Zitni monopol. Ljubljanski ,,DomoIj,ub" piše: S tem moramo računati, kar smo že povedali v svojoiB listu, da bo še nekaj let po vojski treba omejiti uporabo moke in drugih živil, ki ]ib je trab» 'lolporia ali popolnoma kupovati na tujem. Potemtaktns ijodimo pripravlieni, da bo taka organizacija, kakor šno imamo v zavodu za promet z žitom ob času vo:-ne, tudi Se po vojski živ«la. Koliko iaea ga po vo"-ski, ne vemo. Slišimo pa od vseh strani iz Ntmčijein pri nas, naj s» nakup in prodaja žita in rsehmlinskih izdelkov trajno prapusti državi, naj tore.ilo, kar j8 8«daj mecl vojsko, ostane trajno, ali z dn: gimi besedami, naj se uvede državni žitni mono. ¦¦> kakor ga Imamo za sol, tobak in smodnik. Kdor j nišlja, kako se bodo plačevali v vojski narejeni <1<o govi, pac lahko pride na to misel. Cene bodo za žito splošno mnogo vacje po vojski, ker je ccna zlasti v Ameriki šla zelo kvišku. Na Ruskem imajo pač v Sibiriji ia v južni Rusiji ogroinne zaloge žita še od zadnjih treh let, ker ga niso mogli zvoziti po morju skozi Dardanele. Ce bi vsa ta množina ruskega žita prišla naenkrat na trg, bi se morda mimogrede znižala cena, toda sajno inimogrede. Splošno moramo računati z večjimi cenami. Iz tega se pa nc da sklepati, da bi zavoljo višjih cen država ne imela poguma tudi od svoje strani še znaten del pridobiti. Davknr ima tukaj širolco pot. Ali je ta pot primerna tistim, kateri kupuje.;o moko ali ne, o tem je sodba labka, toda država se glede na svoje potrebe ne bo ozirala na take pomisleke in zato ne moremo odbiti od sebe misli, da bo treba računati z žitnim monopolom. To labko brez ovinkov povemo, da je žitni monopol mogoč v taki obliki, da ne bo jemal veselja poljedelcu za njegovo delo; seveda ima ta reč vse polno velikih nevarnosti v sebi, katere morejo, 6e se jim ne izogne država, podreti to veselje in s tem neprimerno škodovati poljedelstvu iii tudi državi. Na Nemškem je prišla zahtfeva po žitnem monopolu od poljedelcev samib, Leta 1894 ^e v državui zbornici predlagal monopol za prodajo žita in moke, kar se je kupi v tuiini, grol Hans Kanc. Renska kmetska zveza v Najsu je pa dne 4. decembra 1895 pri svojem zborovanju zabtevala, naj se sploli ves nakup in vsa prodaja žita od država monopolizira. T(a reč ima nastopno zgodovino: Po vojski 1. 1870-1871, v kateri je Nemčija Francoze dodobra premagala, je po sklenjenem miru od n]ib dobila 5 milijard vojne odškodnine.. Te milijarde so državo snno povzdignile. Pričelo se je nešteto novib obrti in trgovina je mogoSno zrastla, Država je poskrbela za prometna sredstva: popravile so se eeste ter delale nove, zgradilo se ]e silno mnogo novib železnic. S lem je seveda tudi kmetijstvo dobilo nove podpore. Ker je bilo ve8 ust, kl so rada povžila kaj boljega, in tudi dovolj denarja, so kmetie vse svoje pridelke lahko dobro spravili v denar. To je pa trajalo samo nekaj časa, Spekulacijski kapital je jel kupovati živila v drugih državah. To je bilo lahko, ker so se prometna sredstva, kakor smo že rekli, silno namnožila in izboljšala, ker se je carina na žito prav znatno vsako leto zmanjševala in sicer s tem namenom, da se je kasneje popolnoma odpravila, zlasti pa tudi zato, ker je bil denar zunanjih držav manj vreden kakor nemški. Nemcija je takrat kmetijsko pridelke kupovala večinoma v Avstri]i. Naša denarna vrednost — t ti dobi smo imeli še precej 5asa si-ebrno veljavo — j« bila.nasproti marki nizka, to se