bil s nebom obrobljen, se imenuje vid okrog ali obzorje. §. 3. V presojo zemlje si je treba na zemlji in krog zemlje več čert ali pik misliti, ktere nam zemljo razdele. Taki so 1. zemeljna tečaja (poli)’ severni in južni tečaj ali os ; krog ktere se zemlja vsak dan osuče. 2. Ravnik (ekvator) se imenuje krog okolj srede zemlje; on razde¬ li zemljo v severno in južno polkroglo. 3. So- ravniki (paraleli) obsegajo zemljo jednako- merno od tečaja do tečaja, in so bližej tečajev manjši — bližej ravnika čedalje vekši. Kraji zemlje pod jednakim soravnikom imajo dan ali noč jednako dolgo. .§. 4. Kakor poprčk — si mislimo tudi okrožne čerte (linie) navzdol in navzgor od jednega tečaja zemlje do drugega. Taki so 1. poldni ki (meridiani), ki gredo okoli zemlje skoz obdva tečaja. Pervi poldnik se po navadi vzame skoz otok F e r o v zahodu Afrike, in zemljo v izhodno in zahodno pol¬ kroglo razdvoji. Kraji pod jednim poldnikoni imajo jednak čas poldne. 2. Sončnik (eklip- tika), krog zemlje, kteri gre nekoliko pod-neko- liko nad ravnikom. Vidi se nam, kakor bi se son¬ ce skoz leto po tem sončniku premikalo. 3. P o- 665 vratnika (tropika) sta dva kroga okoli zemlje na vsaki strani ravnika, kojih vsak na jednem kraju sončnika zadeva. Od severnega povratnika se sonce tri dni pred kresom zopet nižje poverne, in dan se krajša po kresu; od južnega začne o sv. Tomažu zopet višje iti in dan raste po božiču. 4. Tečajnika (polarnika) se zoveta dva kroga okoli zemlje bližej tečajev, severni in južni tečajnik, ktere tečaje sončnika zadevata. §. 5. Daljava po zemlji se meri na¬ vadno na milje, ki pa niso povsod jednako dolge. Naša austrianska milja šteje 4000 nemških ali dunajskih sežnjev, zemljopisna pa 3917. Planjave se merijo po štirjaš- kih (kvadratnih) miljah, pri kojih dolgost in širokost vsaka po jedni milji obseže. Oral (joha) zemlje ima po 40 sežnjev dolgosti in 40 širokosti. Mera za tolstoto teles je kubiška milja, pri kateri je dolgost in širokost, visokost in globokost (debelost) vsaka jedno miljo. §. 6. Krogi, koje si okoli zemlje mislimo, se po stopinjah (zobih) merijo; vsak se sploh v 360 stopinj (gradov) razdeli. Na rav¬ niku in na soravnikih se štejejo stopinje okoli zemlje od tistega kraja, kder jih pervi pol- dnik zadene, navadno proti izhodu. Na pol- 666 dnikih se pa štejejo stopinje od ravnika proti severju ali proti jugu do tečajev. Stopinje niso pri vsih krogih zemlje jednako dolge; jedna stopinja meri na ravniku 15 zemljopisnih milj. §. 7. Kadar za zemljovid primes, imaš na desni izhod, na levi zahod, zgorej sever, spodej pa jug. Po poldnikih najdemo zem- ljopisno d o Igo to, ktera nam kaže, v kojem pasu kraj od izhoda proti zahodu leži. Sorav- niki nam kažejo lego kraja med Severjem in jugom, ktera se zemljopisna široko ta zove. Vse to se ložej na zemljovidu pokaže, ko dopove. §. 8. Zemljovidi so po večjem ali manj¬ šem merilu narejeni; torej na njih jedna milja Več ali manj prostora obseže. V to se merilo na zemljovidu večidel naznamna. Soravniki in poldniki se na zemljevidih bolj na gosto ali bolj na redko načertajo, pri večem merilu na vsaki stopinji, pri manjšem na vsaki drugi, peti; pri zemljokroglah pa clo na deseti sto¬ pinji. Po tej razlagi se zemljovidi lahko razume. V. Zrak, podnebje ali pojas. §. 1. Zemljo krog in krog obdaja tenka, lahka in tekoča stvar, kojo zrak Cpoveter, luft) imenujemo. Zrak je pr e vi (lij iva,/irazteglji^ 667 stvar, kojo lahko občutimo, irs v daljavi vidi¬ mo, kakor bi pruna (plava) bila. Nižej zemlje — gostejši je zrak, višej nad zemljoj tanjši je, in le nekoliko milj nad zemljo sega. Zrak je sapa živlenja ljudem, živalim in tudi rast¬ linam. V zraku se zberajo megle in oblaki, iz kojih dež, sneg in toča na zemljo pada, v njem se blisk in grom nareja, pa tudi velika drugih svetlih prikazenj, p. zarja itd. §♦ 2. Zrak nikdar prav pokoja nima, kajti ga nekoliko sukanje zemlje goni, nekaj pa razna mera toplote premika. Močno tekoč zrak zo- vemo veter, ki se po strani sveta, iz koje vleče, imenuje merzel sever, jug topel, suh krivec, ogeršek ali izhodnik, in moker zahodni k. V pušavah Afrike in Azie piha včasih toliko strupen veter, da človeka in živino na priči umori. §. 3. P o ja s ali podnebje ni po vsih krajih zemlje jednakih lastnost; toplota in merzlota, suhota in mokrota je razna. Kolikor bližej ravnika kraj leži, toliko je topleji; ko¬ likor bližej pa tečaju, za toliko je merzleji. Primorski kraji imajo sploh bolj zmerno to¬ ploto in merzloto; na visokih hribih je večen sneg in led. Bližej vode ko je kraj, sploh je bolj moker, za toliko pa je bolj suh, za ko¬ likor je bolj v sredi terde zemlje. 668 §. 4. Med povratnikoma je topel pas zemlje, kder imajo noč in dan skoz celo leto večidel jednako dolgo, in prav za prav le dvaletna časa, dolgo, suho poletje, kratko pa mokro zimo s dolgim deževjem. Med povrat¬ nikom in tečajnikom na severni in južni strani zemlje sta sredno ali zmerno topla pasa zemlje, kakor pri nas, kder imamo po leti dneve daljše, noči krajše; po zimi pa noči daljše in dneve krajše. M erzla pasa zemlje pa sta nad severnim in pod južnim tečavni- kom, v kojem so po leti celo dolgi dnevi, pa kratke noči; po zimi celo dolge noči in le malo dneva, tako da je včasih neprenehoma temno, včasih neprenehoma svetlo. — Pač imamo pri nas naj bolj zdrave in srečne kraje, kder se štirje letni časi primerno verste. §. 5. Po razni toploti in vremenu ima vsak pas zemlje svoje domače rastline in živali. Topli kraji so za rastline sploh bolj rodovitni od merzlih. Po merzlih krajih raste posebno mah, živi los in severni jelen* V zmerno toplih krajih rastejo žita, vinska terta, in navadilo sadno drevje, prebiva do¬ mača živina. V toplih krajih rastejo palme in dišave, živijo kamele, sloni, levi in risi- Le človeka najdemo po vsih krajih zemlje, kajti je on vsih stvari gospodar. 669 VI. Ljudje in narodi zemlje. §. 1. Ako sta ravno v začetku le dva človeka stvarjena bila, se je vendar števila ljudi sčasoma toliko pomnožilo, da jih zdaj po vsej zemlji 1000 mili ono v živi, kojih se šteje na Europo 250, na Azio 500, na Afriko 120, na Ameriko 50 milionov, na Australio pa 2 miliona in pol. Prebivavci zem¬ lje se ločijo po barvi, po jeziku, po veroza- konu in po omiki. §. 2. Petero rodov ljudi se razloči po svoji barvi, podobi in postavi, koje so se jim po raznosti podnebja ali toplote vtisnile. 1. Bel, kaukaški rod, ki prebiva v Europi, v spredni in južni Azii, pa tudi sedaj v Ameriki po naseljencih. Njih postava je lepa, primerna. 2. R umen, mongolski rod v srednji in izhodni Azii, ki ima potlačeno glavo in po¬ stavo. 3. Ruj a v, malajški rod na južnih bregovih in otocih Azie in v Australii, s krep- koj postavoj. 4. Cern, zamorski rod v Afriki, ki ima stisnjeno glavo, izbuhnjene lica in usta. 5. Bakrenorudeč, ameri- kanski rod v Ameriki, večidel slabotne postave. §.3. Po jeziku se ljudje ločijo v — 670 — razne narode. Štejemo že nad 800 raznih je¬ zikov po svetu s mnogimi podnareeji. V starih časih so bili poglavitni jeziki trije: hebrej¬ ski ali judovski, gerški in latinski. V no¬ vih časih so v Europi naj imenitneji roman¬ ski, po latinskem napravljeni p. laški, francozki itd., nemški in pa slovanski. V Azii inv Afriki je arabski — v južni in v izhodni Azii pa indianski in kitajski jezik. §. 4. Po verozakonu se ljudje tudi razločijo. V starih časih so bili Izraelci, ki so molili jedino-pravega Boga, in pa malikovavci ali ajdje, kteri so množino krivih bogov (malikov) imeli. Po Kristusu je zasvetila ker- šanska vera po svetu, koja se prava le v ka- tolški cerkvi ohranuje, ktere so se pa ločili ne- sjedinjeni Gerki (razkolniki) in Lutrani ali protestanti. Razun keršanske vere se najde po svetu muhamedanska ali turska vera. Veliko narodov je še zdaj malikovavcov, ki ne pozna¬ jo pravega Boga, pa tudi takih nevernikov, ki ga spoznati nočejo. §. 5. Razno so ljudje po svetu omikani ali izobraženi. Bili so svoje dni naj bolj pre¬ brisane glave Gerki in Rimljani; zdaj Europejci in pa Amerikam, kteri so se v nov svet preselili, naj več slove. V Afriki, v Ame¬ riki se najde veliko še divjih narodov, katerih 671 nevsmileni kupci veliko jezerov po Afriki po- love, in prav po živinski v Ameriko poprodajo. Omikani ljudje se živijo iz svojega polja, vino¬ gradov, obertnije in tergovstva ali kupčije; pastirske ljudstva se redijo od svojih če d, divjaki pa s lovom in riblenjem, pa sadjem. Mesta, tergi, vasi in selja so prebivališča omikanih ljudi; na pol omikani narodi prebivajo v šotorih ali utah, divjaki pa v berlogih. §. 6. Zemlja se loči po svojih narodih in mejah v dežele; več dežel, koje se skupej deržijo po jednakih postavah in vladarstvu, se kliče deržava. Tako je Kranjska dežela del austrianske deržave. Ljudstva in dežele, koje vlada sam jeden viši oblastnik, se zovejo ca- revine, ako imajo cesarja, kraljevine, ktere imajo kralja, vojvodine, koje imajo vojvoda poglavarja samooblastnika. Taka je austrianska carevina ali cesarstvo ; Češka kraljevina, Štajerska vojvodina itd. Ljadoviade (republike) se zovejo deržave, v kojih več ljudi skupej gospodari s naj višjoj oblastjoj p. Švajcarsko. §. 7. Vsaka veča deržava se razdeli v svoje pokrajine, pokrajine na okrožja, okrožja na okraje, in okraji na županije. Ovi razdelki deržave imajo v raznih deržavah tudi razne imena. Naj imenitnejše mesto der- 672 žave je glavno prestolno mesto, v kojem deržavni poglavar prebiva; naj imenitnejše mesto v deželi se zove glavno; mesto z zi¬ dovjem, s jarki in osipi zavarovano je tver- djava, terdnjava ali tabor. §. 8 Vlade ali oblastnije skerbe za mir, lep red in za pravico po deržavi, varjejo der- žavljanom živlenje in premoženje po svojih vradnijah, branijo znotrajnih in vunajnih so vražnikov po svojih vojšakih, ter vzajemne potrebne naprave podperajo. Podložniki, der- žavljani so jim dolžni poštovanje, pokoršino in dacjo, dajati cesarju, kar je cesarjevega, pa tudi Bogu, kar je božjega. Božja modrost je od početka tako naredila, da ljudje brez gosposke srečni biti ne premore jo. Kdor se torej gosposki zoperstavi, se Bogu zoperstavi. Posebni zemljopis starega sveta. VIL Azia. §. 1. Stari so le tri dele sveta poznali, Azio, Afriko in pa Europo, pa še tih delov sveta jim je veliko krajev neznanih bilo. Azia je tako rekoč zibela človeškega rodu in tudi naše svete vere. Azia je 800.000 d milj ve¬ lika, v koji le okolj 500 milionov ljudi prebiva. 673 1 Sloveli so svoje dni po Azii učeni, modri ljudje, cveteli so lepi kraji in imenitni rodovi; kar so pa pravo vero zapustili, sveti kat cerkvi od¬ padli, jih Veliko sto let žalostna tema neved¬ nosti in vbožtva zakriva. Naj imenitneže de¬ žele starega sveta v Azii oh sredozemskem morju so §. 