
LOVANSKA KNJIŽNICA

: ZVEZEK 187-«1.

Julius Zeyer:

Andrej Černišev

- - Roman

V GORICI 1913. — Tiskala in zal.
»Goriška Tiskarna** A. Gabršček.

SLOVANSKA KNJIŽNICA


UREJA IH IZDAJA

ANDREJ GABRŠČEK.

JULIUS ZEYER:

ANDREJ ČERNIŠEV.

ROMAN.


POSLOVENIL :

STANKO SVETINA.

Ih <»

TISKALA

V Gorici 1913.

IN ZALOŽILA »GORIŠKA TISKARNA**

- — A. GABRŠČEK. — — — —

L

»Ah, gospod Lugardon, gospod Lugardon!« je za¬
klical v največji ginjenosti Andrej Cernišev in si zakril z
belo, nežno roko oči, iz katerih sta se ravno potočili dve
veliki solzi, tako bogati, da sta tekli nekaj časa med
členi mehkih prstov, in tako vroči, iz samih globočin srca
tekoči, da sta očividno takoj olajšali njegovo bolest; to
sta bili prvi solzi, ki jih je potočil od dobe nežne mla¬
dosti.

Andrej Cernišev je bil mladenič, nekaj čez dvajset
let star, visoke postave in mogočnih udov. Njegov obraz
se je odlikoval po milini, skoro dekliški, in je tvoril čudno
nasprotje napram herkulskemu razmerju njegovega te¬
lesa; iz njegovega očesa pa se je svetila sama odkrito¬
srčnost in dobrota. Sedel je na vrhu griča, ki se je dvigal
sredi široke planjave, okrašene okrog in okrog z vso
ljubkostjo gozdne samote in oživljene od malega jezera,
ki se je razprostiralo na planem v naročje črnih borov, ki
so se ogledovali v njem, kakor v jasno bliščečem safiru.
Cela pokrajina je bila potopljena v globok molk in na
skoro brezmejnem gozdu se je razprostiral s polnim,
zlatim čarom prvega vstvarjenega dne zrak, jasen kakor
kristal in prozoren, pravi znak ruske pokrajine poleti. V
daljavi, kjer so se združile krone gozdov z modrino neba,
je mislil Andrej, da se še vedno lahko razloči črna točka,

— 6 —

o kateri je menil, da je voz, ki je odpeljal gospoda Lu-
gardona na zapad do meje, odkoder se najbrže ta na
perutih hrepenenja podviza do svojega doma, v ljubko
Genevo. Res ni bilo čudo, da je njegov odhod tako z
bolestjo ganil mladeniča, zakaj gospod Lugardon, bivši
Andrejev vzgojitelj, ni bil učitelj po poklicu. Bil je namreč
sin ene izmed prvih rodbin svojega rodnega mesta, kjer
je v onem času besnel divji, da, včasi tudi krvavi boj
med meščanstvom in aristokrati; toda Lugardon, ki se
ni zmenil za to, da so ga sorodni plemenitaši proglasili za
odpadnika od dobre stvari v slavni republiki in meščani
zopet za sovražnika svobode, se ni nikdar udeleževal
njihovih razporov in strastnih prepirov, ki se mu niso
zdeli vredni, da bi se sploh zmenil zanje .Ker je bil na-
pram obema strankama pravičen, zato sta ga obe sov¬
ražili, in ostal je popolnoma osamljen. Njegov mirni in
dovzetni duh pa je iskal v knjigah nadomestila za mir in
ljubkost, katerih mu resnično življenje ni moglo dati.

Skoro nikdar ni šel iz polopuščene hiše v starem
okraju mesta, nasproti temni cerkvi sv. Petra, iz edine
dedščine po svojih obubožanih stariših, poglobil se je
popolnoma v branje in raziskavanje in je tako sčasoma
napolnil svojega duha z mnogimi globokimi in vznese¬
nimi mislimi in je pozabil na vse, kar je malenkostno in
vsakdanje. Medtem, ko je po svojem načinu živel le knji¬
gam in mu je resnični svet čimdalje bolj zgineval iz misli,
so se dvigali valovi domačih bojev in prepirov vedno
višje in višje, in sorodniki, ki so že ocenili njegovo na¬
darjenost in moč duha, so se včasi spomnili nanj in so se
trudili vzbuditi v njem navdušenje za »važne zadeve
republike«, kakor so rekli. Nekega dne, ko je sklicaval
slavnostno veliki zvon »la demence« s stolpa katedrale

— 7

»veliki svet«, se je pojavil eden izmed stebrov »pro-
testantovskega Rima« pri gospodu Lugardonu, katerega
je našel sklonjenega nad ogromnim folijantom.

»Za kaj živiš?« je vprašal z veliko bridkostjo. »Kaj
je morda življenje to neprestano sanjarenje? Cernu so
knjige, če ne črpamo iz njih praktičnih naukov?« In ko
je njegov pogled švigal po pergamentni vezavi knjižnice,
in se je srečal z imenom Hugona de St. Viktor, je pri¬
stavil: »Kaj pravi ta mistični bogoslovec? — Razmišljanje
je nebo, delovanje pa zemlja. Ako si se naučil dvigati se
na perotih duha, uči se ponižati se z izvrševanjem ko¬
ristnih del, sicer padeš nezavesten vsled nerazumnega
poleta.« —

Ta dobri sorodnik je malo prilagodil citirane be¬
sede svojemu namenu, tako da niso ostale brez učinka
na gospoda Lugardona, ki se je res za nekaj časa, po¬
slušen, čeprav ne prepričan, vdinjal v službo aristo¬
kracije; vendar ta udeležitev pri javnih zadevah ni tra¬
jala dolgo časa: bil je sanjač in sanjavost je neozdrav¬
ljiva. Njegov sorodnik je bil vzbudil v njem brez vsakega
namena željo po branju srednjeveških mistikov, in za
Hugonom de St. Viktor se je gospod Lugardon vrgel na
celo vrsto onih, mnogokrat občudovanja vrednih mi¬
slecev. Nekoč je bral v spisih sv. Bernarda de Clairvaux:

»Tri največje prednosti človeka so: svobodna volja,
znanost in krepost; toda brez znanosti je svoboda prazna
in znanost brez kreposti ne nudi koristi, znanost brez lju¬
bezni rodi samo napuh, ljubezen brez znanosti pa vedno
zgreši pravo pot.«

Včasi pade beseda kakor iskra in povzroči požar, po¬
poln preobrat pri posamezniku, da, ne redko tudi pri ce¬
lem narodu. Podoben učinek so imele na gospoda Lu-

— 8 -

gardona besede ,sv. Bernarda, toda sprejel jih je, kakor
pred tem njegov sorodnik besede Hugonove, po raz¬
položenju svojih misli, utrujen od naloge, ki si jo je dal
nehote naprtiti v neugodnem trenotku na svoje rame.

»Z zaničevanjem vam vržem pred noge suženjske
verige, s katerimi uklepate mojo svobodno voljo!« je za¬
kričal strastno, ko je ravnokar zaslišal zopet slavnostne
glasove zvona »la demence«, ki je sklicaval veliki svet.
Obrnil se je k zvestim prijateljem, h knjigam in je pri¬
stavil: »Brez kreposti ne daje znanstvo koristi, in zna¬
nost brez ljubezni rodi samo napuh. Toda kaka krepost je
to, tičati med štirimi stenami, izogibati se boja življenja
in misli, kako življenje je to, brez velike, vseobsežne lju¬
bezni do vesoljnega ljudstva! Dovolj sem se že nasesal
pisane modrosti iz knjig in moja ljubezen ne bo zgrešila
prave poti!«

Hrepenel je po nekakem življenskem cilju. Na tisoče
raznih načrtov mu je tekom ene ure naslikala ognjena
fantazija, toda za nobenega se ni mogel odločiti. Za¬
pustil je Genevo in njene malenkostne prepire, napotil se
je v svet, kakor blodni vitez iz dobe chevalerije in si je
zapisal v svoje, za občno blaginjo navdušeno srce kot
geslo tele besede: »Moška krepost, ljubezen do ljudstva
in korist celote.«

Rusija, ki se je takrat svetila od nenavadnega sija
vsled činov velikega Petra pred obličjem začudenega
sveta in kamor so se od časa Le Porta valile cele trume
koristolovcev, ki so iskali srečo, je zvabila tudi Lugar-
donovo srce, ki je bilo udano vsemu, v resnici velikemu.
Seveda tam ni iskal sreče po načinu in razlagi onih ko¬
ristolovcev, toda zato je našel, po čemur je res hrepenel:

- 9 —

delokrog, skromen sicer, ki pa je obljubljal dobre po¬
sledice njegovim idealnim težnjam.

Že na poti po Nemčiji se je seznanil z enim prvih
ruskih velikašev, s knezom Pomarovom. Kneza je tako
očaral mični glas njegovega govora, polet njegovih misli
in njegovo globoko znanje, da je takoj pomislil, kako bi
ga privezal nase.

»Oprostite,« mu je rekel, »ne vem, s kakim namenom
prihajate pravzaprav v Rusijo. Gotovo je, da tam ni cilja,
katerega ne bi mogli igraje doseči, toda kakor ste sami
rekli, nočete biti vezani na nobeno državno službo, in če
iščete torej privatno opravilo, vam ponudim svojo hišo:
bodite v nji, kar hočete, izberite si naslov, kakršen vam
bo prijal, vaše bivanje pod mojo streho si bom vedno štel
v čast in veselje.«

Gospod Lugardon je bil nekaj časa tiho. Sklenil je, da
bo »služil človeštvu«, a ta megleni pojem je naglo vzel
nase gotovo obliko in njegova plemenitaška kri je začela
vreti, ko mu je prvič iz tujih ust zazvenela v ušesih be¬
seda »služba«, čeprav zagrnjena v haljo »privatnega
opravila«. Toda način prijaznega in vljudnega gostitelja,
s katerim je knez govoril, je pomiril ostrost ponižujočega
pojma. Knez mu je precej pripovedoval o malem sinovcu,
ljubkem »Drejčku«, petletnemu fantku, katerega je vzel
za sina, ker ni imel lastnih otrok, in misel, imeti to mlado
dušo takorekoč v rokah, dati ji obliko in luč, izbrusiti jo
kakor dragocen kamen, položiti svoje najlepše ideale v to
nadepolno zemljo, da bi zrastli za bogato žetev,, vtisniti
lastne najblažje čute v mehko srce in vzgojiti nežno
rastlino tako, da bi se nekoč povzpela v višavo kakor
veličastna palma, polna koristnega sadja — ta misel mu

10 —

je spreletela mozek in je plavala v njegovi rahlo zaneteni
fantaziji. Z navdušenjem je povedal torej knezu, da je pri¬
pravljen vzgojiti njegovega sinovca tako, da bi morda
nekoč lahko rekel ruskemu narodu: »glej, tu je eden iz¬
med najboljših tvojih sinov!« — in knez je ves blažen
sprejel njegov predlog s še bolj vročo vnemo, nego je
bila napravljena.

Knez Pomarov je bil staroruski plemenitaš, živel ni
nikdar v Petrogradu, katerega je sovražil, nikdar ni os¬
tajal dalja časa v Moskvi, ampak vladal je kakor mali
car sam na svojem velikem posestvu »Lubimcu«, kjer je
bil v sredi prostranih gozdov postavil veličastno hišo,
pravo zvezdo gozdne samote, svetlikajočo se od bo¬
gatejšega blišča nego najdragocenejše čumate »matere
Elizabete, dobre carice«, kakor so rekli njegovi podložniki
polni občudovanja. Vsi kraji sveta so prispevali z naj¬
redkejšimi izdelki za višek blišča tega knežjega bivališča.
Kitajsko je dalo svilnato blago, Japonsko porculan, Indija
tapete, Perzija preproge; v galeriji so visele slike moj¬
strov, ki jih je rodila Italija, Špansko in Nizozemsko, in
iz Pariza se je valilo v polnem toku v Lubimsko samoto
vse, kar je omahljiva moda proglasila tam za krasno.
Krasnejša pomerančna drevesa niso nikdar napolnjevala
s svojim duhom modri zrak srečne kampanije, kot so se
gojila na Lubimskih vrtovih, in bolj rožnati oleandri od
onih tam niso nikdar zacveteli niti pod solčnim nebom
Španije. In okrog tega blišča se je nemoteno razprostirala
samota, skozi temne gozdove z jasnimi studenci so tekle
globoke reke, ki niso poznale mostov in ki so prosto be¬
žale kakor konj brez uzde, zelena stepa, brez konca kakor
morje, po kateri je vel veter kakor božji dih in napravljal
na travi pisane, rožaste valove. Kako je okreval tu

11

gospod Lugardon, kako malo se mu je tožilo tu po nje¬
govih gorah!

V hiši je vladal stari patrijarhalni slovanski red;
knez je bil vsem oče in vsi so tvorili eno samo veliko
rodbino. Gospod Lugardon je ljubil malega Andreja od
prvega trenotka, ko se je sešel s plahim pogledom nje¬
govega prijaznega očesa, in tudi Andrej se je privil k
njemu takoj z vso svojo dušo. Vzgojevanje je postalo za
otroka to, za kar so ga hoteli imeti stari bramani: drugo
rojstvo, višje, duševno rojstvo, in med učiteljem in
učencem se je utrdilo počasi ono krasno razmerje glo¬
bokega spoštovanja in brezmejne ljubezni, kakršno sta
baje imela pri bramanih sin in njegov »guru«, njegov du¬
ševni oče med seboj. —

Dolgo vrsto let je živel gospod Lugardon v miru,
sreči in blagodejnem domovanju pod gostoljubno streho
Lubimskih, kar se je naglo vstavila pred vrati palače
zavidljiva smrt in je ugrabila iz rodbinskega kroga staro
knežnjo. Kmalu nato se je knez Pomarov drugič oženil,
in komaj je slavila mlada, lepa njegova žena svoj prihod,
se je mahoma vse spremenilo. Tihi Lubimec se je naglo
oživil, gostije, godovščine, koncerti in gledališča so se
vrstila v šumnem plesu in kletve in intrike so bile njih
zadnja igra. Natalija Pavlovna ni ljubila Andreja že od
začetka ne in kmalu ga je začela tudi sovražiti: smatrala
ga jc za dediča, skupno s knezom Pomarovom, in tu se
ji je zazdelo, da je fant živa krivica napram njenemu de¬
tetu — katerega pa doslej še imela ni. Del njenega sov¬
raštva je padel naravno,tudi na gospoda Lugardona, ki bi
bil gotovo že davno zapustil hišo, sedaj tako nemilo
spremenjeno, ako ne bi bil svojega gojenca tako vroče
ljubil.

12

Peto leto po drugem zakonu je obdarila Natalija -
Pavlovna kneza z dedičem, po katerem je tako vroče
hrepenela. Veselje očetovo je bilo neizmerno in naenkrat
se je obrnilo tudi njegovo srce od Andreja; zakaj zdelo
se mu je, da je užival doslej Andrej nekako brez pravice
njegovo ljubezen. Vajeti vlade so bile sedaj v rokah Na¬
talije Pavlovne, in teden po šumno slavljenem krstu,
komaj je poslednji gost zapustil razburjeni Lubimec, sta
bila Lugardon in Andrej poklicana v čumnato ponosne
knežnje.

Sedela je, pokrita z dragim kamenjem kakor kraljica,
poleg pozlačene zibke svojega sina pod temnomodrim
atlasovim baldahinom, držala je svoj bledi, krasni obraz
sklonjen nad detetom in ni dvignila niti oči na oba pri¬
šleca.

»Ljubi moj Andrej« — je začel knez, ko sta vstopila,
z zamolklim glasom govoriti, da ne bi zbudil deteta v
zibki — »veš, kako sem vedno skrbel za tvoj blagor.
Zadnji čas sem mnogo premišljal o tem. kaj je še po¬
treba za tvojo srečo, in prišel sem do prepričanja, da ne
moreš ostati v tem zakotju, da moraš spoznati svet, da
moraš doseči kako službo, ker sam nimaš niti vinarja
premoženja in se ga tudi od nobene strani ne moreš na¬
dejati.«

Knez že davno ni toliko govoril, umolknil je torej in
se je natihem čudil svoji zgovornosti.

»Kar pravite, je vse resnica,« je odgovoril Andrej,
ko je videl, da čaka na kak odgovor.

»Pošljem te torej v Petrograd, na dvor. Napišem ti
pismo, priporočim te Nariškinim, našim sorodnikom, ki
uživajo veliko naklonjenost pri dvoru, in poskrbim za
tvoje potrebe.«

- 13 —

Andrej je imel res veliko željo spoznati ta svet, o
katerem je doslej samo slišal in čital, in kneževa po¬
nudba mu je napravila torej veliko veselje, ki pa se je
kmalu spremenilo v žalost, ko se je knez obrnil h go¬
spodu Lugardonu in spregovoril v veliki zadregi.

»Ne vem, gospod, katere tajne sovražnike imate,
toda obdolžili so vas, da baje javljate misli, ki se ne
strinjajo z redom, ki vlada v Rusiji. Dobil sem za sedaj
samo prijateljski migljaj od gubernatorja, naj vam od¬
ločno svetujem, da odidete za mejo.«

V čumnati je vladala grobna tišina, gospod Lugardon
je uprl oči na Natalijo Pavlovno, ki se je še bolj sklonila
nad spečim detetom, ker ni mogla skriti lahne rdečice na
ledenem licu.

»Hvala vam, gospod, za nasvet,« se je mirno in po¬
nosno oglasil gospod Lugardon, »ali vam ni dal mogoče
gubernator tudi rok za moj odhod?«

Knez je molčal dolgo časa, toda ko se je začelo čelo
Natalije Pavlovne lahno gubančiti, je rekel z vzdihom:
»tri dni«.

Gospod Lugardon se je poklonil in je odšel z globoko
užaljenim Andrejem; potlačil je svoje lastno ginjenje,
samo da bi tega potolažil. Vsej hiši je bilo žal, da Lu¬
gardon odhaja, in vsakdo se je ločil od njega s solzami.
Ko je slednjič prišel dan odhoda, ga je spremil Andrej na
konju do vznožja hribca, s katerega vrha se je lahko
pregledala cela pokrajina v okolici. Stopil je s konja,
sedel na grič in gledal za vozom odhajajočega prijatelja
tako dolgo, da je ta slednjič izginil; potem šele je žalostno
zaklical in potok bogatih solz se mu je udrl po licu.

Ko so mu bile solze nekoliko olajšale bol, se je zatopil
nekaj časa v spomine na dragega učitelja.

11

»Nikdar te ne pozabim, polovica moje duše gre s
teboj, ti dragi prijatelj!« je zaklical in pred njegovim no¬
tranjim očesom so se mešali razni, resni in veseli prizori
iz dolge vrste preteklih let. Spomnil se je na ljubezen in
skrb, ki mu jo je vedno gospod Lugardon izkazoval, na
one krasne trenotke, ko je odprl pred njegovo mlado
dušo neko novo stran življenja, ki je doslej še ni čutil, ko
mu je dal brati in premišljati neko novo knjigo. Ah, te
ljube, ljube knjige; ti dragi, krasni časi! Vkljub vsi bo¬
lesti se je nasmehnil, ko se je spomnil na prizor pred
petimi leti, ko je izmaknil gospodu Lugardonu brez do¬
voljenja iz skrinje staro, zaprašeno knjigo, ki jo je bral z
neukrotljivim navdušenjem. S kakim strahom mu jo je
gospod Lugardon yzel iz rok, kako je hitel, da jo zopet
dene pod ključ! Toda bilo je prepozno: knjiga je bila
prebrana do konca.

Ona knjiga je bila »A m a d i s iz Galije«. Vzgo¬
jitelj je sodil po pravici, da bi knjiga, ki je nekoč zmešala
za dolgo časa glavo celemu narodu, narodu, tako veli¬
kemu in pogumnemu, kakor je bil španski, tem ložje imela
učinek na petnajstletnega mladeniča; toda popolnoma je
pozabil, da je napolnjeno mlado srce z visokimi ideali
izmišljenega sveta, skoro brez vsakega ozira na resnični
Svet, sam ga je povitezil za viteza »žalostne postave«,
kakršen postane žal boljalimanj vsakdo, ki se ravna v
boju za pravico in resnico v tem spridenem svetu bolj po
gorečem čutu nego hladnem razumu. In res je imela ču¬
dovit učinek na mladostno dušo Andrejevo ta čudna
knjiga, ki vkljub vsi pretiranosti vendar ni brez poetične
vrednosti; knjiga, ki je znala združiti še tako različne
misli, katero sta baje radi čitali gospa de Savigne in sv.
Terezija; knjiga, o kateri je moral največji prozaist na-

— 15 —

pisati najbolj veselo in obenem najbolj žalostno satiro,
da bi jo otel pozabljivosti. S ponosom lahko pravi Amadis
o sebi, da se je moral šele Don Quixote narediti, da je
on spoznal viteza! —

Tišina gozdne samote in globoke oddaljenosti od ce¬
lega sveta je zapeljala Andrejeve misli od gospoda Lu-
gardona zopet na poetični čar one knjige, kar se je tem
lažje zgodilo, ker je bila Andrejeva glava doslej polna
junaških postav Galaorov in Apolidonov, čarobnih devic
kakor Briolanija in Oriana. Ti gozdovi naokrog, kjer so
visoki, temni bori globoko vzdihujoč šumeli v odgovor
lepenim, nežnim listom brez, ki so šumeli, kakor bi padal
nanje dež, so ga spominjali na one gozdove, iz katerih
tajinstvenega naročja so se pojavljale čarobne deklice na
konjih z zlatimi uzdami, zasledovane od krutih velikanov
ali od hudobnih pritlikavcev, deklice, ki so klicale na po¬
moč junaške viteze. In ko je gledal tako v romantični
zamaknjenosti v gozdno temo, se je prikazala, kakor čudo
čarovniških sil, iz globokega gozda pod njim na jasi ča¬
robna postava na belem konju. — Ves osupel od nepri¬
čakovane prikazni je Andrej skočil pokonci in je zakričal
kakor v sanjah:

»To je sama »f e j a U r g a u d a«, Bog te živi!« —

So trenotki, ko se uda tudi najbolj trezen človek
iluziji, katere se mora često takoj sramovati.

Ko je dama na konju zaslišala krik, ozrla se je okrog
in slednjič dvignila pogled gori na grič, odkoder je že
Andrej skozi nizko grmovje vihral navzdol kakor blisk.
V trenotku je stal poleg nje. ni se mogel niti otresti svoje
osuplosti in je nemo občudoval iz bližine še tem bolj
njeno posebno krasoto. Dvignila je malo ročico in je z
dražestnim sunkom vrgla bogate kodre nazaj in je počasi

— 16 —

potegnila z obraza mehke gube belega pojčolana; nato je
dvignila doslej povešeni pogled in Andreju so se za¬
svetile pod črnimi obrvi in dolgimi trepalnicami njene
krasne oči modrozelenkaste barve, skoro ravno take,
kakor akvamarinasti nakit na njenem vratu, samo precej
temnejše; hoda podobna ni bila samo barva onemu dra¬
gemu kamnu, ampak tudi izraz teh posebnih oči a fleur de
tete je imel v stekleni mirnosti neko sorodnost s svet¬
lim kamnom, in vranje obrvi, na čelu zrastle, so dajale
temu alabastrovemu obrazu nekaj demoničnega, kar je
do gotove mere opravičevalo sodbo razburjenega mla¬
deniča, vstvarjeno v mnenju, da ni to prikazen umrjočega
bitja, ampak kake vile. Toda pri vsi ti posebnosti in ču¬
dovitosti njenega krasnega obličja je vendar počival na
njem mehek rožnat prah najnežnejšega devištva in oči-
vidno je bilo, da je stopila ta »vila« šele pred nedavnim
iz detinskih let.

Andrej, omamljen od čarobnih krogov romantičnih
prikazni, jo je nagovoril z besedami, ki bi bolj pristojale
Amadisu za časa kralja Garniterja nego mlademu kava¬
lirju, ki je živel pod vlado carice Elizabete v Voltairejevi
dobi.

»Krasna dama,« je rekel navdušeno, »vem, da nisem
niti vreden vašega pogleda, toda prisežem vam: ne za¬
metujte moje službe. Rad prelijem svojo kri za vas! Kje
so sovražniki, ki vas preganjajo?«

»Gospod —,« je odgovorila mladenka, toda umolknila
je, zardela se do ušes in se v zadregi igrala z grivo svo¬
jega konja, ki je imel , na čelu ravno tako akvamarinov
nakit. Njen glas je zvenel čisto in jasno v kratki besedi, ki
jo je spregovorila, kakor če se udhri na srebrn zvonček,
toda izdajal je, posebno v tem trenotku zadrege, mlado

— 17 —

deklico, ki je ravno zapustila penzijonat, tako živo, da je
tudi neizkušeni Andrej začutil smešnost svojega nago¬
vora; prikazen »feje Urgaude« je izginila ž nje in ž njo
tudi junaštvo ruskega Amadisa. Zardel je sam kakor de¬
klica in ni gledal nič manj v zadregi kot ona bliščečo
akvamarinovo zvezdo na konjskem čelu. Po precej
dolgem, za Andreja mučnem odmoru je začela namišljena
Urgauda govoriti. Njegova malodušnost ji je dajala
pogum.

»Gospod,« je rekla in je dvignila svoje nepremične
oči k jasnemu nebu, »ponujate mi svojo službo in niti ne
slutite, kako mi pride prav. Zašla sem, tukajšna pokrajina
mi je neznana, in če mi vi ne pomagate, ne vem, kako
napravim, kar sem sklenila.«

Globok vzdih je sledil tem besedam in njene čudne
oči so se počasi obrnile od neba in so vprašujoče počivale
na njegovem obrazu. Mala usteča so se tresla od tesnobe
in obličje je imelo izraz punčke, kateri vzame kdo najbolj
ljubljeno igračo. Andrej je čutil z njo ono nežno sočutje,
ki se vzbudi v nas pri pogledu na otroške solze in pri
katerem se ne moremo ubraniti vkljub vsemu sočutju
nasmehu nad priprostostjo njih vzroka. Zagledal se je
globoko v njeno jasno oko, položil je roko na srce in je
rekel: »Gotovo, da vam pomorem«.

»Tu nekje v teh gozdovih,« je pripovedovala deklica
in je opisala z bičem polukrog, »živi v globoki samoti neki
bučelar, baje svet mož, oče Jefrem. Ali mi lahko poveste,
kako daleč je do njegovega stanovanja in po kateri poti
moram iti?«

»Kdo bi tu v okolici ne vedel za kočo očeta Jefrema!
Ako je vaš konj dober, in zdi se, da je dober, pridete do

18

svojega cilja čez eno uro približno. Pot je lahko naznačiti.
Spustite se tu po tem brezju na zahod do reke. — << <

»Do reke!« se je vstrašila mladenka, »ali pridem do
kake reke? Do velike in morda globoke?«

»Preveč globoka ni,« je odgovoril Andrej, »toda
precej divja; vendar jo lahko prebredete, čisto natanko
vam označim mesto, kjer stopite v njo.«

Mladenka si je zakrila z roko oči in se je začela
tresti po celem telesu.

»Kaj vam je?« je vprašal Andrej prestrašen.

»Ah. bojim se velike vode,, umiram ob misli, da bi
prebredla one divje pošastne valove ,..«

»Res, res,« je zaklical Andrej navdušeno, »sami se ne
morete napotiti in če nimate proti temu nikakega ugo¬
vora, vas pripeljem do praga stanovališča očeta Je-
frema.

Mladenka se je blaženo nasmehnila, Andrej je hitro
šinil na konja in v kratkem času sta dirjala skupaj po
loki. Kmalu sta bila pod jasno zeleno streho brez, ki so
sipale, vedno trepetajoče, bliščeče, migljajoče žarke
solnca kakor zlat dež na mehki mah, in zdajpazdaj se je
tema dvema sanjajočima otrokoma nasmehnil skozi krone
prožnega drevja, od vetra zibane veseli nebeški oblok. ,
Tupatam so vznemirili koraki njunih konj kako žival ali
kakega pisanega ptiča, ki je prestrašen zletel v goščavo,
in od mahu pritajeni udarci osmih kopit so bili poleg
zračne harmonije šepetajočih listov edini glasovi, ki so
motili globoko tišino molčečega gozda, zakaj jezdeca
nista spregovorila niti besedice. Njeno oko je bilo nepre¬
nehoma vprto v daljo, brez premika in skoro brez izraza,
kakor oko slepca; njegove oči pa so neprenehoma visele
vprašujoče na njenem obrazu in Andrej je premišljal samo

19

o tem, kaj jo neki žene sem v to samoto. Slednjič mu je
vendar postalo to dolgo molčanje mučno, premagal je
svojo bojezljivost in je začel pogovor.

»Ali vas žene samo radovednost v kočo očeta Je-
frema?« je vprašal kar mimogrede.

»Ne. Najsrčnejša želja tega pobožnega moža je, da
me vidi; izpolnim samo sveto dolžnost, ko izpolnim nje¬
govo željo.«

»Torej poznate očeta Jefrema?«

»Še nikdar ga nisem doslej videla.«

»In samo želja starega bučelarja vas je napotila, da
ste šli na daljno in težavno pot? Kako ste dobri in pri¬
jazni!«

»Kdo vam je povedal, da prihajam od daleč?« ga je
vprašala mladenka hitro.

»Ako bi bili iz obližja, bi vas poznal! Sicer pa ni
nekoliko ur tu v okolici nobenega gradu ali dvorca.«

»Toda dekliški samostan je tam za gozdom,« je opom¬
nila deklica, »in tam sem se vstavila za nekaj časa pri
svoji sorodnici.«

»Izvrstno, ne bo težko izvedeti, kdo je ta skrivnostna
krasotica,« je pomislil Andrej.

Mladenka pa, kakor bi uganila njegovo skrivno mi¬
sel, poprašati po nji, je vstavila naglo konja in mu je zrla
nekaj časa naravnost v oči.

»Obljubite mi, gospod,« je rekla zelo resno, »da ne
boste povpraševali, kdo da sem in da ne boste poizve¬
dovali, česa iščem pri očetu Jefremu.«

»Prisežem na svojo čast, da ustrežem vaši prošnji.
Oprostite mi vprašanja, ki sem se jih osmelil vam po¬
dati.«

2*

— 20 —

Prisrčnost njegovega glasu je vzbudila v nji popolno
zaupanje.

»Hvala vam,« je rekla mirno in je zopet uprla svoj
posebni pogled predse v daljo.

Šla sta molče dalje in čez nekaj časa jima je prišel
na uho skozi tihi gozd globok šum reke. Mladenka se je,
očividno stresla, lici sta ji obledeli, vendar ni spregovorila
niti besedice. Toda ko sta prišla do brega, ko je za¬
gledala valove, ki so drvili v divjem plesu, in ko je
Andrej prijel njenega konja za uzdo, da bi ga peljal na
brod, njemu dobro znani, tu jo je zapustila zavest in
gotovo bi bila padla s konja, ako je ne bi Andrej vjel.
Zagotavljal ji je, da je brod popolnoma varen, da voda
ne seže konju niti do kolen — ni odgovorila. Njene roke
so visele brez moči, kakor mrtve, oči z nepremičnim ste¬
klenim leskom so bile obrnjene k nebu, smrtna bledost ji
je pokrila obraz in iz osinelih ust so se ji izvili težki
vzdihi.

Ker ni vedel za drugo pomoč, je zlezel Andrej s
konja, vzel je mladenko v močno naročje in jo je posadil
predse na svojega konja. Privila se je brez bojazni k
njemu kakor k materinim prsom. Andrej je začutil, kako
je tolklo njeno srce na njegovem, ki se je streslo od
skrivnostnega, še nikdar čutečega razkošja, ki je razvnelo
vsako kapljico njegove krvi, ki je sladko opojilo njegovo
dušo kakor rajski sen!...

Prebredla šta, niti sam ni vedel kdaj, in na drugem
bregu jo je Andrej nežno položil pod star hrast na mah.

Mladenka se je sedaj hitro zavedla. Šinila je urno
ha svojega konja, ki jima je s potrpežljivim korakom
sledil, in sta jezdila v diru naprej. Andrej je bil zopet
miren, toda bilo mu je nekako slavnostno pri srcu in

- 21

naenkrat je začutil napram mladenki globoko spoštovanje,
tako da se ni upal niti spregovoriti, čeprav bi bil njen
Ijubeznjivi glas željno sesal v dušo, kakor žejni popotnik
rešilno mokroto v žgoči peščeni pustinji Sahare. Tu pa
je začela naenkrat govoriti sama, ko se je najmanj
nadejal.

»Hvala vam za postrežliivost, ki ste mi jo ravnokar
izkazali,« je rekla in je umolknila, da je čez nekaj časa
Pristavila: »Ne čudite se mojemu strahu, imam strašne
in grozepolne spomine na množino vode, in sicer iz naj-
nežnejše mladosti.«

Nato je prišla na njen obraz nagla sprememba, čuda-
Polni izraz vizijonarke je legel nanjo, njene besede so
Prihajale polagoma in sanjavo, kakor bi jih le ponavljala
Po šepetajočem glasu nevidnih ust.

»Glej!« je vzkliknila, »tu se mi zopet bližajo prikazni
mojega čudnega detinstva. V daljavi slišim divji jek
groznih, razkačenih valov, ki se podijo za menoj, vsak
izmed njih je grabežljiva zver, ki me hoče pogoltniti. Ona
bpla, prozorna postava tamle me bo obvarovala, glej, že
mi miga in jaz hitim za njo. Vstavimo se pri temnih na¬
sipih mrtvega mesta in doli, na dnu mračnega stolpa leži
druga postava, svetla kakor sneg in krasna kakor angelj!
K meni obrača ažurne zvezde orošenih oči, k meni dviga
roke, z verigami zvezane. Tu je žalostno zaječal duh, ki
me je pripeljal k stolpu, in noč, noč, globoka noč objema
mojo žalujočo dušo!«

Zaprla je oči. Cez nekaj časa je potegnila z roko, po
c Gu in je že precej mirneje pripovedovala naprej Andreju,
°d začudenja onemelemu.

»Nekako take, gospod, so bile sanje in prikazni mojih
bolnih otroških let. Dvomili so, da ostanem živa. Oče,

- 22 -

ki me srčno ljubi, je iskal vsakojako pomoč, toda noben
zdravnik mi ni pomagal. Olajšanje mi je prišlo od strani,
ki je nisem slutila. V zadnjem delu naše hiše je velika
lesena lopa z izhodom v star vrt, temen od sence košatih
dreves; poleti je prebivališče romarjev, ki se vstavljajo
leto za letom na poti v Kijev in »božjega ljudstva«. Med
temi romarji sem bila kot otrok vedno rada. Z zamaknje¬
nostjo in s pobožnim navdušenjem sem zmirom poslušala
pripovesti o čudežih, njihovo opisovanje Soloveškega sa¬
mostana, kako baje spominjajo njegove zlate in zelene
kupole s svetim žarom na nebeško slavo, kako podobni
so sveti njegovi otoki in mala jezera s svojo nadzemeljsko
krasoto samemu raju, kako se ogledujejo v nepremični
vodi njegovi gozdovi in gaji, iz katerih temno rdečega
grmičja rastejo križi, in ki so polni kapelic, kjer se baje
vsaka sveti med drevesi z živo pisanimi slikami in je last
pobožnega puščavnika. Toda nihče ni znal tako pripo¬
vedovati, tako krasne pesmi peti kakor neka častitljiva
starka, mati Agrafena. To sem posebno ljubila, ne samo
zaradi prijaznega in nežnega izraza njenega obličja, od¬
koder je sladko svetila luč njene duše in odkoder je vel
nadzemeljski, gotovo le od Boga prihajajoči veter, ampak
tudi v svoji otroški priprostosti zaradi tega, ker nosi z
menoj isto ime.«

»Agrafena!« je zaklical Andrej, ves blažen, da je
zvedel tako važno stvar, ime svoje vile, te čarobne pri¬
kazni, za katero se je doslej tresel, da bi se mu na solncu
ne raztopila v sanje, kakor snegulčica v narodni prav¬
ljici. Toda mladenka se ni brigala za njegovo raztresenost
in je nadaljevala svoje pripovedovanje.

»Mati Agrafena je imela čudno moč nad mojo raz¬
burjeno fantazijo. Ko mi je položila svoje svete roke na

— 23 —

čelo in se je zagledala vame s prijaznim nasmehom, so
se razpršile moje prikazni, o katerih sem se bala govoriti
z drugimi in moja duša se je pomirila; če je molila nad
menoj, sem spala najmirnejše spanje, in nisem poznala
slajših trenotkov od onih, ko me je ona vodila po vrtu in
mi pripovedovala o svetlih cerkvah, napolnjenih z ob¬
laki kadila, bliščečih se od zlata in pisanih dragocenih
kamenov, o romarskem življenju in daljnih pokrajinah,
kjer so živele in delovale božje svetnice. Pogosto, zelo
pogosto mi je pripovedovala o očetu .lefremu, o proroški
moči njegove duše, o njegovem puščavniškem življenju, o
strašnem trpljenju, ki ga je bil nastopil za sveto stvar,
toda tajno, ki obtežuje njegova pleča celi čas, ki je ostro
ranila njegovo dušo, kakor nekoč trnjeva krona senca
Odrešenikova, in slednjič o globoki ljubezni, ki jo ima
do mene in do vsega mojega rodu — vendar sem ji mo¬
rala obljubiti pred zlato, sveto podobo, ki visi v bivši
spalnici moje rajnke matere, da niti z besedico ne izdam,
kar je meni in očetu Jefrenu povedala. Sama ne vem,
kako se je to zgodilo, toda počasi je dobil oče Jefrem nad
menoj neko skrivnostno moč, tako da sem vse storila
kakor na povelje božje, kar mi je Agrafena v njegovem
imenu ukazala napraviti.«

»In na njegovo povelje ste se sem napotili?« je vpra¬
šal Andrej in je natihem blagoslavljal starega bučelarja,
ki je bil v celem okolišu znan kot svetnik, in je bil pre¬
pričan, da je bilo to povelje, ki je klicalo Agrafeno k
njemu na obisk, najboljše delo, kar jih je kedaj storil.

»Na njegovo povelje hitim k njemu,« je pritrdila mla¬
denka. »Ko je prišla mati Agrafena zadnjič k nam, prijela
ttie je za roko in me peljala v najbolj oddaljeni del naše

- 24 —

hiše; tam se je vrgla pred menoj na kolena in mi je rekla
z glasom, ki se je tresel od globoke ginjenosti: »Oče Je-
frern umira! Toda njegov angelj mu je izprosil pri pre¬
stolu največjo milost, da se njegova duša ne odpravi prej
na oni svet večne slave, predno ne zagleda tebe, hči moje
duše, in ne položi v tvoja prša skrivnosti, katere ne sme
slišati nobeno uho razun tvojega. Zakaj izvolil te je
Go§pod za rešitev tvojega rodu!« — Niti za trenotek se
nisem obotavljala. Lahko sem izprosila od očeta do¬
voljenje za obisk sorodnice, ki je opatinja tam v de¬
kliškem monasteriju za gozdom. Agrafena in neki star
služabnik sta me do tja spremila. Opatinja se ni prav
nič protivila mojemu potovanju k očetu Jefremu in je
samo zahtevala, naj me moj sluga spremi. Toda na mi¬
gljaj matere Agrafene sem ga poslala z naročilom na
drugo stran in starka me je hotela sama spremiti. Tu jo
je danes zjutraj nanagloma zgrabila bolezen in zabičevala
mi je vsa razburjena, naj se nič več ne obotavljam, da je
že skrajni čas, da čuti po nezmotljivem navdihnenju,
kako se že plazi senca smrti k čelu očeta Jefrema. Po¬
pisala mi je pot in me svarila, naj ne jemljem nobenega
samostanskega sluge s seboj. Napotila sem se torej sama
in sem zapustila opatinjo v mnenju, da me spremlja moj
sluga. Vendar brez vaše pomoči ne bi bila nikdar do¬
segla svojega cilja in v dokaz svoje hvaležnosti, zaupanja
in spoštovanja sem vam povedala vse odkrito. Ne vpra¬
šujte naprej ničesar, ne jemljite nikomur v misel o tem in
pozabite vse, ko izginem zopet in za vselej vašim očem.«

Končala je, in še predno je mogel Andrej samo eno
besedico spregovoriti v odgovor, so se ji vlile bogate
solze in deva je žalostno zatarnala. feGorje mi!« je za¬
stokala bolestno, »kaj nisem prelomila svete obljube, ki

— 25 —

sem jo storila Agrafeni pred sveto podobo, da nikomur
ne izdam, kar mi je zaupala?«

»Kar ste meni zaupali, kakor bi zaupali grobu,« jo je
miril Andrej, »in kar ste nehote napravili, ne bo vam
šteto v greh.«

Agrafena se je počasi pomirila in si je obrisala solze.

»Res,« mu je odgovorila, »počemu bi vam ne smela
zaupati? Poglejte: slab trst sem, ne vem, kaka stvar da
sem. Ljudje imajo nad menoj čudovito moč. Mati Agra¬
fena in oče Jefrem sta vladala moji duši, mojemu srcu in
vsaki misli, in sedaj vi; od onega trenotka, ko ste me
prenesli čez reko, se mi zdi, kakor bi vas poznala, odkar
sem na svetu, kakor bi bili moj brat. Kakor bi bilo padlo
z vas vse tuje. Tako lahko mi je in blaženo! Čuden, pre¬
čuden čar. Kako ta gozd slavnostno šumi, in ti ptički, kje
so se naučili tako peti, skoro s človeškim glasom — še
nikdar prej nisem slišala kaj takega!«

Zmajala je od začudenja z glavo in se zopet poglo¬
bila v globoko premišljevanje, toda Andreju so se od
blaženosti širila prša. Tudi njemu se je zdelo vse tako
slavnostno, to ptičje petje in šumenje gozdov. In v teh
radosti polnih sanjah sta drvila oba naprej skozi večno
šepetajočo samoto. Nenadoma je postal gozd redkejši in
čez nekoliko časa sta bila na malem posekovju, kjer je
stala majhna, slabo zbita lesena hišica. Gozd okrog je bi!
najrazkošnejša zmes temnih borov, starih hrastov in jelk,
med katerimi se je tupatam modrikal dren in migljal
srebrno lesketajoči se štor deviške breze; na travi se je
Poigraval zlati svit solnca z zibajočimi se sencami vej,
in čebelice so brenčaje letale po toplem zraku, in pisani
hrošči so ošabno razprostirali bliščeča krila v lesketajoči

— 26 —

se svetlobi. Žive duše ni bilo videti, koča je bila tiha
kakor grob in Agrafena se je bala, da je prišla že pre¬
pozno.

Urno je skočila s konja, in Andrej je sledil njenemu
vzgledu. Konja sta se začela takoj pasti in oba jezdeca
sta šla brez odlašanja h koči.

Njena vrata so bila samo priprta; vstopila sta torej
noter brez obotavljanja. V izbi se je razprostirala popolna
tema, slabo otesano okence je bilo trdno zaprto, toda v
kotičku pod sliko Marije Device je migljala majhna lučka,
ki je zaplapolala v vetru, ko je bila Agrafena hitro od¬
prla vrata. Z njo se je obenem vlil val zlate svetlobe, ki
je čudovito lepo zaigral v plavih laseh mladenke in ji je
napravil nekako aureolo okrog njene glave. Velika po¬
stava, ki je ležala pred sveto sliko, se je' zravnala in
oblečen v temno, dolgo duhovno obleko je stal pred pri-
šlecama oče Jefrem. Bela, srebrna brada mu je padala
do pasa, na katerem je visel na črnem traku nekak
okrogel zlat denar. Zdelo se je, kakor bi ga bila svetloba
prebudila iz nekakega magnetičnega spanja: razprostrl
je roke in je gledal nekaj časa uprto na mlado deklico,
nato pa se je globoko sklonil pred njo, kakor bi jo smatral
za prikazen kake svetnice. Agrafena je napravila korak
naprej.

»Oče Jefrem,« je rekla, »jaz sem —«

»Ti si Agrafena!« ji je starec prekinil govor. »Gospod
se me je usmilil. Blagoslovljen naj bo ta trenotek. Čakam
te že, zakaj vedel sem, da te danes zagledam, in predno
se skloni solnce k počitku — me ne bo več!«

»Kaj,« je vprašala Agrafena, »vi ste me z gotovostjo
pričakovali danes, in kdo vam je to naznanil?«

— £7 —

Starec jo je prijel za roko in je pripovedoval z za¬
molklim glasom.

»Tu, pred sliko božje porodnice sem včeraj ležal in
ko sem čutil senco smrti, ki se je bližala s hitrim ko¬
rakom, sem goreče prosil za tako moč, da bi doživel da¬
našnji dan in tvoj prihod, kar so mi bile oznanile davne
sanje. Naglo se je napolnila cela izba s svetlobo, kakor
pri požaru. Prestrašen sem zbral vse moči in sem šel iz
koče. Od vzhoda do zahoda je žarelo nebo od jasne zarje,
in glej! zagledal sem arhangela. Njegova glava je segala
nad zvezde, ki so medlo migljale med gubami njegovega
zornatega krila, njegovo lice je gorelo svetlejše od solnca,
njegove oči, temne kakor noč, so bile polne bliskov,
zemlja je donela pod njegovimi nogami in gozdovi so se
sklanjali k zemlji pred njegovim močnim dihom. 1 o je bil
Mihael, vojskovodja groznih sil! Tu sem izvedel, da mi
je Bog milostljiv, da je moja molitev uslišana in novo
življenje se je čilo razteklo po mojih žilah.«

Andrej je z začudenjem poslušal starčev govor, Agra¬
rna pa se ni nič čudila, sklonila je samo glavo in oče
•Jefrem ji je položil blagoslavljajo obe roki na čelo. Nato
je naenkrat padel na kolena in se je dotikal z obrazom
skoro tal.

»Bodi zdrava, moja gospa!« je rekel v najbolj glo¬
bokem spoštovanju. »Dovoli najzvestejšemu služabniku
svoje matere, da se smejo njegova usta dotakniti roba
tvojega krila.«

»O, vstanite, takoj vstanite!« je zaklicala zmešana.
»Kaj govorite, vi da ste bili služabnik moje matere?«

»Sedite, moja gospa,« je prosil starec, »vse vam
Pojasnim. S poslednjim dihom vam povem o velikih na¬
logah, ki vas čakajo! Toda samo vaše uho sme slišati,

— 28

kar vam moram povedati; kdo je ta mladenič, kaj tu
išče?«

»Pomirite se, sveti mož, je rekla Agrafena, obrnila
se je k Andreju in je nadaljevala: »Gospod, pripojite še
eno uslugo k tej, ki ste mi jo že tako velikodušno izka¬
zali. Pustite naju sama in čuvajte, da naju ne bi nihče
motil v najinem pogovoru.«

Andrej je radovoljno ubogal. Zaprl je vrata za seboj
in je sedel nekoliko v stran na štor posekanega drevesa,
ki je bil z mahom porastel, v taki oddaljenosti, da se ni
mogel noben glas, ki bi prihajal iz notranjosti koče, do¬
takniti njegovega ušesa, in je vprl oči na mala vrata, za
katerimi je bila Agrafena izginila. Zdele so se mu kakor
oblak, ki nevošljivo zakriva solnce.

Kako čudne reči je doživel v tem kratkem času,
kako čudni občutki so se vrstili v njegovih prsih! Ali je
bilo vse le sen ali resnica? Zopet jo je videl, kako se je
nepričakovano pojavila na kraju gozda, videl je smrtno
tesnobo na bregu vode, slišal je njen sladki glas, kako je
pripovedovala skrivnostne spomine iz svojih bolnih de-
tinskih let, čutil je zopet bitje njenega srca kakor trepet
plahe golobice in njegovo srce je zopet začelo močno
tolči po prsih. Zeljno se je oziral na vrata koče, kdaj' se
zopet tam pojavi, toda minila je že cela ura, a vse je
ostalo tiho in nespremenjeno, samo solnce se je začelo
nagibati za vrhove gozda. Naglo se ga je polastil strah:
kaj ni bil oni starec, ako se sodi po njegovem govoru,
napol blazen? Kaj ni mogla pretiti tej angeljski prikazni
nevarnost z njim samim? Poskočil je prestrašen, in čuj!
V resnici je zaslišal krik v koči in takoj nato se je po¬
javila v vratih Agrafena.

— 29 —

»Umira!« je vzkliknila razburjeno. »Požurite se!« in
ko je skokoma prihitel k nji, si je zakrila obraz in je pri¬
stavila: »Moj Bog, kaj sem vse slišala!«

Vlekla je Andreja za roko v izbo. Oče Jefrem je le-
žal.na postelji, če se sme tako imenovati kup suhega listja,
pokrit s starim plaščem. Njegove oči so bile trdno za¬
prte in roke je imel na prsih prekrižane.

»Morda je to samo omedlevica,« je rekel Andrej še¬
petaj e.

Zdelo se je, da je to res, zakaj oče Jefrem je odprl
oči in se zagledal v mladeniča.

»Kdo je to?« je vprašal tiho.

»To je oni velikodušni mož,« je rekla Agrafena
vneto, »brez katerega -pomoči ne bi nikdar prišla do
vašega bivališča. Ničesar se ne bojte: čeprav ga poznam
samo nekoliko trenotkov, vendar se pridružuje moja duša
njemu s popolnim zaupanjem--« umolknila je in po¬

vesila v zadregi oči; njen obraz in vrat sta se naglo po¬
barvala s škrlatom.

Jefrem je prijel z eno roko mladeničevo roko, z
drugo je stisnil dekličino ramo in je gledal zdaj enega
zdaj drugega.

»Slava Bogu,« je rekel Agrafeni, »našla si že torej
prijatelja, na katerega se lahko zaneseš — toda ne pre¬
nagli se, delaj s premislekom. Izročim vam, gospod,
osamljeno, nesrečno bitje, ki je izvoljeno, da popravi kri¬
vico, do neba vpijočo. Sam Gospod je vaju združil ,v
Pustinji; moj umirajoči pogled zasleduje vajino usodo v
daljnji bodočnosti: vajini usodi sta tesno združeni...«

»Oh, tiho, tiho!« je vzkliknila Agrafena tesnobno,
»oče, kaj to delate?«

— 30 —

Njegove oči so mu osteklele, na čelo mu je stopil
mrzel pot.

»Glej!« je mrmral med zobmi, da ga je bilo stežka
razumeti, »svetla zarja od vzhoda do zahoda...«

Njegov obraz je odrevenel, oko je ugasnilo — bil je
mrtev.

Nekaj časa sta stala molče poleg trupla. Agrafena
je snela svoj beli pajčolan in ga je razprostrla čez obraz
umrlega.

»Vzemite truplo,« mu je rekla z mirnim glasom po¬
veljujoče kraljice, »za hišo boste našli izkopan grob, tja
ga položite. Požurite se, pridem za vami.«

Andrej, osupel od načina njenega govorjenja, je
molče ubogal. Položil in zakopal je umrlega bučelarja v
grob in je pokril nizko jamo z mahom in smrečjem. Če¬
prav je preteklo precej časa, predno je svoje delo do¬
končal, vendar ni Agrafena prišla za njim. Vrnil se je
torej v hišo. Bila je zatopljena v molitev pred sveto
podobo. Hitro je vstala.

»Sedaj na konja!« je rekla z odločnim glasom. An¬
drej je skoro poznal ni: zdelo se mu je, da je za glavo
večja, otroški izraz njenega obraza je zginil, toda njena
krasota je postala vsled tega veliko veličastnejša. Šla
sta tiho in hitro, noben izmed njiju ni spregovoril besedice.
Ko sta prišla zopet k reki, je Andrej prijel uzdo njenega
konja; Agrafena je obledela in se je tresla, toda ome¬
dlevica se je ni polastila, kakor pred tem, zbrala je vse
duševne moči, lice ji je ostalo trdno, nobena črta se ni
zganila na njem, samo oči je malo zatisnila. Andrej jo
je ogovoril, vendar zastonj; zdelo se je, da ga ne sliši,
tako globoko se je zatopila v misli. Ob vznožju griča,
kjer sta se prvič sešla, je vstavila konja.

»Hvala vam, gospod, še enkrat za vse,« je rekla
hitro. »Nikdar ne pozabim, kaj ste zame storili, nikdar.
Toda vi ne pozabite na svojo obljubo: nikomur ne ome¬
nite o tem, kar ste videli, nikdar ne povprašujte po
mojem imenu in rodu. Zbogom, našla bom pot do sa¬
mostana sama, vi pojdite svojo pot. Nikdar več se ne
bova videla.«

Njen glas se je nalahno stresel pri poslednjih be¬
sedah.

»To je nemogoče!« je vzkliknil Andrej strastno.
»Umirajoči, katerega ste tako spoštovali, vas je pripo¬
ročil mojemu prijateljstvu in vi sami ste rekli -—«

»Ne brigajte se za to, kar sem rekla!« je prekinila
njegov govor. »Cesta mojega življenja, pelje skozi ne¬
varnosti, temo in žalost in vaše prijateljstvo napram
meni bi lahko bilo usodno. Sicer pa odidem jutri k očetu
in ga spremim v Petrograd, vi pa boste ostali tu v tem
blagem miru gozdne samote.«

»Motite se,« je odvrnil, »tudi jaz v kratkem odidem
na dvor —«

»Ah!« je rekla žalostno, »potem se gotovo zopet
vidiva. Vendar me ni treba poznati, kjerkoli se srečava.«

»Vi. pravite, da vas popelje cesta življenja skozi ne¬
varnosti? Prisežem vam pri odrešenju svoje duše, da bo
vaša cesta tudi moja cesta. Stvar, ki jo vi zastopate, ki
tvegate svoje življenje zanjo, je gotovo sveta stvar,
čista, veličastna!«

»Pri živem Bogu, da je!« je rekla slavnostno in je
dvignila roko proti večernemu nebu.

»Potem torej mislite, da nisem vreden bojevati se
za to stvar? Iz kakega drugega razloga bi odklanjali
mojo pomoč?«

- 32—.

»Zato, ker vas nočem zagnati v vrtinec bojev in
borb —«

»Toda jaz vam hočem služiti!« je prekinil Andrej
njene besede, »hočem se boriti in bojevati in lotiti vsega
za vas. Ne odganjajte me od sebe! S tem zlatim obroč¬
kom«, je nadaljeval in snel z mezinca prstan, »se vam
oddam popolnoma, kakor v starodavnih časih vitezi: vi
ste gospa moje volje, delajte z menoj, kar je vaša volja.«

Obotavljala se je nekaj časa, potem pa je sprejela
prstan z vzdihom; približala se je s svojim konjem kar
najbolj tesno Andreju.

»Sami ste to hoteli,« mu je rekla skoro šepetaje in
se je ozrla na vse strani. »Sprejmem vas za svojega in
za dobro stvar bojevnika. Toda premislite vse dobro,
predno se oddate moji službi. Slepo bi morali spolnjevati
moje ukaze, moja volja bi morala biti vaša volja, moje
zadeve vaša najsvetejša dolžnost.«

»Prisegam na odrešenje svoje duše, da vas boni
slepo poslušal.«

Agrafena je sklonila glavo; nato pa je vzela iz nedrij
velik, zlat denar na črnem traku, ki ga je bil Andrej videl
na bučelarjevem pasu, ko sta prišla k njemu. Sedaj mu je
držala oni denar pred očmi. Bilo je še dosti svetlo, da je
mogel spoznati kov: zagledal je na njem klečečo postavo,
ki je dvigala gori k nebu dete, kateremu je druga ženska
postava, ki je plavala nad oblaki, polagala na glavo krono.

»Dobro si zapomnite kov tega denarja,« je rekla
Agrafena; »to bo gotovo znamenje mojega sluge, ako ne
pridem sama k vam na pogovor. Pri komur boste videli
podoben denar, vedite, da je moj prijatelj. In sedaj po¬
slušajte moj prvi ukaz: ne iščite me; ko pride čas, se

— 33 —

vam razodenem sama. Vendar predno se ločiva, mi se
povejte svoje ime!«

»Andrej Cernišev.«

»Ponavljala ga je parkrat tiho, kakor bi hotela
vtisniti to ime v spomin, nato pa mu je pomignila v slovo.

