BILTEN SLOVENSKIH TERENSKIH BIOLOGOV IN LJUBITELJEV NARAVE Letnik III Številka 1 ISSN 2232-5999 Zgornja Pivka I Intervju: Katja Poboljšaj Vseživljensko učenje v naravi I Česnovka Močvirska sklednica v Sečoveljskih solinah Šakal I Biodiverziteta urbanih gozdov Natura Sloveniae I Določevalni ključ: perunike Kazalo 3 Uvodnik 4 Spremljanje biotske raznolikosti urbanih in primestnih gozdov 6 Deteljin modrin na savskih prodih 7 Pozor! Plavček na mrestišču. Drugič. 8 Zlati šakal širi areal 10 Ko terensko delo postane znanost - 15 let izhajanja revije NATURA SLOVENIAE 11 Osrednja tema: ZGORNJA PIVKA, DEŽELA PRESIHAJOČIH JEZER 17 Ogroženost sekundarnih ptic duplaric 18 Spoznavajmo biotsko pestrost z interaktivnimi določevalnimi ključi 20 Intervju: KATJA POBOLJŠAJ 24 Narava Bele krajine 25 Določevalni ključ: PERUNIKE - MAVRIČNE ROŽE 29 Skrivnostni akrobat. Ali ste ga videli? 30 Vodna grebenika, princeska iz močvirja 31 Močvirska sklednica v Sečoveljskih solinah 32 DRUŠTVENE NOVICE 41 Uspešen zaključek projekta SloWolf 42 Kiti in podvodni svet zvoka 43 Kako združiti zanimivo raziskovalno delo in morske radosti? 44 Osebna izkaznica: ČESNOVKA (Pelobates fuscus) 45 Napovednik 46 Razvedrilo 47 Predstavitev društev - izdajateljev TRDOŽIV: Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave letnik III, številka 1, junij 2 014 brezplačna publikacija za člane izdajateljev ISSN tiskane izdaje 2232-5999 ISSN spletne izdaje 2385-8532 Izhajanje v tiskani in spletni različici. Letno izideta 2 številki Izdali, založili in na svetlo dali: Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija Ljubljana, Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, Slovensko odonatološko društvo, Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev, Botanično društvo Slovenije, Morigenos - slovensko društvo za morske sesalce, Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov - DINARICUM in Herpetološko društvo - Societas herpetologica slovenica. Uredniški odbor: Anamarija Žagar, Barbara Zakšek, Damjan Vinko, Rudi Verovnik, Nina Uratarič, Branka Trčak, David Stanković, Slavko Polak, Petra Muhič, Rožle Kaučič, Ana Hace, Matjaž Bedjanič. E-mail uredniškega odbora: bilten.trdoziv@gmail.com Sedež biltena in uredniškega odbora: Verovškova 56, 1000 Ljubljana Spletne različice minulih izdaj so objavljene tudi na http://issuu.com/trdoziv Uredil: Damjan Vinko Oblikovanje in prelom: Vito Babuder, Društveno stičišče STIKS Jezikovni pregled: Urška Honzak, Društveno stičišče STIKS Pri izdaji so še sodelovali: avtorji prispevkov in fotografij, Melita Vamberger, Tilen Genov, Aleksandra Lešnik. Tisk: Tiskarna Kaučič d. o .o., Košnica pri Celju Naklada 5. zaporedne številke: 1.200 izvodov Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov je dovoljen le s pisnim privoljenjem uredniškega odbora. Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredniškega odbora ali izdajateljev. Za vsebino biltena so izključno odgovorni izdajatelji, Evropska komisija in drugi sofinancerji niso odgovorni za morebitno uporabo informacij. Prispevki niso honorirani. Nepodpisane fotografije in ilustracije so del arhiva biltena, izdajateljev ali avtorjev besedil. Vsi potencialni pisci, fotografi in ilustratorji vabljeni k sodelovanju pri nastajanju naslednje številke biltena. Prispevke za naslednjo številko zbiramo do 1. oktobra 2014. Pošljete jih lahko na bilten.trdoziv@gmail.com. Fotografija na naslovnici: Veliki podkovnjak (Rhinolophus ferrumequinum) zimo prespi tudi v nekaterih turističnih jamah. Zimski ogled tovrstnih jam je eden od razlogov, da se ga v Sloveniji obravnava kot vrsto z neugodnim stanjem ohranjenosti. Ocenjeno je, da v Sloveniji živi 2.000-3.000 velikih podkovnjakov. Foto: Monika Podgorelec i ШГ \ i Program HRH Mestna občina Vseživlji učenje Vseživlienisko Ljubljana M^stiks - - ■ ■ ' I druitvano BtlfjiCa SOU v Ljubljani Bilten so finančno omogočili Evropska komisija (program Vseživljenjsko učenje), Mestna občina Ljubljana, Društveno stičišče - STIKS in izdajatelji. DINARICUM Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov Uvodnik V minulih izdajah smo se pri nekaj prispevkih obregnili ob dejstvo, da se v Sloveniji čedalje manj finančno spodbuja naravovarstvene nevladne organizacije. Kot redno dobro prakso smo nakazali na upravo prestolnice, ki se ji je v času med zadnjima izdajama deloma pridružilo tudi okoljsko ministrstvo. To je po letih premora le objavilo razpis, namenjen oko-ljevarstvenim in naravovarstvenim nevladnim organizacijam, za sofinanciranje projektov v letošnjem in prihodnjem letu. Navkljub pozitivnemu premiku sicer z razpisom ne morem biti povsem zadovoljen, saj žal ni bil dovolj vsebinsko pa tudi tehnokratsko dovršen, do neke mere pa je nakazal tudi nepoznavanje problematike področja, ki mu je bil namenjen (na področju ohranjanja narave je kot ključna cilja prepoznal razvoj zelenih delovnih mest na področju trajnostnega turizma in spodbujanje nastanka pridelkov ter izdelkov iz naravi prijazne rabe naravnih virov). Javnost bi o rezultatih razpisa sicer lahko izvedela kaj več, a vendarle upam, da bo razpis za seboj pustil primere dobre prakse. Vsekakor si želim, da se bo ministrstvo tudi v prihodnje trudilo omogočati kakovostnejše delo nevladnemu sektorju, kar je vsekakor tudi njegovo poslanstvo. Izbranim projektom želim uspešno izvedbo. Včasih ne najbolj učinkoviti smo tudi nevladniki. Pričujočo številko boste bralci na dom dobili kasneje, kot ste vajeni, za kar se vam opravičujem. Hitrejši pa smo v prilagajanju spletnemu branju našega biltena. Tako lahko vse dosedanje številke, enako bo pa veljalo tudi za prihodnje, ličneje prebirate tudi preko http://issuu.com/trdoziv. Ob koncu leta bo Trdoživ dosegljiv tudi preko nacionalne digitalne knjižnice. V poletni številki, obarvani mogoče bolj jesensko, kot osrednjo temo predstavljamo spomladi nastali Krajinski park Pivška presihajoča jezera. V njem lahko preberete o 17 jezerih, ki jih park obsega, in živalstvu ter rastlinstvu, ki tam prebiva. Ogled je priporočljiv v vseh letnih časih, največ vode pa boste tam videli pozimi. Gozd na Golovcu v Ljubljani. (foto: Jošt Stergaršek) Na območju parka se lahko seznanite tudi s perunikami. Kot rod so nam dobro znane, pri vrstah pa se botanično nepod-kovanim najverjetneje zatakne. Zato v določevalnem ključu predstavljamo prav njih. V intervjuju smo se pogovarjali s prvo slovensko diplomantko na področju dvoživk in ustanoviteljico enega od osmih izdajateljskih društev - Katjo Poboljšaj. Če Katja prihaja iz jugozahodne Slovenije, od koder je tudi prispevek o močvirski sklednici, je njuno pravo nasprotje s severovzhoda tretji herpetološko obarvani prispevek te izdaje. V osebni izkaznici se tokrat predstavlja česnovka. Čtiva o vsem, kar smo v društvih počeli zadnje mesece, vam zagotovo ne bo zmanjkalo. Lahko ste popisovali metulje in izboljševali njihov habitat, sledili volkovom, tulili šakalom ... Da bo vaše terensko delo v prihodnje še lažje, vam predstavljamo interaktivne določevalne ključe, s katerimi se lahko seznanite v rubriki spletnih strani. Raje prebirate, kot hodite naokoli? Potem bo knjiga Narava Bele krajine, v kateri je prvikrat na tovrsten način predstavljen ta del Slovenije, pravšnja za vas. Če vas zanima oboje, pa se le kot bralci in tudi kot pisci pridružite reviji Natura Sloveniae, ki praznuje častitljivih 15 let obstoja. Čestitke dosedanjim piscem, predvsem pa uredniku. Če sem s prestolnico začel, naj z njo tudi zaključim. Evropska komisija (ta tokratno številko v 70 % tudi financira) je Ljubljani podelila naziv zelena prestolnica Evrope za leto 2016. Glede na prakso mesta s podobnimi naslovi si lahko obetam, da bo tudi tokrat postreglo z zanimivim programom, in sicer kljub nazivu (ta je podeljen za področje okoljskih aktivnosti) tudi na področju narave. A pred tem bomo prebrali še kakšnega Trdoživa! Želim vam, da boste uživali tudi ob prebiranju te izdaje in sodelovali pri nastajanju naslednje - rok za oddajo prispevkov je 1. oktober. Damjan Vinko, urednik biltena Trdoživ Spremljanje biotske raznolikosti urbanih in primestnih gozdov Besedilo: Maarten de Groot, Lado Kutnar, Tine Grebene, Andrej Verlič Urbani gozdovi v slovenskem kontekstu največkrat pomenijo gozdni ekosistem, ki je del urbane krajine, meščanom pa je hitro, prosto in enostavno dostopen. Socialne in ekološke funkcije urbanega gozda imajo večji pomen kot proizvodne. Na videz podobni, a dejansko drugačni so primestni gozdovi. Primestni gozdovi s svojo neposredno bližino strnjeno pozidani urbani krajini bližnjemu mestu in meščanom nudijo predvsem širše ekološke funkcije, na primer klimatsko in hidrološko funkcijo, ohranjanje biotske raznolikosti idr. V primestnih gozdovih so socialne funkcije, na primer rekreacijska, manj intenzivne, po drugi strani pa lahko večji pomen dobijo proizvodne funkcije. Ker je (so)naravna bit takega gozda neprecenljivo bogastvo, jo želimo prepoznati, spremljati in ohranjati. V ta namen uporabljamo pristope popisov in spremljanja stanja različnih parametrov, ki kažejo stanje gozda, usmerjajo sonaravno upravljanje z urbanimi in primestnimi gozdovi ter omogočajo spremljanje biotske raznolikosti. V okviru LIFE+ projekta EMoNFUr (http://www.emonfur.eu), katerega cilj je izdelati predlog za evropsko mrežo spremljanja stanja urbanih in primestnih gozdov ter testirati aktivnosti spremljanja različnih parametrov v deželi Lombardiji in v Sloveniji, smo v Ljubljani izbrali več območij raziskav. Potekajo v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (TRŠ) ter v obrežnem (primestnem) gozdu ob reki Savi, Pogled z Ljubljanskega gradu proti Krajinskemu parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, desno v ozadju Šmarna gora. (foto: A. Verlič) med Tacenskim otokom in Gameljnami. Parametre biotske raznolikosti spremljamo na več taksonomskih nivojih in z različno intenzivnostjo na prilagojeni mreži raziskovalnih ploskev oziroma točk popisov. Nekaj izbranih skupin organizmov ter pregled metod in stanja biotske raznolikosti podajamo v nadaljevanju prispevka. GLIVE Med skupinami vrst, vključenimi v raziskave projekta EMoNFUr, sodijo glive med manj opazne, a biološko pomembne organizme. V gozdovih opravljajo vloge sožiteljev, razkrojevalcev ali zaje-davcev. Pritisk na glive v urbanih gozdovih je večplasten in hkrati izrazito selektiven. Na ravni celotnih organizmov v urbanem gozdu na njihovo uspevanje izraziteje vplivajo spremembe substratov (zbitost tal, spremenjena razpoložljivost organske mase), vitalnost primarnih producentov in onesnaževanje. Poleg tega pričakujemo tudi intenziven iznos trosnjakov užitnih in zdravilnih vrst. V namen spremljanja pojavljanja in biotske raznolikosti talnih gliv v okviru projekta razvijamo sistem beleženja položaja in sistem spremljanja časovnega pojavljanja in pestrosti gliv, ki tvorijo makroskopske trosnjake na ali v gozdnih tleh. Rezultate bomo primerjali s primerljivimi naravnimi rastišči z minimalnim človekovim vplivom. Poleg nadzemnih gliv se je območje TRŠ poka- zalo primerno za uspevanje podzemnih gliv, tudi nekaterih vrst iz rodu Tuber. Glede na preliminarne rezultate popisov in pozicioniranja trosnjakov vpliva na zmanjševanje pojavljanja nekaterih skupin gliv predvsem prisotnost shojenih poti. INVAZIVNE RASTLINSKE VRSTE V URBANIH IN PRIMESTNIH GOZDOVIH Urbani in primestni gozdovi v Ljubljani sodijo med bolje ohranjene gozdove tudi s stališča rastlinskih vrst. Pestrost rastlinskih vrst smo na izbranih ploskvah analizirali s prilagojeno mednarodno metodologijo ICP-Forests. Pri popisu rastlinskih vrst smo večjo pozornost namenili invazivnim tujerodnim vrstam. Na treh izbranih lokacijah smo popisali 161 vrst praprotnic in semenk. Čeprav smo izbrali odrasle gozdove z razmeroma sklenjenim sklepom krošenj, smo med rastlinami našli 10 invaziv-nih tujerodnih vrst: robinijo (Robinia pseudacacia), thunbergov češmin (Berberis thunbergii), orjaško zlato ro-zgo (Solidago gigantea), japonski dre-snik (Fallopia japonica), deljenolistno rudbekijo (Rudbeckia laciniata), enoletno suholetnico (Erigeron annuus), topinambur oz. laško repo (Helianthus tuberosus), žlezavo in drobnocvetno nedotiko (Impatines glandulifera, I. parviflora) ter kalinolistni pokalec (Physocarpus opulifolius). Delež inva- к Japonski dresnik (Fallopia japonica) (na sliki) je ena pogostejših invazivnih tujerodnih vrst v obrežnih primestnih in urbanih gozdovih Ljubljane. Vrsta zraste do 2 m visoko in ima do 15 cm dolge liste. Podoben ji je sahalinski dresnik (Fallopia sachalinensis), ki pa zraste višje in ima večje liste. Pri nas raste tudi križanec med tema vrstama dresnikov, tj. češki dresnik (F. x bohemica). (foto: L. Kutnar) zivnih tujerodnih vrst je bil največji v obrežnem gozdu ob Savi v Gameljnah, kjer je bilo od 85 popisanih rastlinskih vrst kar 8 invazivnih. V urbanem gozdu v TRŠ smo našli 61 rastlinskih vrst, od tega tri tujerodne invazivne vrste. Po naših ocenah robinija kot tudi invazivne grmovne in zeliščne vrste že močno vplivajo na razvoj urbanih in primestnih gozdov v Mestni občini Ljubljana (MOL) predvsem z oviranjem naravne obnove gozda, izpodrivanjem avtohtonih rastlinskih vrst in spreminjanjem rastiščnih razmer. KAKŠEN VPOGLED V URBANE IN PRIMESTNE GOZDOVE NAM NUDIJO MUHE TREPETAVKE? Pri izbiri indikatorskih vrst stanja okolja moramo vedeti, zakaj za indikacijo izberemo določeno skupino organizmov. Vprašanje je pomembno v primeru muh trepetavk (Syrphidae), saj so dokaj neznana skupina, a kljub temu dober pokazatelj stanja (so)naravnosti gozdnih ekosistemov. Muhe trepetavke so družina, ki zaseda širok nabor habi-tatov. Večina vrst je specialistov in so relativno enostavne za spremljanje in identifikacijo. V Sloveniji smo do sedaj našli 307 različnih vrst, mnoge so vezane na stabilne gozdne sestoje v različnih razvojnih fazah, za življenje pa potrebujejo odmrli les. V našem poskusu smo vzorčili muhe trepetavke na območju Rožnika (urbani gozd) in v primestnem gozdu z namenom ocene stanja teh gozdov. Uporabili smo pristope štetja v transektu in malaisove pasti za oceno vrstne pestrosti in pojavnosti vrst ter podatke dodatno primerjali s seznamom vrst, najdenih v zadnjih desetih letih. Vrstna pestrost in številčnost vrst v urbanem gozdu na Rožniku sta primerljivi Invazivna tujerodna vrsta deljenolistna rudbeki-ja (Rudbeckia laciniata) je med bolj razširjenimi vrstami v proučenih gozdovih ob Savi. V nižinskih in poplavnih gozdovih lahko gradi obsežne in goste sestoje, ki onemogočajo rast domačim rastlinskim vrstam. (foto: L. Kutnar) ali celo višji kot na referenčnih lokacijah izven mestnega okolja. Našli smo tudi večje število vrst, ki se specifično pojavljajo v gozdovih z zadostno količino odmrlega lesa. Tipične med najdenimi vrstami so Brachypalpus laphriformis, Chalcographus piger in Temnostoma vespiforme. Analiza pojavljanja je pokazala, da število vrst in njihova pogostost značilno sledita spremembam (povečevanju) minimalne temperature zraka na ploskvah. Sklepamo, da so muhe trepetavke primerna skupina organizmov kot pokazatelj stanja (so)naravnosti gozdnih okolij vključno z urbanim gozdom. PTICE V URBANIH GOZDOVIH Ptice imajo pomembno vlogo v delovanju kopenskih ekosistemov predvsem Saproksilna vrsta muhe trepetavke Temnostoma vespiforme, opažena v mestnem gozdu na Rožniku. (foto: Tim Faasen) pri razširjanju semen zelnatih rastlin in dreves. Poleg tega plenijo žuželke in s tem posledično zavirajo prekomerno razmnoževanje patogenov rastlin. Urbanizacija okolja praviloma zmanjšuje vrstno pestrost ptic in premakne vrstno sestavo v smeri generalistov. S tem namenom smo v urbanih in primestnih gozdovih analizirali pojavljanje števila in vrst iz skupine pevcev. Uporabili smo metodo točkovnega štetja. Ugotovili smo upadanje populacije v smeri od večjih gozdnih ostankov proti manjšim. Spremenjena je bila tudi vrstna sestava. Našli smo več vrst s seznama Direktive o pticah, na primer pivko (Picus canus) in črno žolno (Dryocopus martius). Med najpogostejšimi vrstami smo zabeležili veliko sinico (Parus major), kosa (Turdus merula) in ščinkavca (Fringella coelebs). KAKO NAPREJ? Preliminarni rezultati raziskav, ki smo jih na Gozdarskem inštitutu Slovenije izvedli v okviru projekta EMonFUr, so pokazali, da so gozdovi v MOL vrstno zelo pestri. Nekatere skupine vrst muh trepetavk nakazujejo na prisotnost količin odmrlega lesa, ki so značilne za gozdove, ki se razvijajo (so)naravno. Dodatna zanimivost je, da so ti gozdovi primerni za uspevanje nekaterih gliv gomoljik. Poleg relativno visoke pestrosti vegetacije in flore so obravnavani gozdovi tako v urbanih kot v primestnih območjih zelo izpostavljeni nekaterim invazivnim rastlinskim vrstam. Ključni vprašanji projekta sta bili, ali so uporabljene metode primerne ter časovno in stroškovno učinkovite za spremljanje biotske pestrosti v urbanih in