569
GLOSE  IN  KOMENTARJI
LEKCIJA  SKROMNOSTI
»Ampak na splošno mislim, da bi se dala obilno dokazati trditev, da tuji avtor dobi v slo' venskem prevodu svojevrstno lekcijo skromnosti.t (A. R. v Dnevniku bralca, Nova obzorja 1961, št. 3—4.)
Ko je lani H. G. priobčil v mariborski reviji slovenski izbor Rilkejevih Deoinskih elegij, je A. R. kot bralec prišel do sklepa, da je treba dati lekcijo skromnosti Rilkeju in obenem z njim več ali manj vsem drugim poetom in pisateljem, ki jih pri nas prevajamo. Po njegovem slovenski jezik po nekakšni svoji imanentni lastnosti sleče s tuje leporečnosti ves nepotreben blišč in poda samo tisto, kar je bistveno v umetnosti posameznega ustvarjalca. Nad takšno imanentno lastnostjo našega jezika sem bil, po pravici rečeno, rahlo osupnjen. In ker le predobro vem, kako težko prevedljive so besedne umetnine in posebej poezija, povrh pa sem tudi še prepričan, da prav našemu prevajanju manjka precej do popolnosti, se mi sodba A. R. ni mogla zdeti sprejemljiva.
Nehote sem se vprašal, ali je A. R. sploh primerjal prevod H. G. z originalom, preden ga je ocenil in preden je na njegovi podlagi postavil takšne daljnosežne trditve. Podvrgel sem se nehvaležnemu trudu primerjave samo skozi prvi dve elegiji in naštevam samo očitne miselne pokvare prevoda.
Prva  elegija
Rilke začne: Kateri angel bi me slišal, če bi kričal...? In celo, če bi me kateri od njih iznenada objel, bi zmedlel... Vsak angel je strašen. (Wer, m enn i c h s c hr i e e, horte mich denn aus der Engel Ordnungen? und gesetzt selbst, es nahme einer mich plotzlich a n s H e r z : ich verginge ... Ein jeder Engel ist schrecklich.)
H. G. prevaja: Kateri mar angel, če zakričim, bi me slišal? in postavimo tudi, da bi se kateri iznenada zavzel zame: zmedlel bi... Vsak angel je strašen.
Prevajalec je zamenjal glagol ans Herz nehmen, objeti, z glagolom sich annehmen, zavzeti se, in je spremenil irealni pogojnik roenn ich schriee, če bi zakričal, v realni pogojnik, roenn ich schreie, če zakričim.
Nato Rilke: In tako se torej zadržim (Und so ver h alt ich mich denn)
Nato H. G.: In tako se torej ustavim
Glagol sich verhalten je preveden z ustaviti se namesto z zadržati se. Napaka je v zvezi s prejšnjo: poet v elegiji ne kriči, ampak se zadrži, v prevodu pa kriči in se ustavi.
Rilke: Joj, po kom sploh zmoremo potrebo? (Ach, men vermogen mir denn zu   b r au chen? )
H. G.:  Joj, koga le moremo kako uporabiti?
V prevodu je izmed možnih pomenov glagola brauclien napačno izbran pomen rabiti, uporabiti, ki se ne sklada s kontekstom. Celotna elegija je zgrajena na predstavi potrebe po angelu in ne na misli o uporabi angela.
Rilke: bistre živali že vidijo, da nismo prav zatrdno doma v razloženem svetu, (dass mir nicht s ehr verlasslich zuhau s sind in der gedeuteten JVelt.)
H. G.: bistra živad že opaža, da nismo zelo zanesljivi domačini razloženega sveta.
Tukaj je glagolski pomen zuhaus sein, doma biti, nepravilno premaknjen v nominalen pomen domačin biti. Ko je nato premaknjen še izraz verlasslich iz prislova v pridevnik, je poezija prešla v politiko.
Rilke: ostane nam morebiti kakšno drevo... včerajšnja cesta in razvajena zvestoba navade, ki ji je bilo všeč pri nas (und das ver z o gene T reusein einer Gemohnheit, der es bei uns gefiel)
H. G.: ostaja nam morebiti drevo... včerajšnja cesta in razpotegnjena zvestost te ali one navade, ki ji je prijalo pač pri nas
Izmed možnih pomenov deležnika verzogen je spet izbran tisti, ki se ne sklada s kontekstom. V elegiji je zvestoba razvajena, kakor je razvajen n. pr. otrok. Da bi bila skrivljena, razpotegnjena, kakor so skrivljena, razpotegnjena n. pr. usta, je groteskna deformacija.
