GDK: 58 Metode kartografskega prikaza The Methods of Cartographic Presentation Milan JUVANČič• Izvleček Juvančič, M.: Metode kartografskega prikaza. Gozdarski vestnik, št. 1/1994. V slovenščini s povzetkom v angleščini, cit. lit. 14. Prispevek obravnava metode kartografskega prikaza in ugotavlja, da je izbira optimalne metode odvisna od objektov prikaza in njihovih lastnosti, vidika uporabe karte in nivoja načrtovanja. Po- dana je metodologija za izbor optimalnih metod kartografskega prikaza in dan predlog gozdarjem, da pričnejo izdelovati tematske gozdarske karte, predvsem tiste v tekstnem delu gozdnogospodar- skih načrtov, po različnih metodah kartografskega prikaza. Ključne besede: tematska kartografija, me- tode kartografskega prikaza, gozdnogospodarski načrt, objekti kartografskega prikaza. 1. UVOD 1. INTRODUCTION Uporabna vrednost gozdnogospodarskih načrtov je v veliki meri odvisna od pravilne izbire in kakovosti prostorskih podatkov ter od oblike njihovega prikaza. Gozdnogospo- darski načrti vsebujejo semantični del (pi- sni), simbolično-numerični del (tabele), sim- bolično-grafični del (diagrami, grafi, karte) in nazorni del (konvencionalni in nekonven- cionalni posnetki). Pisni del lahko na dolgo in široko opisuje gozd in gozdni prostor, vendar pri človeku, ki ne pozna tega prostora, ustvari sliko, ki se tako ali drugače razlikuje od dejanskega stanja. Podobno je s tabelami, ki nudijo zelo natančne podatke o objektih, težje pa si je na podlagi njih ustvariti prostorsko sliko. Diagrami in grafi nudijo predvsem primerljivost po različnih prostorskih enotah in atributih. Karte in fotogrami pa prikazu- * Prof. dr. M. J., dipl. inž. geodezija, 61381 Rakek, Ljubljanska c. 1, SLO. Synopsis Juvančič, M.: The Methods of Cartographic Presentation. Gozdarski vestnik, No. 1/1994. ln Slovene with a summary in English, lit. quot. 14. The article deals with the methods of cartogra- phic presentation and comes to the conclusion that the choice as to the best method depends on presentation objects and their properties, the aspect of the map application and the planning leveL The methodology of the selection of the best methods of cartographic presentation is also presented as well as the suggestion to forestry experts is given that thematic forestry maps be elaborated, first of all those within the textual part of forest managing plans. They should be worked out by different methods of cartographic presen- tation. Key words: thematic cartography, the methods of cartographic presentation, forest managing plan, the objects of cartographic presentation. jejo disperznost pojavov, točno lokacijo in njihovo razprostranost v prostoru. Kartni del načrta je torej tisti, ki dodaja pisni in numerični informaciji prostorsko kompo- nento in lažjo primerljivost po različnih pro- storskih enotah. To pa je kvaliteta, ki daje kartografski informaciji vsaj takšno vred- nost, ko jo imajo ostale oblike informacij. Analiza 63 kart v kartnem delu in 70 kart v tekstnem delu območnih gozdnogospo- darskih načrtov za obdobje 1991-2000 (Škrlep 1993) je pokazala, da vsebuje kartni del območnega načrta v povprečju 4,5 kart (maks. 9, min. 2) in da je v tekstnem delu območnega načrta v povprečju 5 kart (maks. 13, min. 0). Pričakovati je bilo, da se bo vzporedno z vsebinsko razširitvijo gospodarjenja z go- zdovi na vse funkcije gozda, dvignila po- treba po kartografskih informacijah, vendar se to ni zgodilo. Za to je več vzrokov, od neorganiziranosti kartografske dejavnosti v gozdarstvu do pomanjkanja kadrov in od- klonilni odnos do vsaj minimalne standardi- zacije kartografskih del. Upati je, da se bo GozdV 52, 1994 31 Metode kartografskega prikaza po sprejetju Zakona o gozdovih in predvi- deni novi organiziranosti gozdarske službe tudi na tem področju marsikaj