Poštnina plačana v gotovini
V Ljubljani, 4. novembra 1933.
Štev. 5. Leto I. Gena Din 1.50
INFORMATIVNO STROKOVNI LIST
Izhaja vsak teden. — Mesečna naročnina za akademike 5 Din, za vse druge 6 Din. Za inozemstvo 10 Din. Rokopisi se ne vračajo. Uprava in uredništvo: Ljubljana, Grubarjevo nabrežje 16. — Ček. račun: Ljubljana štev. 161465.
Reprezentančna organizacija slušateljev Aleksandrove univerze
Univ. prof. dr. Milan Vidmar.
Četrta številka Akademskega glasu prinaša zanimivo karikaturo. Karikature so Mano sredstvo in izdatno sredstvo. Včasih govore jasneje nego dolgi članki. Zdi se mi, da tudi ta karikatura prinaša obilo resnega in važnega.
Univerzitetni zdravstveni fond naj bo reprezentančna organizacija slušateljev Aleksandrove univerze. Ne bom raziskaval, po kakšnih potih je prišel do te časti. Pač pa moram povedati, da sc mi zdi, da naši akademiki niso povsem zadovoljni s tako reprezentančno organizacijo ali pa vsaj- ne z njenim imenom. To je povsem naravno. Mlad človek ne mara nejasnih reči. Naši slušatelji ne marajo, tako se mi zdi, javno nastopati brez jasne legitimacije.
Tudi meni se zdi, da bi bilo edino pravilno, brez ovinkov in brez netočnih' naslovov, predstaviti' naši javnosti resnično reprezentanco našega dijaštva. Ime ni važno. Predpisom mora ustrezati. Povedati pa mora vendarle, kaj stoji za njim.
Imeli smo že Zveztt slušateljev, ki je lepo združevala našo akademsko mladino’.« Razpadla je. Važno je vedfeti zakaj* VažnO že zato, da tudi UOVa' reprezentančna organizacija ne podleže istim vplivom:-
Na naši univerzi imamo; številHa strol kovna društval- Vifc fakultete in njeni oddelki jih imajo: V' teh’ strokovnih’ društvih se vrši važen del akademskega posla. Saj vendar ta drštva.prirejajo predavanja in debatne večere, da izpoplkjtljejo splošno izobrazbo svojim članom. Nobena stroka ne more živeti brez dopolnil splošnega značaja. V strokovnih društvih predavajo tudi univerzitetni profesorji. Prav je tako. Učni program nikjer ne more izčrpati vsega, kar je akademiku važno.
Izobraževalno delo dijaških strokovnih društev gradi mostove od oddelka do oddelka, od fakultete do fakultete. To dejstvo kaže jasno, da bi baš strokovna društva morala stremeti po višji, skupni organizaciji. Saj tudi streme. Taka skupna organizacija more biti le reprezentančna organizacija slušateljev naše univerze.
V	prejšnjih časih Zveza slušateljev ni bila tako organično zgrajena. To je bila prva njena slabost. Dovolj bomo dosegli, če novo organizacijo sestavimo tako, da bodo predstavniki strokovnih društev tvorili odbor reprezentančne organizacije.
Izredno važno je za samo reprezentančno organizacijo, da si ustvari nekakšen kontrolni aparat za vplive, ki prihajajo od zunaj. Prej take.kontrole ni bilo. Sedaj bi strokovna društva preko svojih predsednikov vplivala na odbor organizacije. Baš v tej kontroli zunanjih: vplivov leži po mojem, mnenju težišče vsega problema in pomanjkanje te kontrole je bila druga poglavitna slabost stare Zveze slušateljev.
Prišel sem do najkočljivejše točke in mar-sikdb bi se na mojem mestu nadaljherhu razglabljanju temnega problema izognil. Tega ne bom storil, ker se zavedam, da imam kot akademski učitelj dolžnosti preko Onih, ki so napisani v zakonu.
Akademska mladina mora tvoriti svoj korpus, ki naj mu pripada v času študija, ki naj niu pa kesneje z dušo in srcem pripada Vse življenje. Akademska mladina ima pred seboj delo za državo in narod na vodilnih mestih. Akademska mladina se pripravlja za delo glave, samostojnega odločevanja in odgovornega ukrepanja. Akademski delavci morajo v prid državi in narodu delati složnOi
Neizbežno je, da imajo akademiki riajraz-' llčnejša svetovna naziranja. Vsaka glava ima1 svojo filozofijo, vsaka svoje svetovno nazi-ranje. Nihče ne more misliti s tujo glavo. Akademika nevredno jfe, če' sovraži' in preganja tovariša samo zato, ker misli drugače.
Če ostane akademska mladina zares ena-ten korpus, bo imela vedno dovolj prilik, da stvarno in brez strasti rešuje splošne proble-
■	rhe. Noben zunanji vpliv ne sme rušiti enotnosti akademskega korpusa.
