Diane Setterfield: BELLMAN & BLACK

	Naslov izvirnika: Bellman & Black

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	©Diane Setterfield, 2013

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134421

	Cena: 14,99 €

	Vse pravice pridržane.





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 101172483

ISBN 978-961-7134-42-1 (ePUB)





	Vrane si že videl.

	Ne domišljaj si, da jih poznaš.

	Vrane obdaja veličasten plašč skrivnosti.

	Niso to, kar se zdijo.

	Mark Cocker, Crow Country





	Mojima staršema, Pauline in Jeffreyju Setterfieldu, ki sta me med drugim naučila vse, kar sem morala vedeti o fračah.





Tiste, ki tega nikakor ne morejo vedeti, sem slišala praviti, da se človeku v zadnjih trenutkih obstoja pred očmi odvrti vse življenje. Če je res tako, bi cinik morda domneval, da je William Bellman v svojih poslednjih trenutkih na novo razmišljal o dolgih nizih izračunov, pogodbah in poslovnih dogovorih, ki jih je sklenil v življenju. Pravzaprav, ko se je približal meji tega drugega sveta – meji, h kateri bo slej ko prej zavila pot vsakega od nas – so se njegove misli ustavile ob tistih, ki so že prečkali ta neznani teritorij: njegova žena, trije otroci, stric, bratranec in nekaj prijateljev iz otroštva. Ko se je spomnil na ljubljene osebe, ki jih je izgubil, in ga je od smrti ločevalo le nekaj trenutkov, je imel še dovolj časa, da se je spomnil še nečesa. Dobrih štirideset let je bil v globinah njegovega uma zakopan vran.

	Naj pojasnim.



	Will Bellman je bil star deset let in štiri dni, v njegovih žilah je še vedno utripala rojstnodnevna radost. Skupaj s prijatelji je bil na poljih med reko in gozdom, poljih, na katera so se spuščale vrane. Prhutale so in vzletale, se prerivale in se v lovu na črve zaganjale proti tlom. Charles, bodoči naslednik Bellmanove predilnice, je bil Willov bratranec. Njuna očeta sta bila brata in čeprav zveni preprosto, ni bilo tako. Fred je bil najstarejši pekov sin. Njegova mama je prihajala iz družine mlekarjev. Zanj se je govorilo, da je najbolje hranjen deček v Whittingfordu in izgledal je prav gotovo tako, kot bi rasel ob kruhu in smetani. Imel je bele zobe in na močnih kosteh zajetno meso in veliko je govoril o pekarni, ki jo bo nekega dne prevzel. Luke je bil kovačev podmladek. Njega ni čakala nobena dediščina – starejših bratov je imel preveč. Njegovi sijoči bakreni lasje so se videli kilometer daleč, no, vsaj takrat, ko so bili čisti. Od šole se je držal na varni razdalji. Ni videl smisla. Če si hotel tepež, si ga lahko dobil tudi doma. Če ni bil res skrajno lačen, se tudi domu ni približal. Kadar se ni mogel nasititi s prosjačenjem, je jemal hrano drugim otrokom, kadar pa jim ni imel ničesar vzeti, je kradel. Jesti je vendar moral. Strastno je bil predan Willovi materi, ki mu je občasno dala sir in kruh, enkrat pa tudi za obrati piščančje kosti.

	Sprva so fantje živeli zelo različna življenja, ampak na začetku tega poletja jih je nekaj zbližalo – njihova starost. Vsi so bili rojeni isti mesec istega leta. Moč simbolične obletnice je delovala nanje kot fizična sila in medtem ko so avgustovski dnevi minevali, jih ni samo prijateljstvo dan za dnem vleklo nazaj na ta polja, obdana z živimi mejami. Bila je tudi tekmovalnost.

	Tekali so, plezali po drevesih, se vojskovali in polagali roke. Z vsakim pretečenim metrom so postajali hitrejši, z vsako višjo preplezano vejo se jim je razširilo obzorje. Drug drugega so spodbujali k mejam, nobeden ni nikoli zavrnil izziva, vse bolj so tvegali. Praskam in modricam, trofejam poguma, so se smejali. Vsako minuto vsakega dneva so se pomerjali s svetom in drug z drugim.

	Pri desetih letih in štirih dneh je bil Will zadovoljen s svetom in samim sabo. Pot do moža je bila še dolga, tega se je zavedal, pa vendar ni bil več majhen deček. Vse poletje ga je zgodaj zjutraj budil hrup vran za materino kočo in z vsakim dnem je čutil, kako v njem narašča moč. Kuhinjo in vrt je prerasel, zdaj so bili njegov teritorij travniki, reke in gozd, tudi nebo je pripadalo njemu. Še vedno se je moral veliko naučiti, a vedel je, da se bo vsega tega naučil, kot se je vsega drugega v življenju – z lahkoto. In medtem ko se uči, bo zaužil vsak dan tega novega izjemnega občutka, da zmore vse.

	»Stavim, da ga lahko zadenem,« je rekel Will in pokazal na oddaljeno vejo oddaljenega drevesa. Bil je eden od hrastov blizu njegovega doma, tudi kočo je lahko videl, napol skrito za živo mejo.

	»Ne moreš!« je odvrnil Luke in takoj poklical še druga dva. Stekel je po nabrežju in pokazal v daljavo. »Will pravi, da lahko zadene tistega ptiča.«

	Ptič, vran ali vrana, je bil izven dosega, čepel je na veji na drugi strani polja.

	Will je izza pasu potegnil fračo in se lotil iskanja kamna. Iskanje najboljših izstrelkov je bilo mistično. Sposobnost prepoznati pravšnjega je bila nadvse cenjena, spremljali pa so jih dolgi pogovori, ko so jih primerjali po velikosti, gladkosti, sestavi in barvi. Seveda so bile najbolj cenjene frnikole, a le redko je kakšen fant tvegal njeno izgubo. William je bil prepričan, da je dober vsak okrogel in gladek kamen, se je pa kot vsi drugi zavedal čarobnosti, zato si je vzel čas.

	Medtem so si fantje ogledovali njegovo fračo, ki jo je zaupal bratrancu, sam pa se je lotil iskanja pravega kamna. Sprva je Charles fračo zgolj brezbrižno držal, ko pa je občutil, da je izjemno uravnotežena, si jo je ogledal pobliže. Iz ročaja sta molela dva kraka v obliki črke Y, a bila sta skoraj preveč popolna, da bi bila naravna. Lahko bi preiskal ves gozd, a tako popolnega Y ne bi našel. Will je znal dobro opazovati.

	Fred se mu je pridružil. Namrščil se je in povesil kotičke ust. »Ni leska.«

	Will ni dvignil pogleda s tal. »Leska se hitro zlomi. Vendar ti je ni treba uporabiti.« Naostril je svoj nož, splezal na drevo in potrpežljivo rezal obliko, ki jo je opazil. Bezeg je bil že star, zatorej močan, a dovolj mlad, da je bil prožen.

	Šlingo je poznal – Will je uporabil staro vezalko, izrezano iz jezika preraslega čevlja. Zaradi vrste drobnih zarez, narejenih z ostrim rezilom, je bilo usnje prožnejše, da se je kamen lahko ugnezdil. En element na frači pa je videl prvič. Na mestu, kjer je bila pritrjena šlinga, je Will izrezljal dva in pol centimetra veliko duplinico, v njeni sredini so bili zvezani ozki usnjeni trakovi, privezani na šlingo. Nad tem vozlom in pod njim je bila ovita elastika. Ležala je v duplinici, nad ozkimi trakci in pod njimi. Charles je fračo občudujoče potipal. Bila je lepo izdelana, a Charles ni mogel doumeti, zakaj.

	»Čemu pa tole služi?«

	Tudi Luke se je dotaknil ovite elastike. »Prepreči, da bi šlinga zdrsnila, kajne?«

	Will je skomignil. »Ne vem še. Nisem je še preizkusil.«

	Do tega dne fantje niso vedeli, da tako popolna frača sploh obstaja. V fračah so videli stvari, ki so lahko dobre ali slabe, ker je takšna božja volja, so stvar naključja, tveganja. Uporabil si jo, da si poskusil premagati usodo, čeprav si vedel, da je polovična verjetnost, da zgrešiš. Ampak na Willovi frači ni bilo nič naključnega. Bila je premišljeno izdelana.

	Luke je preveril prožnost usnjenih trakov. Podali so se dovolj, a ni se mogel upreti priložnosti, da bi tej zavidljivi frači še sam nekaj pridodal. Pljunil si je na prste in ljubeče zmočil usnjene trakove.

	Ko je Will končno našel zadovoljiv kamen, je bil presenečen, da je ptič še vedno tam. Vzel je fračo in namestil kamen. Bil je spreten. Videl je odlično, roko je imel mirno. Veliko je vadil.

	Ptič je bil predaleč.

	Fantje so pozornost preusmerili z orožja na tarčo, nasmihali so se in skimavali. Willovo nastopaštvo je bilo tako skrajno, da se je še sam skoraj nasmehnil. Potem pa se je v njem strnilo deset let opazovanj, rasti in moči, za hrup prijateljev je postal gluh.

	Medtem ko je njegovo oko sledilo loku – nemogočemu loku – med izstrelkom in tarčo, so njegovi možgani preraču-navali, uravnavali in usmerjali orožje. Prestopil se je in enakomerno prerazporedil težo, mišice na nogah, hrbtu in ramenih so bile pripravljene. Spreminjal je oprijem na frači, preverjal napetost šlinge. Potegnil jo je.

	V trenutku ko je kamen poletel – ne, tik pred tem, ko kamna ni mogel več ustaviti – je prepoznal popolni trenutek. Fant, frača, kamen. Možgani, oko, telo. Bil je prepričan in izstrelek je poletel.

	Kamen je zelo dolgo letel proti cilju. Tako se je vsaj zdelo. Dovolj časa, da si je William zaželel, da bi ptič oživel in odletel z veje. Kamen bi preprosto padel na tla, vran pa bi se jim vreščeče posmehoval z neba.

	Črni ptič se ni premaknil.

	Kamen je dosegel najvišjo točko krivulje in pričel padati. Fantje so utihnili. William je utihnil. Vesolje je obmirovalo. Premikal se je samo kamen.

	Še je čas, je pomislil William. Lahko zakričim in ga prestrašim, da bo vzletel. Ampak jezik ga ni hotel ubogati, trenutek pa je trajal, se počasi vlekel. Will je bil paraliziran.

	Kamen je zaključil svoje potovanje.

	Črni ptič je padel.

	Fantje so zmedeno strmeli v prazno vejo. Mu je uspelo? Nemogoče! Ampak videli so … Tri glave so se obrnile kot ena in buljile v Willa. Nepremično je gledal vejo, na kateri je bil ptič. Še vedno ga je videl padati, poskušal je dojeti.

	Fred je glasno zatulil in prelomil tišino, trije fantje pa so stekli čez polje proti drevesu. Luke se je spotikal čez korenine in brazde, kot vedno je zaostajal. Kot zadnji je stekel še Will. Ko jih je dohitel, so se sklanjali pod drevesom. Odmaknili so se in mu naredili prostor.

	Na travi pod drevesom je ležal ptič. Vran. Mlad. Kljun je imel še vedno črn.

	Torej je bilo res. Zadel ga je.

	Čutil je, kako se mu je v prsih nekaj premaknilo, kot bi mu ostranili organ in na njegovo mesto dali nekaj tujega. Bilo je čustvo, za katerega Will sploh ni vedel, da ga premore. Iz prsi je po žilah potovalo v vsak ud. Čutil ga je kot razbijanje v glavi, šumenje v ušesih, vzelo mu je glas, roke in noge so mu trepetale. Opisati ga ni znal. Molčal je, a čutil je, da se je občutek zakoreninil v njem, postal trajen.

	»Lahko bi ga pokopali.« To je bil Charles. »Mu pripravili pogreb.«

	Zamisel o ritualu, s katerim bi ovekovečili ta izjemni dosežek, jim je bila všeč. Toda še preden so se zedinili, kaj bodo naredili, je Luke nadvse previdno, požel je smeh, prijel konico peruti in jo nežno razprl. Skozi perje je posijal žarek in obsijal mrtvo bitje, iznenada pa črna ni bila več črna – pokazali so se indigo modri, vijolični in zeleni odtenki. Črna se ni obnašala, kot bi se morala. Spreminjala se je in lesketala, kot bi bila živa, in se poigravala z očmi in umom. Vsak fant je pomislil, da ptič navsezadnje le ni mrtev – vendar je bil. Seveda je bil.

	Fantje so zamrmrali, potem so spet pogledali Willa. Ta lepota je pripadala njemu.

	Luke je drzno pobral ptiča.

	»Kraaa!«

	Truplo je vrgel proti Fredu in Charlesu – ne proti Willu – ki sta se opotekla nazaj in zakričala, potem pa od olajšanja prasnila v smeh. Naslednji je bil Fred, ki se je pozabaval z mrtvim bitjem. Mahal je z njegovimi krili, posnemal je letenje, krakal in vreščal. Will se je zgolj nasmihal. Adrenalin v njem je popuščal. Postajal je utrujen.

	Zelo kmalu je Fred odkril nekaj neprijetnega na majhnem trupelcu. Vsi so. Mlahavo glavo in perje, ki je štrlelo na vse strani. Od gnusa ga je Fred vrgel od sebe.

	Misel na pogreb je bila pozabljena, pozornost so s ptiča preusmerili na kamen, ki ga je ubil. Ta kamen je postal dragocen. Dolgo so ga iskali in pobirali s tal en okrogel kamen za drugim.

	»Prevelik,« so se strinjali.

	»Napačne barve.«

	»Nima znamenja.«

	Kamna niso mogli najti. Potem ko je dosegel čudež in postal unikaten, je neopazno obležal med drugimi podobnimi kamni.

	Kakorkoli, Charles je predlagal, in vsaj enkrat so se vsi strinjali, da kamen sploh ni pomemben. Will je tisti, ki mu je uspelo.

	Zgodbo so ponavljali in ponavljali, z namišljenimi fračami so pobili cele jate namišljenih vran.

	Will se je držal zase. Kot vsak desetletni junak je požel obilno mero draženja in bahanja. Nasmihal se je, v srcu ga je bodlo, bil je ponosen in sramežljiv, počutil se je krivega. Smehljal se je, a neprepričljivo.

	Sonce je zahajalo, shladilo se je. Bližala se je jesen in bili so lačni. Bil je čas, da gredo domov. Fantje so se razšli.

	Will je živel najbliže, že čez pet minut bo v materini kuhinji.

	Na robu polja ga je nekaj spodbudilo, da se je ozrl. Pogledal je mesto, kamor je padel ptič. Le nekaj minut zatem, ko so fantje odšli, so prišle vrane. Kakšnih petnajst ali dvajset jih je krožilo nad hrastom. Iz vseh smeri so prihajale nove. Napolnile so nebo, zaokrožile nad drevesom in se ena za drugo spustile na veje drevesa. Običajno bi takšno jato pospremil glasen, vreščeč hrup, saj so vrane nenehno čebljale. Ta zbir je bil drugačen – bil je namerno molčeč.

	Vsak ptič na vsaki veji je gledal proti njemu.

	Will je stekel proti domu, tako hitro ni tekel še nikoli. Ko je prijel za kljuko vrat, si je upal pogledati nazaj. Nebo je bilo prazno. Strmel je v veje drevesa, ampak s te razdalje in ob zahajajočem soncu je težko razločil vrane ali perje. Morda pa si je samo domišljal, da strmijo vanj.

	Za hip se mu je zdelo, da se je eden od prijateljev vrnil k hrastu. Stal je v senci drevesa, kjer je stal Will. Ampak podoba je bila premajhna, da bi bil Charles, preveč vitka, da bi bil Fred, pa tudi Lukovih rdečih las ni imela. Poleg tega pa, razen če je bil zgolj učinek svetlobe in sence, je deček nosil črn plašč.

	Will je trepnil z očmi in deček je izginil, najbrž je odšel naprej skozi gozd domov.

	Will je odprl vrata in vstopil.

	»Ja kaj se ti je pa zgodilo?« je zanimalo njegovo mater.



	Tisti večer je bil Will tih, materi se je zdel bled. Na svoja vprašanja je dobila le skope odgovore, je pa razumela, da je njen fant zdaj dovolj star, da ima svoje skrivnosti.

	»Samo pomisli, čez samo en teden bosta s Charlesom spet v šoli.«

	Ko je prišla k njemu, da bi mu nadevala juho, se je kradoma nagnil k njej in ko ga je objela, se ni upiral in je ni opomnil, da je star deset let. Je bil njen neustrašni fant nervozen, ker jo zapušča in odhaja v Oxford? Tisto noč, čeprav ni bilo mrzlo, mu je ogrela posteljo in svečo pustila prižgano. Uro kasneje ga je prišla poljubit za lahko noč. Stala je ob postelji in opazovala njegov bledi obraz. Kako bled je bil. Je resnično njen sin? Tako hitro se spreminjajo.

	Šele deset jih ima, pa ga bom izgubila, je pomislila. In potem, z bolečino v srcu, morda pa sem ga že izgubila.

	Naslednji dan se je Will zbudil vročičen. Tri dni je ostal v postelji, mama pa je skrbela zanj. In medtem ko je njegova kri postajala toplejša in toplejša, on pa se je potil in vpil od bolečin, je William vso svojo desetletno iznajdljivost in moč namenil največjemu izzivu svojega življenja – pozabi.

	V veliki meri mu je uspelo.

	&

	Vran se zdi zelo vsakdanje bitje, dokler ga človek dejansko ne pogleda.

	Njegovo perje je med najbolj ekstravagantnimi stvaritvami, ki jih je sposobna ustvariti narava. Kot so se tistega dne prepričali fantje, lahko vranovo perje odseva osupljive pavje barve, čeprav v njegovih peresih ni modrega ali vijoličnega ali zelenega pigmenta. Po glavi in hrbtu je satenasto črn, na prsih in trupu se črnina omehča in postane žametna. Ni samo črn, več kot črn je. Je razkošen presežek črnine, ki je ne vidimo pri nobenem drugem bitju. Je esenca črne.

	Od kod torej izvira ta veličastna barva?

	No, vran je nekaj magičnega. Njegova črna peresa so sposobna ustvariti optični učinek.

	»Aha,« porečete, »torej je samo iluzija!«

	Daleč od tega. Vran ni nikakršen teatraličen čarodej z zašiljenim klobukom, polnim trikov, ki vas zavede, da vidite, česar ni. Je ravno nasprotno – je čarovnik resničnega. Vprašajte svoje oči: kakšne barve je svetloba? Ne bodo vam znale odgovoriti. Ampak vran vam lahko. On svetlobo ujame, jo razdeli, nekaj je vpije, ostalo pa odseva v čudovitem prikazu optike. Pokaže vam resnico o svetlobi, ki je s svojimi očmi ne morete videti.

	Prav tako ni uročljiv prikaz pisanosti edini trik, ki ga skriva v svojem perju. Čeprav je pojav izjemno redek, je bila peščica priča naslednjemu spektaklu: na sijoč poletni dan se proti soncu obrnjeni vran iz črnega spremeni v angelsko belega. Ves bleščeč se kopa v svoji belini.

	Morda se boste vprašali, zakaj ob vsej njihovi lepoti, dramatičnih in čarobnih spreminjanjih v njihovem videzu najdemo vrane na polju, kjer brskajo za žuželkami. Zakaj nimajo teh veličastnih bitij v zlatih kletkah princese in zakaj jih z izbranimi jedmi na srebrnih pladnjih ne hranijo služabniki v livrejah? Zakaj preživljajo svoj čas s kravami, če bi bili njihovi veliko naravnejši družabniki samorogi, grifoni in zmaji?

	Odgovor je, da vran rad živi, kot si želi. Kadar si zaželi človeške družbe, si bo veliko verjetneje poiskal opitega poeta ali starko z izbuljenimi očmi kot pa damo s krono. Zmajeva jetra in samorogov jezik mu tekneta, če se dokoplje do njiju, pa tudi grifonovega mesa se ne bi branil, če bi mu prišel pod kljun.

	Obstaja veliko poimenovanj, ki označujejo skupino vran. Ponekod ljudje govorijo o vranjih župnijah.





	I.

	Vran preverjeno vidi dlje, kot domnevamo, sliši bolje, kot mislimo, in tudi razmišlja več, kot mu pripisujemo.

	Revd Boswell Smith, Bird Life and Bird Lore

	1

	Šest dni vsakega tedna je po Burford Roadu odmevalo ropotanje, pozvanjanje, hreščanje in topotanje Bellmanove tekstilne tovarne. Delavci, ki so hiteli sem in tja, so bili še najmanj hrupni – slišal se je tudi lomeč trušč vode, ko je Windrush obračal kolo in poganjal celotno mašinerijo. Hrup je bil tolikšen, da je delavcem zvečer, ko se je obrat ustavil, še vedno pozvanjalo v ušesih. Spremljal jih je na poti v majhne koče, ostajal z njimi, ko so ponoči legali v posteljo, zelo pogosto pa se je nadaljeval tudi v sanjah.

	Ptice in druga majhna bitja so se izogibali Bellmanovi predilnici, vsaj ob delovnikih. Le vrane so bile dovolj drzne, da so jo preletele. Zdelo se je, da ji zavidajo trušč, so pa glasbi pridodale še svoj vreščeč ton.

	Ampak danes, bila je nedelja, je tovarna molčala. Na drugi strani Windrusha na koncu glavne ulice so ljudje povzročali drugačen hrup.

	Vran – ali pa poljska vrana, težko ju je ločiti – se je spustil na streho cerkve. Nagnil je glavo in poslušal.

	Oh, pridi in ostani v meni, duh moči,

	osvobodi me žalosti, strahu in grehov.

	Kongregacija je prva verza hvalnice zapela neubrano in neusklajeno, spominjala je na čredo ovc na sejmu. Nekateri so mislili, da gre za tekmovanje, v katerem zmaga najglasnejši, drugi, ki niso hoteli tratiti časa za petje, so karseda hitro zdrveli proti koncu, ostali, ki so se bali, da bodo prehitri, so jim na varni razdalji počasi sledili. Poleg teh in za njimi je bila množica tovarniških delavcev, ampak njihov sluh ni bil več tak kot nekoč. Ustvarjali so bobnečo spremljavo, precej podobno hrupu orgel z zataknjenim pedalom.

	Na srečo pa je bil tam cerkveni pevski zbor in na srečo je v koru pel William Bellman. Njegov tenor, močan in jasen, je predstavljal kompas, s pomočjo katerega so posamezniki našli sever in so vedeli, kam gredo. Spajal je glasove, jih usmerjal in vodil. Njegovim vibracijam je celo uspelo spodbuditi bobniče k posluhu in enoličen hrup gluhih spremeniti v skoraj melodičnega. Čeprav je pri 'žalosti, strahu in grehov' kongregacija brcala v temo, se je pri 'pohiti, dan radosten' zedinila o hitrosti, pri 'ko bodo stare stvari pozabljene' je našla melodijo, ko pa je prišla do 'večne blaženosti' v zadnjem verzu, je v zahvalo Williamu zvenela tako prijetno, da bi zadovoljila vsako skupnost.

	Zadnji toni ode so zamrli, kmalu zatem so se odprla vrata cerkve in ljudje so šepetaje odšli na cerkveno dvorišče, kjer so postali in se pogovarjali ter uživali v jesenskih sončnih žarkih. Med njimi sta bili dve ženski, ena je bila starejša, druga mlajša, obe pa sta bili razkošno okrašeni s cvetjem, broškami, trakovi in naborki.

	»Človek si zaželi, da bi bila vsak dan nedelja,« je hrepeneče pripomnila gospodična Young, govorila je o Williamovem glasu, gospa Baxter, ki jo je slišala, pa je odvrnila: »Če si želiš Williama Bellmana vsak dan slišati peti, moraš le poslušati pri oknu Rdečega leva. Vendar pa …« je dodala pridušeno, toda Williamova mati, ki je stala blizu, jo je slišala, »kar je prijetno za uho, morda ni prijetno za dušo.«

	Dora je besede sprejela dobrohotno brezbrižno in z enakim izrazom na obrazu se je obrnila k moškemu, ki se ji je približal, svojemu svaku.

	»Dora, povej mi, kaj te dni počne William, ko ne spravlja v slabo voljo duš, ki postopajo pod oknom Rdečega leva?«

	»Pri Johnu Daviesu dela.«

	»Mu je všeč delo na kmetiji?«

	»Saj poznaš Williama. On je vedno srečen.«

	»Kako dolgo pa namerava ostati pri Daviesu?«

	»Dokler bo imel zanj delo. Pripravljen je poprijeti za vsakršno.«

	»Ne bi raje videla, da se nekje ustali? Kjer bi imel prihodnost?«

	»Kaj predlagaš?«

	V pogledu, ki mu ga je namenila, se je zrcalila zgodba, stara in dolga, njegov pogled je sporočal: toda vse to je res.

	»Moj oče je star in zdaj tovarno vodim jaz.« Hotela je ugovarjati, a ji ni pustil do besede. »O drugih ne bom govoril, če te to jezi, ampak sem ti jaz kdajkoli storil kaj slabega, Dora? Sem kakorkoli škodil tebi ali Williamu? Ob meni v predilnici bo William imel prihodnost, varen bo. Je prav, da mu to odrekaš?«

	Čakal je.

	»Nobene krivice mi nisi storil, Paul,« je sčasoma odvrnila. »Domnevam, da boš šel naravnost k Williamu, če od mene ne boš dobil odgovora, ki ga želiš?«

	»Veliko raje bi videl, da se midva dogovoriva.«

	Člani kora so zapuščali cerkev, med njimi je bil tudi William. Veliko oči je bilo uprtih vanj, kajti za oko je bil prav tako prijeten kot za uho. Imel je enako temne lase kot njegov oče, držo je imel elegantno in lahkotno. Ne samo ena mladenka na cerkvenem dvorišču se je spraševala, kako bi bilo v objemu Williama Bellmana – več kot samo ena je to že vedela.

	Opazil je mater in se ji široko nasmehnil. V pozdrav je dvignil roko.

	»Govorila bom z njim,« je rekla Paulu. »Sam se bo odločil.«

	Poslovila sta se. Dora je odšla proti Williamu, Paul je sam odšel domov.

	Kar je zadevalo poroko, se je Paul trudil, da ne bi ponovil očetove in bratove napake. Ni si želel trapaste žene z vrečami zlata, prav tako ne ljubezni in lepote siromašnih. Ann je bila pametna in dobrega srca, njena dota je obsegala zgolj barvarno. Ker je bil razumen in je ubral srednjo pot, si je ustvaril harmonično družinsko življenje, srčno tovarištvo in dobil delavnico. A kljub vsemu svojemu razumu in trezni presoji se je ošteval. Po ženini smrti ni žaloval, kot pritiče ljubečemu možu, in v boleče iskrenih trenutkih si je priznal, da o svoji svakinji razmišlja bolj, kot se spodobi.

	Dora in William sta odšla domov.

	Vran na cerkveni strehi je ležerno razprl krila, se brez vsakršnega napora dvignil in odjadral proč.



	»Rad bi poskusil,« je v majhni kuhinji Will rekel svoji materi. »Bi te motilo?«

	»In če bi me?«

	Široko se je nasmehnil in jo nalahno objel okrog ramen. Pri sedemnajstih se mu je še vedno zdelo imenitno, da je toliko višji od matere. »Veš, da te ne bi z ničimer namerno prizadel.«

	»Ja, v tem je največja težava.«



	Malo kasneje je v skritem kotičku, zakritem z živo mejo in grmičevjem, Willova roka počivala na drugih ramenih. Druga roka je bila izgubljena pod plastmi oblačil, dekle pa je občasno položila svojo roko na njegovo, nakazala mu je počasneje, hitreje, močneje. Očitno napredujem, je pomislil. Na začetku je ves čas držala svojo roko na njegovi in tudi čevljev ni sezula – če bi ju kdo zmotil, bi morala pobegniti. Njeno dihanje se je spremenilo v sunkovito sopenje. Willa je še vedno presenečalo, da užitek zveni tako podobno bolečini.

	Nenadoma je utihnila in se spačila. Ob njegovo roko je pritisnila tako močno, da ga je skoraj bolelo, noge je stisnila skupaj. Pozorno jo je opazoval, bil je očaran. Rdečica na licih in prsih, trepetanje vek. Potem se je sprostila. Še vedno je mižala, na vratu ji je utripala žila. Čez minutko je odprla oči.

	»Ti si na vrsti.«

	Legel je na hrbet, roki je dal za glavo. Nobene potrebe ni bilo, da bi jo vodil. Jeannie je vedela, kaj počne.

	»Nikoli ne pomisliš, da bi sedla name in opravila, kot je treba?« je vprašal.

	Ustavila se je in mu igrivo zažugala s prstom. »William Bellman, nekega dne bom poštena poročena ženska in Bellmanov otrok mi ne bo prekrižal načrtov.«

	Vrnila se je k svoji nalogi.

	»Za koga me pa imaš? Misliš, da se ne bi poročil s tabo, če bi bil na poti otrok?«

	Božala ga je, nežno, a dovolj čvrsto. Ravno prav.

	»No?«

	»Dober fant si, Will. Ne pravim, da nisi.«

	Prijel jo je za roko in jo ustavil. Privzdignil se je na komolec in se ji zazrl v obraz.

	»Ampak?«

	»Will!« Sprevidela je, da ne bo odnehal, zato je spregovorila, oklevajoče in previdno, govorila je premišljeno. »Vem, kakšno življenje si želim. Umirjeno. Običajno.« Prikimal je, naj nadaljuje. »In kakšno bi bilo moje življenje, če bi se poročila s teboj? Nemogoče je, da bi lahko vedela. Zgodi se lahko karkoli. Nisi slab, Will, le …«

	Spet je legel. Nekaj ga je prešinilo, pogledal jo je.

	»Nekoga imaš nagledanega!«

	»Ne!« Ampak hiter odgovor in rdečica sta jo izdala.

	»Koga? Povej mi!« Zgrabil jo je in jo žgečkal, za hip sta spet postala otroka, ko sta vpila, se smejala in se igrivo ravsala. Enako hitro sta spet postala odrasla in se lotila posla, zaradi katerega sta bila tam.

	Ko je nad svojo glavo spet razločil listje in nebo, je ugotovil, da so njegovi možgani medtem odkrili, kaj si je želela Jeannie. Spoštljivost. Bila je delavka, lahkotnega življenja ni poznala. In če je med čakanjem z njim ubijala čas, je to pomenilo, da je tisti še ni opazil. Ampak kandidatov pravšnje starosti ni bilo veliko in večino je bilo mogoče izločiti iz enega ali drugega razloga. Med preostalimi je izstopal samo eden.

	»Fred iz pekarne je, kajne?«

	Ostala je brez besed. Z dlanjo si je pokrila usta, zatem še njegova. Prsti so ji dišali po obeh.

	»Nikomur ne povej, Will, prosim te!« Zajokala je.

	Objel jo je. »Ššš! Ne bom povedal. Nikomur. Obljubim.«

	Ihtela je in kolcalo se ji je, on pa jo je prijel za roko. »Jeannie, ne boj se. Stavim, da boš do konca leta poročena.«

	V reki sta si umila roke in se poslovila, odpravila sta se vsak v svojo smer, da bi se po različnih poteh vrnila domov.

	Will je hodil po daljši poti ob reki navzgor in čez most, potem pa po drugi strani navzdol. Bil je zgodnji večer. Še vedno je bilo poletje. Razmišljal je, da je Jeannie na neki način škoda. Dobro dekle je. V želodcu mu je zakrulilo in to ga je opomnilo, da ima mama zanj nekaj dobrega sira in slivovega kompota. Stekel je.

	2

	William je iztegnil roko. Dlan, v katero je segel, je spominjala na rokavico, zadebeljene blazinice so bile trde kot usnje. Možakar je najbrž težko ukrivil prste.

	»Dober dan.«

	Bili so na dostavnem dvorišču in čeprav so bili zunaj, so španski zaboji grozno zaudarjali. »Raztovarjanje, štetje in teh-tanje poteka tukaj,« je pojasnil Paul. »Gospod Rudge je vodja, pri nas je zaposlen že … koliko let?«

	»Štirinajst.«

	»Danes mu pomaga šest mož. Kakšen dan več, drugi manj. Odvisno od količine pošiljk.«

	Paul in gospod Rudge sta se pogovarjala deset minut – o premalo napolnjenih zabojih, poravnavah in dobaviteljih iz Valencie in Kastilje. Paul je sledil procesu dela: odprli so zaboje, ven stresli volno – skupaj z njo tudi smrad – in jo obesili na kljuko; potem je sledilo tehtanje, kup volne je rasel kot oblak, dokler ni dosegel zadostne teže, Rudge – medtem se je ves čas pogovarjal s Paulom o Valencii in Kastilji, kot bi bila kraja tik za Chipping Nortonom – je zabeležil težo in dal znamenje za naslednjo pošiljko. Potem se je volna spet vrnila na tla, da so jo v prikolici odpeljali na čiščenje. William je opazoval delo, bile so ga same oči, hotel je osvojiti vsako podrobnost. In medtem ko je opazoval, je bil tudi opazovan. Nihče ni odkrito strmel vanj, zdelo se je, da so vsi zatopljeni v delo. Opazovali so ga s kotički oči in na hrbtu je čutil njihove poglede.

	Will in njegov stric sta sledila oslu do naslednje faze.

	»Naj ti predstavim svojega nečaka, Williama Bellmana,« je rekel Paul Bellman. »William, to je gospod Smith.«

	Spet je v svoji roki občutil robustno dlan. »Dober dan.« William je opazoval. Williama so opazovali. In tako je bilo ves dan.

	Volno je bilo potrebno očistiti, osušiti in razvrstiti. William je vse pozorno spremljal. Razčesavanje, namotavanje, oljenje, polstenje, sukanje – vse si je poskušal zapomniti.

	»Včasih gre od tod naravnost v barvarno, lahko pa ostane naravne barve, zato jo bomo za zdaj pustili tukaj.«

	Sledila je predstavitev brez stiska rok. V predilnici so bile vse oči, ki so ga opazovale, ženske – in ni jih bilo sram gledati. V pozdrav je rahlo pomignil Clary Rigton, najstarejši predici, in v prostoru je izbruhnil smeh, ki ga je Paul takoj zatrl: »Nadaljujte!«

	V tkalnici, kjer so votki potovali tako bliskovito, da jim je s pogledom komaj sledil, platno pa je nastajalo tako hitro, da je človek pomislil, da nastaja samo s pomočjo oglušujočega ropota. V čistilnici je zaudarjalo po mačjem in pasjem urinu – umazanija za čiščenje umazanije. V sušilnici je bilo platno razpeto na velikih okvirjih, metri in metri blaga, ki se je sušilo na zraku …

	»Razen ko dežuje … takrat pa …« In sta odšla dalje. Paul je odprl vrata zaprte sušilnice. »No, prostor pravzaprav pojasni vse.« William je s pogledom ošinil dolg in ozek prostor z naluknjanimi stenami. »Ko je blago suho, sledi …«

	In šla sta naprej.

	»Zaključna faza.« Ampak to še ni pomenilo konca, zaklju-čna faza je namreč pomenila še več čiščenja in sušenja in likanja, ampak William je bil preveč omotičen od vsega, da bi lahko kaj več kot samo strmel v stroj, ki je na eni strani pogoltnil platno in ga na drugi izvrgel, a se je z njega dvigala para.

	Williama je od vseh vonjev žgalo v nosnicah, v ušesih mu je od vsega hrupa zvonilo. Boleli so ga podplati, tovarno sta prehodila stokrat od severa do juga, od vzhoda do zahoda, od polja do dvorišča, od hiše do lope, od enega poslopja do drugega, ko sta sledila tkanini.

	»Razrez,« je rekel Paul in odprl naslednja vrata.

	Ko so se za njima zaprla vrata, je Will osupnil. Prvič v celem dnevu se je znašel v prostoru, kjer je bilo tiho. Bilo je tako tiho, da se mu je zdelo, da mu vibrirajo ušesa. Bilo ni nobenih rok, v katere bi segel. Dva moža – enaka po višini in postavi – sta ga komajda pogledala, tako zelo sta bila osredotočena na svoje delo. Rezilo sta vlekla od enega konca blaga do drugega v molčečem in dovršeno kreiranem baletu. Rez, ki sta ga pustila za seboj, je bil popoln. Scefrani robovi so počasi popadali na tla, ostalo je le popolno, čvrsto in čisto blago.

	William ni vedel, kako dolgo je strmel v platno. Od zasanjanosti je otrpnil.

	»Čarobno, kajne? To sta gospoda Hamlin in Gambin.«

	Paul je pogledal nečaka. »Utrujen si. Mislim, da bo za danes dovolj. Temu sledi samo še stiskalnica.«

	William si je želel videti stiskalnico.

	»Gospod Sanders, to je moj nečak, William Bellman.«

	Stisk roke. »Dober večer.«

	Med zloženimi platni so bile nameščene vroče kovinske plošče. Ob zidu so bili zloženi paketi blaga, ki so čakali na odpremo.

	»Tako,« je rekel Paul, ko sta odšla. »Zdaj si videl celoten proces.«

	William je imel od celodnevnega gledanja posteklenele oči.

	»Pridi, vzemi plašč. Videti si izčrpan.«

	William je v rokah držal plašč. Blago. Narejeno iz volne. Pravi čudež.

	»Nasvidenje, stric.«

	»Nasvidenje, William.«

	Ni še dobro stopil iz Paulove pisarne, ko se je zasukal na petah. »Barvarna!«

	Paul je utrujeno dvignil roko. »Kak drug dan!«



	»In, kako je bilo?«

	Dora polovice besed ni razumela. Will sploh ni dobro prežvečil hrane, že jo je pogoltnil, ob tem pa je nenehno govoril, a mati ga ni razumela. »Rudge skrbi za dostavo, Bunton vodi čiščenje. Glavna predica je gospa Rigton in …«

	»Je bil gospod Bellman tam? Stari gospod Bellman?«

	Odkimal je, usta je imel polna hrane.

	»Gospod Heaver vodi česalnico, gospa Grace tkalnico … Ne. Sem si prav zapomnil?«

	»Will, ne govori s polnimi usti. Saj veš, da tvoj stric ne pričakuje, da se boš vsega naučil v enem dnevu.«

	Pravzaprav sta bila meso in krompir že hladna, ampak to sploh ni bilo važno. William je jedel, ne da bi hrano okusil. Z mislimi je bil še vedno v predilnici, obujal je proces, dojemal, kako je vse povezano in usklajeno – vsak del postopka, vsak stroj, vsaka moški in ženska, vsi deli vzorca.

	»Pa drugi? Vsi ostali? Si jim bil všeč?«

	Odgovora ni nikoli izvedela. Pogoltnil je, zaprl oči in zakinkal.

	»Will, pojdi v posteljo.«

	Predramil se je in se zdrznil. »Mislim, da bom šel v Rdečega leva.«

	Dora je pogledala svojega sina. Oči je imel pordele, od utrujenosti je bil bled. Tako srečnega ga ni videla še nikoli.

	»V posteljo.«

	In je šel.

	3

	Torej, je bil William Bellman všeč delavcem v tekstilni tovarni?

	Nečak je porajal radovednost in o Williamovem prihodu se je veliko govorilo.

	Prvi rezultat je bila oživitev starega škandala, povezanega z njegovim očetom. Vedeli so tole: Phillip, Paulov brat, je pobegnil od doma, da bi se kljub nasprotovanju staršev poročil z Doro Fenmore. Bila je dovolj lepa, da je upravičila njegovo početje, dovolj siromašna, da je pojasnila svoje. Leto kasneje je znova pobegnil – tokrat je za seboj pustil ženo in sina. Sedemnajst let kasneje, kar ni ne dolg ne kratek čas, so se Phillipa spominjali v enaki meri, kot so nanj pozabili. Samo zgodbo so toliko tehtali, prebirali, čistili, oljili, predli, tkali in razkuževali z iztrebki, da je bila izvirniku podobna toliko, kot je čepica iz blaga podobna ovci na travniku. Pri stoti ponovitvi zgodbe ne bi prepoznal niti Phillip Bellman, če bi jo slišal. Z vsako ponovitvijo so se zamenjale vloge junaka in nizkotneža, izdanega in izdajalca, skladno s tem se je selilo tudi sočutje.

	Resnica je bila sledeča: ko se je Phillip poročil, ni bil tako zelo zaljubljen, kot je verjel, zavedli sta ga lepota in navada, da si je vzel, kar si je želel. Oče je bil z njim vedno strog in Phillip je pričakoval, da bo njegovi zvezi z Doro nasprotoval. Vendar je računal, da bo mati zanj zgladila stvari. Gospa Bellman je bila tepka, ki je zaradi strogega moža, pa tudi iz drugih razlogov preveč razvajala mlajšega sina, ampak Phillipa je presenetila, ker v zvezi s poroko ni bila niti malo popustljiva. V svojem izračunu ni upošteval ljubosumja materine ljubezni. Ko je oče mladi par poslal živet v majhno kočo na robu vasi, je občutno ranil Phillipov ponos.

	Ko se je Phillipu rodil sin, je pričakoval, da se bosta starša omehčala. Nista se. Odzval se je prezirljivo – v Bellmanovi družini so krožila tri moška imena: Paul, Phillip in Charles. Ne da bi pomislil na ceno, ki jo bo zaradi maščevanja družini morda moral plačati njegov sin, je Phillip izbral povsem drugačno ime – sina je poimenoval William.

	Pregnan iz udobnega doma in na kratko z denarjem je Phillip odkril, da je za lepoto plačal zelo visoko ceno. Ljubezen? Ni si je mogel privoščiti. Tri dni po krstu, ko sta žena in dojenček spala, se je ponoči odkradel iz hiše, ukradel očetovega najboljšega konja in zapustil Whittingford, da bi šel kdo ve kam in počel kdo ve kaj. Od takrat ni nihče slišal zanj ali ga videl.

	Dora in moževi starši se niso nikoli pobotali. Otroka je vzgajala sama. Nobena stran ni delila podrobnosti o družin-skem sporu, ker pa je edini, ki je poznal celotno zgodbo, izginil, so imeli ljudje veliko prostora za obrekovanje.

	Resnica je eno, nekaj povsem drugega pa je domišljija tekstilnih pripovedovalcev zgodb. Če da oče otroku ime, ki ni družinsko, mora za to obstajati razlog, so govorili ljudje. Mamilo jih je, da bi Doro prikazali kot neukrotljivo ženo. Vedno se najdejo taki, ki v lepi in umirjeni ženski vidijo zlobnico. Ampak to misel je izpodbijalo več tehtnih dejstev: William je imel lepe, večno nemirne roke Phillipa Bellmana, delal je dolge korake kot Phillip Bellman, lahkotno se je smehljal kot Phillip Bellman in imel je opazne oči kot Phillip Bellman. Bil je, o tem ni bilo nobenega dvoma, sin svojega očeta. Morda res ni imel krstnega imena, ki bi ga pričakovali pri Bellmanovih, ampak bil je Bellman od glave do pet.

	»Izrezan oče!« je pripomnil eden od starejših delavcev in prav nihče ni oporekal.

	Potem ko so zgodbo ponovili tolikokrat, da so pripovedovalci izčrpali vse možnosti, je obrekovanje spremenilo smer. Nekdo je predlagal, vsi pa so se strinjali, da nečak ni sin. Sina je bilo preprosto razumeti. Bil je v ravni liniji, neposreden. Nečak pa je po drugi strani predstavljal stransko vejo, diagonalno, zato je bilo težko vedeti, kaj bi to lahko pomenilo. Novi gospod Bellman je pod svoje okrilje vzel nečaka, to je bilo jasno kot beli dan, ampak stari gospod Bellman, tako se je vsaj govorilo, o fantu ni imel dobrega mnenja. Ko si enkrat pomislil na to, je bil nečak hodeča negotovost. Lahko bi pomenil karkoli ali pa sploh ničesar.

	Teorije so tavale daleč in na široko, a na koncu so lahko bili prepričani samo v eno stvar, ki jo je zelo samozavestno izrekel gospod Lowe, barvar: »Ni dedič. Ni naš gospodar.«

	4

	»Gospod Lowe,« je rekel William in iztegnil roko, »William Bellman sem.«

	Možakar je razširil roke in William je opazil, da so do komolcev črne. Včeraj se je rokoval z zatrdlinami, brazgotinami in opeklinami, zato ni razumel, zakaj bi mu škodilo malce barve. Ker pa je v možakovih očeh primanjkovalo topline, ni vztrajal.

	Še več, zdelo se je, da gospod Lowe sploh ne bo spregovoril.

	»Stric mi je včeraj razkazal proces dela v tovarni. Najbrž ste slišali.«

	Nagib glave. Kot bi sporočal, slišal sem, zanima me pa ne.

	»Nisva pa obiskala barvarne. Upal sem, da si boste vzeli nekaj minutk in mi pokazali, kaj počnete tukaj.«

	Možakar je privzdignil obrv. »Barvamo.«

	»Seveda.« Will se je nasmehnil. Drugi moški se ni. Očitno ni bil za šale.

	»Morda pa bi raje videli, da se vrnem kak drug dan.«

	Na možakovem obrazu je trznila mišica. Je bil tik ali je kaj sporočal? Karkoli je že bilo, povabilo ni bilo.

	Will je vedel, kdaj ni zaželen.



	Na dvorišču so raztovarjali zaboje.

	William se je približal Rudgeu.

	»Potrebujete pomoč?«

	»Spet ti? Še nisi videl dovolj?« To je bilo bolje. Rudge se je smehljal, ko je iztegnil veliko usnjato dlan. Segla sta si v roke.

	»Danes sem prišel delat.«

	»S temi rokami?«

	Will je vedel, kaj pomeni delati – nasekal je dovolj drv in pokosil dovolj sena. Rudge mu je podal pajsar in pol ure je Will odpiral zaboje. Potem je iz njih vlačil kosme volne. Nato jih je obešal na kljuko. Najprej so bili možje zadržani, čudno so se počutili, ampak za intrige občutkov ni bilo časa. Predstavljal je par rok in potem ko je bilo prvo tehtanje volne končano in je Will našel svoje mesto v procesu, so pozabili, kdo je. 'Naslednji' in 'pripravljen' so mu zaklicali enako sproščeno kot drug drugemu. 'Pripravljen' jim je odvrnil, kot bi v življenju ne počel ničesar drugega.

	Ko so ga začele boleti dlani, si jih je natrl z mastjo in povil – 'ko začneš, je volna kot sto majhnih nožev,' so mu povedali – ampak delal je naprej, dokler ni bila pošiljka zaključena. Ko so končali in se je poslovil, so vsi možje lahko rekli le, da se je potrudil.

	Naslednje dni in tedne je Will v proizvodnji blaga opravljal vsakršno delo, ki so ga zmogle pridne roke. V predilnici so se mu ženske smejale in se z njim spogledovale – tudi on se je – prav tako pa je dolge ure presedel za vretenom in praznil vreče volne, dokler ga niso bolele roke. Ampak to ni bilo nič novega! Katerokoli delo je našel, vedno si je poškodoval delček nežne kože. Znova in znova se je njegova nit strgala in tisočkrat se je vreteno zavrtelo v prazno, ampak do konca dne mu je uspelo spresti navitek neenakomerno debele preje.

	»Videla sem že slabše začetnike,« je priznala Clary Rigton, debelušno temnolaso dekle, ki ga je zapeljivo gledalo, in dodalo: »Za moškega je to pravi čudež!«

	V razkuževalnici je vdihnil preveč strupenih plinov in omedlel. Ko se je spet ovedel, mu je bilo slabo in hlastal je za zrakom, ko pa je spet lahko normalno zadihal, se je smejal samemu sebi. Vajencu, ki ga je pospremil ven, je rekel: »Brat Luka Smitha si, kajne? Se še vedno rad ravsa?« Zelo dobro je vedel, da sod s kemikalijami ni bil naključno odprt, nekdo je odstranil pokrov, ravno ko je prišel, ampak do konca dne se je že tako spoprijateljil z vajenci, da so skupaj igrali karte, celo nekaj penijev je zaslužil.

	V raztezalnici se je Will moral skloniti, da so ga otroci z otrdelimi dlanmi naučili, kako namestiti mokro volno na spo-dnji del okvirja za sušenje in jo potem raztegovati do robov. To je počel z nemim Gregom. Odcejeno tekočino je zlival v čebre. Ni bil prefin, da ne bi mogel nahraniti osla in z lopato odstraniti njegovih iztrebkov.

	Po drugi strani pa William tudi ni bil preponižen, da se ne bi srečal z glavnim strojnikom. Stal je poleg severnjaka in opazoval kolesa, bila so ga sama ušesa. Obstajala so različna kolesa, navpična in prečna, zobniki in gredi. Will mu je zastavil vprašanje, potem še eno, strokovnjak pa je pojasnjeval – sprva na splošno, opogumljen s fantovim navdušenjem in dojemljivostjo pa se je začel spuščati v vse večje podrobnosti. O preusmeritvah rek, da so ustvarili zbiralnike energije, o izračunih in urejanju rečnega pretoka, da so strojem zagotavljali enakomeren dotok energije, o vseh genialnih izumih, s katerimi si je človek podredil naravo, da je lahko povečal lastno učinkovitost.

	Ko je možakar odšel v Paulovo pisarno, je William še naprej stal ob kolesu. Z rokami v žepu in s počrnelim obrazom je strmel v vodo in obračajoče se kolo. Premleval je znanost, ki se je skrivala za njim, čas pa je neopazno mineval. Šele ko ga je Paul tapnil po ramenu in rekel: »Si še vedno tukaj?« se je predramil iz zatopljenosti.

	»Koliko je ura?«

	Ko je izvedel, se je zasukal na petah in stekel.

	»Z nekom sem zmenjen,« je zavpil čez ramo. »V Rdečem levu.«

	V enem mesecu je Will sodeloval v skoraj vseh fazah postopka v tekstilni tovarni. Tkati ni znal kot tkalka, prav tako ne presti kot predica, je pa upravljal vsak stroj, četudi samo za urico, in vedel je, kako se napaja, kako ga je treba vzdrževati, kaj lahko gre narobe in kako to popraviti. Poznal je jezik – tako uradna imena kot tista, ki so se jih domislili delavci. Poznal je sistem, kako je eno opravilo usklajeno z drugim, kako je razporejeno med ekipe. Poznal je imena vseh obrazov – nadzornikov, vodij in vajencev. Vsakogar je gledal v oči in bilo ni niti enega, s katerim ne bi govoril.

	Ostali sta samo še dve deli, v katerih se ni preizkusil. V obrezovalnici mu je gospod Hamlin – ali pa je bil gospod Gambin, kajti podobna sta si bila kot brata – izzivalno ponudil rezilo.

	William je obžalujoče odkimal. »Ko vas gledam, se zdi nadvse preprosto!«

	Obrezovanje je bilo najzahtevnejše opravilo v obratu in ob njem si lahko naredil največ škode, če nisi delal pravilno. »Če bi poskušal trideset let, ne bi bil tako spreten kot vi.«

	In nikoli ni delal v barvarni.



	Medtem pa je čas mineval in delavci so vse bolj poznali Williama, a mnenje o njem se še vedno ni uskladilo. Hodil je v isto šolo kot Charles, a govoril je bolj uglajeno kot stric. Po drugi strani pa je preklinjal huje kot vajenec v razkuževalnici, ko se je z zapestjem naslonil na rob razbeljene plošče. Prav tako so bili zmedeni, ker niso vedeli, kako naj ga nazivajo – nekateri so ga klicali William, drugi gospod William. Williamu za to ni bilo mar, obojim je odgovarjal enako prijazno. Do vseh se je obnašal enako – brez razlike se je vsem nasmihal in kimal v pozdrav.

	»Nič se ne nosi,« je občudujoča predilka povedala svoji sestri. »Nikoli ni vzvišen, pa tudi laskav ne.«

	Torej, med katere je sodil? Med gospodarje ali delavce? William je bil uganka – a bil je uganka, ki so se je navadili.

	5

	»Dobro mu gre,« je Paul povedal Dori. »Si slišala, kaj je Crace iz napenjalnice rekel o njem? Če obstaja način, da bi sonce sijalo vso noč, ga bo mladi Will našel.«

	Zasmejala se je.

	Paul je Dori rad trosil takšne komplimente o njenem sinu.

	William se je zadržal v zakristiji. Ker je bilo premrzlo, da bi čakala na dvorišču, je Dora stala v zadnjem delu cerkve. Bilo je komaj kaj topleje, a bila je vsaj v zavetju pred tako ledenim vetrom, da so bolela ušesa.

	»Težkega dela se ne boji in osupljivo hitro je osvojil tehnično plat stvari. Glavni strojnik je rekel, da je bister fant. Prepričan sem, da bi ga vzel k sebi, če bi mu to omogočil.«

	»Pa zdaj, ko je v pisarni?«

	»Nedu Haddonu sprva ni bilo po volji. Zelo dobro ve, da svojega nečaka ne bom pustil delati z razkužili, zato se je najbrž spraševal, kaj to pomeni za njegov položaj. Ampak Willa ne vidim ves dan sedeti za mizo in čečkati po papirju, ga ti? Potrebuje širše področje dela.«

	»William me je prosil za recept za sadni kolač za mamo Neda Haddona. V zameno sem dobila košaro orehov.«

	Paul se je nasmehnil. »Zna si pridobiti ljudi. Ned se je pomiril.«

	»Se s kom predobro razume?«

	»S predicami?«

	Stisnila je ustnice.

	»Če bi slišal karkoli zaskrbljujočega, bi temu takoj naredil konec. Mlad je, Dora. Dobro veš, kakšni so mladi moški.«

	Dora ga je ošinila s pogledom, iznenada se jima je pridružil bratov duh. Paul si je zaželel, da bi lahko besede vzel nazaj.

	»Govori se o kartanju …« je nadaljevala.

	»O kartanju se govori?«

	»Tako sem slišala.«

	»Pogovoril se bom z njim. To prepusti meni.« Bratov duh se je razblinil. »William je dober fant, Dora. Ne skrbi.«

	»In Charles? Kako se ima?«

	Zdaj je bil Paul na vrsti za zaskrbljenost. »Oh, kot vedno. Moral bi študirati, sem pa slišal, da je preveč zaposlen s slikanjem, da bi se obremenjeval z izpiti.«

	»Slikanje je boljše od kartanja. In tam ni nobenih predic, ki bi ga vabile v skušnjavo.«

	»Skušnjava pozna veliko oblik. Charles zelo rad potuje. Ampak seveda je moj oče proti.«

	»Želi si, da bi ostal v tovarni. To je čisto normalno.«

	Njene besede so zvenele hladno, a zameriti ji ne bi mogel nihče. Njegov oče si je v tovarni želel vnuka, ki ga ni bilo tam, motil pa ga je tisti, ki je bil.

	Paul je zavzdihnil. »Mislim, da si Charles ne želi pristati v tovarni. Vsaj trenutno ne. No, zdaj pa sem najbrž povedal preveč.«

	Skupaj z drugimi pevci je iz zakristije prišel Will.

	Prijateljsko so se poslovili in poiskali svoje družinske člane, potem pa so se tesno zaviti v plašče v mrazu po parih odpravili proti domu.

	»Kaj te je danes tako dolgo zadržalo v zakristiji, Will?«

	»Pogovarjal sem se. Fred se je zaročil.«

	»Fred Armstrong iz pekarne? S kom?«

	»Z Jeannie Aldridge.«

	Mati ga je pogledala s kotičkom očesa. »Če se ne motim, je bila Jeannie Aldridge nekaj časa všeč tebi.«

	William je skomignil in nekaj nerazločno zamomljal – lahko bi bilo ja ali ne ali Prosim, lahko ponoviš?, a najbrž je pomenilo Te nič ne briga, mama.

	6

	Paula ni skrbelo glede predic. Dozdevalo se mu je, da je William iskal romantične podvige izven tovarne. Kar pa zadeva kartanje, no, to je bilo nespametno. Moral se bo pogovoriti z njim.

	Še tisti večer sta na enem izmed rednih sestankov stari in novi gospod Bellman spregovorila o Williamu.

	»Ta tvoj William pa se nič kaj ne pretegne, kaj?« je pripomnil gospod Bellman starejši.

	»Meni se zdi povsem v redu.«

	»Jaz sem slišal drugače.«

	Enkrat tedensko je stari gospod Bellman šel na obhod po tovarni in iz narave njegovih vprašanj je bilo jasno, da je dovzeten za kritike Williama. Obstajali so delavci, ki so mu iz lojalnosti do starca ali pa iz hudobije rade volje ustregli.

	»Kaj pa si slišal?« Paul je srknil požirek viskija.

	»Da postopa naokrog z rokami v žepu in strmi v prazno, medtem ko drugi delajo.«

	Oče ga je divje pogledal. Ko je bil Paul otrok, se je tega pogleda bal, prepričan je bil, da je njegov oče vsemogočen. Zdaj ga je ta isti izraz, a na suhem koščenem obrazu z razvodenelimi očmi samo žalostil. »In niti malo mi ni všeč, ko slišim, kako se obnaša do predic. Pa tudi vajence moti pri delu. Zavaja jih v obrekovanje, v brezdelne vragolije.«

	Paul je znova srknil viski, trudil se je zveneti blago.

	»Oče, je mogoče, da si govoril z ljudmi, ki Williamu zavidajo? V tovarni je veliko zavistnih duš, kot povsod drugod.«

	Oče je odkimal. »Več kot eno uro je nepremično stal in strmel v Windrush kot … kot kakšen poet.«

	»Ah.« Paul je težko zadržal smeh. »To je bilo tisti dan, ko je prišel strojnik. Willu je dal lekcijo o strojih, Will pa si jo je zapomnil.«

	»To ti je rekel? Stavim, da svoje nepokorščine ne bo tako zlahka pojasnil.«

	»Kakšne nepokorščine?«

	»Nesramen je bil do gospoda Lowa.«

	»In to ti je povedal gospod Lowe?«

	Paul ni mogel verjeti, kaj sliši. Gospod Lowe je bil tako skop z besedami, da so njegovi vajenci tekmovali, kdo bo ob kakršnikoli priložnosti iz njega izvlekel več kot deset besed. Ob tistih redkih priložnostih, ko je to kateremu uspelo, je zmagovalec osvojil vrček jabolčnika v Rdečem levu, ostali pa so si razdelili strošek. Koliko besed bi bilo potrebnih, da bi se gospod Lowe potožil gospodu Bellmanu glede Willa? Za kaj je v resnici šlo?

	»Moti proces, Paul. Kako naj bo delo pravočasno končano, če se vajenci ne posvečajo svojim zadolžitvam?«

	Paul se je namrščil. Delo je najpočasneje potekalo ravno v barvarni.

	Stari gospod Bellman je opazil sinovo oklevanje, prednost je izkoristil. »Si zadnje čase kaj pogledal v omarico z vzorci? Jaz sem v petek popoldan, a prepričaj se na lastne oči. Pravim ti, da ta fant ni nič prida.«

	Paul je zaprl oči, da bi umiril nestrpnost. Ko jih je znova odprl, se je spet prepričal, kako star je že oče. Bil je ranljiv, zmanjkovalo mu je zdrave presoje, njegovo avtoriteto je povozil čas. Ganilo ga je sočutje, zato je spregovoril prijazneje, kot je čutil.

	»Nobene potrebe ni, da mu praviš 'ta fant'. Ime ima, oče. Bellman je.«

	Jezo na starčevem obrazu je zamenjal gnus, divje je zamahnil z roko. Kretnja in izraz sta dala Paulu misliti. V svojih najboljših letih je oče znal brzdati svojo jezo in nezadovoljstvo do mlajšega sina. Zdaj ko je bil starejši, so ga čustva vse pogo-steje premagala. Oče je razpredal in razpredal, Paul je poslušal o neuspehih in slabostih Williama Bellmana, a pustil je, da glas teče mimo kot Windrush, ko je lovil ribe.

	Bellman je, je rekel, njegov oče pa je besede odmahnil, kot bi bile zgolj prazne marnje …

	Ampak nikogar ni bilo, ki v Williamu ne bi prepoznal Phillipovega sina. Kakršnokoli zanikanje bi bilo neumno.

	Obstajala je še ena možnost, ki se je zdaj pritihotapila v Paulove misli in zasedla prostor, kot ulit zanjo. Bila je tako očitna, da sploh ni bil presenečen. Pravzaprav se je spraševal, le kako je potreboval toliko časa, da je to ugotovil.

	Očetova jeza in materina nesrečnost, vsak je imel svojega najljubšega sina … Ni bil William tisti, ki ni bil očetov sin. Bil je Phillip.

	Nič čudnega, da je bil oče tako besen.

	Pomislil je na svojo mater, to trapasto in nesrečno žensko, za katero se ni menil in jo je zanemarjal. Zdaj si je želel, da bi se ji bolj posvečal. Pomislil je na svojega brata – polbrata – odkril, da ga ima enako rad in nerad kot prej. Pomislil je na Doro, želel si je, da bi spoznala boljšega človeka od njegovega brata – skoraj si je zaželel, da bi srečala njega, a ni videl, kako bi bila zaradi tega na boljšem. In na koncu je pomislil še na Williama. Je bil Bellman ali ne?

	Medtem ko je Paul obračal te misli, je oče zaključil pripoved o Williamovih napakah in slabostih. Čakal je na Paulov odziv.

	»Preveril bom,« se je slišal reči. »Jutri.«

	Potem je odšel v svoje prostore.

	William je moj nečak, v tovarni dela dobro in imam ga rad, je razmišljal. Na neki način je vse skupaj zelo preprosto.

	7

	»Vzorci?« Williamu je zažarel obraz. »Ja, shranil sem nekaj vzorcev. Pokazal ti bom!«

	Iz žepa je potegnil nekaj koščkov pomečkanega blaga in jih odložil na mizo. Bili so v različnih odtenkih škrlatne – kostanjeva, granatna, broščeva, češnjeva, opečna, v barvi kla-reta …

	»To blago je bilo predolgo izpostavljeno kemikalijam. Tale vzorec je iz aprila – se spomniš dežja? Posušiti smo ga morali notri, popolnoma brez sonca. In tole – tole pa je zelo zanimivo. Je posebnost Roperjeve. Izdeluje manj zavito nit …«

	Torej mu je William samo na pogled in otip lahko povedal, kako je nastalo posamezno blago – prepoznal je prejo različnih predic, iz glave je znal povedati zgodovino vsakega vzorca. Ampak danes to ni bilo pomembno.

	»William,« ga je prekinil Paul, »povej mi, s čim si razburil gospoda Lowa?«

	»Storil sem ducat stvari, s katerimi sem razburil gospoda Lowa. Za večino sploh ne ve, upam vsaj. V zvezi s čim se je pri-tožil?«

	»Da motiš njegove vajence, na primer.«

	»Kako pa naj kaj izvem o barvanju? Gospod Lowe mi noče povedati ničesar.«

	»A še nisi dovolj dolgo tukaj, da bi vedel, da je barvanje svet zase, William? Ne moreš pričakovati, da bo gospod Lowe s teboj delil svoje skrivnosti. Barvanje je umetnost. Je …«

	»Alkimija, vem. On hoče, da tako misliš!«

	»William!«

	Nečak je bil potrt.

	»To sem ti že pojasnil, William, še zadnjič ti bom. Oče gospoda Lowa je izumil recept za modro barvo, ki je tako čista, da prodamo več modrega blaga kot katerakoli druga tovarna sto petdeset kilometrov naokrog. Srečni smo, da gospod Lowe sploh dela pri nas. K nam je prišel, ko so bili izgledi v Stroudu slabi in so tovarne blaga propadale. Odkar se je stanje popravilo, so ga že večkrat hoteli pridobiti nazaj. Ne moremo si privoščiti, da bi ga vznemirjali.«

	William se ni vznemiril, tudi pogleda ni umaknil. Poslušal je, a bilo je jasno, da ni prepričan.

	»Če te gospod Lowe noče v svoji barvarni, moraš njegove razloge spoštovati. Noče, da bi vsak, ki pride mimo, poznal njegove poklicne skrivnosti. Od tega je odvisno njegovo preživetje.«

	»Njegovi rdeči odtenki niso nič posebnega,« je zagodrnjal William. »Kakorkoli, posest, poslopja in tovarna so tvoji.«

	»Za tradicijo gre. Barvarji so bili vedno samosvoji. Svoj način dela imajo. In preveč pomembni so, da bi jih izgubili. Ne bom dopustil, da bi se gospod Lowe vrnil k Stroudu, ker si ga ti razjezil.«

	Sledila je tišina. Paul je z nečakovega obraza razbral, da nič ni dokončno. William je odprl usta, da bi ugovarjal, toda Paul je dvignil roko. »Dovolj, William. Gospod Lowe ve, kaj počne. Če je škrlatna barva nestabilna, za to ni kriv gospod Lowe. Zaradi vode je takšna.«

	William je odločno odkimal. »Torej ti je povedal tudi to. Laže. Voda nima nič s tem.«

	»Niti leto dni še nisi tukaj, William. Svarim te, pazi, kaj govoriš.«

	»Pravi, da dež redči vodo, kar je neumnost. Ne uporablja vode iz reke, pač pa iz izvira, ki je vedno enaka. Ne spreminja se.«

	Paul je okleval.

	»Ne gre za alkimijo. On hoče, da tako mislimo, da bi imel proste roke. Izdeluje dobro modro barvo, ker ima recept, in zaveda se, da ga boš zaradi modre barve obdržal do konca. Kar pa zadeva škrlatno, mu je sploh mar, kakšna je? Lahko uporablja stare barve, ostanke ali pa poljubno spreminja količine in ko nastane neprivlačen rjav odtenek, krivi vodo!« Jezno je zamahnil z roko in pogledal kupček vzorcev. »Poglej! Stric Paul …«

	Paul je vzorce odločno odrinil proč. »In črna?«

	»Črno barvo izdeluje dobro, ker je tod naokrog v vodi veliko železa, zato mu ne more spodleteti.«

	Je bilo to res? Paul je moral priznati, da morda. Celoten okraj je bil znan po svoji črni barvi.

	William je med prsti vrtel košček blaga, ki ga je ločil od ostalih vzorcev. Zdelo se je, da se o nečem odloča.

	»Njegova modra je dobra, stric. Tudi črna. Ostale barve so zmazki, ker je njegova mešalnica barv v razsulu in ker ne vodi potrebnih evidenc.«

	Paul je zakopal glavo med dlani in Williama je prešinilo, da je povedal preveč.

	»Si brskal po njegovih rečeh?«

	»Ja.«

	Paul je bil zaprepaden. Več kot samo pripravljen je bil svojega nečaka braniti pred očetom, a William bi moral vsaj sodelovati. Fant ni pokazal nobenega obžalovanja, prav tako se očitno sploh ni zavedal, da je prestopil mejo.

	»Nekdo ti je pomagal.« To ni bilo vprašanje.

	William je molčal. Prijatelj prijatelja, ki ima brata v barvarni, nekaj pijač v Rdečem levu, denar zamenja roke. Spletka, zavajanje, izposoja ključa.

	»Ubral bi drugačno pot, če bi obstajala. Gospod Lowe mi ni dal izbire.«

	»Gospod Lowe je zelo zaščitniški do svoje omarice z barvami.«

	»In zdaj vem, zakaj.«

	Kaj več ni povedal, je pa izpod črne usnjene namizne podloge izvlekel delček blaga in ga razganil na dlani. Bil je krvavo rdeč, svež in čist odtenek, kot bi se to sekundo urezal z nožem.

	»Pojdi domov, William.«

	»Prosim? Zdaj?«

	Paul je prikimal.

	»Se bom vrnil?«

	»Vzemi si nekaj dni prosto. Razmisliti moram.«

	Ko so se za njim zaprla vrata, je Paul zastokal.

	8

	Dora je obrnila sinove žepe, da bi mu oprala oblačila. Nekoč je v njih nosil kamne in svinčnike, ki so mu luknjali blago, zdaj pa žepni nožič in drugo drobno orodje, priročno za razpletanje zavozlane niti v stroju ali za sprostitev zapaha. Danes je skupaj z robcem iz žepov potegnila nekaj trakov škrlatnega blaga. Eni so bili debeli, drugi tanki, različnih tekstur, teže in odtenkov. Barva je variirala od najsvetlejše rdeče do najtemnejše; povečini so bili trakovi enakomerno pobarvani, drugi packasti. Dolgi so bili nekaj centimetrov in malomarno odrezani. Karkoli že so bili, zdaj ko William ni več delal v tovarni, jih ne bo potreboval.

