238
Slovensko slovstvo.
Drobtince za leto 1855. Učiteljem inučencora, staršem in otrokom v poduk in kratek čas. Na svetlo dalj o ž ef Rozman, korar stolue labudske cerkve in vodja skufij-nega seminišča pri sv. Andreju. V Celovcu natisnil in na prodaj ima Janez Leon.
Skozi deset let že poslavljujejo „Drobtt'ncea slovensko slovstvo, in kdor jih ima vse ter pogleda njih obsežek, mora hote ali nehote obstati, da je mnogo mnogo lepega blaga v njih shranjenega, koristnega na vsako stran. To ravno je prednost dobrega časnika, da vrednosti njegove ne vniči zadnji gruden tistega leta, v kterem je bil pisan, ampak da ostane knjiga koristna za ieta in leta. In to velja po pravici od „DrobtiocC4 naših. Tudi letošnji tečaj je bogata shramba poducnega, in po manjšem tudi kratkočasnega beriia, — le „gerlica" je popolnoma omolknila. Med vsimi sostavki se odlikujeta obširni pervi in poslednji konec: unega so podali svetli knez in škof lavantinski bravcem za po-ekušnjo, tega pa prečastiti izdajatelj rDrobtiaca gosp. korar
239
Rozman. S „katehetiko" pa so gosp. Rozman dopolnili tudi mesto v slovenskem slovstva, ki je dosihmal se prazno bilo, in sicer kot praktičen mojster, ki temeljito uči, ker je temeljito predmet zapopadel in mu segel do jedra.
Tako v zapopadku svojem blagodarjene „Drobtincecc vendar pravijo v predgovoru, „da berž ko ne so z letošnjim tečajem končale svoj tek in da posihmal menda ne bodo več hodile po svetu*. Britko nas je zadel ta glas. Kaj nek je vzrok tega? Saj se ^Drobtincarn" ni nikdar kup-cov manjkalo, lahko so se prodajale vsako leto. Kdor pa pregleda število pisateljev poslednjih tečajev ;,Drob-tinc", — bere njih mile prošnje v prejšnih predgovorih, in sledeče besede letošnjega, ki pravi: ,;kaj je zaderževalo jih, da so se tako dolgo zakasnile, ne bom pravil, ker sem prepričan, da bi jim ne pomagalo kaj" — kdor vse to le enmalo prevdari, bo lahko uganil: zakaj naznanjajo „Drobtince" svoj konec s pošteno besedo. Pravi rodoljub sicer rad tlako dela za blagor svojega ljudstva, al če leto za letom vidi, da se ga le malokdo usmili in mu pripomore v delu, nazadnje vendar le ouemore, da se mu ne ljubi samotež se ubijati za to, k čimur bi mogli vsi pripomoči, kterim je dan od Boga dar pisave.
Poglejmo v letošnje „Drobtincea: koliko pisateljev nahajamo v njih? Devet desetink sta spet spisala le gospoda knez lavantinski Slomšek in korar Rozman, eno desetinko pa verli gospodje: Terstenjak, Vodušek, Stojan in Mursec. Nobenega druzega nas ni med sodelavci! Če tedaj gosp. izdatelj obeta „Drobtincam" konec, morajo vsi tisti, kterim je moč dana, da znajo kaj pisati, pa nič ne pišejo za-nje, očitno spoznavati „nostra culpa, n ostra maxima culpa!" Tudi mi sebe ne izvzjemljemo.
Ker pa je mlačnost slovenskih pisateljev kriva tega, ako jenjajo „Drobtincea izhajati, je dolžnost naša, da popravimo, kar smo dosihtnal zanemarili. Ce vsak znanih pisateljev le eno drobtinico spiše in jo pošlje gosp. vredniku — gotovo bojo še hodile na svet, ker smo prepričani, da je beseda častitega gosp. vredoika skoz in skoz resna in resnična, da bo „Drobtinic" konec, če se jim ne pripomore od te strani. Kakor naslov kaže, so „Drobtince" mnogoverstnega zapopadka; bo tedaj vsak pisatelj lahko kaj izbral, kar se jim prilega!
Na noge tedaj slovenski pisatelji, kar vas je rodoljubov, pero v roko, in naznanite koj gosp. vredniku Rozmanu v Št. Andrej na Koroško, da jim bote kaj poslali za prihodnji tečaj „Drobtinc". Mi za svojo stran koj tukaj obljubo to razodenemo.
Prečastitega gosp. vrednika pa prosimo: naj nam po ^Novicah" v enem mescu blagovolijo na znanje dati: ali se jim je toliko pisateljev ponudilo, da bojo „Drobtincea še izhajale, in kdaj je zadnji čas jim poslati obljubljene spise.
Se to pa moramo dostaviti, da nam gosp. vrednik niso posebno razodeli vzroka, ki žuga „Drobtincama konec, io da znabiti se motimo v svojih mislih, ki smo jih tu razodeli. Ako je to, bojo gosp. vrednik gotovo razjasnili našo pomoto.