Mlade,« rifeizkušene glave akademske mla-I dihe;- ki rtlHtfe' organično zgrajefib čvrste re-prezentaričrlb c^gartiZarije,« sOv rtV žalost trajno v' nevarribšti; dk- zapadejo' terririim vplivom, četrti« dffsfc?Včt&iH' polasti« našega1 dijaštva razburjenje zadadl' rtOVic,- ki’ jitrl’ rilhče ne vidi ria drlo. Vem,, da ObstOje' Viri' Vznemirljivih riovib,« ki' izigfavajO' akademškb- rhladino.
Zamolčati ne morem, da leži, po mojem občutku, na našem dijaštvu ogromen gmoten pritisk. Še vedno niso minuli tisti časi, ko je moral akademik kazati prepričanje, ki ga ni imel, samo, da je prišel do kruha in postelje. Koliko škode ustvarja državi in narodu tak pritisk, malokdo ve. Koliko je zaslepljenih politikov, ki jim gire samo za politično aritmetiko in ne za zdravo inteligenco.
Zdi se mi, da moramo v interesu države in naroda, v interesu naše bodočnosti smo-treno slabiti take vplive in smotreno skrbeti za to, da se mlade naše glave ne razvijajo pod nedopustnim pritiskom. Vsega tega akademik sam na žalost ne more povedati. Zato sem se odločil, da povem svoje skrbi in seveda s tem skrbi akademikov, sam.
Naša akademska mladina nikakor ni slaba. Polna je idej, polna idealov. Res je, da nima nobenega pregleda in da tava sem ter tja tako, da le prečesto postane žrtev izkoriščevalcev. Res pa je, da je zašla v svojo težko situacijo deloma tudi po svoji krivdi.
Mladina je vedno nezadovoljna s tem, kar najde v svoji okolici takrat, ko začne svoje samostojno življenje. Mladina ne mara umazanih reči, ne mara egoizma. Rada bi izboljšala vse. Rada bi imela idealno državo, idealen narod. Starejši narodni delavci imamo na sebi težko krivdo, da se ne brigamo dovolj1 za mladino. Predavanja na univerzi se tičejo
samo znanstvene snovi. Javno delo se tiče po veliki večini le obstoječih institucij. Mladina' sč čuti tedaj po pravici odrezano ih zdi se ji,’ da' je nihče ne upošteva. Vsaj ne tako, kakor bi bilo prav.
Naravna poslediba vsega tega je, da akademska mladina nfe sodeluje v javnem življenju, če pa, le pod gmotnim pritiskom,. Čuti se tujo, zapostavljeno. Poskuša si ustvariti svoje ideale in mnogokrat pobere kaj nevarnega, kar ji je kdo spretno nastavil.
Mladina hoče imeti čistost y državni upravi, enakopravnost vseh državljanov, složno sožitje vseh plemen. Seveda ni vse eno, kdo ji to pove. Vsakdo nima njenega zaupanja. Kdor ga pa ima, ima po mojem mnenju tudi dolžnost, da jasno pove, kar ve.
Mladina ne loči sistema od praktične izvršbe. Mladina vidi neštevilne napake v javnem življenju in jim po krivici pripisuje na’
1	splošno zlo namero. Vsak mlad človek rad generalizira.
Mladina posluša, kar ji prinašajo govorice. Saj vemo vsi, da imamo čudovitih go-vdric v izobilju in vsak čas. Mladi akademiki ne morejo kontrolirati, ne morejo ločiti resnice od izmišljotin in zato se jih često loteva obup.
Prava reprezentančni organizacija slušateljev Aleksandrove univerze bi imela odlično nalogo, da brani vse svoje člane kvarnih vplivov. Morala bi v starejši generaciji, pred vsem v profesorskem zboru, iskati zvez do starejše generacije in tako skrbeti za pravilen' vpogled v javno življenje. Organizacija bi imela možnost, da prireja predavanja o splošnih problemih, ki so važni za vse akademike. Za taka predavanja bo prav lahko pridobila profesorje, pa tudi druge odlične predstavnike našega javnega dela. Le na ta način bo naš akademski korpus, že zgodaj postal tvoren del v narodu in državi.
Še enkrat se moram zamisliti v karikaturo, ki sem jo uvodoma omenil; Ni šala, da je v tej karikaturi nova reprezentančna organizacija prikazana kot gruča bolnikov. Kruta resnica je, da je naša akademska mladina bolna. Ozdraviti jo moramo za vsako ceno. Saj ni težko. Vsi, ki imamo dobro voljo, bomo sodelovali, pa bo šlo.
Čim več bo naročnikov, čim več bo sodelavcev— tem boljši, večji in lepši bo Vaš list — „ Akademski glas"!
REPERTOAR Narodnega gledališča v Ljubljani.
sobota: drama: Pravica do greha ob 8. zv.
opera: Začarani ptič. nedelja: drama: ob 3. pop. Mlinar in njegova ob 8. zv. Turške kumare, prem. opera r ob 8. zv. Havajska roža.
Jataki glas"!