pravi: za 8no marko je bilo treba dati yee našega dsnarja, kakor bi ga šlo po notranji vrednosti msrke. V takih razmerah je seveda tista aržava, ki ln»a urejeno denarno rrednost ali valuto, na dobrem, k«r imajo t drugih državah z dobrim domačim denarjem kupljene reči nižjo ceno, kaKor bi jo irael«, ko bi bila raluta držav, t katerih s« kupu]e blago, popolnoma t redu Iz tega se vidi, d* so trgovcl, ki so žito, živino, surovo maslo, sir, les, kupoTali t Avstnji, ali nekater« reči kot n. pr. sir, koruzo, ri2 tndi v Italiji, ki ja imela tudi nizko Taluto ob tistem iasu, te reži doma tudi zavoljo valute labko cenojše prodajali. Naj pri tej priliki dostavimo, da boda za iias po vo,;ski ena prvih nalog, skrbati za to, da se vrednost uašega denarja popolnoma uredi. ker sicer se nam bo godilo ravno narob«, kakor a« ]e Nerncem po zmagi nad Francozi. Kiipovati boasa moraD veliko in iiavezani bomo pri tem zlasti na Anieriko, ki ima denarne razmere naravnost sijajne, Ce bomo s slabo in nizko valuto kupovali blago drugod, bodo cene silno visoke. Ce bi s» .denarna vrednost ne uredila, potem bo ob prosti svetovni trgorini draginja pri nas večja kakor je danes. Ob vojski ss rla, ko smo navezani v ogromni večini samo na to, kar imamo doma,, pomagati z maksimalniml cenami, Ko se začne zopet trgovina z drugimi državami, bo za tuje blago seveda vsaka maksimalna cena brez pomena, ker se bo moralo pa6 blago tako plaoatt, ds bo trgoveo brez škode. Vrnimo se zopet k nemškemu poljedelstvu! Povedali smo, da so cene za kmetijske priclelka padales obenem so se pa sllno pomnožili stroški3 pla6e za posle in delavce so bile vedno večje, treb« je bilts plačevati tudi za zavarovanje v bolezni in v slučaj« nezgod, ki se je uvedlo v nemški državi, precejšnje svote, ki so pomenile nova breraena. PCana se pride, ee s» to, kar ima kdo prodati, vedno oeneja prodaja, in to, kar ima kupiti, vedno dražje kupuje, 5e ima vedno manj dohodkov in vedno več stroško?, ai težko izj)regledati. Poljedelstvo na Nemškem — podobne, deloma še slabše razmere so bile tisti 6as tudi po drugih državah, zlasti pri nas — je Slo rakovo pot, odločno navzdol. ZaCelo se je razkosaranje, dolgovi na posestva so strašno rastli, boben je pel, — Umljivo je, da so se pol.iedelci in njihovi prijatelji resno trudili, da bi našli pot, po kateri bi S8 dal rešiti kmetski stan, in pri tem premišljevanju so prišli na to, da bi bil žitni monopol najboljše sredstvo in najbolj temeljita pomoč. Pri monopolu določa država cene in tako so upali, da bi se pri določevanju cen ozirala na tot da kmet ne more žirdti, 6e ima pri svojem pridelovanju redno izgubo in se mu niti njegovo delo ne izplača. Poleg tega so pa nemški kmetje želeli monopola zato, ker so pri monopolu cene stalne, Spekulacijska trgovinaj ki je imela povsod po svetu in seveda tudi na Nemškeia nakup in prodajo žita v svojib rokah, je skrbela za to, da se je žito, kolikor se je 1b dalo, kmetu nizko plačalo in drago prodajalo. Stara pesem! Jeseni, ko je kmet žito prodajal, so bile cern nizke, pozimi, ka ga že ni več imel, pa visoke. Na borzah se je % navideznimi kupžijami, ki so bile pa pravzaprar samo stave, ^ kapitalistifinem^ kmetom In konsumentom sovražnem smislu vplivalo na cene. Zato je umljivo, da si je vsak poljedeleo iskreno želel stalnih cen, neodvisnosti kmetskih pridelkov od špekulantor in borzijanoev in v tej želii se ja rodila misel aa monopol.