spremenilo. Analiza tematskih gozdarskih kart ob- močnih gozdnogospodarskih načrtov za ob- dobje 1991-2000 (Škrlep 1993) je med drugim pokazala tudi na skromno uporabo metod kartografskega prikaza pri izdelavi tematskih kart. Kar 76,2% kart v kartnem delu in 87,1 % kart v tekstnem delu območ­ nih načrtov je izdelano le z eno metodo kartografskega prikaza. Kombinacija treh ali štirih metod je uporabljena le izjemoma. Prav s kombinacijo več metod je mogoče povečati kvaliteto in informativno vrednost karte. Neizkoriščene so ostale nekatere bistvene odlike metod kartografskega prika- za, s katerimi je mogoče prikazati ne samo situacijsko, pozicijsko ali prostorsko natanč­ nost razporeditve predmetov, pojavov in stanj v prostoru, temveč tudi njihove ča­ sovne spremembe v kakovosti, količini pa tudi v gibanju. V članku želim opozoriti na možnosti, ki jih nudijo metode kartografskega prikaza za prikaz raznovrstne gozdarske tematike. 2. OBJEKTI KARTOGRAFSKEGA PRIKAZA 2. THE OBJECTS OF CARTOGRAPHIC PRESENTATION V okviru sistema gozdnogospodarskega načrtovanja se zbirajo podatki o naravnih objektih, kakor tudi o objektih, ki so posle- dica delovanja človeške družbe in jih je mogoče zaslediti v gozdu in gozdnem pro- storu. Zaradi velikega števila različnih objektov kartografskega prikaza, vsakemu objektu ni mogoče dodeliti posebnega kartograf- skega znaka. Poleg tega se uporabljajo pri večnivojskem gozdnogospodarskem na- črtovanju različno natančni podatki o istem objektu. Zato je treba objekte v gozdu in gozdnem prostoru definirati in klasificirati, da bodo uporabni na različnih nivojih na- črtovanja. Zelo smotrno bi bilo izdelati objektne kataloge, ki bi bili urejeni po dolo- čenih tematikah in za določeno natančnost podatkov. Dosledna izdelava objektnih ka- 32 GozdV 52, 1994 talogov bi rešila nekatere probleme pri zajemanju podatkov in pri izdelavi temat- skih gozdarskih kart. Lažje bi bilo predpisati natančnost zajemanja podatkov, vsebino, merilo in formate kart. Točna definicija objektov bi omogočila pravilnejše imenova- nje tematskih kart. Izbor optimalnih metod kartografskega prikaza in sredstev karto- grafskega izražanja bi bil hitrejši. Skrajšal bi se čas izdelave kart in podobno (Juvančič 1991). 3.KARTOGRAFSKAIZRAZNA SREDSTVA 3. CARTOGRAPHIC MEANS OF EXPRESSION V kartografskem komunikacijskem si- stemu se prenašajo informacije s kartograf- skimi izraznimi sredstvi, kamor spadajo kar- tografski, alfanumerični in trakasti znaki, diagrami in drugi specialni znaki (Rojc 1988). Glede na pojavno obliko objekta, ki ga prikazujejo, se delijo znaki na točkaste, linijske in površinske, po videzu pa na geometrične, nazorne in slikovna. Karto- grafski znaki se oblikujejo iz osnovnih gra- ličnih elementov pike, črte in ploskve s pomočjo grafičnih spremenljivk: oblika, smer, barva, vzorec, svetlostna vrednost in velikost. Vsaka grafična spremenljivka ima določene lastnosti, ki ji omogočajo, da bolje kot druga grafična spremenljivka prikaže posamezno informacijo o objektu. Tako ima posamezna grafična spremenljivka asociativne, selektivne, vrstilne in količin­ ske lastnosti. Poleg tega ima posamezna grafična spremenljivka tudi določeno število selektivnih stopenj, ki jih je mogoče razliko- vati na karti (Bertin 1974). Grafične spre- menljivke imajo pri oblikovanju znakov več­ kratne funkcije, so nosilke pomena, olajšu- jejo čitljivost in ločljivost znakov med seboj ter omogočajo hitrejšo percepcijo. Vse na- šteto kaže na to, da je pri oblikovanju karte kot celote potrebno poznati pravila grafične semiotike in psihologije. Ker je mogoče prenašati informacije v. kartografskem ko- munikacijskem sistemu z različnimi sredstvi kartografskega izražanja, je več kot očitno, da nastajajo številni problemi in dileme, ki jih lahko reši le usposobljen