Preobjestna Anica
farkičeva Anica je bila sirota.   Koditelja sta jej umrla. ko je zvršila tri lleta svoje dobe. Tako je ostala brez oeeta in matere, katerih še poznala ni. Dobri Bog pa skrbi tudi za sirote, posebno za take, ki uimajo o&eta ne matere, ia tako je skrbel tudi za našo Anico.
Imela je Aniea v bližnjem mestecu deda in babieo, ki sta jej bila zelo dobra. Takoj po pogrebu njenih dobrih roditeljev, vzela jo je babica se seboj
—•¦< 154 >¦•—
v mesto. Bilo je tii Anici prav dobro in prijetno. Imela je mehko posteljieo, vee lepih oblek, imela je tudi lepo število igrač, dober zajutrek, kosilo in večerjo. A ne samo to, — dobra njena babica jo je po večkrat čez dan vprašala: Ali si morda lašna, Anica? In 6e je Anica rekla, da je lačna, takoj je vzela babica iz omare ali iz žepa bodi-si kar koli in dala Aniei, da naj sne. če ni bilo kaj boljega, dala jej je nekoliko orehov ali vsaj kosec lepega, belega kruha. Da, da, lahko rečem, da je bilo Anici pri njeneni dedu in babici tako dobro, kakor bi jej bilo pri njenih roditeljih, če bi jima bil Bog dal daljše življeDje. In kakor je Anica v svojej zgodnjej mladosti, ko še ni pravo misliti znala, izgubila dobrega očeta in ljubeznivo mater, tako je zdaj malo ne popolnem pozabila na njii. Babico je zvala mater in dobrega deda nikoli drugače nego oče, a tudi ona dva sta jo imenovala vedno le svojo ljubeznivo hčerko.
Ni čuda, da se je Anica pri tako ugodnem življenji zelo preobjedla in ra-zvadila. Pri kosilu juhe večkrat niti pokusiti ni hotela; če je bila na mizi pečenka, hotela je ona po vsej sili močnatih jedij, in če je bila moenata jed na mizi, zah-tevala je ona pečenke. Po večkrat jej je bila kava premalo sladka, po veekrat zopet prevroča, premrzla, prebela ali prečrna, in sam Bog si ga vedi, o čem je vse Aniea ugovarjala v svojej preobjesti.
Ko je vže nekoliko odrasla in se znala prekrižati, tudi ,,0<5e naš" in ,,češčeno si Marijo" pred jedjo iu po jedi glasno rnoliti, reče ded nekega dne svojej ženi: nCujež Marta! najina Aniea bode vže kmalu dozorela za šolo. Treba bode z njo resneje postopati. Dete se je preobjedlo, drugače ,je dobro in dnhovito, le jedno veliko in grdo napako ima, katero je treba takoj iz začetka zatreti." .            Babiea ni raznraela, kaj ded misli. Neizmerno je Ijubila svojo vnučico Anico,
ter ni nikoli niti pomisliti raogla, da bi se v njej mogla ukoreniniti kaka grda razrada ali pregreha.
nKaj bledeš?" reče ozbiljno svojemu možu. Anieinemu dedeku, notrok je otrok, in če je včasih nekoliko premodra ali preošabna, nemirna in preobjestna, to jo s časoma vse miue. Le pomisli. da smo tudi rai v njenej dobi bili vse dru-gačni Ijudje, nego li smo dandanes. In kakšni bi to bili otroei, ki bi vedno mirno sedeli in razmišljevali, kakor sedimo in razmišljujemo mi, ki smo vže nad pol stoletja pveživeli."
,,Resnica, resnica," reče ded, ,,vse to je resnica, kar govoriš, ljuba moja Marta, ali, kakor sem dejal, zapazil sem pri najinej vnuki Anici grdo napako, ki se mi dozdeva za njo jako pogubljiva."
Babica pogleda nekako čudno svojega raoža ter ne reče nobene besede. Videti jej je bilo na lieu, da mu ne verojame.
n('uj, Marta," nadaljuje ded, in sodi. — Najiua Anica vže nekaj časa sera po kosilu, kadar jaz vzamem novine v roke, da čitam, pazi na priložnost, kadar je ne gledam, da vzame skrivaje nekoliko koscev sladkorja (eukraj iz sladkornice. In če jo pogledam, hitro in previdno odmakne svoje prstke od sladkorniee ter vzatne kaj druzega v roko in to s tako zvijačo in spretnostjo, da sem se tej njenej spretnosti kar euditi moral. če ne vzamem liitro novin v roke, da bi čital, takoj me izprašuje in pravi, zakaj ne čitam, kdaj bodem čital itd., ko pa novine v roke vzarafim, evo ti njenih prstkov pri sladkornici. Najprej odpira in zapira pokrovec.
—•¦¦< 155 >¦«—
potem se dela, kakor bi kosce sladkorja preštevala, premetava jih sem in tja, ter naposled ko vidi, da je ne opazujem, evo — vže ima kosee sladkorja v žepu. — Kaj tacega ne smeva dopuščati dalje, otrok bi se navadil krasti in pozneje bi začel izmikati tudi druge stvari."
Babica o vsem tem doslej ni ničesar vedela, ker je navadno takoj po kosilu šla iz sobe v kuhinjo ali na dvorišče, kder je iraela vedno dosti opravila, ter je pustila Anieo samo v sobi z njenim dobrim dedekom, ki je irael navado po kosilu čitati novine.