2. Palestina ali obljubljena de¬ žela, ktera se tudi Kana a n ali Judovska dežela imenuje. Kristiani jej pravimo: sveta dežela, v kteri je Kristus živel, učil, terpelin umeil. V zahodu se Palestina sredozemnega morja dotika, v izhodu ji je Arabia soseda, proti jugu pušava in Egipt. Na severju ima za Sirioj veliko goro Libanon, veličasten (snežnik, kojega glavo zima pokriva, kteri na j ramah spomlad nosi, v svojem naročju bogato jesen ima, in mu vroče poletje v znožju po¬ riva, Na gori Libanon rastejo imenitne drevesa cedri, kojih nekoliko je po 40 čevljev širo¬ kih in za kralja Salomona starih. Njegov tovarš je Antilibanon, na kterem reka Jordan •zvira, skoz jezero Genezaret (Galilejsko aiorje) teče, in se v mertvo morje izliva. , §. J. Po Galilejskem morju so apo¬ stoli ribili, in so bili večidel krog morja doma; n a njem je vsmileni Jezus učil, v tistih okraji- Q ah čudeže delal, in je v primorskem mestu Ponovilo potrebnih naukov, 43 674 Kaparnaum navadno prebival. Vsa okolica je živa in rodovita; zelene planine in bogati doli njo obdajajo. Mertvo morje na kraju leži, na kojem je pet pregrešnih mest Sodoma, Go¬ mora itd. stalo. V njem ni žive stvari; njegova voda je gorjupa in slana, njegove okrajine so mertve puščave. §. 4. Druga rodovita gora obljubljene de¬ žele je Karmel, pravi božji vert ali ograd. Leži na južno - večerni strani Libana blizo morja, ima v pečovju veliko suhih Lerlogov, v kojih so svoje dni preroki in pušavniki pre¬ bivali. Za Karmelom teče potok Ki so n po čednej ravnini J e era el, ki na hribu Tabor izvira in se v sredozemsko morje izliva. V južnej strani leže gore Juda, kteri soseda je Oljska gora na izhodni strani Jeruzalema. ! svoje dni vsa polna oljk, kterih se zdaj malo kaj najde. Za Jordanom so puščave, v kojih je sv. Janez kerstitelj kerstil, in se Jezus postil. Proti izhodu gora Nebo v puščavi stoji. na koji je Mojzes umeri. §. 5. Obljubljena dežela je bila naj poprej razdelena med 12 Izraelovih rodov, po tem ' Judovsko in Izraelsko kraljestvo, kterih pervo je dva — drugo pa 10 rodov obseglo; ob času Jezusovem se je razdelila v Ju d e o, Sama* rio in Galileo in Pereo. Vladali so Izra- 675 elsko ljudstvo spervic sodniki, po tem kralji, poslednic pa rimski deželski poglavarji, kterih jeden je bil Ponciuz Pilaluš, pod kojim je bil Kristus križan. §. 6. Naj imenitneje mesta so bile v Ju- dei Jeruzalem, lepo in veliko kraljevo me¬ sto, sedež prave vere in službe božje pred Kristusom, je imelo slovit tempel kralja Salo¬ mona in nad 200.000 Stanovnikov. Staro mesto Jeruzalem je razsuto, novo mesto krog Gol- gate ali Kalvarie stoji, na koji je imenitna cerkva božjega groba na ravno tem mestu, kder je bil Kristus križan, pokopan in je od mertvih vstal. Proti jugu leži kake dve uri hoda mestice Betlehem, ki ima lepo cerkvo nad hlevom rojstva Jezusovega. Zunej Betlehe¬ ma so planjave, po kojih je David pastirčeval, in kraj, kder so pastirci veselo angelsko petje culi: „SlavaBogu po višavah in mir na zemlji ljudem." Hebron, Cezarea, Jope so stare me¬ sta. Bližej Jordana je mesto Jeriho bilo. V Samarii so bile mesta Samaria, Sihem med gorama Ebal in Garicim, itd.; v Galilei N a- caret, Kana, Kaparnaum, Naim, Bet- saida itd. §. 7. Bila je svoje dni obljubljena dežela tako rodovita, da se je po pregovoru mleka m sterdi (medu} cedila, Polna je bila žita in * 676 vina, žlahnega sadja, vsa živa govedine 1 n dronnfc nad 5 milionov ljudi je vtej srečni deželi dobro živelo, dokler njo je Bog blagoslovil. Zdaj pak je zemlja pusta in prebivavcov malo, mesta so zarašene groblje kamenja. Kmetič strahoma svoje polje obdeluje, puško na rami, meč za pasom za oralom gre, kojega suh osel in pa medla krava vprežena vlečeta. Na pol zrelo zernje požanje in se s njim v berloge poskrije v strahih pred divjimi Arabljani, kteri v tistih krajih plenijo, v kojih je malo pravice, malo brambe, kder Turčini gospodarijo. §. 8. Na severnih krajih Palestine so bile dežele Fenicia, in nje imenitna teržna me - sta Sidon in Tir; Siria in nje stara mesta Damask in Antiohia. Mala Azia je velik polotok med srednjim egejskim in čer- nim morjem. Imenitne dežele so bile Troada, (Mizia, Galacia, Paflagonia, Bitinia, Lidia, Ci- iicia, Karia, Jonia, Licia, Pamfilia, Kapadocia, Pont). Znane mesta v tih krajih so Smirna, (Efez, Milet, Kolose, Tars, Nikomedia, Nicea, in pa bližna otoka Ciper in Rod. §. 9. Druge slovesne dežele v Azii so po rekah Eufratu in Tigru, 1. Babilonia, in nje južni del Kaldea. Tukaj je stalo veliko staro mesto Babilon, Seleucia in Ktezifon. 2. As iria na severni strani Babilonie unkraj 677 Tigra, s velikim mestom Ninive. 3. M e z o p o ta¬ ni ia med Eufratom in Tigrom, v koji so bile mesta Haran, Edesa, itd. 4. Ar m e ni a v se¬ vernem kraju na izviru Eufrata in Tigra. V tej deželijeimenitnagoraArarat.5. Dalje vju- gu so bile deželi M e d i a, na izhodni strani Asi- rie. poleg kaspiškega morja, in mesta Ekbata- na, Rages itd. 6. Arabia i v jutrovem od Pale¬ stine, v koji sta mesta Turkom imenitna Meka in Medina. V puščavi stoji sveta gora Sinaj- Vse te dežele so zdaj Turkom v oblasti. §. 10. V severju Azie leži 1. velika Si- biria, merzla, nerodovita dežela rusovske carevine. Znane mesta so Tobolsk, Orenburg, Astrahan itd. Med kaspiškim in černim mor¬ jem za goroj Kaukaz sta v prijetnem, toplem kraju Tiflis in Erivan. 2. Kina ali Kitaj¬ ska earevina v sredini Azie, naj vekše ce¬ sarstvo na svetu, obseže 61.000 Q milj in ima 300 milionov prebivavcov. Kitajskemu čaru so tudi podložne dežele Korea, Mongolaia in del Tartarie. Imenitne, velike mesta so Peking, Nanking, Kanton itd. Kitajci so de¬ lavni, znajdeni ljudje, pa polni krivih ver in napuha. 3. Japan, deržava veliko otokov v izhodu. Japanei so Kitajcom močno podobni. 4. India izhodna (Ostindia) v južnih kra¬ jih Azie, velika, lepa in bogata deržava, An- 678 glezov lastina. Velike mesta so Kalkuta, Ma¬ dras, Sumatra in Bombaj. V izhodni Indii imajo tudi Portugalci, Francozi, Spanjoli in Holandci svoje lastine. 5. Perzia, katera se razdeli v dežele Iran, Afganistan inBeludšistan,ima zna¬ ne mesta Tauris, Teheran, Ispahan, Kabul itd. §. 11. Prebivavci Aziaški so mnogo- verstnih narodov, jezikov in ver. Turki, Arabljani, Perziani, Indiani, Kitajci itd. Tudi pastirske ljudstva najdemo, p. Kalmuke, Mon- golce, Tonguze, itd., pa tudi Europejcov ve¬ liko po kupčijah v Azii živi. Severni kraji so merzli in pusti, sredni visoke Azie imajo vroče poletje in merzlo zimo. Južni kraji imajo vroče, v pomorjih mokro podnebje. V severnih krajih Azie so medvedi, sobolji (njusli) doma, ki dajo dobre kožuhe; v toplih krajih živijo slo¬ ni, oroslani, velbljudi, krokodili (ostrovidi), boe ali velikanske kače, in druge strašne zverine. Azia ima velike puščave, v kojih tolovajski narodi prebivajo. Popotniki hodijo v dobro oro- ženih družbah, ktere se karavane zovejo. VIII. Afrika. §. 1. Afrika se derži Azie na jugu pri zemljotesnu Suec, rudeče morje njo Arabie loči, po drugih stranih pa druge velike morja obdajajo. Le tretji del Afrike poznamo, vsi no- 679 t- trajni kraji so nam še neznani. Vročina je ) silna, puščave naj vekše in strašne; naj lepša i živina in rastline, pa tudi naj grozovitneje i zverine so v Afriki doma, kakor oroslani, no¬ sorogi, krokodili, sloni, noji in velikanske kače. Naj žlahneje žito in sadje po Afriki raste, p. pšenica, ječmen, smokve, pavčki, klinci itd. Posebno je pamuk (jsaumbola) v tistih krajih doma. §. 2. Naj imenitnejše deržave so: 1. Egipt, stara, bogata žitnica, ktero reka Nil gnoji. Ime¬ nitna mesta sta Kairo in Alesandria. 2. Nubia, Abisinia in Sudan so dežele za jugom, in po- sledno znano mesto na vtokubelega in sinjegaNila je K artu m, selo katoliškega misiona za sredno Afriko. 3. Tunis in Tripolis, dve roparske deržave za sredozemskim morjem. 4. Alge- ria sedaj Francozom v oblasti, v koji so svoje dni imenitne mesta Kartago, Konstantine, Hi- po itd. stale. Sveta vera se po Francozkih mi- sionarih v tih krajih opet lepo oživlja. 5. Care- 1 vina F ec in Maroko hlizo Spanie. 6. Za¬ morske deželi Senegambia in Gvinea, v kojih mnogoteri Europejci svoje lastine imajo. 7. V znožju Afrike je Kaplan d, Angle- zov posestvo. 8. V izhodnih pokrajinah so de¬ žele M o ca m bik, Canguebar in velik otok Madagaskar. 9. Po sredi Afrike 680 se razlega nezmerna neznana puščava Z a- h a r a. §. 3. Prebivavci po Afriki so otroci ne¬ srečnega Kama, kojega je očak Noe preklel. So Černe kože, kodrastih las, in imajo na¬ pete, rudeče ustnice. Večidel zamorcov je še divjih ajdov, kojih nevsmileni Turki vsako leto veliko tisuč polove, Europejci pokupijo, in naj več v Ameriko sužne poprodajo. Tako se vbožcom godi, kojim luč svete katoliške vere ne sveti. IX. Europa *). §. 1. Europa naj manji, pa zastran svo¬ jih izobraženih prebivavcov naj imenitniši del naše zemlje, je polotok, kojega na severni strani ledeno, na zahodni atlantičko, in na južni sredozemno morje pere. Samo izhodna stran se derži Azie, od koje jo uralsko po¬ gorje, černo in gerčko morje loči. §. 2. Naj više pogorja v Europi so: 1. Pl anine, katerih steblo na Švajcarskem stoji, od kodar se njih razsohe po Talianskem, Fran- *) Zemljevid Europe na ilirski jezik predelan se dobi u Beeu u Leopoldovem.varosu br. 237 u zadovnom stanju. — 681 — cozkem, Tirolskem, Štajarskem, Kranjskem in koroškem kakor velikanske brazde visoko proti nebu vzdigujejo. 2. Pirenejsko po¬ gorje med Španjolskim in Francozkim. 3. T a- transko ali karpatsko pogorje med Ogerskim in Galicioj. 4. Kielnsko pogorje na Švedskem in Norveškem 5. Apeninsko pogorje, ktero po sredi Italie sega. Vezuv in Etna na Talianskem, H e ki a na otoku Island so ognjeniki (ognjevite gore}. §. 3. Naj vece reke v Europi ste Volga in D onava. Volga izvira v severni Rusii in teče proti jugu, kder se v hvalinsko mor¬ je izteka. Donava izvira v Germanii (na nemškem}, teče proti izhodu skoz našo cesa- revino, ter se v černo morje izteka. Druge imenitne reke so: Rin, Laba, Visla, Drava Sava itd. Podnebje europejsko se šteje za srednje^ toplo, vendar je na severni strani Europe merzlo, na južni pa gorko, in sploh zdravo. §. 4. Europejci, katerih je do 250 milio- nov, so večidel kristiani, samo na Turskem gospoduje muhamedanska vera. Laponci na naj višjem severju so ajdi. Židovi ali Judi so po celem svetu razškropljeni. Glavni jeziki, koji se v Europi govore so: 1. Romanski (polatinčen), 2. Slav- 682 j a n s ki, 3. Germanski ali nemški. Rodovi romanskega jezika so: Taliani, Francozi, Španjoli, Portugalci in Vlahi. Rodovi slavjanskega jezika so razdeleni na petere glavne narečja, namreč: a. na ilirsko (pod ktero se Slovenci, Horvati, Slavonci, Dalma- v tinci, Cernogorci, in na Turskem Hercegovci, Bošnjaki, Serbi in Bulgari štejejo); b. na rusko, c. na rutensko, d. na češko, e. na polsko. Germanski rodovi sa: Nemci, Angleži, Holandezi, Danci in Švedi. Razun teh jezikov se v Europi tudi manj ob¬ sežno govore: mažarski, novogerčki, turski, finski in laponski jezik. Dve tretjini Euro- pezaležejo slovanski rodovi, jedno tre¬ tjino posedajo romanski, germanski in drugi rodovi. Europejske deržave. §. 