kartograf. Metode kartografskega prikaza 4. METODE KARTOGRAFSKEGA PRIKAZA 4. THE METHODS OF CARTOGRAPHIC PRESENTATIOI)I 4.1. Osnovni pojmi in metode kartografskega prikaza 4.1. Basic ideas and methods of cartographic presentation številni avtorji (Arnberger 1964, Pillewi- zer 1964, Witt 1970, Racetin 197 4, Meynen 1975, Behrens 1979 in drugi) so kljub velikemu številu tematskih področij in različ­ nih možnosti kartografskega prikaza razde- lili karte po osnovnih oblikah in sredstvih kartografskega izražanja oziroma po meto- dah kartografskega prikaza na različne si- steme. Za prikaz problemov in dilem pri izbiri najboljše metode kartografskega pri- kaza je primerna Pillewizerjeva (1964} de- litev na sedem osnovnih metod: metoda znakov (signatur), metoda površin, metoda izolinij, metoda vektorjev, metoda točk, me- toda kartodiagramov in metoda površinskih kartogramov. Vs\lka navedena metoda ima svoje lastnosti in je primerna za prikaz določenih vrst objektov in njihovih lastnosti. V gozdu in gozdnem prostoru se pojav- ljajo najrazličnejši topografski in tematski objekti, ki jih lahko delimo na statične, dinamične, konkretne, abstraktne, diskret- na, kontinuirana, homogena in strukturalne. Vsak objekt ima poleg tega svoje specifične kakovostne in količinske lastnosti, pri čemer je količinska lastnost lahko izražena z abso- lutno ali pa relativno vrednostjo. Vse nave- dene objekte in njihove lastnosti je mogoče kartografsko prikazati. Tematske gozdarske karte se uporabljajo predvsem z operativnega in spoznavnega vidika. Pri operativnem vidiku uporabe karte je zelo pomembno, da so kartografske informacije na karti merljive. Pojem merlji- vosti je povezan tako z merilom karte kakor tudi z natančnostjo same kartografske infor- macije; oboje' lahko dosežemo s pravilno metodo kartografskega prikaza. Pri spo- znavni obdelavi kartografskih informacij (vi- zualna percepcija) pa morajo biti kartograf- ske informacije med seboj primerljive. Pri- merjamo dva ali več prostorskih objektov (entitet) na enega ali več atributov. Vsak element gozdnega prostora lahko upošte- vamo kot prostorsko entiteto (cesta, gozdni oddelek, ipd.), na katerega je vezan vsaj en atribut, in to je lokacija. Poznavanje lokacije podatkov o prostorski entiteti pred- stavlja osnovo za evidentiranje stanja go- zda in za vse nadaljnje obdelave podatkov, brez katerega ni gozdnogospodarskega načrtovanja. Ker gozdarji vseh metod kartografskega prikaza ne poznajo, ali pa jih ne znajo pravilno uporabljati, podajam pregled osnovnih oblik tematskih kart s poenostav- ljenimi slikami poE. Meynu (1975). Skupaj 26 slik. 4.2. Merila za izbiro metod kartografskega prikaza 4.2. The ctiteria for the selection of the methods of cartographic presentation Zastavlja se vprašanje, katera metoda kartografskega prikaza je za prenos pro- storskih informacij najboljša. S teoretičnega vidika je odgovor preprost: najboljša je tista metoda prikaza vsebine, ki da odgovor na postavljeno vprašanje v krajšem opazoval- nem času kot neka druga metoda pri istih pogojih opazovanja. Praktičen odgovor pa ni preprost niti ne more biti dokončen. Zaradi različnih tematik, različne obdelav- nosti podatkov, različnega vidika uporabe karte in različne usposobljenosti uporabni- kov karte je očitno, da so optimalne metode kartografskega prikaza za posamezne pri- mere različne. Zaradi tega je tudi vprašljivo, ali so smiselna prizadevanja za predpisova- nje ali celo standardizacijo metod kartograf- skega prikaza. Ne glede na to, je treba uporabiti za prikaz vsebine karte najboljšo in ne najslabše ali celo napačno metodo. Merilo za ugotavljanje optimalne metode kartografskega prikaza mora temeljiti na naslednjih izhodiščih: 1. Merilo mora biti čim bolj objektivno, izhajati mora vsaj iz strokovnih analiz. 