312
Šolske reči.
Letnik mariborske gimnazije 1861.
^ Tantal je neki — tako govore gerške pravlice — stal v sred šumečega potoka, nad glavo se ina je šibilo drevje polno najlepšega sadja; strašna žeja in lakota ga je terpinčila in kolikorkrat je po ukusnem sadju segel ali vode zajeti hotel, sta se mu sad in voda umaknila. Ne vem, so Si Gerki v ti basni na nas Slovence v sivi prihodnosti mislili; al gotovo je, da je bori nas narodič ves Tantal: reka razuma in človeških pravic po Evropi plahuta, nad nami se zlata beseda cesarjeva milo sveti.... sezi po darovih razuma in človeških pravic, umaknejo se ti po duhu nemške centralizacije, -— spni se po obljubah zlate cesarjeve besede, precej priferfra harpija „der mittleren Behdrden", te po prederzni roki speče ter ti jasni dar cesarjev do dna oskruni. Stokrat smo se naglas operii na 8. avgusta, 20. oktobra itd., malo je pomagalo; kričali smo na vse usta: „dajte nam le pervotne človeške pravice, da se smemo v svojem jeziku mikati itd.^ — cesar je deleč, bližnji se nam pa posmehujejo !
Zdaj le poglejte v letnik mariborske gimnazije: rajno popečiteljstvo uka in bogočastja je nam lani samo ponudilo boljšo uravnavo o učenju slovenskega in uemškega jezika, segli smo jirno po njej: pisali smo nasvete, kako bi se ta uravnava vpeljala. Kaj je bilo? Trije učitelji so se po nasvetih svojih dobro opekli, ker so se tvegali seči v grozovito mašino učniške burokracije. In sadje letošnje? To le je: še zmirom po tri ure (v II. razredu 4 ure) na teden nemški jezik, slovenski jezik pa po dve uri na teden v vsakem razredu; predmeti razun slovenščiue se še. se ve da vsi v nemškem jeziku učijo.
„Ali ue vidiš na vsakem listu našega letnika, da je ravnopravnost čversto obveljala, — bi mi kdo zavernil — ali se poleg nemških nalog za višjo gimuazijo ue naznanjajo tudi slovenske? ali se ne pišejo imena slovenskih dijakov slovenski?" Res da, prijatel! le imej lušine, ako ti drugi oreh snedo: in ali ne veš, da je nek gospod profesor za letnik pripravil slovenski sostavek o Demostenu, da pa se ni smel tiskati „weil das marburger gimuasium mit den preussischen gimnasien die programme tauscht, und dann wiirde eine slovenische arbeit im programm zu viel sensation erregen."  To je tudi ravnopravnost? se ve da!!
Mariborska gimnazija šteje 350 učencov, namreč 120 Ncmcov, 205 Slovencov in pa 25 učencov, ki niso ne krop ne voda, in za ktere je si. ravnateljstvo ime „utraquist" znašlo, pozabivši, da je to nek monstrum absurdum. Priznamo, da se marsiktero dete doma slovenski in nemški uči (tudi jaz sem bil „utraquist): ali dajte poslušati otroke in zvedili bote, da sicer oba jezika vedo govoriti, pa da jim serce le enega govoriti da, kterega se ne odrečejo, če ni sila: to je tisti jezik, kterega mati večidel govori, kterega so se po stariših najbolje naučili, to je njih materinski jezik. Beseda „utraquista v tem smislu je tedaj zoper pamet, ako-
313
ravno bi si o ?5utraquistih" lahko sanjal, da so most v nemški paradiž. #)
Kar se učiteljev tiče, je število domorodcev od Jani od šestih na tri skopnelo.
Nekaj pa moramo priznati, kar se je v ravno skon-čanem šolskem letu zboljšalo. Učenci nemškega jezika se morajo posihmal tudi slovenski učiti; v pedagogiškem oziru je to važna reč: slovenski deček vsaj ne čuti, da je suženj svojega in nemškega jezika, ker nemški njegov nima, kar se učnega gradiva tiče, nobene prednosti več. V obče pa to naši narodnosti malo koristi; koristi le nemški mladini, ki se enega jezika več privadi. Vendar mi nismo nikomur nevošljivi.