»Dovolite še,« jo je pridrževal, »da vas smem spre¬
miti, dokler ne ugledamo kupole monasterija; temni se že
sumljivo in lahko bi se kaj poškodovali.«

Privolila je molče in šla sta naprej skozi dremajoči
gozd; na nebu je mirno plul svetel krajec meseca in nje¬
govi čisti žarki so se tupatam lomili v belih, prozornih
oblačkih. Ko so se zasvetili med drevjem, pozlačeni
križi monasterija, mu je zopet pomignila z roko v slovo,
nato pa je dvignila akvamarinaste, nepremične oči k nebu
in je zašepetala sanjavo: Andrej Cernišev.

Gledal je za njo, dokler ni zginila med drevjem: da
bi se otresel vseh skrbi, je stopil s konja in ji je sledil do
konca gozda, odkoder jo je zagledal pri samostanskih
vratih. Potem šele se je vrnil v sladkem razburjenju
domov, v ono hišo, odkoder je bil pred nekoliko urami
odšel s tako težkim srcem z gospodom Lugardonom.

V tem času je najbrže prišel gospod Lugardon do
prvega prenočišča na svoji daljnji poti.

»Ubogi fant!« je mislil, ko se je spomnil na Andreja;
»ubogi fant! Gotovo ni danes celo noč zatisnil očesa.«

Ubogi gospod Lugardon! Andrej seveda ni spal celo
noč, toda čeprav si je drugi dan bridko očital, na dragega
prijatelja se vendar ni spomnil. Pa gospod Lugardon bi mu
bil to gotovo odpustil; zakaj še predobro je vedel, da pri
svitu ljubezni zvezda prijateljstva obledi. In to navdušeno
trepetanje njegovega srca ob spominu na Agrafeno, kaj je
bilo to kaj drugega kot ljubezen? in da je ta ljubezen
večna, na to bi bil Andrej prisegel.

3

34 --

II.

Cas je potekal. V sredi poletja je bilo, ko se je An¬
drej Cernišev srečal na kraju gozda z Agrafeno, in šele
na jesen ga je poslal knez Pomarov na dvor. Na poti v
Petrograd je obiskal Andrej mater, katere skoro še
poznal ni; bila je drugič omožena. Prvega svojega so¬
proga, očeta Andrejevega, ni ljubila, zakaj vzela ga je
proti svoji volji, ker jo je k temu prisilil le brat, knez
Pomarov, ki se ni prav nič brigal za to, da ji je odrekel
svojo naklonjenost, ko je namreč v kratkem času An¬
drejev oče lahkomiselno zapravil svoje in ženino premo¬
ženje. Pozneje je vzel k sebi osirotelega Andreja, toda
mati njegova se ni smela pri njem oglasiti, posebno ko je
po nagnenju svojega srca stopila čez nekaj let v drugi
zakon, z možem, ki je imel malo premoženje, čeprav
staro ime, z Mihaelom Stepanovim. Uboga Feodora!
Zdelo se je, da jo usoda zasleduje s posebnim kljubo¬
vanjem. Kakor ni ljubila prvega moža in kakor je
upala, da bo dosegla z drugo možitvijo doslej neznan
blagor, se je kmalu prebudila iz goljufivih sanj, zakaj
Mihael Stepanov je bil trd mož, brez čuta, ki je smatral
ženo le za oskrbnico hiše in posestva in ki jo je popol¬
noma zanemarjal; čez nekaj časa, ko se je zgubila nje¬
gova silna, toda plitka strast, ni poznal druge zabave kot
lov na ribe in vsakovrstne gonje; temu opravku se je
strastno udal. Feodora Dimitrijevna ni godrnjala; imela
je namreč neskromno zavest, da postane mučenica. Z
neumorno potrpezdjivostjo je prenašala vse, kakor breme,
ki ji ga je naložil na hrbet bog sam, »da bi jo izkusi! in
boljšo napravil«-. Vedno je hodila s sklonjeno glavo, s
povešenimi očmi, toda njen obraz je bil miren in njen

- 35 —

soprog ni bil preveč nežnočuten, da bi se kaj zmenil za
njen žalostni nasmeh. Radostno je pozdravila Andreja,
toda njene oči so plašno in v stiski begale po sobi, ko
se je zaslišal na pragu surovi glas Mihaela Stepanovega;
očividno ji je odleglo, ko je ta vljudno povabil Andreja,
naj ostane pri njih dalje časa in ko mu je začel praviti
o svojem lovu. Nato so se oglasili lahki in hitri koraki
pred vrati in ko je Feodora Dimitrijeva odprla, je plašno
priteklo v sobo troje otrok, ki so postrani gledali gosta;
s smehljajem in rdečico na obrazu so se prijemali za krilo
in za roke Feodorine; to so bili mali, polbratje Andrejevi.
Vsi so se počutili bolj prosto, ko je vrgel Mihael čez nekaj
časa puško čez ramo, ko so ga skozi okno videli odhajati
in ko so slišali, kako žvižga psom. Otroci so se sedaj
približali Andreju, zvedavo so ga ogledavali, otipavali
njegove prstane in zlate priveske in mati njegova se je
upala objeti z rokami njegov vrat, poljubiti mu oči in čelo,
sladko šepetajoč: »Andrejček moj!«

Ostal je nekaj tednov v očimovi hiši; bilo mu je tako
blaženo in veselo v krogu teh ljubih otrok, pred očmi
tega nežno trpečega bitja, ki ga je porodilo'. Podnevi je
hodil na sprehod na široko pokrajino, vstavljal se je več¬
krat pri veselih ognjih, ki so jih zanetili na polju otroci,
Pasoči črede, in pogovarjal se je z njimi in se kratkočasil
z njihovimi priprostimi odgovori. Pokrajina je bila eno¬
lična, vendar zlati žarki jesenskega sohica so ležali na nji
tako sanjavo, kakor žalosten nasmeh na obrazu umi¬
rajočega. Ko je blodil po stezah, na katere so nastiljale
breze zlate in rdeče denarce svojih odpadajočih listov, se
ie poglobil v sladke sanje in prijetne spomine na skriv¬
nostno mladenko, ki se mu je prikazala kot njegov ideal
In ki je kmalu izginila kakor senca.

— 36 —

Morda jo bo v mestu zopet našel? Večkrat se mu
je zdelo, da je to nemogoče, da je bilo to, kar je videl
in slišal, le posledica razburjene fantazije in čimdalje je
tako prevdarjal in premišljeval, tembolj je izgubljala po¬
stava Agrafene gotovost, tembolj je sprejemala nase tip
meglene prikazni.

Nastale so goste megle, ognji na pašnikih so le slabo
brleli skozi nje in so slednjič popolnoma ugasnili pod va¬
lovi hudournikov; zabučali so viharji, poslednji listi dre¬
ves so se odtrgali in so leteli v divji naglici po razbur¬
jenem zraku, ponoči je padal sneg in je zagrnil vse, kamor
je seglo oko, v belo rjuho, ki se je iskrila od milijonov
drobnih zvezd, da bi človek skoro oslepel. Andrej se je
poslovil od matere in njene rodbine in je zletel kakor
ptič po zmrzli gladini cest.

»Andrejček, golobček moj,« je šepetala mati solzeča
se, ko je sedel v sani, »ne veš, kako omahljiv je svet, v
katerem, veruj mi, ni nobene sreče! Ako ogoljufa tudi
tebe, ako ne boš našel, česar iščeš, povrni se k meni!
Ničesar se ne boj, imam zadosti srčnosti, stati med teboj
in Mihaelom. Ti si moje dete! Česa se ne bi zate lotila?«

Pri teh besedah se je zravnala in je gledala odločno
okrog sebe.

Poljubil je njene, drage roke in se je zavil v kožuh,
da bi nihče ne videl njegovih solz. Dolgo je še stala na
pragu, dokler ni izginil; nato se je vrnila k otrokom, vsa
otrpla od mraza, katerega pa ni čutila. —

Ko je prišel do svojega cilja, je Andrej počasi pozabi!
vse te vtise prejšnjega življenja; to prostrano mesto, to
vrvenje v njem, šum in bliščoba, vse to je prevzelo An¬
drejev duh in njegovo zavest prvega trenotka v Petro¬
gradu.

— 87

Takoj drugi dan se je napotil v palačo Nariškinovih,
njegovih in kneza Pomarova sorodnikov, ki naj bi ga
uvedli pri dvoru. Nariškinovi so bili z velikim knezom
Petrom naravnost v sorodu (druga soproga carja Alek¬
seja je bil iz njihovega rodu), toda največjo zaslugo za
milost, na katero so se pri prihodnjem carju veselili, je imel
Lev Nariškin. Velikemu knezu in njegovi soprogi se je
čez vse priljubil zaradi posebnega daru parodiranja in
zaradi lahke, smešne zgovornosti. Lev je znal baje go¬
voriti tudi največji nesmisel na tak način, da ga je skraja
vsak napeto poslušal, misleč, da je to popolnoma pametna
reč, dokler ni slednjič smešnost prodrla z vso silo in se
cela družba spustila v homerski smeh. »Še nikdar me ni
nihče pripravil v tak smeh, kakor ta Lev Nariškin,« je
napisala Katarina v svoje zapiske. Imela ga je za neka¬
kega dvornega norca in kako sta se drug proti drugemu
obnašala, se najbolje vidi iz tega, kar sama o njem pri¬
poveduje. Dobila ga je nekoč v svojem kabinetu, ležečega
na divanu in prepevajočega pesem »qui n’ avait pas le
sens commun«. Odšla je in se kmalu vrnila v spremstvu
dveh dam, in ker je Lev Nariškin še vedno ležal na di¬
vanu, so ga začele vse tri pretepavati s šibami, obvitimi
s koprivami, tako da so mu otekle roke, noge in obličje
in da je moral ostati tri dni v svoji sobi.

Lev Nariškin je sprejel Andreja z odprtim naročjem
in ga je takoj peljal k svoji svakinji Ani Nikitišni, ker nista
stanovala oba brata v isti hiši.

Ana je sedela pri svoji toaleti pred beneškim zi>
calom. Njena oprava je bila sicer že končana, toda Ana je
Vendar vzela še nase peignoir iz bruseljskih čipk, ki je
Padal od belih ramen do tal, zakaj komornica ji je še ravno
Venčala napudrano frizuro z dragocenimi, umetnimi

38 —

cvetlicami. Ana Nikitišna je bila krasna, pravi vzor ve¬
like dame, gracijozna in koketna; posebno krasna pa je
bila v tem kabinetu, kjer se je vse svetilo od snežne be¬
line: atlasove tapete, čipkasta pregrinjala in srebrna
toaleta, in kjer je ona vsled bele polti ponosnega obraza
vendar zmagovala nad vso ostalo belino.

Sprejela je mladega sorodnika nič manj uljudno kot
Lev Nariškin.

»In vi ste torej za sedaj glavni svetovalec našega
ljubega strička?« je vprašala svaka, iskala je pri tem z
rožastimi prsti v perlasti skrinjici primerno »mouches«
za svoje snežno belo obličje, pomignila je komornici, naj
odide in je pristavila: »Ali veste, da bi se moj soprog
z vami bojeval za to veselje, ko ne bi bil ravno v
Moskvi?«

»In res, lahek bi mu bil boj za ljubezen in pri¬
jateljstvo tega našega ljubega strička, ako bi vi, kakor
vam ukazuje dolžnost, prispeli svojemu soprogu na po¬
moč, kaj ne da, Andrej?«

Ana Nikitišna je posvetila na Andreja s temnim
leskom svojega milega pogleda; Andrej se je zardel.

»Poglejte, poglejte, on se je zardel!« se je smejal
Lev na vse grlo, »kako dolgo že nismo videli kaj po¬
dobnega? Škoda, Andrej, da boš to dragoceno lastnost v
Petrogradu kmalu izgubil: hodili bi te gledat kakor kak
čudež!«

Te besede niso bile posebno vljudne, da bi vrnile
Andrejevemu licu normalno barvo, zato je bil vesel, ko
je Ana vstala, da bi ogledala v večjem zrcalu svojo dolgo
vlečko, če so njene gube dovolj slikovite.

— 39 —

»In kje, ljubi striček,« je vprašala in zopet obrnila
svoj junonski obraz k mladeniču, »kje nameravate začeti
svojo karijero, na velikem dvoru ali na malem?«

»Oprostite, madame,« je rekel Andrej, »toda vaše
besede mi niso dovolj jasne.«

»Dvor njenega veličanstva imenujemo veliki dvor;«
ga je poučevala Ana s koketno namišljenim naglasom ma¬
terinskega prijateljstva, »in mali se imenuje dvor velikega
kneza in njene soproge.« Potem je zopet sedla k toaleti
in je pristavila šaljivo: »Na noben način vam ne morem
priporočati velikega dvora, zagotavljam vas, 'da bi bil
grof Šuvalov na s'as ljubosumen, in morda ne brez
vzroka — vous etes trop joli garpon, mon cher cousin!«

»Kdo je grof Šuvalov?« je vprašal Andrej Černišev
v zadregi in se je vnovič zardel. Ana in Lev sta se
spustila v smeh.

»Pojdiva že!« je rekel Lev. »Razume se, ljuba Ana,,
da bo imel mali dvor to posebnost, šteti deviško zarde¬
vajočega se Andreja med svoje dvorjanstvo. Kar se pa
grofa Šuvalova tiče,« je rekel Andreju, »no, grof uživa
veliko prijateljstvo.«

»Recimo rajši n a j v e č j e prijateljstvo,« se je sme¬
jala Ana Nikitišna za krasno dišečim robcem.

»Torej največje prijateljstvo,« je nadaljeval Lev, »pri
njenem imperatorskem veličanstvu, carici Elizabeti.«

Poslovila sta se od Ane. Toda medtem, ko so sluge
pomagali Andreju v predsobi obleči se v plašč, se je Lev
hitro vrnil v budoar svoje svakinje.

»Slišite!« ji je rekel napol šepetaje, »bodite nekoliko
dni bolni in ne hodite iz hiše. Ko vam porečem, povabite
Andreja Cerniševa na večer k sebi; to bo čez tri ali
štiri dni, ko ga bom namreč vpeljal pri velikem knezu.«

- 40 —

»Ah!« se je čudila Ana, »Černu to?«

»Ali ni res, da je Andrej nenavadno lep?« je vprašal
Lev in ni odgovoril na njeno vprašanje.

»In ta priprostost njegovega govora in sanjavost
njegovih oči!« je rekla Ana ne brez vneme. »Ta barva
gozdne samote mu res pristoja a ravir! V kratkem času
bo ves Petrograd zaljubljen v našega strička.

»Upam, da bo,« je odvrnil Lev; »ker naš striček je
napram damam popolnoma malomaren.«

»Oh, borno videli!« je rekla Ana hitro.

»Za sedaj pa delajte, kakor sem vas prosil!« je od¬
govoril Lev in se je odpravljal k odhodu.

»Ampak vprašam vas še enkrat, čemu to?«

»Zgodilo se bo to le v večjo slavo Nariškinov!« je
odvrnil Lev in je odhitel k Andreju.

Dan, na katerega je Andrej s hrepenenjem čakal, je
slednjič prišel. Gospod Bibe, Levov pariški krojač je
prinesel o pravem času novo, naročeno obleko in gospod
Guimbel, francoski zlatar, mu je poslal nakupljene dra¬
gocenosti, kakor je bil obljubil, samo s pristavkom, da ne
bi bilo mogoče najti podobnih niti v slovečih zlatarskih
prodajalnicah Palais Royala. Andrej se je torej onega dne
ves svetil od pravega lipša širom vladajoče boginje Mode.

Lev Nariškin si je medtem izbral najpripravnejši čas,
da vpelje svojega varovanca na polžke in nevarne par-
kete dvora, čas, ko je bil veliki knez najboljše volje, to
je dan, ko je vedel, da dobi Peter novo pošiljatev žganjice,
ne da bi to tajna policija Elizabete preprečila, sam pa
je prinesel skrivaj prejšnji večer v palačo majhen zaboj
igrač in svinčenih vojakov, to posebno, najljubšo stvar
bodočega vladarja ruske države, katerega največja strast
je bila: napiti se žganja in se igrati pri zaklenjenih vratih

— 41

včasih do dveh popolnoči z igračami. Te je podnevi
spravil pod posteljo svoje žene. Vsako jutro je pregledal
svoje lesene in svinčene vojake in se je zato oblekel v
popolno uniformo. Onega dne, ko je Lev Nariškin pri¬
peljal Andreja na dvor, se je prikradla majhna miška v
njegovo trdnjavo iz lepenke in je snedla tam z največjim
mirom dva, iz testa napravljena stražnika z orožjem vred.
Peter jo je popadel, dal jo je obesiti in je ukazal, naj se
pri tem ozira na vse ceremonije, vstanovljene za obešanje.
Potem je poklical svojo ženo in ji je rekel z najbolj resnim
obrazom: »Vidite, ta miška je napravila tako težek zločin,
da je morala biti obešena. Moji psi so jo vjeli, obsodil sem
jo po prekem sodu in tri dni bode postavljena na javnem
kraju kot strašilni vzgled. Kaj pravite k temu?«

»Da bi se lahko ta miška pritožila, ker ni bil za¬
slišan njen zagovor,« je odgovorila velika knežnja z na¬
smehom, z onim nepremagljivim nasmehom, ki je imel s
svojim čarom tudi na Petra vpliv vkljub njegovemu po¬
kvarjenemu okusu, ki ga je privedel do tega, da se je
vedno zaljubil v ženske, ki jih je imel vsakdo drug za
cvet vse odurnosti.

»Bistrost vašega razuma me vedno nadkriljuje,« je
zaklical za ženo, ki se je medtem vrnila v svojo čum¬
nato, in z nasmehom na ustnicah in z veselo voljo, ki
mu jo je napravila pošiljatev igrač, je stopil v veliko
dvorano, kjer ga je dvorjanstvo že pričakovalo. Takoj pri
vstopu je zagledal Leva' Nariškina in njegovega varo¬
vanca. Lev mu je bil že precej pripovedoval o svojem
sorodniku: izmislil si je o Andreju bajke, ki so ga pri¬
poročale prijateljstvu velikega kneza, in nalagal se mu je
brez zadrege, da Andrej na vsem svetu nikogar tako ne
občuduje kakor Friderika TL, da je bil ves osupel, ko je

42 —

prvič zagledal uniformo holštinskega polka, aa si je kupil
nemško slovnico, da ima veliko spoštovanje do protestan-
tovske vere itd. Ni bilo torej čudno, da veliki knez ni
mogel niti pričakati trenotka, ko se sreča z Andrejem,
ki je bil že ptej pri njem v milosti.

»Kaka postava!« je zaklical veliki knez, ves osupel,
ko je zagledal Andreja, pozabil je popolnoma na dvorno
etiketo, hitel je k njemu in je rekel: »Sam Bog vas je
vstvaril, dragi prijatelj, za to, da bi se vsa krasota nove
uniforme, ki sem si jo včeraj izmislil za svoj polk po
pruskem vzorcu, na vas kar najbolj očitno pokazala
svetu!«

Za nikogar drugega se ni več zmenil kot za Andreja,
začel mu je takoj pripovedovati, kako se oblači poleti v
Oranienbaumu vsa njegova družba v uniformo, kako jo
on sam celi dan uri, kako mora tudi vse njegovo služab-
ništvo z mušketo na rami tekati okoli, kako je napravil s
koridorov svojih čumnat glavno stražo in podobne stvari,
ki so imele po njegovem mnenji velikansko ceno za celi
svet. Andrej ni bil malo presenečen od vsega, kar je
ravnokar slišal in videl; tako si ne bi bil nikdar pred¬
stavljal niti dvora, niti velikega kneza; to niso l^ile na¬
vade in običaji kraljevski, to je bilo brez dvoma govor¬
jenje kakega nemškega podčastnika! Toda zato pa je
zvenel glas velikega kneza tako prisrčno in njegov po¬
gled je bil tako odkritosrčen in res prijateljski, da se mu
je Andrejevo priprosto srce takoj hvaležno pridružilo;
dobro se mu je tudi zdelo, da se je bil bodočemu vladarju
tako nenavadno priljubil. Od vseh strani so se mu takoj
začeli klanjati in rnarsikak nevošljiv pogled se je .srečal z
njegovimi začudenimi očmi, posebno ko ga je veliki knez,
v dokaz posebnega prijateljstva, povabil k sebi na vsak-

— 43

danji popoldanski »koncert« — to je k produkciji, ki jo je
veliki knez sam nudil svojemu dvoru s tem, da je igral
na gosli na tak način, da je privedel vsako, samo neko¬
liko godbi pristopno uho do pravega obupa. Poznal ni
namreč niti ene note in je igral le po posluhu; njegova
žena je rekla: »Peter misli, da obstoji krasota godbe v
tem, s kako močjo kdo izvabi glasove iz trpinčenega in¬
strumenta.«

Andreja so bolela ušesa pri tem čudnem koncertu,
toda kdor je le par besedi spregovoril z velikim knezom,
ta se je takoj privadil njegovim blaznim idejam, tako da
ga ni moglo nič presenetiti.

»Škoda, da ni danes velika knežnja prisotna, imel bi
vsaj plačilo za to strašno trganje po ušesih,« je omenil
Lev Nariškin, »knežnja je nekaj bolna in je baje par dni
ne bo mogoče videti. Prinašam pa ti dve tolažilni novici:
prvič, da te bo postavilo njeno veličanstvo za komornika
na malem dvoru, in drugič, da je moja krasna svakinja
že toliko okrevala, da te danes zvečer gotovo pričakuje.
Jaz tudi pridem in mogoče pripeljem s seboj še kakega
prijatelja.«

Andrej je rad sprejel povabilo; tožilo se mu je v ve¬
likem mestu, kjer ni poznal razim Nariškinovih še ni¬
kogar. Ko je prišel na večer v palačo, ni' dobil Ane Niki-
tišne same, kakor je bil mislil, ampak v družbi dveh dam,
nekaj starejših od nje. Sedele so blizo peči, kjer je veselo
plapolal velik ogenj in napolnjeval celi, ne ravno veliki
salon s prijetno toploto in rdečim svitom, kar je dajalo
temu krasnemu prostoru nekako posebno prijazno po¬
dobo.

»Le naprej, dragi striček,« je ngkla Ana, ko se je
osupel vstavil na pragu,, »tu imate same sorodnike; pri-

— 4,1 —

šotni sta le Senjavina in Izmailova, obe sestri mojega
moža.«

»Kako vam je ugajal koncert velikega kneza?« je
vprašala s smehom Senjavina, ko so si podali roke.

»In kako so vam bile všeč dame?« je vprašala Ana
hitro, še predno je mogel odgovoriti na prvo vprašanje.
»Ubožec, srčno vas obžalujemo!«

»Ali ste videli Marfo Šavirovo?« je pristavila Izma¬
ilova, ki je očividno smatrala prejšnja vprašanja za taka,
na katera ni niti treba odgovarjati. Toda Ana Nikitišna ni
privoščila Andreju toliko časa, da bi odgovoril na vpra¬
šanje Izmailove.

»Kakor vidite,« mu je rekla in je pokazala lakaja,
ki je ravno vstopil z velikim srebrnim samovarom in ga
s posodami za čaj postavil poleg ognjišča na mizo, »ka¬
kor vidite, živimo popolnoma po domače in po meščansko;
Izmailova kot najstarejša bo nalivala in mi se sami po-
služimo.« Pomignila je lakaju, naj odide.

»Toda saj nam niste doslej odgovorili niti besedice,«
je rekla Izmailova in se je sukala pri čajevi mizici. »Kako
vam je torej ugajala — no, gospodična Šavirova po¬
stavim?«

»Ne poznam je, me niso seznanili —«

»Ah tedaj vam povem,« se je oglasila Ana, »morali bi
poznati to osebo, nenavadno suha je in grda tako, da se
je priljubila velikemu knezu; ima posebno dolg vrat —«

»In ta njen dolgi vrat,« ji je segla Senjavina v be¬
sedo, je dal njenemu veličanstvu priložnost za tako du¬
hovito šalo, da se je razveseljeval z njo celi dvor več

mesecev.«

»Bilo je to lani o novem letu,« je poprijela besedo
Izmailova, »ko je cesarica velikemu knezu in njegovi

soprogi izkazala čast, da jima je dovolila sesti za svojo
mizo pod cesarskim baldahinom. Okrog prestola je bilo
veliko miz, pri katerih je sedela množica gostov, izbranih
iz najvišjih krogov. Njeno veličanstvo je bilo nenavadno
veselo. Med obedom je cesarica zagledala osebo, nad ka¬
tere odurnostjo je kar osupnila.

»Kdo pa je tista strašansko suha, grda ženska s tem
čapljinim vratom?« je vprašala. »Gospodična Šavirova,«
se je glasil odgovor. Toda gospodična Šavirova je bila
ravno v istem času dama, ki je vladala srce velikega
kneza. Cesarica je slišala o tem, toda ni je poznala osebno,
zato je vdarila v glasen smeh, obrnila se je k veliki
knežnji in je rekla: Spominja me na naš ruski pregovor:
»Dolg vrat ni za nič drugega kot za obešanje.« —

Dame so se začele smejati, čeprav so že same veliko¬
krat pripovedovale in ponavljale to cesarsko šalo. Andrej
se je tudi nasmehnil, toda osupnil ga je frivolni ton, ki je
ravno tako lahkoživo meril na zakonsko nezvestobo ve¬
likega kneza; ta frivolnost je žalila čista načela nravnosti,
ki mu jih je gospod Lugardon brez kake dolgočasne pri¬
dige vcepil v srce; umikal se je namreč instinktivno pred
vsako nizkostjo in neplemenitostjo, najsi je bila že ob¬
lečena v nedolžno ali vabljivo odejo. Vendar ta neprijetni
občutek vzbujajoče se nejevolje se je umaknil nagli
osuplosti; za bogato pozlačenimi vrati krasnega salona
se je namreč oglasilo petelinovo kikirikanje, a dame so
ostale pri tem mirne, kakor bi bila čisto naravna stvar,
da se sprehaja petelin po sobi palače kakor po kaki vasi;
Andrejevo začudenje jih je očividno veselilo. Kikirikanje
Se je ponovilo, toda obenem je zazvenel ljubeznjiv smeh
zenskega glasu. Vrata so se naglo odprla in uganka je
bila rešena - — Lev Nariškin se je namreč prikazal na

— 46 —

pragu in je tretjič zakikirikal; peljal je za roko mladeniča
visoke rasti, vitke postave, lepega Kakor deklica. Oni
zvonki, polni ženski glas je bil torej njegov. Pri pogledu
nanj so dame takoj vstale; bile so nekako v zadregi.
Brez obotavljanja so šle k mladeniču in so ga molče gle¬
dale. Lev Nariškin se je vrgel na naslanjač z glasnim
smehom, mežikal je z očmi, delal najčudovitejše kretnje
in se obnašal kakor pravi harlekin.

»Andrej,« je rekel Lev, »glej! najboljši moj prijatelj,
Aleksej Iljič — Iljič —-Zerbov!«

Aleksej se je nasmehnil in je povesil oči, ko je podal
Andreju malo roko, belo in mehko, kakor ženska roka.

Dame, ki so stale nekaj časa kakor okamenele, so
slednjič sedle in mladenič Aleksej si je pristavil naslanjač
prav k ognju.

»Danes ste zelo molčeče, drage dame,« je rekel Lev,
ko so ga ženske neprestano gledale, kakor poosebljena
znamenja vprašanja.

»Čakamo, da nas začneš ti s kako stvarjo kratko¬
časiti,« je odvrnila Izmailova.

»Veš, da sem še le nedavno prišla s sestro v mesto:
hrepeniva po novicah in Ana, ki ni celi čas svoje bolezni
nikogar sprejela, ne ve ničesar, pa prav ničesar!«

»Žal mi je, da vam tudi jaz ne morem postreči,
kvečjemu če bi pogrel staro storijo o jabolčnih olupkih
grofa Verinija.«

»Ne poznamo je še!« so zaklicale ženske vse na¬
enkrat.

»Pripovedujte!« je rekel Aleksej Iljič, »doslej je še
sam nisem slišal.«

»Knežnjo Žukonovo poznate vsi,« je začel Lev pri¬
povedovati; »veste torej tudi, kako malo veselja uživa

— 47 —

ta krasotica ob strani starega, godrnjavega soproga. Za¬
torej ni čudno, da se ni mogla ubraniti čaru vročih po¬
gledov grofa Verinija, onega neapeljskega Apolona, ci¬
ničnega kakor lazaron, zabavnega kakor don Juan, ki je
Prišel sem v našo severno Palmiro le zato, da bi si osvojil
nam možem na rovaš srca najkrasnejših naših dam. Naš
tjubeznjivi grof si je zaželel rendez-vous; knežnja ni bila
Preveč trdega srca, da bi njegovo prošnjo odbila. Gospod
soprog, ta silni lovec pred gospodom, je bil kakor po¬
navadi povabljen na lov; ker je grof izvedel o tem do¬
godku, se je priplazil v hišo in celo v Nimrodovo sobo,
Mer je ravno bila knežnja (gotovo le slučajno). »11 mio
cor!« so zašepetala njena krasna usta. »La mia bella!«
je zazvenel iz njegovih zapeljivih ustnic — toda nepriča¬
kovan hrup se je vmešal v ubrano harmonijo nežnih
strun, s katerimi sta bila njih srci poetično nategnjeni:
barbarski Nimrod, katerega je zgrabila na potu nagla
bolezen, se vrača našima zaljubljencema ne ravno o pra¬
vem času nazaj!«

»Uboga knežnja!« jo je pomilovala Izmailova.

»Seveda uboga!« je nadaljeval Lev. »Toda kaj po¬
leti?« Na koridoru so se že oglasili koraki, pod oknom
je šumela mrzla Mojka; sosednja soba kneževa je bila
n iegova garderoba, kjer je stala velika omara. »O dio,
dio!« je tarnal grof, ko ga je knežnja obupno potisnila
Va ’ijo. Zaklenila je dvakrat, vtaknila hitro ključ v žep —
In  ie hitela dragemu soprogu naproti, vsa v skrbeh za
njegovo zdravje.«

»Neprijetna situacija,« je menila Ana Nikitišna.

»To ni bilo še dovolj! Knez je legel na divan in je
zahteval spalno suknjo. Komornik gre k omari, omara je
zaklenjena. Iščejo ključ, ne morajo ga najti. Knez kolne,

48 —

knežnja se trese, naš grof obljubuje madoni seženj dolge
sveče. Madona ga je vslišala, zakaj knez se je pomiril
in je legel na posteljo. Toda komornik, neroda, je pri¬
peljal ključavničarja. Knežnja je obledela, toda medtem,
ko je ključavničar pripravljal orodje, se ji je posrečilo
zašepetati mu besedici »ne odpri!« in da bi bolje razumel,
mu je spustila mošnjo zlatnikov med orodje. Bila je re¬
šena, zakaj ključavničar je bil razumen človek; ubijal se
je s ključavnico tako dolgo in je pri tem tako neznosno
škripal, da ga je ukazal knez ves jezen zapoditi. Cel dan
in celo noč je sedela knežnja pri njegovi postelji in cel dan
in celo noč je knez, ki je bil obdarjen z velikanskim
apetitom in ni mogel zatisniti očesa, neprenehoma jedel
jabolka, ki mu jih je skrbna knežnja neprenehoma sama
lupila. K sreči je posvetilo drugi dan solnce in'knez je
hodil po koridoru, odkoder se je videl zasnežen vrt.
Knežnja je porabila ta čas in je hitro vrgla lačnemu lju¬
bimcu v omaro cel koš jabolčnih olupkov. Popoludne se
je počutil njen soprog že tako dobro, da je odšel na spre¬
hod. in nesrečni ljubfmec je bil zopet prost. Nekaj dni
nato sta se ljubimca srečala v družbi in knežnja mu je
obljubila nov rendez-vous. »Ampak za božjo voljo, samo
pri vas ne!« je prosil prestrašeni grof, »zakaj ničesar na
svetu se tako ne bojim kakor ključavničarjev in jabolčnih
olupkov!«

»Kaj bi napravili vi, dragi striček,« je vprašala Ana
in je vrgla nanj ognjen pogled, medtem ko je vseobči smeh
poplačal Leva za povest. »Kaj bi vi storili, ako bi se vam
kaj podobnega pripetilo, ali bi se upali iti na drugi
rendenz-vous?«

»Kar bi predvšem napravil,« je rekel Andrej, »bi bilo
to — da bi molčal in bi rajši vse prestal, kot da bi dobro

49

ime kake dame izročil posmehu. Mislim, da ima žena,
čaprav je grešila, pravico do gotovega spoštovanja, po¬
sebno pri onem, zaradi katerega je grešila.«

»Nesrečni človek!« je vzkliknil Leo Nariškin, »skrivaj
podobna načela! Ako zvedo zanja dame našega dvora,
ne prideš celo svoje življenje iz garderobnih omar, to se
pravi, če te te napudrane bakhantke poprej ne raztrgajo,
kakor novega Penteja!« Govoril je v tako nespoštljivem
tonu, da Andrej ni mogel ubraniti, da se mu ne bi prika¬
zala nejevolja v očeh in na zardelem obličju, čeprav je
moral biti Levu hvaležen za tako laskanje.

»Ne kujaj se, Andrej,« se je šalil Lev, ko je to zapazil.
»Zagotovim ti, da ne najdeš na celem dvoru niti ene žen¬
ske, ki se ne bi smejala tvojim, že večkrat spregovorjenim
načelom blodečega viteza iz časov svetega Ludvika, da
ne najdeš niti enega moža, ki bi bil s teboj istega mnenja.«
»Oh, v tem vam ugovarjam,« se je oglasil Aleksej, vstal
je s svojega naslanjača in se je približal Andreju; »časten
in odkritasrčen mož ne bo nikdar smešen, in če je na
Petrograjskem dvoru malo takih, tem slabše za ta dvor.
Ne verujte Nariškinu,« je nadaljeval in je podal Andreju
roko, »zagotovim vam, da niso vse dame našega dvora
take »napudrane bakhantke,« kakršne je napravil tu naš
prijatelj.«

»Oh vi, Aleksej, le tiho bodite!« je rekel Lev in je
postrani pogledal Andreja, da bi videl na njem učinek
svojih lastnih besed, »vi morda hočete veliko knežnjo
hvaliti, prav podobno je, toda le pustite to, saj preveč
dobro poznamo to vašo medsebojno ljubezen!«

Andrej Oernišev se je čudil; zakaj trdno je mislil, da
Potegne Aleksej meč v obrambo svoje dame, čudil se je
Levovi predrznosti, ki se je tako zaničevalno dotaknil

4

50 -

velike knežnje in njenega baje nežnega razmerja napram
temu mladeniču. Nehote je vstal s svojega sedeža in je
gledal sedaj enega, sedaj drugega. Toda Aleksej je ostal
popolnoma miren, le nasmehnil se je, ko je opazil, kak
utis so napravile nanj besede Leva Nariškina.

»Zrastel sem v Nemčiji,« je rekel Aleksej in je sedel
poleg Cerniševa, »kjer so bivali moji stariši, poznam ve¬
liko knežnjo iz časov svojih otroških let, Nariškinove
besede ne vsebujejo torej ničesar, kar bi Katarino kom¬
promitiralo, ker vsakdo ve, da sva skupaj kakor brat in
sestra. Sicer pa se vam v njenem imenu zahvaljujem za
vitežko nejevoljo, ki sem jo videl vzplapoiati na vašem
obrazu, ko ste menili, da jo Lev žali!«

»Zdi se, Andrej, da imate napram nji veliko sim¬
patijo?« je vprašala Ana malo vznemirjena, čeprav se je
hotela pokazati malomarno.

»Ravno to ne,« je odgovoril Andrej, »vsaj posebno
ne.«

»Tako?« je vprašal hitro in presenečeno Aleksej.

»Razjasnite nam.« je prosila Ana, kateri je nekako
odleglo.

»Morda je to otroški predsodek,« je odgovoril Andrej
z nasmehom, »skratka: ne ljubim Nemca.«

»Toda Katarina je s srcem in dušo Rusinja,« jo je
navdušeno branil Aleksej, »kaj si ni osvojila ruski jezik
tako hitro, da se je temu vsakdo čudil? Ali je mogel biti
njen trud bolj resničen in njeno navdušenje večje nego je
v resnici bilo? Kaj se ni učila podnevi in ponoči s tako
pridnostjo, da bi bila skoro umrla v Moskvi, kmalu po
svojem prihodu iz Nemčije, ko je obolela vsled prevelikega
truda?« »Ali nima njena visokost v vas navdušenega za¬
govornika,« se je smejala Ana Nikitišna in si je zakrila

— 51

usta z batistovim robcem, da ne bi nihče opazil trpkosti,
ki se je nehote vkradla v njen nasmeh, ki se je vendar
zdel nedolžen.

»Res, res,« se je šalil Aleksej, »priznam, da sem pre¬
več slab, preveč prizanesljiv napram Katarini.«

»Vendar mislim, da se velika knežnja najbolje sama
zagovarja; pojdi, Andrej, v velikem salonu visi njena
podoba, samo da ji boš na prvi pogled takoj odpustil njeno
nemško pokoljenje?«

Po teh besedah je potegnil Lev Andreja za seboj
skozi vrata; komaj sta oba možka odšla, so dame po¬
skočile in so se postavile okrog naslanjača Alekseja
Hjiča.

»Kaka neprevidnost vaše cesarske visokosti!« je še¬
petala Ana Nikitišna. »Kako čudna misel!«

»To je najenostavnejša stvar na svetu,« se je sme¬
jala cesarska visokost, »sedim žalostna v svojem kabi¬
netu; tu zaslišim za vrati mijavkanje — to je znamenje
Leva Nariškina. Odprem. »Moja svakinja je bolna,« mi
Pravi, »morate jo obiskati.« Rada bi to storila, pravim
nato, pa saj veste, da ne morem brez dovoljenja oditi, in
nikdar mi ne dovoli, da bi šla k nji. »Poskrbeli bomo, da
lahko pojdete,« reče on nato. »Zgubili ste pamet, vprašam
yas, ako kdo izve o tem, vas ne mine zapor v trdnjavi —
ln  jaz, sam bog ve, kaj bi se zgodilo z menoj! »Oh,« je
°dgovoril na to, »nihče ne bo ničesar izvedel! Veliki
knez ostane dolgo pri večerji in ne pride več danes' k
v am; pridem po vas, oblecite se v možko obleko, bo
kolj gotovo!«

»In vaša visokost se je dala pregovoriti!« je ostrmela
‘ z mailova.

4*

»Da. Rekla sem, da me boli glava in sem zgodaj legla.
Vendar sem si prej naročila možko obleko pri svojem
Kalmiku in sem mu rekla, da jo hočem nekomu darovati;

veste, da Kalmik nikdar in z nikomur ne govori, ni se
treba torej bati. Hitro sem se oblekla, uravnala kolikor
mogoče dobro lase, saj vam je znano, da sem v tem iz¬
kušena. O zgovorjenem času je prišel Lev Nariškin. Tiho
sva šla skozi predsobo in se splazila v vestibul — pri
vratih je že stal voz. Smejala sem se celo pot kakor ne¬
umna, da sva svoje arguse tako prekanila, in tu me
imate!«

»Tresem se, če pomislim, kake posledice bi lahko to
imelo,« je rekla Ana, ki je poslušala pripovedovanje zelo
zamišljena in z mračnim čelom.

»Ah, ne kazite mi veselja, dobra Ana,« je rekla njena
visokost, »sedela sem celi dan potopljena v svoje knjige,
ki so moja edina tolažba, bila sem tako osamljena, tako
žalostna. Zakaj bi si ne smela privoščiti nekaj trenotkov
svobode in veselja!«

»Tiho!« je zašepetala Sanjavina, »moža se vračata!«

Sedle so na svoja mesta, predno sta vstopila Lev in
Andrej.

»No,« je vzkliknila Ana Nikitišna s sumljivo rado¬
vednostjo, »kaj sodite o —«

»Tiho!« ji je segel namišljeni Aleksej v besedo,
»platno prenese potrpežljivo vse, kar slikar naslika. No¬
čem, da bi Andrej Nikolajevič vstvaril sodbo o moji sestri,
naj napravi to, ko jo bo osebno spoznal.«

Andrej je bil zamišljen. Pri pogledu na sliko se mu
je zdel obraz velike knežnje Katarine nekako znan, toda
ni se mogel domisliti, kje bi jo bil že videl, in medtem, ko
je stal pred sliko in se ga je polastil čuden, zagoneten

občutek, se mu je naenkrat zazdelo, kakor da sliši šum
Lubimeških gozdov in bleda senca Agrafene se je čarobno
zasvetila, kakor v lunini svetlobi iz temnega ozadja dra¬
gih, davnih spominov. Agrafena! Te vabljive sanje, ki jih
je že skoro pozabil v tem vrtežu novih utisov! Kaj je
pomenila v tem trenutku neutemeljena prikazen Agrafene
v njegovi fantaziji, kaj je pomenila nagla, zagonetna,
tesnoba, ki se ga je bila polastila. Ali je bila morda to
kaka slutnja? ...

Ko se je Andrej vrnil v družbo, ni mogel zmagati teh
vtisov in je na videz z velikim zanimanjem občudoval iz
monakovskega porculana napravljene pastirje in pasti¬
rice, razstavljene na okraju ognjišča.

Lev, Ana in obe njeni svakinji so se na drugem koncu
sobe zelo živahno pogovarjali, toda Aleksej je ostal pri
ognju.

»Žalostni ste,« je rekel Andreju, »upam, da to ni po¬
sledica vtisov, ki jih je napravila na vas podoba.«

»Gotovo da ni,« je odvrnil Andrej, »srečne osebe
napravijo vendar le na nevošljivca žalosten utis.«

»Vi torej mislite, da je Katarina srečna?« je vprašal
Aleksej s čudnim nasmehom.

»Kaj se more dvomiti o tem?« se je čudil Andrej.

»Morda si boste čez nekaj časa sami odgovorili na to
vprašanje,« je rekel namišljeni Aleksej in je zamahnil z
roko. »Toda če niste žalostni zaradi podobe, zakaj pa
ste sploh?«

»To, kar čutim, ni žalost,« je odgovoril na to Andrej
sanjavo, »samo nekaj temu čutu podobnega — hrepenenje.
Kdor se je narodil v velikem mestu, kdor se je privadil
sumu in vrvenju javnega življenja, blišču in slavi dvorov
’ n  kraljev, težko to razume. Morda se mi boste smejali,

— 54 —

ako vam povem, da v tem hipu, ko se me je polastila
nostalgija, hrepenim po travnikih, gozdih in mirni samoti,
kjer sem preživel svoja srečna detinska leta!«

»Oh, poznam ta občutek, sladek in bolesten obenem!«
je zašepetal Aleksej. »Kako pogosto se spominjam tihega
parka in starega gradu, v bližini Enetinskega jezera, ka¬
mor me je nekoč oče kot otroka peljal na obisk k Lube-
škemu škofu —« Umolknil je naglo in se je trudil, na¬
peljati pogovor na druge predmete. Imela sta, kakor se
je videlo iz razgovora, mnogo skupne naklonjenosti, ta
dva mlada človeka sta kmalu čutila veliko zaupanje drug
k drugemu; govorila sta sedaj z zamolklim glasom in sta
pozabila na ostalo družbo. Našla sta toliko zanimivih
predmetov, našla sta toliko skupnih nazorov drug pri
drugem — prišla sta tudi na svoje ljubljene knjige. — Z
navdušenjem je pripovedoval Aleksej o Voltaireju, zaupal
Andreju, kako željno je »požiral« pisma gospe de Sevigne,
kako ga veselijo memoari Brantomejevi, kako ga zanima
Perefiksovo »življenje Henrika IV.« in kako ravnokar
študira »duh zakonov.«

Ko sta bila v najlepšem razgovoru, se jima je pribli¬
žala Ana Nikitišna, ki ju ni celi čas spustila z očesa.

»Ali je mogoče, Andrej,« je rekla, »da sta postala
z Aleksejem Iljičem v kratkem času tako dobra prijatelja,
da nas, uboge-ženske, že popolnoma zanemarjata, kakor
da ne bi bile niti tu? O, sedaj verjamem Levu, da ni¬
mate človeškega srca, ako vas naša krasota niti v naj¬
manjšem ne razgreje,« — se je hotela le šaliti, toda njene
besede so v resnici zvenele kakor očitanje.

»Andrej, vi se baje še niste nikdar zaljubili?« je vpra¬
šala nato s smehom, kakor da ne bi verovala tega.

»Nisem se zaljubil,« je odgovoril vprašanec kratko
in se je čudil, da ga ni vest grajala zaradi laži, ker je
vendarle mislil, da ljubi Agrafeno, kar je navadna zmota
mladeničev, ki menijo, da je vsako naravno občudovanje,
ki ga izkazujejo mladi, krasni deklici, tudi že ljubezen.

»Tudi moje srce je ledeno,« se je oglasil s smehom
Aleksej, »povejte nama vendar, Ana Nikitišna, znamenja
ljubezni, da bi se ob času, ko se je treba varovati —«

»Ljubezen je propast brez dna, je rekla ta zamišljeno,
»ki se morda konča v peklu; zato se vsakdo strese, ki
je na njenem robu — in vendar se vržemo v njo z blaznim
veseljem!« Pri teh besedah so počivale njene oči, iz ka¬
terih je vzplapolala rastoča strast, kakor vdušen plamen,
na Andreju, širile so se kakor ona propast, o kateri je
ravnokar govorila in so se pošastno svetile kakor oni pe¬
kel, katerega je omenila. Andrej in Aleksej, ki sta z za¬
čudenjem poslušala Anin govor, sta se instinktivno obr¬
nila od nje, njune oči so se srečale in oba sta se nehote
stresla. Ani ni ušlo to -— obledela je.

»Prekleto!« je mrmrala med zobmi, »sama pomagam
Levu, medtem ko se hočem upreti njegovemu peklenske¬
mu načrtu, ki mi je sedaj že popolnoma jasen!«

V tem je kriknila Izmailova na drugem koncu salona
s tako pretresljivim glasom, da sta Andrej in Aleksej od
strahu skočila pokonci. Izmailova je imela namreč tako
močno idiosinkrasijo do parfuma, da se je je polastila
omedlevica, kakor hitro ga je začutila; Lev pa, kateremu
se je zdelo, da zabava nekako ponehuje, ji je nepriča¬
kovano vrgel v obraz robec, ki je bil močno parfumiran
z ambro. Izmailova je poskočila in mu je hotela ubežati,
toda Lev je mahal z robcem in jo preganjal po salonu,

— 56

dokler se ni slednjič potuhnila za naslanjač, kamor je
Aleksej zopet sedel, in si zakrila obraz.

»Kako barbarstvo je to, tako mučiti ubogo ženo!« se
je smehljal Aleksej.

Lev je stal sredi sobe, začel je pridigovati z močnim
glasom in je parodiral pri tem vsem znanega francoskega
učenjaka, ki se je ravno isti čas mudil na petrogajskem
dvoru in kateremu so se splošno vsi smejali zaradi nje¬
govih vednih citatov.

»O barbarstvu govorite?« je kričal Lev, »potem pa
vam povem: ona, da, ona je barbarka, zakaj sovražiti
parfume pomeni toliko, kakor odrekati se civilizacije,
odrekati se človečanstvu! V čem se tedaj razlikujemo od
živali, če ne v radosti, ki nam jo nudi vsakovrstni duh?
Ali morda v govoru, kakor nekateri trdijo? Zmota, laž!
Balaarnov osel je govoril, toda kdo je že slišal, da je
osel duhal rožo? Plinius nam pripoveduje o čebelah, ki
so se veselile pesmi, njim na čast prepevanih, Porphyrius
govori o slonih, ki so razumeli jezik Indijcev in še neki
drug »us« o levih, ki so razumeli Mauretance. Govor
torej ni naš privilegij. Morda torej nasmeh, kakor trdijo
drugi? Laž! Lactantius ali kdo drugi z neizogibno kon¬
čnico »us« je opazil nasmeh živali. Ako sem rekel, da
dopadajenje nad parfumom loči človeka od nižjih stvari
— še nisem povedal zadosti — to dopadenje ga dviga k
bogovom. Cardanus pravi, da se mu zdi voh edini čut,
ki je skupen telesu in duši. Ta naš del, ki je baje božan-
stven, se veseli vonja in zato zažigamo baje bogovom
kadilo. Platonovci, Egipčani in Kaldejci so trdili, da sladek
vonj pripravlja zrak na sprejem bogov, s katerim hočemo
biti v stiku. Kaj ne stoji v bibliji sami zapisano: ta ogenj
je gospodu prijeten vonj?« Glej, in ta nesrečna žena sov-

raži parfume, ki so uživali pri prvih narodih spoštovanje
— dokaz za to je Italija za časa renesanse, ko so pri javnih
slavnostih parfumirali vse, da, tudi mezge. In morda se
godi le v spomin na one čase, da se še dandanes kak
potomec onih živali parfumira. Oh, najomikanejši človek
vseh časov je v mojih očeh Cosimo L, oni veliki mož,
ki je poslal pesniku zavitek sladko parfumiranega de¬
narja; najbrže je božanstveni Florentinec slutil veliko
resnico, ki sem jo šele jaz odkril, da je vonj — poezija
nosa! Da, moje dame, ambra pomeni za nos, kar opera
za sluh; kadilo je himna, katero duhamo; vonj jasminove
esence je enak najelegantnejšim Horacijevim verzom in
epitalamijam, ki jih dihajo nežni pomarančni cveti, pre¬
rokujejo bolj trdno slavo nego Petrarkovim sonetom!«

»Bravo! bravo!« so tlesketale dame.

»Zato častite nos kot najplemenitejši del svojega
telesa,« je nadaljeval Lev s harlekinsko kretnjo; »nekateri
hvalijo nos, drugi roko, posebno veliko častilcev je našla
roka Katarine — Katarine Medicejske,« je pristavil čez
nekaj časa, ko je že bil Andrej opazil, da je prijatelj Alek¬
sej hitro umaknil z naslanjačevega ročaja svojo prekrasno
roko, roko take oblike, kakršne doslej še ni videl pri
ženski.

»Pesniki so opevali, kakor pravi Brantome, »rožnate
Prste Aurorine,« je nadaljeval Lev, »toda Auroro je za¬
senčila Katarina« — položil je roko na Alekseja, »Kata¬
rina Medicejska!« je pristavil in se je spustil v smeh.
Aleksej je bil v zadregi in Andreju je kakor blisk šinila
skozi mozek misel, o kateri sedaj ni razumel, da mu ni
Prišla v glavo že prej ob pogledu na žensko obliko Alek¬
sejeve postave in ob njegovi sumljivi podobnosti s po-

58 —

dobo velike knežnje, kar je šele sedaj opazil. Zato so se
mu zdeli obrisi one slike tako znani!

»Vaši govori,« je segel namišljeni Aleksej Levu v be¬
sedo, »imajo vedno to napako, da so preveč dolgi! Go¬
vorite, kolikor časa hočete, toda jaz odidem.«

Lahno je pomignil s krasno roko damam, obotavljal
se je še nekaj časa, obrnil se je k Andreju in je rekel:

»Iskala sem zabavo in našla sem prijatelja. Upam,
da ostane to še naprej, ko napravim šali konec in vam
zaupam, da ni nobenega Alekseja in da sem Katarina
sama!«

Ni čakala odgovora, ampak hitro je izginila za vrati,
kamor so ji dame sledile in odkoder se je razlegal pre¬
šeren smeh Leva Nariškina.

III.

Drugi dan nato je slavila cesarica Elizabeta svoj roj¬
stni dan. Zjutraj je bil vojaški pregled, pri katerem se je
prikazala carica v uniformi svojega polka, pozneje je bila
na dvoru »grande reception« in zvečer velik bal; od¬
more med posameznimi točkami slavnostnega programa
so izpopolnjevali popi in škofje v zlatih haljah s psalmi k
gospodu in z zažiganjem kadila, kakor v odmev onim
pretiranim hvalospevom in oblakom govorečega kadila, s
katerim so njih posvetni kolegi celi dan vladarici kadili.

Andrej Cernišev je bil med izvoljenimi smrtniki, ki so
dosegli zelo zavidano srečo, da so dobili od najvišjega
ceremonijarja carske hiše v imenu njenega veličanstva
povabilo za ples; Andrej namreč ni ostal le komornik
velikega kneza Petra, ampak ta ga je imenoval vsled
čudo velikega, nenavadnega prijateljstva obenem tudi za

— 59 —

svojega pobočnika in častnika v svojem lastnem holštin-
skem polku, kar ga seveda ni vezalo k prav nobenemu
opravilu. To sta bila samo naslova, ki nista ničesar dru¬
gega pomenila kot da si je prestolonaslednik vsled po¬
sebnega dopadajenja izvolil Andreja za svoj’ega tovariša.
Cesarica Elizabeta, ki je Petru vsa ljubosumna zabranila
tudi najmanjši vpliv na državne in resne zadeve,'mu je
dovolila v polni meri take igrače in se je zadovoljila s
tem. da je postavila tudi nekatere »izmed svojih ljudi« na
mali dvor za vohune.

Dvorane in sobane zimskega dvorca so bile napol¬
njene z gospodi v najbolj bliščečih uniformah in v naj¬
bogatejših oblekah, ogromna zrcala so odbijala čudovit
sij najdragocenejših toalet visokih dam in najbolj živo-
pisanih nakitov in dragocenosti, kar so si jih mogli zla¬
tarji in modistke pariškega »kroga nečimernosti« (kakor
bi najbrže rekel strogi Komensky) izmisliti. Ta večer je
namreč vladal nemi boj, katera nadkriljuje drugo v
blišču obleke, v lesku zlata in v siju dragih kamenov.
Željno so pričakovali prihoda velike knežnje: ali se ji
posreči, kakor ponavadi, zmagati — bilo je veliko vpra¬
šanje — in na kak način neki? Odgovor je kmalu prišel,
uganka se je naenkrat razrešila s prihodom Katarine, ki
se je prikazala ob strani velikega kneza. Bodoča Semi-
ramis Severa, čeprav za sedaj le mila Hebe je že znala
zmagovati in triumfi, ki jih je pozneje slavila v politiki
in na bojnem polju, so imeli za sedaj kot prednike in oz¬
nanjevalce nedolžne triumfe na polju nežnega okusa.. Za
trenotek je vse umolknilo od osuplosti. Katarina je bila
namreč oblečena v enostavno, snežno belo obleko iz tež¬
kega groš de Toursa, ki je tesno objemala vitki, čarobni
stas njenega telesa in ki se je končala v dolgo vlečko

— 60

mehkih gub. Njeni obli rami sta se svetili kakor ala-
baster pod srebrno bliščečim gazom, ki ga je ogrnila, in
kostanjevi lasje, nenapudrani, prosto razpuščeni in samo
z rožastim trakom prevezani, so bili nazaj počesani in
edini lišp glave je bila polrazvita roža s popkom in z
listom, dočim je bila druga roža tako zataknjena v nedrije,
kakor bi zrastla iz tega čarobnega telesa kot slika nje¬
gove lepote. Njena ponosna hoja je izdajala knežnjo, toda
njena oseba, polna vabljivosti, je lahno zasenčila knežnjo
— z ženo. Andrej jo je gledal v nemi omamljenosti, pribit
na mesto, kjer je stal, z velikim občudovanjem. Ko ga je
veliki knez zagledal, je pomignil in ko je Andrej pristopil,
ga je vsega očaranega predstavil veliki knežnji, hvalil
ga je navdušeno, imenoval ga je svojim milim prijateljem
in je zagotavljal Katarini, da mu je Andrej dražji od
punčice lastnega očesa.

