Iz velikih dni boja za naše življenje
Bomba je bila opozorilo
10. novembra 1942 sem odšel iz tretje čete notranj-skega odreda na sestanek k našemu zaupniku v Ma-teno. Ob povratku sem se v Brestu oglasil pri svojih starših. V času poiitka mi je bila za stražo moja mama, ki je bila ob prenekaterih prilikah tudi moja kurirka in obveščevalka. Ob štirih zjutraj sem se poslovil in odšel po poti proti gozdu. V bližini struge ISke sem iz ceste zaslišal peket konjskih kopit. Pre-vidno sem se približal mostu na Bčici in opazoval, če bi kje zasledil vsaj kakšno sled jutranjih »popotni-kov«. Res sem kmalu ob mostu zasledil na zmrznjeni travi pet polivkov urina in več še tlečih cigaretnih ogorkov. Takoj rai je bilo jasno, da gre proti gozdu sovražnikova kolona. Obšel sem most in hitro krenil proti zaselkom Podkraj (sedaj Tomišelj). V zaselku je bila Grumova hiša — naša zaupnica. Ko sem se priplazil do hiSe, je na prag stopila gospodinja.
Napol glasno sem izgovoril svoje ime — to je bil najin razpoznavni znak in hitro dodala: »Matija be-ži!«. Ni mi bilo takoj jasno zakaj bi bežal. Pokazala mi je smer skozi okno, kjer se je za zloženimi hlodi kar trlo Italijanov. Izdajale so jih čelade. Vse skupaj pa je bilo še bolj zapleteno, saj je bila ravno pod omenjenimi hlodi skrita moja puška, katero sem prejšnji večer skril, saj bi bil z njo na čistini preveč viden.
Nad gostilno Anzelc v Tomišlju sp imeli bunker tovariši iz intendance: Golob, Line Žagar, za tehni-ko pa M. Apih. Že približno mesec dni pred opisa-nim jutrom sva bila z Linetom v dogovoru, da jih
opozorim s strelom iz puške ali bombo v primeru, če bom zasledil sovražnika in bi jim utegnila pretiti nevarnost. Sam sem bil izraziti terenec in sem zato imel veliko priložnosti opaziti sovražnika.
Uvidel sem torej, da tovarišem v bunkerju preti nevamost. Pričel sem teči vzporedno s cesto za Itali-jani, saj sem se hotel čimbolj približati tovarišem v bunkerju. Odvil sem bombo kragujevčanko, jo aktiviral ob pištolo in zalučai za Italijani, ki so šli proti gozdu. Dogovor z Linetom sem izpolnil! Poz-neje mi je Line Žagar - Kopač takole razlagal: »Tisto noč sem bil v bunkerju dežurni, ko sem nena-doma pod gozdom zaslišal močan pok. Dvignil sem pokrov bunkerja in se pričel razgledovati po okolici. V medlih obrisih sem.zagledal, kako gredo v dveh kolonah proti bunkerju Italijani. Hitro sem skočil v bunker, pograbil svoje stvari, kar so storili tudi ostali tovariši. V naglici smo se uspeli izvleči iz tesnega bunkerja in vsi smo pobegnili«.
Kasneje je bilo ugotovljeno, da so Italijani vlekli iz zemlje električno žico, katera je bila napeljana iz Anzelcove gostilne vse do bunkerja. Prav zato je Line tudi videl dve koloni. Vsaka je šla ob žici v določeni razdalji, kar je tudi razumljivo, da bi bunker hkrati obkolili.
Julija 1944 sem potoval v Belo krajino, ko sem na ulici v Črnomlju srečal Lineta Zagarja. Tovariško me je objel in se mi ponovno zahvaljeval za opozorilo, saj je rešila njega in ostala dva tovariša.
MATIJA ŠKRABA