570
Rilke: O in noč, noč, kadar nam veter, poln vesolja, razjeda obraz (rvenn der  Wind voller   W elt r aum   uns am Angesicht   z ehr t)
H. G.: O, in noč, noč, kadar nas veter, veselja poln, poteguje za obličja
Prevajalec je zamenjal  glagol zehren, jesti, razjedati, sušiti, z glagolom
zerren, trgati, vleči, potegovati, In ko je v rokopisu prevoda veter potegoval za
obličje namesto da bi razjedal obličje, je lahko razumljivo,  da je še stavec
poln vesolja spremenil v poln veselja in da korektor ni opazil napake.
Rilke: noč... ki tegobna čaka vsako srce (melche dem einzelnen Herzen mil h s a m   bevorsteht)
H. G:. Noč... ki je vsakemu srcu posebej trudoma usojena.
Izraz miilisam, ki je v elegiji pridevnik in se nanaša na noč, je v prevodu premaknjen v prislov. Glede na to, da je glagol bevorstehen, čakati, zelo prosto preveden z usojen biti, sledi iz prevoda, da se je trudil tisti, ki nam je noč usodil, ne pa da je noč tegobna, polna truda za nas, ki nam je usojena.
Rilke: Pač, pomladi so te potrebovale. (J a, die Friihlinge br auchten d i c h  molil.)
H. G.: Pač, pomladi te potrebujejo.
Rilke: Nekatere zvezde so ti prisodile, da bi jih lahko čutil. (Es mu t e t en manche Sterne dir zu, dass du sie spiirtest.)
H. G.: Nekatere zvezde pač menijo, da jih boš znal začutiti.
Cisto samovoljno je v obeh primerih spremenjen pretekli čas v sedanji čas in je s tem podrta osnovna misel elegije, kjer je poetovo nekdanje razmerje do pomladi in zvezd postavljeno v ostro nasprotje z njegovim sedanjim občutkom.
Rilke: Vse to je bilo naročilo. (Das alles mar   Auftrag.)
H. G.: Vse, vse je bilo le ukaz.
Tudi izraz Auftrag, naročilo, predstavlja enega izmed bistvenih miselnih elementov elegije. Z zamenjavo naročila v ukaz je neglede na netočnost prevoda pretrgana zveza z nadaljnjim variiranjem iste misli.
Rilke: Kaj nisi bil še zmeraj od pričakovanja raztresen...? (Warst du nicht immer noch von Ermartung   zerstreut...?)
H. G.: Nisi bil venomer še v pričakovanju razsut...?
Nov primer za to, kako prevajalec izmed možnih pomenov besede izbira tiste, ki se ne skladajo s kontekstom. Zerstreut se lahko rabi konkretno in abstraktno, n. pr. o zrnju in o človeku, natanko tako kot njegov slovenski sinonim raztresen. Prevod nemške besede z izrazom razsut, ki se rabi lahko samo konkretno, da nov nezmisel.
Rilke: Vendar, če te žene hrepenenje, poj o ljubimcih... Tistih zapuščenih (Sehnt es dich aber, so singe die Liebenden... Jene V e r -l a s s e n e n)
H. G.: A če te žene hrepenenje, poj ljubimce... Tisti, ki so zapuščeni Jene, sam zase vzet, lahko pomeni nominativ ali akuzativ množine, tisti ali  tiste. V elegiji pomeni samo  akuzativ in se očitno nanaša na ljubimce, omenjene v prejšnjem stavku. Tudi tukaj je prevajalec s svojim napačnim prevodom pretrgal miselno nit.
571
Rilke: Poslušaj, srce, kot so včasih samo svetniki poslušali: da jih je siloviti klic vzdignil s tal; oni pa so klečali, nemogoči, še fcar naprej in se niso zmenili: tako so slišali. (H dre, mein Herz, roie sonsi nur Heilige horten ... sie aber knieten, Unmogliche, roeiter und achtetens nicht: So m ar en sie horend.)
H. G.: Prisluhni, srce, kot so včasih prisluhali le svetniki... a klečali so, nemogoči, še kar in ni jim bilo mar: Tako so prisluhali.