»Da, rnadame,« je rekel Peter, »Andrej Černišev je
sin moje duše!«

»Potem pa sem jaz njegova mati,« se je šalila Ka¬
tarina,- »zakaj pred nekaj časom, predno sva vstopila v
dvorano, ste mi zagotavljali, da sem vaša duša.«

Ponudila je Andreju roko v poljub in on je dvignil
k nji oči, polne iskrenosti in naivnega občudovanja. Njeno
široko čelo, marmornato obličje in bel vrat je za hip po¬
barvala lahna rdečica, njeno rjavo oko, v katerem je pla¬
polala nekaka modra luč, se je zasvetilo nanj z živo do¬
broto, ki je Andreju naravnost ogrevala srce, iz katerega
mu je stopala lahka megla razkošne opojnosti v žile in
mozek. Ako je ljubezen zvezda* je bila ona megla gotovo
snov, ki bi se lahko stopila v zvezdo, vendar Andrej se
ni ničesar bal, niti zavedal se ni opojnosti. V dvorani je
medtem nastal šum: cesarica je vstopila in celi dvor se je

— 61

začel valoviti. Elizabeta je prišla v možki obleki, ker se
je vedno najrajši in pogosto tako napravila; bila je velika
in močna in moško oblačilo ji je zelo pristojalo, kar je
najbrže predobro vedela. Šla je s hitrim korakom k
mestu, kjer je stala velika knežnja, in čeprav ji je šla ta,
brž ko se je carica prikazala, nji naproti, je vendar na¬
pravila le nekaj korakov: tako hitro se je Elizabeta pri¬
bližala. Srečali sta se ne daleč od stebra, za katerim je
stal Andrej, ki ni obrnil očesa od Katarine.

»Moj Bog!« je vzkliknila cesarica, »kaka pri-
prostost! Kako, niti ene »mouche« nimate? Segla je po
zlato škatljico, poiskala malo muho in jo je sama umestila
na obraz velike knežnje.

»Še nikdar vas nisem videla tako krasne,« je na¬
daljevala cesarica. »Toda kaj sodite o mojem ko¬
stumu?«

»Da je velika sreča za ženske, da ni vaše Veličan¬
stvo mož; podoba vašega Veličanstva v tej obleki bi
zmešala vsem glavo.«

Cesarica se je zelo milostljivo nasmehnila, zakaj
njena krasota, sedaj seveda že ovenela, ji je bila dražja
od same krone cele Rusije, za katero se je vendar celo
življenje tresla v smrtnem strahu.

»In če bi bila mož,« je odvrnila Katarini »verujte, da
bi vam dala jabolko!«

Po teh besedah se je velika knežnja sklonila, da bi
poljubila cesarici roko, toda ta jo je medtem poljubila na
čelo.

Čez nekaj časa so po celi palači ponavljali drug dru¬
gemu besede cesaričine, katera je izkazala tako Katarini
svojo največjo- milost, in to je bilo znamenje za splošno
hvalo in globoke poklone pred Katarino, zakaj že pred

— 62 —

tem se je slišalo o razporu med Elizabeto in ženo bo¬
dočega vladarja, in marsikdo je menil, da je pametno
držati jezik za zobmi. Toda sedaj so se odprle zatvornice
panegiričnega toka, in navdušenje za veliko knežnjo je
postalo geslo večera.

Andrej je stal še vedno na svojem mestu, ko sta se
obe visoki gospe že oddaljili, in to neutrudno hvalisanje
in občudovanje Katarinine lepote, ki je šumelo okrog, ga
je tako razburilo, da ni mogel ničesar drugega misliti kot
samo nanjo. Iskal jo je po dvorani.

Toda tu je zazvenel v obližju težek, omahljiv korak
in ko se je nehote obrnil na ono stran, je zagledal pred
seboj moža, ki mu je zrl v obraz z žarečim in temnim
pogledom tako sumljivo in vprašujoče, da so začeli ne¬
kateri gospodje, ki so tvorili ne daleč od tam gručo, med
seboj šepetati in so skrivaj gledali nanj in na neznanca,
vsled česar je moralo biti Andreju seveda jasno, da se
njih pogovor njega tiče. Neznanec se ni niti vstavil, am¬
pak je šel počasi po dvorani v ono smer, kjer je sedela
cesarica pod nebom na dragocenem prestolu iz slonove
kosti; toda ko se je oddaljeval, je za vsakim korakom
vrgel na Andreja oster in očividno ne preveč prijateljski
pogled. Lahka, vitežka kri novega Amadisa je začela
vsled razžaljivega vedenja tega vsiljenca nekoliko malo
vreti, posebno ko je zapazil, da se nekateri v gruči
smejejo nemi igri njiju obeh. Ravno je napravil prvi korak,
da bi se neznancu približal in ga vprašal po vzroku nje¬
govega čudnega obnašanja, ko se je naglo pojavil Lev
Nariškin in prijel Andreja pod pazduho.

»Na besedo!« je rekel Lev.

»Takoj,« je odgovoril Andrej, »toda dovol —«

63 -

»Ničesar ne dovolim,« se je glasil odgovor in že je
vlekel Andreja za seboj.

Med tem kratkim pogovorom je neznanec izginil med
množico.

»Hotel sem le vprašati -—«

»Vem, vem,« mu je prekinil Lev besedo, »in vse ti
bom pojasnil. Neznanec, ki te je tako izzivajoče meril z
očmi, je grof Divier, prijatelj favorita Ivana Šuvalova.in
ovaduh njenega veličanstva.«

»In kaj pomeni njegovo čudno vedenje?«

»Nič drugega, kot da imaš v grofu smrtnega sovraž¬
nika.«

»Jaz? In zakaj?«

»Zato,» je šepetal Lev, »ker je cesarica, ko te je
blagovolila opaziti, blagohotno vprašala, kdo da si;
ljubosumni prijatelj favoritov se torej že boji, da bi ti
lahko postal temu nevaren. Razun tega te moram po¬
svariti, da ne boš kazal svojega občudovanja napram
veliki knežnji tako jasno in na obrazu čitajoče vsakomur,
kdor želi pogledati v odprto knjigo tvojih misli.«

»Mislim, da ni niti ene duše tu, ki ne bi delil svojega
občudovanja z menoj!« se je upiral Andrej.

Lev je vdaril v smeh.

»Povem ti nakratko, kako stvari stoje,« je poučeval
Andreja. »Katarina ima mnogo sovražnikov, posebno pa
Šuvalove, in skoro celi veliki dvor spada med nje; mar-
sikak izmed teh sovražnikov je na tehtnici in čaka, kam
se sreča obrne. Nikar ne misli torej, da jo vsak, ki danes
hvali njeno krasoto, tudi resnično občuduje. Toda me-
nuet se že začenja; pusti za sedaj vse resne misli in pri-
seži zvestobo razkošju plesa — to je moj svet za ta
večer.«

- 64 —

S temi besedami ga je peljal v dvorano, kjer se je
plesalo. Toda Andrej se ni udeležil plesa; gledal je samo
na roj plesalcev, in kadarkoli se je njegov pogled zadel
ob prelestno podobo Katarine, se mu je zdelo, da je za¬
pihal v težkem zraku po dvorani pomladanski vetrič,
nasičen z ambrozijskim vonjem stoterih cvetov; kako
ljubko, kako vzvišeno se je razlikovala od vseh navzočih,
kako se je dvigala v svoji priprosti, toda nežno okusni
obleki nad vso to množico žensk, ki so skoro padale pod
težo bliščečih oblačil in pod bremenom zlata in dragega
kamenja!-

Po drugem menuetu, katerega se je tudi vdeležila, se
je cesarica odpravljala v svoje sobe in se je še enkrat
sprehajala po sobani, spremljana od Katarine, Petra,
grofov Šuvalovih in drugih velikašev. Po njenem odhodu
je postal ples veliko živahnejši: vsak je govoril glasneje
in neprisiljeno kot poprej, velika truma se je razdelila na
vrsto manjših skupin in vsak je poiskal svoje prijatelje
in prijateljice.

Ko je godba znova zazvenela, se je udala Katarina,
od veselja vsa žareča, takorekoč s celo dušo plesu, ki
ga je strastno ljubila, in Andrej, oprt na umetno skalo,
ki je tvorila vhod v podzemeljsko jamo, dekorativno na¬
pravljeno, brez katere niso mogli v prejšnjem stoletju po¬
grešati, se je zopet udal razkošju - zasledovati vsak Ka¬
tarinin korak, občudovati njeno gracijoznost in jo v duhu
primerjati snežnojasni, milokrasni libeluli; ako je prišla
slučajno blizo mesta, kjer je stal, je vedno zasvetila nanj
s čarobnim nasmehom tajne zaupnosti in tu ni imel An¬
drej za ostali svet niti oči niti ušes.

Toda v enem izmed teh slastnih trenotkov se mu je
zazdelo, da sliši tesno poleg sebe šum težkega, svilnatega

— 65

krila in globok vzdih, ki se je prečudno dotaknil nje¬
govega čuta in mu naenkrat vzbudil v srcu nekako tes¬
nobo. Ozrl se je hitro in je res zagledal žensko postavo,
toda njenega obraza ni videl: šla je ravno v jamo, kjer je
bilo mnogo drugih oseb; toda obenem je zadela njegova
noga ob nekak predmet in ko se je sklonil, da bi ga
pobral od tal, je spoznal, da je to zlat trak, na katerem
je bilo nabrano mnogo modrih, ažurnih krogljic. Ta reč
je bila nekoliko podobna moleku. Nihče drug kot ona
dama ni mogla biti lastnik tega predmeta; toda predno
je stopil Andrej v jamo, jo je dama s hitrim korakom
premerila in se je skozi drug vhod zopet vrnila v dvorano,
kjer se je zgubila v živopisani množici; zato pa se je An¬
drej sešel tam z Ano Nikitišno.

»Ah, slednjič vas vidim!« je vzkliknila veselo. »Zdi
se, da mi nebesa sama pošiljajo vas meni nasproti, da
lahko poprosim vaše vitežtvo na pomoč. Podajte mi
roko in me peljite skozi to gnječo poleg v dvorano na
moje mesto med dame velike knežnje; brez vas bi gotovo
le stežka prišla tja!«

Gnječa vendar ni bila tako huda, kakor je rekla Ana,
toda Andreju ni preostajalo ničesar drugega kot ubogati,
čeprav se ravno v tem trenotku ni bogve kako brigal za
Anino družbo in tudi opazil ni, s kako nežnim pogledom
se je nanj ozirala. Šel je mehanično v smeri, ki mu jo je
označila.

Velika knežnja, ustrujena od plesa, je sedla in okrog
nje je stala in sedela skupina gospodov in dam iz naj¬
višjih krogov te velikaške družbe. Katarina je bila v
živahnem pogovoru s švedskim poslancem. Govor je bil
o Voltaireju, maliku osemnajstega stoletja. Katarina, ki se
mu je odkritosrčno klanjala kot velikemu duhu, ga je

5

— «6 —

ravno branila pred napadi grofa Diviera, v katerem je
Andrej takoj spoznal onega neznanca, ki ga je bil tako
razžaljivo meril. Qrof Divier ni nikdar opustil hujskati
Katarino, posebno kadar se mu je to posrečilo po ovinku;
potegoval se je v pogovoru s švedskim poslancem za
Voltairejevega sovražnika Maupertuisa, in Katarina, ki je
slišala njih pogovor, se je vmešala v prepir. Poprijela se
je te priložnosti tudi zato, da bi pod naslovom gospoda
Maupertuisa tudi grofu Divieru in obema Šuvalovima za
marsikako njih izzivanje povedala nekoliko popopranih
besed resnice; priložnost k temu je bila tem bolj pri¬
pravna, ker je bil Ivan Šuvalov osebni prijatelj filozofa
Fernevskega in se niso torej njene besede zdele namerjene
naravnost nanj — čeprav je Katarina dobro vedela, da bo
Ivan Šuvalov instinktivno začutil njih ost.

»Ah, dragi grof,« je rekla-poslancu, »kar se v prahu
plazi, bo vedno sovražilo, kar se dviga v višavi. No¬
bena stvar ne žalosti majhnih ljudi tako, kakor njih ni¬
čevost. To je celi temelj prepira med Maupertuisom in
Voltairejem. Ta ima samo eno napako, katere mu njegovi
nasprotniki nikdar ne odpustijo — da je genij. Človeštvo
se klati po temi in noči in če pride blizo nevarnega pre¬
pada, tu prižge bog milostljivo svetlikajoč plamen, iz glo¬
bočine svojega neizmernega bitja pomoli zvezdo vodnico
in ljudje pravijo, da se je narodil veleduh. Vendar kres¬
nice, ki pa zaradi te velike svetlobe izgubijo tudi svojo
majhno važnost, se poganjajo in razsajajo nad plamenom
škodljivcev — in posledica? Da si slednjič vendarle
opalijo krila.«

»Upiranje teh malih muh je morda naravno, je pri¬
stavila knežnja Gagarinova, dvorna dama velike knežnje,
ki se ni tako klanjala Voltaireju, kakor sovražila hinav-

— 67 -

skega grofa Diviera in ki se je sedaj trudila splošno iz¬
rečene opombe velike knežnje bolj jasno osredotočiti na
grofu, »upiranje teh malih muh, pravim, je morda naravno,
toda najbolj čudno je, da imajo te smešne muhe še bolj
smešne in nizkotne privržence in občudovalce. Ne vem,
ali jih je treba za njih topo slepoto sovražiti ali jih po¬
milovati.«

Katarina se je nasmehnila, knežnja Gagarinova pa je
zardela od dekliške skromnosti, ko je spoznala, da je
napravila malo bolj dolg govor. Grof Divier je ostal po¬
polnoma miren, ravno tako Ivan Šuvalov. Spustila sta se
s poslancem v pogovor in Katarina se je začela meniti z
najvišjo dvorno damo, gospo Coglokovo.

»Velika knežnja bo najbrže še ta večer obžalovala
svoje besede,« je rekel Lev Nariškin, ko je pristopil k An¬
dreju; »ta ljuba grofa se zelo prijazno smehljata in to
vedno pomeni tajno jezo.«

Ko je Katarina zagledala oba moža, jima je pomignila,
naj bi pristopila bližje. Govorila je z njima nekaj časa,
toda ko se Andrej ni mogel otresti naravne tesnobe, mu
je rekla tiho, da ne bi nihče blizu slišal besede: »Niste več
taki, kakor ste bili včeraj. Žalibog, pozabljate Alekseja
zaradi velike knežnje. Ne delajte tako. Po duhu sem
bolj mož nego žena. Je suis un franc et loyal chevalier.«
Ni čakala odgovora in je zopet začela govoriti z gospo
Coglokovo, toda čez nekaj časa se je zopet obrnila k
Andreju, ki se je sedaj zabaval s knežnjo Gagarinovo,
napram kateri je hitro čutil odkrito prijateljstvo, ko je
spoznal, kako globoko je udana Katarini.

»Kaj pa to pomeni?« je vprašala knežnja in je po¬
kazala na ažurne krogljice, ki jih je Andrej doslej držal
v roki. »Kako čudna zapestnica!«

68

»Ljuba knežnja,« je rekla Katarina, ko je Andrej po¬
vedal, kje je našel zagonetno zapestnico, »lahko vam po¬
jasnim stvar bolje, nego gospod Cernišev sam. Poslušajte,
to je skoro majhen roman.«

Knežnja je res položila roke v naročje in je kazala
znake napete pozornosti.

»Danes sem videla v tej dvorani,« je začela Katarina,
»dvoje oči, kakršnih še nisem nikdar videla, niti na sliki
ne. Kako naj vam jih popišem? Brala ali morda slišala
sem nekoč o kamenih, o dragih kamenih, ki imajo čarovno
lastnost, na katere ima baje mesec vpliv, zakaj njih barva
postaja večja in se obenem manjša s spremenljivim so¬
potnikom naše zemlje, in neki papež, mislim, da Lev X.,
je baje neprenehoma nosil pri sebi tak moder, dragocen
kamen, ki je pri manjšanju lune popolnoma obledel. Na
te čudovite kamene so me spomnile oči, o katerih ravno
govorim.«

»Ah, to se začenja prav lepo!« se je otročje veselila
knežnja Gagarinova.

»Toda te čarovne in prav posebne oči,« je nadaljevala
Katarina, »so se svetile pod čistim, snežnobelim čelom
deklice, krasne kakor svetloba dneva, vendar sanjave,
kakor žarek blede lune, ki prodre v modrikasti mrak
gostega gozda.«

»Vaša cesarska visokost pripoveduje kakor pesnik!«
je zagotavljala knežnja.

»In vi poslušate kakor ljubeznjivo dete, kar ste res,«
je vrnila Katarina poklon, sebi napravljen. »Vendar niste
doslej niti vprašali, v čem so bile te oči podobne onim
kamenom? Takoj to pojasnim. Opazila sem, da se včasi
čudno širijo, da spremenijo svoj prozorni zelenomodri
svit v temni azur južnega neba, in iskala sem vzrok tega

69 —

izvenrednega pojava. Deklica je slučajno plesala skoro
celi večer v moji bližini in uganka se je hitro rešila; so¬
dite sami, če romantiki na ljubo.«

»Hrepenim po nadaljnem razvoju tega dogodka,« je
rekla knežnja Gagarinova.

»No torej,« je pripovedovala Katarina, »skrivni vzrok
tega razširjanja in soja je bilo obličje mladega moža, ki je
v tem slučaju igral ulogo močno učinkujoče lune. Stal je
oprt na skalo pri jamskem vhodu in kadar se je obrnil,
kadar se je pomaknil za skalo, so obledele in ugašale
njene oči,«

»AH je mogoče!« se je čudila knežnja.

»In veste, kdo je bil oni, k skali prikovani Prometej?
Gospod Cernišev!«

»Ali se ne moti vaša visokost?« je spravil iz sebe
Andrej, ves zmešan, zakaj nehote-mu je prišla pri tem
opisovanju onih posebnih oči na misel Agrafena.

»Še nisem na konci, knežnja,« se je obrnila Katarina
zopet k Gagarinovi. »Pomislite sedaj, da se je v onem
trenotku, ko sem se po plesu sprehajala po dvorani in ko¬
rakala mimo gospoda Cerniševa, da se je v tem trenotku
ona deklica, sicer boječe, toda vendar za korak približala
gospodu Cerniševu kakor od magneta potegnjena in s
povešenimi očmi, in ko je ni opazil in gledal napeto nekam
na drugo stran, sem videla, kako se je z vzdihom obrnila
v jamo in je pri odhodu vsa zmešana spustila ta nabrana
ažurna zrcna, ki jih sedaj gospod Cernišev drži v roki kot
znamenje zmage. Zelo me je zanimal ta mali dogodek.
Vendar, gospod Cernišev,« je pristavila z nasmehom in ne
brez ljubke koketarije, »kam ste vendar s takim hre¬
penenjem gledali, da vam je vse ušlo, kar tu pripove-

— 70 —

dujem? Kako naj si pojasnim vaše vedenje? Ali v resnici
niste videli, kaj se godi okoli vas?«

»Nisem videl, in nenavajenost tako velike, šumeče ■
družbe, novost vsega, kar vidirn in omamljivo vrvenje,
ki je vladalo v dvorani, vam vse pojasni,« je odgovoril
Andrej, toda srce mu je tolklo v prsih z viharno naglico.
Agrafena je bila tu, ni bilo več dvoma: ona, ki jo je
smatral le za sen, se mu je pojavila v polnem toku živ¬
ljenja. Kakor ljubko godbo je zopet slišal šum onih temnih
gozdov, kjer jo je prvikrat zagledal, zdelo se mu je, da
se zopet privija k njegovemu srcu z detinskim, v dušo
segajočim zaupanjem. Ozrl se je, če ni morda zopet kje v
bližini. Tu se ga je dotaknila roka neznanega starca v
bogatem, staroruskem kroju. Starec je dvignil povešeno
glavo in mu je gledal nekaj časa z žalostnim obrazom
v oči.

»Oprostite,« je rekel starček z zvonkim in prijetnim
glasom in je prijel ažurne krogljice, »iščem te kamenčke,
ki jih je moja hči izgubila«.

Govoril je malo z vzvišenim glasom, in se ni zmenil
za ostalo družbo; najvišja dvorna dama je torej po pravici
sodila, da ni poznal Katarine.

»Gospod,« ga je opomnila, »tri korake stojite od njene
cesarske visokosti, velike knežnje Katarine Aleksejevne.«

»Ah, resnico govorite, madame, resnico govorite,« je
odgovoril starec in se je globoko priklonil pred Katarino.
»Vaša visokost je bila še otrok, ko sem jo poslednjikrat
videl v Moskvi; sam sem vas, mati naša, tačas posadil na
konja, ko ste jezdarila za mestom po širnem polju. Da,
vaša visokost, čas beži.«

»Ah, Platon Omiljanski, moj stari prijatelj,« je vzklik¬
nila Katarina, »vas že poznam!« Podala mu je roko v

71

poljub in z drugo roko mu je dala ažurne, male perle, ki
jih je Andreju vzela iz rok.

»Prepričan sem,« je rekel Platon Omiljanski, »da seje
čudežna moč teh kamenčkov podvojila z dotikljajem tvoje
plemenite roke, mati.«

»Čudežna moč,« se je čudila Katarina.

»Da, visokost. Moje nesrečno dete, moja Agrafena,
vene in hira. Globoka in skrivna žalost gloda korenino
njenega sladkega življenja. Neki italijanski zlatar ji je
priporočal te kamenčke; lapis lazuli ima baje moč, od-
poditi otožnost. Posvetni ljudje ne verjamejo podobnih
stvari, toda boj je vsemogočen in moje srce je obupano.«

Po teh besedah se je zopet globoko poklonil in se je
oddaljil z odmerjenim, počasnim korakom. Andrej je
imel edino željo slediti Omiljanskemu in se srečati z
Agrafeno; občutil je žgočo bridkost napram sebi samemu,
obdolžil se je nehvaležnosti, nezvestobe in najbolj črnega
izdajstva. Vendar iz simpatije do knežnje Gagarinove, je
prosil to za prvi menuet in je bil torej privezan na mesto,
medtem ko se je že vse pripravljalo za ples; scena pa, ki
se je odigrala nato pred njegovimi začudenimi očmi, je
naglo odvrfiila njegove misli od lastnih zadev. Ko je nam¬
reč knežnja Gagarinova spoznala njegovo razmišljenost,
ga je vprašala v šali: »Upam, da ni gospodična Voron-
cova ona, ki zanima vaše oči? Na nji vsaj nisem nikdar
opazila čarovnega sija.«

Gospodična Voroncova, oseba, ki ni bila samo grda,
ampak tudi brez vsake bistroumnosti in odgoje, je bila v
onem času ljubica velikega kneza Petra, in Katarina, ki
se je zaradi take tekmovalke čutila zelo ponižano in raz¬
žaljeno, se ni zdržala sarkastičnih besed o neumni Vo-
roncovi, ko je ravno zaslišala njeno ime, ki ga je knežnja

72 —

izustila. Medtem, ko so se vsi smejali, ki so slišali opombe
Katarinine, se je grof Divier oddaljil in Andrej, opozorjen
na Voroncovo, ki jo je prvič zagledal, kako je šel grof
Divier naravnost k nji in se spustil z njo v pogovor; in
po jeznem izrazu njnega obličja ni mogel niti za trenotek
dvomiti, da je bil Divier Petrovi ljubici ponovil sarkazme
velike knežnje. Voroncova se je takoj nato obrnila k
Petru, ki je sedel ne daleč od nje, in zdelo se je, da mu
nekaj očita, na kar je veliki knez naglo vstal.

Voroncova je šla hitro skozi dvorano, ki se je že
praznila, medtem ko je vse hitelo na plesišče, približala
se je skupini, kjer se je zabavala Katarina, nič hudega
sluteč, vstavila se je pred njo in jo je gledala molče, toda
zelo drzno. Šele sedaj je Katarina opazila svojo tekmo¬
valko in njeno vedenje. Gledala jo je nekaj časa hladno,
nato pa je ponosno obrnila obraz od nje, in je premerila
to žensko z bliskom uničujočega pogleda, ki je tudi drzno
Voroncovo pripravil do tega, da je za hip sklonila glavo.
V tem so zazveneli glasovi, ki so vabili na ples, in Peter
se je naenkrat pojavil pred svojo soprogo; njegov obraz
je kazal strastno razburjenje in znake obilo zavžite
žganjice.

»Ni mogoče živeti z vami,« je rekel svoji ženi z gla¬
som, od razburjenja stisnjenim. »Vsak dan ste bolj ponosni
in ošabni. Z damami našega dvora delate kakor z de¬
klami !«

Katarina je obledela, toda hitro je potlačila svojo
vznemirjenost ob pogledu na zmagoslavni obraz Voron-
cove. ,

»Ne pozabite, kje smo!« je zašepetala, nato pa je pri¬
stavila na videz mirno: »Res, vaša visokost me je prosila
za ta menuet.«

— 73 —

»Ah, prav gotovo sem pozabil na to,« je odvrnil
Peter leno, »in pomislite, madame, prosil sem tudi go¬
spodično Voroncovo.«

»O, potem pa volite med nama,« je rekla Katarina
z nasmehom, ki je Andreja zbodel v srce,'in se je trudila
vse obrniti v šalo.

Veliki knez se je molče priklonil in je podal pazduho
gospodični Voroncovi. Odšla sta.

Vsakdo, ki je bil v bližini, je vneto govoril karkoli
mu je prišlo na jezik, da bi se zdelo, da ni opazil, kar
se je ravnokar prigodilo. Katarina je odprla svojo veliko
pahljačo iz perl in zlata, na kateri so bile vdelane ču¬
dovite živali z modrimi glavami, z rubinastimi očmi in s
srebrnimi peruti.

»Celi svet se čudi,« je rekla gospa Coglokova še-
petaje, »videč, da daje veliki knez tej spaki prednost pred
vami!«

»Kaj hočemo?« je odvrnila Katarina in njene oči so
se napolnile s solzami. Toda potlačila jih je z vso silo
in se je zopet zagledala v živopisane živali svoje pahljače.

»Zdi se, da je vaša cesarska visokost resno za¬
mišljena v te čudovite baziliske,« je omenil Ivan Šuvalov
z najslajšim glasom na svetu in z najljubeznjivejšim na¬
smehom; toda Andrej bi mu z veseljem zabodel bodalo
v srce za to njegovo podlo prilizovanje. Katarina je dvig¬
nila glavo — njeno vznemirjenje je popolnoma izginilo in
gledala je grofa s pogledom vladarice.

»Ne mislim,« mu je odvrnila, »da je bazilisk mitus.
Gotovo je, da se ta strupeni, mali zmaj izvali tudi na
kraljevskih dvorih iz jajca nizke zavisti, da smelo kaže
kremplje svoje grabežljivosti in da drzno dviga greben
svoje nepotrebne ošabnosti. Toda nekaj mu ljudstvo

74 —

vendar pripisuje — pravi se, da baje pogine, kakor hitro
mu kdo postavi zrcalo pred oči. Toda ne verujem, saj
vem, da v takem slučaju najbolj zatisne oči.«

Grof je bil namreč po svoji navadi med govorom
zatisnil oči, toda pri poslednjih besedah jih je hitro in
široko odprl, kar je imelo neizrečeno komičen efekt. Grof
ni rekel niti besedice, vgriznil se je samo v ustnice in je
odšel.

Tudi Katarina je vstala.

»Pojdem v svojo sobo,« je rekla veliki dvorni dami.
Ta je vstala, globoko se priklonila in je odvrnila zelo
slavnostno: »Izrecna želja njenega veličanstva je, da vaša
cesarska visokost ostane pri baletu, prirejenem na pro¬
slavo najvišjega rojstnega dneva.«

Katarina je padla nazaj v naslanjač, zrla je zelo ža¬
lostno predse, odprla je zopet molče pahljačo in gledala
napeto z mračnim čelom živopisane živali.

Andrej je videl, da knežnja Gagarinova le težko za¬
držuje glasen jok; ponudil ji je torej roko in jo je peljal na
ples.

»O, ta velika dvorna dama!« mu je pravila knežnja
spotoma. »Kako je sovražim. Ravno tako brez čuta je
kakor neumna. S tem brezizraznim obličjem in trdim,
malomarnim glasom zasleduje Katarino celo leto. Vstva-
■rite si o nji sodbo po tem, kar vam sedaj povem. Ko je
oče velike knežnje umrl in ga je ta objokavala, je pustila
gospa Čoglokova to celi teden; toda na koncu tedna ji je
rekla z ravnotakim poklonom, kakor ste ga videli, da je
cesarska visokost že dovolj solz potočila in da bi nadaljno
žalovanje vzbudilo nejevoljo njenega veličanstva, ker ni
bil oče njene visokosti.kronan kralj in da se za nekronano

75

glavo ne spodobi ruski veliki knežnji žalovati dalje časa
nego osem dni.

»Oh nikdar, knežnja, ne bi verjel, kar sem ravnokar
videl in slišal,« je rekel Andrej žalostno.

»Ah, gospod, niti misliti si ne morete, kaj moja gospa
trpi!« je jadikovala knežnja. »Kako žalostna je njena
usoda! Ničesar drugega ne sprejema kot surovost od ve¬
likega kneza, ničvredno trpinčenje in zbadljive besede od
strani njenega veličanstva, in poleg tega jo zasleduje še
neprestana neumnost gospe Čoglokove in stotero obre¬
kovanj tajnih in očitnih vohunov. In kako odškodnino ima
za vse to, kako tolažbo? Morda harlekinade Leva Na-
riškina ali pa neresničen blišč tega dvora?«

»Ubožica!« je tarnal Andrej.

»Ubožica!« je ponovila knežnja. In namesto plesa sta
gledala oba od nasprotnega ogla za skupino redkih cve¬
tlic, na veliko knežnjo, kako je neprestano premišljevala
nad svojo pahljačo in navidezno poslušala gospo Coglo-
kovo. Slednjič je prišel na vrsto budalasti balet in je
dospel do konca kakor vsako drugo mučenje. Velika
knežnja Katarina Aleksejevna je odšla v svoje sobe, go¬
spodična Gagarinova ji je sledila. Ko se je Andrej pre¬
pričal, da sta tudi Agrafena in njen oče že odšla, ni imel
nobenega interesa več in je tudi zapusti! ples.

Bil je tako razburjen, da bi tudi v vozu ne vzdržal;
zavil se je torej tesno v kožuh, šel je peš domov in je
iskal hladila ob bregu z ledom pokrite Neve.

»Ljubi bog!« je premišljeval, »kako kruta je usoda!
Združevati v sebi tako srečno toliko krasote, duha in do¬
brote in biti prikovan k tako žalostnemu življenju, pol¬
nemu ponižanja in žalosti kakor Andromeda k skali, žr¬
tvovati se, kakor ta žena, groznemu zmaju — sovraštvu!

— 76 -

Katarina in sovraštvo! Kaka spridenost človeška, spojiti
njeno blago ime s tako strašnim pojmom! In ali je res
mogoče, da bi bila ona obsojena svoje življenje tako
živeti, celo svoje življenje žrtvovati takorekoč kapljo za
kapljo v boju z nizkimi in malovrednimi duhovi svoje
okolice? Ali pa se prikaže nekoč njeni duši rešilen duh,
ki jo nauči v sreči pozabiti vsakovrstne nezgode.-

Ni končal te misli, ni imel poguma za to. Globoko je
vzdihnil. »Ljubezen je rešitev v temni pustinji sovraštva,«
mu je šepetal skriven glas iz srca. Andrej se je stresel.
Zagledal se je zamišljeno v sivi oblok, na katerem se je
svetil mesec, ki je tiho plaval nad snežno plastjo.

»Nikdar še nisem kakega človeškega bitja tako ob¬
čudoval, nikdar še tako pomiloval kakor njo,« je šepetal
samemu sebi, toda naglo se je spomnil na Agrafeno in
zdelo se mu je, da stoji pred njim z očitajočimi očmi. Čutil
je nekako čudno nezadovoljnost nad samim seboj, pa ni
vedel, zakaj. Začel se je opravičevati samemu sebi.

»Kaj so megle bolne fantazije, kakor na primer pri¬
kazen one blede deklice, proti neusmiljeni resnici, ki jo
prenaša Katarina! Kaka otroka sva bila, jaz in ona, da
sva smatrala besede razdražene fantazije pol blaznega
čebelarja za sodbo zdravega, da, nadčloveškega razuma!
Ne vem sicer, kaj ji je povedal in kako nalogo ji je na¬
ložil, toda razloček med sanjami in resnico bo Agrafena
gotovo kmalu spoznala. Zrak tega mesta in vrvenje na
dvoru jo bosta napravila tako trezno kakor mene in njena
skrivna žalost bo pozabljena!«

In zopet so se njegove misli vrnile k bliščeči, od
velike krasote lesketajoči se sliki trpeče soproge brez¬
čutnega Petra. Zopet je kakor na plesu obvladala vso nje¬
govo dušo, zopet je pozabil na ves ostali svet.

— 77 —

Niti gledal ni, kod hodi in naenkrat je bil na bregu
reke. Toda naglo se je ustavil. Na bregu je bil visok kup
prozornega ledu, ki se je bliščal v tihem svitu meseca
in nasproti ledenemu kupu se je podpiral mož, ogrnjen v
'precej lahek plašč za to podnebje — zdelo se je, da je
zaspal.

Andrej ga je potegnil za plašč. »Kaj ne veste,« je rekel
začuden, »da se lahko tu zaspi za večno, da ste v nevar¬
nosti, da zmrznete?«

Postava je dvignila obličje in mesec ji je posvetil v
cel obraz: bil je krasen in pravilen, od južnega solnca
opaljen, in dolga brada je bila pretkana s srebrom. Nezna¬
ni mož je gledal nekaj časa zamišljeno z bliščečim, temnim
očesom na Andreja.

»Mene svarite pred nevarnostjo?« je rekel z mirnim
nasmehom. »Zakaj se pa za svojo, mnogo važnejšo ne¬
varnost tako malo brigate?« Andrej je segel po bodalo —
kraj je bil zelo pust — in se je ozrl', odkod bi mu lahko
grozila nevarnost. Toda okrog in okrog je bila globoka
tišina, vse je spalo železno spanje v naročju trdega mraza.
Tujec je lahno položil roko Andreju na ramo.

»Ne iščite nevarnosti, pred katero ves svarim, okrog
sebe,« je rekel tiho in živo; »iščite jo v svojem srcu. Člo¬
veške misli so kakor reka, polna vrtincev in skal. Ne pla¬
vajte slepo za tokom, s krepko roko vodite krmilo svoje
ladije — predno vas tok ne zagrabi.«

Nato mu je lahno pomignil z roko in se je oddaljil.
Andrej ga je zgrabil za gube dolgega plašča.

»Kdo ste in kaj mi hočete?« je vprašal ves začuden.

»Hočem vas svariti.«

»Pred kom?«

»Pred vami.«

— 78 —

»Kdo ste?« je vprašal zopet Andrej.

»Kaj je na tem?« se je glasil odgovor in tujec se je
zopet oddaljeval.

»Vi da poznate moje misli, vi da ste uganili, o čem
premišljujem?« je vzkliknil Andrej razburjen in se je po-'
žuril za njim.

»Stojte!« je zaklical Andrej, »stojte in mi odgovo¬
rite!«

Dohitel je tujca in ga je trdno prijel za ramo.

»Ne spustim vas,« je pristavil, »dokler mi ne odgovo¬
rite na vse, kar vas bom vprašal.«

»Otrok!« je rekel tiho in mirno tujec in se je lahno
dotaknil Andrejevega čela. V tem trenotku je Andrej za¬
čutil, kakor bi ga stresel mraz po vsem telesu, stresel se
je močno in je spustil kakor hrom tujčevo ramo. Njegova
slabost je sicer trajala le trenotek, toda tujec se je v tem
kratkem času oddaljil za nekoliko korakov in predno se
je Andrej toliko zavedel, da bi mu zopet sledil, je izginil
za ogromnim kupom snega in ledu, med bregom in med
vhodom v ulico nakupičenim. Ulice so bile razsvetljene od
polne lune, toda nikjer ni bilo niti sledu o kakem človeku
in vse iskanje je bilo zaman. Razburjen od čudnega, ne¬
razumljivega dogodka je odšel Andrej slednjič po dolgem
iskanju domov.

IV.

Meglen mrak zimskega jutra je že prodrl v čumnato,
ko je Andrej, le malo okrepčan po kratkem in nemirnem
spanju, odgrinjal zavese svoje postelje. Sedel je na poste¬
ljo in je potegnil z roko po vročem čelu, kakor bi hotel
zapoditi kake hude sanje.

79

»Pri dnevni svetlobi,« je rekel, »je vse popolnoma
drugače. Noč, posebno mesečna noč, pridene vsakemu
predmetu, čeprav je navaden, nekak tajinstven obraz.
Kako sem mogel le za hip misliti, da je uganil oni človek
moje misli? Videl me je poglobljenega v globoko premiš¬
ljevanje, da se nisem niti na pot oziral, in delal se je norca
iz mene; moje naglo drgetanje, tako nerazumljivo, je bil
najbrže močan prehlad, katerega učinek še sedaj čutim.
In kake neki nevarne misli sem imel? V duhu sem primer¬
jal čarobno prikazen velike knežnje z ostalimi ženskami
na plesu in zdelo se mi je, da je Katarina s svojo lepoto
presegala vse druge. Če je v tem kaj nevarnega in kaz-
njivega, potem imam vso petrograjsko družbo za sokriv¬
ca, zakaj to moje mnenje je bilo mnenje vseh!«

Skomignil je z ramo in je pozvonil svojemu komor¬
niku; s tem naslovom se je ponašal stari sluga, podložnik,
ki ga je bil s kneževini dovoljenjem spremljal v mesto;
stari Ilija je zibal Andreja še kot otroka, in Andrej je bil
v njegovih očeh doslej »mali Drejče,« katerega ljubiti z
vso dušo je bila njegova prva dolžnost.

Ilija je bil danes nad vse vesel in medtem, ko je po¬
magal Andreju pri oblačenju, ga je spraševal o včeraj¬
šnjem plesu in je poslušal Andrejevo pripovedovanje z
nekakim premetenim nasmehom, kakor bi hotel reči: »Vse
to je prav, toda izogibaš se povedati mi, kar sem že davno
sam brez tebe uganil.« Andrej je to kmalu opazil, zakaj
stari Ilija je bil človek, katerega »premetenosti« se je la¬
hko spoznalo na dvajset korakov.

»Kaj imaš zopet?« je vprašal Andrej. »Kaj pomeni
to mežikanje?«

»Ah, saj vi veste, saj vi Veste!« se je smehljal Ilija.
»Pravite mi o vsakovrstnih stvareh-toda o oni, o

oni posebni... nič ne poveste ničesar.«

- 80

»Kaj misliš s tem?« je vprašal Andrej presenečen in
kri mu je šla v glavo, čeprav še sam ni vedel, zakaj.

»Oho! Uganil sem!« se je veselil stari Ilija. »No, ra¬
dostno novico imam za vas. Že pred eno uro je prišla
sem stara Tatarka, zavita v gost pajčolan, skozi katerega
so se svetile njene modre in žive oči, in prosila je, da bi z
vami govorila. Po bogatem .kroju je služabnica kake ve¬
like dame. Oj! sem pomislil, to je poslanec ljubezni, ta bo
Andreju Nikolajeviču srčno pozdravljena. Zato sem jo tudi
peljal v salon m jo posadil poleg dobrega ognja.«

In Ilija, ves srečen od lastne bistroumnosti, si je mel
od veselja roke in je odhitel skozi vrata, preveč skromen,
da bi počakal zasluženo občudovanje za svoj nenavadni
kombinacijski talent.

Andrej je hitel v salon. Tatarka je sedela pri ognju,
v kateri je gledala s pravo orijentalsko resnobo. Ko je
Andrej vstopil, se je globoko priklonila, imela je po vshod-
ni šegi roke prekrižane na prsih, ostala pa je pod pajčo¬
lanom.

»Kaj želiš?« je vprašal Andrej malo v zadregi.

»Pošilja me moja gospa,« je odgovorila Tatarka v ru¬
ščini z ljubkim naglasom svojega ljudstva.

»In kdo je tvoja gospa?« je vprašal Andrej in srce
mu je začelo močno tolči.

Tatarka ni odgovorila; razgledala se je okrog sebe,
če sta res sama, nato pa je stopila tesno k Andreju, po¬
tegnila je iz nedrij nekaj bliščečega kakor zlato in mu je
držala to na dlani pred očmi. Andrej je malo pobledel —
čutil se je neizrečeno prevarjenega. Na prvi pogled je
spoznal v roki Tatarke oni zlati denar, ki mu ga pokazala
Agrafena na kraju gozda ob ločitvi, denar, o katerem je
rekla, da bo znamenje njenega služabnika.

- 81 —

Tatarka je hitro spravila denar in je globoko vzdih¬
nila; zakaj bistro je razumela izraz na Andrejevem
obrazu.

»No, hitro, kaj mi naroča tvoja gospa"?« je vprašal
Andrej po odmoru.

Tatarka je pokimala z glavo in je izvlekla pismo.
Medtem se je oddaljila nekaj korakov od Andreja, in on,
videč pismo v njeni roki, je počasi segel po njem, toda ni
se približal, da bi ji hitro vzel pismo iz rok.

»Gospod moj, vi niste željni izvedeti vsebine mojega
poročila,« je rekla žalostno Tatarka in roka s pismom, ki
jo je dvignila njemu nasproti, ji je padla nazaj ob bok.

»Daj,« je rekel Andrej osramočen in ji je hotel vzeti
pismo.

»Oh, Agrafena, ti zlata moja duša!« je vzkliknila
Tatarka, »ti se nisi motila! Ti nisi.ljubljena tam, kjer ljubiš
s tako živo ljubeznijo!«

Starka je zatarnala pod pajčolanom, oddala je hitro
pismo, odhitela je s tihim in urnim korakom iz čumnate,
in ni čakala niti besedice kakega odgovora.

Andrej je padel na naslonjač in je vrgel nerazpečate-
no pismo na mizo. Čutil se je zelo nesrečnega. Jasno je
čutil, da ni Agrafene nikdar ljubil, da je prevaril sebe, ko
je imenoval svoje prijateljstvo napram nji naklonjenost,
da, tudi občudovanje njene krasote z imenom one strasti,
ki jo je poznal le iz pripovedovanja, in moral je sam pri¬
znati, da je v blaznem trenotku pričakoval vesti od druge
osebe — od katere? Vzel je hitro v roko pismo, da bi mu
ne bilo treba odgovoriti na to nesrečno vprašanje. -

Pismo je bilo kratko.

»Prosti ste,« mu je pisala Agrafena, »vzemite zopet
prstan, ki ste mi ga darovali kot simbol svoje obljube.

6

— 82 —

Sama prelomim to obljubo in vam rečem: Prosti ste. Za¬
žgite te vrstice.«

Andrej je nataknil zlati prstan na mezinec in je ubog¬
ljivo vrgel pismo v ogenj. Ni poljubil vrstice, z njeno roko
pisane, da niti stresel se ni, ko je plamen uničeval njeno
pismo. Vsaka tekmovalka bi morala biti zadovoljna s
takim početjem.

Nato je gledal nekaj časa mrko v ogenj.

»Čudno, česa se služabnice na račun svojih gospa
ne domislijo!« je rekel samemu sebi, da bi se pomiril.
»Tatarka, videč, da mi piše njena gospa, si je takoj vtepla
v glavo, da jo k temu sili ljubezen. Agrafena je slednjič
sama sprevidela, da njen skrivnostni poklic in polblazni
govor starega čebelarja spadata v kraljestvo sanj. Sicer
pa upam, da se bom v kratkem ž njo našel in da se vse
pojasni.«

Hodil je še približno pol ure po sobi, nato pa je do¬
končal svojo toaleto in je odšel k velikemu knezu Petru,
kamor ga je klicala dolžnost.

Ko je vstopil v predsobo kabineta velikega kneza, je
zaslišal Petrov glas, ki je hripavo kričal v največji jezi.

»Ubijem te kakor psa!« je kričal Peter.

Andrej se je vstrašil in je brez obotavljanja hitro od¬
prl vrata. Peter je prijel za bič in je hitel ves razkačen k
možu, ki se je z znakom smrtnega strahu in po celem te¬
lesu se tresoč držal z obema rokama mize. To je bil Itali¬
jan Bernardi, dvorni briljantnik, mož z glavo, belo kakor
sneg in s plemenitim, nežnim obrazom. Prinesel je Petru
naročeno kamenje za Voroncovo in ker se Peter ni mogel
v slabi volji pogoditi z njim za ceno, se je pripravil k
najstrastnejšernu činu zaradi Bernardijeve trme. Že je
dvignil v divjem zamahu bič in je pomeril na starčev

— 83 —

obraz, ko je Andrej naglo stopil med njega in zlatarja in
nehote dvignil roko v obrambo Italijana. Bič je zažvižgal
in je hudo padel na njegovo nežno roko, ki se je takoj
pobarvala s krvjo. Peter je obstal kakor okamenel in je
spustil bič... nato pa je hitel k oknu, odprl ga je hitro
in si je hladil čelo ob mrzlem steklu.

Berna rdi je hitro pobral svoje briljante.

»Gospod,« je zašepetal Andreju, »rešili ste mi morda
življenje, toda gotovo pa ste odvrnili osramočenje sivih
las poštenega moža. Nikdar ne pozabim tega, in kdo ve,
če ne bo nekoč v moji moči, storiti vam važno uslugo?«

Predno se je Peter obrnil od okna je Bernardi izginil.

»Vesel sem, da vas vidim,« je rekel Peter, kakor da
ne bi bil Andreja prej opazil. »Vesel sem, da vidim vas
in vaš prijateljski obraz. Kako sem nesrečen! Sovražim
celi svet, toda vaša prisotnost rne vedno pomiri.«

Šel je zopet k oknu; bil je zelo bled in je imel oči
vse meglene in zardele. Njegov obraz, že od narave odu¬
ren, je postal od nebrzdanih strasti še odurnejši, in pre¬
tirani posnetek pruske uniforme s tesnimi kamašami, ki
mu niso pustili niti pošteno hoditi niti sedeti, z velikim,
pobešenim klobukom, je dodal njegovi odurnosti še lep del
smešnosti. Andrej se je nehote spomnil na Katarino, ki se
je svetila od krasote in duha....

»Kako neznosno vroče je tu!« je rekel Peter zopet
razkačen. »Moja glava je težka, zdi se mi, da mi bo po¬
čila. Toda moji ljudje me hočejo usmrtiti, saj me celi svet
sovraži, saj nimam niti ene duše, ki bi se zame brigala!«

Glava se mu je povesila v dlani in Andreju se je
zdelo, da joka; nič več ni videl njegove odurnosti poleg
krasote velike knežnje, ničesar drugega ni čutil kot so¬
čutje nad tem, res nesrečnim človekom.

6* -

- 84 —

»Zdi se, da je vaša visokost resnično bolna,« je rekel
in njegov glas je izdajal ginjenost. Peter mu je bil hva¬
ležen. Dvignil je glavo in je gledal nanj z obrazom, ne¬
koliko razjasnjenim.

»Da,« mu je rekel, »bolan sem... In upam, da mi od¬
pustite mojo nerodnost...«

Mignil je z očesom na Andrejevo desnico in se je
hitro zopet obrnil k oknu, da bi zakril svojo sramoto.

»Na smrt utrujen sem,« je govoril tiho predse, prijel
se je za čelo in je pristavil: »Tu je prava pustinja.«

Zagledal se je v širno pokrajino, ki se je razprostirala
na drugem bregu Neve za nizkimi in mnogoštevilnimi hi¬
šami Vaziljskega otoka v sivo daljavo.

»Ta neskončna država me tlači kakor pokrov, zakaj
tu nisem carjevič, tu sem jetnik Elizabete!« je začel go¬
voriti z mrkim čelom. »Moja bodoča velikost dela senco
mojemu sedanjemu življenju in ne čutim drugega kot
grozno težo te krone! Oh, neki tajni glas mi pravi, da ne
bom nikdar srečen vladar te države. So čela, ki jih je bog
vstvaril, da bi bila samo z venci in z lavorjem slave
ovenčana... Tudi jaz sem sanjal take sanje, zakaj v
mojih žilah se pretaka kri, sorodna Karolu dvanajstemu
in Petru velikemu, in to pomeni dvakrat rojen biti za ne¬
smrtno junaštvo, za velike čine,.. Oh, da bi bil rajši
zasedel švedski prestol ali da bi mi moja usoda pri¬
voščila živeti v tihem, zasebnem življenju! Nisem
vstvarjen za vladarja, moja žena nosi na čelu to, od
boga dano znamenje izvoljencev, ona je kraljica! Njen
duh se visoko dviga nad mojim duhom, kakor orel nad
pečinami, pred njenim očesom je vse jasno, toda pogled
moje duše je skaljen; ona razume vse, jaz ničesar dru-

— 85 —

gega kot svojo ničevost in zato sem dvakrat revež!
Sovražim jo včasi — toda ona me zaničuje!«

Njegova glava je težko padla na ročaj naslanjača,
kamor se je zgrudil.

»Vaša visokost je nevarno razburjena,« ga je miril
Andrej, osupel od Petrove razdraženosti in globoko gi¬
njen od njegove spokornosti. »O, ko bi smel naravnost
govoriti po prepričanju svojega srca.« —

»Andrej Cernišev,« rnu je segel z mehkim glasom, »ti
si moj prijatelj, ti smeš govoriti, kar ti veleva srce.«

»Gospod moj« — je rekel Andrej vneto in obraz mu
je vzplapolal od navdušenja in nade, da bo morda njemu
dano sprijazniti Katarino s soprogom in njeno usodo na¬
praviti srečnejšo — »gospod moj, vi zasmehujete svojo
usodo, vi preklinjate boga! Vi ste srečni in ste lahko
srečni — zakaj velika knežnja vas vroče ljubi!«

»Motiš se,« je odmajal Peter z glavo, »nikdar me ni
ljubila in če bi me tudi ljubila, je preveč ponosna, da bi
mi odpustila moje včerajšnje obnašanje. Ti ne poznaš
žensk, Andrej; ubij jim pred očmi, kar najbolj ljubijo, in
morda, da ti odpustijo, da, morda te bodo še nekoč lju¬
bile — toda rani njih nečimernost in ne odpustijo ti nik¬
dar, nikdar.«

»Ne merite svoje žene z merilom navadnih žen,
monseigneur,« se je upira! Andrej z živahnimi kretnjami,
»velika knežnja je angelj dobrote, iščite spravo in njeno
srce se odpre vaši ljubezni nastežaj. O gospod moj, samo
na vas je, da se vrnete v raj, pred katerega vrati vam
noben angelj z ognjenim mečem ne ubrani vstopa.«

Peter se je nasmehnil in je rekel po kratkem po¬
misleku:

— 86 —

»Zelo navdušeni ste, Andrej, in vidite v ženskah same
angelje; vidim, da se vaše oči še niso odprle. Spoznali
boste, kako se motite — gospod Černišev, bodite vi sam
poslanec sprave« ...

»Kako, vaša visokost hoče, da bi nepoklicana oseba,
samo tujec, vsiljeval se -«

»Gospod Černišev, jaz sem izkušenejši od vas in vam
hočem dati le pouk, da boste spoznali resničnost mojih
besed.«

»Toda vaša visokost naj blagovoli preudariti,« se je
branil Andrej prestrašen.

»Gospod Černišev, moj pobočnik, izvršite svojo na¬
logo brez godrnjanja, po vojaško!« je velel Peter smeh¬
ljaje sicer, toda zelo sigurno in živo. »Vi ste danes po¬
vabljeni k igri k njenemu veličanstvu, kjer boste našli
veliko knežnjo Katarino Aleksejevno, našo vzvišeno so¬
progo. Ne bom prisoten v sobah njenega veličanstva, ker
sem bolan. O priložnosti se spustite z veliko knežnjo v
pogovor, ponovite ji deloma najin razgovor in ji recite, da
mi je žal za to, kar se je včeraj med nama zgodilo in
da pokorno čakam njenega odgovora.«

Zamahnil je z roko in Andreju ni preostalo ničesar
drugega kot oditi in premišljevati v kratkem času med
prisiljeno sceno in igro pri cesarici, na kak način bi naj¬
bolje izvršil čudno povelje svojega zapovednika. K sreči
so bile cesarske sobe napolnjene, zato je bilo upati, da se
Andreju posreči v tej množici neopazno govoriti s Ka¬
tarino; usoda mu je bila prijazna; Katarina je igrala v
mali sobi tesno poleg mizice, kjer je igral Andrej, in v sobi
so bile samo dame njenega dvora in nekaj kavalirjev, ki
niso bili »izmed cesaričinih« ljudi. O priložnosti se ji je
približal; pozdravila ga je s prijateljskim nasmehom;

— 87 —

toda ni se pustila motiti v pogovoru z angleškim posla¬
nikom sirom Charlesom Williamsom. Andrej se je po¬
stavil za stol knežnje Gagarinove, ki mu je kot staremu
znancu na zelo virtuozen način dala s pahljačo znamenje
srčnega pozdrava.

Sir Charles Williams in velika knežnja Katarina sta
bila dobra prijatelja. Z bistrim očesom izvrstnega diplo¬
mata je Anglež kmalu spoznal ceno in duha velike’’
knežnje, njeno nenavadno energijo in njeno veliko nalogo,
in ni dvomil niti za trenotek, da bodo nekoč v njenih
rokah vajeti vlade velike ruske države, ki je dobivala ta-
korekoč vsak dan večji pomen v evropskih zadevah.
Imel je dosti priložnosti spoznati jo bližje, zakaj dosto¬
janstvo njegove naloge ga je uvrstilo pri cesaričnih go¬
stijah na stran velike knežnje in je lahko govoril z njo
dostikrat po cele ure.

Ko se je Andrej pogovarjal s knežnjo Gagarinovo, se
je zagledal v obraz velike knežnje: bil je krasen kakor
vedno. V temni aksamitovi obleki sta bila belina in lesk
njene polti še bolj bliščeča, in res bi jo lahko primerjal
z onimi belimi rožami, z nežno rdečim nadihom, katerih
redki vonj je tupatam vdihavala iz svojega malega
šopka.

To so bile rože prav posebne vrste, dar sira Willi-
amsa; vzgojene na daljnem Severju sredi petrograjskega
ledu so jih smatrali za malo čudo prirode. Knežnja Ga¬
garinova je pripovedovala z otroškim veseljem Andreju
o galantnosti poslanika gospoda Williamsa in ga je opo¬
zorila na oni botanični čudež v roki velike knežnje.

»Vaša ekscelenca res podžiga mojo radovednost,« je
rekla Katarina poslaniku, »in govori s tako odkrito¬
srčnostjo, da me mora skoro presenetiti.« In obrnivši se

- 88 —

h knežnji Gagarinovi je pristavila: »Čudite se, knežnja!
Njegova ekscelenca, gospod poslanik velike Britanije,
smatra življenski eliksir za mogočo stvar in je prepričan,
da živijo ljudje, ki so obdarjeni s preroškim duhom!«

»Naj se vaša visokost smeje, kolikor hoče,« je od¬
govoril sir Williams resno, »jaz sem prepričan, da so
posebni ljudski organizmi, ki presegajo s.svojim nenavad¬
nim, nam ostalim umrjočim ljudem doslej tajnim razvojem
duševnih sil okrožje nepopolnih naših predstav in
znanja.«

»In vaša ekscelenca pozna enega takega moža, to je
vrtnar, ki je tu v sredi krutega mraza vzgojil te čuda-
polne cvetlice; ta spački vendar v vrsto onih redkih
duhov, ne?« se je nasmehnila Katarina nezaupljivo in se
je igrala pri tem s svojo zapestnico, edinim nakitom, ki
jo je krasil ta večer. To je bila dragocenost imenitnega
dela, ki je izhajala iz dob Karola V., in tradicija je pra¬
vila, da jo je oni otožni vladar nekoč podaril neki svoji
plemeniti ljubici; to je bil širok zlat obroč brez leska
z gracijozno girlando steklenih kresnic, med katerimi so
bile udelane temne črke, ki so tvorile v španskem jeziku
sledeče besede: »Iz ljubezni do mene nosi ta nakit.«

»Gospod poslanik,« ga je opomnila Katarina čez
nekaj časa, »dolgo se obotavljate z odgovorom, preveč
dolgo za mojo radovednost.«

»Oprostite, prosim,« se je opravičeval Anglež, »za¬
gledal sem se v zapestnico vaše visokosti. To je imenitno
delo, ki izhaja iz časov, ko je umetnost cvetla z bogatim
cvetjem —-«

»Vem, da je vaša ekscelenca strokovnjak v tem,« se
je nasmehnila Katarina, »toda zdi se mi, da se ogibljete

— 89 —

nadaljnemu pogovoru o čudnem človeku, kakor ste sami
rekli.«

»No da, priznam to,« je odvrnil sir Williams, »ven¬
dar če vaša visokost ne odstopi od svojega vprašanja,
prosim, da bi mi bilo v odgovor dovoljeno pripovedovati
o dogodku, ki bo morda vašo visokost uvrstil v kraljestvo
pravljic.«

»Pripovedujte, gospod,« ga je Katarina vljudno nago¬
varjala, »in verujte, da boste vsaj v knežnji Gagarinovi
našli vedno hvaležno poslušalko, čeprav ne bi bili tako
izvrsten pripovedovalec, kakor vas po pravici imenujejo.
Poglejte njen ljubeznjivi nasmeh, ali se more temu
upreti?«

Knežnja Gagarinova je zardela, poslanik se je po¬
klonil in je začel pripovedovati.

