AVNOJ 83 - mladinska pohodna brigada
Izredno sem bila vesela novice, da sem izbrana za sodelovanje v mladinski pohodni brigadi AVNOJ 83.
Priprave na pohod po poteh, ki so jih prehodili delegati II. zase-danja AVNOJA, so bile teme-ljite in obsežne. Oblečeni v lepe uniforme, razporejeni po četah, veseli in skoraj razigrani smo za-pustili Ljubljano. Takrat se je zame pričelo drugačno življenje. Pesem je odmevala po avtobu-sih, prekin jali so jo vzkliki navdu-šenja nad lepoto pokrajine, po kateri smo se peljali proti Jajcu, zadovoljslvo, smeh...
Dnevi so minevali ob spozna-vanju novih krajev, zgodovin-skih in kulturnih znamenitosti, ljudskih običajev in odkrivanju naravnih lepot. V Jajcu smo obi-skali muzej in se podrobneje seznanili z dogajanjem pred 40 leti. V spominu mi bosta ostala tudi Mrkonjič grad in grobišče v Ključu.
Večere smo preživljali ob ta-bornih ognjih in prijateljskih po-govorih. Tako sta se krepila brat-stvo in enotnost, kovala so se nova poznanstva.
Najnapornejši je bil 30 km dolg pohod iz Sanice proti Du-boviku. A čeprav so nam domala pojemale moči, smo ob pesmi in vihrajočih se zastavah pa ob misli na težave, ki so spremljale udele-žence II. zasedanja AVNOJA v težkih vojnih časih, utrujeni a ponosni prispeli na cilj. Ob pri-srčnem sprejemu domačinov in pionirjev smo pozabiti na utru-jenost. Šele po končanem kul-turnem programu smo preštevali žulje •— ni jih bilo malo. Izmu-čeni smo popadali v spalne vreče in zaspali.
Sledila sta še dva naporna po-hoda — bilo je vroče in pestila nas je žeja. Najprej smo pešačili do Donjega Dubovika, od tam pa 18 km do Blatna na Uni, kjer smo se utaborili in naslednji dan
počivali. Dopoldne smo se ude-ležili brigadne in četne konferen-ce, popoldne pa smo se pomerili v športnih igrah. Naslednje jutro pa zopet piščal: »Zbor za pohod!« Pred nami novi kilome-tri. Utrujenost žeja, srečanja z domačini...
In že smo prestopili mejo med SR B in H ter SRH v Šopuskem. Ohladili smo se v reki Plivi, nato pa nas je naslednji dan vlak »čiro« popeljal proti Metliki. Na meji med SR Hrvatsko in SR Slovenijo pa nas je kar nekaj prevzelo: po 12 dneh smo bili spet v Sloveniji.
Iz Metlike do Suhor ja, kjer nas je presenetil dež, smo pešačili. Namesto mirnega nočnega po-čitka smo zaradi poplave v šotoru odšli spat v dom. Naslednji dan smo imeli več sreče, saj so nas do Črmošnjic kar peljali.
V petek nas je pot vodila do Dolenjskih Toplic, kjerje bil pio-nirski tabor Sutjeska. Ob tabor-nem ognju se je pozno v noč ra-zlegala pesem v vseh jezikih na-rodov in narodnosti Jugoslavije. Znova so se potrdile želje tova-riša Tita, udeležencev AVNOJA in vseh, ki so nam izbojevali svo-bodo.
Tako se je naša pot, ki je bila plod in dokaz bratstva in enotno-sti ter obujanja tradicij NOB, prisrčno končala. Že naslednje jutro smo se odpeljali proti Ljub-Ijani. Avtobusi so bili polni vese-lega petja, višek pa je naša razi-granost dosegla v Ljubljani.
Na slovesnem zaključkn v domu JLA smo prejeli izkaznice in si obljubili, da to ni bila naša zadnja skupna pot, na kateri kre-pimo bratstvo in enotnost ter obujamo dogodke iz NOB.
JAN ALAH 8.c OS Jožeta Moškriča