5. Europa obseže štiri cesarovine; one so: a. Austria, od koje hočemo posebej govoriti. b. R u s i a s prestolnim mestom Petrograd, vkateremjedo 470.000 prebivavcov. Druge zna¬ ne mesta so: Moskva, Smolensk, Odesa itd. Rusia obseže 9 t; del suhe zemlje, sega po severnih jn izhodnih 'straneh Europe, po severni Azil — 683 — in Ameriki, je bogata na srebru in zlatu; v južnih krajih ima toliko žita in vina, da ga prodaja. Ima nad 62% milionov prebivavcov, kteri so večidel nezjedinjeni staroverci (^raz¬ kolniki). Rusii združeno je tudi Poljsko, s glavnim mestom Varlova. Poljska zemlja je ravna in rodovita, pa ima mnogo šum (host) in terdo zimo. c. Francozka v zahodu Europe, velika imenitna deržava, ki nad 36 milionov prebivav- cov, in Pariz glavno mesto ima, v katerem čez 1 milion ljudi prebiva. Druge znane me¬ sta so: Lion, Strasborg, Toulon, Mar- seil, Nantes itd. Francozko tudi v Afriki, Azii, Ameriki in Australii svoje lastine ima. Francozke vina so posebno imenitne. Francozi so večidel katoličani, nagli, pa dobrega serca. d. Turčia, v koji je Carigrad pre¬ stolno mesto, ki do 590.000 Stanovnikov šteje. Tursko ima v Europi lepe, rodovite dežele: Bosno, Hercegovino, Albanio, Macedonio, Bul¬ varsko, Tracio (kakor so se te dežele svoje dni zvale) itd. Zemlja je plodna, podnebje toplo, ali prebivavci so večidel v turski obla¬ sti, vbogi in brez omike. Večidel je krjstianov razkolnikov; manjši muhamedanov. Kuga po Turčii pogosto mori; za to imamo vedno stra¬ žo na turski meji. 684 Razun teh cesarevin je v Europi še 15 kraljevin, 3 ljudovlade, 7 velikih vojvodovin, 1 duhovska deržava, 1 izborna knežija in še več manjih kneževin, in grofovin po nemški in po talianski zemlji. §. 6. Kraljevine europejske so: Bavaria s prestolnim mestom Monakov (Munchen). Druge imenitne mesta se: Augsburg, Ulm, Pasovo itd. Virtenberg, s glavnim mestom Stutgard. Hano v er s prestolnim mestom jednakega imena. Saška (Sachsen)ima glavno prestolno mesto Draždanj (Dresden).Drugo znano je Lipsko (Leipzig). Prusi a, v ko ji je Berolin prestolno mesto. Prusiaima|svoje le¬ pe dežele za Rinom, v kojih so imenitne mesta Keln, Minster, Ahen itd. V Pruski Slezii je glavno mesto Vratislava. Belgia; Briisel ji je glavno mesto. Holand, Hag je v njej prestolno mesto. Velika Britania (Anglež- ka) ima London prestolno mesto, v kojem 2 miliona ljudi prebiva. Združene Angležkemu kraljestvu ste Škotska in Irska dežela, pa tudi veliko dežel v Azii, Afriki, Ameriki in Australii. Angleži so bogati tergovci, posebno na morju mogočni, večidel ne katoliške vere. Veliko je tudi med njimi katoličanov posebno Ircov, kteri veliko vbožtva terpe. Dania ima K o dan j (Kopenhagen) za prestolno mesto- — 685 — v S v[eds.ka kraljevina s Norvegom, nje kralj stoluje v Stokholmu. Ta kraljevina je v severju Europe zlo merzla in nerodovita; naj bolji živež so ribe. Portugalia v južno- zahodni strani Enrope; rodovita, pa malo ob¬ delana kraljevina. Prestolno mesto Lizabon je v letu 1^55 grozoviten potres razrušil i n nad 24.000 ljudi zasul. Imenitno teržko mesto je Opor to. Španijolia s prestolnim mestom Madrid. Imenitne mesta so: Sevila, Radiks, Barcelona, Saragoza itd. Topla dežela ime¬ nitne španske ovce redi. S a r d i n i a ; sardinski kralj stoluje v Turinu, Genua je imenitno, primorsko terž¬ ko mesto. Obdvojna Sicilia, kraljevski prestol je v lepem mestu Napoli, od kojega se celo kraljestvo Napolitansko zove. Blizo mesta je ognjenik Vesuv, na otoku Sicilia pa Etna in imenitno mesto Palermo. Gerčka kralje¬ vina ima Ati n o za prestolno mesto, v juž¬ nem znožju Europe, kder so bile svoje dni mesta Korint itd. Papežka deržava v sredi Talianskega. Rim je glavno prestolno mesto celega katolicanstva. Imenitne mesta so Bologna, Jakin, Maria Loreto itd. Druge manjše deržave talianske so: Toskana, velika vojvodina, poglavitno mesto Flor ene, 686 in teržno mesto Livorno. Parma, Pia. cenca, Modena. Severno Laško je Austri- ansko. Laške dežele so tople, lepe in rodovite. Taliani ali Lahi so sploh katoličani. §.7. Svaj carska, je ljudovlada med nemškoj , talianskoj in francozkoj derža- voj. Znane mesta so Genevra, Bern, Cirh, Freiburg, Lucern itd. Gore so visoke, večno s snegom krite, doline pa rodovite. Švajcarji se večidel živine rede, in dober sir delajo. §. 8. Mnogo je še vojvodin in knezin posebno na nemškem , p. velika vojvodina Badanska; pa imenitnega mesta Hamburg po¬ zabiti ne smemo, ktero samo svoje na severnem moiju veliko tergovino na vse kraje sveta po morju ima. X. Austriansko cesarstvo *). §. 1. Austriansko cesarstvo, ktero se tudi Bakusko imenuje, leži skoro v sredi Euro- pe, ima za mejaše sasko in prusko kraljevino na severni strani, na izhodu rusko in tursko carevino; na jugu s turskoj carevinoj ja- *) Zemljovid carovine Austrianske se kupi u Beeu u Leo- poldovu varosu br. 237 u zavodnora stanju 687 dransko morje in papežke deržave; v zahodu Sardinio, Š vaj carsko in Bavario. Austrianska cesarovina je sostavljena iz veliko večih in manjih pokrajin, v katerih do 36.098.000 prebivavcov raznega jezika in vere živi, namreč: čez 15 milionov Slavjanov, 7 milionov Nemcov, 5 mil. Mažarjev, 2% mil. Vlahov, 4% mil. Talianov, % mil zidov, 50.000 ciganov. Slovenske pokrajine. §. 2. Slovenci, katerih je vkupno 1,143.367, prebivajo v austrianskem cesarstvu med Ponteboj, Terstom, Rekoj, Brežci, Va¬ raždinom in Radgonoj, Muroj in Dravoj. Ta vkupni slovenski prostor s svojimi prebivavci ni v jednem timveč v področju šesterih kro- novin, namreč: v kranjski, koroški, šta- jarski, gorički, teržanski, istrianski, m nekoliko v horvatski in ogerski kro- novini. Slovenci, rastlika velikanskega slovanske¬ ga stebla, ktero v Europi do 80 milionov svo¬ jih šteje, so krepke in gibke izrasti, hitrega !n bistrega uma, vendar so v narodni izobra¬ ženosti zavsimi drugimi Slavjani zaostali. Naj več je naše zaostalosti krivo, da Slovenci od drugih narodov gostokrat zaničevani, tudi sami sebe zaničujejo in se svojega naroda sramu¬ jejo. Po jeziku so si s svojimi južnimi sosedi Horvati v bližnji žlahti. Kar drugi rodovi na slovenskem rodu posebno hvalijo, je njegovo vojaštvo. Ilirsko kraljestvo. §. 3. Sedajno ilirsko kraljestvo, katero samo zemljopisni pomenek ima, obseže kranj¬ sko in koroško vojvodino, goričko kneže¬ vino in Gradiško, Istrio in terstjansko kra¬ jino, koje se Primorsko zovejo, Celo kra¬ ljestvo ima 950.000 Slovencev, 240.000 Nem¬ cev, 70,000 Talianov za svoje prebivavce. Mejaši tega kraljestva so : na zahodni strani lombardo - benečanska (talianska) kraljevina in tirolska kneževina. Na severni strani ga ločijo planine od Tirola in od Štajarja; na izhodni strani ima Stajer, na jugu horvatsko kraljevino in jadransko morje za mejaše. a. Kranjska vojvodina. §. 4. Kranjska vojvodina je na severni strani s visokimi gorami' ograjena, koje jo od koroškega in benečanske kraljevine ločijo. Naj višja verha na teh gorah sta Triglav in Grintovec. Veče ravnine na Kranjskem so na severni strani za Savoj do Zaloga, okolo Ljublj ane in pod Kam¬ nikom. Na južni strani je med Savoj in Ikerkoj tako imenovano kerško polje. Kranj¬ sko se razloči v gorensko, dolensko in notrajnsko stran. Naj veča reka na Kranjskem je Sava, koja iz dveh strani Triglava v Bohinji in pod Korenom izvira. V njo se izteka Ljubljanica pod Zalogom, in K e r k a pod kerškoj vasjoj. Imenitniše je¬ zera so:Bohinjsko in B 1 e š k o jezero na gorenskem, inCirkniško na notrajnskem. §. 5. Kranjska pokrajina ima 14 mest, 17 tergov, 3172 vasi in šteje do 458.541 pre- bivavcov, med kterimi je 20.000 Nemcov na Kočevsk e m, koji že sploh tudi slovensko znajo. Slovenci na Kranjskem so posebno pre¬ brisane glave, dobri gospodarji, in živijo v poljodelstvu, rokodelstvu in tergovini. S čip¬ kami (špicami), s slamniki, s pertenoj in vol- nenoj pletenijoj, s čem se gorenci posebno pečajo, je tu znatna tergovina. Tudi na čebe¬ larstvo se tukaj veliko skerbi oberne. V rib¬ niški krajini se veliko lesa na drobno blago izdela, s kterim Ribničani široko po svetu teržijo. Železa je na Kranjskem obilno; naj veče bogastvo je živo srebro, kterega je v I d r i e jamah neizmerna zaloga. Ponovilo potrebnih naukov. 44 — 690 — §. 6. Imenitniše ceste so: 1. Železna j tir. 2 . Velika D u naj s k o t e F s tj anska j cesta, 3. Cesta iz Ilorvatskega skoz t Novomesto v Ljubljano, in skoz Kerško na j Zidanmost. Po Savi se veliko blaga iz Banata s in Horvatskega, tudi vina iz bizeljske strani f po savskih ladjah do Zaloga spravlja. Za , naprej bodo te ladje večidel pod Zidanim j mostom na Štajarskem svoje pristaniše ( imele. §. 7. Imenitniše mesta so: Ljub¬ ljana na obdveh bregih Ljubljanice, glavno mesto kranjske kronovine. Ljubljanski škof s bogoslovskim učiliščem, kronovinski namest¬ nik, više kronovinsko sodništvo in okrožno poglavarstvo ima tukaj svoj sedež. Za izobra- ženje mladosti je tukaj veliko gimnazje (latin¬ ske šole). V škofovskem semenišču (hranilišu) vživa 20 vbogih, pa pridnih učencev iz za¬ klade knezoškofa popolno oskerbljenje. Francis- i kani imajo tukaj svoj samostan (klošter) m faro. Uršulinke podučevajo v svojem samosta¬ nu žensko mladino. Imenitniše poslopja so: škofovska cerkva, mestna svetovavnica (rotovž)? kasino, koloseum in kolodvor na železni tiri. Tik mesta se vzdiguje na južni strani homec s velikim gradom, v kterem imajo hudodelci do¬ mače pokrajine svoje pokorišče. Jedno uro pod — 691 — Ljubljanoj je na Ljubljanici Zalog, tovorno pristaniše savskih ladij; tudi je tukaj železo* tirna postaja. Od Ljubljane severoizhodno je pod kamničkimi planinami Kamnik, me¬ stice , v kterem se prebivavci s usnjarskim, strojbarskim, kerznarskim in čipkarskim roko¬ delstvom jako pečajo, Zagor na levem bregu Save ima veliko železotvornico, steklarnico in obilno premoga. Radeče, teržič blizo Zidanega mosta, ima na Savi po vervi plaveč most. §. 8. Na izvirku Ljubljanice je V er h nika, lep in velik terg, v katerem je veliko tkalcov in velika tergovina s dervami. Severno od Ljubljane na levem bregu Save in med Kokroj je Kraj n, za Ljubljanoj na Kranjskem naj znatniše mesto, ktero ima močno obiskane ter- žne dneve. Mestjani imajo znatno tergovino s predivom, sitami, s platnom, železom in dež¬ nimi strehami (marelami). Naj več sit se u velikej vasi Bitnu in v Stražišu naredi. Pod Ljubelom je Teržič> velik in lep terg, v katerčm se veliko usnja, volnatih nogovic, mezelana in gunjev za konje, bakrenega in železnega posodja in orodja napravi. Zahodno od Teržiča je čedno mestice Radolca na Savi, katera tukaj obdva svoja izvirka sdruži. Mezelana (rašovne) se tukaj veliko pripravi. Za desnim izvirkom, to je, za bohinjskoj Savoj — 692 se pride v krasno bohinjsko dolino do čudno < lepega bleškega jezera, v katerem na sredi i kamenitega otoka močno obiskana cerkvaMatere ' božje stoji. Na potoku Zorica je Škofja Loka, I mestice s kapucinskim in uršulinskim samosta¬ nom. Tukaj so znatni konjski somnji. Ločani se jako s prejoj in tkanjem pečajo. Zahodno od tod so Železniki, velika vas s mnogimi žeblarskimi kovačnicami. §. 