primestnih gozdovih in ali so kot take uporabne tudi za druga evropska mesta, ki bi želela izvajati primerljive študije. Prve ocene primerjav, ki so bile narejene z italijanskimi kolegi, kažejo, da so metode glede na zgoraj omenjene zahteve primerne. Kljub temu bomo v prihodnje dodatno preverjali rezultate s pridruževanjem drugih evropskih mest v vse-evropsko mrežo za spremljanje stanja urbanih in primestnih gozdov v Evropi. Projekt EMoNFUr - Zasnova mreže za spremljanje stanja nižinskega gozda in pogozditev v urbanem prostoru v Lombardiji in urbanega gozda v Sloveniji (LIFE+ 10 ENV/IT/399) sofinancirajo Evropska komisija preko programa LIFE+, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje Republike Slovenije ter Mestna občina Ljubljana. P Deteljin modrin na savskih prodih Besedilo: Barbara Zakšek, Rudi Verovnik, Primož Glogovčan Najdišča turške detelje in deteljinega modrina na savskih prodih. (zemljevid: CKFF) Deteljin modrin (Polyommatus thersites) je v Sloveniji razširjen zelo razdrobljeno, z dvema glavnima območjema razširjenosti: v Halozah in na Kraškem robu. V osrednjem delu države so njegovo zadnje pribežališče suhi travniki na prodiščih reke Save med Tacnom in Jarškimi prodi, ki so prav tako izrazito razdrobljeni in sestavljeni iz ostankov nekdaj obsežnih primernih travniških površin. Zaradi izoliranosti so populacije deteljinega modrina zelo ranljive. Ta vrsta je zato tudi uvrščena na Rdeči seznam dnevnih metuljev Slovenije kot prizadeta vrsta. V Društvu za proučevanje in opazovanje metuljev Slovenije (DPOMS) smo se odločili, da podrobno raziščemo razširjenost deteljinega modrina in njegovega habitata na območju savskih prodov med Tacnom in Jarškimi prodi ob reki Savi in aktivno sodelujemo pri ohranjanju te vrste. V letu 2013 smo izvedli akcijo popisovanja deteljinega modrina in njegove hranilne rastline, turške detelje, na tem območju. Deteljinega modrina smo opazili na 12 lokacijah. Turška detelja je bila nekoliko bolj pogosta, saj smo jo popisali na 33 lokacijah. Med terenskim delom smo opazili, da na območju savskih prodišč veliko grožnjo deteljinemu modrinu predstavljajo zaraščanje travnikov z lesnimi in inva-zivnimi tujerodnimi rastlinskimi vrsta- mi ter divja odlagališča odpadkov. Odložen gradben material smo opazili na več lokacijah, med drugim tudi na območju, kjer smo poleti zabeležili večje rastišče turške detelje. Na dveh območjih smo se trudili izboljšati habitat deteljinega modrina. Na travniku na Tomačevskem produ nam je pomagal lastnik travnika, ki je v jeseni 2013 prostovoljno pokosil travnik, ki se zarašča z zlato rozgo. Na drugem območju pri gramoznici Dovjež pa smo se odločili za ročno odstranjevanje zlate rozge. Turško deteljo smo poleti opazili na dveh ločenih delih travnika, med njima pa je del, ki se zarašča z zlato rozgo. S puljenjem smo odstranili zlato rozgo in ostale lesne vrste, s katerimi se je travnik zaraščal. Upamo, da se bo rastišče turške detelje lahko razširilo in bo tako to območje postalo primernejše za deteljinega modrina. V letu 2014 z aktivnostmi nadaljujemo, tako da bomo spremljali stanje deteljinega modrina in turške detelje na obeh območjih, kjer smo v preteklem letu izboljšali habitat, in izvedli nove akcije izboljšanja habitata. V načrtu imamo tudi delavnice s kmeti s področja savskih prodov, na katerih jim bomo predstavili načine košnje, ki so prijazni do metuljev. Nadaljujemo tudi z ozaveščanjem prebivalcev Ljubljane glede naravovarstvenega pomena suhih travnikov ob reki Savi. Če se nam želite pridružiti tudi vi, nam pišite na info.metulji@ gmail.com ali pa obiščite spletno stran projekta: https://sites.google.com/site/ deteljinmodrin. P Deteljin modrin na turški detelji. (foto: Rudi Verovnik) Pozor! Plavček na mrestišču. Drugič. Besedilo: Špela Borko, Aja Zamolo, Damjan Vinko in David Stanković V sklopu projekta Pozor! Plavček na mrestišču skušamo člani Herpetolo-škega društva - Societas herpetologica slovenica, v sodelovanju s Krajinskim parkom Ljubljansko barje, že drugo leto zapored približati problematiko motenja mrestenja plavčka (Rana arvalis) tistim, ki si to vrsto želijo ogledati v času mrestenja, ko se samčki obarvajo modro. Tokrat smo sprva sicer zgolj osveščevalno zastavljen projekt na podlagi natančnejšega pregleda območja s popisom mrestov in primerjavo s preteklimi podatki o številčnosti plavčkov razširili še na oblikovanje trajnih rešitev problema motenja mrestenja plavčkov. Projekt sta poleg izvajalcev projekta sofinancirala še Mestna občina Ljubljana kot glavni financer in ŠOU v Ljubljani. Z dvanajstimi stražarji je »žabja straža« letos potekala 9 dni (10.-18. marec 2014), ko smo z opozorilnim trakom pregradili dostop do bližnjih vodnih teles ob sprehajalni poti. V času straže smo komunicirali z okoli 40 obiskovalci, ki so prišli na območje izključno z namenom opazovanja plavčkov, in z več naključnimi sprehajalci. Zainteresiranim smo delili informativne zloženke, jim opisali problematiko in odgovarjali na morebitna vprašanja. Do nesoglasij ni prihajalo, a nekaj fotografov je kljub našim argumentiranim opozorilom vstopalo v območje za opozorilnim trakom. Najpogosteje so za neupoštevanje navedli razlog, da se problematike zavedajo, a se kot naravoslovni fotografi znajo gibati po terenu, ne da bi vznemirjali živali. Med takšnimi ljubitelji narave se je žal znašlo tudi nekaj biologov. Seveda je takšno razmišljanje zmotno in je lahko v kritičnih primerih, kot je izolirana populacija plavčka na Ljubljanskem barju, tudi usodno. Naravoslovci se moramo zavedati, da nam znanje in izkušnje prej kot privilegije prinašajo večjo odgovornost in da so naša dejanja v ekosistemu prav tako škodljiva kot dejanja vsakega drugega posameznika. Naravovarstvo ne sme biti izgovor za nepotrebno približevanje ogroženim vrstam, prej nasprotno - v želji po ohranjanju moramo marsikdaj krotiti svojo radovednost. Doživeli smo tudi veliko pozitivnih odzivov ljudi, ki so prisluhnili podanim informacijam in v ograjeno območje niso vstopali, saj je bilo mogoče plavčke z daljnogledom ali teleobjektivom opazovati tudi izza traku. Tako lahko rečemo, da je bil namen žabje straže dosežen. Začasne rešitve oziroma rešitve, ki zahtevajo stalen vložek energije, niso nekaj, k čemur v idealnem scenariju na-ravovarstveniki stremimo. A vendar, ko v nek ekosistem posežemo tako močno, da ni več možnosti njegove spontane obnove, moramo sklepati kompromise. V želji po trajnejši rešitvi problema vsakoletnih motenj mrestenja plavčkov smo staknili glave in oblikovali rešitev, ki ne zahteva stalne prisotnosti na ranljivih lokacijah. Idejna zasnova te rešitve se osredotoča na območje, kjer se izvaja straža in kjer je po naših ocenah tudi največ obiskovalcev. Dostopne dele mrestišč bi želeli ograditi že pri samem kolovozu in jih opremiti z obveščevalnimi tablami. Hkrati bi uredili opazovalnice iz naravnih materialov, od koder bi bilo opazovanje omogočeno s pomočjo kukal, ne da bi obiskovalci pri tem motili mrestenje. Da postavljena infrastruktura ne bi predstavljala prepreke tudi dvoživkam, bi bila oblikovana tako, da bi lahko te nemoteno prehajale do in od vodnih teles. Opozorilni trak, ki smo ga postavili prvi dan straže, je simbolično zapiral pot neosveščenim radovednežem. (foto: Aja Zamolo) p г :— d ifTi 'Pi **fcJ&j0r ~ ' . ■ X' . л " .. rt' Izven paritvenega obdobja se plavčki (Rana arvalis) zadržujejo v kopenskih habitatih. Na fotografiji je samica plavčka. (foto: Aja Zamolo) Četudi trajnostno aplikativnih rešitev ne bi načrtovali v sklopu projekta, smo jih bili primorani iskati zaradi letošnjega žledoloma, ki je povzročil poškodbe gozda tudi na Ljubljanskem barju. Sanacija poškodb je prav z vidika mre-stenja dvoživk lahko na zamočvirjenih predelih naravovarstveno vprašljiva, če je izvedena brez upoštevanja prisotnosti tako plavčka kot drugih dvoživk ter samih usmeritev upravljanja z območji Natura 2000. Marca smo zato izvedli sestanek in terenski ogled s predstavniki Zavoda RS za varstvo narave, Zavoda za gozdove Slovenije in revirnim gozdarjem. Predstavili smo jim kritično območje in problematiko konkretne populacije plavčka ter se pogovorili o možnih rešitvah te problematike. Glede na letošnji popis mrestov lahko po primerjavi s podatki iz leta 2011 trdimo, da v preučevanem gozdnem sestoju ni vidnega trenda odstopanja v številčnosti mrestov. Kljub temu pa ne smemo zanemariti dejstva, da je dotično mrestišče plavčkov med ljubitelji naravoslovne fotografije širše znano in vsako leto bolj obiskano ter zato pod velikim pritiskom. To se lahko v nadaljnje kaže tudi v upadu populacije, če takoj ne izvedemo potrebnih ukrepov. P Zlati šakal širi areal Besedilo: Jasna Mladenović, Mateja Deržič, Tomaž Berce in Miha Krofel Tudi po zaslugi projekta Zlati šakal širi areal vemo, da je trenutno v Sloveniji prisotnih vsaj 8 teritorialnih skupin šakalov (Canis aureus). (foto: Miha Krofel) V decembru 2013 se je zaključil projekt Zlati šakal širi areal. Polletni projekt je bil namenjen izobraževanju študentov naravoslovnih smeri in spoznavanju metod terenskega raziskovanja šakalov. O tej vrsti, ki je na naših tleh stalno prisotna šele nekaj let, vemo zelo malo, zato smo se zelo razveselili dobrega odziva javnosti in velikega števila udeležencev, s katerimi smo v hladnih jesenskih nočeh tulili v temo. O ŠAKALIH V zadnjem času se vse pogosteje omenja invazivne vrste in v povezavi z njimi tudi šakala (Canis aureus). Vendar pa šakal po definiciji invazivnih vrst, ki naj bi prišle v novo okolje s pomočjo človeka, mednje ne spada, saj se njegov areal širi po naravni poti. Vprašanje, ali je za to širjenje posredno kriv tudi človek s posegi v okolje, pa odpira povsem novo zgodbo. Šakal spada v red zveri (Carnivora), in sicer v družino psov (Canidae). V Sloveniji se zanj uporablja več imen - šakal, zlati šakal in navadni šakal. Šakali živijo v severni in vzhodni Afriki ter v južnih delih Evrope in Azije. V Evropi je razširjen predvsem na Balkanskem polotoku, v 20. stoletju pa je bilo vedno več podatkov o posamičnih osebkih zabeleženih tudi iz Srednje Evrope. Širjenje areala je po mnenju nekaterih strokovnjakov posredno povezano z upadom populacij in krčenjem habitata volka (Canis lupus). Šakali živijo v zelo raznolikih habita-tih, kar kaže na njihovo prilagodljivost. Naseljujejo polpuščavske in savanske predele, mediteransko makijo, mangrove, kulturno krajino in tudi naselja. V Afriki se pojavljajo celo do 3.800 m nadmorske višine, v Evropi pa redko živijo nad 1.000 m. Ljudje šakala pogosto opisujejo kot »srednje velikega, po velikosti nekje med lisico in volkom«. Tehta 10-13 kg, ima vitko telo in relativno dolge noge, barva kožuha pa je precej variabilna. Edinstvena lastnost, po kateri lahko šakala ločimo od njemu podobnih vrst, je zraščenost blazinic 3. in 4. prsta. Šakali so prehranski oportunisti. Njihova prehrana je sezonsko pogojena in jo sestavljajo predvsem glodavci in drugi mali sesalci, členonožci, sadje, mrhovina, dvoživke, plazilci in ptiči; so skratka vsejedi. Ravno zaradi tega šakali s pridom izkoriščajo smetišča in razne klav-niške odpadke, ki se znajdejo v okolju. Ker so šakali zelo prilagodljiva vrsta, je fleksibilen tudi njihov socialni sistem. Osnovno enoto šakalje družine sestavljata dominantna samec in samica, ki se tudi parita. Poleg dominantnega para so v družini še njuni potomci, lahko pa tudi starejši nesparjeni osebki ali t.i. pomočniki, ki so prav tako njuni potomci. Struktura družine je dokaj podobna volčji, le da so družine šakalov v povprečju manjše (lahko jih sestavlja samo dominanten par). Šakali so teritorialni, velikosti njihovih domačih okolišev pa znašajo od 1 do 20 km2. Svoj teritorij branijo pred osebki iz drugih družin. Pri tem si pomagajo z oglašanjem, ki se začne z zavijanjem, to pa postopno preide v tuljenje. Hkrati so pomembni tudi vizualna in kemična komunikacija z urinom ter iztrebki. ODLOČITEV ZA PROJEKT Prvi podatki o šakalih v Sloveniji segajo v leto 1953, ko so bili odstreljeni trije osebki (dva pri Vrhniki in en pri Kobaridu). Zatem podatkov o pojavljanju šakalov ni bilo zaznati do leta 1985, ko so Sončni zahod na Vranskem jezeru, kjer so šakali prisotni že dlje časa. (foto: Dragana Stanojević) se podatki začeli redno vrstiti -odstreli, povozi in posamezna opažanja. Vedno več podatkov pa se pojavlja v zadnjem desetletju, kar bi lahko pripisali večjemu raziskovanju vrste. Največ podatkov iz preteklosti prihaja iz primorske regije ter z Ljubljanskega barja in okolice. Podatki o razširjenosti šakalov v Sloveniji so bili dokaj razpršeni in občasni, zato smo želeli v eni sezoni popisati vse točke, kjer je bila prisotnost šakalov zaradi rednih opažanj pričakovana. Vsekakor obilice terenskega dela brez finančne podpore ne bi zmogli, zato smo se odločili, da k zbiranju podatkov o prisotnosti šakalov povabimo tudi študente, ki smo jim želeli približati samo biologijo šakalov in metode proučevanja vrste. Pri tem nam je pomagala Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani), na katero smo pod okriljem Društva študentov biologije ter v sodelovanju z društvom Dinaricum in hrvaško nevladno organizacijo BIOM prijavili projekt Zlati šakal širi areal, in sicer na razpis Društvenega stičišča STIKS. POTEK PROJEKTA Projekt smo začeli izvajati v juniju, ko smo na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani organizirali uvodno predavanje, s katerim smo udeležence seznanili s takrat aktualnimi podatki o stanju populacije šakalov v Sloveniji. Do takrat so bile v Sloveniji znane tri lokalitete, kjer so bile potrjene teritorialne družine šakalov: dve družini z Ljubljanskega barja ter po ena iz Bovške kotline in iz Prekmurja. Študentom in drugim udeležencem smo predstavili osnovne značilnosti biologije šakalov, njihovo vlogo v okolju, okolj-ske spremembe, ki omogočajo širjenje vrste, in obravnavali različne poglede na nekatere aktualne teme, kot sta smotrnost uvrstitve šakalov med lovne vrste ter njihova domnevna invazivnost. Predstavili smo tudi osnove terenskega preučevanja šakalov. Predavanji s podobno vsebino smo v poletnih mesecih ponovili še na povabilo Planinskega društva Drava Maribor in Dijaškega biološkega tabora Trnje 2013 v organizaciji Herpetološkega društva Societas herpetologica sloveni-ca. Na zadnjem smo raziskovalno metodo z dijaki preizkusili tudi na terenu. Jeseni smo pričeli z izvajanjem osrednjega dela projekta - dela na terenu. Študentje so temeljito spoznali metode Jutro na Vranskem jezeru. (foto: Dragana Stanojević) raziskovanja šakalov, predvsem metodo s predvajanjem posnetka. Šakal je teritorialna vrsta, ki svoj teritorij aktivno brani pred vsiljivci, na zasedenost teritorija pa opozarja s tuljenjem. S predvajanjem posnetka oglašanja šakalov tako poskušamo izzvati oglašanje morebitnih teritorialnih družin na območju popisa. S pomočjo prostovoljcev smo nočne popise izvedli v Krakovskem gozdu, na območju Cerkniškega jezera in Planinskega polja, na Krasu (v okviru dveh terenskih dnevov), v Posočju ter na Ljubljanskem barju. Izvedli smo tudi 4-dnevno terensko odpravo na Hrvaško, kjer so šakali prisotni že dlje časa in so njihove gostote bistveno višje kot pri nas. Popisali smo območji dveh naravnih rezervatov. V okolici Vranskega jezera in na Lonjskem polju smo skupno potrdili več kot 100 teritorialnih skupin šakalov. Poleg tega so udeleženci spoznali številne druge nočno aktivne vrste, ki smo jih srečali med popisi. Urili smo veščine, kot sta samostojna orientacija in skupinsko delo. Terensko delo kot oblika neformalnega izobraževanja je študentom omogočilo pridobivanje znanj na širšem področju ekologije. Sodelovanje s tujimi partnerji je pripomoglo k navezovanju mednarodnih stikov, s tem pa k izmenjavi izkušenj in nasvetov, ki so pri tovrstnem delu še kako pomembni. Seveda pa smo v času projekta pridobili tudi številne dragocene podatke o prisotnosti teritorialnih skupin šakalov tako v Sloveniji Na teren smo se odpravljali tako podnevi kot tudi ponoči. (foto: Dragana Stanojević) Veselje ob najdeni šakalovi sledi na Lonjskem polju. (foto: Jasna Mladenovič) kot na Hrvaškem. Svoje delo in rezultate smo predstavili na zaključnem predavanju v mesecu decembru. REZULTATI PROJEKTA Najbolj odmevne rezultate projekta je prineslo intenzivno terensko delo, ki smo ga opravili v jeseni. Pred izvedbo projekta smo poznali le 4 teritorialne družine šakalov, v okviru projekta pa smo odkrili še 4 nove, kar pomeni, da je trenutno v Sloveniji prisotnih vsaj 8 teritorialnih skupin. Nove skupine smo zabeležili na območju Cerkniškega jezera z okolico in na severnem delu Krasa, kjer smo popis izvedli v sodelovanju z raziskovalci šakalov v Italiji, ki so popis istočasno izvedli na italijanskem delu Krasa. Poleg na novo odkritih skupin smo ponovno potrdili prisotnost teritorialnih šakalov na Ljubljanskem barju in v