»Nas, Angleže, imenuje svet čudake, kakor vam je
"znano, madame, vendar nam dela mnogokrat krivico.
Imamo več energije od ostalih narodov, in če se popri-
memo kake misli, uporabimo, ne da bi se naveličali, vse
svoje najboljše moči, da tudi celo življenje, da jo izvr¬
šimo. Ako ni taka misel slučajno popolnoma jasna vsemu
svetu, imenuje ta po krivici naš trud blaznost; seveda ako
jo izvršimo vkljub vser^u posmehu, nas za to veliko¬
dušno občuduje. Imel sem v srečnih dneh, ki sem jih pre¬
živel na slavnem vseučilišču v Oxfordu, prijatelja, ki sem
ga ljubil z ljubeznijo, kakor moremo ljubiti le prijatelja
svoje mladosti. Toda moj Artur ni vračal moje ljubezni
v taki meri, kakoršno sem zaslužil za svoje prijateljstvo,
zakaj imel sem nevarno tekmovalko, ki je večji del
njegovega srca in vse njegove misli posedovala, bila je
to — «

- 90

»Najbrže kaka lady Edith,« se je zasmejala Katarina,
»ali pa miss Ethelwina, eterična kakor rahla sapica, zla¬
tolaska, bela kakor sneg in z labodjim grlom.«

»Nikakor ne, visokost, moja tekmovalka je bila čisto
druga, bila je lesena Asirija, te zdavnaj izsanjane sanje
pretekle slave in veličastva, polne tajinstvenega čara.«

»Tega res nisem pričakovala,« je rekla Katarina,
»zato me pripovest še bolj zanima.«

»Moj Artur ni sanjal o ničemur drugem kot o Ba¬
bilonu in Ninivah, ni mogel verjeti, da je. ona velikanska
mesta brez sledu zagrnil prah planine sinearske in da se
je puščava zarasti^, ni razumel, zakaj se ne napotijo
učenjaki tja, da bi dali razvaline onih velegradov omike
moderni preiskavi, in komaj sva končala svoje študije,
komaj je prišlo malo rodbinsko imetje v njegove roke, se
je Artur Sturry poslovil od evropske udobnosti, da se s
stroški celega svojega premoženja odpravi na nevarno in
dolgo pot k bregovom Eufrata in Tigrisa.

Minilo je nekaj let in o svojem prijatelju nisem ni¬
česar slišal; druge vezi so me priklenile medtem k dru¬
gim osebam, popotoval sem po Evropi in spomin na to¬
variša moje mladosti ni izginil sicer nikdar v popolno
pozabljenje, vendar slika njegova je čimdaljebolj bledela.
Nekega dne sem se brezskrbno sprehajal po Neapolju in
v sredini Toleške ulice se mi je naenkrat prikazal v polni
svetlobi zlatega italijanskega solnca duh mojega prijatelja,
tako sem vsaj sodil po njegovem bledem izmučenem ob¬
razu in po pošastnem izrazu njegovega očesa. Artur se¬
veda ni bil duh, toda bil je senca prejšnjega človeka, po¬
staral se je pred časom, njegova možka odločnost je iz¬
ginila in očividno je korakal onemu svetu nasproti, iz
katerega sem ravno sodil, da se je povrnil. Vendar je

— 91 —

kazal nekako veselje, ko me je spoznal. Skraja je bil ma-
lobeseden, toda počasi se je zopet bolj privil k meni in
slednjič sva postala v precej kratkem času zopet neloč¬
ljiva prijatelja. Povedal mi je, da je izgubil vse svoje pre¬
moženje v podjetju, ki ga je smatral za cilj svojega bo¬
gatega sorodnika, da je prevarjen v svojem pričakovanju,
da ne najde več nobene vabljivosti v življenju in da ne-
strpljivo čaka na bližnjo smrt. Trudil sem se, da bi ga
osrčil in nekoč sem v šali namignil na to, kar sem imeno¬
val njegovo himero. Artur se je razjezil. »To je ravno, kar
me muči!« je vzkliknil skoro v solzah, »da vsak, s kate¬
rim govorim o tem, imenuje himero resnico, jasno kakor
solnce, da: te oči so videle razvaline palač asirskih kra¬
ljev! In kako plačilo imam za svoje delo? Posmeh!« Pro¬
sil sem ga, naj mi stvar natančnejše pojasni.

»Ne morem ti podrobno popisati svoje težavne in
dolge poti,« je začel z vnemo in navdušenjem pripovedo¬
vati, »slednjič sem dosegel ono strašno puščavo, kjer ki¬
pijo v nebo visoki griči, ki niso nič drugega po mojem
prepričanju kot razvaline velikanskega mesta; na lastne
oči sem videl največjega izmed teh gričev, ki ga tamošnje
ljudstvo imenuje »stolp Nimroda«, toda v revni vasici, v
okolici, sem padel v roke razbojnikom, na pragu mojega
cilja me je čakala prevara in grenka smrt. Branil sem se
kakor obupanec tudi potem, ko so moji najeti spremlje¬
valci ležali mrtvi okrog mene, toda zmagali so me, zgru¬
dil sem se ranjen od ostrine njih krivih nožev ... Mrak
mi je zakril oči... Zbudil sem se v nekaki podzemeljski
ječi; ne vem, kako dolgo že sem tam ležal, ko je prišel
k meni mož divjega obraza, nesoč rdečo, plapolajočo luč.
Dal mi je razumeti, da se hoče z menoj pogajati za od-
kupniho; povedal je veliko svoto in dal mi je v premislek,

— 92 —

če  ne ugodim njegovi zahtevi, da ne odidem živ iz ječe.
Nato je odšel in mi pustil luč. Začel sem premišljevati o
svojem položaju, toda kmalu sem pozabil v neizrečenem
veselju na vse — pri rdeči svetlobi luči sem spoznal, da
se nahajam v čumnati bivših asirskih kraljev, ki je sedaj
služila za brlog razbojnikom! To je bila nizka, toda dolga
dvorana, podobna koridorju, stene so bile obložene z
ogromnimi alabastrovimi deskami, popolnoma pokritimi
z relijefi, sicer precej okornenega dela, toda polnimi živ
Ijenja, in pred mojimi omamljenimi očmi so stali v polnem
majestatu vladarji Babilona, gospodarja celega sveta, v
dolgih, težkih tesno prilegajočih se haljah, okrašenih s
širokimi, bogatimi robovi in z dolgimi čipkami, njih glave
so bile kronane s tiarami, prša pokrita s sijajnim lišpom!
Njih bogati brki so plavali v gostem valu po bradah, res
kraljevskih, zakrivljeni, orlovi nosovi, .polne, odločne
ustnice in velike oči mandeljeve podobe so izdajale njih
vzhodni tip! Stal sem od osuplosti kakor okamenel; toda
naglo je ugasnila luč in zopet sem moral premišljevati o
svojem obupnem položaju; rane so me začele zopet peči
in moja srčnost je izginjala. Naenkrat se mi je zdelo, da
slišim v bližini korake in iz najožjega konca galerije je
prodirala do mene nekaka slaba luč, kakor bi bil tam
kdo odprl vrata, katerih prej nisem bil opazil. To niso
bile sanje — v temi se je neka roka lahno dotaknila
čela. »Vstanite,« je rekel melodičen glas v najčistejši
angleščini, »vstanite, jaz vas bom rešil!« Molče sem ga
ubogal. Sledil sem svojemu rešitelju; peljal me je za roko
po dolgih hodnikih! Slednjič sva prišla na svetlo. Solnce
je ravno vzhajalo in pri njega bliščeči svetlobi, ki mi je
skraja jemala vid, sem opazil na vrhu griča, nasproti one¬
ga, iz katerega sem prišel, velikega leva, ki je veličan-

— 93 —

stveno stresal z grivo. Vkljub vsemu občudovanju na-
pram kralju puščave, sem bil vendar nemalo prestrašen,
toda moj spremljevalec se za zver še zmenil ni in me je
mirno peljal do vasi. Divji prebivalci tega revnega kraja
so vstajali s svojih pragov in se nama prikljanjali, mislil
sem, da poznam več kakor enega izmed razbojnikov
prejšnjega dne. Za vasjo je bila skupina palm in srebrna
studenčnica; okrog v senci je počivala majhna karavana.
Šele sedaj, ko so mojega spremljevalca pozdravili kot
svojega gospoda, sem se tudi jaz ozrl nanj. Bil sem neiz¬
rečeno presenečen: zdelo se mi je, da vidim v njem enega
izmed onih asirskih kraljev, ki sem jih ravno opazoval,
toda bili so v primeri z njim, kakor okorno delo onih re-
lijefov k izdelkom grških kiparjev — to je bil njih zide-
alizirani trototip. Kdo je bil ta mož? Kako je izvedel o
meni? Na kak način me je rešil? Zakaj so se klanjali
barbari pred njim kakor pred bogom? Ta vprašanja so
mi ležala na jeziku, toda nijednega nisem izustil; zgrabila
me je mrzlica in zavest se mi je povrnila šele tedaj, ko
sem se prebudil v Smirni na palubi angleškega parnika
— toda skrivnostni mož, ki me je do tja spravil — je že
izginil brez sledu.«

Vaša visokost si lahko misli, kak vtis je napravilo
name Arturjevo pripovedovanje, slika onega moža me je
zasledovala na čuden način. Malo časa nato je Artur umrl
in podedoval sem po njem mnogoštevilne zapiske o nje¬
govem popotovanju v Mezopotamijo, a našel sem tudi
majhen akvarel, ki je predstavljal relifej, o katerem je
Artur trdil, da ga je videl v babilonskih razvalinah in doli
pod neko postavo, izdelano s posebnim trudom, so bile
pripisane besede: »To je obraz onega moža.« Artur je bi!
le diletant, toda ona slika je bila zelo živa in dannadan

— 94

sem jo občudoval. Kaki dve leti pozneje sem bil v Be¬
netkah pri karnevalski slavnosti. V živopisani množici
maškar sem srečal na svoje veliko začudenje maškaro,
čisto po akvarelu mojega prijatelja kostumirano; bil sem
tako presenečen, da sem prijel onega moža za ramo.

»Oprostite, gospod, zmotil sem se,« sem opravičil
svojo naglico, ko me je gledal, kakor bi pričakoval, da ga
prebodem.

»Niste se zmotili,« je odgovoril in je snel masko, »t o
je obraz onega moža.« Res je bil on. Predno sem
se zavedel, je zginil.«

»In ta mož?« je vprašala Katarina, ki še vedno ni
verjela, »je oni, od katerega so te vaše rože? Ali je ta
mož tu v Petrogradu?«

»Da, vaša visokost; srečal sem ga pozneje v Parizu
in ni se mi izogibal; toda o beneškem karnevalu in o
mojem prijatelju se ni nikdar zmenil. Toda kar je najbolj
čudno pri tem, je to, da se od onega dne, ko ga je Artur
prvič videl in njegove obrise narisal na papirju, čeprav
je že mnogo let preteklo, ni prav nič spremenil do dana¬
šnjega dne in se tudi ni niti za en dan postaral.«

»Gospod poslanik,« je rekla Katarina, »ne vem, če
govorite resno. Niste me prepričali, toda priznam, da bi
rada videla tega človeka.«

»Željo vaše visokosti je lahko spolniti,« je odvrnil
sir Willianus. »Vaša visokost mi je izkazala veliko čast,
ker je blagohotno sprejela povabilo na maškerado v moji
hiši; ako vaša visokost želi, povabim tudi kavalirja Lam-
bertija— «

»Lambertija!« je prestrašeno kriknila gospa Coglo-
kova in se je brez ceremonije pokrižala.

Vsi so jo gledali vprašujoče in presenečeno.

— 95 —

»Ta čudni človek,« je pripovedovala najvišja dvorna
dama, »ni prvič na Ruskem. Za mladih let njenega veli¬
čanstva je bil tudi tukaj. Cesarica, tedaj še princezinja,
ga je nekoč srečala v parku v carskem Selu in Lamberti
ji je prerokoval, da bo zasedla ruski prestol. Ko se je nje¬
govo prerokovanje nepričakovano spolnilo, se ga je ce¬
sarica ogibala in zatrjevala, da jo obide groza, kadarkoli
zagleda makari le senco njegovo. Medtem je Lamberti
izginil tako naglo, kakor se je prikazal. Dolžnost moja je,
da posvarim vašo visokost, gotovo bi vzbudilo največjo
nejevoljo njenega milostljivega veličanstva, ko bi se vaša
visokost kedaj sešla z Lambertijem in navsezadnje še z
njim govorila.«

Katarina je nekaj, časa molčala, nato pa se je obrnila
k siru Williamsu: »Vaša ekscelenca vidi,« mu je rekla,
»da se ne more vstreči moji želji, ako bi njeno veličanstvo
ne odobrilo mojega koraka, čeprav bi morda cesarica o
naši stvari nikdar ne izvedela, ker bi maškerada vse po¬
krila s svojim tajinstvenim in živopisanim plaščem. Res,
rada bi občudovala obleko asirskih kraljev, in po vašem
opisu bi jo lahko spoznala, toda zadovoljim se s tem, da
pogledam na dan maškerade zbirko vaših vaz v zimskem
vrtu poslaniške palače, o kateri govori celo mesto.«

Pri poslednjih besedah je pomenljivo pogledala po¬
slanika in ta je takoj razumel, da želi imeti na omenjenem
mestu tajen sestanek s čudakom Lambertijem.

»Zgodilo se bo po želji vaše visokosti,« je rekel še-
petaje, nato pa je glasno pristavil: »Mislim, da v slučaju,
ako bi želela vaša visokost govoriti s kavalirjem Lam¬
bertijem, ne bi hotela biti poznana, in častno besedo dam
na to, da ne bo Lamberti iz mojih ust nikdar izvedel za
pogovor današnjega večera.«

— 96 -

Govorilo se je zopet o malovažnih predmetih in
Andreju se je posrečilo neopazno spregovoriti nekaj be¬
sed s Katarino; dame so se zbrale okrog gospe Čoglo-
kove, ki jim je s pritajenim glasom pripovedovala, kaj je
že vse slišala o Lambertiju in njegovih čarih.

Katarina je vstala in je bila napol zakrita z močno
štrlečo špaleto okna.

»Oprostite, madame,« je rekel Andrej in ji je podal
pahljačo, katero je bila spustila, da bi mu dala priložnost
pristopiti k nji, »da spregovorim nepoklicano nekaj besed
— saj se to zgodi v imenu velikega kneza.«

»No, gospod Černišev, kaj nam ukazuje naš soprog?«
je vprašala s trpkim nasmehom in navidezna, zlagana
brezskrbnost njenega obraza je takoj izginila.

Andrejev obraz je spreletela lahna rdečica.

»Njega visokost, veliki knez, prosi z mojimi usti za¬
slišanja pri vas. madame.«

»Prosi zaslišanja? Pri meni?« je vprašala Katarina
začudena, »aj, od kedaj pa se je veliki knez navadil pro¬
siti, in mene prositi!«

»Veliki knez mi je rekel, da vlada med njim in vašo
visokostjo nekako nesporazumljenje, dasi ne vem, kake
vrste —« je zaječal Andrej.

»Oh, gospod Černišev, tudi na vas je kmalu začel
učinkovati pokvarjeni zrak tega dvora. Nekako nespora¬
zumljenje, vi ne veste, kake vrste! In vendar ste včeraj
dobro videli in slišali, kaj se je zgodilo, kako ponižanje
sem doživela. Ozirajte se na moje čute ... hvala vam ...
Oh, zardeti se moram, če samo pomislim!«

»No da, madame, videl in slišal sem, in sedaj sami
presodite krutost mojega položaja, ko moram z vami o
tem govoriti! Vendar jaz sem videl in slišal več, nego

— 97 —

vaša visokost sluti, nedavno sem videl vroče solze, ki
jih je točil vaš soprog, obžalujoč svoje dejanje, slišal sem
njegove globoke vzdihe in moje srce je bilo ginjeno. Ve¬
lika je bila krivica napram .vaši vzvišeni osebi, toda pe¬
koč kakor raztopljen svinec je kes njegove duše. Vaš so¬
prog proseče dviga roke k vam — in kak odgovor mu da
vaša visokost?«

»Andrej, moj prijatelj,« je odgovorila Katarina gi¬
njeno, »kaj drugega naj bi naročila takemu poslancu, ka¬
kor ste vi, kot spravo? Oh, nihče ne ve, kaj sem že pre¬
trpela. Vsa moja duša je žejna ljubezni, toda moje srce,
brez čuta zapodeno, umira v grozni osamljenosti...«

Njen ginjivi glas je postal deloma preveč zvonek in
tišina, ki je nastala v sobi, ju je poučila, da se pozornost
prisotnih obrača k njima; nagnila se je torej hitro nad
šopkom svojih rož in solza, jasna, kakor demant, je kap¬
nila v dišeči kelih krasne cvetlice. Tudi Andrej je uprl
svoj pogled ha šopek, da se je zdelo, kakor bi se pogo¬
varjal s Katarino o teh redkih rastlinah.

»Tu vzemite ta simbol ljubezni in sprave,« je zaše¬
petala, izpulila je cvet, orošen z njeno solzo, in ga je
skrivaj položila na marmornati okraj okna; »oddajte ga
mojemu soprogu in mu povejte, da ga pričakujem.«

Vrnila se je k damam, Andrej pa je spretno in oprez¬
no prijel rožo in jo je skril v rokav svoje krasne uniforme.
Ko je po končani igri pri carici odšel iz sobe, je letel ka¬
kor s krilatim korakom po hodnikih, ki so držali v sobe
velikega kneza: mislil je, da ga ta gotovo pričakuje v
mučnem premišljevanju o negotovosti svoje usode. Ven¬
dar se je zelo motil: Peter je sedel v najzaupnejši zabavi
7  gospodom Brockdorfom, holštinskim plemenitašem, ki
le bil njegov hudobni duh. Sedela sta^ skupaj, kadila iz

7

— 98 —

pip in pila iz okornih vrčev, kakor nemški vojaki, ki so
bili ideal velikega kneza. Brockdorf je bil orodje Šuvalo-
vih, ki so ga ta večer nalašč poslali, da bi Petra nahuj¬
skal proti veliki knežnji; zakaj vedeli so preveč dobro,
kak vpliv je imel Brockdorf na velikega kneza, s katerim
je delil vse nemarnosti, kateremu se je nesramno prili¬
zoval in kateremu je vedno stregel v važnih stvareh:
preskrbel mu je namreč denar in ga je seznanil s celo
tolpo nemških klativitezov in izgubljenih eksistenc sploh,
katere je Peter občudoval vseskozi kot velike junake.

Andreju je mrla nada v srcu, kakor hitro je zapazil
odurno, zlobno in budalasto obličje gospoda Brockdorfa
in zdelo se mu je, da bi bila profanacija, če bi v prisot¬
nosti tega človeka spregovoril ime Katarine.

Prenehala sta v sredi neke pijanske pesmi najbolj
surove vrste, ko je Andrej vstopil, in oči obeh so počivale
na roži, ki jo je ta držal v roki.

Peter se je spustil v surov smeh, ki je zvenel v ušesih
presenečenega Andreja kakor odurno meketanje, toda na
Petrovo vprašanje mu ni preostajalo ničesar drugega,
kot da je ponovil Katarinine besede. Brockdorf se je na¬
mrdnil kakor bestija.

»In ti, prijatelj, si vzel moje sentimentalno blebetanje
za resnico?« je vprašal Peter s težkim jezikom. »Brock¬
dorf, ali si že videl kdaj tako priprostega človeka?«

Vzel je upirajočemu se Andreju rožo in je vtaknil
njen smaragdni recelj v luknjico suknje na prsih.

»Za tako lep dar,« je rekel, »se moram zahvaliti, ali
nas pričakuje naša soproga? Pridem, ko izpijem ta vrč.«
Pripasal si je bodalo, hodil je po sobi, nato pa je ukazo¬
valno pomignil Andreju in Brockdorfu.

99 —

»Gospoda, pojdita z menoj!« je vzkliknil, »slišala bo¬
sta, kako se bom pogovoril s to ošabnico!«

»Za božjo voljo, gospod!« je zašepetal Andrej Brock-
dorfu, »pridržite vendar na kak način njegovo visokost!«

»Čemu?« je vprašal Holštinec, namrdnil se je in zno¬
va skomignil z ramami.

Peter je vihral z negotovim korakom skozi vrata in
Brockdorf mu je sledil; Andreju ni preostajalo nič dru¬
gega kot pridružiti se njima s srcem, utripajočim od ne¬
jevolje in žalosti. Naglo so premerili koridor in nekoliko
širokih stopnjic, ki so držale v polokrogli vestibul, ki je
tvoril vstop v sobe velike knežnje. Vestibul je bil slu¬
čajno prazen in samo bogato razsvetljen od ene same
svetiljke, ki je visela na bronasti verižici; vrata enega
izmed salonov so se naglo odprla, ko so Petrovi koraki
zazveneli na marmornatih tleh in na pragu se je pojavila
velika knežnja. Andrej in Brockdorf sta imela komaj
dovolj časa skriti se v globoko senco mogočnega stebra
na koridoru. Srebrna svetloba malih parfumiranih sveč
se je lila v polnem toku skozi polodprta vrata salona in
je dodajala vzvišeno vabljivost njeni ljubkosti. Oči je
imela povešene in njene roke, bolj bele od vsakega gr¬
škega marmorja, s temnim sitom modrih žilic, so po¬
zdravljale s kretnjo, polno gracijoznosti, skesanega, kakor
je mislila, soproga. Pri robatem njegovem glasu je pre¬
senečeno dvignila oči in je z osuplostjo gledala na njegov
razkačeni obraz.

»Postali ste že neznosno ponosni,« je rekel Peter s
hripavim glasom in brez vsakega uvoda, »vendar nikari
he mislite, da me boste morda ukrotili; nasprotno, bodite
Prepričani, da vam zravnam glavo!«

7’

- 100 —

Katarina ni takoj odgovorila, ta njegov nepričako¬
vani govor jo je za trenotek potrl, njen obraz se je od
bolesti krčevito zvijal in zdelo se je, da bo zajokala: ven¬
dar nenadoma je izginil sled njenega razburjenja in ve¬
lika knežnja se je zravnala. Mirno je prekrižala krasne
roke na valujočih se prsih.

»In v čem se kaže moj ponos, ki ga tako grajate?«
je vprašala z glasom, iz katerega je še odmeval s silo
potlačeni jok, in je vprla svoj pogled na njegov obraz.

»Telo držite preveč ravno!« je vzkliknil jezno in je
obrnil glavo na stran, ker ni mogel prenesti ganljivega
plamena njenih otožnih oči.

»Torej bi morala pred vami pripogibati čelo, kakor
sužnji pred sultanom, da bi vam bila povšeči?« je vpra¬
šala z očitajočim nasmehom.

Peter se je še bolj razsrdil.

»Povem vam, da vas ukrotim!« je kričal.

»In na kak način?« je odvrnila njegova žena in njeno
čelo se je lahno zatemnilo.

Namesto odgovora se je oprl Peter ob zid in je po¬
tegnil bodalo napol iz nožnice.

, »Kaj pomeni to?« je vprašala Katarina, »ali se hočete
z menoj bojevati? Potem mi dajte orožje!«

Osramočen je vtaknil bodalo v nožnico.

»Vi ste demon!« je vzkliknil, »vaša hudobnost je hu¬
dičeva! Vaše oči so puščice, besede ostrupljena bodala!
Vsakdo ima kaj zoper vas.«

»Vsakdo? In kdo?«

»Šuvalovi postavim!« je odgovoril Peter in je povesil
glavo.

»Jaz se samo branim,« se je opravičevala Katarina
in je napravila zadnji poskus sprave. »Bodite pravični!«

— 101

»Vi se branite?« se je smejal neumno njen soprog.
»Čemu pa se vi branite? Ako vam je kdo storil krivico,
zakaj pa se ne pustite braniti od mene, od svojega so¬
proga? Poslušajte moj svet; bodite tihi in pokorni, kakor
se spodobi za ženo — sicer ...«

»Sicer?« je vprašala in razžaljen, plemenit ponos ji je
švigal iz oči.

»Sicer dvignem na vas roko, prisegam pri živem
bogu!« —

»Dovolj!« je vzkliknila velika knežnja. »Pojdite! Vez,
ki naju druži pred svetom, je pretrgana. Vi ste pohodili
moje srce v prah, bog vam to odpusti, — jaz vam nikdar
ne odpustim vašega zločina! Ste preveč podli za moje
sovraštvo — zaničujem vas iz globine svoje duše.«

Obrnila se je od gnusnega pogleda na izpitega ne¬
srečnika in je izginila. Nekdo je zaprl čez nekaj časa vrata.
Peter je skrčil pest, pomišljal je za hip, kaj naj napravi,
nato pa se je vrnil naravnost na koridor k Brockdorfu.

»Ali ste slišali, kako sem ji povedal?« je vprašal
svojega rojaka in se ga je poprijel prijateljsko za paz¬
duho. Brockdorf ga je odpeljal. Andrej je stal v senci
stebra, ne da bi se premaknil, njegov obraz je bil zakrit
z dlanjo. Ko so zamrli njuni koraki v dalji, se je tiho pri¬
plazil v vestibul: neka tajna sila ga je vlekla k pragu, na
katerem se je pred nekaj časom zalesketala njena maje-
statna postava v polnem siju najvzvišenejše krasote. Kaj
se je zmenil za to, če ga tam kdo preseneti? Pokleknil
ie pred pragom, kakor pred oltarjem in je sklonil čelo
Pred obupno bolestjo te zapuščene trpinke. Neka bela
stvar je ležala na tleli — bila je roža, ki jo je s svojo solzo
°rosila in ki jo je Peter onečastil s svojim surovim do-

— 102 —

tikljajem. Hitro jo je pobral in je iskreno pritisnil zavrženo
kraljico cvetlic na svoja ustna.

Naglo so se odprla vrata in Andrej je zagledal skozi
meglo, ki je zakrila njegove orošene oči, belo postavo.
Njena obleka se ga je dotaknila.

»Ah, kako sem se vstrašila,» je šepetala postava, da
bi je ne bilo slišati v sobo. Bila je knežnja Gagarinova.

»Ampak, za božjo voljo, kaj delate tu?«

Andrej jo je gledal v zamaknjenosti. Zdelo se mu je,
da prihajajo njene besede iz daljave.

»Dvigam k srcu svojemu rožo,« je rekel sanjavo, »ki
jo je Peter blazno pohodil v prah.«

Vstal je in s hitrim korakom odhitel po koridoru.
Knežnja je začudeno gledala za njim.

V.

Andrej je nosil ovenelo rožo, ki jo je Peter vrgel
strani in katero je Katarina orosila z jasno solzo, v zla¬
tem medailonu na srcu, na onem srcu, v katerem je njena
slika vladala brez meje. Andrej ni mogel več sam sebi
dalje tajiti, da je bilo iz neba dano čustvo, ki ga je ob¬
vladalo z vso silo, ljubezen, globoka, smela, blazna! Vstra-
šil se je tega neukrotljivega navdušenja, te divje strasti,
in se je z bridkostjo spominjal, kako je še pred kratkim
časom vsakogar grajal, kdor se je le z mislijo dotaknil
svetosti zakonske zveze. Vendar zakaj je ne bi smel lju¬
biti? Saj je stala visoko nad njim kakor solnce, niti slu¬
tila ni, kaj se godi v njegovem srcu, saj je skrival to pred
vsem svetom, in njeno prijateljstvo, čeprav goreče, je bilo
vendar čisto, kakor nebesni oblok. Ni hotel drugega kot
iz daljave ji služiti, v duhu se ji klanjati in čakati, da pride

— 103 —

nekoč trenotek, ko mu bo dodeljeno, da potoči svojo kri
za njo, in le v tem je iskal vrhunec svoje pozemeljske
sreče! Čutil je že, da mu je nemogoče upreti se močno
razburjenim čuvstvom, čutil je že, da je bil tajinstveni
glas onega tujca na pustem bregu Neve proroški, da je
njegova volja slab trst, ki plava po močno razburkanih
valovih njegove brezdanje strasti! Vsak njen pogled se je
zapičil kakor zlata, toda smrtonosna puščica v globino
njegove duše. Vsak dan jo je videl in vsak dan jo je bolj
ljubil; usoda sama ga je gnala vedno bolj in bolj nji
nasproti, zakaj Peter je imel vsak dan večje dopadajenje
nad svojim prijateljem Andrejem in od onega dne, ko se
je njegova žena za vedno obrnila od njega, je dannadan
iskal kako novico, kak ukaz, da bi postavil zakonsko au-
toriteto pred svetom v lepšo luč, in poslanec je bil vedno
Andrej. Katarina, ki je bila prizanesljiva napram pustim
novicam zaradi vljudnega poslanca, ga je vedno pozdra¬
vila kot prikazen iz srečnejšega sveta in se je privila k
njemu z vso svojo dušo; v ostrupljenem zraku pokvarje¬
nega dvora ji je bil Andrej zlat žarek, ki je pos/etil v
zaduhlo ječo, kjer je tarnala brez upa na rešitev, saj sta
bila Andrej in knežnja Gagarinova edini osebi v njeni bli¬
žini, na katerih duši ni bilo nobenega madeža izdajstva,
zavisti in splošne frivolnosti.

Lev Nariškin je vstregel Katarini in Andreju posebno
kot vodja bistroumnih sestankov po načinu onega v salonu
Ane Nikitišne, kjer se je velika knežnja prvič sešla in se¬
znanila kot Aleksej s prostodušnim Andrejem. Katarina
je prenašala svojo bridko usodo s čudovito resignacijo,
in žalostne okoliščine niso nikdar popolnoma prepodile
njene prirojene veselosti. Vspeh prvega dogodka ji je do¬
dal poguma k večkratnim, tajnim sprehodom, in skoro

104 —

vsak teden je ušla preoblečena iz ponosne palače ruskih
carjev v dragi krog zvestih prijateljev, kjer je vedno pre¬
živela kratko, toda srečno dobo in črpala moči za nove
bridkosti, ki so jo čakale po povratku iz »raja«, kakor je
v šali imenovala one tajne sestanke. Drugače pa so delali
ti sprehodi in sestanki vsem udeležencem nemalo radost,
zakaj v tem je bil poseben čar, imeti pred celim svetom
skupno skrivnost. Kaka romantika! Kak vrelec tihega
veselja! Med seboj so si zgovorili posebna znamenja, ki so
vedno naznanila udeležencem mesto sestanka, in ta zna¬
menja so si dajali pred očmi cele družbe, da celo v gle¬
dališču o prisotnosti same cesarice in njenih vohunov, v
trenotku, ko je tisoč neslutečih oči gledalo nanje! To je
bil čas sladke opojnosti, nedomišljave sreče za Andreja,
katerega ni nihče rušil, niti meglen spomin na bledo Agra-
feno, niti žareč, nemiren pogled Ane Nikitišne, ki je bila
pogosto bolna in se je čimdalje bolj ogibala družbe. Ana,
ki mu je skraja izkazovala veliko prijateljstvo, mu je po¬
stala pozneje vsled svojega čudnega obnašanja popol¬
noma skrivnostna; pogosto je menil, da ga sovraži in
zastonj je premišljeval, s čim bi jo bil od sebe odpodil,
toda en sam pogled iz Katarininega očesa mu je vedno
zapodil vsako mračno misel: bil je srečen in prepričan, da
ne bo njegove sreče nikdar konec. —

Medtem je prišel dan maškerade pri angleškem po¬
slaniku. Cesarica, ki je tudi hotela prisostvovati, je zbo¬
lela in se torej ni prikazala v palači sira Wiliamsa, in
velika knežnja Katarina bi morala s svojo prisotnostjo za¬
stopati vladarico. Toda v poslednjem trenotku, ko so ji
že prinašali purpurni, z demanti in perlami posuti plašč,
o katerem je že naprej celi Petrograd sanjal, je tudi ona
baje zbolela, in ta novica se je raznesla kakor bi mignil

— 105 —

po dvoranah poslaniške hiše in gostje niso prikrivali ne¬
ljube prevare. Vendar ta novica ni nikogar tako užalo-
stila, kakor Andreja Černiševa, ki se je zaman veselil,
da bo po dolgem času zopet videl, kako bo malik njegove
duše v polnem majestatu svoje bliščeče krasote zmagal
ostali ženski svet. Žalosten je hodil s povešeno glavo med
pisano množico mask. Tu se mu je nekdo naglo postavil
nasproti. Andrej se je ozrl in videl pred seboj visoko, po¬
nosno postavo, res kraljevsko, zagrnjeno v bogate gube
dolgega, z zlatom pretkanega in s perlami posutega ob¬
lačila, ki je kar gorelo od žara dragocenih kamenov.
Njega glava je bila povešena.

»Vašo roko!« je zašepetala, kakor se mu je zdelo,
toda te besede je uganil le z kretenj njene roke. Zavesila
se je nanj in njena roka se je stresla na njegovi. Njen
težki rokav se je zganil in deloma odkril alabastrove,
polne roke, na kateri se je zablisnila dragocenost poseb¬
nega dela — zlat obroč z girlando steklenih kresnic, med
katerimi so temne črke tvorile španske besede: »Iz lju¬
bezni do mene nosi ta nakit.« To je bila zapestnica, ki jo
je Andrej videl pri Katarini oni dan, ko je bila igra v ce¬
saričinih sobah. —

Andreju se je vrtilo v glavi, prepričan je bil, da je to
ona, od presenečenja ni mogel spraviti besedice iz sebe in
sledil ji je molče, kamor ga je vodila. Njeni koraki so na¬
merili v prvo dvorano, kjer se je širil ljubek hlad z
umetnega vodopada, ki je pršil milijone kapljic, drobnih
kakor prah in ki je porosil tisoče cvetočih vijolic, ki so
z najljubeznjivejšim vonjem spomladi napolnjevali zrak.
Zdelo se je, da jo omamlja duh cvetlic, zakaj povesila je
glavo še nižje, kakor kaka izmed onih vijolic, katerim je
kil njih ljubeznjivi vonj preveč težko breme. Slišal je

106

njeno hitro dihanje v tem zatišju, oddaljenem od šuma in
vrvenja maškar, in njena roka je nežno, toda prisrčno
stisnila njegovo roko. Navdušeno jo je pritisnil k ustnicam.
Dvignila je glavo, njena ustna so se stresla pod prozornimi
čipkami maske, njene oči so vsipale iskre, njih izraz je
bil strasten, omamljujoč, in njen tihi in globoki glas je
zašepetal prisrčno in odločno:

»Andrej, jaz vas ljubimi«

Ni se trudila spremeniti svojega glasu in Andrej je
ostrmel od presenečenja: to ni bila Katarina, to je bila
Ana Nikitišna! — Osupnil je, toda kmalu se je zavedel.

»Smejajte se, Ana,« je rekel sam s smehom, težko pri¬
siljenim, »za trenotek sem hotel biti junak kakega ro¬
mana. Toda kmalu sem vas spoznal, morali bi bolje spre¬
meniti svoj Ijubeznjivi glas.«

Toda Ana Nikitišna se ni smejala in tudi jezila se ni,
ker jo je spoznal, samo gledala je nanj uprto in strastno,
in njena roka se je čimdaljebolj mrzlično tresla.

»Andrej, rekla sem vam, da vas ljubim,« je začela
govoriti čez nekaj časa naprej, »in vi ste presenečeni.
Morala bi pričakovati, da me vi nagovorite s temi bese¬
dami, to bi se, kakor pravijo, spodobilo. Toda zame ni
nobenega pravila. Vi ne veste, Andrej, kaj pomeni to,
ako žena, taka kakor jaz, ki ji je bilo vsako srce le igrača,
vsaka človeška sreča le posmeh, ako taka žena slednjič
ljubi, ljubi z vso dušo in z vso silo globoke strasti! To
pomeni, da se opojena od vas odrekam vsega na svetu,
življenja, pozemeljske sreče in makari tudi bodoče, razun
vas, razun tebe! Andrej, pravila sem ti nekoč, da je lju¬
bezen propast brez dna, kamor sc vržemo z blaznim ve¬
seljem, govorila sem tako, ker sem te že takrat ljubila.

107 —

kakor danes — ne z ljubeznijo umrljive žene, ampak s
hudobno strastjo demona!«

»Madame,« je rekel Andrej, »vi govorite čudovito
resnobno; ako ne bi bil skromen, bi se dal lahko ujeti
vašemu, resnici podobnemu naglasu in utržil bi vaš za¬
služeni posmeh. Toda k sreči je moje srce ledeno, moja
misel skeptična —«

»Ti lažeš,« je vzkliknila bolestno in njene oči so kre-
sale iskre. »Ti si razumel preveč dobro! Ti se mi hočeš
le z gladkimi besedami izmuzniti. Ti misliš, da se ti mo¬
ram za tvojo hinavščino morda še zahvaliti? — ,Pojdite,
madame, nočem vaše ljubezni, toda preveč nežnočuten
sem, da bi vas razžalil, zato vzamem vaše besede v šali,
da se ne bi še bolj kompromitirala’, — to je jedro tvojih
misli. S stekleničico parfuma hočeš pogasiti požar! Tvoje
srce da je ledeno? Andrej, ti ljubiš drugo!«

»Greste preveč daleč, Ana!« je vzkliknil Andrej zme¬
šano. »Za boga, pomislite, kaj delate!«

»Ti misliš,« se je upirala Ana in se ni zmenila za nje¬
gove besede, »da se je moje oko, ki že davno ne pozna
spanca, le za hip kedaj spustilo od tebe? Le popolno
gotovost sem hotela imeti, z zvijačo sem dobila to za¬
pestnico v roke in sem jo porabila kot orodje k izvršitvi
svojega načrta. Edini poljub roke, okrašene s to zapest¬
nico, te izdaja: ti ljubiš Katarino!«

»Molčite, vi norite!« je strastno vzkliknil; sreča, da
je bila dvorana že popolnoma prazna in da je godba po¬
krila te glasove.

»Vi se motite!« je pristavil malo mirneje.

»Da, resnico govoriš, norim bd ljubezni in obenem
od sovraštva,« je odgovorila. »Vendar morda navsezadnje
govoriš resnico, morda je ne ljubiš, morda ji le lažeš lju-

— 108

bežen! Tako sladko je biti ljubljen od bodoče vladarice
milijonov. Da, da, pred tvojimi očmi je Birson, kaj ne?
Ta malovrednež je tako obvladal srce carice Ane, da se je
ona, edina vladarica mogočne države, potomka slavnih
junakov, zastonj zvijala pri njegovih nogah in beračila za
življenje žrtve onega krvoločnega sluge! Kurlandsko
krono je posadila na njegovo nizko glavo in dala mu je v
roko žezlo cele Rusije — kaj bi bilo tebi preveč visoko
in nedosegljivo, ko stopi nekoč Katarina na prestol ve¬
likega Petra? Toda kaj me briga to? Bodi častiželjen,
bodi malovrednež, bodi zločinec — samo da me obdariš
s svojo ljubeznijo!«

Sklonila je glavo k njemu in potok solz se ji je vlil
iz očesa. Andrej se je umaknil za korak.

»Odpuščam vam te krvave razžalitve,« je odgovoril
s kolikor mogoče mirnim glasom, »in spremim vas, če¬
prav z nejevoljo, v sosednjo dvorano, kjer se ločiva za
vedno.«

Stresnila se je. Vrgla je masko proč. Njen obraz je bil
bled in iz polugashh oči je še enkrat švignil plamen in
njena glava se je ponosno zravnala.

»Gorje meni, gorje tebi — in gorje nji!« je rekla in
je grozeče dvignila roko kvišku. Nato se je hitro obrnila
in mu je odhitela spred oči. —

Bil je že skrajni čas, da se je ta mučni prizor končal,
zakaj godba v sosednji dvorani je ravno umolknila in ne¬
kateri plesalci so prihajali k vodopadu, iskaje hladila.
Andrej, od čudnega dogodka z Ano neizrečeno razburjen,
je odložil masko, ker se mu je zdelo, da bi se moral pod
njo zadušiti; toda ko se je ena izmed maškar približala k
njemu tako tesno, da ga je lahni šum njene obleke zdramil
iz neprijetnih misli, je zopet mehanično nasadil svojo malo

- 109 -

masko. Ako ni hotel biti poznan, je prišla njegova pre¬
vidnost prepozno.

»Andrej Cernišev!« je zazvenel ljubek, mil, ganljiv in
boječ glas. Ozrl se je in je zagledal deklico, dražestno,
kakor pomladanska ptica, ki žvrgoli na cvetočem grmu v
zlatem solčnem svitu. Njeno vitko telo je objemala nežna,
bela obleka, posejana z drobnimi, bliščečimi akvamarini
kakor z jasnimi morskimi kapljicami, njena glava, s ka¬
tere so se valili h kolenom krasni lasje kakor zlati ka¬
tarakti, je bila okinčana z vencem bledih lotosov. Mla¬
denka ni imela maske, bila je zavita le v prozoren, s
srebrom pretkan pajčolan, tenek kakor megla, in njene
nepremične oči so zrle sanjavo pod črnimi obrvi. Bila je
Agrafena. Bleda, toda nikakor ne od bledosti bolezni, in
okrog ust ji je igral nežen, dobrotljiv nasmeh.

»Slednjič sem vas vendar našel!« je vzkliknil Andrej
veselo, zakaj njegova skrb in žalost sta mu naglo izginila
iz srca in bilo mu je zopet tako, kakor, takrat v gozdu, ko
ga je opozorila na slavnostno petje ptičev. Tudi Katari¬
nina bliščeča slika se je za nekaj časa umaknila čarobni
sanjavosti te deklice, ki se ni bila sicer nikdar dotaknila
njegovega srca, toda tem silnejše njegove fantazije. Bila
je kakor cvetoč lotos pod jasnim svitom lune, ziban od
svetih valov Ganga in ozirajoč se gori k nebu, polnemu
sanj.

»Da ste me slednjič našli?« je rekla mirno z onim mi¬
lim, otroškim smehom, »kaj ste me sploh iskali?«

Te besede so ga zadele, kakor zasluženo očitanje.

.»Vi ste me sami prosili, naj vas ne iščem,« ji je rekel
v svoje opravičenje, »vi ste mi sami vrnili moj prstan in
spoznal sem torej, da ste opustili namen izvršiti tajno na¬
logo, ki vam jo je naložil stari čebelar.«

— 110 —

»Motite se,« je odvrnila resno, »nikdar ne opustim
svoje dolžnosti, vse delam, kar mi moje slabe moči dovo¬
lijo. Vrnila sem vam prstan, ker sem sprevidela, da nisem
prav storila, ko sem vas onega dne zavezala k dejanju,
katerega vam prej niti pojasnila nisem.«

»Oh, torej sprejmite zopet mojo obljubo!« je vzkliknil
navdušeno, »obljubo, da vam hočem zvesto služiti!«

Povesila je glavo in ni odgovorila; ko je svoje besede
ponovil, je zopet izginila njena resnoba in nasmeh se je vr¬
nil na njena usta. —

»Samo eno vašo obljubo sprejemam, izvršujte jo tako
— vestno, kakor ste jo doslej« — je rekla poredno in je
lahno zardela. »Ono obljubo, menm, ki sem jo v gozdu
iz vas izsilila — ne brigajte se zame in pozabite name! To
obljubo ste spolnili nad vse pričakovanje vestno.«

Andreju je silila kri v glavo.

»Vaša očitanja so težja kazen od mojega greha,« je
vzkliknil; »vi ne slutite, kako bolestno se me dotikate!«

Njene oči so se zalesketale in so postale nekoliko tem¬
nejše; bila je od njegovega vročega glasu malo zmešana.
Andrej je porabil ta trenotek, snel je hitro zlati prstan, ki
mu ga je Tatarka vrnila in predno se je Agrafena nadejala,
je zopet bil na nežnem prstu njene bele roke. Dvignila je
tiho to roko in je uprla svoje oči na prstan — ni se upirala
sprejeti ga. Zamislila se je za dolgo časa in je slednjič zo¬
pet resno spregovorila:

»Vaš prstan, Andrej, vas ne veže k nobeni obljubi,
pridržim ga le kot drag spomin na vas. Brez rdečice vam
priznam, da mi od prvega trenotka niste bili vsakdanji,
da se je moje polotroško srce, ko sem vas zagledala, pre¬
budilo v novo, krasnejše življenje. Morda se čudite moje¬
mu nedekliškemu početju, toda ne preostaja mi ničesar

— 111

drugega kot da se vam popolnoma izpovem: moja Tatarka
vam je izdala mojo usodno skrivnost. Vendar pa moram
tudi priznati, da sem popolnoma ozdravela; spoznala sem,
da naloga mojega življenja terja žrtev moje osebne sreče
in da bi morala vašo ljubezen zavreči, četudi bi jo napram
meni gojili. Vi ne slutite, kako težka je moja dolžnost, ka¬
ko težka je moja naloga, kako velika je nevarnost onih,
ki mi hočejo služiti!«

»Ali mislite, da me straši nevarnost?« je vprašal
Andrej očitajoče.

»Nasprotno: mislim, da vas mika.«

»Oh, hvala za odgovor!«

»Poslušajte me do konca. Moje prijateljstvo cio vas,
tako živo in goreče, mi brani, da bi zlorabila to naklonje¬
nost k nevarnemu dogodku, zaradi katerega vas imam
na sumu, in vendar je ta čin, kateremu bi pomagali, tako
svet in tako vzvišen, da bi vas med vsemi ljudmi na svetu
izvolila za junaka, zanj vojskujočega se. Ne kličem vas na
pomoč, toda globoko v srcu imam trden up, da pridete
sami k meni, zakaj najini usodi so po preroškem glasu
umirajočega Jefrema tesno združeni in oni čin je edina
mogoča vez najinih usod. Potrpežljiva sem in čakam. Ne
vem, kdaj pridete —• toda vi pridete!«

Zamahnila je z roko v slovo in je hitela nasproti očetu,
ki je ravno stopil v dvorano. Andrej se je sedaj vrgel v
največji val veselih mask, kjer se je zopet sešel z Ano
Nikitišno. Bila je zavešena na roko svojega moža, na rož¬
natih ustih ji je igral nedolžen nasmeh in gotovo ne bi
nihče slutil, kako strastne in razburjene besede so vihrale
čez ta ustna. Andrej se je hitro obrnil na nasprotno stran
m je hotel ples zapustiti; toda v tem ga je potegnilo za
vihrajoči plašč črno domino.

— 112 —

Andreju se ni preveč ljubilo spustiti se v kako zabavo
in sc je hotel s suhimi besedami otresti domina.

»Le natakni si masko,« je prosilo domino, v katerem
je Andrej takoj spoznal Leva Nariškina. »Povem ti novico,
ki ponese tvojo dušo v deveto nebo.«

»Dvomim, da spolniš svojo obljubo,« je odvrnil An¬
drej; »kakega predmeta se tika tvoja velika novica?«

»Ljubezni!«

»Ah, in ničesar drugega?«

»Hinavec!«

»No, torej govori! Kateri angelj ti je vdahnil misel o
nji?«

»Pravi angeli, ljubi fant,« je rekel Lev, »ni mi je sicer
vdahnil, toda poslušal sem za vrati tega angelja.«

»Torej govori!« je velel Andrej in se je nehote stresel:
prišlo mu je na misel, da Lev pogosto posluša za vrati
zimskega dvorca in da se baha z vsegavednostjo, ki jo je
dosegel po tej poti.

»To ne pojde tako hitro,« je odgovoril Lev, »zgodi se
samo pod enim pogojem. Spremim te namreč ne daleč od¬
tod do sedeža dame, ki je ravno tako oblečena v črno do¬
mino, ti ji ponudiš malce roko in jo popelješ neopazno
skozi sosednjo dvorano na konec galerije, kjer najdeš
rdečo zaveso, ki skriva vhod na zimski vrt sira Williamsa.
Tam najdeta pod palmami moža v vzhodni obleki; s tem
hoče dama, o kateri ti pravim, govoriti brez prič, kolikor
je mogoče, in vendar noče iti tja sama, da se mu ne bi
zdelo, da ga išče. Medtem, ko se bo z njim pogovarjala,
ostanem pred zaveso na straži in vam dam znamenje, ka¬
kor hitro se kdo približa zimskemu vrtu, čeprav pred pol¬
nočjo le malokdo pogleda tja. Ali si zadovoljen?«

-T 113

»Oh T  gotovo,« je rekel Andrej malomarno.

»V zameno pa imej torej mojo novico. Skloni glavo,
da naju nihče ne bo slišal.«

Andrej je ubogal.

»Velika knežnja me je povabila v svojo čumnato,« je
začel Lev šepetati, »ker se je hotela z menoj pogovoriti
o današnji maškaradi. Čakal sem jo precej dolgo, toda ko
je čas potekal in ni nihče prišel, sem hodil semtertja po
galeriji in dvoranah, da bi mi bil krajši čas, dokler nisem
stopil v čumnato poleg toaletne dvorane velike knežnje.
Vrata so zelo tenka in slišal sem vsako besedo, ki se je
spregovorila. Stari Timotej Jevrenov je česal veliko knež-
njo za ples. S tem starcem, kot s svojim najzaupnejšim
slug, se velika knežnja pogovarja kakor s prijateljem. Ti¬
motej ji je ravno pravil, v kakem neprestanem strahu za
njo se nahajajo, ne samo on, ampak vsi njeni zvesti ljudje
in trdil je, da niti ona sama ne sluti, v kako grozno ne¬
varnost se podaja.

»Ne razumem popolnoma,« je odgovorila Katarina,
»govori bolj jasno.« »Ah, neprenehoma se pogovarjate s
tem Andrejem Černiševim in samo z njim se pečate,« je
vzdihnil starec. »No, in kaj je hudega na tem?« je vprašala
knežnja priprosto. »Veliki knez ga ljubi, on je nama go¬
tovo iz srca naklonjen in zvest.« Timotej se je zasmejal.
»Da, vse to je resnica. Veliki knez seveda lahko dela, kar
se mu ljubi, toda vi — to je nekaj čisto drugega. Vi popla-
čujete njegovo zvestobo in vdanost z milostjo in prijatelj¬
stvom — toda vaši ljudje govorijo o ljubezni!«

»In velika knežnja?« je vprašal čez nekaj časa An¬
drej, ko se je dolgo boril za besedo.

»Obnašala se je ravno tako, kakor ti sedaj,« se je
smejal Lev, »besede starega Timoteja so jo tako silno pre-
/
8

114 —

strašile, da ni našla besed, toda slednjič se je vendar za¬
vedla in je začela razburjeno oštevati predrznost svojih
ljudi, ki se upajo njena dela in obnašanje soditi in še tako
krivo soditi! Toda ta namišljena jeza ni mogla pokoriti
strasti, ki se je je polotila in v kateri se je tresel njen glas;
gotovo je bila bolj odkritosrčna od njenih besed in pre¬
pričala me je o tem, kar sem že davno slutil — namreč:
da je Timotej uganil resnico. Toda neoprezni starec je od¬
prl s tem obenem Katarini oči, ona je spoznala, česar si
doslej ni upala reči: že davno te ljubi in sodba Timoteje¬
va je bila-iskra, ki je zanetila požar, da je izbruhnil. Želim
ti sreče k neomejenemu prijatelju bodoče carice.«

Te poslednje besede so zopet vrnile Andreju raz¬
sodnost, ki jo je bil v navalu radostnega presenečenja
skoro izgubil. S studom se je obrnil od Leva kakor prej
od njegove svakinje. .

»Hvala vam, vi podleži,« si je mislil, »vi mi kažete
nehote pot dolžnosti. Nikdar ne postanem ljubimec kake
vladarice. Čeprav bi me Katarina tako strastno ljubila,
kakor jo ljubim jaz, rajši poginem uničen od plamena
svoje strasti kakor bi pustil na svojo čast pasti le senco
kake sumnje!«

Med tem nemim premišljevanjem je Lev zapustil
Andreja, katerega je peljal zavešen pod pazduho, in se je
vstavil pri sedežu na balkonu .okna, na katerega se je
opirala dama, ravno tako oblečena v črn domino. Lev ji
je pošepetal nekaj besed in je pomignil svojemu prijatelju.
Mehanično ji je podal Andrej roko, ki jo je dama po kratki
hranitvi, katere pa Andrej ni zapazil, tudi sprejela. Šta sta
molče po dvorani, tiho in počasi sta stopala skozi galerijo.
Lev ju je spremljal; nobenega niso srečali, obstali so

- 115 —

pred rdečo zaveso, katero je Lev odgrnil, in vstopili na
zimski vrt. Zavesa se je za njim zopet zagrnila.

Prostor, kjer so se sedaj nahajali, ni bil preveč velik,
toda po vsakovrstnem okusu napravljen. Visoki rodo¬
dendroni z rožnatim cvetjem pokriti, kamelijeva drevesa,
ki so pripogibala svoje veje pod težo cvetnega snega, in
vitke, sanjave palme so tvorile čarobne skupine, združene
z raznovrstnimi lijanami, ki so se vile v bogatih girlandah
od drevesa do drevesa. Cez celi vrt se je bočil strop iz
temnomodrega stekla, kjer so bile vbrušene srebrne
zvezde. Svetiljke, ki so se nahajale neopazno nad stropom
in so razlivale od zgoraj skozi umetni azur svoje mirne,
toda jasne žarke. To je bila ponarejena tropična noč. V
modrem mraku je kraljevala mila tišina, ki jo je le tu-
patam motilo plahutanje živopisanih, inozemskih ptičev,
ki so se svobodno gugali na vejah.

Andrej in dama v dominu sta zavila za nizko skupino
mirtinega grmičja in sta stopala po ozki stezici, ki je
držala k majhni, neizrečeno fantastični cerkvici v mavri-
škem slogu sezidani. V tej cerkvici se je nahajala zbirka
dragocenih vaz, vse vprek po okusu vzhodnih narodov;
na sredi je stal bronast kandelaber in iz njegovih staro¬
davnih, lončenih svetiljk se je širila ne le svetloba, ampak
tudi prijeten vonj po celem prostoru. Sir Williams se je
ravno nahajal v cerkvici v družbi moža, ogrnjenega v ne¬
kak orijentalski plašč z dolgo vlečko. Na glavi je imel ti¬
aro, okrašeno s perlami. Bil je s hrbtom obrnjen proti
prihajajočima in je pazljivo poslušal razlago sira Willi-
asma o neki kitajski posodi, ki jo je držal v roki. Nikdo
izmed mož se ni brigal niti za Andreja, niti za damo, ki
jo je spremljal, dokler se jima nista tesno približala.

8’

- 1 1(5 -

»Mnogo sem že slišala o vaši dragoceni zbirki,« je
začela govoriti in pri prvem zvoku njenega glasu se
je Andrej stresel. Dama je to opazila, umolknila je, njena
roka je strCpetala, potegnila jo je iz Andrejeve pazduhe
in je nadaljevala.

»Upam, da mi vaša ekscelenca oprosti, da sem se tako
nepovabljeno vkradla sem in da mi ne naloži kazni, da bi
snela svojo masko.«

»Gotovo, da ne naložim, madame,« se je priklonil po¬
slanik. »Vedno sem vesel, ako si kdo ogleda mojo zbirko.
Mi nabiralci redkih stvari smo kakor očetje, katerim je
hvala njih otrok nadvse všeč.«

Dama se je nasmehnila.