	William je bil zunaj, Dora pa je sedela ob oknu, da bi kar najbolj izkoristila zadnjo uro svetlobe. Delčke tkanine je narezala v obliko rožnih cvetov, v vsakega je naredila dva šiva, da je ohranil obliko. Potem jih je sešila skupaj, najmanjše na sredini, potem pa vedno večje.

	To početje jo je spominjalo na preteklost. Kot dekle je iz ostankov blaga pogosto izdelovala cvetove, s katerimi je okra-sila plašč ali klobuk. Tisti dan, ko je spoznala Phillipa, je nosila šopek zlatih vrtnic. Izdelala ga je iz starega predpasnika, ki ga je sama pobarvala z žličko kurkume, in Phillipu je bil všeč.

	Dora ni nikoli niti z besedo pokritizirala svojega moža, prav tako ga ni nikoli pohvalila. Resnično ni o njem nikoli izrekla nobene besede, dobre ali slabe; takšno odločitev je sprejela že davno. Ko enkrat izrečeš besedo, je ne moreš več vzeti nazaj, drugi pa jo slišijo, jo ponavljajo in spreminjajo in spet ponavljajo in sploh ni važno, kako izkrivljena in neresnična je. Bolje je molčati. Drugi so morda menili, da je na Phillipa Bellmana povsem pozabila, v resnici pa so bila njena čustva tako močna kot vedno, le spremenila so se. Prvih nekaj dni je bila čisto iz sebe od skrbi, prepričana je bila, da je njen mož doživel nesrečo ali se poškodoval. Šele ko je minil mesec dni, ne da bi se ji oglasil in Paulovo iskanje ni obrodilo sadov, je sprejela dejstvo, da jo je zapustil.

	Takrat je začela žalovati. Vse dolge dneve je skrbela za svojega sina, ljubila ga je in ga učila o svetu ter pazila nanj, on pa jo je učil veselja, ki bi ga sicer kmalu pozabila. Ko pa je zaspal, je jokala. Ob spominu na tiste dolge noči, ko je žalovala za izgubljeno srečo, je še zdaj zadrhtela. Takšna bolečina je bila nepredstavljiva. Kdaj se je spremenila v jezo? Ni vedela. Verjetno postopoma. Najbrž so različni občutki kar nekaj časa hkrati obstajali v njenem srcu, preden se je ovedela, da je jeza najmočnejša.

	Sprva je krivila Phillipovo družino. V svojem srcu je be-snela na Phillipovega očeta, ki je sinovo skrivno poroko kaznoval tako, da ga je prisilil v življenje, ki ga je občutil kot trpljenje. Sovražil je majhno kočo, življenje brez služabnikov, ponižanje. Besnela je na mater, a ne zato ker ga je prikrajšala za denar, temveč za ljubezen. Sčasoma je začela besneti na Phillipa. On ju je zapustil. Kakšna zamera do staršev lahko upraviči zapustitev lastnega otroka? In Dora je mislila, da se bo popotovanje čustev tukaj končalo, a naposled je občutila nekaj, kar ni bila več jeza, zaradi katere ni čutila ničesar drugega, temveč žalost. Žalost, ker je ugotovila, da so bili najsrečnejši dnevi njenega življenja zlagani. Njegova ljubezen ni bila resnična – pa tudi njena ne. Zavrtel ji je glavo – s čednim obrazom in lepimi besedami in, tega se je sicer sramovala, z denarjem. Pred njim ji ni še noben moški rekel, da je lepa, in v žaru njegovega občudovanja, presenečena nad lastno močjo, je privolila in pobegnila z njim. Čustvo, ki jo je prevevalo, je bilo tako silno, da ni niti pomislila, da morda ni ljubezen.

	Ampak svojemu sinu se je po najboljših močeh trudila biti dobra mati in če je njen trud kaj veljal, bi moral William Bellman postati boljši človek od svojega očeta. To je bila njena odrešitev.

	In zdaj je bil William tako nesrečen, ker so ga odslovili iz tovarne, da sploh ni mogla razmišljati o sinovi prihodnosti. Sin ji je pomenil vse življenje in stare žalosti v zvezi z lastno izgubljeno srečo se niso mogle primerjati s pogledom na trpe-čega otroka. Zaradi Paulove poteze se ni pritoževal, pač pa je takoj naslednji dan odšel k svojemu prejšnjemu delodajalcu, Daviesu. Izgubiti ni hotel niti dneva. Ampak tovarno je pogrešal. Področje mu je bilo blizu, tja je sodil, brez predilnice je trpel.

	Ravno je sešila vrtnico, ko je vstopil William.

	»Vidiš šivati pri tej svetlobi, mama? Kakšna čudovita reč pa je to?«

	»Vrtnica. Ampak ni primerna za žensko mojih let. Pospravila jo bom za tisti dan, ko boš domov pripeljal svojo izvoljenko.«

	Opazil je, da je uporabila njegove vzorce, in se skremžil, a za voljo matere se je hitro nasmehnil. Visok in čeden, kakršen je bil njegov oče, je stal ob materi. Vrtnico ji je vzel iz rok in jo pridržal k njenim lasem.

	»Nosi jo. Pritrdi jo na klobuk in ko bova šla na poroko, bom ponosen, ker bom pod roko držal najlepšo mamo v Whittingfordu.«

	Trud, da bi pred njo skril lastno nesrečnost, jo je ganil. Po toliko letih, ko je skrbela zanj, jo je še vedno presenečalo, da je do nje tako zaščitniški.

	»Govorila bom s Paulom,« je rekla. »Rekla mu bom, da te je zaneslo navdušenje in da te je lekcija izučila …«

	Spačil se je in pogledal proč. »Ja. Prosim.« Zvenel je napeto in nerazločno.

	Vsak hip bom zajokala, je pomislila Dora, ko je z obešal-nika vzela klobuk in sprevidela, da je za šivanje prepozno.

	Čutila je, kako se je William za njenim hrbtom obrnil in jo kratko, a močno objel čez rame. Potem je odšel.

	Pa se je naučil lekcijo? Williamova težava je bila, da njegovo navdušenje ni poznalo meja. Ko si je enkrat v glavo vtepel, da bo nekaj storil – in ona je bila njegova mati, morala bi vedeti – se ga ni dalo ustaviti.

	9

	Paul je zavil stran od Windrusha na glavno ulico. Misli mu niso dale miru, zato je hotel zamenjati okolje.

	Ko se je približal cerkvi, je na stopnicah opazil Williama v oblačilih za kor. Na cerkvenem dvorišču se je gnetlo ljudi, med njimi je bila tudi Dora. Dora je imela na klobuku vrtnico.

	Zdaj ju ne želi srečati. Ni se še odločil.

	Bil je lep dan za poroko. Slišal je, da se danes ženi pekov sin. Dekleta ni poznal, a bila je čedna gospodična, vsa nasmejana je zardela, ko se je njen novopečeni mož rokoval z Williamom in ga neobičajno radostno objel. William se je priklonil paru, bil je nasmejan, Paula pa je prevel očetovski ponos. Vedel je, kako močno si William želi biti v predilnici, vedel je, da zaradi svoje napake trpi. Pa vendar se je danes ženil njegov prijatelj, zato je bil nasmejan – le Paul in Dora sta vedela, kako mučno mu je v resnici.

	Tudi Paul je v tovarni pogrešal Williama. Že po kratkem letu se je nanj lahko zanesel. Kadarkoli je šlo kaj narobe – mehaničnega, človeškega ali administrativnega – je bil tam William, ki se je praskal po glavi in si razbijal glavo, se trudil in ni odnehal, dokler ni bila težava odpravljena. V tek je spravil stroje, zgladil nesporazume, razpletel nit, uredil številke in papirje. S pridnimi rokami, telesno močjo, sposobnostjo pogovarjanja z delavci je bil za svoja leta nadvse koristen. To je naloga za Williama, je stokrat dnevno pomislil Paul, in William bo to uredil. Zdaj se je, vsakič ko je pomislil nanj, vprašal: Kako bom zmogel brez njega?

	Ampak William ga je potisnil v nemogoč položaj.

	Paul ni maral gospoda Lowa. Všeč je bil njegovemu očetu. Avtoriteta gospoda Lowa v barvarni se je razvila v času starega gospoda Bellmana. To je bilo povezano z veliko očeti, je nesrečno razmišljal Paul. Gospod Lowe je izdeloval lepo čisto modro bravo, ker je njegov oče izdeloval lepo čisto modro barvo, on, Paul Bellman, pa ni nikoli vstopil v njegovo barvarno, ker njegov oče ni nikoli stopil v barvarno gospoda Lowa. Navade preidejo z očeta na sina in se nadaljujejo.

	Pa William? Bil je sin brez očeta, zato je bil neobremenjen. Dvignil se je nad navade, videl skozi tradicijo, stvari je razumel takšne, kot so. Preteklost ga ni držala v krempljih. Morda pa je bila zato njegova vizija prihodnosti tako silna. Ali brez preteklosti, ki meče svojo dolgo senco, jasneje vidimo prihodnost? Človek bi mu skorajda zavidal.

	Paul ni ostal neopažen. Ob njem se je pojavila Dora.

	»Lepo vrtnico imaš na klobuku.«

	»Ni čas za pogovor o vrtnicah. Paul, danes se morda smehlja, a v sebi je nesrečen. Resnično ne moreš ničesar narediti?«

	Globoko je vdihnil. »Morda pa nekaj lahko.«

	Dora je osupnila.

	»Daj mi vrtnico.«

	Začudeno je dvignila roko h klobuku. »Tole? Saj je vendar prišita.«

	Dovolila mu je, da je z žepnim nožičem vrtnico odrezal.

	»Pojdi po Williama.«

	Sinu je pomignila, naj pride k njima.

	»Če se ne motim, so vsi pobarvani z enakim odtenkom, le blago je različno?« Paul je pokazal na različne cvetne liste.

	»Ja.«

	Paul je približal rezilo najsvetlejšemu listu in ga odrezal. Skozi povečevalno steklo si ga je podrobno ogledal. Blago je bilo v celoti enakomerno rdeče. Barva je prodrla skozi volno. Pregledal je še nekaj drugih vzorcev. Vsi so imeli belo sredico.

	Paul in Will sta se začela pogovarjati. Hitro in tehnično, tako da je Dora bolj razumela navdušenje kot pomen. Ann Roper in njena manj zavita preja, svež Harrisov in ne Chantreyjev brošč, sušenje na zraku, dvojno barvanje, vodenje zapiskov …

	»… in če naredimo vse to,« je zaključil William, »ni nobenega razloga, da ne bi vsakič dobili enakomerno rdeče barve, mehke in sijoče, kot je tale.«

	Dora je pogledovala od sina k Paulu. Ni najbolje vedela, kaj se dogaja, njeno nesrečno vrtnico pa so mučili in rezali, da je nikoli več ne bo mogla popraviti. Toda z obeh obrazov je razbrala, da vendarle obstaja možnost, da bo spet vse v redu.

	»In gospod Lowe …«

	Dora je zadržala sapo in molila, da bo William držal jezik za zobmi.

	Paulov nasmešek je zbledel. »Kaj v zvezi z njim?«

	»Bi se ga dalo pripeljati do mišljenja, da je bila vse skupaj njegova zamisel?«

	Paul je prijel Williama za roko in jo močno stisnil. »Gospoda Lowa prepusti meni, prav?«

	10

	»Drugič pa nas le prej opozorite!« je rekel Rudge, ko je vstopil v Paulovo pisarno.

	»Glede česa?«

	»Na sijočo rdečo! Vam povem, da človeku kar seka v mo-žgane. Vidi se z drugega konca doline. Oči so me tako bolele, da sem mislil, da mi jih bo razneslo.«

	Paul se je šel prepričat na lastne oči.

	Bil je popoln dan za barvanje. Sonce je sijalo toplo, a ne premočno, vročina je bila enakomerna in tudi veter je rahlo pihljal. Paul je bil že tako vajen hrupa obdelave blaga, da mu sploh ni več kvaril zadovoljstva ob pogledu na modro nebo, zelenje in neenakomerne oblike zlatih polj v daljavi.

	Obhodil je barvarno in zagledal platno, raztegnjeno pred seboj. Obstal je. Na levo in desno je segal dolg niz okvirjev, na katerih je bilo razpeto škrlatno, kot sveža kri rdeče blago. Za hip je bilo to vse, kar je Paul lahko videl, in zdaj mu je postalo jasno, da Rudge ni veliko pretiraval. V žilah je začutil prijetno vznemirjenje, srce mu je začelo biti hitreje. Nasmešku se ni mogel upreti. Potem pa je opazil, da ni edini.

	Crace, nadzornik sušilnice, se je sprehajal med okvirji. Tu in tam se je ustavil, kot bi preverjal intenzivnost barve na zgornjih in spodnjih rešetkah, a bilo je jasno, da je šlo le za pantomimo, da bi ustregel šefu – tam je bil iz samo enega razloga – občudoval je barvo.

	Paul mu je pomahal.

	»Gospod Crace, ste že kdaj videli lepšo škrlatno barvo?«

	»Ne morem reči, da sem.«

	»Tudi jaz ne. Ne tukaj ne kje drugje.«

	Pred vrati barvarne je slonel gospod Lowe, opazoval je, kako se njegova barva suši.

	»Je dovolj sijoča za vas, gospod Bellman?« je vprašal.

	»Naravnost slepeča je, gospod Lowe.«

	Lowe je nagnil glavo in se vrnil noter.

	Paulov prihod je poslal kak ducat zaposlenih nazaj na delo, ampak v predilnici so govorili samo še o škrlatni rdeči in ogledat so si jo šli vsi, ki so lahko. In radovedni niso bili le zaposleni v tovarni. Daleč proč ob ograji so se zbirali ljudje in napenjali oči, jezdeci so upočasnili korak, vsi pa so si ogledovali spektakularen prizor nove škrlatne barve



	»Kakšna se ti zdi?« William je bil neučakan.

	»Čestitam,« je odvrnil Paul. »Odlično se bo prodajala.«

	Nečakov obraz se je sprostil.

	»Prav si storil, ko si stopil korak nazaj. Lowe se pretvarja, kot da ne opazi, da je glavna zvezda, ampak uživa v vsaki minuti. O čem razmišljaš, Will?«

	»O okvirjih.«

	»V sušilnici? Kaj pa je z njimi?«

	»Na koncu dvorišča je prostora še za en okvir, ampak teren se rahlo spušča, drevesa v kotu pa mečejo senco, zato ta del ni primeren, in dvomim, da bi nam gospod Gregory prodal del vzhodnega polja, ne za denar ne iz ljubezni …«

	Paul se je zasmejal.

	»Pa je to sploh važno? Zelo redko uporabljamo vseh pet okvirjev, ki jih imamo …«

	»To že, ampak ko bodo začela prihajati naročila za škrlatno …«

	»Ne prehitevaj, William. Sploh še ne vemo, ali bomo sploh dobili kakšna naročila.«

	Ampak William ga ni slišal. »Kolikor jaz vidim, bi lahko kupil nekaj zemlje na drugi strani – tam ni ničesar, kar bi metalo senco na posest gospoda Driffielda, in on bi jo za pravo ceno prodal – ali pa da zgradiš novo sušilnico in bi se več sušilo v njej. In ob tako kakovostni barvi z mehkobo, ki bi ji jo dalo notranje sušenje, bi lahko dvignili cene. Ta možnost mi je všeč, le gradnja traja dolgo. Morda pa bi nam dal gospod Driffield zemljo v najem, dokler ne bi zgradili sušilnice …«

	»Se ti ne zdi, da prehitevaš?«

	»Koliko je ura?«

	Paul je pogledal na uro. »Deset do treh.«

	»Na poti je.«

	Trgovec bo prišel po Burford Roadu. Celih deset minut potovanja bo imel neomejen pogled na škrlatno blago.

	Ob petih je imel Paul naročila za tisoč metrov škrlatnega blaga, dobaviti ga je moral do konca septembra, naslednji mesec pa še dvakrat toliko.

	Po poti domov je odšel naravnost h gospodu Driffieldu in se dogovoril za najem zemljišča.

	Eno leto. Vse to je fant doprinesel v enem letu. Kaj vse bi lahko storil, če bi imel proste roke?

	11

	V zakulisju pa so potekala prerekanja, o katerih se Williamu ni niti sanjalo.

	»Oče, postavil si me za direktorja tovarne. Dovoli, da jo vodim. William bo postal moj tajnik.«

	»Ampak tovarno bo podedoval Charles! Tvoj sin!«

	»Charlesa vodenje predilnice sploh ne zanima. Meni je to kristalno jasno, biti bi moralo tudi tebi. Če bova vztrajala, da sprejme službo, ki ga ne zanima in za katero – bodiva realna – nima smisla, lahko pričakujeva le eno. Propad. William je del družine. Rad dela in več kot sposoben je. V dveh letih se je naučil o vodenju tovarne več kot Charles, ki vanjo komaj kdaj pomoli nos, odkar je zaključil šolanje.«

	»Charles se bo kmalu začel zanimati za tovarno. Ko jo bo podedoval …«

	»Charles si želi samo potovati in slikati. Ne zna se pogovarjati ne z delavci ne s strankami. Zanima ga samo denar. Prvo, kar bo storil, ko bo podedoval tovarno, je to, da bo najel direktorja. Največ za posel in za Charlesa bova storila, če bova poskrbela, da tovarno vodi pravi človek. Charles si ne želi biti v tovarni. William si ne želi ničesar drugega. Zakaj ne bi oba živela po svojih željah? Tovarna pa bo uspevala.«

	Pogledi starega gospoda Bellmana so ostali nespremenjeni, Paul pa ni hotel popustiti. Znašla sta se v patu. Naposled sta se dogovorila, da bo Charles dvanajst mesecev potoval, kot si je želel, William pa bo ta čas delal kot Paulov tajnik. Po preteku dvanajstih mesecev …

	Paulov oče je popustil samo zato, ker je bodočnost videl kristalno jasno.

	»Ko se bo Charles vrnil, bo pripravljen. In ko bo mladi William spoznal, kaj lahko izgubi, jo bo pobrisal. Da bi toliko dela vlagal v tovarno, ki je ne more imeti za svojo? Umaknil se bo. Zapomni si moje besede.«

	Čez dvanajst mesecev se Charles, ki so ga navdihnile italijanske palače in bazilike, sploh ni vrnil domov, William pa je bil daleč od tega, da bi se umaknil – vrgel se je v nove pro-jekte in podvige, Bellmanova predilnica pa je uspevala, kot še nikoli prej.

	Se je pa zgodilo naslednje:

	Stari gospod Bellman je kihnil in potem še zakašljal. Poletni prehlad, sicer ne tako zelo neobičajen, je trajal in se spremenil v nekaj resnejšega. V spalnici starega gospoda Bellmana v prvem nadstropju je gorel ogenj in dneve je preživljal z odejo na kolenih. Skozi okno je opazoval vrane, ki so se spuščale na polja in s kamnitimi kljuni brskale po zemlji.

	Našla ga je služabnica.

	Če je v zadnjih minutah podoživel svoje življenje – nesrečen zakon, ženino nezvestobo, maščevanje drugemu sinu – in če si je v zadnjem trenutku premislil in spoznal, da je bila njegova družinska nesreča delno posledica njegove lastne napornosti, o tem ni bilo niti sledu na njegovem obrazu. Otopele poteze, strmeč pogled in mrgodenje – njegov obraz je bil tako zelo podoben še živemu, da ga je služabnica najprej ogovorila, šele potem je ugotovila, da je mrtev.

	Ko se je zgodilo, je bil William v Londonu. Imel je niz sestankov s podjetji. »Pošlji mene,« je prosil. »Mislijo, da sem zelen, zato bodo manj previdni.« Domov se je vrnil z lepim kupčkom naročil in izvedel, da je stari gospod Bellman – o njem ni nikoli razmišljal kot o dedku – ne samo mrtev, temveč tudi pokopan.

	»Moje sožalje, stric.«

	»Pokaži mi naročila.« Paul je prikimal. »Dobro si opravil. Ti roki se lepo ujemajo z naročili iz Portsmoutha. Will, razmišljaš kdaj o svojem očetu?«

	Will je odkimal.

	»Te ne zanima, kje je? Ali je živ ali mrtev?«

	Will je pomislil, kot bi brskal po spominu in se trudil najti sled takšne radovednosti. Odkimal je. »Nikoli.«

	12

	Zgodilo se je takole:

	Dora Bellman se je počutila utrujeno. To mi ni podobno, je pomislila.

	Vzela je skledo in šla nabirat robide. Morda ji bo svež zrak povrnil energijo. V daljavi za njivami je bila sušilnica – dolga vrsta belih plaht, med njimi se je premikalo nekaj kot paličica majhnih mož. Med njimi ni bilo Williama – prepoznala bi ga. Je bil danes dober dan za sušenje? Močan vetrič je zibal vrhove krošenj, vrane pa so visoko na nebu veselo jadrale in vreščale.

	Skleda je bila napol polna robid in Dora je imela konice prstov rdeče, ko jo je zgrabila slabost. Skleda je padla, robide so se raztresle po tleh. Moč v nogah jo je zapustila, ker pa ni hotela pasti na raztreseno sadje, je v oporo zgrabila za živo mejo, a kljub temu je padla in si opraskala roke. Sok robid ji je prepojil obleko.

	Prevzel jo je obup, bila je presunjena – umazala si je krilo, kazala je meča, umirala je.

	Pomisli na Williama … zmoli …

	Ampak najprej si moram poravnati krilo …

	Dora je imela še dovolj časa, da si je poravnala krilo.



	Novico sta prinesli gospodični Young. Še nikoli prej nista imeli razloga, da bi prišli v tovarno in njun prihod je bil tako zelo nepričakovan, da se je zagotovo moralo zgoditi nekaj skrajno nenavadnega. Možnosti je bilo le nekaj, izraz na njunih obrazih jih je še zdesetkal, ko pa sta povprašali po Williamu, je bilo jasno, kaj se je zgodilo – mama gospoda Williama je umrla.

	Ampak William tega ni vedel.

	»Oh, William!« in »Dragi William!« sta hkrati vzkliknili gospodični Young, ko sta vstopili v prostor, kjer je bil.

	William se je presenečeno obrnil, celo rahlo nasmehnil se je. Gospodični Young. V tovarni. Neverjetno! V smešnih ujemajočih se oblekah in preveč načičkanih klobukih sta ga debelo gledali. Njunega pogleda si ni znal pojasniti. Iz nekega razloga je starejša gospodična Young v rokah držala rdeče popackano belo skledo. Sta prišli naravnost iz kuhinje? Kako zanimivo!

	»Kako vama lahko pomagam?« je vprašal.

	Dva para oči sta ga nepremično gledala. Da bi razumel. Da bi vsaj začenjal razumevati.

	William je bil vljudno zmeden. Zakaj sta tako buljili vanj, kot bi od njega nekaj pričakovali, če pa je on čakal njiju?

	Starejša gospodična Young je odprla usta, da bi spregovorila, ker pa je bil v popolni temi, ni vedela, kako začeti. Molče mu je ponudila skledo.

	Bil je zbegan, posode ni vzel.

	Paul je bil tisti, ki je dojel. Prepoznal je silno sočutje, ki lahko pomeni samo eno. Vstal je.

	»Gospa Bellman,« je rekel.

	In potem je sledila zgodba. Gospodični Young sta govorili izmenično, glas se jima je tresel, tu in tam sta umolknili in mešali sosledje. Sprehajali sta se – veter se je okrepil – bil je tako močan, da je Susan skoraj odpihnil klobuk – po bližnjici sta hodili domov – zavili sta za vogal – nekaj sta zagledali – bila je gospa Bellman! Nesrečna gospa Bellman! – in robide – in bela skleda – poglejte! – ni zlomljena, kot po čudežu je ostala cela.

	William je samo stal in opazoval strica, ki je poslušal novico. Zdelo se mu je, da se je začel svet vrteti v napačno smer – potrebna je le ena njegova beseda ali kretnja in spet bo vse po starem, ampak bil je kot paraliziran in jezik mu je otrpnil. Začasno ni bil sposoben vrniti sveta v stare tirnice.

	Šele ko se je stara gospodična Young s skledo v roki obrnila k njemu, da se je lahko prepričal na lastne oči, je zmogel spregovoriti.

	»Ja,« se je strinjal, »vidim. Niti praske nima.«

	*

	Tisti večer in še nekaj naslednjih dni je Paul vzel nečaka pod svoje okrilje. Ustregel je gospodičnama Young, ki sta želeli pomagati, tako da se ni bilo bati, da bi Willa zeblo, da bi bil lačen ali da bi mu zmanjkalo čistih srajc. Paulova naloga je bila, da Willa čim bolj zaposli. To ni bilo težko. Potrebno je bilo določiti dan pogreba: sreda ali torek? Ob enajstih? Katere pesmi? Dorinemu bratu v Nether Wychwood je bilo treba poslati pismo, tudi drugim sorodnikom. In tam so bili še obiskovalci. Pevci iz zbora, delavci iz tovarne, pivci iz Rdečega leva, samske ženske, ki jim je popravljal ograje, možje, s katerimi je nekoč kartal, mesarji, peki, svečarji in sestre vseh teh, pa tudi hčere. Paul pravzaprav sploh ni vedel, da v mestecu živi toliko lepih deklet. Je bil sploh kdo, ki ga njegov nečak ni poznal? Na stotine rok je hotelo seči v njegovo, na stotine ust je izreklo sožalje. Hvala, je v neskončnost govoril William in Prijazno od vas.

	Ob stricu in ustrežljivih gospodičnah Young in vseh ostalih ni bil William nikoli sam, niti urice, razen ko je spal. V posteljo je legel prepričan, da se bo čez noč svet uredil. Spal je dolgo – neskončen spanec brez sanj, a spočil se ni, ko pa se je zbudil, je začudeno ugotovil, da se svet še vedno vrti v napačno smer. Počutil se je izčrpanega. Na njegove misli se je spustila megla, za njo se je skrivalo vprašanje: Kako dolgo še, preden bo spet vse normalno?

	Njegova mati je bila mrtva, videl je truplo, pa vendar ni mogel dojeti. Spoznanje je prišlo in odšlo, vsakič ga je prese-netilo, in našel je na tisoče razlogov, da ni verjel. Njegova mati je bila mrtva, ampak glej, njena oblačila so bila še vedno tukaj, tudi njene čajne skodelice in nedeljski klobuk na polički zraven obešalnika. Njegova mati je bila mrtva, ampak tukaj so vrtna vratca! Vsak hip bo prišla skoznje.

	Občutek, da je vse skupaj samo šarada, je vztrajal in na jutro pogreba je bil pošteno razdražen. Oblekel je nedeljsko obleko in si zavezal najboljše čevlje, prav nič pa ni spremenilo pričakovanja, da bo njegova mama naslednja, ki se bo pojavila na vratih. Zakaj so vsi tako opicanjeni v sredo? Kaj jih je popadlo? Ko se je procesija moških odpravila v cerkev, sta gospodični Young v hiški pripravili čaj, da so ženske lahko žalovale v domačnem udobju. Ko se vrnem, bo tukaj, je pomislil Will.

	William je pel na mnogih pogrebih. Obred je dobro poznal. Ampak danes se mu je zdelo, da vse poteka narobe. Cerkev ni bila cerkev, ki jo je poznal, temveč zgolj oder – častiti Porritt se je našemil, krsta je bila le grd dodatek. Willa je vznemirjala. Ko je častiti Porritt žalostno izgovoril ime Dora Bellman, bi ga Will najraje mahnil po nosu.

	William je pel s hripavim glasom.

	V prsih je čutil nemir. Občutek se je boleče širil, pritiskal na srce in mu stiskal pljuča.

	Kaj za božjo voljo je narobe z njim?

	Po nekaj hripavo zapetih verzih je njegov glas potihnil v momljanje, brez njegovega vodenja je zbor zašel, zvenel je grozno.

	In potem je začutil novo nelagodje. Hotel se je popraskati po zatilju. Pod lasiščem pri ovratniku po vrhnjem vretencu hrbtenice, kjer se zgane kostni mozeg, kadar nekdo strmi vate …

	Will se je hotel popraskati, hotel se je obrniti in pogledati, kdo strmi vanj. Ne obračaj se v cerkvi! Lahko je slišal materin glas. Danes si ni smel privoščiti, da je ne bi ubogal. Željo je potlačil.

	Kako je sploh prišel sem? Kako se je lahko zgodilo kaj takšnega – tako neumnega?

	Naveličano je zavzdihnil. Roka mu je trznila v želji, da bi se popraskal po vratu, ampak tista reč, ki mu je stiskala pljuča in srce, je vzdih spremenila v jok, na ramenih je občutil Paulovo roko. Stric ga je podpiral tudi, ko sta odšla iz cerkve.

	Na pokopališču so prsti toplega septembrskega sonca kazali na krsto in jamo. Sta se le hip nazaj častiti Porritt in krsta zdela tako neresnična? Poglej si ju zdaj …

	Reč v prsih je rasla, grabila ga je za grlo, da ni mogel požirati. Vklenila mu je čeljust. Pritiskala je izza oči …

	Okoli groba so stale skupine žalujočih: Dorin brat in nečaki so bili tam, nekaj bratrancev, sosedje in prijatelji, ljudje, ki so jo imeli radi in jo občudovali; tisti, ki so obrekovali, tisti, ki so govorice poslušali, in tisti, ki jih niso.

	S kotičkom očesa je Will opazil rahel premik. Nekoga v ozadju. Zgolj obris. Samo za hip, potem je izginil – morda se mu je samo zdelo …

	Bil je moški, ki je strmel vanj v cerkvi! Prepričan je!

	Will se je prestopil in se rahlo nagnil v levo, poskušal ga je videti. Nič. Očitno se je premaknil. Rahlo se je nagnil v drugo stran. Med dvema žalujočima je videl krepko ramo. Je bil on? Ali je tam, kjer vidi rob fraka? Ampak v obilici črnine med sklonjenimi obrazi je bilo posameznike nemogoče razločiti.

	Paul, ki se je zbal, da je zibanje posledica omotičnosti, ga je krepkeje objel čez rame.

	Reč v Williamu je divjala. Rok ni mogel držati pri miru, noge so mu nevarno trepetale. V želodcu je čutil hlad, v hrbtenici mrzel srh, v grlu ga je stiskalo, dihati ni mogel.

	Počasi je zaprl oči.

	Nič več ne bo kot prej, je pomislil.

	Ko je znova odprl oči, je skozi solze gledal bleščavo sonca. Mu na drugem koncu groba nekdo nekaj kaže? Zdi se kot gib. Ga prepričuje? Opogumlja? Will je mežiknil in napel oči. Zdelo se mu je, da vidi dvignjeno roko. Izpod širokega plašča je molela roka z razmaknjenimi prsti. Nekaj se je lesketalo. Bleščalo se je tako močno, da je moral umakniti pogled. Oči so si poiskale zavetje v temini groba. S kotičkom očesa je zaznal razmahnjen plašč, ki je zasenčil nebo in sonce, žalujoče, vse in vsakogar, naposled tudi Williama.

	*

	Kasneje. Tisti večer so za Willa precej obzirno poskrbeli njegovi prijatelji. Will je bil tako izmozgan, da ni videl, kako bi mu jabolčnik in viski lahko pomagala, so pa vedeli drugi, zato so ga odpeljali v Rdečega leva. Po treh dneh sočutnega ravnanja gospodičen Young je dobrodošlo sprejel precej robat način tolažbe. Na mizi je stal vrč jabolčnika, nenehno poln. Fred iz pekarne je Willa silovito objel in skoraj dvignil s tal. »Dobra ženska je bila, tvoja mama. Ne morem ostati. Domov moram, veš, ženička me čaka.« Hamlin in Gambin, obrezovalca, sta prišla samo zato, da bi mu stisnila roko. Njune besede je preglasil gostilniški hrup, a njihov pomen je bil jasen. Hvala, je rekel Will, prijazno od vaju. Rudge ga je z usnjato roko pošteno lopnil po hrbtu. Nemi Greg mu je s stiskom prstov in z izrazom na obrazu izkazal sočutje, ki je Willa ganilo bolj kot vse drugo. Eni so odhajali, drugi so prihajali, Poll, lastnica krčme, pa je bila ves čas tam in polnila vrč, vsake toliko pa ga je potrepljala, kot bi bil kak izgubljen pes in so ga v Rdečem levu vzeli za svojega ljubljenčka. Okrog Willa je vladal vrvež, ljudje so se nasmihali in krohotali. Willovi kotički ust so zatrepetali. Vzniknil je prepir, nekdo je nekoga obtožil, da pretirava … Will je poslušal moške, ki so se nagibali drug k drugemu in si šepetaje pripovedovali zgodbice o spoštljivih ženskah. »Hiša časti,« je rekla Poll in mu razmršila lase, medtem ko je že bogve kolikič napolnila vrč.

	Tok je bil močan, Will se mu je prepustil.

	Jabolčnik je odpeljal njegov um daleč proč od vrveža. Ko se je spet ovedel dogajanja okoli sebe, je ugotovil, da poje, a z globokim hripavim glasom.

	Nekdo se je nagnil čezenj in predenj postavil kozarček viskija. »Preveri, če ti bo tole pozdravilo glas.«

	Odzival se je počasi. Za drugimi je zaostajal nekaj sekund. V glavi je zbral nekaj besed in ogovoril kovačevega sina, nekdanjega prijatelja. »Luke! Hvala, a ti ne boš?«

	Luke se je spačil. »Poll mi postreže le, če plačam z gotovino.« Lase je imel neurejene in zamaščene, kožo rumenkasto in bledikavo. »Ne zamerim ji.« Skomignil je. »Ti si v redu? Videl sem, kako si se zgrudil na pokopališču.«

	»Oh, a si bil tam?«

	»Izkopal sem grob. Tudi zagrebel sem jo, lepo narahlo.« Skremžil se je in pokazal piškave zobe. »No, saj veš, po najboljših močeh.«

	Kaj naj reče? »Hvala. Prijazno od tebe.«

	»Tvoja mama je bila dobra ženska.« Pogled v zdravem očesu mu je odtaval v neznano ali pa tja, kjer je Willova mama lačnemu fantu še vedno odpirala shrambo. »Zdaj pa grem. Ni ga hujšega, kot žejen gledati, kako drugi popivajo.«

	»Nekaj ti bom naročil.« Will je opotekaje vstal.

	»Ni treba.« Razprl je plašč in Will je zagledal steklenico. Nekaj močnega in cenenega.

	»To te bo ubilo, veš.«

	V pozdrav je dvignil roko in spet pokazal črne zobe. »Če me ne bo to, me bo pa kaj drugega!«

	Poll je znova napolnila vrč. Smeh. Na ramenih roka. Petje. Poll ga je potrepljala in napolnila vrč. Nekdo, ki se mu je zdel od nekod znan, je rekel: »Zdaj pa bo, kajne, stari?« Petje. Poll je napolnila vrč in Willa pobožala po rami. Petje. Nekdo ga je prijel za obe rami in ga rahlo stresel, da bi se prepričal, ali je še z njimi. Bil je. Smeh. Petje. Poll je napolnila vrč …



	Vse je bilo tiho. Will je odprl oči. Bilo ni nikogar. Ležal je na klopi pod oknom Rdečega leva, siva odeja je zdrsnila na tla, zeblo ga je. Zunaj se je svitalo. Noge je položil na tla in vstal. Zastokal je.

	Odprla so se vrata. Prikazala se je Pollina glava, izpod no-čne čepice so ji molele navijalke. »Si v redu?«

	Prikimal je.

	»Greš?«

	Spet je prikimal.

	»Potem pa bom vzela odejo.«

	Prečkal je sobo in ji dal odejo. Poljubil jo je. V njeni majhni spalnici ji je privzdignil spalno srajco. Naslednji hip je prodrl vanjo, le nekaj sunkov in končal je.

	»Takole,« je rekla. »Vzemi kos kruha za po poti domov. Zadaj je, na polici pri velikem sodu.«

	Will je ob živi meji hodil proti domu. Odlomil je košček kruha, ga prežvečil in pogoltnil. Lačen je pojedel še enega in še enega, potem se je zbruhal v jarek. Dobro, je pomislil. Pričakoval je, da bo bruhnil nekaj gnilega in razpadajočega, temnega in zaudarjajočega. A bila je zlata tekočina jabolčnega soka, pomešana s kruhom.

	Potem je v želodcu začutil še nekaj drugega. Trdega in bolečega. To bo to. Znova je odprl usta, a ven je prišel zgolj rezko vreščeči kraaa.

	V hrastovi krošnji je sedel vran in ga postrani gledal.

	*

	Po uri spanca je Will odšel v tovarno. Preostanek alkohola je spotil med težkim delom. Sredi trušča in vpitja ni bilo prostora za razmišljanje. Naslednji dan je trinajst ur sedel v pisarni, negibno, le neumorno je prestavljal kroglice abaka in nadoknadil obilico zamujenega računovodskega dela.

	Tovarna je imela svojo energijo, svoj ritem, ki je človeka posrkal vase. Kot je votek vlekel volno, tako je delo vleklo njega. Kot delček stroja, kolo, ki ga je obračala sila reke, je počel, kar je bilo treba narediti. Nikoli se ni utrudil, redko je postal, brez premora se je premikal od enega dela k drugemu. Spal je brez težav – sploh se ni spomnil, kdaj je položil glavo na blazino, toda v hipu, ko je posijalo sonce, je odprl oči in že je bil na nogah.

	Poskrbel je, da je bilo med tovarno in posteljo čim manj prostega časa. Včasih je igral karte. Nekaj je priigral, nekaj je izgubil. Včasih je šel v Rdečega leva. Enkrat ali dvakrat je ostal, potem ko so vsi drugi odšli. »Ne misli, da ti lahko to preide v navado,« ga je svarila Poll. Ob nedeljah je pel na koru – glas je imel čist, pel je lahkotno – ob popoldnevih pa je nekajkrat šel s Paulom lovit ribe.

	»Ti gospodični Young še vedno kuhata in čistita?«

	»Ja.«

	»Hmm.«

	Vedel je, o čem razmišlja Paul. Gospodični Young sta gojili upanje. Upanje rado prerase v pričakovanje.

	»Najel bom žensko, ki mi bo čistila. Nekoga, ki mi bo pripravil večerjo, da me bo čakala, ko se bom vrnil domov.«

	»Dobra ideja,« je rekel Paul.



	V prvem tednu decembra je Will razbil čajnik. Niti uporabljal ga ni, le dotaknil se ga je, pa se je prevrgel, kot bi bil v njem ujet neki maščevalni duh, ki drugače ni znal priti ven, in se na kamnitih tleh razbil. Črepinje je pometel in jih zagrebel. Potem pa je v njegovem srcu zazevala praznina, začutil je strašno vrtoglavico.

	Ni bilo prvič. Tokrat je občutek razumel: materin čajnik, pogreb, spomin na izgubo, o kateri ni hotel razmišljati. Ampak ta občutek – kot bi se potapljal, slabost, kot bi se nadenj zgrinjala tema – ga je preveval tudi ob drugih priložnostih. Teh kriznih trenutkov ni mogel predvideti. Včasih se je občutek nepričakovano pojavil v premoru med enim in drugim delom ali kadar se je zjutraj prezgodaj zbudil in je bil sam v temi.

	Ta občutek je težko opisal: včasih ga je izkusil kot veliko praznino, kot univerzalni in večni nič. Opazoval je druge ljudi – Paula, Neda, Freda in Jeannie – in bil je prepričan, da tega ne občuti nihče drug. Spet drugič se mu je črno razpoloženje zdelo podobno temačni in zlobni tvari v njem samem, in to je bilo hujše. Nekaj razpadajočega, pošastnega mu je zastrupljalo kri in misli. Tega se je sramoval in bil je vesel, ker drugi tega niso opazili.

	Vir zmede je predstavljal spomin na čas, ko je verjel, da je svet neškodljiv. Redko je bil bolan in nikoli dolgo, nikoli ni bil lačen, povsod so ga sprejeli z nasmeškom in prijazno. Za svoj trud je bil nagrajen, neuspehi so mu bili v veliki meri odpuščeni. Čeprav je bil deček, ki je znal zaiti v težave, pa se je znal enako spretno iz njih izvleči. Tisto malo, kar ga je plašilo ali ga bolelo, je v pozabljenih dneh otroštva pustil za seboj. Zdaj pa je neka mogočna roka odstranila pravljično površje sveta in mu pokazala brezno pod nogami.

	Pa vendar ni bil povsem brez obrambe. Imel je trojico svojih orožij: spanec, pijačo in delo – najmočnejše od vseh.

	William se v tovarni ni nikoli branil nobenega dela, ampak zdaj je aktivno zapolnil prav vsako minuto. Živel je v strahu pred brezdeljem, iskal je naloge, s katerimi je zapolnil vsak trenutek delovnega dne, in če je kdaj zaključil pet minut prehitro, je postal nemiren. Vodil je seznam drobnih opravil, s katerimi je zapolnil takšne nevarne trenutke dneva. Ko je Paula spremljal na sestanek z oxfordskim krojačem, se je ustavil na Turl Streetu in kupil v telečje usnje vezano beležko, v katero si je zapisal seznam. Beležko je imel vedno pri sebi – v pisarni jo je imel na mizi, kadar je bil na obhodu v tovarni ali na poti, pa jo je nosil v žepu. Ponoči jo je imel ob postelji in ko se je zbudil, je najprej segel po njej. Kadar je pošast začela proti njemu stegovati šapo, je bilo včasih dovolj že to, da se je samo dotaknil usnjenih platnic, da jo je zaustavil, ko se je oborožil delom.

	Ti krizni trenutki so prihajali in odhajali, on pa jih je skrival po najboljših močeh. Vsakič ko je tak trenutek minil in ga pustil brez sape in z razbijajočim srcem, je upal, da je zadnji.



	Tri mesece po pogrebu je bil William navzven enak kot prej – energičen, nasmejan, poln življenja. Le Paul, njegov najbližji opazovalec, je opazil spremembo – morebiti se je prenaprezal. Paul mu je prigovarjal, naj počiva, gre na izlet ob reki, obišče materinega brata, gre na ribolov. Ampak William se je samoti upiral v enaki meri kot lenobi. Na videz je bil poosebljena samozavest, večno je bil v gibanju. V sebi, kar je skrival tudi pred samim sabo, je skozi življenje hodil kot po minskem polju, kot da se mu bodo vsak hip vdrla tla pod nogami.

	&

	Mladi vran ima čudovit črn kljun, ko odraste, postane lisasto siv. Še več, kjer se stika z obličjem, je poln luknjic, bradavic in izrastkov – postane, in svojih besed ne obžalujem, grd. Nekateri pravijo, da gre za nedokončano pravljično maščevanje: urok, ki bi ga naj spremenil v kamnit kip, se je dotaknil le kljuna, preden je razprl krila in odletel. V resnici pa je to bolj povezano s preživetjem. Vsako novo orodje izgleda imenitno. Nekaj let ga uporabljajte, z njim tolcite po zemlji, lomite kosti, udarjajte v skale, pa boste videli, kako lepo bo potem. Vranji kljun je idealno prilagojen preživetju, zato se iz lepega hitro spremeni v grdega.

	Vran je mojster preživetja. Njegovi predniki so iz pradavnine, na planetu živijo dlje kot ljudje. To vam pove vranji glas – je glasen in hreščeč, ustvarjen za starodobni svet, še pred izumom piščali, lutnje ali gosli. Pred izumom glasbe ga je peti naučil sam planet. Posnema glasno bučanje morja, strahotne vulkanske izbruhe, lomljenje ledenikov in geološko ječanje, ko se je svet v mukah razpočil in se spet zacelil. Če upoštevamo vse to, nas ne sme presenečati, da njegovo petje ne zveni kot ljubko kosovo žvrgolenje na vrtu. (Če pa boste kdaj dobili priložnost prisluhniti nebu, polnem vran, napnite ušesa. Ni lepo, veličastno je.)

	Zaradi toliko stoletij izkušenj je vran trdoživ. Leti v močnih nalivih in viharjih. Poplesuje s strelami; kadar grmi, je del razdejanja. Brezskrbno vdihuje redek zrak nad gorskimi vrhovi in brezskrbno preleti puščavo. Vran pozna kugo, lakoto in bitke. Vse to je že videl, zato ve, kako iz tega izvleči največ. Vran je namreč bolj ali manj povsod. Gre, kamor ga je volja, in vrne se, ko se mu tako zahoče. Nasmejan.

	Temperatura, nadmorska višina, nevarnost … Te stvari ovirajo človeka, ne pa vrana. Njegovo obzorje je širše. In zato vran pospremi duše, ki se poslavljajo, skozi gosto meglo skri-vnosti tja, kjer nihče ne potrebuje kisika in suša sploh ni pomembna. Potem ko odloži dušo, ki je zapustila telo, se vrne preko drugih svetov in pojedin iz samorogovega jezika in zmajskih jeter na ta svet.

	Z vranami je povezanih veliko poimenovanj. Ponekod ljudje govorijo o vranjem viku in kriku.

	13

	Minevali so meseci od pogreba Dore Bellman. Nato jih je minilo še nekaj. Ko je minilo skoraj leto, je William prazen nedeljski popoldan napolnil z deset kilometrov dolgo ježo do Nether Wychwooda, kjer je živel brat njegove matere. Med potjo je vadil pogovor z dostavljavcem plošč v zvezi s prodajnimi pogoji – kakšnih ovir se bo možakar spomnil in kako jih naj William ovrže? Do takrat, ko je prijezdil na dvorišče kvadratne kamnite kmečke hiše, je bil zadovoljen, ker je našel način, in sicer mu bo zadevo predstavil tako, da bo koristna za obe strani. Dobro.

	Potem ko si je ogledal stričevo kmetijo in sta sedla k dobremu kruhu, maslu in kolaču s semeni, sta zaslišala odpiranje kuhinjskih vrat in topot hitrih korakov. K njima je pritekel deček, star šest ali sedem let, bil je povsem brez sape in mudilo se mu je. »Naša najboljša krava je padla v jarek in ne moremo je izvleči. Nam lahko pride gospod Thomas pomagat? Takoj, prosim. Naročeno mi je, da moram vljudno prositi, a pripeljati moram prav njega.«

	Will je vstal hkrati s stricem. Odložila sta z maslom namazan kruh, potem ko sta naredila en sam grižljaj.

	Jarek je bil globok, na dnu je bilo skoraj trideset centimetrov razmočenega blata in vode. Nasip se je zrušil, kar ni bilo nič čudnega, saj je bil pretežno iz kamenja. Prsti je bilo malo, v njej pa ni hotelo rasti nič, kar bi utrdilo podlago. Will se je razgledal, da bi ocenil situacijo. Jarek je sicer bil ograjen, najbrž so ograjo postavili pri katerem od prejšnjih sesutij, a tokrat je polovico plota potegnilo s seboj. Krava je bila z obeh strani obdana z jarkom, na vse kriplje se je v spolzkem blatu trudila priti ven.

	Dva mlada moška približno Willove starosti sta odkopavala sesuto prst in kamenje, blizu živali sta si morala pomagati z rokami. Starejši moški, stal je na robu jarka, je pomirjujoče trepljal kravo. Bil je krepak, a zdel se je precej nižji, ker je skoraj do kolen stal v vodi. Obraz so mu obdajali svetli lasje, ki so v mokroti znoja potemneli.

	Will je slekel suknjič in se spustil v jarek. »Počistimo toliko plazovine, da bomo lahko dali nekaj pod njo in jo potegnili ven? Bo tako v redu?«

	»To je edini način.«

	Will se je obrnil k dečku. »Je še kakšna lopata?« Deček je spet stekel stran.

	Garali so. Prvo uro jih je ovirala krava, ki ni dojela, da ji hočejo pomagati in je nenehno brcala. Potem ko so ji nogo privezali, se je pritoževala, a delali so hitreje.

	Deček se je vrnil z lopatami. Will se je lotil razbijanja polomljene ograje, da je osvobodil stebre, ostali pa so najprej z lopatami in potem še z golimi rokami bredli po mrzli blatni vodi, da so odstranili porušeno kamenje. Delali so molče, le sosed je vsake toliko zravnal hrbet, se spačil in si pretegnil ramena, kravi pa rekel: »Nič se ne boj, ljubica. Vse bo še v redu, boš videla.«

	Na nasipu se je zbrala skupinica dečkov, ki so zavohali, da se nekaj dogaja. Bili so očarani. »Stran pojdite!« jim je bilo rečeno in pet minut kasneje ponovno: »Umaknite se!«, ampak radovednost je zmagala. Vse bolj so se približevali robu, dokler niso tla pod njihovimi nogami zagrozila, da se bodo vdala in izničila ves vloženi trud.

	Will je nekaj pripomnil lastniku krave, možakar je prikimal. »Fantje,« je rekel. »Stecite k moji ženi na kmetijo. Povejte ji, kaj potrebujem, in dala vam bo orodje. Hočem, da s tečajev snamete kletna vrata in jih prinesite sem.«

	Dobili so nalogo! S tečajev morajo sneti vrata! In so šli.

	Po treh urah dela je možem uspelo stebre ograje položiti pod kravo in vrata položno prisloniti na nasip. Šest mož je dvignilo kravo. Da bi jo odnesli čez nasip, ni prišlo v poštev – pod takšno težo bi se samo zrušil. Vrata so položili čez jarek in nanje dvignili kravo. »Vidiš, ljubica? Ti nisem rekel, da bo vse v redu?« Ko je krava spet stala na nogah, je potrebovala le rahlo spodbudo in že je bila spet na svojem travniku. Presenečeno se je ozrla naokrog, potem pa je spustila glavo in začela muliti travo.

	»Zdi se, da bo deževalo,« je Will rekel svojemu stricu.

	Možje so si pošteno oddahnili in si raztegnili hrbte.

	»Will, to je Thom Weston. Thom, moj nečak Will.«

	»Me veseli.«

	Roke sta imela preveč umazane in mokre, da bi si segla vanje, po tem, kar so skupaj prestali, to tudi ni bilo potrebno.

	»Gresta z mano?« Thom Weston je dvignil pest in si jo ponesel k ustom. Povabilo.



	Iz hiše Thoma Westona je proti njim pritekla ženska. Lepe modre oči so gledale prijazno, v svetlih laseh ni imela niti enega sivega. Bila je čedna, a zaskrbljena. »Ste jo spravili ven?«

	Ja, ja, na varnem je in z njo bo vse v redu. Ni se poškodovala, le časa je šlo veliko, šest mož pa je žejnih. Aja, mimogrede, to je William Bellman, Geoffreyjev nečak iz Whitting-forda.

	Olajšano se je nasmehnila in pogledala Williama. Zobe je imela ravne, a razmaknjene. Zato mu je bila samo še bolj všeč.

	»Rose!« je zaklicala proti hiši. »Pripravi mizo. Kruh in ma-slo, meso iz slanice in pa kolač.«

	V kuhinji so moški slekli srajce in se osušili, premočene čevlje so sezuli. Thomova žena je zakurila, Thom pa jim je radodarno napolnil kozarce, da so se pogreli.

	»Nocoj ne boste odjezdili nazaj v Wittingford, kajne, gospod Bellman?« je vprašala Thomova žena in pogledala mokra oblačila, obešena okrog ognjišča. Ko je izvedela, da se bo vrnil, je spet zavpila: »Rose! Tale mladenič je premočen do kosti, pa se še danes vrača v Whittingford. Najprej poskrbi za njegove čevlje.«

	Zaslišalo se je žvenketanje krožnikov in pribora, nato se je iz sosednje sobe prikazalo dekle in se naslonilo na podboj vrat. Svetli lasje, modre oči, izrezana mati.

	»Rose, misliš, da bi mu bilo prav kaj dedkovega?«

	Dekle je Willa premerilo s pogledom. »Morda.« Pogledala ga je v oči, mirno. »Upam, da vas ne moti vonj po naftalinu.«

	»Ne moti me.«

	Odšla je iskat oblačila.

	»Naslednjo nedeljo jih bom vrnil,« je Will povedal gospe Weston.

	V sosednji sobi se je dekle obrnilo in se nasmehnilo. Tudi ona je imela čeden razmik med zobmi.



	Paul je včeraj povedal Willu vse potrebno glede naročila vzhodnoindijskega podjetja, danes pa je bilo jasno, da ni slišal niti besede. Paul je šel še drugič k njemu.

	»Prav,« je rekel William, »zdaj razumem,« in se takoj lotil izpolnjevanja naročilnice.

	»Je kaj narobe?« je vprašal Paul.

	»Ne.«

	Ampak William ni bil pri stvari, Paul je to vedel. Nekaj mu ni dalo miru. Morda je čas, da ga spet odpelje na ribolov. Morda mu bo med spokojnim nedeljskim popoldnevom nečak zaupal, kaj ga muči. Ko pa mu je predstavil svoj predlog, se je William vznemiril. Ne more iti, drug opravek ima.

	No, prav. Poskusil je. Karkoli je že bilo, bo najbrž minilo. Četudi je bil Will le napol pri delu, ga je še vedno opravljal odlično.



	William ves teden ni odprl usnjene beležke. Bilo ni nobenih prostih brezdelnih trenutkov, ki bi jih moral napolniti z opravili, ker je vsako minuto zapolnila Rose. Njene oči, njeni lasje, njeni zobje – pol ure si je lahko predstavljal, kako bi jih obliznil. Pa tudi postavo je imela takšno, kot si jo je želel. Bila je lepo grajena, pa če si jo pogledal od spredaj, od zadaj ali od strani. Po tistem prvem odkritem pogledu ga do slovesa ni ponovno pogledala. Ni šlo za sramežljivost, preveč dela je imela, da bi lahko bila sramežljiva, ko mu je v čevlje sipala riž, da bi iz njih potegnil vlago, rezala kruh in meso, nalivala čaj in stregla kolač, se posvečala mlajši sestrici in s prstom žugala bratcem, ki so drug drugemu kradli kolač. Ampak ker ga ni pogledala, je vedel, da ji je všeč, da on gleda njo.



	Izkazalo se je, da je Rosin razmik med zobmi do potankosti tako prijeten, kot si je predstavljal.

	»Vedno ko se nasmehneš, vidim razmik in te moram poljubiti,« ji je pravil.

	»Potem bom pa dobila veliko poljubov,« je odvrnila, »ker se ves čas smejim!« In res je bilo tako. Tudi zdaj se je smejala. In spet jo je poljubil.

	Koliko nedelj je že bilo? Tri, vključno s prvo. Torej je minilo samo štirinajst dni, pa se je Williamu odprl čisto nov svet.

	Pod drevesom na travniku sta se poljubljala, objemala in božala. Njegovi prsti so že našli pot v njene spodnjice in njeni v njegove. Predajala sta se užitkom rok, a hrepenela sta po več.

	»Želim si …« je rekel on in: »Jaz tudi,« je rekla ona.

	Težava je bila, da sta mu bila njena starša hvaležna, ker je pomagal iz jarka rešiti kravo. Pomislil je na dobro žensko prijaznega srca, ki je tako hitro pomislila na njegove čevlje. Da bi jo razjezil? Nepredstavljivo. Pomislil je na njenega ljubečega očeta, ki je tako nežno tolažil prestrašeno kravo. Ne. To je bil srečen dom in William vanj ne bo prinesel gorja.

	Ampak, ampak, ampak. Tako nista mogla nadaljevati. Blaženost, katastrofa, recite temu, kakor želite, ampak zgodilo bi se slej ko prej, tega nista mogla preprečiti. Bilo je usojeno.

	V četrtek v sušilnici ga je prešinila rešitev.

	»Stric Paul!«

	Paul je vznemirjeno skočil pokonci, ko je William planil v njegovo pisarno. »Kaj pa je?« Pripravljen je bil, da bo izvedel za nesrečo, da se je nekdo opekel ali utopil, da je zagorelo blago ali da je kaj razneslo.

	»Konja potrebujem! Odjezditi moram v Nether Wych-wood.«

	»Zdaj? Zakaj?«

	»Tam je dekle. Omožiti jo moram.«

	»V tem trenutku? Prav gotovo ne. Sedi.«

	William ni sedel. Niti kljuke ni izpustil, čakal je trenutek, da dobi dovoljenje in gre. Je pa odgovoril na Paulova vprašanja. Kdo so ti ljudje? In ta Rose, kaj počne vse dni? In zakaj se moraš poročiti ravno z njo?

	V Nether Wychwood sta odjezdila skupaj. Paul se je prepričal, da so Westonovi dobri ljudje. Westonom je bil všeč Paul. Will in Rose sta vsa bleda sedela na klopi, držala sta se za roke. Dan poroke so določili čez štirinajst dni.

	14

	Upanje gospodičen Young, ki ni nikoli dozorelo v pričakovanje, je zdaj umrlo. Ko je Ned odpeljal Williama v Rdečega leva na fantovščino, mu je Poll kot psičku mršila lase. »Je prijetna punca?« In ko je slišala odgovor, je dodala še: »Potem pa prav.« Samske ženske so Williama dražile, dokler ni zardel, kajti vedele so, da bo vsega tega konec, ko bo enkrat poročen. V tovarni so mu vsi, ki jih je srečal, segali v roke, mu čestitali ali ga radostno svarili. Nemi Greg se je prikazal s parom figuric ženina in neveste, ki ga je sam spletel iz slame.

	Na glavni ulici je srečal Freda in Jeannie z roko pod roko. Ona je bila vsa prsata kot kokoš, on pa lepo rejen od kruha in zadovoljstva. »Odlična vest, William! To bo sladko življenje.«

	»In to je od Charlesa,« je rekel Paul. Dal mu je pismo, v katerem mu je čestital in pripisal, da bo Williamu in njegovi ženi poslal poročno darilo – sliko Benetk, da jo bosta obesila na steno.

	In zdaj, ko je že po polnoči pred poročnim dnem hodil domov, je spregledal sključeno podobo ob zidu. Spotaknil se je in poletel z rokami naprej, da ni padel na glavo. Reč, čez katero se je spotaknil, je zagodrnjala, nekaj je zažvenketalo – prevrnjena steklenica.

	»Luke? Luke, si to ti?«

	»Kdo si?«

	»William Bellman.«

	Podoba v temi je tipala po tleh, sledil je rahel žvenket, temu pa zadovoljen vzdih. Steklenica se ni razbila. Luke je močno zaudarjal po pijači, William ni bil prepričan, da ga je prepoznal, pravzaprav ni vedel niti, ali se sploh zaveda, da je nekdo tam. Na ramo mu je položil roko, bil je še bolj suh, kot je bil kot otrok, če je to sploh mogoče, in ga nežno stresel.

	»Luke? Si v redu? Kaj počneš te dni?«

	Sledila je dolga tišina, dovolj dolga, da je William pomislil, da je zaspal, potem pa je spregovoril.

	»Spomnim se …« Zmanjkalo mu je besed. Luke se je s tresočimi se rokami zatekel k ohromljeni pantomimi. Pljunil je v dlan – no, tako naj bi bilo videti – kazalec se je z opito natan-čnostjo dotaknil palca, pospremil ga je gib, eleganten, božajoč, brez pomena. Luke je izustil še nekaj zlogov – frača, tako se je vsaj zdelo – in se navihano zahihital.

	William je čakal, a pojasnila ni bilo.

	»Jutri se bom poročil,« je rekel.

	Nobenega znaka, da ga je Luke slišal. Po še eni tišini se je William odločil, da pojde, ampak Luke je spet našel glas. »Se spomniš? Jaz se spomnim …«

	William se je obrnil. Odšel je domov in še zadnjič sam legel v posteljo.

	Jutri se bom poročil, je povedal hiški, ko je vstopil. Jutri se bom poročil, je povedal sveči, ko jo je upihnil. Glavo je položil na blazino in ji povedal, da se bo jutri poročil. In potem, v trenutku, preden je zaspal, je pomislil na pijanščino v Rdečem levu: Zagrebel sem jo, lepo narahlo.

	Toda ta misel ga ni obdržala budnega. Jutri se bo poročil.

	15

	William Bellman ni več popival v Rdečem levu. Nič več ni igral kart za sušili. Poplačal je svoje dolgove, pomiril se je s preteklostjo. Ta del življenja je bil končan. Pri šestindvajsetih letih je imel kot mlad moški reden dohodek, bil je zdrav, bil je priljubljen in spoštovan. V petih letih zakona je odkril več razlogov, zakaj je zaljubljen v svojo ženo, kot jih je poznal na dan poroke. Kadar sta se prepirala, sta to počela hitro in učinkovito, vedno pa sta se pobotala. Njuna hčerka Dora je bila zdrava deklica, radovedna in dovzetna, fantek, še dojenček, ki sta ga po dobri Bellmanovi tradiciji imenovala Paul, pa se je vsemu smehljal in postajal krepak.

	Življenje Williama Bellmana je bilo dobro. Celo tisti, ki ga niso poznali, a so ga srečali na ulici, si niso mogli pomagati, da jih ne bi presunil vtis, ki ga je dajal: sem zdrav, srečen in uspešen moški, je sporočala njegova drža, pa tudi oblačila od klobuka do čevljev so izžarevala pozitivno naravnanost človeka, ki jih je nosil.

	William se je svoje sreče zavedal, ker pa je bil bolj predan dejanjem kot razmišljanju, je v svoji sreči bolj užival, kot pa o njej razmišljal.

	Drugi niso imeli takšne sreče.

	Nekega zimskega jutra je nekdo zaropotal po vratih hiške. William je odprl vrata, v hiško je planil sneg. Bil je nemi Greg, ramena je imel zasnežena, tresel se je in obupano gledal.

	Je izbruhnil požar? Je kdo vlomil? So se pokvarili stroji? Delavci se zagotovo niso uprli – če bi bili nezadovoljni, bi vedel. Morda je bilo krivo ljubosumje med njimi …

	William si je kar čez pižamo ogrnil plašč in z nemim Gregom stekel v tovarno. Odpravil se je proti poslopjem, a Greg ga je prijel za roko in potegnil v drugo smer. Z roko je v ledenem zraku narisal krog – kolo.

	Ločnice med nebom in zemljo ni bilo. Bil je le sneg. Edino hrasti niso bili beli. Na zgornjih vejah so bili črni skupki vejic – gnezda lanskih vran. Pričakalo ju je nekaj delavcev. To so bili možje brez domov, spali so v predilnici, nagneteni okrog peči, ki je prvi del noči grela likalne plošče. Če je bila noč še posebej ostra, so se prestavili k sodčkom s scalnico, ker so verjeli, da smrad ustvarja toploto.

	William je odšel k njim in si ogledal kolo. Nekaj je oviralo njegovo gibanje. Najbrž veja. Morda se je odlomila pod težo snega. Mogoče pa se je prevrnila zaloga Farrahovega lesa in se je hlod zvalil v vodo, reka ga je odnesla s seboj in se je zataknil v kolo. Ali pa je kakšna obupana duša ukradla sodček piva, potem ko je spila vsebino, pa ga je iz strahu, da jo bodo odkrili, odvrgla v reko.

	Will je slekel plašč. Oklevanje bi vse samo še poslabšalo. Stopil je v ledeno vodo, ki ga je grizla do kosti. Hitro, še preden bi mu mraz prišel do živega, je odbredel proti kolesu in skozi razpenjeno vodo in lopatice zrl v temno obliko, poskušal je ugotoviti, kako dolga je in v kakšnem položaju. Čim prej, še preden mu otrpnejo roke, jo mora zgrabiti in izvleči. Roke je potopil do ramen, zgrabil in potegnil.

	V prvem poskusu se je reč komaj kaj premaknila. V drugem poskusu mu je uspelo. Iz vode je zamahnila roka in Williama udarila po obrazu. William je najprej pomislil, da je udaril sam sebe, da mu je mraz omrtvil roko. Reč, ki se je zataknila v kolo, je odvlekel k rečnemu bregu. Možje so izvlekli utopljenca, nemi Greg pa je podal roko Bellmanu. Iz vode sta prišla skupaj, mrtvec in živeči, z obeh je curljala ledeno mrzla voda.

	»Kaj se dogaja?« Bil je Paul, ki je pritekel takoj, ko ga je sel obvestil. »Ljubi bog! Kdo je? Ga kdo pozna?« In potem, precej bolj panično, še: »Spravite Williama domov, hitro, da ne bo zmrznil. Dajte mu suha oblačila, poskrbite, da bo na toplem.«

	William je v sebi čutil ogenj. Sam ni mogel hoditi, z vsake strani se je opiral na moška, ki sta mu pomagala prestavljati noge.

	Za njegovim hrbtom so obrnili truplo.

	»Eden od Smithovih fantov je,« je nekdo rekel. »Pošljite nekoga v kovačijo in obvestite brate.«

	»Ne bo jih zanimalo. Niso si bili blizu. Pravzaprav si ni bil blizu z nikomer.«

	»Najbrž se je amortus napil in padel v reko. To se je zgodilo.«

	»Grobove je kopal, kajne?« je spregovoril Paul. »Nesrečnik.«

	William se je ozrl. Na snegu se je nekaj lesketalo. Bakreni lasje, ki jih je očistil Windrush.

	Čuječi vran na vrhu krošnje je vreščeče zakrakal sporočilo, ki ga je slišal le mrtvi.



	Rose je Williama slekla, ga do suhega zdrgnila in zavila v odeje. Naložila je na ogenj. Zavrela je vodo in mu dala piti vročo medeno tekočino, okrepljeno z žganjem. Pogrela je še več vode za kopel, on pa je do pasu globoko sedel v njej, medtem ko mu je Rose po ramenih zlivala vedro za vedrom tople vode. Spet ga je obrisala do suhega in ga oblekla v več plasti oblačil, kot je vedel, da jih sploh ima. K ognju je potegnila fotelj in ga posadila vanj.

	Najprej je bil vroč, nato zelo zelo mrzel.

	Dojenček je spal, Doro pa je mučila radovednost in je bila Rose v napoto. Mama jo je oštela in poslala proč. William je slišal hčerko jokati.

	»Naj pride sem,« je rekel.

	Deklica mu je zlezla v naročje, on pa jo je z razbolelimi prsti pokril z odejo. Očarana nad snegom in da je oče čez dan doma, je Dora mirno sedela pri njem. Njeno dihanje je postalo globoko in enakomerno. Na stegnih in trebuhu je občutil njeno težo. Kako topla je bila!

	William je zaprl oči. Telo je imel negibno od izčrpanosti, ko pa je že skoraj potonil v sen, je njegov nepazljivi um presenetil spomin na Luka v Rdečem levu: Tvoja mama je bila dobra ženska. In nekoč kasneje, pozno ponoči na ulici: Se spomniš?

	Nenadno nelagodje je Williama predramilo. V hipu, ko je odprl oči, je nekaj zagledal: senco. Nekaj je bilo pri oknu, zastiralo je svetlobo. Videl jo je – videl je teman obris. Črno podobo, ki ga je gledala. Osuplo je strmel v okno. Tam ni bilo nikogar. Le bela pokrajina, belino so lomili le črni hrasti, ki so čez belo nebo razprostirali črne veje. Da bi lahko vstal in pogledal ven, bi moral zbuditi Doro, pa tudi noge je imel preutrujene.

	Dora se je rahlo premaknila.

	Pogledal jo je, hčerka je zaspano zrla vanj. Resnobno je dvignila ročico in mu zaprla veke, dotik je bil skrivnosten. Ljuba deklica! Srce mu je spet začelo normalno biti. Kako prijetno je biti na toplem. Poslušal je prasketanje ognja, iz kuhinje je mamljivo dišalo.

	Udobno se je namestil in se prepustil prepričanju, da kakršnekoli že težave pestijo druge ljudi, je bil on, William Bellman, nanje imun.

	Nekoč so bile v krošnjah hrastov ob hiški vrane, je pomislil, ko ga je premagoval spanec. Vse otroštvo so ga budile s svojim vreščanjem. Vso zimo je opazoval njihova gnezda, enaka tistemu, ki ga je videl danes zjutraj pri vodnem kolesu. Ampak zdaj jih ni bilo več. Niti ene.



	Luka so pokopali. Njegova družina za mrtvega brata ni hotela seči v žep, tako da je bil Paul tisti, ki je s častitim Porrittom vse uredil. »Nekdo mora poskrbeti za nesrečnika,« je rekel. William je prehlajen ležal v postelji, zato je Paul menil, da bo na pogrebu sam. Bil je presenečen, ko je prišel tudi pekov sin.