2. Upoštevati je treba namen karte. Ker je uporaba karte v gozdarstvu najpogo- stejša pri urejanju gozdov (Juvančič 1988), je treba upoštevati značilnosti sistema gozdnogospodarskega načrtovanja. Gozd V 52, 1994 33 Slika 1 : Situacijska karta Figure 1: Position map 1• •• _";',' ~~-.·~ 1 '? .----r--' 1 1 ' 1 . ; 1 ': i' 1 "' ' ,.;.• ' '$·1 ~)·(ij) ~ ·:0 • . , ' • ,, ., .. "' . ' . ~ ... ' ' _., (~ • Slika 4: Karta površinskih sig- natur (mozaična karta) Figure 4: Position map of an area Slika 7: Karta s stopenjskimi signaturami številčnih vred- nosti linij Figure 7: Map by means of proportional/ine ' ' ~ ' Metode kartografskega prikaza • • ... ~ 1 . ' ..... A. ... ' 0 J.. ... o ' . '- ' o •• • o Slika 2: Karta točkastih sig- natur s kakovostnimi podatki Figure 2: Point symbol map Slika 5: Površinsko izvedena karta arealov Figure 5: Distribution area map Slika 8: Karta s stopenjskimi signaturami številčnih vred- nosti površin Figure 8: Map by means of proportional area/ Slika 3: Karta linijskih signa- tur Figure 3: Line symbol map •• • ·--. •• • • • • • • •· • / Slika 6: Karta s stopenjskimi signaturami številčnih vred- nosti točk Figure 6: Map by means of proportional point ·.:.·::::. .; • • • .. . . . .·· : ... ~~',if\~~' . ·:: . ... .. . . . : .. :.:'·_i____j Slika 9: Karta točk Figure 9: Dot map 3. Upoštevati je treba vidik uporabe kart. Razmerja med sistemom gozdnogospodar- skega načrtovanja in vidiki uporabe gozdar- skih kart so v strokovni literaturi obdelana (Juvančič 1988, 1990). Analiza različnih meril, ki se v strokovni 34 Gozd V 52, 1994 Metode kartografskega prikaza Slika 1 O: Površinski karto~ gram (koropletna karta) Figure 10: Choropleth map Slika 13: Kartodiagram točk Figure 13: Point diagram map Slika 11 : Površinski karto~ gram po geometrični metodi Figure 11: Choropleth map Slika 14: Kartodiagram linij Figure 14: Line diagram map Slika 16: Pasovni kartodia- Slika 17: Mrežasti kartodiaw gram gram Figure 16: Belt diagram map Rgure 17: Grid diagram map Slika 12: Površinski kartow gram po geografski metodi Rgure 12: Choropleth map Slika 15: Kartodiagram po~ vrš in Figure 15: Area! diagram map Slika 18: Generalizirani pow vršinski kartogram. Karta s psevdoizolinijami Figure 18: lsarithmic map in znanstveni literaturi uporabljajo ali pripo- ročajo za izbor optimalne metode kartograf- skega prikaza, je pokazala, da je treba, glede na navedena izhodišča, upoštevati: b} kakovostne in količinske lastnosti objektov, a) vrsto objektov kartografskega prika- c) zahtevo po merljivosti in primerljivosti kartografskih informacij, d} kartografsko osnovo. GozdV 52, 1994 35 li Metods kartografskega prikaza Slika 19: Karta z izolinijami vrednostnih polj Figure 19: !soline map Slika 20: Karta z izolinijami geometrijskih kontinuumov Figure 20: !soline map ' t i,', ' ~-'~' Slil•lllhlllfr 'lah;J dohrn ~>dlil·n;l f'OO/" -+goo,/ --+ ;"1< .-//1•!1( Legenda: Legend: 1 - metoda izolinij 1 - iso/ine method D - metoda kartodiagramov D - cartography method Z - metoda znakov Z - symbol method T - metoda točk T - point method V - metoda vektorjev V - vector method K - metoda kartogramov K - cartogram method P - površinske metode P - area methods 4.2.4. Kartografska osnova 4.2.4. Cartographic Basis Pri izdelavi tematskih kart je izrednega pomena kartografska osnova, na katero se prikaže tematska vsebina. Tematska vse- bina se vedno nanaša na določen prostor, torej na karti ni nikoli predstavljena sama, vedno je na neki kartografski osnovi, za katero predlaga Lovrič (1988) ime temeljna karta. Temeljna karta služi za lokacijo in identifikacijo tematske vsebine. Merilo in vsebina temeljne karte sta odvisna od te- 38 Gozd V 52, 1994 malike in zahtevane natančnosti prikaza. Določena tematska vsebina potrebuje te- meljno karto z vsebino, ki dopolnjuje ne