Bovški kotlini. Udeleženci projekta na Vranskem jezeru. (foto: Jasna Mladenovič) ZAHVALA Izvedba popisov ne bi bila uspešna brez sodelovanja z izkušenimi strokovnjaki iz društva Dinaricum in hrvaškega društva BIOM, ki jim gre zahvala za strokovno in organizacijsko podporo. Izvedba celotnega projekta ne bi bila mogoča brez požrtvovalnih prostovoljcev, ki so se udeležili projektnih aktivnosti. P Ko terensko delo postane znanost - 15 let izhajanja revije NATURA SLOVENIAE Besedilo: Rok Kostanjšek V drugi polovici letošnjega leta mineva petnajst let od začetka izhajanja edine slovenske znanstvene revije s področja terenske biologije - NATURA SLOVENIAE. Pobuda za nastanek revije je prišla s strani mentorjev Raziskovalnih taborov študentov biologije, ki smo prišli do spoznanja, da nakopičeno biološko znanje s področja terenske biologije izrazito presega nivo s strani organizatorja pričakovanih poročil o delovanju raziskovalnih skupin na omenjenih taborih. Z veliko mero zanosa in ob podpori Zveze organizacij za tehnično kulturo Slovenije kot prvega izdajatelja revije smo v letu 1999 pričeli z izdajanjem revije, ki kot redna znanstvena publikacija izhaja vse do danes. Za razliko od poljudnih revij, katerih namen je popularizacija znanosti in stroke, ter strokovnih revij, ki objavljajo že znana spoznanja z določenega strokovnega področja, pa NATURA SLOVENIAE kot znanstvena revija objavlja izsledke izvirnih in preverljivih znanstvenih raziskav, ki imajo za ozadje terensko delo s področja biologije. V tem pogledu je revija nadgradnja poljudnih publikacij in društvenih glasil s področja biologije, torej nekakšna »resna, starejša sestra« Trdoživa kot poljudnega biltena za področje terenske biologije. Prispevki v NATURA SLOVENIAE so objavljeni v obliki znanstvenih člankov, kratkih vesti ali terenskih notic. Njihovo »resnost« preverja širok nabor strokovnjakov s posameznih področij biologije, ki v obliki strokovnih recenzij ocenijo znanstveno težo prispevkov in upravičenost njihove objave v reviji. Poleg zagotavljanja ustreznega znanstvenega nivoja prispevkov uredniški odbor k sodelovanju spodbuja tudi manj izkušene pisce, ki prihajajo zlasti iz študentskih vrst in si z objavljanjem rezultatov terenskih bioloških raziskav šele pridobivajo izkušnje s področja objavljanja znanstvenih prispevkov. Na ta način pridobljene izkušnje so izhodišče za prehod iz ljubiteljskega terenske- ga dela v znanost o terenski biologiji ter v današnjem izrazito tekmovalnem okolju na področju zaposlovanja tudi dobrodošla popotnica in morda celo odločujoča prednost pri kandidaturi za danes žal (pre)redka delovna mesta v biološki stroki. Kljub svojemu imenu je NATURA SLOVENIAE hitro prešla meje Slovenije in tako danes objavlja izsledke terenskega dela z območja osrednje in jugovzhodne Evrope ter sočasno uspešno zapolnjuje vrzel v znanstveni literaturi s področja biodiverzitete v Sloveniji. Pod uredništvom dr. Maje Zagmajster in v založništvu Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter Nacionalnega inštituta za biologijo revija NATURA SLO-VENIAE tako po desetletju in pol ostaja osrednji medij za sporočanje novih odkritij s področja floristike, favnistike in ekologije na podlagi terenskega dela. Ažurnost in domet reviji zagotavlja prost dostop do objavljenih prispevkov preko domače strani revije (http://web. bf. uni-lj.si/bi/NATURA -SLOVENIAE/iz-dajatelj.php), k ogledu katere ste kot bralci ali potencialni avtorji prispevkov vljudno vabljeni tudi bralci Trdoživa. P — Revija za terensko biateglio * Journal of KMogy ' § Ih* i АЛяч is kim > Uf*«.4 , YjJmm Platnica revije za terensko biologijo - NATURA SLOVENIAE. Osrednja tema: ZGORNJA PIVKA, DEŽELA PRESIHAJOČIH JEZER Besedilo in foto: Špela Habič Pivška kotlina sodi med najbolj obiskane turistične kraje v Sloveniji. Površinski tok reke Pivke se zaključuje s ponorom v svetovno znano Postojnsko jamo. Vendar občudovalci Postojnske jame na svoji poti proti morju ali v notranjost Slovenije dokaj hitro zapustijo Pivško kotlino, zato jim njene druge zanimivosti, npr. presihajoča jezera in izjemna biotska pestrost, ostanejo bolj ali manj skrite. Občina Pivka je z ustanovitvijo Krajinskega parka Pivška presihajoča jezera in ureditvijo Eko-muzeja Pivških presihajočih jezer v Slovenski vasi že naredila pomemben premik v smeri učinkovitejšega ohranjanja in predstavljanja doslej premalo poznanih vrednot tega območja. Zgornja Pivka je zaradi kompleksnega sistema geološke zgradbe, spreminjajočih se vodnih razmer, množice presi-hajočih jezer in velike biotske pestrosti posebnost v slovenskem in mednarodnem merilu. Zavedanje o tem je bilo dolgo »v latentnem stanju«. Pomemben razlog za to je dejstvo, da vse od dvajsetih let preteklega stoletja do novembra 2000 vode na Pivškem niso dosegle tako visokih vodostajev, da bi strokovnjake spodbudile k celostnemu pogledu na ta zanimiv kraški sistem. Prisotnost nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, ki je Pivško kotlino izrabljala za urjenje, pa je obenem pomenila resno prepreko za nemoteno raziskovanje območja. Tako v mnogih pogledih Zgornja Pivka še danes ni dovolj raziskana in lahko pomeni izziv raziskovalcem različnih področij. LEGA IN ZGRADBA ZGORNJE PIVKE Na poti iz notranjosti Slovenije proti morju vstopimo v Pivško kotlino na prevalu, imenovanem Postojnska vrata, ki je s 609 m n. v. najnižji preval iz sredozemskega bazena v srednjo Evropo. Planoti Nanosa in Hrušice obdajata kotlino na severozahodni in severni strani. Na vzhodu se vzdolž Pivške kotline raztezajo Javorniki, ki se proti jugu razširijo v kraško Snežniško planoto. Zahodni rob Pivške kotline je manj izrazit, tvorita ga hrbet Tabora in Slavinski ravnik. Zgornja Pivka od Knežaka do Nanosa. Kotlino, katere dno leži med 500 in 600 m n. v., najpogosteje delimo na dva dela. Spodnji del je flišna Postojnska kotlina z najmočnejšim pritokom Pivke, Nano-ščico. Zgornja Pivka leži med Prestran-kom na severu in Šembijami na južnem delu. Dolga je okrog 16 km in široka 4-5 km. Pri Šembijah se svet strmo spusti v dolino Reke, ki odteka skozi Škocjanske jame v Jadransko morje. Pivka je del čr-nomorskega povodja in najbolj zahodni krak porečja kraške Ljubljanice. Zaradi zelo zanimive geološke podlage Zgornje Pivke meja med jadranskim in črnomor-skim povodjem ni preprosto določljiva. To je območje kraške bifurkacije, saj vode podzemno odtekajo v obe morji. Večji del Zgornje Pivke gradijo dobro vodoprepustni kredni apnenci. Padavine ponikajo v podzemlje in odtekajo proti kraškim izvirom. V uravnanem dnu vzdolž rečne struge leže težje prepustne aluvialne naplavine. Na njih se je razvila najdebelejša plast prsti, zato je v tem delu največ ornih njiv in gojenih travnikov. Dobrih 10 m nad dolinskim dnom proti vznožju Javornikov leži valovito terasasto površje s številnimi vrtačami in globelmi. Tla so plitva in kamnita, primerna bolj za pašnike kot za travnike. Na zahodnem robu Pivške kotline so apnenci narinjeni na eocenski fliš, ki gradi dolino Reke in del Slavinskega ravnika. Plitvo pod površjem ležeči ne- prepustni fliš preusmerja odtok podzemnih voda z območja Zgornje Pivke in botruje velikim nihanjem kraške podtalnice. V nekaterih globelih se po močnejšem deževju gladina podzemne vode dvigne toliko, da se pojavi na površju v obliki presihajočih jezer. Debelina prsti je v različnih jezerskih globelih različna, kar pogojuje tako rastlinsko sestavo travišč v globelih kot njihovo rabo. PIVKA IN PRESIHAJOČA JEZERA Pivka izvira v razširjenem dolinskem dnu pri Zagorju, imenovanem Pivšce. Zaradi pogostih poplav in razlivanja Pivke po poljih so njeno strugo v letih 1936-37 v dolžini dobrih 12 km uravnali in obdali z nasipoma. Poplavljanja polj s tem niso preprečili, saj voda privre na površje na brezštevilnih mestih neposredno iz tal, prav tako pa v tla tudi ponikne. Pojav daje ime pokrajini, saj naj bi beseda Pivka pomenila požiralnik ali svet, ki pije vodo. Zgodovinski viri in pričevanja domačinov govore o sedemnajstih presihajočih jezerih. Ne napajajo se iz reke Pivke, saj so bolj ali manj odmaknjena od struge. Ritem pojavljanja površinske vode se od globeli do globeli razlikuje. V tistih z višje ležečim dnom se pojavlja redkeje in odteče hitreje. Nižje ležeča presiha-joča jezera pa so pogostejša in trajnejša. Najjužnejše leži Šembijsko jezero, in sicer na skrajnem jugozahodnem robu Pivške kotline, v bližini Šembij. Severno od Bača ležita Bačko in Laneno jezero. Ob zelo visokem vodostaju se vode iz Lanenega jezera kar po površju pretakajo v nekoliko večje Bačko jezero. Zahodno od Bača, med Knežakom in Zagorjem, leži Kalsko jezero, imenovano po bližnjem gradu Kalc. Z izkopom odvodnega kanala v petdesetih letih preteklega stoletja se je obdobje njegove ojezeritve občutno skrajšalo, kar je omogočilo boljše pogoje za kmetovanje. V bližini gradu sta tudi jezeri Veliki dol za Kalcem in Kljunov ribnik. Slednji leži tik ob strugi reke Pivke, kamor odteka voda, ki vre na površje v več izvirih na dnu tega jezera. Dokaj močni, bruhajoči izviri so že mnogokrat izvrgli na površje tudi človeške ribice (Proteus anguinus), kar je dalo jezeru ime. Rib namreč zaradi predolgih sušnih obdobij ni ne v jezerih niti v Pivki južneje od Prestranka. V bližini Zagorja so jezera najbolj zgoščena. Najbližje vasi je Malo Zagorsko jezero, ki je poplavljeno pogosteje in daljši čas. Nekoliko bolj odmaknjeno in višje ležeče je Veliko Zagorsko jezero. Pri njiju moramo opozoriti na dokaj pogosto zamenjavo imen, saj ju domačini imenujejo drugače, kot je navedeno v mnogih strokovnih in poljudnih prispevkih. Pri poimenovanju namreč domačini upoštevajo velikost obdelovalne zemlje, drugi avtorji pa velikost ojezer-jenih globeli. V bližini Drskovč sta še dve jezeri. Veliko Drskovško jezero je po velikosti tretje jezero na Pivškem. Del njegovih voda se podzemno pretaka v bližnje Malo Drskovško jezero. Naslednje v nizu jezer je Parsko jezero, ki leži v bližini vasi Parje in Parske golobine. Ta je znana kot zanimivo arheološko najdišče s sledmi življenja kamenodobnega človeka. Radohovsko jezero leži na obrobju Ra-dohove vasi. To je edino izmed Pivških jezer, ki leži na levem bregu Pivke, vanjo se tudi prazni. Na terasi vzhodno od Pivke je Klenik, kjer se pojavlja Klensko jezero. Precej odmaknjeno pod vznožje Javor- 650 m v smeri sever-jug. Ob srednjem nikov leži največje in najbolj poznano vodostaju meri jezero dobrih 100 ha Palško jezero. Globel ledvičaste oblike površine, njegova največja globina pa meri 1.200 m v smeri vzhod-zahod in je okrog 13 m. Matijeva jama in Kužica Potftyaftj lotìifi Ì'l ■ /.. > Geološka karta J-' * [ розга» ; Pivške kotline Geological mop ще r. ЧШ JOvOfnik 1SÙB Pa Is ко ie:efo DrsKovSto |ягаго ЦНН Itjnt JUL: (KM ZAGOfiJÉ liti! ЩИ * Kqäi |егею kneSAK few* fea^fco Jeze«? kOTHTNlCE ILIRSKA v esimei t Povzeto fx> f according Stbeli, 2D05 j Ж ' rvt+j.utKjiTj UAMMÌÌ i- b z nadUmjrskfl "■m1, L&M» ■ ìhdtót AJUVJ Ctvmi" Apncn« ЬЛддеп] ГÉl^JifV ЛЦг.чКИ' '"nevladini Geološki prikaz in lega jezer na Zgornji Pivki. (vir: Ekomuzej Pivška presihajoča jezera) Parje s Parskim jezerom (v ospredju), Klenskim dolom in Petelinjskim jezerom (v ozadju). Palško jezero ob izjemno visokem vodostaju novembra 2000. sta pravi estaveli na vzhodnem obrobju globeli. Na območju Palškega jezera je zabeleženo izrazito nihanje vodne gladine v podzemlju, izmerjeno v Matijevi jami, in na površju. Razlika med skrajnima vrednostma v suši in ob najvišjem vodostaju znaša kar 50 višinskih metrov. Tudi sicer je za Zgornjo Pivko značilno, da se z oddaljenostjo od struge Pivke povečuje razpon med najvišjim in najnižjim vodostajem kraških voda. Naslednje v nizu jezer je Petelinjsko jezero. Z dnom v višini 532 m je najnižje ležeče Pivško presihajoče jezero in zato tudi najbolj obstojno, saj se voda v njem lahko zadržuje tudi do pol leta. Voda vre na površje skozi številne izvire v dnu jezerske kotanje. Glavni ponori so v severnem delu globeli, v Jeglenku. Nad Petelinjskim jezerom leži na pobočju Okrogleka Trnska jama, ki je s 191 m najdaljša izmed 87 jam na širšem območju Zgornje Pivke. Del voda Pe-telinjskega jezera podzemno odteka v Žejske izvire, morda tudi v Krajnikov dol, najmanj poznano jezero ob stari poti iz Selc na Bile. V globeli, imenovani Jeredovce, ki je danes del vojaškega poligona Poček, leži najsevernejše, sedemnajsto presihajoče jezero. RABA TAL V PRETEKLOSTI Pred pregledom rastlinstva in živalstva na Zgornji Pivki se dotaknimo časov izpred sto in več let, ko je bila podoba kotline precej drugačna kot danes. Pogled v preteklost je zelo pomemben za razumevanje današnjega stanja in procesov, ki se neprestano odvijajo v naravnem okolju. Že v srednjem veku je bila bližina obmorskih mest usodna za gozdove na Krasu in globlje v notranjosti dežele, tudi na Pivškem. Velike potrebe po lesu za gradnjo obmorskih mest, ladij in oskrbo prebivalstva so se zrcalile v ogolitvi pokrajine. Obenem so rasle potrebe po pridelavi hrane, s tem pa predvsem pritisk velikih čred ovac in koz na travno rušo. Obdelovalne, orne zemlje je bilo na Pivškem premalo, nenadne poplave po obilnejših padavinah pa so pogosto uničevale pridelek, še preden so ga uspeli pospraviti v kašče. Preobremenjeno travno rušo na plitvih, skalovitih kraških tleh Zgornje Pivke je dodatno uničevala še burja, ki je odnašala prst, deževnica pa je z golega površja spirala zemljo v skalne razpoke. V 18. in 19. stoletju je bil večji del »kmetijskih površin« povsem kamnita, gola puščava. Izčrpavanje Krasa in notranjih pokrajin, tudi Pivke, se je vse bolj odražalo v težavnih družbenih in gospodarskih razmerah. Napredno misleči, zavedni posamezniki, med katerimi sta bila tudi J. A. Scopoli (1723-1788) in J. Ressel (1793-1857), so opozarjali na nujo po vzpostavitvi strokovnih gozdarskih služb za revitalizacijo degradiranih pokrajin. Po začetnih težavah velja za prvi uspeh pogozdovanja nasad črnega bora (Pinus nigra), ki ga je zasnoval J. Koller pri Bazovici leta 1859. V naslednjih petdesetih letih je bilo na širšem območju Primorja, tudi na Pivškem, s črnim borom zasajenih več kot 10.000 ha površin. V srednjem delu Zgornje Pivke, med Trnjem in Zagorjem, je bilo do leta 1911 s črnim borom zasajenih okrog 500 ha golih površin. Pri tem so sodelovale cele vasi, vključno z ženskami in otroki. Z razvojem industrializacije in hitrim upadanjem deleža kmečkega prebivalstva na Pivškem po letu 1950 se je pritisk na pokrajino zmanjšal in bor je skupaj z brinjem in drugim grmičevjem začel hitro osvajati opuščene kmetijske površine. Nekdaj povsem ogoljena pokrajina je začela dobivati bolj zeleno podobo, ki pa je lahko tudi varljiva. Požari, ki v sušnih obdobjih tod niso redkost, uničijo skromno humozno plast in odkrijejo, da rastlinski pokrov raste praktično na golem, kamnitem površju. Današnji preplet travišč, grmičevja in različnih tipov gozdov v Pivški kotlini je torej posledica zgodovinskega družbenega in naravnega razvoja. Tako naravna sukcesija kot vpliv človeka na pokrajino sta procesa stalnega spreminjanja, kar je treba upoštevati tudi v naravovarstvenih prizadevanjih po ohranjanju ugodnega stanja vrst in ha-bitatnih tipov, ki jih varujemo v okviru območij Natura 2000. Stanja narave pač ni mogoče zamrzniti. Zgornja Pivka je skoraj v celoti vključena v omrežje Natura 2000, in sicer v posebno območje varstva Snežnik-Pivka po ptičji direktivi ter v posebno ohranitveno območje Javorniki-Snežnik po habitatni direktivi. V območjih je treba zagotavljati ugodno ohranitveno stanje za skupno kar 34 kvalifikacijskih vrst ptic, 17 drugih vrst rastlin in živali ter 13 kvalifikacijskih habitatnih tipov, od katerih so mnogi prisotni tudi na obravnavanem območju. Gola pobočja nad Jurščami leta 1895. (vir: Gozd na krasu slovenskega Primorja, Tehniški muzej Slovenije, 1963) Pri pogozdovanju s črnim borom so sodelovali tudi ženske in otroci. (vir: Gozd na krasu slovenskega Primorja, Tehniški muzej Slovenije, 1963) ZIVI SVET ZGORNJE PIVKE Naravne danosti Zgornje Pivke in presi-hajočih jezer omogočajo omejeno rabo tal. Kmetijstvo je v veliki meri ekstenzivno, kmetij je malo, a je med njimi za Slovenijo nadpovprečen delež ekološko usmerjenih. Kmetje travnikov v jezerskih globelih praviloma ne gnojijo. Ko vode poniknejo in se zemlja dovolj osuši, jih pokosijo, ponekod tudi dvakrat ali celo trikrat na leto. V nekaterih jezerskih globelih je bilo v preteklosti več njiv, ki so danes večinoma travniki. O tem priča poleg zgodovinskih virov tudi posebna razdelitev parcel na zelo ozke trakove, npr. v Bačkem jezeru. Tako so zagotovili, da je bilo za vsako domačijo na voljo vsaj nekaj obdelovalne zemlje. Strmejša in kamnita pobočja ter terasasti svet med globelmi so primerni za travnike, bolj skaloviti predeli so namenjeni paši ali porasli z gozdom. Vodni ekosistemi Pivških presihajo-čih jezer se v marsičem