Poetovi verzi o poslušanju svetnikov so popolnoma jasni. Zato ker se niso dali motiti in so venomer samo klečali in poslušali, so nazadnje slišali. Prevajalec je odločilni izraz meiter zamenjal s še kar in razločka med horen, poslušati, in horend sem, slišati, sploh ni podal. Tako njegovi svetniki tudi na koncu samo prisluhajo, in ne vemo, če kaj slišijo.
Rilke: Kjerkoli si vstopil, kaj te ni o cerkvah v Rimu in v Neaplju spokojno ogovarjala njihova usoda ? (Wo immer du eintratst, redete nicht i n K i r che n zu Rom und Neapel ruhig ihr Schicksal dich an?)
H. G.: Kjerkoli si vstopilo, v Rimu, v Neaplju, mar te ni povsod ogovarjala njih tiha usoda?
Neutemeljena je oblika v srednjem spolu si vstopilo za eintratst, ker ni vzroka, zakaj naj bi morebiti vstopilo poetovo srce, ki je bilo omenjeno dolgo prej, in ne sam poet. Hkrati pa je izgubil verz vsako konkretnost, ker je in Kirchen, v cerkvah, nadomeščeno s povsod.
Rilke: Ali pa ti je dal visoko naročilo napis (Oder es trug eine /n-schrift   si c h   erhab en   dir   auf)
H. G.: Ali se ti je visokostno naložil napis
V besedi sich auftragen se ponovi že obravnavani izraz Auftrag. Če je prevajalec prej podal Auftrag z ukaz, bi moral sich erhaben auftragen prevesti z dati visok ukaz. Kot rečeno pa gre za več kot za ukaz, namreč za naročilo. Prevod z visokostno se je naložil je nezmisel, obenem pa je uničil razplet avtorjeve misli.
Rilke:   Seveda  je čudno...  če ne opravljaš  več  komaj  naučenih  navad
(Freilich ist es seltsam... kaum erlernte Gebrauche nicht mehr zu iiben) H. G.: Seveda je čudno... če že ne uriš več pravkar spoznanih šeg Katerič že je prevajalec izbral napačen pomen izmed možnih? Vben res
pomeni uriti, vežbati, n. pr. vojake, da bi pa kdo uril šege, to pač ni mogoče.
S   šego   oziroma   navado   v   kontekstu   lahko   iiben   pomeni   samo   izvrševati,
opravljati.
Druga  elegija
Rilke: Kje so časi Tobijevi...? Če bi stopil nadangel zdaj izza zvezd samo za korak navzdol k nam: visoko bi planilo in nas ubilo naše lastno srce. (IVohin sind die Tage Tobiae... Trate der Erzengel jetzt hinter den Sternen eines Schrittes nur nieder und herrvarts: hochaufschlagend erschliig uns das ei gene  Herz.)
H. G.: Kje, kje so že časi Tobijevi... Če bi stopil nadangel še zdaj izza zvezd niže in k nam le za korak: visoko bi nam utripnilo srce in nas samo ubilo.
572
Ubilo bi nas lastno srce, das eigene Herz, je zamenjano s srce bi nas samo ubilo, kakor da bi stalo v originalu unser Herz selbst. Lastno srce je postavljeno v originalu v nasprotje z angelom. V prevodu pa je postavljeno vsaj dodatno še v nasprotje s poljubnim orodjem.
Rilke: v prostore spremenjeno bitje, v ščite spremenjena slast (Raume aus   Wesen, Schilde   aus   Wonne)
H. G.: izbe bitja, ščiti slasti
Prevod ne upošteva dvakratnega aus, iz, ki pomeni nastanek prostorov iz bitja, ščitov iz slasti. Genitivna konstrukcija prevoda je zamenjala relacije in spremenila misel oziroma jo napravila sploh nerazumljivo.
Rilke: jo j, mi se izdihu jemo in že ginemo; naš vonj je od plamena do plamena slabotnejši. (ach mir atmen uns aus und dahin; oon Holzglut zvn, Eolzglut geben mir   schmachern   Geruch.)
H. G.: jo j mi se z dihom izdihu jemo in razdihujemo; žar drv k drugemu žaru drv, tako dajemo vonj slabotnejšim.
Spet trčimo ob zamenjavo relacij hkrati z zamenjavo gramatičnih kategorij. Pridevnik schmachern je v elegiji direkten atribut vonja, stoječ z njim v istem sklonu, to je akuzativu, prevajalec pa je pridevnik substantiviral in si razložil njegovo obliko kot dativ množine.