Tudi v knjižnici smo našli, da se potrebam domorodnih naših učiteljev vsaj nekoliko zadostuje: od leta 1860 na-svetovanih knjig glede slovanske literature se je leta 1861 nakupilo: VVolf, nemško-slov. rečnik, 2 dela; Miklošič, ver-gleichende grammatik der slavischen sprachen, I. (lautlehre) und lil. band (forinenlehre) in po sposobnostih zdajšnega mariborskega učiteljstva le Slovencom važni Bopp: ver-gleichende grammatik.
Slovenski na celi gimnazij je učil gospod Majcigar, poleg njega gospoda Šuman in Znidarič (v I. A in II. razredu). Jedne želje tukaj ne moremo zakriti. Tiče se slovenskih nalog v gornji gimuazii. Zdaj, ko se jugoslovanski svet duševno bliža, bi bilo le ugodno, ako bi se dijakom kaj več bistrilo oko za jugoslovansko življenje, bodi si za zgodovinsko, bodi si za narodno; nemščina nam je južne brate optujila , to je prenapetemu centralizmu morda všeč (divide et impera!); al zdaj je drugače: vzajemnost na slovstvenem polji in medsebno dušno spoznanje ima nas zanaprej krepiti za bodi si kakoršne prihodnje dni.
Ako se je v petji slovenski stranki vsaj toliko pravice delilo, kakor prejšne leta za učitelja J. Miklošiča, žalibog! ne vemo povedati.
Z veseljem pa naznanjamo, da se wiu diesem tinten-klexenden und desshalb meist hektischen seculum" vsaj nekoliko za zdravje naše mladeži skerbi: telo vanje se uči po gosp. Šuman-u v 2 urah na teden brez vsega plačila. Bog daj nam skoro časa, v ktereui se bo po boljši uravnavi naših šol kaj več na telesni razvitek, ali da bolje rečem, kaj manje na telesno zatiranje oziralo — da se vpelje v učenju prihodnjič lepi prigovor: non muita, sed multum.
Šole v Kranji.
V7 Kranji 1. sept. / — Že pred enim mescom so se dokončale ljudske glavne šole v našem mestu. Ker upamo, da nam bodo dali skoro tudi gimnazijo, bi bil želel, da bi bil o naših glavnih šolah kdo kaj več govoril, komur so bolje znane, kakor meni; tako pa naj mi bo dopuščeno, le par besed o njih pregovoriti.
Šolarjev je bilo 222, šolarc 130 (brez nedeljske šole); v 4. razredu šolarjev 50. Toliko morem posneti iz tiskanega imenika, derže se samo pervih številk; ker kar je nadalje rajtano, da je število vseh šolarjev in šolarc z nedeljskimi vred 765, je smešno, ker so šolarji po dvakrat, nekteri gotovo tudi po trikrat brojeni, ako se, na priliko, uče peti in risati. Tako brojenje bi se po vsi pravici smelo izpustiti; pei vo število že je za kranjsko šolo dosti veliko, in ni ga treba umetno povikševati. Kar se tiče učnega jezika, je kakor si misliti moremo , v naših čudnih in prečudnih časih taka, kakor je bila. Slovenski jezik je siromak, ki je le vreden kruha iz pepela, k večemu iz otrobov. Res je, da dokler so   naše gimnazije   tako   uredjene,   kakor   so   sedaj,
*) Za Božjo voljo, qnousque tandem? Nazadnje bote že otroke v raaternem telesu razverstovali v čisto slovenske (Reinzucht) in pa slovensko-nemške (Kreuzung), ako sta mati in oče mu različnega naroda.                                                           Vred.