9. Pod Ljubljanoj na novomestjanski cesti je Višnjagora, mestice, v kojem mestlani veliko usnja in volnatih nogovic iz¬ delujejo. Na jugu pod uskočkim pogor¬ jem je na reki Kerki Novomesto s okrož¬ nim poglavarstvom, sedež prošta in korarjev, ? Latinske šole oskerbljujejo Frančiškani. Niže na malem otoku Kerke je Ko s ta j n o vica, malo mestice, okolo katerega dobro vino raste. Za levim bregom Kerke do Kerškega me- j steca za Savoj so naverstene prijazne vinske gorice, na kterih naj bolje vino na Kranj¬ skem raste. Kerško mestice ima znatno bro- dovino na Savi. Med kerškim mestom in Ko- stajnovico j do iztoka Kerke v Savo se raz¬ grinja kerško polje, na katerem se veliko rimskih starin najde. V ribniški dolini je Ribnica, velik terg,skladiše drobne lesene robe, s kteroj Ribničani po svetu teržijo. Južno 693 — 10 di 'ti a, i- li 0 1 i i od Ribnice je Kočevska krajina, v koji do 20.000 Nemcov prebiva, kteri svoj užitek v tergovini po svetu išejo, ker je njih zem¬ lja ozimna in bregovita. Njih imenitniše mesto je Kočevje. Metlika je mestice za hor- vatskoj mejoj na Kopi. §, 10. Južnozahodna stran kranjske po¬ krajine se Notrajnsko imenuje, in je v pod¬ ročju postojnskega okrožja. Tukaj je Postoj¬ na na bečko-terstjanski cesti, znaten terg s okrožnim poglavarstvom. JBlizo terga je svetu znana, imenitna postojnska duplja* v kateri se vsako leto v binkoštnem ponedelj¬ ku velikolepno slavje obhaja. Ta duplja je polna raznoverstnih podob, katere same od sebe iz kapnega kamena izkipnejo. Potok Pivka, ki skoz to dupljo teče, pride pri Planini, ki je bogat terg, zopet na svetlo. Izhodno od Postojne je Cirknica, terg pri imenitnem cirkničkem jezeru, ktero se vsako spomlad posuši, da po njem žito sejejo, v jeseni pak se zopet s vodoj napolni. Nekoliko severnozahodno od Postojne je Ipavska do¬ lina, naj prijazniši kraj na Kranjskem. V tej dolini, v koji črešnje kmalo po Jurjeyem dozorijo, je Vipava (Lepava) lep terg, naj •menitniši osredek cele doline. Na sčyerni strani postojnskega okrožja je Idrijska 694 dolina, kdor v globoki gnjači rudniško mesto I d r i a tiči. Tukaj so v celi Europi naj bogatejši rudniki živega srebra. Tukajšn 1 prebiyavci se s čipkanjem in tkanjem pertnine veliko pečajo. b. Gorička kneževina. §.11. V tej kneževini je y silo lepi rodovitni dolini lepo mesto Gorica s okrož¬ nim poglavarstvom in sedežem goriškega nadškofa. Tukaj je yeliko gimnazje in ob¬ činska duhovšnica štirih škofijstya. Gorički sladkor, rozolje, usnje in majolkasto posodje so na široko y dobrem imenu. Zunaj mesta je na prijaznem homcu Frančiškanski samo¬ stan Kostanjevica. Na severni strani je sloyit božji pot na syeti gori. Gradiška, stara mala terdjaya, je pokorišče deržaynih hu- dodelcoy na reki Soči. Diyin, Boyec, Temin, Kanal so znatni kraji' c. Terstjanska okrajina. §. 12. V terstjanski okrajini je Ter st pod Krasom na obrežju jadranskega rnoij 3 mesto , v kterem do 80.000 prebivavčov živi- To mesto je skladiše vsakoverstnega blaga, katero po morju iz Azie, Afrike, južne Italie, 695 — co P! 1 1 ie iz Amerike in drugih krajev tu sem pride, in se po celem cesarstvu večim tergovcom raz¬ pošilja. Terst je naj imenitniše tergovinsko mesto v celem cesarstvu. Tukaj je sedež po¬ glavarstva terstjanske kronovine, in veliko drugih viših oblastij. Terstjanska škofija, s kteroj je Koperska sdružena, ima tukaj svo¬ jega škofa in duhovšnico. Veliko gimnazje in brodnarska učilnica sta tu naj imenitniša uči¬ lišča. Družtvo Llojd ima tukaj 25 parobrodov. Zunaj Tersta na verhu Krasa je okolica Ob¬ čina, od kodar popotniki naj pred veličastno morje zagledajo. V Proseku blizo Tersta raste imenitno prosečko vino. d. I s t r i a. §. 13. Polotok, kteri se razlega za mor¬ jem med Terstom in Rekoj in nekoliko bliž- nih otokov, se šteje za Is tri o. Tukaj je Ko par (Kapo d’ Istria) glavno mesto na morskem bregu. R o v i n j o, na morski čelugi zidano mesto, se peča s brodarstvom, ribolov- stvom, s olj noj in vinskoj tergovinoj. V sredini polotoka je Pazen, mestice s malim gimnaz- jem, katero Frančiškani oskerbljujejo. Poreč je sedež škofije. Pola primorsko staro mesto, ima imenitno ladjostajo (luko). Isan skih oto¬ kov naj veča sta K er k (Velja) sedež škofa, 696 in Cres (Kerso). Na Istrianskem (Primor¬ skem) dobre vina rastejo, pa tudi olje in žlah- no sadje. e. Koroška vojvodina. §. 14. Koroške vojvodine se sklene šta- jarska na izhodni in severni strani. Dalje ji je na severni strani solnograška, na zahodni tirolska, na jugu talianska in kranjska pokra¬ jina mejašica. Koroško se tudi G o r o t a n imenuje, kajti je polno visokih gora in večnih snežnikov. Ima do 318.308 Stanovnikov. Njih jedna tretjina na južni strani so Slovenci; drugi So Nemci. Koroške ravnine so sila ro¬ dovitne , posebno pa obrodi labudska *) dolina mnogo lepega žita in sadja. Koroške gore so bogate zaloge železne in svinčene rude. Sad- joreja se na Koroškem jako obrajta, in njih grušovec se od vina malo razloči. Po nemški strani tudi lepo govedino in močne konje rede. Naj imenitneje blago za prodajo pa je železo in svinec. — Veče ceste, ki se na Koroškem v Celov¬ cu stikajo so: Dve cesti iz Štajarja od Bruka in odMaribora; iz Kranjskega čez ubelj; iz Talianskega, ktera se s Tirolskoj in Solnograškoj v Belaku sdruži. — Naj veča reka je Drava, po kteri *) Lavantinska. v se na plavih veliko koroškega blaga na Sta- jarsko in Horvatsko splavlje. S njoj se ste¬ kajo Lava, Kerka, Grlana in Žila. Naj veče jezero je Verbsko blizo Celovca. §. 15. Imenitniše mesta so: Celovec, glavno mesto koroške kronovine, kojo se s svojim lepim in visokim zvonikom mestne farne cerkve popotnikom od daleč naznani. To mesto ima široke, ravno naverstane, lepe ulice, in velik štirvoglat terg. Na sredi tega terga je umetno napravljen vodenjak, nad kojim stra¬ hovito velik kamnen pozoj čepi. Više oblasti za koroško pokrajino imajo tukaj svoj sedež. Tu je stolica kerškega škofa, duhovšnica za duhovne učence kerške in lavantinske škofije, in više gimnazje. Blizo Celovca so velike suk- narne, v kojih sila lepo sukno delajo, Jedno uro nad Celovcom na zahodni strani je jezero. Iz njega je struga do Celovca napeljana, po kateri na ladjah derva in druge reči do mesta pripeljajo. Severno od Celovca je mesto St. Vid, katero je nekdaj glavno mesto koroške vojvodine bilo. Med obdvema mestoma se razprostira zgodovinsko imenitno slovensko p o 1 j e (Zollfeld}, na kterem se še zdaj kam¬ nita stolica nekdajnih slovenskih vojvodov ko¬ roške vojvodine vidi. Na tem polju so imeli gorotanski Slovenci svoje deržavne sbore. Na 698 tisti stolici sedč je vojvoda svojim podložnim pravico spoznaval in prisego zvestobe od njih prijemal. INa jedni strani tega polja stoji na mali gorvini stara cerkva Matere božje, Go- spa sveta, kder so nekdajni Slovenci pervo keršansko cerkvo imeli. Severno od Št. Vida je K e r k a (Gurk), lep teržič s imenitnoj cerkvoj, v kterej sv. Ema pokopana leži. Breže (Friesah) je malo mestice blizo gorno- štajarske meje. Na izhodni strani je Hiitten- berg, terg s velikimi železo-tvornicami. Terg je slovit terg blizo Osojanskega jezera, ima dobro tergovino in dosti rokodelov. §, 16. Nižej pod Celovcem na štajarski cesti blizo Drave je čedno mestice Velkovec, kteri o sredah svoj teržni dan ima. Od male¬ ga terga Labote na iztoku Lave v Dravo se pride gor za Lavo j v krasno lavantinsko dolino (Xabudsko), koja se zavolj svoje žit¬ ne rodovitnosti koroška žitnica imenuje. Tukaj je terg Št. Paul, velik benediktinarski sa¬ mostan s malim gimnazjem. Višej je Št. An- drež, malo mestice s sedežem Lavantinskega knjezoškofa. Tujetudiizučilišče lavantinskih mla¬ dih duhovnov. Nekoliko dalje je Volfsberg, § t v “ . mesto z železotvormcami. Se višej je mestice Št. Leonard. Tik štajarske meje za Dravoj je teržič D rab er g (Drauburg), v kojem se 699 cesti iz Marbora in Celja sdružite. Na des¬ nem bregu Drave so 3 ure od Celovca Bo¬ rovlje (Fohrlach) znaten terg, v kterem se do 300 meštrov s izdelavanjem strelnega orožja peča. Nižej je Bliberg malo mestice. Še ne¬ koliko dalje proti Štajarju je Prevaljska velika železotvornica. Med gorami v južni strani je znaten terg Kapla, in po desni strani Drave čedna Podjunska dolina. §. 17. Zahodno stran koroške pokrajine zaleže belaško okrožje, v kojem je Belak na desnem bregu Drave znato mesto s okrož¬ nim poglavarstvom. Lepa cerkva sv. Jakoba s svojim visokim zvonikom se posebno odli¬ kuje. Tukaj so niri (turni), v katerih mnogo strelnega škropa iz svinca naredijo. Pod Be¬ lakom za Dravoj je rožna dolina, v koji se Slovenci kakor v zilski dolini po čversti telesni postavi in bistrem duhu posebno od¬ likujejo. Nad Belakom je v gorah Bleiberg, znaten terg s bogatimi svinčenimi rudniki. Po cesti, koja iz Belaka na Taliansko derži, se pride v Terbiž in Žabnico. V žabnički fari je na visoki gori cerkva matere božje Višarjih. čisto na kraju za Talianskera je Ponteba, znaten terg, kojega jedna po¬ lovica na Koroškem, druga na Talianskem stoji. Potok Bela, čez kterega je most, ji 700 loči. Od Belaka gor za Dravoj je znaten terg Špital, naj imenitniši osredek dravine doline. Severno od Spitala je med gorami na solnograški cesti mestice G m ii n d, blizo kterega so velike železotvornice. f. Štajarska vojvodina. §. 18. Štajarsko vojvodino oklenejo: na izhodni strani ogerska in horvatska kraljevina, na jugu kranjska in koroška vojvodina, na za¬ hodu in severju austrijska nadvojvodina. Ta pokrajina je po severju silo bregovita, po juž¬ nih stranih so pa tudi velike ravnine, kakor gradčko, lipniško in optujsko polje; manjše so savinska dolina in brežko polje. Imenitniše reke so: Drava, koja iz Koroškega priteče, Sava, katera na jugu kranjsko od štajarske loči; Mura in Ani za. Manje vode so: Savina, ki iz Zovčbaha pride in se pri zidanem mostu v Savo iz¬ teka. Sotla, ki nad Rogatcom začevši do Dobove štajarsko in horvatsko zemljo mejaši. §. 19. V tej pokrajini živi do 997.200 ljudij namreč: 620.000 Nemcov in 377.200 Slovencov. Slovenci posedajo južni kos štajarske zemlje in imajo na zahodni strani koroške, na južni kranjske Slovence in na izhodni Horvate za svoje mejaše. Štajarska zemlja — 701 — obrodi vsakoverstnega žita, posebno pa južna slovenska stran, v kterej vinske gorice žlahne vina rodijo. Naj žlahneje vino raste pri Bistrici v Brandnerovem vinogradu in v Ljut o miru (Luttenberg). Sploh imenitne vina rastejo med Dravoj in Mu roj. Od zasavskih vin je bizeljšina naj bolja. — Dokler južna slovenska stran štajarske zem¬ lje zravno vinske terte vsakoverstno žito ob¬ rodi, ima severna nemška stran neizzajemljive zaklade naj bolje železne rude, iz katere se čversto železo in za angležkim naj bolje jeklo dela. Zravno tega bogastva je na gornjem Stajarju živino- in sadjoreja imenitniša, ko na spodnem Stajarju. §. 