Razmišljanja o univerzi
Mi vsi čutimo, da bi morala biti naša univerza vsa drugačna, kakor je. Ne gre za to, da ji morda manjka stoletne tradicije, s katero sie ponašajo njene sestre drugod po svetu. Pogosto se sicer ravno njena mladost in netradicionalnost poudarjata kot okolno-sti, ki jih je treba vpoštevati, s katerimi se opravičuje to in ono. Tako govorjenje mi vedno vzbuja občutek nečesa bolnega, nekako tako, kakor če bi mlad človek obžaloval, da ni star. Saj tu ne gre za nobeno krivdo na naši strani niti za zaslugo drugod! Naša univerza je mlada in nima tradicije, druge univerze pa so stare in nimajo mladosti. Gre .enostavno za različne okolnosti, katerih vsaka zahteva svojo1 rešitev. Sicer pa zunanja forma življenjanaše univerze ni dosti različna od drugih. Docenti drže svoja predavanja, tiskajo se razprave — nič slabše kot drugod; dijaki posečajo predavanja in delajo v seminarjih — nič boljše kot drugod. Seveda vse v manjšem obsegu, z manjšimi pripomočki, skratka, v naših razmerah.
Naša univerza je gotovo silno slabo fun-dirana. Manjkajo nam najpotrebnejši prostori, oprema institutov je popolnoma nezadostna, fakultetne knjižnice zelo pomanjkljive in vse ostalo, brez česar drugod univerza sploh obstajati ne bi mogla, čemur pa smo se pri nas že nekam, privaditi, tako da smo prav zadovoljni, če ostane pri tem, kakor je, samo da ni hujše. Kakor hitro nam bo usojeno, da bomo sami upravljali svoje premoženje, bo gotovo naša prva, samo po sebi razumljiva gesta, da bomo materielno dosti, dosti boljše skrbeli za našo Almo mater.
Vendar tudi finančno vprašanje, kakor je sicer eden zelo važnih zunanjih pogojev za nemoten in pospešen razvoj, ni tisto, ki bi v njega rešitvi videli obenem odpravo uvodoma omenjenega nesoglasja med stanjem, kakršno je, in onim, kakršno naj bi bilo. Obširna denarna sredstva pomenijo sicer pomemben faktor, ki ga niti malo ne smemo omalovaževati, a nam na drugi strani otežko-čajo spoznanje pravega položaja, ker odvračajo pogled na zgolj zunanje. Ravno bornost in skromnost naše univerze pa nam razkrivata pravo stanje dosti neposrečeneje, skoro brez vsake navlake in nas zato tem bolj silita k premišljevanju.
Kj moramo iskati vzroke bolnega ozračja, ki vlada na naši univerzi? Zakaj, da je stanje posebno zadnjih let (najbrže tudi preje ni bilo dosti boljše) skozi in skozi nezdravo, medsebojni odnosi akademikov in docentov potvorjeni, nečisti, da je vse skupaj prav za prav velika laž, ki jo pomagamo, eni zavedno, drugi nezavedno, vzdrževati, ker bi bila resnica preprekoča. O tem pričajo majhni do-godljaji in incidenti, ki jih srečavaš dan za dnem, ako ne hodiš okoli z zaprtimi očmi, še mnogo pristneje, kakor velike afere in skrbi, v katerih lamentiramo v javnosti in časopisju.
Morda bo kdo ugovarjal, da drugod po univerzah ni nič boljše. Ne da bi utemeljeval popolen nesmisel takega ugovora, ki ga pa srečavamo kljub temu — ali pa morda ravno radi tega? — pogosto, zdaj v jasnejši, zdaj v manj jasni formulaciji, naj samo opozorim, da bo na ta način ugovarjal predvsem oni, ki se v tem stanju dobro počuti. Njemu te resnice niso namenjene.
Zdi se mi, da nosi velik del krivde na tem, da ne vidimo dovolj jasno, naša navada, da gledamo vse stvari, tako tudi našo univerzo, preveč shematično, zato statično. Mi gledamo v univerzi institucijo, pojem, s katerim vežemo nejasno predstavo nečesa brezosebnega, ne vidimo pa pri tem procesa. Sociološko gleda.no pomeni univerza toliko in toliko docentov in dijakov, ki se dan za
dnem sestajajo v predavalnicah, seminarjih in institutih ter v skupnem deiu drug na drugega vplivajo. Docenti in dijaki so neposredni nositelji univerzitetnega življenja. Iz njih ali pa vsaj preko njih se pretaka vse ono, kar daje v svoji celotnosti obeležje v;aki univerzi. Zato moramo nje vzeti za izhodišče našega razmotrivartja, čeprav se seveda ne bomo s tem zadovoljili.