	Ko je bila ceremonija končana in so kopača grobov položili v njegov grob, sta si Paul in Fred Armstrong segla v roke.

	»Slišal sem, da ga je William potegnil iz reke,« je rekel Fred.

	»Res ga je.«

	»Ko boste pisali sinu v Italijo, mu boste sporočili?«

	Paul ga je presenečeno pogledal. »Sta se poznala?«

	Fred je okleval, spomnil se je določenega dne na travniku. »Najbrž ne. Ne v resnici. Bili smo samo otroci.«



	16

	»Sprašujem se, ali bi bilo dobro imeti v Stroudu dodatna ušesa?« je vprašal William.

	Zlahka bi se lahko izrazil bolj neposredno. »Pošljimo vohune,« ali »Ugotoviti moramo, kaj ima predilnica na Stroudu za bregom,« a namesto tega se je raje 'spraševal' in zamisel prepustil Paulu, da jo odobri.

	Ta besedna obzirnost je bila Paulu všeč. Njegov nečak je prav tako dobro kot on sam vedel, da so znanje, razumevanje in občutek za posel enako pomembni. Lastništvo je bilo seveda nekaj povsem drugega. Ob tistih redkih priložnostih, ko se Paul in William nista strinjala, je zmagalo lastništvo. »Tovarna je tvoja, stric,« je imel navado reči William, ob tem pa je dvignil roke in se lahkotno nasmehnil. Toda Paul zelo redko ni podprl Williamovih idej. Paul si je celo želel, da bi prevladovale Williamove zamisli.

	Pred devetimi leti je Williama postavil za svojega tajnika in v teh devetih letih je tovarna iz leta v leto postajala močnejša. Naročil je bilo ogromno. Delavci so bili učinkoviti in pridni. Dobiček se je povečal in se je še naprej povečeval. Investirali so v nove stroje, iskali nove načine za povečanje parne moči, širili so se. Tega sam ne bi mogel doseči. In zdaj, če je Williama skrbelo, da Straudovi delavci nekaj pripravljajo, je prav gotovo imel dober razlog.

	»Pa poznaš prava ušesa?«

	»Nekoga imam v mislih.«

	»Potem pa naj poslušajo.«

	William je pogledal na uro. Bila je pet. »Bom uredil po poti domov.«

	In tudi doma je bil William srečen. Dnevi, ko je mladenič do trde teme delal v tovarni in bedel nad računovodskimi knjigami, so davno minili. Zdaj je živel drugačno življenje.

	»Kakšne načrte imaš za nedeljo, Will? Pripelji Rose in otroka na kosilo. V hiši bo lepo imeti malce življenja.«

	»Pridemo,« je odvrnil Will. »Se vidimo jutri.«

	Paul bi si lahko želel, da bi bil William njegov sin. Lahko bi pogledal Doro in dva fantka in si želel, da bi bili njegovi vnuki. Ampak s svojimi željami je bil zelo previden. Bil je modrejši od svojega očeta, vedel je, da se Charles ne bo nikoli poročil, prav tako se ne bo nikoli vrnil v Whittingford. Ni bilo važno, kakšne novice o Charlesovem življenju v Italiji so ga dosegle, vedno ga bo imel rad. Še dobro, da so govorice krožile v tujem jeziku in med tujci, ki ga niso poznali kot otroka. Paul Bellman je imel rad svojega sina in nečaka, a sam sebi je priznal naslednje: Williama je bilo preprosteje imeti rad.



	Po večerji sta sin Paul in dojenček Phil sedela v Williamovem naročju, Dora pa se je oklepala njegove roke. Igrali so se s sestavljanko, s tremi delčki pepela, ki se jih je dalo z malce domiselnosti povezati. William je z namerno nerodnostjo zabaval fanta, nikakor ni znal povezati delčkov.

	Vrata je šla odpret Rose. Bila je deklica Dorinih let, vsa zasopla in premočena od dežja. »Mamica me je poslala po gospoda Williama. Lahko pride?«

	»Mary si, kajne? Hčerka gospe Lane?«

	Rose je šla k Williamu. »Potrebujejo te. V stričevi hiši.« Prinesla mu je plašč in se namrščila. »Le za kaj gre?«

	William se ni zdel zaskrbljen.

	Morda ni bilo nič.

	Gospodinja v Paulovi hiši je bila nadvse gostobesedna. Govorila je preveč, prehitro in nepovezano. O nečem, kar je bilo narejeno takoj, ko je bilo mogoče, pa vendar prepozno, prepozno. William še vedno ni dojel, kaj mu hoče povedati, ženska pa je odprla vrata kabineta in tam je za mizo sedel Paul, s hrbtom obrnjen proti vratom.

	»Kaj se torej dogaja, stric?« je vprašal.

	Gospa Lane je osuplo zajela sapo in obstala. Will je strmel vanjo.

	»Pa saj je vendar mrtev,« je rekla. »To vam dopovedujem. Mrtev je.«

	William je odkimal in se nasmehnil. »Ne bo držalo, le dve uri nazaj sva bila še skupaj. Bil je čisto v redu.«

	»Tako je,« je odvrnila gospa Lane. Pred dvema urama se je gospod Bellman vrnil iz tovarne in bil je popolnoma v redu. In zdaj je mrtev! Iz čistega mira!«

	Williama je potiskala v sobo, da bi pogledal, se prepričal. William se ni premaknil.

	»Gospa Meade bo prišla in ga oblekla, vendar ga morava spraviti gor. Mislite, da bova zmogla? Midva?«

	Paulov hrbet je bil negiben. Zdaj je William to opazil, nekaj nenaravnega v stričevi drži. Ni sedel vzravnano, ne s svojimi močmi. Sedaj ga je imela v rokah gravitacija, smrt pa je prišla tako nežno, da ni omahnil ne levo ali desno, ne naprej ali nazaj, le obsedel je. En sam dotik bi bil dovolj, da bi uničil to ravnovesje in ga prevrnil …

	William je iskal nekaj, česar bi se oklenil, lovil je ravnotežje … Našel je beležko z opravili.

	»Poslal bom može, da ga bodo prestavili. Obvestil bom gospo Meade in vikarja. Pisal bom Charlesu.«

	Bolje. Omotičnost je minila.

	»Zelo bledi ste, gospa Lane. Doživeli ste šok. Snažilki bom naročil, naj vam pripravi skodelico čaja. Lepo sedite in počakajte, da pridejo drugi.«

	Odšel je iz sobe, a se je takoj zasukal na petah in se vrnil.

	»Kje je ključ?«

	»Ključ?«

	»Od tovarne.«

	»Ja … v njegovem žepu, najbrž.«

	William je s pogledom poiskal stričev tvidast suknjič. Ni se ga mogel dotakniti. Nikakor.

	»V žepu površnika, ki visi v omari na hodniku.«

	No, potem pa v redu.

	Služabnici je naročil, naj pripravi čaj, vzel iz žepa ključ in odšel.

	Nad njegovo glavo se je podila tolpa podivjanih vran, filozofsko vreščala in se smejala.



	William je najprej šel v prodajalčevo hišo. Neda in njegovega brata je poslal v stričevo hišo. Ko je Nedova mati izvedela, kaj se je zgodilo, se je ponudila, da bi šla iskat gospo Meade, Will pa je njeno prijaznost sprejel. V vikariatu je pustil sporočilo za častitega Porritta, naj takoj pride v stričevo hišo. Ko je vse to postoril, je stekel v tovarno. Še nikoli prej ni odklenil glavnih vrat – zdaj jih je.

	V stričevi pisarni je poiskal Charlesov naslov, bratrancu je napisal preprosto neuradno pismo. Nemega Grega je vrgel iz postelje in mu v roke potisnil pismo. »Tole odnesi Robbinovim. Naprej mora iti takoj, še nocoj.«

	Potem je pregledal na steno pritrjene tabele in sezname, podčrtal je naročila in ocenil produktivnost za prihodnje tedne. V sosednjo pisarno je šel po svojo razpredelnico in jo primerjal s stričevo. Stričevo delo bo očitno pristalo na njegovih ramenih. Učinkovitejši bo, če bo vzel kar stričev dnevnik, namesto da bi vse prepisal v svojega. Svoje zadolžitve, ki jih ni mogel prenesti na sodelavce, je dopisal k stričevim.

	Pa vse ostalo delo? Kako naj ga razporedi? Razmišljal je hitro, sestavljal je seznam ljudi, ki jih je hotel ob sebi – ki so poznali njegov način razmišljanja, na katere se je lahko zanesel. Delal je predano in metodično. Kaj je bilo najnujnejše? Kaj je lahko pustil za pozneje? Kaj je treba odpovedati, pre-staviti, preurediti? Delal je sezname in zapiske in jih po vrstnem redu skrbno spenjal.

	William je izgubil občutek za čas, preveč zatopljen je bil v premlevanje zadolžitev vodenja tovarne in vseh podrobnosti. Delo ga je tako posrkalo vase, da so ure minevale kot minute. Stričevemu odvetniku je moral sporočiti, kaj se je zgodilo. Lokalne dobavitelje in stranke mora obvestiti osebno in jih pomiriti, da je vse pod nadzorom, še preden bi novico izvedeli kje drugje in bili pahnjeni v negotovost. Naj organizira pogreb tako, da ne bo vplival na proces dela v tovarni? Najbrž ne. Za vikarja so verjetno vsi dnevi enaki. William ni videl razloga, zakaj ne bi stvari organiziral tako, da bi bilo motenj čim manj.

	Nemi Greg se je vrnil. William mu je dal ducat pisem. »Zdaj pa še te, Greg. Karseda hitro.«

	William je delal, v delu se je tako izgubil, da sploh ni opazil olajšanja, ki mu ga je prineslo. Njegov um je gladko tekel od enega detajla do drugega, določal prioritete, organiziral, načrtoval, sprejemal odločitve, dajal navodila, preračunaval.

	Ko se je zdramil iz zatopljene osredotočenosti, se je že svitalo. Zbudil je može, ki so spali v stiskalnici, in jim dal navodila. »Počakajte pri glavnih vratih in ko bodo prišli« – naštel je imena: Crace, Rudge in še peščico drugih – »jih pošljite naravnost k meni.«

	Ob sedmih zjutraj so bili vsi zbrani v njegovi pisarni. William je z njihovih obrazov razbral, da se je vest že razširila. Povedal jim je dejstva o stričevi smrti, oni so mu izrazili sožalje. Zgodilo se je povsem nepričakovano; gospod Paul je bil dober človek; čudna so pota Gospodova; včeraj je bil videti zdrav in podobno.

	Ko je bilo o Paulu povedano vse potrebno, je William predlagal, da delo v tovarni zaradi nesrečnega dogodka ne bi smelo trpeti, in pojasnil, kako namerava ohraniti kontinuiteto. »Ja,« je rekel vsak, »strinjam se.«

	»In vi ste zdaj moja ključna ekipa,« jim je rekel. »Potrebujem vašo pomoč, da bodo delavci še naprej pridno delali in da bo v teh dneh delo gladko teklo. Spremembe vedno prinesejo skrbi. Vem pa, da ne potrebujemo ne dvomov ne negotovosti. Vaša naloga je, da moje sporočilo prenesete svojim možem tako, da bodo razumeli iskrenost namena. Mislite, da lahko to storite?«

	Gledali so ga. Bil je miren, samozavesten, zanesljiv. Nemogoče si je bilo predstavljati, da bi lahko šlo kaj narobe.

	»Ja, William,« so prikimali. »Ja, gospod Bellman.«

	17

	Bila je sreda. Dan pogreba. William je bil znerviran. Od stričeve smrti je večino časa preživel v tovarni, načrtoval je, razdeljeval naloge in reševal probleme. Spal je le nekaj ur. Dela je bilo ogromno.

	Kaj je pogreb? Le stanje in sedenje, le petje in molitev. To zmore vsak tepec. Njegov učinkoviti um ga je hotel stokrat prestaviti in William je obžaloval, ker tega ni mogel storiti. Tako pač ne gre. Nekdo mora voditi žalno slovesnost, nekdo se mora pokazati v javnosti, biti viden kot novi gospod Bellman. Charles najverjetneje sploh še ni dobil pisma in četudi ga je, pravočasno ne bi mogel priti, zato bo nečakova prisotnost imela enak učinek. To je bil lahko le gospod William, Bellmanov nečak. Tako mora biti.

	Po dobrih petih jutranjih urah v tovarni je William stekel domov, da bi se preoblekel. Kad tople vode pred ognjiščem se je hladila, čakala ga je že dobro uro, Rose, ki mu je pripravila najboljšo obleko in sveže oprano srajco, je bila jezna. Ampak na dan pogreba se nihče ne jezi na glavnega žalujočega.

	Ko je bil skoraj pripravljen, je stopila predenj, da bi mu popravila kravato, ki so jo njegovi nagli prsti pomečkali. William je bil napet, njegovo nestrpnost je lahko občutila.

	»Pretiravaš z delom.« Nekaj dolgih sekund ga je gledala. On je razmišljal o nečem drugem, nje skorajda ni opazil.

	»Po pogrebu pridi domov. Me sploh poslušaš?«

	»Seveda.«

	»Dobro. Zdaj pa pojdi, pozen boš.«

	Res je bil pozen – skoraj je zamudil. Zaskrbljeni obrazi so ga iskali. »Prišel je!« je olajšano dahnila gospa Lane in se prekrižala. Zavzel je svoje mesto med žalujočimi in odpravili so se proti cerkvi.

	Med obredom je William vstal, sedel in pokleknil skupaj s kongregacijo, zamrmral amen, kadar je moral, in pel. Nje-gov glas se je dobro držal, vodil je glasove delavcev. Pesmi je znal na pamet in medtem ko je pel, je razmišljal …

	Stroud … prišle so novice. Ušesa, ki jih je posadil na krajih ob poti, ki je vodila v Stroud, so imela tudi usta, in ta usta so mu prišepnila vse, kar so izvedela. Stroudova predilnica je znova prejemala naročila. Delavce, ki so jih odpustili, so vabili nazaj, ponujali so jim enake plače, kot jih imajo pri Bellmanu. »Mika jih, da bi šli,« so mu povedala usta, »še posebej tiste, ki imajo družinske člane, ki še vedno delajo tam.« William je bil razočaran, a ne tudi presenečen. Če bodo odšli, bo izgubil nekaj dobrih mož.

	Najpreprostejša rešitev bi bila, da bi jim ponudil več denarja. Toda kaj preprečuje Stroudu, da plač ne bi izenačil? Lahko je dvigniti plače, veliko težje jih je spet znižati. Zagotovo obstaja boljši način. Se ga bo že domislil.

	Zaradi preobilice dela in premalo spanja je imel William pod očmi temne kolobarje, z lic mu je izginila barva. Oči je imel okrvavljene. Večji del pogreba je deloval odsotno, a ljudje so to pripisali žalosti.

	Ko je prišel iz cerkve, se je okrog njega zbrala skupinica žalujočih. Bil je globoko zamišljen, hodil je na slepo in v rahlem trčenju, ki je sledilo, se je nekdo obrnil. William je v hipu zaznal znani obraz. Glavo je nagnil na stran in radovedno motril Williama – odkrito, posmehljivo, vprašujoče je strmel vanj. Ta ni vedel, kam naj ga da. Postal je nemiren.

	V stričevi hiši je William s Paulovimi prijatelji spil kozarček ali dva.

	»Kdo je bil tisti moški na pogrebu?« je vprašal Neda. »Poznam ga, le njegovega imena se ne morem spomniti.«

	»Kakšen pa je bil?«

	William je odprl usta, da bi možakarja opisal, a bil je preutrujen, da bi se lahko dovolj dobro spomnil njegovih potez.

	»Tukaj ga ni?« je vprašal Ned.

	»Ne.«

	»Prijatelje gospoda Bellmana poznaš bolje kot jaz. Če ti ne poznaš njegovega imena, je malo verjetno, da bi ga jaz.«

	»Najbrž res.«



	William je bil med prvimi, ki so odšli. Svojim nogam ni dal nobenih posebnih navodil in tako so ga prepuščene same sebi odpeljale v tovarno. One niso Rose obljubile ničesar. Tovarna je bila v znak spoštovanja do Paula ves popoldan zaprta. Will je dobil priložnost, da v miru in tišini uredi dokumente.

	Nenavadno je bilo, da je tovarna molčala. William je bil vajen hrupa različnih strojev, vpitja, samosvojega ritma kolesa, ki se je zlil v preveč domačno harmonijo, da bi mu bila neprijetna. Nenavadno je bilo čez teden slišati krike vran. Lahko je slišal razbijanje lastnega srca, slišal je kri v svojih žilah. Ko je odprl vrata pisarne, je na njegovi mizi nekaj čepelo. Dvignilo se je in zaprhutalo proti njemu.

	William je kriknil in dvignil roke v bran, ampak reč se je umaknila.

	Bilo je zgolj blago. Odprto okno, prepih, ki ga je povzročil, ko je odprl vrata, in vzorec črne tkanine je zaplapolal. Nanjo je bil pritrjen listič, s stričevo pisavo napisano sporočilo: Will – za Portsmouth? P.

	William je že segel po peresu, da bi pripisal odgovor, ko ga je prešinilo, da je njegov stric mrtev.

	Tistega moškega sem nekoč že videl, je pomislil. Bil je na materinem pogrebu.

	Moral se je oprijeti hrbtišča stola, da je ohranil ravnotežje.



	Veliko ur kasneje je William vstal in odšel iz pisarne. Dokumentov se ni niti dotaknil. Preostanek popoldneva in polovico večera je presedel, ne da bi sploh vedel, kaj počne. Njegove misli so bile v takšnem razsulu kot sodček volne na poti v predilnico, ves ta čas mu je močno razbijalo srce, plitko je dihal, vsake toliko ga je v prsih zgrabil krč.

	Med hojo domov, nebo se je temnilo, ga je vseskozi obhajala neka zla slutnja. Želel si je, da bi ga obdajalo obzidje, da bi imel streho nad glavo, da bi bil v Rosinem objemu. Ni si upal pogledati v ozelenele krošnje, ki so šelestele v mraku, in naravnost odleglo mu je, ko je prišel do vrat hiške.

	»William Bellman, kje si bil? Obljubil si mi, da boš prišel domov, namesto tega pa si bil več ur v tovarni.«

	Rose je bila preveč obzirna do spečih otrok, da bi vpila, jezo je sproščala s sikanjem. »Si pozabil, da imaš dom? Si zadnje dni sploh pomislil na svoje otroke? Si vsaj enkrat pomislil name? Kajti mi mislimo samo nate, to pa je tvoja zahvala!«

	Čeprav se je potem obrnila stran in roke potisnila v korito, je ujel lesk solza na njenih licih.

	Pogledal je mizo. Bilo je pozno za pospravljanje in pomivanje.

	»Čakali smo te! Čeprav so bili otroci lačni, smo te čakali. Čakali smo te, ker si bil na pogrebu in ker smo ti hoteli biti v uteho!«

	William se je v kotu kuhinje zgrudil na kolena. Z rokami si je segel k očem kot njegova sinova, kadar jočeta, toda William ni jokal. Ramena so se mu tresla, iz prsi se mu je dvigala bolečina in ga zabadala v grlo, dušila ga je, a jokati ni mogel.

	Slišal je, kako je Rose nežno odložila krožnik, ki ga je pomivala, potem pa je pokleknila k njemu in si v krpo obrisala roke. S še vedno vlažnimi rokami ga je objela, na temenu je občutil dotik njenega lica.

	»Oprosti. Pogreb je bil … bil ti je kot oče. William, oprosti.«

	Hranila ga je s koščki kruha in sira. Narezala mu je pozne slive. Odpeljala ga je v posteljo, ljubila sta se izjemno strastno. Potem sta objeta v hipu zaspala.

	Naslednje jutro se je William še pred zoro izmuznil iz tople postelje in odšel v tovarno.



	Tovarna ni izgubila niti ure produktivnosti. Ob polovici vseh svojih obveznosti je opravil celotno stričevo delo. Ned je prevzel dobršen del dela v pisarni, Rudge, Crace in drugi pa ostalo. Opazil je tudi nekaj mlajših delavcev – zanesljivih, bistrih, pripravljenih delati – in te je opozarjal na priložnosti. Da jih je usposobil, je potreboval čas, a časa ni imel na pretek. Ampak šlo je za naložbo. Čez štiri do šest mesecev, ko bodo samostojno opravljali delo, bo žel uspeh. In tudi kdo drug razen on bi jih lahko naučil? Veliko je bilo tudi takšnih, ki se niso izkazali. Strahopetnih, nezanesljivih, ki jim ni mogel zaupati. Če Stroud želi nove delavce, bo najprej dobil tiste, ki mu jih bo on izbral …

	Vsak dan je sprejel vsakogar, ki ga je potreboval. Bistvenega pomena je bilo, da vsi vedo, da ta barka ni brez kapitana. Srž vsega je bilo zaupanje. In tako je vsak dan poskrbel, da so ga videli. Šel je, kjer so ga potrebovali. Odgovarjal je na vprašanja, malenkostna in resna, kratko in zavzeto. Pogovarjal se je z delovodji, prodajalci, tkalkami, rezci, čistilci, sušilci in predicami. Nikoli ni šel mimo nemega Grega, ne da bi mu pokimal v pozdrav, vsakič je pomirjujoče pobožal osla. Vsi morajo vedeti, da je tovarna v varnih rokah.

	Le kadar je tovarna molčala, se je lahko posvetil papirjem, številkam, seznamu naročil, pisanju pisem. In ko je bilo vse to opravljeno, so ga čakale še stričeve osebne finance. Majhne stroške je poravnal iz svojega žepa, poskrbel je, da je imela gospa Lane vse potrebno za gospodinjenje, pogovoril se je z direktorjem banke.

	»Kako dolgo bo to še trajalo?« je konec tedna, William je vsak dan delal sedemnajst ur, vprašala Rose. »Povsem se boš izčrpal.«

	»Še pet tednov,« je napovedal.

	»A res? Natančno toliko?«

	Prikimal je. Je že izračunal.

	Po tej pettedenski stabilizaciji je namreč imel že nove načrte.

	18

	Moški, ki je razjahal na dvorišču, je bil z zadržanostjo in v oblačilih, ukrojenih v tujini, zanimiv prizor. Skozi okno pisarne ga je William videl poklicati enega od vratarjev.

	Sploh ne ve, kje je pisarna, je pomislil.

	Nekaj minut kasneje je v pisarno vstopil Charles.

	»Takrat, ko sem dobil pismo … Prišel sem takoj, ko sem lahko. Veliko prepozno, seveda.«

	William mu je izrekel sožalje, kot se spodobi, Charles se mu je zahvalil. »Tudi jaz bi moral tebi izreči sožalje. Zadnja leta si bil svojemu stricu bliže kot jaz kdajkoli, čeprav je bil moj oče.« Besede je izrekel brez zagrenjenosti, navedel je zgolj dejstvo.

	William je bratrancu ponudil stol, a zdelo se je, da noče sesti. Bil je visok, pokončen in dobro hranjen kot vedno. Mišice ima precej sproščene vrste, primerne za hojo v hribe, da bi imel boljši razgled na pokrajino, je pomislil William. Ko je William odprl poslovodsko knjigo, da bi mu pokazal dobiček, se je ni Charles dotaknil niti s prstom. Mehke bele roke je čvrsto sklenil za hrbet. Sicer se je sklonil naprej, da bi pokazal zanimanje, a premalo, da bi bilo pristno. William mu je to in ono kazal s prstom – dlani je imel ogromne, pod nohti umazanijo – in laično pojasnjeval, kaj je bilo in kaj še bo narejeno, da bo tovarna ohranila produktivnost.

	»Ja,« je rekel Charles, »razumem.« Drhtečega glasu ni mogel skriti. S pogledom je zgolj preletel številke in sezname naročil, in čeprav se je William trudil biti kratek in je uporabljal preproste besede, je vedel, da Charles ne vidi in ne sliši ničesar.

	»Stvar je taka,« je rekel, »da imam v Benetkah določene obveznosti …«

	Zvenel je naučeno, kot bi vso pot iz Italije vadil, kaj bo povedal. Najbrž je dobro zvenelo v njegovi glavi, na vlaku, ladji in konjskem hrbtu. Čarobne besede, ki ga bodo potegnile iz težav. Williama je prešinilo, da se je Charles šele sedaj, ko jih je tukaj v pisarni izrekel na glas, ovedel, kako slabotne so.

	Bratranca sta se spogledala.

	»Nobene potrebe ni, da ostaneš, če nočeš,« je rekel William. »Vse je pod nadzorom. Lahko te obveščam v Italijo ali kam drugam. Svojega življenja ti ni treba obrniti na glavo.«

	»Ne, ne … No, ampak samo če se ti strinjaš.«

	William je prikimal. »Dobival bom plačo.« Povedal je znesek. »Tukaj je dobiček zadnjih petih let. Razdelila si ga bova pol-pol. V prihodnje bi rad več investiral, a rade volje to naredim s svojim dobičkom, da ga bom povečal. Lahko ti zagotovim dohodek …« Številke je zapisal na listič in mu ga podal. »Kaj meniš?«

	Znesek je bil veliko višji od dohodka, ki ga je Charles dobival od očeta. Bilo je več, kot je potreboval. Lahko bo živel, kot si želi.

	»To zveni …«

	Poskušal se je spomniti besed, ki bi jih izrekel njegov oče, ki je znal zelo pravičniško in bogato govoriti o denarju in poslu, a mu ni uspelo. Charles je znal razpravljati o poeziji, zgodovini in pohištvu Ludvika XIV., in to v angleščini, italijanščini in francoščini, a preprost poslovni pogovor je bil zanj španska vas.

	Bratranca sta si segla v roke.

	Charlesu se je v obraz vrnila kri. Bil je rešen. William ga je rešil.

	Charles je čakal pet minut, da je William spisal dogovor, ki sta ga pravkar sklenila. Ko se je otresel strahu, da bo morda moral preostanek življenja preživeti kot ujetnik v tej tovarni, se je Charles ozrl po pisarni. Občudoval je industrijski pridih, a razumel ni ničesar. Kristalno jasno je bilo, da William ve, kaj počne. Dvakrat se je nekdo prikazal na vratih z nerazumljivim vprašanjem in v obeh primerih je William odgovoril s pol ducata besed, ki so bile za Charlesa nepojmljive. William si je v majhno usnjeno beležko dvakrat nekaj zapisal, potem pa brez oklevanja nadaljeval s pisanjem pogodbe.

	Pero, s katerim se je podpisal Charles, je bila edina reč, ki se je je dotaknil, medtem ko je bil v tovarni. Tudi William je podpisal dokument, potem sta si znova segla v roke.

	»Hvala ti,« se ni mogel upreti Charles. »Ja kaj pa je tole?«

	Na prazni strani Williamove beležke je bila z otroško ročico narisana podoba. Osel. William se je nasmehnil. »Moja hčerka se zabava z risanjem po moji beležki, kadar ne najde boljše podlage.«

	Charles je pokazal več zanimanja za skico osla kot za karkoli drugega, odkar je prišel. Listal je beležko, našel je še druge risbice: cvet, ograjo, mačko. »Koliko je stara?« je hotel vedeti. »Se uči risanja?«

	William je ugotovil, da se njegov bratranec zna pogovarjati. Ni bil vajen delati, ni ga vodil čas v smislu ur, ki jih mora razdeliti med naloge, da bodo pravočasno opravljene.

	»Obišči nas,« je predlagal. »Pridi danes na večerjo. Dora ti bo z veseljem povedala, koliko je stara. In če boš zelo priden, te bo narisala.«

	Ko je njegov bratranec odšel, je William z velikim olajšanjem vzel pero in prazen list papirja. Že dolgo je razmišljal o novem projektu. Paul, ki se je zavedal, koliko je potrebno, da se investicija povrne, je bil glede tveganja zelo previden. William se je navdušil nad hidravlikami. Raziskal je že, kako delujejo, in poznal jih je dovolj podrobno, da je lahko narisal osnutek. Tudi teren je že raziskal in se pozanimal o strokovnjakih. Če najde pravega človeka, bo tveganje minimalno – in zelo dobro je vedel, na koga se naj obrne. Ves ta čas, dokler ni bila rešena situacija s Charlesom, ni mogel ukreniti ničesar. Ampak zdaj!

	Pisal je inženirju, izgubil se je v zadovoljstvu pojasnjevanja. Minilo je več ur.

	Pogledal je na uro. Čas je za večerjo. Domov mora.

	Po drugi strani pa je bil ravno pravšnji trenutek, da na kmetiji najde Turnerja in mu da za zemljo ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti.

	19

	Charles je hitro ugotovil, da je bratrančeva žena očarljiva in sposobna, ravno takšna, kot jo je njegov bratranec potreboval. Otroci so bili živahni, srečni in radovedni. Sedel je v majhni dnevni sobi, ki se je je spominjal iz otroštva. Njegova babica ni bila navdušena, ker je zahajal v bratrančev dom, toda oče mu tega ni branil. Spomnil se je tete, Williamove matere, in povedal nekaj zgodbic o njej.

	Rose je opazila, da je možev bratranec presenečen nad zanimanjem, ki so ga porodile te pripovedi. »Od tebe smo v nekaj minutah izvedeli več, kot nam je moj mož povedal v vseh teh letih,« je pojasnila. »Boš ostal na večerji? Medtem ko bom kuhala, ti bo Dora pokazala svoje risbice.«



	Bilo je svetlo in toplo. Charles je z mlado umetnico sedel na vrtu. Kazala mu je stran za stranjo svojih risb, vsaka je bila sestavljena le iz nekaj prekinjenih in nepopolnih črt, pa vendar so se vsaj Charlesu zdele razločno povezane s ptiči.

	Dora je hitro listala in nezadovoljno mečkala liste.

	»Pazljiva bodi.« Prijel jo je za roko in jo ustavil. »Kaj pa je to?«

	»Vran. Na vrt hodi. Tja. Vidim ga skozi okno.«

	Charles je risalni blok potegnil bliže k sebi. Deklice ni nihče naučil, kako pravilno držati svinčnik, zato je konico premočno pritiskala na papir. Njeni poskusi, da bi narisala perje, so bili zelo naivni. Ptič ni imel oči, pa vendar je spominjal na vrano. Kremplji so se oklepali veje, drža je bila pravilna. Risba je bila kljub neizkušenosti dovolj nazorna, da je vedel, kaj gleda.

	»Tukaj sem se malce zmotila,« je rekla, »in tukaj tudi.« Pokazala je s svinčnikom na napako, ki jo je opazil tudi Charles. Opažati je znala dobro.

	Charles je poznal svoje napake. Obstajala je ena velika. Tista, ki ga je zapodila od doma, ga radostila in ki je ni mogel sovražiti. Bilo pa je še veliko manjših, med katerimi je bila tudi ta, da ni mogel postati pomemben slikar. Nekoč mu je nekdo povedal, da je želja, da bi nekaj naredil dobro, dober pokazatelj nadarjenosti. On ni bil umetnik. Umetnost je ljubil, znal jo je ceniti, a njegovi lastni poskusi so bili slabi, ne glede na to, kako močna je bila želja. Znal je opazovati svet in znal je razbrati pomen umetniških del, a ustvariti ga ni znal. V najboljšem primeru bi lahko postal dober učitelj. Toda preskrbljen moški majhnih deklic ne uči risanja. To bi bilo popolnoma neumno. Preostalo mu je le to, kar je bil: zbiratelj. S kupovanjem umetnin je omogočal drugim, bolj nadarjenim od sebe, da so lahko živeli in ustvarjali. Živel je v senci svoje strasti, a v veliki meri se je s tem sprijaznil.

	Morda je Dora imela tisto, kar je manjkalo njemu. Ni bila šolana, tudi organizirana ne, je pa znala opazovati, bila je natančna in papirja se ni bala.

	»Poglej.« Vzel ji je svinčnik in ji pokazal, kako naj ga drži. »Potem lahko narediš tole … in tole …«

	Svinčnik mu je vzela iz roke in poskusila.

	»Razumem. Takole.«

	»Tako je.«

	In zdaj se je, kot bi ga priklical dvojček na papirju, prikazal vran. Nič kaj elegantno, a samozavestno je pristal na trati. Charlesa je veselilo in ganilo, ko je opazoval Doro, ki ga je resnobno in zatopljeno opazovala. Pozorno ga je spremljala, ko je ptič kljuval po tleh, dveh človeških družabnikov se ni niti malo bal.

	Ni ga poskusila narisati, samo gledala ga je, dokler ni vran potešil svoje radovednosti in se je lahkotno dvignil v zrak. Potem je začela risati.

	Na čisti beli strani se je prikazal vran. Charles je opazil, da je Dora že osvojila novo držo svinčnika, tudi njene poteze so postale mehkejše. Ko je končala, je glavo nagnila na stran in zamišljeno opazovala svoj trud. »Boljše je, kajne? Da narišeš ptiča,« je razložila in mu podala risbo, »si ga moraš najprej dobro ogledati. Potem ko odleti, ti slika še vedno ostane v glavi.«

	»Ja, to je zelo dobra metoda.«

	»Se jutri vračaš v Italijo?«

	»Ja.«

	Obrnila se je k njemu, nekaj trenutkov ga je resno gledala.

	»Si me želiš vtisniti v spomin?«

	»Preden odletiš.« Prikimala je. »Tako. Zdaj pa te imam.«

	20

	Zjutraj pred odhodom se je Charles sestal z očetovim odvetnikom.

	»V Angliji ne bom ostal. V tujini imam obveznosti,« mu je povedal. »Z Williamom Bellmanom sva se dogovorila glede vodenja tovarne.«

	Dal mu je kopijo pogodbe, ki jo je sestavil William, odvetnik jo je bral. Ko je prišel do dela o Williamovi plači, se je pogladil po bradi. »Velikodušno plačilo. Ampak,« pogledal je Charlesa, »možakar je sposoben. Ne želiš si, da bi delal za konkurenco.«

	Charlesu je poskočilo srce. Na to sploh ni pomislil.

	Odvetnik je bral dalje. »Delitev dobička na pol …« Namrščil se je.

	»Ja?«

	»Nenavadno.«

	Tega Charles ni znal presoditi.

	»In tvoj bratranec bo dodatno investiral v tovarno, ves dodatno ustvarjeni dobiček pa ostane njemu. Zanimivo …«

	Charles je razmišljal, kaj bi pomenilo, če bi se William zaposlil pri konkurenci. »Moj bratranec je. Družinskih vezi ne smemo zanemariti.« Pri sebi se je nasmehnil. Tako bi se izrazil njegov oče.

	Pravnik se je zamislil. »Tvoj oče je v Williama Bellmana polagal veliko upov. To je popolnoma jasno iz pogodbe, s katero ga je imenoval za svojega tajnika. Seveda, če bi želel ponovno razmisliti o delitvi dobička, bom z gospodom Bellmanom rade volje pregledal pogodbo. Zveni, kot bi bila spisana v naglici, pa tudi za teboj je dolga pot in nedvomno si zaradi očetove smrti še vedno pretresen. Če si po razmisleku želiš spremeniti ta člen, lahko pritisnem na gospoda Bellmana …«

	Pritisniti? Na Williama? Tega Charles ni hotel. Vsekakor pa si je želel do treh priti v Oxford, voznik ga je že čakal, da ga jutri odpelje v pristanišče.

	»S pogodbo se strinjam v vseh ozirih.«

	Ob tej odločni pripombi ga je odvetnik pogledal.

	»Tako torej …« To je bilo to. S pogodbo je Charles dobil, kar je hotel. In karkoli že je to bilo, tega ni nameraval izpustiti iz rok. Prav. Vsekakor pa se ni hotel bosti z Williamom Bellmanom.

	Kasneje se je odvetnik med pogovorom s samim sabo pomiril, da je klientu svetoval po najboljših močeh. »Koliko pa sploh še lahko ustvari? Dobiček, ki bo večji od sedanjega …« Skimal je. Tovarna je že tako delala maksimalno. Koliko dodatnega dobička pa še lahko ustvari?



	Charles je bil pripravljen za odhod prej, kot je načrtoval. Kočija je že bila tam, čemu bi čakal? Ni obžaloval, da gre. Zdaj je bila njegov dom Italija. Tam je bila oseba, ki jo je ljubil. Tukaj si ni želel ničesar, ne tovarne ne hiše. Z veseljem se je poslovil od obeh. Pa vendar je nekoliko otožno pomislil, da se mu nikoli več ni treba vrniti.

	Po poti iz Whittingforda se je peljal mimo bratrančeve hiše. Williama je videl komaj kaj, se je pa prepričal, da je tovarna v dobrih rokah. In William je bil na varnem v Rosinih. V Williamovem življenju je bilo veliko občudovanja vrednega, čeprav Charles ne bi preživel niti enega dne. Toda tukaj je preživel nepričakovano srečno urico, ko je z bratrančevo hčerko risal vrane. Zaželel si je – in ta misel je bila osupljiva novost, hkrati je prišlo spoznanje, da je ta želja neuresničljiva – da bi bil oče deklici, kakršna je Dora, in bi jo ob nedeljskih popoldnevih na vrtu učil risanja.

	Spomnil se je vrana, ki sta ga risala tistega dne, obrnil se je in pogledal proč. Na koncu polja na drugi strani obrežja je stala skupina hrastov, zdaj močno ozelenelih, kakršni so bili, ko je bil star deset let. Spomnil se je kamna, ki je na nebu narisal popoln lok, Williama in njegove frače na enem koncu in mladega vrana na veji na drugem. Takrat se je zdelo čudežno. Kot čudež se mu je zdelo tudi zdaj. Fred je bil tam. In Luke, zdaj pokojni, tudi. Oče mu je napisal, da je umrl. Luke je bil tisti, ki je razprl krilo in iz črnine izpustil mavrične barve. Še zdaj jih je lahko videl, tako živo, da si je moral obrisati solzo.

	V Oxford je prispel zgodaj, tako je imel dovolj časa, da je odšel na Turl Street in kupil risalne bloke in svinčnike. Poskrbel je, da bodo dostavljeni Dori, potem pa ga je že čakal prevoz, ki ga je odpeljal do naslednje točke njegovega potovanja.

	21

	William je razmišljal o Stroudovih možeh, ki so poskušali kupiti njegove zaposlene, ki jih je sam tako izvežbal in oblikoval, da so se perfektno ujeli s tovarno. Vsi so menili, da je odgovor v denarju, a ni bilo tako. Zakaj bi za isti rezultat plačal več? Denarja ne bo metal skozi okno. Z denarjem lahko doseže več.

	Imel je boljšo zamisel.

	Nekega lepega jutra je bil William v kuhinji, ko je fant prinesel kruh. »Povej očetu, da bi ga rad videl, prav? Popoldan naj pride sem.«

	Ob treh popoldan je bil pek Fred Armstrong pred Williamovimi kuhinjskimi vrati.

	Moža sta se rokovala.

	Bil je čas, ko se je Fred Armstrong v tej hiški počutil domačno. Kot otroka sta z Williamom tukaj na stopnicah jedla jabolka, preden je skupaj z Bellmanovim bratrancem odšel študirat.

	Ko je zdaj stal tukaj in dal Williamu roko kot tujcu, se mu je ta spomin zdel neresničen. Naj mu reče William? Nekaj let nazaj sta skupaj popivala v Rdečem levu, zdaj pa je bil njegov prijatelj iz otroštva direktor tovarne in – tujec. Morda pa bi mu moral reči gospod Bellman?

	Fred se je ozrl po kovčkih. »Slišal sem, da se seliš.«

	»Tako je. Odslej bomo stanovali v Bellmanovi hiši pri tovarni.«

	»Je s kruhom vse v redu? Če je kaj narobe …«

	»Kruh je dober. Rad bi ga naročil še več.«

	Sklanjala sta se nad kuhinjsko mizo, William mu je predstavil svoj načrt – vsak dan ob določeni uri naj v tovarno dostavi toliko in toliko sto štručk.

	Fred ga je zmedeno gledal.

	»Toliko ti bom plačal …« William je številko načečkal na listič papirja. Znesek je bil visok, dovolj visok, da je Fred privzdignil obrvi. »Cena na štručko znaša …« In William je dopisal še ceno za štručko.

	Pek je snel klobuk in se počehljal po glavi. »Ne bo šlo.«

	»Ne bo šlo?«

	»Ne gre za denar. Zaposlena imam le dva fanta in za tako količino bi potreboval še dve dodatni peči.«

	»Sedi.« William je pokazal na zaboj.

	Direktor predilnice in pek sta nad listom s številkami staknila glavi. Ni važno, kaj sta bila v preteklosti, zdaj sta bila poslovneža. Upoštevala sta popust na večjo količino moke in dodala strošek novih peči. Koliko dodatnih delavcev bo potreboval pek? Tudi ta strošek sta vračunala.

	»Eden mojih sprejema fante, ki iščejo delo v tovarni. K tebi bo poslal vsakega, ki se mu bo zdel primeren za peka.«

	Stavek za stavkom, številko za številko sta šla skozi sprva nemogočo nalogo – od Williamovega posojila Fredu za nakup novih peči do začasne vrnitve Fredovega očeta na delo. Vsako težavo sta rešila, premagala vsako oviro. In na koncu sta se pogovorila še o dobičku, ki ga Fred lahko pričakuje – William ga je napisal na list: 'na teden … na mesec … na leto …'

	Ko sta dogovor zaključila s stiskom roke, je bil Fred ob Williamu spet sproščen kot nekoč.

	»Pred kratkim je bil v mestu tvoj bratranec Charles, kajne?« je pripomnil Fred, da bi pred odhodom še malce poklepetala.

	William je prikimal.

	»In Luke …«

	William si je ogledoval zaboj, nekaj je pripisal na seznam.

	»Če se ne motim, si ga ti potegnil iz reke?«

	William, gledal je proč, je prikimal tako bežno, da je bilo jasno, da je z mislimi drugje.

	»No, če se jutri seliš, te čaka veliko dela.« Vedel je, kako je to. Tudi sam je imel veliko dela.

	Spet sta si segla v roke, Fred pa je odšel domov.

	»To je druga dobra stvar, ki jo je zame storil Will Bellman,« je kasneje tisti dan rekel Jeannie.

	»In katera je bila prva?«

	»Ne bi si ti upal dvoriti, če me Will ne bi pregovoril. Z ženskami nisem znal najbolje, če se spomniš.«

	Jeannie se je spomnila. In medtem ko se je spominjala tistega dne ob reki, ko ji je ločje zakrivalo gola stegna, se je njen mož spominjal dne, ko je popolna frača izstrelila kamen, ki je čez nebo poletel v popolni krivulji in sklatil črnega ptiča, katerega perje se je lesketalo vijolično, zeleno in modro.

	»Jutri se z družino seli v hišo ob tovarni,« ji je povedal. »Bratranca Charlesa vodenje posla očitno ne zanima.« In nato še pri večerji, spomin je bil še vedno živ: »Vedno sem vedel, da se bo Will dobro znašel.«



	Pek v majhnem mestecu ne more naročiti dveh novih pečic, ne da bi se o tem govorilo. Novica se je razširila. William bo svojim delavcem zagotovil zajtrk. Mlekar bo dostavljal mleko. Tekmeci so se smejali. Se mu je skisalo v glavi?

	William se je zavedal, da tvega. Koliko bolezni in odsotnosti bo preprečil, če bo štiristo delavcem vsak dan zagotovil štručko kruha in kozarec mleka? Koliko družin bo prepričal, da bodo raje ostale pri Bellmanu kot odšle k Stroudu?

	William ni bil prepričan, da bo delovalo, ampak po drugi strani ni v življenju nič gotovega. Vsak ima opravka z verjetnostjo in po Bellmanovih izračunih bo načrt verjetno deloval. V življenju moraš biti drzen.

	Sčasoma je ugotovil, da je podcenjeval učinek, ki so ga imeli štručke in mleko. Odsotnosti je bilo manj, bolniških tudi, produktivnost se je povečala. In vse lažje je pridobival nove delavce. Vrste ljudi, ki so se želeli zaposliti v Bellmanovi predilnici, so bile z vsakim dnem daljše, Stroud pa je lahko privabil le tiste, ki jih je Will zavrnil.

	Potem ko je bil ta problem rešen, se je lahko posvetil večanju pogonske moči. Z železnico, ki bo dovažala premog, in z zbiralnikom vode na Turnerjevem polju bi jo lahko podvojil. Inženir pride v ponedeljek.

	22

	Phil je vlekel eno rdečo vrečo k mizi, Paul pa je drugo nosil na rami kot kakšen zmikavt s plenom. Dora je prinesla veliko skledo, Rose pa vrč. Ko je bilo vse na mizi, sta Phil in Paul splezala na stol. William je razvezal vozel na vrečah, dečka pa sta vzela vsak svojo.

	»Tri, štiri, zdaj!«

	Zazvenelo je žvenketanje, ko sta fanta iz vreč stresla kovance, kar sta pospremila s karseda glasnim hura. Phil je brskal po dnu vreče, če bi se še kje skrival kak peni, a se ni, medtem ko si je Paul ogledoval kovance, ki so skoraj napolnili skledo. »Poglej, ta je pa res zelo temen,« je rekel in s prsti brskal po kovancih.

	Naslednji trenutek je bil Dorin. Zavedala se je svoje velike odgovornosti, ko je nagnila velik vrč in tekočino zlila v skledo. Vsem je v nosnice udaril močan vonj po kisu, le Paul, ki je to pričakoval, se je držal za nos.

	»Lahko mešava?« sta hotela vedeti fanta.

	William je pogledal Rose. Ob tovrstnih dogodkih ob koncu tedna je bil rad popustljiv.

	»Vso noč in ves dan jima bodo roke smrdele po kisu,« je pripomnila, a vedela je, v kakšno zadovoljstvo je možu gledati srečne otroke. »No, prav.«

	Dečka sta roke potopila v kis in mešala kovance, kot bi mesila božični kolač. Ko je Paul ocenil, da so kovanci dovolj premešani, je William skledo z velikim ključem zaklenil v kovinski zaboj, fanta pa sta si morala trikrat umiti roke.

	Ni bilo važno, kako močno sta si jih namilila, vonja po kisu nista mogla odstraniti. V posteljo sta legla z rahlim zbadanjem v nosu, a sta se že veselila naslednjega dne, ko bo na vrsti najboljši del. Ko sta se zbudila, je bil kis prvo, kar sta zaznala. Polna pričakovanja sta skočila iz postelje.

	Celo Dora, ki je bila najstarejša in je pri tem ritualu sodelovala že vsaj stokrat, se ni nikoli naveličala videti odliti motnega in temnega kisa, ki je za seboj pustil kovance tako čiste in sijoče, kot bi bili pravkar skovani. Potem ko so kovance nekajkrat sprali z vodo, sta jih Paul in Phil osušila in jih po Rosinih navodil razvrstila po vrednosti. Dora ju je nadzorovala in lovila kovance, ki so se hoteli skotaliti na tla.

	Danes je William potegnil svojo hčerko na stran. »Koliko si stara, Dora?«

	»Deset let. Saj veš, koliko sem stara.«

	»Kako prijetno naključje. Danes potrebujem pomočnico, ki mora biti stara vsaj deset let.«

	Ni si upala verjeti, da se bo zgodilo tisto, kar si je že tako dolgo želela. »Želiš, da ti pomagam z izplačili?«

	Običajno mu je pri tem pomagala mama, ampak Rose je bila visoko noseča in je ob popoldnevih včasih počivala. Kljub Paulovemu in Philovemu kujanju sta Susie in Mary odnesli hodniško mizico na verando, Dora pa je smela sedeli ob očetu in šteti kovance na pladnju, medtem ko je on ob vsakem imenu zapisal znesek.

	Dora je vse popoldne štela – toliko za te, toliko za one, velik kup za svoja najljubša, rezalca Hamlina in Gambina – in zmotila se ni niti enkrat, čeprav je delala hitro, se pogovarjala in veliko smejala. Ko je bilo pripravljeno še zadnje plačilo, za nemega Grega, je bila Dora zmedena. Na pladnju je ostal en kovanec. Za en peni. Dvomeče je pogledala očeta.

	»Koga si pozabila?« jo je vprašal.

	»Nikogar!« je odvrnila. »In nobene službe ni, ki bi bila plačana en peni na teden.«

	Poljubil je hčerkin zaskrbljeni obraz.

	»Kaj pa deklica, ki je štela denar? Je njeno delo vredno en peni na teden?«

	Oštela ga je, ker je podvomila vase, da se je zmotila, in oče ji je dal prav, pridobljeno prednost pa je Dora izkoristila, da je izpogojevala dodatna penija še za pomočnika, ki sta kovance čistila. »Saj si ne želiš, da bi šla kovance čistit h konkurenci, kajne, oče?«

	»Ne, tega si ne želim,« se je moral strinjati.



	»Ne vem, kako bi zmogel brez tebe,« ji je zamrmral pozno tisti večer, ko ji je potrpežljivo razvozlaval lase na blazini.

	»Mhm,« se je zaspano strinjala. »Si si umil roke? Še vedno voham kis.«

	Zaspala sta, a ne za dolgo.

	Sredi noči se je Rose zbudila s krikom, nekaj ur kasneje je prišla dojenčica. Lucy.

	23

	Slika je bila dobra. Morda je bila več kot dobra. Osrednji lik je bil lepo narisan. Ptič je opazovalca gledal s črnim očesom, lesk je odseval razum in značaj, za njim pa je bila pokrajina, sicer italijanska, a Charlesa je spominjala na Windrush. Naj jo kupi?

	Iz vsakdana se je umaknil. V Torino je prišel, ker mu je bilo v hiši, ki ji je pravil dom, nevzdržno. Mladi slikar, s katerim si jo je delil zadnje leto in pol, je odšel. »Poročiti se moram,« je pojasnil. »Misliti moram na starša. Moje življenje ni takšno kot tvoje.« Charles je jokal. Kaj pa je pričakoval? Ni bilo prvič. In tudi ne zadnjič. Na koncu se vsi poročijo. Ampak ta bolečina je bila hujša od zadnje. Upal je na nemogoče. Z izgubo se ni mogel sprijazniti.

	Zato je potoval in sedaj je bil v Torinu v galeriji in si ogledoval sliko, ki ga je spominjala na neki drugi dom, v katerem prav tako ni mogel živeti.

	Slika ga je spominjala na dan iz otroštva. Takrat je bil tam vran. Frača. Za hip so se mu v očeh zalesketale solze, ko je pomislil na Williama, na njegovo lahkotno srečo, njegove sposobnosti, na njegovo življenje, ki je bilo nadvse naravno in preprosto. Pomislil je na Doro, bratrančevo malo hčerko. Pomislil je na črnoto in barve.

	Sliko bo kupil Dori.

	Uščipnil se je v nos in zadržal solze, obrnil se je k lastniku. Bi mu lahko sliko dostavili v hotel? Danes popoldan? Grazie.



	Nekaj ur kasneje je hotelski receptor sprejel pošiljko in pomignil fantiču, naj jo odnese gor angleškemu signorju. Ker se na trkanje ni nihče odzval, je fant domneval, da gospoda Bellmana ni v sobi, in je odklenil vrata. Tako so našli Charlesovo truplo.

	*

	Iz Italije je prišla vest. Čudno pismo v čudnem jeziku. William je moral v Oxford poslati po prevajalca, da mu je povedal, kaj piše v njem.

	»Bolan ni bil,« je ugovarjala Rose. »Je bila nesreča? Kako je umrl?«

	Prevajalec se je malce odkašljal. »Pismo ne omenja razloga.«

	William je pospremil Italijana iz hiše.

	»Si je moj bratranec sodil sam?« je potiho vprašal na pragu.

	Tujec si je omočil ustnice. »Pismo dopušča prostor za takšen zaključek.«

	Po kratkem obisku po očetovi smrti jim je Charles nekajkrat pisal. Rose je iz namiznega predala vzela pisma, odlomke je glasno prebrala. Charles je v neki reviji, sicer nepomembni, objavil nekaj stihov. Obiskal je še posebej ljubek del Italije, do potankosti je opisal gore. Na izletu v Parizu je kupil majhno francosko mizico. Bila ni nič kaj posebnega, je pa bila pravšnja za prostor, kjer si jo je zamislil.

	Williamu niso bili všeč listi v ženinih rokah. Črno črnilo na belem. Mrtvec je govoril skozi ženine ustnice. Toda ni našel besed, da bi ji to tudi povedal.

	Pisma je odložila in tiho kriknila. »Oh, William! Si lahko misliš? Pa saj je bil tvojih let!«

	Tri tedne je bil starejši od mene, je pomislil William.

	William je Rose prepustil branju, sam pa je odšel k svojemu računalu.



	Teden dni kasneje je prispelo še eno pismo. Tokrat v angleščini. Toda stavki so bili nenavadni – pravniški in polni baročnega okrasja, da si jih moral dvakrat prebrati. Ampak sporočilo je bilo jasno.

	Kot premožen človek Charles ni živel pretirano ekstravagantno. Rad je imel vino in cigare, pretiraval ni. Zelo rad je imel slike in pohištvo, ampak hišica, ki jo je imel v najemu, je bila majhna in tudi opremil jo je v skladu s tem. Sicer so bili njegovi izdatki zmerni.

	Charlesovo pohištvo je dobila oseba, navedena zgolj kot 'slikarjev prijatelj'. Velikodušna zadnja volja, a ne škandalo-zna.

	Denar, tovarno in hišo je dobil William.

	Slike je zapustil Dori.

	24

	Del Williamovega uma je računal. Računal, ali si to želi ali ne. Ni se mogel ustaviti. Bil je tri tedne mlajši od Charlesa. Natanko enaindvajset dni. Novica o Charlesovi smrti je prispela šest dni kasneje. Ostalo je še petnajst dni. William se je trudil ostati zaposlen, poskušal je odmisliti večni abak v svoji glavi, a neuspešno.

	Odšteval je dneve in naposled je napočil tisti dan. Star sem toliko kot moj bratranec, ko je umrl. Bila je nedelja, nobenega tovarniškega hrupa ni bilo, ki bi ga tolažil. V prsih mu je nekaj vznemirjeno poskakovalo, da je bil samo še bolj zaskrbljen.



	»Rose!«

	Otroci so se prenehali igrati z žogo. Paul se je obrnil k Dori. Ona bo vedela, ali jih mora skrbeti – imela jih je deset.

	»ROSE!« se je spet zaslišalo, tokrat grmeče.

	Dora je spustila žogo. »Popazita na Lucy,« je naročila fantoma.

	Paul in Phil sta se kot čuvaja postavila ob speči sestrici, Dora pa je čez trato stekla v hišo.

	Dora je sledila glasu in našla očeta na tleh kabineta – zvijal se je od bolečin in hlastal za zrakom. V obraz je bil voščeno bel, telo mu je trzalo, ves je trepetal.

	»Mama se še ni vrnila,« je previdno rekla Dora, »in tudi gospa Lane je zunaj.«

	»Dimnik!« Glas mu je drhtel.

	Pogledala je dimnik. Na rešetki je bil pepel od prejšnjega večera.

	»Poslušaj!«

	Dora je prisluhnila. Slišala je zelo dobro. Slišala je bitje ure na hodniku. Šumenje oddaljene reke. Škripanje desk, ko se je nagnila naprej. Slišala je valovanje las, ko se je obrnila. Slišala je sunkovito očetovo dihanje.

	»Ničesar ne slišim,« je rekla, hkrati pa je on planil: »Tole!«

	In res je nekaj slišala. V trenutku, ko je spregovorila, ko je njen glas preglasil skoraj vse, je slišala nekaj mehkega in nerazločnega, nadvse podobnega tišini.

	Približala se je dimniku in nanj prislonila uho. Pozorno je poslušala.

	Spet je zaslišala tisto. Pridušen zvok, tokrat ga je pospremil oblak saj. Njen oče je silovito zatrepetal.

	»V dimniku je ujet ptič.«

	Strmel je vanjo.

	»Nič drugega ni.«

	Noge ga niso držale, a nekako ji ga je uspelo spraviti pokonci. Odpeljala ga je v dnevno sobo, ga posedla v fotelj in mu privzdignila noge. Vzela je odejo in ga nežno pokrila. Na čelo mu je položila dlan in mu poravnala lase.

	»Tako,« je rekla, »zdaj je vse v redu.«

	Vrnila se je v kabinet in odprla vsa okna. Medtem ko je čakala, se je kratkočasila z računalom, na seznam očetovih opravil pa je dodala: 'Daj Dori peni'.

	V spremstvu prgišča saj je nekaj črnega planilo v zrak. Panično prhutanje kril, trk v strop, okno, zid. Peresa podivjanih kril so Doro oplazila po obrazu, potem pa je ptič kot po čudežu našel odprto okno in odletel.

	V sobi so bili še vedno oblački finega sivega prahu. Dora je saje čutila v grlu in na jeziku.

	In glej! Kako žalostno! Kako čudovito! Ptič je za seboj pustil slike – meglen odtis perja na steni in stropu. Eden, siv kot duh, je bil na oknu.

	Spet je splezala na stol, da bi zaprla okno. Odtis na steklu si je ogledala od blizu. Bil je nadvse natančen obris peresa – videl se je tulec s posameznimi resicami, ki sestavljajo kosmačo. Bil je popoln odtis peresa. Oče ga ne sme videti.

	Odtisi na stropu in stenah so ji bili izven dosega, a tistega na oknu je zbrisala z rokavom. Na zapestju ji je pustil črn madež.

	Ubogo bitje.

	Ne da bi se nadejala, da bo kaj videla, je Dora pogledala v nebo. Tam ni bilo ničesar.

	Gledala je še nekaj trenutkov.



	Nekaj tednov kasneje je Dora sedela z materjo, ogledovali sta si slike. Z njima je bila Mary, hči gospe Lane in Dorina prijateljica. Pomagala je nositi slike v prostore, potem ko sta se odločili, kje bo katera. Nekatere slike so se deklicama zdele lepe, druge dokaj dolgočasne. Skupaj sta iz zaboja potegnili še zavito sliko in jo odvili.

	»Oh!« je dahnila Dora. Gledala je vrana, črno se je lesketal.

	»Ta ti je všeč, kajne?« Rose je begal hčerin okus.

	»Gleda me!« se je zasmejala Dora. »Ali ne vidiš? Mislim, da se mi smeji.«

	Sliko je pridržala tako, da sta si jo mati in Mary lahko ogledali. Rose je nagnila glavo, nevede je oponašala ptiča, in se nasmehnila.

	»Res ne vem, kako lahko vidiš, da se ti smehlja. Ne s tem kljunom! No, kam jo bomo obesili?«

	Izraz na Dorinem obrazu se je spremenil.

	»Oče ne mara ptic.«

	»A res?«

	Dora je vzela ovoj, vanj pospravila sliko in jo prevezala z vrvico. »Skrila jo bom pod posteljo. Dokler ne bom velika in poročena in bom imela svojo hišo.«

	Rose, ki se ji je slika zdela precej čudna, ni ugovarjala.



	25

	Tovarna je dobro poslovala. Zajtrki so se izkazali za dobro naložbo. Produktivnost je narasla. Cenejši premog, ki so ga dobivali po novi železnici, je omogočil, da je bilo sušenje manj odvisno od vremena – v novih Bellmanovih sušilnicah na paro je blago postalo mehkejše, zato je imelo višjo ceno. Z zbiralnikom vode, ki ga je William načrtoval na travniku, ki ga je kupil od Turnerja, bo produktivnost manj odvisna od reke. Kadar bo dežja malo, bodo morali le dvigniti zapornico, da bodo povečali pretok vode in optimizirali potrebno moč tam, kjer jo je zahteval proces. Zmanjšanje nepredvidljivega nihanja moči mu bo omogočilo natančno načrtovanje količine izdelkov in zagotavljanje rokov dobave strankam, le-to pa bo še dodatno povečalo količino naročil … Ja, vse je potekalo točno tako, kot si je želel.

	Nenehno so prihajale nove stranke. Nekaj zastarelih in odsluženih strojev mu je uspelo zamenjati z novimi, tudi valje je posodobil. Drugim lastnikom tekstilnih obratov je dal nekaj premetenih posojil – ko bodo zašli v težave, in pričakoval je, da bodo, bo izvedel prvi. Želel se je širiti izven meja Bellmanove predilnice.



	Nekega dne je prišla novica o nesreči na kmetiji Rosinih staršev. Konj, ki ga je jezdil otrok Rosinega brata, je ponorel in ga vrgel s sedla. Otrok jo je odnesel le s praskami, Rosino mamo, ki je prihitela na pomoč, pa je konj brcnil. Zdaj je nezavestna ležala v postelji.

	Bi lahko Rose prišla skrbet za mater?

	Gospa Lane je privolila, da bo poskrbela za otroke, in tako je Rose odšla.

	Čez šest dni je Williamu poslala sporočilo. Njena mati je umrla.

	Zjutraj je odjezdil na kmetijo in zavzel svoje mesto ob tastu in svaku na pogrebu, medtem ko je Rose s sestrami odšla domov.

	Dogovorili so se, da se bosta William in Rose naslednji dan skupaj vrnila v Whittingford, nocoj pa bosta prespala na kmetiji. Rose je šest dni in noči negovala mater, žalovala je za dva. Jokati ni mogla več, vse solze je iztočila. Vsej razboleli od žalosti in utrujenosti ji je preostala samo ena tolažba – spanec, in prisotnost ljubljenega moža. Upihnila je svečo in se obrnila k njemu. Ležal je ob njej, negiben in napet kot tujec.

	»Na pogrebu je bil moški,« je v temi povedal William, »in ne vem, kdo je.«

	Rose je razumela, da pričakuje odgovor. »Je bil kdo od tistih, ki so po pogrebu prišli sem?«

	»Ne.«

	Zakaj jo potem sprašuje? V čem je smisel spraševati o osebi, ki je ni videla? Na pogrebu so bili drugi ljudje. Zakaj ni vprašal njih? Ampak vsega tega ni izrekla. »Verjetno bo moj brat vedel, kdo je,« je rekla.

	Zvenela je precej ostro. Takoj ji je postalo žal in hkrati je Williamu odpustila neobzirno vprašanje.

	Prijela ga je za roko, želela si je tolažbe. »Kako je bilo, ko ti je umrla mama?« Morda bo vedel, kako naj jo potolaži, če se bo spomnil lastne žalosti …

	»Tudi tam je bil. Na pogrebu.«

	Ta ton je poznala – vznemirjen, odrezav. Stisnilo jo je pri srcu. Nocoj od njega ne more pričakovati ničesar.

	»Bil je v črnini.«

	V temi se je namrščila. »Seveda je bil v črnini, William, kot tudi dva ducata drugih ljudi.«

	Rose je umaknila roko. Njene roke na svojih prsih ni opazil, svoje ni položil nanjo, prav tako se ni obrnil, da bi jo objel.

	Če ga ni mogla pripraviti do tega, da bi jo božal po laseh, potem bo spala. Vsaj to bo dobila.

	Obrnila se je proč in si udobno namestila glavo na blazino.

	»Tudi na Paulovem pogrebu je bil.«

	Rekla ni ničesar. Spanec je bil zelo blizu.

	»Ne bi smelo biti težko ugotoviti. Kdo pozna mojo in tvojo mamo in strica Paula? Ne more biti veliko ljudi, ki so poznali vse tri.«

	Njene veke so postale težke. Mišice v vratu in ramenih so se omehčale. Čeljust se ji je sprostila …

	William se je obračal. Odeja je bila previsoko ali prenizko. Bilo mu je prevroče, moral je odpreti okno. Potem ga je motil prepih.

	Rose je zavzdihnila. »Kakšen pa je bil, ta moški?«

	Le napol je poslušala Williamov opis moža, čigar poteze so bile razločne, pa vendar jih nikakor ni mogel ubesediti.

	Rose se je zdelo, da v resnici sploh ne ve, kako je izgledal. »Je bil višji ali nižji od tebe?« je utrujeno vprašala. »Je imel brado? Lase svetle ali temne?«

	Dobila je skope informacije. Bil je približno Williamove višine. Ali je bil gladko obrit ali je imel brado – William je vedel, da bi se tega moral spomniti, a iz nekega razloga se ni mogel. Ampak bil je temen. O tem ni bilo nobenega dvoma.

	Spati si želim, je razmišljala Rose. Če bi le molčal in mi pustil spati!

	Williama je poznala dovolj dobro, da je vedela, da ne bo dal miru, dokler ne bo našel rešitve problema. Ampak njegov opis je bil preveč nejasen. Lahko bi bil kdorkoli. In njena mati je umrla in želela si je spati.

	»Najbrž je bil moj stric Jack.«

	»Kakšen pa je? Opiši mi ga.«

	»Približno tvoje višine, temni lasje. Včasih je imel brado, za zdaj pa nisem prepričana.«

	»In kako bi tvoj stric Jack poznal mojega strica Paula?«

	»V mladosti je živel v Whittingfordu.«

	»Ah! Potemtakem je poznal tudi mojo mamo?«

	»Zelo verjetno.«

	Zdaj je zvenel bolje. Njen mož se je še enkrat obrnil v postelji, še zadnjič. Končno! Zdaj, je pomislila, bo zaspal.

	In je res.

	Rose je čakala, da ji bo noč prinesla enako tolažbo. Toda upala je zaman. Njena mati je bila mrtva, ona pa je ležala v tuji postelji s tujcem, ki je bil njen mož, ob sebi. Sedaj je bila preveč izčrpana, da bi lahko zaspala – in preveč jo je bolelo srce, da bi lahko jokala.

	26

	Nekega jutra pri zajtrku je Rose odprla pismo. Namrgodila se je.

	»Težave?«

	»Moj stric je umrl.«

	Williamu je nad ovseno kašo zastala žlica. »Kateri?«

	»Stric Jack.«

	William ni niti poskušal skriti zadovoljstva, ki ga je občutil. »Kdaj je pogreb?«

	»V četrtek. Ampak tebi ni treba iti. Polne roke dela imaš z zbiralnikom. Strica nisem videla, odkar sem bila deklica, zato nihče ne bo imel nič proti.«

	William je pogoltnil kašo. »Polovico dneva si lahko vzamem prosto in grem na pogreb.«

	William je užival v prednosti živečih in pogreba se je dejansko veselil. Da možakarja ne mara, sicer ni rekel nikoli, in tudi sedaj ko je bil mrtev, občutek ni pojenjal. V cerkev v Upper Wychwoodu je odjezdil sproščeno in dobre volje, a nepovezane s pogrebom.

	Zdelo se je, da ga pred cerkvenimi vrati nekdo čaka. Moški v črnem. William je bil presunjen. Možakar je gledal v Williamovo smer, oči so se mu lesketale, kot bi se zabaval, kar se je Williamu zdelo nedopustno glede na okoliščine. Očitno je v Williamovi začudenosti užival, kot bi poznal njegovo zmoto in komaj čakal, da se bo smejal na njegov račun.

	William se je zgrozil, ko je možak zakorakal proti njemu, kot da ga želi pozdraviti. Ravno tisti trenutek, ko je pričakoval, da bo moški odprl usta in spregovoril besede, zapisane na obrazu: 'Točno tebe sem čakal!', so prispeli še drugi pogrebci. Možakar v črnem se je moral umakniti, da jih je spustil mimo, ob tem pa so ga nekako odpeljali s seboj, a ne prej, kot je obrnil glavo in posmehljivo pomignil Williamu, češ: 'Pa drugič! Nič se ne mudi!'

	Vsak, ki ga je morda videl, si je mislil, da je bil pomig dobronameren in prijateljski.

	William je bil besen.

	&

	Obstaja zgodba, veliko starejša od te, o dveh velikih vranih, bila sta tovariša in svetovalca mogočnega boga severa. Eden se je imenoval Huggin, kar je v tistem času in kraju pomenilo Misel, drugi pa Muninn, kar je pomenilo Spomin. Živela sta v čarobnem jesenu, kjer so se stikale meje mnogih svetov. Z vej sta poletavala med svetove in za Odina zbirala informacije. Druga bitja niso mogla prečkati meja med razli-čnimi svetovi. Misel in Spomin sta lahko poletela, kamor sta si želela, vračala pa sta se smeje.

	Misel in Spomin sta imela veliko potomcev, vsi so bili obdarjeni z umskimi sposobnostmi, ki so jim omogočale, da so ohranjali in prenašali veliko znanja svojih prednikov.

	Vrane, ki so živele v krošnji hrasta Williama Bellmana, so bile potomci Misli in Spomina. Poginuli vran je bil eden izmed mnogih prapravnukov.