razlikujejo od našega največjega presihajočega Cerkniškega jezera. Ključne razlike so v velikosti, trajanju ojezeritve jezerskih kotanj in v odsotnosti vodotoka, saj skozi Pivška jezera potoki ne tečejo. Poleg tega so Pivška jezera v toplejšem delu leta večinoma suha. Voda se v njih zadržuje predvsem zgodaj spomladi, ko se napolnijo po obilnejšem spomladanskem deževju in ob topljenju snega ter ob jesenskem padavinskem višku, ki se lahko potegne tudi v zimo. Kot je vsako leto razvoj vremena drugačen, se iz leta v leto spreminjajo tudi razmere v jezerih, kar ustvarja zelo zahtevne pogoje za preživetje. Šele v devetdesetih letih minulega stoletja so raziskovalci začeli podrobneje spoznavati favno presihajočih jezer. Petelinjsko jezero je kot najbolj trajno v pogledu vodnega življa najbolj zanimivo. V njem živi endemit kraški škr-gonožec (Chirocephalus croaticus). Prvotno je bila vrsta opisana iz mlak ob spodnjem toku Neretve na Hrvaškem, vendar ga tam kasneje niso več našli. Živel je tudi v dveh mlakah v neposredni bližini Cerkniškega jezera, ki so ju pred leti zasuli in s tem uničili njegovo bivališče. Ob ugodnih pogojih, ko se ujamejo dovolj visoke spomladanske temperature in ojezerjeno Petelinjsko jezero, se vrsta množično pojavlja. S. Polak poroča tudi o najdbah v nekaterih lužah v Jeredovcih. Ti dve jezeri sta torej edini lokaciji na svetu, kjer vrsta potrjeno še živi. Poleg kraškega škrgonožca imata na Pivških jezerih edino nahajališče v Sloveniji še škrgonožec Branchipus schafferi in ceponožec Diaptomus cyaneus. Ceponožni raki so sicer skupina, ki je na Pivških jezerih zastopana z največ, devetimi vrstami, kar je polovica vseh doslej odkritih vrst nižjih rakov na Pivškem. Našli so še tri vrste iz skupine vodnih bolh, po eno vrsto rakcev enakonožcev in postranic ter dve vrsti dvoklopnikov. Za vrste v presihajočih jezerih je značilno, da potrebujejo čisto, stoječo vodo. Rastlinski svet Zgornje Pivke je preučen predvsem v večjih jezerskih kota- njah Petelinjskega, Palškega ter obeh Drskovških in Zagorskih jezer. Seznam M. Lovke iz popisov leta 2000 obsega 182 rastlinskih vrst, a še zdaleč ni zaključen. Za razliko od precej kamnitih pobočij so tla v dnu jezerskih kotanj globlja. Najnižje, najbolj namočene predele poraščajo zanimive, v Sloveniji redke in ogrožene rastlinske združbe mokro-tnih in gojenih travnikov. Znaten del Petelinjskega jezera porašča združba robatega luka (Allium angulosum), ki se prepleta z združbo rušnate masnice in visokega trpotca (Deschampsio-Plantaginetum altissimae). Ta se pojavlja tudi v osrednjem delu Palškega jezera. Na nekoliko dvignjenem južnem obrobju Petelinjskega jezera in na obeh Drskovških jezerih najdemo redko združbo ilirskega mečka in modre stožke (Gladiolo-Molinetum). Lokalno se v navedenih združbah v velikem številu pojavljajo sicer redke in ogrožene vrste, kot so robati luk, ce-lolistni srobot (Clematis integrifolia), klobučasta zvončica (Campanula glomerata), močvirski svišč (Gentiana Sestoji robatega luka (Allium angulosum) na Pe- Črede ovac pomembno sooblikujejo krajino. telinjskem jezeru. Na vlažnih travnikih domujeta tudi strašničin mravljiščar (Phengaris teleius) in močvirski pisanček (Melitaea diamina) (na sliki). (foto Slavko Polak) Suhi kraški pašniki nad Jurščami. pneumonanthe), zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis), ilirski meček (Gladiolus illyricus), dolgolistni paje-tičnik (Pseudolysimachion longifolium), visoka vijolica (Viola elatior), sibirska perunika (Iris sibirica) in druge. Vendar v rastlinskem pogledu niso zanimivi le travniki v jezerskih kotanjah. Tudi suhi kraški travniki planotastega sveta med jezeri in ob vznožju Javorni-kov so zelo pestri in zaradi ekstenzivnega vzdrževanja s košnjo ali pašo tudi dobro ohranjeni. Na pobočjih Okrogle-ka nad Petelinskim jezerom se zgodaj spomladi košatijo gorski kosmatinci (Pulsatilla montana). Višje pod vrhom Sv. Trojice rastejo šopi košutnika (Gentiana lutea). Tudi rastline iz družine orhidej imajo tod svoje predstavnike, npr. pikastocvetno kukavico (Neotinea ustulata) in muholiko mačje uho (Ophrys insectifera), ki ju najdemo na travnikih z razgledom na Palško jezero. Bregove bližnjih vrtač krasijo nezgrešljivi zlati koreni (Asphodelus albus). Dnevni metulji Pivške kotline so najbolje raziskana skupina živali, zlasti po zaslugi S. Polaka in R. Verovnika. Seznam obsega kar 106 vrst dnevnih metuljev, kar predstavlja 58 % vseh slovenskih vrst, in to na ozemlju, ki zavzema le 0,4 % površine Slovenije. Prav po deležu dnevnih vrst metuljev dosega Zgornja Pivka najvišjo vrednost. Vlažni travniki v dnu jezerskih kotanj so s pestrimi rastlinskimi združbami pomemben habitat močvirnih pa tudi mezofilnih vrst metuljev. Rastline se polno razvijejo šele potem, ko vode presahnejo, temu pa sledi tudi razvoj metuljev. V posebnem ohranitvenem območju Nature 2000 Javorniki-Snežnik so kot kvalifikacijske vrste navedene tri vrste metuljev Pivških jezer: močvirski cekinček (Lycaena dispar) in stra-šnični mravljiščar (Phengaris teleius), ki ju uvrščamo med metulje močvirnih habitatov, ter travniški postavnež (Euphydrias aurinia), ki je dokaj pogost tako na močvirnih kot na suhih kraških travnikih. Pikasti pisanček (Melitaea cinxia), je-tičnikov in temni pisanček (Mellicta aurelia, M. britomartis), mali tratar (Clossiana dia), travniški okarček (Coenonympha glycerion) in širokoro-bi mnogook (Plebeius argus) so tipični predstavniki travniških vrst metuljev. Na zaraščajočih se površinah z obilico grmičevja in na robovih presvetljenih hrastovih gozdov se spreletavajo črni apolon (Parnassius mnemosyne), sco-polijev zlatook (Lopinga achine) in modri hrastar (Quercusia quercus). Manjše, gole, kamnite površine na obrobjih Palškega in Petelinjskega jezera so habitat toploljubnih kraških predstavnikov metuljev, kot sta npr. kraški argos (Lyasandra coridon) in turkizni modrin (Plebicula doryalis). V raziskavah hroščev B. Drovenika je bilo leta 2000 na šestih večjih jezerih najdenih 6 novih vrst hroščev za Slovenijo. Tudi v tem pogledu izstopata Palško in predvsem Petelinjsko jezero. Petelinj-sko jezero je tipsko nahajališče vodnega hrošča Hydroporus zimmermani. Bukov in alpski kozliček (Morimus funereus, Rosalia alpina) sta kvalifikacijski vrsti v Natura 2000 območju Javorniki-Sne-žnik. Medtem ko je bukov kozliček tako na Pivškem kot v ostalih delih območja dokaj pogost, pa prisotnost alpskega kozlička na tem območju še ni potrjena. Zanimiva je prisotnost stepske vrste kraškega poljskega kozlička (Dorcadion arenarium), ki ga navaja S. Polak. Vrsta je zaradi zaraščanja kraških travnikov zelo ogrožena. Polak omenja še hrastovega in skopolijevega kozlička (Cerambyx cerdo, C. scopoli), rogača (Lucanus cervus) in orjaškega krešiča (Procerus gigas). Celoten seznam hroščev (brez jamskih vrst) na Pivškem obsega 211 vrst. B. Drovenik ocenjuje, da bi bilo treba z raziskavami favne hroščev na območju Pivških jezer nadaljevati, saj je mogoče pričakovati nova odkritja, tudi nove vrste za Slovenijo. Predvsem po zaslugi domačina S. Pola-ka so tudi ptice Pivških jezer dobro raziskane. Izmed 127 vrst ptic (34 % slovenskih vrst) jih na Zgornji Pivki gnezdi 70, 5 pa je možnih gnezdilk. Za 21 vrst je območje Snežnik-Pivka opredeljeno tudi kot posebno območje varstva. Rjava cipa (Anthus campestris) in slegur (Monticola saxatilis) izbirata za gnezdenje danes vse bolj redke goličave, ki jih ponekod še ohranja paša drobnice. Pisana penica (Sylvia nisoria), poljski škrjanec (Alauda arvensis), hribski škrjanec (Lullula arborea), rjavi sra-koper (Lanius collurio) in veliki strnad (Miliaria calandra) dosegajo na Pivškem najvišje gnezdilne gostote v Sloveniji. Za pisano penico so pomembni sestoji grmičevja s prevladujočim črnim trnom, glogom in rešeljiko ter sestoji vrbovja v zaraščajočem se vzhodnem delu dna Palškega jezera. Rjavega sra-koperja pogosto opazimo pri posedanju na izpostavljenih grmih sredi travnikov, kjer opreza za plenom. Odprti travniki s posameznimi grmi ustrezajo tudi velikemu strnadu. Na travnatem, urav-nanem svetu med Selcami in Trnjem je D. Tome ugotovil eno največjih gnezdi-tvenih gostot poljskega škrjanca. Hribski škrjanec raje izbira zaraščajoča se kamnita pobočja in valovite planjave, kjer sta med pogostejšimi vrstami tudi rumeni strnad (Emberiza citrinella) in podhujka (Caprimulgus europaeus). V visokem, pozno košenem travinju v jezerih in na njihovem obrobju pa tudi ob reki Pivki med Zagorjem in Pre-strankom gnezdi nekaj parov kosca V grmiščih na Palškem jezeru gnezdijo mnoge vrste ptic. Rjavi srakoper (Lanius collurio) s Petelinjskega jezera. (Crex crex). Pogostejša gnezdilka je tod prepelica (Coturnix coturnix), repaljšči-ca (Saxicola rubetra) gnezdi v manjšem številu. Pivška jezera so zelo pomembna tudi kot prehranjevalni habitat za vrste na spomladanskih in jesenskih selitvah, saj Pivška kotlina predstavlja prehod med višjimi planotami Snežnika in Ja-vornikov na eni strani ter Trnovskim gozdom, Nanosom in Hrušico na drugi strani. Ojezerjene površine nudijo obilico hrane v obliki semen in žuželk, ki se spreletavajo nad vodo predvsem spomladi. UPRAVLJANJE OBMOČJA - KP PIVŠKA PRESIHAJOČA JEZERA V Sloveniji je upravljanje območij Natura 2000 z velikim deležem kmetijskih površin velik izziv za naravovarstveno in kmetijsko stroko. Za del Zgornje Pivke je zato pobuda Občine Pivka po zavarovanju njenega ozemlja v Naturi 2000 in osnovanju Krajinskega parka Pivška presihajoča jezera zelo pomembna. Čeprav je bilo v preteklosti že več poskusov zavarovanja obravnavanega območja, nazadnje v okviru Regijskega parka Snežnik (aktivnosti so bile neuspešno zaključene leta 2002), imajo status naravnega spomenika le štiri jezera. Občina Pivka je leta 2012 začela postopek ustanavljanja KP Pivška presihajo-ča jezera ob strokovni in pravni podpori Zavoda RS za varstvo narave in Sektorja za naravo pri pristojnem ministrstvu. V sodelovanju z društvom Drobnovratnik je bilo v tem času organiziranih veliko srečanj, namenjenih seznanjanju javnosti o naravovarstvenem pomenu območja, priložnostim za povezovanje in spodbujanje kmetijske dejavnosti ter razvoju trajnostnih, naravnemu okolju prilagojenih oblik turizma. V času javne razgrnitve osnutka odloka so bile organiziranje štiri javne razprave v naseljih znotraj bodočega parka, potekali pa so tudi sestanki s predstavniki lastnikov zemljišč, kmetov in lovcev, ki so posredovali precej pripomb na osnutek odloka. Več neuspelih poskusov ustanavljanja zavarovanih območij v Sloveniji nedvomno nalaga težko breme vsem, še tako dobro pripravljenim pobudam in postopkom ustanavljanja novih parkov, saj so prebivalci do tovrstnih ureditev zelo zadržani. Pomemben doprinos k osveščanju in izobraževanju širše javnosti, tudi domačinov, ima v septembru 2013 odprt Ekomuzej Pivških presihajočih jezer. Sodoben, interaktivno zasnovan celostni prikaz območja vseh sedemnajstih Rdečega čeladarja (Cassida murraea) najdemo na poplavnih mokrotnih travnikih kraških polj. (foto: Slavko Polak) Pivških jezer je odlična vstopna točka za obiskovalce območja. Zgornja Pivka je s sedemnajstimi presi-hajočimi jezeri in veliko biotsko pestrostjo tisti del slovenskega ozemlja, ki si nedvomno zasluži več pozornosti strokovnjakov različnih področij. Ustanovitev Krajinskega parka Pivška presihajoča jezera (Uradni list RS, št. 43/2014 z dne 13. 6. 2014) pomeni pomemben premik v smeri učinkovitejšega ohranjanja in predstavljanja doslej premalo poznanih vrednot tega območja. Ъ&ШШЬ; -«• • ШСт У ' &3 У?- • л > X Kraški poljski kozliček (Dorcadion arenarium) je na suhih kraških travnikih obrobja Pivških presi hajočih jezer pogost. (foto: Slavko Polak) Ogroženost sekundarnih ptic duplaric Besedilo: Tomaž Berce Sekundarne ptice duplarice ali t. i. sekundarni duplarji so ptice, ki svojega dupla ne iztešejo, temveč gnezdijo v drevesnih luknjah ali v duplih, ki so jih iztesali primarni duplarji, kot so žolne in detli. Obstoj sekundarnih ptic duplaric na nekem območju je odvisen od števila primernih gnezdišč. Veliko vrst ptic se je skozi čas prilagodilo življenju v bližini človeka, kjer si poiščejo primerne strukture za gnezdenje. Sekundarni duplarji pri iskanju gnezdišča niso ozko specializirani, zato svoj zarod pogosto vzrejajo v zidnih špranjah ali podstrešnih luknjah, sove občasno naselijo neaktivne dimnike, vsi pa radi zasedajo tudi nameščene gnezdilnice. Za ptice so zelo pomembna dupla, ki se nahajajo v drevesih visokodebelnih sadovnjakov in v glavatih vrbah. Vsako staro drevo je pravzaprav svojevrsten habitat, ki pticam nudi zatočišče in hrano. V nagubani drevesni skorji se nahajajo številne žuželke, s katerimi ptice nahranijo svoj naraščaj. Zaradi intenzifikacije kmetijstva je visokodebelnih sadovnjakov vse manj, glavatih vrb ob njivah pa skorajda ni več. Temu moramo prišteti še spreminjanje pokrajinske strukture, v kateri poleg sadovnjakov izginjajo tudi mejice in posamezna drevesa, ter vse pogostejšo uporabo kemičnih sredstev za zatiranje žuželk in glodavcev, ki so hrana sekundarnih duplarjev. Zaradi prenove starih ali gradnje novih hiš se zmanjšuje število ustreznih gnezdišč. Z izginjanjem slednjih pa izginjajo tudi lokalne populacije sekundarnih duplar-jev. Primer takšnega spreminjanja in poseganja v okolje je pojavljanje čuka na Ljubljanskem barju. Še pred nekaj desetletji je veljal za pogostega gnezdil-ca na tem območju, danes pa se je najverjetneje ohranilo le še nekaj parov te vrste, k čemur je svoj delež prispevala tudi majhnost in izoliranost barjanske populacije. Med najbolj ogrožene sekundarne duplarje poleg čuka uvrščamo še velikega skovika, smrdokavro, zlatovranko, kavko in pegasto sovo. Spreminjanje kulturne krajine in njeno siromašenje vodita v manjšo pestrost habitatov, hkrati pa izgubljamo tudi storitve, ki nam jih s svojo prisotnostjo zagotavlja pestrost ptic v okolici naših vrtov in sadovnjakov. Prav ptice so namreč tiste, ki so pomembne pri nadziranju nezaželenih žuželk in malih sesalcev. Znano je, da sove na območju domačih okolišev zmanjšajo populacijo glodavcev tudi do 75 %, za listne uši in druge žuželke pa poskrbijo predvsem različne ptice pevke. Raznolikost ptic v okolici doma lahko povečamo z nameščanjem gnezdilnic. Gnezdilnice so umetne gnezditvene strukture, ki sekundarnim duplarjem služijo kot nadomestna dupla, ki jih v naravi primanjkuje. Z nameščanjem gnezdilnic povečamo število primernih gnezdišč in zaustavljamo upad ogroženih vrst sekundarnih duplarjev ali celo prispevamo k oživitvi lokalnih populacij. Pri postavljanju gnezdilnic moramo upoštevati nekaj osnovnih navodil, da bodo gnezdilnice res služile pravemu namenu, saj je leglo v nepravilno izdelani in nameščeni gnezdilnici lahek plen kun in domačih mačk. S širino vhodne odprtine narekujemo, katerim vrstam bo gnezdilnica namenjena, s pravilno postavitvijo pa gnezdilnico zavarujemo pred zunanjimi vplivi. Za več koristnih informacij se lahko obrnete na info@lutra.si in z veseljem vam bomo svetovali. Z nameščanjem gnezdilnic prispevamo k ohranjanju lokalnih populacij sekundarnih ptic duplaric, največjo pozor- nost pa je še vedno treba posvečati ohranjanju pestre ekstenzivne kulturne krajine. Pričujoči članek je nastal v okviru projekta Čukov dom na Barju, ki ga izvaja Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine, sofinancira pa Mestna občina Ljubljana. Cilj projekta je izboljšati habitat čuka na Ljubljanskem barju s postavljanjem gnezdilnic in izboljšanjem gnezditvenih pogojev. S postavitvijo umetnih gnezdilnic želimo ohraniti in dolgoročno povečati stabilnost populacije čuka na Ljubljanskem barju. Za več informacij o projektu obiščite spletno stran http://www.lutra.si, kjer je objavljen tudi seznam aktivnosti, ki potekajo v okviru projekta. P Visokodebelni sadovnjaki pticam nudijo zatočišče, ob cvetenju pa polepšajo okolico naših domov. (foto: Petra Hladnik) Zaradi izginjanja visokodebelnih sadovnjakov je ogrožen tudi veliki skovik (Otus scops). (foto: Erik Šinigoj) Spoznavajmo biotsko pestrost z interaktivnimi določevalnimi ključi Besedilo: Špela Novak Foto: Alenka Petrinjak, arhiv projekta Če hočemo raziskovati in razumeti pomen biotske pestrosti, moramo najprej prepoznati organizme, ki nas obkrožajo, in jih poimenovati. Na svetu je opisanih več kot 2 milijona živih bitij in ljudje nikakor ne moremo poznati vseh. Ocenjuje se, da v Sloveniji živi okrog 13.000 do 15.000 živalskih vrst in več kot 3.200 vrst višjih rastlin. Prepoznavanje živih bitij nam olajšajo določevalni ključi. Verjetno smo se z njimi vsi že kdaj srečali. A ključi pogosto vključujejo znake, ki so za nepoznavalce zelo zahtevni, zato jih po navadi uporabljajo le strokovnjaki. Zakaj sploh razlikovati med dvema zelo podobnima organizmoma, če enega na našem območju ni? In zakaj ločevati najprej družine in rodove, če z lahkoto ločimo med sabo