Zakaj dijaki in docenti živijo zopet vsak v svojem krogu. Na univerzo pirnesejo samo košček svojega jaza, ki pa se sicer oblikuje izven univerze, v njih ostalem življenju. Če bomo spoznali to življenje in razmere, v katerih poteka, bomo mogli šele razumeti, zakaj ima univerza tak obraz in ne more imeti drugačnega. Korak iz univerze v življenje je za pravilno spoznanje neobhodno potreben in izredno važen. Profesorji v tem trenotku nehajo biti to, kar so, in postanejo le na gotov način kvalificirani pripadniki določenega družbenega sloja, ki predstavlja v časovnem oziru staro generacijo, v materi-elnem pa od države gmotno preskrbovan del uradništva. Da drugi strani pa doživimo še bolj značilno in hkrati žalostno metamorfozo pri akademikih. Masa akademikov se iz-premeni, čim abstrahiramo njih akademično svojstvo, ki zakriva pravi položaj, po veliki večini v maso mladih proletarcev, ki žive v skrajno slabem položaju. Nasprotje med proletarcem in med vsemi ostalimi, ki žive boljše, to nasprotje, ki je pri akademikih še poudarjeno z njih mladostjo, mora priti na zunaj do vidnega izraza in se kazati povsodi, tudi na univerzi. Tu ne pomaga nobeno
zgražanje, da vsaj na univerzi družbena pripadnost ne bi smela igrati nobene vloge, da mora najvišji znanstveni zavod ostati vzvišen nad dnevno politiko. Morda je profesorju mogoče varovati strogo znanstveno vzvišenost in objektivnost in pozabiti, čim stopi r.a univerzo, da je akademik, ki ga posluša, ves sestradan, da se tako godi ne samo temu akademikou, ki sedi pred njim, ampak še mnogim drugim, ki o njih vemo, da so, čeprav jih ne poznamo. Morda mu je mogoče to tudi v privatnem življenju (saj pravijo, da znanost ne sme poznati nobenih simpatij, da mora biti trda in brezčutna do vsega, kar se dogaja in iskati le večne resnice). Študentu to vse ni mogoče. Njegov prazen želodec, vlažno stanovanje in neprespane noči ga ■spremijajci povsod, vtisnejo pečat vsemu njegovemu življenju, vsakemu gibu, pa naj gre za nepoetično borbo za košček kruha ali za poljuben znanstven študij. Objektivna znanost in iskanje resnice je zanj brez vsakega smisla, ako mu ne kaže poti iz njegovega bednega položaja. In današnja objektivna znanost mu tega ne kaže.
Opozoriti sem hotel le na splošno na smer, v kateri moramo iskati vzrokov današnjega stanja na univerzi. Kakor pa se socialne razmere čedalje bolj zaostrujejo, je razumljivo, da dobiva tudi življenje na univerzi, kjer se odigrava le košček te tragedije, vedno ostrejšo in nemirnejšo obliko. Zato nismo upravičeni, zahtevati mirnega življenja na univerzi, ako nismo napravili srečnega življenja izven nje. Na tej ravnini leži rešitev tudi univerzitetnega vprašašnja.
AVe.
Aleksandrov <Jom“ v Pragi — odprt
91
•♦V
' v
;;:.s
Dne 29. oktobra je bilo otvorjeno v Pragi novo zavetišče za jugoslovanske akademike — »Aleksandrov dom«. Dom je eden najlepših in najmodernejših v Evropi. Celotni stroški znašajo 5 in pol milijona Kč. Glavne zasluge za njegovo zgradbo nosi dr. Peter Zenkl, upravnik centralnega zavoda za so-cijalno zavarovanje. Dr. Zenkl je dosegel podporo pri vladi ČSR in praški občini, ki je dala zemljišče.
Do mje opremljen prav moderno. Ima
veliko biblioteko s čitalnico, dvorano za predavanja in zabave, klubske lokale, risalnice, solnčnc terase itd. Prostora ima za 160 študentov in 20 študentk. Mesečna oskrba stane 180—200 Kč.
Do mustreza vsem modernim higijenskim potrebam; tudi bo skrbel za jugoslovansko-češko zbližanje, ne vrši pa zadostno naloge, ki bi mu morala biti najosnovnejša — soci-jalne naloge. Na to se še povrnemo.
Varšavska univerza razpuščena
V	sredo 25. oktobra sta se na varšavski univerzi spopadli najmočnejši politični skupini poljskih dijakov — »Legion Mtodych« in »Narodna demokracija«. Rzultat dveur-nega boja je 1 mrtev dijak in 20 ranjenih.
Na podlagi zadevnega zakona je vlada v soboto 28. okt. razpustila univerzo, upokojila vse profesorje, rektorja pa celo poslala pred sodišče, ker — zagovarjajoč akademsko svobodo — ni pozval policije takoj, temveč šele ob revolverskem spopadu. S tem si je vlada dala možnost, imenovati rektorja in profesorje po svojem okusu.
Omenjeni spopad je le notranje-poljske-ga, dnevnopolitičnega pomena in je brez sve-tovno-nazorske ali kulturno-politične baze. Narodni demokrati, ki celo simpatizirajo s Hitlerjevimi političnimi principi, s hočejo priboriti pozicijo, kakršno imajo danes njih nasprotniki — člani »Legije Mladih«, ki je vladna organizacija, ustanovljena v svrho sodelovanja mladine z državo. To je tudi najvažnejša točka njihovega oficijelnega programa.
Obe organizaciji sta fašistično usmerjeni, Navdušujeta se za uniforme, parade in himne.
Verne duie slovi akademika
V	spomin d
Ljubljana, 1. novembra 1933.
