Priznanje požrtvovalnemu rešitelju
Za Aleša Goljo, učitelja malematike in fizike na moščanski gimnaziji, so se prvega januarskega jutra ob deseti uri oseminštirideset minut začeli srhljivi trenutld. Ob popravljanju malematičnih nalog je za trenutek pogledal proti Ljubljanici in zazdelo se mu je, da vidi v njej plavajoče (ruplo. Takoj zatem je pre-senečen spoznal, da je dovek v deroči vodi še živ. Brez pomisleka je skoraj bos zapustil stanovanje in tekel ob bregu, vse dokler ni dohitel starejšega mo-škega, ki se je v vodi z zadnjimi močmi bojeval za živ-Ijenje. Ko se je pokazala prva ugodna priložnost, je skočil proti utapljajočemu se možu in ga privlekel do brega.
Iz ledene vode sta mu ga že lahko pomagala izvleči miličnik in mlad fanl. ki ju je poklical med lekom.
Prezebel in premočen, a neskončno srečen, da je rešil človeško življenje, se je Aleš Golja vrnil domov.
Požrtvovalnega rešifelja je povabil predsednik ob-činske skupščine Marjan Moškrič. V tovariškem po-govoru je lovariš Moškrič izročil Aiešu spominsko darilo in izjavil zadovoljstvo, da reševanje iz ledene Ljubljanice ni vplivalo na rešiteljevo zdravje.
Res je, šele ob takem dogodku dokončno spoznaš človeka!
DUŠAN JEŽ