20. Glavne ceste po Stajarskem so: Železna tir £cesta), ktera je skoz Štajarsko po dolgem iz Miirccušlaga skoz Gradec, Mari¬ bor, Celje do terboljske postaje (Trifail) napeljana, kder se potem na kranjsko zemljo pretegne. Velika bečko-terstjanska cesta, ki večidel zravno železne tiri derži. Iz Mari¬ bora na Koroško in Horvatsko skoz Optuj. Iz Bruka na Koroško in Solnograško. Šta- jarska kronovina je zdaj na tri okrožja razde¬ ljena: M ariborsko, Gradčko in Brucko. Mariborsko okrožje posedajo Slovenci, v onih dveh prebivajo Nemci. 702 §. 21. Mariborsko okrožje obseže nekdajno celjsko in slovenski del nekdaj mari¬ borskega okrožja. M a ri b or (Marburg) na levem breguDrave, je sedež okrožnega pred- sedništva. Veliko gimnazje in hraniliše vojačkih dečkov se tukaj odlikujeta. Lepi vinogradi, v katerih žlahno vino raste, čenčajo to mesto na severni strani. Mariborski teržni dnevi so močno obiskani. Jedno četert ure nad Mariborom je železna tir za malo četert ure na dolgo skoz bom Leitersberg napeljana. Nekoliko ur nižej za Dravoj je Optuj, naj stareje mesto na Štajarskem, ki je za starih Rimljanov jako slovelo, kakor rimski spomeniki, kterih se tukaj veliko najde, spričujejo. Na južni strani optujskega polja se vzdigujejo Haložke go¬ rice, na katerih posebno dobro vino in žlahen kostanj raste. Ormuž je naj manje štajar- sko mestice na horvatski meji. L j uto mir je terg, okoli katerega hvaljeno žlahno ljutomirsko vino raste. Severno od Maribora so sloven¬ ske gorice, ki zavoljo svoje rodovitosti jako slovijo. Južnozahodno od Maribora je Bistri¬ ca, malo mestice pod Pohorjem s slavnimi vinogradi: Brandner, Šmidsberg, Ri- d o ž n o (Rittersberg). P o 1 č a n e lepa vas s železotirnoj postajoj. Konjice znaten terg na dunajski cesti s dobroj vinorejoj. Na južni strani visokega Boča je več izvirkov slatne — 703 — ali kisele vode. Naj imenitniši izvirk je na Slatini v križovski fari, kteremu tudi Ro- gatska kisela voda pravijo. Kisele vode, ki je tudi v Kostrevnici, se jezero in jezero steklenic po svetu razvozi. Jedno uro od Slatine proti izhodu je za Sotloj teržič Rogatec, blizo kterega je več lomnikov naj boljega brusnega kamena. Nižej za Sotloj je Podčetertek, teržic, kder se železna ruda kopa. Nižej so Buče, prijazna okolica, v kateri perve štajarske črešnje dozore. Za Savoj blizo horvatske meje so Brežce, malo mestice, blizo kterega bizeljsko in druge dobre zasavske vina rastejo. Višej za Savoj je Videm, znata vas v licu kerškega mestica, pri kateri savske ladje zasavske vina tovarijo in na Kranjsko razpeljajo. Reihenberk, teržič, ima nekoliko premoga. Sevnica lep teržič, nad katerim lep sevniški grad gospoduje. Na izteku Savine v Savo je Zidan most, velika železotirna postaja. Zelezotirni most je tukaj sila umetno čez Savino razpet. Med Savoj in Savinoj sov Terboljah, v Hrast¬ niku in v Go le ah neizmerne zaklade premoga. Za Savinoj je nad Zidanim mostom Laško, znaten terg, blizo kterega so sta- roimenitne laške toplice. §. 22. Na teku Oglajne v Savino je — - 704 — na kraju prekrasne savinske doline čedno mesto Celje s okrajnim poglavarstvom in sedežem deželskega sodništva za slovenski krog. Za izobraženje slovenske mladine je veliko gimnazje. Zelezotirni kolodvor se po¬ sebno odlikuje. Leta 284 je tukaj celjski rojak sv. Maksimilian zavoljo keršanske vere umor¬ jen bil. Blizo mesta stermijo na terdem ska¬ lovju ostanki čverstega grada nekdaj mogoč¬ nih celjskih grofov in knezov. Na izhodni strani je Ponikva z železotirnoj postajoj. Žavec, Braslovče, Mozirje so teržiči v sayinskej dolini. Blizo Zayca je lepa yelika nasada murynega drevja za rejo svilnih bub (gosenc), in velika pamučnarnica v Pre¬ valu. Mozirčani imajo veliko tergovino s lesom, katerega po Savini in Savi do Belega grada splavljajo. Severno od Celja je Slovengradec, okrajno mestice, blizo katerega je nekoliko železninskih fužin. §. 23. Severno nad mariborskim krogom jegradčko in brucko okrožje. V grad- čkem okrožju je na obdveh bregih Mure Gradec glavno mesto štajarske kronovine, v katerem je do 47.500 prebivavcov. Tukaj so vse višje deželske in vojničke oblasti cele kronoyine. Vseučilišče za yišje znanosti s ve¬ likimi bukvarnaini. C. k. namestnik in sekoyski 705 knezoškof imata tukaj svoja sedeža. Nad me¬ stom se vzdiguje visok homec, ki je nekdaj čversto ograjen bil. Zunaj mesta je železo- tirni kolodvor pervega reda. §. 24. V bruJkem okrožju,katero sena severju gradckemu prileže, je Bruk na Muri okrožno mesto. Tukej se sdruži cesta, ki iz Koroškega pride, s bečko-terstjanskoj cestoj. Na skrajni severozahodni strani je Au- see, kder belo kuhinsko sol ocejajo in dela¬ jo. Znatne mesta v tem okrožju so: Juden¬ burg, Ljubin, Rotenman. Maria Cel severno od Bruka s imenitno j shodnoj cer- kvoj. Od M ii r c c u š 1 a g a je železna tir čez visoko goro Seme ring na austriansko pok¬ rajino umetno naridana. Slov encom sosedne slovanske po¬ krajine. g. Horvatska, Slavonia in Dalmacia. §. 25. Za južnoj mejoj ilirske kraljevine 'n štajarske vojvodine se razlega trojedna kraljevina Horvatska, Slavonia in Dal- niacia, katera ima na svoji južni strani [tur¬ ske pokrajine Hercegovino, Bosno in Serbio, na izhodu austriansko serb- Ponovilo pctrebnih riaukov 45 706 sko vojvodino, na zahodni strani pa jad¬ ransko morje za mejaše. Na to trojedno kraljevino se šteje 1.720.000 slavjanskih Stanovnikov, kateri se po svojem jeziku celo malo od Slovencov razločijo. Hor¬ vat ska in S lavo n s k a zemlja je silo rodo- vita. Njih ravnine dozorijo obilno žita, sadja in sočivja; na sončnih brežulcih raste sladko in močno vino. Goved ih svinj se iz teh po¬ krajin vsako leto veliko jezer na Stajarsko, Kranjsko in Koroško proda. Njih bregovi so z žilami raznoverstnih rud prepeljani, namreč s bakrenimi, svinčenimi, železnimi, žveplenimi in premogovimi. §. 26. Glavno mesto na Horvatskem je Zagreb blizo Save, kraljevsko svobodno mesto s 16.000 Stanovnikov, sedež Bana in katoliškega nadškofa. Škofovska cerkva in na¬ rodni dom ste naj imenitniše zgrade v Zagrebu. Karlovec svobodno in kraljevsko mesto na Kopije tverdjava. Samobor veliki terg, bli¬ zo katerega se bakrena in železna ruda koplje. Sisek na ztoku Kope v Savo, je imeniten terg zavoljo obilne žitne tergovine. Varaž¬ din blizo Drave, čedno mesto s latinskimi šolami. Krapina velik terg, in jedno uro od ondod so krapinske toplice. Na bregu jad¬ ranskega morja sta Reka in Senj naj ime- 707 nitniša mesta horvatskega primorja. — Južni del Horvatske in Slavonie se imenuje voj¬ ni čka meja, ker so v tej strani vsi mož- ki ob jednern tudi vojaki, kateri so po imenu gr a nič ari znani. Njih dolžnost je, tursko mejo braniti in ob času vojske drugim deželam v pomoč iti. Znamenite mesta in sela so: Gos- pič, Otočač, Ogulin, po kojih se polki (regimenti) kličejo. V Sluinskem regimentu je Cetin jaka terdnjava. V pervem banovaekem regimentu je Glina, v drugem Petrina, v križevačkem regimentu pa Bel o var čedno mesto. §. 27. Slavonia (kraljevina) jako plod¬ na pokrajina, ima od juga Serbio in Bosno svoje sosedi, kojih Sava loči. Glavno mesto je Osek, terdnjava, ki ima 14.000 Stanovni¬ kov. D j a k o v o je sedež katol. škofa. — U vojnički Slavonii so slovite mesta: Petro va- radin, jaka terdjava na Donavi. Karlovec, stolica serbskega patriarha. Zemun (Sem¬ iš n) glasovito teržnu mesto na ztoku Save v Donavo, sosed Belograda. Mitroviča, Brod, Vinkovi c e, Stara in No va gr a- diška so po svojih polkih (regimentih) znat¬ ne mesta. §. 28. Dalmacia (kraljevina) bregovna in skalovna pokrajina, od juga za jadranskem — 708 — morjem. mejaši s Černogoroj in Hercegovinoj na Turskem, plodi veliko dobrega vina, olja in žlahnega sadja. Dalmatini so hrabri brod- narji, ki znajo ladje ali brodove dobro delati. Glavno mesto je Zadar, stolica nadškofa in pokrajinske vlade. Druge znatne mesta so: Split, Dubrovnik, Šibenik, Kotor. Bližni otoci Dalmacie so: Isa , Brač, kde naj bolje vino raste, Hvar itd, Te trojne kraljevine sosede so pod tur* skoj oblastjoj kneževina Serbskaz glavnim mestom Belogradom; Bosna, z glavnim gradom Sarajevo. Hercegovina, kde je glavni grad Bihač. Gornja in sredna Alba- ni a ima glaven grad Škad ar. V teh de- želah živi veliko kristianov starovercov in tudi katoličanov, ki so večidel Slavjani. Čer no¬ go rci imajo samisvojo vlado; njih duhovski predstojnik se imenuje vladika, deželski je pa knez. h. Ostale austrianske pokrajine §. 29. V izhodni strani naših krajev le¬ ži Og erska kraljevina, velika, lepa in jako plodna dežela, ima velike rodovite ravnine* pa tudi nerodovite puste in močirja. V severni strani so visoke Karpatske in Tatraške gore. Po Ogerskem teče velika Donava in nje to- 709 varšice: Tisa, Maroš, Moravia itdj Je¬ zera sta naj imenitneja Nežidersko in Blatno jezero. Podnebje v severnih stranih je merzlo, pa zdravo, v južnih krajih jako vroče, pa tudi nezdravo in voda merzlična. Zemlja je v izhodno-južni strani toliko plod¬ na, da brez gnoja in velikega truda žita na cente rodi, posebno koruze (tirkinje), plodi lepo govedino in verle konje, daja veliko do¬ brega vina in tobaka. Prebivavci na Ogerskem so po rodu in jeziku razni: Slovaki, Nemci, Madjari, Vlahi, Zidovi itd. — Glavna mesta sta: Budin in Pest, ktera štejeta 115.000 Stanovnikov. Druge slovite mesta so: Po ž un, K rem- niča in Ščavnica, kder se naj bolje zlato v Europi kopa. V jugu Ogerske leži vojvodi¬ na Serbska in Temeški banat s gradovi T e- mešvar, Veršac in Novisad. §. 30. Na izhodni strani Ogerske leži Erdelj ali Sedmogradska velika kneže¬ vina. Glavna mesta sta: Kološ in Ši¬ bi n j. Prebivavci so Nemci, Vlahi in Ogri.— V jugu Erdelja leži Vlaška — v izhodu pa Moldavska sosedna dežela, ki ste Turkom v oblasti, pa imate svoje .gospodarje. V pervej je B uka rest, v drugejpa Jas glavno mesto* §. 31. V severju Ogerskega se derži au- 710 striansko- P o 1 j s k a kraljevina: Galicia, Vladi miria in Bukovina, bogata deže¬ la živine in žita, pa tudi soli, ktera se u Ve* lički koplje. Glavno mesto je Lav or, stol- ca 3 nadškofov in viši deželske gosposke, Imenitno mesto je Krakov, sedež nekdaj- nih Poljskih kraljev. Brod na meji Rusie je znato teržno mesto. §. 32. Na zahodni strani Galicie leži M o- ravia (Marsko) in Si lezi a, v kojih veči¬ del Slavjani stanujejo. Berno je glavno me¬ sto, v kojem se veliko dobrega sukna stori. 01 o mu c je terdnjava in stolica nadškofa, V Silezii, kder tenko platno delajo, je Op ava (Tropau) znato mesto. §. 33. češka (Pemska} kraljevina v Sever¬ ju Austrie leži, ima sasko in bavarsko kra¬ ljevino sosedi, je s gorami ogernjena zemlja, kder posebno dosti žlahnega hmelja raste za dobro pivo kuhati, kojega na Češkem pijejo. Imenitne reke ste Vel tava (Aloldava), ki po sredi teče, in pa Laba, ktera na Sasko gre. Čehi so večidel Slavjani, le jedna tretjina je Nemcov; tudi množina Judov po Češkem prebiva. Cehi so dobro izobraženi obertniki, delajo naj lepšo steklenino, naj lepšo tenčieo in dobro sukno; so tudi sploh dobri godci. 711 Glavno mesto je Praga, ki ima do 130.000 Stanovnikov, viši cesarsko poglavarstvo, nad¬ škofa, vseučelišče itd. Druge znate mesta so; Kralj ev-Gradec, Budjejovice itd. P i 1- zenj, Lib er ec (Reichenberg) itd. §. 