Cerkvene zadeve. Moč rožnega venca. Naj mi bo dovoljeno, preč. g. urednik, v Vašem velecenjem listu nekoliko poročati o čudoviti moči rožnega venca, o tej lepi in krasni molitvi sv. kat. cerkve, ki je današnjim zlobnim časom, ko verska zavest čedalje bolj gineva, čednost se spodkopava, hudobija pa proslavlja, silno potrebna. In ravno to daja tudi povod sivolasemu slareeku v Rimu, Leonu XIII., da ves čas svojega slavnega vladanja krepko povzdigujejo svoj višjepastirski glas, ter z apostolsko navdušenostjo vnemajo ves katoliški svet za pobožno gojitev rožnega venea preblažene D. Marije, da bi se po njeni priprošnji med kristijani pravo krščansko mišljenje in življenje zopet vzbudilo, sv. cerkvij pa zadobila mir in zmaga nad ljutimi sovražniki. In je mar ta višjepastirski glas, le glas vpijočega v puščavi ? Nikakor ne, dragi bralec! Ljudstvo, ki še ima količkaj verskega čuta, zvesto spolnjuje ta ljubeznjivi očetovski opominj, da čedalje z veojo gorečnostjo opravlja to lepo Marijino molitev, z radostjo zabeležuje svoja iinena v bratovsko knjigo sv. rožnega venca, se z veseljem udeležuje raznih rožnivenSkih pobožnostij ter vzlasti praznik rožnega venca, dan 2. oktobra prav svečano obhaja. Tudi mi smo letos, pri Sv. Benediktu v slov. goricah, ta praznik s toliko slovesnostjo in s tolikim veseljera praznovali, kakor še ga menda do zdaj Benediška fara ni obhajala. Že predvečer tega praznika, takoj popoldne vrelo je ljudstvo od vseh stranij skupaj in proti 5. uri videl si dolgo vrsto pobožnih vernih s prav lepo podobo Matere božje v svoji sredini, med slovesnim zvonenjem in pokanjem možnarjev ter mičnim prepevanjem nježnih Marijinih pesmij polagoma pomikati se proti farni cerkvi, ki je bila od zunaj z mlaji in venci prav lepo okrašena, pa tudi od znotraj ni manjkalo primermga kinča, katerega so priredili vrli mladeniči in pobožna dekleta omejijene fare. Ze ta večer, posebno pa drugi dan, bila -je cerkcv skoraj neprenehoma nallačena, ogromno število pobožnih pristopilo je k mizi Gospodovi, k čemur so pripomogli v svoji znani pastirski gorečnosti vedno nam dragi in ljubi duhovni bratje iz sosednjih župnij, mogočno se je po cerkvi razlegalo lepo vbrano petje pobožnih pevcev, na slehernem obrazu bralo se je veliko veselje in nepopisJjiva radost. Kaj pa se je godilo? Komu je veljala ta alovesnost? Materi božji, kraljici sv. rožnega venca, kar ti je že napis pred velikimi vrati naznanjal: KraIjiea sv. rožnega venca, prosi za nas! Ta dan se je namreč v naši farni cerkvi pri novem Marijinera oltarji, kateroga je priskrbel obče znani podobar slov. goric L. Perko, uvedla glavna bratovšeina sv. rožnega venca blažene D. Marije, ki ima sledeče tri imenitne namene: 1. I)a kraljico sv. rožnega venca prav pobožno častimo; saj se ima vsakdo izmed nas tej ljubi Materi zahvaljevaii za mnoge dobrote in milosti, katere je po njeni priprnšnji že prijel, ali prositi za nove, ki še mu bodo v prihodnje potiebne. 2. Drugi namen je, da z lepim krše. življenjem eden druzega unemamo za pravo pobožnost in svetost, ter se v čednosti čedalje bolj utrdiino. 3. Tretji nanien pa, da gojimo pravo bratovsko Ijubezen nied seboj, ker se vsi udje smatrajo kot posebne otroke Marijine in brate v Kristusu, ki se nad vse trudijo po marljivem doprinašanju duhovnih in telesnili dcl usmiljenja, eden drugemu v nebesa pomagati. Slelicrni ud te bratovžčine moli vsaki tjeden za-se celi rožni venec, in vsi udje so, kakor jedna velika dubovna roža, katere prijeten duh se vzdiga tje prcd tron Marijin, lor to dobro mater tako rekoč sili svojim otročičem v vsakdanjib duševnih in telesnib potrcbah poniagati.