vrste? V okviru projekta Interaktivna določe-valna orodja za šole (School-oriented Interactive Identification Tools - SIIT) smo razvili določevalne ključe, ki so zaradi enostavne uporabe namenjeni predvsem nestrokovnjakom, saj: • niso narejeni na principu uvrščanja v sistem, zato ne zahtevajo prepoznavanja zahtevnih znakov, ki so običajno potrebni za razlikovanje sistematskih družin in rodov; • vključujejo le omejen nabor vrst nekega območja; • lahko uporabljeno izrazoslovje na enostaven način prilagodimo usposobljenosti uporabnikov (od osnovnošolcev, ki so se komaj naučili brati, do univerzitetnih študentov). Ta interaktivna orodja pa niso uporabna samo na papirju kot tradicionalni ključi, pač pa so dostopna preko spleta, lahko jih naložimo na pametni telefon ali tablični računalnik. Vodilni partner projekta SIIT je Oddelek za življenjske vede Univerze v Trstu, ki s svojo veliko bazo in tehnologijo omogoča izdelavo mnogih določevalnih ključev. Poleg 6 italijanskih partnerjev v projektu sodeluje tudi 5 slovenskih, in sicer Prirodoslovni muzej Slovenije, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Vmesni za iskanj Spletni iskalni rastlin Triglavskega narodnega parka. Univerza na Primorskem, Univerza v Novi Gorici in Triglavski narodni park (TNP). TNP je v sodelovanju z dr. P. L. Nimi-som z Univerze v Trstu in dr. N. Joga-nom z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani izdelal Interaktivni vodnik za določanje lesnatih rastlin v TNP. Vodnik je dostopen na spletni strani http://dbiodbs.univ.trieste.it/carso/ chiavi_pub21?sc=511, lahko ga natisnete, prenesete na zgoščenko ali naložite na pametni telefon kot brezplačno aplikacijo za iPhone/iPad in OS Android. Z vodnikom lahko določate drevesa, grme in lesene vzpenjavke, ki uspevajo na območju parka. Dihotomni ključ vključuje 183 vrst, ki so predstavljene tudi s kratkim opisom in razširjenostjo v parku. Na voljo je v 4 jezikih (slovenskem, angleškem, italijanskem in nemškem) in tako namenjen tudi tujim obiskovalcem. Za določena območja v parku smo izdelali tudi »male« določevalne ključe. Na spletni strani http://siit.eu/index. php/dolocevalni-kljuci/seznam-kljucev so na voljo Interaktivni vodnik za določanje lesnih vrst v Bavšici, Interaktivni vodnik za določanje lesnih vrst v okolici plezališča Bohinj (sektor A, Bellevue) in vodnik Spoznajmo 100 rastlin alpskega botaničnega vrta Juliana, ki ga je izdelal Prirodoslovni muzej Slovenije. V okviru projekta izdelujemo določe-valne ključe za lesnate ali zelnate rastline v okolici šol. Te lahko naložimo na tablične računalnike in pametne telefone ter z njihovo pomočjo izvajamo delavnice za učence, ki tako spoznavajo značilnosti zgradbe rastlin in sami poimenujejo rastlinske vrste. V sodelovanju z Univerzo v Trstu je nastal Iskalnik flore TNP, dostopen na strani http://dryades.units.it/triglav_slo. Do Interaktivnega vodnika za določanje lesnih rastlin v Triglavskem narodnem parku lahko s pametnim telefonom dostopate tudi s pomočjo QR kode. Spletna stran vsebuje informacije o uporabi iskalnika in območju parka ter seznam vrst, ki vključuje kar 1.319 ta-ksonov. V iskalniku lahko poiščemo že znano vrsto po latinskem imenu ali med predstavniki družine, v katero spada. Lahko pa vrsto določimo, tako da izberemo znake, ki ji ustrezajo. Pri tem izbiramo med dvema ali več možnostmi, lastnosti pa so razložene tudi z besedilom in številnimi primeri. Vsak takson je predstavljen z bogatim fotografskim materialom, navedeni so njegovi sinonimi, prikazana pa je tudi uvrstitev v sistem. Poleg zgoraj omenjenih določevalnih ključev so na spletni strani http:// siit.eu/index.php/dolocevalni-kljuci/ seznam-kljucev dosegljivi še številni drugi določevalni ključi, npr. Ključ za določanje epifitskih lišajev Slovenije, Določevalni ključ za rastline Sečovelj-skih solin, Interaktivni vodnik za določanje dvoživk Slovenije in Interaktivni vodnik za določanje samoniklih in gojenih lesnatih rastlin Slovenije. Več o samem projektu lahko preberete na spletni strani http://siit.eu. Srečno pri določanju! V okviru projekta izvajamo tudi delavnice za učence, na katerih udeleženci spoznajo delo z določeval-nimi ključi in raziskujejo živi svet v okolici šole. Projekt SIIT je sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slo-venija-Italija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev. P vnetSNttóTm PPEHEUJWJMI NMPROTNI RAIPOPIJENI ОИОТТ* «f 3 Lastnosti rastlin so nazorno prikazane s fotografskim materialom ali s skicami. o° 8 & «C o _ 8° 0 ^ «ж" o° <>r% °8 / o J> -л— oe C°o> » л v 7 " e O { f / -f • f а» Г \ 1 sjf^ s °° C 7 ° » J л" ° > habitat ob stoječih in počasi tekočih vodah, vodnih jarkih in na močvirjih suhi travniki, topla grmišča močvirni travniki suhi kraški travniki slovensko ime smrdljiva perunika nemška perunika hrvaška perunika južnoalpska perunika ilirska perunika strokovno ime Iris foetidissima Iris germanica Iris croatica Iris pallida subsp. cengialti Iris pallida subsp. illyrica (foto: Božo Frajman) (vir: Roberta F., Wikimedia) čas cvetenja maj-julij maj-junij maj-junij maj-julij maj-junij višina rastline 40-90 cm 50-100 cm 30-70 cm 20-60 cm 20-60 cm razširjenost v Sloveniji (zemljevidi: Center za kartografijo favne in flore) habitat okrasna rastlina, senčni gozdovi in grmovja, podivjano okrasna rastlina, suha kamnita pobočja, podivjano skalnata pobočja melišča in kamnita grmovnata pobočja suhi kraški travniki in skalovja SKRIVNOSTNI AKROBAT. ALI STE GA VIDELI? Iskanje rumenega kamenjaka (Sympetrum flaveolum) je zaradi njegove biologije težavno. Letošnja sezona, polna padavin z vmesnimi višjimi temperaturi, je temu kačjemu pastirji kot nalašč. Vse, ki ste rumenega kamenjaka videli in ga morebiti uspeli fotografirati, prosimo, da nas obvestite o svojih srečanjih z njim. Glede na pretekle podatke ga lokalno lahko pričakujemo po vsej Sloveniji. Fotografijo ali zgolj najdbo rumenega kamenjaka nam skupaj s podatki o lokaciji in datumom opažanja posredujte na bilten.trdoziv@gmail.com. Besedilo: Damjan Vinko Foto: Dejan Kulijer Rumeni kamenjak ima večji del baze kril obarvan rumeno, kar je na zadnjem paru kril še posebej očitno. Na sliki samica, samci imajo telo obarvano rdeče. Vodna grebenika, princeska iz močvirja Besedilo: Alenka Mihorič Ф / Ko se ljubitelji rastlin sprehajamo po naravi, radi pogledamo tudi bujno rastje v različnih vodah, na primer v jarku ob poti ali pa v mlaki. Nekatere rastline potrebujejo za uspevanje stalno mokro okolje. Ob sprehodu po okolici Bevk na Ljubljanskem barju, kamor sem najprej prihajala zaradi poljan močvirskih tulipanov oz. loga-ric (Fritillaria meleagris), sem mesec kasneje našla še mnoge zanimive in atraktivne vlagoljubnice, na primer poletni veliki zvonček (Leucojum aestivum) in grebeniko. Spomladi nas posebno razveselijo rastline z lepimi cvetovi. Le kdo ne pozna trobentice? Na Barju pa te niso prav pogoste. Edina naša jegličevka (Primu-laceae), ki ji prija voda, je vodna grebe-nika (Hottonia palustris). Zraste lahko kar do 70 cm visoko. Steblo, ki je dokaj močno in zvezdastodlakavo, se s spodnjim delom ukoreninja v blatu, stranske korenine pa prosto plavajo v vodi. Listi so potopljeni pod gladino, veliki so do 8 cm, imajo navidezna vretenca in so pernato nacepljeni v ozke, 3-5 cm dolge roglje (dvojni 'glavnik'). Iz vode pogledajo le ob večjem upadu vode. Listi nekoliko spominjajo na liste rman-ca (Myriophyllum sp.), vendar imajo ti liste nameščene v pravih vretencih, medtem ko so pri grebeniki listi nameščeni spiralasto. Cvetovi so beli ali rožnati, imajo rumen golt, venec je širok 2 cm. Združeni so v podaljšano socvetje, po 3-6 skupaj v navideznem vretencu. Najprej se odprejo cvetovi v spodnjem 'nadstropju', nato v višjih vse do vrha. Cvetenje zato traja dlje; navadno se začne maja, lahko tudi prej, če je rastišče v toplejšem območju. Na hladnejših krajih grebenika cveti v juliju. Cvetovi so dvospolni, oprašujejo jih žuželke, včasih pa se samooplodijo (zanimiv pojav imenujemo kleistogamija - oprašitev v zaprtem cvetu). Rastišča te vodne princeske so stoječe in počasi tekoče vode, mrtvice, vodni jarki in mlake. Na območju, kjer sem se gibala, so grebenike rasle v družbi z navadno kalužnico (Caltha palustris), trpotčastim porečnikom (Alisma platago-aquatica), šaši (Carex sp.), Vodna grebenika (Hottonia palustris). (foto Alenka Mihorič) Listi vodne grebenike (Hottonia palustris) in vre-tenčastega rmanca (Myriophyllum verticillatum) - ožji listni segmenti. (foto: Branka Trčak) žabjim lasom (Callitriche sp.), grenko penušo (Cardamine amara), brestovo -listnim osladom (Filipendula ulmaria), vodno peruniko (Iris pseudacorus) in nekaterimi drugimi vodnimi rastlinami. Kje utegnemo naleteti na vodne gre-benike? Občudujemo jih lahko na Ljubljanskem barju, v Pomurju, v spodnjem delu Posavja, pri Mozirju in v Vipavski dolini, redko drugje v Sloveniji. Raste tudi drugod v Evropi in severni Aziji. Angleško ime rastline je water violet, čeprav ta postavna jegličevka nima nič skupnega z vijolicami. Vrsta je ogrožena, ker ljudje izsušujejo močvirja in s tem pridobivajo več površin za kmetijsko ali kakšno drugo rabo. Vodna grebenika je zato uvrščena na Rdeči seznam ogroženih rastlin (V -ranljiva vrsta). Morda ne bi bilo slabo, da bi jo zavarovali, podobno kot so zavarovali perunike, močvirske logarice, poletni veliki zvonček in druge rastline. Še zanimivost: vodna grebenika spada med 38 rastlin, iz katerih je Edward Bach v 30. letih prejšnjega stoletja izdeloval svoje kapljice za tako imenovano cvetno zdravljenje. Znanstvene raziskave kasneje niso potrdile, da bi imela grebenika kakršen koli vpliv na potek katere koli bolezni. Ni pa čudno, da so ljudje lepo cvetočo vodno rastlino posvojili in jo ima marsikdo v domačem ribniku. Poleg tega, da čistijo vodo in jo bogatijo s kisikom, ki ga potrebujejo vodne živali, so njeni listi tudi zelo dekorativni. Zato je všeč tudi tistim, ki imajo akvarij, tudi če jim za cvetje ni kaj dosti mar. P Močvirska sklednica v Sečoveljskih solinah Besedilo in foto: Kim Ferjančič Močvirska sklednica (Emys orbicularis) je v Sloveniji edina avtohtona sladkovodna vrsta želve. Zaradi uničevanja zanjo primernih življenjskih okolij z regulacijami, melioracijami, onesnaževanjem in zaradi vnosa tujerodnih vrst je ogrožena vrsta plazilcev. Na območju Slovenije je bila s Spomenico predlagana za zaščito že leta 1920. Vrsta je na Slovenskem uradno zaščitena od leta 1922, danes je uvrščena na seznam varovanih vrst Bernske konvencije in Direktive o habitatih. Na podlagi kriterijev Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) se kot prizadeta vrsta uvršča tudi na rdeči seznam ogroženih vrst plazilcev. Močvirska sklednica je že od nekdaj prisotna na območju Sečoveljskih solin z reko Dragonjo, kjer je zastopana s podvrsto Emys orbicularis hellenica. To območje je po Direktivi o habitatih opredeljeno kot posebno ohranitveno območje (SCI), saj se tam nahaja večja populacija močvirskih sklednic, a natančne ocene o njeni velikosti in stanju še ni. V okviru raziskave, ki je temeljila tudi na moji diplomski nalogi z naslovom Močvirska sklednica (Emys orbicularis (Linnaeus 1785)) v Krajinskem parku Sečoveljske soline, smo poskusili pridobiti dodatno znanje o populaciji močvirske sklednice na območju parka. V okviru raziskovalnega dela smo določali starostno in spolno strukturo populacije ter ovrednotili deset različnih morfometričnih lastnosti ulovljenih osebkov. S pomočjo obstoječih podatkov o razširjenosti vrste v parku in predhodnem pregledu terena smo za osrednje območje raziskovanja opredelili območje nekdanjega rudnika (Korea), v raziskavo pa smo dodatno vključili še območja Stojbe, Alto in izliv reke Dragonje. V letu 2013 smo opravili 12 terenskih dni ter lovili želve z uporabo dveh metod: metodo aktivnega vizualnega iskanja in metodo lovljenja s pomočjo vrš. Pri aktivnem vizualnem iskanju, ki smo ga opravili na Korei, smo bili pozorni predvsem na vidne ozke poti v trstičju, po katerih hodijo želve. Vrše smo na vseh območjih raziskovanja postavili v večje vodne po- Povprečna velikost (dolžina hrbtnega ščita) odraslih samcev močvirske sklednice (na sliki) je bila 11,47 cm, samic pa 12,69 cm. Območje rudnika (Korea). vršine, tako da je približno tretjina vrše ostala nad vodno gladino. Za vabo smo uporabili hitro razpadajočo hrano, običajno ribe. Lov brez določanja in merjenja ulovljenih osebkov - efektivni lov - je vsakič trajal eno uro. Vsak osebek smo na mestu ulova izmerili, mu določili spol in starost ter ga označili s piljenjem robnih lusk in nato izpustili. Opaženim osebkom smo označili mesto nahajanja. Osebke smo popisali na vseh raziskovanih območjih, razen na izlivu Dragonje. Največ smo jih z izbranimi metodami popisa ujeli v nekdanjem rudniku, pri čemer se je metoda lova z vršo izkazala za najuspešnejšo. Skupno smo označili in popisali 64 želv; 31 samcev, 18 samic in Krajinski park Sečoveljske soline z označenimi mesti proučevanja močvirske sklednice (1: Korea, 2: Alto, 3: Stojbe, 4: izliv reke Dragonje). (prirejeno po: http://www.kpss.si/si/o-parku/obmocja) 15 subadultnih osebkov. Prevladovale so odrasle želve (77 %), kar je za dolgoživo vrsto povsem običajno. Prisotnost večjega števila subadultnih osebkov pa kaže na obnavljanje populacije. Nekoč degradirano območje, kjer je bilo odlagališče rudniške jalovine (Korea), predstavlja danes zelo pomemben habitat za močvirsko sklednico v parku - tu smo ujeli in popisali kar 54 osebkov. Na podlagi terenske raziskave in drugih preteklih raziskovanj lahko zaključimo, da na preučevanem območju obstaja številčna populacija močvirske sklednice, ki je vsekakor vredna naravovarstvene pozornosti. Z raziskavo smo tako ocenili trenutno stanje populacije na preučevanem območju, za prihodnost pa je pomembno, da se vzpostavi večletno spremljanje stanja populacije, kar predvideva tudi Direktiva o habitatih. ^ 8®» ifJSJl! ВДКШЯЙ Samica močvirske sklednice (Emys orbicularis) (na sliki). Največja ulovljena želva je bila starejša samica, ki je v dolžino merila 16,93 cm in tehtala 0,62 kg. Prikaz lova s pomočjo vrš. DRUŠTVENE NOVICE Izlet v gozd Cansiglio V začetku oktobra 2013 so se člani društva Dinaricum odpravili na izlet v Italijo, in sicer v gozd Cansiglio. Zakrasena predalpska planota je obdana z mogočnimi bukovimi gozdovi, ki spadajo med najlepše gozdove v severovzhodnem delu Italije. Cilji izleta so bili spoznavanje in obisk samega gozda, predvsem pa poslušanje in opazovanje jelenov v času parjenja, t. i. ruka. V teh gozdovih naj bi skupaj z damjaki in srnami namreč živelo do 3.000 jelenov in košut, ki so jih izpustili na prostost v 70. letih. V tem času so se živali razmnožile, ker je bil lov nanje prepovedan. Z nekaj sreče smo videli veliko košut, a žal le nekaj jelenov. Vseeno pa smo lahko prisluhnili njihovim mogočnim glasovom, ki so v kotanji odmevali kot večerna simfonija. Besedilo: Petra Muhič in Marko Zupan Foto: Petra Muhič Uspešna 2. Noč delfinov V začetku lanskega decembra je društvo Morigenos organiziralo že drugo Noč delfinov. Zanimivosti o slovenskih delfinih in kratek pregled društvenih aktivnosti v letu 2013 smo v Svetovni kavarni Sputnik delili s starimi in novimi prijatelji. Za sproščeno vzdušje sta skrbela radijski voditelj Klemen Bunderla in ambasadorka delfinov Sara Savnik, The Look of the Nations in Miss Universe. Predstavili smo tudi nove zloženke in razglednice, vsak udeleženec pa je v zahvalo za podporo društvu prejel USB-ključek s presenečenjem. Dogodek smo zaključili z žrebanjem glavne nagrade - posvojitev delfina za eno leto - in prijetnim klepetom, ki je trajal še pozno v noč. Pogovarjali smo se tudi o 11. dnevu delfinov, ki bo potekal poleti v Piranu. Besedilo: Ana Hace Foto: Gregor Kervina Noč delfinov 2013. V Znanstvenem odboru sporazuma ACCOBAMS tudi Morigenos Tilen Genov, predsednik društva Morigenos, je bil konec lanskega leta imenovan v Znanstveni odbor sporazuma ACCOBAMS (Sporazum o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in sosednjega atlantskega območja). Znanstveni odbor omenjenega sporazuma je osrednje strokovno telo za vprašanja, povezana z raziskovanjem in varstvom kitov in delfinov v Sredozemlju in Črnem morju. Služi kot svetovalni organ državam članicam, zato v njem delujejo priznani strokovnjaki s tega področja. Tilna je za člana odbora na podlagi njegovega aktivnega delovanja na tem področju predlagalo Evropsko združenje za kite in delfine (European Cetacean Society), sestavo odbora pa so na rednem zasedanju sporazuma novembra lani v Maroku potrdile države članice. V društvu Morigenos smo ponosni, da naši člani sodelujejo pri varstvu kitov in delfinov tudi na mednarodnem nivoju. Besedilo: Ana Hace Morigenos na Novi Zelandiji Del ekipe društva Morigenos se je med 9. in 13. decembrom 2013 udeležil svetovne konference o biologiji morskih sesalcev, ki je v organizaciji Združenja za znanost o morskih sesalcih (Society for Marine Mammalogy) potekala v Dunedinu na Novi Zelandiji. Znanstveniki z vsega sveta so predstavili najnovejše rezultate svojih raziskav; pri kar štirih prispevkih, ki jih je sprejel znanstveni odbor konference, pa so kot avtorji ali soavtorji sodelovali člani našega društva. S tem smo znova potrdili, da se tudi Slovenija (s svojo kratko obalo) uvršča na svetovno sceno raziskovanja morskih sesalcev. Temni pisani delfin (Lagenorhynchus obscurus). (foto: Tilen Genov) I DOPPS nam je za naša redna mesečna srečanja prijazno odstopil svoje prostore. (foto: Slavko Polak) E RJ A VECI А Lin il La 2H_Will 4_JI. НИ И 11 •fll4HU ijm.. Щ£*Ж- ?