Danes ob pol io. uri dopoldne so se zbrali na grobu svojega dobrotnika korporativno vsi akademiki, ki uživajo ugodnosti Oražnove ustanove. Njegove zemske ostanke so letos prenesli od Sv. Krištofa k Sv. Križu. Komemoracija je bila zelo skromna. Navzoči so bili tudi člani upravnega odbora gg. dr. A. Kan-sky, dr. M. Rus in upravitelj Ivan Majcen.
Spodaj priobčimo sestavek, ki nam ga je za to priložnost napisal bivŽi aka-demik-Oražnovec.
Vsi sveti! Verne duše! Znamenje, ki zdrami človeka življenjske ceste v avtomatičnem koraku iz turobnih misli, da upre pogled nazaj v preteklost, kolikor m udajo slabe oči. Glej, tam na onem ovinku je omagal najboljši prijatelj. Nisi niti utegnil stisniti mu roke v slovo, zakaj svojega koraka ne smeš, ne moreš ustaviti. Neizprosno naprej, za cilji! Gorje, če si brez njih, ker breme poti ti bo stokrat težje.
Spomni se zadnjega pogleda svojega prijatelja! Ali ni bila v njem velika misel, svetla ideja, ki naj ti bi bila na pot kot svet, četudi nepisana oporoka? Zakaj zadnji pogled je vedno čudovito globok, prodirajoč materijo in prostor. Ali ni bilo njegovo zadnje dejanje nekaj lepega, očiščenega vsega prahu široke ceste? Ali nisi takrat začutil neizprosni imperativ: Pojdi in tudi ti tako stori! Ne omahuj! Pomisli, ali ne nosiš morda v sebi take oporoke. Glej, del smis;la tvojega življenja je v oni oporoki. Spomni se pa tudi, da je neizpeta pesem terjala svojih pravic še od mrtvega pevca.
Ne zdrzni se slovenski študent ob orumenelem	listu,	ki	ti je	padel pod noge. Zakaj
Verne	duše	še	niso	tvoj praznik, ko si še
mlad in željan življenja. Spomni naj te le, da je šel nekoč pred teboj po še mnogo manj uglajeni poti tovariš-študent, kakršen pride iz naroda, z dobro dušo in plemenito idejo.
Mislim dr. Ivana Oražna.
Mehki, mladi duši hočem povedati svojo misel,	ker	še	ne pozna ozkosrčnosti, ker
njena misel	ne	teče	v tesni strugi malome-
ščanskih nazorov. Nočem še enkrat pripovedovati čudovite zgodbe slovenskega študenta. Hočem le, da jo — ohranjeno zate — prav razumeš, z vso njeno globino.
Ali je Oražen res velik? Ali nimamo Slovenci mnogo večjih mož?
t Borisu Hrovatinu na grob
Vrste akademske mladine so se zredčile za enega svojih najboljših, 'najidealnejših tovarišev: Borisu Hrovatinu, tej mehki, v tišino svoje mlade bolesti zasanjani duši, rojaku kraškega poeta in nemirnega romarja Srečka Kosovela, se je stožilo iz teh naših mračnih, mrzlih dni po večni vedrini in toploti — prisluhnil je klicu Neznanega in od-^el- In z njim je odšlo vse polno lepega in dobrega, ki je rastlo v njem in iz njega, da bi oplodilo, obogatilo našo mlado rast. Sele zdaj, ko je njegov prostor prazen in tih, ko se je utrgala ^struna komaj ubrana, komaj prve rahle, tišinsko tipajoče zvoke njegove pesmi oblikujoča, vemo, kako drag tovariš nam je bil.
Boris Hrovatin, slušatelj ljubljanske univerze in gojenec konzervatorija v Glasbeni Matici, je bil eden tistih redkih mladih fan-
. Ivana Oražna.
Bil je politik! Pa saj Slovenci nismo nikoli brez njih. Delal je za narod! O zlorabljena in oskrunjena beseda, kot mogočna plahta, s katero se pokrije egoizem. Človek je niti na prvem mestu ne razume prav. Bil je značaj, iz notranjega nagiba zagovornik neke miselnosti! Bodi nam vzgled.
V	vsej svoji mladostni nerazsodnosti vidim težišče njegove veličine drugje. Vso lepoto vidim v zadnjem njegovem pogledu; v duhu, ki je »očiščen prahu široke ceste« vso naravno plemenitost izlil v zadnjo misel, ki ni bila politična, ne svetovno nazorna, ne kako drugače ozko merjena. Ni ga dala ta ali ona struja, ta ali ona miselnost, zakaj vse to je v tistem velikem trenutku odklonil in ostal samo — človekoljub. Delo matere-trpinke in življenjske poti. Ne žali njegovih manov z razglabljanjem, v katero vpletaš ozkosrčno zastavljene misli, kakšni naj bodo mladi ljudje, ki uživajo blagoslov njegove dobrote, misli, zi jih je on v svojem največjem trenotku odklonil in zavrgel! In v ta zadnji trenotek upri svoj pogled, slove ns ki študent, in čitaj v njem veliko oporoko, ki jo nosiš v sebi. Glej, smisel tvojega živi je n j a!