34. Austria (Estraih) nadvojvodina, je sredina cesarstva našega, lepa, rodovita dežela po obdveh stranih Donave, in se raz¬ deli v gorno in spodno Austrio. Zemlja plodna in dobro delana daja žita in vina, pa tudi dobrega sadja. Stolno cesarsko mesto Dunaj (Beč, Vidim} za Donavoj stoji, ima 36 predmestij, nad 13.745 hiš in do 477.000 Stanovnikov mnogih jezikov in narodov. Ime¬ nitna stara cerkva sv. Štefana ima 72 sežnjev visok zvonik. V Beču so vse naj vekše cesar¬ ske oblasti, sedež nadškofa in vseucelišče. Lič¬ no mesto na zgornem Austrianskem je Line za Donavoj. — Austrie se derži imenitna, moč¬ no gorata pokrajina Solnograd (Salcburg) s ki ima veliko soli, marmorja, in tudi lepe, velike konje redi. Glavno mesto je Solno¬ grad, stolica pervega nadškofa Germanie, kte- ro ima veliko lepih cerkva in poslopij. §. 35. V zahodni strani je pokneževina Ti rol, silo gorata dežela, ktera lepo živino po i svojih planinah redi. Tirolci so umetni ro- 712 kodeli, kteri svoje blago daleč po svetu no¬ sijo. In špruk je glavno mesto v severni nem¬ ški strani. Briksen je sedež knezoškofa- Južni del Tirola zaseljujejo Taliaui. Trident je imenitno mesto, v kojem se je vesoljni sv* cerkveni zbor obhajal. §, 36. V jugu pod Tirolom se razlega austrianska 11 a 1 i a, benečansko - lombardska kraljevina ,ki ima v zahodu Svajearsko in Sar- dinio, v jugu pa Parmo, Modeno in papežke deržave svoje sosede. Dežela je ravna, topla in rodovita, rodi veliko vina, žlahnega sadja in pa svile; mesta in sela so jako lepe, in ves kraj prijetnemu raju podoben. Lahi ali Talia- ni so ljudje vroče kervi, tudi dobrega serca, dokler jih kdo ne razjezi. Glavne mesta so : Benedke (MletkeJ, verlo mesto, ktero po- leg jadranskega morja na otocih stoji, ima silo lepe cerkve in poslopja; svoje dni sedež slovite in bogate ljudovlade; Milan, krasno in veliko mesto, ki ima do 154.000 Stanovni¬ kov. Druge znate mesta po Tebanskem so: Mantua, močna terdnjava , Vi c en ca, Ve¬ rona, Padua, Treviso, Vidim itd. Ovo je Austria naša ljuba domovina, v koji lahko srečno in veselo živimo, dokler Bogu lepo služimo, svojega cesarja poslujemo, svojo gosposko radi slušamo in svoje dolžnosti 71S zvesto spolnujemo, vsakdo po svojem stanu, v katerega nas je dober Bog postavil. Naše austriansko cesarstvo obseže 12,237 milj zem¬ lje, ima nad 36.000.001) Stanovnikov, in je po Rusii naj vekša deržava v Europi. Po svojih bogatih pokrajinah lahko vsega pridela, če¬ sar je človeku za hrano in za veselje živlenja potreba; ni nam sila sosedov drugih deržav zakaj prositi. Hrabri in serčni so naši slavni vojaki, ni se nam bati stranskih sovražnikov. Po vsem znanem svetu naša ljuba domovina slovi, in ponosno lahko vsakemu povemo, da smo v srečnej Austrii doma. Posebni zemljopis novega sveta, XI. Amerika. §. 1. Amerika, za Azioj naj veči del sveta, je bila starim neznata stran zemlje. Krištof Kolomb, znajden mornar njo je leta 1492 najšel. Amerika je silo velik otok v za¬ hodu Europe, in tako rekoč pod nami leži; to¬ rej imajo v Ameriki noč, kadar je pri nas dan* Amerika se razdeli v južno in severno stran, ima naj više gore, naj širokejše reke, naj vek- še jezera in strašno velike dobrave. Zemlja je močna iu rodovita, ima žita in redi dosti ži- 714 vine. Krompir in tobak smo iz Amerike prijeli. Zlata in srebra se najde veliko, tudi žlahnih kamnjev in vsakotere baže blaga za kupčijo, kakor kave, sladkorja itd. Pa tudi težav in nadlog v Ameriki najdeš zadosti; clo hude muhe (Muskito) po nekterih krajih prebivav- ce hudo pikajo. §. 2. Po najdbi so se cele množine Eu- ropejcov v Ameriko preselile, in se jih še vsako leto preseljuje svoje sreče iskat Nekdajni Stanovniki Indiani so se morli novim seljanom v notrajne puščave vgibati; veliko starih narodov je pominulo, veliko jih pa še divjih malikovavcov živi, kterim bogo- ljubni misionarji svet evangelj oznanujejo. No¬ vi Stanovniki po Ameriki so raznih narodov in raznih ver. Spanjoli, Portugalci, Francozi, Angleži in Nemci; posebno veliko je Ircov. Veliko tisuč je pa tudi vbogih zamorcov v sužnosti, ktire Mulate zovejo. §. 3. Imenitne dežele v sčverni Ameriki so: Sdružene deržave iz 31 ljudovladij, velika zmešanca raznih narodov in verozako- nov. Sveta katoliška vera v tej deržavi prav veselo napreduje, in lepo število katoliških misionarjev iz naših krajev oznanuje tam bož¬ je kraljestvo. V Kalifornii se v novih časih čudo veliko zlata kopa. Znate mesta so: No- — 715 — vijork, Filadelfia, Vašington, iBaltimor, Bo¬ ston itd. —Britanska (Angležka) sever¬ na Amerika, Ruska Amerika itd. — V sredi Amerike je zahodna India, v koji stoji bogat otok Kuba, španska lasti- na; in pa Angležki otok Jamaika s mno¬ gimi drugimi otoci. — V južni Ameriki je 9 južnih ljudo-vladij : V enecuela, Novo- granada, Bolivia, Peru, Ekvador* Kili, la Plata, UruguaiinParaguai. Bogato in lepo cesarstvo Brazilia v južni strani leži. XII. Australia. §. 1. Južno [pod Azioj je množina oto¬ kov velikih in malih, kteri se skupej Au¬ stralia ali Polinezia zovejo, koji so še le kakih sto let Europejcom znani. Naj vekša otočina med njimi je No v ah o landi a, na kteri imajo Angleži svoje selja , in svoje hu¬ dob c e na-nj preseljujejo. Druge znane de¬ žele so: Novaguinea, No va j e zernina, Karolinški otoci itd. Zemlja je rodovita, ali za prevelike vročine del malo ljudi ima. Domači rojaki so večidel še tako divji, da človeško meso jedo. Veliko so jih že katoliški 716 misionarji pokristianili in v prav dohre, pridne ljudi premenili. §. 2. Pogledali smo zemljo, na koji mi bivamo, pregledali v kratkem vse dele sveta, preiskali ptuje deržave in dežele; pa ne naj¬ demo kraja bolj zdravega, ne bolj srečnega od naše drage domovine. Ni kraja brez te¬ žav, pa tudi ni okrajine brez posebne dobro¬ te; ljudje pa le tisti srečno žive, kteri za dob¬ ro vzemejo s ovim, kar jim dober Bog da- Mnogoterih ljudi po svetu najdemo, dobrih pa tudi hudobnih; srečni so le tisti kraji, v kojih so pošteni ljudje. Zemlja je večidel le¬ pa in rodovita, pa je le solzna dolina; leta¬ mo v nebeški domovini vlada večna ljubezen, večni mir prebiva, in je večno veselje doma. VIII. Ljubezen domovine. 1. Spoštuj Cesarja! §. 1. Pri vsaki hiši in vsaki soseski mora kdo biti, da ima ukazovati, kdaj in kako da naj se kaj opravi in stori, kar je potreb¬ nega za hišo ali sosesko; mora kdo biti, da ima zapovedovati, kaj da naj vsakteri stori ali opusti, da se red, mir in jedinost ohrani. Ko bi vsakteri, kar bi hotel, smel storiti, ko bi nikogar ne bilo, po kterega volji se mo¬ rajo vsi sdruženi ravnati; bi bila nerodnost, nepokoj in razpertija, in hiša ali soseska bi ne mogla obstati. §. 2. Ravno tako, in še veliko bolj je za vso deželo, kder toliko družin, toliko so_ sesk in toliko tisuč ljudi prebiva, potrebno^ da je kdo, kteri zapovedi in povelja vsim prebivavcom dežele daja , in kteri po.rt bne na¬ prave stori, da red, pokoj in jedinost povsod 718 prebiva, in da se živlenje in lastine vsim pre- bivavcom branijo. Tistega, kteri ima pravico u vsej deželi ali pri celemu ljudstvu, za vse deželne prebi- vavce zapovedi dajati, in splošne naprave sto¬ riti za red, pokoj, jedinost in varnost živlen- ja in lastine, imenujemo naj višo deželino go¬ sposko, vladarja, deželnega oblastnika, samo- vladarja, kteri po različnosti, kako svojo de¬ želo vlada, ima predimek: Cesar, kralj, ve' liki vojvoda i. t. d. Udje deržavnega družtva se imenujejo med seboj deržavljani, in vsi v obziru dežel¬ nega oblastnika se imenujejo podložni* Da je deželni oblastnik od Boga postavljen, uči razločno sveto pismo: Rim. 13. 1. 2. „Vsak- teri bodi viksi oblasti podložen', ker je vsaka oblast od Boga postavljena. Kterikoli so obla¬ stniki , so od Boga postavljeni.^ Ker je deželni oblastnik od Boga postavljen, in je oče svojim podložnim, tedaj je tudi vsaki podložen dolžan, svojemu oblastniku spred vsimi drugimi ljudmi čast in spoštovanje skazovati. To nam za¬ pove sveto pismo, rekoč: I. Petr. 2. 17. „Boj- te se Boga in častite kralja.“ Ker je deželni oblastnik od Boga postavljen, in je oče in do¬ brotnik svojim podložnim, smo mu tedaj tudi posebno ljubezen in zvestobo dolžni. Ka- 719 kor pa otrok ljubezen do svojih staršev le tedaj skaže, ako zvesto in radovoljno spolnuje njih zapovedi, ravno tako naj tudi podložni svojo ljubezen deželnemu oblastniku skoz zvesto in radovoljno pokoršino do vsih njegovih po¬ stav in ukazov skazujejo. §„ 3. Postave in ukazi, ki jih cesar, deželni oblastnik, svojim podložnim dajo, ima¬ jo le ta namen, srečo vse dežele in vsih udov deržave povikšati. Le vladar sam more previ- diti, kako bi naj vladal svoje ljudstva, in tedaj naj bolj zamore vediti, ktere postave in naredbe so k sreči vse dežele potrebne in koristne. Posamezen deželjan ne more potreb vsih podložnih previditi; tedaj tudi velikokrat ne more vediti, zakaj te ali une postave in ukazi deželni oblastnik dajo. Zatorej je vsak podložen dolžan, postave in ukaze dežel¬ nega oblastnika radovoljno, na tanko in vselej, tudi takrat spolnovati, kadar ne ve in ne sprevidi, zakaj da so dane. §, 4. Sveto pismo nam očitno zapove gospo- skine ukaze zavolj vesti spolnovati: Rim. 13. 1 — 5, Vsakteri bodi visi oblasti podložen', ker je vsaka oblast od Boga postavljena. Kdor se tedej vikšim vstavlja, se vstavlja božji navedbi in sam sebi pogubljenje nako¬ pa , Zakaj deželni oblastnik je služabnik 720 božji tebi k dobremu; uho pa hudo storiš, boj se ga, meča ne nosi zastonj ; zakaj on je služabnik božji, maševavec v kazen temu, kteri hudo dela. Vikšim morate tedaj pod¬ ložni biti ne samo zavoljo kazni, ampak za¬ voljo vestij ‘ Sveto pismo tedaj s razločnimi besedami uči: „Kdor se vikšim vstavlja, se vstavlja božji naredbi, in sam sebi pogubljen¬ je nakopa I. Petr. 2. 18— 24. „Bodite svo¬ jim gospodom podložni, ne samo dobrim in tihim, ampak tudi ojstrim; ker to je prijetno Bogu, ako kdo zavolj njega, ki za vse ve, žalost prenese, in po krivici terpi.' 1 §. 5. Ker je oblastnik od Boga postav¬ ljen oče dežele, in velik dobrotnik svojim pod¬ ložnim, smo mu tedaj zato veliko hvalo dolžni, ktero mu posebno s tim skazujemo, da mu dolgo živlenje, zdravje in božji bla- godar pri vsili njegovih delih želimo, in nje¬ gove postave in naredbe na tanko in radovolj- no spolnujemo. Ker je pa le Bog, kteri zamore vse naše želje vslišati in spolniti: svoje prošnje poši¬ ljajmo za svojega deželnega oblastnika k Bo¬ gu in zanj Boga prosimo. To nam za¬ pove sv. pismo : I. Tim. 2. 1. „Sosebno vas opo¬ minjam, da opravljajte prošnje, molitve, priporočivanja in zahvale za vse ljudi, zlasti — •m - pa ta kralj/ 1 in za vse gosposke, da mirno in pokojno živite a vsej pobožnosti in čistosti. 1 II. Spoštuj gosposko! §. 