---Д------- f¥- Ar* JL^tnfr JL^UlÙ. IjJU^ .IH я * * -y__r. Ir-r.-^rl'- й || 1r;_ _r li*«* V.----- url' r f,— _______£ Ji —ti:—m-,4______ .j1 ^rL.. l'k.iSÉ ^ \ 11 нл ri. ]Skm kiKhii ih i лкипнЬц Besedilo: Tina Centrih Zimska entomološka srečanja Tudi to zimo je Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija v Ljubljani za svoje člane organiziralo redna mesečna srečanja, venomer popestrena tudi s predavanji. 18. decembra 2013 nas je mag. Slavko Polak popeljal na fotografski sprehod med našimi kozlički (Cerambicydae), ki so zaradi svojih barv in velikosti priljubljeni predvsem pri ljubiteljskih entomologih. 22. januarja 2014 je dr. Andrej Gogala predaval o razvoju sožitij in družbenih skupnosti pri žuželkah ter drugih organizmih. Toni Koren je 26. februarja 2014 predstavil osnutek ilustriranega do-ločevalnega ključa za hrošče govnače poddružine Scarabaeinae severozahodnega Balkana, ki ga nameravajo v prihodnjem letu dokončno izdelati v slovenskem, hrvaškem in angleškem jeziku. Mesec za tem, 26. marca 2014, je potekal občni zbor društva, na katerem je za uvod predsednik društva Slavko Polak predstavil utrinke s svojega potepanja po Siriji. Z rednimi mesečnimi srečanji bomo znova nadaljevali naslednjo zimo, ko se bo večina žuželk že poskrila, s čimer se bo naše terensko delo umirilo. Besedilo: Damjan Vinko in Slavko Polak Izšla nova številka biltena Erjavecia Ob zaključku koledarskega leta je Slovensko odonatološko društvo izpod rok dolgoletnega urednika Matjaža Bedjaniča izdalo 28. številko društvenega biltena Erjavecia, ki velja za osrednje slovensko čtivo o kačjih pastirjih. V njem društvo poroča o svojih dejavnostih, posamezniki pa opisujejo lastne odonatološke aktivnosti in najdbe kačjih pastirjev. Če te zanimive živali opazujete tudi vi, ste prijazno vabljeni k pisanju prispevkov. Bilten, ki izhaja že od leta 1995, prejmejo vsi člani društva v tiskani obliki. Besedilo: Damjan Vinko Naslovnica napoveduje osrednji prispevek, ki tokrat obravnava prvega nabiralca ljudskih imen za slovenske kačje pastirje. Tri akcije prenašanja dvoživk čez cesto V letu 2014 je društvo Societas herpetologica slovenica organiziralo dve že tradicionalni akciji prenašanja dvoživk čez cesto s pomočjo prostovoljcev: Varstvo dvoživk na Večni poti v Ljubljani in Za tremi ribniki v Mariboru. Prvo smo organizirali v Ljubljani s podporo Mestne občine Ljubljana, ŠOU v Ljubljani in ZOO Ljubljana, druga pa je potekala pod okriljem mariborske sekcije društva in s podporo Mestne občine Maribor. Poleg tega smo letos sodelovali tudi pri akciji, ki jo je organiziral Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje in je potekala na odseku med Pakom in Go-ričico pod Krimom. V sklopu vseh akcij smo postavili začasno ograjo, ki dvoživkam preprečuje prehod na cestišče. Ob večerih smo dvoživke prenašali čez cesto, kjer so lahko nadaljevale svojo pot selitve od prezimovališč do mrestišč. Zahvaljujemo se vsem prostovoljcem, ki so nam pri teh aktivnostih pomagali. Veseli smo, da smo na treh lokacijah čez cesto uspešno prenesli skupno več kot 4.000 dvoživk. Tovrstne akcije nimajo le neposrednega ohranitvenega učinka za posamezne osebke dvoživk, pač pa tudi osveščevalni namen. Besedilo: Anamarija Žagar Foto: Maja Sopotnik (zgoraj) in Katarina Drašler (spodaj) Znanilci pomladi Z začetkom leta 2014 smo v Društvu za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS) pričeli z zbiranjem prvih opažanj dnevnih metuljev v posamezni sezoni. Vsako prvo opažanje posamezne vrste v letu zapišemo v tabelo, ki je objavljena na naši spletni strani. S tem lahko spremljamo prihod pomladi in tudi poletja v Slovenijo. Upamo, da bomo z akcijo nadaljevali v prihodnjih letih in tako spremljali tudi medletna nihanja prvih pojavljanj dnevnih metuljev pri nas. Vabljeni k sodelovanju! Svoja opažanja lahko sporočite na info.metulji@gmail.com, vsa dosedanja opažanja pa si lahko ogledate na spletni strani društva http://metulji.biologija.org pod zavihkom Znanilci pomladi. Besedilo in foto: Barbara Zakšek Citrončka (Gonepteryx rhamni) smo letos opazili že 12. januarja. Plazenje v jame in zamakanje v škornje Tako bi lahko na hitro opisali terenske aktivnosti, ki smo jih v letu 2014 izvedli člani Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev. Po ozkih rovih primorskega podzemlja smo se plazili 27. februarja 2014, ko smo na netopirsko-ja-marskem terenu v treh jamah našli hibernirajoče male in velike podkovnjake ter navadnega/ostrouhega netopirja. Prezeble prste na nogah pa smo greli 25. maja 2014, saj je gladina reke Cerkniščice ob navdušenem jemanju ujetih netopirjev iz mreže vsaj enkrat presegla rob gumijastih škornjev vseh udeležencev. A mokre noge so bile ob ulovu 12 netopirjev štirih različnih vrst kaj kmalu pozabljene. Pridružite se nam na kakem terenu! Povabila objavljamo tudi na Facebook strani društva: http://www.facebook.com/sdpvn. Besedilo in foto: Simon Zidar Pogled pod morsko gladino Za še boljše osveščanje o živalskih in rastlinskih vrstah v njihovem naravnem okolju je Program Združenih narodov za okolje (UNEP) 3. marec razglasil za svetovni dan prostoživečih vrst (World Wildlife Day). V počastitev prvega svetovnega dneva prostoživečih vrst je društvo Morigenos 3. marca 2014 v Kopru organiziralo ogled filma Oceani, ki nas je popeljal v čudoviti podvodni svet in nam predstavil osupljivo življenje pod morsko gladino. Sledila je zanimiva diskusija o pomenu vrst v naravnem okolju. Besedilo in foto: Ana Hace Mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros) se med hibernacijo popolnoma ovije v svoje prhuti, ven kuka le gobček. Teren za nočne metulje na Krasu V petek, 7. 3. 2014, se je 24 nadobudnežev zbralo v bližini Hrastovelj. Že čez dan smo v bližnji okolici opazili 16 vrst dnevnih metuljev, kar je za ta zgodnji čas izjemno veliko. Čeprav je čez dan pihala burja, se je ozračje zvečer umirilo in nočni lov je bil zelo uspešen. Nočnih metuljev na šotorih in vinskih vabah se je kar trlo in tako smo našteli blizu 50 vrst. Našli smo tudi kraškega zmrzlikarja (Erannis ankeraria), kar je prva najdba tega ogroženega pedica izven območja Podgorskega krasa v zadnjem desetletju. Med drugimi vrstami lahko izpostavimo še pri nas redko mediteransko sovko Orthosia rorida, gosenice katere se hranijo s kristusovim trnom (Paliurus spina-christi). Opazili smo že tudi prve male nočne pavlinčke (Saturnia pavionella), ki so vedno prava paša za oči. (foto: Barbara Zakšek) Besedilo: Rudi Verovnik Izlet na izliv Soče Kljub vremenski napovedi, ki ni bila najbolj obetavna, se je nekaj članov društva Dinaricum konec marca odpravilo na izlet v nacionalni park Isola della Cona, ki je srce rezervata izliva reke Soče. Rezervat se nahaja na vzhodnem delu dežele Furla-nije - Julijske krajine in je eno najpomembnejših sladkovodnih mokrišč v severnem Jadranu. V zimskih mesecih park privabi na tisoče ptic, ki jim družbo delajo beli kamarški konji, ki se prosto pasejo v rezervatu. Sonca sicer nismo videli, a je bila oblačnost dobrodošla, saj so se komarji, ki so ta čas že letali po zraku, poskrili. V času obiska parka smo videli ali vsaj slišali 67 vrst ptic. Beli kamarški konji. Besedilo in foto: Petra Muhič Občni zbor BDS 3. marca 2014 je Botanično društvo Slovenije na rednem letnem občnem zboru izvolilo novo vodstvo. Predsednik društva je postal Jošt Stergaršek, blagajnik je po novem Filip Mzmič, tajnica pa še naprej ostaja Simona Strgulc Krajšek. Občni zbor je potrdil tudi osem ostalih članov izvršnega odbora društva. Urednica revije Hladnikia ostaja Tinka Bačič. Novi podatki o društvu so dostopni na spletni strani http://bds.biologija.org. Besedilo: Simona Strgulc Krajšek (foto: Magda Peršič) Priznanje entomološkemu društvu Srbsko naravoslovje letos praznuje več jubilejev, in sicer 150. obletnico ustanovitve Naravoslovnega društva (ustanovitelj Josip Pančić), 90-letnico Beograjskega biološkega društva in 65. obletnico ustanovitve Srbskega biološkega društva. Ob tej priložnosti je pod pokroviteljstvom Ministrstva za šolstvo, znanost in tehnološki razvoj Republike Srbije, Univerze v Beogradu ter Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU) Srbsko biološko društvo podelilo Slovenskemu entomološkemu društvu Štefana Michielija v Ljubljani (SEDŠM) platinasto diplomo kot priznanje za izjemen in pomemben prispevek k razvoju in promociji bioloških znanosti. Diplomo je predsedniku SEDŠM 28. marca 2014 v Postojni lastnoročno predal predsednik Srbskega biološkega društva prof. dr. Božidar Ćurčić. Besedilo: Slavko Polak Metulji med astronomi 29. marca 2014 je na Trnovem pri Novi Gorici potekal 9. Messierjev maraton in srečanje ljubiteljev astronomije. V okviru srečanja, ki se ga je udeležilo okoli 50 ljubiteljev astronomije, je entomolog B. Zadravec pripravil tudi predavanje na temo vpliva nočnega onesnaževanja na metulje. Besedilo in foto: Bojan Zadravec 28. letna konferenca Evropskega združenja za kite in delfine Ekipa društva Morigenos se je med 5. in 9. aprilom 2014 udeležila 28. konference Evropskega združenja za kite in delfine (ECS) v Belgiji. Tema letošnje konference je bila »morski sesalci kot varuhi/znanilci spreminjajočega se okolja«. Raziskovalci društva Morigenos so z dvema prispevkoma predstavili socialno strukturo in obnašanje delfinov v slovenskem morju in okoliških vodah. Besedilo: Ana Hace Predstavitev metuljev v Goriških brdih 11. aprila 2014 sta bili v Šmartnem v Goriških brdih izvedeni dve entomološki predavanji. Andrej Mohar je predstavil rezultate Life+ projekta s področja svetlobnega onesnaževanja, ki se je zadnja tri leta izvajal tudi v Goriških brdih pod okriljem Društva za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije in partnerjev. Sledila je predstavitev metuljev, njihovega življenja, načina raziskovanja metuljev, zbiranja in uporabe podatkov. Po predavanjih je potekala otvoritev razstave metuljev, izbranih iz delovnega materiala B. Zadravca. Obiskovalcem je bilo na pogled danih približno 1.700 vrst metuljev. Razstava je trajala od 11. do 20. aprila 2014. Besedilo in foto: Bojan Zadravec Sodelovanje na Taborniškem Tudi letos je Herpetološko društvo -Societas herpetologica slovenica sodelovalo na Taborniškem Festivalu, ki ga organizira Mestna zveza tabornikov Ljubljana. Dogodek je potekal v parku Tivoli v soboto, 12. aprila 2014. Naši člani so stojnico obložili z zloženkami, pobarvankami, priponkami in majicami, s sabo pa smo imeli tudi dve želvi, s katerimi so se lahko udeleženci pobliž-je spoznali. Udeleženci so si z odgovori na nagradna vprašanja prislužili priponke. Življenjski krog dvoživk večini ni povzročal problemov, najbolj strupena slovenska kača pa se je izkazala za nekoliko trši oreh. Besedilo: Anamarija Žagar Foto: Maja Sopotnik Ekipa društva Morigenos. (foto: Tina Centrih) Razstava metuljev Bojana Zadravca. Populacijska genetika močvirske sklednice v Sloveniji Herpetološko društvo je 24. aprila 2014 izvedlo predavanje o populacijski genetiki močvirske sklednice (Emys orbicularis). V uvodnem delu je predavateljica Melita Vamberger, ki se z omenjeno temo ukvarja v okviru svoje doktorske naloge v naravoslovnem muzeju v Dresdnu, na kratko predstavila samo vrsto in zgodovino njenega raziskovanja. Bolj podrobno so bile predstavljene še podvrste močvirske sklednice, od katerih dve živita tudi pri nas. Delni rezultati pričujoče doktorske naloge so pokazali, da imamo v Sloveniji tri povsem različne linije izvora populacij, ki se na nekaj mestih po državi tudi uspešno križajo. Besedilo: Damjan Vinko Melita Vamberger. (foto: Griša Planinc) V dveh dneh simpozija se je pod taktirko odlične organizacijske skupine entomologov Oddelka za biologijo v Mariboru zvrstilo veliko zanimivih predavanj s široko paleto raznovrstnih tem. (foto: Slavko Polak) 4. slovenski entomološki simpozij z mednarodno udeležbo Na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru je 9. in 10. maja 2014 potekal 4. slovenski entomološki simpozij z mednarodno udeležbo. Simpozija se je udeležilo 48 udeležencev, predstavljenih je bilo 32 predavanj in 5 posterjev. Otvoritvi simpozija je sledil prvi sklop predavanj, ki sta ga pričela vabljena predavatelja. Prvi predavatelj je predstavil metodo izdelave tridimenzionalnih posnetkov (SBEM - serial block face scanning electron microscope) za ugotavljanje povezav med celicami živčnega sistema pri kobilicah, medtem ko je drugi predavatelj predaval na temo zoogeografije metuljev v hribovitih predelih Panonske nižine. Nadaljnja predavanja so bila zelo raznolika in so se dotaknila vrste zanimivih tem, od aplikativnih metod, kot je na primer uporaba čebel pri zaščiti jagod pred sivo plesnijo, temeljnih raziskav o vibracijski komunikaciji žuželk vse do ekoloških in biogeografskih tem. Drugi dan se je pričel z vabljenim predavanjem na temo škodljivih ksilofagnih žuželk na bosanski vrsti bora. Sledila so predavanja, ki so zajemala tematike naravo-varstva, favnistike in biologije različnih skupin žuželk. Zaključimo lahko, da je bil simpozij zelo uspešen. Besedilo: Maarten de Groot in Vesna Klokočovnik Projekt Learning from Landscapes izvaja 5 nevladnih organizacij iz Romunije, Škotske, Madžarske, Poljske in Slovenije. Na fotografiji del udeležencev akcije na Poljskem. (foto: Griša Planinc) Grundtvig: poslednji romanji na Poljsko in Škotsko V sklopu programa Evropske komisije Grundtvig - programa vseživljenjskega učenja - je med 16. in 21. majem 2014 potekala predzadnja akcija učnih partnerstev (mobilnosti) odraslih v okviru projekta herpetološkega društva. Posamezno srečanje je razdeljeno na tri dele: preučevanje biodiverzitete z ogledom lokalne naravne dediščine, določanje naravnega stanja habitatov in opis lepot krajine. Odprava na Poljsko v kraj Chorz^powo je bila prijetna izkušnja za slovensko štiričlansko ekipo. Zabavna druščina, vselej pripravljena na razpravljanje o naravi, je kaj kmalu ugotovila, da je tudi poljsko naravovarstvo zgolj kup kompromisov, če že ne nesmislov. Na predstavljenem območju se nadvse trudijo varovati vrste, vendar je varovanje življenjskih prostorov povsem podrejeno gozdarski industriji. Zadeve se namreč lotevajo povsem korporativno: gozd na nekem območju povsem izseka-jo, območje pa znova na gosto zasadijo s pionirskima rdečim borom in brezo. Ponekod to storijo tako na gosto, da si le človek z bujno domišljijo lahko predstavlja, kako se skozi gozd sprehodi kapitalni jelen. Ob koncu so nas popeljali v prav fleten gozd, ki pa ga ohranjajo predvsem za izobraževalne namene. Vtis so naredili tudi na gosto postavljeni nadhodi za živali nad avtocesto, nekoliko manj primerni (vsaj za dvoživke) so bili odvodni bazeni s strmimi betonskimi bregovi ob njej. Med 15. in 20. junijem 2014 je v okviru projekta potekalo še zadnje učno partnerstvo, in sicer na Škotskem. Tega se je udeležila 5-članska slovenska odprava, ki je preučevala predvsem naravno in kulturno dediščino severne Škotske s poudarkom na priobalnem pasu. Naši škotski partnerji, ki so poskrbeli, da smo se počutili kot doma, so nas mimo Loch Lomonda odpeljali proti severu na zahodno obalo, kjer smo v prijetnem okolju spoznavali lepote Škotskega višavja (Highlands). Potepali smo se po obali in našli številne morske živali, spoznali zanimiv način kmetovanja - »crofting« - ter se nagledali orhidej, ovc, praproti, ptic, jezer in potokov. Z ladjico smo se odpravili tudi v zaliv vulkanskega izvora na otoku Isle of Skye, kjer se zelena hribovja stikajo z modrino morja. Tam smo se pobližje srečali tudi s tjulnji. Za zaključek nas je presenetila še glasbena skupina, ki nam je z zvoki violine, škotskih dud, piščalk in kitar naježila kožo ob tradicionalnih škotskih pesmih. Doživeli smo nepozabno in zagotovo ne zadnje potovanje na sever Britanskega otočja. H Program Vseživljenjsko učenje Po petih opravljenih učnih partnerstvih lahko z gotovostjo zaključimo, da so se udeleženci vseh akcij naučili veliko novega, spoznali podobnosti in razlike preučevanih evropskih pokrajin, kulturne in naravne dediščine ter navezali stike za morebitna dolgoletna prijateljstva. Na fotografiji prizori iz akcije na