Rilke: Pa mi reče kdo: res, ti mi greš v kri (Da sagt uns mohl einer: ja,
du   gehst  mir   ins Blut)
H. G.: In poreče nam pač kdo: res, z menoj pojdeš v kri
Še se nadaljuje zamenjava relacij. Dativ mi, mir, je nadomeščen z instru-
mentalom  z menoj,  kakor da  bi  stalo  v elegiji  mit mir;  sedanjik  greš, du
gehst, je nadomeščen s prihodnjim časom pojdeš, kakor da bi stalo v originalu
du mirst gehen. Posledica je, kakor zgoraj, očitna zmeda.
Rilke: Kakor rosa s trave v jutru puhti, kar je naše, z nas, kakor vročina z vroče jedi. (Wie Tau oon dem Friihgras hebt sich das Unsre oon uns, mie die Hitze von einem heissen G eri cht.)
H. G.: Kot rosa z rane trave se lušči z nas, kar je našega, kakor vročina z vročega obličja.
Tukaj je prevajalec — vse kaže, da iz nekakšnega zmotnega umevanja poetičnosti — spregledal, da stoji v elegiji Gericht in ne Gesicht, in tako je iz jedi nastalo obličje.
Rilke: Zakaj zdi se. da 7ias vse prikriva. (Denn es scheint, dass uns alles verheimlicht.)
H. G.: Ker zdi se, da je nam vse zakrito.
Verheimlicht pač ni pretekli pasivni deležnik zakrit, ampak je povedna oblika sedanjika: zakriva; uns po drugi strani ni dativ, ampak je akuzativ. Če naj bi bilo tako prav, kot je prevedeno, bi moralo stati v originalu dass uns alles verheimlicht ist. Ker pa je original takšen, kakršen je, pomeni prevod zamenjavo aktiva s pasivom in naravnost obrne poetovo misel.
Rilke: Ljubimci... ki drug drugemu ob dotiku bogato zorite kakor grozdna leta (Liebende... die i h r unter den Handen euch reichlicher iverdet mie Traubenjahre)
573
H. G.: Ljubimci... ki ste pod svojimi dlanmi sebi čedalje obilnejši kakor grozdi let
Zloženka Traubenjahre lahko pomeni samo grozdna leta, ne pa grozdi let, kar bi bilo Jahrtrauben. Vrstni red členov v zloženki določa pravo relacijo, ki je postavljena v prevodu, kot že tolikokrat, na glavo.
Rilke: In vendar, ko prestanete strah prvih pogledov (Vnd doch, roenn ihr der ersten Blicke   Schrecken   besteht)
H. G.: In vendar, ko preživite strahoto prvih pogledov
Res utrudljivo je ponavljati zmeraj eno in isto. Izmed možnih pomenov besede Schrecken je kot nalašč izbran tisti, ki ne spada v kontekst. Prvi pogledi ljubimcev vendar ne predstavljajo strahote, ampak samo strah je v njih, kot pravi poet.
Rilke: Vas ni osupnila na atiških stelah previdnost človeškega giba? ... Se spomnite rok, kako počivajo brez pritiska, pa čeprav je moč v torzih? (Erstaunte euch nicht auf attischen Stelen die Vorsicht menschlicher Geste? ... Gedenkt euch der Hande, roie sie drucklos beruhen, obroohl in den Torsen die Kraft steht.)
H. G.: Vas ni začudila še nikdar na atiških stelah previdnost človeškega giba? ... Dlani se zmislite, kako brez pritiska leže, četudi je v torzih osa moč.
Prevajalec je stavek obroohl in den Torsen die Kraft steht prevedel z vrinkom: vsa, s tem pa je podrl logiko cele misli. V elegiji je poudarjeno nasprotje med rahlo počivajočimi rokami in krepkimi torzi, češ da v tem tiči nekaj posebnega. Z vrivkom vsa postane takšno nasprotje nekaj samo po sebi umevnega, in kar je glavno, postane veznik četudi nerazumljiv, ker bi namesto njega, če naj bo verz logičen, moral stati ker: ker je v torzih vsa moč.