dokler je v pervem latinskem razreda treba nemški znati, kakor kak mlad Luther ali pa Grimm, če ne, pa bodi pri. pervem izpraševanji izgnan in nazaj poslan v 4. normalni razred, da te sveti duh razsvetli in pomaga pripraviti serce in um tako, da boš mogel brez prevelike težave napojiti se iz sladkega in čudodelnega vira nemške kulture, — dokler je — rečem — vse tako, ni nikakor se čuditi, da nemški jezik v normalnih šolah tako mogočno vlada. Samo to bi prosili sploh, da bi se tudi naš slovenski tako učil, da bi otroci res kaj znali, ko zapuste 4. razred. Mnogo otrok ostane po tem doma; prašanje pa je veliko: ali so se po tisti glasoviti nepraktični »praktični gramatiki" naučili pravilno v domačem jeziku pisati? Da odkritoserčno rečemo, kolikor je dosedaj predpisano za slovenski jezik v primeri z nemškim, se nam to nemogoče vidi. Ko nam je pa vse tako pičlo merjeno, nam ostaja samo eno upanje, in to so učitelji. V7 malo časa se da z dobro voljo veliko storiti. Al poštena volja in za narod uueto serce mora biti, sicer se mi zdi učitelj podoben brezserčnim nadzornikom zamorcov v amerikanskih plantažah. Kar se tiče priletnih naših gosp. učiteljev, jih ne morem soditi, ker mi niso tako natanko znani, ampak le rečem, da ljubezen do domovine ni privilegij mladine, da bodo toraj gotovo tudi oni vedili, kaj tirja čas in narod od njih. Kdor pred mladino tujšino povzdiguje , da , kakor se pravi, vso v hvalo podela , in to kakor se razume, na škodo domači reči, ta sadi ljuliko v otročje serca; pred narodom naj si zakrije oči, za hvalo pa naj gre čez mejo k tujcu prosjačit. Slišal sem enkrat praviti od nekega učitelja, da je rekel: wVTi hočete vašo špraho ferpesrat, pa jo bote le feršlehtrali.* Da! ako bi takih učiteljev nekoliko kop imeli, bi bilo skoraj potrebno moliti: wBog nas jih vari!*' tako kakor v tistih krajih ljudje molijo, kjer se včasih pokažejo celi oblaki požrešnih kobilic. Da! gospod, vi ste jo že „grindlich feršlehtrali", svetinja vam ne odide! — Kar se tiče letnika naših šol, se je od lanskega leta nekaj na dobro premenilo. Imena namreč so pisane slovenski. Da je to v naših krajih, kjer so vse imena slovenske, potrebno, ni treba dokazovati, in le čuditi se je bilo, da je napaka z nemško pisavo tako dolgo cvetela. Nekaj pa moram pri tej priložnosti vendar opomniti. Kakor je pravo, da se slovenske imena pišejo slovenski, ravno tako je napačno, ako se čisto nemške imena pišejo s slovenskimi čerkami. Cuique suum! Mi nočemo slovenčiti Nemcov , pa tudi nočemo, da bi oni Slovence nemčili. Ce nemško ime berem s slovensko pisavo, se nehote spominjam prebivaveov nekega avstraljskega otoka, kteri imajo za najlepšo praznično obleko na golem truplu „frak" in pa 5?cilinder". Kakor se golemu truplu prilegata „frak" in pa ^cilinder", tako se čisto nemškim imenom prilegajo slovenske čerke. Še bolj čudno pa je gledati besede na pol slovenski, na pol nemški pisane, ker to kaže, da pisatelj ne razume ne ene ne druge pisave. Naj bo takim možem rečeno, da Slovenci ne rajtamo au, a i za en slog, ampak za dva, in da bi vsako čerko zase izgovarjali, ako bi imeli takih besed. Naj toraj pišejo a v, aj; una pisava je nemška. Sploh je strah pred čerko v neznano velik; enkrat La zamenjajo z u enkrat z w. Gledal sem tudi letnik ljubljanske gimnazije, pisava imen je dosti dobra. Nekaj pa moram vendar omeniti, kar sem pri tej priložnosti opazil. Kjer sem najdel slovenske imena še zdaj pisane z nemško pisavo, sem večidel vidil, da so to le Viktorji, Augusti, Ferdiuandi itd. — gosposke imena toraj, kakor se navadno pravi. Taki ljudje toraj se protivijo najdalje; menda ravno oni najžel-uije pričakujejo bogatih stricov iz Amerike, ki bi jih sicer po premenjeni pisavi za svoje ne spoznali. Jaz sem teh misel, da jih je najbolje pustiti tako dolgo, da tisti strici pridejo; ko se bodo obogatili od njih, vem, da bodo koj poprijeli novo pisavo, da jim ne uide še kak stric po novi pisavi.
ML.