Škotskem. (foto: Jani Frank) Kaj storiti, če na morju opazimo delfine? Ker si vode Jadranskega morja delimo tudi z delfini (in drugimi prebivalci morja), je dobro vedeti, kako se na morju odgovorno obnašati. Da bo izkušnja srečanja z delfini na morju nepozabna in prijetna tako za vas kot tudi za delfine, smo pripravili informativno zloženko Kaj storiti, če na morju opazimo delfine? Izdajo zloženke je v okviru izobraževalnega projekta zmanjševanja negativnega vpliva pomorskega prometa na delfine podprl Dormeo prek akcije Objem topline, natisnili pa smo jo v slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku. Elektronska različica je dostopna na spletni strani http://www.morigenos.org. Tudi v prihodnje bomo zelo veseli, če nas boste takoj, ko delfine opazite, poklicali, in nam s tem pomagali pri zbiranju pomembnih podatkov o delfinih in pri raziskovanju te vrste v severnem Jadranu. Besedilo: Ana Hace Pozor delfini. (foto: Polona Kotnjek) Odonatologi v Hutovem blatu Med 22. in 27. majem 2014 sta Slovensko odonatološko društvo in društvo BIO.LOG iz Sarajeva izvedla del odonatološke raziskave v okviru projekta Karst freshwater habitats: identification and participatory conservation planning of threatened invertebrate and fish species, ki ga financira Critical Ecosystem Partnership Fund (CEPF). Projekt se sicer osredotoča na prepoznavanje ogroženih vrst kačjih pastirjev, vodnih polžev in rib ter njihovih habitatov na področju naravnega parka Hutovo blato in porečja rek Trebižat ter Neretva v južni Hercegovini. V okviru tokratne raziskave smo v Hutovem blatu popisali 28 vrst kačjih pastirjev in pregledali primerna mesta za razmnoževanje velike peščenke (Lindenia tetraphylla), ki jih bomo nato natančneje raziskovali poleti. Naše delo je bilo 23. in 24. maja vključeno tudi v program Dneva Naravnega parka Hutovo blato. Besedilo: Damjan Vinko Foto: Ana Tratnik Poplavne ravnice v Naravnem parku Hutovo blato. Jutranje SOD-ovanje V petek, 30. maja 2014, je v osemčlanski zasedbi potekalo jutranje SOD-ovanje s prof. dr. Boštjanom Kiauto kot osrednjim gostom. Odonatologi smo opravili pregled dosedanjega znanja o kačjih pastirjih Ljubljane, vse od petdesetih let prejšnjega stoletja do danes, ko Slovensko odonatološko društvo zaradi pomanjkanja novejšega znanja pričenja s popisom kačjih pastirjev znotraj Mestne občine Ljubljana (projekt financira ŠOU v Ljubljani). Razpravljali smo tudi o morebitnih manjših raziskavah, ki bi jih lahko študenti biologije opravljali v okviru svojih diplomskih in drugih nalog. Besedilo: Damjan Vinko Foto: Maja Vrhovnik ■ ^ v, P ля щ ì ш Ш ' t A ' .Л. уШ — - ■ ЛД 1,1 i-1 iP Ж J i Za spremembo je tokrat naše terensko delo potekalo kar iz gumenjaka. Mlajši odonatologi smo bili veseli obiska prof. dr. Boštjana Kiaute, začetnika sodobne odona-tologije pri nas. Entomološki terenski vikend na Sabotinu Kljub slabšemu vremenu prizorov za fotografe in filmarje ni zmanjkalo. (foto: Slavko Polak) Na prireditvi Črnuška pomlad so se prebivalci Črnuč seznanili s pestrostjo metuljev v neposredni bližini njihovih domov. Kresnična palčica (Nehalennia speciosa) je ena najmanjših vrst kačjih pastirjev v Evropi, saj odrasla meri le malenkost več kot 2 cm. Pokošeno zlato rozgo s Tomačevskega proda smo odpeljali na deponijo. Podobno kot pred dvema letoma je Slovensko entomološko društvo Štefana Michi-elija tudi letos pripravilo dvodnevni terenski vikend z glavnim namenom druženja med entomologi. Dobili smo se v petek, 30. maja 2014, v Solkanu pri Gorici, raziskovali pa na Sabotinu. Organizacijo je prevzel domačin Bojan Zadravec. Bazni tabor je bil v lovskem domu LD Sabotin, od koder smo si entomologi sami izbirali območja raziskav. Zbralo se je 25 ljubiteljev žuželk, med nami sta bila tudi dva kolega s Slovaške in štirje iz Italije. Žal nam jo je zagodlo vreme. Deževalo je pozno v petkovo popoldne. Zvečer se je sicer zjasnilo, a je bila noč hladna in vetrovna. Proučevalci nočnih metuljev so bili zato nejevoljni, saj je na sicer številne luči priletelo le skromnih 50 vrst metuljev. Nekaj lepših in večjih nočnih metuljev je bilo deležnih »filmarske« pozornosti. Tisti, ki smo prenočili, smo se na Sabotinu zbudili v prekrasno sončno jutro. Hroščarji so se veselili zanimivih favnističnih najdb. Obiskali smo še vrh Sabotina in si vodeno ogledali kaverne iz prve svetovne vojne. Končali pa smo, kot se spodobi, z briškimi češnjami. Besedilo: Slavko Polak Sobotnega dnevnega terena se je po naporni noči udeležilo 14 entomologov. (foto: Milan Kenda) DPOMS na Črnuški pomladi Na prireditvi Črnuška pomlad, ki je potekala 6. junija 2014, se je predstavilo tudi Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije. Obiskovalcem smo predstavili delovanje društva, metulje v njihovi okolici in predvsem aktivnosti v sklopu projekta Deteljin modrin - prezrt biser savskih prodov. Obiskovalci in organizatorji so nas toplo sprejeli in izrazili zanimanje za naše dejavnosti. Tako smo razdelili veliko informativnega materiala, izmenjali mnenja, izvedli nagradno igro, najmlajši pa so se zabavali ob barvanju metuljev. Besedilo in foto: Primož Glogovčan Odonatologi pri sosedih V soboto, 7. junija 2014, je italijanska članica Slovenskega odonatološkega društva Costanza Uboni organizirala terenski dan, namenjen kresnični palčici (Nehalennia speciosa). Na terenu, ki se je pričel v neposredni bližini Vidma (Udine), se je 7-član-ski slovenski odpravi pridružilo še 9 zahodnih sosedov. Najprej smo obiskali edino še znano lokaliteto na vzhodu Italije, kjer smo vrsto tudi potrdili. Kasneje smo jo zaman iskali na preostalih štirih znanih območjih, od koder je vrsta v zadnjem desetletju povsem izginila. Teren smo v poznih urah končali v bližini Ampezza, kjer je bila velika populacija kresnične palčice zadnjikrat videna v letu 2009. Besedilo: Damjan Vinko Foto: Ana Tratnik Izboljšanje habitata deteljinega modrina 7. junija 2014 smo člani DPOMS uspešno opravili prvi del odstranjevanja zlate ro-zge na travniku Tomačevskega proda, kjer se pojavljata deteljin modrin in turška detelja. Na delih, kjer puljenje ni bilo mogoče, smo zlato rozgo pokosili. Akcija je bila uspešna, saj smo odstranili zlato rozgo s celotnega travnika. V kratkih odmorih, ko smo si brisali pot s čela, smo opazovali tudi spreletavanje metuljev. Opazili smo 22 vrst, med katerimi nas je še posebej navdušil scopolijev zlatook (Lopinga achine), ki ga je ujel naš najmlajši udeleženec. Vabimo vse, da se nam znova pridružite jeseni! Projekt Deteljin modrin - prezrt biser savskih prodov finančno podpira Mestna občina Ljubljana. Besedilo in foto: Primož Glogovčan Netopirji na Festivalu Lent Otroški prstki so spretno obrisovali in izrezovali papirnate netopirje na ustvarjalni delavnici, ki smo jo na povabilo Zveze prijateljev mladine Maribor člani SDPVN izvedli 2. julija 2014 na Festivalu Lent. Z otroki smo ob ustvarjanju poklepetali o netopirjih in jim predstavili aktivnosti našega društva, predvsem pa ljudem poskušali približati netopirje kot ogrožena in koristna bitja. Presenečeni in hkrati veseli smo bili nad splošno izjemno pozitivnim odnosom ljudi do teh skrivnostnih in predsodke zbujajočih živali. Otroci so se lahko tudi slikali s panojem netopirja, v katerega so postavili svoj obraz, in tako za nekaj trenutkov postali pravi netopirji. Besedilo in foto: Simon Zidar Pastirstvo in medved v Alpah Med julijem in septembrom 2014 bomo na eni od planin v slovenskih Alpah »dinarikumovci« izvajali projekt Pastirstvo za boljše sobivanje človeka in medveda v Alpah. Namen projekta je prikaz dobre prakse zmanjševanja konfliktov med človekom in medvedom. Vse, ki bi radi prispevali k ohranjanju medveda v Alpah in k ohranjanju tradicionalne oblike pašništva na planinah, vabimo, da se nam pridružite in kot pastirji prostovoljci preživite teden dni v čudovitem gorskem svetu. Več informacij na http://dinaricum.si. Knjiga in zgoščenka Pojoče kobilice Slovenije Pred kratkim sta člana entomološkega društva Stanislav Gomboc in Blaž Šegula pripravila priročnik Pojoče kobilice Slovenije/Singing Orthoptera of Slovenia, ki ga je izdal Zavod EGEA. Knjigo, ki vsebuje krajši pregled večine slovenskih pojočih vrst kobilic, s priloženo zgoščenko napevov kobilic lahko po ceni 35 € naročite preko spletne strani izdajatelja. Slikovno bogata knjiga v priročnem formatu na 240 straneh predstavlja 99 ta-ksonov kobilic v zvoku in sliki. Vsaka vrsta je predstavljena s 4 fotografijami in oscilogramom napeva. Podani so tudi osnovni podatki, vključno s slovenskim in angleškim poimenovanjem vrste, velikostjo telesa, razdaljo, s katere lahko slišimo posamezno vrsto, in podatki o habitatih vrste ter razširjenostjo vrste pri nas. Poleg slikovnega dela je knjigi dodan prvi ažuren popis vseh vrst kobilic, ki jih najdemo v Sloveniji - nekaj vrst predstavlja tudi prve najdbe pri nas. S pričujočim čtivom so vrste dobile tudi poljudna slovenska imena. Priročnik pa ne bo uporaben le za širšo javnost, temveč tudi za strokovnjake, ki bodo v njem našli precej novosti na področju poznavanja kobilic Slovenije. V popisu vrst avtorja ugotavljata, da je trenutno v Sloveniji prisotnih 157 vrst kobilic. S seznama sta odstranila 5 vrst, nekaj pa sta jih ažurirala s trenutno veljavnimi imeni oz. njihovim revidiranim statusom pri nas. Namen predstavljenega, seveda recenziranega, gradiva je opozoriti na veliko biot-sko raznovrstnost pojočih kobilic v Sloveniji in spodbuditi dodatno terensko delo, saj na tem področju manjka poljudna literatura, ki je strokovno dovolj zanesljiva za lažjo določitev sorodnih vrst pojočih kobilic. Besedilo: Damjan Vinko G-БСЭ po I nò КОПИ I г: F SI. и', I Mil-SINKING OUTHOi i ri;AuJ- M.i)VEvNIA ■ r' IU II. ............... Naslovnica knjige. Uspešen zaključek projekta SloWolf Besedilo: Aleksandra Majić Skrbinšek Obstoj volkov v Sloveniji je odvisen od vrste dejavnikov, ki smo jih člani projekta SloWolf poskušali preučiti, nato pa zbrano znanje vključiti v varstvo in upravljanje s to karizmatično vrsto. Podatke o volkovih smo pridobivali s pomočjo telemetričnega spremljanja sedmih volkov. Poleg tega smo prek akcij zimskega sledenja zbirali podatke o gibanju volkov in velikosti tropov pa tudi neinvazivne genetske vzorce. Z analizo zbranih vzorcev smo dobili prvo natančno in objektivno oceno številčnosti volkov pri nas. Številčnost je bila v vseh treh letih spremljanja stabilna in se kljub razmeroma visoki zaznani smrtnosti praktično ni spreminjala. Tako je bila ocenjena največja letna številnost volkov v Sloveniji v trajanju projekta od 34 do 43 osebkov, ki so tvorili 8 do 11 tropov. Life+ projekt SloWolf smo v letih 20102013 izvajali v društvu Dinaricum skupaj z Univerzo v Ljubljani in Zavodom za gozdove Slovenije. Projekt so sofinancirali Evropska komisija, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje ter z lastnimi sredstvi tudi partnerji projekta. Poleg spremljanja volkov je za njihovo varstvo treba upoštevati tudi druge dejavnike, ki pomembno vplivajo na njihov dolgoročni obstoj. Tega ogroža predvsem negativen odnos ljudi. Raziskava odnosa javnosti do volka v okviru projekta je pokazala, da večina prebivalstva z območja njegove prisotnosti sicer podpira njegovo ohranitev in si želi sobivanja, a se ga mnogi še vedno bojijo. Dejstvo je, da zdrav volk človeku ni nevaren in se mu večinoma izogiba. Glavna prehrana volka je naravni plen - jelenjad in srnjad, ki pa sta v Sloveniji tudi lovni vrsti. V okviru projekta smo izdelali navodila, ki pri upravljanju velike rastlinojede divjadi upoštevajo tudi prisotnost volkov - njihove potrebe in dejanski vpliv na plenske vrste. V letu 2013 so bila navodila že upoštevana pri pripravi lovskih upravljavskih načrtov. Škode zaradi volkov predstavljajo največji izziv ohranjanja volkov tudi drugje po Evropi in svetu, ne le v Sloveniji. V okviru projekta je osem rejcev, ki imajo od 30-800 domačih živali, ki so (foto: Miha Krofel) bile pred projektom izpostavljene napadom velikih zveri, prejelo zaščitna sredstva - visoke električne ograje ali pastirske pse. Že v prvih dveh letih je pri teh rejcih zaradi uporabe varovalnih kompletov nastalo za 200.000 € manj škode zaradi volkov kot leto prej, kar je skoraj toliko, kot je slovenski proračun porabil za sofinanciranje projekta. Za ključno se je izkazala pravilna in dosledna uporaba zaščitnih sredstev. Eden pomembnejših dosežkov projekta je priprava akcijskega načrta za upravljanje populacije volka v Sloveniji, pri katerem je sodelovalo 57 članov iz 21 različnih vladnih in nevladnih organizacij. Vlada RS je akcijski načrt februarja 2013 formalno sprejela. Z izdelavo akcijskega načrta želimo zagotoviti, da bodo rezultati projekta in pridobljeno znanje trajno vplivali na izboljšanje upravljanja z volkom in sobivanja z ljudmi ter da bodo aktivnosti, ki so se pri- (foto: Miha Krofel) čele izvajati med projektom, postale redna praksa pri varstvu te vrste pri nas. Člani projektne skupine še naprej zainteresirane vabimo k spremljanju projektne spletne strani http://www.volko-vi.si, Facebook strani Projekt SloWolf in sporočanju ter vpisovanju svojih opažanj s terena na http://portal.volkovi.si. Ob koncu se želimo vsem sodelujočim in širši javnosti, ki je z zanimanjem spremljala naše projektne aktivnosti, zahvaliti za sodelovanje, spremljanje, pobude, pohvale in kritične misli, ki so nas vzpodbujale, da smo projekt uspešno zaključili in da bodo imeli od njega korist tako volkovi kot ljudje, ki si z njimi delijo življenjski prostor. Danes vemo o volkovih več kot kadar koli prej. Verjamemo, da je pridobljeno znanje najboljša možna popotnica za prihodnost te vrste pri nas. Res iskrena hvala vsem! P (foto: Iztok Tomažič) (foto: Miha Krofel) Kiti in podvodni svet zvoka Besedilo: Ana Hace Svetovno znani raziskovalec morij Jacques Cousteau je svoj prvi dokumentarni film, posnet po istoimenski knjigi, ki razkriva zanimivosti skrivnostnega podvodnega sveta, naslovil Svet tišine (The Silent World). A nekoč tihi oceani se danes spreminjajo v oceane hrupa. Po izračunih mednarodne kitolovne komisije (IWC - International Whaling Commission) se je stopnja hrupa v oceanih v zadnjih šestdesetih letih na nekaterih območjih vsako desetletje podvojila. Velik delež stalnega hrupa prispevajo t. i. pomorske avtoceste, prek katerih čezoceanske ladje prevažajo dobrine med celinami. Drugi glavni vir hrupa so vse večje zahteve po naravnih virih, kot je nafta iz globin, in druge raziskave morskega dna. Na tretjem mestu pa je uporaba aktivnih sonarjev, najpogosteje pri vojaških vajah. Voda je precej drugačno okolje od kopnega. Fizikalne lastnosti morskega okolja omogočajo daljše potovanje zvoka kot svetlobe. Svetlobe v globini hitro zmanjka, zato vid v vodi ni tako učinkovit čut kot na kopnem. Njegovo vlogo pod vodo prevzema sluh. Zvok namreč v vodi potuje približno petkrat hitreje kot po zraku, zato je izredno učinkovito sredstvo za zaznavanje okolja pod vodo. Morske živali so življenjsko odvisne od zvoka. Kiti se z njegovo pomočjo sporazumevajo, orientirajo ter iščejo in lovijo plen. Na življenje v morju so se izvrstno prilagodili med drugim prav z učinkovito rabo zvoka in izjemno razvitim sluhom. Nekatere vrste kitov, delfinov in pliskavk uporabljajo tako nizke in visoke zvočne frekvence (pod 20 Hz in do 140 kHz), da jih človeško uho ne more zaznati. Zvok, ki ga v morju povzročajo človeške aktivnosti, je zanje zelo moteč. Hrup moti njihove aktivnosti, povzroča stres in degradacijo njihovega naravnega okolja, v ekstremnih primerih lahko privede do trajnih poškodb sluha in celo smrti. Dolgoročni učinki vznemirjanja lahko vplivajo na stopnjo preživetja, reproduktivno zmožnost, spremembe v vzorcih obnašanja in na spremembe v razporeditvi plena ter tako negativno vplivajo na celotno populacijo. Do določene mere pa se morski sesalci na dodatni hrup lahko navadijo in se mu prilagodijo. Nekateri vosati kiti naj bi se na primer ponekod začeli oglašati v nekoliko nižjih frekvencah, lahko se oglašajo glasneje ali pa se ob premočnem hrupu nekaj časa ne oglašajo. V slovenskem morju in okoliških vodah imamo majhno, a stalno populacijo delfinov vrste velika pliskavka (Tursiops truncatus), ki jo društvo Morigenos preučuje že 12 let. Naše vode vse leto redno uporablja med 40 in 100 delfinov. Slovensko morje zanje predstavlja pomemben del življenjskega okolja, saj se tu prehranjujejo, počivajo, razmnožujejo in skrbijo za mladiče ter se igrajo in družijo. Nekateri delfini se tukaj zadržujejo občasno, drugi redno. Nekaj je takih, ki so tu prisotni vsako leto, že od začetka raziskovanja. Danes nekatere delfine zato že zelo dobro poznamo in počasi nam razkrivajo skrivnosti svojih življenj. Nekatere mladiče smo imeli priložnost opazovati med njihovim odraščanjem, vedno pa se razveselimo tudi novih mladičkov znanih samic. Primerjave podatkov naše populacije delfinov