Na poljani.
Škrjanček je zavrisnil                 »Hej, hej, ti poniglavček —
skoz jasni, sinji zrak,                 saj nič ne znaš, ne znaš!
kot misel k solncu blisnil          Capljaš tam kot pijavček —
tako mehak, lehak.                     a pamet kje imaš?"
Po nebu izprehajci                      Metuljček jo ulije
oblak se srebrotkan,                  za njim, srdito zroč,
blesteč pred vrati raja               a hrošček se mu skrije
pa vriska svat neznan.               brž v luknjico smejoč.
Čez šumna žitna polja                Dehtijo rože bujne —
bahato mak žari,                        metuljčki gredo v vas,
ožarjen od okolja                       napijajo si rujne
srebrnih solnčnih dni.                 pijačice iz čaš:
Marjetic je vse živo,                   «Izpijmo ga, o bratci,
in poljskih lilij zbor                   izpijmo ga do dna —
se klanja prikupljivo,                  da ga ne bodo škratci
smehlja se k solncu gor.           čez noč, ha-hd, ha-hd ..."
Gizdav metuljček raja                Ves dol, ves vzduh trepeče,
.  po jasi svatujoč —                    čez plan gre buden glas —
pa hrošček ponagajo                  Kdo? — Vetrček šepeče:
iz bilk vun kukajoč:                   »Kdo li je več kot jaz?"
Miroslav Kunčič
16                                                                                                         '