pa obremenjuje tematiko. Po vsebini razliku- jemo več tipov temeljnih kart, od delaj/nih prek preglednih do posplošenih. Delaj/na temeljna karta naj bi imela poleg koordi- natne mreže in izbranih merskih točk tudi osnovno topografsko vsebino: vodovje, prometno omrežje, naselja, relief, meje ad- ministrativnih in gozdarskih enot, meje med kulturami in imenoslovje. Posplošena te- meljna karta pa naj bi vsebovala poleg koordinatne mreže tudi meje administrativ- nih in gozdarskih enot in imenoslovje. Pre- gledne temeljne karte naj bi predstavljale vmesno kombinacijo, vsebina bi morala biti v največji možni meri prilagojena tematiki. Vse temeljne karte naj bi se tiskaJe v nevtralni sivi barvi in le izjemoma v barvah (situacija in relief = sivo, vodovje = modro, meje = črno). Vsebino kartografskih osnov za prikaz tematike je mogoče določiti tudi v odvisnosti od metode kartografskega prikaza. Be- hrens (1990) priporoča naslednje povezave med vsebino kartografske osnove (temeljne karte) in metodo kartografskega prikaza: - statistične- vsotne metode (površinski kartogrami in kartodiagrami) zahtevajo zgolj varčne oblike kartografskih osnov, na vsak način pa ustrezne meje administrativnih enot in imena, ki so prilagojena tematiki, - metode topografske Jokalizacije nepre- kinjenih oziroma razsutih množičnih poja- vov (metoda točk, metoda izolinij, metoda površin), potrebujejo razširjeno vsebino kartografske osnove, vendar ne v vsakem primeru tudi napise, - za metode topografske Jokalizacije Jo- čenih objektov (metoda znakov, vektorska metoda) je potrebna obsežna vsebina kar- tografskih osnov in večinoma tudi detajlni napisi. 4.2.5. Rezultati analize različnih meril 4.2.5. The Resu/ts of an Analysis of Different Criteria Rezultati analize različnih meril (kriteri- jev) kažejo na to, da je izbor o"ptima/ne metode oziroma kombinacije večih metod Metode kartografskega prikaza kartografskega prikaza odvisen od vrste objektov in njihovih lastnosti ter od vidika uporabe karte. Za percepcijo vsebine te- matske karte je zelo pomembna tudi karto- grafska osnova (temeljna karta}, ki mora biti smiselno povezana s tematsko vsebino karte. Merila za določanje optimalnih metod kartografskega prikaza so podana v pre- glednici. 1 4.2.6. Razmerja med nivoji načrtovanja, kartografsko osnovo in metodami kartografskega prikaza 4.2.6. Relations between the Leve/s of Planning, Cartographic Basis and the Methods of Gartographic Presentation Na osnovi rezultatov raziskave o funkcij- ski povezavi med sistemom gozdnogospo- darskega načrtovanja in sistemom splošnih gozdarskih kart (Juvančič 1990} in rezultati raziskave o povezavi med kartografskimi osnovami in metodami kartografskega pri- kaza (Behrens 1990} je možno z veliko verjetnostjo opredeliti optimalna razmerja med nivoji gozdnogospodarskega načrto­ vanja, sistemom splošnih gozdarskih kart in metodami kartografskega prikaza. Sinergijsko gledanje kaže, da zahteva narava podrobnega načrtovanja karte v velikih merilih, zato naj se prostorske infor- macije prikazujejo predvsem z metodama znakov in vektorjev in v manjši meri z metodami točk, izolinij in površin. Načrtova­ nje na nivoju gospodarske enote zahteva predvsem karte v srednjih merilih, zato naj se prostorske informacije prikazujejo pred- vsem z metodami točk, izolinij in površin, uporabne pa so za ta nivo tudi vse ostale Preglednica 1: Merila za določanje optimalnih metod kartografskega prikaza Table 1: The Criteria for the Establishing of the Best Methods of Cartographic Presentation MERILAITHECRITERIA METODE KARTOGRAFSKEGA PRIKAZA Vrsta objektov Lastnosti Merljivost in Kartografska THE METHODS OF CARTOGRAPH/C PRESENTA TION Metoda znakov Symbol method Metoda površin Area meth_od Metoda izoOnij /soline method Metoda vektorjev Vec tor method Metoda