1. Deželni oblastnik skerbijo za red in pokoj po vsem svojem vlastvu, za varnost živ¬ ljenja in premoženja svojih podložnih; oni o- skerbe vse, kar je k njih sreči potrebnega in koristnega, Tega vsega oni sami ne morejo storiti; pomoči drugih ljudi jim je treba, da srečo svojih podložnih, ki za njo skerbč, tudi res dosežejo. Zato izroče nekterim podložnim nekoliko svoje oblasti in pravice, v njih ime¬ nu k spolnovanju postav in naredb priganja¬ ti, za red in pokoj čuti, podložnemu po ne¬ dolžnem okrivičeneniu pravico dati, prepirom konec storiti, nepokorne strahovati, in srečo prebivavcom povišati. Podložni, kterim dežel¬ ni oblastnik nekoliko svoje oblasti k vladanju deržave zroče, se imenujejo deržavni opravil- niki, uradniki, sodniki, gosposke. §. 2. Gosposke so od deželnega oblast¬ nika cesarja postavljene, imajo od njih po¬ trebno oblast; namestniki so tedaj cesarjevi pri podložnih. Torej je vsak podložen dolžen go¬ sposke s ponižnim spoštovanjem slušati. Sveto pismo pravi: „Dajajte vsakemu, kar ste Ponovilo potrebnih naukov. 46 — ne¬ dolžni', čast, komur ste čast , spoštovanje , komur ste spoštovanje doliniRim. IB, 7. §. 3» Ker gosposke v imenu deželnega oblastnika ukaze delajo, in povelja dajo, te¬ daj je vsak podložen dolžen gosposkine ukaze in povelja radovoljno, na tanko in vse¬ lej sp o In o vati. Sveto pismo nam zapoveduje , 1 rekofi: I. Petr. 2, 13, 14. ,, Bodite vsaki go¬ sposki zavolj Boga pokorni, ne samo kralju, kakor naj višemu gospodu; ampak tudi nje¬ govim v hvalo pravičnih in v maševanje hu- dodelnikov od njega postavljenim namestili- kom. <( Jezus sam se je udal sodbi rimskega deželnega poglavarja Poncia Pilata, in mu je rekel: „Ti bi ne imel oblasti do mene , ko bi ti ne bila od zgorej dana! 1 §. 4- Gosposke čujejo za red, pokoj in slogo, za življenje in premoženje podložnih. Naj tedej vsak podložen svoji gosposki vse dobro želi, in naj svoje želje Bogu pošilja; naj za njo moli, pa gosposke nikdar ne kolne. Sv. Duh pravi: „Moj sin! boj se Boga in spoštuj kralja , in se s puntarji nikol ne pečaj* Prip . 14. 20. III. Skerbi za domovino. §. 1. Tista dežela, v kteri je kdo bil ro¬ jen ali izrejen, ali v kteri stanovitno prebiva, — 728 — se imenuje rojstna ali domača dežela. domo¬ vi n a, očestvo ali očevina. V domovini dobi vsak- ter prebivavec potreben živež, nauk v potrebnih in koristnih znanostih, dobi branbo in varnost svojega življenja in premoženja, in marsktere druge dobrote, ktere mu pomagajo življenje in zdravje ohraniti, in svoj visok večni namen doseči. Vsakteri tedaj zadobi od svoje domo¬ vine mnogotere in velike dobrote. Zato je vsak prebivavec svoji domači deželi hvalo, lju¬ bezen in pomoč dolžen. To hvaležnost,lju" bežen in pomoč imenujemo sploh domovin¬ sko ljubezen. Domovinska ljubezen ali do¬ moljubje je tedaj dolžnost vsakterega podlož¬ nega. §. 2. Kaj ima tedaj storiti, kdor domovino ljubi? Kdor svojo domovino ljubi, se bo vsega veselil, kar srečo domovi¬ ne poviša; serce ga bo bolelo, če jo nadloga in nesreča zadene; vse njene prigodke bo v sercu občutil. Prerok Jeremia je v sercu ob¬ čutil vse nadloge svoje domovine, in je žalo¬ val nad njenim razdjanjem v svojih žalostnih pesmih. Jezus je jokal nad Jeruzalemom. Kdor svojo domovino ljubi, ji iz serca vse želi, kar je za njo dobrega in koristnega. Svojo domovinsko ljubezen tedaj tudi s tem skazujemo, da ji vse dobro in koristno iz ser¬ ca želimo. * §. 3. Ali ne bilo bi dosti, vse vesele in za- lostne prigodke svoje domovine v sercu čutiti, in ji vse dobro in koristno iz serca želeti; dober deželjan je tudi pripravljen, z besedoj in dja- njem v potrebi svoji domovini po svoji moči pomaigati, in skerbi, vse odverniti in obvarvati, kar bi ji bilo škodljivega in nevar¬ nega. Tudi s tem tedaj skazimo domovinsko ljubezen, da radi in radovoljno vse storimo, kar srečo domovine poviša, in si prizadevajmo, vso škodo od nje odverniti. §. 4. Kaj je domovini res koristno ali škodljivo, kaj njeno srečo poviša ali pomanjša, to naj bolje tisti razsoditi ve, kteri potrebe vse dežele pozna, in za srečo vsih podložnih sker¬ bi, in ta je deželni oblastnik, cesar. Deželni oblastnik dajo tedaj postave in povelja v sptl- novanje vsim podložnim, in ukažejo s tem vsakteremu, kaj da naj stori ali opusti, da se sreča po domovini ohrani in poviša. Kdor tedaj svojo domovino ljubi, postave in po¬ velja deželnega oblastnika rad, na tanko in vselej spolnuj e. §. 5. V božjo čast in za povišanje kre¬ posti in pobožnosti morajo cerkve ali božje hiše , šole ali učilnice biti; k temu je treba duhovskih in deželskih učenikov in prednikov, treba je cerkve in učilnice zidati in poprav- - 725 — Ijati. Da se ohrani red in pokoj, varnost živ¬ ljenja in premoženja, in se postave in povelja deželnega oblastnika spolnujejo, so uradi, sodniki in drugi predstojniki po" trebni, ktere mora domovina živeti.— Daše kupčija zlajša in poviša, da se obilni domači pridelki drugam pošiljajo, in druge'potrebne reči od drugod vozijo, se morajo ceste in mostovi narejati in v dobrem stanu ohraniti. — Za oskerbljenje ubozih, vdov in siro t, bol¬ nikov in hromcov so posebne oskerbne hi- š e ali naredbe potrebne. — Da se unanji so¬ vražniki domovini odvračajo, so potrebni vo¬ jaki in vojskine trume. Ti morajo pre- življeni, oskerbljeni, in s potrebnim orodjem prevideni biti, in še druge branivne naredbe se morajo narediti. §. 6. Da se vse to, kar je k sreči domo¬ vine potrebnega, zadobi, da se potrebni uče¬ niki, uradniki in vojaki plačujejo in oskerbe, da se vse potrebne deržavne naredbe ohranijo, potrebuje domovina denarjev in mars- kterih drugih reči. Denarji in druge re¬ či, ktere so domovini potrebne, se imenujejo nje potrebe. Ker so vse te naredbe vsej de¬ želi k pridu in vsakteremu podložnemu potreb¬ ne in koristne, naj tedaj vsak, kteri svojo do¬ movino ljubi, rad in s dobroj volj oj nje- — 726 - nim potrebam pomaga. Sveto pismo nas k temu opominja: Rim. 12, 5 — H* smo kristiani, kolikor nas je, smo jedno te¬ lo, in tako je jeden drugega ud. Vsak sker- bi vsim drugim k pridu bitij 1 1. Petr. 4, 8 10- „Pred vsemi drugimi rečmi imejte bratovsko ljubezen med seboj. Služite jeden drugemu s darovi, ki jih jevsakteri prejelJ' §. 7. Naredbe v korist in blagostan do¬ movine zavživa vsak deržavljan; dolžen je te¬ daj tudi k občnim potrebam svoje domovine po* magati. Ko so pa stan, premoženje in unanje okoljšine podložnih mnogotere, tedaj gosposka napov6, koliko ima vsakteri podložni po meri svojega stanu in premoženja k potrebam do¬ movine pomagati. To, kar ima vsakteri pod¬ ložen k potrebam domovine pomagati, se ime¬ nuje dača ali davek. Kdor svojo domovino ljubi, bo tudi davke radovoljno, in po svoji vesti na tanko opravljal. Ljubezen proti do¬ movini pa tudi s tem skazujmo, da dolžne dav¬ ke vestno poplačamo. Sveto pismo to razločno zapove: Mat. 22, 21. „T)ajte cesarju, kar je cesarjovega,‘‘ to je, opravljajte zvesto njemu dolžne davke. Rim. 13, 6,7. ^Opravljajte dav¬ ke tudi zavoljo vesti. Dajte tedaj vsakemu, kar ste mu dolžni, davek, komur ste davek, milo, komur ste mit o dolžni -S 727 §. 8. U vsaki deželi morajo nekteri take dela in službe opravljati, ktere so k pridu vse domovine, in za srečo vsakega deržavljana po¬ trebne. Take dela se imenujejo vzajemne, ali javne opravila in službe, in ker jih mo¬ ra, komur so zročene.sam v svojej osebi ali peršoni oskerbeti in storiti, se jim pravi oseb¬ ne službe; kakor postavim opravilo učenika, sodnika, uradnika, vojaka. Ko bi nihče takih javnih opravil in osebnih služb ne.hotel pre¬ vzeti, bi domovina ne mogla obstati. Kdor svojo domovino ljubi, bo tudi rad, če je poklican, ali iz svoje dobre volje osebne službe opravljal, tudi celo takrat, kadar mora svoje življenje v nevarnost postaviti, kakor postavim vojak, zdravnik. Tudi s tem tedaj svojo domovinsko ljubezen skazujmo, da radi k njenemu pridu javne službe opravljamo. To nam ukazuje sve¬ to pismo: Rim. 12, 4 — 11. „Vsi smo jedrn telo, in tako jeden drugega udje. (i Slepemu bodimo oko, gluhemu uho, mutastemu usta, hromemu noga. To je, jeden drugemu ljubez¬ nivo pristopimo, in v potrebah svojemu bliž- nemu radi pomagajmo. ,,Po milosti nam do¬ deljeni imamo mnogotere dari. Če ima kdo službo, naj zvesto oskerbuje njene opra¬ vila. Če je kdo učenik postavljen , naj se pe¬ ča s učenjem. Če je kdo predstojnik , bodi 728 ■9 vsoj unetosfjoj in ven tj oj. V tem, kar ima¬ te delati , ne bodite leni ; gospodu služite** /. Joan , 3,. 16. „ Kako velika je bila Jezu¬ sova ljubezen ! do nas , smo v tem spoznali » ;e svoje življenje za nas dal: tedaj mo¬ ramo tudi mi pripravljeni biti , življenje za brate dati. i( §. 9. če pa tudi prigodbe svoje domovi¬ ne v sercu čutimo, ji dobro želimo, in smo pripravljeni, k pridu domovine po svoji moči pomagati, je vendar le sam ljubi Bog, kteri zamore domovini vse, kar ji k časti in sre¬ či služi, dati, vse hudo in nesreče od nje od- vernuti, jo blagodariti in osrečiti. Kdor svojo domovino resnično ljubi, bo tedaj tudi svoje želje za srečo domovine k Bogu pošiljal, večkrat preserčno bo za njo molil. Molimo tudi mi večkrat za svojo ljubo domovino in prosimo Bog?, od kferega vse dobro pride, naj blagoslovi njo in njene prebivavce, IV. Brani svojo domovino! §. 1. Vsaka dežela svoje branbe potre¬ buje, in vsaka deržava mora svoje voj sake imeti, kteri domovino zunajnih sovražnikov branijo, in domačih hudodelcov varjejo. Kdor svojo domovino ljubi, se tudi voj asi ne ne boji, 729 timveč pokorno stopi u vojaštvo, pogumno tu¬ di u vojsko gre, kadar versta na njega pride, in je božja volja tako. Saj je tudi vojaški stan Bog postavil, ter se Gospod vojnih trum ime¬ nuje. Tudi veliko svetnikov v nebesih imamo, koji so serčni vojšaki bili, zvesti Bogu, pa tudi svojemu cesarju. Imeniten vojšak je bil Jo- aue, David in Makabejski bratje; sv Juri, sv. Boštian, sv. Florian, sv. Ahaci in veliko je¬ zero mučenikov je bilo hvalevrednega vojaške¬ ga stanu. Kdo bi se torej vojske bal, kdo bi se bele suknje sramoval? Vojak je varh pra¬ vice in resnice, varje sveto vero in ljubo materno zemljo, služi Bogu, ako zvesto služi, in je dobrotnik svojega kraja, vreden, da se spoštuje. §.2. Ne umikaj se, mladenč, kadar ie na izbero zakličejo. Ne iši si s velikimi dolgi zemljišča (grunta); bolj lahko in mirno vojak živi, kakor pa ves zadolžen kmet. Nikar se v zakon ne sili, kadar ti ni za ker- šenco (peršofio), ampak le za to, da bi vo¬ jaškemu stanu odletel; boljše je vse svoje ži¬ ve dni puško nositi, kakor pa s hudobnoj ženo j v nesrečnem zakonu živeti. Ne uhajaj k dervarjem v planine, in se ne skrivaj po gošah; Bogu se skriti ne moreš. Tudi prerok Jona je mislil uiti in po morju pobegnuti; na božjo povelje ga je burja došla, in morska ri- — 780 — ba požerla; tudi tebe bo šiba božja zadela. Mladene, ki se vojaški službi umika, ima na vešala (gavge) le pet stopinj: perva je k dervarjem, druga k tobakarjem, tretja k tatom, četerta k razbojnikom, peta pa ^abeljnu v roke. §. 3. Ne daj Bog, da bi si perste sekal, zobe izbijal, ali zdrave ude kvaril zato, da bi vojak ne bil! Strašen greh je to pred Bogom, ki je človeku zdrave ude dal, da jih skerbno ohrani in v dobro rabi sebi in drugim. Tako hudobo tudi deželska gosposka ojstro strahuje. Namesto takega krivičnika mora drugi nedolžen na vojsko iti; pojde pa tudi namesto njega v nebesa. §. 