	Tisti dan, ko je bil Will Bellman star deset let in štiri dni, so vrane storile, kar je bilo potrebno, da so označile svojo izgubo. Potem so nevarni kraj zapustile. Vrnile se niso nikoli.

	Drevo še vedno stoji. Celo zdaj lahko greste in si ga ogledate – ja, točno zdaj – ampak med njegovimi vejami ne boste videli niti ene vrane. Še vedno vedo, kaj se je zgodilo. Vrane so skupek misli in spomina. Vedo vse in ne pozabljajo.



	Ker že ravno govorimo o vranah, pogost pridevnik, povezan z njimi, je neprijazen. Le-ta še vedno bega Misel in Spomin.

	27

	»Krasno!«

	Bellman, glavni konstruktor in inženir so stali pred zbiralnikom in opazovali, kako ga preusmerjena voda polni. Kjer je vstopala, se je penila in pljuskala, presenečena nad novo potjo, na drugem koncu je bila precej mirnejša in udomačena. Prizor je bil veličasten. Tisoče litrov vode je bilo varno spravljenih za sušno obdobje, tovarni bo omogočila nemoteno proizvodnjo ne glede na rečni pretok. Zagotavljala je dobiček brez tveganja in negotovosti.

	Iz tovarne je pritekel deček, bil je čisto zasopel.

	»Počakati bo moralo,« mu je rekel Bellman. »Delo imam.«

	Dvajset minut kasneje se je fant vrnil in opravičljivo rekel: »Gospa Bellman vztraja, da pridite takoj. Brez vas se ne smem vrniti.«

	Bellman se je namrščil. Bolj kot vse na svetu si je želel ostati in opazovati polnjenje zbiralnika. O tem je sanjal dolga leta. Ko si je skupaj s strokovnjakom prvič ogledoval mlinsko kolo, je vedel, kaj potrebuje. In zdaj je bil tukaj!

	Ampak Rose ga je potrebovala. Vedela je, kaj se danes dogaja, in brez razloga ne bi poslala ponj.



	V trenutku ko je stopil na hodnik, mu je v nos udaril kiselkast vonj po zažganem, da se je spačil. Še preden je lahko šel iskat njegov vir, je po stopnicah pritekla Rose, bila je povsem spremenjena. Lase je imela razmršene, v obraz je bila bleda kot stena.

	»Hvala bogu, da si prišel!« je s tujim glasom rekla tuja Rose. »Lucy ima vročico.«

	»Si poslala po zdravnika?«

	»Pravkar je odšel. Osamiti jo moramo,« je ogorčeno nadaljevala Rose. »Drugi otroci ne smejo biti v stiku z njo.« Do-slej se ji je uspelo obvladovati, zdaj pa so ji oči napolnile solze. »Oh, William! Morali smo ji ostriči lase in jih sežgati.«

	To je bil torej ta smrad.

	Rose si je z rokavom jezno obrisala solze, William jo je na hitro potolažil. »Zrasli ji bodo. Kje je?«

	Ko je izvedel, da ne sme priti v stik s hčerkico, je Bellman k zidu prislonil lestev in splezal do okna otroške sobe. Notri se je nad posteljico sklanjala gospa Lane, ki se je ponudila, da bo skrbela za Lucy, da bi Rose lahko skrbela za ostale otroke.

	Potrkal je po šipi, gospa Lane se je obrnila.

	Otročiček v posteljici ni bila Lucy, ki jo je poznal. Ob pogledu na belo lobanjo je osupnil. In bila je zelo suhcena. To ni mogoče, včeraj jo je videl. Deklica je bila še vedno pripravljena verjeti, da je svet srečen kraj, in je polna pričakovanja gledala očka; ko pa je spoznala, da ne more priti k njej in ji olajšati bolečin, je skremžila obrazek in zajokala.

	Jokala je močno, glasno. Z Rose sta imela krepke otroke z močnim srcem in velikimi pljuči. Izvlekla se bo. Pridna deklica!

	Spustil se je korak niže na lestvi in umaknil pogled s hčerkinega rotečega obraza, vrnil se je na tla.

	Rose je zadrhtela. »Ne prenesem, da tako trpi. Moram k njej.«

	»Narediva, kot je naročil zdravnik. Lucy je močna deklica. Gospa Lane dobro skrbi zanjo. Vse bo v redu.«

	»Bo res?«

	Rose je prijel za roko in se ji zazrl v oči – mirno jo je gledal, dokler ni nehala trepetati.

	»Ja,« je rekla, globoko vdihnila in se bežno nasmehnila. »Seveda bo vse v redu.«

	*

	Zvečer se je vrnil doktor Sanderson. Obiskal je bolnico in govoril z gospo Lane. Potem je prišel v dnevno sobo k Williamu in Rose.

	»Naredil sem vse, kar sem lahko. Žal mi je, ker ne morem storiti več. Še vedno vama preostane molitev.«

	Zdaj se Rose ni dalo ustaviti, odšla je k svoji hčerki.

	William je bil presunjen. Sanderson je veljal za dobrega zdravnika. Med whittingfordskimi zdravniki je imel najboljši sloves. Takoj je poslal še po enega zdravnika, a v odgovor je prejel sporočilo: v mestecu jih je mnogo zbolelo za vročico in zdravnik bo vso noč zaposlen z njimi. Lucy ne more obiskati pred jutrišnjim dnem.

	Medtem ko je William bral sporočilo, je k njemu prišla gospodinjina hči. Bila je vsa objokana, čeprav se je solze trudila skriti. »Gospa Bellman pravi, da ne bo več dolgo. Čas je za molitev.«

	Osorno je prikimal in skupaj z njo odšel v otroško sobo. »Zakaj nista Susie ali Mary prišli pome?«

	»Odšli sta, gospod. Bojita se vročice.«

	Takoj ko je vstopil v sobo, je začel zasliševati gospo Lane. Je storila to, je storila ono, kako pogosto in kako dolgo … »Ne mislim, da ste karkoli naredili napak,« je pojasnil. »Ravno nasprotno, prepričan sem, da ste ji nudili vse, kar potrebuje. Zanima me zgolj zato, da vem, kako je potekalo njeno zdravljenje.« Njegovim vprašanjem ni bilo ne konca ne kraja, gospa Lane mu je po najboljših močeh odgovarjala in bdela nad umirajočim otrokom.

	»William,« je mrmraje siknila Rose, a brez učinka. »William!«

	Presenečeno je pogledal ženo.

	»Pomagamo ji lahko samo še mirno umreti. Prenehaj motiti gospo Lane in poklekni k meni. Moliva za njeno večno življenje.«

	Svoje žene ni še nikoli slišal govoriti tako ukazovalno. Pokleknil je k njej, sklenil roke in molil.

	Ves ta čas je gledal deklico. Sploh ni bila več Lucy. Vročica ji je stopila meso, za seboj je pustila le suhceno bledo bitje z vdrtimi očmi, nemirno so trzale, zavedale se niso ničesar. Ogledal si je vsako podrobnost.

	Opazil je, da tudi njegova žena ni umaknila pogleda s hčerke. Ampak njen pogled ni videl. Skorajda ni trepnila, strmela je v daljavo. Razumel je, da se v tem intenzivnem neomahljivem strmenju nekaj dogaja, a kaj, ni vedel.

	Deklica je umrla.

	William, ki ni mogel verjeti svojim očem, je vstal in odšel iz prostora. V dnevni sobi je korakal sem in tja. Popadel ga je neustavljiv nemir. Ni se mogel znebiti občutka, da mora nekaj narediti. Lucy je odšla, iti mora in jo pripeljati nazaj, je nenehno razmišljal. Daleč še ni mogla priti, šele eno uro je ni bilo. Takoj mora osedlati konja! Stokrat je zatrl vzgib, da bi odšel v hlev, in stokrat se je vrnil. Kadar ga ni preganjalo to, ga je prešinilo: Lucy je bila zlomljena. Nekateri njeni deli so se pokvarili, potrebovali so popravilo. Poskusil je s strokovnjakom, vendar mu ni uspelo. Sam bo uredil. Mu že kdaj ni uspelo? Kje ima orodje? Kmalu bo spet delovala, kot nova bo.

	Mrtva je, si je znova in znova dopovedoval, a njegov um je vztrajal. Nič ni nemogoče. Vse se da popraviti. Zlomljene stvari. Če obstaja način, da bi sonce sijalo vso noč, bo William Bellman tisti, ki ga bo našel.

	Korakal je in korakal, iskal je rešitev. Ni je našel, a iskati je ni prenehal, dokler ni zjutraj izvedel za nov problem. Zbolela sta tudi Paul in Phil.

	Zdaj bo lahko koristen.

	William je odjezdil v Oxford in se posvetoval s tamkajšnjimi zdravniki. Ko se je vrnil, je s seboj prinesel soliter, boraks, amonijev acetat in srebrov nitrat. Razvil je čopič iz kameljih kocin. Imel je limonino in kakijevo olje. Imel je voščeni balzam, ki je dišal po nageljnih. Rose in gospe Lane je dal navodila, kako pripraviti, odmerjati in nanašati te pripravke.

	»Lase je treba čisto obriti,« je povedal. »Lucy nismo dovolj obrili. Glavo morata imeti privzdignjeno in ovito v svilo, namočeno v limonino olje. Stopala morajo biti na toplem, treba jih je namazati in zaviti. Nobenih pijavk, nobenega puščanja krvi. Prve tri dni ju hrani le z ječmenovo in riževo vodo, potem pa samo z mesno juho in piščancem, ki ga je treba začepiti v kozarec in prevreti. Vsakih šest ur morata izprazniti mehur, vsakih štiriindvajset pa črevesje. Vsak večer jima je na razjede na vratu treba nanesti srebrov nitrat …«

	Vse si je zapisoval. V usnjeni beležki je vodil sezname in časovne razpredelnice. Preveril je vsako čiščenje mehurja in črevesja. V bolniški sobi se ni zgodilo nič, česar ne bi zabeležil.

	Sprva sta bila fanta zaradi bolezni zbegana. Med bolečinami sta opazovala očeta, ki je stal ob njima s knjižico v rokah, onadva pa sta si želela samo, da bi proti njima stegnil roke in ju odrešil muk. Borila sta se, trpela, mučila.

	William je pregledoval zapiske. Iskal je vzorce, znake izboljšanja. Previdno je spreminjal odmerke in čas med njimi. Je kakšen napredek? Je bilo še prezgodaj?

	Kadar ni bil v bolniški sobi, ga je bilo povsod polno. Katere stvari so bile Lucyjine? S katerimi igračami se je igrala? Katero odejo je uporabljala? Na kateri blazini je spala?

	»Vse sežgite!«

	Na vrtu so zakurili velik kres, ki ni ugasnil, vedno znova so našli kaj, kar je bilo treba sežgati. Oblačila fantov. Njune knjige. Žimnice. In kaj je imel oblečeno William, ko jih je crkljal in poljubljal? Vse je treba sežgati! In Rose, kaj je ona nosila? Prečesali so vsak prostor v hiši, vsako omarico in predal – tole lutko, ta klobuk in ta trak: »Sežgati je treba! Vse je treba sežgati!«

	V sinovi sobi je izpod postelje izvlekel škatle. Pod knjigami, igračami in žogami, pod vso dečkovo ljubljeno kramo je našel preprosti frači. Zalučal ju je skozi okno v osuplega vrtnarja, ki je nalagal na ogenj.

	»Na ogenj z njima!«

	Ves tresoč je stal ob oknu in lovil sapo. Ko je spet zadihal, je odšel v bolniško sobo in izvlekel v usnje vezano beležko.

	Najprej je treba opazovati. Le z opazovanjem je mogoče razumeti. Le če razumeš, lahko ukrepaš. Bolezen je mehanizem, kot vse drugo. S pozornim opazovanjem je mogoče ugotoviti, kako deluje. Šlo je zgolj za vprašanje časa.

	William je pokopal Lucy. Bogoslužje je bilo kratko, moralo je biti, še veliko jih je čakalo na pogreb. Tujec v črnem mu je sočutno pomignil z glavo, a William ga skoraj ni opazil. Vrnil se je domov in izvedel, da sta njegova sinova umrla, le nekaj minut narazen.

	Rose je klečala ob postelji in molila. Pogledala ga je, oči je imela pretirano lesketajoče, vrat otečen.

	»Ljubezen moja,« ji je rekel, »zbolela si.«

	»Potem pa hitro pojdi po škarje.«

	Razpustila si je lase. Škarje je vzela iz usnjenega etuija in si ostrigla lase. Vrgla jih je na ogenj in šla v posteljo.

	Naslednji dan je William Rose prepustil oskrbi gospe Lane, šel je na pogreb svojih sinov. Pogreb je bil nenavaden. Mrtvih je bilo veliko. Bogoslužje ni bilo samo za Paula in Phila, temveč še za mnoge druge, za ljudi, ki jih je William poznal ali je zanje slišal. Danes je bilo treba pokopati vse, jutri bo mrtvih še več. Žalujočih ni bilo veliko – ljudje so bili tudi sami bolni ali so bolne negovali, bali so se okužbe. Tisti, ki so vstajali, sedali in molili – petja ni bilo, ker ni bilo kora in ker je ljudi preveč bolelo srce, da bi peli – so žalovali vsak zase in ločeno od drugih – nekdo za ženo, drugi za bratom, spet tretji za otrokom. Drug drugemu niso nudili tolažbe, tisto malo, kar so je premogli, so potrebovali zase. Nekdo bo z žalnimi trakovi bajno zaslužil, je žalostno pomislil William.

	William se je izgubil v zapletenih izračunih. Kakšna je merilna enota za izgubo? Kako šteti, tehtati, meriti žalost? V preteklosti je užival srečo, to je vedno priznaval. Tega sicer ni vedel, a za to je obstajala cena. Sedaj jo je plačeval. Nekdo, je računal njegov napol pravični um, bo videl, kako stvari stojijo sedaj – kako? uravnoteženo? – in mu bo spet začel pošiljati srečo. Abak v njegovem srcu je delal temačne izračune: izgubil je Lucy, izgubil je dva sinova. Skupaj tri. Še vedno je imel ženo in hčer. Ni bilo nerazumno, da je pričakoval, da ju bo obdržal. Razmerje je bilo šestdeset proti štirideset. V primerjavi z drugimi velikodušno. Šestdeset : štirideset. Predobro, da bi zavrnil. V številkah je našel tolažbo.

	Na pokopališču William ni bil presenečen, ko je uzrl moža v črnem. Čeprav je nosil žalna oblačila, se ni zdelo, da bi koga izgubil. Ni bil videti kot nekdo, ki ima doma bolno ženo. Manjkal mu je izmučen izraz človeka, ki je več dni prebedel ob postelji umirajočega otroka. Zakaj je potem prišel? Je bil tam zaradi Williama? Možakar je ujel Williamov pogled, oči so se mu svetile, kot bi ga zelo dobro poznal. Današnji pogreb je bil za Williama preveč, ni več premogel moči, da bi se moškemu uprl. Prikimal mu je. Možakar mu je vrnil pozdrav, njegov izraz je bil globoko žalosten in sočuten.

	Šestdeset : štirideset?

	Skrivnost uspešnih pogajanj je, da poznaš svojega nasprotnika. Kaj, če se bodo njegova pogajanja izjalovila? Nenadoma so se Williamu zamajala tla pod nogami.

	Kadar nekaj spodleti, poskusi drugače. Vedno obstaja način.

	Vdihnil je. Se umiril.

	Vrnil se je k bolniški postelji, ovijanju mrzle krpe okrog Rosine glave, nanašanju srebrovega nitrata, hranjenju mesne juhe po žlički, toplim nožnim kopelim, mešanju mazil … Učil se je, kako premagati bolezen. Opazoval je. Razumel. Ukrepal. Našel bo način.



	Ves ta čas William ni spal v postelji, pravzaprav sploh ni spal, le občasno je med enim in drugim krčevitim napadom zadremal na stolu ob Rosini postelji. Potem ga je nekaj predramilo, oziral se je naokrog, kaj. V bolniški sobi je bilo vse enako. Nič se ni spremenilo.

	Potem pa je dojel: s hodnika je vel vonj po zažganem. Nekje v hiši je še nekdo žgal lase.

	Vznemirjeno je vstal in stekel k Dori.

	V beli spalni srajci je stala pred ognjiščem v svoji sobi. Ogenj je bil majhen, lepo je gorel. Zagotovo ga je zanetila sama. Strigla si je dolge črne lase in pramen za pramenom spuščala na ogenj.

	»Te je zbudil smrad?« je vprašala. »Grozen je. Naj ležem v svoji sobi ali v fantovski? Tam so vsa zdravila.«

	Škarje ji je vzel iz rok. Njen lep obraz je bil drugačen. Lase je imela ostrižene le na eni strani, grlo in vrat pordela in zatečena. »Ni si jih treba ostriči,« je rekel. »Nobene razlike ne bo.«

	»Oh, če sem že začela, lahko dokončam.«

	Sam jo je ostrigel. Kodre je zmetal v ogenj in jokal. Ko je spet stopil prednjo, ga je mirno gledala v oči. Nasmehnila se mu je, bežno, opravičljivo.

	28

	Na dan Rosinega pogreba se Williamovo razpoloženje ob tujčevi prisotnosti ni izboljšalo. Nerviralo ga je, ko je možakar ustrežljivo stopil korak nazaj, ko se je William približal cerkvi, potem pa še enkrat na pokopališču ob grobu. Zadovoljno se je oziral naokrog, kot bi bil na poletnem pikniku.

	Ko je vikar izrekal besede, ki so Williamovo ženo položile k počitku, je moški izginil in Williamu je odleglo; ko pa je prijel za lopato in spustil prst na krsto, ga je znova zagledal. Stal je nasproti groba zraven Neda. Kakšna predrznost! Stal je tam in se razgledoval, kot bi šlo za neko igro, in se zabaval. Pa saj to je nadlegovanje!

	William se je želel soočiti z njim, se pogovoriti, a danes ni bil dan za to. Sklenil je, da ga bo ignoriral. Ampak kot bi mu možakar bral misli, je strmel naravnost v Williama. Celo pomignil mu je na vsakdanji kako-si? način, pa tudi glavo je nagnil na stran proti vratom, kot bi se hotel kasneje z njim dobiti. William je dvignil lopato in bežno pogledal proti možakarju. Ampak mož v črnem se je nekam izmuznil. Ned je stal sam, bil je vznemirjen.

	William je spustil prst v grob in hitro odšel s pokopališča.

	To je bilo to. Pokopal je svojo ženo. Pokopal je tri otroke. Sedaj je moral domov, da bi pomagal umreti še četrtemu, svojemu zadnjemu otroku.

	»Nikogar več ne prepozna,« mu je na pragu bolniške sobe povedala gospa Lane.

	Zdaj ga ni moglo presenetiti nič več. Vse je bilo kot prej. Pogovarjal se je s svojo hčerko, opazil je, da ga ne prepozna. Tu in tam je gospa Lane Dori na čelo položila mokro krpo, ni ji več pomirjujoče prigovarjala, kajti deklica je ni mogla slišati. Minute so se vlekle, štel je vsako prazno sekundo. Gospa Lane je molila. On je zamrmral amen.

	Nobeden od njiju ni gojil upanja kot pri prvih izbruhih bolezni. Williamova bit se je še vedno upirala, a je oslabela. Ostanki očeta, kakršen je bil nekoč, so še vedno besneli, ker izgublja otroka, a jeze ni več občutil. Smrt ga je obrzdala. Ponižno ji je služil.

	Kar zadeva Doro, je bilo normalno, da Bellman ni prepo-znal podobe v postelji. Bila je brez las, bledica se ji je raztezala čez nosni greben, oči je imela vdrte – deklica v postelji ni z ničimer spominjala na skodrano deklico rožnatih lic izpred dveh tednov. Oči je imela obrnjene nazaj, dihala je hropeče in mukoma. Pravzaprav je že pripadala drugemu kraljestvu.

	Bellman je bil pripravljen. Poznal je vsako fazo te bolezni, vsak trenutek mu je razkril, kakšen bo naslednji. Minuto za minuto, uro za uro je stal na z apnom prebeljenih tleh in gledal, kako so mu umirali otroci. Proces je poznal tako podro-bno, da je predvidel vsak naslednji korak. Zdaj bo globoko vdihnila, je pomislil, in res je sledil globok vdih. Zdaj ji bo telo zgrabil silovit krč, in res je bilo tako. Smrt ga je tako dobro izvežbala, da bi lahko nalogo opravljal namesto nje. Postal je nekakšen strojevodja, poznal je vse gibe, ritme, pospeške in upočasnitve te melodije.

	Pogledal je Doro in ocenil, da je konec še daleč. Deset ur. Najbrž dvanajst.

	»Zakaj se malce ne naspite?« je predlagala gospa Lane. »Videti ste izžeti.«

	Zapustil je bolniško sobo in odšel v svojo spalnico. Na koncu postelje je ležala Rosina obleka, slekla jo je in tam pustila, ko je šla umret. Imela je okrepljen korzet, ki je ohranil obliko prsi, tudi ko je ni nosila. Prijel je obleko, zdrsnila mu je med prsti, Rosine prsi so izdihnile še zadnji dah. Obrnil se je. Tukaj ne more spati. Sploh ne more spati.

	Odšel je v Rdečega leva.

	Poll ga je pozdravila in mu natočila vrček jabolčnika, ne da bi omenila stare ali nove dni. Tiho je sedel in praznil kozarec za kozarcem. Pil je metodično, pričakoval ni ničesar. Jabolčnik je zakril ostre detajle žalosti, a strahotne praznine ni mogel zapolniti.

	Na določeni točki opitosti je William razumel veliko stvari, ki se jim je prej izogibal. Svet, vesolje, tudi Bog, če sploh obstaja, so se združili proti človeštvu. S tega na novo odstrtega gledišča se mu je pretekla sreča zdela okrutna šala – človek, ki se svoje sreče zaveda, še toliko bolj občuti njeno izgubo. Spoznal je, kako majhen je v resnici, lastno nečimrnost, ko se je trudil nadzirati usodo. On, William Bellman, lastnik predilnice, je bil nihče. Vsa ta leta je verjel v lastno moč, niti enkrat se ni ovedel prisotnosti tekmeca, ki bi ga lahko uničil v enem samem dnevu, če bi se mu to zahotelo. Sreča in uspeh, ki ju je imel za nekaj trdnega, kar je zgradil z lastnim trudom in nadarjenostjo, sta se izkazala za krhka kot regratova lučka – ta nepričakovani tekmec mora samo pihniti in že je ne bo več. Le kako, je razmišljal, tega nisem vedel? On, ki je vedel vse. Zakaj ga je vsa ta leta držal v nevednosti?

	Pil je. Zaradi novega jasnega mišljenja je bil omotičen, a glavo je spuščal niže in niže, dokler mu ni omahnila na roke na mizi in je zasmrčal.

	Poll ga je predramila. Postavila ga je na noge in ga pospremila k vratom. »Domov pojdi, William Bell. Vem, da zate to ni najboljši kraj, je pa edini. Pojdi domov.«

	Zunaj je bilo temno. William ni vedel, ali je mrzlo, kajti zaradi alkohola se je počutil osamljenega in napolnjenega z drhtečo toploto. V temi se je opotekal. Ni vedel, kam gre, le noge je prestavljal eno pred drugo – če bi se ustavil, bi se nadenj zgrnila še mučnejša agonija. Vse svoje življenje je živel z namenom. Vsako minuto je preživel aktivno, nenehno se je z nečim ukvarjal. Zdaj pa ni našel namena. Doma ga ni čakalo nič. Vse, kar se je dalo narediti, je naredil. Tam je bil odveč. Tudi v tovarni ni bil zaželen. Obdajalo ga je tragično vzdušje, ob katerem so se delavci slabo počutili. Bali so se ga, ker so se bali tega, kar je doletelo njegovo družino. Kam naj torej gre?

	Del Williamovega uma, ki je reševal probleme, je deloval avtomatično. Ali je bila to navada ali priučena ali zgolj prirojena lastnost, ni vedel. Deloval je tako učinkovito, da ni nikoli potreboval spodbude, večno je bil v pogonu. Pravzaprav je bil tako hiter, da je pogosto ponudil rešitev, še preden se je William ovedel problema. Tekel je kot ura, tiktakal v podzavesti, medtem ko se je zavest ukvarjala s trenutnimi, površinskimi in vsakdanjimi zadevami. Ta večer je zaznal, da je motor v njegovi glavi že pretehtal številne možnosti, kako bi opravil s svojim mogočnim nasprotnikom.

	Prva možnost: pogajanja. Toliko zame in toliko zate, tako bomo vsi dobili, kar si želimo … To je poskusil, ni delovalo. Druga možnost: prodaja. Ampak to je Dora. Torej, četudi bi ta tekmec bil pripravljen kupiti – doslej je zgolj uničeval in kradel – Bellman ni mogel prodati. Prodaja torej odpade. Tretja možnost: pritaji se, ostani neopažen in upaj, da bo tekmec ugotovil, da si premalo pomemben, da bi ga skrbelo zate. Prepozno. Tekmec ga je že opazil. Kaj mu torej preostane? Četrta možnost: sodelovanje. Ampak za božjo voljo, kako? Bilo je nemogoče. Nazaj k prvi možnosti – sporazum. Ampak to je že poskusil …

	Umski stroj je delal in delal. Njegovi predlogi so postajali vse bolj obupani – sabotiral bo tekmečevo mašinerijo! Spuščal bo cene, dokler ga ne bo izrinil iz posla. Najel bo barabe, ki mu bodo zažgale poslopja, ukradle najboljše može, razširile klevete o slabih izdelkih! Absurdni predlogi. Bolj divje, kot so postajale njegove zamisli, večji tujec si je postajal. Ni vedel, da je zmožen tako nizkotnih in obupanih ukrepov. Ni bil človek, za kakršnega se je imel. Bil je preslaboten, da bi ustavil stroj v svoji glavi, vsekakor pa ni vedel, kako ga ugasniti. Še nikoli mu ga ni bilo treba.

	Kako naj s tem v glavi živi – z neskončnim iskanjem rešitve nerešljivega?

	Sporazum, prodaja, skrivanje, sodelovanje.

	Še zblaznel bo. Je že blaznel.

	Zakaj njegov um noče spoznati, da ne more narediti ničesar, da je izgubil?

	In zdaj, čisto iznenada, je bil tukaj, blizu stare hiške, v kateri je odraščal. Polja je obdajala tema, a videl je obris kvadratne hiške, stari hrast pa je svoje črne veje raztezal čez nebo. Odpravil se je proti njemu.

	Imel je nov projekt – kako ugasniti svoj um?

	Prišel je k drevesu in obstal pod njim. Na pravem kraju je, to je čutil. Njegove misli so bile jasne, tekle so gladko.

	Pogledal je vejo nad sabo, bila je močna in na pravšnji vi-šini. Lahko spleza gor, sede nanjo in ko bo vse nared, omahne v konec. Ogledoval si je vejo in v mislih še enkrat preletel načrt, naredil nekaj minimalnih sprememb … Perfektno!

	Potreboval je samo še vrv – in vedel je, kje jo bo našel! S pomočjo vrvi so v grobove spuščali krste, ker pa je bilo trenutno ogromno pogrebov – dva ali trije dnevno – vrvi niso pospravljali, visele so na kljuki ob stopnicah, ki so vodile v klet. Videl jih je. Ne bo mu treba krasti. Noben tat si ne želi vrvi, s katero polagajo mrtve v grob.

	Bellman se je odpravil na pokopališče. Pred seboj je imel izvedljiv cilj! Takoj se je počutil bolje.

	Nebo je bilo manj temno, osvetljevala ga je srebrna mesečina, pokopališka ograja se je temno lesketala. Hodil je počasi in se spotikal ob šope trave. Našel je vrv in ko se je vračal, je uzrl Rosin sveže izkopani grob.

	Upočasnil je korak in se ustavil.

	Ni bil sam. Nedaleč proč se je na star nagrobnik naslanjal mož v črnem. Počel ni ničesar, le mirno je gledal teman drevored.

	Če je prej pihljalo, je sedaj vse obmirovalo. Bilo ni niti sapice.

	Moški je dajal vtis, da že zelo dolgo čaka, a se mu ni mu-dilo. Očitno je imel na razpolago neskončnost. Pogledal je Williama, gledal ga je prijazno radovedno.

	»Žal mi je za današnji popoldan,« je rekel, zvenel je vsakdanje in dobrodušno. »Priznam, da bi lahko bolje opravil.«

	»Kdo hudiča pa ste?« je vprašal William.

	»Prijatelj.« Oči so se mu lesketale, ko je čakal, kako bo William sprejel njegov odziv.

	»Prijatelj? Ne poznava se.«

	Možak v črnem je zamišljeno nagnil glavo na stran. »Drži. Pa vendar so moji nameni prijateljski. Pomislil sem, da bi se lahko pogovorila.«

	William si je dal vrv na ramo in se hotel odpraviti.

	»Bi vam pogovor dobro del?« je zanimalo moškega.

	»Tako torej! Jaz ostanem tukaj in z vami poklepetam, zjutraj pa bodo tukaj na pokopališču našli moje truplo? Imam prav?«

	Tujčeve oči so se nekaj trenutkov zadržale na vrvi, ki jo je nosil William. Potem je prijazno in ironično pogledal Williama.

	Ve, je pomislil William.

	Ampak moški v črnem je samo zamahnil z roko. »Ne, ne, ne. Vidim, da me niste razumeli. Prišel sem vam pomagat – bolje rečeno, vas prosit, da pomagate meni. Skupen cilj imava. Zakaj tega ne bi odložili,« pomignil je proti vrvi, »in sedli?«

	William je naveličano spustil vrv na tla in se sesedel na nagrobnik na drugem koncu Rosinega groba.

	»Poglejte tole, gospod Bellman.« Možak je dvignil roko v širokem rokavu in zamahnil nad pokopališčem. »Povejte mi, kaj vidite?«

	»Kaj vidim?«

	Pred njima so bili grobovi. Starejši so imeli kipce, nagrobnike, angele, križe in urne. Novejši so bili zgolj kup prsti. Na Rosinem grobu se je lesketalo belo cvetje. Tudi prazni grobovi so že čakali, pripravljeni na jutrišnji dan. Eden bo Dorin.

	Skozi opitost je Williama preplavila jeza. »Kaj vidim? Povedal vam bom, kaj vidim! Vidim svojo ženo. Vidim tri svoje otroke. Mrtvi so. Vidim tisti grob tam, mrzel in prazen, ki čaka mojega zadnjega otroka, ki pravkar umira. Vidim nesrečo, trpljenje in obup. Vidim jalovost vsega, kar sem kdajkoli storil in kar bi še lahko! Vidim prav vse razloge, da tukaj in zdaj opravim s sabo. Za vedno!«

	William se je zgrudil. Zvil se je v klobčič in si pulil lase, obraz se mu je tako silovito krčil, kot bi se koža hotela strgati s kosti. Čakal je, da bo bolečina v njem popustila in ga odložila na neki drugi kraj, a to se ni zgodilo. Muke so vztrajale, niso se spremenile, niso se končale, bile so nevzdržne. Hrepenel je, da bi pobegnil, a lahko je zgolj zatulil, zarjovel, vibracije so blažile njegov um.

	Pozvanjanje v glavi je zamrlo. Morda pa je moški odšel. Morda pa ga sploh ni bilo. Lahko zdaj gre in naredi, kar si je zadal? Bellman je dvignil pogled.

	Še vedno je tukaj. Stoji, pokončno in z rokami za hrbtom, oditi ne namerava.

	Moški je zviška gledal Williama. »Dobro! Dobro!« ga je opogumljal.

	William je zaklel. Se mar pogovarja z blaznežem?

	»No, zgodaj je še.« Razklenil je roke, pomislil in jih znova sklenil. »Veste, jaz drugače gledam na stvari.«

	»Ne dvomom.« Williamov glas je bil od tuljenja slaboten.

	»Ja. Jaz pred seboj vidim,« je možak globoko vdihnil, kot bi potegnil iz eksotične drage cigare, in zadovoljno izdihnil, »priložnost.«

	William je ostrmel. Ta človek nima vseh kolesc v glavi. Potem pa se mu je nekaj posvetilo.

	Kaj že?

	Sporazum, prodaja, skrivanje, sodelovanje.

	Sodelovanje.

	Pomislil je na Doro.

	Enkrat je prikimal. »Zmenjeno.«

	29

	V nosnice mu je udaril leden jutranji zrak. Premor. Toplejši zrak, zatohel, vohal je svojo sapo, smrdela je po alkoholu.

	Je buden? Tole je bilo podobno bujenju. Potemtakem je spal.

	Počasi kot Lazar je prihajal k sebi. Bolela ga je glava. V prsih ga je bolelo, kot bi se njegova pljuča vso noč bojevala. Ležal je na mrzlih trdih tleh, po licu ga je praskalo nekaj vlažnega, grobega. Odprl je oči. Ah! Bil je na pokopališču. Nagrobnik je bil postelja, vrv blazina. Ob njem je bil svež grob. Rosin grob.

	Zaprl je oči, da bi razmislil. Bil je na ženinem pogrebu. Šel je v Rdečega leva. Preveč je popil. In potem? Nekaj pernatega je pobožalo njegovo zavest … in izginilo.

	Potem pa je njegov um prestrelila jasna in silna misel.

	Dora!

	Z nerodno naglico se je spravil pokonci.

	Domov mora.

	Ne da bi pogledal kolut vrvi, se je odpravil, mislil je samo na hčerko in na stvari, ki jih mora narediti, da ji obvaruje življenje. Kajti preživela bo. Zdaj je bil o tem prepričan. Živela bo! In – čeprav na to ni pomislil – tudi on bo živel.



	William Bellman je vstopil v bolniško sobo. Gospa Lane ni komentirala odtisa vrvi na njegovem licu, tudi zaudarjanja po pijači ne, le vrata je odprla in ga spustila v sobo. V takšnih okoliščinah se človeku vse odpusti.

	Zdelo se je, da je ujel Dorine zadnje trenutke – zvijala se je v močnih krčih. Tokrat se Bellman ni umaknil, prav tako si ni pulil las. Oči mu niso obupano tavale naokrog in iskale odrešitve. Z nespremenjenim izrazom na obrazu je stal ob postelji, negibno kot nagrobnik.

	Začela se je umirjena faza plitkega dihanja. Gospa Lane je dekletu roke prekrižala na prsih, pokleknila in začela moliti.

	Bellman je molil z njo. Glas je imel miren, ni mu drhtel.

	Ko sta z molitvijo zaključila, je v Dori še vedno utripalo življenje. Rahlo zbegana je gospa Lane znova začela moliti. »Oče naš …«

	Ob 'amen' je dekle mirno dihalo.

	Gospa Lane se je znašla v rahli zadregi. Od strani je pogledala Bellmana, njegov miren izraz na obrazu jo je presunil.

	»Se vam ne zdi, gospod Bellman, da lažje diha?«

	»Res je.«

	Sklonila sta se nad dekle, zrla sta v njen bled obraz. Gospa Lane ji je s palcem nežno odprla veko, potem jo je prijela za roki in ju začela greti v svojih. »Gospod, usmili se nas,« je začela, a preplavila jo je tolikšna osuplost, da dlje ni prišla.

	Dora je še naprej dihala plitko, a precej enakomerneje. Njene roke so počasi postajale toplejše, tudi bledica je izginjala. Gospa Lane je opustila skrb za njeno dušo, spet se je posvetila telesu. Približno uro po krizi se je Dora premaknila. Ni se zbudila, le zganila se je v nečem, kar je bilo bolj podobno spanju kot komi.

	Bellman se ni premaknil. Zdelo se je, da gospe Lane ne vidi in ne sliši. Nepremično je strmel v hčerko, pa vendar ni bilo gotovo, da jo tudi vidi.

	Šele potem, ko je bolnico pregledal doktor Sanderson in nad čudežem presenečeno zmajeval z glavo, si je Bellman dovolil malce počitka. Rosino obleko je vrgel na tla in kar oblečen legel. V hipu je trdno zaspal.

	*

	Sinoči. Stisk rok – ali kot bi se zgodil – v temi nad grobom z moškim, ki ga je komaj videl. Danes. Njegova hči se je vrnila od mrtvih.

	V njegov spanec se ni prikradel niti najmanjši žarek svetlobe, ki bi osvetlil spremembo miselnega toka Williama Bellmana.

	Nekaj se je končalo. Nekaj se začenja.





	II.

	Sokrat: Predpostavimo, da vsak um vsebuje vrsto kletke, polne ptic vseh vrst, nekatere se zadržujejo v jatah in so ločene od drugih, druge v manjših skupinah, spet tretje so samotarji, ki letijo v vse smeri med vsemi drugimi.

	Teajtet: Prav. Kaj sledi?

	Platon, Teajtet

	1

	Ob pet do enajstih je Bellman stopil v hčerkino sobo, gospa Lane je že stala in čakala, da odide.

	»Gong?« je vprašala.

	»Kar želite.«

	Odšla je dol v kuhinjo, kjer je bila njena hčerka Mary.

	»Kaj bo danes, mama?«

	»Karkoli izbereva.«

	»Ne moreva kar ustreliti skozi okno?«

	Njena mama se je namrščila. »Mary, ne gre za zabavo. Kaj sva že naredili? Včeraj lonci, v torek gong. Kaj sva naredili v ponedeljek?«

	»Klavir.«

	»Ne more pričakovati, da se bova vedno domislili nečesa novega. Krožnike za sladico bi vrgla po stopnicah, če bi kaj pomagalo, ampak … Ljubi bog, čas je!«

	Planili sta v sprejemnico in dvignili pokrov velikega klavirja. Gospa Lane je vdano v usodo sedla, hčerka, polna navdušenja, poleg nje. Dvignili sta roke in opazovali uro. Ko je odbila enajst, sta z vsemi dvajsetimi prsti udarili po tipkah.

	»Tako!« je zadovoljno izjavila Mary. »Če ni slišala tega, ne more slišati ničesar.«

	Zgoraj je Bellman z uro v roki stal ob Dori in opazoval njen obraz, ko je po hiši neuglašeno zadonel klavir.

	V svojo beležko je zapisal eno besedo. Neodzivna.



	»Potrpežljivi bodite,« mu je svetoval Sanderson, ko mu je Bellman pokazal zapiske v svoji beležki, rezultate vsakodnevnih poskusov. Dorino dihanje je bilo plitko, počasno in enakomerno. Utrip je imela šibak, počasen in enakomeren. Videla ni ničesar, slišala ni ničesar, večino časa je globoko spala, kot se je zdelo, ko pa je odprla oči, ni videla nič več kot novorojeni mačji mladič. Lasje ji niso spet zrasli, gospa Lane in Mary sta ji vsak dan odstranjevali izpadle trepalnice. Dora je bila ujeta v vicah, ni ne umrla ne živela.

	»Bila je na robu,« je rekel Sanderson. »Njeno stanje je stabilno, biti moramo hvaležni.«

	Bellman je dobil svoj čudež, nerealno bi bilo pričakovati še enega. Vročica je opustošila mesto in Bellmanovo družino, zamalo je vzela tudi Doro, popustila je tik pred zdajci. Bellman se v svojih izračunih ni vprašal, zakaj mu je bilo prizaneseno. Le osuplo je razmišljal.



	Bellman je bil ves čas ob hčerini postelji, v tovarno sploh ni šel. Po sedmih dneh je na vrata potrkal deček s sporočilom: Vse je potekalo v redu, toda ali naj se glavni knjigovodja oglasi in poroča?

	Tisti večer je Mary pospremila Neda v kabinet. Spremljal ga je Crace. V sobi je bilo mrzlo; ogenj, ki ga je zanetila Mary, še ni premagal hladu, ki se je kopičil mesece. Crace ni bil še nikoli v veliki hiši, Ned zelo redko. Molče sta stala, strmela v tla in druge nepomembne reči, prevevala ju je radovednost, polna sta bila sočutja. Bila sta tako napeta, da sta kar poskočila, ko so vrata končno zaječala. Morda sta imela razlog, kajti William je bil spremenjen, čeprav ne na videz. Zbegano sta ga gledala, iskala sta nekaj, česar nista mogla najti.

	Izrekla sta mu sožalje, le običajne besede. Ned je vedel, da bosta njuna obraza povedala ostalo – da je žalost le majhen delček tega, kar čutita; da vsi v mestu trpijo, a le redki so pretrpeli toliko kot Bellman. Kar se je zgodilo v Bellmanovi hiši, je nepredstavljivo … toda zdelo se je, da Bellman tega ne vidi, da ga sploh ne sliši. Ned je pogledal Cracea, ki je bil podobno zmeden.

	»Sedita,« je rekel Bellman in bežno pokazal na stola. Obrnil se je k svojemu stolu za mizo, kot da bo sedel, vendar ni. Je pozabil, kako sesti? Naj počakata ali kar začneta? Po kratki tišini se je Ned odhrkal.

	»Morda želite slišati poročilo za prejšnji mesec?«

	Bellman je z roko segel k neobriti bradi in se popraskal po strnišču. To sta razumela kot povabilo in začela. Dramatični dogodki v mestu so vplivali na zaposlene v tovarni. Kljub turbulentnim okoliščinam so uspeli izpolniti več kot polovico naročil. Glede ostalih naročil so si na podlagi dobrega sodelovanja izpogojevali daljše roke. Nekaj naročil je bilo odpovedanih. Na splošno so bile stvari boljše od pričakovanega.

	Zdaj je Bellman utrujeno sedel, a še vedno ni z ničimer pokazal, da posluša.

	Ned je privzdignil obrv in pogledal Cracea, ki je nadaljeval. »Kar zadeva tehnične in procesne zadeve …« Skopo je opisal težave, ki so se pojavile, in pojasnil, kako je ukrepal, in zakaj.

	Bellman je strmel v roke, sklenjene v naročju.

	»Vse smo zapisovali, da boste lahko pregledali ...«

	Ned mu je ponudil sveženj papirjev, ker pa se Bellman ni zganil in jih vzel, je vstal in papirje odložil na mizo. Crace si je želel ta čudaški sestanek čim prej zaključiti, zato je vstal tudi sam.

	»In Dora?« je vprašal Ned. Bil je še en poskus, kako bi prišel do živega človeku, ki ga je imel za prijatelja in delodajalca. »Upam, da se njeno stanje izboljšuje?«

	Sedaj ga je Bellman pogledal. Vprašanje je zganilo nekaj temačnega v njem, a ni odgovoril.

	Crace je predlagal, da se z Nedom dvakrat tedensko oglasita in poročata o delu v tovarni. Bellman je odsotno prikimal, moška sta se poslovila.

	Ko sta se vračala v tovarno, sta vsak zase razmišljala o tragediji in o lastni žalosti. Šla sta mimo Rdečega leva, kjer je Crace pred petimi meseci slavil poroko, in mimo cerkve, kjer je pokopal svojo ženo. Vsak je sledil svojim mislim, zelo dobro sta vedela, o čem razmišlja drugi. Ko sta zagledala vhod v predilnico, je bilo njunim zasebnim mislim konec.

	»Ni ti izrekel sožalja,« je pripomnil Ned.

	Crace je skomignil. »Sožalje ne pomaga veliko. Tudi tebi ga ni izrekel.«

	»Moja mati je bila stara. Prišel je njen čas. To je vedela ona in to sem vedel jaz.« Ned se ni mogel opravičiti v Bellmanovem imenu, je pa lahko rekel: »Zlomilo ga je.«

	Craceu ni zastal korak, tudi pogleda ni dvignil. »Ned, vse nas je zlomilo,« je mrko odvrnil. In potem, ustnice so mu rahlo trznile, da besede niso preveč bolele: »Pridi, le redki si lahko privoščijo biti zlomljeni. Midva morava plačati najemnino.«



	Bellmanove dneve je polnila skrb za hčerko. Ob balzamih, oljih in zdravilih ob postelji so bili številni seznami – o srčnem utripu, dihanju in temperaturi. Njen oče se je naučil razlikovati odtenke bledice; da se ji barva vrne v lica, je čakal tako pozorno, kot mornar pozorno motri obzorje, kdaj bo zagledal prvi obris kopnega. Bellman je strahoma spremljal tempera-turo – je Dori pretoplo? Prehladno? Je na prepihu? Odpiral in zapiral je okna, zahteval dodatne odeje, potem pa jih zlagal na stran. Bolnici je dodajal blazine, šal in rokavice in jih potem spet jemal. Čez dan sta bili gospa Lane in Mary pri roki, pomagali sta mu, ponoči je svojo hčerko negoval sam.

	Potem ko ji je opolnoči zadnjič izmeril srčni utrip in temperaturo, je sedel v fotelj v kotu sobe in dremal, dokler ga ni premagal globok spanec. Kasneje v noči, ko se je tema polegla, se je znašel na neznani sivi obali, kraju med spancem in budnostjo. Tam so nastajale čudne in domišljave zamisli, v temi je segel po beležki in peresu, obrnil nekaj praznih strani in jih zapisal. So bili njegovi zapiski razumni? Bi zamisli tudi podnevi veljale za izvedljive? Na takšna vprašanja ni pomislil, pripadala so nekemu drugemu svetu – oddaljenemu, nepomembnemu, tujemu. Potem pa se je plima obrnila, napol pogreznjen v sen je odložil beležko in potonil v pozabo. Ko se je zjutraj zbudil, so ga nase takoj priklenile razpredelnice s številkami, poskusi, ki jih je moral izpeljati, za vsem tem pa je lebdel nejasen občutek, da je sanjal. In morda se je čisto bežno spominjal noči na pokopališču, tako bežno, da se je izmaknila njegovi pozornosti.



	Več tednov je Bellman v številkah iskal vzorce. Nadvse si je želel najti sledi izboljšanja, ampak številk ni mogel pretentati – v najboljšem primeru je bilo mogoče reči, da je stanje stabilno. In potem, nekega četrtka, se je zgodila sprememba. Kar naenkrat se je Dorino stanje izboljšalo. Ko se je dotaknil njene roke, se je Bellmanu zdelo, da je manj voščena, bolj podobna človeški. Tudi Mary je to opazila. Gospa Lane je bila previdno zadržana, se je pa strinjala, da je deklica nekoliko manj bledikava.

	Naslednji dan je Dora odprla oči, prvič je bilo jasno, da je prepoznala svojega očeta.

	»Poglejte,« je Bellman rekel Sandersonu in mu pod nos molil beležko, »njen utrip je močnejši in stabilnejši. Diha globlje. Poje več juhe. Je čas, da začne jesti kaj konkretnejšega? Tudi prepozna me.«

	Zdravnik spremembe ni mogel zanikati. Izboljšanje. Dekle se je zavedalo sveta okoli sebe. Pa vendar bolnice ni mogel pogledati, ne da bi občutil, da je nekaj zelo narobe. Bledica, šibkost, izguba mišic, nemost, izguba las, neodzivnost na zvok, dotik, človeški glas … Bila je enciklopedija simptomov, z njimi bi lahko napolnil knjigo, morali bi jo pokazati na univerzi. Vse to ga je skrbelo, njen oče pa se je radostil nad tabelami, medtem ko je služabnico najbolj žalostilo, ker ji ni mogla z ničimer prekriti rožnatih krogov pleše na glavi. Njen videz – čeprav si tega ni drznil reči – je bil še najmanj zaskrbljujoč. Posledice vročice so bile veliko več kot samo uničena koža in plešavost. Zelo se je bal, da ima dekle uničen tudi um.

	*

	Vročica je v mestu dosegla vrhunec in se počasi poslovila.

	Vsakdo je nekoga izgubil. Nekateri so izgubili vse.

	Ljudje so se spominjali. Jokali so in žalovali. Sicer pa so bili veseli, da por in rabarbara dobro uspevata, še vedno so zavidali sosedinemu klobučku, se ob nedeljah veselili dišeče svinjske pečenke. Eni so cenili lepoto z mesečino obsijanih hrastov na grebenu, spet drugi so našli užitek v obrekovanju.

	Ker so Bellmana v mestu vsi poznali, so ljudje govorili tudi o njegovi tragediji. Mary ni imela slabih namenov in pogovarjala se je z vsemi, ki so jo bili pripravljeni poslušati. Sosedje, zaposleni, trgovci, prav vsi so zgodbi nekaj pridodali: Dora Bellman je bila okostnjak. V postelji je ležala bolj mrtva kot živa. Bila je slepa, bila je gluha, bila je nema. Njeno telo je živelo, a njena duša je preminila. Ostala je brez razuma.

	Tesar, ki je pomagal dvigniti bolničino posteljo, da je lahko gledala skozi okno, je povedal, da Dora Bellman sedi v postelji, njeni nekdaj temni lasje so se spremenili v sivkaste šope.

	»Sploh ni podobna dekletu. Prej strašilu ali lutki, s katero strašijo otroke.«

	In razum – ga je izgubila?

	Ne. Tesar ni mislil tako. Punca, ki skrbi zanjo, tega ni omenila.

	Obrekovali so tudi Bellmana. Da se grdo drži in je ves čas resnoben; da je izgubil nekdanji elan. Če so ga sploh kdaj videli na ulici, je sklanjal glavo, nič več ni veselo kimal v pozdrav in privzdigoval klobuka kot nekoč.

	Bellmanovi grobovi niso bili urejeni, Bellman pa ni več hodil v cerkev.

	»Preveč dela ima s hčerko,« so pravili ljudje, za zdaj so mu bili pripravljeni odpustiti, ker je zanemarjal svoje dolžnosti.

	»V tovarno pa še hodi?« je zanimalo ljudi.

	Ne, v tovarno ni hodil.

	Prav tako ni zahajal v Rdečega leva.

	»Ničesar ne počne, razen da bdi nad svojim strašilom,« so prišli do zaključka meščani. Smilil se jim je. Občudovali so njegovo očetovsko predanost. Pa vendar, bil je gospod Bellman, lastnik tovarne. Biti bi moral tam. Takšno stanje se ne more nadaljevati v nedogled. Ali pač?

	2

	Dori lasje niso spet zrasli, tudi trepalnice ne. Je pa meso omililo koščen izgled in z vsakim novim dnem se ji je v lica vračala barva. Njeno dihanje je postalo globlje. Utrip močnejši. Bili so trenutki, ko je bilo jasno, da njene oči zaznavajo gibanje, potem pa je nekega dne Mary osupnila, ko je zaslišala hripav glas, ki je prosil za vodo z medom – bila je Dora. Doro je poljubila in na ves glas zavpila, klicala je gospoda Bellmana.

	»Vrnila si se!«

	Bellman je zajokal.



	Tri mesece je Bellman razmišljal samo o svoji hčerki. Vajeti svojega življenja je spustil iz rok, da je ohranjal Dorino. Zdaj ko je bila izven nevarnosti in se je njeno stanje stabiliziralo, je napočil čas, da se vrne v svet.

	Mary je očistila okno v kabinetu in pustila odprto, da bi se dolgo neuporabljen prostor dobro prezračil. Preprogo je odnesla ven in jo stepla, pohištvo je premazala z voskom. Zloščila je rešetko v kaminu, narahljala blazine na stolu in napolnila črnilnik.

	Ob desetih je Bellman vstopil in sedel za mizo. Izdihnil je zatohlo postano sapo in vdihnil svež aprilski zrak. S prsti je zadovoljno pobožal prazno mizo. Pred njim so bili dnevi, ki so čakali, da se zbudi. Čakala ga je prihodnost. Da bi zaživela, potrebuje le njegov dotik.

	Iz žepa je potegnil usnjeno beležko. Prelistal je razpredelnice z urami, številom utripov in temperaturo. S tem je opravil. Liste je zataknil pod elastiko, s katero je ločil stare strani od novih, današnjih in jutrišnjih.

	Kaj pa tiste druge strani? Naglo načečkane vrstice, zavite gor in dol, tu in tam so se celo prekrivale. Oh ja, spomni se. Oče mora nekaj početi, ko dolge noči bedi ob svojem otroku. Bile so le nočne ideje prestrašenega uma …

	Ena beseda ga je pritegnila. Ogledal si jo je pobliže.

	Glede na to, kako vse bolj zavzeto je bral, bi človek pomislil, da so bili ti napol pozabljeni stavki zanimivejši, kot je pričakoval. Strani je obračal počasi in pozorno bral v nočeh napisane besede, kot bi ne želel ničesar spregledati. Enkrat ali dvakrat je prelistal že prebrane strani, tu in tam je kaj pripisal.

	Stvari, ki jih nekdo počne, ne da bi o njih posebej razmišljal, podzavestno zorijo v njem. Zamisel, povsem brezbrižna do Williamovih človeških težav, se je zasejala in se hranila z njegovo krvjo, ne da bi se sam tega sploh zavedal. Zdaj ko se ji je bil pripravljen posvetiti podnevi, se je lahko rodila.

	Ko je prenehal brati, je celo minuto samo strmel predse. Urejal je svoje misli, potem pa je obrnil nov list v beležki in dobro uro pisal brez prestanka. Cilji, razpredelnice, seznami, stroški, načrti, ovire, strategije. Ko je napisal še zadnjo besedo, je odložil pero in pomahal z beležko po zraku, da se je črnilo osušilo. Obraz mu je razsvetlil nasmešek človeka, ki je v žep segel po cent, izvlekel pa zlato gos.

	Kako briljantna ideja! Kako sijajna priložnost!

	Besede so mu odmevale v glavi. V mislih je duhal sveže izkopano pokopališko prst. Vedel je, da bi moral poiskati mo-škega v črnem in sestaviti primerno pogodbo. Pretrdo se ne sme pogajati. To ne bi bilo prav. Zamisel je izvirna, možakar pa jo je tako velikodušno delil z njim, da bi bilo podlo, če bi se preveč prerekal o pogojih. Izvedeti mora, kaj možakar hoče, se zaradi lepšega – posel je posel, to je treba spoštovati – malce pogajati, a v srcu je vedel, da bo možaku dal, kar si želi. Velikodušnost si je lahko privoščil – zaslužek bo obetaven.

	Najprej ga mora poiskati. To bi lahko bila težava. Med pogovorom je možakar omenil, da se piše Black, čeprav se Bellman ni mogel spomniti, kdaj natanko je to rekel. Bi ga prepoznal? Nekega dne, ko bo imel čas, bo sedel za minuto ali dve, več ne bo potreboval, in si v spomin priklical njegovo podobo. Potem bo imel dovolj podatkov, da bo lahko povprašal po njem. O Blacku se je nekoč že pozanimal, a takrat je bilo drugače. Priznal si je, da ni bil metodičen. Povprašal je napačne ljudi. Tisti neuspeh ne pomeni ničesar. Ko se bo temu posvetil z dušo in telesom, mu bo uspelo. Vedno mu je.

	Ko bo napočil pravi čas.

	Bellman je vzel pero, da bi v beležko pripisal poišči Blacka, toda konica je bila suha. Pero je negotovo zastalo med listom in črnilnikom. Je kaj spregledal? Bi moral upoštevati še kaj? Razmišljal je deset sekund, petnajst. Misli so mu odtavale na nepoznan teritorij. Namrščil se je. To je prepogosto opazil pri drugih – ko so se ljudje izgubili v lastnih dvomih. Imeli so jasen cilj, uspeh na dosegu roke, vendar so omahovali in tuh-tali, bali so se malenkosti, medtem pa so izgubili dragoceni čas in projekt je potonil. Podrobnosti so se sčasoma vedno rešile same od sebe.

	Bellman zadnjega opravka ni zapisal v beležnico. Ni bilo potrebe. Tega ne bo pozabil.

	V pričakovanju novega podviga si je veselo pomel roke in z odličnim tekom pričakoval kosilo.

	*

	»Si slišala hrup, ki smo ga zganjali?« je Mary vprašala Doro, ko sta bili sami. »S klavirjem, gongom in lonci?«

	Dora je odkimala. »Le vrane sem slišala. Dolgo sem jih poslušala. Potem pa sem se zbudila.« Za hip se je zamislila. »Tega ne povej mojemu očetu.«

	3

	V torek na začetku maja se je William Bellman vrnil v predilnico. Ritem strojev mu je povedal, da je vse v redu. Bilo je nekoliko zadrege, ljudem je pisalo na obrazu, da se jim zdi spremenjen. No, tudi sam je vedel, da je spremenjen. S Craceom je šel na obhod, se rokoval s starejšimi delavci, sprejel sto in eno informacijo, postavljal kratka in premišljena vprašanja. Odšel je zgodaj.

	Sredo je preživel v pisarni z Nedom. Naročila, izstavljanje računov, poročila. Vse je bilo v redu. Odšel je zgodaj.

	V četrtek je metodično in rigorozno ocenil stanje zadev v tovarni in zaključil, da tudi brez njega vse teče perfektno. Mary je s sporočilom poslal v predilnico, petnajst minut kasneje sta Ned in Crace stala pred njim v kabinetu. Pojasnil jima je, kaj pričakuje od njiju, pravzaprav nič več od tega, kar sta počela zadnjih nekaj tednov. Vprašal ju je, na katerih področjih ga potrebujeta. Omenila sta stvar ali dve, potem je eno ali dve dodal še sam. Sicer sta menila, da zmoreta vse.

	»Dobro,« je pripomnil William in prikimal.

	Čemu vse to? je zanimalo Neda in Cracea. Komaj se je Bellman vrnil, razumen, težave je pustil za seboj, že se je zdelo, da načrtuje novo odsotnost.

	»Kako dolgo bomo delali po novem dogovoru?« je vprašal Ned. »Če bo trajalo več kot mesec ali dva, potem bi se splačalo usposobiti še koga mlajšega, ki bo prevzel nekaj mojih odgovornosti.«

	»Seveda,« je odvrnil William. »Novi dogovor je trajen.«

	Ta nova prihodnost je bila preobsežna, da bi jo lahko takoj dojela.

	Crace se je čutil dovolj samozavestnega, da je vprašal: »Kdo pa bo vodil tovarno?« a pogum ga je zapustil takoj, ko je Bellman odvrnil: »Vidva.«

	Ned je osupnil. Tovarna brez Bellmana? S Craceom jo bos-ta vodila? Od šoka je globoko vdihnil, takoj ko je zrak vstopil v njegova pljuča, se je počutil močnejšega. Je bilo to nepredstavljivo? Bellman je o tem razmišljal kar nekaj časa, toda zdaj je vse premislil …

	Ned je izdihnil.

	Zmogla bosta.

	Naslednji teden je imel William v tovarni veliko dela. Sedel je v pisarni in sprejemal delovodje in druge delavce, da so se pogovorili o njihovi novi prihodnosti, novih priložnostih. Bellman je vztrajal, da morata pogovore voditi Ned in Crace. On je samo nadzoroval, bil novima menedžerjema na voljo za vprašanja in podajal svoje mnenje, kadar sta ga želela. Sprva sta bila zadržana, pričakovala sta, da ju bo vodil, a kaj kmalu jima je postalo jasno, kaj želi Bellman – da samostojno sprejemata odločitve. Vodila sta razgovore, se posvetovala, sprejemala zaključke in potem pogledala Williama. Da jima je prikimal, je bilo vse, kar sta potrebovala. Tovarno sta poznala tako dobro kot on.

	Naslednje tedne je Bellman počasi krajšal svoje ure v tovarni. Njegova prisotnost je bila dovolj, da se je predaja vodenja stabilizirala. Kar je Bellman že vedel, so sedaj spoznali še vsi drugi – Bellman je bil prisoten v sistemu, rutini, navadah. Kot urar, ki je očistil in zloščil vsako kolesce in vzmet v mehanizmu, je lahko uro prepustil drugim, da so jo vsak dan navili. Nobene potrebe ni bilo, da je osebno prisoten, počasi se je umikal.

	Šest mesecev zatem, ko je vročica zapustila mesto, se je tovarna vodila sama.



	Ko je v hiši vse potihnilo, ko so ugasnile še zadnje sveče in je zaškripala zadnja deska v tleh, je Dora sedla v postelji in okrog sebe kot družabnice razporedila blazine. Za danes je bilo konec direndaja. Mary in njena mama sta spali. Končno ni bilo nikogar, ki bi ji meril temperaturo, jo spraševal, ali je lačna, jo tehtal ali kako drugače meril njeno počutje. Šele sedaj je bila svobodna, da se je lahko spominjala.

	Medtem ko je zrla v temoto sobe, je razmišljala o preteklosti. O hrupu, barvah in gibanju prizorov, ki jih je izgubila, sedaj pa so v temi dobivali novo podobo, postajali so vse bolj živi. Za to se ji ni bilo treba posebej truditi, zlahka je odmislila sedanjost in se združila s tistim, kar se je dogajalo prej.

	Začela je tam kot zmeraj – v četrtek zvečer, ko je oče prinesel rdeči platneni vreči, njena brata pa sta radostno vzkli-kala. Slišala in videla je kovance, ki so žvenketaje padali v posodo, občutila težo vrča in vonjala kis, ki ga je zlila nanje. Vonjala je tudi kis, ki je vso noč vztrajal na Philovih rokah, sprati ga ni mogel.

	Razen kovancev se je spominjala še mnogih drugih prizorov, bili so tako živi kot tisti dan, ko so se zgodili. Spominjala se je dogodkov iz življenja, ki so bili tako sveži in živahni, da so se zdeli resničnejši od življenja samega. Pogled je zadrževala na obrazih in izrazih, spet je bila deležna materinih ljubečih pogledov, spravljala brata v smeh, vonjala sladkobno dišečo sestrico dojenčico. Ponoči se je spominjala živih dogodkov, noči so minile, kot bi trenil. Dnevi so bili tisti, ki so bili grozni, vlekli so se v neskončnost.

	Ko se je zunaj začel delati dan in so skozi zavese posijali prvi žarki, se je predramila iz sanjarjenja. Legla je in zaprla oči. Ko ji je nedolgo zatem Mary prinesla čaj, je glavo nagnila na stran in si jo ogledala.

	»Hm,« je rekla zamišljeno, »nič kaj spočita nisi videti.«

	»Boš odgrnila zavese?« je rekla Dora. »Kmalu bodo priletele vrane.«

	&

	Vrane niso izbirčne. Rade imajo žuželke, sesalce (najraje mrtve), želod, rake, sadje, jajca. Če obstaja vranja najljubša hrana, so to črvi in sočne bele ličinke. Ampak resnično se razveselijo vsega, kar lahko ukradejo.

	Nesrečni plavček tako hitro izgublja toploto, da skoraj vsak budni trenutek išče hrano. Enako alka, katere krila so izven vode tako učinkovita, da mora jesti ves dan, da si nabere dovolj energije za let. Ravno nasprotno pa vran, izjemno bitje, najde vso potrebno hrano v urici ali dveh, ves preostali čas pa ima prosto.

	Kaj počne vran v prostem času?

	 	Pripoveduje šale in obrekuje.

	Popravlja zavrženo priročno orodje.

	Uči se tujih jezikov. Vran lahko posnema človeški glas, logarjevo sekiro, zvok lomečega se stekla. In če se resnično hoče zabavati, lahko k sebi pokliče vašega psa – z vašim žvižgom.

	Uživa v poeziji in filozofiji.

	Je ekspert v vranji zgodovini.

	O geologiji ve več kot vi, ker pa se to znanje prenaša iz generacije na generacijo, jo imenuje družinska anekdota.

	Dobro je podkovan v mitologiji, magiji in čarovništvu.

	Obožuje rituale.



	Skratka, ker imajo vrane ključ od shrambe sveta, imajo dovolj časa za razmišljanje, možgane, da si zapomnijo, in modrost, da se lahko smejijo.

	V latinščini se vran imenuje corvus frugilegus, kar pomeni zbiralec hrane, zaradi izjemno učinkovitega zadovoljevanja prehranskih potreb.

	4

	V veliki hiši na oxfordshirskem podeželju je premožen galanterist Critchlow sedel v velikem fotelju ob kaminu in s srebrnim rezilom odpiral pismo. V udobno življenje se ni rodil, zato je ob kaminu in srebrnini užival bolj kot grofje in princi.

	Pismo je bilo od človeka, ki ga je poznal zgolj po slovesu – Williama Bellmana. Ni bilo dolgo – po pozdravnih besedah je takoj prešel k bistvu. To se je ujemalo s tem, kar je o njem vedel. William Bellman je bil zelo sposoben mož z jasnimi cilji, časa ni tratil.

	»Kaj veš o Williamu Bellmanu?« je galanterist vprašal svojo ženo.

	»O tekstilcu iz Whittingforda?« Glavo je nagnila na stran. »Med mrzlico je izgubil otroka, kajne? Ali je bila njegova žena … Kaj pa hoče?«

	»Denar.«

	»Nima dovolj svojega? Poleg tega pa ga sploh ne poznava.«

	»Če nekdo raje dela kot čveka v sprejemnicah drugih ljudi, še ne pomeni, da se vanj ne splača investirati. Ravno nasprotno.«

	Critchlow je bil radoveden. Bellmanu je odpisal in ga povabil v svojo hišo.



	Štiriindvajset ur kasneje je ob istem kaminu William galanteristu predstavil svoj načrt. Pojasnil mu je zamisel, stroške (poslopje, skladišče, delavci), časovni okvir, obseg izdelkov, povpraševanje in dobavo.

	»Zveni dobro,« je pripomnil Critchlow. »In dobiček?«

	Bellman mu je podal listič papirja z razpredelnico. »Za prva tri leta.«

	Osebno je imel Bellman večja pričakovanja od številk na papirju. Bila so utemeljena. Pa vendar je kot izkušen poslovnež vedel, da si bo pretkani investitor najbrž premislil, če bodo obljube prevelike. Varneje je ponuditi manj ambiciozen dobiček, a še vedno mamljiv. Zato je številke prilagodil.

	Critchlow je vzel papir in si ogledal zapisano. Privzdignil je obrv in presenečeno pogledal Bellmana. »Ste prepričani?«

	»Noben razumen poslovnež ni nikoli o ničemer prepričan. Ocena je zgolj ugibanje. Premišljeno ugibanje. Ampak smrt ne gre nikoli iz mode.«

	Možakar se je podrgnil po ustih in znova pogledal številke na papirju. Ugibanje Williama Bellmana ni bilo kar tako.

	»Koliko potrebujete?«

	Bellman je povedal znesek. »Eno četrtino bom vložil sam, potrebujem še preostale tri.«

	»S kom ste že govorili?«

	William je navedel imena dveh drugih investitorjev, s katerima je že govoril. Critchlow je prikimal. Poznal ju je, bila sta zanesljiva človeka.

	»Ideja mi je všeč. Dajte mi nekaj časa za razmislek.«

	»Do jutri?«

	»Ne izgubljate časa, kaj? Prav, do jutri.«

	William je vzel svoje razpredelnice in se poslovil. Možakar je obsedel v fotelju in zrl v plamene.

	Smrt ne gre nikoli iz mode, je pomislil.

	Sestala sta se še dvakrat. Williamu je ponudil brendi ali viski. Bellman je sedel ob grmečem ognju, predstavljal svojo zamisel in kazal tabele s številkami. Noben sestanek ni trajal več kot uro.

	William se je domov vrnil prepričan, da mu ne bo treba dolgo čakati. In imel je prav.

	Še nikoli ni noben galanterist vložil toliko denarja v en sam projekt. Še nikoli se ni nobeden odločil tako hitro, tudi ne tako zaupljivo. William Bellman je četrtino denarja založil sam, kajne? Glej, glej, glej.

	Trije možje pred tremi kamini so si natočili še en brendi – ali viski – in se z zadovoljnim nasmeškom v naslonjaču naslonili nazaj. Bili so premožni, a obetalo se jim je, da bodo postali še premožnejši.

	Jutro je Williamu prineslo tri pisma. Ja, ja in ja.

	Dobro.

	Zdaj je videl prihodnost. Lahko jo uresniči. Lotil se je dela.

	5

	Najprej zemljišče. Nikakor preprosta reč. Nato odvetniki, ki skrbijo za majhne trgovce, ki morajo prav tako preživeti. Medtem pa arhitekti in oblikovalci, ki bodo izdelali dizajne.