Rilke: Ti, ki so se imeli v oblasti, so vedeli: to lahko še storimo, to je naše, da se tako dotikamo (Diese Beherrschten mussten damit: so roeit sind mirs, dieses ist unser,   und s o   zu   b erilhr en)
H. G.: Ti — obvladanci — so vedeli: do sem smo, kar smo, to je še naše, da se nas tako dotakne
Obvladanci, tudi če bi ga pripustili kot neologizem, pač ni dovolj jasen. Naš bralec bo takšnemu izrazu skoraj gotovo pripisal samo pasiven pomen, ne pa refleksiven. Bistvena napaka v prevodu teh verzov pa seveda tiči drugje: ves kontekst nedvoumno terja za stavek uns so zu bertihren prevod: da se tako dotikamo, ne pa: da se nas tako dotakne. Kdo naj bi bil to ali kaj, ki se nas dotakne? V elegiji se dotikajo ljubimci.
Rilke: Ko bi le našli tudi le mi zase... trak rodovitne zemlje (Fanden auch mir... einen unseren Streifen Fruchtlands)
H. G.: Ko bi le našli tudi mi... trak rodne prsti
Kakor da bi prevajalec hotel dvoumnost, je postavil tukaj za Fruchtland rodna prst, čeprav roden pomeni v prvi vrsti domač in šele v drugi rodoviten. Nemški izraz Fruchtland nima v sebi te dvoumnosti, in če avtor ni dvoumen, kako sme biti prevajalec?
Rilke: Zakaj naše srce nas še zmeraj presega, tako kot je njih. (Denn das eigene Herz ubersteigt uns noch immer rvie   jen e.)
574
H. G.: Zakaj še naše srce se vzpenja nad nas še vedno tako kot oni.
Na odločilnem mestu se še enkrat srečamo z zamenjavo gramatičnih kategorij in miselnih relacij. Jene (Liebenden), kot sem že omenil, lahko pomeni nominativ ali akuzativ množine. Tudi tukaj stoji v prevodu napačno nominativ namesto pravilnega akuzativa. Ljubimce na atiških stelah in nas presega srce, pravi poet, poudarjena je enakost med njimi in nami, ne pa da bi nas oni presegali. Zato nas naše srce ne presega dodatno in je prevajalcev: še: samovoljen in napačen.
Rilke: In ne moremo se več ozirati za njim v podobe, ki bi ga pomirile (Vnd mir konnen ihm nicht mehr nachschaun in Bilder, die es besiinftigen)
H. G.: In mi se ne moremo več ozirati za njim v podobe, da bi ga videli blaže
Ta napaka, stoječa prav na koncu elegije, je gotovo ena od najtežjih, ker poet s svojimi zadnjimi verzi podaja zaključek prejšnjih misli. To pot je poudarek res na razločku med nekdanjimi ljubimci in nami: prav ta razloček ne da našemu srcu, da bi se pomirilo in našlo mero. Kako je prevajalec prišel do tega, da je za die es bes&nftigen postavil: da bi ga videli blaže, je težko razumljivo. Kvečjemu, če bi si konstruirali: die es bes&nftigen das Nachschauen dem Herzen, bi približno prišli do takšnega prevoda. Ampak tako to v elegiji ni zapisano, pač pa jasno in preprosto: die es bes&nftigen, kar lahko pomeni samo: das Herz.
Kaj sledi iz opravljene analize? Gotovo je to, da se A. R. ne bi bil smel sklicevati na takšen prevod Rilkejevih elegij za dokaz svoje teorije. Resnična lekcija skromnosti ne gre poetu, ampak prevajalcu in ocenjevalcu.
Za ocenjevalca vsakega literarnega dela bi moralo pač veljati, da delo res pozna, preden ga ocenjuje; za to pa je na splošno priporočljivo, in če gre za poezijo, celo neizogibno, da pozna to literarno delo v originalu. In še celo je to neizogibno v vsakem primeru, kadar kdo tehta med seboj vrednost originala in prevoda. Najbrž se A. R. v svoji presoji ne bi bil mogel tako zmotiti, če bi se bil držal teh splošnih pravil.
Seveda je tudi pri prevajalcu besedne umetnine poznanje umetnine poglavitni pogoj, da o poznanju jezika, iz katerega prevaja, sploh ne govorimo. Čeprav se zdijo te stvari samo po sebi umevne, bi bilo, kot vidimo, le dobro včasih nanje pomisliti. Kje so vendar vse druge zahteve za dobrega prevajalca! Zdi se mi odveč, da bi se spuščal še v to stran prevoda elegij. Dvomim pa, da se bo kvaliteta naše prevodne literature lahko kaj prida zboljšala, če ne bomo zahtevali od slehernega, ki se loti tega opravka, vsaj izpolnitve elementarnih pogojev prevajanja.
Božo  Vod ušek
575