»Toda kdo pravi, sir, da bom samo hvalila? Saj ko
vidim, na primer, to kitajsko posodo v vaših rokah, vam
moram takoj odkrito priznati, da napravi vse, kar je kitaj¬
skega, name smešen utis. Oh, vaša ekscelenca, razžaljena
z grajo tega porculanastega ljubljenca, strmi nad srčnostjo
moje sodbe in molči. Prosim, odgovorite vi, gospod, na¬
mesto sira VVilliamsal«

Obrnila se je k možu s tiaro. Ta je resno dvignil glo¬
boke oči in na njegovem temnem, pravilnem in krasnem
obrazu, zasenčenem z vranje črnimi kodri in prav orijen-
talskimi brkami, je zaigral miren nasmeh okrog tenkih
ust.

»Na vašo zahtevo, madame, odgovarjam, da se mi zdi
vaša sodba napačna, kakor vsak izrek preveč splošen.«

Ko je Andrej pogledal možu, s tiaro na glavi, v obraz
in zaslišal njegov glas, je takoj spoznal v njem onega
tujca, ki ga je bil v noči po cesaričinem plesu svaril pred
njegovimi lastnimi mislimi. Nekaka praznoverna groza ga

117

je obšla za trenotek, toda kmalu jo je premagal in sledil
njih razgovoru še z večjo pazljivostjo.

»In če bi vas, gospod, vprašala za vzrok vaše sodbe.
Če bi vas prosila, da mi imenujete, postavim, kako kitaj¬
sko osebnost, na katero bi lahko mislila kakor na impo¬
zantni pojav kralja Agamemnona v pripovedki ali makari
samo na Ludovika XIV. v resnici?«

»Imenoval bi vam na primer kralja Čing-thanga,« se
je nasmehnil mož s tiaro.

»In na kaj se opira njegova modrost ali slava?« je
vprašala veselo in nezaupljivo, »menda vendar ne na nje¬
govo zvonko, skoro otroško ime?«

»Nikdar. Njegova modrost se je pokazala v tem, da je
imel samo eno nalogo: oplemenititi in očistiti svojo dušo
tako, da bi bila pristopna najveličastnejši stvari; ta kralj
je tudi dal vdolbsti v steno svoje kopelji besede: »Postani
vsak dan nov človek, vedno popolnejši, obnovi se tako
dannadan in delaj to celi dan.« Ta pravljica je morda sta¬
rejša od Agamemnona in mislim, da bi jo Ludovik XIV.
komaj ocenil.«

Med govorom je postavil posodico, ki mu jo je posla¬
nik podal, zraven na polico.«

»Priznam,« je rekla dama v dominu, »da ste me pre¬
senetili. Ali ima kozmično kitajsko še kaj takih modrih
svetov in naukov?«

»O gotovo, zakaj v smislu kralja Thanga svetuje na
primer njega sveta knjiga vladarjem: '»Delaj, da se narod
obnovi.« Mislim, da govori Šuking iz duše vaše cesarske
visokosti.«

Domino je kazalo presenečenje.

»Za koga me imate?« je vprašala željno.

— 118 —

»Za ono, ki ste, za veliko knežnjo Katarino Alekse-
jevno,« je odgovoril mož s tiaro mirno in priprosto.

»Uganili ste,« je rekla Katarina in je snela masko.
»Vidim, da se pred vami ne da ničesar skriti in priznam,
da sem vas iskala. Ali mi privoščite kratek pogovor? Sir
Williams mi odpusti moj inkognito, izginila sem in se
kmalu zopet oficielno prikažem na njegovem plesu.«

»Skrbel bom, da ne bo kdo motil vaše visokosti v za¬
bavi,« je rekel sir Williams in je odšel k vhodu vrta.
Andrej mu je hotel slediti.

»Ostanite!« je zašepetala Katarina in njeno lice se je
pokrilo z rdečico, zakaj iz njenega glasu je odsevala taka
nežnost, da je čutila, kako nehote izdaja svoja čuvstva
napram mladeniču. V neizrečeni blaženosti je hotel Andrej
stegniti roke proti nji, toda še o pravem času se je zavedel
in se je le priklonil kakor v znak, da je slišal njeno povelje,
vendar njegova kretnja, čeprav bolj mišljena kakor na¬
pravljena, ni ušla njenemu pogledu, njeno oko mu je to
zadosti jasno govorilo. Vzdihnila je lahno in je potegnila z
roko po čelu. Nato se je zopet obrnila k možu s tiaro. Ne¬
kaj časa je gledala zamišljeno v tla in zdelo se je, da išče
besedo, s katero bi začela pogovor.

»Ali mi bodete šteli v zlo Lamberti,« je vprašala bo¬
ječe, da me je sama radovednost prignala k vam. ali mi
bodete šteli v zlo, ako vam ne zatajim, da ne verjamem
onim tajinstvenim bajkam, ki krožijo okoli vas? Pravijo,
da ste učitelj nekega tajne’ga nauka, da vladate z nadze¬
meljskimi silami. Čudim se, da naš omikani, filozofični vek
velikega Voltaireja še ni napravil za vselej konca podob¬
nim vražam.«

»In vendar me iščete! In vendar me sprašujete! No,
tudi jaz bom odkritosrčen. So sile, katerih vaši takozvani

119

filozofi ne poznajo, so resnice, ki so jih oni zavrgli meneč,
da stojijo te globoko pod njimi, in ki niso opazili, da so
visoko nad njimi. Cesar oni ne razumejo, mislijo, da je ne¬
mogoče. V svoji omejenosti pravijo: »Dosegli smo vrhu¬
nec vseh ved, naprej se ne more priti.« In vprašate, zakaj?
No, zato, ker niso oni prišli naprej!«

»Zelo nizko stavite izobražene može naše dobe,« mu
je očitala Katarina, »ali nimajo nobene cene v vaših
očeh?«

»Nasprotno, pripoznam veliki duh Ferneyskega filo¬
zofa in mnogih njegovih naslednikov: gotovo da delajo,
kar le morejo napraviti s čudovitim trudom in vztrajno¬
stjo: smelo podirajo, kar je sto vekov krivega in škodlji¬
vega nakupičilo. Vendar pride čas, ko bo človeštvo spo¬
znalo, da so podrli v prah tudi marsikako resnico, ki je
niso razumeli, in da bo posebno to, kar se sedaj krivo
imenuje »nadnaravno«, očiščeno in bolje razumljeno, zado-
bilo zopet svojo veljavo.«

»In zakaj jih ne oznanjujete vi, kateremu so te resni¬
ce jasne, s katerimi vladate, zakaj jih ne zagovarjate?«

»Zato ker večkrat je bolje molčati kakor govoriti;
zato ker še ni prišel čas one zrelosti, ki bi brez predsod¬
kov uvaževala tudi to, kar se ji ne zdi verjetno. Kaj je
Sokratu koristilo, da ga je svet pripoznal za pravega mo¬
drijana, ali je ušel za to posmehu zaradi svojega »dai-
mona«? Svet noče verovati v to, kar je baje »nadnarav¬
no«, toda nihče se ne otrese iz globine svojega srca misli
o možnosti tega, kar njegove ustnice tajijo. Tudi vi dvo¬
mite in ste prišli sem zaradi — proroštva!«

Katarina je zardela.

»Lamberti,« je rekla s svarečim glasom, »stojte! Da,
resnico govorite, nekaj me je mikalo k vam, sama ne vem.

120 -

zakaj. V globini duše je bila dolgo časa skrita misel, za
katero živim in za katero bom vedno živela, sem menila.
Od vas sem hotela, slišati, če se bodo moje davne sanje
uresničile — vendar nič več tega ne želim. Nagla spre¬
memba se je zgodila v meni in se je polastila moje duše
in včerajšnje moje koprnenje že ni več današnje
moje koprnenje. Kar je prej z gorečimi čr¬
kami plapolalo v mojem srcu, je hitro ugasnilo in minilo
kakor iskra, pokopana v pepelu. Same sebe ne poznam
več. Ko bi bilo mogoče napraviti, s čemur se Plotinus po¬
naša, poklicati namreč lastno dušo pred oči svojega te¬
lesa, jasno jo videti pred seboj!«

»Zakaj bi bilo to nemogoče?« je vprašal Lamberti
mirno. —

»Vi se šalite,« je odvrnila Katarina; »oh, ko bi mogli
napraviti!«

»Zato še ni čas, toda pride,« je rekel Lamberti. »Vaša
duša, vznemirjena od častiželjnosti in ljubezni — «

»Stojte!« je vzkliknila velika knežnja vsa prestrašena,
»groza diha iz vaših besed! Vi čitate mojo bodočo usodo
in bojim se slišati...«

»Vaša usoda leži v vaših rokah, in jaz nisem vseve¬
den, to je samo bog.«

»Bog! Ta beseda zveni tako čudno iz vaših usU Mi¬
slila sem, da vaša veda zavrača vero navadnega ljudstva.«

»In zelo se motite. Neprestano obračati svoje misli k
onemu nedosežnemu viru vsega bitja je prvi korak k
modrosti.«

»Nedosežnem? Kaj vaša veda ne zadostuje, da bi se
ga jasno razumelo?«

»Odgovorim vam z besedami Vaninija: »Ako bi ve¬
del kaj je »bog«, bi bil sam bog, zakaj nihče ne pozna boga

in nihče ne ve, kaj je bog, kot on sam.« Zatorej ne hotite
spoznati jedra njegovega bitja, ampak zadovoljite se s
tem, da slišite njegov glas, ki kliče v globini vašega srca,
oni tihi glas, vsled katerega se je to srce streslo, ko je
navdušeno priznalo, da vam je naloženo izvršiti veliko
delo.«

»Toda jaz slišim dvojni glas,« je šepetala Katarina,
»vladaj! veli prvi — ljubi! šepeče drugi. Kateri izmed
obeh je božje navdihnenje?«

V tem hipu je prihitel sir VVilliams in Lev Nariškin
in dajala sta znamenja, da se bliža nekdo nepoklican.

Katarina si je hitro navlekla masko in se je zopet
zavesila na Andreja. Cela tolpa tujcev je prišla na vrt,
med njimi Peter in gospodična Voroncova. Stopili so v
cerkvico in so sedli na otomanke. Lamberti si je tudi za¬
kril obraz z masko in je zopet prijel kitajsko vazo, katero
je bil prej odložil.

»S čim se tu zabavate, drage maske?« je vprašal
Peter v rožasto dobri volji. Mislil je, da ni nihče spoznal
njegovega ostrega, grobega glasu.

»Ali se še vedno pogovarjate o kitajskih stvareh?«
je vprašal sir Williams z namišljeno malomarnostjo.

»Jaz sem malo pedanta, gospod,« je rekel Lamberti
veselo, »ne opustim tako lahko stvari, katere sem se po¬
prijel. Pripovedujem tu kitajske anekdote.«

»No, pripovedujte,« je zaklical Peter, »mi vsi hočemo
tudi poslušati!«

»No, torej«, je začel Lamberti pripovedovati, »Kung-
tu-ce je stavil tole vprašanje: Vsi ljudje so si podobni in
vendar so nekateri ljudje veliki, a dingi majhni. Zakaj?
Na to je odgovoril Mang-ce: Ako poslušamo navdihnenje
tega, kar je v nas velikega, postanemo veliki, če pa pod-

122

ležemo svojemu malenkostnemu veselju, postanemo
majhni.«

Uprl je pogled na Katarino. Pristopila je k njemu.

»Razumem!« mu je zašepetala.

»Škoda, da ni tu moje žene,« je rekel Peter in je snel
masko, »ta razume take stvari.«

Vsi so se delali, kakor bi šele sedaj spoznali Petra.

»Vaši visokosti lahko povem radostno novico,« je
rekel sir Williams, »da je velika knežnja že popolnoma
okrevala in da je vendar sklenila počastiti mojo hišo s
svojo vzvišeno prisotnostjo.«

»Moji dvomi so se začeli razprševati kakor megla,«
je rekla Katarina tiho.

»V kratkem se bo to zgodilo — šele v moji hiši,« je
odgovoril Lamberti tudi tiho.

»V vaši hiši?« se je čudila.

»Da, še predno pretečeta dva tedna, boste tam.«

»In če bi se vstavljala tja priti?«

»Pridete tja nehote.«

»Sedaj je prišel trenotek, ko lahko izginete, ne da
hi vas kdo opazil,« je rekel kakor bi dahnil Lev Nariškin,
ki se je k njim priplazil.

Andrej in velika knežnja sta hitela k izhodu, medtem
ko so Peter in njegovi tovariši ogledovali vaze. Katarina
se je v dvorani zavesila na r oko Leva Nariškina, ki jo je
nato odpeljal. Andrej se je zamišljen sprehajal po sobah
in je čakal njene vrnitve. Katarina se je kmalu prikazala
in vsa družba se je solnčila v siju njene vzvišene krasote;
v purpurnem, z demanti posejanem plašču je bila lepa
kakor srebrno bliščeča se luna ob plamenih rdečega se¬
vernega sija. Njeno oko je bilo rosno od nežnosti kakor
oko antične Afrodite. Andrej se je potapljal v blaženosti,

123 —

imel je sladko, nebeško gotovost, da to čarobno oko sveti
v ljubezni do njega — toda v najjasnejšem svitu opojnosti
je padla temna senca Lambertija mrzlo na njegovo mlado
nado. Ni vedel zakaj, toda slutil je, da grozi od strani tega
moža nevarnost njegovi ljubezni.

Po odhodu velike knežnje je tudi Andrej zapustil hišo
angleškega poslanika in se je mrzlično razburjen vrgel na
posteljo, od katere mu je zbežal spanec.

VI.

Ko je cesarica Elizabeta okrevala od krčev, ki so ji
branili udeležiti se maškerade pri angleškem poslaniku, je
odšla na nedaljnje posestvo grofa Razumovskega, kjer je
ta njen bivši ljubimec ravno slavil svoj rojstni dan. Veli¬
kega kneza, njegovo soprogo in njih družino je cesarica
za čas svojega bivanja pri Razumovskem poslala v Carsko
Selo. Način življenja, ki so ga tam živeli, je bil veliko
bolj neprisiljen in prijetnejši kot v Petrogradu. Katarina
se je pogosto sprehajala po velikanskem parku, spremljana
le od ene ali dveh dam in od nekaterih dvorskih kavalir¬
jev, najpogosteje z Andrejem, ali pa se je veselo drvila na
drsalkah po modri gladini umetnih jezerc in zopet je bil
Andrej oni srečni človek, na katerega je pri takih zabavah
padla naloga stražnjega viteza. Katarina se je obnašala
napram njemu povsem tako kakor prej in si je z vso silo
prizadevala, da je potlačila ono sladko ginjenost, ki jo je
bila ona večer pri angleškem poslancu tako naglo prema¬
gala, in tudi Andrej se je trdno držal sklepa, skriti taj¬
nost svoje ljubezni celi čas kar najskrbneje v najglobočjo
globino svojega srca. Obema se je zdelo, da ni preveč tež¬
ka stvar ostati drug do drugega to, kar sta si bila doslej:
srčna, odkrita prijatelja. Včasi seveda se je stresel nji ali

124

njemu glas z nežnejšim poudarkom, oko se je bolj iskreno
zasvetilo in srce je začelo močnejše tolči — toda nikdar
se nista videla brez prič in posebno ščebetajoča vprašanja
ali ljubeznjive opombe knežje Gagarinove so prišle ved¬
no rešilno o pravem času in srčni trepet in ogenj očesa sta
se končala s priprostim nasmehom.

Velika dvorna dama, gospa Coglokova, je imela ne
daleč od Carskega Sela novo hišo, ki jo je sama s pono¬
som smatrala za najkrasnejšo v celi okolici in je že davno
prosila Petra in Katarino za čast, da bi jo obiskala. Bliž¬
nje bivanje se je sedaj gospej Coglokovi zdelo ugodna pri¬
ložnost in povabila je znova oba zakonska, naj splonita
svojo staro obljubo. S tem je prišla Petru ravno o pravem
času, zakaj postalo mu je dolgčas na kmetih. Sklical je
torej ves dvor, da se udeleži tega izleta, in Katarina in
njene dame so kaj rade sprejele to zabavo. Peter je bil
najboljše volje in se je sam zavezal, da poskrbi vse za
pot, kateri je hotel na vsak način dati malo romantičen
ali klativitežki izraz. Vsak kavalir je moral brez kočijaža
na majhnih saneh spremljati svojo damo, in ta dama se
mu je pridelila po žrebu.

Sredi pritličnega salona, ki se je odpiral na širok pro¬
stor pred gradom, kjer so služabniki že držali za uzde
vprežene konje, je dal postaviti veliko vazo iz rožnatega,
črnožilnatega rodonita; vsaka izmed prisotnih dam je spu¬
stila kako malenkostno dragocenost ali kak trak skrivaj
v vazo, ki se je nato pokrila s perzijsko preprogo. Možje,
ki so medtem stali na drugem koncu salona, so sedaj pri¬
hajali zapored k vazi in so jemali izpod preproge, kar jim
je slučaj položil v roko izmed stvari, tam zloženih; lastni¬
ca potegnjenega predmeta je bila potem dama onega ne¬
znanca za celi dan.

125 -

Peter si je nataknil iz previdnosti že naprej prstan go¬
spodične Voroncove na prst in se je izgovarjal, da ga je
potegnil iz vaze, in — hvala temu priprostemu stratege-
mu — pripadla mu je dama po želji njegovega srca. Lju¬
bosumna gospa Coglokova je takoj, ko je spoznala zvijačo
velikega kneza, prisilila svojega moža, naj sledi njego¬
vemu zgledu. Andrej Cernišev se je približal usodi; oči
Ane Nikitišne so počivale zlo prerokujoče na njegovem
obrazu in bal se je, da ne bi morda usoda zaigrala z njim
kako kruto igro. Potegnil je majhno iglo s perlo — bila je
Katarinina. Oba sta izdala z lahnim nasmehom svojo za¬
dovoljnost, Ani Nikitišni pa se je čmerno pooblačilo čelo.
Ko so vazo izpraznili, je podal Peter roko gospodični Ve-
roneovi, kar je bilo znamenje in povelje za odhod; dame
so hitro oblekle dragocene soboljke ali hermelinove ko¬
žuhe in lahke, elegantne sani, ki so druge za drugimi že
prej šle naprej do portala vestibula, so se za šumnega cin-
kanja kraguljčkov in zvončkov oddaljevale s hitrostjo
vetra.

Dan je bil čaroben, jasen kakor poleti in zrak po¬
polnoma tih. Vsa zasnežena pokrajina je bila okrepljena
od ostrega mraza v neizmerno, kakor kristal bliščečo se
gladino. Konji so tolkli v ognjenem teku ob trdno zamrzlo
pot in sani so letele kakor puščice najprej po modrikasti
vozni poti ceste v parku v dolgi vrsti druge za drugimi;
toda zunaj za parkom so se razšle svobodno po širnem
polju, zakaj cesta, označena na celi zasneženi planjavi le
z dolgo vrsto črnih dreves, je bila preveč ozka za mo¬
gočno hitrico konj in veliko veselje izletnikov. Konja, ka¬
tera je vodil Andrej Cernišev, sta bila plahi, razposajeni,
kakor strela hitri živali, ki od lastnega nagona gnani
nista trpeli, da bi jih kdo prekosil, in tako sta se kmalu

126 —

znašla Katarina in njen spremljevalec skoro na samem;
le oddaljeni glasovi zvončkov in nekako negotovo do¬
nenje ju je še spominjalo na bližino ostale družbe.

Res, nepremagljiv čar je leteti svobodno po pokrajini
kakor ptič; divje, polblazno veselje se polasti pri tem člo¬
veškega srca, in Andrej je občutil to veselje dvakrat —
od celega sveta oddaljen je letel z njo sam, sam v burni
hitrici, kakor na perotih viharja med jasnim nebom in
bliščečo obžarjeno, iskrečo se zemljo. Ozrl se je na njo,
ki jo je ljubil z vso močjo vroče, mlade duše: njeno ve¬
liko, hrepenenja polno oko je gorelo v ljubezni do njega
in njen razburjen obraz je kazal ravno tako burno, divje
veselje. Njuna pogleda sta se srečala in resnica jima je
izginila iz oči. Bilo jima je, kakor bi roka kakega božan¬
stva vzela z njunih ram mrtvaški prt, kakor bi se znova
rodila za novo življenje drug za drugega, vse breme
neprijaznih okoliščin je izginilo kakor nočni mrak pred
zmagujočim solncem, bilo jima je kakor bi jih kdo vrgel
v vrtinec blaženosti in sreče.

Njuna konja sta se bila medtem v bliskoviti naglici
tako oddaljila od ostalih, da ni niti cinkanje zvončkov
prodrlo k njima; le krakanje krožečih ptic, le vrišč in
žvižganje vetra je vznemirjalo mrtvo tišino okroginkrog
in ta žalostna, vzvišena godba ju je tajinstveno prevzela,
kakor duše, ki se dvigajo nad propastjo mračne prete¬
klosti v svetlo višavo negotove sreče. Oba sta imela samo
eno misel: krožiti tako skupaj brez ločitve po vsemiru
celo večnost, in drug drugemu sta brala to vročo željo v
koprnečih očeh. On in ona sta naglo vstala s svojih se¬
dežev: Katarina je napol zaprla k nebu obrnjene oči,
glava se ji je povesila na tilnik, kapa se ji je snela in veter
je bičal njeno marmorno čelo z vihrajočimi lasmi, ki so

se lesketali v solnču kakor šop zlatih žarkov in njena
ustna so nekaj šepetala. Andrej je pustil konjem uzde in
je radostno razprostrl brez besed in ves opojen k nji
roke...

Konja sta začutila svobodo in sta letela sedaj, ne
več kakor puščica, ampak kakor blisk, blazno in sani so
odskakovale v iskri naglici kakor čoln na razburkanem
morju in so naenkrat močno trčile ob štor suhe jelke, ki
jo je polomil veter. Ta mala nezgoda ju je vzdramila iz
polusanj. Iz Katarininih ust se je izdrl prestrašen krik in
zgrudila se je zopet na svoj sedež. Andrej je pobledel, ko
je videl, v kaki nevarnosti je bila po njegovi krivdi,
zakaj tla so postajala nevarno kriva in drevesa čimdalje
gostejša. Zastonj se je trudil doseči vajeti, konja sta
dirjala vedno bolj divje in divje in sta besno prašila po
dokaj strmem klancu, ki se je zniževal proti precej veliki,
v poslednjih toplih dneh ledu popolnoma prosti vodi, ki
v novem mrazu še ni zamrznila. Mignili so mimo neke
začrnele ograje, čez katero so visoki, temni, mrki bori
pošastno raztezali veje, krive kakor roke strahov. Ka¬
tarina, ki se je morda bala, da si razbije ob teh mogočnih
vejah glavo, ali prestrašena od slike bliščeče se jezerske
gladine, je naglo vrgla proč kožuh in predno je Andrej
razumel, kaj hoče napraviti, je bliskoma skočila s sani.
Konec veje, kateri se je hotela ogniti, jo je vendar do¬
segla in Katarina je padla brez zavesti v sneg. V tem hipu
je skočil doli tudi Andrej in je pokleknil poleg nje.

Katarina je ležala kakor mrtva, njen obraz je bil bled
in nad sencem je imela majhno rano, iz katere je tekla
Počasi kri v rdečih perlah. Njegovo obupano srce je
Prenehalo tolči in za trenotek je objela črna noč njegove
°či, ki so se zdele, da ugašajo. Toda sneg in hladen veter

1-28

sta ga hitro zopet oživila. Iskal je okrog kake pomoči,
toda nikjer ni bilo niti sledu po kakem živem bitju,
nikjer niti najmanjšega glasu; le veter je včasi zastokal
v starih drevesih, stresal je njih vrhove, nato pa je letel
čez plan v neskončnost.

Andrej je zgrabil z obema rokama prepereli plot, ki
se ni ubranil njegovi moči; mislil je, da najde morda za
njim kako človeško bivališče — vendar to je bilo zapu¬
ščeno, pozabljeno kmečko pokopališče. Visoki, okorno
iztesani križi so ležali od burje podrti čez zasnežene
grobove, ali pa so stali, oprijemši se vej nižjih dreves, v
nemem pričakovanju novih viharjev. Ker od globoke
žalosti ni vedel, kaj dela, je vlekel Andrej Katarino na
pokopališče, vrgel se je pod staro drevo in je zakril svoj
obraz v gube njene obleke. Naglo mu je šinila v njegove
razpaljene možgane neka misel. Krepko je vzel Katarino
v naročje in je poljubljal njene zaprte oči in ledeni obraz.
Nato jo je položil zopet na grob in je izdrl majhno čer-
kesko bodalce iz srebrne, s tirkisi okrašene nožnice; to
je bil dar kneza Pomarova, in nosil ga je za pasom.

»Katarina!« je vzkliknil, »ti si ušla iz kraja teme, su¬
ženjstva in bede in si me tu ostavila. Ti si bila moje bo¬
žanstvo in luč v temi. Kaj naj pričakujem, da me moje
gorje vrže v grob? Ali naj utonem v valovih svoje ža¬
losti? Oh, bodalo moje, ti boš moja rešitev, odprlo mi boš
vrata svobode nastežaj in moja duša se spusti za njeno
dušo! Vendar ljubil nisem samo tvoje duše, ne, tudi
krasno, slastno telo tvoje, Katarina. Tvoja krona, tvoj
prestol naju nič več ne deli, kaj meni mari zanju? To so
odvržene igrače. Predno umrem, pusti mi tvoja hladna
ustna poljubljati do sitega!«

— 129 -

Znova jo je privil na svoje srce. Toda njena ustna
niso bila več hladna in njene oči so se odprle. Andrej je
skočil pokonci in se umaknil za korak; zakaj veselje ga
je premagalo, pa tudi žalost; žalost zato, ker ju je smrt
spajala in vrnitev v življenju razdruževala.

Katarina je vstala in je objela z eno roko stari križ
v podporo, drugo pa je hrepeneče dvignila k njemu.

»Krona! Prestol!« je ponavljala za njim, »zakaj si
pripeljal ta neubrani glas v raj moje ljubezni? O, pri¬
jatelj, le o tej govori in pusti me večno poslušati! Vse
dijademe sveta bi razdrobila v bliščeč prah in bi posula
z njim pot, koder stopa tvoja noga!«

Andrej je kriknil in jo je objel z divjim navdušenjem;
ona je obrnila vsa blažena k njemu svoje krvaveče čelo.

»Andrej moj, ali ni to prevara?« je šepetala in mu je
položila svoje dolge, mehke kite okrog vratu, kakor bi ga
hotela s tem na veke k sebi privezati. »Ali ni to prevara
ali sen, da počivam na tvojem srcu? Ali se ne prebudim
zopet ob strani onega suroveža, h kateremu me je usoda
tako neusmiljeno prikovala?«

Veter je besno zažvižgal v starih drevesih in velik,
črn ptič je zlovestno zakrokotal na veji. Katarina se je
stresla in je skrila obraz na prsih svojega ljubimca.

»Ničesar se ne boj!« je sanjaril Andrej, ogrnil jo je v
svoj plašč in je poljubljal vrat njene sklonjene glave,
kakor bi jo njegovi poljubi mogli rešiti. »S celim svetom
se spustim v boj za tebe in najdem sredstvo, kako po¬
staneva srečna!«

»Ubeživa!« je šepetala Katarina. »Misel, da se še
nekoč srečam s Petrom, me ponižuje, me mori! Od
Drvega trenotka, ko je vzišla ljubezen do tebe kakor
zvezda pred očmi moje vriskajoče duše, sem sklenila, da

9

— 130 —

s teboj ubežim. Oh, hvala bogu, še so kraji, kamor ne
sega caričino žezlo. Oh, mogočni in usmiljeni ocean, ti se
kakor angelj božji postaviš med zasledovalce in njih
žrtvi, ti gostoljubno sprejmeš begunca na kakem izmed
teh blagih otokov, polnih vabljivosti in krasote, ki jih
varuješ kot svoje najljubše otroke v jasnem, modrem
naročju! Tam, Andrej, bo teklo najino življenje, ne da bi
se kdo brigal zanj, mirno in srečno, kakor tiho tekoči
potok!

Napravila je hitro par korakov, kakor bi že hotela
ubežati, toda moči so jo zopet zapustile. Stresla se je in
znova bi se zgrudila, da je ni vjel.

»Andrej!« je rekla s sanjavim glasom in je čudovito
obledela, »mrak me objemlje. Ali je to smrt?«

»Ne, ti ne umrješ!« je zaklical strastno. »Ti si sama
sebe meni darovala in tega dragocenega daru ne pre¬
pustim niti bogu! Čutim tisoč življenj teči po svojih
žilah in s smrtjo samo se'spustim zate v boj, ti moja
zvezda! Le trdno se drži moje roke.«

Zaupljivo je to napravila; on jo je napol nesel in jo
odpeljal s pokopališča. Zdelo se je, da se usoda umika
pogumu navdušenega mladeniča, zakaj v daljavi se je
svetilo nad snegom kakor zlata zarja: bila so okna po¬
slopja, osamljenega med drevesi in ona zarja je prihajala
od solnca, ki se je plameneč odbijalo od oken. Brez be¬
sede, poln veselja, da je slednjič našel človeško bivališče,
je objel Andrej Katarino okrog pasa, vrgel nanjo plašč in
je hitel z dragocenim bremenom kakor na perotih po de¬
belem snegu naravnost k oni hiši. Katarina je napol v
omedlevici položila glavo na njegova prša in je tupatam
kaj zašepetala, kakor otrok v sanjah. Dragi zvok tega
ljubkega glasu mu je dajal vedno nove moči na utrudljivi

131 —

poti. Slednjič sta prišla do praga one hiše. Zdelo se je,
da je prazna. Ni bilo slišati glasu, ni bilo videti žive duše.
Na potih, ki so se lesketali od snega in se vili križkražem
med drevesi, ni bilo sledu človeške noge. Hiša je bila
postavljena v strogem slogu in dorični stebri portala so
napravljali žalostno nasprotje puste severne pokrajine.
Andrej je potegnil za železen obroč, ki je visel poleg
hrastovih vrat in srebrn glas zvončka je zbudil odmev
pod obokanim hodnikom. Takoj nato so se odprla vrata
in star služabnik se je vljudno priklanjal prišlecema.

»Ali je ta hiša naseljena, ali si ti sam tukaj?« je
vprašal Andrej.

»Moj gospod mi je ukazal, naj vas nemudoma pri¬
peljem k njemu,« je odgovoril starec, hitel je naprej in
kazal pot. Peljal ju je po koridoru k vratom iz temnega
lesa in bogato obloženim z bisernimi okovi. Vstopila sta
v majhno polokroglo dvorano, katere zid se je svetil
kakor alabaster in bil brez okrasja. Dvorana je bila polna
redkih cvetlic in sredi se je veselo perlil jasen vodomet v
rožasto nadahnjeno školjko. Prijetna toplota in ljubek
vonj sta napolnjevala prostor. Poleg vrat je stal bronast
sedež in Katarina je utrujena sedla na njegovo purpurno
blazinico. Na drugem koncu dvorane je dvignila roka
težko zaveso, ki je zagrinjala vrata in na pragu se je pri¬
kazal hišni gospodar: bil je Lamberti.

Katarina je od osuplosti skočila s svojega sedeža, ko
je zagledala njegov zarjaveli obraz in se srečala z nje¬
govimi krasnimi, lesketajočimi se očmi, ki so mirno in
Prijazno počivale na gostih.

»Lamberti!« je rekla, »ali sem tu pod streho vaše
hiše? Vaše prerokovanje se je izpolnilo?

9*

— 132

»Madame, moj gost ste nehote,« je odgovoril, »bo¬
dite mi pozdravljeni. Dovolite, da vam smem ponuditi
vse, kar je mogoče, da se po tako burni nezgodi po¬
krepčate.«

Po teh besedah je odprl mala vrata, ki so držala v
ozek kabinet, kjer se je nahajal srebrn umivalnik. Obe¬
nem je vstopil stari sluga, ki je nesel kristalno posodo,
polno sveže vode, in starka z belo, svileno brisalko.
Lamberti je podal na pragu kabineta Katarini majhno
kupico lepo dišečega, rubinastega vina. Vzela jo je hva¬
ležno in je izpila nekaj kapljic. Nato je Lamberti po¬
mignil Andreju, peljal ga je iz dvorane in pustil Katarino
v starkini oskrbi. Vstopila sta v drugo dvorano, prvi
podobno, samo da tam ni bilo cvetlic. Bila je skoro po¬
polnoma prazna; le nekaj sedežev je stalo ob zidu in v
kotu je bilo krasno in bogato iztesano ognjišče iz tem¬
nega marmorja, v katerem je plapolal velik ogenj z rde¬
čim plamenom. Na polici je bilo nekaj serpentinastih po¬
sodic in majhna, prekrasna, s plemenito patino prevlečena
svetiljka grškega dela. Na Lambertijev poziv je prisedel
Andrej k ognju in je tudi izpil nekaj kapljic vina, ki mu ga
je prinesel stari sluga. Lamberti se je naslonil na okraj
ognjišča in je gledal z izrazom tihega sočutja na bledo
mladeničevo obličje. Andrej je bil osupnel in nezmožen
jasne misli; zaman je iskal pripravne besede, s katero bi
začel pogovor. Pogled na tega čudnega moža in sanjam
podobna bodočnost lastne in Katarinine usode sta ga
vrgla v meglo zmedenosti. Ali je Lamberti res vedel,
kaj se godi v drugih dušah? Ali je uganil njegovo ljube¬
zen? Ali je slutil sklep, ki je dozorel v njih, ubežati za
ocean in biti srečen vsemu svetu na rovaš? Ali jima ne
bo v oviro pri izvršitvi tega cilja? Ali bi bilo mogoče kaj

133 —

podobnega? Mislil je, da bosta lahko ubežala, ako se
bosta mogla le nekaj časa skriti. Vendar neka slutnja,
temna, toda silna, mu je zopet pravila, da bo ta mož
pogubno stopil med njega in njegovo domišljijo sreče. In
vendar ga ni mogel sovražiti, tega človeka s temi globo¬
kimi, zagonetnimi očmi, v katerih gotovo ni bilo niti
sledu po kakem sovraštvu.

Medtem je stopila Katarina v dvorano in je napravila
konec vsem podobnim mislim. Popolnoma se je okrepčala;
le mehka bledost je ostala kot poslednji sled prestane
nezgode in vtisov na njenem milem obrazu. Njeno oko,
čeprav mirno, je bilo polno misli. Sedla je na naslanjač,
s katerega je bil Andrej pri njenem vstopu vstal, in je gle¬
dala molče predse. Slednjič je počasi dvignila od rdečega
ognja osvetljeni obraz in je uprla pogled, na zagorelo
obličje Lambertija.

»Lamberti«, je rekla resno, »še nikdar nisem videla
človeka, kakoršen ste vi; vzvišeni mir, ki kraljuje na
vašem čelu, je bolj prijeten od tiare vladarja sveta. Oh,
ko bi bilo mogoče, doseči višino, kjer se vi solnčite! Toda
to je gotovo le delež izvoljencev narave.«

»Precenjujete me, madame,« je rekel smehljaje, »in
delate krivico prirodi: nima nobenih izvoljencev; saj v
resnici nismo ničesar drugega kot sled ali slika enega sa¬
mega bitja, po mnenju nekega navdušenega srednjeveškega
bogoslovca. Vse, kar se zdi, da je, ni morda nič drugega
kot misel onega edinega mozka — fantastično rečeno —
v  katerem krožijo vsi svetovi kakor komarji v poletnem
solncu. Zavest, da če smo, smo le on, nas dviga iz raz¬
burkanega morja strasti in prevar v višavo, odkoder
kihko gledamo nepremični azur širnega neba, ta simbol
v seobsežnega, neskončnega bitja, iz katerega je vse izšlo

— 134 —

in h kateremu se zopet kolikor mogoče približati, je naj-
silnejše hrepenenje modrih. V vseh dobah so živeli ljudje,
katerim se je zdelo, da dosežejo naj vzvišen ejši cilj s tem,
da obrnejo misli od vsega, kar je minljivo, k onemu edi¬
nemu, kar je večno. Dosegli so mir, ki se vam zdi tako
všeč: zavrgli so vse pozerneljske čute in hrepenenja, za-
branjevali so vsako gibanje duše in so napravili iz nje ne¬
izčrpano gladino, v kateri se je neskončno lahko svo¬
bodno in jasno zrcalilo.«

»Oh, Lamberti,« je vzkliknila Katarina, »ne maram
tega miru, čutim pred njim grozo kakor pred trohnobo
groba! Dolgočasi me morje v mrtvem spanju, toda nav¬
dušuje me, kadar se spenja razburkano k solnčnim skalam
visokega brega, jih strastno poljubi in prestrašeno beži
nazaj, da bi se zopet in zopet moglo k njim dvigniti. Člo¬
veška duša se mi zdi kakor oni čudodelni vodnjak pred
ozidjem Jeruzalema, brez pomena in brez cene, ki je
dremal celi čas do onega trenotka, ko se ga je angelj do¬
taknil in se je šele potem zavrtil in s čudežno, blago¬
dejno močjo smrtnike okrepčal. Tako daje tudi brez¬
pomembni človeški duši čudodelno moč dotikljaj angelja
— ljubezni!«

»Ali nima nebo drugih angeljev kot angelja lju¬
bezni?« je vprašal Lamberti.

Katarina je odkimala z glavo.

»Lamberti, čutim, da se trudite pripeljati moje misli
na druga pota in zavračati moje besede še predno jih iz¬
rečem. Vi smatrate ljubezen za nekako malenkost in sta¬
vite to, kar se navadno imenuje dolžnost, preveč visoko.
Vidim, da so vam moje misli jasne kakor odprta knjiga.
Lamberti,« je pristavila z glasom, ljubkim kakor spomla¬
danski vetrič, »ljubim tega moža. Ne govorite mi o no-

— 135 -

beni dolžnosti, jaz poznam le eno: napraviti srečnega ko¬
gar ljubim!«

»Toda kogar plemenit mož ljubi,« je odvrnil Lamberti
resno, »tega hoče imeti pred vsem obžarjenega od luči
popolnosti in vzvišenosti. In gotovo se tudi ta mladenič
odpove vaši ljubezni, kakor hitro izve, kaj ste pripravljeni

v tem hipu zanj žrtvovati!«

»Odpovedati se ji!« je strastno vzkliknil Andrej in
Katarina je skočila s svojega sedeža pokonci. Kakor bi
mignil je stala poleg svojega ljubimca in ga je prijela za
roko.

»Ako bi bila vaša duša vstvarjena kakor duše drugih
žen« je rekel Lamberti, »bi vam povedal, da ne sodim
malenkostno o strasti, ki izvira iz vrelca, tako velikega
in svetega, kakor je ljubezen. Toda vas nikdar ne na¬
pravi srečno 10, kar napravi milijone smrtnikov srečne,

vi sami veste, kaj spi na dnu vaše duše in vaši prenagljeni
čuti objemajo, kakor megla, samo nekaj časa one pla¬
meneče besede, ki se svetijo na samem temelju vašega
bitja. Ona tajinstvena noč na moskovskem stolpu ni bila
le sen ... Le spomnite se na oni trenotek na stolpu Ivanu
Velikem!«

»Lamberti, vi niste človek!« je vzkliknila vsa zme¬
šana, »odkod veste za skrivnost, ki ni imela prič, ki ni
nikdar prestopila čez moje trdno zaprte ustnice?«

Spustila je Andrejevo roko in je odstopila za korak.

Andrej se je stresel od globoke bolesti; zdelo se mu
je, kakor bi Lamberti nasilno trgal iz njegovega objema
to, kar je neizrečeno ljubil, in da se ona, od neke tajne,
čarovne moči gnana, odvrača od njega in se vedno bolj in
bolj približuje temu čarovniku.

131,

»Vi niste človek, ampak hudič!« je kriknil prestrašen
in je stopil med njega in Katarino. .

Ta se je bila v mislih zagledala v obraz Lambertija.

»Ali je mogoče, da bi bila bajka o ljudeh, ki poznajo
skrite sile prirode, nekaj več, kot samo bajka?« je vpra¬
šala začudena in premagana od vraže.

»Pogosto je bajka le čaroben obraz globoko skrite
resnice,« je rekel Lamberti. »Da, so ljudje, ki poznajo
prirodne moči, priprostemu ljudstvu doslej neznane in
učenjakom nerazumljive in človeška duša ima nekatere
zmožnosti, ki se skladajo z onimi, ki se navadno in krivo
imenujejo nadnaravne. Nadnaravne! In zakaj? Ker an¬
tropocentrični nauki naših modrijanov ne poznajo druge
prirode kot ono, ki je vstvarjena po njihovi kratkovid¬
nosti, ker njih veda ne pozna ničesar drugega kot to, kar
spozna z grobimi čuti in v svoji domišljiji niti ne sluti,
kako majhen del vsemira in njegovih sil objema. Petero
grobih čutov seveda ne zadostuje, da bi se razumela tako
velika celota, kakor je vsemir; zakaj gotovo je neskončna
množica čutov, ki se zelo razlikujejo med seboj, kakor
sluh od voha, in vsak tak način razumevanja širi krog
človeške vede in odpira takorekoč nov, doslej nepoznan
svet.«

Umolknil je za nekaj časa, nato pa je govoril dalje
svojima poslušalcema, ki ga vsled njegovega govora
presenečena nista niti za trenotek spustila z oči.

»Kakor delujejo telesne stvari,« je nadaljeval Lam¬
berti, »vzajemno s težo, privlačnostjo in drugimi lastno¬
sti, tako se nahaja tudi človeški duh v ozki zvezi s celim
svetom breztelesnih bitij, njemu več ali manj podobnih,
in vsi členi te države duhov delujejo nase vzajemno. Tej
združitvi in delovanju sem hvaležen za marsikako znanje,

137 -

ki vas preseneča. V šali sem vam rekel na maškefadi,
madame, da prikličem pred vaše telesne oči vašo lastno
dušo. Napravil bom nekaj podobnega: privedel bom pred
vaše notranje oči pojav, v katerem se prikaže najnotranja
lastnost, temelj vašega bitja; vzbudil bom v vas misli, ka¬
tere odganjate in katere bi radi odpodili. Potem pa sami
primerjajte ob živem spominu na ono nočno sceno v Mo¬
skvi, kaj je v vas močnejše: ali vaša ljubezen, ali vaš
poklic; vi pa, Andrej Cernišev, bodite priča.«

»Ne razumem popolnoma,« je rekel Andrej, »kaj s
tem namer jate.«

»Pojasnjm vam to deloma« je odgovoril Lamberti.
»Ali morda še niste nikdar slišali o ekstatični moči, o
tajinstveni zamaknjenosti, ki se pa da zelo lahko vzbuditi
Pri ljudeh silne fantazije in s katero se more privesti duh
k predmetom, bodisi že davno minulim ali že precej od¬
daljenim. Ničesar drugega vas ne prosim, madame, kot
da nekaj časa mislite na ono sceno v Moskvi, na katero
sem vas spomnil, in vas, gospod, prosim, da primete njeno
cesarsko visokost za roko in da pozabite za trenotek na
ves ostali svet, razun na njo.«

To je bila zelo lahka stvar za ubogega Andreja, ki ni
bil že davno zmožen misliti na kak drug predmet razun
na Katarino. Ubogljivo se ji je približal in Katarina je šla
sama svojemu ljubimcu nasproti. Položila je trudno in
kakor od spanca prisiljena sklonjeno glavo na njegova
Prša in on je brez bojazni pred tujo pričo objel okrog
Pasa in je gledal v nemem začudenju na Lambertijevo
Početje. Solnce je zašlo in kratki zimski dan je naglo
umiral, skrivajoč se pod črno perot naglo prihajajoče
noči. Lamberti je odprl veliko okno, skozi katero je pri¬
hajal v sobo svež zrak in je popolnoma pogasil ogenj na

— 138 —

ognjišču. Vzel je s police malo bronasto svetiljko, ki jo je
bil Andrej prej občudoval. Tenek, slab plamenček je pla¬
polal v zraku, ko ga je bil Lamberti zanetil; ta pa je
vzel iz nedrij majhno, kristalno vijolico in je vlil na pla¬
men nekaj prozorno čistih kapljic brezbarvne tekočine, na
kar je plamen za hip jasno in bogato vzplapolal in začel
razlivati okrog modrikasto svetlobo. Cez nekaj časa se je
zdelo, kakor bi se ta svetloba zgostila od lahke megle, ki
je napolnjevala prostor. Nato se je Lamberti približal in
je poškropil Katarinina in Andrejeva senca z nekako
sladko, toda ostro dišečo dišavo, ki je takoj pokazala jako
čudovit učinek. Komaj je namreč zaduhal Andrej sladki
vonj, mu je začelo srce silno tolči in kri mu je močno si¬
lila v glavo: zdelo se mu je, da se tresejo tla pod nje¬
govimi nogami in nekako bučanje daljne nevihte mu je za-
šumelo v ušesih. Prestrašen se je ozrl na Katarino —
ležala mu je v naročju, bleda kakor mrlič, in oči je imela
tesno zaprte; ni dihala in tudi ganila se ni. Hotel je za¬
kričati in se vreči na Lambertija, toda jezik mu je otrpnil
in lasje so se mu ježili kakor v nerazumljivem strahu;,
Lambertija je videl skozi meglo le kakor senco v ne¬
skončni daljavi. Toda ta megla je postajala čimdalje go¬
stejša, tudi Katarine že ni več videl; zato pa se je vlekla
okrog njega cela truma groznih, negotovih, omotenih
senc, ki so kmalu zopet izginile, kakor bi jih burja raz¬
pršila. Od groze, ki je še ni do sedaj nikdar občutil, ga
je zapuščala zavest... Nenadoma so se začeli oblaki, ki
so zakrivali njegove oči, jasniti, in predmeti okrog so
dobivali vedno bolj gotovo podobo. Zdelo se mu je, da
gleda odnekod v veliko, neznano čumnato. Bila je bogato
okrašena. Pri mizi sta sedeli na nizkem divami dve
ženski, ena izmed njih v nenavadno dragoceni obleki,

139 —

katero je druga nekako skesano poslušala; ni se bogve
kaj brigal zanji, zakaj zagledal je nekoliko v stran mlado,
kakih petnajst let staro deklico v sanjavi ljubkosti po¬
mladanskega cveta — bila je Katarina z vabljivo deviško
krasoto. Zdelo se je, da je potrta; toda ko so se naglo
odprla vrata čumnate in je vstopil skozi nje bled, bo¬
lehen mladenič, se je lahno zardela. Mladenič se je po¬
stavil za njen stol — bil je Peter. Skraja je poslušal le
ženski na divanu, izmed katerih je bila ena mati Kata¬
rinina in druga cesarica Elizabeta, toda slednjič, utrujen
od enoličnosti njunih pogovorov, je tudi sam spregovoril
nekaj malomarnih besed in je začel šepetati na uho mla¬
denki, ki je bila zelo razmišljena, kakor se je zdelo. Ni
dolgo trajalo in cesarica je odšla v stransko čumnato,
spremljana od Katarinine matere, in mlada človeka sta
ostala sama. Oslabelost na njegovem bledem obrazu se je
umaknila nekoliko živejšemu izrazu.

»Vaš prihod me je zelo razveselil,« ji je rekel, »ali
veste, mila nevesta, kaj mi je na vas najbolj všeč?« je
vprašal.

Njene oči so ostale povešene; molče je odkimala z
glavo.

»To, da ste moja sestričina! S sorodnico se iahko
govori popolnoma odkrito in zato poslušajte, kar vam
Povem.«

Dvignila je v zadregi roke iz naročja, kakor bi ga
hotela prositi, nai molči, očividno se je bala tega, česar
je vendar pričakovala — priznanja ljubezni. On pa se ni
zmenil za njeno nemo prošnjo.

»Le poslušajte,« ji je rekel, »strašno sem zaljubljen
— v gospodično Lapuhinovo, cesaričino damo.«

— 140 -

Roke so ji omahnile v naročje. Molčala je od pre¬
senečenja.

»Hotel sem jo vzeti za ženo,« je nadaljeval Peter,
»toda moja teta, nje veličanstvo, hoče, da se oženim z
vami. Uklonim se svoji usodi.«

Rdeča zarja je vzplapolala na njenem licu; dvignila
je glavo in njeno veliko, presunljivo oko ga je gledalo po
tej razžalitvi naravnost in poizvedovalno v obraz. Vi¬
dela je, da gleda Peter nanjo topo in skoro nedolžno; po¬
mirila se je torej in ni spregovorila niti besedice. Ženski
sta se zopet vrnili v sobo in Peter je odšel. Katarina je
ostala tiho na svojem mestu s povešeno glavo; sedela je
dolgo poglobljena v mučne misli. Slednjič sta jo odpeljali
v čumnato, kjer je stala njena postelja. Sedla je in ne¬
premično čakala, dokler ni vse okrog nje utihnilo, potem
pa je vrgla nase temen plašč in je odšla iz sobe. Dolgo je
tavala po pustih hodnikih, slednjič je vstopila v veliko
dvorano, temno kakor noč, zavita v pošastno temo; toda
skozi veliko okno se je lila v sobo mesečina in je dremala
na tleh in nekoliko dalje se je svetila nekaka plameneča,
fantastična prikazen — bil je prestol iz čistega zlata in
starodavnega dela, visok, na mogočnih stopnicah in nad
njim okrogel, z orlom okrašeni baldahin. Od koncev
baldahina nad stebri je viselo dvoje čipk iz perl in dragih
kamenov, ki sta se svetili v noči kakor dve nebeški zvezdi.
Počasi in slavno je korakala Katarina po stopnicah, po¬
kritih z zlato tkanino in je sedla na prestol. Njena roka je
prijela venček, iz diamantov in safirov, rubinov in perl
spleten in je pritisnila na srce ta diadem, ta spomin stare
slave; nato pa je vstala in je šla zopet iz dvorane in je
znova tavala po pustih hodnikih. Toda tu se je vstavila
pri malih vraticah, v katerih je tičal zarjavel ključ.

141

Oprezno ga je zavrtela in je odprla vratca. Stala je na
dnu ozkih stopnic, na katere je prodirala svetloba le
skozi razpoke v slabi mavrici in se je igrala po dragocenih
kamenih diadema, ki ga je še vedno tiščala k prsim. Sto¬
pala je hitro visoko gori, dokler ni prišla na zračno ga¬
lerijo, ki se je kopala v nočnem zraku in v srebrni me¬
sečini. Razgledala se je okrog in njeno oko se je širilo:
pod njo je ležala Moskva, ki je raztezala v neskončno
daljavo svoje morje poslopij in na stotine 'zlatih- in sre¬
brnih kupol se je prekrasno svetilo v čarobnem svitu
lune; to je bila belokamnata mati Moskva, ljubka kakor
bajka iz one zemlje, odkoder prihaja solnce. Gledala je
gori na mlado krasotico in ji je pošiljala v šumu svoje
reke tajinstven pozdrav. Katarina je razprostrla roke.

»Oh, Rusija!« je vzkliknila, »glej, tu stoji tvoja vla¬
darica! Moj pozdrav tebi, ti zemlja velike bodočnosti!
Pride čas, ko bom kot samovladarica sedla na tvoj bli-
ščeči prestol. Sama si polagam tvojo krono na svoja
mlada senca, zakaj v globini moje duše mi tako veli bog
in kakor dvigam sedaj blagoslavljajoč .nad teboj svoje
roke, tako boš blagoslavljala nekoč tudi ti, sveta mati
ime Katarine, zakaj slavo tvojo bom razširila, da doseže
višino onih zvezd, ki so nema priča najinega dogovora!«

Posadila si je demantni venec na čelo. Rožnat trak,
ki je krasil njene lase se ji je po naključju tam zamotal.
Mahoma ga je strgala in vrgla proč; vetrič se ga je po¬
lastil in ga je nesel v daljavo, da se je lesketal v noči kakor
rožnat blisk.

»Proč od mene, znaki ženske nečimernosti,« je rekla
Katarina. »Jaz nisem več deklica, ampak te zemlje močni
vladar!«

142 —

Še enkrat je splavalo njeno oko po širni pokrajini v
neizrečeni navdušenosti, njeni razpuščeni lasje so valovili
v vetru in belo, marmorno čelo se je svetilo v noč, ožarje¬
no z živopisanim sijem dragih kamenov ...

Andrej se je hotel vreči pred njo na kolena, toda hi¬
poma je izginil stolp Ivan Veliki, Moskva in Katarina sama
kakor puhle prikazni, nekaj ga je močno streslo in zopet
je stal v Lambertijevi sobi. Tudi Katarina je odprla oči,
izvila se mu je prestrašena iz naročja in je sedla na svoje
prejšnje mesto. Andrej je bolestno zatarnal ob njeni
kretnji, toda ni se ganil z mesta, zakaj mislil je, da še
vedno plameni na njenem čelu demantni venec, in ta pre¬
vara ga je še preveč dobro spomnila na grenko resnico.

Lamberti je zaprl okno in je zopet prižgal voščene
svečice, stoječe na girandolu poleg ognjišča. Mala sve-
tiljka je ugasnila in zrak v sobi je bil čist, brez sledu po
modrikasti megli in sladkem vonju.

Katarina je začela prva govoriti.

»Čemu ste mi privedli te davno minule sanje pred
dušo?« je vprašala. »Motite se, če mislite, da prežene
fantom mojega prejšnjega bitja resnico moje ljubezni, ki
vse pregluši. Ne maram več nobenega prestola. Kaj je
navdušenje, če ne izmišljena prevara?«

»Morda blisk božanstva v temi naše zavesti, morda
proroško razumevanje našega lastnega bitja in nagel spo¬
min na naše sorodstvo s prabitjem. Zakaj zatajujete silni
vtis ravnokar znova doživljenega spomina?« Da je vaša
ljubezen močnejša od tega, kar ste imeli za nalogo svo¬
jega življenja? Le premislite! Vi ste hoteli ubežati s
svojim ljubimcem — glej, sam vama pomorem k temu.«

Pritisnil je na skrito pero in v zidu so se odprla
majhna vratiča; posvetil je tja in Andrej in Katarina sta
videla ozke stopnice, ki so držale nekam pod zemljo.

■ — 143

»Glej,« je rekel Lamberti, »tu se lahko skrijeta tako
dolgo pred človeškim očesom, da vaju prenehajo iskati,
in potem lahko zbežita čez mejo. Nihče vaju ni videl
vstopiti sem kot moj stari sluga in njegova žena; samo z
roko pomignem in molčala bosta kakor grob. Bodita pre¬
pričana, ako kdo potrka, ne odpreta hišnih vrat, predno
ne vprašata, kaj naj jima ukažem reči. Dobro torej pre¬
mislite: ako se zapro ta vrata za vami, ste rešeni, od¬
povedali ste se z enim korakom prestolu, žezlu, vladi. To
je vendar malenkost za vaš, tako plemenit duh, za srce,
tako veliko kakor je vaše.«

Katarina je hitro napravila dva koraka proti vra-
ticam.

»Toda če ne prestopite teh stopnjic,«' ie nadaljeval
Lamberti, »se vam spolnijo vaše davne, velike, vzvišene
sanje. To priprosto, pobožno, dobro, toda nesrečno rusko
ljudstvo, polno vere, požrtvovalnosti in mučeniškega po¬
trpljenja čaka na vas kakor na svojo rešitev; brez vas
pade v slabe roke Petrove kot igrača polblazne njegove
volje, kot žrtev svojih smrtnih, večnih sovražnikov. Po¬
tegnite se za to zemljo in nožni unuk bo blagoslavljal
spomin Katarine, ponašal se bo z njo pred strmečimi
narodi in ljudstvo vas bo uvrstilo med svoje dobre
genije,«

Katarina se je vstavila; noge so se ji tresle tako
močno, da se je morala oprijeti bližnjega naslanjača, da ni
Padla. Andrej je stal, kakor bi bil na mestu prikovan;
odločilni trenotek njegovega življenja se je približal, na¬
daljnji trenotek bi ga lahko vrgel v peklo bridkosti ali ga
dvignil v nebeško veselje.«

»Danes leži vaša usoda v vaših rokah,« je nadaljeval
Lamberti, »ena izmed obeh prikazni se vam spolni: bodisi

144 —

ona, ki ste jo imeli v sanjah na pustem pokopališču o
čarobnem raju ljubezni, ali pa ona davna na vrhu stolpa
Ivana Velikega, ko ste si sami dali na čelo krono pred
dremajočo Moskvo. Bodite srečna ljubljenka ali velika
vladarica! Vendar požurite se s sklepom, zakaj v daljavi
slišim že glasove zvončkov, iščejo in najdejo vas, če
hočete. Ako zopet prestopite prag te hiše, ako se vrnete
k svoji dolžnosti, vam ne ostane nobena izbira več. Tre-
notek, ko je človek gospod svoje usode, ne pride nikdar
dvakrat!«

Umolknil je. V dalji so zveneli glasovi zvončkov za¬
ljubljencema kakor mrtvaški zvon in svit pohoda se je
bliskal po snegu.