4. Si za vojšaka svoje materne dežele spoznan, ne bodi žalosten, timvec vesel kore¬ njak , da te je Bog brez vsake pokvare ohra¬ nil. Velik božji dar so ravni udje, pa zdravo, čerstvo telo. Boljši si ti izvoljen junak, kakor pa odveržene smeti. Priseži voljno in ser- cno na vojno bandero, kakor je tvojasve- ta dolžnost. Tvoja služba bo slavna in srečna, dokler boš priden in zvest. Nikoli in nikder ne pozabi svoje prisege, dokler svojih let ne do- služiš. Rajši smert, kakor bandero zgubiti ali zapustiti. Kdor iz vojske uhaja,' svojo prise¬ go prelomi in dušo hudemu izda. Begun 731 [dezerter) ne sme na svetlo, se po berlogih potika, in je kakor volk v svoji lastni domo¬ vini. Cena za njega stoji; kdor ga vlovi, njo prejme. Ga vlove, pojde skoz šibe; ga ne do¬ be, bo peklu v sako došel; kajti krivi prise- ffavec pogubljenju težko odide. §. 5. Bogaboječa mati je dala sinu, kte- ri je na vojsko šel, tri zlate nauke, koje si vsak mladenč naj dobro zapomni: Boga se boj, in njemu zvesto služi; kadar ne vtegneš očitno, pa natihoma. Kdor Bogu ne služi, tudi cesarju zvest ne bo, kadar pride hu¬ da skušnja, ali pa velika sila. Vojšak brez včre in pa ptič brez perut.— Varuj se gre¬ ha; greh je dežele naj hujši sovražnik; kdor je grehu prijatel, bo svojo deželo le slabo ne¬ sreče branil. Bodi pokorn svojim poglavar¬ jem ; pokoršina in pa zvestoba sta perva tabra vsake vojne [armade). Nezvestoba samo jed- nega celo vojsko lahko v nesrečo spravi ali clo pokonča. Izdajavec, ki svoje tovarše proda, je Iškariotov brat. Naf si ga ravno sovražnik pod¬ kupi, ga vender zamečuje. Ne najde pokoja na svetu, verv ga čaka tukaj, pekel pa tamo. Puntarje in izdajavce čaka žalostna smert. §. 6. Bodi na voj s ki [v bitki) serčen ko lev, doma pa ko j a g n je pohleven, hra¬ ber in pogumen, pa tudi vsmilen. Ne boj se — 732 - krogi £kugl), ki krog tebe švigajo; umreti za deželo materno je srečna smert, ako si v gna- di božji. Tudi Kristus je umeri za nas. Kro¬ gla te nebo zadela, če božja volja ni; v bož¬ jih rokah si. Padali bodo na tvoji desnici , umirali na tvoji levici, ti pa boš prišel zopet zdrav nazaj. Bog te obvari! — To je modre matere lepo slovo, kadar blagi sin na voj¬ sko gr6. §. 7. Prideš u vojaškem stanu daleč po svetu, vidiš in slišiš mnogo dobrih, pa tudi po- hujšljivih reči, varuj se hudega, uči le dobrega in nigdar ne praznuj. Postopanje nauči vojaka pijančovati in kvartati, krasti in goljufati,da si je ravno vse to ojstro prepo¬ vedano. Tak vojšak je svojemu kraju velika sramota, in kadar nazaj pride, svoji domovini dušna kuga. Naj še tako visoko glavo nosi, nja razujzdano življenje je smrad. f?e pa po¬ šteno izslužiš in prideš modrejši nazaj, boš vedel svojim rojakom dober svet dati, si s svojimi rokami krnh služiti, bo te vse rado imelo, in tudi na stare dni zapuščen ne boš. §. 8. Kdor svojo domovino ljubi, ne bra¬ ni dežele- materne samo zunajnih sovražnikov, kteri s orožjem v deželo planejo plenit in pa- lit; on mora tudi svoj kraj skrivnih z a- peljivcov in podpihovavcov varvati, — 'm - koji natihoma ljudstvo puntajo, kralje in ce¬ sarje, duhovsko in deželsko gosposko zani¬ čujejo, nove pravice oznanujejoin ogenj straš¬ nega razboja v streho nosijo. Taki sleparji so dežele naj hujši sovražniki. Sladkeja ko je njih beseda, vekša je sleparija; lepša ko je njih obljuba, grozovitnej bo nesreča, ktera njim za petami hodi. V ognju pogori srečen stan, v prekucii pa srečna domovina. Kdor je v resnici domoljub, naj domovino vsake ta¬ ke nesreče varje. V. Bodi pravi domorodec, verli domo ljub! §. 1. Kdor svojemu deželnemu oblastniku dolžno čast, ljubezen in pripomoč, podajnost in voljno pokoršino skazuje, in zanj moli, kdor gosposkam od deželnega oblastnika postav¬ ljenim čast in pokoršino skazuje, in za nje moli; kdor ima pravo domovinsko ljubezen, in jo s tem na znanje daja, da vse prigodke svoje domovine priserčno občuti, in ji vse dobro resnično želi; kdor je pri volji, ji k sreči pridno v djanju pomagati; kdor vsim posta¬ vam in poveljem deželnega oblastnika voljno pokoršino skaže ; kdor potrebam domovine rad in ročno pomaga, in vestno dolžne davke — ni — plačuje; kdor je pripravljen, domovini javne in osebne službe opravljati, in za njeno srečo in božjo pomoč velikokrat moli; kdor vse dol¬ žnosti opravlja: je zvest podložen, in do¬ ber domorodec. §. 2. U vsakem, tudi v naj nižjem in rev-- nisem stanu, u vsih prihodkih in okolišinah življenja je mogoče in treba, te velike dol¬ žnosti na tanko, radovoljno spolnovati. Tak der- žavljan zasluži dopadenje božje, si zadobi dobro ime pri ljudeh, in najde svoje plačilo v tem in v prihodnem življenju, §. 3. Tem dolžnostim pa tisti nasproti ravn a, kteri z besedoj ali djanjem za ni če. vanje, merzloto ali celo sovražtvo do svo¬ jega česa rja, deželnega oblastnika, kaže, kteri čez njih postave ali povelja god e rn ja, jih graja, ali jim celo morebiti nasproti dela. Zoper te dolžnosti se pregreši tisti, kteri go¬ sposke od deželnega oblastnika postavljene za¬ ničuje, jim nepokoršino ali opornost kaže in se punta. §, 4. Ravno tako se tisti pregreši, kteri je pri vsih prigodkih svoje domovine neobčut¬ ljiv, kteri ji vsega dobrega iz serca ne želi ali kaj takega počenja, .kar je za red, mir in pokoj domovine nevarno in škodljivo. Tu¬ di greši, kdor od naredb in naprav domovi- — ?35 — ne zaničljivo govori, njih korist in dobroto odrekuje, in jih graja; kdor k potrebam do¬ movine noče pomagati, in koristnih očitnih naredb noče podpirati; kdor clo samopašno, goljufno in odertno svoje in svojih sosedov po¬ trebe množi, ali sebi in bližneimi pravice ne da, svojim deželanom srečo podkapa in podira; kdor se dolžnim davkom odtegne, ali manj plača, kakor je plačati dolžen ; kdor postavljene cesto- vine in mostovine ne odrajta. Zadnjič greši tisti, kteri postopače živi, in domovini s delom in pridnostjoj celo nične pomaga; kdor se v očitni službi goljufije in nezvestobe dol¬ žnega stori; kdor noče domovine, kadar je sila tudi s nevarnostjoj svojega življenja braniti, in na vojsko iti, ako ga versta zadene. §. 5. človek, kteri te dolžnosti do svoje domovine v nemar pusti, pokaže g er d o ne¬ hvaležnost do Boga, ki nam živeti da v soseskinej družbi, da jeden drugemu ljubezni¬ vo pgmagamo, učiti in boljšati se, potrebni ži¬ vež si pridobivati, življenje si zlajšati, in k pridu biti jeden drugemu. — Tak človek je n ehvaležen in brez ljubezni do drugih ljudi, kteri si prizadevajo in pomagajo, da lepo mirno, složno in veselo s njimi živi. Tak škodje zadnjič sam sebi, in se nesrečnega stori, ker se kakor malopriden in škodljiv ud — fie — ob dobro ime pripravi, in pomoči drugih lju¬ di nevrednega stori; s tem tedaj, de k sploš¬ ni sreči domovine ne pomaga, sam svojo sre¬ čo podere. Tako se tak človek že tukej na zemlji Bogu in vsim dobrim ljudem zoper- nega in šibe vrednega stori, in tam v prihod- nem življenju ga čaka ojstra sodba. §. 6. Da vse dolžnosti do svetlega cesar¬ ja, deželnega oblastnika, do gosposk in do¬ movine spolnujemo, nam jev četerti božji zapovedi zapovedano, ktera se tako glasi: „Spoštuj očeta in mater, da dolgo živiš, in se ti dobro godi na zemlji .“ Domovina je tudi naša ljuba mati, svetli cesar so naš deželni oče. Spolnujmo tedaj vse dolžnosti do svojega deželnega očeta, in do gosposk od njih postavljenih radi, natanko in vselej. Cesar so od Boga postavljeni, nas vladati in varovati; oni skerbe s modrimi in dobrotnimi naredbami, s nevtrudnim prizadevanjem za podučenje in odgojenje mladosti, za lepo vedenje in božji strah, za srečo vse deržave in vsih podlož¬ nih; oni imajo za tega voljo veliko skerbi , dela in težav prevzeti in prenesti za nas. §, 7. Tudi svojo domovino in s njoj vred vse njene prebivavce ljubimo, kakor svo¬ je brate, bodimo si med seboj kakor do¬ bri oticci jedne matere, jednega očeta, in po* 737 magajmo pošteno iz vsih moči k sreči cele domovine in vsakega prebivavca. — Le tako bomo Bogu, nebeškemu Očetu dopadli, kteri tudi nas vse ljubi, in nam je ljubezen do bližnega drugo veliko zapoved naročil, re¬ koč : „Ljubi bližnega kakor samega, sebe.“ In vsmileni Jezus nam je prelep nauk za ob¬ činsko srečo zapustil, rekoč: „Vse kar kol 1 hočete, naj vam ljudje store, tudi vi njim storiteMat. 7, 12. Ponovilo potrebnih naukov- 47 Saderžaj, Dogodivščina svete vere. Uvod Stran. . I Perva doba. Od Adama do Mozesa 1530 let pred Kristuso¬ vim rojstvom; doba patriarhov ... Z Druga doba. Od Mozesa 1530 let pred Kr. do Kristusovega rojstva: doba prerokov . . . 33 Tretja doba. Od Kristusovega rojstva do Konstantina velike¬ ga 312 let po Kr.; doba mučenikov in pre¬ ganjanja cerkve.72 Četerta doba. Od Konstantina velikega do Karola velikega 800 let po Kr,: doba zmagovane cerkve . 115 739 Peta doba. Stran. Od Karola velikega do velike cerkvene ločitve v zahodu 1519 let po Kr.: doba kraljevavne cerkve.. .146 Šesta doba. Od velike cerkvene ločitve v zahodu noter do današnih dni: doba od vsih strani sovražene in stiskane cerkve . . . .176 II. Navod pobožnega življenja in lepega žaderžanja. I. Od dolžnosti Boga ljubiti in častiti . 207 II. Od človeka in Človeškega rodu . . 215 III. Potrebne pomoči k lepemu zaderžanju do ljudi ........ 223 IV. Od žaderžanja ljudi, ki morajo skupej živeti 257 V. Od žaderžanja zunej hiše ali doma . . 271 VI. Od žaderžanja v mnogoterih okolišinah in do mnogoterih ljudi ...... 282 VII. Od žaderžanja do neumne živine . .313 III. Spisovanje listov. I. Kaj se ima v liste pisati 't .... 315 II. Kako liste spisovati . 317 III. Kaka mora biti zvunajna oblika listov? . 320 IV. Vadba v spisovanju listov . 326 V. Kako spisovati javne pisma in listine . 344 VI. Vadba v spisovanju javnih pisem in listin . 345 740 v IV. Steviloslovje. Stran* I. Cvetere rajtbe drobežev (razdelinov) . . 373 II. Primere in ravnomerine . . . , 384 III. Prosta tristavka.308 IV. Verižni račun (udovina, sČlenkovanje) . 397 V. Izrajtba obresti ali činžov .... 399 VI. Družtvinski račun ..... 406 VII. Izrajtba zmesi (zmešanke) . . . 409 VIII. Izraitba dobička in zgube . . • 412 IX. Mere.418 V. Vodba modrega kmetovanja. 424 I. Od kmetijskega pohištva ali poslopja . . 427 II. Od različnih persti ..... 433 III. Od rahlanja persti ali od dela . . . 442 IV. Od gnoja ....... 447 V. Od rastlin ali kmetiške botanike . .461 VI. Od pomnoženja rastlin .... 464 VII. Od sadjoreje sploh ..... 467 VIII. Od izrejenja sadnih drevesic . . 469 IX. Od požlahnenja sadnih dreves s ceplenjem 473 X. Od presajanja žlahnih drevčsc . . , 482 XI. Od oskerbovanja dreves v sadnem vertu . 486 XII. Od raznih bolezen sadnega drevja in njih zdravil . . . . . . . 490 XIII. Od drevju škozljivih šival . . . 493 XIV. Kako se pridelano sadje v prid obrača . 495 XV. Od murv . .500 XVI. Od gojzdov, goš ali šum . . • 502 XVII. Od vertov ali ogradov .... 505 !» 1 ' T * . p* a - ' :*r%. . . ‘ • ■ ■ Št- S, i '?•$ i ' . • Mif- r- ■