	»Pet nadstropij,« jim je povedal Bellman, »in poudarek naj bo na svetlobi. Na sredini strehe mora biti osemkotno stekleno okno, skozi katerega bo svetloba sijala po vsej stavbi in ne samo skozi okna.«

	»Hmm,« je pripomnil arhitekt in se popraskal po bradi. »Alternativno …«

	»Atrij,« je nadaljeval William. »Točno takšen, kot sem ga opisal. Kako bodo sicer moje šivilje videle šivati? Kako bodo sicer stranke videle detajle na črnih rokavicah novembra ob štirih popoldan?«

	Arhitekt je predstavil načrt za stavbo, brez atrija. »Ni praktičen,« je pojasnil. »Poleti bo prevroče. Pomislite na stroške vzdrževanja! In na varnost.«

	William je v usnjeno beležko sam skiciral atrij, iztrgal list in ga dal arhitektu. »Po steklo pojdite k Chanceu v Birmingham. Za inštalacije morate najeti te ljudi,« imena je napisal na nov list in ga strgal iz beležke. »Poznajo hidravlični sistem, ki bo poleti dvignil celoten stekleni strop, da bo vroč zrak sproti odhajal iz stavbe. Če ne veste, kako to narediti, bom za streho najel Paxtonove ljudi.«

	Arhitekt je pripravil nov načrt v skladu z Bellmanovimi željami.

	Potrebovali so vodjo del. Bellmanov arhitekt je poznal pravšnjega človeka.

	»Pridite z mano, k njemu vas bom peljal.«

	Možakarjeva pisarna je bila nadvse udobna. Bil je debe-lušen in dobrohoten, gumbi na telovniku so se lesketali, Bellmanu je samozavestno stisnil roko. Bellman je potlačil željo, da bi se spačil, ko se je z njim seznanil – čisti nohti, kožo je imel mehko in nadišavljeno. Ostal je deset minut, potem se je poslovil.

	»Ne bo pravi,« je rekel. »Ne zna voditi delavcev. Če hočeš nekaj narediti dobro, tega ne moreš početi iz naslonjača. Osebno moraš biti prisoten.«

	»Z vsem spoštovanjem, gospod,« je rekel arhitekt, »Bensen ima zelo izkušeno ekipo in ogromno izkušenj. Potrebujete človeka vašega kova, nadarjenosti in izkušenj, nekoga, ki lahko prevzame odgovornost za gradnjo in vas razbremeni skrbi.«

	Bellman je odkimal. To ni bil njegov način dela.

	Nekoga mlajšega bi rad, je pomislil pri sebi. Robustnega. Ki je blizu ljudem. Blizu delu. Pozanimal se je in izvedel za človeka po imenu Fox.

	Sestala sta se v majhnem parku za vogalom hrupnega gradbišča. Fox je imel obute težke gojzarje, pod nohti umazanijo, ko pa je govoril s svojimi ljudmi, je zvenel kot eden izmed njih. Fox ga je malce spominjal na mlajšega sebe – bil je nadarjen, željan velikih projektov. Bellman je jasno predstavil svoje pogoje. Foxu je nameraval plačati manj, kot je hotel debeluh z mehkimi rokami – veliko manj – ampak mladenič ni hotel samo zaslužiti, želel si je nekaj daleč dragocenejšega: ustvariti ime.

	»Delal bom noč in dan,« je obljubil in Bellman mu je verjel. S tem projektom se bo Fox uveljavil, to sta vedela oba. Zadovoljno sta si segla v roke.

	Bellman in Fox sta skupaj obiskala kamnoseke, zidarje in tesarje. Fox je govoril njihov jezik – 'moj oče je bil zidar v Exetru' – Bellman pa ga je opazoval in poslušal. Potem pa je začel postavljati vprašanja. Fox je utihnil in poslušal Bellmana, ki so ga zanimali materiali, okvirni stroški in stroški prevoza. Opazoval je Bellmana, ki si je številke zapisal v beležko, ki jo je vedno nosil v žepu, jih oklestil in sestavljal osnutke pisem prodajalcem kamna in lesa. Včasih, ko sta odhajala od potencialnega trgovca in zmajevala z glavo, ker jima je prešibko stisnil roko, je Fox pripomnil: »Ah, poznam pa zelo sposobnega fanta, ki dela zanj. Ste videli njegove izdelke? Odlični so. Takšnega delavca bi z veseljem imel …«

	»Speljite mu ga,« mu je ukazal Bellman, Fox pa se je lotil kraje pomočnika.



	Podvig ni obsegal samo izgradnje kamnite stavbe, bil je tudi pravna zadeva, varna in neprodušna, sestavljena iz mnogih strani nerazumljivega žargona. Bellman je preživel veliko časa v odvetniških pisarnah, se sklanjal nad dokumente in sklepal pogodbe, podobne zapletenim labirintom. Na te sestanke je prihajal z vrsto zdravorazumskih vprašanj in poslušal odgovore. Njegova navodila so bila jasna, odvetniki so jih preoblikovali v pravniški jezik. Če je obstajal kak vidik lastništva, odgovornosti in pravic, o katerem je dvomil, so bili druga-čnega mnenja odvetniki, na katere je s svojo odločnostjo in natančnostjo naredil močan vtis.

	Tretja plat podviga je bila finančna. Veličasten vhod banke Westminster in City je bil impresiven. Polovica gore italijanskega marmorja je bila razrezana na talne in stenske plošče, izklesana in oblikovana v stebre, drage, trdne, zastrašujoče. Le redki so vstopili, ne da bi jih prevelo notranje drhtenje, spoštovanim damam se je zatresel glas kot šolarkam pred tablo, plemiči pa so hodili pretirano pozibavajoče, ko so dvigali denar. Celo brezgrešni vikar je potlačil nervozen kašelj. Nemogoče je bilo spregledati, da nekje v tej hiši na ducate uradnikov dela kot angeli, ki bdijo nad svojimi strankami, poznajo njihovo finančno stanje, vsako nepremišljenost, poznajo vsako transakcijo. Ne, velika veža banke Westminster in City ni bila prijeten kraj. Ni važno, kako neomadeževano je bilo nekogaršnje denarno stanje, korak je zastal še najbolj preudarnim dušam.

	Ampak oklevanje je bilo Williamu Bellmanu popolna neznanka. Preskakoval je po tri stopnice naenkrat, v banko pa je vstopil tako občudujoče in spoštljivo, kot prileti čebela v Westminstrsko katedralo in sede na oltar. Čisto po naključju je gospod Anson, eden od glavnih direktorjev banke, prečkal vežo, ravno ko je vanjo zakorakal Bellman, in opazil njegovo brezbrižnost do veličine. Močan temnolas moški, poln silovite energije, se sploh ni zmenil za uslužbenca za pultom, pri katerem bi se oglasila vsaka običajna stranka, pač pa se je raz-gledal po veži. Ko je zagledal gospoda Ansona, se je odpravil naravnost k njemu. Predstavil se je in jedrnato povedal, kaj želi. »Mi lahko vi pomagate?«

	Anson ni bil vajen tako neuradnega pristopa, ampak nekaj v Bellmanovi drži in vedenju mu je pravilo, da se mu splača nameniti nekaj trenutkov. In nekaj trenutkov je bilo dovolj, da ga je prepričalo, da mu je posvetil še več časa.

	V zasebni pisarni mu je Bellman predstavil finančni načrt. Bellman je potreboval zajetno posojilo. Gradnjo je financiral iz kapitala, posojilo je potreboval za opremo. Anson si je ogledal Bellmanove številke.

	»Torej, potrebujete posojilo in tudi račun bi imeli pri nas. Morda tudi osebnega?«

	»Dva.«

	»Dva osebna računa? Oba zase?«

	Bellman je prikimal, pojasnila mu ni ponudil.

	No, to je bilo sicer nenavadno, ampak Anson ni videl nobene administrativne ali pravne prepreke. Ogledal si je pričakovane številke iz poslovanja. Preveč optimistične so, je pomislil, a če bo Bellmanu uspelo doseči vsaj polovico zastavljenega plana, bo zlahka zmogel odplačevati posojilo. Ničesar ni bilo, kar bi mu preprečevalo, da mu posojila ne bi odobril še danes, poleg tega pa je imel občutek, da bo Bellman s svojim poslovnim načrtom odšel v drugo banko, če ne bo dobil odgovora.

	»Z veseljem vam ustežem,« je rekel in mu ponudil roko. Bellman jo je sprejel in jo močno stisnil, naslednji hip pa je bil že na nogah, pripravljen na odhod.

	Anson je Bellmana pospremil v vežo. Spet sta se rokovala, potem pa je bankir gledal, kako je nova stranka po marmornih tleh hodila proti izhodu enako samozavestno in z odločnim korakom, kot je vstopila v stavbo. Za veličino in marmor povsod okrog sebe se sploh ni zmenil. Kako nenavadno, je razmišljal. Temu človeku banka pomeni zgolj kraj, kjer ima naložen denar. Če bi bil denar dežne kaplje, bi bila banka Westminster in City zgolj kad. Velika, draga in marmorna, a še vedno samo kad.

	Zavil je na hodnik, ki je vodil do sodelavčeve pisarne, iskal je dokument, ki ga je zjutraj pustil tam. Čestital si je. Če bo Bellmanov podvig tako uspešen, kot je menil, da bo, potem je on, Anson, danes sklenil posel svojega življenja – in to le v dobre pol ure.

	6

	Na deževen februarski dan je Bellman stal pod oblačnim nebom in si ogledoval gradbišče. Razmajane lope včerajšnjega dne so izginile, bile so zravnane s tlemi, londonsko prst pa je kopalo na stotine lopat, da je nastal prostran krater. Danes ni bilo nobenih lopat – v takšnem vremenu ni bilo mogoče delati. Na dnu jame se je nabrala deževnica, še vedno je močno deževalo, da je škropilo vsenaokrog. Dež je Bellmanu premočil lase in plašč. Voda mu je vdirala skozi šive na čevljih. Vsi ljudje in vsaka žival so si poiskali zavetje, le Bellman je bil sam s svojimi mislimi – razen enega samega vrana na vrhu strehe, brezbrižnega do dežja, ki si je z zgolj bežnim zanimanjem ogledoval moža in gradbišče.

	Takšen dan vzbuja turobnost, a ne v Bellmanu. Kdo drug, bolj poetičen in z bujnejšo domišljijo, bi v veliki luknji videl velikanov grob, pogrebno jamo za tisoč mrtvih, ampak v Bellmanovih očeh je pisalo nekaj drugega. Motril je prihodnost – on ni videl jame, temveč palačo. Londonski novi in največji emporij pogrebnih dobrin.

	Kakšna bo zgradba, je vedel bolje kot kdorkoli drug, bila je otrok njegovega uma. Mokro ozračje se je pred njegovimi očmi spremenilo v mogočno petnadstropno poslopje, dvakrat daljše kot visoko. Linije simetričnih oken so si od dežja sposodile lesk, med njimi so se bohotili stebri s korintskim okrasjem. Bellmanove oči so videle streho, tramove in preklade, vsako podrobnost, kot bi zgradba dejansko stala pred njim. S pogledom je zaobjel celoten niz pritličnih oken s črno-srebrnim odsevom in se ustavil na ogromnem vhodu na sredini pročelja. Nekaj stopnic, dvojna hrastova vrata, okrašena z medenino in tolkalom. Visoka so bila tri metre. Nad njimi je bil nadstrešek, zavetje v slabem vremenu, kjer se lahko ustaviš, streseš dežnik ali se zgolj umiriš in pred vstopom zbereš misli.

	Bellmanu je pogled zastal na nadstrešku. Na njem bo velik napis, umetelno izrezljan in pozlačen. Ime poslovalnice. Zmedeno je zrl, ampak to mesto, ki se je dvigalo tri metre nad tlemi in je predstavljalo srčiko njegovih načrtov, je ostajalo megleno.

	Kako naj jo poimenuje?

	Bellman ni vedel.

	Zadeve ni zanemaril, daleč od tega. Pravzaprav se je že posvetoval s Critchlowom in drugimi investitorji, a nobeden ni hotel dati poslovalnici svojega imena. Potem ko so svoje hčerke omožili s spoštovanimi in premožnimi gospodi, so sedaj čakali, da še bolje omožijo svoje vnukinje. Da bi jim to uspelo, so morali prikriti izvor imetja, kajti splošno znano je, da čistost zlata narašča, čim manj je povezano z delom. Potrebno je zagotoviti vtis, da človeško bogastvo izvira iz plemenite narave tako naravno in spontano, kot iz zemlje izvira voda.

	»Ne,« so pravili, »naj se poslovalnica imenuje Bellman.«

	Zakaj je omahoval? Bellman ni imel nobenih zadržkov, zakaj ne bi dal prodajalni svojega imena. Na Dorino veličastno poroko ni pomislil. Prav tako ga ni nazaj držala skromnost. Razmišljanje o imenu še ni bilo zaključeno in danes, ko je dež onemogočil vsa dela in ga prepustil samega megličasti sopari, je bil primeren čas, da o zadevi dokončno razmisli.

	Ko je tako stal sam pred prividom svoje poslovalnice, je Bellman pomislil na moža v črnem.

	Je bilo čudno, da tako dolgo ni pomislil na Blacka? Več kot eno leto se je Bellman ukvarjal s projektom. Iz zamisli ga je razvil do finančne realnosti, mu zagotovil pravni obstoj. Pravna plat je zahtevala dolga in občutljiva pogajanja, trajala so mesece. Tudi nakup zemljišča ni potekal gladko, arhitekti trmasto niso hoteli dojeti, kaj želi – ljubi bog, na koncu je načrte zrisal praktično sam; potem je moral najeti podizvajalce, se še več pogajati, sklepati nove pogodbe … Noč za nočjo je sedel ob soju sveče in iskal rešitve za probleme, ki so se drugim zdeli nerešljivi. Ves ta čas pogosto ni pomislil na Blacka in, roko na srce, kako sploh bi? Bellmanov dnevnik je bil poln. Vsako uro od jutra do večera je imel zapolnjeno, več dni in tednov vnaprej. Z enega sestanka je hodil na drugega, od ene odločitve k drugi, skorajda brez premora, da bi dobro zadihal. Majhne tegobice si je prihranil, o njih je razmišljal med umivanjem zob in oblačenjem. Med kopanjem se je oborožil s perečimi problemi, ki jih je razreševal med dviganjem sopare.

	Kadar so se pojavile težave, ki jih ni mogel razstaviti na posamezne delčke, tabelirati in preračunati, da bi našel elegantno rešitev, jih je imel Bellman navado potisniti na stran v kategorijo 'tratenje časa'. Eno od temeljnih načel uspeha, tako je razmišljal, je prepoznati razliko med problemi, glede katerih je mogoče kaj ukreniti, in tistimi, glede katerih ni. Veliko ljudi, kot je opazil, se veliko časa ukvarja s stvarmi, na katere ne morejo vplivati. Če bi vso to energijo usmerili na stvari, ki jih lahko spremenijo, bi bilo njihovo življenje popolnoma drugačno. Sam se je raje osredotočil na zadeve, ki so obetale rezultat. Vsaka minuta Bellmanovega dne je pomenila iskanje takšne ali drugačne dobrobiti, že več mesecev pa ni bilo jasno, ali je kaj dobrega v razmišljanju o Blacku, zato je pristal v kategoriji 'nekoristno' in tam tudi ostal.

	Zdaj pa je ime Black postalo otipljivejše. Takoj ko se bo vreme zjasnilo, se bo začela gradnja. Povsem normalno je, da je zdaj težava z Blackom vse bolj pritiskala. Mučilo ga je, ker je bil spomin na njuno srečanje tako meglen. V Bellmanovem poslovnem svetu je jasnost pomenila vse. Kaj je Black pričakoval od njega? In kaj je on lahko pričakoval od Blacka? Znova je občutil, da mu nekaj dolguje. Ta občutek ga je preganjal. Black je bil tisti, ki je prepoznal magnitudo priložnosti, delil jo je z Bellmanom, in zato je bilo nadvse pomembno, da se mu primerno oddolži. Kakšen dogovor sta sklenila?

	Zaprl je oči in pomislil.

	»Odstotki …« si je zamrmral. »Razdelitev odgovornosti … Dobiček …«

	Napel je ušesa, da bi slišal odmev preteklosti, zven njunega pogovora in dogovora. Zaslišal ni ničesar.

	No, preostalo mu je samo eno. Naredil bo nekaj, s čimer bo jasno ponazoril, da na Blacka ni pozabil. S tem ga bo povabil – kjerkoli je že bil – da se bo prikazal in zahteval svoj delež. To bo dokaz – seveda ne pred sodiščem, v mislih ni imel ničesar tako skrajnega – da on, Bellman, nima nobenega namena prisvojiti si zaslug, ki so upravičeno Blackove.

	Prodajalno bo poimenoval Bellman & Black.

	Odprl je oči in pogledal megličast privid svojega imperija, našel je točko nad nadstreškom verande nad glavnim vhodom in v svoji domišljiji namestil dvojno črko B z ampersandom na sredini.

	Urejeno!

	»Hej!«

	Glasen krik je Bellmana predramil iz zasanjanosti. Bil je tako globoko zatopljen v lastne misli, da je potreboval kar nekaj sekund, da se je ovedel sveta okoli sebe. Bil je daleč od resničnosti, štiri nadstropja kamna in stekla so se morala spremeniti v dež in kar malce je osupnil, ko je spoznal, da stoji na robu velike jame. Ko je iz nje priplezalo bitje, blatno in premočeno od dežja, je Bellman stopil korak nazaj in skoraj kriknil.

	»Poglejte tole!« je vzkliknila pojava, s tem je pokazala, da je živa in da je človek. Stopil je k Bellmanu in mu pod nos molil nekaj kamnu podobnega. Glas je imel uglajen in izobražen, a videz in obnašanje sta bila Bellmanu tuja. Pomislil je, da ima opravka z blaznežem. Potem ko je videl vzravnano in umirjeno držo ter oči, polne navdušenja in ne podivjane, se je Bellman malce pomiril. Pogledal je reč v možakarjevi roki.

	»Kamen.«

	»Ah! Motite se!«

	Moški je s kamna očistil blato. »Vidite oznake? Človek jih je naredil.«

	Na prvi pogled zgolj razpoke so bile dejansko znamenje.

	»In?«

	»Oznaka ni izklesana. Kamen je že v osnovi takšne oblike, te oznake pa jih samo še poudarijo. Vidite tale vozel, ki spominja na oko?«

	Možakar se je razgovoril. Pred kratkim je bil v Egiptu – bil je arheolog – 'Izkopavam preteklost,' je pojasnil – pred nekaj meseci se je vrnil v London. Znova se namerava vrniti v Egipt. »Ko pa sem videl to gradbišče, se nisem mogel upreti in sem si ga moral ogledati. Vsak dan se je tukaj gnetlo ljudi, ampak danes sem dobil priložnost – hvala bogu za dež!«

	»Me veseli, da dež vsaj nekomu koristi. Mene stane vsak dan, ko delo stoji. Je kaj vreden, ta vaš kamen?«

	»Vreden?«

	»V denarju. Koliko bi vam zanj plačal muzej? Ali zbiralec?«

	»Muzej! Nič. To je London, ne Egipt. Res ne vem, zakaj je preteklost Egipta nekaj vredna, preteklost Londona pa nič, ampak tako pač je.«

	»Takoj vam lahko povem, zakaj je tako. V Londonu šteje prihodnost.«

	»In kaj bo nastalo v prihodnosti iz tega gradbišča?«

	»Prodajalna Bellman & Black. Veleblagovnica z žalnimi dobrinami.«

	»Vi ste gospod Black?«

	Bellmana je stisnilo v prsih. »Jaz sem gospod Bellman.«

	»No, gospod Bellman, mislim, da bodo vaše žalne dobrine dobro uspevale. Smrt pride po vse nas. Prihodnost, kaj? Moja. Vaša. Od vseh.«

	Mladeničeve oči so sledile krivulji leta vrana, ki je zavil in zakrilil, mokro perje se mu je zalesketalo skozi zrak, kjer bo stala Bellmanova trgovina.

	»Včasih so mrtve polagali na kamnite ploščadi, da so jih vrane obrale do kosti. Ste to vedeli? Dolgo je že od tega. Še pred našimi križi, zvoniki in molitveniki. Pred vsem tem,« – z roko je zamahnil in zaobjel jamo, Regent Street, ves London in kdo ve, kaj še. »Morda se je kakšen starodobni prednik tistega vrana,« – zaprhutal je in pristal na skali, ki je čakala, da jo zvrnejo med temelje – »mastil na mojem pradavnem predniku.« Skozi dežno soparo je uzrl Bellmanov gnus. »Vsak vek ima svoje navade, kajne? Kdo ve, kaj nas čaka. Slišal sem, da v Italiji mrtve sežigajo.« Zmajal je z glavo in se nasmehnil. »Iti moram. Stari se bo začel spraševati, kje sem.«

	In je šel.

	Se je Bellman pravkar srečal z nekom, ki nima vseh kolesc v glavi? Je res izrekel besede, ki jih je slišal? Zdelo se mu je skrajno neverjetno. Možakar se je priplazil iz blatne jame, govoril nesmisle o vranah … Skrajnež, v najboljšem smislu.

	Bellman je imel premočen plašč. Dež se je kradel skozi vlakna površnika, suknjiča, srajce in spodnjega perila. Premočen je bil do kože.

	V rokah je držal kamen in si ga ogledoval. Je bilo res oko, o katerem je govoril možak? Okroglo znamenje s sijočo piko na sredini. Resnično je bila podobna očesu, ki ga je motrilo. Radovedno je s kamna očistil preostalo blato. Še več znamenj … peresa? Ja, na tej strani je bilo krilo … in tudi na drugi. Dež, ki je še vedno padal, je iz kamna izvabil barve. Leski vijolične, kraljevsko modre in zelene so oživeli na črni podlagi, ko je obračal kamen.

	Grozljivo!

	William se je stresel in kamen zalučal v jamo. Poletel je v elegantni pravilni krivulji, ki ga je spominjala na davni dogodek.

	Kamen je pristal in prestrašil ptico. Kot črna cunja je bitje poletelo v mokroto, en sam močan zamah kril ga je ponesel nad površje, drugi v višave. Dvigalo se je v zrak skozi namišljene pisarne, skozi stekleni strop v nebo.

	Bellman se je obrnil proč. Pri srcu ga je stiskalo, zaželel si je toplote ognjišča.



	»Bellman & Black,« je tisti večer rekel v Russellu, v klubu na Mayfairu, kjer se je redno dobival s svojimi investitorji.

	»Odlično!« je vzkliknil Critchlow. »Nikoli ne škodi, če sta v imenu podjetja imeni dveh lastnikov. To vzbuja občutek trdnosti. Varnosti. Dve glavi vesta več kot ena, in podobno.«

	Tudi drugi vlagatelj je prikimal. »Bistra izbira imena. Na kaj najprej pomislijo ljudje, ko potrebujejo žalne reči? Pomislijo na črno. In ko bodo pomislili na barvo, bodo že na pol poti, da bodo pomislili na naše podjetje!«

	Tretji vlagatelj se je nasmehnil. »Dobro zveni, kajne? Muzikalično. Kot bi bilo dvema imenoma usojeno, da se pojavita skupaj. Jaz sem za. Gospodje,« dvignil je čašo, »na uspeh Bellmana & Blacka!«

	Bellman je dvignil kozarec in srknil požirek, a ni ostal dovolj dolgo, da bi ga tudi izpraznil. Čevlje je imel mokre in čakalo ga je delo.

	7

	Za dokončanje poslovalnice bo potrebnih petnajst mesecev – dvanajst za izgradnjo in tri za zaključna dela. Bellman je Foxa dovolj dolgo opazoval pri delu, da je vedel, da mu lahko prepusti nadziranje gradnje. To je bilo dobro. Pomenilo je, da se lahko Bellman posveti drugim nalogam.

	Bellman je razširil svojo tovarno blaga, a niti ta razširjena tovarna ni mogla zagotoviti zalog blaga, ki ga je potrebovala trgovina velikosti Bellmana & Blacka. Zato je v poskakujočih kočijah in na konjskem hrbtu prečesal na stotine kilometrov.

	Na Škotskem si je ogledal črn tvid in kašmir. Na obali Portsmoutha in Southamptona je odpiral zaboje svile iz tujine, s prsti drsel po gubah spolzke tkanine, jo stesal, da bi ocenil težo, kakovost, vzdržljivost. Šel je v Spitalfields in še dlje v Norwich, iskal najtanjšo in najlažjo tkanino. Obiskal je tekstilne obrate v Walesu, Lancashiru in Yorkshiru, neumorno je potoval po deželi in iskal bombažno, volneno in svileno blago najboljše kakovosti.

	»Pokažite mi črno,« je rekel ob prihodu. Bellman si je vedno najprej ogledal črno. Pogled na to barvo mu je izpraznil um, očistil barvno paleto. Imel je oko strokovnjaka, v črni je znal najti odtenek zelene, modre ali vijolične. S prodajnega vidika to ni bilo nič zaskrbljujočega – na voljo je morala biti črna za vsako polt, za svetle in temne lase, rdečelasi so potrebovali prav poseben odtenek … Tu in tam je našel pravo črno, kot ji je pravil on. A zelo redko. Večina ljudi ni videla razlike, a Bellman se je za nekaj trenutkov prepustil njenim globinam, preden se je odločil, koliko metrov blaga želi naročiti.

	Če je bil zadovoljen s črno, je nadaljeval in si ogledal še druga blaga, ki bi jih lahko ponudil že dolgo žalujočim. In tako ga je vsak obisk pahnil v najgloblje žalovanje, preden je prešel na sive odtenke.

	Bellmanu so barve postale tuje. Ko je na poti od ene tovarne do druge gledal skozi okno kočije, se mu je živo zelena trava na azurno modrem obzorju poletnega dne zdela prostaška. Po drugi strani pa ga je na turoben in mrk novembrski dan preveval neskončno ljubezniv in raznežen občutek. Polnočno nebo je bilo lepota brez primerjave, čeprav je povsod iskal njegov približek.

	Bellman je gospe Lane domov poslal nešteto vzorcev z navodili. »Teh ducat kvadratov je treba razrezati na pol, polovico je treba obesiti na južna okna, drugo pa spraviti v predal. Čez en mesec je treba polovice spet združiti in preveriti, ali je blago zbledelo.« Ali: »Eno polovico je treba oprati, posušiti in zlikati petdesetkrat, nato pa jo primerjati z izvirnikom.«

	Gospa Lane je godrnjala in mu napisala pismo, ali misli, da še nima dovolj dela z Doro in skrbjo za hišo. In tako je Bellman najel dekle, ki je mislila, da ji je padla sekira v med, ker je bila plačana, da je znova in znova prala in drgnila kose blaga, takoj ko so se posušili.

	Na severu je bil barvar, ki je slovel po črni, ki ji ni bilo para. Kmalu se je nameraval upokojiti, ni pa imel sinov, ki bi jim zaupal svoje skrivnosti. Bellman je možakarju plačal zajetno spodbudo, da je spregovoril o črni. Barvar je privolil, ko pa je Bellman hotel izvedeti skrivnosti, je možakarja premagala zadržanost.

	Bellman mu je pokazal svojo denarnico, da bi zganil možakarjev spomin, a ta je odkimal.

	»Kaj mi bo denar? Star sem, nimam več časa, da bi ga potrošil.«

	Toliko truda zaman! Potem pa je Bellmana prešinila zamisel.

	»Potem pa pogreb. Šest konjev, orkester in angel nad grobom.«

	Možakar mu je povedal vse, kar je želel izvedeti. »Haematoxylum campechianum ali krvavi les. Kupite ga lahko kjerkoli, a po mojih izkušnjah ima najboljšega Mehika …«

	Potem je Bellman odjezdil na južno obalo in se sestal s kapitanom ladje, namenjene v Južno Ameriko.

	»Na Jukatanu živi moški,« je pojasnil, »in od njega hočem kupiti ves krvavi les, kar ga ima. Dobavljati ga ne sme nikomur drugemu. Hočem, da ga pripeljete k meni in pod nobenim pogojem ga ne smete mešati s krvavim lesom od drugod.« Pokazal je na znesek na papirju. »Toliko bom plačal vam. Toliko boste vi plačali njemu.«

	Možak je pogledal številke. »Obogatel bo.«

	»Vsi bomo obogateli.«

	Ni šlo samo za blago in krvavi les. V Whitbyju je Bellman opazoval mladeniče, ki so se na vrveh spuščali po nevarnih pečinah, viseli nad valovi in nabirali okamnelo črno smolo. Z obale je odšel v mesto, obiskal je vrsto graverjev, izbral nekaj najboljših in jim naročil, naj zaposlijo dodatne pomočnike, da bodo lahko izpolnili naročila za prstane, broške, medaljone, verižice, uhane in lasne dodatke. Naročil je tisoč kroglic – preprostih in umetelnih, izrezljanih in zloščenih, raznoraznih oblik in velikosti, ki se jih bo dalo pritrditi na oblačila in klobuke, manšete in torbice, kjer bodo lovile svetlobo in se temačno lesketale. Neskončno črna za prvo fazo žalovanja, prav gotovo, ampak potem, zakaj ne bi bila črna enako sijoča kot vsaka druga barva?

	V naslednjih tednih in mesecih je Bellman odkril raznovrstnost poslovnih prostorov. Krojačev studio, čevljarjev atelje, poslopje z nizkimi stropi izdelovalca dežnikov. Z londonskimi knjigovezi se je pogajal o cenah knjig in dnevnikov, vezanih v vse sorte črnega blaga in usnja, v katere bodo žalujoči lahko zapisali vse, kar se je zgodilo v zadnjih dneh življenja preminulega, pobožne besede in želje za svoje ljubljene. Po stopnicah se je vzpenjal v prostore brez vlage, kjer so hranili papir različnih velikosti, kakovosti in gramatur, prav vsi zvezki pa so morali imeti črne robove in debelino od enega do treh centimetrov. Njegovo naročilo je bilo največje, kar jih je podjetje kdaj dobilo, da bi lahko nešteto vdov in otrok beležilo smrti, ki se bodo šele zgodile. Ko si je nazorno ogledoval tiskarski stroj, si je umazal prste. »Kolikšna je proizvodnja?« ga je zanimalo. »Kako je z vzdrževanjem?« Mučilo ga je naslednje: bodo zmožni natisniti letake? Ko je dobil želeni odgovor, je naročil tisk.

	»Čez sedem mesecev? To je predolgo.«

	Obrtnika je podkupil, da je preskočil vrstni red.

	Krste, seveda. Bellman je s prsti drsel po gladkih izdelkih v več različnih delavnicah. Koliko hrastovine imate na zalogi? Pa bresta? Mahagonija? Kje sušite les? Kako dolgo? V delavnicah si je podrobno ogledal hlode, iskal je grče in razpoke. Ko je našel najboljši les v radiju sto kilometrov okoli Londona, je sklenil pogodbe. »Plačal vam bom najboljšo ceno, a prodajati smete izključno meni. Nikomur drugemu, tega ne pozabite.«

	Nato se je Bellman posvetil katalogu. V umetniško šolo je poslal oglas in povabil umetnike, naj narišejo katalog, in tako se je na njegovih vratih prikazal niz mladeničev. Ogledal si je skice antičnih ruševin, klasičnih kipov z golimi prsmi in manjkajočimi rokami, arhitekturnimi fragmenti. Iskal je način, kako bi z majhnim prostorom prenesel čim več informacij, točnih in jasnih. Potem je moral samo še presoditi, kdo bo delal hitro in zanesljivo.

	Bellman je zaposlil trojico takšnih umetnikov. Študenti so večere in nedelje preživljali med risanjem natančnih slik čez dvesto različnih krst in pogrebnega okrasja. Krste so lahko bile ojačane s svincem ali železom, lahko so bile zgolj lesene; z ročaji ali brez, imele medeninaste ali srebrne ploščice z napisi; lahko so bile preproste ali polne okrasja, podložene s svilo, žametom ali satenom, izvezenim ali ne. Pokrov je lahko krasila ploščica z vgraviranimi lilijami, bršljanom ali večno kačo.

	Osiveli sestri z dolgimi prsti in skrivnostnim nasmeškom sta pisali gostobesedne opise pogrebnih reči, ki so spremljale slike. V ločenem delu kataloga so bili določeni dizajni ponovljeni, a imeli so delikatne popravke in dodatke, primerne za otroške krste. Tukaj sta osiveli sestri prišli najbolj do izraza, njun nasmešek je postal še skrivnostnejši. Vse te slike, vsa ta besedila je dal Bellman natisniti na papir najboljše kakovosti in vezati v občudovanja vreden in čudovit katalog.

	Cenik je dodal na ločeni strani in ga zataknil v žepek na zadnji strani, kot dodatek.



	Včasih je Bellman presenetil samega sebe.

	Ampak spim lahko vendar kjerkoli! je pomislil, ko se je obračal in si naravnaval rjuho.

	Bilo je res. Na svojih dolgih potovanjih se je ustavil ob obcestnih krčmah, kosti položil na slamnato žimnico in sladko zaspal kot psiček na svilnati blazini. Kadar je prespal v Londonu, ga niso ulični razgrajači nikoli motili. Celo v kočiji, ki je poskakovala na luknjastih in kamnitih podeželskih cestah, je zaprl oči in zakinkal, da so se preutrujeni možgani odpočili.

	Le v Whittingfordu, v svoji lastni postelji, ni mogel zaspati.

	Navado je imel ležati na levem boku. V starih časih je to pomenilo, da je Rose ležala za njim. Ponoči je poslušal njeno dihanje. Včasih, ko se je premaknila k njemu na toplo, ga je v spanju nežno dregnila. Zdaj ko je bila mrtva, je bil prostor za njim oživljen z njeno odsotnostjo.

	Poskusil je spati na desnem boku in na hrbtu. Poskusil je spati na drugi strani postelje. Posteljo je prestavil v drugo sobo in kupil novo. Zamenjal je prostore. Nič ni delovalo. Postelja ga je s prsti božala po hrbtu, rjuhe so ga objemale, vsak piš je bil njen vzdih.

	Nič ni pomagalo. Vstal je in odšel k oknu, gledal je ven. Nebo je bilo skoraj črno, le mesečina je osvetljevala cerkveni zvonik. Ravno takšna je bila tista noč na pokopališču, ko se je obdan s temnimi obrisi in sveže izkopanimi grobovi pogovarjal z Blackom. Eden izmed tistih grobov bi moral biti Dorin, ga je prešinilo.

	Ko je po cestah in tirih po dolgem in počez križaril po deželi, danes je bil tukaj, jutri pa sto kilometrov daleč proč, je lažje nadziral svoje misli, ampak v Whittingfordu, kjer je zvonik prebadal mesec, so na dan prihajale misli, ki jih je raje odrival.

	Z Blackom je sklenil dogovor in Dora je preživela.

	Možnost, da sta ta dva dogodka povezana, Bellmanu ni dala miru. V času Dorinega okrevanja je bil v veliki stiski, svojih tedanjih misli ne bi mogel imeti za razumne. Tega se je zavedal. Kasneje je olajšanje, ki ga je občutil, dopuščalo le malo prostora za razmišljanje. Potem pa je moral razmišljati o Bellmanu & Blacku.

	V nočeh, kakršna je bila ta, so se vračale in ga mučile misli, o katerih bi moral razmisliti še zdavnaj. Z Blackom je sklenil dogovor, njegova hči, že čisto na robu smrti, pa se je vrnila k njemu. Zdaj ko je bila njegova povezava s smrtjo poslovna, je rad verjel, da je iz vsega skupaj potegnil nekaj dobrega, preživetje hčerke je že bila ena takšnih stvari. Pa vendar jo je moral samo pogledati – kako krhka je bila, ko je s pomočjo palice počasi hodila iz enega prostora v drugega s čipkasto ruto na glavi, da je skrila golo lasišče – da je zaslutil, da se smrt ni umaknila, temveč si je samo vzela več časa.

	Kakšen dogovor je sklenil? Ne samo enkrat se je poskušal spomniti, na kaj je pristal, toda ali ni mogoče – glede na to, da se ne more spomniti – da ni pristal na nič? Kaj, če mu je bila ta priložnost ponujena in podarjena in ni v zameno dolgoval ničesar? In če bi jo nekdo hotel vzeti? Lahko bi se zgodilo v hipu. Ampak brez pogodbe ni mogel vedeti, kakšne so njegove obveznosti …

	Bellman je zagrnil zavese in se obrnil proč od okna. Ni maral, da mesec sveti v njegovo hišo in mu kaže, kar mu je ljubo in kje so njegovi zakladi. Ljubezen do svoje hčerke je raje skrival, jo zavil v temo kot pa razkazoval. Morda je bilo za vse bolje, da je tako. Tako kot ptica s šopirjenjem zvabi plenilce od gnezda, tako bo on z daljave obvaroval svojo hčerko. Bolj kot bo podjetje Bellman & Black uspešno, varnejša bo.

	8

	Bellman gradnje trgovine ni izpustil izpred oči. Med potovanji na sever, jug, vzhod in zahod je prihajal v London in preveril, kako napreduje gradnja njegove prodajalne.

	V Londonu je imel pisarno dovolj blizu gradbišča, da je lahko skozi okno gledal, kako je zgradba rasla kamen za kamnom. Našel je odličnega moža, Verneyja, ki je postal njegova desna roka. Imel je enako mehke bele roke kot vodja del, ki ga je predlagal arhitekt, pa ga je Bellman zavrnil. Ko je v mislih hitro računal, so njegovi mesnati prsti uprizorili balet, konice prstov so udarjale med seboj, dokler ni prišel do rešitve in si je zadovoljno pomel roke. Ne, bil je človek številk in pri takem je dlakocepstvo dobrodošlo. Bellman ga je zaposlil in mu plačeval celotno plačo, čeprav je imel trenutno le polovico obveznosti.

	Danes je bil dogovorjen s Foxom. Kadar je bil v Londonu, sta se pogosto srečala in pregledala načrt nadaljnjega dela, časovnice in težave. Trenutno so bila osrednja tema vrata.

	Minuto pred dogovorjenim časom je Bellman zagledal Foxa, ki je odhajal z gradbišča. Proti pisarni se je napotil z energičnim korakom, ki ga je posnemal od Bellmana, čeprav se tega ni zavedal.

	»Vstopite! Kako napredujete? Bo do 15. maja vse končano?«

	Bellman je sestanke vedno tako začel.

	»15. maja bo vse nared, brez skrbi. Načrt za hrastova vhodna vrata je pri gospodu Deakinu. Izdelavo bo zaupal svojim najboljšim možem. Tudi za stranska in zadnja vrata bo poskrbela njegova ekipa.«

	Bellman je prikimal. »Danes bi se rad pogovoril o notranjih vratih. Želim, da si prodajalno predstavljate kot teater. Stranke ne sme motiti nič, kar se dogaja za odrom. Ste opazili, da bodo tla hodnikov prekrita s pluto?«

	»Pluta je že v skladišču. Naj tudi notranjo stran vrat oblečemo z njo? To sva pustila odprto.«

	»Pluta je učinkovitejša od blaga. Prav. A potrebno je mi-sliti na več kot samo na hrup. Tudi na dobavo stvari moramo misliti. Ljudje morajo karseda diskretno vstopati in izstopati. Vrata med prostori za zaposlene in prodajnim prostorom ne smejo izgledati kot vrata, za nevedne morajo biti nevidna. Rešitev vidim v reliefnih robovih vrat, ki se bodo zlila s steno, ki bo na videz neprekinjena.«

	»In kljuke?«

	Bellman je odkimal. »Kroglični zapah, ki se bo na pritisk odpiral z obeh strani. Zaposleni se morajo gibati neslišno in nevidno.«

	Fox je prikimal in si napotke zabeležil v usnjeno beležko, ki jo je kupil v isti prodajalni kot Bellman. Pisal je s peresom, ki mu ga je podaril Bellman.

	»Urejeno.«

	»Ste prepričani, da bo zgradba dokončana 15. maja?«

	Fox se je nasmehnil. »Končana bo 14., če želite.«

	Bellman je ostrmel. »Res?«

	Fox je bil nepremišljen. Le šalil se je. Pozabil je, da Bellman nima smisla za humor. Ker pa je bil mlad in ambiciozen in je imel rad izzive, si ni mogel pomagati, da ne bi rekel: »Seveda.«

	Po kosilu ju je čakala pol ure dolga vožnja do trga, kjer sta vstopila v sobo, ki je dišala po borovcih in cedrah, tla so bila mehka, polna ostružkov. Na steni so viseli merilniki in dleta, metodično razporejeni. Tesar, možakar s kratko pristriženimi belimi lasmi, se je zatopljeno sklanjal nad delo.

	»Najboljši v Londonu,« je zamrmral Fox, ko pa je možakar dvignil pogled in ju pozdravil, je glasno dodal: »Gospod Geoffroys, to je gospod Bellman. Pridite pogledat, kako napredujejo stvari.«

	Gospod Geoffroys je merilnik po debelini vrnil na njegovo mesto.

	»Dva velika elementa sta dokončana.« S kretnjo ju je povabil, naj mu sledita v zadnji del delavnice, kjer sta na steni slonela dva predmeta. Bila sta višja od človeka, elegantna B-ja sta bila identična.

	Bellman in Fox sta s prsti podrsala po obliki, občudovala sta gladkost in brezhibne obline.

	»Ko bosta nameščena, se spoji ne bodo videli,« je pojasnil gospod Geoffroys. »In tile,« pokazal je na izrezljane liste bršljana in lokvanjev, »se bodo spojili tako, da bo nastal venec.«

	Bellman ne bi mogel biti zadovoljnejši. Izdelek je bil imeniten, črki sta bili grandiozni, ko bosta pozlačeni, bosta še impresivnejši, rožni venec pa bo prekrasen dodatek.

	»Meni se zdi pravzaprav končano … Kaj je še potrebno narediti?«

	»Ampersand.«

	»Ampersand?« Bellman ga je zmedeno gledal.

	»Veznik, če se ne motim. Pridite pogledat.«

	Zapustili so delavnico in odšli h kosu lesa, ki ga je Geoffroys šele obdeloval. Robovi so bili grobo izrezljani. Rezbar je izbral pravšnje dleto in ga zarinil v les. Težo je prenesel na eno nogo in previdno zarezal. Gib ni prihajal iz njegove roke, pač pa iz vsega telesa, izdolbeni les se je zvil kot koder masla. Gib je ponavljal, oblika je postajala vse izrazitejša.

	Ampersand. Znamenje razmerja. Vez med B in B.

	Bellmana je prešinil nenaden dvom. Glavo je nagnil na stran in si ga znova ogledal. Pa je bilo tako resnično prav?

	»Saj ne mislite, da bo preveč …«

	Fox ga je vznemirjeno pogledal. »Preveč …?«

	Gospod Geoffroys je prenehal dolbsti, s Foxom sta strmela v Bellmana.

	Kaj se dogaja? Bellmana je stiskalo v prsih, usta je imel suha. Mu je bilo prevroče?

	Ker njegov delodajalec ni spregovoril, se je vmešal Fox: »Če ni v redu, ga lahko spremenimo. Pa poglejmo …« S seboj je imel originalne načrte. Razganil jih je in jih primerjal s skicami in merami, ki jih je bil dal rezbarju. »Vse je tako, kot smo načrtovali – višina povezovalnega člena je enaka višini začetnic. No, seveda, na pogled se morda zdi izven proporcev … Trenutno je še nedokončan, zato se zdi večji, kot bo dokončan. In tudi srebro bo omehčalo učinek. Videti bo manj … em … lesen.«

	»Ja. Manj … ja.«

	Sledil je trenutek negotovosti. Gospod Geoffroys je gledal Foxa, ta pa je gledal Bellmana, ki je strmel v veznik, ki je molel iz kosa hrastovine.

	Ko bo dokončan, bo videti manj robusten. Pozlačen bo videti svetlejši.

	Bellman si je zrahljal ovratnik in v zadregi pogoltnil.

	»Seveda, če vas moti, lahko naredimo novega. Morda bo-mo lahko uporabili ta les …«

	»Ne. Kar nadaljujte. Vse je v redu.«

	Obrnila sta se, da bi odšla.

	»Torej, znak bo dokončan v sredini naslednjega tedna?« je Fox vprašal Geoffroysa. Ta je prikimal in ko sta odhajala, je še nekaj pripomnil, a Bellman ga ni dobro slišal.

	»V krčmo,« je Bellman usmeril voznika.

	»Lesni prah je kriv,« je pripomnil Fox. »Grozno osuši grlo. Mislim, da niste ujeli Geoffroysovih besed?«

	»Prosim? Ne.«

	»Rekel je: 'Nasvidenje, gospod Black.' Smešno, kaj? Verjetno se vam to ves čas dogaja.«

	V krčmi in med vožnjo nazaj na Regent Street se je Bellman zdel Foxu nenavadno molčeč. Očitno je globoko razmišljal o nekem perečem problemu. Zanj značilna odločnost in energičnost sta mu izginili z obraza, Bellmana skorajda ni prepoznal. Kaj je bilo? Strah? Groza? Obup?

	»Ste v redu?« je negotovo vprašal Fox.

	Bellman ni odgovoril. Strmel je predse, kot bi bil z mislimi daleč proč, zato je bil Fox še toliko bolj presenečen, ko je Bellman iznenada začel govoriti.

	»Govoril sem z njim. Dve leti je že od tega. Poznal sem ga le na videz, seznanila se nisva nikoli. On mi je predstavil to idejo. Posel z žalnimi dobrinami. V tem je videl priložnost.«

	Foxa je nepremično gledal v oči. »In?« je vprašal ta.

	Bellman se je namrščil in se popraskal po glavi. »To poraja vprašanja. Kajne? Če se bo od nekod prikazal in zahteval …«

	»Delež?«

	»Na primer.«

	Fox je pomislil. Pravnik sicer ni bil, nekaj pogodb pa je že podpisal. »Pravite, da sta se zgolj pogovarjala? Nista se sestala, da bi se pogovorila o poslu?«

	»Ne! Ne! Srečala sva se čisto po naključju.«

	»Ni navedel svojih zahtev ali pogojev? Nista ničesar podpisala?«

	Bellman je odkimal.

	»No, če je tako, potem nima pravne osnove, kajne?«

	»Mislite?«

	»Seveda! Imeti zamisel je eno, njena uresničitev pa nekaj povsem drugega. Kaj je on storil za vas?«

	»Nič. Od takrat ga nisem več videl.«

	»A tako. Odvetnik bi se mu smejal pred sodnikom. Kdo sploh lahko trdi, da ideja ni vaša? Že prej ste bili poslovnež. Vezale so vas pogodbe. Investirali ste. Vi ste projektu namenili svoj čas.«

	Bellman se je spačil. »Ampak zamisel je bila njegova …«

	»Zamisel! Jaz jih imam vsak dan sto. Dokler jim nekdo ne posveti svojega časa in truda, niso vredne ničesar.« Nekaj ga je prešinilo. »Je kdo slišal vajin pogovor?«

	»Nobena živa duša.«

	»Potem pa se s tem sploh ne obremenjujte. Če se bo pokazal z beraško skledo, mu lahko daste večerjo in steklenico žganja, ali pa ga napodite praznih rok, odvisno, kako prijazen bo. Če se bo hotel z vami spopasti pred sodiščem, tudi prav. Kaj vam brani, da ne bi zanikali, da sta se sploh kdaj pogovarjala?«

	Bellman ni bil povsem prepričan. »Vam sem povedal, da sva se.«

	Fox mu je pomežiknil. »Zadnjih deset minut nisem slišal nobene besede iz vaših ust.«



	Bellman se je zdramil iz zamišljenosti šele, ko so se na Regent Streetu odprla vrata kočije in je zaslišal hrup z gradbišča. Poln elana je skočil na tla in veselo zaploskal.

	»Takole. Koliko tesarjev je danes na gradbišču? Dvajset? Pa poglejmo, kako izgleda mahagoni.«

	No, je pomislil Fox, vsaj za zdaj je pozabil. Gremo dalje.

	9

	Tisto noč ob treh zjutraj je Bellman okrog vratu občutil zategovanje vrvi v obliki ampersanda, dušila ga je. Ko je v spalnici londonske hiše, kjer je ponavadi spal, odprl oči, je hlastal za zrakom, srce pa mu je bílo divje, kot bi resnično umiral.

	Napodi ga praznih rok … Zanikaj, da sta sploh kdaj govorila …

	Ljubi bog, je resnično pomislil na kaj takega? Kaj, če je Black nekako slišal ta pogovor? Kaj, če je izvedel, da Bellman razmišlja o tem, da bi prekinil njuno partnersko vez?

	V kakšno partnerstvo je sploh vstopil? Zagotovo je bil Black na njegovi strani. Zakaj bi ga sicer izbral in svojo zamisel delil z njim? Sklenila sta dogovor, o tem je bil prepričan. Bellman je bil aktivni partner – bil je tisti, ki je potoval, pisal pisma, vodil sestanke, najemal pogodbenike, se pogajal, plačeval račune; kasneje bo tisti, ki bo najel šivilje in prodajalke, rekrutiral zaposlene, postavil sistem, imel opravka z vlagatelji, prevzel vsakodnevno vodenje posla.

	Black je bil – kako naj to opiše? Black ni storil ničesar. Glede tega je imel Fox prav. Ni vložil denarja. Zdel se je zadovoljen, da za vse skrbi Bellman. Če je na zadevo pogledal objektivno, je bilo težko videti Blackovo vlogo v podvigu, to si je moral priznati. Razen da je bila zamisel njegova, in to prekleto dobra. Vlagatelji niso oklevali. Banke ni bilo treba posebej prepričevati, da mu je odobrila posojilo.

	Nagubal je čelo. Noči na pokopališču se kljub trudu ni mogel spomniti, pa vendar je imel občutek, da Black ni nekdo, ki bi se ga lahko znebil s steklenico viskija. Zamislil si je prizor: Veliko uslugo si mi naredil, prijatelj! Na, izvoli tole steklenico v zahvalo! Počutil se je nelagodno. Kar pa zadeva sodišče, zanikanje Blackovih pravic … Lahko je videl Blacka in njegov skrajno razočaran pogled, ko priča proti njemu … Pogled je zarezal skozi čas in prostor in stene, prikoval ga je na posteljo. Že res, da je bil prijazen, toda ali ni hkrati izžareval moči? Celo zlobe?

	Ampak kaj je hotel Black?

	Bellman je vstal. Tukaj in zdaj bo sestavil pogodbo. Ko se bo možakar prikazal – in prikazal se bo – bo odprl predal, izvlekel papir in rekel: 'Kod si hodil, Black, prijatelj moj? Bolje pozno kot nikoli, kaj? Ta pogodba te čaka že ves čas, iz tebe sem naredil bogataša.' To bi moralo zadostovati.

	V spalni srajci je sedel za mizo in začel pisati. Spisal je standardno pogodbo in bog mu je bil priča, da je v življenju sestavil in podpisal že dovolj pogodb, da je zelo dobro vedel, kaj počne. Pustil je prazen prostor, da bi kasneje, ko bo naredil nekaj izračunov, dopolnil delež v odstotkih; poglavitno je bilo, da jasno določi pogoje.

	Potem ko je spisal nekaj vrstic, ga je iz nekega neznanega razloga preplavilo nezadovoljstvo. Besede na papirju se mu niso zdele zadostne, kot bi zgrešile bistvo. Manjkala jim je tehtnost.

	Morda pa bi moral k odvetniku, da pogodbo pregleda …

	Ob misli na odvetnika, ki bi mu moral pojasniti težavno situacijo, je obnemel. Zadeva je bila nadvse posebna. Celoten položaj je bil nenavaden. Ko ga je opisal Foxu, je lahko določene stvari pustil nejasne, jih zamolčal. Tega ne bi mogel narediti odvetniku. To bi bilo – Bellman se je zdrznil – čudno.

	Prebral je, kar je napisal, potem pa je list raztrgal in koščke vrgel v koš. Boljšo pogodbo bo sestavil. Jutri, ko bo spočit.

	10

	Več kot dvanajst mesecev je bilo tudi do sto ljudi vsak dan zaposlenih z gradnjo Bellmanove pošasti. Ogrodje se je kamen za kamnom kot velikan dvigovalo nad tlemi. Steklarji, ki so previdno rokovali z ogromnimi šipami, so kradoma pogledovali v gromozanske odprtine. Ob okostju zgradbe so tekle žile, po katerih se je pretakala kri podviga: denar. Ob stenah so bile posodice za denar. Ko so bila vrata niše enkrat zaprta, je pnevmatični sistem prenesel plačilo v administrativno pisarno v osrčju stavbe, kjer bo blagajnik izstavil račun, ki ga bo stranka prejela po isti poti. Medtem pa bo osebje lahko nadaljevalo posel sočutja in tolažbe, ki pa vsaj po Bellmanovem prepričanju ni bil skladen z denarjem. Drugo omrežje je do-vajalo plin, ki je osvetljeval vse prostore. Čez okostje in žile so tesarji položili mahagonijev opaž, ki je vse skril.

	Bellman je vse to videl. Bil je zadovoljen.

	Prišel je dan, ko so v prodajalno vstopili oblikovalci. Njihova naloga je bila dati poslopju značaj – izbira talnih oblog, razporeditev polic in omar, predalnikov, razstavnih mizic in stojal. V drugem nadstropju so bile pisarne, opremiti jih je bilo treba s pisalnimi mizami in omarami; v tretjem je bila šivalnica, na podstrešju pa majhne sobice za šivilje. V kleti je bil prostor za dobavo in prevzem blaga, sprejemnica in skladišče s pisarnami.

	Danes je bilo pred stavbo zelo živahno. Zbrala se je skupina mimoidočih, vsi so zrli v znak nad vhodom. Ozračje je bilo nabito s pričakovanjem, kot bi čakali odkritje kipa ali spomenika, čeprav sploh ni šlo za pravo presenečenje – najvišja okna trgovine so že imela napis Bellman & Black.

	Na skoraj šest metrov visokem zidarskem odru so stali trije moški. Eden je silovito krilil in kolegom na tleh vpil: »Gor! Gor! Počasi! Proti meni! Počasi!« medtem ko se je nekaj ogromnega dvigalo. Mirno se je pozibavalo na vrvi, za višino se ni menilo, tudi za bližnja okna ne. Spodaj so ljudje manevrirali s škripcem, zgoraj so iztegnjene roke predmet usmerjale na podest. Nato so dvignili še drugi predmet in tretjega. Potem so sledile zadolžitve na platformi. Razvezovanje vrvi, odstranjevanje zaščitnega ovoja.

	Bellmana je od gledanja navzgor bolel vrat. Bil je ner-vozen; da bi se zaposlil, si je s plašča čistil delčke slame. Zdaj je bil na vrsti Fox, ki je stal ob njem.

	»Levo! Še malo. Stoj!«

	Fox ga je dregnil. »Kaj menite? Bo v redu?«

	Bellman je pogledal. Delavci so se umaknili in tam je bil. Znak. Njegova in Blackova začetnica, povezani z ampersandom. Pozlačene črke so se zalesketale v soncu, množica je bučno ploskala.

	Rečeno je bilo, da bosta črki svetlejši. Mehkejši.

	Tokrat je bil pripravljen.

	»Ja,« je odrezavo odvrnil, »v redu bo.«

	Nekdo v množici se je obrnil proti njemu.

	»Tam je gospod Bellman,« je nekdo rekel. »Osebno.«

	»Pa gospod Black?« se je zaslišalo reči nekoga drugega. »Kje pa je on?«

	Bellman je naglo pomahal v zahvalo možem na odru, potem je hitro odkorakal proti vhodu.

	»Ne boste nadzirali namestitve venca?« je Fox pohitel za njim. Za podestom je čakalo več zabojev. Zjutraj jih je pregledal. Polni so bili kovanih lilij in pozlačenih vencev bršljana.

	»Vi poskrbite za to. Ko bo urejeno, se vrnem.«

	Ampak ves dan je bil polno zaposlen, časa ni našel. Ni mogel biti povsod hkrati. Pa tudi pomembno ni bilo. Ti možje so vedeli, kaj počnejo, in Fox je bil tam. Kakorkoli, jutri je nov dan.

	11

	Možje so lovili ravnotežje na lestvah, nameščali so svetilke. Neusmiljeno so zabijali žeblje. Popravljali so omet okrog oken in kitali špranje. Iz kleti so na podstrešje nosili vzmetnice, da bodo šivilje imele kje spati. Klečali so na stopnicah in pritrjevali preproge. Povsod so bili orodje, delavci in materiali, nihče ni našel tistega, kar je potreboval. Fox je bil na vseh koncih hkrati, prikimaval je, preverjal in kljukal stvari, ki so bile zaključene.

	Do velikega odprtja trgovine Bellman & Black sta bila le še dva tedna. Potrebno je bilo urediti še tisoč stvari, in to takoj.

	Da je bil kaos še večji, so bila v prodajalni tudi dekleta. Danes so potekali razgovori s šiviljami. Vstopile so pri stranskih vratih, pričakalo jih je razbijanje, vpitje, merjenje, prenašanje reči in psovanje. Močno je zaudarjalo po barvi in laku. Dekleta so si pazljivo privzdignila krila in pazila, da se ne bi umazala. Pod nogami se jim je znašlo presenetljivo veliko ovir – zvite preproge, deske, velikanski okvirji – ampak moški so dekleta rade volje prijeli za pas in jih dvignili čeznje. Tisti, ki so nosili vzmetnice, so jim zapeljivo mežikali – 'najmehkejša je zate, ljubica' – večina pa je imela preveč dela, da bi se lahko spogledovala.

	Eno dekle, čedno in lepe postave kot vsa druga, je bilo bledo, oklevalo je. Ob hrupu, viku in kriku se je zdrznila, kot bi jo nekaj zabolelo. Ko je videla, da bo v takšnem stanju morala prečkati celo avlo in iti mimo vseh delavcev, se je zdelo, da bo vsak čas potisnila rep med noge in pobegnila, ko jo je očetovsko in prijazno ogovoril tesar. »Semkaj, gospodična. Skozi tista vrata tam.«

	Moškemu se je zahvalila, a skrivaj je njegovo prijaznost obžalovala – zdaj je bila primorana iti naprej.

	»Saj te ne bodo pojedli!« je še dodal, ona pa se mu je hvaležno nasmehnila.

	Sredi vsega tega naglega dela in spogledovanja je bil Bellman. Korakal je naokrog po trgovini, temna podoba v črni obleki, in kamorkoli je prišel, se je z njim gibal tudi vpliv, ki ga je izžareval. Možje v njegovi bližini so se zresnili, prenehali so kramljati in se šaliti. Ozračje, ki jih je obdajalo, je zaobjelo tudi dekleta. Niso si mogle pomagati, da ne bi buljile, v njihovih očeh sta se risala občudovanje in strah.

	Ko je odšel v prvo nadstropje in izginil skozi mahagonijevo steno, kot se je zdelo, se je bledolično dekle obrnilo k možakarju, ki mu je pomagal. »Je to gospod Black?«

	»To je gospod Bellman, ljubica. Gospoda Blacka tukaj še nismo videli.«

	Dekle je našlo pot do prostorov, kjer so potekali razgovori. Začasna sprejemnica – še vedno brez pisalnih miz – je bila spremenjena v čakalnico. Tam ni bilo nobenega moškega, le ženska strogega videza, ki je vsako mladenko povprašala po imenu, potem pa ga poiskala na seznamu. Šivilje so se pri-pravljale na razgovor. Popravljale so si lase pod klobuk. Zadeva je bila resna. Bellman & Black je ponujal lep zaslužek.

	Potem pa so se na drugem koncu odprla vrata in šepet je ponehal, ko se je prikazala ženska srednjih let s preprosto pričesko. Tudi oblečena je bila nadvse preprosto v črno obleko, okrašeno samo z eleganco. Vse šivilje so v hipu doumele, kaj se od njih pričakuje.

	Druga ženska ji je podala seznam, zaklicala je ime. Eno od deklet je dvignilo roke.

	»Vstopite, prosim.«

	Za njima so se zaprla vrata, začelo se je.

	*

	Bellman se je po stopnicah za zaposlene povzpel v drugo nadstropje. Na hodniku je dišalo po sveži barvi, pazil je, da se ni dotaknil sten. Kot preostala trgovina tudi ta del ni bil dokončan – mizo je že imel in tudi uporabljal jo je že, a stalnega mesta ji še ni našel. V kotu so stale škatle z rečmi, ob steno je bila prislonjena velika tabla iz plutovine. Veliko je bilo predmetov, povezanih in zavitih v zaščitne ovoje – slike za na steno? – označeni so bili z LOMLJIVO.

	Naoknice so v naglici namestili sinoči. Bellman jih je priprl. V poltemi je oglasno desko prestavil in s prsti podrsal po opažu iz mahagonija, dokler ni zatipal kavlja za sliko. Potegnil je zanj. Del stene se je premaknil.

	Bellman je pokukal skozi luknjico v steni. Miza je bila postavljena tako, da je imel odličen pogled na gospodično Chalcraft, vodjo šivilj, od strani, šivilje je videl v obraz.

	»Kje ste delali doslej?« je vprašala gospodična Chalcraft. »Kako dolgo? Kakšne izdelke svojega dela mi lahko pokažete?«

	Medtem ko je potekal razgovor, je Bellman iz žepa potegnil beležko. Dekle št. 1, je zapisal. Poslušal je odgovore, opazoval njene gibe, si jo ogledal in ji dal 7 za splošni vtis, ali je primerna za službo. Tretji stolpec – tehnične zmožnosti – je pustil prazen. O tem bo presodila gospodična Chalcraft. Ob četrtem stolpcu je pomislil. Ta ocena je bila bolj izmuzljiva. Šivilje ne bodo delale samo zgoraj. Včasih bodo morale obiskati stranke na domu, da bi jih premerile in jim izdelale obleko, v nekaj dneh bodo morale v žalna oblačila obleči vso družino, tudi služabnike. Da bi v posameznih domovih primerno zastopale podjetje, morajo biti vsaj nekatera nekaj posebnega, imeti morajo nekaj, kar bo značilno izključno za Bellmana & Blacka. Ni vsako dekle primerno za merjenje obsega prsi žalujoče osebe in za zabadanje igel v blago okrog žensk v stiski. Potrebna je nevidna ljubeznivost. Težko je bilo opredeliti, kaj je iskal, ampak Bellman je mislil, da bo to prepoznal, ko bo zadevo uzrl.

	Gospodična Chalcraft je dobila navodila, da vsaki kandidatki postavi tudi niz osebnih vprašanj, da bi lažje našel, kar je iskal. Temu je bil namenjen zadnji stolpec. Dekle št. 1 tega ni imelo. Zapisal je ničlo.

	Bellman je hitro ocenjeval. Okleval ni. Dekle je sledilo dekletu, on pa si je zapisoval številke. Medtem ko je opazoval in poslušal, se je preostanek njegovega uma ukvarjal s težavami: o steklarju, ki ga je Fox nagnal, ker je nekemu drugemu delavcu ukradel orodje – tako je vsaj trdil. In o možakarju, ki bi danes moral dostaviti blago, pa se ni prikazal. Kaj še? Poslopje je bilo bolj ali manj dokončano, zdaj so bili na vrsti zaposleni …

	V sobi, kjer so potekali razgovori, je nekaj pritegnilo njegovo pozornost.

	Govorilo je dekle št. 9.

	» … povsem iznenada. Tega nisem pričakovala. Vse je bilo v redu, potem pa …«

	Dvignila je roko, proseče, kot bi nekoga izven dosega klicala k sebi. Čeprav ni vedela za kukalo, je pomignila proti njemu, Bellman se je zdrznil. Zdelo se je, da dekle maha njemu. Izraz na obrazu je imela poln hrepenenja, kot bi še zdaj čakala, da se ljubljena oseba vrne k njej. Prste je stisnila v pest. Sledil je trenutek tišine. Potem je roko spet položila v naročje in zaprla oči. Ko jih je znova odprla, se je v njenem žalostnem pogledu videlo, da se je z izgubo sprijaznila.

	Imenitna gospodična Chalcraft je dopustila perfektno odmerjeno pavzo, preden je nadaljevala. »Katere svoje izdelke mi lahko pokažete?«

	Dve ženski sta sklonili glavo nad primerke, ki jih je s seboj prineslo dekle št. 9.

	Bellman je zapisal ocene in sklenil, da se bo osebno pogovoril z možakarjem, ki bi mu naj nekdo ukradel orodje. Bellmanu ne bo lagal. Ko je spet pogledal skozi luknjico, je dekle št. 10 ravno sedlo.

	Ko je bil prvi ducat razgovorov končan, je skozi vrata, ki so povezovala prostora, vstopil v sobo za razgovore. Posvetoval se je z gospod Chalcraft in ugotovil, da sta podobnega mnenja. Po vrsti sta pregledala razgovore vseh deklet. Nekatera sta hitro zavrnila, gospodična Chalcraft jih je odločno prečrtala. Druge sta enako hitro obkljukala. »Ja?« je vprašal on, ona pa je odgovorila: »Ja,« in ob imenu odločno narisala kljukico. Včasih sta se pogovorila. Gospodična Chalcraft je videla izdelke, on jih ni. Razmislila sta, ocenila, primerjala in argumentirala, v pol minute je bilo dekle obkljukano ali prečrtano.

	»Številka 9,« je rekla gospodična Chalcraft. »Njej sem dala petico. Nobenih izkušenj nima v velikih podjetjih, kakršno je Bellman & Black.«

	Tudi Bellman ji je dal petico.

	»Kakšni so njeni izdelki?«

	»Zelo čedni. Ampak če ne more delati tako hitro, kot želimo …«

	Gospodična Chalcraft je že držala pero nad njenim imenom, da bi ga prečrtala.

	Bellman je opazil, da ji ni podal ocene za tisto izmuzljivo lastnost, nujno za spodoben obisk žalujočega doma. Nekdo, ki bo brez besed znal izraziti primerno sočutje. Nekdo, čigar že sama prisotnost bo tolažilna – ali vsaj ne dodaten napor za žalujoče. Poskusil si jo je predstavljati – debelušno? z rjavimi kodri? – a si je ni mogel.

	Se je pa spomnil dvignjene roke, groze in sposobnosti tolaženja sebe.

	»Mislim, da ji bomo dali priložnost,« je rekel.

	Odlična gospodična Chalcraft ni pokazala presenečenosti. On je bil šef. Pero je premaknila desno in obkljukala ime.

	12

	Krivil je Foxa. Hotel je, da bi bila trgovina gotova do petnajstega, Fox pa se ni mogel upreti izzivu in je obljubil, da bo dokončana štirinajstega. Posledično je prišel ta nekoristen, prazen dan.

	Bellman ni bil pravi. To je občutil, še preden se je zbudil. Zdaj je stal pred ogledalom, si s čopičem nanašal peno na obraz in opazoval črne pikice, ki so mu poganjale na bradi. Nanesel je peno in vzel britvico. Kaj je bilo narobe?

	Priprave so bile zaključene. Bellman & Black je čakal na jutrišnjo otvoritev. Bellmanove vloge glavnega nadzornika gradnje je bilo konec – naloga direktorja se še ni začela. Znašel se je med enim in drugim, to vmesno stanje pa mu ni ugajalo. Želel si je, da bi že bil jutri, ko se bodo malo pred osmo zjutraj odprla stranska vrata in bodo vstopili administrativni delavci, prodajalke, vodje oddelkov, šivilje, hišniki, vozniki, skladišč-niki in sli. Jutri bo v osrčju dogajanja, ves dolg dan bo odgovarjal na vprašanja, gladil nepredvidene zaplete v življenju trgovine, kar ga bo popolnoma posrkalo vase. Ampak to bo šele jutri.

	Problem je bil današnji dan.

	Nobena težava ni čakala, da bi jo razrešil. Vse je bilo, kot se šika. Vsaka deska je bila pribita, vsaka ključavnica naoljena, vsaka uniforma zlikana.

	Za Foxa se je vse lepo izteklo. In kaj bo počel on? Nedvomno bo slavil zaključeni projekt. S prijatelji bo. Morda z družino. Bellman je domneval, da ima Fox družino.

	Bellman je pogledal odsev oči v ogledalu in videl, da ga zaskrbljeno gledajo. Hitro je umaknil pogled.

	Je kaj pozabil? Nelagodnost, ki jo je čutil, je bila težka in oprijemljiva. Ampak pozabljati ni imel navade.

	Na belini pod nosom je zacvetel rdeč cvet. Urezal se je, prekleto.

	Bellman je pozajtrkoval. Napisal je nekaj nepotrebnih pisem.

	Dora je prišla v London na kratek obisk, a je ni želel motiti, potovanje jo je utrudilo.

	Prelistal je beležko. Vse sezname preteklih tednov. Prav vsaka stvar je bila obkljukana. To ga je pomirilo, a še vedno je bil nemiren – ni bil dan za sedenje za mizo.