Tovariši! Komur »Akademski glas« ni všeč, bodisi po svoji vsebini, obliki itd., naj nam to pove in rum- obenem sporoči nasvete, kako naj se list preuredi ali izpopolni. Če bo
le mogoče, bomo to radi upoštevali.
Občni zbor DSFF
Dne 22. oktobra je bil vbčni zbor Društva slušateljev filozofske fakultete. Potekel je kot vedno zelo mirno; malo živahnejše je postalo pri samostojnih predlogih. Udeležba je bila srednja.
Poročila odbornikov niso povedala nič posebnega. Intenzivno delo je bilo onemogočeno, ker je bila naša Alma mater v obeh preteklih semestrih skoraj štiri mesece zaprta. Iz blagajniškega poročila: najvažnejši je izdatek 10.000 Din za izdajo »Levstikovega zbornika«. Politika »viribus unitis« se je tudi tokrat obnesla. — Predsednik je v svo-
tov, ki niso opozarjali svoje okolice s hrupnimi besedami in samozavestnim nastopom nase in na svoj glasbeni talent.
Deset mesecev je koščena roka smrti krožila nad njim in njegovimi svetlimi zasnovami tam, kjer ugasne največ mladih življenj
—	v zdravilišču za tuberkulozne na Golniku — 10 mesecev se je krčevito oklepal pla-hega upanja in se v prividu sanjsko smehljal, da bo še vse dobro ... Pa je bila koščena roka smrti neizprosna — in dan Vseh mrtvih je dobil novo svežo gomilo, nad katero se zdaj presunjeni sklanjamo vsi, si kmo ranj-kega poznali v vsej njegovi širokogrudnosti in plemenitosti.
Boris Hrovatin, ti veliki, dobri fant z otroško dušo in otroškim srcem, kako ti je zdaj?
Redkobeseden in samosvoj, z očmi, ki so gorele nekam na dno in z obrazom, ki je zmerom prisluškoval — skrivnostnim akordom svoje notranjosti morda, morda tesnobni slutnji, ki se je že tedaj prihuljeno plazila iz daljave — si s svojimi dolgimi nogami
jem poročilu obžaloval, da se nabiralna akcija za obisk Koroške ni bolje obnesla, misel o filmanju narodnih običajev in noš je padla v vodo in se je ekskuzija izvršila v skromnem obsegu.
V	splošni pozornosti so potekle volitve. Proti pričakovanju je šlo vse mirno in hitro, izmed obeh kandidatov, tov. Poberaja in tov. Hribarja, je bil z veliko večino izvoljen tov. Poberaj. Za nadzorni odbor je bila predložena le ena lista, tov. Jauhuba, tov. Serajnik in tov. Škerl, ki je bila sprejeta.
Pri samostojnih predlogih je tov. N. predlagal, naj društvo ne delegira dveh članov v zdravstveni fond. Neki ovariš mu je oporekal, češ, da bo UZF deloval tudi brez nas, mi pa bomo neinformirani. Razbila se je debata, pri glasovanju pa je zmagal predlog tov. V.
Zabaven intermezzo je povzročilo vprašanje tov. H., kdo ima pravico stavljati predloge, kar je merilo na tov. V., ki v tekočem semestru ni vpisan. Ker je predsednik končal vročo, a brezplodno debato, kdo je član oziroma reden slušatelj, je tovariš H. ogorčen zapustil dvorano, ker njegovi pravicoljubno-sti ni bilo zadoščeno. — Tov. K. je predlagal, naj društvo prevzame prodajo gledaliških kuponov in knjižnih izkaznic. Tov. A. odvrne, da bo to itak prevzela v kratkem rekonstruirana reprezentančna organizacija.
Pri slučajnostih je tov. K. govoril o namenu Odbora za zgradbo Univerzitetne knjižnice, ki je najbolj nujna zahteva naše univerze. Dolžnost vseh društev in vsakega akademika je, da dela z vsemi močmi za uresničenje prepotrebne zahteve.
Omenilo se je tudi akcijo za slovenske učne knjige po naših šolah.
Po nekaj neuspelih poskusih določiti skupen brucovski večer, je predsednik občni zbor nekaj po 17. uri zaključil. C. Gk.
Univerza je hiša velikih pravic, a tudi hiša velikih dolžnosti!
Pisarna UZF posluje sedaj vsak delavnik od 10. do 11. ure dopoldne v sobi št. 28., dvorišče, desno.
