Heiena Breznikova Junaški časi (Pravljica iz sedanjtt Spanije) Bila je zelo dobra mati, ki je ime-la sedem otrok in vsi so bili plavo-lasi, debelušni, zraven pa prizadev-ni in pridni. Nenadno je zadivjala kruta voj-na — z granatami, šrapneli in letali. Trda je bila za živila; pred trgovi-nami so stale cele množice ljudi in čakale, če bodo mogle kaj kupiti. Vseh sedem otrok se je postavilo v vrsto, da bi kupili olivnega olja v svoje steklenice, ki so se med seboj razlikovale samo po velikosti. Ma-ti je imela največjo. Kupovali so tudi lečo, riž in kondenzirano mle-ko. In ker je bila mati zelo previd-na, je vsak dan od vsega tega ne-koliko spravila v jedilno shrambo za morebitne še slabše čase. \' je-dilni shrambi je bila vrsta kozarcev z vkuhanim sadjem, vrsta ploče-vink s kondenziranim mlekom in steklenic z oljem, škatle sladkorja, vrečice leče, riža in fižala. Vojna je divjala tako dolgo, da se je zdelo, da je ne bo konec; zato je začelo primanjkovati živil. Mati je morala vsak dan jemati že od prihranjene zaloge. Vendar bi jim bili prihranki še dolgo časa zado-stovali, toda mati je imela dobro srce in ni mislila samo nase, tem-več smilila se ji je tudi soseda, ki je imela bolno dete; podarila ji je vse kondenzirano mleko. Potem je slišala, da starka, ki je prej prodajala pražene mancllje, ni-ma olja, in tako ji je dala najprej eno steklenico, nato drugo in napo sled vse. Kmalu je prišel bolehen človek prosit košček sladkorja, da bi si mogel osladiti čaj; dala mu je zavitek sladkorja ter mu rekla, naj spet pride, ko ga porabi. Tako so se gubila živila iz jedilne shrambe, dokler ni ostalo ničesar. Ker pa je bila vojna čedalje straš-nejša, so nastali prav hudi časi, ta-ko, da niso imeli kaj jesti. Zdajci se je mati obrnila na sosede, ki jim je prej tako nesebično pomagala, toda vsi so pred njo skrili ključe jedilnih shramb. »Preveč vas je,« so godrnjali. »Ko bi bila samo ti, bi morda še..., am-pak tile debeli otroci gotovo rano-go jedo in toliko mi danes ne mo-remo dati.« Dobra žena se je s svojimi sed-merimi otroki vrnila domov. V ku-hinji je začela luščiti zelen grah, ki ga je še dobila v trgovini za ve-čerjo. Grahova zrna so padala v ponev, pomešana s solzami žene, ki je rai-slila na usodo svojih otrok. In ko je tako vtaknila prst v strok, da bi izluščila zrno, so se zrna, ki jih je bilo ravno pet v stroku, nategnila in nastalo je iz njih pet plemčičev, čisto majčkenih, oblečenih v zeleno svilo. Postavili so se v vrsto in pri-jazno zrli ženi v oči. Zena se je hu-do prestrašila. Kako je bila nesreč-na! Ze tudi tale grah se je obračal proti njej! Toda ne: narobe! Teh pet zelenih plemčičev ji je reklo: »Povej nam, česa potrebuješ. Mi ti to prmesemo.« Mati se niti ni upala odgovoriti; toda brž se je spomnila na jedilno shrambo, ki jo je imela nekoč pol- 88 čičem. Trkljale so se in trkljale, slednjič pa se zvalile v prazne po-sode te dobre raatere. Tretji plemčič je odletel na re-pinčevem listu ter se spustil pred velik čebelnjak. Čebele so prileta-vale in odletavale. Zdajci se je plemčič postavil prednje in jih ni pustil naprej. »Moram govoriti z vami!« je kli-„0 živil, in tedaj so se plemčiči, ka- ca, >>Moram govoriti z vami|<( kor da so brali njene misli, po vo- fe slednj;č SQ se zbra,e -ebe,e jaško okrenili in rekli: pred panji jn eakale_ kaj jim bo »Ena, dve, ena, dve!...« povedal In hop, hop, hop — so izginili Zeleni plemčič je govoril: skozi okno. »Treba je organizirati žaledje! Prvi se je sam spustil po svetlob- Kako morete tako neumno delati nem žarku, ki je prihajal z zvezde tukaj zase zaloge, medtem ko otro- večernice, ter se napotil na odda- ci hirajo zaradi nedostatka medu?« ljeno polje, kjer so živeli njegovi Ves roj je zletel za plemčičem prijatelji fižoli ter sedel na omaro te dobre žene. »PnjateUi!« jc zak.ical in Moti &L *LL %ft L^L so takoj dvignili glave. »rrijatelji! Morate se žrtvovati za dobro ženo. ' ki je vse razdala, kar je imela. 2i- . Cetf" Plemčlč Je ^1 z v**om -, ., - I, m pnsel na posestvo, kjer so kokoši vimo v junaskih cas.h!« kokodakale druga čez drugo ter se Fižoli niso zahtevali niti pojas- prepiraie za vsakega črva, ki so ga nila in so odšli za plemčičem. Ne- najle. kateri so bili mladi. zeleni in mehki »Kakšno neumno vedenje pa je kakor maslo. drugi lepo pisani, beli, to?<< je ^^^ piemfiič. »Mar ne gladki, debeli in drobni. Vsi so pa- veste da uboga mati nima jajc za dli na kupček v prazne škatle v je- svoje otro^e-? Ne smete pozabljati, dilni shrambi. da je vojna in da je treba predvsem Drugi plemčič se je dal vetru za- izpričevati državljanske čednosti!« gnati v skladišče, kjer so bile že- Tega kolcoSi niso nine prijateljice leče; zlezel je na razumeiei toda prav vrečo in zaklical: zato se jim je zdelo, »Takole ne sme biti več! Tu mo- da je to nekaj sijaj- ra biti disciplina! Medtem ko otro- nega, ter so vse brez ci hirajo, se ve ne smete tukaj tako godrnjanja ubogale mirno zabavati!« in letele za plemči Povedal jim je še več drugih čem vse do dvorišča, stvari, ki jih rajši nočemo ponav- kjer je živela dobra ljati, dokler niso naposled vse leče žena in njenih sed- vstale ter se začele trkljati za plem- mero otrok. Peti plemčič jo je mahnil v hlev, gim in ni mislila nase. Če ti to tudi kjer je mirno prežvekovala krava, veš in čepiš tukaj kakor bedasta, da so ji kar sline tekle iz gobca. da ti sline tečejo iz gobca, potem je videti, da nisi poštena krava in nisi vredna, da živiš v teh junaških časih.« Krava je prežvekovala naprej, a vendar je stopila iz hleva ter kora-kala počasi za plemčičem, dokler nista prišla na travnik, ki je ležal za hišico dobre žene. Odsihdob imajo polno shrambo raedu in mleka... In ker je žena »Prijatelj sera travniških zelišč tako dobra, spet pomaga svojim so-in cvetlic,« ji jc dejal, »in pri njih sedom, ki tudi že komaj čakajo, sem izvedel, da siromašna žena ni- da bi se hudobna bratomorna voj-ma ne mlcka, ne masla za svoje na končala. Da bi se jim Ie kaj otroke, ker je prej pomagala dru- kmalu izpolnila ta vroča želja!