»Andrej!« je kriknila Katarina in se je zgrudila pred
njegove noge, »tu me poglej! Dvigni me k svojemu srcu
ali pa me zavrzi na prestol, da tam poginem v osamelosti
in siroščini! Ti odloči najino usodo, obvaruj me pred
divjim vrtincem nasprotnih si misli!«

Andrej je stal nem kakor skala; njegov obraz je bil
grozno bled.

»Govori, Andrej! Ali naj bo Katarina srečna!« je
vzkliknila tesnobno.

»Ali naj bo Katarina velika, vzvišena?« je pristavil
mirno Lamberti.

Zaslišalo se je močno trkanje na hišna vrata. Starka
se je prikazala med vrati dvorane.

»Prišel je trenotek,« je rekel Lamberti.

Andrej se je zganil, gledal je divje okrog sebe in je
padel k nogami Katarine, ki je vstala, ko se je starka pri¬
kazala. Poljubljal je rob njenega krila, nato pa se je z vso
močjo prijel za tajna vrata in jih je mahoma zaprl.

145 —

. »Ti si sama odločila,« je vzkliknil in solza mu je silila
v oči. »Ti si sama odločila, zakaj ti si omahovala. Toda
končano je! Bodi zdrava, kraljica!«

Moči so ga zapustile, zgrudil se je na stol. Lamberti
je dal starki znamenje, naj odpre hišna vrata. Katarina,
bleda kakor smrt, je stala nepremično. Koraki mnogih
oseb so se oglasili na hodniku. To jo je izpodbudilo.

»Ah, moji rablji!« je rekla temno, stresla se je in za¬
tisnila z grozo oči. Nato je hitro pristopila k Andreju.
»Zbogom na veke,« je zašepetala in mu pritisnila poljub
na čelo.

»S tem svetim znamenjem na čelu bo tudi smrt
sladka!« je rekel Andrej hvaležno.

Ko so se ozrli, so zagledali Ano Nikitišno, ki je'stala
med vrati; videla je vse in je dvignila roko kvišku, kakor
takrat, ko je rekla: »Gorje meni, in vam in nji!«

Čez nekaj časa je bila soba polna dvorjanov. Lam¬
berti je pristopil sedaj z zlato čašo z okrepčilnim zdra¬
vilom in jo je podal Katarini, medtem ko je Andrej pre-
magavši se odgovarjal na stotera vprašanja in pripo¬
vedoval vso današnjo nezgodo.

»Njena cesarska visokost se je že popolnoma okrep¬
čala,« je rekel Lamberti Ani Nikitišni, ki je ravnala Ka¬
tarini lase. »Nezgoda nima hvala bogu nobenih nevarnih
posledic.«

Katarina se je vsem zahvalila za vnemo, s katero' so
jo iskali, posebno Ani, zakaj ona je bila edina ženska od
celega komorništva, ki se ni obotavljala iti na težavno
pot iz tople hiše gospe Čoglokove, ko je novica o po-
grešeni knežnji in o mogoči nesreči prestrašila dvorjan-
stvo, deloma v resnici, deloma le na videz. Ana je sprejela

10

— 14« —

molče Katarinino zahvalo in ji je podala roko, katere se
je ta oklenila. Sedli sta skupaj v iste sani. Lamberti ju je
spremil do hišnega braga.

»Kdaj vas bom zopet videla?« je zašepetala Katarina
pri slovesu.

»Morda nikdar več!« je odvrnil Lamberti. »Jutri b:
že našli to hišo prazno. Moja noga nikjer dolgo ne ostane.
Prišel sem od bregov Nila k ledeni Nevi in moja naloga
me kliče k svetim valovom Ganga. Kakor se večkrat po¬
noči prikaže padajoča zvezda v temi in se po kratkem
blisku zopet potopi v temo, tako sem mignil tudi jaz na
obzorju vašega življenja. Kdo sluti pomen onega ne¬
znatnega telesa, ki blodi po prostoru vsemira? Jaz sem
bil le migljaj vsevladajoče roke, ki drži v dlani neskon¬
čnost.«

Obrnil je obraz k zvezdnatemu nebu in Katarina je od
globokega spoštovanja molčala. Konji so začeli teči.
Obrnila se je: stal je še vedno pod hišnim portalom in je
žarel nadzemeljske krasote ob rdeči luči baklje v roki sta¬
rega sluge.. .

Gospeli so srečno do hiše gospe Coglokove, kjer so
Katerini celo noč skrbno stregli, zakaj močno je začela
bolehati. Drugi dan so jo prepeljali v Carsko Selo, kjer
je nevarno zbolela. Okrevala je sicer, toda Andrej je ni
videl več celi čas bivanja na deželi, ki drugače ni več
dolgo trajalo, zakaj kmalu je prišla novica, da se je cesa¬
rica vrnila v mesto, in veliki knez, njegova soproga in
njun dvor so hiteli sedaj v Petrograd, da pozdravijo njeno
cesarsko milost.

147 —

VII.

Katarina se je zaprla po svojem prihodu v mesto v
najnotrajšnje sobe in ni pustila nikogar k sebi. Kmalu je
krožila po palači in po mestu čudna vest o težki bolezni
velike knežnje, o novih prepirih med njo in Petrom, ki je
baje željno pričakoval njeno smrt, da bi se nanovo oženil
z Voroncovo. Takoj nato je nastala nova govorica o smrt¬
nem sovraštvu cesarice Elizabete do velike knežnje iz
neznanih vzrokov; cesarica je hotela baje zakonsko zve¬
zo naslednika pretrgati in poslati veliko knežnjo njeni
rodbini nazaj. In zdi se, da je bilo v tej govorici precej
resnice, zakaj med tem časom se je izdal ukaz, da ne
sme nihče Katarine obiskati brez dovoljenja, da se ne sme
nihče, najsi bo kdorkoli že, brez dovoljenja se že njo po¬
govarjati, in osebe, o katerih se je vedelo, da so ji naklo¬
njene, so bile naglo iz njene okolice odstranjene. Vse
jasne solze uboge knežnje Gagarinove niso mogle omeh¬
čati caričinega srca: omožila jo je z možem, ki ga ni lju¬
bila, ki jo je odpeljal po svatbi v Moskvo; da, tudi stari
Zefrenov, zvesti sluga Katarinin, je moral zapustiti Petro¬
grad. Na zmagoslavnih obrazih Šuvalovih se je jasno bra¬
lo, da se vse to godi po njih priporočilu, toda občinstvo
ie zastonj ugibalo, s kakimi sredstvi so neki ta cilj do¬
segli in česa so veliko knežnjo pri cesarici obdolžili.

Andrej je neizrečeno trpel; preklinjal je svojo usodo
in je že mislil, da se da uvrstiti v armado, ki se je ravno
bojevala v Nemčiji, in upal je, da ga tam smrt osvobodi
tolikih muk. Samo ena misel ga je še zadrževala — sled¬
njič videti veliko knežnjo, spregovoriti z njo še enkrat,
Predno se od nje poslovi za večno. To nepotrebno željo

10‘

148

je imel skupno nele z vsemi vitezi romanov v podobnih
situacijah, ampak tudi z vsemi zaljubljenimi pod solncem
sploh, ki si po vsakem »zbogom za vedno« ničesar dru¬
gega ne želijo več kot še »eden, poslednji pogovor!«

Usoda, ki jo je tako razsrjen preklinjal, mu je spolnila
to vročo željo, zakaj nekega večera se je Katarina naglo
prikazala na duhamornem koncertu svojega soproga.
Petra ni preveč veselila prisotnost njegove žene, ki si jo
je že predstavljal umirajočo, in bledost na njenem obrazu
ga ni prav nič ganila. Spregovoril je nekaj ne preveč Iju-
beznjivih besed, ki so bile odločene le za Šuvalovo uho.
toda dokaj glasno, tako da jih ni slišala samo Katarina,
ampak tudi precejšnja polovica prisotnih.

Katarina je prenesla žalitev s hladnim ponosom in je
sedla ne daleč od mesta, kjer je stal Andrej. Med igro se
je posrečilo Andreju približati se ji na znamenje, ki mu ga
je dala.

»O, prijatelj moj,« mu je šepetala in šiloma zadrže¬
vala solze, kar se ji je posrečilo le z velikim trudom,
»prijatelj moj, tako se ne more dalje živeti, ne more dalje
trpeti. Gorje meni, da selu se dala pregovoriti od zgo¬
vornosti in od nerazumljivih početij Lambertija. Vsi s silo
hrepene po sreči in nikdar ne po velikosti... Vse, kar je
L.amberti govoril, vse, kar je moja duša sanjala, je od¬
pihano z dihom moje, znova vzplapolajoče ljubezni, vse
razrušeno od navala novega gorja in muk!«

»Gorje nama,« je šepetal Andrej, »ampak minil je
trenotek in ni je več nade!«

»Oh, Andrej, še je nada!« je odvrnila. »Najina usoda
do sedaj še ni odločena. Kako morete zahtevati, da trpim
pogled onega moža, ki ga sedaj sovražim, ko sem že
počivala v vašem naročju, čeprav le samo en trenotek?

— <49 —

Tako, kot doslej, ne morem dalje živeti... Slišite... Ne
vem, kako izdajstvo se godi okrog mene... temna no¬
vica, da hoče cesarica pretrgati moj zakon, je prišla na
moje uho. Hvala bogu za to dobroto. Toda poznam ca¬
rico in njeno neodločnost, doseči moram pri nji zaslišanje
in sama na kolenih prositi za svojo prostost.«

Umolknila je, zakaj veliki knez je ravno nehal igrati
in grof Šuvalov se je bližal. Vstavil se je pri njih.

»Ravno prav pridete!« je omenila Katarina, »prosim,
da mi naročite karoso, hočem iti v gledišče.«

Grof Šuvalov se je oddaljil in je nekaj časa tiho go¬
voril z velikim knezom, ki je nato prihitel k naslanjaču,
kjer je sedela njegova žena.

»Vi hočete iti v gledališče, vi se ogibate moje druž¬
be?« ji je rekel zlovoljno.

»Izogibljem se samo družbe svojega papagaja in
svojega psa, ki je bila edina dolge, dolge dni,« je rekla
hladno. »Ne spominjam se več niti na čast vašega obiska.
Mislim, da vam je vseeno, ali sem sama v svoji, sobi ali
v loži gledališča.«

»To mi ni vseeno,« je ugovarjal Peter, »ker sem spo¬
znal vaš namen. Izmislili ste si poset gledališča le zato,
ker veste, da ne ljubim ruske komedije!«

»In delate ji veliko krivico!« mu je odvrnila mirno.

»To je vaš nazor, o katerem se ne bom prepiral. Za¬
dostuje vam ta kratek sklep: prepovem, da bi se vam
dala karosa!« se je jezil otročje.

»Da, zadostuje. Vem, kako moram naprej delati:
Pojdem peš! In če ne bo mojim damam in kavalirjem do¬
voljeno, da me spremljajo, pojdem sama.«

Peter je osupnil.

150 —

»To navdušenje za gledališče je čudno in sumljivo,«
je pristavil čez nekaj časa z nasmehom, katerega je Šu-
valov takoj za njim posnel. »Skoro se zdi, da vam gre za
kak sestanek.«

Katarina ga je premerila z zaničljivim nasmehom in
se je ponosno zravnala.

»Da,« je vzkliknila, »uganili ste; gre mi za sestanek
z njenim veličanstvom.«

»In kaj hočete njenemu veličanstvu?« sta vprašala
Peter in Šuvalov obenem.

»S kako pravico me vprašate?« se je čudila s kra¬
ljevskim ponosom. »Preveč ste se spozabili, gospod grof
Šuvalov, kdo sem jaz in kdo ste vi. Zapomnite si, da bi
samo moja omenitev pri cesarici, da podpihujete mojega
soproga, da mi ne bi dovolil iti v gledališče, ko imam
srečo srečati se z njenim veličanstvom, lahko vzbudila
Vam nevaren oblak na onem čelu, v katerega milosti se
sedaj solnčite; pozabili ste, da vas trenotek nejevolje
njenega veličanstva lahko pahne nazaj v nižino, iz katere
vas je njena prijaznost dobrovoljno dvignila na to višino,
ki povzročuje vaši slabi duši omedlevico. In vi moj so¬
prog, vedite, da se ne skrivam pred vami s svojimi na¬
meni. Njenemu veličanstvu hočem naravnost povedati,
kako se z menoj dela, hočem povedati, kako je moje
življenje gnusno suženstvo, povedati ji hočem, da se ne
odrekam zahtevam in zakonom vseh živih bitij za mir
in blagor, in da njeno veličanstvo zato nujno prosim, da
pretrga najin zakon in da me pošlje nazaj v naročje moje
rodbine. Nič več nočem, da bi kdorkoli tu trpel zato, ker
me ljubi, kakor moji zvesti služabniki, ki se le zato po¬
šiljajo v pregnanstvo. Upam, da se tudi vaše sovraštvo
sprijazni z novico o najini ločitvi. Toda ker se vse to

151

ne more povedati v gledališču, napišem takoj pismo s
prošnjo za avdijenco, v katerem navedem vse, kar sem
vam sedaj povedala, in videla bom, ali imate vi, grof,
toliko poguma, da se uprete oddati moje pismo lastno¬
ročno njenemu veličanstvu!«

Njen vzvišeni glas je prestal grmeti po sobi in grot
Šuvalov se je globoko priklonil z neprisiljenim spošto¬
vanjem, ko je odhajala mimo njega v svojo čumnato.
Peter je bil osupel, sedel je k šahovi mizici in se je delal
malomarnega; pri vsem tem pa se ni niti Voroncovi po¬
srečilo razjasniti njegovo oblačno, mračno čelo. Šuvalov
se je že bolje premagal in je začel z Andrejem, kakor se
ne bi nič zgodilo, pogovor o francoski gledališki družbi,
ki se je ravno v tem času mudila v Petrogradu. V tem
Dogovoru ju je kmalu premotil posel, ki je poklical grofa
k veliki knežnji.

»Povejte, da je že zapreženo, grof!« je zaklical za
njim Peter in je nekoga odposlal, da se to hitro napravi.

Šuvalov se je kmalu vrnil s pismom velike knežnje
in je naznanil, da njena cesarska visokost nikogar izmed
dam in kavalirjev ne sili, da bi jo spremljal, na kar je
Peter sam določil, kdo izmed suite pojde z njegovo sopro¬
go. Andrej je bil zelo srečen, da je bil tudi uvrščen med
kavalirje, od Petra izvoljnene. Ko je šla Katarina skozi
sobo, kjer je Peter še vedno sedel z Voroncovo, je veliki
knez vstal proti svoji navadi in se je poklonil, za kar ga
je tudi Katarina s poklonom mirno zahvalila.

Cesarica ni prišla v gledališče; raznesla se je vest, da
se je to zgodilo vsled pisma, ki ga ji je prinesel Šuvalov,
kar je Andreja napolnilo s strahom in upom. Čutil je, da se
kriza njegove usode približuje, niti najmanj ni dvomil, da
doseže velika knežnja pri carici avdijenco, in ni se mogel

— 152 —

ubraniti nadi, da se vrne Katarina, s Petrom ločena, v sta¬
ro domovino in možnost idile na samotnem otoku, daleč
za oceanom, mu je zopet zasvetila kakor zvezda v pusti
noči brezupa.

Ker ga je mučil nemir, je naslednje dni bolehal in ni
šel niti iz hiše; lahko se je oddaljil od dvora, zakaj tudi
Katarina se ni več javno pokazala: zopet je bolna — so
pravili, toda Andrej je slutil, da pričakuje tudi ona sklepa
usode kakor on.

Poteklo je nekaj dni. Neko popoludne je stari llija
zmotil Andreja v premišljevanju z vestjo, da hoče neki
star mož na vsak način z njim govoriti. Po daljšem ugo¬
voru je Andrej privolil, naj ga sluga pripelje. Bil je briljan-
tnik Bernardi, katerega je nekoč osvobodil iz rok razsr¬
jenega velikega kneza.

»Ničesar ne bom kupil, dragi Bernardi,« je rekel
Andrej. »Vem, signore, vem, da imate druge skrbi kot za
diamante in rubine,« je odgovoril starec in si je pogladil
bele brke. »Prišel sem samo, da poplačam svoj stari dolg.«

»Kak dolg?« se je čudil Andrej.

»Dolg hvaležnosti!« je odvrnil živoltalijan. »Vi ste mi
obvarovali čast, da, morda tudi življenje, in jaz sem pri¬
segel, da vam to poplačam. Ta čas je tu! Prišel sem vas
svarit.«

»Mene svariti? In pred kom?«

»Pred gotovo pogubo, ki jo vam pripravljata Aleksan¬
der in Ivan Šuvalov,« je šepetal Bernardi, »vse sem iz¬
vedel. Oseba, ki je ne poznam, je izvršila nad vami izdaj¬
stvo, dala vas je, ne vem s kakega vzroka, v roke vaših
sovražnikov. Šuvalova sta se po njenem posredovanju
polastila tajnosti, ki poleg tega kompromitira v očeh ca-

153 —

rice ne le vas, ampak tudi drugo, vam drago in meni ravno
tako neznano osebo.«

Te besede so dale Andreju mnogo in marsikaj pre¬
mišljati. Ali naj verjame Bernardiju? Ali ni to past, na¬
stavljena od Šli  valovili samili njegovih neprevidnosti?
Toda ne: gotovo je, da so že izvedeli za tajnost njegove
ljubezni do velike knežnje. Naenkrat se mu je zasvetila v
duši misel na Ano Nikitišno; ni bilo dvoma, da je postala
izdajalka od slepega sovraštva zapeljana. Nehote se je
stresel. Vendar se je trudil prikriti pred Bernardijem svoje
razburjenje — ni mu še hotel zaupati.

»Ne razumem popolnoma vaših besed; kako tajnost
mislite?« je vprašal s prisiljeno malomarnostjo.

Italijan se je nasmehnil premeteno, toda zelo dobro¬
srčno.

»Signore,« je rekel, »vi razumete vse, kar sem vam
ravnokar povedal, gotovo bolje, nego jaz sam, ki sem si
vstvaril sodbo le iz posameznih, slučajno preslišanih be¬
sed. Star mož sem in opazoval sem ljudi celi čas — vi se
doslej niste naučili niti laži niti hinavščine. Vi mi ne zau¬
pate, in ne žalosti me to, zakaj vi me ne poznate. Toda
Pomnite, da nočem, da bi mi le samo eno besedo svoje
tajnosti zaupali, pomniti, da nimam vzroka vas sovražiti,
ampak da imam vzrok vas ljubiti. Verujte, da vam hočem
odkritosrčno napraviti veliko uslugo, vam in oni drugi
osebi, ker sem vam dolžen zahvalo. Pozabite, da stoji
kupec pred plemenitašem in spomnite se, da človek, ka¬
teremu je bila obvarovana čast in morda tudi življenje,
Pride k človeku, kateremu se zahvali za to največje pre¬
moženje. No, signore, ali mi verjamete?«

»Bernardi, verujem vam!« je odvrnil Andrej, uprl je
Pogled v odkritosrčno oko starca in mu je podal roko.

- 154- —

»Hvala, gospod, hvala!« je rekel Italijan. »In sedaj k
stvari. Preživel sem največji del svojega življenja v tem
mestu. Moja trgovina mi je odprla pot skoro v vse rod¬
bine, v vse hiše. Dejstva, o katerih nihče razun udeležen¬
cev niti ne sluti, poznam, kakor oni udeleženci sami in
svet bi strmel, ko bi odprl usta in začel pripovedovati svo¬
je izkušnje. Zvedeti vse, kar drugi skrivajo iz .kateregakoli
vzroka pred svetom, je postala sčasoma moja strast;
»svet deseterih« za časa moči mojih rodnih Benetk me
je obsul z zlatom: vohun sem po poklicu!«

Simpatični nasmeh na Andrejevem obrazu je počasi
izginil in pri poslednjih besedah se je mladi mož malo
namrdnil. Bernardi je to opazil.

»Ne sodite me krivo, signore,« je rekel, »vse to sem
vam moral povedati, da se ne boste čudili, zakaj in kako
sem vsaj deloma izvedel tudi za vašo tajnost. S ponosom
lahko rečem o sebi, da nisem niti enkrat v življenju izko¬
ristil tega, kar sem izvedel; moja vest je prosta nele vsa¬
kega podlega dejanja, ampak tudi vsake podle misli in vsa¬
ke sebičnosti. Po starem, menda od alkimistov pohajajo¬
čem nauku, razjasnjuje baje od ognja stopljeno zlato po¬
gled onih, ki nanje pogosto gledajo. Morda je to vraža,
toda verjemite, da je imel moj neprestani pogled na jasno
drago kamenje, s katerim kupčujem, posebno na diamant,
to skristalizirano luč, res blagodejen vtis na rnojo dušo,
vtis, ki poplemeniti. Vi majate z glavo? Oprostite blebe¬
tanju starca.«

Čudni nazori Bernardija Ju zopet zapodili nejevoljo,
ki se je pojavila na Andrejevem obrazu, in Andrej je prosil
zlatarja, da brez obotavljanja pristopi k temu, kar mu je
ravno hotel povedati. Bernardi je ubogal.

- 155

»To noč se odloči vaša usoda in usoda one druge
osebe; slišal sem to na lastna ušesa ■— ne vprašajte,
kje in od koga. Bodite po polnoči sami, in če hočete tudi
oboroženi na obrežju pri tretjem oboku zimskega dvorca,
od strani trojnatega mosta počenši. Sem vsakdanji obisko¬
valec palače, ni kota, ki ga ne bi poznal bolje od koga
drugega. Peljal vas bom po hodniku, po katerem že leta
in leta ni stopala nobena človeška noga, pripeljal na mesto,
odkoder boste slišali, kaj se sklene ne samo o vas, am¬
pak tudi oonidrugiosebi. To je vse, kar vam morem
povedati. Ali ste zadovoljni?«

»Pridem Bernardi!« je vzkliknil Andrej. »Sovražniki
se skrivajo pod črno perotjo noči in izdajstva, ne preosta¬
la ničesar drugega, kot premagati jih z njih lastnim orož¬
jem. Ko bi šlo le za mojo osebo...«

»Razumem,« ga je prekinil Bernardi v govoru. »Ne
Pozabite, signore, tretji obok od trojnatega mostu števši.«

Po teh besedah je šel iz sobe.

Pred določeno uro se je Andrej dolgo časa sprehajal
Po bregu reke, gnan od nemira. Čeprav je bi! zavit v
močen plašč, se je vendar tresel, ne od mraza, ampak od
razburjenja. Noč je bila temna, ulice prazne in puste. Šel
je po »Velikem prospektu«' gori do sprejemnega dvora,
kjer se je v temi svetila kapela, od kupcev postavljena,
lesketajoč se v luči stoterih svetiljk in svečic, ki so go¬
rele pred slikami svetnikov in svetnic. Nekaj temnih po¬
stav, poglobljenih v tiho molitev, je klečalo tam in starec
visoke postave in plemenite vnanjosti v živopisani guba¬
sti halji ruskih popov, je molil naprej neko dolgo prošnjo
angeljev. Andrej se je pomešal med pobožne, toda
medtem, ko se je priklanjal svetnikom, je ob jasni svet¬
lobi luči pridno gledal na svojo uro in ko je slednjič prišel

— 156 —

kazalec na dvanajsto, je odšel s hitrim korakom na nazna¬
čeno mesto. Našel je že tam Bernardija pod kositernim
obokom.

»Prihajate točno, kakor ste obljubili, signore,« je re¬
kel Bernardi in je potegnil za zvonec.

Čez precej dolgo časa so se odprla vrata in star mož
je oprezno pomolil ven glavo.

»Zavijte se dobro v plašč,« je zašepetal Bernardi
francosko in Andrej je ubogal.

»Kdo je tu ob tako poznem času?« je vprašal mož
med vrati.

»Prijatelj!« je vzkliknil veselo Bernardi in je pristopil
bližje k možu, ki mu je posvetil s svetiljko v obraz.

»Ah, to ste vi, Bernardi?« se je čudil mož, »kaj pa je
vas sem pripeljalo?«

»Ste preveč zaspani, da bi sami uganili!« se je smejal
Italijan. Zapoznil sem se v mestu in prosim vas, da bi mi
dovolili, kar ste že večkrat napravili, počakati jutra v vaši
mali čumnati na dvoru.«

Mož je molče premeril Andreja, ki se niti ganil ni.

»Ne pustite naju dolgo čakati, prijatelj,« je nadaljeval
Bernardi. »Pripeljal sem s seboj mladega rojaka, ni še
vajen vašega mraza. Dovolj prostora bom našel na po¬
stelji, kjer sem že tolikokrat počival. Strijcu se ne bo zdela
preveč trda, ker ni vajen boljše. Naša dežela je revna,
prav revna. Upa, da si pristrada nekaj rubljev v vaši
srečnejši domovini. Malo takih krajev je v deželi
Gospodovi, kakor je vaša blagoslovljena Rusija.«

Bernardi je poznal moža, s katerim se je pogajal in
medtem, ko je hvalisal njegovo domovino, mu je stisnil
v roke nekaj srebrnega denarja in je po dvakratni vablji¬
vosti dosegel svoj cilj.

— 157 -

Vstopila sta. Mož ju je peljal čež dvorišče, kjer je
ležalo veliko starih sodov in nekoliko sežnjev razsekanih
drv. V čumnati, ki bi jima morala biti prenočišče, nista
našla ničesar drugega kot neotesano mizo in priprosto
Poljsko posteljo s kocom; čumnata je bila prav prilična
za neprijazno okolico. Take puste kote, polne nereda, ima¬
jo tudi najbolj bliščeče kraljevske palače.

Mož, čegar last je bila mala sobica, je bil doslužen
kurjač, in to je bil del stanovanja, ki ga je užival po cari-
čini milosti; spal je tam poleti, ker je bila veliko hladnejša
od druge sobe blizo malih vrat, ki so držala na ulico.

»Zgodaj odidem odtod,« je rekel Bernardi, »pustite
torej ključ od vratič v ključavnici, da vas ne bom budil
in predno odidete — pokusite vendar,« je pristavil in vzel
iz žepa steklenico'nekakega žganja. Stari kurjač se ni dal
dolgo prositi; potegnil je z užitkom, zahvalil se je za okre¬
pčilo in je odšel.

Sedela sta molče na revni postelji in sta precej dolgo
časa potrpežljivo čakala; ko je menil, da je starec zopet
zaspal, se je splazil iz čumnate. Kmalu se je vrnil.

»Vse je v redu, gospod!« je vzkliknil in si je veselo
niel roke. »Ključ je v ključavnici, tako da lahko odideva,
kadar se nama zljubi, in najin stari prijatelj trdno spi; s
svojo pijačo sem poskrbel, da se ne prebudi do belega
dne.«

Izlil je ostanek žganja na tla in je ugasnil svetiljko na
mizi. Nato je prižgal majhno tatinsko svetilnico in jo je
Previdno pokril s plaščem; obenem si je zataknil za pas
nekaj zarjavelih ključev, ki jih je prinesel iz kurjačeve
čumnate.

»In sedaj, gospod, pojdiva v božjem imenu,« je rekel
in je prijel Andreja za roko.

158

Dvorišče je bilo žalostno in temno; okna, ki so gledala
na njegov mali prostor, niso bila nič manj pusta, marsi-
kaka njih stranica je bila razbita in veter je piskal v praz¬
ne, od nikogar naseljene sobe, kjer so počivali v prahu
celi kupi nepotrebne ropotije. Andrej in njegov vodnik sta
stopala po ozkih stopnicah in sta se ustavila pred zakle¬
njenimi vrati, za katera je Bernardi po dolgem poskuša¬
nju dobil pravi ključ. Sedaj se je vlekla pred njima cela
vrsta polpraznih čumnat z neštevilnimi ostanki obledelega
pohištva, ki je ležalo in stalo v najslikovitejšem neredu;
morala sta se ogibati tu prevrnjenem naslanjaču, tam
polomnjeni mizi, tu razbitemu zrcalu, tam križkražem
zviti preprogi, od katere so visele cunje. Slednjič se je
Bernardi vstavil v sobi, ki je nekdaj veljala za spalnico.
Velika, težka postelja je stala tam do sedaj in po njenem
raztrganem baldahinu so bežale pred ponočnima gostoma
miši v svoja skrivališča. Bernardi je postavil svetiljko na
bivšo toaleto, ne daleč od postelje.

»Sedaj sva v poslednji sobi nenaseljenega krila, ki se
bo baje na spomlad podrlo, in ta čumnata je v sosedstvu
s krilom, pred leti obnovljenim,« je poučil z zamolklim
glasom Andreja. »Takoj boste videli, s kom je to novo
krilo nastanjeno.«

Plazil se je ob zidu kakor mačka in je pri vsakem
koraku oprezno otipaval zid. Kakih deset korakov od po¬
stelje je dotipal neznaten roseten gumb, pritisnil je nanj
močno, toda počasi, da ne bi škripalo, in na Andrejevo
ne malo začudenje, so se odprla nizka tapecirana vrata
in za njimi so se prikazale temne, ozke, majhne stopnjice,
ki so držale navzgor kak seženj od tal spalnice in ki so se
končale tam v izdolbino, ki gotovo ni bila ničesar drugega
kot nova, sedaj zazidana vrata. Zgoraj, kake tri korake

— 159 —

nad najvišjo stopnico, je bilo nekaj za ped širokih razpok
in špranj, odkoder se je lila mogočna svetloba skozi temo
v sobo, kjer sta stala oba ponočnjaka.

»Staro krilo je precej višje od novega,« je šepetal
Bernardi, »in razpoke, skozi katere prihaja svetloba, so
prav pri stropu one sobe, kjer se morda že sedaj govori
o vas, zakaj te razpoke so z veliko virtuoznostjo zakrite
z ornamentom široke bordure. Stopajte oprezno, zidovje
je precej slabo, predvsem pa obujte te šlape.«

Dal mu je klobučinaste copate, ki jih je bil s seboj
prinesel. Andrej je ubogal in medtem, ko se je plazil po¬
časi, brez najmanjšega šuma po kamenitih stopnicah, je
šel Bernardi s svetiljko v čumnato in se je zleknil v vdoben
naslanjač, ki je stal tam pozabljen v kotu.

Andrej je pritisnil oči na svetle razpoke.

Skraja ni videl ničesar, zakaj pogled mu je bil zavit
v meglo; tudi slišal ni ničesar razun sikanja lastne krvi
v ušesih in v žilah senca; toda počasi se je umiril, pozorno
je gledal doli v sobo in je potolažil očitanja vesti s tem,
da mu niso pustili njegovi sovražniki, ki so delali na
skrivnem v pogubo njega in glavno v pogubo n j e, dru¬
gega orožja kot to, ki se mu ni zdelo skladno s strogimi
zahtevami vitežke časti.

Soba, v katero je gledal, ni bila preveč visoka in se
je odpirala v drugo, večjo sobo; bila je velika alkovna,
spremenjena v oratorij. Pred zlatimi ikoni, bogato okra¬
šenimi z diamanti in perlarni, so gorele majhne, toda mno¬
goštevilne svetiljke in njih mirna svetloba se je lila kakor
jasen potok, izlivajoč se v morje bliščobe sosednje sobe,
ki je bila veliko veličastnejše razsvetljena in le z zeleno,
težko, aksamitovo zaveso oddeljena od oratorija. Zavesa
je bila več ko na polovico odgrnjena, tako da ]e Andrej

160 —

vse jasno videl in slišal, kar se je godilo v veliki sobi.
Njegov pogled, ki je iskal Šuvalove, s katerimi se je nje¬
gova fantazija napolnila, je najprej obstal na obrazu mo¬
ža, v katerem je res spoznal enega izmed sovražnikov ve¬
like knežnje, na obrazu Aleksandra Šuvaldva, katerega
je Peter ravno poslušal z zelo čmernim obličjem. Ne daleč
od njiju je sta! drugi Šuvalov, caričin favorit, pri zlati to¬
aleti, na kateri je bilo raztresenih .nekaj pisem. Pri ognji¬
šču, s hrbtom obrnjena proti Andreju, je sedela na oto-
mani impozantna ženska postava, pripogibala se je k
ognju in se je zavijala zmrzlo v modro, atlasovo spalno
suknjo, obrobljeno z najkrasnejšo sobolovino.

Vladala je popolna tišina, pogledi vseh so bili uprti
na žensko pri ognjišču. Tu se je Ivan Šuvalov naglo umak¬
nil za steno, gospa pa je počasi vstala z otomane in je na¬
pravila korak proti vratom. Andrej je osupnil od presene¬
čenja: spoznal je namreč cesarico Elizabeto. Stala je
vzravnana sredi sobe, na njenem bledem obrazu se je
razlivala nekaka bolna rdečica in izraz melanholične pre-
nasičenosti življenja; njene oči, doslej jasne in ažurne, so
bile globoko upadle. Položila je belo roko na čelo, od
skrbi razvneto in od bolezni nagubančeno, in je globoko
vzdihnila.

Andrej se je hotel umakniti s svojega opazovališca —
sklenil je presenetiti izdajstvo Šuvalovih in poizvedeti za
njih spletke, toda Bernardi je napravil, da bi bil nehote
priča tajnega posvetovanja njegove vladarice, in tega ni
hotel in za to se ni mogel nikdar odločiti. Toda njegov
namen umakniti se nadaljnjemu opazovanju, ni dozorel v
dejanje; Andrej je ostal kakor pričaran na mesto, zakaj
v tem hipu so se naglo odprla vrata in skozi nje je hitro
— vstopila v sobo velika knežnja Katarina. Bleda, z

— 161 —

očmi, zardelimi od joka, neizrečeno krasna in ganljiva v
nemi žalosti, se je vstavila pred strogim pogledom cesa¬
rice Elizabete. Nekaj časa je stala molče, zastonj se je
bojevala-z ginjenostjo, ki je branila govoriti, slednjič pa
je zalomila z rokama in se je obupno vrgla carici k nogam.
Kakor dolgo zadrževan tok, ki je slednjič zmagal težave,
so se vlile njene besede čez tresoča se ustna.

»Poglejte me pri svojih nogah, madame,« je zatar¬
nala, »kakor k usmiljenem^ bogu dvigam svoj glas k vam,
iz globočine neskončnega gorja! Roka vašega veličanstva
me je dvignila iz sence skromnega življenja v višino, ki mi
jo množica zavida; vendar, kar ste menili, da bo moj
blagor, je postalo moja kletev: nič drugega namreč nisem
kot tarča sovraštva! Vaše veličanstvo je samo obrnilo
obraz od mene — toda srce vaše, madame, je mehko, vaša
duša usmiljena. Pri vsem, kar nam je sveto, vas rotim:
usmilite se me! Vrnite me moji rodbini, pustite me oditi
iz te države, v katero je moja noga nekoč stopila okriljena
z vabljivo nado, pustite me oditi in v miru umreti v kraju,
kjer sem bila rojena na nesrečno uro!«

Cesarica, ki je bila vsled tega izbruha čuvstev bo¬
lestno presenečena, se je zastonj trudila dati svojemu
obrazu resnobo; njeno srce je bilo res mehko, kakor je
omenila Katarina. Hotela je prosilko, ležečo pri njenih
nogah, dvigniti, toda ta ji je objela kolena in je ponovila
svojo prošnjo.

Cesaričino oko je postalo rosno.

»Kako bi bilo mogoče odposlati te?« je vprašala s
tresočim glasom, »s kakim vzrokom naj se izgovorim, da
sem te odpravila?«

Katarini so se zdela ta vprašanja začetek dvoma, ki
bi se lahko nagnil h konečni spolnitvi njene prošnje, in
se .je opogumila. Pomirila se je nekoliko. n

162

»Vaše veličanstvo naj enostavno pojasni svetu vzrok,
ki mi je res povzročil vašo zamero in sovraštvo velikega
kneza. Zaman sem premišljala o njem, nikdar ga nisem
uganila.«

Cesarica se je zardela.

»In od česa boš živela?« je vprašala hitro, da ji ne
bi bilo treba naravnost odgovoriti na zadnje Katarinine
besede.

»Ravno tako bom živela, kakor prej, predno ste mi
izkazali čast, da ste me povabili k sebi« je rekla Katarina
mirno.

»Ti hočeš domov, in kje je neki tvoj dom? Ali ni
zbežala tvoja mati v Pariz, ker je bila sama brez doma?«
Njen glas je zvenel sočutno in po prejšnji nejevolji ni
bilo ne duha ne sluha.

»Vaše veličanstvo me je spomnilo na grenko
resnico,« je odvrnila velika knežnja žalostno, »moja
mati žalibog tava po širnem svetu. Celi svet ve, da jo
pruski kralj zasleduje zaradi njene simpatije napram
Rusiji.«

Cesarica je molčala in je bila v vedno večji zadregi.

»Predvsem vstanite!« je velela. Nato se je poglobila
v misli in je hodila z velikim korakom nemirno po sobi.
Katarina je vstala in se je ozrla okrog sebe. Šele sedaj
je zapazila velikega kneza in grofa Šuvalova. Trudila se
je doseči zopet popolno hladnokrvnost. Uprla je svoj po¬
gled na cesarico, ki se je ravno vstavila pri steni bliz®
ognjišča. Stena se je zganila in bilo je očito, da se tam
nekdo skriva; pri tem odkritju je preletel blisk ponosne
upornosti čez Katarinin obraz in bilo je videti, da je
uganila, kdo se tam skriva. Hitro je posušila svoje solze,

163

ki so ji do sedaj slučajno tekle iz oči. Cesarica se je
zopet obrnila k nji: bila je še vedno ginjena.

»Pravila si,« ji je očitala, »da se je moje obličje
obrnilo od tebe in pritožuješ se za nezadostnost lju¬
bezni. Bog mi je priča, da sem grenko jokala zaradi tebe,
ko si obolela na smrt. Ako te ne bi bila takoj skraja lju¬
bila, ali te ne bi že takrat od sebe zapodila, ko sem se
sprla s tvojo materjo, ko nisem mogla prenesti njene ve¬
likosti.«

»V srcu sem bila vedno hvaležna dobrotljivosti in
prijaznosti vašega veličanstva,« je odvrnila Katarina, »in
vedno bom smatrala za veliko nesrečo, da si nisem znala
ohraniti vaše milosti, madame, čeprav mi niso vzroki te
nesreče prav nič jasni.«

Cesarica je bila zopet v zadregi.

»Vzroki, vzroki!« je mrmrala in je zopet začela ho¬
diti po sobi. Zdelo se je, da hoče sedaj nekako umetno
postati strastna. Pristopila je kar najbližje h Katarini.

»Preveč ponosni ste,« se je jezila.

»Ali se spominjaš, da sem prišla nekoč, bilo je to v
poletnem dvorcu, k tebi in te vprašala, če te ne boli
vrat? Napravila sem to zato, ker sem opazila, da si se
komaj priklonila, komaj da si z glavo pokimala!«

Po teh besedah je carica vzdihnila, kakor bi se ji
zvalil težek kamen od srca.

»Moj bog!« je vzkliknila Katarina z nasmehom, tako
ljubeznjivim, da so se caričine oči razjasnile, »moj bog,
kako ste mogli misliti, madame, da bi mogla biti ponosna
napram vam! Niti v sanjah mi ni prišlo nikdar na misel,
da bi tedaj, pred štirimi leti, vaše vprašanje lahko po¬
menilo kaj podobnega.«

n

164

Cesarica je bila s tem odgovorom, in posebno z
glasom, s katerim je bil spregovorjen, zelo zadovoljna,
toda ni se še udala popolnoma.

»In na kaj bi sploh mogla biti ponosna, na kaj, po¬
sebno vpričo vašega veličanstva?« je vprašala velika
knežnja začudeno.

»Oh, saj vi veste!« jo je posvarila Elizabeta. »Vi si
domišljujete, da ni modrejšega človeka od vas!«

»Potem bi me moralo že to opravičiti,« je odgovorila
Katarina živo, »da nisem mogla dovtipne opombe va¬
šega veličanstva niti razumeti.«

Zasmejala se je s perličnim trilkom. Niti zapazila ni,
da nič več ne prosi, da jo odpošljejo domov, ni opazila,
da se izkuša očistiti vse obdolžbe v očeh carice. Toda ta
je čutila, da je premagana in je iskala pomoči proti no¬
vemu napadu. Šla je k toaleti, kjer je stal veliki knez z
grofom Šuvalovim. Šepetala je z njima. Slednjič je
vzkliknil Peter z grobim glasom zadosti jasno: »Strašno
zlobna je in neizrečeno svojeglavna!«

»Puščice sovraštva, ki letajo iz vašega očesa k
meni,« se je obrnila Katarina k svojemu soprogu, »mi
nezmotljivo pričajo, da govorite o meni. Njenemu ve¬
ličanstvu sem hvaležna, da mi je dovolila spregovoriti tu
v njeni prisotnosti. Slaba žena sem, toda res je, da se
vendar nisem mogla ubraniti zlobi onih, ki vas brez¬
vestno zapeljujejo k nepravičnosti, in postala sem svoje¬
glavna, ker sem videla, da mi moja odjenljivost ni pri¬
našala ničesar drugega kot vaše sovraštvo. Priznam
svoje napake in njeno veličanstvo naj sodi.«

»Vi vidite, madame, vi sami vidite, do kake stopnje
sega njeno sovraštvo!« se je razjezil Peter otročje, kakor
bi hotel s primerom dokazati neizmerno premoč njenega.

165

duha nad njegovim duhom. Namesto odgovora je podala
cesarica Katarini roko in se je dobrovoljno nasmehljala.
Katarina je pritisnila podano roko k ustnicam; zdelo se
je, da je to znamenje medsebojne sprave. V tem odlo¬
čilnem trenotku se je sumljivo stresla stena pri ognjišču,
Elizabeta je hitro potegnila svojo roko nazaj in njeno
čelo se je zopet začelo gubančiti.

»Oh, res ne gre za tako smešnost!« se je nenadoma
obrnila, »gre za resno stvar. Vi se mešate v stvari, ki
vas prav nič ne brigajo. Mislite, da bi se jaz za cesarice
Ane kaj takega upala?«

»Prav nič ne razumem vašega veličanstva,« se je
čudila velika knežnja. ' ‘

»Toda ti razumeš še preveč dobro!« se je razjezila
Elizabeta in se je ponosno zravnala. »Smatrala sem za
svojo največjo slavo, da se je dvignila pod mojo vlado
Rusija pred očmi celega sveta. Bog me je čuval in me
krepil pri mojem početju, zmaga se je neprestano svetila
kakor solnce nad mojim praporom, nad praporom, ki
sem ga razvila proti onemu kralju izdajici, proti kralju
lažnjivcu, ki taji boga, ki se v svoji ošabnosti naravnost
posmehuje samemu simbolu pogodbe med bogom in nje¬
govimi maziljenci, obredu kronanja. Njemu seveda ni bila
dana krona za blagor narodov, ta kralj-lopov je nezgoda
za ljudstvo. In česa sem dočakala na koncu slavne poti,
po kateri je hodilo moje ljudstvo, na koncu poti, po¬
škropljene z najboljšo rusko krvjo ?Glej, sadu celega mo¬
jega življenja grozi poguba, sreča se pripogiba na stran
Prokletega Friderika! In na kak način? In po čegavi
krivdi? Zaradi izdajstva mojih vojskovodij, ki vodijo
mojo vojsko kakor govedo v klavnico! Zaradi mojih so¬
rodnikov, od katerih bi morala pričakovati ljubezni in

166

hvaležnosti, pri bogu: mislim, da zaradi tvojega iz¬
dajstva. Sumnja napram tebi je tehtna, zakaj ti ne moreš
pozabiti, da si Nemka, da si tujka! Da, ti si zapeljala
moje generale v gnjusno izdajstvo in postavljaš nogo
onega ateista na moj tilnik, na tilnik pravoslavne Rusije!«

Lici velike knežnje sta zagoreli, bliski nejevolje so
švigali po njenem jasnem, majestatnem čelu in njeno oko
se je zaiskrilo.

»Kar mi vaše veličanstvo tu pripoveduje, se glo¬
boko dotika moje časti, in res, rada bi bila mož, da bi
pozvala na boj podle obrekovalce, ki so me v vaših očeh,
madarne, očrnili. Jaz nisem tujka v tej deželi, ki me je
sprejela kot svojega lastnega otroka, in moj duh je so¬
roden z duhom velikih vitezov, ki jih je porodila. Ni¬
kdar me nista vabila k sebi lesk in slava tega prestola,
toda nekoč sem sanjala velike sanje, da se moje slabe,
ženske roke poprimejo velikega dela, ki ga je, pričel vaš
oče. — Razumela sem vzvišeni polet tega duha, orla, ki
je razvil okrog obubožanih beder svojega ljudstva, sto¬
letja poteptanega od težkih nog azijskih barbarov v
blato suženjstva, purpur človeški časti, ki je s srca svo¬
jega naroda odvalil skalo nadvlade ošabnih sosedov in ki
je uvrstil sinove te dežele v vrsto velikih narodov. Da,
madarne, jaz sem sanjala o velikosti ruskega naroda in s
pravico sem sanjala o njem, zakaj jaz sem hči Petra
Velikega, kakor vi, ne hči njegove krvi, ampak njegovih
misli. Tu pred vašim obličjem, ki me lahko posvarite za
to, kar menite, da je vtikovanje v vaše zadeve, priznam
svoje grehe, zakaj laž jaz zaničujem in izdajstva moja
duša ne pozna!«

Na caričinem obrazu se je pojavilo nemo občudo¬
vanje in po dolgem obotavljanju je objela Elizabeta Ka¬
tarino in jo je poljubila na čelo.

167

»Verjamem ti,« je rekla s prijaznim glasom in ji je
nežno položila roko na čelo. »Marsikaj bi ti še lahko
povedala, toda bojim se, da te še bolj odločim od tvojega
soproga.«

Ta prijazni glas je šel Katarini naravnost k srcu.

»In jaz, madame, bi vam odprla vso svojo dušo,« je
rekla in se je privila k nji in je dvignila svoje čarobne
oči. »Celo srce, vso dušo bi odkrila pred vašim ve¬
ličanstvom!«

Elizabeto so oblile solze, bojevala se je s svojo
ginjenostjo.

»Pozno je že in utrujena sem,« je rekla s tresočim
glasom po daljšem odmoru. »Ubogo dete, ti si mnogo
trpela!« je pristavila; zgrudila se je na divan in si je
zakrila obraz. Tišina je vladala nekaj časa. Slednjič se je
carica odločila in je dala z roko znamenje, da vse raz¬
pusti, Šuvalov je podal Katarini roko, da jo odpelje, zakaj
Peter se niti zmenil ni zanjo. Carica se je pogreznila v
blazinice divana. Favorit je prišel izza stene in je hotel
govoriti; toda Elizabeta je vstala.

»Tiho!« je rekla s strogim in zapovedujočim glasom.
»Pred mojimi očmi se je zjasnilo. Ona ljubi pravičnost in
resnico, to je žena polna duha in jasnih misli. Po božjem
navdihnjenju sem spoznala krivico in sovraštvo onih, ki
jo zasledujejo; Katarina je moj dedič. Niti besede več
Proti nji! Prisežem pri svojem zveličanju, pri časti in
resnici svoje kraljevske besede, da vsak, kdor se le z
mislijo pregreši napram nji, okusi v polni meri mojo
jezo — najsi bo kdorkoli!«

Slaba žena se je zdela s to strogostjo po dolgem
•času zopet prava hči Petra Velikega.

- 16B

»Volja vašega cesarskega veličanstva je zakon vsem
podložnikom,« je rekel grof gladko, »ne čutim več niti
sence nezaupnosti ali sovraštva napram oni, ki se veseli
prijateljstva velike moje vladarice.«

Elizabeta je sedla potolažena na divan.

»Ali smem vaše veličanstvo spomniti še na neko
stvar?«

»Govori!« je velela carica.

»Vaše veličanstvo je v razgovoru opustilo stvar,
zaradi katere se je pravzaprav dvignila nevihta vaše
zaslužene nejevolje nad glavo velike knežnje. Mislim za¬
devo z onim mladeničem, zaradi katere se je vaše ve¬
ličanstvo tako zelo razburilo.«

Carica se je nasmehnila.

»Med nama povedano, grof, je Peter pravi nestvor!
Ne čudim se, da je njeno srce spregovorilo. Nočem, da
bi mi to stvar še kedaj vzeli v misel; hočem, da se po¬
zabi, kakor sem jo jaz pozabila.

»In Andrej Cernišev?« je vprašal grof.

Carica je nekaj časa molčala, nato se je priklonila
svetim slikam in je odvrnila:

Zaradi poštenosti države, ki jo je bog dal v našo
oskrbo, smo dolžni, da delamo pravično in kaznujemo
tudi najmanjši prestopek. Ostane pri tem, kar smo včeraj
ukazali.« -

Andrej Cernišev je odstopil od špranje. Usoda obeh je
bila sklenjena. Katarino so mu za vedno iztrgali iz na¬
ročja, toda bila je rešena: nobena nesreča ji ni več
grozila; bila je ohranjena velikemu poklicu, ki ga ji je
Lamberti prerokoval. Za lastno usodo Andrej ni skrbel,
zaradi svoje usode se ne bi ponižal dalje poslušati raz¬
govor carice z njenim ljubljencem. Plazil se je tiho doli

109 -

po stopnicah in je vzbudil Bernardija, ki je medtem
zastal v naslanjaču. Tiho sta šla po dvorišču in sta prišla
neopazno na ulico. Andrej se je zahvalil svojemu vodniku
s prisrčnimi besedami in se je vrnil domov.

Vrgel se je v bolnem premišljevanju na posteljo,
toda vkljub vsi žalosti, da mu je Katarina odvzeta na
veke, je vendar čutil radost: da je on žrtev, s katero je
ona odkupljena iz sovraštva protivnikov. Žrtev! In kaka
usoda ga je neki čakala, kako je bilo povelje, ki ga je
carica izrekla nad njim? Kakor v odgovor na ti vpra¬
šanji so se naglo odprla vrata, in tresoč se po vsem te¬
lesu, bled in ves zmešan je vstopil stari Ilija in je jokaje
pokleknil k postelji svojega gospoda.

»Kaj je?« je vprašal Andrej začuden.

»Gospod, gospod, hudo je!« je stokal sluga. »Ube¬
žite! ...«

Častnik v popolni uniformi je vstopil v sobo.

»V imenu njenega veličanstva, gospod Černišev, ste
zaprti. Vaš meč!« zvenelo je resno povelje častnikovo.

Andrej, ki se v preveliki žalosti doslej še ni slekel, je
hladno malomarno ubogal.

»Gospod, prosim vas, da mi brez obotavljanja sle¬
dite!« je zopet velel častnik kratko.

Stari sluga je glasno zatarnal in si je pulil lase. Andrej,
ginjen od izbruha njegove udanosti, je pritisnil starca na-
srce.

»Pojdi k materi,« mu je šepetal, »in ji povej, da ...«

Ni dokončal, ker se je bal, da ga ne bi ginjenost pre¬
magala. česar ni hotel,' da bi se zgodilo pred tujo pričo.
Iztrgal se je iz objema zvestega Ilije in je sledil častniku.

Pred hišo so stale zaprte sani, obdane z jezdeci.

170

Nekaj poznih potnikov se je plaho ozrlo, toda ko so
videli oborožence, so oprezno in boječe pospešili korake.
Andrej je sedel in se je zavil v plašč; častnik se je ume¬
stil v drugi kot in je zagrnil zavese. Oglasilo se je zvon-
kljanje zvončkov, topot konjskih kopit in pokanje bičev.
Odšli so v noč in temo, in tišina se je zopet zgostila za
njimi v molčeči ulici.

Leteli so skozi noč in temo. »Kam?« je vprašal An¬
drej samega sebe, toda častniku ni ponovil vprašanja, ker
je vedel, da bi ostalo brez odgovora. »Samo da je ona re¬
šena!« si je mislil in je zatisnil oči.

VIII.

Andreja utrujenega od toliko utisov je kmalu prema¬
gal nemiren spanec, ki je še poleg tega precej dolgo trajal,
zakaj ko se je iz te polovične omedlevice, polne mrzličnih
in zmešanih sanj, slednjič vzbudil, je že lila dnevna sve¬
tloba v notranjost pokritih sani, dočim je v nasprotnem
kotu zgrbljeno sedel spremljevalec, častnik, ki je na
pogled mirno dremal.

Andrej ni čutil v tem trenotku niti žalosti niti skrbi,
da niti radovednosti za svojo bodočo usodo, vse se mu je
zdelo za zdaj nepomfenljivo v tej globoki apatiji, ki ga je
težila kakor svinčen plašč. Ako bi,ga bil kdo vprašal, česa
želi v tem hipu, bi odgovoril brez zadrege, da ničesar —
razun dobrote pravega spanca, razun nekaj ur temne,
vranje okriljene noči; zakaj dnevna svetloba, ki je prodrla
k njemu skozi razpoke, svetloba, tako brezbarvna in trez¬
na, brez sledu solnčnega čara, se mu je zdela vsiljiva in
neprijetna kakor gnjusna parodija te velike, bliščeče po¬
ezije solnca, v kateri se je njegova duša tako rada kopala.

171

Peljali so se že dolgo in precej počasi, kakor se je
Andreju zdelo. Le enkrat so se vstavili pri revni gostilnici
v siromašni vasi. Častnik je zlezel ven za nekaj časa in je
zaprl za seboj vratiča; ko se je vrnil, je odprl okence in
Andrej je imel slednjič srečo zagledati pusto, zasneženo
pokrajino, ki jo je veselo obsevalo jasno soince s čistega
neba. S polnimi prsi je udihaval prosti, čisti zrak ....

Prinesli so mu malo jedi in čašo vročega čaja. Starka,
ki mu je podala to v okrepčilo, ga je gledala s sočutnim
nasmehom in Andrej ji je bil hvaležen za to dobroto.

Peljali so se naprej in okence so zopet zaprli; Andrej
se je natihoma čudil, čemu je to, zakaj gotovo je bilo, da v
tej samoti ne srečajo žive duše. Popoludne je,postala svet¬
loba, ki se je prikradla skozi špranje v sani, še bolj bleda,
še bolj siva: nebo se je najbrže pooblačilo in tesnoba, ki je
nehote segala Andreju v srce, ga je prepričala, da se je
bliščeče oko dneva začelo svetu skrivati.

Na večer, ko se je že močno stemnilo, se je voz na¬
enkrat vstavil. Andrej je ugibal o bližini kakega člove¬
škega bivališča, in njegova slutnja se je potrdila; zaslišal
se je ropot kakor pri odpiranju in zapiranju vrat znotraj
kakega poslopja in takoj nato se je razlegel globok glas
zvonca: Zaškripala so težka vrata in nato zacvilila v zar¬
javelih tečajih.

Sani so se zopet zganile in nekam zapeljale.

»Na cilju smo,« je rekel častnik in je odprl okence.