Tudi babiea ni odobravala tega, da Anica skrivaje jemlje sladkor iz slad-kornice; bila je povsera jedina s svojim možem v tem, da se ta grda napaka pri Anici čim preje odpraviti raora. Ali kako? Babica si misli, da bi bilo najbolje, da se Anica pri prvej priložnosti, ko bode zopet kaj tacega storila, ostro kaznjuje s šibo. To tudi vže zaradi tega, ker jej ona vže dosti dolgo zaradi njene potuh-nenosti obljubuje •— šibo.
Nu, ded ni mislil tako. BŠibo je treba v roke vzeti," dejalje, nše le takrat, kadar vsa druga sredstva ne pomagajo nič. A midva Anice, kolikor vem, kazno-vala nisva še nikoli z nobeno stvarjo. Poskusiti hočem, da jo brez šibe odvadim te njene grde napake; če to ne pomore, nii potlej v imc? božje, prijeti bode treba za šibo. Jutri po kosilu prinesi kakor po navadi črno kavo na mizo, pusti slad-kornico na mizi in Anico pri meni; a ti bodi pripravljena, da takoj stopiš v sobo, kadar te pokličem."
Tako je tudi bilo.
Drugi dan po kosilu prinese Anica kakor dmgekrati svojemu dedu novine, prižge mu stnodko ter sede poleg njega, to se zna, prav blizu sladkornice.
Dedek čita novine in puši sraodko, Anica pa odpira in zapira sladkornico, pogleduje deda ter zopet brska s prstki po sladkorji. Ded se zamisli v novosti, ki jih čita, Anica pa — srauk s prstki v sladkornico in potisne nekoliko koscev sladkorja v žep.
Ali v tem času pokliče ded babico v sobo.
Bilo je to za Anico nekaj nenavadnega, ker je dobro znala, da ima babiea v kuhinji dokaj posla ter vsaki dan po dlje časa znnaj ostane.
In babica stopi takoj v sobo.
Anica prebledi. Zazdelo se jej je zdaj prvič v njenern žtvljenji, da ne dela prav, ker skrivaje jemlje sladkor iz sladkornice. In sama ne vede kako in zakaj, vstala je, šla od mize ter se vstopila daleč od babice in deda.
Ded reče: nčnj, Marta, kaj je novega v novinah."
Babica sede poleg svojega moža, in ta začrie iz novin čitati tako-Ie:
»Zaprli so stiažaiki neko deklico, ki je na trgu nekej žeiii ukradla jabolko. Ni ta deklica ubožna, ker njena roditelja sta imovita ter iraa doma vsega, česar koli poželi. Vsak. kdor deklieo pozna, čudi se, kako je mogla ukrasti jabolko. Njena roditelja pripovedujeta, da je deklica domii veekrat iz sladkornice skrivaje vzela sladkorja, pozneje je nekolikokrati skvivaje vzela po kak krajear, ali zunaj domače hiše doslej ni nikoli še nikomur nič vzela. Bila je doma zaradi te grde navade veekrat opominana in tudi kaznovana, ali kakor se vidi, vse zaman. Otrok, kateri svojim starišem vzame skrivaj bodi-si kar koli, hudoben je otrok. Tak otrok
10*
—•->< 156 >¦—
zasluži ostre kazni s šibo, tak otrok krade, in kdor krade, tat je, ničvreden človek, ki izgubi vso čast in ljubezen pri Bogu in ljudeh.
Babica je vse dobro razumela, kar je dedek čital iz novin. Pogledala je Anico, in na njeno začudenje, držala je Anica roki v žepu in se jokala.
MChnu se jokaš, Aniea?" vpraša jo babica ljnbeznivo.
nOh, dekliea, ki je ukradla jabolko" . . . govorila je Aniea z jokajočim se glasom . . .
nSmili se ti, kaj ne?" vpraša jo babica.
BNe, ne —"ona deklica" . . .
nNu, kaj"je z ono deklico?"
nOua je ravno taka, kakeršna sem' tudi jaz," reče Auica, udari v jok, meče sladkor iz žepa ter se spusti babici v naročje.
nKaj? Onajetaka, kakeršna si ti?" začudi se babica. in začudi se tudi dedek.    .
BDa, da, tudi jaz sem vzela skrivaje po več koscev sladkorja iz sladkorniee, tudi jaz sem kradla" . . . joka se Anica.
Ded je prenehal s svojimi novinami. Babica ga je pohvalno pogledala in se mu prijazno nasmijala, Aniea pa je obljubila, da ne bode nikdar več niti najmanjše stvaiee skrivaj vzela.
nAli vidiš, Anica," reče jej dobrohotni dedek, nmorda bi tudi tebe danes ali jutri kaj tacega -zadelo. Guvaj se tatvine, ker je tatvina velik greh, ki eloveka sramoti pred Bogora in ljudmi ter ga izobčuje \z vsake požtene dražba"
Odslej ni Anica nikoli vee brskala po sladkorniei. Ko je dobri. dedek po kosilu popil črno kavo, zaprla je Anica sladkornieo ter jo spravila se skudelieo in žličico vred v oraaro.
Ko je šla pozneje v šolo in je vže dobro čitati znala, večkrat je iskala po dedovej oraari onih starih novin, da bi našla ono vest, katera jo je tako hitro pri-peijala na pravi pot, - ali nikoli in nikjer jih ni mogla najti.
Pbboljšala se je Aniea, in v njeno pohvalo je morda izginila tudi iz novin ona vest, ki jo je nekdaj čital njen dedek.                                                  Lj. T.