in druge najbližje populacije delfinov (v okolici Cresa in Lošinja na Hrvaškem) ter genetske analize so pokazale, da imamo v Jadranskem morju več različnih lokalnih populacij. Delfini so pomemben del morskega ekosistema. Z učinkovito zaščito delfinov lahko zaščitimo tudi druga bitja in celotno okolje, v katerem delfini živijo. Delfine pri nas precej ogroža pomorski promet, še posebno v poletnih mesecih, ko se na morju bistveno poveča število rekreacijskih plovil. Poleg dejstva, da povečan rekreacijski promet povečuje tudi možnosti trkov delfinov s plovili, so znanstvene raziskave pokazale, da lahko vpliva tudi na distribucijo delfinov, njihovo obnašanje in oglašanje. Stres in velika poraba energije zaradi povečanega podvodnega hrupa sta povzročila izločitev nekaterih pomembnih prehranjevalnih in razmnoževalnih območij določenih populacij kitov in delfinov. Prve analize kopenskih opazovanj društva Morigenos in spremljanje plovil na morju nakazujejo, da poletni promet lahko vpliva na to, da se delfini izogibajo določenim pomembnim območjem zanje. Negativne vplive pomorskega prometa na delfine in njihovo življenjsko okolje pa lahko močno zmanjšamo že s primernim ravnanjem na morju, o čemer smo v društvu izdali tudi informativno zloženko. Podvodni hrup je v znanstvenih, vodstvenih in političnih krogih prepoznan kot zaskrbljujoč dejavnik, vendar bo za ublažitev negativnih učinkov treba postoriti še veliko. Zmanjšanje podvodnega hrupa se skuša doseči z različnimi predpisi, smernicami in koalicijami, kot je Evropska koalicija za tihe oceane, DA BODO SREČANJA Z DELFINI NA MORJU NEPOZABNA IN PRIJETNA ZA VAS IN ZA DELFINE, UPOŠTEVAJTE NEKAJ KLJUČNIH PRAVIL: (foto: Polona Kotnjek) upočasnite ali ustavite plovilo v bližini delfinov, če se jim želite približati, storite to počasi in plujte vzporedno z njimi, če je možno, imejte motor plovila v nevtralnem položaju ali ugasnjen, ne podite delfinov: če se vam želijo približati, bodo to storili sami, ohranite razdaljo 50 m, izogibajte se nenadnim spremembam hitrosti ali smeri, v njihovi bližini se ne zadržujte dlje kot 15 minut, ne približujte se delfinom, ki imajo mladiče, ne skušajte jih hraniti ali plavati z njimi, ko se odločite oditi, storite to počasi. Hitrost postopoma povečajte šele, ko je plovilo več kot 200 m oddaljeno od živali. ki se bori proti prekomernemu podvodnemu hrupu in neprimerni uporabi podvodnih sonarjev, katere član je tudi društvo Morigenos. V marcu 2014 je Evropski parlament sprejel odločitev, da bo v prihodnje za seizmične raziskave potrebna ocena presoje vpliva na okolje: države članice bodo za seizmične raziskave, ki ugotavljajo sestavo morskega dna s pomočjo zračnih topov (ti na vsake 6-20 sekund izpustijo visoko energijske zvočne valove], zakonsko zavezane predhodno oceniti njihov vpliv na morsko okolje. Priporočenim smernicam in presoji vplivov na okolje so se namreč države sedaj izogibale, kot na primer pri iskanju nafte ob koncu lanskega leta v Jadranskem morju na Hrvaškem. Podvodni svet tišine je dragocen, zato poskrbimo, da ne bo izginil. (foto: Tilen Genov) Kako združiti zanimivo raziskovalno delo in morske radosti? Besedilo: Nina Uratarič Preprosto! Pridružite se nam na poletnih raziskovalnih taborih društva Morigenos, ki jih izvajamo že od leta 2003. To je edinstvena priložnost, da iz prve roke spoznate preučevanje in varstvo delfinov in morskih želv ter jih v njihovem naravnem okolju tudi neposredno opazujete. S terenskim delom in sodelovanjem pri zbiranju dragocenih podatkov boste postali del slovenskega projekta raziskovanja in varstva delfinov. Slovenski projekt raziskovanja in varstva delfinov je dolgoročni program raziskovanja, monitoringa in varstva velikih pliskavk (Tursiops truncatus) v slovenskih in okoliških vodah. Gre za prvo dolgoročno in sistematično raziskavo katere koli vrste kitov in delfinov v Sloveniji in za najobsežnejši niz podatkov o delfinih in morskih želvah v tem delu Jadrana. Tabori trajajo po deset dni, v katerih vam zagotovo niti minuto ne bo dolgčas. Tako udeleženci kot člani ekipe bivamo skupaj v raziskovalni bazi društva Morigenos v Piranu. Tu spimo, kuhamo, jemo in se družimo, ko nismo na terenu. Ker pa to ni hotel, ima vsak tudi svoje zadolžitve. Življenjsko vzdušje v raziskovalni bazi je sproščeno, neformalno in okolju prijazno. Vsak dan poteka nekoliko drugače, saj je naše delo precej odvisno od vremena. Če je morje mirno in ni dežja, se dopoldne in popoldne odpravimo na teren iskat delfine, in sicer v dveh ekipah, ki se izmenjujeta: ena ekipa izvaja opazovanje s 5,8 m dolgega plovila, druga pa z obalnih opazovalnih točk s pomočjo daljnogledov. Preučevanje s čolna. (foto: Tina Centih) Ko stanje morja ni primerno za iskanje delfinov, raziskujemo zanimivosti slovenske obale ali pa se predamo morskim radostim. Večere nam popestrijo različna predavanja in filmi o delfinih, o našem raziskovalnem delu in o morju. In če po tem še nismo preveč utrujeni, se vsekakor najde čas tudi za zabavo. Preživite del poletja z nami, veseli bomo vaše družbe! Termine poletnih raziskovalnih taborov in več informacij najdete na http:// www.morigenos.org. P Opazovanje s kopnega. (foto: Maja Šorli) Osebna izkaznica: ČESNOVKA (Pelobates fuscus) Besedilo: David Stanković Foto: Maja Cipot (1,3-5,13-15), Nino Kirbiš (2), Monika Podgorelec (6, 7,12), Vesna Cafuta (8,11), David Stanković (9), Špela Gorički (10) __шв^ш - "г' . ■ ' wä газнВЯи v Česnovke (Pelobatesfuscus) za kopenski življenjski prostor ponavadi izbirajo poplavne gozdove s peščenimi rečnimi nanosi (1), kjer se s pomočjo velike poroženele petne grbice zakopljejo v peščena tla (1-3). Mrestijo v mrtvicah in drugih primernih stoječih vodah (4). Parjenje neposredno sledi prihodu samic do vode (5) in večinoma poteka ponoči. V mrestu, ki ga samice navi-jejo okoli potopljene vegetacije, so jajca brez reda nanizana v 1,5-2 cm širokih in 50-100 cm dolgih vrvicah (6, 7). Paglavci so večinoma enotno olivne barve brez pigmentnih črt ali pik (8). Hrbti del repnega grebena je visok in se začenja daleč za očmi. V primerjavi s paglavci zelene rege (Hyla arborea), ki imajo prav tako bočno nameščene oči, so ogromni (9). Pred preobrazbo lahko dosežejo dvojno velikost odrasle živali, kar je okoli 9 cm, lahko pa zrastejo tudi do 18 cm (10). Pravkar preobraženi osebki so manjši od paglavcev in merijo okoli 3 cm (11, 12), odrasli pa okoli 6 cm. Preobraženi osebki imajo gladko kožo brez zauše-snih žlez. Odrasli osebki imajo izrazito izbuljene oči z navpičnimi zenicami, nimajo pa zaušesnih žlez, zunanjega bobniča in zvočnih vreč (15). Samce ločimo od samic po zadebelinah na nadlahtih sprednjih okončin (13, 14). Napovednik ♦ Popis sladkovodnih želv maj—september 2014 Popisi bodo izvedeni na območju Mestne občine Ljubljana, ki projekt herpe-tološkega društva tudi financira. Več na lipajerasla@hotmail.com. ■ Kačji pastirji Ljubljane maj—september 2014 Terensko spoznavanje kačjih pastirjev Ljubljane bo potekalo večkrat v lepih poletnih dneh. Obenem bo SOD tudi letos organiziral delavnice v ZOO Ljubljana. Projekt sofinancira ŠOU v Ljubljani. Več na nina.erbida@gmail.com. Poletni raziskovalni tabori z delfini 20134 21. 7.—30. 7., 7. 8.—16. 8., 20. 8.—29. 8., 4. 9.—13. 9. 2014 Slovenska obala, Piran. Že dvanajsto leto zapored se lahko neposredno srečate z raziskovanjem in varstvom delfinov ter morskih želv. Pridružite se nam in spoznajte tehnike raziskovanja delfinov, vključno s fotoi-dentifikacijo, kopenskim opazovanjem, odpravami s plovilom ter opazovanjem vedenja. Kotizacija znaša 400 €. Več na morigenos@morigenos.org. Evropske noči nočnih metuljev 17.-21. julij 2014 Že jubilejne 11. Evropske noči nočnih metuljev (EMN) v Sloveniji bodo tudi tokrat potekale po različnih krajih po Sloveniji. Več na matjaz.jez@gmail.com. Raziskovalni tabor študentov biologije 2014 18.—29. julij 2013 Kočevje. Študentski tabor s kotizacijo okoli 80 €. Več na spela.bs@hotmail.com. • 4. Balkan OdonatOlogical Meeting (BOOM) 1.—8. avgust 2013 Mednarodni odonatološki tabor s terenskim delom, predavanji in delavnicami bo tokrat potekal v Bosni in Hercegovini. Več na damjan.vinko@gmail.com. * Dijaški biološki tabor 2014 10.—17. avgust 2014 Breginj. 5. dijaški biološki tabor s kotizacijo 80 €. Več na https://sites.google.com/site/ dijaskibioloskitabor. Popis volkov druga polovica avgusta 2014 Pridružite se nam na popisu volkov z izzivanjem tuljenja - howlingu. Popis bo na posameznem območju potekal tri dni zapored in se bo začel uro po sončnem zahodu. Več na http://dinaricum.si. SOD-ovanje: Bela krajina 22.—24. avgust 2014 Hrast pri Vinici. Terenski vikend SOD v Beli krajini. Več na nina.erbida@gmail.com. Dan delfinov 30. avgust 2014 Piran, Tartinijev trg. Več na http://www.morigenos.org. Botanični večeri 8. september 2014, 18.00 Ljubljana, Gimnazija Bežigrad. Prosti program z botaničnimi počitniški vtisi. лЩк Tekmovanje v poznavanju flore za osnovno- in srednješolce 20. september 2014 Lokacija bo sporočena naknadno. Botanično tekmovanje bo potekalo v dvojicah, ki se bodo pomerile v prepoznavanju in določanju višjih rastlin ter izdelavi herbarija. Prijave do 27. junija. Več na http://bds.biologija.org. Mednarodna noč netopirjev 2014 september 2014 Različni kraji po Sloveniji Številni brezplačni dogodki, namenjeni promociji netopirjev in društva. Program bo objavljen na http://www.sdpvn-drustvo.si. ätU Jesensko popisovanje flore 4. oktober 2014 Več na http://bds.biologija.org. * Posvet o naravovarstveni problematiki dvoživk in cest 4. oktober 2014 Ljubljana, Vojkova 63. Na svetovni dan varstva živali bo pod pokroviteljstvom MOL organiziran posvet, katerega glavni namen je izmenjava izkušenj na področju naravovarstvenih akcij, ki naslavljajo problematiko dvoživk in cest. Več na http://www.herpetolosko-drustvo.si. Botanični večeri 6. oktober 2014, 18.00 Ljubljana, Gimnazija Bežigrad. Predavanje Petra Glasnovića o flori Se-čoveljskih solin. Krmljenje ptic pozimi november 2014 Na predavanju bomo spoznali različne vidike krmljenja in napotke za pravilno nameščanje krmilnic v okolico naših domov ter ptice, ki se na krmilnicah pojavljajo. Več na http://www.dinaricum.si. Wraberjev dan 2014 8. november 2014 Idrija. Botanično srečanje s strokovnimi predavanji. Botanični večeri 8. december 2014, 18.00 Ljubljana, Gimnazija Bežigrad. Predavanje dr. Tinke Bačič o skrivnostnem svetu kobulnic. SOD-ovanje: slovenska imena balkanskih vrst 18. november 2014 Oddelek za biologijo BF UL, Ljubljana. Novembrsko odonatološko srečanje bo namenjeno nadaljevanju postopka pridobivanja slovenskih imen za tiste vrste kačjih pastirjev, ki živijo na širšem območju Balkana in slovenskega imena še nimajo. OPOMBE: Več o dogodkih preberite na spletnih straneh pristojnih društev ali sledite njihovih spletnim listam. Program je okviren, zato so možne spremembe. POPRAVEK V prispevku o harlekinski polonici, osrednji temi druge številke Trdoživa letnika II, se nam je pri imenu naše najbolj znane polonice zatipkalo. Namesto slovenskega imena šestpikčasta polonica vrste Coccinella septempunctata je njeno pravilno ime seveda sedempikčasta polonica, ki ji edini v slovenščini pravimo tudi pikapolonica (nafotografiji). Pikapolonica ima na vsaki od pokrovk po tri črne pike in eno veliko piko na stičišču pokrovk z ovratnikom. Skupno ima vrsta torej sedem pik. Število pik pri sedempikčasti polonici ni variabilno kot pri številnih drugih vrstah polonic. Za zavajajočo nedoslednost se bralcem opravičujemo. Besedilo in foto: Slavko Polak Razvedrilo NAGRADNA IGRA! Fotografiraj obe rešeni igri razvedrila in se poteguj za brezplačne vstopnice za razstavo Čarobni svet školjk. Rešena razvedrila pošlji na biIten.trdoziv@gmaiI.com. pobarvaj pava tomislava. mačka rjavotacka pogreša svoje prijatelje, ki jih je lansko poletje spoznala na kmetiji. ste že igrali 3 v vrsto? pri tej igri v vse smeri (vodoravno, navpično ali diagonalno) poišči tri enake živali in jih obkroži. (Slike: Virinaflora, Shutterstock) Predstavitev društev - izdajateljev Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS) je društvo, v katerega so vključeni posamezniki, ki jih združuje zanimanje za metulje. Ukvarjajo se z metulji na območju Slovenije, predvsem z njihovo razširjenostjo in ekologijo ter tudi s promocijo metuljev med širšo javnostjo. Spletno mesto: http://metulji.biologija.org Botanično društvo Slovenije (BDS) je prostovoljno nepridobitno združenje profesionalnih botanikov in ljubiteljev botanike. Cilji društva so med drugim boljše poznavanje flore Slovenije, popularizacija botanike in ohranitev rastlinskih vrst ter njihovih rastišč. Društvo sodeluje z domačimi in tujimi strokovnjaki s področja botanike ter s sorodnimi društvi doma in v tujini. Društvo izdaja revijo Hladnikia v kateri izhajajo floristični, vegetacijski in drugi botanični prispevki. Spletno mesto: http://www.bds.biologija.org DINARICUM Drnitvo za ohranjanje, raziskovanje io trajoDstni razvoj Dinaridov Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov - Dinaricum je nevladno neprofitno združenje strokovnjakov in drugih zainteresiranih posameznikov, ki živijo ali delajo v dinarskem prostoru. Društvo s svojim delovanjem prispeva k varstvu, raziskovanju in trajnostnemu razvoju Dinaridov. Spletno mesto: http://dinaricum.si Herpetološko društvo - Societas herpetologica slovenica (SHS) je društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev s statusom društva v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Osnovni namen je preučevanje in varstvo dvoživk in plazilcev ter izobraževanje in popularizacija problematike področja v strokovni in širši javnosti. Društvo skupaj še z drugimi društvi organizira Dijaški biološki tabor. Spletno mesto: http://www.herpetolosko-drustvo.si Kontaktna telefonska številka Kačofona: 040 322 449. Kontaktna telefonska številka Žabofona: 040 721 794. Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija v Ljubljani (SEDŠM) je znanstveno in strokovno združenje članov, ki se ukvarjajo z entomologijo, vedo o žuželkah. Društvo organizira strokovna domača in mednarodna srečanja entomologov, občasna predavanja in ekskurzije. V sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije društvo izdaja strokovno revijo Acta entomologica slovenica. Kontaktna telefonska številka: 041 704 612 Slovensko odonatološko društvo (SOD) je združenje občanov, ki jih zanimajo kačji pastirji. Namen društva je vzpodbujati raziskovalno in ljubiteljsko dejavnost ter tako prispevati k razvoju odonatologije, vede o kačjih pastirjih. S svojimi dejavnostmi prispeva tudi k ohranjanju vodnih biotopov in dvigu okoljske zavesti. Društvo izdaja bilten Erjavecia, deluje pa tudi na Facebooku (Slovensko kačjepastirsko društvo). Spletno mesto: http://www.odonatolosko-drustvo.si Morigenos - slovensko društvo za morske sesalce je neodvisna in neprofitna strokovna nevladna organizacija, ki združuje znanstveno raziskovanje, monitoring, izobraževanje, ozaveščanje javnosti, razvoj kadrov in upravljanje z naravnimi viri za učinkovito varstvo morskega okolja ter biotske raznovrstnosti. Spletno mesto: http://www.morigenos.org Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev (SDPVN) je neprofitno društvo, v katerem se združujejo posamezniki, katerih interes je raziskovanje razširjenosti in ekologije edinih aktivno letečih sesalcev ter njihovo varstvo v Sloveniji. Društvo deluje na Facebooku, izdaja bilten Glej, netopir! in je član organizacije BatLife Europe. Spletno mesto: http:// www.sdpvn-drustvo.si Reka Mura. (foto: Simon Veberič) шш Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave IZDAJATELJI: Slovensko odonatološko društvo, Herpetološko društvo - Societas herpetologica slovenica, Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov - DINARICUM, Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev, Botanično društvo Slovenije, Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija Ljubljana in Morigenos - slovensko društvo za morske sesalce. »TRDOŽIV« je bilten za področje terenske biologije in narave, ki objavlja najrazličnejše informacije o delu slovenskih terenskih bioloških društev in prinaša zanimivosti ter novice iz sveta raziskav slovenske favne in flore. Poslanstvo biltena je prispevati k povezovanju in sodelovanju slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo na področju terenske biologije, informirati o aktivnostih posameznih izdajateljev, prispevati k razvoju terenske biologije v Sloveniji in dvigu znanja vseh, ki se s tem področjem ukvarjajo, prispevati k boljšemu poznavanju slovenskega živalskega in rastlinskega sveta, prispevati k ohranjanju slovenske narave in v pisni obliki dokumentirati ter ohranjati dogodke in zanimiva opazovanja, ki bi sicer izginili v pozabo ali bi za vedno ostali neobjavljeni v terenskih beležnicah. Prejemajo ga vsi člani izdajateljev.