točk Point method Metoda kartodiagramov Cartography method Metoda površinskih kartogramov Area cartogram method Legenda 1 Legend 1. Vrsta objektov: Objects' Kind K- konkretni concrete A - abstraktni abstract 2. Lastnosti objektov - metoda Objects' CharacterisNcs -A Method KA - kakovost quality objektov primerljivost osnova Objects' Kind Objects' Measurability- Cartographic Characteristics Comparability Basis K K A A K A A KO- količina quantity u KA KO u KO u KO,U U - univerzalnost universality 3. Merljivost - primerljivost Measurabi/ity - Comparab;!ity OM - dobra merljivost good measurability RM - relativna merljivost relative comparability DP - dobra primerljivost OM D DP PR OM PR RP,RM D RP,RM PR OM PO DP PO good comparability RP- relativna primer1jivost relative comparability 4. Kartografska osnova Cartographic Basis O - Oetajlna vsebina detailed contents PR - Pregledna vsebina synoptic contents PO - Posplošena vsebina generalized contents Gozd V 52, 1994 39 Metode kartografskega prikaza Grafikon 2: Razmerja med nivoji načrtovanja, kartografsko osnovo in metodami kartografskega prikaza Graph 2: The Relations between the Leve/s of Planning, Cartographic Basis and the Methor:/s of Cartographic Presentation OBMOČJE METODA Region {) - KARTDIAGRAMOV - POVRŠINSKIH KARTOGRAMOV Method - of cartographs -area/ car/Of!J'ams ·GOSPODARSKA METODA v 'ENOTA {) -POVRŠIN Forest Enterprise - IZOLINIJ Unit -TOČK Method - ofareas - of iso/ines -of points ODDELEK-· METODA v DETAJL -ZNAKOV Division -a - VEKTORJEV de tai/ Method - ofsymbols - qfvectors TEMELJNA KARTA Basic Map PREGLEDNA KARTA synoptic map PUBLIKACIJ SKA KARTA publica/ion map metode kartografskega prikaza. Načrtova­ nje na nivoju območja pa zahteva pred- vsem karte v manjših merilih, zato naj se prostorske informacije prikazujejo pred- vsem z metodo površinskih kartogramov in kartodiagramov in v manjši meri z meto- dami točk, izolinij in površin. Iz diagrama 2 so razvidna opisana razmerja, ki pa jih je seveda potrebno preveriti v praksi. 4.2.7. Priporočila za izbor metode kartografskega prikaza 4.2. 7. The Recommendations as to the Selection . of the Method of Cartographic Presentation Ker je kartografska komunikacija prenos kompleksnih podatkov, ki izražajo vzročne povezave, sama informacija pa je odločitev, odnos in razlika med podatki, je več kot očitno, da ni mogoče predpisati posamezne metode kartografskega prikaza oziroma 40 Gozd V 52, 1994 kombinacije več metod. Posebno še, ker je znano, da je mogoče z uporabo različnih sredstev kartografskega izražanja spreme- niti lastnosti posamezne metode kartograf- skega prikazovanja. Ne glede na številna odprta vprašanja in dileme o zbiri optimalnih metod kartograf- skega prikaza, predlagam, da se pričnejo izdelovati tematske gozdarske karte, pred- vsem tiste v tekstnem delu gozdnogospo- darskih načrtov, po različnih metodah karto- grafskega prikazovanja. Za orientacijo pri izbiri optimalne metode oziroma kombina- cije večih metod naj služijo naslednja pripo- ročila: 1. Gozdarstvo kot znanost in stroka naj izdela objektne kataloge. Pri izdelavi objekt- nega kataloga je pomembno določiti obseg objektov, njihovo klasifikacijo in jih pravilno razvrstiti. Razvrstitev v objektnem katalogu Metode kartografskega prikaza mora biti takšna, da vrstni red objektov znotraj ene skupine objektov ustreza nivo- jem gozdnogospodarskega načrtovanja oziroma merilu gozdarske karte. S tem je dana možnost postopne izdelave in nivoj- ske uporabe objektnega kataloga (Juvančič 1991). 