Andrej je videl sedaj, da se nahaja za visokim, skrbno
pobeljenim zidovjem pred odprtim prehodom, dočim je v
globoki večerni senci razločil visoke, bele stebre in široke
stopnice z okrašeno, masivno balustrado. Zdelo se mu je,
da se nahaja prej pred odprtim vestibulom kake palače,

172

kot pred vhodom ječe. Ni imel dolgo časa ozirati se; peljali
so ga v majhno, dobro zakurjeno sobico poleg stopnjic in
so dvakrat zaklenili za njim. Andrej je mirno hodil po sobi,
da bi zopet oživil svoje premrle ude in pripravil kri v nov
tek. V sobi je bila tema in okno je bilo od zunaj zastrto;
edina svetloba je prihajala od žarečega oglja v peči. Na
hodnikih in na stopnicah se je slišal ropot korakov neko¬
liko oseb in slednjič odpiranje vrat in slabi glasovi odda¬
ljujočih se sani. Ko je vse potihnilo, so se odprla vrata so¬
bice.

Vstopil je človek, ne tako star, kakor upadel, prava
podoba ječarja; njegovih korakov ni bilo slišati in slabi
svit luči, ki jo je nesel, je melanholično igral na njegovem
bolnem, obritem obrazu.

»Poročnik Mirovič vas čaka,« je rekel mož z medlim
glasom.

»In kdo je poročnik Mirovič?« je vprašal Andrej.

»Oskrbnik te hiše, pravzaprav poveljnik tega kraja,«
se je glasil odgovor.

Mož mu je kazal pot. Šla sta po širokih stopnicah, po
dolgem, prostranem koridoru, kjer so njuni koraki vzbu¬
jali zaspan odmev, slaba luč svetiljke ni zadostovala, da bi
popolnoma razsvetila te velike prostore, na pogled zelo
žalostne in zelo stare. Vstavila sta se pred visokimi vrati,
ki so bila nekoč s svetlo, belo barvo pobarvana in včasi
pozlačena, toda zlato njihovih težkih in neokusnih orna¬
mentov je skoro popolnoma začrnelo in belina barve je že
davno osivela in orumenela. Iz sobe so se oglasili glasovi
kitare in polglasna pesem mehkega baritona. Sluga je od¬
prl in Andrej je vstopil; bil je v salonu poročnika Miro-
viča.

-173

Poročnik Mirovič je bil mlad mož, zelo zanimivega
obraza, temnih, melanholičnih in zelo nemirnih oči in
kostanjevi lasje so mu divje padali po čelu.

Sedel je ravno na majhnem divanu, ki je bil nekoč
preoblečen z rdečim atlasom, ki pa je sedaj kazal le slabe
sledove bivše lepote, kakor celi salon, da, cela hiša.

»Bodite pozdravljeni,« je rekel Mirovič in je povabil
Andreja, naj sede. Gledala sta nekaj časa molče in hladno
drug drugega, toda počasi se je začel poročnikov obraz
jasniti iz malomarnega izraza, ki ga je vzel skraja nase, in
žalosten, toda simpatičen nasmeh mu je zaigral okrog
ust.

»Rekel sem vam, da vas pozdravljam, toda bolje bi
bilo, ko bi rekel, da vas obžalujem, gospod« je začel Miro-
'Vič; »sprejmite izraz mojega globokega sožalja, zakaj vaša,
usoda je gotovo žalostna, ker sem vas zapeljal v ta, od
boga in ljudi pozabljeni kot. Ne glejte name kot na svojega
ječarja, imejte rajši tudi vi z menoj sožalje kot s svojim
sotrpinom. Verujte mi, gospod, da vas iz srca pomilujem.«

»Hvala vam, gospod,« je odgovoril Andrej. »Vaša Iju-
beznjivost mi daje pogum, vprašati vas, kje se pravzaprav
nahajam — če mi je namreč dovoljeno, da sem tako ra¬
doveden.«

»Ukazi, ki so mi prišli iz Petrograda,« je reki Mirovič
in je zaničevalno pogledal na pisma, raztresena po mizi,
»ukazi caričini mi ne prepovedujejo, vas. o tem poučiti.
Vedite rorej, da se ta hiša ponaša z imenom »Les Delices,«
z imenom, ki se mi res zdi krut posmeh. Car Peter je
Postavil to pošastno vilo, vsaj zdaj pošastno, ker me spo¬
minja na mrtvaško glavo z nasmehom kurtizane. Vendar
»Les Delices« so ostali dolgo časa nenaseljeni, dokler jih
ni njegova žena zopet uredila z velikimi stroški. Od za-

174

četka pa počiva na tem mestu nekaka kletev: komaj je
bila hiša prenovljena, je cesarica umrla, in njena hči, naša
sedanja milostljiva vladarica« — Mirovič se je pri tem
grenko nasmehnil — »je v svoji rosni mladosti stanovala
tukaj dolgo časa kot princezinja, za vladanja cesarice
Ane. Ne daleč odtod je stala majhna čuhonska vas; nekega
dne je nastala tam kuga in skoro vse prebivalstvo je izu¬
mrlo; kar je ostalo, se je razteplo, da se nikdar več ne po¬
vrne. Veter je sčasoma podrl revne bajte in njih razvaline
so izginile v močvirju, na katerem so stale. Od onega časa
kuge ni prestopila Elizabetina noga tega praga. »Les De-
lices« so izpostavljeni svoji žalostni usodi, nevihtam in
dežju. Boljše stvari so odpeljali v mesto in kar je tu ostalo,
razpada v prah. Kako je divjal v tem zidovju čas, vam
hočem jutri pokazati; peljal vas bom po hiši, to bo prvič
in zadnjič, zakaj povelje imam, da vas ne smem pustiti v
nastanjeno krilo. Soba, ki bo vaša ječa, se nahaja v dru¬
gem krilu na dvorišču.«

Andrej ni bil posebno vesel pogleda v bodočnost,
vendar ni tega pokazal.

»In vi, gospod poročnik,« je vprašal, da bi obrnil po¬
govor na drugo stran, »se ne peljete nikdar v mesto?«

»Oh, da, vsak mesec se peljem tja in se otresem utisov
te grozne puščave,« je vzdihnil Mirovič, »in svoj čas v
mestu vedno porabim za obiske pri svojih prijateljih, ki
jih prosim, naj bi mi s svojim vplivom pomagal osvoboditi
se iz te proklete podrtije.«

Segel je hitro po kitaro in je začel raztreseno izvab¬
ljati nekaj akordov iz njenih strun.

Mož, ki je pripeljal Andreja, je prinesel nekaj skled
in krožnikov, in poročnik Mirovič je povabil Andreja k
večerji; ta, ki ni bil takorekoč celi dan ničesar pokusil, je

175

prijazno sprejel povabilo. Pri vinu, ki ga je pogosto in hit¬
ro pil, je postal poročnik še bolj vnet in zaupljiv. Na konci
večerje je zopet vzel kitaro in je zapel s krasnim mehkim
glasom malorusko dumko; pel je s takim občutkom, da
so mu postale oči solzne. Tudi Andrej je bil zelo'ginjen.

»Ali ste Malorus?« je vprašal po odmoru.

»Da. Moj ded je potegnil z Mazepo, na nesrečo naše¬
mu rodu, ki je prišel po padcu onega junaka na kant. Od
onega časa je ostalo zastonj vse prizadevanje naših pri¬
jateljev — naša posestva so propadla, naše ime je padlo
v pozabo. Kaj pravim, naši prijatelji! Saj so se oni, ki so
se šteli za naše prijatelje, kmalu obrnili od nas v času trp¬
ljenja. Edini Omiljanski so nam ostali čisti kakor zlato.«

»Omiljanski!« je vzkliknil Andrej presenečeno.

»No da, ali poznate poslednjega potomca te močne
rodbine in njegovo dražestno hčer? Ah, seveda, saj pri¬
hajate z dvora.«

Velika ura na steni je odbila devet.

»Devet je ura!« je vzdihnil poročnik, »to je čas, ko
mi ni dovoljeno dalje z vami govoriti, to bi bilo proti stro¬
gemu redu te hiše.«

Zazvonil je. Sluga z upadlim obrazom je takoj vstopil;
najbrže je uganil, kaj želi njegov gospod, zakaj prinesel je
lesen svečnik s prižgano svečico.

Poročnik mu je naročil, naj jima sveti po poti in šel je
za njim in peljal Andreja

Čumnata, določena za Andrejevo ječo, je bila manj
žalostna, kakor si jo je bil predstavljal; bila je precej pro¬
storna, brez vsega okrasja sicer, toda vsaj čista.

Ko je stopil v čumnato, mu je rekel poročnik: »Želim
vam, da ne bi dolgo tu trpeli; toda ne delajte si iluzij.

176

Vem, kako stoje stvari pri nas v Rusiji. Morda pozabijo-
na vas v Petrogradu in vi boste osiveli pod to streho, ki¬
se morda medtem sesuje nad vašo glavo.«

. Andrej je pobledel in mraz mu je stresel srce. Ko je
poročnik videl učinek svojih besed, se je trudil, da bi ga
pomiril.

»Nočem biti prorok nesreče,« se je izgovarjal žalo¬
stnim nasmehom; »oprostite mi grenke besede. Sem tako
nesrečen, da sejem svojo žalost okrog sebe kakor noč svo¬
je sence.«

Prijateljsko je objel Andreja. Ko je Mirovič odšel, je
zaprl sluga, ki je medtem čakal zunaj, močna hrastova
vrata s ključavnico in zapahom. Andrej je slišal, kako so
se njuni koraki izgubljali v daljavi; cela hiša je bila zopet
tiha, le veter je stokal in žalostno cvilil okrog njenega
starega zidovja. Andrej je še nekaj časa gledal skozi za¬
mrežena okna na oblačno nebo, nato pa je legel na svojo
posteljo. Omenitev o Omiljanskih je vzbudila v njem
spomin na Agrafeno, toda misel na obupno ječo mu je zo¬
pet prerodila njeno svetlo prikazen, in ko je slednjič po
dolgem in mučnem razmišljaju vendar zaspal, so se mu
mešale v razbeljeni glavi divje in negotove sanje, in po¬
stave Katarine, Agrafene, cesarice Elizabete in Miroviča
so se menjavale v vrsti najbolj čudnih, najbolj nesmiselnih
in najbolj nemogočih dogodb.

Drugi dan je bil poročnik mož beseda: komaj je An¬
drej vstal od skromnega, skoro nedotaknjenega zajutreka,
se je prikazal sluga, ki ga je peljal k Miroviču. Šla sta
skupaj pregledat hišo.

Ni bila posebno zanimiva. Dolge, sedaj puste dvorane
so se drobile od dežja, ki je prihajal skozi staro streho,

177 -

zlato in barve nerodnih baročnih festonov, ki so bili na¬
pravljeni iz luskin mavca, sadja in cvetlic, so bili skoro
popolnoma oprani ali pa pokriti s črnim prahom, školja-
sti ornamenti so bili razpokani, amoreti brez perutnic,
alegorične sohe modrosti, gracije in krasote so bile ta
brez nosa, ona brez nog in s pajčevinami pokriti rnaska-
roni so se žalostno spakovali iz vseh kotov lisastega
stropa; slepa zrcala in nekaj kosov raztrganega pohištva
je spominjalo, da so bili ti prostori nekoč naseljeni.

»Gotovo se čudite, zakaj vas vodim po tej grmadi
prahu in starine,« je začel poročnik Mirovič, »godi se to
le zato, da bi mogel z varni spregovoriti brez prič, kar
bi mi ne bilo mogoče niti v vaši čumnati, ker ne bi bila
nikdar prepričana, da naju kdo za vrati ne posluša.
Danes imam še pravico poklicati vas v svoje stanovanje,
da vam dam instrukcije, kako se morate obnašati in ker
mi je vse to krilo odkazano za stanovanje, sem si izvolil
zid te sobe za mesto najinega razgovora. Tu torej, kjer
naju nihče ne sliši in ne vidi, sprejmite mojo prijateljsko
roko. Po tem, kar sem vam povedal, se gotovo ne boste
čudili, da se bom napram vam zelo hladno in malomarno
obnašal, najsibo to že za prisotnosti drugih ali pri vas v
čumnati, kadar bom opazil, da so vohuni blizo. Kakor vi,
tako sem tudi jaz izgnanec v tej prokleti pustinji, toda
samo zato, ker sem iz nesrečnega rodu Mirovičev; v
Petrogradu so namreč slutili, kako jih sovražim, toda ne
morejo mi dokazati nobenega prestopka; izmislili so si
torej nekako nemogočo strategično važnost za to mesto
in so me s krvavo ironijo izvolili tu za poveljnika nekoliko
mož. Pozneje so pripojili »trdnjavi« ječo in pod imenom
ječarja so me napravili za jetnika! Sedaj poznate obris
moje nevesele zgodovine, ne vprašam, zakaj so vas sem
izgnali, morda, da sami tega ne veste.« 12

178 -

Andrej je vzdihnil in je lahno zardel, ko se je spomnil
na prestopek, zaradi katerega so ga obsodili, toda rekel
ni ničesar, stisnil je samo Miroviču roko in se mu je za¬
hvalil za njegovo iskreno sožalje in prijateljstvo.

Na koridoru so se oglasili koraki.

»Vrniva se,« je rekel poročnik hitro. »Tu sva že
preveč dolgo časa, bilo bi to sumljivo.«

Vzel je iz žepa ključ.

»Dajte mi častno besedo, gospod,« je rekel medtem,
ko sta šla nazaj, »da se odrečete vsakemu poskusu na
beg in olajšal vam bom bivanje kolikor mogoče.

Andrej mu je podal roko.

»V predsobi vaše ječe so majhna vrata, tu imate
ključ. Ne povem vam, kam držijo ta vrata, boste pre¬
senečeni.« Andrej je vzel ključ.

»Samo eno prošnjo bi imel« je rekel poročniku, »ali
ne' bi bilo mogoče le z nekaj besedami pomiriti zelo
drago mi osebo o moji usodi. — Vi se smejete, gospod,
ni to ljubica —■ mislim svojo mater.«

»Srčno mi je žal,« je odvrnil Mirovič, »toda prisilili
so me, da sem jim dal častno besedo, da po možnosti
preprečim vsak podoben poskus od vaše strani, vidite
torej, da je to nemogoče.«

Vrnila sta se v sobo, kjer so ju pričakovali sluga,
ječar in dva vojaka kot straža.

»Seznanil sem vas sedaj z redom te hiše« — je rekel
Mirovič z malomarnim glasom in se je hlinil pred pri¬
čami, »odpeljal vas bom torej v vašo ječo, kjer vas bom
čez nekaj dni obiskal, ravnajoč se po danih predpisih. Ali
imate kako željo, ki ne bi bila v nesoglasju s poveljem
njenega najmilostljivejšega veličanstva?«

179

»Nimam druge želje kot možnost pisanja in branja,«
je odgovoril Andrej.

»Pisati vam ni nikakor dovoljeno, toda kar se tiče
knjig, ni volja njenega veličanstva, da bi zaman stradali
dušne hrane. Edina knjiga, ki se nahaja v tej hiši, vam
bo na razpolago.«

Pozdravil je resno in dal znamenje, naj ga odpeljejo.

Pri ječi jih je dohitel Mirovič.

»Jetnikova soba,« je ukazoval, »ostane odprta, je
tesna, naj se torej trdno z zapahi zaklenejo močna vrata
predsobe, ki drže na koridor; jetnik se lahko sprehaja
po prostorni predsobi. Posebne straže pred vrati ni treba,
ker se je gospod Černišev s častno besedo zavezal, da
ne napravi nobenega poskusa za beg.« —

Andrej je sedel na svojo posteljo in je melanholičen
poslušal, kako so se koraki njegovih ječarjev izgubljali v
dalji, tišina, ki je nastala, je imela v sebi nekaj groznega,
zato je bil vesel, ko se je čez nekaj časa zopet nekdo
bližal vratom — prinašali so mu obljubljeno knjigo —
bila je slovanska biblija. Andrej je bil prevarjen, ni znal
ceniti te velike knjige, ni bila po ukusu njegove dobe in
ostarela govorica, v kateri je bila spisana, mu je bila sicer
dosti znana, toda malo ljuba! Zapri je njene bogato
okrašene platnice in je zopet sedel na ležišče. Naenkrat
se ga je polastila neizmerna tesnoba, sedaj je naenkrat
razumel vso grozo ujetništva, vso težo strašne osame¬
losti, vso globočino tega brezupnega brezdna, kamor je
tako nepričakovano padel iz solnčnih višin nebeške
ljubezni in pozemeljske sreče F Njegova stoična ravno¬
dušnost, v katero se je zaradi prič prisilil, ga je sedaj
opustila, srčnost, ki jo je hotel doseči, je naglo izginila in
v grenkem obupu se je zgrudil na trda tla ječe. Ni se

ISO -

dotaknil niti jedi, ni omočil svojih razbeljenih, suhih ustnic
niti s kapljico vode. Cele dneve je visel njegov pogled ne¬
premično na železu^ mreži okna, skozi katero je pri¬
hajala meglena svetloba. Kmalu mu je divjala po žilah
divja vročica, kakor žareča lava mu je tekla kri k rnozku,
strašne prikazni so dražile njegovo izmučeno dušo, da bi
bil skoro poblaznel in te blaznosti ga je osvobodila le
globoka, smrti podobna omedlevica, ki je tako dolgo
trajala, da bi kmalu vstavila na veke'krepek tok nje¬
govega mladega življenja, doda njegova moč in mladost
sta slednjič vendarle zmagali smrt. Zbudil se je nazadnje
v novo življenje, toda njegove misli so bile tako utrujene
in slabe, da se ni mogel spomniti, kje se pravzaprav
nahaja in kaj se je z njim zgodilo, kdo je poročnik Mi-
rovič, katerega je včasi videl sedeti pri svoji postelji, kaj
je pravzaprav in kaj je iskal pri njem. Kakor hitro se je
trudil dobiti bolj jasne pojme o svojem položaju, so se
mu takoj izgubile misli in on je zopet takoj padel v glo¬
boke sanje; toda ta spanec ga je poživil vkljub vsi pri¬
mesi pošastnih prikazni. Počasi sicer, toda pravilno se je
Andrej ozdravljal, in nekoč, ko si je že toliko opomogel,
da je napravil prve korake ob zidu ječe, je vprašal Mi-
roviča, ki ga je ravno obiskal, če je njegova bolezen
dolgo trajala.

»Zdi se mi, da je potekla dolga vrsta dni od onega
časa, ko sem z vami ogledoval puste dvorane te hiše,«
je rekel. Poročnik je gledal na njegovo bledo obličje in
se je žalostno nasmehnil.

»Cela vrsta dni! Recite rajši: cela, dolga vrsta
tednov, pa boste bolj pravo zadeli. Sicer pa biti brez
zavesti je morda najboljša usoda ujetnika.«

Oba sta globoko vzdihnila.

181

»Bodite veselih misli,« je tolažil sedaj Mirovič
Andreja.

»Ravno grem za nekaj dni v Petrograd in potrudil
se bom, da poizvem kaj natančnejšega o vaši usodi,
morda vam prinesem veselo novico.«

»Celo vrsto tednov? Kaj je to mogoče?« se je za¬
mislil Andrej, ko je poročnik odšel.

Gledal je k oknu, zlat žarek solnca se je tam veselo
tresel in majhen ptič je sedel sladko žvrgljajoč na za-
črnelo mrežo. Mladeničevo srce se je napolnilo s hre¬
penenjem in njegovo udrto oko se je orosilo.

»Pomlad, pomlad, pomlad!« je vzkliknil. »Pomlad
potuje po svetu, seje zlate žarke, modri zrak zveni od
ptičjega petja, a jaz sem tu zaklet v temno zidovje ječe!«

Lomil je roke in pri živi kretnji, s katero je odprl
okno in obupno stresel mrežo, mu je padlo nekaj iz žepa
suknje in je zazvenelo na tleh. Bil je ključ za vrata v
kotu predsobe, ki mu ga je dal poročnik rekoč, da najde
za vrati presenečenje.

Andrej se je sramoval tega ponovnega izbruha ne¬
ukročenega obupa, pobral je ključ in je sklenil, da si
ogleda obljubljeno presenečenje, samo da pride na mir¬
nejše misli. Sluga mu je že prinesel njegovo skromno
hrano za celi dan, ni se mu bilo torej bati, da ga bo kdo
Pri tem motil. Pričakoval ni nič posebnega, nobene rado¬
vednosti ni občutil, toda v mučni, pusti praznoti mu je
bila tudi najskromnejša zabava veselo pozdravljena.

Trudoma je obrnil ključ v zarjaveli ključavnici in
ko je odprl vratiča je zagledal ozke, zavite stopnice, ki
najbrže niso držale v noben zaprt prostor, zakaj iz dna
se je mirno valil proti njemu jasen, val toplih solčnih
žarkov. Oprezno je zaprl za seboj vrata, pozabil je na

— 182 —

svojo onemoglost in je hitel doli po stopnicah. Od pre¬
senečenja je obstal na zadnji stopnici — za močno, le z
zapahom zaklenjeno mrežo se je razprostiral v daljo
star vrt, poln velikih dreves in smaragdnega, najbuj-
nejšega zelenja! Trava, ki je rastla na bivših potih, je
bila dokaz, da ne hodi tam nobena človeška noga in
Andrej, prepričan, da nikogar ne sreča, je šel takoj na
sprehod.

Hodil je ves blazen po dolgih drevoredih, vstavljal
se je z otročjim veseljem pri razrušenih vodometih, ob¬
čudoval je dvorno elegantne in koketne nimfe, ki so še
sedaj stale s starimi obrazi ob bivših stezah čarobnega
vrta. Krenil je na ozko pot in je kmalu prišel na široko
trato, sredi katere je bil postavljen visok paviljon. Vrata
tega poslopja so bila odprta nastežaj in Andrej je od
radovednosti gnan hitel gori po stopnicah. Bilo mu je,
kakor bi moral najti tam kako začarano kraljičino, ki je
čakala odrešenja v tej molčeči, zeleni samoti, polni sanj
in senc, polni cvetja in ptic. Nasmehnil se je tej otročji
misli, toda prostor, katerega je zagledal, je bil res tako
napravljen, kakor da bi gostil kako fantastično, pravljičino
bitje, čeprav ni bil nič drugega kot bivša kopelj, v ka¬
tero je tekla voda v višino po ceveh, sedaj že počenih.
Bila je postavljena v bogatem, gracijoznem mauriškern
slogu, barve še niso doslej obledele, zlato in srebro se je
še vedno lesketalo tupatam na stalaktitovem oboku,
marmornata, mozaikova tla so bila še popolnoma ohra¬
njena, podkvasti obloki oken in vrat so počivali na vitkih,
spiralnih stebrih in celoten utis je postal še bolj mikaven,
ker so poganjale iz vseh razpok zidovja in tal neštcvilne
cvetlice, ki so gugale mične krone v lahni sapici spomla¬
danskega vetra. Andrej je bil navdušen. Pristopil je k

- 183

oknu, ki ga je bil veter že davno razbil in je gledal doli.
Trata je bila od vseli strani obdana z visokim drevjem,
med katerim se je plazilo gosto grmičje; Andrej je gledal
čez vrhove dreves daleč v neskončno daljavo. Ta nes¬
končnost je javila v sebi vkljub vsi svoji enostavnosti
za oko, ki že tako dolgo ni uzrlo razun ozki prostor ječe,
nekaj neodoljivo čarobnega. Z veseljem in navdušenjem
je vsrkaval Andrej ta vlažni, zlati zrak, njegovo znova
oživljeno oko je tekajoče blodilo po bujnem dišečem ze¬
lenju in razprostrl je hrepeneče roke, kakor bi hotel vso
to božjo naravo pritisniti na srce. Naenkrat se je zasli¬
šal v grmovju nekak šum in Andrej je prestrašen odskočil
od okna: bal se je namreč, da ga kdo iz hiše ne zagleda,
srce mu je tolklo in oprezno je gledal iz svojega skriva¬
lišča v park.

Bilo je zopet popolnoma tiho, toda čez nekaj časa, ko
je Andrej že mislil, da je samo veter zašumel z listjem, se
je zopet oglasil nekak šum in prasketanje vejic, kakor bi
si delal kdo skozi grmičje pot in slednjič je spoznal tudi
pritajene stopinje po suhem listju. Slabe vejice najkraj-
nejših grmov na trati so se odprle in pred njegovimi za¬
čudenimi očmi se je prikazala — Agrafena v vsi draže¬
stni, sanjavi krasoti. Njeni zlati lasje so vihrali v vetru,
svetle oči so se obrnile gori k paviljonu. Iz Andrejevih
ust se je izvil krik osuplosti. Agrafena se je vstrašila,
gledala je nekaj časa okrog sebe, nato pa se je zopet
hitro potopila v goščo. Slišal je, kako se je naglo oddalje¬
vala in hitel je z naglim korakom doli, da bi jo došel.
!'oda na pragu kopelji se je vstavil: kaj je smel zlorab¬
ljati poročnikovo dobroto? Ali je smel brezobzirno izdati,
da rnu odpira vrata ječe? Saj ni niti vedel, če je Agrafena
sama in komu bi pripravil svojo in Mirovičevo skrivnost

— 184

v nevarnost. Njegova sveta dolžnost je bila, da se kolikor
mogoče hitro in oprezno vrne v svojo ječo, čeprav ga je
solnce vabilo naj še dalje časa ostane na vrtu in čeprav
ga je mikala tja Agrafenina prisotnost. Plazil se je v na¬
sprotni smeri k hiši in je hitel z naglim korakom ob zidu
k mreži pri stopnicah; pri hiši sami ni bilo nobene ne¬
varnosti, zakaj vsa okna na park so bila zazidana. Srečno
je zopet dosegel svojo samotno celico in se je kopal v
prijetnem spominu na ravno doživele utise. Nato ni šel
par dni na vrt, ker je hotel, predno gre tja, povedati
poročniku Miroviču o svojem dogodku.

Njemu samemu se je čudno zdelo, po kakem čaru je
zopet učinkovala nanj prikazen te mlade deklice, njena
postava mu je plavala s tiho sladkostjo po vrtu, od solnca
ožarjenem, ni mogel ločiti ljubeznjivosti zelenega mraka
in godbe sanjavo šepetajočih dreves od njene ljubke pri¬
kazni, vedno tako mile in tajinstvene. Včasi se mu je
zdelo, da je bilo morda to le izraz njegove bolne in osla¬
bele fantazije — nestrpno. je torej čakal Mirovičevega
povratka iz mesta, da bi našel luč v tej uganki.

»Niste se' motili,« se je nasmehnil Mirovič, ko je po¬
slušal po svojem prihodu Andrejevo zgodbo, »toda pomi¬
rite se, to ni bil nikak čudež. Lahko smelo ponovite svoje
sprehode po divjem parku in lahko ostanete tudi v arab¬
ski kopelji brez vsakega strahu kolikor časa se vam ljubi.
Ko sem prišel v Petrogradu na obisk k Omiljanskim, sem
bil nemilo presenečen od novice, da so zunaj mesta »na
Alhambri«. Za časa Petra je namreč postavil neki pleme¬
nitaš tega rodu velik, fantastičen grad, nekoliko verst od
tukaj oddaljen, samo zaradi tega, da bi lahko nekaj dni
pogosti Petra pri sebi; zakaj so tej leseni palači, ki je
sedaj ravno tako pusta kakor ta hiša, dali ime Alhambra,

185 -

ne vem. Agrafena doslej še nikdar ni videla »Alhambre«
in ker jo je mikal romantični glas tega imena, je naprosila
očeta, da obišče to že na pol pozabljeno poslopje. Po
njeni vrnitvi sem se sešel z njo v družbi, dan pred svojim
odhodom pripovedovala rni je, da jo je lepo vreme izva¬
bilo iz Alhambre na sprehod na konju, da se je znašla pri
zidu nekega starega parka in ker je menila, da je hiša pri
parku prazna, je sklenila iz radovednosti preplezati s po¬
močjo svojega sluge nevisoki zid. Našla je baje zelo zani¬
miv paviljon v sredi zelene trate, toda slišala je baje
skrivnosten glas, ki je prišel od znotraj in da jo je napol¬
nil s tako babjeverno grozo, da je takoj zbežala. Morda
se nikdar več ne vrne v ta kraj; od včeraj je v Peterhofu,
kjer se nahaja v tem času dvor. Da' ste vi tukaj, nihče ne
sluti. Sploh mislijo, da so vas uvrstili k polku in poslali
v Orenburg. Videl sem več kakor ene dekliške oči, ki so
postale žalostne, ko so zaslišale vaše ime.«

Andrej se je zamislil; spomnil se je na Katarino in
premišlja! je o tem, kake občutke je neki napravil nanjo
njegov skrivnostni odhod.

»V mestu splošno sodijo, da ste bili zaradi nekega
lahkega prestopka odpravljeni od dvora in da vas bo zo¬
pet cesarica milostno poklicala nazaj. Veliki knez je baje
divjal, ko je zaslišal, da so vas zaprli, in njegova žena—«

»In njegova žena? Ali ste jo videli?« mu je segel
Andrej v besedo, zardel se je in vstal tako sumljivo hitro,
da je s samo kretnjo in še bolj z nepotrebmm trudom
potlačiti svojo ginjenost, naenkrat izdal vso svojo skriv¬
nost bistrookemu Miroviču, tem bolj, ker je bil Mirovič
že iz besed, ki jih je Andrej v deliriju večkrat govoril,
marsikaj uganil. Toda poročnik je bil preveč diskreten,
da bi Andreju na kak način pokazal, kaj je ravno mislil.

186 —

»Velika knežnja živi zelo osamljeno,« je odgovoril z
malomarnim glasom; »skoro nikdar se ne pokaže v jav¬
nosti, nisem je yidel niti v poletnem gaju na dvornih
sprehodih.«

Nastal je kratek odmor, misli obeh mož so blodile
daleč od brezpomembnih predmetov, o katerih sta se
sedaj razmišljeno pogovarjala, in poročnik je kmalu odšel.

»Še vedno me ljubi in žaluje za menoj!« je šepetal,
ko je bil sam, in gotovost njene ljubezni je zopet napolnila
njegovo dušo s sladkim nemirom: sanjal je o celem raju
ljubezni v senčnatih vrstah listnatega vrta, kjer je hodil
sedaj popolnoma varen in ki mu je postajal dannadan
dražji. Z vzvišenega stališča arabske kopelji je dal svo¬
jemu očesu svobodo bloditi v modri daljavi po široki
planjavi, katere neplastičnost ga ni niti najmanj ovirala,
nasprotno, ta neomejen prostor, ki se je širil brez za¬
držka, se je zdel jetniku veličasten simbol od boga po¬
deljene svobode. Sicer pa ni bila ta zelena ravnina s
skromnim drevjem, tupatam samo plazečim se grmičjem,
brez neke gotove žalostne krasote, to ni bila mrtva
narava, ampak samo nekake čudapolne, tajinstvene in
žalostne sanje, dremajoče v naročju negibljivega, k nji
sklonjenega azurja.

Šele sedaj je Andrej spoznal prej neslutečo sorodnost
utiša, napravljenega s pogledom na pokrajino z utisom,
vzbujenim z godbo, ono sorodnost, ki so jo stari mojstri
tako globoko razumeli in slikali na zelo presenetljiv
način; saj izvira glas in svetloba takorekoč iz enega
vrelca in menjajoča se svetloba igra na razprostrti po¬
krajini svoje različne pesmi kakor na kakem instrumentu.
Andrej je videl jutranjo himno, ki je deževala roso ir
dihala vriskanje, plameneče petje ogenj pršečega pol-

187 -

dneva, ki meče v divjem navdušenju oblake leske¬
tajočega se praha gori, k žarečim nebesom. Toda najbolj
so ga ganile elegije somraka in velika mistična pesem:
balzamna noč. Njegova sanjajoča fantazija si je vstvarila
o nji čisto posebno podobo. Noč se mu je namreč zdela
vabljivo, vzvišeno in tajno bitje, ki prileti iz neznanega
sveta, ki se vstavi na vrhu svetega, do neba kipečega
gorovja in ki sklanja svoj vrat, ovenčan z ambrozijskimi
cveti, k naši obubožani zemlji, tako da se z njegove svete
glave lijejo lasje kot črni valovi teme in senc doli k nam,
a njegove temnomodre, široke razprostrte peroti se skle¬
nejo nad zemljo kot nebeški oblok, peroti posejane z
milijoni zlatoobrvnih oči, ki jih imenujemo zvezde in s
katerimi opazuje noč tek vsemira. Ako je završal silen
piš vetra in gromenje daljnjih gromov, je Andrej sanjal,
da je to slaven klic njenega groznega glasu, ki tajinstveno
napoveduje trojne »svetnike« pred prestolom gospoda, in
če je zopet zavel tih vetrič v kronah spečih dreves, se je
sanjajočemu jetniku zdelo, da sliši šuštenje perotnic
manjših angeljev, ki letajo po vsemiru kakor golobice v
službi noči-kraljice. Podobo teh misli mu je vdihnila
deloma biblija, ki jo je skraja z nekakim nezaupanjem in s
predsodkom odložil, ki pa mu je postala počasi vir naj¬
bolj radostnih užitkov. Ta velika mogočna poezija, pla¬
meneča kako šviganje vulkanov, ki je ganila dušo kakor
božanstvo samo, se mu je počasi pojavila v polni bliščobi;
njen strastni govor, mogočen in fantastičen, mu je tako
segel v srce, da so njegove misli neprestano letale k
bogastvu njenih cvetov kakor bučele, da se nasesajo medu
teh velebasni, ki so vedno pomirile dušo ...

Tako je živel Andrej v svojem ujetništvu. Kakor se
dvigajo v večernem hladu orošene glavice cvetic, od

188

vročine usahle, k nebu, tako so se dvigale in okrepčavale
tudi njegove misli od čara prirode in poezije in so ga
odvračale od obupa, kamor je že skoro padel. V sladkih
sanjali, ob dragih spominih na Katarino, Agrafeno in na
ljubljeno mater tam daleč so mu minevali dnevi in tedni;
niti zapazil ni, da je listje zopet ovenelo in da je zelena
barva trate ugašala — šele takrat, ko so prišli deževni
dnevi, megle in slednjič tudi sneg. Tu je zopet nastal
zanj žalosten čas — ni več hodil na Mirovičev migljej
na pozebeni vrt, ker so napravili tam vojaki »ledeno
goro« za drsanje (najpriljubljenejša zabava ruskega na¬
roda), katerega jim ni mogel prepovedati.

Pogosti poročnikovi obiski so bili sedaj njegova
edina zabava; toda pri tem je Andrej zapazil, da je po¬
stajal Mirovič čimdalje bolj raztresen in malobeseden,
tako da so slednjič njegovi obiski zgubili vso zanimivost.
Zdelo se je, da ne bo nikdar konec zime in Andrej je zopet
začel premišljati o svoji usodi, potem pa Zopet upati, da
cesarica skrajša njegovo pregnanstvo — toda vrnila se
Je pomlad, ki mu je prinesla dobo sladkih sprehodov, mi¬
nilo je poletje, prišla je zopet zima brez konca, in Andreja
ni doletela nobena vest iz sveta, ki se je razprostiral za
stenami ječe.

Pozabili so name,« si je mislil Andrej, »preroko¬
vanje poročnikovo se bode spolnilo: ta streha se bo prej
sesula nad mojo glave, predno se spomnijo name!«

Nekoč je bil oblačen dan in Andrej je hrepenel po
prostem zraku, edinemu sredstvu proti zmagujoči me¬
lanholiji; izvedel je od poročnika, da veže ta dan služba
vse moštvo na dom in se je torej upal iti po polžkih
potih v svoj ljubljeni paviljon. Ostrmel je od presenečenja,
ko je pogledal skozi kopališčna okna: daleč skozi meglo,

- 189 —

najbrže tam, kjer je stala »Alhambra« Omiljanskih, je
svetilo in se lesketalo na tisoče zvezd, ki so pestro mi¬
gljale v temi. Pomel si je oči, misleč, da je to prevara,,
toda kmalu se je prepričal, da se ne moti: gotovo so se
mudili v gradu in so slavili tam kak velik praznik ob
svitu teh luči! Po dolgem, dolgem času je zopet videl
sledove človeških bitij in to je objelo vse njegove misli,,
kakor bi bil našel kak tuj, nikdar poznani svet. Ostal je
tako dolgo v kopelji, dokler ga nista mraz in veter pri¬
morala bežati pod rešilno streho ječe. Drugi dan je nav¬
dušeno popisal Miroviču ta posebni prizor in je vprašal
za njegov pomen.

Mirovič je bil dobre volje.

»Omiljanski so se nastanili za nekaj časa v »Alham-
bri«, kjer so sedaj sijajni plesi in maškerade,« je pripo¬
vedoval vneto. »Tudi jaz se bom prihodnjič udeležil tega,«
je nadaljeval, »in neizrečeno se veselim, zakaj gostje
pridejo tja od vseh strani, od blizu in od daleč in za
našo samoto je šurnna družba tembolj dobro došla. Jutri,
dragi Cernišev, pojdem v mesto, da si omislim sijajen
kostum za tako slaven ples.«

Andrej je vzdihnil. Kako srečen se mu je zdel po¬
ročnik Mirovič. Prvič v svojem življenju je občutil nekaj
zavisti podobnega, z željnim hrepenenjem je poslušal
opise plesov in balov, s katerimi ga je poročnik od onega
dne pri vsakem obisku razveseljeval in kake tri tedne
Po onem večeru, ko je Andrej prvič izvedel o prisotnosti
Omiljanskih v gradu, mu je Mirovič nevsezadnje prinesel
v ječo sijajno maškeradno obleko, da bi jo Andrej po
svoji volji občudoval. Toda medtem, ko sta ogledovala
kostum in sta skupno zbijala vsakovrstne šale in ko je
ravno Mirovič silil Andreja, naj se obleče v. kostum, je

190

nenadoma prihitel poročnikov sluga in je oddal temu de¬
pešo iz mesta, ki jo je prinesel poseben posel. Mirovič
jo je takoj razpečatil.

»Prekleto suženjstvo vojaške službe!« je vzkliknil
strastno, ko je prebral depešo. »Takoj moram iti v mesto
in jutri je maškerada; moje veselje je pokvarjeno, ni
rnogoče-namreč, da bi se vrnil o pravem času!«

Jezno je zgrabil krasni kostum, nejevoljno ga je vrgel
na tla, od Andreja se niti poslovil ni in je odšel iz sobe.
Andrej je sočutno gledal za prevarjenim prijateljem in je
začel zbirati proč 'vržene dele kostuma in jih je zložil
na mizo. Ko je dvignil zadnji kos, je zagledal na tleh velik,
zlat denar, ki je padel iz žepa gubastega plaščka — bil
je ravno tak denar kakor oni, ki mu ga je pokazala
Agrafena kot znamenje svojih prijateljev.

»Kaj je slednjič čudnega na tern!« si je mislil, saj se
Mirovič vedno odkrito ponaša s prijateljstvom s celim
rodom Omiljanskih!«

Spravil je denar zopet v plašč in je ostal zamišljen;
zvečer je vprašal slugo, če bi bilo mogoče govoriti s
poročnikom, toda zvedel je, da je ta že davno odšel,
Andrej ni mogel vsled tega doseči miru, vedno mu je bila
na misli Agrafena in njena skrivnost, neprenehoma je
premišljal o tem, kak pomen bi neki lahko imel ta denar
v plesnem kostumu in kako je.neki razmerje med Agra-
feno in Mirovičem.

Drugi dan je bil že mirnejši; upal je namreč, da mu
Mirovič vsaj deloma reši to uganko. Da bi mu bil krajši
čas, je sedel k bibliji in je začel brati. Toda utrujen od
vednega in napetega premišljevanja je zadremal nad
knjigo in je gotovo dolgo časa spal, zakaj ko ga je pre-

— 191

budil temni ropot težkih vrat, ki se je razlegal po celi
hiši, je videl, da so mu že davno prinesli njegov obed.

Ali se je poročnik nenadoma vrnil? Kdo drugi bi bil
iskal in našel pristop v to žalostno hišo? Brez vsakega
vzroka je bil nekako razburjen. Čez precej dolgo časa je
zaslišal na hodniku korake, bili so to znani koraki sluge,
toda poleg njih se je čulo šum težkega, svihiatega krila
in ko so se vrata ječe odprla, je zagledal Andrej visoko,
vitko žensko postavo, ki je bila zavita v trojen, gost paj¬
čolan. Kak obraz je neki zakrival? Srce mu je malone
nehalo biti.

Dama je prestopila prag, sluga je odšel, zaprl zopet
vrata, toda ni se oddaljil po hodniku. Ženska je dvignila
pajčolan. Bila je Ana Nikitišna. Njeno lice je bilo bledo in
upadlo. Uprla je miren pogled na njegov začuden obraz
in precej časa je trajalo, predno je spregovorila.

»Ne čudite se moji prisotnosti,« je začela govoriti
francosko, da ne bi sluga za vrati razumel. »Kakor je
bila težka naloga izvedeti za vaše skrivališče, nisem od¬
nehala prej, dokler vas nisem našla.«

Umolknila je in čakala na njegov odgovor; toda
Andrej ni zinil niti besedice in je premišljal, kaj jo je
neki sem pripeljalo. Ana je hitro nadaljevala, da bi pre¬
magala svojo zadrego vsled njegovega mrzlega pogleda.

»Nihče naju ne bo motil, poročnik je po mojem po¬
sredovanju poklican v mesto, odkoder se niti jutri ne
Povrne, njegov sluga me je peljal v salon, kjer sem želela,
da se odpočijem, potem ko sem se izdala za Mirovičevo
sorodnico in se delala zelo prevarjeno zaradi njegove
odsotnosti. Slednjič sem podkupila tega argusa s težkim
zlatnikom, da bi me pustil za nekaj časa z vami.«

Andrej je trdovratno molčal.

192 --

»Vi se mi niti z eno besedico ne zahvalite, Andrej,
za moje sočutje do vaše usode, za trud, ki sem ga pre¬
stala, da sem vas našla in videla?« mu je očitala žalostno.
»Oh, poglejte moji lici, kje je cvet njih mladosti?... Ne
bojte se, da vam bom govorila o svoji ljubezni, saj vem,
da gojite napram meni pravo sovraštvo!«

»Nikogar ne sovražim, madame,« je rekel Andrej
mirno, »čeprav bi lahko imel vzrok .,.«

»Oh, Andrej, vi imate tisoč vzrokov preklinjati me,«
je zatarnala in si je zakrila obraz »vi niti ne slutite, kako
sem se nad vami pregrešila, in zato sem prišla k vam
v ječo, zato nisem odnehala, dokler vas nisem našla!
Zato se vržem 'uničena pred vami na kolena, zato obupno
dvigam k vam roke in kličem iz globočine svoje duše:
Andrej, odpuščanje, odpuščanje!«

Ponosna žena se je zvijala pri njegovih nogah in
Andrej se je zastonj trudil, da bi jo dvignil.

»Ne vstanem, dokler me ne uslišite!« je vzkliknila.
»Vem, da me dolžite zločina, ki sem ga napravila, toda
vedite, da v dolgih nočeh brez spanja, ko sem o vas pre¬
mišljala, ko so mi grozne prikazni predočile vašo sliko,
umirajočega v sibirski puščavi, kamor sem mislila, da so
vas odpeljali, pulila sem si obupno lase in se tolkla na
grešne prsi! Misel, da počiva vaša kletev na moji glavi,
mi je zasadila globoko v srce kremplje grenkega ke¬
sanja!«

»Nikdar vas nisem preklinjal,« je rekel Andrej, »in če
ste mi napravili krivico, kakor se sami dolžite, vam od¬
pustim iz celega srca!«

»Vi ne veste, kaj sem napravila! Bila sem blazna.
Obdolžila sem vas pri grofu Šuvalovu nedovoljene lju¬
bezni do velike knežnje, ker sem vedela, da cesarica tak

193

pregrešek ostro kaznuje, toda samo njo, samo Katarino
sem hotela uničiti, toda gorje meni, samo vas, samo
vašo glavo je dosegel udarec na njeno srce merjen!«

»Stojte!« je kriknil Andrej, »odpustim vam, kar ste
storili z menoj, toda ne spominjajte me, da ste se tako
podlo in hinavsko pregrešili nad vzvišenim bitjem ne¬
beško čiste Katarine — nikdar vam ne bi odpustil tega
greha!«

Ana se je dvignila in je stala bleda kakor marmornata
soha; njeno čelo se je pooblačilo, njene oči so vzplapolale
s temnim plamenom sovraštva.

»Andrej, vi mi nimate kaj odpuščati, vi ste me rav¬
nokar pohodili v prah. Toda ne govoriva o tem!«

Zamahnila je z roko in je čez nekaj časa pristavila:

»Andrej, ali jo še vedno ljubite?«

Ni odgovoril. 'Ana se že ni mogla več premagovati
in tresla se je od strasti po celem telesu.

»Vi jo še vedno ljubite! Vi jo ljubite z ognjem svoje
čiste duše, a ona, ona je pozabila na vas in se že davno
brez studa veseli v naročju nizkih priliznjencev!« je
vzkliknila in je zopet obledela kakor smrt.

Tudi Andrej je pobledel in se je zaničljivo obrnil
od nje.

»Vi lažete!« je rekel mirno.

»Andrej!« je zavpila Ana in se je opotekla; toda
kmalu se je zopet pomirila.

»Da, da,« se je grenko- nasmehnila in je pritisnila
roko na srce, kakor bi ga hotela zadržati, da ne bi po¬
čilo, »da, žensko, kakoršna sem jaz, se sme brez obo¬
tavljanja razžaliti.«

Sedla je utrujena na njegovo posteljo, med tem ko Je
on mračno gledal skozi okno ječe v negotovo daljo. Tudi

13

— 194 —

ena se je zamislila, toda čez nekaj časa je zopet začela
govoriti.

»Poslušajte mirno, Andrej, kar varn hočem povedati,
tako mirno, kakor bom jaz govorila. Ničesar več vas ne
prosim.«

Njegov molk je smatrala za privolitev.

»Vi ne slutite, Andrej,« je začela, »da vaše srečanje
z veliko knežnjo v mojem salonu ni bil nikak slučaj,
ampak vada, preračun jena za romantično smer vaših
misli, vi ne slutite, da bi morali biti i vi i velika knežnja
le orodje mojega svaka Leva Nariškina. Lev je trdno
prepričan, da pri značaju obeh zakonskih bodo počivale
vajeti vlade vedno v rokah Katarininih in ker.je po svojem
načinu častiželjen in zelo grabežljiv, je delal na to, da
bi postal ljubimec bodoče vladarice. Toda Katarina se
mu je posmehovala in ko je Lev sprevidel nemožnost in
smešnost svojega početja, je osnoval drug načrt. Po na¬
ključju ste prišli vi. Zdeli ste se mu kakor nalašč pri¬
pravni za nalogo, katero vam je hotel določiti: biti njegov
prijatelj in njen ljubimec! Z vami je hotel vladati nad
njo, z vami povišati moč in slavo svoje hiše, z vami
znova napolniti izčrpane blagajne Nariškinih. Ni vam
treba šele razlagati, s katerega vzroka in na kak način
sem njegove spletke preprečila.«

Andrej se je zopet obrnil. Napolnjeval ga je neizrečen
stud do cele te rodbine in zdelo se mu je, da vlečejo nje¬
gove najvzvišenejše in najsvetejše čute k sebi v goščo
svoje ničemnosti. Ana je slutila, kaj se je godilo v njegovi
duši.

»Vidite, da sem odkritosrčna,« mu je rekla, »in da
ničesar ne skrivam pred vami, niti svoje lastne podlosti
ne... saj je popolna izpoved vse, kar mi še ostane z

— 195

ozirom na vas ... Nočem vam na dolgo pripovedovati,
kaj sem pretrpela, ko je izvedel Lev, ne vem na kak
način, o mojem izdajstvu ... Andrej, moj obraz se zardeva
ob spominu, kako je delal z menoj moj soprog... Toda
kaj vam je do tega, kar sem jaz trpela. Osupnili bi morda
pred nemim obrazom, ako bi izkusil podobno trpinčenje,
toda ženo brez sramu postavlja vaša ponosna, kruta
krepost pod žival.«

»Madame, vi mi pripisujete čute in misli, ki so mo¬
jemu srcu popolnoma neznane,« se je Andrej močno
zardel, »in ne razumem, zakaj samo sebe svojeglavno
pred mojimi očmi tako ponižujete!« .

»Hvala, hvala!« je šepetala in je obrisala solzo, ki
jo je potočila, toda ko je njegov obraz zopet postal mrzlo
malomaren, je hitro potlačila svojo ginjenost in je začela
dalje govoriti.

»Ko ste naglo izginili, je Katarina globoko in dolgo
žalovala, nihče ni vedel, zakaj bledijo njena lica, zakaj
njeno oko ugaša, samo jaz sem vedela za njeno tajnost in
se veselila njene žalosti, pričakovala sem, da jo bo ce¬
sarica zavrgla, kakor se je raznesla govorica. Ni se zgo¬
dilo tako, toda nema bolest, ki jo je glodala, mi je bila
slajša od njenega padca v nemilost. Vaše oko, Andrej,
plapola sedaj od sovraštva, toda ne brigam se za to,
zopet ne skrivam svojega sovraštva do nje, čeprav mi
prinaša vašo neprijaznost!«

»In zakaj me zasledujete do sem, v senco tega
groba?« je vprašal razburjeno, »zakaj mečete v mojo dušo
puščice svojega srda?«

»Ker .vas obožujem in sovražim obenem, ker mi moje
srce šepeta, da vam je njena slika neprenehoma na misli!
Ako bi bila ostala vredna vaše ljubezni, tako čiste in

13*

196 —

vzvišene, potem Andrej, bi bila jaz umrla od žalosti, zakaj
vajini duši bi ostali vkljub ločitvi morda na veke zdru¬
ženi; toda Katarina, ki jo vi obožujete, je padla z višine,
na katero ste jo dvignili vi in vaša ljubezen, Katarina je
nezvesta žena in kar je še bolj tehtno, izdajalska ljubica!
Slišite! Ne glejte doli name ponosno, kakor na nič-
vrednico, tudi ona, vaša Katarina je taka malovrednica
kakor sem jaz!«

Na mizi je ležalo čenkesko bodalo, ki ga je ime!
Andrej pri sebi, ko so ga zaprli in katero mu je poročnik
pustil, ko je čul, da je to spomin na kneza Pomarova.
Pri poslednjih Aninih besedah je Andrej v nemi razbur¬
jenosti zgrabil za bodalo in ga je potegnil iz nožnice.

»Umori me! Kaj za to!« je vzkliknila Ana v divjem
smehu, in Andrej je zalučil bodalo proč.

»Ana Nikitišna,« je mrmral med zobmi in se tresel od
jeze, »ne morem iti strani, jetnik sem, toda prosim vas
lepo, da me osvobodite nesreče vaše prisotnosti.«

»Ana je zagorela od sramote in je stopila korak na¬
prej, toda počasi se ji je vendar zonet vrnila prejšnja
mirnost.

»Andrej,« je rekla, »gotove meje sramote so, katere
napravijo žensko, ako jih enkrat prekorači, brezčutno za
vsako nadaljno žalitev in zato me ne odpode vaše be¬
sede: ne pojdem prej, dokler ne povem vsega. To je
sladko, edino maščevanje, da jo s pripovedovanjem čiste
resnice izrujem iz vašega srca. Razžalila vas ne bom niti
z besedico več, mirno, kakor stroj vam bom povedala vse,
verujte potem ali pa dvomite. Andrej, pustite me, da
povem vse, glejte me kakor umirajočo in uslišite mojo
nrošnjo. V resnici stopam živa v grob, zakaj dosegla sem
ločitev s svojim možem in po vrnitvi v mesto odidem

197 —

v samostan. Še nikdar se ni kdo odpovedal temu svetu,
katerega zapuščam, s tako nesvetimi čuti, toda obenem
tudi še nikdar z globočjim zaničevanjem od mene.«

»Govorite torej, ako vam je tega treba, mečite na
njeno čisto čelo sramoto — ne verujem vam. Sicer vam
pa moram dovoliti, saj drugače se niti ne more končati ta
mučni pogovor.«

Ana je uprla pogled na bodalo, ki je ležalo na tleh
in ga ni več dvignila celi čas med pripovedovanjem.

»Ali razumete, Andrej, da se Lev ni odrekel svojemu
načrtu, ko ste izginili. Privoščil je veliki knežnji čas, da
bi svojo bolest izplakala, toda ko se mu je zazdelo, da
njena žalost že preveč dolgo traja, se je trudil, da jo zopet
razveseli. Povabil je Katarino na nov koristoloven
sprehod kakor oni večer, ko ste jo prvič videli pri meni.

Katarina se je dala pregovoriti, zakaj zdelo se ji je,
da bo vnovič doživela utis onega prvega sestanka. Levov
načrt je bil premišljen z vražjo prebrisanostjo. Seznanil se
je namreč z mladim plemenitašem, z nekim Soltikovom,
ki vam je čudovito podoben; tega sem morala, kakor
tačas vas, povabiti k sebi, in ko je Katarina vstopila v
sobo, je za trenotek popolnoma podlegla iluziji, ki se¬
veda ni trajala dalj časa kot trenotek, toda duša njena se
je stresla, njeno oko se je zagledalo v njegovo oko, vrnila
se je domov, toda puščica ji je tičala v srcu. Soltikov jo
je ljubil od onega trenotka, ko se je zagledala v njegov
obraz. Bil je vam, kakor pravim, čudovito podoben, toda
imel je eno lastnost, ki vam manjka, imel je ono pre¬
drznost, ki ne ostane skoro nikdar brez uspeha pri
ženskah, čeprav se tudi naš razburjeni čut skraja upira.
Soltikov je bil upeljan na dvor in Katarina se mu je čim-

— 198 -

dalje bolj bližala; postala vam je od same zvestobe ne¬
zvesta, v Soltikovu je ljubila vas.«

Andrej je globoko vzdihnil. Skraja ni preveč pazljivo
poslušal, toda kmalu ga je vendar val njenega pripovedo¬
vanja odnesel s seboj in Ana je tako spoznala po njegovem
vzdihu in težkem dihanju zaželjeni učinek svojih besed.
Nasmehnila se je s slabim-zmagoslavnim nasmehom, toda
zavedala se je vendar, da mora biti pazljiva, da ne bi
svoje zadovoljnosti preveč očitno pokazala.

»Sergjej Soltikov je prihajal skoro vsak dan na dvor
v družbi Leva Nariškina in strahoma sem opazila na¬
predek, ki ga je napravil v prijaznosti z veliko knežnjo.
Katarina mi je popolnoma zaupala in ni ničesar skrivala
pred menoj, imela ni niti najmanjše slutje o mojem iz¬
dajstvu in o mojem sovraštvu, smatrala me je za svojo
najudanejšo prijateljico, jaz pa sem se trudila z vso silo,
da bi jo v tej zmoti utrdila. Hotela sem jo zasledovati,
ne kakor prej, da bi jo izročila sovražnikom, ampak da bi
jo izdala vam, da bi se polastila njene skrivnosti in ji
strgala z obraza masko idealnosti, s katero jo je vaša
ljubezen tako sijajno odevala. Od onega trenotka, ko je
ta sklep v meni dozorel, sem imela trdno voljo in gotovo
nado, da vas najdem, makari če bi vas skrivali v naj-
globočjem naročju zemlje ...

Nekoč, med koncertom velikega kneza, je slednjič
Soltikov sklenil, da spregovori z njo popolnoma naravnost
o svoji ljubezni. Sedela sem poleg nje in se delala, kakor
bi z razkošjem poslušala ono peklensko godbo smešnega
Petra, toda medtem mi ni ušla niti ena besedica njunega
razgovora. »Plameneče besede,« mu je odvrnila, očividno
osupla od njegove drznosti, »plameneče besede svoje ste
hoteli najbrže povedati drugi osebi, in zato vedite, da niso


199 —

prišla do ušes, za katera so bile določene.« Godba je bila
tako šumeča, da nisem slišala, kaj ji na to odgovoril, po
izrazu njegovega obraza je bilo to nekaj zelo strastnega;
čudila sem se njegovi brezobzirnosti, strmela sem, da se
ne boji tako pred celim svetom svoje občutke dajati v
občudovanje, mislim pa, da je ravno ta brezobzirnost, ta
odločnost in energija imela pri nji vspeh. Nekaj časa
je gledala na svoj šopek in je slednjič ostro uprla svoj
pogled na njegov obraz.