	Ko je slišal, da je Dora pokonci, je odšel v salon. »Oprosti, ker sem bil zadnje čase tako zaposlen.«

	»Zaposlen si, odkar sem se rodila, oče. Tega sem navajena.«

	»In tudi prihodnje dni bom imel polne roke dela. Še bolj kot kdaj prej.«

	»Seveda.«

	Dajala si je opravka z daljnogledom, ogledovala si je drevesa na drugi strani trga. Lepo bi bilo, če bi malce ostal in se pogovarjal, vendar ni vedel, o čem naj se pogovarja s svojo hčerko. Pozabil je, kako kramljati o normalnih stvareh, zdaj ko je bil ves čas zatopljen v zadeve, povezane s smrtjo.

	Pod oblačnim avgustovskim nebom se je sprehodil do restavracije na kosilo. Prebral je časopis. Prosti čas! Le kaj so ljudje videli v njem? Njega je zgolj pahnil iz ritma.

	Ob petih ni več vzdržal. Odšel je v Bellmana & Blacka, vtaknil velik ključ v ključavnico in ga obrnil. Bil je zadovoljen, ker je ključavnica gladko delovala, in za nekaj trenutkov se je njegov nemir polegel. Na široko je odprl vrata in vstopil, mimoidoči pa so ga radovedno opazovali.

	Vse je bilo mirno in tiho. Okna v pritličju so bila zastrta, prostori mračni. Bellman je odšel v atrij na sredini, kamor je prihajala svetloba iz zgornjih nadstropij. Že stokrat je bil v stavbi, spremljal napredek, debatiral, podpisoval dokumente, reševal probleme in gladil nesporazume. Vedno so bili prisotni hrup orodja in glasovi. Vedno je imel v glavi neki cilj, s pomočjo katerega je spremljal napredek. Danes se je sam v tišini prvič ovedel svoje lastnine.

	Povzpel se je po stopnicah. Preveril je že gladkost ograje, primerjal barvo preprog z vzorcem. Nocoj je moral samo uživati v teh podrobnostih in občudovati, kako natančno je izpolnil svoje želje.

	Bellman je nadaljeval z obhodom. Tu in tam je zadovoljno prikimal. Izložbene omarice za nakit, predalniki za rokavice, razstavne lutke, sicer gole, a prav kmalu bodo razkazovale plašče, ovratnike in krznene šale. Stenska stojala z vzorci blaga, pulti s stenskimi nišami za plačila, knjiga za naročila. Tukaj bodo dežniki in tam bodo čevlji … Vse je bilo pripravljeno, zato ga je samo še toliko bolj begal občutek, da je nekaj pozabil.

	Spet je odšel v zgornje nadstropje. Prostori za javnost so bili za njim, za opažem iz mahagonija. Izginili so visoki stropi in velika okna. To je bilo zaodrje. Kraljestvo papirja, črnila in denarja. En prostor je bil srce pnevmatičnega plačilnega sistema. Pri vsaki odprtini je bila miza s črnilom in praznimi računi.

	Sejna soba, ki je bila skoraj prazna, ko je gospodična Chalcraft v njej vodila razgovore s šiviljami, je bila zdaj polna miz. Za eno je sedel. Iskal je luknjico v opažu, skozi katero je vohunil. Ni je mogel videti.

	Bellman je dvignil roko proti nevidnemu mestu, kot je to storila šivilja, in si ogledoval prste in roko. Kaj je iskal? Njeni prsti so se sklenili okoli ničesar. Potem ji je roka omahnila v naročje. Zmedeno je zmajal z glavo in ponovil gib, kot bi šlo za mehanizem, katerega delovanja še ni razvozlal. Po nekaj poskusil je odločno zmajal z glavo in odšel iz sobe.

	Čakala ga je pisarna, namenjena le njemu. Bila je večja, kot bi bilo potrebno. Da naredi vtis, kot se je izrazil arhitekt. Bellman je samo skomignil. Nikoli se ni zanašal na velikost prostora, da bi nekoga impresioniral – tudi nanj velikost prostora ni nikoli naredila vtisa. Pisarno lahko še vedno razdeli. Iz nje je imel pogled na sosednji prostor, kjer bo delal njegov tajnik in nadziral, koga bo spustil k Bellmanu. V zadnji sobi v nizu pisarn je bil zgolj sef. Velikost sefa na Bellmana prav tako ni naredila nobenega vtisa, ne dokler je prazen. Vnesel je kodo, odprt vrata in ga spet zaklenil.

	Šel je še eno nadstropje višje, še dlje od prostora za stranke, globlje in globlje v kraljestvo Bellmana & Blacka. V tretjem nadstropju so bile šiviljske delavnice. Arhitekt ga je poskušal prepričati, da bi te prostore – takšnega razgleda na mesto je bilo škoda za šivilje – namenil čemu drugemu, ampak Bellman je vztrajal. Dekleta, ki so šivala, so potrebovala prav vsak žarek sončne svetlobe. Svetloba je predstavljala denar. »Vogal v drugem nadstropju je vse, kar potrebujem,« je povedal možakarju. »Denar lahko preštevam tudi ob plinski svetilki.«

	Bellman je bil z delovnim prostorom za šivilje nadvse zadovoljen. Nasmehnil se je ob spominu, kako je pred šestimi meseci zasliševal gospodično Chalcraft o vsakem vidiku dela. Odpeljala ga je na ogled v šiviljsko delavnico. Sam se je dotaknil igel, naprstnikov, škarij in sukanca. Naučil se je na-peljati nit v iglo – bilo je stokrat težje, kot je pričakoval – in naredil nekaj šivov, najprej ob oknu, potem še v senci. Odlična gospodična Chalcraft ni mogla skriti presenečenosti.

	»Kako naj sicer vem, kaj šivilje potrebujejo?« jo je vprašal. »Zagotovil jim bom velika okna, ker je črno blago veliko težje šivati kot barvno, ko začne svetloba pešati. In omogočil jim bom premore, da bodo lahko vstale in se razgibale in se jim ne bo treba pretvarjati, da jim je zmanjkalo niti ali da so izgubile iglo, ko jih bo bolel vrat. In ravno zato, ker razumemo njihovo delo in način, kako si ga lahko olajšajo, bodo želele delati za Bellmana & Blacka, manj časa bo šlo v nič in tudi manj izgubljenih igel bomo imeli.«

	Bellman si je predstavljal šiviljo – čeprav se ni najbolj menil za dejstvo, da gre za šiviljo št. 9 – kako bo jutri prvič vstopila v šivalnico in se čudila, kako natančno in praktično je vse urejeno. Svetloba je razkošno osvetljevala delovne pulte, med seboj ločene s pregradami. Vsako delovno mesto je imelo svoje kavlje za škarje in luknjice za igle, razdelke za sukance in naprstnike, predale za obrobe in trakove.

	Ja. Prikimal je in se nasmehnil.

	Godilo mu je, ko se je prepričal, kako natančno je uresničil projekt, ki ga je toliko mesecev nosil v glavi. Misli, ki so bile nekoč samo plod domišljije, so se spremenile v otipljivo resničnost. To je bil dokaz, da ni pozabljiv. Poskušal je najti mir. Poskušal je premagati neprijeten občutek.

	Še nadstropje više. Okrog osrednje svetlobe so bile razpo-rejene spalnice za šivilje. V eno je vstopil – vse so bile enake. Ozka sobica s povešenim stropom pod napuščem, ob steni postelja s tanko vzmetnico. Za vrati kljuka za črno obleko. Skrinja. Vrč in skleda. Je prostor dovolj velik?

	V sobici si je predstavljal šiviljo. Kot ubogljiva lutka je dekle št. 9 stalo ob lavorju in si umivalo obraz. Razpustilo si je lase. Je imela rjave in kodraste? Zdaj so bili rjavi in kodrasti. Sedla je na posteljo, si sezula čevlje in legla.

	Ja, prostor je dovolj velik, je presodil.

	Dekle št. 9 je še naprej ležalo na postelji, kot bi čakalo, ali bo morda želel, da vstane in sleče črno obleko ter jo obesi na kljuko za vrati. Pozorno si je ogledovalo njegov obraz. Pod obleko je imelo – vsaj v njegovi domišljiji – lepe obline. Gledalo ga je nežno. Razmaknilo je ustnice, kot da bo spregovorilo, ga povabilo …

	Potem pa je dekle povsem iznenada seglo proti njemu, brezupno, kot bi hotelo zgrabiti nekaj izgubljenega, nekaj, kar je bilo za večno izven dosega. V očeh so se ji zalesketale solze, njen izraz je postal žalosten.

	Bellman je stopil iz sobe in zaprl vrata.

	Skozi neopazna vrata je stopil na stopnišče, ki je vodilo v zadnje, tretje nadstropje. Lesene stopnice, zgolj grobo izdelane, so se strmo dvigale proti steklenemu kupolastemu stropu in vratcem na streho. Bellman je odklenil vratca in jih odprl. Turoben obraz mu je omočilo nekaj dežnih kapljic, stopil je na streho. Na sredini strehe se je raztezala osmerokotna steklena plošča. Ob robu je počepnil in občudoval spoj, kjer se je steklo popolnoma prilegalo utoru. Dež je lahko padal po mili volji, skozi mu ne bo uspelo priti. Pod steklom je bilo trideset metrov navpičnega padca, ampak v mraku atrij ni bil prosojen, temveč odseven. Globina pod njim ni bila vidna, pač pa je v razkropljenih kapljicah odsevalo večerno nebo.

	Bellman je vstal in se zazrl v nebo, za dežjem so se med oblaki počasi začele iskriti zvezde. Zadovoljno je globoko vdihnil in izdihnil.

	Fox mu je povedal, da se na jasen dan vidi do Greenwicha na vzhodu in Richmonda na zahodu. Bellman je lahko razločil le Clerkenwell in Kensington. Zbegano se je zdrznil in pogledal na uro. Osem! Nič čudnega. Le kdaj je minil čas? Pa vendar je še vedno lahko videl Primrose Hill, ki se je dvigal na severu, na jugu pa obrise novega parlamenta. Za njim, to je vedel, se je razprostiralo mesto.

	Kako obsežen je bil London. Koliko je bilo hiš, poslovanja in prebivalcev. V mestu ni bilo niti ene žive duše, ki ne bi na neki točki potrebovala dobrin, ki jih je ponujal Bellman & Black. Razgledoval se je na vse strani. Počasi se je obračal. Ptice so preletavale nebo nad njim, prostor pod njim so polnile ulice hiš, velike, spodobne, premožne. V eni izmed teh hiš, na primer v Richmondu, je točno v tem trenutku nekdo kihnil. Na Mayfairu je nekoga mrazilo. V Spitalfieldsu je nekdo pravkar pogoltnil strupeno ostrigo, v Bloomsburyju pa si je nekdo natočil kozarec, ki se bo izkazal za enega preveč in … oh, možnosti je bilo neskončno. Vsi bodo prišli. Danes bolni, jutri mrtvi, v četrtek pa bo Bellman & Black odprl vrata žalujočim. Uspeh je bil zagotovljen.

	On, William Bellman, je ustvaril ta ogromni stroj. Bil je njegov in jutri bodo zaposleni zavihali rokave, kolo se bo začelo vrteti. Takoj ko bodo začele prihajati stranke, bo začel pritekati denar, odhajale pa bodo spremenjene, z lažjimi žepi in lažjim srcem, ko bo proces vzel njihov denar in ga nadomestil s sočutjem. On ga je ustvaril. To je bila njegova prodajalna – Bellman & …

	Roke so mu trepetale. Nekaj je pozabil. O tem ni bil še nikoli v življenju tako prepričam! Začrvičilo ga je v želodcu, v prsih ga je stisnilo – vsak hip se bo spomnil …

	Dež mu je močil hrbet. Ko je na ramenih začutil vlažen hlad, se je spomnil nekega prizora – tam spodaj nasproti zgradbe je bilo mesto, kjer je pred enim letom stal v dežju. Poslopje je gradil iz zraka in dežja.

	Tam je bil kamen, kajne?

	Ptič? Lesketal se je vijolično, zeleno, modro?

	Pokopan! Pod temelji njegovega emporija.

	Iz temeljev je poletel vran, s težkimi krili je poletel skozi nadstropja njegove stavbe – videl ga je, tisti dan!

	Poslopje pod nogami se mu je iznenada zazdelo nesnovno, kot bi bilo narejeno iz meglic. Zazdelo se mu je, da stoji v niču, kjer ga držita le zrak in dež.

	London se je zavrtel okoli njega. Bellman se je prijel za glavo, ko se je mesto kot veliko ogledalo raztreščilo, steklo na strehi je popustilo, on pa je skupaj z njim omahnil v osupljivo globino. Bal se je steklenega roba, prestrašil se je stekla, padel je na kolena. Po svinčenih gladkih ploščah je obupano grabil za nečim, česar bi se lahko oklenil, ko se je stavba nevarno nagnila. Zamižal je, a ni pomagalo – bližal se je veliki padec. Ni bilo poti navzgor ali navzdol, le padal je in med padanjem bruhal, svet okoli njega pa se je divje vrtel. Padal je in padal, padcu ni bilo ne konca ne kraja.

	*

	Nebo je bilo črno.

	Še vedno je deževalo.

	Bellman je slišal stokanje, vedel je, da sliši sebe.

	V temeljih njegove zgradbe je bil pokopan ptič, starodoben črn ptič.

	Od držanja so ga boleli prsti, zajokal je.

	Enkrat ponoči je Bellman ugotovil, da tako ne bo šlo. Bil je bolan. Moral se bo umakniti. Šel bo k vlagateljem in jim povedal, da morajo poiskati novega direktorja.

	Previdno je premaknil roko. In nogo. Po strehi je splezal do vratc. Ves tresoč in objokan se je spustil po strmih stopnicah, izmenično ga je mrazilo in mu bilo vroče. Hrepeneče je pomislil na postelje v sobah za šivilje, ampak ne, najprej mora dati odpoved. Na stopnicah ga je spet objela črnina, vrtelo se mu je. Ne samo enkrat se je spotaknil in omahnil, se oklenil ograje, dokler se ni spet prisilil vstati, in šel naprej. Spust je bil tako težaven, kot bi se spuščal z gore. Ko je odklenil vhodna vrata in stopil iz poslopja na Regent Street, v njem nihče ne bi prepoznal človeka, ki je vanj vstopil.

	13

	Celo ob tej pozni uri je bila na Regent Streetu peščica ljudi. Ali so bili na poti v zgodnjo službo ali so se vračali domov po dolgem delu v noč, nekaj pa je bilo tudi tistih, ki niso imeli dela in doma in so jim bile ure dneva in noči enako neprijetne. Mimoidoči so imeli Bellmana za enega izmed slednjih. Razoglav, premočen do kože, zaudarjajoč po kislem je hodil po ulici, kot bi ne zaupal pločniku pod nogami. Vsake toliko se je ustavil, se naslonil na steno in zaprl oči. Ljudje so pohiteli mimo njega, ga na široko zaobšli, umikali pogled.

	Bellman je dobro uro negotovo taval po mestu, ki ga ni poznal. Zavedal se je postranskih pogledov tujcev, svojega sopečega dihanja, da je v premočenih oblačilih videti skrajno, celo skrb vzbujajoče, toda zadrege ni čutil. Ne! Bil je namreč na prelomnici! Je človek, ki ima vse! Vse in še več! In zdaj bo vse to zavrgel!

	Od kod ta vzgib, da mora pobegniti od vsega, za kar je garal? Ni vedel. Toda bil je odločen in čeprav mu razlog ni bil povsem jasen, je bil dovolj močan.

	Zavil je za vogal in zagledal znano podobo, ki je stopila iz kočije. Black!

	Bellman je obstal.

	Niti malo ni bil presenečen. Možakar je imel navado, da se je prikazal v čudnih trenutkih. Običajno se je držal na razdalji, ko pa je napočil trenutek stiske, se je Black prikazal. Čudno, ampak takrat mu je bil na razpolago.

	Zakaj mu ne bi povedal takoj zdaj? Čas je bil enako primeren kot vsak drugi. Bellmanu je pošteno odleglo, ko je pomislil, da si bo končno olajšal dušo v zvezi s prodajalno in z vsem, povezanim z njo.

	Black je zavil v stransko ulico, Bellman je pohitel za njim. Hoditi je moral zelo naglo, zdelo se je, da Black hodi nenaravno hitro. Ne samo enkrat je pomislil, da ga je v labirintu ulic in prehodov izgubil, a vsakič ga je znova zagledal – krajec suknjiča, ki je izginil za vogalom, delček klobuka, napol skritega v temi.

	Čeprav se je Bellman na vso moč trudil, Blacka ni mogel dohiteti. Po desetih minutah lova je Bellman začel dvomiti vase. Pa je res videl Blacka? Do zdaj bi ga že moral dohiteti.

	Bellman je strmel po prazni ulici, iz žepa je potegnil robec in si obrisal potno čelo. Ves se je tresel. Prešinilo ga je, da sploh ne ve, kje je. Ulice so bile ozke in temačne. Na obeh straneh so se bleščala temna vrata hiš, nekatera so bila odprta in ni si bilo težko predstavljati, kakšne barabe se morda skrivajo za njimi. Iznenada se je ovedel, kakšen bi bil videti v temi v kateri od četrti, v katerih se ni dobro zadrževati. Mož srednjih let, ves zasopel in drhteč, v delu mesta, ki ga očitno ni poznal. Slišal je zgodbice o takšnih moških, ki so se v temi izgubili, potem pa pristali nekje z buško v velikosti jajca na glavi, brez ure in čevljev ter s praznimi žepi. Ali še huje. In Black? Ni ga bilo na spregled.

	Bellman se je sprijaznil z usodo, da ga morda čaka najhujše. Zavzdihnil je in počasi odšel naprej proti naslednjemu vogalu. In tam je ves presenečen zagledal Blacka. Ne bi ga mogel zamenjati! Z nekom se je pogovarjal, z dekletom ali mlado žensko.

	»Black!«

	Zdelo se je, da ga možak ne sliši.

	»Black! Hej!«

	Naslednji hip pa je Black izginil – Očitno je izginil za najbližjimi vrati, je pomislil Bellman – ženska pa je hodila po ulici proti njemu.

	Poskusila ga je zapeljati, zdaj pa se bo lotila mene! Pripravil se je, kako se je bo otresel. Približevala sta se, a ogovoriti ga ni poskušala, niti pogledala ga ni, dokler se nista srečala v ozkem delu uličice in se je umaknil na stran, da je lahko šla mimo. Njuna pogleda sta se srečala le za hip, Bellman je osupnil.

	Bila je šivilja, dekle št. 9.

	Bellman se je na vso moč trudil ostati miren, prikriti obup, ki mu je preplavil obraz.

	»Black!« se je slišal reči. »Saj ga vendar poznam!« Poslušal je svoj glas, a prihajal je od daleč. Zamajal se je.

	Mladenka ga je pogledala. »Gospod Bellman?«

	Ni vedel, kaj naj odgovori. Kako naj pojasni ta občutek, da se je nekaj v njem zlomilo in da je majhen, a esencialen delček, ki je bil nekoč na svojem mestu, odtaval in da ne bo več, kar je bil, dokler ga ne najde?

	Poskusil je nekaj reči in prijel jo je za ramo, da je ulovil ravnotežje in ni padel.

	Dotika se je zavedal – kljub usnjeni rokavici, kljub debelemu plašču – čutil je prenos svoje teže nanjo. Za trenutek ga je podprla, skupaj sta lovila ravnotežje, potem pa je izgubil tla pod nogami, oporo na rami, objela ga je tema.

	Ko se je spet ovedel, je bil v prostoru z nizkim stropom, sedel je na edinem stolu. V kaminu ni gorelo, tudi polen ni bilo. Pred seboj je zagledal skodelico in jo izpil – medena voda.

	»Tisti moški. Black …« je začel.

	»Ne vem, o kom govorite. Koga iščete?«

	»Blacka.« Namrščil se je. Kako naj pojasni? Da je njegov poslovni partner? Tujec? Prijatelj?

	»Blacka? Iz Bellmana & Blacka?« Gledala ga je zmedeno, nervozno. »Mislite, da je tukaj?«

	»Videl sem ga. Z vami je govoril.«

	Že je hotela odkimati, a se je zadržala, svojemu delodajalcu ni hotela ugovarjati.

	»Tam zunaj,« je vztrajal, »le hip nazaj na ulici …«

	Grizla si je ustnico in ga negotovo gledala v oči.

	Bellman je zadrhtel.

	»Moker plašč imate,« je zamrmrala. »Zebe vas. Lahko vas pospremim do glavne ulice, kjer stojijo kočije.«

	Prikimal je in vstal, soba se je zavrtela, spet se je sesedel.

	»Če je tako, ne morem narediti ničesar,« si je rekla. »Tukaj boste morali prespati.«

	Slekla mu je premočen plašč in odprla vrata v steni. Za njimi se je skrivala postelja, spominjala je na omaro. Omahnil je, za hip je obraz naslonil na njene prsi, nato na blazino, potem je zaspal.

	Uro kasneje se je zbudil. V sobo je pronicala svetloba. Sedel je. Postelja pod njim se ni vrtela. Noge je položil na tla in vstal, tla pod njim so ostala trdna. Naredil je nekaj korakov. Vse je ostalo na svojem mestu.

	Dekle št. 9 je spala na stolu. Po prstih je šel mimo nje in na mizo položil nekaj kovancev. Ni se zganila. Na licih je imela slane srage, rjave kodre vlažne od solz.

	Da je prišel iz stanovanja, je moral mimo zibke. Bila je prazna.



	V svoji spalnici je Bellman slekel mokra oblačila in jih obesil na hrbtišče stola. Dolgo se bodo sušila. Njegov počasen in izmučen um je to metodično izračunal in ga obvestil.

	To je bila njegova edina črna obleka.

	Obraz se mu je spačil v nasmešek. Nameraval si je priskrbeti še eno, pravzaprav dve. To je tisto, kar je pozabil! To je bilo tisto, kar ga je mučilo ves prejšnji dan!

	Hvala bogu!

	Stok, ki ga je izustil, bi lahko bil smeh.

	Bellman ni še nikoli bolj hvaležno splezal v svojo posteljo, zaspal je v hipu.



	Ko se je to jutro že drugič zbudil, je William skočil iz postelje in si natočil kopel.

	Ni se toliko ustavil, da bi razmislil o včerajšnjih skrbeh, kako se je zgrudil na strehi, kako je po londonskih ulicah lovil Blacka, o svoji odločitvi, da se bo odpovedal trgovini. Spominjal se je zgolj, da ga je dajala omotičnost in da je bil nekoliko slaboten, zdaj pa se je spet počutil izjemno dobro in kar čestital si je, ker je tako krepkega zdravja.

	Med sto in eno stvarjo, ki jo je danes nameraval opraviti, bo našel čas tudi za šiviljo, da mu bo vzela mere za novo obleko. S petintridesetimi šiviljami pod streho to ne bo noben problem.

	&

	Na topel poletni dan par vran jezdi na toplem zračnem toku, se lahkotno dviga v vrtoglave višine, kjer se na zemljo prikovanim ljudem zdita kot črni pikici na nebu. Tam namerno zdrsneta z varnega vala in se kot Ikar spustita proti zemlji, delata prevale in se vrtita. In potem, ko te že stisne pri srcu, da bosta vsak hip omahnili v smrt, razpreta krila in zaprhutata, da se v perje ujame vzgonski veter, ki ju znova po-nese v nebo – potem pa predstavo ponovita. To početje nima posebnega namena. Vrane zgolj izzivajo težnost, se razkazujejo in pretvarjajo samo zato, da ljudem jemljejo sapo.

	Če sodimo po veselosti smeha na nebu, na svetu ne obstaja večji užitek, kot biti vran, ki se pretvarja, da ne zna leteti.



	Obstaja veliko poimenovanj, povezanih z vranami. Ponekod ljudje poznajo vranji parlament.

	14

	Na Regent Streetu je bilo živahno. Varuške so se sprehajale s čednimi vozički. Mlade ženske so stopicljale ob materah in si hrepeneče ogledovale izložbena okna – klobuke, čevlje, rokavice. Moški vseh starosti so nevarno prečkali cesto med vozečimi kočijami, ulični prodajalci so vreščali. Otroci so se držali za roke staršev, a pogled jim je uhajal k velikim oknom, korak jim je zastajal – tam so bile sladkorne paličice v velikosti sprehajalnih palic, pred prodajalno tobaka pa je sedela opica in kadila cigaro. Ljudje so hiteli drug mimo drugega, se izmikali, odsotno ali nepotrpežljivo. Nekdo je nepazljivo stopil na cesto, kočije so ostro zavile, kočijaži so preklinjali in svareče vpili …

	Le na enem delu ulice je bilo vse mirno, vladalo je pravo zatišje – na pločniku pred novo prodajalno Bellman & Black. Pa vendar je bila tukaj gneča večja kot kjerkoli drugje.

	Trgovina še ni bila odprta, so pa prejšnji dan za črnimi zastori okrasili izložbena okna. Danes ob osmih zjutraj so črne zavese odstranili in svetu ponudili na vpogled zanimivosti trgovine Bellman & Black.

	Vsako izložbeno okno je krasila teatralično nabrana črna svila, pod njo so bili umetniško razstavljeni izdelki. V enem od oken so bile rokavice in pahljače, v drugem žare in angeli. V tretjem so bili razstavljeni črnilniki, v naslednjem klobuki in tančice. Povsod so bili kosi tkanin vseh materialov in vrst – bombaž, volna, svila, čipke, obrobe, naborki, vsak predmet je pridodal glavni noti, in sicer črnini. Določeno izložbeno okno so si ogledovali mnogi, v njem so bili razstavljeni nagrobniki in spominske plošče z imeni generalov, ljubljenih žena, sester in otrok. Toda najbolj občudovana izložba je bila morda tudi najpreprostejša – razstava palete trakov od belih do črnih in vseh odtenkov sive – golobje siva, oslovska, francoska, svinčena, ogljena, pravzaprav je bilo odtenkov sive več, kot je za to barvo obstajalo imen. Sporočilo so razumeli vsi: Bellman & Black ponuja barvo za vsako žalost.

	Točno na sredini na notranji strani vsakega okna na pročelju je bil bel kartonček s črnim robom, velik petnajst krat dvajset centimetrov, spominjal je na vabilo na ples:

	Bellman & Black

	Torek, 15. maj

	11.00 – 19.00

	Ura je bila šele devet. Na pločniku se je gnetlo ljudi, ki so strmeli v pogrebne in žalne dobrine, razstavljene v izložbah. Daleč od tega, da bi bili pusti, črna in siva sta se tako odlično ujemali, da je bil učinek navdihujoč. Novi prišleki so najprej pogledali, kar so si ogledovali vsi drugi, potem pa so postali enako navdušeni kot ostali. Vsi so bili kot uročeni, šepetali so med seboj, potem pa združno potihnili in se predali zamišljenosti. Smrt, žalost in spomin so predstavljali tako izjemen prodajni asortiment, da so kri pognali po še najbolj trdih srcih in ljudi prisilili k razmišljanju.

	Ponudbo si je bilo nemogoče ogledati, ne da bi vsakogar prešinila misel, kdaj bo sam potreboval usluge takšnega kraja. Kako kmalu? so se spraševali ljudje. In za koga? Nekateri so odgovor že poznali, ti so vnaprej razmišljali o svoji izbiri za priložnost in preračunavali stroške.

	Izložbena okna prodajalne Bellman & Black so gledalce opominjala na tisto, česar so se najbolj bali, hkrati pa so jim kazala mesto, kjer lahko najdejo uteho. Žalost obišče vse, a kljub temu lahko svojega ljubljenega počastiš tako, da ga k večnemu počitku pospremiš v klobuku z okrasno iglo … To je uteha.

	Nekaj je bilo tudi tistih, ki so se z vso težo opirali na svoje palice ali čutili bolečino, ki jih je mučila. Ti so vedeli, da osebno ne bodo stranke Bellmana & Blacka, bodo pa prav kmalu pridodali njenemu uspešnemu poslovanju. Ogledovali so si nagrobnike, v mislih so nanje pisali svoje ime.

	Odmevanje konjskih kopit, nato razmikanje množice, da je naredila prostor kočiji, ki se je pripeljala pred glavni vhod. Kočija je bila imenitna, ljudje so začeli navdušeno šepetati. Voznik v livreji je skočil na tla in odprla vrata, izstopila je ženska v sivi obleki z lepim ovratnikom in rokavi. Skupaj sta se precej namučila, da sta iz kočije dvignila še drugega potnika, sključeno podobo, zavito v črno svilo. Otroka? Bila je velika kot otrok, a hodila je zelo počasi in zgrbljeno. Njena tančica je bila tako gosto tkana, da skoznjo zagotovo ni videla ničesar, a kljub temu je dvignila glavo in pogledala proti pozlačenim začetnicam nad vhodom, preden je v spremstvu odšla korak po korak proti vhodu.

	Ljudje so naredili prostor, da bi nenavaden par spustili mimo. Nobena od žensk se ni zmenila za poglede, ki so jima sledili, spregovorili nista niti besede. Vsi gledalci so mislili enako, a vsi so držali jezik za zobmi in čakali, da spregovori nekdo drug.

	Spregovoril je otrok.

	»Ni še odprto. Ob enajstih, poglejte.«

	Pokazal je na obvestilo.

	Nato pa se je zaslišalo obračanje ključa in vrata so se odprla zgolj toliko, da je trgovina pogoltnila dve dami.

	Potem so znova zaslišali obračanje ključa v ključavnici.

	Množica tujcev se je spogledala med seboj, na obrazih se jim je risala osuplost.

	Fantič, ki je spregovoril, je obraz pritisnil k razpoki med dvokrilnimi vrati, toda videti ni mogel ničesar.

	»Ob enajstih,« je ponovil. »Tako piše.«



	Notri je vladal mrzličen kaos ljudi in stvari. Sli so s sporočili tekali sem in tja, natančne glave so štele in kimale, gluhe roke so urejale. Odpirale so zaboje in iz njih stresale vsebino, ki je hitreje, kot si je mogoče predstavljati, pristala na policah, zaboji pa so izginjali, kot bi bila na delu magija. Isti trik se je na vseh oddelkih ponavljal znova in znova.

	Med vsemi črnimi dobrinami, ki so jih raznašali v vse smeri, je bil prav poseben tovor. Počasi in umirjeno so skozi trgovino v nosilnici nosili Doro. Bellman ji je hotel razkazati celotno trgovino. Spoznala je oddelek vodij, se z njimi rokovala, in čeprav ni spregovorila niti besede, je z očmi in nasmeškom povedala, kar bi ubesedeno zvenelo kot: Ja, vem, da sem posebna. Ne menite se za to.

	Povsod je bilo kaj, kar ji je oče hotel pokazati – različne uniforme zaposlenih, dostavo blaga, hotel ji je pokazati vsak detajl svoje trgovine – italijanske rokavice, kitajsko svilo, Whit-byjev nakit, pariške ovratnike. Dora je občudovala stvari, dajala komplimente in prikimavala.

	Bellman je procesijo – Doro, ki jo je spremljala Mary, in nosače – vodil iz nadstropja v nadstropje. Ko jim je razkazal vse prodajne oddelke, so obiskali še pisarne, blagajnike, administrativne delavce in Bellmanovo pisarno. Naslednja je bila na vrsti šivalnica. Tukaj je Dora na sebi spet občutila radovedne poglede, razumela je spogledovanje za svojim hrbtom. Tudi tukaj je občudovala vse, kar je videla, in pohvalila, kar so ji pokazali. Ne menite se zame, so njene oči sporočale šiviljam, ki se niso mogle upreti strmenju. Bodite hvaležne za svoje lepe kodre in lepe obline pod obleko. Uživajte v svoji sreči.

	Stopnice v vrhnje nadstropje so bile preozke, da bi lahko po njih nesli nosilnico. Bi jo lahko eden od nosačev nesel gor? Dora si je oddahnila, ko so sklenili, da raje ne. Ampak Dorin ogled še ni bil končan. O ne! Čakala jo je še klet. Pokazali so ji prostor za odpremo, kantino in kuhinjo na strani shrambe, kjer so se okna odpirala v ozek kanal, ki je skozi rešetko odvajal vonj po kuhanju. »Marička!« je dahnila Dora.

	»In to še ni vse!« je vzkliknil Bellman.

	V pritličju za prodajnim prostorom ob vhodu za dostavo blaga so bila široka dvojna vrata, vodila so v garažo. Kočija Bellman & Black je bila prava paša za oči. Bila je veličastna, črna, s pozlačenimi začetnicami B & B na vratih. V bližnjem hlevu so bili črni konji, da so se lahko dve šivilji in voznik v vsakem trenutku odpravili na pot v radiju sto kilometrov naokrog.

	Bellman je odprl vrata kočije in Dori pokazal njeno notranjost. Kot kakšen čarodej je izvlekel predalnik pod sedežem, v temi se je zdel prazen, zato je bila Dora še toliko bolj presenečena, ko se je izkazalo, da je poln vzorcev blaga in obrob, najimenitnejših črnih tkanin.

	»In poglej tole!« je navdušeno nadaljeval oče in odprl enega izmed kovčkov. V njem je bilo sto majhnih razdelkov s škarjami, merilnimi trakovi, iglami, sukanci in srebrnimi naprstniki.

	»Pa saj to je miniaturni Bellman & Black!« je očarano pripomnila.

	»Naše šivilje lahko v samo dveh dneh žalujoči družini priskrbijo žalna oblačila, če pa imajo na voljo teden dni, bodo v črnino oblečeni tudi služabniki, dekle in hlapci.«

	Dora je ostala brez besed, lahko je le navdušeno prikimala.

	»Še več, ko se bo naša kočija vozila po londonskih ulicah, bo naredila imeniten vtis. Vsi se bodo obračali za njo. Vsi jo bodo opazili. Vsi bodo vedeli, ko bo obiskala tega grofa in onega markiza. In to bo pripeljalo več posla kot sto – tisoč – oglasov. Torej, kakšna se ti zdi trgovina?«

	Bil je napet od pričakovanja, kot obseden je čakal njeno razsodbo. Oči so se mu lesketale, v obraz je žarel. Svojega umirjenega, večno namrščenega očeta sploh ni prepoznala. Bellman & Black ga je držal v pesti.

	Dora je bila nad očetovo stvaritvijo presunjena. Tudi zaskrbljena. Prodajalna je bila lepa, a na mogočen, neprijeten način. »Kot katedrala je,« je zapisal neki časopis. Zdaj je razumela, kaj je hotel povedati. Toda pod mrzlično navdušenostjo, vznemirjenjem in naglico je opazila še nekaj. Nekaj tihega, kar je odštevalo čas. Čas do česa? Prešinila jo je misel na mavzolej, pogledala je proč.

	Spet je pogledala šiviljin kovček. Vzela je srebrn naprstnik in ga podržala proti svetlobi. Tudi na njem sta bili vgravirani začetnici BB.

	»Naravnost fantastično. Ničesar nisi pozabil, oče. Niti na naprstnik.«

	Nosači so dvignili nosilnico in Doro odnesli nazaj v pritličje. Bellman jih je vodil. Nenehno se je obračal k hčerki, ji kazal to in ono. Poslušala ga je le napol, bila je zatopljena v lastne misli, dokler je ni prešinilo nekaj, kar je bilo vredno, da prekine očeta.

	»Oče, nikoli mi nisi povedal, kdo je Black.«

	Ime je slišal z Dorinih ust! To bi moral pričakovati.

	»Nihče,« je odvrnil nekoliko prehitro in jo debelo gledal. »Nihče.«



	Minuta do enajstih.

	Vratar je stal kot stražar pred nebeškimi vrati. Gospoda Dent in Heywood sta si poravnala brezmadežna siva suknjiča in se postavila za pult. Prodajalke so stale v vrsti, držale so se vzravnano, roke so imele sklenjene, gledale so krotko kot učenke v nedeljski šoli. Zgoraj so bila poravnana vsa pisala, vsaka igla je bila na svojem mestu. Povsod je vladal slovesen mir.

	Za stebrom v prvem nadstropju je skoraj popolnoma skrit stal Bellman in čez ograjo opazoval vhodna vrata. Ko je ura odbila enajst in jih je Pentworth odprl, je v njegovih prsih oživelo srce, stokrat večje od njegovega. To je bilo srce Bellmana & Blacka.

	Prišli so. Radovedno, plašno, hrepeneče, osuplo, začudeno, pobožno in željno so vstopali; prve, ki so vstopili, je množica hitro potisnila v globine prodajalne. Ljudje so se osuplo ozirali naokrog, pozabili so, zakaj so v resnici prišli, spominjali so na turiste. Niso si mogli pomagati – med opazovanjem prečudovitega sijaja je vse preplavilo pasivno, očarljivo veselje. Ženske in moški, mladi in stari, žalujoči ali ne, so se zgrinjali skupaj, strmeli, občudovali in šepetali.

	Kljub vsemu občudovanju ni trajalo dolgo, da se je prva duša, močnejša od drugih, odločila za nakup. Meter in tri centimetre široke obrobe za popravilo razcefranega roba na zimskem plašču.

	To sicer ni bila najcenejša reč pri Bellmanu & Blacku, a je bila skromna. Kljub vsemu.

	V drugem nadstropju je blagajnik skoraj padel s stola, ko je v niši pristala skrinjica s prvim plačilom, on pa je s tresočo se roko napisal račun, naštel vračilo in aktiviral sistem, ki je skrinjico vrnil v pritličje. Takoj za njim je prišla druga!

	Začelo se je!

	Skrinjice so hitele sem in tja, kovanci so žvenketali, potekalo je merjenje blaga, zavijanje kupljenih stvari, zapisovanje naročil in, ja, tekle so solze, izrečena so bila sožalja.

	Bellman & Black je kar kipel od življenja, denarja in smrti.

	Pravi uspeh.



	William Bellman je globoko zajel sapo. Ni se nasmehnil – v prodajnem nadstropju Bellmana & Blacka? Pa kaj še! – je pa nasmeh čutil. V prstih ga je ščemelo, pod nogami je čutil trdna tla.

	Neopaženo je smuknil izza stebra, se izmuznil med ljudmi in izginil skozi opaž.

	Ena od sten njegove pisarne je bila prekrita s plutovino, nanjo je bila pritrjena velika papirnata pola. Zdaj je bila še povečini prazna, na njej sta bili le dve črti, ena navpična in ena vodoravna, stikali sta se v spodnjem levem kotu. Ob vodoravni so bili zapisani meseci, številke v denarju so bile zapisane ob navpični.

	Bellman se je spomnil svojih prvih zapisov v črno beležko. Preračunavanj, predvidenega dobička. Zgledalo je zelo obetavno, čeprav so bili obračuni zelo grobi. Potem so sledile številke, ne pretirane, s katerimi je kot s korenčkom pomahal pred nosom Critchlowu in drugim, da jih je premamil v investicijo. To je bilo dolgo nazaj. Danes je o poslu vedel neskončno več. Znal je povedati, koliko metrov črne merino volne je bilo vsako leto prodane v Londonu v majhni prodajalni, oddaljeni le dve ulici. Vedel je, zakaj krste stanejo toliko in toliko in kako se da enake izdelati ceneje. Predvidel je, koliko bo Bellman & Black zaslužil v prvem mesecu, številka je temeljila na dejstvih. Bila je enaka, za to si je čestital, kot tista izpred dveh let.

	Na diagramu je nameraval na začetku vsakega meseca z modro zapisati napoved, konec meseca pa s črno dejanski izkupiček. Vzel je modro pisalo in poiskal mesto. V zadnjem hipu mu je roka rahlo zdrsnila, modro piko je narisal nekoliko više.

	Je njegovo roko vodil šesti čut? Nagon? Karkoli je že bilo, Bellman je preprosto vedel.

	15

	Leta so minevala, Dorine noči spominov pa so postajale manj donosne. Občasno se je ponoči še vedno spominjala, ampak te noči so postopoma izgubljale sposobnost tolaženja. Deloma, tako si je dopovedovala, je bilo tako zato, ker je to počela prepogosto. Tudi olajšanje se je iztrošilo, kot je bilo preveč obrabljenih nekaj kovancev, ki so jih nekoč čistili.

	Obstajali pa so še drugi razlogi. Spreminjala se je. Stvari, ki so ji ugajale, ko je bila še deklica, ji zdaj kot ženski niso več prijale. Ko je te dni pomislila na svojo mater, si je zaželela drugačnih pogovorov. O svoji materi se je pogovarjala z gospo Lane in njeni spomini, čeprav morda iz druge roke, so ji bili enako dragoceni kot njeni lastni, ker so bili odrasli.

	In potem se je pojavil še en razlog, da se je vse manj vračala v preteklost.

	Mary, ki je nekaj iskala pod posteljo, je prilezla ven, vsa razmršena. V roki je držala sliko.

	»Ja kaj za božjo voljo pa je tole?«

	Dora je s slike obrisala prah. »Moj vran!«

	Popoldansko risanje na vrtu ni bilo del običajnega spominskega repertoarja, ker ni vključevalo matere, bratov in sester. Zdaj pa se ga je živo spominjala.

	»Naučil me je, kako pravilno držati svinčnik.«

	Mary in Dora sta preiskali vse omarice v hiši, dokler nista našli starih risb. Potem sta vse popoldne presedeli skupaj in obračali strani. Ob neki prav posebni risbi sta se zadržali dlje. Nekaj tednov pred vročico je Dora poskusila narisati svoj prvi avtoportret.

	»Sem bila takrat resnično takšna?« je vprašala.

	»Podobna, tega ni mogoče zanikati. Bila si še lepša.«

	Dora ni mislila tako. Portret ni bil najboljši. Linije so bile pretoge. Ampak oči je kar dobro ujela. V njih se je prepoznala.

	»Zdi se, da o nečem močno razmišljam.«

	»Še vedno se tako zdi. Vedno.«

	Tisto noč je Dora žrtvovala spomine, da bi sedela pred ogledalom. Odpela je čipko, ki jo je nosila na glavi, v soju sveče si je ogledovala obraz. Res je bila strašilo. Njene poteze so bile stlačene v spodnji del obraza, kot pri dojenčku. Oči so ji izstopale, sijale so izpod grdih redkih kodrov. Čelo je imela višje zaradi pomanjkanja las, njene oči pa so bile še toliko opaznejše, ker ni imela trepalnic in obrvi, in nikakor niso bile privlačne. Vendar pa je bil njen obraz zanimiv. Kožo na glavi je imela gladko, lobanja pod njo pa je bila nagrbančena, kar se sicer ni videlo. Ogledovala si je poteze, vsako krivuljo, gr-binico in gubico. Glavo je obračala sem in tja. Čez eno uho ji je tekla modra žila. Dvignila je roko in si s prsti podrsala po zatilju.

	Vzela je svinčnik in preplavilo jo je silno vznemirjenje. Narisala je nekaj črt, si premislila in na prazni strani začela znova. Glavo je nagibala na eno stran, potem še na drugo, dokler si ni zapomnila oblike; nato je obrnila vrat in ga hitro narisala. Zamenjala je svečo in risala do zore – lobanjo, kosti, nos, brado, ustnice, izstopajoče kite, nosnice, ličnice, senca – iskala je pravi kot, pravo svetlobo in senco. Risala je brez osebnih čustev, kot bi risala pokrajino, nekaj, s čimer ni bila povezana.

	Naposled ji je vendarle uspelo narisati risbo, s katero je bila zadovoljna. Podoba je bila robustna, grda in groteskna, takšna, kot se je poznala, vse bolj pa jo je spominjala na novo izvaljenega ptičjega mladiča – golega, prekritega le s tanko kožo, ki so ga same kosti in je sestradan.

	Z enim samim gibom je povečala linijo nosu v majhen kljun. Bila je srečna.

	16

	Odprtje prodajalne Bellman & Black je ustvarilo silo, ki je s seboj odnesla Bellmana. Delal je osemnajst ur dnevno, sedem dni v tednu, pa vendar se ni nikoli utrudil. Urnik je imel energičen – trgovino je od kleti do steklene strehe obhodil ob desetih dopoldan ter ob dveh in šestih popoldan. Tu in tam je komu kaj prišepnil, kakšno spodbudno besedo, celo pomagal, kadar je bilo dela veliko. Vsak dan se je sestal z vodji prodaje in z Verneyjem glede financ, tedensko z Edmondsom iz odpreme, Stallybrookom iz dostave in gospodično Chalcraft. V Bellmanu & Blacku je bilo zaposlenih sedemintrideset ljudi, še pred koncem meseca je Bellman po imenu poznal prav vsakega, od Handersona, svojega tajnika in desne roke, do Molly, ki je čistila kantino. Dekletu št. 9 je bilo ime Lizzie, zapomnil si jo je skupaj z vsemi drugimi. Bellman je prav vsak trenutek napolnil z energijo, dobro voljo, ciljem.

	Sestajal se je tudi z zunanjimi sodelavci: vsake toliko se je moral oglasiti pri Ansonu iz banke Westminster in City, včasih ga je obiskal odvetnik ali pa vlagatelj, da bi se pogovoril o poslovanju. Za takšne priložnosti je kupil dva usnjena fotelja, postavil ju je na vsako stran kamina v svoji pisarni. Njuno udobje je obžaloval, saj so se obiskovalci po glavnem pogovoru radi zadržali, pokadili cigaro in lenobno strmeli v strop. Vljudno jih je odslovil.

	Zvečer, ko se je trgovina zaprla, in ob nedeljah je urejal papirje. Pisma, poročila, evidence, sezname. Vse je delal hitro, metodično in brez napak. V beležko, vezano v usnje, si je zapisoval opombe in takoj ko je bila zadeva opravljena, jo je odločno prečrtal. Beležke je zdaj naročeval po ducat naenkrat, vsako napolnjeno pa pospravil na dno predalnika svoje mize ter vzel novo in brez predaha nadaljeval.

	Kako mu je vse to uspevalo? Z gledanjem na uro.

	Umivanje, oblačenje in zajtrkovanje vzamejo povprečnemu človeku uro časa, Bellman pa je vse opravil v petintridesetih minutah. Direktor druge največje londonske trgovine je vsak večer presedel eno uro s svojim tajnikom, Bellman je potreboval petnajst minut. Govoril je: 'Dobro jutro,' in 'Kako ste?', med temi nekoristnimi sekundami pa je njegov um delal – razmišljal, beležil, načrtoval.

	Ko se je trgovina zaprla in je Bellman sedel za mizo, je pogledal na uro. Delo, ki ga je nameraval opraviti, bi nekomu drugemu vzelo šest ur, Bellman pa je pogledal na uro, ko je začel in ko je končal, in minila je le ena. Tisti, ki so jo poznali, so to njegovo sposobnost občudovali.

	»Nikoli ne dovolite, da čas postane vaš gospodar,« je Bellman rekel Verneyju. »Če hočete nekaj narediti, se tega lotite takoj. Čas bo šel svojo pot.«

	V resnici pa se je zavedal, da je odkril – ali mu je bilo to dano – ključ kronometrije. Lahko je odklenil skrinjo časa in pospešil ali upočasnil njegov tempo. Vedno je predvidel, koliko časa mu bo kaj vzelo, v njem je iskal dodatne minute in jih zapolnil.

	Pred leti je v predilnici nekdo omenil, da bo Bellman morda nekega dne odkril, kako primorati sonce, da bi sijalo ves dan in vso noč. Tisti v emporiju, ki so ga poznali, bi se strinjali – pravzaprav sploh ni bilo tako nemogoče, kot se je zdelo.

	Verney je poskušal posnemati svojega šefa. Po njegovi uri je bila minuta vedno samo minuta, nikoli mu ni uspelo iz nje iztisniti niti ene dodatne sekunde.

	Kadar je Bellman izgubil čas – ker je nekdo nekaj napačno izračunal ali zaradi smole – se je ves popoldan trudil nadoknaditi zamujeno. Če je bilo potrebno, je ostal dlje pokonci in kradel spancu, da je dokončal zadano. V posteljo je vedno legel kot zmagovalec. Nikoli ni čutil utrujenosti, čeprav je utrujen prav gotovo bil, kajti včasih je zaspal kar za mizo. Ko se je to zgodilo še tretjič in četrtič, je ukrepal.

	Fox je bil na Škotskem, ko pa je prejel pismo, se je takoj vrnil v London. Pričakal ga je enako živahen stisk roke, pozdrav enako skop, kot je bilo pismo.

	»Ste v redu? Dobro, dobro,« je rekel Bellman, ne da bi mu dal čas za odgovor ali da bi mu Fox povedal, kako imenitne hiše so v Edinburgu, kako presenetljivo milo je vreme. Takoj sta se lotila pereče zadeve.

	»Tale prostor je treba razdeliti.« Bellman je vedel, kaj hoče. »Steno postavite tukaj.«

	»Izvedljivo,« je odvrnil Fox in nagubal čelo. »Tesno bo. Nekaj prostora lahko pridobite na račun tajnikove pisarne. Poseg bo sicer večji, a imeli boste več ugodja …«

	Fox se je zavedal, da govori hitro, med stavki ni puščal premorov. V trenutku se je spomnil starih dni. Če samo pomisli, da je v takšnem tempu z Bellmanom preživel dve leti!

	Ko je Fox zaključil Bellmanov projekt, se je štirinajst dni čudil, kako počasi se vrti preostali svet. Dvajset-, celo tri-desetkrat na dan je že po prvem stavku razumel, kaj je nekdo hotel, pa vendar so ljudje govoričili in govoričili, dokler niso izčrpali besednjaka. Fox je odgovarjal kratko, ljudje pa so strmeli vanj. Pomen jih je zadel v hipu, kot krogla, a bili so tako osupli, da so ga morali prositi, da je ponovil, kar je rekel. To je izčrpavalo Foxovo potrpežljivost, pomislil je, da se tega ne bo nikoli več navadil, a se je kaj kmalu prilagodil počasnejšemu koraku, pravzaprav mu je postal všeč. Spet je odkril premore med besedami, nalogami in domislicami in bili so presenetljivo produktivni. Spoznal je mlado žensko. Razmišljal je o poroki.

	»Prostora?« je vprašal Bellman. »Za kaj pa? Tukaj ob steni potrebujem le posteljo in omarico za nekaj stvari.«

	»In garderoba?«

	»Kavelj na vratih bo dovolj.«

	Fox je pomislil na spalnico, ki jo je izdelal za stranko v beli vili – bila je ogromna, z velikansko posteljo, umetninami, pohištvom, ogledali …

	»Prostorno vsekakor ne bo. Pravzaprav …« Prehodil je prostor, ki ga je označil Bellman. »Ja, po dimenzijah bo bolj ali manj enaka spalnicam za šivilje.« Foxu se je zdelo, da je Bellman vendarle malce postal, preden je odgovoril. »Kdaj bi lahko bilo končano?«

	»Če resnično želite nekaj tako skromnega, v enem dnevu.«

	»Čez noč?«

	»Ne vidim razloga, zakaj ne.«

	»Nocoj?«

	Le kako mi je uspelo? se je Fox čudil samemu sebi. Dve leti živeti v takšnem tempu. Takrat se mu je zdel normalen. Predstavljal je način, kako se izkazati. Se uveljaviti. Zdaj je imel vrsto projektov, dela je imel dovolj za več let, morda za vse življenje. To mu je omogočil Bellman & Black.

	Nasmehnil se je. »Poskrbel bom, da bo.«

	Naslednji dan je Bellman našel svojo pisarno nekoliko manjšo, za novo steno šiviljsko spalnico z ozko posteljo in majhno omarico. Stal je v njej in preplavilo ga je močno čustvo, a ni se toliko ustavil, da bi pomislil, katero. Delo ga je čakalo.



	»Naprej!« je zavpil, ne da bi dvignil pogled s pisma, ki ga je pisal.

	»Gospod, gospodična Chalcraft me je poslala …« Glas je bil oklevajoč, ženski, poznan.

	Dvignil je pogled. Bila je ona.

	»… z vašo obleko.«

	»Lizzie ste, kajne?«

	»Ja, gospod. Kam naj jo obesim?« Ozrla se je naokrog, a v pisarni ni bilo ničesar primernega.

	Zardela je. Je razmišljala o noči na temačni uličici? Noči, ko sta se tako nepričakovano srečala, ko je spal v njeni postelji in se ob prvem svitu odkradel? Bellman je ostal brez besed. Zgodilo se je pred komaj tremi tedni, on pa je na dogodek popolnoma pozabil, kot bi bil del davne preteklosti. Zdaj je napolnil prostor.

	»Za vrati boste našli obešalnik.«

	Če je bila presenečena, ko je opazila, kako zelo je bila njegova spalnica podobna njeni, ni tega z ničimer pokazala. Lica je še vedno imela rdeča, ko se je mrmraje poslovila in odšla enako tiho, kot je prišla.

	Bellman se je vrnil k pisanju pisma, a sekundo ali dve se ni mogel spomniti, kaj je hotel napisati. Zadevi z Blackom še ni prišel do dna. Ko jo bo srečal naslednjič, jo bo povprašal o njem. Potem je spet našel nit in nadaljeval, kjer je končal.



	Bil je konec prvega meseca. Z Verneyjem sta dvakrat preštela vsakodnevni izkupiček in razvrstila kovance po vrednosti v rdeče platnene vreče. Pomemben je bil vsak peni. Šlo je za številke. Ko je Verney odšel, je Bellman denar zaklenil v sef, potem pa se je nasmehnil, pero pomočil v črno črnilo in precej višje nad modro piko narisal črno. Mokro črnilo se je lesketalo kot črno oko, Bellman pa se je zadovoljno smehljal.





Kaj pa naslednji mesec? V prodaji je prvi mesec obilnejši zaradi faktorja novosti, zato je donos drugega meseca občutno nižji. Ampak žalnim oblačilom vladajo posebni zakoni in tudi tukaj so, kot povsod drugod, obstajale izjeme. Povsem normalno je, da so ljudje čutili odpor do zamisli, da bi imeli žalna in pogrebna oblačila že pripravljena v svojih omarah. To bi pomenilo, da so smrti odprli vrata in jo povabili v svoj dom, da bi si ogledala vsakega posebej. Prav gotovo je bilo na dan otvoritve v trgovini tudi veliko tistih, ki so prišli zgolj iz radovednosti in niso kupili ničesar. Vsak nakup v prvem mesecu je bil avtentičen. Številke so pomenile dejanski delež smrti, ki so se zgodile za zidovi Bellmana & Blacka. Predstavljale so zanesljivi kazalnik za naprej. Torej, kakšna so pričakovanja za naslednji mesec?

	Črna pika se je posušila, Bellman pa je iz nje potegnil vse podatke, ki jih potreboval, zato se mu ni več zdela pomembna. Čisto pero je zamenjal z modrim in označil cilj prihodnjega meseca. Konico je približal papirju, a dotaknila se ga je nekoliko višje, kot je nameraval.

	Spet! Gledal je črnilo. Mežiknilo mu je. No, zakaj pa ne?

	Zdaj ko je imel cilj, ga je moral doseči. Bellman je iz žepa potegnil beležko in jo odprl. Španske rokavice se niso prodajale – obiskati mora Drewerja in se pogovoriti o znižanju cene in donaročiti italijanske. Ugotoviti mora, zakaj se je tako dobro prodajal žamet v barvi smodnika …

	S pogledom je ujel opravilo, ki ga je zabeležil včeraj. Čopiči.

	Dora!

	Jutri bi moral v Whittingford. Obljubil ji je, da bo prihajal enkrat mesečno. Na enodnevni obisk. Pisala mu je in ga prosila, če bi ji lahko prinesel posebne čopiče, zelo tanke, ki jih ni bilo mogoče kupiti v Oxfordu.

	Bellman je pomislil na vse, kar je še moral narediti. Zdaj res ni bil pravi čas, da bi odšel, niti za eno noč ne. Lahko bi ji napisal pismo in pojasnil. Jutri bo poslal nekoga po čopiče in ji jih poslal po pošti, morda je poštna kočija ravno jutri namenjena tja, nikoli se ne ve, sicer bo nekomu plačal, da ji jih dostavi. Prišel bo, ko bo imel več časa in ostal dlje. Piši Dori, je dopolnil seznam.

	Že davno nekoč je odprl podobno beležko in v njej našel z otroško pisavo napisano 'Poljubi Doro.' Kako lepo bi bilo, če bi bila tukaj zdaj in bi jo lahko poljubil!

	Ampak zgolj čas trati. Čaka ga ogromno dela.

	Na mizo je zložil pol ducata peres in sveženj papirjev. Ura je bila dvajset minut do osmih. Vse to lahko dokonča do … devetih? Ne, prej. Petnajst minut do devetih. Tako bo v redu.

	Lotil se je dela.

	*

	Na vrhu stavbe se je pod črnim nebom lesketal stekleni atrij, skozenj se je videlo v drobovje trgovine. Zavrtelo se ti je, če si gledal navzgor ali navzdol, zato so se šivilje izogibale gledanju gor ali dol, ko so hitele v skupni prostor, kjer so se lahko družile ob večerih in si na majhnem štedilniku segrele vodo ali mleko.

	»Kdo je gospod Black?« je vprašala Lily. »Ga nikoli nihče ne vidi?«

	Bila je suhcena in zelo koščena, a najbolj je izstopala zato, ker je bila novinka. No, seveda so bile na neki način vse no-vinke, ampak Lily je bila najnovejša, nadomestila je šiviljo, ki se ni prikazala. Njen prihod je bil pomenljiv tudi za druge, saj so ji lahko povedale sto in eno stvar, ki je ni poznala, in zato so se počutile pomembne.

	»Če ga je kdo videl? Kako to misliš? Še nisi videla gospoda Blacka?« jo je podražila Sally, njena soseda.

	»Ne.«

	Sally se je zahihitala. »Seveda si ga videla. Danes!«

	Lily se je namrščila. »Nisem.«

	»Saj je vendar govoril s tabo.«

	Lily je odkimala. »To je bil gospod Bellman.«

	»Gospod Black je bil.« Nekaj punc se je hahljalo, druge so resnobno prikimavale. Lily je pogledovala od ene do druge, ni vedela, kaj naj verjame.

	Eno od deklet se je nagnilo k njej. »Gospod Bellman in gospod Black sta si podobna kot jajce jajcu.«

	»Dvojčka sta?« je presenečeno vprašala Lily.

	Susan, starejše dekle, ki je uživalo sloves še posebej razgledane, je odkimalo. »Ne draži je. Lily, pomisli. Kako sta lahko dva moška dvojčka, če imata različna priimka? Le bratje so lahko dvojčki. Ne, gospod Black je speči partner.«

	Dekleta so se negotovo spogledala. Speči partner? Kaj za vraga pa je to?

	Susan jih je razsvetlila. »To pomeni, da je investiral v prodajalno, vložil je denar vanjo, zdaj pa vodenje prepušča go-spodu Bellmanu v zameno za delež dobička.«

	»A tako,« je odvrnila Lily. »Človek se vsak dan nauči kaj novega.«

	Lizzie, ki je slonela na podboju vrat in gledala proti stropu, je zaspano poslušala pogovor.

	Speči partner. Kako zanimiv izraz. V glavi se ji je narisal prizor: gospod Bellman in gospod Black se tiščita na ozki postelji, podobni njeni, na glavi imata enako nočno čepico, podobna sta si kot dve igli. Nasmehnila se je.

	Ko je prvič srečala gospoda Bellmana, je mislila, da je gospod Black. In zdaj se je spomnila, da ga je gospod Bellman omenil tisto noč, ko sta se srečala na uličici … Kot bi mislil, da ga ona pozna! Ampak ni se dobro počutil in kadar so ljudje bolni, vidijo čudne stvari.

	Visoko na nočnem nebu nad stekleno streho je za hip izginila zvezda, potem se je spet vrnila. Verjetno jo je zakril ptič, ki je v temi preletel prodajalno.

	17

	Dora je najprej odprla paket; kaj piše v pismu, je že vedela. Oče ne bo prišel domov, prezaposlen je.

	Čopiči so bili točno takšni, kot si jih je želela. Umetniška prodajalna na Broad Streetu v Oxfordu je imela večino stvari, ki jih je potrebovala, a te fino tanke čopiče, imeli so komajda šest kozjih kocin, je bilo težko dobiti, s širšimi pa nikakor ni mogla narisati drobnih podrobnosti peres. Poskusila je improvizirati. Rob Armstrong, sin mlekarja Freda, je po zajtrku ponavadi prišel iskat prazne steklenice in imel je najmočnejše lase, kar jih je Dora kdaj videla. Privolil je, precej v zadregi, da bo za njen poskus žrtvoval pramen. Dora je nekaj las zlepila skupaj in jih z elastiko pritrdila na star čopič ter jih pristrigla, potem pa je poskusila slikati. Rezultat je bil smešen. Človeški lasje barve ne razporedijo enakomerno, tudi upogljivi niso in ne lepilo ne elastika jih nista obdržala na mestu. Postopno so izpadli, eden je ostal v barvi, drugi se je prilepil na sliko. Dora je dala sliko – dejansko je bila z njo zelo zadovoljna – Robu v zahvalo, ker je sodeloval pri njenem eksperimentu. S prsti je podrsal po krilu s svojim lastnim lasom, občutil ga je in se zasmejal.

	Zdaj ko je imela nove čopiče, bo naslikala še boljšo sliko. Vstala je, da bi odšla v svoj atelje, ko se je spomnila na pismo.

	Prebrala ga je.

	Bilo je, kot je pričakovala. Ne bo prišel.

	Ne bi mogla iskreno reči, da je bila razočarana. Ni pričakovala, da bo prišel in, roko na srce, veliko si nista imela za povedati. Ob njem ni mogla govoriti o svojih razmišljanjih – ni maral, da ga je opominjala na stare dni in o njih govorila – prav tako nista počela stvari, ki so zanimale njo. Daljnogled in barve je morala odložiti, skupaj z ugodjem, ki so ji ga nudili. Torej, če je dejstvom pogledala v obraz, ji ni bilo žal, da ni prišel.

	Pripravila je barve in se veselila, da se bo za nekaj ur predala užitkom slikanja. Postala je nekdo drug. Medtem ko je določen viden prizor upodabljala na papirju, je pozabila na vse žalosti. Spominjala se je zelo rada – več let si je želela početi samo to – a te dni je pozaba predstavljala olajšanje. Pozabila je na žalost, pozabila je na preteklost, na vse, kar je izgubila … Za kaj takšnega je potrebovala nekaj, kar jo je v celoti posrkalo vase, in na slikanje se je lahko zanesla.

	Je očetov um sploh kdaj obmiroval? Nikoli ni prebral nobene knjige. Ne iz užitka, nobenega romana ali stiha. Poseben ljubitelj glasbe ni bil, čeprav je imel lep glas. Je kdaj sanjaril ob belem dnevu? se je spraševala Dora. Je kdaj dovolil svojim mislim, da odtavajo in ga presenetijo?

	Dora je domnevala, da oče najde uteho v delu. Ker pa je večno delal, je to morda pomenilo, da ni bil nikoli svoj pravi jaz?

	Ta misel je bila grozna in večina mladenk bi jo odmislila, ampak Dora je bila vajena groznih misli. Če ti umre mati, če ti umreta brata in sestra, če ti izpadejo lasje in se ne moreš nikoli omožiti, učinek groze zbledi. Dora je nenehno razmišljala o groznih stvareh, zato se jih ni bala. Tudi tole je obračala in si jo ogledala z vseh strani in kotov. Jasno ji je bilo, da se človek lahko v grafih, seznamih in izračunih izgubi tako daleč, da pozabi nase. Človek lahko izgubi kompas, če je pretirano dolgo zatopljen v eno stvar na račun počitka, prijateljev in spokojnega razmišljanja o življenjskih skrivnostih. Je mogoče, da nekdo, ki to počne predolgo, izgubi vajeti? Se izgubi za vedno? Se je to zgodilo njenemu očetu?

	Morda se je zgodilo prav to in je njen oče za vedno izgubljen.

	Dorin seznam žalosti je bil že zelo dolg, zato nova misel ni občutno povečala bremena.

	Zavedala se je, da prihaja čas, ko bo z očetom prijazna in vljudna kot vedno, bo pa od njega pričakovala manj. Ta vez bo bolj površinska in preprostejša. Brez razočaranja.

	Vse je bilo pripravljeno. Dora je vzela daljnogled in se namestila na vrtni stol. Siva pevka je vzletala z veje na vejo, kjer je Mary stresla krušne drobtine. Risala je hitro, ujela je obliko glave in držo telesa, kot nog. Delala je urno, srečno, osredotočeno.

	Ko je bila slika končala, se je že večerilo. Še malo in hišo bodo preletele vrane. Čakala je, da jih bo videla leteti mimo, dolgo črto, vreščečo in smejočo. Skozi daljnogled jih je videla zelo dobro, sledila jim je, dokler se niso spremenile v sive pikice in izginile. Tudi zatem je še malo gledala za njimi.

	»Le kam hodite?« je glasno zamrmrala.

	Slikarske reči je skupaj z daljnogledom pospravila v torbo in si jo obesila čez ramo, zložljivi stol si je dala pod roko. V drugi roki je imela sprehajalno palico in z njeno pomočjo je odkrevsala v hišo.

	18

	»Moja žena pravi, da pogosteje videva gospoda Blacka kot pa gospoda Bellmana. Počasi se že sprašuje, ali gospod Bell-man sploh obstaja, in me draži, da sem si ga izmislil.«

	Bellman je strmel v vlagatelja – bil je Critchlow – z Bellmanovo cigaro v eni roki in z Bellmanovim viskijem v drugi.

	»Le šali se,« je blago pojasnil možakar, ko je uzrl izraz na Bellmanovem obrazu.

	Drži, da Bellman ni veliko hodil ven. Priložnosti je imel ogromno: vsak dan je po pošti dobival vabila na večerjo in imenitne dogodke tu in tam, ampak Bellman je bil prezaposlen. Že tako je težko trikrat dnevno obhodil trgovino, ne da bi se vsakič z nekom pogovarjal. Žalostno-prijaznega razpoloženja si je ogledal, kar je hotel videti, preveril, kar je hotel preveriti, ves čas pa se je izogibal očesnemu stiku. Kot dobrohoten direktor je s pogledom izrekal sožalje levo in desno, torej vsem in nikomur posebej.

	Ampak druženju se ni mogel popolnoma izogniti. Pogosto je bil to edini način za sklepanje poslov in čeprav je bilo to izredno neučinkovito, je več kot samo enkrat sklenil posel v gledališki loži. Prve polovice predstave sploh ni spremljal – običajno je bilo gledališče polno čustvenih izbruhov in Bellman je opazoval občinstvo in njegove osuple obraze. Med pavzo je sklenil dogovor in se rokoval. Ko se je začelo drugo dejanje, se je Bellman opravičil in odšel.

	Enkrat mesečno se je Bellman dobil z vlagatelji pri Rusellu na Piccadillyju. Vedno je prišel zadnji, ko so naročili že drugo rundo. Poročal jim je o poslovanju trgovine, oni pa so postavljali vprašanja in dajali pripombe. Ko so prišli do točke, ko so se v zvezi z Bellmanom & Blackom pogovorili o vsem, kar jih je zanimalo in so zabredli v bolj splošne zadeve, je Bellman vstal in vzel plašč. Bil je pripravljen na odhod.

	»Ne bi še enega kozarčka?« je nekdo vprašal, ampak ko je bila njegova naloga končana, ni do konca izpil niti pijače, ki jo je pil.

	»Delo čaka!« je odvrnil, ostali pa niti niso bili preveč nesrečni. Veliko raje so videli, da za njihov dobiček skrbi nekdo Bellmanovega kova kot nekdo, ki rad srka viski na toplem. Dobiček je govoril zase.

	Ti poslovni izleti so bili edini družabni dogodki, ki se jih je Bellman udeleževal. Toda bil je premožen vdovec, čeden in v svojih najboljših letih, zato je povsem normalno, da so se ženske zanimale zanj. Ker se ni odzival na vabila, je bil v njihovih očeh še dragocenejši. Bile so hčerke in mlajše sestre, ki so iskale moža, in če Bellmana ne bo hitro ulovila katera od njih, ga bo kakšna napol žalujoča vdova.

	V zvezi s tem so nanj najbolj pritiskali vlagatelji.

	»Saj veste, kakšne so ženske,« je rekel Critchlow in se skremžil. »Včasih enostavno nočejo sprejeti ne.« Sedel je v Bellmanovem fotelju, mudilo se mu ni, in Bellman je vedel, da bo ostal, dokler povabila ne bo sprejel.