2. Objekte kartografskega prikaza razde- limo na konkretne in abstraktne. Med njimi obstaja velika razlika v možnosti kartograf- skega prikaza. Vsako od navedenih dveh skupin nadalje delimo po pojavni obliki v prostoru na točkaste, linijske in površinske objekte. Vsak objekt ima nadalje določene kakovostne in količinske lastnosti. Količin­ ske lastnosti objektov pa so lahko izražene z absolutno ali relativno vrednostjo. S tem je opravljena delitev oziroma razčlenitev objektov kartografskega prikaza, ki je nujno potrebna pri izbiri metod kartografskega prikaza. Pri konkretni izbiri metod kartograf- skega prikaza si lahko pomagamo s kriteriji za določanje optimalne metode kartograf- skega prikaza (preglednica 1) in z ugotov- ljenimi povezavami med nivoji načrtovanja in metodami kartografskega prikaza (dia- gram 2). 3. Ko smo se odločili za metodo karto- grafskega prikaza, moramo izbrati še jezik karte, to je kartografski znakovni sistem za vizualno sporazumevanje. Kartografski znakovni sistem je sredstvo za prenos infor- macij in ga sestavljajo kartografska izrazna sredstva in sintaktična, semantična in prag- matična pravila za uporabo (Juvančič 1988). Pri oblikovanju karte je pomembna gra- fična semiotika, ki obravnava grafične zna- kovne sisteme in pravila njihove uporabe, ter psihologija, ki obravnava psihofizične in spoznavne procese percepcije. Obe po- dročji predstavljata zelo široko in komplek- sno raziskovalno problematiko, ki še ni dovolj raziskana, je pa vsekakor domena kartografije kot znanosti in stroke. Zato naj to nalogo opravi izkušen kartograf, ki ra- zume vsebino karte in obvlada grafični jezik karte. 4. Ko uvajamo avtomatizacijo pri izdelavi tematskih gozdarskih kart, upoštevajmo, da so današnji standardi za kartografsko grafiko rešili problem risanja in izdelave kart, niso pa rešili izbora najboljših metod in sredstev kartografskega izražanja niti celotnega postopka generalizacije. Po Rajcu (1986) je grafični jezik, s katerim nam karta posreduje informacije, lahko te- žje ali lažje razumljiv, preprost ali zapleten. Zunanji videz in likovna struktura karte je lahko urejena, harmonična in privlačna ali pa zmedena, neharmonična in odbijajoča. Kako kvalitetne in uporabne karte bomo izdelovali je torej odvisno od kartografa in uporabnika- gozdarja ter njihovega medse- bojnega aktivnega sodelovanja. 5. UGOTOVITVE IN PREDLOG 5. RESULTS AND SUGGESTION Izbira metod kartografskega prikaza je odvisna predvsem od vrste objektov in njihovih lastnosti, vidika uporabe karte in nivoja načrtovanja. Vsi ti elementi so med seboj več ali manj povezani, zato jih je treba obravnavati kompleksno in pri tem upoštevati pomembnost posameznega ele- menta. Čim bolj so objekti kartografskega prikaza različni tem več metod kartograf- skega prikaza je treba uporabljati. Analiza tematskih gozdarskih kart kot sestavnih delov območnih gozdnogospo- darskih načrtov je pokazala, da je pestrost uporabljenih metod kartografskega prikaza zelo majhna, saj je pri izdelavi 76,2% kart v kartnem delu in 87,1 % kart v tekstnem delu območnih načrtov uporabljena le ena metoda. Kombinacija treh ali štirih metod je uporabljena le izjemoma, prav z njimi pa se poveča kvaliteta in informativna vrednost kart. V svetu se z vsako vsebinsko razširitvijo prostorskega načrtovanja poveča potreba po prostorskih torej kartografskih informaci- jah. Tudi v gozdarstvu bomo morali vzpo- redno z vsebinsko razširitvijo gospodarjenja z gozdovi na vse funkcije gozda te trende upoštevati, sicer bodo naši gozdnogospo- darski načrti osiromašeni s kartografskimi informacijami. Samo pisno in tabelarično prikazovanje gozdne problematike za spo- razumevanje z različnimi uporabniki goz- dnega prostora ni dovolj. Zato predlagam Gozd V 52, 1994 41 1 1 1 1 i Metode kartografskega prikaza gozdarskim strokovnjakom, da pričnejo iz- delovati tematske karte, predvsem tiste v tekstnem delu gozdnogospodarskih nač­ rtov, po različnih metodah kartografskega prikaza in z računalniško tehnologijo. THE METHODS OF CARTOGRAPHIC PRESENTATION Summary The application value