Tovariši, zahtevajte po vseh kavarnah in javnih lokalih ..AKADEMSKI GLAS"
meril pot, kakor da šteješ korake, ki jih imaš prehoditi. In si se uštel: niti do prvega kantona nisi priromal — joj, koliko kilometrskih kamnov te je še ločilo od cilja! — in že si omahnil. Hladen poljub večnosti je zalesketal na bledem čelu, za katerim si tkal in snoval svojo bodočnost. Ali imaš zdaj solnca dovolj? Ali je tvoja pesem izzvenela v še bolj hladno praznino in je ne boš mogel niti tam, v svetu Neznanega, Nedoumljivega, nikoli do kraja izpeti? Če nič drugega tvojega zdaj pod črno rušo na kranjskem pokopališču ni
—	tvoja, za večno tvoja je zdaj samota, tvoj, za večno tvoj je zdaj mir. Samota in mir — ali mi nisi nekoč, pred letom dni, ko sva se nekje pod belimi tivolskimi brezami v jesenskem nastrojenju srečala, pravil, da sta ti ta dva najljubša? Ali nisi včasih sredi najrazigranejše družbe nenadoma vstal in tiho pobegnil k njima? Te dni si pobegnil k njima za vedno ...
Boris Hrovatin, ti veliki, dobri fant z otroško dušo in otroškim srcem, kako ti je zdaj?	M.	K.
Bruc, brucovski izpiti in še marsikaj
Akademsko življenje je pisarib ih pestro. Vedno je polno gibanja in hotenja, vedno poln p veselja in žalosti. Sploh je takšno kakor življenje. Razlika je samo v tem, da imi akademsko življenje nekaj več dozdevnih pravic in nekaj več namišljene svobode.
Vsak akademik ima Svoj poklic pred seboj. Tu se giblje kot sam svoj stroj naprej. Vse akademike pa drilži od parhtiveka navada, da se zbirajo ob slovesnih prilikah, često tudi ob neslovesnih, k enemu omizju, da proslavijo kakšno diplbnio ali kakšen izpit, včasih tudi kakšno dogodivščino svojih članov oziroma sprejem novih članov.
Ta družba akademikov, tb omizje, ki se raduje ob pitju in petju, se imenuje »krok«. Udeleženci kroka se dele v tri vrste: stare bajte, redne krokarje in bruce, ki imajo različni »epitheton ornano«, včasih zeleni, ze-Ieno-krvavi, »ono«, tudi »pičel« po najnovejših dognanjih.
Stare bajte Sb bivši redni krokarji, ki šb že ali pa tudi še ne dbkbričali svojih študij. Običajno so to oni, ki stoje pred končnim izpitom, a Sfe jim nikamor ne mudi.
Redni krokarji sb oni, ki so se skozi eno leto v krokarski družbi odlikovali s taktnim in vzdrnim vedenjem.
Bruc ali 'bručuž je novinec na univerzi. Btdicinja ali bruculja pa je brikLženškega spbli. Brezpogojna pokorščina mbra Biti njegova lastnost, siber se ga sramotno kaznuje ali pa tudi odstrani iž družbe. On nima besede. Njegova dolžnost je: V teku enega leti si mora pridobiti krokarsko Omiko in oliko. Po preteku nekaj meseCeV se mora javiti krokarskemu zboru zaradi Izpita. K temu izpitu mora priti kar najbolj priprav-Ijeri iiz vseh predmetov, ki rriii jih naloži ko-misij’a. Po prestani skušnji dobi doplomo — danes še diplome opuste zaradi krize — in postane redni krokar.
Danes skrbijo za te stare navade običajni
brucovsiki večeri vsako jesen, in sicer bodisi strokovna društva bodisi akademske organizacije.
»Krokom« predseduje Zeleni car. On ima neomajno pblast. Proti njegovim izrekoni kazni ni priziva. On je neodpustljiv v krokarskih zadevah. Njegovi uradniki so: Kon-trapikuš, ki pazi, da se ukazi Zelenega carja točno izvršijo. Fiškuž, ki skrbi, da dobe vsi potrebno pijačo. Vunbacitelj, ki je ekseku-tivni in izvršilni organ Zelenega carja. Kan-tušminister, ki vodi krokarsko petje. Kloba-sar je glavni, govornik v krokarski družbi. On mora zabavati vso omizje.
krokarsko pijačo je hajprikladnčjše pivo. , Rabimo lahko tudi različna cenejša vina, za šilo tudi dobra dražja vina. To po potrebi in kakor rečeno za silo.
Toliko v pojasnilo tem brucum oz. bru-cržbm, da bodo obveščeni pravočasno o zahtevah in pogojih slavnega krokarskega omizja,
Prihodnjič pa še kaj o izpitih.
Stara bajta.
r r i	9	*t	{	i	J	V : .1 (,
Rigorbzi in disertacije na juridični fakulteti
Zadnje čase se med slušatelji pravne fakultete mnogo goVori o tem, da se bodo ria juridični fakulteti za dosego doktorske časti uvedle mesto dosedanjih rigoroznih izpitov disertacije. Ker so o tem krožile najrazličnejše govorice, smo se informirali:
Zaenkrat Ostane vse pri starem, torej: pri rigorozih. Kako dolgo, se ne ve. Pač pa se dela na tem, da se dosega doktorske časti v pravu izvede enotno za vso državo, in sicer v obliki disertacije. Končnoveljavne uredbe
o tem pa še ni. Važne bi bile pri uveljavljenju novega načina za, dosego doktorske časti prehodile odredbe. Naša ufiiverza je stavila tozadeven konkreten predlog, da bi si
orii slušatelji prava, ki so v trenutku, ko stopi nova uredba v veljavo, že preko pravnozgodovinskega izpita, lahko poljubno izbrali ali rigoroze ali disertacije. Za vse druge pa bi bila obvezna disertacija.