	»Nič velikega ne bo, le družina in nekaj ožjih prijateljev. Do enajstih boste doma.«

	Bellmana je prešinilo, da bi spremenil temo, tako da bi ga povprašal po Wokingu. Kraljičin zdravnik je tam kupil posest, da bi na njej zgradil krematorij in je vabil uveljavljene premožneže, da bi v družbi promovirali upepeljevanje.

	»Nikoli se ne bo zgodilo,« je rekel Critchlow. »Kar verjemite mi na besedo. Le kako nas bo dobri Bog na dan sodbe obudil, če bomo sežgani v pepel? Tako razmišljajo ljudje. Nikoli se ne vprašajo, kako bodo lahko vstali, če jih bodo požrli črvi in se jim bodo kosti spremenile v prah. Ne, Bellman, kar verjemite mi. Potrebnih bo več kot le nekaj preveč nagnetenih pokopališč, da si bodo Angleži premislili glede kremiranja. Saj vendar nismo pogani.«

	Ampak Bellmanova strategija ni bila uspešna. Ko je vlagatelj končno vstal in se odpravil, mu je roka zastala na kljuki, obrnil se je.

	»Emily bom sporočil, da vas lahko pričakuje,« je rekel, kot bi Bellman povabilo že sprejel, in še preden je lahko kaj rekel, je Critchlow odšel. Bilo je prepozno, da bi lahko kaj ukrenil.



	Na zabavi – kajti bila je zabava, kljub obljubam, da bo le majhna družinska večerja – je bil Bellman presunjen nad barvitostjo vsega. Od hodnika v pruski rumeni do smaragdnih zaves v jedilnici, od gostiteljičine obleke v barvi safirja do rdečih kozarcev na mizi. Ob barv se mu je vrtelo. Po desetih minutah je že čutil glavobol. Toda bil je prijazen. Še vedno je znal biti tak, a nekoč je bil tak po naravi, zdaj pa se je moral pošteno namučiti. Hrana je bila elegantna, raznovrstna in bilo ji ni ne konca ne kraja. Tek ga je minil takoj, ko jo je pogledal, vendar se je smehljal in poslušal pogovore okoli sebe. Kadar je spregovoril, je izrekel ravno pravšnje besede. Bil je prijeten na sto drobnih načinov, hkrati pa je bil dovolj zadržan, da ga ni nihče opazil.

	»Imam hčer, stara je dvajset let,« je povedal, ko pa je prejel povabilo za Doro na ples, čaj ali ogled predstave – dame so se zelo dobro zavedale, da imajo za poroko godne tudi sinove, ne samo hčera – je zgolj zmajal z glavo. »Londonsko življenje ji ne diši. Raje živi umirjeno na deželi.«

	»Gospod Bellman, povejte nam – to je namreč razlog, da smo si vas vsi želeli spoznati – odgovor na skrivnost, o kateri govori ves London: kdo je gospod Black?«

	Z druge strani mize se mu je smehljalo mlado dekle z rožnatimi ustnicami, belimi zobmi in modrimi očmi, ki so se lesketale od sreče. Ni imela enake barve las kot Dora, pa vendar ga je spominjala nanjo, na Doro, kakršna je bila nekoč, in prešinilo ga je, da sta s to nasmejano mladenko, srečno, ker je poročena, da lahko na tej večerji nosi modro--rumeno svileno obleko in se zabava s prijatelji, podobnih let.

	»Ja,« so se pridružili drugi, »kdo je gospod Black? To nas vse zelo zanima.«

	Nasmejani obrazi so ga pričakujoče gledali.

	»Black? Black je zgolj beseda, ki se lepo ujema z Bellman.« Dame so bile tako navdušene, kot bi povedal nekaj izjemno hudomušnega.

	»Le beseda?« je vzkliknila gospa Critchlow. »Kako sem vesela, da končno vem!«

	»Enaki začetnici!« je pripomnil nekdo na drugem koncu mize.

	»Aliteracija!«

	»Pesem!«

	Smejali so se. Bellman se je smejal. Potem se je pogovor obrnil v drugo smer.



	Po končanem večeru si je gospa Critchlow česala lase, nikakor se ni mogla prepričati, da je zabava uspela. Morala bi pomeniti začetek prijateljstva. Hotela je, da bi Bellman v njeni hiši postal reden gost. Želela je sodelovati pri iskanju žene zanj, da bi bila ta žena v sorodu z njo ali vsaj s kom, ki bi ji lahko prišel prav … Ta večer bi moral biti uvod v nekaj drugega, ko pa je njen gost odhajal in je hotela reči: »Vas bomo kmalu spet videli, gospod Bellman?«, ni spravila iz sebe niti besede – on pa se ji je s pogledom zahvalil, ker je molčala.

	»Še vedno žaluje?« je vprašala svojega moža. »Nisem si ga upala vprašati.«

	»Ne vem.«

	»Več kot štiri leta so že minila, odkar mu je umrla žena, kajne?«

	»Približno, ja.«

	»Morda pa žaluje za katerim drugim sorodnikom.«

	»Vedno je oblečen v črno, draga. Vedno ko je v Bellmanu & Blacku, ker pa je tako ali tako vedno tam, na poti tja ali od tam, ga še nikoli nisem videl v drugačnih oblačilih.«

	Lase si je spletla v kito. »Ni mu bilo všeč, ko smo se šalili na račun imena njegove prodajalne, kajne?«

	V odgovor je dobila samo smrčanje.

	*

	Gospa Critchlow je od svojih tekmic prejela veliko pohval, ker ji je naposled le uspelo ujeti Bellmana, ampak zmaga je bila plitka. Tistim, ki niso bili tam, je stokrat povedala, kakšna je bila zabava. Kaj je povedal, kaj je naredil, kaj je jedel.

	»Poosebljena očarljivost je,« se je slišala ponoviti.

	Večkrat kot je ponovila zgodbo, bolj se ji je zdelo, da opisuje privid, himero, bitje iz sanj. Navzven je bil podoben moškemu iz mesa in krvi, ampak v zvezi z njim je bilo nekaj izjemno neresničnega. Ni se mogla znebiti občutka, da je bila njegova bit nekje drugje.

	»Torej, ali v njegovem življenju obstaja kakšna ženska?« je glasno vprašala ena izmed njenih prijateljic.

	Je bilo to to? Je imela kakšna skrivna ljubica ključ od Bellmanovega srca? Je imel strastno razmerje z žensko, ki ni bila prosta? Morda je nekoga ljubil, pa njegova ljubezen ni bila uslišana? se je skupaj s preostalim Londonom spraševala gospa Critchlow. Morda pa je preminula gospa Bellman še vedno živela v moževem srcu in odganjala vse druge? Vlagateljeva žena je razmišljala o vseh teh teorijah, upala je, da ji bo pomagala intuicija, da se bo spomnila giba, pripombe ali izraza na njegovem obrazu, ki ji bo pomagal razrešiti uganko. Njen šesti čut je molčal.

	Spraševali so se tudi Bellmanovi zaposleni. Šivilje so šepetale med seboj, izmišljale so si vse bolj neverjetne zgodbe o svojem delodajalcu in njegovih ženskah. Prodajalke so v kantini sedele ob jagnječji obari in kramljale o njegovi čednosti. Govorilo se je o neki vdovi, ki se je med nakupi zadržala v trgovini dlje, kot bi bilo potrebno, s pogledom pa nenehno iskala direktorja. Šušljalo se je, da je Bellman pošiljal fanta v izvidnico in če je bila vdova v trgovini, je počakal, da je odšla. Govorili so še o veliko drugih stvareh, povečini neumnih štorijah. Bellmanov pogled je bil poln energičnega naboja, na vsakogar je naredil vtis, zato je povsem razumljivo, da so dekleta v temnih obrveh in izraznih očeh videle romantičnost. Toda druge so imele raje svetlejše moške, vse pa so se strinjale, da nekaj lepih pogledov in nasmeškov še zdaleč ni dovolj. Karkšnekoli romantične želje so že imele, podnevi in iz oči v oči z moškim iz mesa in krvi spogledovanje ni prišlo v poštev, in tako so se njihove romantične fantazije kmalu razblinile.

	Pa dekle št. 9? Ko je Lizzie zvečer na kavelj za vrati obesila obleko, je vedno pomislila na kavelj za vrati gospoda Bellmana; in ko je legla v posteljo, je vedno pomislila, kako gospod Bellman lega v svojo ozko posteljo za steno v svoji pisarni. Imela je svoje razloge, zakaj je hotela pozabiti na noč, ko sta se naključno srečala v njeni stari soseski. Gospod Bellman ni z ničimer pokazal, da se spominja tiste noči – če ji ne bi pustil denarja, sicer prepozno, da bi lahko svojega otročička odpeljala k zdravniku, poleg tega pa ne bi veliko pomagalo, vsaj za dolgo ne – bi skorajda verjela, da je samo sanjala. On se je obnašal, kot da se ni nikoli zgodilo, in za to mu je bila hvaležna. Šivilje so bile zelo zbadljiva druščina, njihove pozornosti si ni želela. Razen o dogodkih v zvezi z gospodom Bellmanom ni razmišljala o ničemer. Njene nočne misli so jo popeljale drugam – k mlademu moškemu, ki jo je zapustil, in otroku, ki ga je izgubila. Včasih so bili spomini srečni, včasih ne. V obeh primerih je jokala, a ne dolgo. Služba je bila naporna, zato je hočeš nočeš hitro zaspala.

	19

	Konec delovnega dne je sledil vzorcu. Šivilje so zgoraj delale, dokler je bilo dovolj svetlobe – poleti dlje, pozimi so zaključile prej. Prodajni oddelek se je zaprl točno ob sedmih. Ob obilju žalosti, čustvu, ki ne pozna ure, to nikakor ni bilo preprosto, potrebno je bilo veliko tankočutnosti in obzirnosti. Od pol sedmih dalje so tolažilke – dekleta, ki so bila zaposlena, ker so z besedami in razumevajočo obrazno mimiko znala rahločutno izražati sočutje – počasi odhajale, zaključek nakupov so prepustile prodajalkam. Petnajst minut do sedmih so neodločne kupce skrajno obzirno postavile pred jasno izbiro, kadar pa je žalost vztrajala še pet do sedmih, se je vmešal gospod Heywood.

	»Vzemite si čas, gospa,« je imel navado reči. »Modra odločitev je vedno boljša od prenagljene.« Konec koncev – besede je pospremil z elegantnim gibom konic prstov – ura več ali manj ni nič v primerjavi z večnostjo, ki nas nekoč vse čaka. Gospod Dixon ni dovolil nobenega priganjanja, vedno je počakal, da se je stranka odločila, ampak minuto pred sedmo je brez razlike do odločitve prišlo, ponavadi v korist dražjega izdelka.

	Ob sedmih zvečer je Pentworth za zadnjo stranko zaprl vrata, a tako resnobno in sočutno, da je s svojo držo izrazil tudi osebno sožalje, potem pa je v ključavnici obrnil ključ.

	Zdaj, ob odhodu strank, so si sočutni prodajalci pošteno oddahnili. Masirali so si razbolela stopala, utrujeno zapirali oči, roke uperjali v boke, si raztegovali hrbte, izčrpani od seganja, prinašanja in nošenja. Njihovi jeziki so ostali zadržani. Pravilo nobenega smeha in nobenega opravljanja je veljalo tudi po koncu delovnega časa, pa tudi petsto metrov okrog trgovine. Vsakršna izmenjava bolj osebne narave je bila mogoča le s pogledi in s šepetom, ki ni dosegel ušes oddelčnih vodij. Trenutek sprostitve pa ni trajal dolgo, sledil je morda najbolj delovni del dneva.

	Iz skritih omar so se prikazale metle, vosek za loščenje in metlice za prah, sledilo je temeljito čiščenje. Loščenje pultov, poravnanje blaga, navijanje trakov, pometanje stopnic, drgnjenje tal, čiščenje ogledal in oken … Delo je bilo končano šele, ko so bila dekleta sama pripravljena za pregled, preden so odšla skozi stranska vrata. »Poravnan mora biti tudi vsak las,« so poslušale znova in znova, zato so se izmenično postavljale pred ogledalo, druga drugi popravljale uhajajoče lase, in ko je bila trgovina v izvrstnem stanju in so bile tudi one na videz popolne, so se stranska vrata odprla in so lahko odšle.

	Štele so korake – ena, dve, tri … – petsto metrov proč od Bellmana & Blacka je bila na zahodu na Regent Streetu prodajalna tobaka, na vzhodu majhna restavracija, na Oxford Streetu je bila Marchamova ali Greenwayeva prodajalna, odvisno od smeri, in šele takrat so lahko svobodno zadihale. Iz njih je planila energičnost, ki se je kopičila ves dan, lahko so se smejale in krilile z rokami, ki so jih sicer imele ves dan ponižno sklenjene. Angelsko sočutne Susannah ne bi prepoznala nobena stranka, ko jo je kar zvijalo od smeha in je skoraj jokala ob neslani šali, ki ji jo je povedal skladiščnik. Celo večno resnobno slovesni gospod Pentworth – ko je bil v službi, je dajal vtis, da čuva vrata samih nebes – se je spremenil v prav radostnega možaka, ko je pri King Williamu srečal svoje sinove. Hoja z dela domov je bila veličastna!

	William Bellman ni šel domov. V prvem letu obratovanja Bellmana & Blacka je doma preživel malo časa, potem pa se je naposled odločil, da bo dal hišo v najem. Ko je bila sosednja hiša naprodaj, je kupil še to in jo prav tako dal v najem, zdaj je bil lastnik že štirih londonskih hiš, sam pa je še vedno raje živel v trgovini in spal v majhni spalnici za pregradno steno v svoji pisarni, kjer se je umival v lavorju. Tako je izgubil manj časa. In pravzaprav je bil doma.

	Nocoj je hotel samo še pregledati pogodbo z Reynoldsom iz Gloucestra – dozdevalo se mu je, da možakar varčuje s su-rovinami, ki jih ne preda naprej. In če bo z nekaj minutami svojega časa pospešil prodajo oddelka z nakitom, bo čas dobro porabil. Prihodnji teden bo spet poslal svojega predstavnika v Whitby in nič ne bo škodilo, če bo vedel, kako se obnesejo druge možnosti. Prijetne pol urice je preživel med takimi in podobnimi manjšimi opravki, pomislil na neko drugo nalogo, ki jo lahko opravi zdaj in ne jutri, kar ga je opomnilo na …

	Ko je pogledal na uro, je bil kot ponavadi presenečen, da je že čez deveto.

	Tudi ponoči je imel Bellman & Black svoj čar. Bil je velika speča zver. Bellman se je na stolu naslonil nazaj in začutil utrip, zdelo se mu je, da pripada Bellmanu & Blacku, čeprav je vedel, da čuti utrip krvi v svojih žilah. Pa vendar je bil Bellman & Black podoben podaljšku njegovega telesa. Lastnoročno je podpisoval naročila, njegovo skladišče je bilo polno dobrin, s svojim glasom je ukazoval, kaj je treba narediti, in je tudi bilo narejeno; delavnicam, studiem, tovarnam in predilnicam je poveljeval enako, kot je poveljeval svojim rokam in nogam. Bil je srce in možgani tega podviga. Pripadal mu je. In on je pripadal njemu.

	Vdal se je skušnjavi, prižgal je lanterno in stopil v temačno trgovino. Njegova stvaritev je mirovala, a je živela kot sanje, ki dihajo v spečem telesu. Šel je od pulta do pulta, odpiral predale in prelistaval knjige naročil. Preveril je zalogo, tu in tam naravnal lutko, uredil kakšno poličko. V ogromni temoti pro-stora za odpremo je svetilka osvetlila dolge prazne mize. Zadovoljno je pogladil rjav papir, vrvico in nalepke, pripravljene za jutrišnji dan. Poslana ni bila le ena pošiljka. Namrščil se je in si zabeležil naslov. Jutri bo preveril.

	Zgoraj je kot učitelj domačo nalogo za blagajniškimi mizami pregledoval dnevne izračune, pozoren je bil na packe in pisavo. Še više v šivalnici je preštel škarje, s svetilko posvetil nad že zašite reči, ki so čakale odpremo, na obrobi obleke preštel število šivov na centimeter.

	Takrat pa je nočni nadzor dela v trgovini zmotil zvok.

	Glasovi. Zgoraj v svojih sobah so prepevale šivilje. Bellman se je nasmehnil in prisluhnil.

	S svetilko je posvetil na zapestno uro – skoraj enajst. Morda so bile zunaj v kateri od kavarn, kjer so poslušale kakšno pevko, in so se ravno vrnile.

	Napenjal je ušesa, poskušal je prepoznati pesem. Lepi glasovi so prepevali melodijo, nežno, a besed ni mogel ujeti. Pesem je od nekod poznal. Zdelo se mu je, da se je spominja …

	Kako že gre?

	Ujel je nekaj besed … žuboreče fontane? Ta-da, te-de … srečne urice … zveneči glasovi …

	Bila je pesem za ženske. Moški imajo raje udarnejše ritme, ki jih lahko pospremijo s tolčenjem po mizah, in z bučnim refrenom. Večer v krčmi se je začel s priljubljenimi popevkami, ki so postajale vse glasnejše. Ampak včasih je lahko dolg večer težke pivce, mlade in stare, odpeljal od sle do senti-mentalnosti, in takrat so ob koncu večera hripavi in tresoči glasovi peli pesmi, podobne tej – nežne in hrepeneče. Nekoč je to pesem poznal, a zdaj si je moral priznati, da se besedila ne spomni več. Si je pa melodijo mrmral, ko je nadaljeval z obhodom; ko pa so dekleta pesem odpele in jo začele peti znova, je postal v delavnici. Njihove postelje so bile nad njegovo glavo. Spomnil se je – nekoliko presenečeno – da je nekoč, že davno, tudi sam zelo lepo pel.

	Petje se je končalo. Slišalo se je samo še mrmrajoče kramljanje, potem je vse potihnilo.

	V šivalnici je bilo vse na svojem mestu. Bellman je gospodični Chalcraft pustil sporočilo s pohvalnimi besedami. Obhod je bil zaključen.

	Pesem se očitno ne bo ponovila.

	Želel si je …

	Kaj si je želel?

	Ni vedel. Razen če je bila to postelja.

	Medtem ko si je umival obraz in se slačil, si je spet mrmral melodijo. Splezal je v posteljo, upihnil svečo in se s hrbtom varno naslonil na lesen opaž. V sekundi med budnostjo in spancem je zahrepenel po mehkem objemu okrog vratu in dahu pod vratom. Pomislil je na Lizziejin obraz. Potem ga je zaobjela tema.



	Žuboreče fontane in srečne urice so postale stalnica v Bellmanovih mislih. Na trenutke, ko je bil globoko osredotočen ali zadovoljen ali izčrpan, je zamrmral nekaj stihov, manjkajoče besede je zapolnil s ta-da-ji in ta-du-ji, pa tudi drugimi lastnimi pogruntavščinami. Skozi prihodnje mesece je bila melodija prijetna in nezahtevna tovarišica, ki ga je spremljala v samotnih uricah. Enkrat ali dvakrat si je zase predstavljal drugačno življenje, v katerem bi bil pevec. Stal je na galeriji v prvem nadstropju, kot bi bil na odru, in zapel, da je odmevalo po praznem teatru prodajalne. Zdelo se je, da ga lutke navdušeno poslušajo, ko pa je njegov glas zamrl, niso ploskale.

	V tišini, ki je sledila, se je spraševal, kako daleč se ga je slišalo. Je zbudil šivilje dve nadstropji više? Včasih si je predstavljal polnočni zbor – sebe in svoje šivilje, kako skupaj pojejo, potem pa se je zaradi trapaste misli oštel in jo odmislil.

	20

	V mrzli in vlažni spalnici na ozki temni ulici v Holbornu se je krčmar nekega jutra obrnil in sprevidel, da je njegova žena ponoči umrla. Sosedje so slišali ihtenje in pritekli, našli so sivega v obraz, okoli njega pa je stalo osuplih osem otrok. »Kaj moram narediti?« je vprašal sosedovo ženo. »Pojdi v trgovino Bellman & Black,« je odvrnila. »Oni vedo vse.«

	V Richmondu sta mati in oče prejela novico o nesreči med ježo, nekaj minut kasneje so v hišo prinesli mrtvega sina. Kasneje bosta skupaj jokala in molila, ampak v teh prvih trenutkih sta se njuna uma odzvala različno. Očetov je otopel od šoka. Ne slišal ne rekel ni ničesar. Žena je najprej pomislila na gospodinjstvo. Nekdo mora odpovedati večerjo. Nekdo se mora pozanimati, ali so našli konja. A še preden je storila kaj od tega, še preden je vajeti prevzela bolečina, je segla po papir in pero. »Najbolje, da pošljem po Bellmana & Blacka.«

	V Claphamu je mlada vdova odprla svojo omaro in potipala črno obleko v njej. Od moževe smrti sta minili dve leti. Dober človek je bil. Čeden. Dve leti … čeprav se ji je veliko noči zdelo, kot bi bilo včeraj. Ampak ne bo ji žal, ker bo konec s to črnino. Tudi siva je lepa. Dostojanstvena. Spomnila se je na prav poseben odtenek, ki je poudaril modrino njenih oči in svetle kodre. V Bellmanu & Blacku ga bodo zagotovo imeli.

	Mogočni in ponižni, bogati in revni so bili enaki, ko so se soočali s smrtjo – vsi so si otrli solze in pomislili na Bellmana & Blacka. Sef v majhni sobici za Bellmanovo pisarno se je polnil, prav tako računi v banki Westminster in City. Vlagatelji so poročili svoje hčerke in vnukinje, svatje na porokah so razkošno jedli in pili v zahvalo zapravljivosti žalujočih. Vse je bilo dobro.

	Bellman je bil zadovoljen. Strošek za plače je rasel iz meseca v mesec, ko je znova in znova zaposloval nove ljudi, ki so se spoprijemali s povpraševanjem. Kuhinja je pripravljala vse več kosil, da je z gorivom napolnila prodajno osebje. V zadnjem delu trgovine je nenehno prihajalo novo blago, da so z njim nadomestili prodano. Uspeh se je dalo meriti na številne načine, tudi s količino porabljenega rjavega papirja in vrvice, s čimer so zapakirali kupljene dobrine, in za popravila čevljev postreščkov, ki so s polnimi naročji tekali med strankami in odpremniki. Najpomembnejši je bil konec vsakega meseca, ko je Bellman prebral mesečna poročila, preveril številke in na grafu označil dejansko mesečno prodajo. Skozi leta se krivulja ni prenehala vzpenjati. Napovedi, ki jih je čisto na začetku zapisal v usnjeno beležko in jih nekoliko zmanjšal, da ne bi pred vlagatelji izpadel preveč visokoleteč … No, pa jih poglejte sedaj! Dobiček je bil sedemkrat večji od predvidenega. Sedemkrat!

	Bellman se je zahihital. Za zadovoljstvo je imel prav vse razloge.

	Blacka ni pozabil. Spomnil se je časa, ko ga je zaradi njega skrbelo. Nič več. Čeprav je bil njun dogovor nenavaden, je deloval. Blackov denar se je kopičil na ločenem računu, dvignil bi ga lahko, kadarkoli bi možakar to hotel. In kakšen znesek se je že nabral! Je Black vedel za uspeh Bellmana & Blacka? je zanimalo Bellmana. Ga je spremljal od daleč in čakal na svoj trenutek, zadovoljen s svojim majhnim nesnim jajcem? Je šel kdaj mimo in si ogledal ponudbo v izložbah? Morda je kdaj pa kdaj kot povsem običajna stranka vstopil v trgovino?

	Bellmanu je bila všeč zamisel, da katera od njegovih prodajalk streže Blacku, ne da bi vedela, kdo je v resnici.

	Pa vendar se mu je nekako zdelo, da ni tako. Veliko verjetneje je možakar daleč proč. Najbrž potuje. Morda je v Evropi ali Ameriki. Kdo bi vedel, kakšno življenje živi? Morda se predaja kakšni pustolovščini ali raziskuje odročen konec sveta … To ga ne bi presenetilo, Black ni bil človek, ki bi se pustil omejevati. In če je bilo res tako, bo tistega dne, ko se bo prikazal, pošteno presenečen, ko bo med sprehodom po londonskih ulicah odkril, da je njegova zamisel prerasla v ogromen emporij. S kakšnim veseljem bo prihitel noter in vprašal po Bellmanu ...

	Kako čudovit dan bo to! Bellman se ga je iskreno veselil. Zaslišal bo trkanje in Verney bo rekel: »Gospod, nekdo vas išče,« zatem pa bo vstopil Black, velik kot življenje.

	Kot davno izgubljena prijatelja se bosta objela, Black ga bo stisnil k sebi in ga krepko lopnil po hrbtu, v trenutku bosta sproščena – kot brata! Bellman bo delo, ni važno, kako pomembno, odložil na stran in rekel Verneyju: »Nihče me ne sme motiti, niti Critchlow ne!« Kar videl je lahko tajnikovo osuplost. Potem pa bosta z Blackom sedla, vsak na svojo stran kamina, s kozarčkom najboljšega viskija v roki, Black pa bo pripovedoval o celi vrsti stvari. Kaj je počel, kje je bil. Razjasnil bo ogromno skrivnosti, ki so begale Bellmana. »Verjetno si se veliko spraševal o vsem tem?« bo vprašal Black, Bellman pa bo odvrnil: »Vedel sem, da se boš slej ko prej vrnil, prijatelj stari. O tem nisem nikoli dvomil.«

	Bellman bo svojemu prijatelju povedal vse o poslu, o vsem, kar je storil, da je danes tako uspešen, Black pa bo z vsem zadovoljen. »Vedel sem, da boš pravi za to, Bellman, prijatelj moj.« Ja. Odpeljal ga bo h grafu, mu pokazal poslovne knjige, pokazal bančni izpisek njegovega računa. Kakšno zadovoljstvo bo sledilo!

	Možakarja, ki sta obogatela, se bosta ob ognju pogovarjala o poslu, dokler – ja, točno tako bo – dokler njun pogovor ne bo odromal od poslovanja, se dvignil nadenj in se bosta začela pogovarjati o pomembnejših temah, filozofskih vprašanjih in vesolju … Obstajali so vidiki življenja, ki jih Black ni znal ubesediti, besed ni bilo v slovarjih, je pa o njih veliko vedel. Očitno je bil možakar z zavidljivim vplivom. Sodelovanje z njim je Bellmanu že nudilo določeno zaščito, ki je presegala denar, kar zadeva njega in njegovo hčer. Blacku je želel postaviti sto vprašanj, na katera mu bo odgovoril potrpežljivo in s preprostimi besedami – besedami, ki veliko povedo – Bellman pa ga bo poslušal in se veliko naučil o čudežnih in čarobnih stvareh, o katerih se mu ni niti sanjalo, o nadvse pomembnih stvareh.

	Kakšen pogovor bo to! Ko ga bosta zaključila, bo mesec že visoko na z zvezdami posejanem nebu. Ves London bo spal, ko bosta dva nadvse pomembna poslovneža sedela tukaj v tej pisarni in razpravljala o skrivnostih sveta … Tovariša. Ki se razumeta. Ki cenita prijateljstvo. Kako zelo se je veselil ponovnega snidenja z Blackom!

	Ta dan bo prišel. Vse je bilo v Blackovih rokah. Bellman ni mogel storiti ničesar, ni važno, kako močno je po njem hrepenel.

	Bellman je opustil fantazijske misli in se posvetil izračunom. Medtem ko je svojo zavest zaposlil s podrobnim preračunavanjem, množenjem in deljenjem, ga je opogumljalo védenje, da je imel na svoji strani človeka, kakršen je bil Black.

	&

	Vran ima le nekaj plenilcev. Prevelik je, premočan in predobro organiziran, po vrhu pa še daleč prebister, da bi bil pogosta večerja sovam in orlom. No, ljudje predstavljajo občasno grožnjo – in to ne samo fantje s fračami.

	Obstaja stara pesmica, ki so jo angleške matere prepevale otrokom na svojih kolenih. Takole zveni:

	Zapoj pesmico za peni, žep, poln rži,

	štiriindvajset črnih ptic, pečenih v piti,

	ko pa pito razrežeš, ptice zapojejo.

	Ne bi bila to jed, vredna kralja?

	Omenjene črne ptice so vrane in prav imate, da je pita z dvema ducatoma ptičev zelo velika, a to žal ne drži. Meso odrasle vrane je grenko. Ne bi vam bilo všeč. Edini užitni vran (če niste preveč izbirčni) je vejevec. To so mlade ptice, ki še ne morejo leteti, zato ves dan prečepijo na vejah pred gnezdom in opazujejo svet, ki bo nekoč njihov. Te junijske neleteče ptice so edine užitne in imajo le ščepec mesa na prsih, velikosti blazinice na prstu, s katerim poplačajo napor lova, čiščenja in priprave. Zato pesem govori o kralju, ki si takšno pito lahko privošči, ker ima dovolj oboroženih lovcev in kuharjev z belimi kapami, da mu jo pripravijo.

	Pa vendar, lakota je silen motivator in vaši predniki so morali jesti. Razumno je domnevati, da so bili trenutki stiske, ko je bil kdo dovolj potrpežljiv, da je nameril lok in puščico proti hrastu in sklatil vejevca.

	Morda vihate nos nad vranjo pito. Ampak vran ne bi vihal nosu, če bi lahko pojedel vas. Če bi dobil priložnost – ob cesti ali na bojišču ali ko za plimo pride oseka – bi v vaše meso z veseljem zarinil kljun. Vrnite se v čas pred cerkvami, križi in krstami, takrat je obstajala ritualna praksa, da so mrtve puščali na skalnatih ploščadih, da so jim na tak način do golega očistili kosti.

	Kaj hočem povedati: nekoč je vran pojedel meso vašega prednika in nekoč je vaš prednik pojedel vranjo pito. Ljudje jedo vrane : vrane jedo ljudi. Telesa se prepletejo. V zahvalo skupni presnovi se beljakovine iz človeškega mesa spremenijo v modrikasta črna peresa, vranji proteini se spremenijo v človeško kožo.

	Med vranami in ljudmi obstaja sorodstvo. Ljudje, ki imajo sposobnost pozabljanja brez primere, so nadvse presenečeni, ko izvedo, v kako tesnem sorodstvu sta si ti dve vrsti. Vran, z veliko boljšim spominom, zelo dobro ve, da je vaš leteči pernati sorodnik.



	Obstaja veliko poimenovanj, povezanih z vranami. Ponekod ljudje govorijo o vranji gradnji.

	21

	Bellman & Black je bil osrednji, a ne tudi edini del Bellmanovega poslovnega imperija. Kot prvo, še vedno je bil lastnik Bellmanove predilnice. Vsak teden je iz Whittingforda prejel Nedovo poročilo, v zameno pa je napisal pismo – dvanajst ali petnajst strani – z navodili, nasveti, vprašanji. Imel je še en tekstilni obrat: pred pol leta ga je kupil po zelo ugodni ceni, ko je prvotni lastnik obubožal. Lastnik je naredil usodno napako, ker se je preveč zanašal na eno samo veliko stranko, ki pa se je izkazala za neplačnika. To je bila temeljna napaka in Bellman, ki je že pred leti predvidel, za kako koristna se lahko izkažejo posojila na dolgi rok in pod ugodnimi pogoji, je prvi izvedel za denarne težave in izkoristil je prednost. Nedovega pomočnika je poslal v ta novi obrat, da je v njem vzpostavil prakso, uveljavljeno v Bellmanovi predilnici. Po precej viharnem začetku – nihče ne mara sprememb – so se stvari umirile, tovarna pa je že prinašala dobiček.

	Prav tako je bil Bellman lastnik ducata hiš v londonskih najboljših soseskah – z najemninami je lepo služil, pa tudi vrednost so ohranjale. Ampak vodile se niso same. Potrebno je bilo najti najemnike, pobirati najemnino, popravljati strehe … Imel je ljudi, ki so to počeli namesto njega; ker pa je bil pač Bellman, je hotel vedeti, kaj je bilo v njegovem imenu narejeno.

	Bellman je budno spremljal tudi svoje naložbe. Marsikateri mladi podjetnik je dobil od Bellmana zagonski kapital za inovativen doprinos na področju proizvodnje pogrebnih dobrin. S kapitalom je prišel tudi podroben nadzor. Če je v poslovnem razmišljanju obstajala napaka, jo je Bellman našel. Podučil se je o mnogih poslovnih področjih, ki niso bila povezana z njegovim, znal je prepoznati temeljne univerzalne dejavnike, ki so odločali o uspehu ali porazu. Ocenil je posebnost vsakega podviga, nikoli pa ni investiral, ne da bi razumel, v kaj investira in kakšna so pričakovanja. Njegov pristop je bil prijateljski in sproščen, pa vendar je bilo od njega odvisno vse. Anson iz banke Westminster in City je v njem videl dejavnik prihodnosti. Če je v nekaj denar naložil Bellman, si lahko bil prepričan, da gre za zdravorazumsko početje, in kjer je bil Bellmanov denar, je bilo tudi Bellmanovo vsevidno oko. Kjer je lahko, je tudi bankir naložil svoj denar zraven Bellmanovega in žel donos.



	Nekega večera se je Bellman pri Russellu sestal s svojim bankirjem in vlagatelji, da bi se pogovorili o njegovi srčni želji. Že nekaj časa je načrtoval razširitev Bellmana & Blacka z odprtjem novih trgovin v Bathu, Yorku in Manchestru – lokacije je že poiskal, vlagatelji in banka pa so že zbrali sredstva za nakup zemlje in najem arhitektov. Bellman si je želel to narodno razširitev udejanjiti čim prej in domislil se je, vsaj tako so ga razumeli preostali štirje, da bi ime Bellman & Black v zameno za določen odstotek njihovega dobička posodil neodvisnim poslovnežem v pogrebnem poslu in jih zalagal z dobrinami iz svoje lastne verige. Zamisel se je vsem ostalim zdela bizarna.

	»Ampak zakaj bi si podjetnik, ki je že ves čas neodvisen, sploh želel kaj takega?«

	»In kako bomo vedeli, da prodajalni v Manchestru zmanjkuje italijanskih rokavic?«

	Bellman je imel odgovor na vsako vprašanje. Poznal je rešitev za vsako oviro. Vsak dvom je nadomestil z gotovostjo. Vrzeli je zapolnil z dejstvi in številkami. Prav vsak vidik je raziskal tako temeljito in ga pojasnil tako samozavestno, da je čudaška ideja korak za korakom postajala tako razumna, da so se na koncu vsi spraševali, kako to, da se tega niso že prej sami domislili.

	»Kje za vraga najdete čas za vse to?« ga je vprašal Anson, ko jim je natakar postregel z novo rundo. »V čem je vaša skrivnost?«

	Bellman je skomignil.

	»Človeku, ki leži v postelji, čas teče hitreje kot zaposlenemu. Več kot imam dela, več ga moram v določenem času narediti. To sem ugotovil že zdavnaj.«

	Srkali so brendi in se pogovarjali naprej. Splošno mnenje se je nagibalo k ja. Anson ni mogel odločati, bil je zgolj bankir, a kljub temu so njegovemu mnenju spoštljivo prisluhnili. »Kaj pa bomo naredili s Thompsonom in njegovo kampanjo za upepeljevanje?« je vprašal. »Glede pokopališč ima prav. Nehigienska so in nekaj bo treba ukreniti. Je tako radikalna širitev modra, ko v zraku visijo spremembe?«

	Sledil je takojšen izbruh.

	»Pa saj to je brezbožnost!«

	»Tako je. Angleži ne bodo nikoli pristali na to!«

	»Ljudje ga poslušajo samo zato, ker je kraljičin zdravnik. Ideja je popolnoma nesmiselna.«

	Bellman je bil edini, ki je zadevo povezal s poslom. »V mojih očeh je pogreb pogreb, metoda ni pomembna. Želja po ritualu se ne bo nikoli spremenila. Krsta je velika reč, najpogosteje narejena iz lesa, ki je relativno poceni, še več, glede na to, da je ljudem usojen pokop v zemljo, obstaja naravni limit, koliko so ljudje pripravljeni plačati za pogreb. Skrinjico, namenjeno pepelu, ki bi jo ljudje po želji lahko obdržali doma, je mogoče narediti iz vseh vrst dragih materialov, tudi iz srebra in zlata, prav tako se jo lahko umetniško obdela. Če bo Thompson uspešen, ne vidim nobenega razloga, da bi se morali bati za posel. Jaz osebno prej vidim novo poslovno priložnost kot pa nekaj, česar bi me bilo strah.«

	»Bi se širitve raje lotili takoj kot pa počakali, kako se bo razpletla ta zadeva v Walesu?«

	»Druidski zdravnik, ki na griču sežiga truplo svojega lastnega otroka!« Glave za mizo so skimavale, ustnice so se zgroženo šobile.

	»Zlobno. Možakar je pogan.«

	»Več težav bo nakopal sebi kot komu drugemu. Pomilovanja vreden je.«

	»Mislite, da je blazen?«

	In tako so se vlagatelji lotili debate o primeru, ki je že nekaj časa dvigal prah.

	»Morda pa se bo iz tega izcimila vsaj ena dobra stvar,« je pripomnil Critchlow. »Če bo zadeva pristala pred krščanskim sodnikom, bo rešena enkrat za vselej, kar bo pomenilo konec Thompsonovemu združenju.«

	Drugi so vneto prikimali.

	»Upam, da imate prav,« je rekel Anson.

	»Torej, gremo naprej?« jih je vprašal Bellman, čeprav je zvenelo bolj kot dejstvo.

	Vlagatelji so prikimali. Ko so se o vsem sporazumeli, je Bellman vstal in trenutek kasneje ga že ni bilo več.

	»Vrača se k delu,« je eden od vlagateljev pojasnil Ansonu. »Predan mu je. Tega moža je treba občudovati.«



	Ko je Anson pozno tistega večera hodil proti domu, je premleval pogovor. Je treba tega moža občudovati? Ja in ne. Bellmanove podjetniške vzgibe in razumevanje poslovnega sveta je izjemno cenil, spoštovanje pa se je končalo, ko je pomislil, ali je ta resnično ozka usmerjenost uma dobra stvar.

	Anson je sebe imel za garača. Od desetih do štirih, od ponedeljka do petka je delal v banki, ob večerih je zabaval stranke in sklepal še več poslov v klubih; kadar je bilo potrebno, je ob koncih tedna urejal papirologijo. Ampak večino dni je imel nekaj uric prostih, da je lahko svobodno živel svoje življenje.

	Anson je neizmerno užival v družbi svojih otrok, v družbi odraslih iz prvega zakona in mlajših iz drugega. Sobotni dopoldanski sprehodi po parku so mu zelo veliko pomenili. Še več, ob dneh, ko ni mogel vsaj pol ure preživeti v družbi dobre knjige, se je počutil prikrajšanega. In potem so bile tukaj še ženske. Njegova žena, seveda, ki jo je ljubil in bil z njo potrpežljiv in prijazen, pa tudi ena ali dve drugi – diskretni in ljubeči veseljakinji. Ja, ženske so mu bile vedno všeč. Vse to, je razmišljal, je življenje. Za to je delal. Kadar je trošil prisluženi denar – za cvetje, klavir za hčerke ali nakit za eno ali drugo lepo žensko – je v tem našel zadovoljstvo in videl naravni zaključek cikla, ki se je začel z njegovim delom. Z vidika svojega življenja ni mogel doumeti, kakšno vzporednico bi le-to imelo z Bellmanovim položajem.

	Imel je hčer, tako se je govorilo, a zdelo se je, da z njo ne preživi veliko časa. Ni živela v Londonu, Bellman pa ni bil nikoli več kot štiriindvajset ur proč od trgovine. Bilo ni nobene ženske, za katero bi vedeli. V zgornjem nadstropju prodajalne je sicer živel harem šivilj, ki bi lahko zadovoljil marsikaterega sultana, ampak instinkt – prodornejši od ženskega čuta gospe Critchlow – mu je pravil, da se jih Bellman niti ne dotakne. Prav tako ni bil gastronomski jedec ali alkoholik. Steklenice, ki jih je hranil v pisarni, je odprl le v družbi poslovnih znancev. Če ga je Bellman kdaj obiskal na njegovem domu – enkrat ali dvakrat, ko je šlo za nujno reč – je skodelico čaja ali kozarec žganja sprejel enako brezbrižno, ponavadi pa ponujenega sploh ni popil do konca. Hobijev ni imel. Niti ni imel doma, vrednega tega imena. Možakar je preprosto delal, sploh se ni utrudil in nikoli ni potreboval počitka, oddiha, da bi si nabral novo energijo, ali družbe. To je bilo impresivno. Pa je bilo tudi naravno?

	Midva nisva ustvarjena iz enakih sestavin, je pomislil Anson. A kljub temu je človek. Kako dolgo lahko človek nadaljuje s takšnim tempom?

	22

	Kjer je nosil uro, se je na žepu Bellmanovega telovnika naredila luknja. »Najbolje, da dol pošljete eno od šivilj, da vzame mere za novega,« je naročil gospodični Chalcraft, in poslala je Lizzie.

	Slekel je suknjič in ga obesil na hrbtišče stola.

	»Narejen je iz angleške merino volne, kajne?« je vprašala Lizzie. »Mehkejša je, a manj obstojna od španske.«

	»Pa vendar je nit enaka, le stkana je v različnih krajih.«

	Slekel je tudi telovnik in v srajci čakal, da ga premeri. Iz žepa na pasu je vzela merilni trak, občutil je njen lahkoten dotik, ko ga je premerila od zatilja do pasu, ob ključnice do ramen, čez prsi in okrog pasu. Odšla je in se vrnila, enkrat, dvakrat, trikrat … ves ta čas ga ni pogledala, ne v obraz, in on ni pogledal nje, razen s kotički oči.

	Ugotovil je, da ne poje, da si melodije ne mrmra, pač pa jo diha. Verjetno je dihal pregloboko, kajti začutil je močnejši stisk njenih prstov, da bi ga umirila, potem pa je rekla:

	»Zgoraj pravijo, da gospod Black straši v trgovini.«

	Poskušal je razločiti njeno sapo na svojem vratu, a mu ni uspelo.

	»Zakaj to govorijo?«

	»Slišijo ga peti.«

	»Ah.«

	»Zdi se, da ne pozna celotnega besedila pesmi.«

	»A tako?«

	»Vas bolijo roke? Ne? Potem pa bom z iglami spela kaliko. Tole smo uporabili prejšnjič in vaše mere se niso spremenile.«

	Molče je nekaj igel zabodla v vzorec na mizi, potem mu je prišla za hrbet in mu ga pritisnila obenj. Lahkotno in komaj slišno je zapela:

	Angelske zvezde še vedno sijejo,

	žuboreče vode še vedno padajo,

	le angelski glas, ki sem ga slišala davno, molči!

	Davno, davno, davno …

	Kako žalostna pesem! je pomislil Bellman. Prej se mu ni zdela žalostna. Če bi se je spomnil, si je ne bi pel, pa vendar je bila otožnost v Lizziejinem glasu mamljiva. Vesel je bil, ko je nadaljevala:

	Gozd je še vedno mračen in samoten,

	še vedno igrajo žuboreče fontane.

	Le kam je pobegnila preteklost z vso svojo lepoto?

	Pobegnila, pobegnila, pobegnila …

	Med poslušanjem je v njegovih prsih vzniknilo čustvo, pripravljeno, da sprosti nekaj predolgo potlačenega, breme, ki se ga je preveč krčevito oklepal … Kaj se dogaja z njim?

	Lizzie je stopila predenj. Iz sramu ali zadrege ga ni po-gledala v oči, utihnila je. Vzela je en del kalike za sprednji del telovnika, mu ga položila na prsi in na rami spela z zadnjim delom.

	»Pojte naprej. Prosim.« Še samemu sebi je zvenel hripavo.

	Rdečica na njenih licih se je poglobila. Bila mu je tako blizu, da je videla vlažni notranji del njegovih ust, ko jih je odprl in zaprl.

	Nočna ptica še vedno tarna

	(zdaj je bil njen glas resnično poln bolečine),

	spominja se srečnih uric.

	Ali kličem in kličem zaman?

	Zaman, zaman, zaman …

	Na prsi mu je položila drugo polovico vzorca sprednjega dela. Ko je utihnila, ker je nekaj besed pozabila, je Bellman ugotovil, da besedilo vendarle pozna. Pesmi se je davno nazaj naučil med popivanjem v Rdečem levu in jo v dobršni meri pozabil, zdaj pa se je vrnila iz preteklosti. Spomnil se je besed, ki so se izmikale spominu, prihajale so ena za drugo v trenutku, ko jih je potreboval. Zavedal se je Verneyja v sosednji pisarni, zato je karseda pridušeno zapel:

	Prenehajte, odmevi, žalostni odmevi!

	Nekoč sem ljubil vaš glas,

	zdaj je moje srce bolno in utrujeno.

	Poslavljam se od starih dni,

	odmevov žalostnih in strašnih,

	kričim zbogom, zbogom.

	Lizzie je zaključila s pomerjanjem. Gledala ga je, ko je pel, in on je gledal njo; roke si je položila na prsi. Najlažje na svetu bi mu bilo njene roke prijeti v svoje.

	Moral bi jo povprašati o Blacku, je pomislil. To je nameraval storiti že … že zelo dolgo!

	»Tisto noč, ko sva se srečala,« je rekel, »noč pred otvoritvijo,« je nadaljeval in nepričakovano zavil v drugo smer, »sem v vaši sobi videl otroško zibko.«

	Opazno se je zdrznila. »Imela sem hčerko. Ime ji je bilo Sarah, ona je …«

	Lizzie je utihnila in debelo pogoltnila. Oči so se ji orosile, postala je napeta, drhtela je. Kanila ji je solza in ji orosila lice, potem še druga, obraz ji je sijal od žalosti, hkrati – kar je Bellmana povsem osupnilo – se je smehljala. Česarkoli že ni mogla izreči, je njen obraz napajalo z žarom, polnim radosti in bolečine. Bellman je bil očaran. Pogled, ki mu ga je poklonila, je bil darilo, želel si ga je sprejeti.

	V njem je nekaj vzbrstelo. Ustnice so mu trznile. Kakšno olajšanje bi bilo zdaj zajokati ob pesmi, ki govori namesto njega, ob ženski, ki bi jokala z njim … Oči so ga bolele, pritisk za njimi je naraščal in ravno hipu, ko se mu je pogled začel megliti, je nekaj zagledal – ali se mu je tako vsaj zdelo.

	»Kaj je bilo to?« je vprašal.

	»Kaj?«

	»Pri oknu. Ptič?«

	»Nisem ga videla.«

	V trenutku presenečene zmedenosti jo je prijel za roko.

	Nekoč je živel William Bellman, ki je znal poljubiti dekle. Vedel je, kako dati in sprejeti tolažbo objema. Človeka je znal stisniti k sebi, da je začutil bitje srca, ki je bílo ob njegovem.

	Ampak zdaj sem z Blackom, je pomislil, ko je na nebu iskal, kar ju je zmotilo. Sočutje je bilo izven njegovega dosega, za žalost je bilo prepozno.

	Spustil je Lizziejino roko, ona pa se je obrnila k merilnim vzorcem.

	»Žepe boste imeli na enakem mestu kot prej, gospod Bellman?«

	»Mislim, da ja.«

	»Pazite na igle, ko vam bom snela kaliko.«

	Nepremično je stal, dokler ni končala. Model je rahlo preganila in si ga položila čez roko. »Do jutri bo končan. Bo v redu do kosila?«

	»Nič se ne mudi.«

	Lizzie se je vrnila v šivalnico, Bellman pa se je vrnil k delu.

	23

	»Will!«

	Cela večnost je že minila, odkar ga je kdo poklical po tem imenu – ali sploh po imenu – da najprej sploh ni dojel, da misli njega. Šel je naravnost mimo nje, potem pa ga je upočasnil njen presenečen pogled. Nato je s seboj povezal še ime in se ustavil.

	Njen obraz mu je bil znan in neznan. Pri Bellmanu & Blacku je poznal vse, ampak zdaj je bil na glavni ulici v Whittingfordu. Za vse na svetu se ni mogel spomniti imena obraza, ki je njegovega očitno poznal zelo dobro. Nasmehnila se mu je, ga vprašala, kako se ima, on pa je samo skomignil v odgovor, ker ni vedel, kdo je …

	»Jeannie Armstrong sem, nekoč sem bila Jeannie Ald-ridge … Cela večnost je minila. Ne krivim te, ker me nisi prepoznal. Spremenila sem se.«

	V tej ženski je prepoznal obrise Jeannie, ki jo je poznal nekoč. Bila je starejša, obilnejša, rahlo osivela. Očitno je ni spremenil samo čas. Še nekaj drugega se je zgodilo, kar ji je pustilo temne podočnjake in ji zgubalo obraz.

	Poslušal jo je, ko mu je pripovedovala o svojih otrocih. Rob, najstarejši, je v tovarno in Bellmanovo hišo dostavljal kruh. »Hvala bogu, da ga imamo, ti povem. Čeprav je samo še fant, je prevzel vodenje pekarne, dostavo in vse ostalo, niti sanja se mi ne, kako bi se znašli brez njega. Tvoja Dora je pravi blagoslov. Naučila ga je vodenja poslovnih knjig, še več, pravzaprav jih vodi namesto njega, dokler ne bo njegov brat končal šole in mu bo lahko pomagal. Jaz ne morem biti v pekarni in hkrati skrbeti za Freda. In zdaj ko me potrebuje vse bolj in bolj, sem praktično vse dneve ob njem. Zdaj je z njim najina hči, jaz pa sem šla iskat …«

	Iz njenega govorjenja je izluščil dejstva – Fred je bolan, sin Rob je prekmalu stopil v očetove čevlje, njegova lastna hči jim pomaga. Bežno se je spomnil enega izmed Nedovih pisem, v katerem je omenil, da je pek zbolel, da pa dostava kruha poteka nemoteno. Zdelo se mu je tudi, da mu je Dora napisala, da se je od Neda naučila, kako voditi poslovne knjige in da je nekaj dni na teden pomagala v tovarni. Ampak resničnost se mu je zdela nekako nepričakovana.

	Nenadoma je Jeannie umolknila, očitno jo je nekaj prešinilo.

	»Zakaj se ne bi oglasil in ga pozdravil? Fred zate od nekdaj pravi: 'Vedno sem vedel, da bo ta Will Bellman nekaj naredil iz sebe.' To venomer ponavlja. In s kruhom za delavce si mu dal veliko priložnost. Je temelj našega obstoja in tega ni nikoli pozabil.«

	Njene oči niso bile več tako jasno modre kot nekoč.

	Od nikoder se je vzel spomin – reka, visoka trava, Jenniejina gola stegna, razkrečena na zelenici ob reki, na nogah črni čevlji.

	Opazil je, da se je spomnila tudi ona. In ona je videla, da se je spomnil on.

	»Pridi in ga obišči, Will,« je rekla. »Veliko mu bo pomenilo.«

	»Ja,« je odvrnil, »bom.«



	»Torej pomagaš Nedu v pisarni?« je pri zajtrku vprašal Doro.

	»Že leto in pol.«

	Prikimal je. »Ti je všeč?«

	»Ja.«

	»Pa vodenje knjig za pekarno?«

	Prikimala je počasneje, namrščila se je. »Armstrongova sta razmišljala, da bi vzela mlajša Freda in Billyja iz šole, da bi jima pomagala. Razumem, zakaj se jima je to zdelo nujno, a rešitev bi bila zgolj kratkoročna. Dodatno leto ali dve šolanja jima lahko v prihodnosti zelo koristi. Rob zmore poskrbeti za pekarno, če mu nekdo pomaga s papirji.«

	»To torej počneš ti. Ti plačajo?«

	Nasmehnila je. »Našega kruha ne plačujemo, prav tako imamo na voljo pekarniški voziček za nedeljske izlete. Kadar pa Rob na pikniku zaspi – ali pa v tvojem starem fotelju, ko prinese račune – imam jaz na voljo model za risanje, ki se eno uro ne premakne niti za milimeter. Meni se to zdi poštena menjava.«

	Prikimal je. »V vsakem primeru bi bila draga nadloga, če bi moral za tovarno iskati novega peka, če bi Armstrong propadel.«

	»Slišala sem, da boš pred odhodom obiskal gospoda Armstronga,« je pripomnila Dora in dvignila pogled z marmelade. »Rob je omenil Mary, ko je zjutraj dostavil kruh.«

	Bellman je nagubal čelo in jo nepremično gledal. Imela je prav. Obljubil je.

	Odkimal je. »Nameraval sem, ampak …« Pokazal je proti pismu ob sebi. Verneyjevemu pismu, s katerim ga je obvestil o številnih in raznoraznih zadevah, ki so se pojavile med njegovo kratko odsotnostjo. Prosil ga je, naj pismo skrbno prebere, da bo obveščen in pripravljen na ukrepanje. Zadeva je bila precej nujna. V London se mora vrniti takoj, ko bo mogoče.

	»V London moram,« je pojasnil.

	Vajeti je prevzela naglica. Še med brisanjem ust je vstal, prtiček mu je padel na tla, tako naglo se je odpravil k vratom. Odprl jih je in pobegnil.

	»Naslednjič bo prepozno,« je Dora povedala vratom, ki so se zaprla.

	Zagrizla je v toast.



	Bellman si je v usnjeno beležko zapisal opombe in se ravnal po njih. V naslednjem pismu Nedu je navedel, da bo Bellman & Black plačal pogreb peka, ki je toliko let zagotavljal zajtrk delavcem v predilnici. Neda je prosil, naj o tem obvesti gospo Jeannie Armstrong, ko bo napočil trenutek, ter da naj uredi vse potrebno z gospodom Latimerjem, glavnim pogrebnim direktorjem pri Bellmanu & Blacku, da bo pogreb skladen z željami družine. Zabeležil si je opombo, da mora o tem obvestiti tudi gospoda Latimerja.

	Nekaj tednov kasneje je Bellman na svoj standardizirano hiter način pregledoval kup papirjev na svoji mizi. En račun mu je še posebej padel v oči.

	Kaj je tole? Račun za pogrebne storitve, oproščen plačila? Ime Armstrong …

	Fred!

	V obraz mu je šinila kri. Srce mu je začelo biti hitreje. Nekaj ga je davilo.

	Namesto podpisa je naredil zgolj čačko, še nagleje kot ponavadi, in se lotil naslednjega računa.

	Težko, zelo težko se je osredotočil. Delal je hitreje in potem še hitreje. Vsako minuto, vsako sekundo in vsak delček sekunde je delal. Ko je kup papirjev pred njim usahnil, je vzel v roke zajetno računovodsko analizo, ki jo je že nekaj časa nameraval pregledati. Pozno v noč je sedel ob njej, si beležil opombe in zapisoval vprašanja. Potem je našel še nekaj drugih drobnih opravil. Do jutra, ko je na vrata potrkal Verney, je že pozabil na hitro bitje srca in cmok v grlu, Fredov pogreb je postal preteklost.

	24

	Verney je na Bellmanovo mizo odložil mesečno poročilo, skupaj s povezanimi dokumenti. Njegovi gibi so bili zadržani, nekoliko oklevajoči. »In mislim, da vas bo zanimalo tudi tole,« je še rekel in na vrh svežnja položil natisnjeno stran.

	Bellman jo je ošinil s pogledom – bila je stran iz časopisa, preganjena tako, da se je videlo znano literarno ime, ki je kritiziralo pretirano zapravljanje za pogreb.

	»Še eden?« Bellman ga je na hitro preletel. »Služi le temu, da ljudi odvrne od šarlatanov in jih pošlje k nam. Še toliko bolje.«

	Verney je prikimal. »Če me ne potrebujete več, grem.«

	Zaželela sta si lahko noč.

	Bil je zadnji dan v oktobru in ne da bi se menil za debele dežne kaplje, ki so močile okno, je Bellman olajšano sedel za mizo. Vsak zadnji petek v mesecu so vodji posameznih oddelkov pripravili poslovno poročilo za pretekle štiri tedne – o vzponih in padcih prodaje posameznih izdelkov, dejavnikih, ki so vplivali na zaslužek. Večino tega je že poznal iz svojih dnevnih obhodov med delavnikom, pa vendar je po koncu delovnega tedna užival v branju teh poročil. Kateri klobučki so se prodajali bolje in kateri slabše ter zakaj, o nenadnem porastu prodaje nakita s kačjimi motivi, o težavah z italijanskim dobaviteljem rokavic – Bellmanovo zanimanje za tovrstne drobnarije ni nikoli splahnelo. Velik pogreb – pred dvema mesecema je bil to pogreb stanfordskega grofa – je lahko eksplozivno dvignil dobiček vseh oddelkov. Med branjem poročil so se pojavila vprašanja o tem, kaj bi lahko ukrenil, kaj še bi morali narediti, zato si je tu in tam na rob kaj zapisal – vprašaj, puščico, besedo ali dve. Pozabil ni ničesar.

	Na podlagi teh poročil je že vedel, kakšno bo računovodsko poročilo, ki ga je moral zgolj ošiniti s pogledom, pa je napako takoj opazil – bila je očitna kot kip sredi plesišča. Pregledal je stolpce in vrstice, vse je bilo v najlepšem redu. Le ob zadnji vrstici se je ustavil in se zamislil. Ogledal si jo je pobliže, potem je papir dvignil in ga podržal nekoliko proč od sebe. Nato ga je spustil na mizo in se zastrmel v stičišče med steno in stropom. Kaj se dogaja?

	Minil je še en dober mesec, kajne? Neskončen dotok strank, ki žalujejo, kupujejo, plačujejo in se pustijo tolažiti. Za vsako odhajajočo stranko je prišla nova. Tistim, za katere se je obdobje žalovanja končalo, se bo najverjetneje ponovilo. Imel je močan občutek – zakaj bi ga zanemaril? – da bo 'obdržanje oblačil za prihodnjič' prineslo težave. In ko bodo stranke umrle in ne bodo nikoli več potrošile niti penija, celo takrat – še posebej takrat – bodo doprinesle k uspehu Bellmana & Blacka … Naj pesniki in romanopisci pišejo pisma, kakršna želijo, dosegli ne bodo ničesar. Ljudje bodo še naprej umirali in ko bodo umrli, bodo njihovi žalujoči želeli novo krsto in novo črnino …

	Nič se ni spremenilo. V oddelku za odpremo so še vedno porabili na tisoče metrov papirja za zavijanje in vrvice, da so pakete razposlali na vse konce dežele. Dekleta so zašila na tisoče metrov črnega sukanca. Videl je račune za vrvico in za nit. Vse je bilo v redu.

	Spet je pogledal številke. Nivo prodaje. V zadnjem mesecu ni bilo povečanja.

	Bellman se je namrščil. Je prodaja dosegla svojo naravno mejo na trgu? Če ja, potem ne gre za katastrofo. Na tem nivoju lahko nadaljujejo v neskončnost. Je mogoče – v prsih ga je stisnilo – da je to znamenje nečesa drugega? Je ta mesec pokazatelj preobrata navzdol?

	Bellman je s peresom v roki stal pred grafom. Segel je proti črnilniku, roka mu je zastala. Nemogoče! Verneyjevi elegantni prsti so se prav gotovo zmotili. Nekje je zgrešil decimalno vejico. Nekje je trojka, ki jo je treba popraviti v osmico. Jutri mu bo naročil, naj ponovno pregleda poročilo.

	Črno pero je odložil.

	Kakšen cilj naj določi za prihodnji mesec? Kaj se je dogajalo v Londonu? Temperatura je padala. Bilo je hladno, kmalu bo še hladneje. Ljudje bodo štedili s kurjavo, revni se bodo morali prebiti brez nje. Izbrati bodo morali med poleni in hrano. V odročnih krajih hrane ni veliko. Tudi premožni niso bili odporni na zimo. Celo v krznenih plaščih bodo drgetali med nedeljsko mašo. Na poledenelih ulicah jim bo drselo, lomile se bodo kosti, pojavile se bodo infekcije. Bolezen bo še okrepila slab vpliv zime in vodila v smrt.

	Bellman je vzel modro pero, s katerim je označeval mesečne cilje. Roko je podržal pred grafom. Prvič je v mislih uzrl krivuljo, ki se nagiba navzdol. Prizor je poskušal izbrisati, potem pa je sklenil, da bo v vsakem primeru bolje, da počaka do jutra, ko bosta z Verneyjem skupaj in v miru pregledala številke.



	Sredi noči se je krivulja prodaje Bellmana & Blacka svetila v temi, Bellman se je spet znašel pred njo in jo proučeval. Njegovi možgani so še naprej računali – zdelo se je, da se sploh nikoli ne ustavijo. Vlagatelji plus proizvodnja blaga plus zaposleni plus pogrebi plus … Marec plus april plus maj plus junij … Kap plus gripa plus zadušitve plus starost plus srčne težave plus … Nadaljevalo se je v nedogled, Bellman se je izgubil med številkami, moral se je vrniti na začetek in pričeti znova …

	Ampak kaj je bilo tisto, na kar je pozabil?

	Krivulja se je dvigala in dvigala, še celo bolj strmo kot prej, julij, avgust, september, vsak mesec više in nad Bellmanove najambicioznejše napovedi. Odšel je h grafu, da bi zarisal cilj za prihodnji mesec, a nevidna roka ga je prisilila, da ga je začrtal niže, kot je nameraval.

	Tako nizko? Pa saj to ni mogoče! je pomislil. Ampak črna gotovost v njem ni popustila: prodaja bo padala in padala.

	Zneski so postajali vse nižji in nižji, le pol metra žalnega traku in majhen nagrobnik, igla za klobuk in štiriindvajset metrov črne merino volne, štirje služabniki v črnini, osem nosačev za grofov pogreb … kaj je pozabil?

	Krivulja je po neskončnem nebu nad Whittingfordom drsela navzdol in navzdol proti staremu hrastu …

	Bellman se je v hipu predramil.

	Srce mu je divje razbijalo in imel je čuden občutek, da je zaspanost zamenjalo nekaj neprijetnega.

	Zanetil je vžigalico in se razveselil družbe majhne sveče. Spil je malo vode. Vstal bo, dokler mu ne bo bolje. Morda pa je v sobi preveč zatohlo.

	V nočni srajci in čepici je stal pred oknom in gledal ven. Vse je bilo mirno, vse je bilo temno. Za veličastnim pročeljem Regent Streeta so bile še druge ulice, manjše, skromnejše, s stanovanji nad prodajalnami, kjer so mesarji, prodajalci knjig in tobaka spali skupaj s svojimi ženami in otroki. Še naprej na gosto poseljenih območjih so se v enem samem prostoru stiskale cele družine, hiša je predstavljala dom sto ljudem. Ljudje, živi ali mrtvi, ni bilo važno, vsi so bili stranke.

	Bellmana je bolel hrbet, bolele so ga noge. Vedel je, da je utrujen, a zaspanosti ni čutil. Odgovor je v računih. Malo verjetno je, da bi se Verney zmotil. Blagajniki so bili natančni in Bellman je imel svojo metodo, s katero je vse dvakrat preveril. Ampak nekje je prišlo do napake. Obstaja še kakšno drugačno pojasnilo?

	Vse bo še enkrat pregledal.

	Bellman je vse pregledal.

	Izid je bil enak.

	Ves resnoben je svečo približal grafu. Svečo je premikal ob krivulji, od prvega meseca poslovanja do tega trenutka.

	Nekaj ga je prešinilo.

	Deset let! To krivuljo rišem deset let!

	Kako je to mogoče? Je prišlo in odšlo že deset zim? Sploh jih ni opazil. Ampak to pomeni, da jih ima že … devetinštirideset! Zmedeno je preštel leta, in res, star je bil devetinštirideset let. Gledal se je v šipi. V črni noči je spominjal na duha. Lase je imel sive. Zgledal je utrujen. Bil je utrujen.

	Začudeno je zmajal z glavo ob pogledu na moškega v belih oblačilih. Kako je to mogoče? Deset let, pa tega ni opazil. On, ki ni pozabil ničesar!

	Želodec se mu je dvignil, kot bi mu iznenada zmanjkalo tal pod nogami.

	To, spet, je pomislil.

	Najprej je prišla slabost, naslednji hip omotica.

	Spil je kozarček žganja, drget je nekoliko pojenjal.

	Daj no, se je bodril. Osredotoči se na številke.

	Večale so se, kajne? Ja. In hkrati se niso.

	Modni klobuki. Krste iz Lancashira. Stanfordski grof.

	Ali je bilo za vsem tem še kaj drugega?

	Na dobiček Bellmana & Blacka je vplivala le ena stvar: smrt.

	Torej, se je izčrpano vprašal Bellman, katera roka je vodila njegovo in jo vsak mesec dregnila nekoliko više od predvidenega cilja? Tista, ki je pokrila usta in nos bolnim? Pritisnila na petelina tistih z zlomljenim srcem? Ki je potisnila strup v roke nesrečnih?

	Čigava roka?

	Black.

	Spet se mu je zavrtelo, prijel se je za mizo, da ne bi padel. Zaslutil je, da se bo zgodilo nekaj slabega, ker ni izpolnil pogodbe.

	Od zaskrbljenosti je odpiral predal za predalom. Obračal je dokumente, ki so mu iz tresočih se rok padali na tla. Na vseh štirih in ob soju sveče je brskal med njimi in mrzlično sopel.

	Koliko, je pomislil William, dolgujem?

	Pogodbe ni mogel najti.

	No, nič zato. Spisal bom novo. Glavno je, da spravim številke v red.

	Mrščil se je nad izračuni, v beležko zapisoval nenavadne številke, dodajal to in ono ter se čudil rezultatom.

	Preveč. Veliko preveč.

	In niti približno dovolj.



	Naslednje jutro je Verney osupnil, ko je našel svojega delodajalca spečega za mizo, vsenaokrog po tleh so bili raztreseni papirji. Še vedno je bil v spalni srajci, nočno čepico je imel popacano od črnila, ker mu je med divjimi izračuni glava omahnila naprej. Ne da bi zbudil Bellmana, je Verney pobral dokumente in po prstih odšel iz sobe. Pred vrati je povzročal hrup s ključi in težkimi koraki ter glasno odklenil vrata, preden je spet stopil v pisarno. Do takrat se je Bellman s svojimi fantastičnimi izračuni že umaknil v svojo spalnico.

	25

	Gospod Anson iz banke Westminster in City je prikimal.

	»No, sicer je tole zelo na hitro, a če je zadeva nujna, mislim, da bom danes popoldan lahko obiskal gospoda Bellmana.«

	Mladenič je pogoltnil. »Mislim, da gospod Bellman pričakuje … upa, da boste prišli prej.« Odkašljal se je. »Če bi bilo mogoče, gospod.«

	George Anson je pod mizo iztegnil noge in pogledal mladeniča pred seboj.

	»Če vas pravilno razumem, gospod Bellman želi, da pridem k njemu takoj?«

	»Ja, gospod.«

	Gospod Anson je moral postoriti sto stvari, ampak radovednost in skrb sta naredili svoje. Navsezadnje, kaj dobrega je v tem, da si direktor banke, če dopustiš, da ti ukazuje urnik?

	Vstal je, za obupanega tajnika se ni zmenil. »Samo plašč vzamem, pa se bova takoj odpravila, prav?«

	Mladeniču je vidno odleglo.



	Takoj ko je gospod Anson vstopil v Bellmanovo pisarno, je opazil, da veliki poslovnež ni povsem pri sebi. Oči je imel pordele, premikal pa se je počasi in šepavo, kot bi ga nekaj zelo bolelo.

	»Za speči račun gre.«

	Gospod Anson je vedel, o čem govori Bellman, čeprav ga ni še nikoli tako poimenoval. Govoril je o drugem osebnem računu. V preteklih desetih letih je nanj prenakazal tretjino osebnega dohodka. Nikoli ni dvignil niti penija. Na njem se je nabralo veliko – ogromno – premoženje. Od časa do časa je Anson svojemu klientu svetoval kakšno naložbo, ampak Bellman je bil povsem zadovoljen s tveganji z denarjem na svojem prvem računu in kljub visokim donosom se denarja na drugem računu ni nikoli niti dotaknil.

	»Me veseli,« je pripomnil Anson. »Kam ga torej naložimo?«

	»Nikamor.«

	»Nikamor?«

	»Nanj bi rad prenakazal dodatna sredstva.«

	»Koliko?«

	Bellman je povedal znesek.