of forest managing plans primarily depends on the right choice and the quality of spatial data as well as the form of their presentation. Textual parts, tables, graphs and the maps of a plan should complement each other. The forest and forest space as well as everything which is going on in it are being defined by each part in its own way. The carto- graphic part is the one which adds a spatial component to textual and table parts, because of which cartographic information is equally worth as other information forms. The analysis of thematic forestry maps of regional forest managing plans for the period 1991-2000 has shown that on the average there are only 5 maps within the textual part of plans and that the methods of cartographic presentation are seldom used for the presentation of diverse forestry topics. ln order to be able to make use of the possibi- lities offered by various methods of cartographic presentation, the criteria as to the selection of the best methods have been given. When choosing the appropriate method, the following has to be taken into consideration: the object's kind; the object's properties; demands as to measurability and comparability of cartographic information and the contents of cartographic basis. For the elaboration of thematic forestry maps, especially those in the textual part of a forest managing plan, the following recommendations are given: - object catalogues are elaborated by forestry scientists and professionals, - the objects of cartographic presentation are first analysed and only afterwards, based on the criteria, appropriate methods of cartographic pre- sentation are selected, - ance the presentation method has been selected, an appropriate cartographic symbol sy- 42 Gozd V 52, 1994 stem, i.e. ''the map language" for visual commu- nication is selected, - if possible, automatic working out of maps is introduced, - active cooperation between a cartographer and a forestry expert is secured. LITERATURA 1. Arnberger, E., 1966: Handbuch der thema- tischen Kartographie, Deuticke, Wien, 554 s. 2. Behrens, J., 1979: Kartographisch - metho- dische Prinzipien in regionalen Themaatlanten am Beispiel der Land- und NahrungsgOterwirt- schaft, ln: Wiss. Z. Univ. Halle, 28, 4, R.M., 5.125-132. 3. Behrens, J., 1990: Messbarkeit und Ver- gleichbarkeit kartografischer lnformationen, Kar- tographische Nachrichten, Kirschbaum Verlag, Bonn-Bad Godesberg, 40, 5, s.174-177. 4. Bertin, J., 1974: Graphische Semiologije, Walter de Gruyter, Berlin-New York. 5. Juvančič, M., 1988: Funkcije gozdarskih kart pri gospodarjenju z gozdovi v Sloveniji, doktorska disertacija, Ljubljana, 281 s. 6. Juvančič, M., 1990: Oblikovanje sistema gozdarskih kart glede na merilo in format lista karte, Gozdarski vestnik, Ljubljana, 48, 6-7, 5.337-354. 7. Juvančič, M., 1991:, Sistem gozdarskih kart kot vizualno komunikacijsko sredstvo v procesu gospodarjenja z gozdovi, Biotehnična fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, Ljubljana, 149 s. 8. LovriC, P., 1988: ObCa kartografija, Uber, Zagreb, 291 s. 9. Meynen, E., 1975: Die Grund- und Aussage- formen der thematischen Karte, Vermessung, Photogrammetrie, Kulturtechnik, 1, s.1-11. 10. Peterca, M., RadoševiC, N., Milosavljevi6, S., Racetin, F., 1974: Kartografija, VGI Beograd, 745 s. 11. Pillewizer, W., 1964: Ein System derthema- tischen karten, Petermans Geographische Mit- teilung, 108, Gotha/Leipzig, s.231-238, 309-317. 12. Rojc, B., 1986: Prispevek k raziskovanju percepcije vsebin karte, doktorska disertacija, Ljubljana, 366 s. 13. ~krlep, B., 1993: Analiza tematskih gozdar- skih kart kot sestavnih delov območnih gozdnogo- spodarskih načrtov, diplomska nalciga, Ljubljana, 126 s. 14. WiH, W. 1970: Thematische Kartographie, GebruederJaeneche Verlag, Hannover, 1151 s. _j