Notice
V	tiskovni Sklad »Akademskega glasa« sta darovala tvordka F. Kolman i0O Din in dr. Milan Perko, zobozdravnik, 40 Din. — Iskrena hvala!
Na obenem zboru »Strokovnega društva teološke fakultete« je bil izvoljen naslednji odbor: predsednik Zaletel Vinko; podpredsednik Rupar Maks, tajnik Dolinar France, blagajnik Stahič Marko, revizorja Božič Leon in Farkaš.
Na občnem zboru »Cirilskega društva ljubljanskih bogoslovcev« je bil izvoljen naslednji odbor: predsednik Kunstelj Ignacij, podpredsednik Zaletel Vinko, tajriik Bohjn Edvard, blagajnik Dobrovoljc Lojze, knjižničar Lovko Mirko, čkalničar Močnik Ladislav, revizarji Jenko Janez, Malovrh France in Tomažič Ivan.
Na 28. rednem občnem zboru JAD »Triglava« v Ljubljani, dne 25: okt. t. 1: je bil izvoljen naslednji odbor: predsednik Kos Albert, iur.; I; podpredsednik Vildmann Ka-milo, iur.; II. podpredsednik Kraigher Bojan, whil.; tajnik Bratko Ivan,- iur.; blagajnik Bniily Marjan, tehn.j knjižničar Novak Ante, phil.; gospodar Nadižar Matija, iur.; odborniki: Krivic Vlado, iur., Tepna Marjan, tehn., Jezeršek Ciril, phil.; revizorja: Svetlin Arno, tehn., Škrlak Vladimir, iur.: častno razsodišče: Nučič Albert, tehn., Zib erina jože, iur., Povoden Vili, tehn., KoiariČ Karel, iur., Do-stal Samo, iur.
Najdena jc bila akadcmaka: na ime: ftudež Just, jurist. Tovariš, ki jo je izgubil, jo lahko dobi vsak čas v gledališki ulici 10 pri hišniku.
■	fi	_!	p	Tovariši, poslužujte se malih oglasov v .Akademskem glasu". — Za male oglase socialnega značaja (instrukclji,
11	OgiaSI ■	službe, prodaja, nakup, izposojanje knjig in drugih učil, sobe) plačajo tov. akademiki le stroške natisa 25 par
beseda — najmanjši znesek 3 Din. — Za vse ostale beseda 50 par — najmanjši znesek 5 Din. — Za šifrb in naslov se ne plača ničesar. — Pri večkratnem oglašanju popust. — Na pismena vprašanja tovarišev odgovarjamo pismenO s pismom pri vratarju univerze. Kdor želi odgovor po pošti naj priloži znamko za odgovor. — Mali oglasi se plačujejo ob naročilu, lahko tudi v znamkah. — Naročila vrzite v naš nabi-rabirainik v avli Univerze. —	i	-..-t	—■	■	   ■	"	"■	.	i.	1	........ ■ ■	——ir1,,,	 t-t—	--
DVEMA TOVARIŠEMA, ki Bi imela čas iri resno voljo pomagati pri upravi, nudimo primerCri žaslužek.
Fototehnika
Prešernova ulica 9, edina izven-karteiska fototrgovina in amaterska delavnica. Filmi 23-260 Din 18-20, razvijanje Din 4, kopiranje Din 1. Povečave.
Gagel Josip
Ljubljana, pod Semeniščem
priporoča
svojo specialno trgovino trikotaže, nogavic, kravat itd.
Postrežba točna irt solidna. Cene konkurenčne. Blago prvorstno.
POVERJENIKA ZA VSAKO FAKULTETO
ož. za vsak oddelek posamezne fakultete rabimo. Zaslužek primeren. Podrobno v upravi.
Ure zlatnino in srebrnino. IVAN PAKI2,
Ljubljana, Pred škofijo 15.
DR. METOD DOLENC: KAZENSKI PO-STOPNIK, vez. 170.—, broš. 150.— Din; dr. Albin Ogris: Trgovinska politika Din 60.—. Prodaja Habe, na juridični fakulteti.
10% POPUSTA daje vsem gg. akademikom optični zavod Josip Goldstein, Ljubljana, Pod Trančo.
Gg. akademikom daje popust pri popravilu koles
le mehanična delavnica
Remec Oskar
Ljubljana, Dolenjska 5
Priporoča se tvrdka
Ign. Žargi
Ljubljana
Sv. Petra cesta 11
katera Vam nudi veliko izbiro srajc, kravat, nogavic za pum-parce že od 18 Din dalje po priznano nizkih cenah.
Z malim denarjem
se lahko elegantno oblečete pri tvrdki
A. ŽLENDER
Ljubljana, Mestni trg 22
Izdaja konzorcij »Akademskega glasa«, predstavnik Zupan Francč. — Urejuje Jože Cenčič. Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik Albert Kolman.