	Gospod Anson je zajel sapo, presenečenosti ni mogel skriti.

	»To je približno sedeminpetdeset odstotkov vašega likvidnega premoženja … No, seveda je izvedljivo, vse, kar si zaželite vi, je izvedljivo … Želite pa denar obdržati v gotovini?«

	»Ja.«

	Anson se je zamislil, prste si je položil na usta. Vloga bančnega direktorja je bila zelo delikatna. Ni ga smelo zanimati, kaj želi stranka narediti s svojim denarjem. Koliko potroši in za kaj. Ampak včasih je začutil, da bi lahko šlo kaj narobe in kot del svoje službe je razumel tudi, da ukrepa, kadar se stranka in njen denar ne razumeta najbolje. Anson je tuhtal, tišina je postajala vse bolj mučna.

	Logično je bilo, da je imel Bellman ta račun ločen od preostalega imetja z določenim razlogom, ampak kakšnim, ni nikoli omenil niti z besedo.

	»Da denar samo sedi z nogami kvišku, medtem ko bi lahko pridno služil … tega preprosto ne razumem, Bellman.« Anson se je pačil in žalostno skimaval.

	Bellmana ni ganil. Ni mu odgovoril, samo sede je strmel skozi okno, slep za dogajanje na ulici. Anson je pomislil, da se Bellman nečesa boji.

	Dolgov ni imel. Bellmana je poznal. Nista bila ravno prijatelja – še nikoli se nista pogovarjala o ničemer osebnem – je pa poznal navade njegovega življenja. Bellman je zgolj delal. Ni kockal, ni zahajal v bordele. Povezan ni bil z nobenim škandalom, ne finančnim ne moralnim. Živel je za delo in delo je bilo njegov uspeh. Vlagatelji so do potankosti poznali poslovanje Bellmana & Blacka in pogledati si moral le njihove nasmejane obraze pri Russellu, da si vedel, da je vse v najlepšem redu. Imel je vpogled v stanje na računu, vedel je, da Bellman ne živi razsipno. Pravzaprav je bila njegova osebna potrošnja tako minimalna kot potrošnja kakšnega podeželskega vikarja.

	Je mogoče, da možakarja nekdo izsiljuje? Je kak zlobnež držal Bellmana v šahu in je zahteval denar?

	»Pričakujete, da boste v bližnji prihodnosti potrebovali večjo vsoto denarja?«

	Bellman si je z roko pokril oči, kot bi ga motila svetloba. »Morda. Ne vem.«

	»Bellman, bankir sem, poznam vas že deset let in želim vam le najboljše. Ker vas vidim v takšnem stanju, sem vam prisiljen postaviti težko vprašanje – se za ta korak odločate kot svoboden mož?«

	Bellman je strmel vanj. »Svoboden?«

	»Če vas kdo izsiljuje, se da ukrepati … Lahko vam po-maga kak odvetnik, povsem zaupanja vreden. Drugi ljudje lahko poskrbijo za vse, vaše ime ne bo nikjer omenjeno.«

	In potem je Anson zagledal nekaj popolnoma nepričakovanega. Bellman je zatisnil oči, iz njih je pritekla solza.

	»Iz tega me ne more izvleči noben odvetnik. Priklenjen sem.«

	Ko je Bellman znova odprl oči, je Anson v njih zagledal najtemačnejšo melanholijo.

	Bellman je vdihnil in nadaljeval, kot bi solze sploh ne potočil. »Nadalje, četrtletna nakazila bodo odslej mesečna. In s petintridesetih odstotkov se bodo povišala na petdeset. Jasno?«

	Ko se je Anson vračal v banko, je bil pošteno zaskrbljen.

	26

	Tik!

	Kakšna pošastna ura je to, ki tako boleče odšteva sekunde?

	Tik!

	Med dvema tikoma mine cela večnost. Vsak tik je lahko zadnji.

	Tik!

	Ne sme dovoliti, da se ustavi.

	Tik!

	Ampak kako jo naj navije? V naprsni žep potipa za uro … Kaj se dogaja? Ure ni v žepu! Tiktaka mu v prsih!

	Tik!

	Vsak tik je lahko zadnji …

	Tik!



	Bellman se je zbudil užaloščen. V spanju ga je ovilo nekaj gnilega in mrazečega, oklepalo se ga je z rjuhami. Ubežal je tako, da je planil iz postelje in se takoj lotil opravil – bril se je prehitro, urezal se je na bradi, za zajtrk je bil preveč nervozen, mlel je le košček kruha, da si je pomiril želodec. V pisarni je pred prvim sestankom dve uri pisal pisma. Naenkrat lahko opravlja dve deli – ali tri. Natrpal si je opravil, z njimi natlačil vsako uro in minuto, nenehno si je postavljal izzive. Delovni dan je podaljšal čez običajno mejo, po devetnajstih ali dvajsetih urah dela mu niti pogled na obupano podobo v ogledalu ni preprečil, da ne bi v hipu zaspal. Toda zbudil se ni spočit – njegov um, večno na preži, je svoje bitke proti nejasnemu sovražniku bojeval tudi ponoči, ko pa se je zbudil, se je pozvanjanje mečev nadaljevalo.

	Bile so noči, ko je padel v svojo običajno komo, že po eni uri pa je bil široko buden. Zavestne misli niso bile nič boljše od nočnih grozot, ki so ga mučile med spanjem. Ali je bil buden ali je spal, razlike ni bilo – ujeti ptiči, prhutanje kril, šelest peres ob ušesih … Buden je ležal v postelji, se močno potil in sopel, srce pa mu je bílo tako silno, da bi zbudilo še mrtve.



	Nespečnost je terjala davek.

	Iznenada, kot bi se prebudil iz sanj, se je ovedel sveta okoli sebe. Bil je dan in pred njim je stala gospodična Chalcraft.

	»Ja,« je govorila, »nova dekleta, ki smo jih vzeli od Popa, ko je zaprl posel, so izjemno hitra.«

	Bil je v pisarni, sedel je za svojo mizo, nikakor pa se ni mogel spomniti prihoda vodje šivilj, prav tako ne, o čem sta govorila pred tem trenutkom. Ona se je vedla povsem normalno. Očitno ni opazila ničesar nenavadnega.

	In ne samo, da se ni spomnil njenega prihoda, pač pa tudi ne prejšnjega sestanka – se je resnično strinjal, da bo zaposlil Popove šivilje, ko je njegov tekmec propadel? Je bilo to pametno, če je bila tudi njegova prodaja negotova?

	In kasneje tisti dan, ko je Dixon ves nasmejan poročal, da je v enem popoldnevu prodal tri ženske torbice, kar je bila posledica Bellmanovega včerajšnjega predloga, naj jo razstavi v izložbi – seveda je zadovoljno prikimal, kaj drugega bi lahko naredil? – pa je to resnično predlagal? Prvič sliši.

	Spoznanje, da je bil med delovnim časom očitno kot mesečnik in se večine svojih dejanj sploh ni zavedal, medtem ko je bil ponoči njegov um boleče buden za vsako grozoto teme, je bilo šok. Spraševal se je, ali ga je morda nadomestil vsiljivec, drugi Bellman, ki je imel presenetljivo učinkovite predloge o cenah in oglaševanju in je zaposloval šivilje nekdanje konkurence, pravi Bellman pa je bil ujet v mreži sveta mrtvih, niti buden niti speč, niti živ niti mrtev.

	*

	Klik!

	Klik!

	Klik!

	Neumorne kroglice abaka.

	Osemintrideset.

	Devetintrideset.

	Štirideset.

	Kolikšno je njegovo premoženje? Koliko desetic, koliko stotic in koliko tisočic?

	Klik!

	Klik!

	Klik!

	Ampak ob njem ni bilo nobenega abaka, bilo je le njegovo lastno srce, seštevalo je dolgove, z vsakim udarcem dodajalo nove, on pa je lahko ob večanju vsote samo nemočno trpel.

	27

	»Sami poglejte.«

	Doktor Sanderson je stopil korak nazaj in Bellmanu podal povečevalno steklo. Oče se je nagnil nad svojo hčerko. Njeno ogromno oko, veliko petnajst centimetrov, ga je gledalo skozi lečo. S prstom, kožo je imela vzorčasto rožnato, s sijoče belo-srebrnim nohtom si je držala veko, na robu posuto z drobnimi bunkicami.

	»Ne drgnite in ne praskajte si oči,« ji je naročil zdravnik. »To je zelo dobra novica – spet vam rastejo trepalnice.«

	Oko je mežiknilo, potem pa je prst spet ujel veko.

	Bellman je očarano strmel. Dorina zenica, modra kot poletno nebo, je bila posuta s temnimi pikicami. Spominjale so ga na jato oddaljenih ptic.

	»Mi bodo zrasli tudi lasje?«

	»Dajte jim nekaj mesecev časa in sploh ne bom presenečen, če vam bodo res.«

	Bellman je pospremil Sandersona do vrat.

	»Zakaj zdaj?« ga je zanimalo. »Po vseh teh letih?«

	»Če lahko izrazim mnenje, se mi zdi gospodična Bellman zdaj veliko srečnejša. Znanost bi se posmehovala misli, da od sreče lahko ponovno zrastejo lasje, ampak srce dela s telesom čudeže. Temu sem priča znova in znova. Velja pa tudi obratno – od žalosti ljudje zbolijo.«

	Sanderson je precej zaskrbljeno motril Bellmana. »Domnevam, da ste se s kakšnim dobrim londonskim zdravnikom posvetovali o svojem zdravju?«

	»Jaz? Jaz nisem nikoli bolan.«

	Zdravnik ga je dvomeče gledal. Premagal je zadržke in ponovno spregovoril.

	»Shujšali ste, kajne?«

	»Ja, to obleko nameravam dati zožiti, vendar imam veliko pomembnejših opravkov.«

	»Tek imate dober? Dobro spite?«

	Nočnih grozot ne bi mogel ubesediti. Bellman ne bi za nič na svetu priznal, da ga mučijo sanje. Da ponoči ptice s črnimi kljuni kljuvajo po oknih, da so ujete v njegovih pljučih, da je prisiljen hlastati za zrakom; da se hranijo z njegovim srcem; ko pa se zjutraj brije, skozi njegove lastne oči zrejo vanj.

	»Včasih težje diham. Kdaj pa kdaj se ponoči zbudim – pravzaprav pogosto. Moje srce pa …«

	»Srce?«

	»Je normalno, da bije tako hitro? Tako močno?«

	Z milim brezskrbnim glasom, značilnim za zdravnike, ki se še niso odločili, ali je stanje resno ali ne, je Sanderson Bellmanu postavil vrsto vprašanj. Bellman je odgovarjal, Sanderson pa je poslušal, opazil je tudi pordele oči in sivkasto kožo. Glas je imel rahlo hripav, roke so se mu tresle. Opazil je, da je Bellman na trenutke govoril zelo hitro, na trenutke pa je le strmel v prazno in molčal, potem so se besede spet vsule iz njega.

	»Vam lahko preverim utrip?«

	Sedla sta, Bellman je nastavil zapestje.

	Sanderson je spustil zapestje, spregovoril je presenečeno in olajšano. »No, nič resnega ni. Potrebujete le dober počitek. Prenaprezate se. Tako življenje je primerno za mladega mo-škega – vedno ste imeli izjemno veliko energije – a celo vi morate upoštevati svoja leta. Vzemite si oddih in ko se boste vrnili, boste kot novi. Delate lahko še dvajset let, če si boste vsak teden privoščili prost dan.«

	Oddih? Prost dan? Bellman je bil presunjen.

	»Nadaljujte naprej tako in nakopali si boste smrt. Dal vam bom uspavalni napitek, da se boste dobro naspali, a kmalu boste ugotovili, da ga ne boste potrebovali dolgo. Ko se boste dobro spočili, se bo tudi spanec vrnil.«



	Bellman ni veliko pričakoval od uspavalnega napitka, a popil ga je in nad učinkom je bil pozitivno presenečen. Zvečer je glavo položil na blazino, oči pa je odprl šele zjutraj. Sedem ur spanja se ni zgodilo nič. Nobenega strahu, nobenega zbujanja, nobenega razmišljanja, nobenih sanj. Ničesar razen črne nezavesti. Ves teden je spal vso noč in bil je vesel. Nespečnost, se je prepričeval, je bila zgolj malenkostna bežna reč. Zdaj je bilo z njo konec in napitka ne potrebuje več.

	Prvo noč brez napitka se je mučeništvo z vso silo vrnilo. Spet je začel jemati odmerek, a za enak učinek je moral popiti močnejšega.

	Čez nekaj časa je Bellman spoznal, da zdravniški spanec ni resnični spanec. Ni se zbudil enako spočit. Kot prvo, v enem trenutku je zaspal, naslednji trenutek ko se je zbudil, je bilo jutro. Kje so bila nihanja, valovi globljega in rahlejšega spanca iz mladosti? Kje je bil ploden spanec, ko je zaspal s problemom in se zbudil z rešitvijo? Vsega tega ni bilo več. V hipu ko je glavo položil na blazino, ga je pogoltnila mrtvaška črnina, iz katere se je zbudil nespočit, otopel in potrt. Popolna nezavest mu ni vrnila moči. Domišljal si je črna krilata bitja noči, ki so se sklanjala nad njegovo speče telo in se hranila z njegovo dušo, medtem ko se on, ranljiv kot dojenček, nevarnosti sploh ni zavedal. Ali je spal ali pa ni. Ko mu je zmanjkalo zdravila, ki mu ga je dal doktor Sanderson, se je posvetoval z londonskim zdravnikom. Novo zalogo je dobil brez težav, lahko pa jo je kombiniral še z drugimi strupi. Postal je odvisen od mešanice različnih zdravil, naučil se je zastrupiti, tako da je spal, kadar je hotel.

	Ampak nerednega ni imel le spanca. Nikoli ni bil lačen, razen kadar je bil sestradan. Jedel je ob zori ali opolnoči ali pa sploh ne. Čas je postal nepomemben. Kazalci na njegovi uri so se vedno premikali prehitro ali prepočasi. Odnesel jo je k urarju na pregled in urar mu je zatrdil, da je z uro vse v redu. Ni bil vedno prepričan, kateri datum je. Je še danes ali je že jutri? Morda pa je še vedno včeraj. Bellmanu se je zdelo, da nedelje prihajajo neenakomerno. Tudi med letnimi časi so se zabrisale meje – ne samo enkrat se je med gledanjem skozi okno v brezbarvno londonsko nebo ovedel, da ne ve, ali je april ali september.

	Bellman se je navadil turobnega življenja brez spanca. V sebi je bil votel, a še vedno se je smehljal, stresal roke, množil in delil. Samo on je vedel, koliko je vse stalo.

	28

	Morda pa obstaja rešitev.

	Bellman ni imel navade prositi za pomoč, ker je pri večini stvari vedel, kako morajo biti opravljene. Glede nečesa pa je bil povsem izgubljen in prisiljen poiskati pomoč.

	»Verney, kako bi se lotili iskanja določene osebe?«

	»Osebe?« Verney se je zamislil. Poznal je sto načinov, kako najti založeni cent, razumel je ducat načinov, kako se lahko zamakne decimalna vejica. Bil je ekspert v iskanju spregledanih števk, ampak oseb …

	Zmajal je z glavo. »Ne bi vedel, kje začeti.«

	Med sestankom pri Russellu je Bellman poskusil znova.

	»Nekoga bi rad izsledil. Kaj mislite, kako naj se tega lotim?«

	»Povprašajte v klubu. Pustite mu pismo.« Iz galanteristovih ust je zvenelo preprosto.

	»Zase se drži. Ne verjamem, da zahaja v kak klub.«

	»Ne hodi v klube?« Galanterist je zožil pogled. V njegovem svetu je bil klub nepogrešljiv, nekdo, ki ni bil član nobenega, je bil resnično poseben. Popraskal se je po glavi. »Potem pa prekleto težko.«

	»Kako mu je ime?« je vprašal Anson, ko je njega vprašal za nasvet. »Če ima pri nas račun, bom razposlal okrožnico.«

	Odgovor bi zahteval pojasnilo, Bellman pa ni bil pripravljen pojasnjevati ničesar. Poleg tega pa, kaj, če se Black sploh ni pisal Black? Bolj kot je o tem razmišljal, bolj se mu je dozdevalo, da se je motil.

	Med obhodi po Bellmanu & Blacku je tu in tam komu postavil vprašanje.

	»Odvetniki iščejo ljudi, kajne?« je odvrnil fant, ki je raznašal pisma.

	»Pozoren bom,« se je ponudil Pentworth, vratar. »Prej ali slej gredo vsi mimo naših vrat. Kakšen pa je?«

	Sicer se sliši vse lepo in prav, je pomislil Bellman, če iskanje Blacka ne bi pravzaprav pomenilo iskanje kogarkoli drugega. Kako naj pojasni, ne da bi zvenel kot blaznež, da išče nekoga, čigar podoba je zgolj nejasen obris na robu spomina? O čigar imenu ni prepričan? Človeka, ki ga ni videl celo desetletje, čuti pa njegov vpliv v vsakem centu, ki ga zasluži? Čigar avra lebdi nad njim kot senca in je priklenjena na vsako stranko Bellmana & Blacka?

	Tudi v tiskarni je postavil enako vprašanje.

	»Če vam dolguje denar, ga ne boste nikoli našli,« je odvrnil možakar in žalostno zmajal z glavo. Zvenelo je, kot da govori iz izkušenj.

	»Pravzaprav je ravno obratno,« mu je povedal Bellman.

	Tiskar se je glasno zasmejal. »Gospod Bellman, če temu človeku dolgujete denar, vas bo sam poiskal. Zapomnite si moje besede! In to prav kmalu!«

	Potem pa je kočijaž predlagal nekaj izvedljivega. »Pojdite tja, kjer ste ga nazadnje videli. Ljudje ne zaidejo daleč proč.«



	»Tisti moški …« je začel.

	»Kateri moški?«

	Lizzie se je namrščila. Iz blazinice, pritrjene na zapestje, je jemala igle in jih zabadala v njegov telovnik. »Ta telovnik sem sešila le nekaj mesecev nazaj. Težo izgubljate, gospod Bellman.«

	»Videl sem vas z njim.« Glas je imel hripav. »Se spomnite? Tisto noč pred veliko otvoritvijo.«

	Glavo je nagnila, igla ji je povzročala težave. »Nobenega moškega se ne spomnim. Prišla sem s pokopališča, obiskala sem grob svoje hčerkice. Od tega je že dolgo.«

	»Kako se je imenovala ulica?«

	»Takrat se je imenovala Back Lane. Zdaj je ni več.«

	»Ni je več?«

	»Porušili so jo in na novo zgradili. Celotno sosesko.«

	»Oh.«

	Za hip mu je dala roke okrog pasu, da je z merilnim trakom izmerila obseg. Ni se ga dotaknila, med njima je ostalo za centimeter ali dva prostora. Objemi me, je pomislil. Želel si je jokati, medtem ko bi ga ona božala po laseh. Če bi le ostala ob njem in bdela nad njim, potem bi končno lahko zaspal. Resnično zaspal.

	Še prehitro je umaknila roke. Ko je odčitala obseg, je zavzdihnila.

	»Jeste dovolj, gospod Bellman? Ste izgubili tek?«

	Njeno vprašanje je zvenelo tako prijazno, da je postal omotičen. Mežiknil je in iznenada ga je prešinila podoba – poplavljen Turnerjev travnik, voda je tekla čez rob zbiralnika. Spomnil se je, kako se je gladina nekoč tresla v ujetništvu, nihče je ni mogel pogledati, ne da bi pomislil na izliv. Seveda je Crace odvajal nadzorovano količino vode, kadar je bilo to potrebno za delo v predilnici. Danes je z izlivom grozil Bel-lmanov bazen nakopičenih solz. Kakšno poplavo bi povzročil, če bi jih spustil zdaj? Katera trupla bi naplavile?

	Zaslišalo se je odločno trkanje, potem je v pisarno pokukal presunjen Verneyjev obraz.

	»Oprostite, ker motim, za gospoda Critchlowa gre.«

	Bellman se je obrnil k Lizzie. »Kasneje se vrnite, prav?« Verneyju pa: »Naj vstopi.«

	Verney ga je debelo pogledal. »Ne, ne, gospod. Gospod Critchlow je mrtev.«

	29

	Bellman je osebno poskrbel za pogreb.

	»To je še najmanj, kar lahko naredim,« je rekel gospe Critchlow.

	Lizzie in še eno šiviljo je za tri dni s kočijo poslal k njim, da sta vdovi in hčeram sešili obleko, sam pa je stekel v klet v tiskarno, da bi dal tiskarju naslov in bi šla osmrtnica čim prej v tisk. »Caslon? Baskerville?« je tiskarja zanimal font. Bellman je stekel nazaj gor in poiskal vzorec Critchlowovega pisemskega papirja in pohitel spet dol. Bil je Clarendon. Ko je bilo to urejeno, je stekel nazaj v svojo pisarno, zadihan skorajda ni bil, že čez deset minut pa je bil zunaj na stopnicah in šel iskat katalog z dekorativnimi dodatki za krste. Storil je vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi žalujoči družini prihranil sprejemanje težkih odločitev. Sam je določil prav vsako podrobnost. Osebno je izbral prav vse, tudi obrobo žalnega traku, in izbral je le najprimernejše stvari. Že res, da so imeli grofje in vojvode razkošne pogrebe (čeprav je bil drag tudi ta in račun bo poravnal Bellman & Black), še nobeden pa ni bil deležen tolikšne osebne pozornosti. Vse je moralo biti popolno.

	Za sedenje in molitev ob preminulem ni bilo časa. Tega ni komentiral nihče. Od tiste večerje je minilo desetletje in družina je od takrat že spremenila svoja pričakovanja v zvezi z njim. Bil je zgolj poslovni partner gospoda Critchlowa, glede na naravo zadeve pa so bili prepričani, da jim bo profesionalno izkazal sočutje in spoštovanje.

	»Kaj naj naredim v zvezi s poslom, gospod Bellman?« je sredi pogovora o žametni podlogi za krsto vprašala gospa Critchlow. »Nimam sina, ki bi prevzel moževo delo, moji zeti …« Njeni zeti pa so imeli previsok položaj, da bi delali – tega ji ni bilo treba glasno izreči.

	»Nič ne skrbite. Vaš delež bom odkupil.«

	»Mar res? Tako preprosto?«

	Glede posojila mu niti ni bilo treba obiskati Ansona – denar je bil pripravljen, čakal je na spečem računu. Na poti nazaj v prodajalno se je oglasil v banki.

	»Pa je pravi čas za širitev trga?« se je glasno vprašal Anson.

	»Zakaj pa ne bi bil?«

	»Glede na to, kako se stvari razvijajo … Kot veste, je sodnik razsodil v korist valižanskega zdravnika. V Angliji zakon ne prepoveduje upepeljevanja.«

	»V čem je razlika, ali je truplo pokopano ali sežgano? Še vedno gre za pogreb. Še vedno morajo biti krsta, pogrebci, žalna oblačila.«

	»Za spremembo gre, gospod Bellman, in sprememba ni nikoli ena sama. Vsak dan več je ljudi, ki nasprotujejo pogrebnim stroškom. Zagotovo ste opazili, da ljudje trošijo manj. Critchlowov pogreb …« Tega sicer ni povedal z besedami, a mislil je, da takšnega pogreba ljudje ne bodo videli nikoli več. Dnevi tolikšne razsipnosti so bili v zatonu.

	Ampak Bellmanova navodila so bila jasna. Anson je uredil dokumentacijo za nakazilo denarja, a zadovoljen ni bil. Kar zadeva njegov lastni kapital, ga je že pred nekaj meseci vzel iz obstoječih naložb in ga investiral v krematorij, ki so ga gradili v Watfordu.

	Med pripravami na pogreb je Bellmana gnala neka skrita energija. Spet je bil tak kot nekoč. Dnevi so šteli svoje število ur, ki so imele šestdeset minut, nič več, nič manj. Misli je imel urejene, ob primernem času je začutil lakoto in tudi noči so se mu zdele kratke, spal je brez umetne pomoči. Živel in delal je v prepričanju, da je njegovih skrbi konec. Dan in čas pogreba sta bila določena; procesija bo imenitna, Bellman & Black bo priredil resnobno čudovit in razkošno svečan dogodek kot pogreb kakšnega vojvode – navdihnil bo vse, ki se ga bodo udeležili.

	Kar pa je bilo najpomembnejše od vsega – Black bo zagotovo tam.



	Na dan pogreba je Bellman zgodaj vstal. Pridružil se je sprevodu, srce mu je trepetalo od navdušenega pričakovanja. Danes, si je ponavljal, se bodo stvari uredile enkrat za vselej. Ali na boljše ali na slabše, ni vedel, na nekaj pa se je lahko popolnoma zanesel: nič več ne bo živel v negotovosti.

	Mimoidoči so se spoštljivo ustavljali. Nekateri so sklonili glavo v molitvi za tujca, čigar smrt je za hip prekinila potek njihovega dne. Drugi so šepetali med seboj, zanimalo jih je, kdo je zaprt v krsti iz ebenovine, okrašeni z medeninasto večno kačo in z vgraviranimi listi bršljana. Vsi so slišali hvaležen notranji glas, ki je pravil: Nisem jaz na njegovem mestu! Nekaterim je rekel tudi: Vsaj ne še danes. Šest črnih konjev z naglavnimi perjanicami, ki so plapolale v zraku, elegantne drže in počesani do sijaja. Zloščen mrtvaški voz, resnobni pogrebci, najbolj črna tkanina … Niti nebesa ne premorejo ničesar imenitnejšega, je pomislil Bellman, od tega spektakla smrti. Množica je opazovala procesijo, v njenih očeh so se iskrili žalost, občudovanje in sočutje – pri enem ali dveh pogrebcih je Bellman opazil drugačen, nov izraz: hladno preračunljivost.



	Ob vstopu v cerkev so žalujoči sklonili glave. Vsak zase je razmišljal o večnosti, v katero je gospod Critchlow že vstopil, in o tisti, ki ga še čaka. Vsi razen enega, in sicer Bellmana, ki se je z dvignjeno glavo oziral naokrog. Tisti, ki so vstopili pred njim, so se že posedli. Ogledoval si je njihova zatilja, se mrščil in buljil, poskušal je prepoznati vsako lasišče, vsaka ramena. Je to on? Ne. Pa tudi tisti ni.

	Neki tujec – ne Black – se je obrnil k njemu in ga jezno pogledal. Bellman je opravičljivo sklonil glavo, posnemal je ponižno držo drugih, ampak radovednosti ni mogel obvladati. Takoj ko se je moški spet obrnil drugam, si ni mogel pomagati – dvignil je glavo in iskal dalje.

	Vso mašo, medtem ko je pel in molil, poklekal, vstajal in sedal, so njegove oči budno opazovale, nenehno obračanje glave sem in tja je povzročilo nemalo nemira v tistih, ki so imeli smolo, da so bili blizu njega. Jasno je bilo, da je gospod Bellman pozabil, zakaj so se danes zbrali v cerkvi. Jezni pogledi so postali neposrednejši, ljudje so šepetali med seboj in zmajevali z glavo.

	Bellman je dojel, da Blacka ni. Postal je razburjen. Celo ozrl se je – vrste žalujočih v črnih oblekah so ga motrile. Bili so jezni, razočarani, nejevoljni, a Blacka ni bilo med njimi. Kje je? Kje?

	Potem pa je glasno vzkliknil: »Seveda!« Black ne bo prišel sem, v cerkev. Na pokopališču bo! Ga ni zmeraj videl pred cerkvijo? Ali ob grobu? Critchlow ne bo pokopan na preveč nagnetenem pokopališču ob cerkvi, pač pa na prostornem na robu mesta. Takoj mora tja!

	»Oprostite!« je nestrpno mrmral, ko se je prerival do konca klopi, ne da bi mu bilo mar, komu je stopil na prste, potem pa je skoraj stekel, hrupno odprl vrata in izginil.

	Noben atlet, pa tudi noben tat ne bi mogel tako hitro premagati razdalje. Bellman je pritegnil poglede vseh, ko je tekel po ulicah. Zaripel in zasopel je pritekel do vrat pokopališča in planil skoznje. Mesto groba je poznal – izbral ga je sam.

	Našel je grob. Bil je na čudovitem kraju, obdan z razgledi in zelenjem. Sam je izbral dizajn za grobnico, ki bo zgrajena tukaj – ogromna reč s tremi angeli in ploščo, ki bo opevala Critchlowove družinske in državljanske vrline, skupaj z majhnim španjelom, narejenim po sliki tistega, ki ga je imel Critchlow rad v mladosti. Veličasten bo!

	Danes je bil grob zgolj luknja v tleh.

	Bilo ni nikogar.

	»Prišel bo!« si je zamrmral Bellman. »Prišel bo.«

	Prehodil je vse potke, dolge sto metrov, v vse smeri. Vrnil se je h grobu in pokukal vanj. Za vsak primer. Nedaleč proč je uzrl velik nagrobnik. Splezal je nanj, da bi imel boljši razgled, toda spodrsnilo mu je, opraskal si je roke in na suknjiču strgal gumb ali dva. S hlač si je očistil zemljo, a jih je samo še dodatno umazal s krvjo, roke pa z blatom. V drugo mu je uspelo in razgledal se je po pokopališču. Na spregled ni bilo nikogar.

	»Black!« je zarjul. »Tukaj sem, čakam te! Pokaži se!«

	Potem pa je zaslišal šelestenje listja in lomljenje vejic – Bellmanu je poskočilo srce – nekdo je stopil na potko. Toda bil je le neki zanemarjen mladenič, vrtnar ali grobar, ki ga je predramil. Pomel si je oči in zazehal, ko pa je zagledal Bellmana, je presenečeno stopil korak nazaj, naslednji hip se je obrnil in stekel proti vratom.

	Bellman je zavzdihnil in sedel. Bolela ga je roka. Najbrž se je udaril, ko mu je spodrsnilo. Od bolečine so mu v oči stopile solze, obrisal jih je, s prstjo, travo in krvjo si je umazal še obraz.

	Še je bil čas. Black ne pričakuje, da bom prišel tako zgodaj, je pomislil. Čez pol ure bodo prišli še drugi in takrat bo prišel tudi Black. Bellman je ostal brez energije. Lahko je samo sedel in se oklepal še zadnjega kančka upanja, da se ga bo Black usmilil. Čas je mineval. Iz naprsnega žepa je vzel uro in opazil, da se je ustavila. Navil jo je in pridržal k ušesu. Nič.

	Avtomatično je segel po v usnje vezani beležki, ni je imel s seboj. Energije ni imel niti toliko, da bi se čudil, kako je lahko pozabil edino stvar, ki jo je povsod nosil s seboj. Razočaran in omotičen je negibno kot lutke pri Bellmanu & Blacku samo sedel in do prihoda drugih ni počel absolutno ničesar.

	Anson je bil tisti, ki se je ločil od sprevoda in prišel k Bellmanu.

	»Kaj vas muči, prijatelj?«

	Bellmana je prijel za roko in čeprav je bil nežen, se je Bellman skremžil od bolečine.

	»Pridite, pospremil vas bom domov. Ne počutite se dobro.«

	Ampak Bellman se ni premaknil, Ansona ni niti pogledal, zdelo se je, da ga tudi sliši ne. Strmel je v pogrebce, skorajda ni trepnil. Anson je opazil Bellmanovo čudno vedenje v cerkvi, tukaj pa je bil kljub ekscentričnosti in nenaravni čuječnosti vsaj miren in tih. Raje kot bi tvegal, da ga bo razburil, bo ostal z njim, po pogrebu pa ga bo odpeljal k zdravniku.

	Bellman je gledal. Če Blacka ne bo našel v množici okrog groba, ga bo zagledal kasneje. Ko bodo žalujoči v parih odšli, bo ostal samo še en človek in to bo on …

	Oči so mu nemirno begale sem in tja, nenehno na preži. Opazil je vsak premik, vsak nagib glave. Pričakoval je, da bo vsak hip zagledal obraz, ki ga je iskal. Obraz, ki ga bo v trenutku prepoznal. Bil je v nizkem štartu. Še preden ga bo Black opazil, bo že pri njem.

	In zdaj je bilo vsega konec. Bilo je nekaj rokovanja, trepljanja po hrbtu. Izmenjave tolažečih besed. Bellman si je želel, da žalujoči ne bi stali tako skupaj, da bi imel nanje boljši pogled.

	Naposled so ljudje začeli odhajati.

	Večina je odšla, ostala je samo še peščica. Bellman je ostal tam in strmel.

	»Greva?« ga je vprašal Anson. Na Bellmanovo ramo je nežno položil dlan, a Bellman se ni zmenil zanj, zato ga je prijel pod roko in ga poskušal odpeljati k potki.

	»Domov vas bom peljal,« je rekel. Ampak Bellman ni imel doma. »Zakaj ne bi šli za nekaj dni k svoji hčerki …«

	Z besnim gibom se je Bellman otresel njegove roke, Anson je odskočil. Zadnji ljudje ob grobu so se zaskrbljeno ozirali proti strmečemu moškemu s krvjo na obrazu, potem so odhiteli stran.

	Zdaj ko je Anson ostal sam z Bellmanom, je razmišljal, kaj bi bilo najbolje narediti. Šel bo po oskrbnika pokopališča, je sklenil. Sam ne bo mogel spraviti Bellmana v taksi in k zdravniku. Pohitel je po pomoč, prijatelja, ki je strmel v grob in hlipal, kot bi bila v njem pokopana njegova lastna duša, je pustil samega.

	Ko se je s krepkim možakarjem vrnil, Bellmana ni bilo nikjer več.

	30

	Bellman & Black se je zapiral. Zadnja stranka je odšla, Pentworth se ji je sočutno priklonil in zanjo zaprl vrata. Ravno ko je hotel zakleniti, je v mraku na stopnicah zagledal podobo. Gospod Bellman. Pentworth je spet odprl vrata. Izgled delodajalca ni bil njegova skrb, zato se je pretvarjal, da ne vidi ničesar.

	Ko so se odprla vrata pisarne, je Verney dvignil pogled. Popoldan ga je poklical gospod Anson in mu povedal nenavadno zgodbo o pogrebu. Zvenela je neverjetno. Očitno se je nekaj zgodilo, a prav gotovo ni bilo tako … Ko je zagledal Bellmanov obraz, je prenehal dvomiti.

	»Poročilo vas čaka na mizi,« je negotovo spregovoril Verney, Bellman pa je dvignil roko in ga utišal. Tajnika ni niti pogledal. Odprl je vrata svoje pisarne in jih s treskom zaprl za seboj.

	Verney je pomislil, da mu bo Bellman povedal, če ga bo potreboval. Medtem je nadaljeval s svojim običajnim delom. Njegovi prsti so negotovo poplesovali, ne samo enkrat je moral začeti računati znova, ker je vmes izgubil koncentracijo.

	Vsake toliko je nekdo potrkal na vrata – veliko vodij je delalo tudi po koncu delovnega časa. »Je gospod Bellman že nazaj? Rad bi …« Verney je vsakič samo odkimal. »Pridite kdaj drugič.«

	Minila je cela ura, Verney pa si ni upal potrkati in zmotiti svojega šefa. Še za pol ure se je zamotil z drobnimi nenujnimi opravki, ker pa so Bellmanova vrata ostala zaprta, si je ogrnil plašč in odšel domov.



	Za zaprtimi vrati se je Bellman iz navade prisilil, da je v roke vzel mesečno poročilo. Prodaja je padala – tretji mesec zapored – ampak Verneyjeve čedno zapisane številke in ravne črte so bile urejene in harmonične. Padec prodaje in naraščanje stroškov sta bila lepo poravnana, stolpci in vrstice so bili brezhibni, a v tem je bilo le malo tolažbe, kajti dobiček je padal. Bellman je globoko zavzdihnil, čakal ga je dolg večer. Ostal sem sam, je pomislil. Tistega, ki ga je iskal, ni mogel najti. Kaj naj naredi s preostankom svojega življenja?

	Skozi okno je videl vrana, ki je zaprhutal s krili in preletel strehe Regent Streeta. Bellman je oknu obrnil hrbet, s pere-som v roki se je postavil pred diagram. S črno je narisal križec in označil mesečno prodajo. Parabola je padala enakomerno. Padec bi lahko predvidel, ga je prešinilo, potem pa se je popravil. Kako za vraga bi ga lahko? Toda bilo je res. To krivuljo je nekoč že videl.

	Pero je zamenjal za modro. Naslednji mesec. Zaradi česa ljudje zdaj umirajo? Critchlow je umrl od starosti. Bilo je še tisoče podobnih njemu. Pomislil je na Freda, ki je živel, ljubil in pekel kruh – kako dolgo? Petdeset let? Koliko je podobnih njemu? Veliko.

	Fred je bil njegovih let, kajne? Strmel je v krivuljo na grafu, ko je nenadoma spoznal, da sta s Fredom stara skoraj enako. Rojstni dan sta imela v istem mesecu. Kako čudno, da je na to pomislil ravno zdaj! In njegov bratranec Charles tudi. Ubogi Charles. In še tisti drugi fant … Luke. Ki ga je sam izvlekel … že davno.

	Mežiknil je.

	Videl je lahko celotno krivuljo. Njen vrh. Natanko tisto mesto, kjer je izgubila pospešek. Lahko je predvidel konec. Narisal je križec. Vedel je. Krivuljo je nekoč že videl.

	V nenadni zaskrbljenosti je pomislil na vrana, ki ga je le trenutek nazaj videl preleteti strehe. Kaj je počel zdaj? Naglo je stopil k oknu. Nebo je bilo globoko modro, a še ne tako temno, da ne bi mogel razločiti obrisa vrane. Ampak za vrane je prepozno, ga je prešinilo. Ne morem jih videti. Do zdaj so že poletele v krošnje dreves. S pogledom je preletel vrsto streh, ko je začutil ščemenje v vratu, premikanje kostnega mozga, ko te nekdo opazuje …

	Obrnil se je in hkrati rekel: »Tukaj ste!«

	Black je sedel v udobnem fotelju ob kaminu in ga zadovoljno gledal. Celo v mraku njegov prijazni nasmešek ni zbledel, čeprav ga je Bellman gledal osuplo in zmedeno.

	»Kje ste bili? Povsod sem vas iskal!«

	»Mene? Ves čas sem tukaj.«

	»Ves čas?« Bellman je pomislil, da je narobe slišal.

	Black je elegantno nagnil glavo, brez pojasnila.

	»Najbrž ni pomembno. Zdaj ste tukaj.«

	Black je bil zelo miren, sproščen. Radovedno je gledal Bellmana, kot bi čakal, da bo nadaljeval. Bellman je pošteno zbegan pozabil na vse svoje pogajalske sposobnosti. »Pripravil sem pogodbo,« je zmedeno začel, »nekje tukaj je.« Odprl je predal in pobrskal po njem. Pred koliko leti jo je napisal? Izvlekel je sveženj papirjev iz določenega obdobja, ga prelistal, ampak pogodbe ni bilo tam. Hudiča! Zakaj je ni shranil lo-čeno? Roke so mu trepetale, ko je pregledoval naslednji sveženj. »Vem, da je tukaj! Našel jo bom, le nekaj trenutkov mi dajte. Hiter bom.«

	»Seveda.«

	Bellman ga je pogledal. Z lahkotnim gibom je Black nakazal, da se mu nikamor ne mudi.

	»Bi si, medtem ko čakate, morda želeli ogledati poslovne knjige?« Bellman je po dve naenkrat jemal s polic, naložil si jih je polno naročje. »Prepričali se boste, da je vse popolnoma urejeno in nič pozabljeno.«

	»Nič pozabljeno?« Je v Blackovem tonu zaznal kanček ironije?

	Bellman je poslovne knjige odložil na manjšo mizico v Blackovem dosegu. Preplavil ga je čuden občutek, da je Blackova podoba postala še temnejša, ko se mu je približal.

	»Prav nič! Vse je tukaj! Tudi bančni izpiski.« Že je bil pri polici, kjer je hranil bančne dokumente, in odpiral škatle. »Pozabljeno kaj? Kaj ste imeli v mislih?« Black se je presedel. Obraz je imel zasenčen. »Sef …« je rekel Bellman s tako suhimi usti, kot bi imel polna perja. »Vaš delež vam lahko izplačam takoj. Nocoj, tukaj in zdaj.«

	Številka sefa je bila zapletena, odpiranje vratc mu je nekoliko umirilo tresoče se roke. Kup platnenih vreč je predstavljal dnevni izkupiček. Denar je stresal na mizo, ob tem pa hitro govoril: »Zadnji čas prodaja nekoliko upada, toda stvar ni zaskrbljujoča. Javno mnenje nekoliko niha glede pogrebnega rituala. Kmalu se bodo navade vrnile v ustaljene tirnice in prodaja se bo spet povečala. Smrt ne gre nikoli iz mode. To drži kot pribito.«

	Preveč govori, tega se je zavedal, veselje je premagalo samozavest, prepričal ne bi nikogar razen novinca. Ampak Blackov molk je bil poln vprašanj, na katera ni znal odgovoriti in jih raje ni slišal, zato je blebetal naprej. »Veste, potreba po tolažbi je vedno enaka. Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo.«

	V naglici je praznil vrečo za vrečo. Na mizi je rasla gora denarja, kovanci na vrhu so se začeli valiti navzdol, nekaj jih je padlo na tla. »Poglejte! Celo po tem padcu – začasnem, seveda – poslujemo odlično. Ne moremo reči, da posel upada. Daleč od tega.«

	Kovanci na tleh so imeli lastno energijo, kotalili so se v vse smeri – pod omare, proti vratom, pod stol.

	»Petindvajset odstotkov, toliko sem predpostavil. Obogateli boste. No, seveda se še lahko izpogajava. Zgolj za izhodišče gre. Pogovorila se bova. Nisem nerazumen. Želim, da ste za svoj doprinos pravično nagrajeni. Če se vam zdi petdeset odstotkov primerneje, z besedo na dan. Rade volje vam bom prisluhnil.«

	Black je molčal. Bellmanu je srce tako močno razbijalo, da je komajda dihal.

	»Torej, petdeset odstotkov. Sem vam rekel, da sem radodaren, kajne? Torej, velja?«

	Sedel je in v črnilnik pomočil pero.

	»Novo pogodbo lahko napišem tukaj in zdaj, medtem ko se pogovarjava …« In res bi jo lahko, le da nikamor ni mogel odložiti papirja. Z roko je odrinil kovance, še več jih je padlo na tla, nekaj se jih je odkotalilo proti Blacku. Eden se je ustavil pri njegovih nogah, sklonil se je in ga pobral s preproge. Bellman je občutil val olajšanja, ker je bil vsaj delček dolga v rokah upnika. Bil je začetek.

	Bellman se je lotil pisanja, ko je s kotičkom očesa opazil, da je Black kovanec brezbrižno odložil na kup poslovnih knjig, ki se jih ni niti dotaknil.

	Kolikor je lahko v vse večjem mraku razločil, se je Black nadvse zabaval. Lahko bi bil tudi užaloščen. Ali se mu smehljal kot dečku, ki nečesa ni dojel.

	»Petinsedemdeset odstotkov,« je žlobudral naprej. »Saj jaz denarja sploh ne potrebujem. Dovolj premožen sem …«

	Ker ni bilo nobenega odgovora, je postajal nervozen.

	»Osemdeset?« Zvenelo je veliko, a že je lahko čutil olajšanje, ki bo sledilo, ko bo zadeva končno urejena. Vredno je, zavoljo Dore. Še celo več je vredno.

	»Ali devetdeset? Navsezadnje ste vi prepoznali priložnost.«

	Črnilo je kapljalo s peresa. Pogodba je bila zgolj velika packa.

	»Priložnost?« je milo vprašal Black.

	»Seveda!« je presenečeno dahnil Bellman. »Tisto noč, ko sva sklenila partnerstvo. Ko sva ustanovila podjetje Bellman & Black. Pa saj se prav gotovo spomnite!«

	Zaslišalo se je mehko šelestenje, sledil je gib, ki ga je Bellman razumel kot skomig. »Mislil sem, da je bila zamisel vaša. 'Vidim priložnost,' ste rekli. Točno to ste rekli!«

	Black je gledal v kamin. »In vi ste mislili, da sem mislil tole?«

	»Kaj ste pa potem mislili?«

	Bellman skorajda ni mogel videti Blacka, bil je zgolj teman obris. Njegova obleka se je komaj opazno lesketala, kot bi se od nekod zrcalila svetloba. Pa tudi oči so mu žarele, bistro in ne neprijazno, le trmasto. Bellman se ni spomnil, da bi že kdaj videl takšen pogled.

	»Lastništvo bom v celoti prenesel na vas,« je rekel. »Za to potrebujem vaše polno ime.«

	Tišina mu je povedala, da je zašel. Bil je na napačni poti. Pero je odložil na mizo.

	»Zakaj ste prišli? Zdaj vem, da bi že takrat morala vse razjasniti, ampak Dora …« Počutil se je neumno, kot se ni počutil že leta.

	»Ne gre za vašo hčer.«

	»Ne?« Bellman se je trudil najti pomen vsega tega. Torej Black ni hotel Dore. Ozrl se je po sobi. Povsod je bil denar. Black tudi denarja ni hotel. Bellman je bil začuden, odleglo mu ni. Kaj za božjo voljo hoče Black?

	»Prišel sem se poslovit.«

	Bellman je vstal. »Kam pa greste? In zakaj? Saj vas niti spoznati nisem utegnil! Bolje sem vas poznal pred leti v Whit-tingfordu kot zdaj! Zakaj vas tako malo poznam? Nekoč sem upal, da bova postala prijatelja …«

	»Nimava veliko časa.«

	Bellman je odšel h kaminu. Roko je položil na naslonjalo drugega fotelja. Naj sede? Imel je neki čuden občutek, da mora počakati na povabilo.

	»Čas hitro mine, kaj? A če sem se česarkoli naučil, sem se tega, da je časa vedno več, kot mislimo. In od človeka, kakršen ste vi, bi se lahko veliko naučil. Ves ta čas sem čakal, da pridete, in zdaj ste končno …«

	»Ves čas sem bil tukaj.«

	»Sem vas pravilno slišal? Ves čas, pravite?«

	Black je prikimal. »Tik za vami.«

	Bellman je postal. Dvomeče je zrl v mrak. »Vas je Verney spustil noter?«

	Black se ni zmenil za vprašanje.

	»Ponudil sem vam priložnost. Ne govorim o Bellmanu & Blacku, to je bila vaša zamisel. V vašem užaloščenem stanju sem vam ponudil priložnost druge vrste. In zdaj vam jo ponujam ponovno. Preden bo prepozno.«

	»Prepozno za kaj?«

	Ob Bellmanovih zadnjih besedah je silhueta še potemnela, nenadoma je pomislil na odgovor – tako osupljiv, tako očiten.

	»Oh,« je rekel, »nikoli nisem pomislil …«

	Nenadoma ga je premagala utrujenost, sedel je. Glavo je zakopal med dlani, zdelo se mu je, da se svet okoli njega vrti. Ko se je ustavil, je jasno videl tisto, kar je prej spregledal.

	»Torej ni bilo nobenega dogovora?«

	»Nobenega.«

	»In denar …« Nemočno je zamahnil proti kovancem.

	Black je odkimal.

	»Torej ta priložnost …?«

	»Misel.«

	»Misel. Samo to?«

	»In spomin.«

	Bellman je prikimal. Misel in spomin. Čas se je upočasnil. Tukaj v Bellmanu & Blacku je zadnje desetletje razmišljal samo o smrti. Niti za hip ni pomislil na lastno umrljivost. Bilo je skrajno neverjetno. Kako je lahko pozabil nekaj tako pomembnega?

	Poskusil se je spomniti. Zazrl se je v preteklost, a videl je zgolj temo. Nečesa podobnega se je spominjal iz grozečih sanj. »Ne morem se spomniti,« je rekel in zmajal z glavo. Strmel je v temo, ki se je spreminjala in tvorila oblike, ki so predstavljale grozote, ki jih je doživel. Zagledal je svojo ženo, ki jo je ugonobila bolezen, od bolečine je zatrepetal. Videl je sinova, ki sta ga klicala, on pa ju ni znal rešiti iz muk. Svojo dojenčico, ki je neutolažljivo jokala in nikakor ni mogla razumeti, zakaj mora v svojem kratkem življenju tako trpeti.

	Muke ob misli na takšno bolečino in izgubo so bile nevzdržne.

	»Ampak kaj dobrega to prinese?« je vprašal Blacka. »Tega ne morem prenesti.«

	»Spomnite se!«

	Tema je vsebovala še več. Lukovo kot baker sijočo glavo na snegu. Charlesa, izgubljenega nekje daleč proč, za katerim ni nikoli žaloval. Freda – moral bi ga obiskati. Zakaj ga ni?

	»Spomnite se!«

	Zagledal je podobo, ki jo je pokopal pred mnogimi leti, zdaj pa se je vrnila – njegov stric, mrtev, a vzravnan na svojem stolu. »Ne morem!« je zavpil, prizor je bil danes enako grozljiv kot takrat.

	»Spomnite se!«

	Gospodični Young in bela porcelanasta skleda, popackana s sokom robid. Tisti prekleti grob. Tista prekleta krsta. Tisti prekleti častiti Porritt, ki je izrekel materino ime …

	Prebodli so ga spomini na vse mrtve, ki jih ni objokoval. V enem samem trenutku se je v njegovo srce zgrnila žalost vsega življenja. Pomislil je, da se bo zgrudil. Da ga bo bolečina zlomila. Da bo umrl. A to še ni bil konec.

	»Spomnite se,« je nežno prigovarjal Black.

	»Spomnim se.«

	»Ne še vsega.«

	Poln strahu, kaj ga še čaka, se je Bellman še enkrat zazrl v preteklost. Videl je – zdelo se mu je, da vidi – krivuljo. Parabolo. Enako paraboli na diagramu, raztezala se je čez nebo nad Whittingfordom, popolna krivulja z dečkom in fračo na enem koncu in mladim vranom na veji na drugem.

	Nekontrolirano je drgetal.

	Kamen je na nebu risal popolno krivuljo, čutil je, kako se mu je jezik lepil na nebnico, želel si je zakričati in ptiča preplašiti, da bi odletel. Bil je čas, dovolj časa, da bi spustil vejo in vzletel, se odsmejal v nebo …

	Kamen je zadel cilj.

	Ptič je padel.

	William si ni upal pogledati Blacka. Bolj čutil kot videl je, da je Black vstal.

	»Bojim se,« je zašepetal.

	»Spomnite se!«

	»Spomnil sem se. Vsega!«

	»Spomnite se!«

	»Ničesar več ni!«

	»Spomnite se!«

	Ko je Bellman dvignil pogled, je bilo tako temno, da ni razločil ničesar, dokler ni skozi temo posvetil prelivajoč se vijolično-modro-zelen lesk.

	Zdaj so iz zakopane preteklosti planile vse sorte stvari. Resnobni obrazi otrok, ki so zlivali kis v skledo s kovanci in mešali vsebino, krava v jarku, premočeni škornji, nasmejano dekle z razmikom med zobmi, zajeten kos sira in slivov kompot. Stric Paul, ki z žepnim nožičem odstranjuje vrtnico z materinega klobuka, Poll v Rdečem levu, ki ga kot psička boža po laseh, on pa ji slači spalno srajco; veselje ob pogledu na škrlatno platno, dva nasmejana dečka v naročju, šivilja, ki poje žalostinko, njen obraz, sijoč od veselja in spominov …

	»Kakšno življenje sem imel!« je začudeno rekel Blacku. »Polovico življenja bi lahko samo razmišljal o njem!«

	»Spomnite se!«

	Spomnil se je. Prizor za prizorom, trenutek za trenutkom, radost in žalost, užitki, ljubezni in izgube vseh vrst so drli na plano od tam, kamor jih je zakopal, kot poplava dni, ur in sekund, ki jim ni bilo videti konca.

	Zebe me, je pomislil in se v hipu spomnil na trenutek izpred mnogih let, ko je zavit v odeje drgetal pred ognjiščem majhne hiške, s spečo hčerko v naročju. Resnobno je dvignila ročico in občutil je skrivnosten dotik njenih prstkov, ko mu je zaprla veke.

	31

	V najvišjem nadstropju emporija na Regent Streetu je skozi špranjo pod vrati zavel veter in zapihal v šiviljino spalnico. Našel je odprtino med vratom in odejo, se prerinil do telesa. Prinesel je hlad.

	Lizzie se je obrnila v postelji. Iskala je toploto, a našla je zgolj mraz. Čelo in nos je imela mrzla. Trepnila je in se zbudila. Njen zaspani um je vedel, da nekaj ni v redu. Vstala je in odšla k oknu, da bi ga zaprla, toda ni bilo odprto. Prepih je prihajal od drugod.

	Odprla je vrata in stopila iz sobe, tukaj je bilo še hladneje. Mrzel zrak je prihajal od zgoraj. Kdo za božjo voljo je odprl stekleno streho? Odprta je bila do konca, pod njo je zevala meter široka odprtina, skozi katero se je videlo polnočno nebo, posejano z zvezdami. Ob pogledu na tako nebo se marsikdo ustavi in očarano strmi vanj, le da je Lizzie preveč zeblo v bose noge in bila je preveč utrujena, da bi se menila za čar zvezd.

	Naredi lahko le eno. Šla bo dol in obvestila gospoda Bellmana.

	Plašč je imela obešen za vrati, ogrnila si ga je čez spalno srajco. V temi je potipala za čevlji, vtaknila vanje bose noge in si jih na slepo zavezala.

	Stopila je iz sobe in se v hipu obrnila. Ob nepričakovanem zvoku ji je zastal korak.

	Prhutanje kril.

	Val zraka se je dotaknil njenih vek, lic in vratu. Tik nad njo se je dvigala tako črna tema, kot je ni videla še nikoli. En hip je bila tam, potem je spet izginila. Nekaj je lebdelo nad njenim vratom, čutila je – je bila ptica?

	Res je bil ptič. Vran!

	Spet je zaslišala prhutanje kril, potem pa je ptič poletel skozi odprtino v strehi. Črno na črnem, skoraj neviden, pa vendar mu je lahko nekaj sekund sledila s pogledom, ker je na svoji poti senčil zvezde. Potem je izginil.

	Stala je in zrla v nebo. Držala se je za ovratnik, mraza ni čutila, tudi časa se ni zavedala. Vran je s črno pisal po nebu, po njenih očeh – bilo je čudežno.





III.

	O vranu

	… ne pozna skrbi,

	ne pozna žalosti,

	ne pozna kesanja,

	njegovo življenje je dolga ekstaza sreče

	in tudi umrl bo srečen,

	ker ve, da se bo kmalu spet pojavil kot avtor ali kdo drug

	in bo še bolj nezadržno sposoben in zadovoljen, kot kdajkoli prej.

	Mark Twain, Following the equator: A journey around the world

	*

	Žalujoči so se spomnili Williama Bellmana, pokopali so ga. Potem so zaživeli naprej. Le družina in znanci so ostali v sprejemnici hiše, in sicer zraven Dore, Mary in gospe Lane še Ned in Crace iz tovarne ter Robert, ki je pekel kruh za zaposlene v njej in ki je nedolgo nazaj tudi sam izgubil očeta. Nova sta bila le George in Peter, osirotela Maryjina nečaka, ki ju je nedavno k sebi vzela Dora.



	»Tvoj oče je nekoč ubil vrana,« je Robert povedal Dori. »Ko je bil še deček. Moj oče je bil zraven in ni tega nikoli pozabil. Takrat so vsi fantje zavidali tvojemu očetu fračo, ki jo je imel.«

	Povedal ji je zgodbo.

	»Moj oče ni nikoli maral ptic,« je rekla Dora. »Pa vendar so izjemno fascinantne. Dvakrat dnevno tovarno preleti reka vran.«

	Prikimal je. »Na vranišče letijo.«

	»Vranišče?«

	»Tako imenujejo travnik. Ker se tam zbirajo.«

	V očeh ji je prebral zamisel, ki se ji je utrnila. »Pojdimo tja!« je dahnila naslednji hip.

	Pot do vranišča je trajala skoraj uro, potem pa so se morali še povzpeti na vrh hriba. Ko so prispeli, je sonce že zahajalo. Vsi so nekaj nosili – moški so nosili Doro, ki jih po zahtevnem terenu ni mogla dohajati, Mary in otroka so nosili odeje in blazine. Ko so prispeli, so pogrnili tla in se zaviti v odeje posedli.

	Razgled ni bil umetniški, videli so le prostrano polje, obdano z drevesi, in belkasto zgodnje zimsko obzorje.

	»Kje pa so?« je zanimalo Maryjinega nečaka Georgea. »Ne vidim jih.«

	»Zgodnji smo. Prišle bodo.«

	Dora je pogledala na uro, nato je skozi daljnogled pogledala v nebo.

	»Tja poglejte,« je rekla in pokazala proti zahodu.

	Pikice na nebu, še predaleč, da bi lahko razločili, da letijo.

	Potem so prišle prve, preletele so Stroud. Dora je daljnogled obrnila proti njim in zagledala, česar drugi še niso mogli videti: iz vseh strani so prihajale nove jate. Daljnogled je spustila v naročje, zaščitniško objela Georgea in se prepustila prihajajočemu spektaklu.

	Priletele so s severa, juga, vzhoda in zahoda. V skupinah po dvajset ali trideset so se odpravile iz različnih točk, se našle na poti in oblikovale velike in še večje skupine, zdaj pa so se v dolgih valih spuščale na travnik. Čez nekaj trenutkov so pristale prve, prhutale so, mahale s krili in pristale na iztegnjenih nogah. Za njimi jih je prihajalo še več, skoraj v hipu je bilo na polju pred človeškim občinstvom na stotine vran. Nebo je bilo temno, toliko jih je še bilo na poti – spominjale so na črne reke. Bilo jih je na tisoče, premikale so se kot ena in se lahkotno spuščale na tla.

	Nebo je bilo tako polno vran, kot bi se tukaj zbirale vse vrane sveta. Prihajale so in prihajale in prihajale. Polje je postajalo črno, širilo se je kot razlita nafta. Hrup tisočih vran je bil popolnoma drugačen od zvoka peščice. Posamezni kriki so se zlili v glasbeni efekt, ki ni bil muzikalen, prav tako ni bil podoben oglašanju kateregakoli živega bitja. Bolj je spominjal na oglašanje samega planeta. Polje je bilo polno že čez polovico, prostor za nove se je zmanjševal. Včasih je kakšna ptica zaradi slabe ocene ali prevelike gneče pristala na drugi in se skotalila na tla.

	Naposled se je črno nebo postopoma zjasnilo. Nastala je vrzel v dotoku ptic, potem pa se je zjasnila ločnica med praznim obzorjem in nagnetenim poljem pod njim.

	Svet se je ustavil. Sonce se je spustilo še malo proti zahodu. Shladilo se je. Pet človeških parov oči ni mežiknilo, trideset tisoč vran je umolknilo.

	Vse je bilo tiho. Vse je bilo mirno.

	Nekje v osrčju zbranih in povsem neviden je en vran raztegnil svoje ude. Nato je zaprhutal in vzletel. Za seboj je potegnil še vrsto drugih, iz množice se je v nebo dvignila črna črta in se vrtinčila v mraku. Spodaj je bila širša, proti vrhu vse ožja, spominjala je na kapljico črnila, ki pade v vodo. Neskončno in nepričakovano se je spreminjala in težko je verjeti, da posamezne ptice predstavljajo enotno silo, ki na nebu riše fantastične oblike.

	Temno jezero ptic se je vse bolj krčilo, ko se jih je vse več pridružilo vrtinčastemu plesu v nebo, dokler se ni s tal dvignila še zadnja in se je celotna kongregacija kot eno vrtela v nebo. Čas se je ustavil. Prihodnost in preteklost sta izginili, ta trenutek je bil vse.

	To so oblike, je pomislila Dora, ki sem ji davno nekoč že videla v nekem drugem svetu. Ni jih razumela, jih je pa prepoznala in prišel bo dan, ko jih bo ponovno videla. Danes je samo opazovala in zadrževala dih. Pozabila je na druge, pozabila je nase, pozabila je na vse, razen na blaženost oblik, narisanih v svoji duši, kot so se zdaj risale na nebu.

	Gledalci so bili tako zatopljeni v plešočo črno gmoto nad vraniščem, da nihče ni opazil prvih ptic, ki so zapustile nebo in se spustile v krošnje. Sčasoma razločijo, da se je zmračilo in da je na nebu vse manj ptic. Oblike postanejo bolj prosojne, število ptic se manjša, potem se povsem razidejo in na nebu jih ostane samo še kakšnih sto, ki mahajo s krili in čakajo, da bodo pristale na veji. Zimske veje so gosto posejane z vranami in v mraku moraš pošteno napeti oči, da vidiš pristati še zadnjo.

	Ko je bilo skrivnostnega plesa na nebu konec, so gledalci mežiknili in vdihnili. Zdramili so se iz dolgega uroka. Rahlo začudeni so se ozirali naokrog, presenečeni, da so na tem pobočju – zadnje pol ure so bili v drugem svetu. V telesu spet občutijo dušo. Poskusno iztegnejo prste, pomigajo z njimi. V svojem telesu brez perja se počutijo nekoliko tuje.

	George gleda, a ne vidi – majhno glavico ima polno vran, ne razloči ničesar drugega. Zazeha in v hipu zaspi. Dora ga drži v naročju, medtem ko drugi pospravljajo odeje in blazine. Nihče ne spregovori, ko pa se njihovi pogledi srečajo, je v njih močan občutek, da si nekaj delijo.

	Dora kar žari, spokojno je vzhičena. Takšen je učinek vranje eskapade na človeka. Zdi se, kot da se je v njej nakopičil sijaj celotnega sveta. To vidiš le enkrat, a občutek ostane do konca življenja. V žilah ostane razburjenje vranjega navdušenja, spirala vran se še naprej vije v možganih in očeh, še dolgo zatem, ko se vrane spustijo na veje.



	Dora v sebi občuti popoln mir. Jutri in prihodnje dni bo slikala, in slikala bo dobro. Vrane so sprostile svobodo v njeni roki in umu, ki bo uresničil želje …

	Dora bo žalostna in srečna, bolna in zdrava. Živela bo najbolje, kar lahko, dokler bo lahko živela, ko pa tega ne bo več zmogla, bo umrla. In vrane bodo risale skrivnosti na nebu ob zori in mraku, dokler bo obstajal svet.

	&

	Obstaja veliko poimenovanj, povezanih z vranami. Ponekod ljudje govorijo o vranjem pripovedovanju zgodb.



	Vse zgodbe se morajo končati. Tale. Katerakoli. Tudi vaša.

	Vran obožuje zgodbe. Zbira jih, odkar zgodbe obstajajo, torej odkar obstajajo bogovi, ljudje in vrane. In zanje ima tudi zelo dober spomin.

	Ko se bo končala vaša zgodba, jo bo vran požel, kot sem jaz požela zgodbo Williama Bellmana. Torej, ko boste prišli do zadnje vrstice na zadnji strani, bo potomec Misli ali Spomina čakal, da vas pospremi, ko se bo vaša knjiga zaprla. Spremljal vas bo čez zadnjo prazno stran na tisti neznani kraj, vašo zgodbo pa si bo shranil. Kasneje se bo vrnil, a brez vas. In potem, ko bo napočil pravi trenutek, bo še sam odpotoval proti prazni strani neba, kjer se bo udeležil najpomembnejšega vranjega rituala.

	Vsi bodo zbrani v črnem morju vran. Vzletel bo prvi, za njim drugi, potem stotine in tisoče ostalih, dokler ne bodo kot črnilo črne packe na belem papirju potomci Misli in Spomina skupaj zaplesali v spektakularnem dejanju povezanosti med pripovedovanjem zgodb, bogovi, ljudmi in vranami.

	Povsem naključno imamo tudi mi poimenovanje za vas. Za nas ste zabava.





VIRI

	Pisatelj fikcije ima proste roke, kar zadeva zgodovino in dejstva, in jaz sem to dodobra izkoristila. Kljub temu pa se moram zahvaliti za zanesljive podatke o zgodovini tekstilne industrije, viktorijanskih pogrebnih navadah in o življenju vran.

	Jennifer Tann, Wool and Water: the Gloucestershire woollen industry and its mills

	Pat Jalland, Death in the Victorian Family

	James Stevens Curl, The Victorian Celebration of Death

	Tony Mazluff, In the Company of Crows and Ravens

	Mark Cocker, Crow Country

	Nadalje se zahvaljujem Robinu Mitchellu, ki mi je razkazal predilnico Gigg in predstavil različne zgodovinske postopke izdelovanja tkanin, ter Judy Faraday in Lindi Moroney iz arhiva Johna Lewisa za dragocene informacije o viktorijanskih žalnih trgovinah.

	Avtor pesmi iz prvega poglavja Oh, pridi in ostani v meni je Charles Wesley, pesem avtorice Adelaide Ann Proctor, ki jo pojejo šivilje ter kasneje William Bellman in Lizzie, nosi naslov Odmevi.





ZAHVALE

	Najprej se moram zahvaliti Toppen Bech in Håkonu Lang-ballu, katerih prijateljstvo in velikodušnost do mene in te knjige nimata primerjave. Tusen takk!

	Zahvaljujem se tudi Marku Cockerju za čudovito knjigo Crow Country. Moje knjige brez Markovih strastnih in poetičnih opisov fascinantnega vpliva vran na človeško mišljenje in dušo ne bi bilo.

	Zahvala gre tudi: Jo Anson, Miku Ansonu, Jane Bailey, Cathrine Bakke Bolin, Gaii Banks, Emily Bestler, Erin Catley, Fergusu Catleyju, Pauli Catley, Rossu Catleyju, Janet Cook, Judith Curr, Marianne Downie, Jenny Jacobs, Anni Franklin, Nathanu Franklinu, Vivien Green, Douglasu Gurru, Guyu Julierju, Mary Julier, Jean Kirk, Susan Lamb, Caroline Lemarechal Stüwe, Billu Masseyju, Garyju McGibbonu, Stephanie Ross-Russell, Noëlu Ross-Russellu, Mandy Setterfield, Jo Smith, Julie Summers, Sarah Thomas, Silvii Querini, Gini Wilson, Zofii Zawisza.

	Hvala Owenu Staleyju, ki je bil ob meni, ko je ta knjiga obsegala le nekaj odstavkov, in Margaret Nicholson (Margaret Yorke), ker sta me opogumljala. Želim si, da bi bila oba tukaj in knjigo videla dokončano.

	Na koncu hvala tebi, stric Neville, ker si mi povedal zgodbo o času, ko si s kamnom ubil črno ptico, čeprav tega nisi nameraval in nisi mislil, da to zmoreš.





	O AVTORICI





	Diane Setterfield je na lestvici New York Timesa najbolje prodajana avtorica romanov Trinajsta zgodba ter Bellman & Black. Nekdanja akademičarka, specializirana za francosko literaturo dvajsetega stoletja, živi v Oxfordu v Angliji.





Priporočamo:

	Diane Setterfield



	Ob mejah tega sveta ležijo še drugi.

	Obstajajo kraji, kjer lahko prestopite.



To je eden takšnih krajev.





	V temni noči zimskega sončevega obrata si stalni pivci v starodobni krčmi ob Temzi s pripovedovanjem zgodb preganjajo čas. Iznenada se odprejo vrata in skoznje plane hudo poškodovan tujec z otroškim truplom v naročju. Le nekaj ur kasneje se zgodi čudež – mrtva deklica oživi. Je bila magija? In kdo je deklica? Čigava je? Sama je nema, zato jim ne more odgovoriti na nešteta vprašanja, skrivnost pa se še poglobi, ko kar tri družine trdijo, da je deklica njihova.

	Michelle Frances

	FANT

	SINOVA PUNCA

	NOVINKA

	HČERKA

	SESTRI

	Neil White

	Trilogija o Danu Grantu: Sence, Tema okoli nje in Nedolžni

	Cate Quinn / C. S. Quinn

	ČRNE VDOVE

	LOVEC NA TATOVE

	Ethel Lina White

	V PRECEPU

	KORAK V NEZNANO

	Susan Hill

	ŽENSKA V ČRNEM

	MAJHNA ROKA

	MOŽ NA SLIKI



	H. G Wells

	SKRIVNOSTNI OTOK DR. MOREAUJA