»In kaj,« ga je vprašala, »če je moje srce že oddano?«

Soltikov je postal bled kakor smrt in morda bi prišlo
h kaki sceni, ako se ne bi koncert ravnokar končal.

Kmalo na to je povabil gospod Čoglokov Katarino
na lov, ki se je vršil ne daleč od mesta, na otoku, ki je
last gospoda Coglokiova. Konje so poslali naprej. Ka¬
tarina in njen dvor so se peljali tja po vodi. Soltikov je
bil celi čas med vožnjo na njeni strani, njegove besede so
tekle gladko kakor med, tudi najneznatnejša fraza je bila
nadahnjena z nežnostjo, ki se je zdela, da je temelj nje¬
govega značaja. Katarina je bila ginena, čeprav se je
trudila svojo razburjenost na vse mogoče načine pri¬
kriti. Slutila sem, da se bliža kriza in zbrala sem vso
svojo hladnokrvnost in premetenost, da bi bila vedno v
bližini velike knežnje; že vnaprej sem vedela, da bo iskal
Soltikov pogovor z njo na samem, za kar jima je mogel
lov na otoku nuditi priložnost. Usoda je bila Soltikovu
Prijazna, Katarina je ostala le v moji družbi sama v gozdu
in jaz sem se namenoma ločila od nje, privezala sem v
gostem grmovju svojega konja in sem se plazila kakor
gad neopazno za njo. Soltikov je računal na ta slučaj,
kakor sem pričakovala; tudi on je zasledoval Katarino,
in komaj sem izginila med drevjem, se je prikazal. Bila

— 200

sta sama! Tako sta vsaj mislila, ker nista seveda slutila,
da se plazim za njima kakor senca. S svojega skrivališča
pod drevjem sem slišala njegov strastni govor; silil jo je,
naj mu odgovori, in čeprav ni spregovorila več kot samo
nekaj besed, mu je vendar njen tresoči se glas izdal nje¬
govo popolno srečo. Vide! je vkljub vsemu njenemu za¬
nikanju, da je ljubljen.

»Vsaj dovolite mi, da bi smel upati, da vam nisem
vsakdanji,« je prosil, lomil je z rokami in jo požiral z
žgočim pogledom.

»Nikomur ne morem braniti, da bi si delal kakoršne-
koli iluzije,« je odgovorila šaljivo.

Soltikov je zopet dvignil zatvornice svoje zgovornosti
in Katarina, zvesta svoji ulogi, se ni nehala smejati, toda
njen smeh je bil tako ponarejen, da mu je še pomnožil up.

»Toda pojdite že,« je rekla slednjič, »s tem podalj¬
šanjem najine zabave vzbudite sumnjo.« ■

»Drugače ne grem kot pod enim pogojem: ako mi
namreč daste zagotovilo, da vam nisem vsakdanji.«

»No torej, dam vam ga makari, samo pojdite že,« se
je smejala Katarina.

»Hvala! vedno mi bodo te besede v spominu!« je
vzkliknil Soltikov veselo in je odhitel v gozd. Katarina
se je vstrašila. »Ne, ne!« je klicala za njim s polnim
glasom, in videla sem, da so jo oblile solze, to je bil naj-
brže poslednji spomin na vas, Andrej. »Da, da!« je zvenel
njegov odgovor iz gozda. To je bila zaroka njunih src —
od onega trenotka ste bili pozabljeni, čeprav se je vaša
slika najbrže še celi večer branila v njeni duši proti no¬
vemu utisu, zakaj Katarina je bila žalostna in zdelo se je,
da je bila takrat najbolj nesrečna.«

— 201

Andreju je klonila glava na prša in Ana je zmago¬
slavno končala kruto nalogo, ki si jo je bila določila.

»Dvor je odšel v Oranienbaum, kjer je potekalo živ¬
ljenje velike knežnje brezskrbno in brez vohunov, pri¬
jetno in sladko. Oddaljena od vseh zavidnežev, sta uživala
zaljubljenca v krasnem kraju do dna srečo blažene lju¬
bezni, njuno življenje je bilo njima kakor rajske sanje v
dolgem mraku našega podnebja, ki se ne more imenovati
noč, na bregu ažurnega morja ob sladki godbi njegovih
valov. Toda vsake sanje imajo svoje grenko prebujenje,
in njun blagor se je končal s krasnim vremenom. Pozimi
smo se vrnili v mesto in cesarica je izvedela vse. Zelo
stroga je napram nravnosti — drugih. Soltikova so od¬
stranili, toda bil je srečnejši od vas, postal je poslanik na
Švedskem. Osamela Katarina se ni tako dolgo mučila
kakor za vas, morda boste našli v tem tolažbo za svojo
prevzetnost. Iskala je po vzgledu drugih nadomestila in
je padala nižje in nižje. Cesarica, tako užaljena vsled
prave ljubezni, je veliko bolj prizanašala galantnim
avanturam svoje nečakinje. V ljubezni do Soltikova je bil
še polet in strast, toda sedaj Katarina sploh nič več ne
ljubi: ta ponosna junakinja, ta svetnica vaše fantazije,
skrbi samo za prilizovanje. Nočem vas več mučiti, nočem
naštevati imen onih, ki so postali srečni vsled dobre volje
te nove Kleopatre. V najnovejšem času se ji je priljubil
neki Orlov, surov človek, brez kreposti, olike in duha.
Mislim, da se sploh ne more nižje pasti, in hvalim nebo
ali peklo za sladko maščevanje, da vidim namreč t o
žensko pod seboj, ki ste jo tako visoko stavili nad menoj.
Končala sem. Delajte se, kakor da ne bi verjeli, meni je
to vseeno, vendar sčasoma se boste prepričali o resnič¬
nosti mojih besed. Res, ko ne bi bili jetnik, bi se lahko

— 202 —

zgodilo to v najkrajšem času, zakaj danes pride Katarina
na maškerado Omiljanskih v »Alhambro«, kjer se gotovo
snide z Orlom.«

»Stojte!« je vzkliknil Andrej.

»Niti besedice več! Vedite, da je samo moja stvar,,
ako hočem iti iz te ječe, prav lahko bi Se udeležil ma-
škerade in se vrnil zopet sem, kamor me veže častna
beseda. Na to najbrže niste pomislili?«

»Aj, to je zelo dobro došlo poročilo! Želim vam ve¬
selo zabavo. In glejte, kako velikodušna tekmovalka sem:
izdam vam kostum' vaše ljubljenke, da vam je ne bo
treba dolgo iskati: Staromoskviški hav, temnorumen z ru¬
binastimi zaponkami in pajčolan s črnimi perlami.«

Andrej je bil vsled te novice osupel.

»Vaša ljubeznjivost, madame, je res nepotrebna,« je
rekel po odmoru; »verjel nisem niti eni besedi vaše po¬
vesti in nimam torej vzroka, da bi se o čemurkoli pre¬
pričeval — ostanem doma.«

Ana se je nasmehnila.

»Vi ste vse verjeli in pojdete!« je rekla mirno. »Šla
sem okoli te hiše, predno sem vstopila vanjo. Ne daleč
od vrtnega zidu, v smeri k »Alharnbri« sem videla majhno
skupino gozdnega drevja, tja vam pošljem voz, zakaj
konje menjam v vasi za Alhambro.

»Nobenega voza ne pošiljajte, je nepotrebno!« se je
razvnel Andrej.

»Pošljem. Ce pridete ali če ne pridete, kaj za to!
Voz bo tam čakal celo noč; ako ne pridete, zmrzne tam
kvečjemu muzik iti dva konja. Nezaslišano!«

Vstala je, da odide. Njena noga se je zadela ob bo¬
dalo, ki je še vedno ležalo na tleh. Pobrala ga je in ogle¬
dovala.

— 203 —

»Dajte mi bodalo,« je rekla čez nekaj časa, »za
spomin na grenke besede, ki sem jih slišala iz vaših ust.
Ako bi se v samostanu preveč dolgočasila, poskusim, kaj
je ostrejše, ali vaše sovraštvo ali vaše bodalo. Glej, in
tu je urezano v ostrino vaše ime, umrla bi z vašim ime¬
nom v srcu! — Oh moja ljubezen do vas je res usodna!«

Vzela je bodalo in je odšla iz ječe, ne da bi pogledala
Andreja, zamišljena v temne misli. Cez nekaj časa so
zopet zaškripala hišna vrata in globoka tišina je zopet za¬
vladala v celem poslopju.

Andreju se je mešalo v glavi; nekaj ur je meril ozko
čumnato z velikimi koraki. Misli so se vrtele v njem v
divjem toku. Katarina je v njegovi bližini! In on je ne bi
smel videti? Ne, to je preveč! Mora jo videti, makari
samo iz daljave, makari samo za trenotek. Niti sam ni
vedel, kako se je vse zgodilo, toda naenkrat se je videl
oblečenega v bliščeči poročnikovi obleki, ki je bila še
vedno zložena v ječi. Plazil se je, še vedno neodločen, ali
naj se zopet vrne ali naj se odpravi na pot, k arabski
kopelji, toda komaj je zagledal skozi meglo od luči raz¬
svetljeni grad, je mahoma pustil vse pomisleke. Splezal
je čez zid. ,

»Ne, ubogi muzik in konji nečloveške Ane ne
zmrznejo od nepotrebnega čakanja,« si je šepetal, »in
moje blažene oči zagledajo njo, snežnobelo, čisto, vzvi¬
šeno, ki jo zavidni jezik blazne Ane brez moči žali.«

Hitel je tja, kjer se je pod skupino gozdnega drevja
v snegu nekaj črnilo. Ana je držala besedo: čakal je tam
voz. Brez besede je sedel Andrej v sani. Kočijaž je počil
z bičem in že so leteli skozi meglo po zamrzli planjavi k
bliščečemu se gradu.

— 204 —

IX.

Kako ognjeno se mu je razburkala kri od razkošne
nade, da bo. zopet videl in slišal ljudi! Kako čaroben se
mu je zdel svit pohoda v bliščečem snegu in glas
zvončkov in kraguljčkov v jasnem večernem zraku! Za¬
maknil se je, vse se mu je zdelo po dolgem jetništvu tako
novo, tako zanimivo! Godba jim je že od daleč zvenela
nasproti in široke stopnice, ki so držale k dolgi enfiladi
krasno opremljenih dvoran, so mrgolele gostov in slu¬
žabnikov v najsijajnejši livreji, ki so bili postavljeni, da
odvzamejo prihajajočim plašče in ogrinjala.

Andrej, omamljen od šuma, ki se ga je že odvadil,
,in oslepljen od silne luči bliščečih se lestencev, se je dal
odnesti od vala maškar, ki se je valil iz dvorane v dvo¬
rano ob razveseljujočem glasu grmeče godbe. Ta zmes
živopisanih oblek, ki so se svetile kakor zlato, se mu je
zdela v svojem neumornem gibanju kakor padajoče sne¬
žinke poletnih cvetov, ki jih je močen veter zbral v
vrtovih in gozdih in ki jih sedaj vrti pred seboj, nevedoč
sam, kam slednjič odnese svoj dišeči rop. Tudi on se je
dal neskrbno tam vlačiti od množice srečnih, smejočih se
gostov, tudi on se je smejal veselo, vendar v njegovem
srcu je zvenela le ena sama struna: hrepenenje videti jo
— oni cvet svojega življenja, in upal je, da ga slučaj, ta
veliki vodja usode, pripelje k nji. Vse, kar mu je bila Ana
povedala, je bilo pozabljeno, kakor oblak, ki se je raz¬
pršil in edina stvar, ki jo je imel v mislili, je bila ona ru¬
mena, staromoskviška obleka, po kateri bi jo mora! spo¬
znati.

— 205 —

Ko je prišel v srednjo izmed velikih dvoran, je zapazil
starega Omiljanskega, ki se' je pogovarjal z damo v
obleki, popolnoma podobni kostumu, ki mu ga je Ana po¬
pisala bila je ona! Polmaska, ki je zakrivala gornji del
ljubkega obraza, ga ni mogla premotiti, spoznal je njene
temne, od modre luči bliščeče se oči, spoznal njena za¬
peljiva ustna in njeno ponosno brado. Nič več se ni dal
odnesti od množice sprehajajočih se maškar, vstavil se
je poleg sohe Jean Goujonove vitke Diane, ki se je na¬
hajala, izvrstno kopirana, v dvorani; stal je tako nepre¬
mično kakor ona soha sama in zato se najbrže nista
zmenila zanj dva moža v dominu, ki sta se prav blizo
vneto, toda tiho pogovarjala med seboj. Eden izmed njiju
je bil po glasu in po telesni postavi starec, drugi po ravno
takih znamenjih ognjevit mladenič.

»Nikdar nisem sanjal v naših stepah,« je govoril
mladenič vneto in s tresočim glasom, »da more človeško
oko zagledati toliko krasote!«

»O kom bledeš, dečko?« se je smehljal starec.

»Poglejte ono božanstveno postavo v staroruski
obleki,« je šepetal mladenič; »predno je vstopila v to
dvorano, ji je zdrknila črna polmaska z obraza in za hip
sem videl njeno lice, to je bil lesk raja! Videl sem lice
velike knežnje Katarine! O Rusija, s čim si si zaslužila
Podoben blagor živeti v bodočnosti pod žezlom takega
angelja!«

»Otrok, ti blazniš!« se je razburil starec, »pomiluj
rajši Rusijo, da zasede ta Armida njen prestol! Gorje
meni, trpko sem se prevari! v tebi! Poklical sem te iz tihe
domačije, kjer si raste! za resno delo — a glej, ob prvem
Pogledu na to zapeljivo ženo brez srca in kreposti po¬
stajaš nemiren! Varuj se tega gada! To ni angelj, to je

- 206 —

demon. Gorje ti, če padeš v njegovo mrežo: tvoje mlado
srce bo pohodila s ponosnim korakom in z nasmehom na
obrazu!«

Starec je prijel mladeniča za roko in ga je vlekel
upirajočega se daleč od mesta, kjer se je Andrej tresel
od neme jeze. Glas onega starca je zvenel tako veličastno,
njegove besede so imele tako moč prepričevalnosti, da je
Andreja, kateremu so sedaj Anine besede zopet padale
kakor ognjen dež v dušo, obšel smrtni pot. Potem se mu
je zopet zdelo, da je njegova dolžnost iti za starcem in
ga posvariti zaradi njegove predrznosti, s kakršno se je
upal govoriti o Katarini, toda ko se je spomnil, da ga
zaradi Miroviča ne sme nihče poznati, je ostal na mestu.
Neodločen je še ugibal, kaj se pravzaprav spodobi, da
napravi, ko ga je nekdo mimoidočih prijateljsko potrkal
po rami.

»Dober večer, Mirovič!« je'pozdravil neznanec in je
šel dalje; tudi Andrej je prijazno pokimal z glavo in je
hitro krenil v nasprotno smer.

Očividno je bilo, da je že čas oditi zopet v ječo, bal
se je za svojo tajnost izposojene obleke, videč, da se tako
lahko snide v dvorani z osebami, katerim je Mirovič
najbrže izdal svojo masko iz kakršnegakoli vzroka. Iskal
je še enkrat kakor za slovo Katarinino postavo, toda ples
se je ravno začel in velika k.nežnja se ga je najbrže ude¬
ležila, ker je ni bilo nikjer videti. Tudi ni bilo lahko
preriti se skozi plesalce in ta ovira je Andreju dobro
došla, ki se je sam pred seboj opravičeval za svoje obo¬
tavljanje; tajen glas, ki ga ni mogel preglušiti, mu je
šepetal, da je potrebno, zelo potrebno prepričati se o
lažnjivosti Aninih besed in o jezičnem obrekovanju ne¬
znanega starca. Prav nič jim ni verjel, ni dvomil o njeni

— 207

plemenitosti, toda čudno soglasje v trditvi obeh oseb, ki
nista imeli med seboj nobene zveze, je vseeno vzbudilo
v njem ljubosumnost, čeprav se je trudil samega sebe z
vso močjo varati.

Soha Diane je stala ob izhodu ozkega hodnika, ka¬
terega so tvorile dolge skupine južnih cvetlic in stena
dvorane, po kateri so obesili dragocene gobeline, da bi z
njih krasoto zakrili že razpokano zidovje »Alhambre«.
Hodnik je bil določen za promenado po plesu in je bil
sedaj popolnoma prazen. Andrej je mislil, da ne bo to nič
sumljivo, če začne pregledovati zanimjvo tkanino; ogle¬
doval je in občudoval, toda medtem se je pogosto ozrl
skozi veje mirt, lavorjev in kamelij nazaj v dvorano v
vrtinec plesalcev, če ne bi zopet slučajno zapazil Ka¬
tarine.

Prišel je na konec hodnika in je zagledal na stari
preprogi malo obledelo Didono z Enejevim mečem v roki;
oči nesrečne kartaginske kraljice so se svetile na nemalo
Andrejevo začudenje v resničnem ognju, toda ta mali
■čudež si je Andrej kmalu pojasnil s tem, da Didona ni
visela na zidu, ampak da je zakrivala najbrže vhod raz¬
svetljenega prostora, odkoder so lili žarki skozi kraljičine
oči ven. Dvignil je tapeto in je videl, da se ni motil: to je
bila nekaka čumnata, napravljena iz indijskih šalov, med
katerimi so se lesketala svetla zrcala, ki so odbijala luči
mnogoštevilnih girandolov. Pred enim izmed teh zrcal je
stala dama v rumeni, staromoskviški, z rubini okrašeni
obleki — zdelo se je, da si popravlja mehki, s črnimi per-
lami bogato posejani pajčolan. Andreju je zastala sapa.
Zagledala-je njegovo postavo, le na polovico iz draperije
zaves pomoljeno, pred seboj seboj v zrcalu, nasmehnila
: se je, toda ni se ozrla. Andrej je hotel napraviti korak

"208 —

naprej, toda zdelo se mu je, da ga je moč zapustila, in
mislil je, da ga omamlja kri, ki se je močno valila k srcu
in v glavo. Katarina se je slednjič počasi ozrla. Njene ve¬
like oči so počivale na njem polne miline in ljubezni. Kaj
bi bilo mogoče, da bi uganila njegovo prisotnost, da bi ga
spoznala tudi pod masko? Pomignila mu je z roko, naj
pristopi bližje.

»Opazila sem na vas novo lastnost, o kateri doslej
še slutila nisem,« mu je rekla pol šepetaje, »naenkrat ste
postali-boječi! Prosili ste me tako vneto za razgo¬

vor, no, kaj želite? Rade volje sem prišla na označeno
mesto. Govorite torej, saj vendar sami sprevidite, da ne
ostaneva dolgo časa sama tu, Orlov!«

Pri poslednji besedi in pri pogledu na njen zapeljiv
nasmeh, ki je bil namenjen drugemu, se je Andreju ohla¬
dilo srce. Torej' je vendar resnica, kar je Ana govorila!
Mislil je, da se maje svet nad njim in da nebesa padajo!
Za hip mu je prišla v glavo kruta, maščevalna misel. Kaj
ko bi naglo snel masko? Ali se ne bi zvijala pred njegovim
svarečim pogledom? Ali ne bi sklonila pred njim to po¬
nosno čelo? Ali naj jo kaznuje z očitajočimi besedami? ...
Ne, nikdar! Nič več ga ni ljubila, prevarila ga je, ni bila
več taka, kakor se mu je zdela... Toda čemu maščeva¬
nje? Kakor zver, krvaveča iz ran, katere ji je zadala kruta
roka, išče goščave, da bi tam tiho izkrvavela — tako je
hotel tudi on tiho s smrtno rano oditi nazaj v svojo ječo
in tam umreti od žalosti! Nikdar se ne sme zardeti pred
njim ona, katero je doslej častil kakor boginjo.

»Madame,« je rekel, pristopil je bližje in je govoril
francosko z glasom, ki se je njemu samemu zdel tuj.
»madame, blagovolili ste govoriti rusko in jaz nisem ra¬
zumel niti besedice.«

209 -

Katarina se je prestrašila, toda kmalu se je pomirila.
»Ali ste tujec?« je vprašala zopet s prevdarkom. .
»Da, madame, prihajam od daleč in zopet odidem
daleč. Mislim, da vas poznam tudi pod masko, zatorej se
ne obotavljam več predstaviti se vam kot sluga osebe, ki
se tolaži z nado, morda zastonj, da še niste doslej po¬
zabili nanjo, ker vam je bila nekoč draga —«

»Vi prihajate iz Stockholma!« je vzkliknila ginjeno,
»vi prihajate od Sergjeja Soltikova ...«

»Motite se,« je odgovoril obupano in od čuvstev že
skoro premagan, »prihajam iz daljnih step azijskih ...«

»Stojte! Ne izpregovorite njegovega imena!« je
vzkliknila v najglobočji ginjenosti.

»Ali ga sovražite?«

»Oh, gorje meni!« je lomila z rokami. »Odidite! Ni¬
sem vredna njegove ljubezni! Umrla bi pred pogledom
njegovega očesa!«

»Pomirite se, madame,« je šepetal Andrej in je ob¬
vladal z vso silo svojo razburjenost, svojo bolest in svoj
obup, »pomirite se, nič več ga ne boste videli — ni ga
več med živimi!«

Katarina je kriknila tako presunljivo, da je njen glas
prodrl skozi šum plesa in zvoke godbe celo v dvorano.
Bojevala se je nekaj časa z omedlevico. V hipu je bila
cela množica oseb v čumnati. Andrej je hitro dvignil dra-
perije poleg zrcala in je izginil. Hitel je po hodniku k Di¬
anini sohi in odtod kakor blazen skozi dvorano na koridor,
ki je držal k stopnicam. Imel je samo eno željo, potopiti
se zopet v temno noč, bloditi po sneženi pustinji — vrniti
se zopet v svojo ječo in tam od celega sveta pozabljen
umreti. Nekdo mu je zastavil pot.

14

— ^10

»Ali ste blazni, Mirovič?« je vprašal neznanec, oni,
ki ga je bil že prej pozdravil. »Za božjo voljo, skrijte usodni
denar, dokler ga kdo ne zagleda! Kaka nepozornost!«

Andrej je šele sedaj spoznal, da se mu je zlati denar
Agrafene čisto nedolžno gugal v zraku na črnem traku,
ko se je izmuzal iz žepa plašča, ne da bi bi! to opazil.
Hitro ga je shranil.

»Mirovič. pojdite, čas je že,« je nadaljeval neznanec
»baje ne poznate dobro grajskih hodnikov, peljal vas bom
jaz. Še enkrat se ozrite po krasnem, zapeljivem svetu, s
katerim se boste morda za vedno ločili s tem korakom'
Ali imate dovolj možatosti za smrt?«

Krasni, zapeljivi svet! Glasilo se je to kakor posmeh.
Umreti! Ta beseda je bila zanj prava godba. Namesto
odgovora se je pomembno zavesil na neznanca.

Ta ga je molče peljal skozi dvorano, dokler nista pri¬
šla do vrat ‘majhne sobe, ki je bila razsvetljena le od
enega samega kandelabra, ki je bil slučajno podrt, tako
da je bila v sobi skoro tema; samo nekaj svetlobe je pro¬
diralo tam iz dvorane. Hitro sta se zmuznila v ono sobo
in neznanec je odprl, oprezno se ozirajoč, tapetna vrata.
Nahajala sta se sedaj na dolgem, nerazsvetljenem hodniku,
po katerem sta hitela naprej. Na koncu koridora je iz¬
vlekel neznanec ključ in je odprl druga vrata, ki so držala
k stopnicam. Šla sta po njih doli in sta prišla na vrt; po¬
tem sta krenila po širokem, črnem drevoredu, ki ju je
z globoko senco popolnoma zakrival pred kakim nepokli¬
canim pogledom, in po okroglih, krivih potih sta slednjič
prišla do stare vrtne hišice. Tri korake odtod je stal nekdo
za drevesom. Neznanec mu je pošepetal nekako geslo in
je hitel z Andrejem naprej. V hišici je bila popolna tema.
Neznanec je otipaval zidovje in je potrkal na leseni zid

- 211 —

najprej dvakrat, nato trikrat. Pri poslednjem udarcu, so
se odprla majhna vrata, katerih pa je bilo v temi le malo
slišati, toda prav nič videti.

Neznanec je potegnil namišljenega Miroviča za seboj.
Šla sta po temnih stopnicah doli in ko je Andrejev vodnik
zopet potrkal na vrata, so se ta odprla in val svetlobe
je privrel prihajajočima nasproti. Neznanec je potegnil
sedaj zlati denar Agrafene in ga je pokazal maskiranemu
možu, Andrej je mehanično napravil istotako; nato so se
jima odprla poslednja vrata in prišleca sta se nahajala v
prečudnem prostoru. To je bila nekaka klet, od katere
stropa je visela steklena svetiljka, ki je obsevala skupino
nimf, grobo iztesanih iz lesa in živopisano poslikanih po
barbarskem ukusu — to je bil prostor, določen za tajne
ljubezenske sestanke v davno minulem času. Toda ta
vtis je bil še povečan s prisotnostjo mnogoštevilnih oseb
v maškeradnih oblekah, s snetimi maskami v rokah, in v
sredi tega čudnego zbora je sedela Agrafena na stojalu
prevrženc boginje, sedaj žalostno v kotu pohojene. Oči-
vidno zamišljena, se je zavijala ta deva v snežno belo
ogrinjalo in je imela zlate lase- slikovito ovite okrog glave,
ki jo je podpirala z roko. Bila je zelo bleda in oči je imela
Povešene.

Neznanec se je priklonil pred njo in je snel masko
kakor ostali — tudi z odkritim obrazom je bil Andreju
popolnoma neznan.

»Mirovič, zakaj se vi edini obotavljate demaskirati
se?« je vprašal neznanec.

Šele sedaj je začutil Andrej svoj kritičen položaj;
Premišljal je, kako bi se najbolje oprostil te zadrege, toda
neznanec, ki je bil očividno prestrašen vsled njegovega

14'

212

molka in ker je imel namišljenega Miroviča na sumu, je
naglo pristopil k njemu in mu je strgal masko.

»Izdajstvo!? je kriknil ob pogledu na Adrejev obraz
in je potegnil bodalo.

»Izdajstvo!« so zavpili ostali, obledeli so in so se vsi
vrgli z noži in bodali na mladeniča. Toda Agrafena, ki ga
je bila spoznala, je v tem hipu skočila s stojala in ga je
branila s svojimi snežno belimi prsi in z laktmi proti
smrtonosnemu jeklu.

»To je prijatelj, ki k nam prihaja,« je vzkliknila nav¬
dušeno, »prijatelj, ki mi je najdražji izmed vseh!«

Nastala je grobna tišina v kleti, toda kmalu nato se je
ogasil obupen krik vseh prisotnih: eden izmed krutih, na
Andreja namerjenih nožev se je bil smrtno dotaknil de¬
viških grudi Agrafene in rdeča lisa je vzplamtela na nje¬
nem belem plašču.

Agrafena se je nasmehnila, kakor da ne bi bila tega
opazila.

»Andrej, moj prijatelj, vi ste vendar prišli, moja slut¬
nja me ni prevarila, oče Jetrom je govoril resnico! Vi mi
ponujate tretjič svojo službo in umirajoč polagam svojo
nalogo v vaše zveste roke!« Po teh besedah se je opotekla
in se oprijela njegove rame.

Andrej je glasno zatarnal. Prinesli so vodo in ona si
je pomočila leskeči senci. Odleglo ji je.

»Dosti moči imam, da povem vse,« je rekla, »in več
ni treba. Slišite, kak ropot je?«

Vrata so se odprla in med njimi se je prikazal Mi-
rovič. Prišel je vseeno iz mesta o pravem času in ko ni
našel niti svojega maškeradnega kostuma niti jetnika, je
slutil nevarnost. S par besedami so ga poučili, kaj se je
pripetilo.

— i ; l3 —

Agrafena je zopet sedla na stojalo, z eno roko je pri¬
jela Andrejevo roko, drugo je podala Miroviču.

»Glejte Andrej,« mu je rekla, »priredila sem sijajno
praznovanje in ples zato, da bi se lahko brez skrbi po¬
svetovali, medtem ko se naši gostje zabavajo. Poglejte
okrog sebe, koliko prijateljev sem si že pridobila.« Zo¬
pet jo je zgrabila majhna omedlevica po teh besedah,
toda kmalu jo je premagala.

»Andrej,« je šepetala, »na vas in na Miroviča se naj¬
bolj zanesem. Gotovo, da mi ni treba od vaju še nove
-obljube, ne?«

Ni bilo treba nobenega odgovora, brala jima je pri¬
sego v očeh. Potem je zopet prijela oba za roko in je
začela govoriti s sigurnim glasom.

»Prijatelji,« — je rekla — »upam, da moja rana ni
smrtna, toda vendar smatram za svojo dolžnost povedati
vam sedaj vse, kar mi je oče Jefrem zaupal na smrtni
postelji; izvedeli boste tudi obenem, zakaj sem si naložila
za nalogo svojega življenja to, kar ste vi vsi obljubili iz¬
vršiti z menoj, to je osvoboditi nesrečnega mladeniča, na¬
šega pravega carja, Ivana VI.. katerega skriva Elizabeta
kot jetnika v temni schliisselbm ški trdnjavi. Poslušajte
torej, kaj mi je pravil oče Jefrem, ko sem bila sama v
njegovi koči medtem, ko je moj prijatelj Andrej Cernišev
naju varoval pred vsakim motenjem.«

Zarotniki so sedli v kolo, Agrafena se je napila sveže
vode in zdelo se je, da je popolnoma zdrava; tolažili so
se med seboj, da njena rana ni tako nevarna, kakor so se
bali, Agrafena je po malem odmoru začela pripovedovati.

»Ko sem ostala po odhodu Andreja Cerniševa sama
z očetom Jefremom v gozdni koči, se je ta slavnostno
prekrižal, globoko je vzdihnil in rekel: Glej, hči moja,

- 214 —

ta samostanska obleka, v katero sem se po dolgih letih
zopet oblekel, ni nobena preobleka; vedi, da sem res to,
kar se ti sedaj zdim, namreč menih in ne čebelar. Po¬
trebno je, da te seznanim s čudnimi doživljaji svojega
življenja.

Gotovo je prišla tudi na tvoje uho slava samostana
Valaamo, ki je sezidan sredi divjih valov lodoškega jezera.
Narodil sem se na enem izmed mnogoštevilnih otokov, ki
so raztreseni okrog Valaama kakor peščica dragocenih
smaragdov, ki so padli iz zlate škrinje kake kraljice. Moji
stariši so tja pribežali, ne vem, zakaj in odkod, in oče je
kmalo umrl. Moja mati je bila sveta žena, nikdar še ni¬
sem videl obraza, ki bi imel bolj očitne znake verskega
navdušenja kakor njeno bledo, od višje blaženosti sveteče
se lice. Celo najino življenje je bilo le sama molitev, kot
otrok nisem poznal drugega sveta mimo naših otokov,
mimo šuma ladoškega jezera, ki se mi je zdel najslajša
godba, mimo naših globokih gozdov, ki so mi bili raj, mi¬
mo samostana Valaamo in bližnjega Konjovca, ki sta se
mi zdela kakor odsev božjega mesta. Vsako leto sem
klečal z drugimi romarji, ki so prišli iz daljnih krajev, v
glavni kapeli pred srebrnim kipom svetega Arzenija in
vsako leto sem prosil boga iz globočine svoje duše, da
bi mi dovolil postati menih in doseči tako popolnost, ka¬
kor ta svetnik. Nekoč je opazil eden izmed bratov moje,
k nebu obrnjene oči in navdušen izraz mojega obličja, in
ko sem mu na njegovo vprašanje povedal vsebino svoje
molitve, je naprosil mojo mater, da bi me dala na vzgojo
k menihom, in obljubil je, da me sčasoma sprejmejo v mo-
nastir za brata. Materine oči so zagorele od veselja in gi¬
njenosti, jokaje se je ločila od mene in se je napotila na
dolgo božjo pot na goro Sinajsko, kjer je vsled utrudlji-

— 210 —

ve poti vsa srečna umrla. Poslednja vez, ki me je vezala
na svet, je bila s tem pretrgana in ko je prišel čas, ko so
me sprejeli v samostanu Valaamo kot sobrata, mi je bilo
zelo lahko odpovedati se svetu, popolnoma neznanemu.
Dolga vrsta let mi je mirno potekla v tihi molitvi in pri
delu v samostanskem vrtu, kjer sem gojil nelc drevesa in
cvetlice, ampak se tudi pridno zanimal za čebele in hranil
cele zaklade medu in snežnobelega voska. Da se zunaj
samostanskega zidovja razprostira svet, da razun mojih
častitih bratov, ki so se zavijali v dolge črne halje, živijo'
še drugi ljudje, mi ni prišlo skoro nikdar niti na misel. —•
Mogočne skale, ki so gledale iz vode in bile ovenčane s
temnim bodičjem in posebno v temnih nočeh podobne
ogromnim ladijam, okrog samostana usidranim, na kate¬
rih so stala drevesa kot angelji — krmarji, so zadostile
mojemu hrepenenju po ostalem svetu; ko pa je prišla
luna, velika, slavna, tekoča po neizmernem prostoru tem¬
nega neba, in ko so se tresoči valovi jezera zasvetili v
srebrnem siju njene sanjave svetlobe, se mi je vedno
zdelo, da je ta kotiček zemlje, v katerem živim, naj-
krasnejši na celem svetu, in hvalil sem gospoda, da mi je
prisodil, tu roditi se in tu umreti ...

Nekega dne je prišel v naš monastir redek gost, so¬
rodnik našega opata, ki je bil zelo plemenitega rodu.
Ravno sem pokrival po cerkvenem običaju svete ostanke
s svežim cvetjem cvetlic, ko je vstopil tujec v družbi
opata v kapelo. Takoj prvi pogled na njegovo obličje me
je čudno ganil in razburil — bral sem na njem vkljub svoji
neizkušenosti sledove duševnih bojev, sledove onega
burnega sveta, pred katerim sem v tem trenotku občutil
nekako negotovo grozo. Kaka razlika v izrazu obličja v
primeri s tihim obrazom čuhonskih ribičev in dobrosrč-

2I(> —

nih mužikov, ki so vsakega avgusta prihajali na veliko
božjo pot v naš samostan!

Komaj sem bil v kapeli zopet sam, sem se vrgel spo¬
korno pred svetnikovo sliko na kolena; očital sem si velik
greh, zakaj nisem si mogei več tajiti, da se je v meni ob
pogledu na tujca naglo vzbudila nekaka vroča radoved¬
nost, poznati »svet«!

Tujec je ostal pri nas precej časa. Bilo je poletje, oni
prijazni čas, ko solnce skoro ne zahaja in ko večerna
zarja ne obledi pred prihodom jutranje zore. Tujec je bil
prijatelj te sladke, srebrne polsvetlobe brez senc sanjave
severne noči in je večkrat sedel z opatom dolge ure pod
stebri terase, odkoder se je videlo v širno daljavo na va¬
lovečo vodo in na dremajoči gozd, kjer ni bilo v globoki
tišini slišati nič drugega kot daljno šepetanje vatov in
kvečjemu grulenje kakega izmed stotin sivih golobov, ki
so sedeli na okrajih in na prizidkih samostanskega po¬
slopja in ki so bili potopljeni v mirno spanje. Nekoč, ko
sem zadremal v temnem kotu galerije, me je zdramil iz
spanja strasten glas tujca.

»In to malomarnost napram celemu svetu, to grešno
sebičnost imenujete sveti mir?« je vzkliknil tujec. »Se¬
veda, kaj je vam za krivice, ki se utihotapljajo, kaj vam
je za pravice, v prah pohojene! Prvi dan molite za srečo
carja Ivana, drugi dan po ukazu za srečo carice Elizabete,
za čegavo srečo boste molili tretji dan? Najbrže za srečo
onega, kateremu se bo posrečilo izvršiti ravno tako črno
izdajstvo nad Eizabeto, kakor jo je izvršila ona nad onim
nesrečnim, v plenicah kronanim detetom!«

»Ne spodobi se, da bi mi odločevali o nasledstvu
naših carjev,« je odgovoril opat mirno.

»Toda priznati resnico in pravico se vam spodobi
kakor vsakemu drugemu!« je rekel tujec. Pri teh besedah
je vzel iz nedrij velik, zlat denar.

»Poglejte, oče, ta denar,« je nadaljeval, »kaj vidite
na njem? Poglejte to postavo, ki se dviga k nebu: to
je cesarica Ana, blagega spomina, in ta druga, klečeča
postava tu je Ana Meklenburška, vnukinja Ivana V.; v
rokah drži majhno dete, svojega sina, kateremu daje Ana,
odhajajoča iz tega življenja, na mlado glavico rusko
krono. Gorje, ta krona je postala za nesrečnega otroka
trnjev venec!«

Zakril si je obraz. Jaz pa sem se tresel od ginjenosti,
zakaj slišal sem stvari, o katerih sem imel samo nekake
meglene pojme, in vzdihi in vzkliki tega moža so mi trgali
srce.

»Grozne stvari se godijo pred tvojim obličjem, o
gospod!« je začel tujec zopet govoriti, »in tvoje usmilje¬
nje je neskončno, sicer bi gotovo pokončal z bliski svoje
jeze to grešno pleme! Vendar zaradi nekaj pravičnih imaš
usmiljenje nad Gomoro. Hvala, da so še ljudje čistega in
neomadeževanega značaja na svetu, izmed katerih si go¬
tovo, gospod, izvoliš odrešenika nedolžnemu trpinu!«

V tem hipu se je zgodilo nekaj groznega, česar ne
morem popisati: nekaj negotovega, kakor senca, nekaj
strašnega in ljubeznjivega obenem se mi je bližalo; to ni
bila luč in tudi tema ni bila ... Lasje so se mi ježili in
mraz me je stresal. Nekak nevidljiv prst se je dotaknil
mojega čela, na katerem so stale kapljice mrzlega potu,
nato pa je zginilo vse. V tem hipu sem bil kakor slep in
gluh, toda slednjič sem zopet zaslišal tujčev glas, ki je
Prodrl do mojih ušes.

218

»Na čelu tri sto grenadirjev« je nadaljeval, »je prišla
ponoči hči Petra Velikega v zimski dvorec. Dete-car je
mirno spalo v zibki, ko so pridrli v sobo. Eden izmed
grenadirjev ga je hotel prebosti, toda dete, ki se je vzdra¬
milo od hrupa, je z nasmehom dvignilo ročice k Elizabeti,
ki se je pogosto z njim igrala. Solze so ji začele teči iz
oči, ubranila je dete proti surovežem in ga je pritisnila
na srce. Nato je ukazala stariše deteta, Ano in njenega
moža, zapreti, in zjutraj se je Elizabeta dala razglasiti
za neomejeno vladarico države. Ivana in njegove stariše
je poslala v ječo, v pregnanstvo v najbolj pusti del
države. Pred Aninim odhodom je bilo tej še dovoljeno
izreči kako prošnjo in obljubljeno je bilo, da se bo ta tudi
spolnila. »Edino prošnjo imam,« je odgovorila Ana, .»da'
bi imela kot tovarišico zvesto prijateljico Heleno Orni-
Ijansko, seveda če mi hoče slediti v senco ječe.« Ple¬
menita Helena se ni niti obotavljala za hip deliti ža¬
lostno usodo s knežnjo, katere prijateljstvo je uživala za
časa njene sreče. Odpeljali so jih v Rigo in pozneje v
Oranienburg, kjer je pravi dedič ruske krone še sedaj v
ječi in čaka svojega rešitelja, katerega mu pravični bog
gotovo pošlfe vkljub vsemu neprestanemu trudu carice
Elizabete, da bi spravila v pozabljenje ne samo priču-
jočnost, ampak tudi ime nesrečnega Ivana. Saj je s po¬
sebnim zakonom prepovedala samo izgovarjanje tega
imena in kdor hrani pri sebi ta denar, ki ga je dala sko¬
vati cesarica Ana, se kaznuje s smrtjo! Oh, ti znak po¬
tlačene pravice,« je vzkliknil tujec, »leti v širni svet in
oznanjuj ta vnebovpijoči greh!« Po teh besedah je za-
lučil zlati denar visoko v zrak z vso silo v boju okrepljene
roke. Kakor zvezda je zamigljal v svetlem zraku poletne
noči in je padel nekje daleč pod skalo v senco temnih

219

dreves, ki so v tem trenotku zabučala kakor s preroškim
glasom. - Nato je odpeljal opat svojega gosta v hišo, jaz
pa, skoro uničen od vsega, kar sta se med seboj po¬
govarjala, sem ostal tu dolgo časa sklonjen v temnem
kotu.

Mir moje duše se je razpršil. Zdelo se mi je, da je
roka onega moža odgrnila zaveso, ki me je ločila od
sveta, polnega žalosti in bojev, grehov in trpljenja! Ali
ni imel tujec prav, ko je imenoval naše življenje sebično?
Ali ni bil to sam prst božji, ki se me je v temi dotaknil,
ali roka angelia, ki me je klical, naj nastopim rnučeniško
pot za pravico in resnico? Ali pa je bilo vse to le sle¬
parija hudobnega duha, ki me je hotel odvrniti od prave
poti božje? Neprenehoma sem se nahajal v grozni raz¬
burjenosti, niti za hip nisem imel več miru, nobena mo¬
litev mi ni uspela, če sem se zatekel v gozd, so me za¬
sledovale tja prikazni, meglene postave so mi kimale v
mraku za drevesi, iz jezerskih vod so se prikazale druge,,
ki so lomile z rokami, in če sem zatisnil oči, sem videl
dete angeljske krasote, ki me je gledalo z rosnimi očmi.
Nekoč, ko sem tavalfi po gozdu, sem zagledal^ v mahu
nekaj bliščečega, in ko sem se približal, sem spoznal
denar, ki ga je bil tujec zalučil s samostanske altane. Od
tega trenotka sem se smatral za izvoljenega rešitelja carja
Ivana, in v razburjenosti sem pokleknil v gozdnem mraku
in sem obljubil bogu, da posvetim vse svoje življenje, da
popravim, kar so drugi zagrešili. Toda gospod moj! sem
klical, daj mi znamenje, da sprejmeš mojo žrtev, o, pošlji
enega izmed svojih angeljev, če sem vreden te milosti!

Ta molitev se mi je še tresla na ustnicah, ko sem
zagledal skozi drenove veje na jasni gladini jezera velik
čoln. Spredaj je stala visoka postava, odeta v žalujočo

— 220

obleko z vihrajočim, črnim pajčolanom in z vihrajočimi,
kakor zlato svetlimi lasmi, bila je ljubka kakor angelj, za
katerega poslanstvo sem ravnokar prosil in skraja sem
mislil, da je res. doda čoln je pristal k bregu in kmalu
sem spoznal, da so bili v njem umrjoči ljudje; prišli so k
meni in ženska v žalni obleki me je vprašala za pot v
samostan. Peljal sem jo, čudno razburjen, po stopnicah
v skalo vklesanih, čutil sem, da se njih pojav, čeprav
so umrjoči, vendar nekako sklada z mojo vročo mo¬
litvijo, nisem se motil; ženska v žalni obleki je prosila
za zaslišanje pri opatu. Peljal sem jo v samostansko
govorilnico in medtem, ko sem ji poln spoštovanja po¬
nudil sedež, je vstopil opat. Globoko se mu je priklonila
in je podala resnemu starčku pismo.

»Helena Dirnitrevna Orniljanska sem,« mu je rekla,
jaz pa, ko sem zaslišal to ime, ki ga je tujec s takim nav¬
dušenjem izgovoril, ime te zveste, plemenite prijateljice
nesrečne velike knežnje Ane, sem ostal kakor pribit na
svojem mestu. Glej, to je angelj, ki mi ga je bog poslal!

»Zaslišana sem bila pri njenem veličanstvu v Petro¬
gradu,« je nadaljevala Helena Orniljanska, »da bi prosila
za neko ubogo prijateljico, ki je bila nesrečna, da je padla
v nemilost pri njenem veličanstvu in ki vsled tega za¬
časno živi s svojo rodbino v ujetništvu — za njeno ime
ne gre. Njeno veličanstvo, ki noče, da bi moja prijateljica
in njeni otroci trpeli dušno pogubo, je uslišala mojo
prošnjo in zapoveduje s tem pismom, da mora moja
prijateljica dobiti tolažbo svete cerkve in njeni otroci
pouk o bogu, in njeno veličanstvo torej ukazuje, naj gre
iz vašega samostana eden izmed bratov za spovednika
moji prijateljici in za učitelja veronauka njenih otrok.
Njeno veličanstvo si je izvolilo ta samostan zato, ker ji

je znana svetost življenja, ki ga živite tu, in .polaga vam,
ože, v roke nalogo, da izberete moža, za to sveto
opravilo sposobnega, moža priprostega srca in pobožnih
misli, ki se za posvetne zadeve prav nič ne briga.«

Opat je prebral pismo, ki mu ga je bila dala in je
spoštljivo poljubil cesaričin podpis.

»Brat Jefrem tukaj,« je rekel opat in je pokazal name,
»je mož, kakršnega, si želi njeno veličanstvo za duhovnega
svetovalca vaše prijateljice in bo gotovo z veseljem
sprejel nalogo, s katero mu je dano postati koristen.«

Njegovo dobrotljivo oko je vprašujoče počivalo na
meni. Helena Omiljanska je čakala na moj odgovor; od
ginjenosti nisem mogel dolgo časa spregovoriti niti be¬
sedice; kaj ni bilo sedaj že očitno, da me je samo nebo
izvolilo za orodje k velikemu činu? Pokleknil sem pri-
prosto pred opata in sem prosil njegovega blagoslova za
tako sveto nalogo. Položil mi je blagoslavljajoč roke na
glavo in mi je dal poljubiti safirovi križ, ki mu je visel
na vratu ...

Helena Omiljanska se je vrnila še tisti dan v Petro¬
grad, kamor sem ji drugi dan sledil; zelo ginljivo se je
ločila od svojega soproga, pri katerem se je ravnokar
dalje časa mudila, zakaj ta plemenita žena je razdelila
svoje življenje med njega in med drago prijateljico. Šla
sva na pot nevedoč, kam greva, zakaj cesarica ni hotela,
da bi kdo z gotovostjo vedel, kje ima Ivana zaprtega,
menjavala je torej neprenehoma mesto njegovega ujet¬
ništva, in med tem časom, ko se je Helena mudila pri
svojem soprogu, so Ivana zopet prepeljali, ne da bi Helena
vedela, kam, ker ji ni bilo dovoljeno dopisovati si s pri¬
jateljico. V vsakem kraju, kamor sva prišla, sva dobila
gotov ukaz, kam morava iti naprej, dokler naju niso

_ _

slednjič pripeljali pod vojaškim varstvom, kakor bi bila
kaka ujetnika, v majhno prijazno mestece, ki se je že od
daleč- smehljalo prišlecem s svojim zlatim križem in z
rožnatimi in belimi hišicami, katere so obrobljale tihe, s
travo porastle ulice... to so bile Holmohore, cilj najinega
pota.

Srečna sva bila, da sva se mogla odpočiti po utrud¬
ljivem potovanju, tem bolj, ker je Helena Omiljanska
vzela s seboj svojo malo hčerko Agrafeno, ker se ni
mogla ločiti od tega dragega deteta.

Ni mi mogoče popisati, kaj sem občutil ob pogledu
na žalost, ki jo je velika knežnja Ana morala trpeti za
svojega sina, kaj sem čutil ob pogledu na nežno, po¬
žrtvovalno prijateljstvo Helene Omiljanske, ki se je pro¬
stovoljno odpovedala svoji domačiji, svojemu soprogu in
vsemu blišču, da bi takorekoč v bedi živela tu v pozab¬
ljenem kotu severa kot angelj-tolažnik in varovala z
enako ljubeznijo lastno svoje dete kakor tudi otroka uboge
prijateljice. Velika knežnja Ana je namreč v ujetništvu
porodila hčer, ki je bila iste starosti z malo Agrafeno
Omiljansko. Ta dva otroka sta si bila čudovito podobna
v svojih jasnih očesih in v zlatih laseh. Materi sta jima
tudi dali isto ime. Ljubil sem oba dojenčka enako in njiju
materi sta mi bili hvaležni za mojo ljubezen, ki sta jo
brali na mojem obrazu, in za sočutje, ki sem ga imel z
njuno žalostno usodo; kmalu sta sami uganili, ne da bi
jim povedal, da smatram usodo za najvažnejšo stvar
na svetu, da z vso silo svoje duše hrepenim, da bi jima
olajšal žalost in Ivana osvobodil iz ječe. Prvič v svojem
življenju sem spoznal, kaj je strast, zakaj drugače ne
morem imenovati vročo ljubezen, s katero sem ljubil
malega Ivana: nikdar ni imel niti oče večje ljubezni do

— 223

' svojega otroka; preliti zanj svojo kri se mi je zdela preveč
lahka stvar, in večni blagor duše bi bil brez zadrege
daroval zanj! Vsako noč sem močil svoje blazinice z gor¬
kimi solzami, neprenehoma sem klical k bogu za pra¬
vičnost, in ko se ni usoda mojega varovanca nič izbolj¬
šala, sem začel celo proti nebu godrnjati... Vendar mera
naše bede še ni bila dovršena: hči Omiljanske je neko
noč naglo obolela in ko sem zjutraj zaslišal glasno tar¬
nanje in hitel v Helenino čumnato, je ležala njena hči
Agrafena mrtva na postelji!«

Andrej in ostali poslušalci so kazali ob teh besedah,
ko je Agrafena govorila o svoji lastni smrti, posebno
začudenje in menili so, da se deklici najbrže blede.
Opazila je to.

»Gledate z začudenjem name?« je vprašala. »Morda
se vam zdi, da se kali jasnost mojih misli? Tudi jaz sem
gledala tako očeta Jefrema, tudi jaz sem mislila, da je
njegov duh vsled bližnje smrti že zmešan in otemnel, toda
on mi je rekel mirno: »Ne čudi se, namišljena Agrafena
Omiljanskih, mojim besedam, ne meša se mi. Pravil sem
ti, da je mala Agrafena, Helenina’ hči, po hudi in nagli
bolezni mrtva ležala na svoji postelji. Na jok in tarnanje
se je hipoma prikazala v čumnati tudi velika knežnja
Ana s svojim detetom v naročju ... Ona in jaz sva se
kolikor mogoče trudila, da bi Heleno pomirila, kar se je
nama deloma tudi posrečilo.

»Tvoje dete, Helena,« je rekla velika knežnja, »je
prosto vsakega ujetništva, glej na moj sladki popek, ali ni
njegova usoda grenkejša: določen je, da ovene v prokleti
senci te zibelke ...«

Toda naglo ji je šinila v glavo neka misel.

224 -

»Helena-!« je zavpila in se je vrgla na kolena. »Helena!
nihče ne ve doslej o nagli smrti tvoje dušice, kot naš prija¬
telj, brat Jefrern, bodi milosrčna in se usmili moje hče¬
re... Tako sta si podobni, da ju nihče ne razloči, uboga
dojenčka! Naj pokopljejo tvojo Agrafeno v cesarski sar¬
kofag kot mojo hčer — ti pa vzemi moje dete, v tvoje roke
položim njegovo usodo, osvobodi vsaj njo, naj se veseli
zlatega solčnega svita v svobodi kot Agrafena Omiljan-
ska!«

Jokaje je dvignila Helena nesrečno mater in je pritis¬
nila njeno dete ihteč na prša. Zgodilo se je po želji velike
knežnje, Agrafena Omiljanska spi večno spanje v grobu
ruskih vladarjev, kamor so je prenesli, a ti, Agrafena, ti
si hči velike knežnje Ane Brušviške in sestra carja
Ivana VI.!«

Zarotniki so zagnali krik od začudenja, toda Agrafena
je proseča zamahnila z roko v znamenje, da noče, da bi
jo kdo motil v njenem pripovedovanju, ki jo je očividno
utrudilo in katero bi že rada končala.

»Osupnila sem po teh besedah očeta Jefrema,« je na¬
daljevala, »toda ni mi dal dolgo časa za premišljevanje in
je hitel h koncu svoijh spominov; Helena Omiljanska in
mati tvoja, velika knežnja Ana — mi je pravil — sta skle¬
nili, da se Helena vrne k svojemu soprogu, da te odda nje¬
govim rokam in mu pove svojo skrivnost pod prisego...
Obe gospe sta se ločili in potočili marsikako solzo. Dan
odhoda je bil že določen, ko nas je doletela nova nesreča.
Prišel je ukaz od cesarice, da se mora Ivan ločiti od svoje
rodbine in za vedno odpeljati v kraj, nam vsem neznan!
Naš jok je napolnjeval hišo, toda medtem, ko sta se obe
ženski zgrudili pod težo svoje nesreče, sem se jaz odločil

— 225 —

za dejo. Ura, ob kateri je bilo potreba, da svoj davni na¬
men, osvoboditi Ivana, sina moje duše, izvršim, je prišla.
Z zvijačo, prevaro in hlinjenostjo sem dosegel, da so mi
dovolili, da sem lahko šel s spremstvom, ki je spremljalo
Ivana v novo ječo. Ivan se je peljal v pokritem vozu, jaz
pa sem jo potegnil k vojakom, ki so ga noč in dan stražili.
Helena Omiljanska se je peljala v drugem vozu nekoliko
v stran, zakaj nji, ki je šla le nekaj časa po isti poti, kakor
mi, niso branili, da bi porabila gotovost, ki jo je nudila
prisotnost oboroženih mož v pokrajini, katero so vznemir¬
jali roparji. Ko smo hodili že dva dni v smeri proti jugu,
smo prišli v temno mestece, pod čegar ozidjem se je valila
divja reka. V tem mestu sta se ločili poti Helene in Ivana,
in v tem mestu sem se moral tudi jaz ločiti z njim. Bila je
že tema, ko smo jezdili v mesto, in sklenil sem, da bom še
to noč izvršil svoj namen, naj velja, kar hoče. Vojaki,
utrujeni od dolge poti, ki so jo napravili ta dan, so začeli
piti. Jaz pa sem v srečnem trenotku predrzno zgrabil ma¬
lega Ivana, ki je spal spanje nedolžnih, in isem v divjem
begu stekel iz hiše, pretekel mračno ulico in dosegel temen
gozd, še predno je prišlo komu na misel, zasledovati me.
Moja duša je divje vriskala, izvršil sem, o čemur sem že
toliko časa sanjal, Ivan je bi! svoboden, Ivan je bil rešen!
Moje moči so bile nadčloveške; brez prestanka sem bežal
in nisem čutil niti utrujenosti niti bremena, ki mi je ležalo
v naročju. Upal sem, da dosežem Arhangelsk in da ubežim
od tam na tuji ladiji. Joda najprej mi je šlo za to, da se za
dalje časa skrijem pred zasledovalci. Dva dni in dve noči
sem taval skoro brez prestanka po gozdni pustinji; tretji
dan sem jo potegnil k tolpi roparjev in izvržencev člo¬
veške družbe. Našel sem jih, kar cel tabor jih je ležalo
okrog ognja. Gostoljubno so me sprejeli. Obleka mojega

15

— 226 —

reda in svet nasmeh nedolžnega dečka sta naju zelo va¬
rovala; odkritosrčno so z nama razdelili kruh in sol in me
niso vprašali, odkod in zakaj bežim. Ah, ko bi jim bil po¬
vedal, ko bi se ne bil ločil od njih! Toda gorje, upal sem se
iti v naselbino, ki je ležala ob majhni reki, hotel sem si tam
naročiti konja; novica o mojem begu z malim carjevičem
se je že tam raznesla — skratka, zgrabili so me, izdali.

Peljali so me nazaj na mesto, odkoder sem Ivana od¬
nesel in kjer so držali Heleno Omiljansko v ječi, ker so
menili, da je sokrivka; ko je izvedela o mojem begu, je
neprevidno zagnala divji vrisk. Ko so me pripeljali nazaj,
so jo oprostili, toda nesrečna Helena, videč, kako so vlekli
mene uklenjenega, videč, kako so Ivana zopet zapirali v
ječo, je padla v tak obup, da ni bila več pri pameti: vpila
je s strašnimi’ besedami na božjo nepravičnost, kričala na
cesarico in z besnim krikom pozivala ljudstvo, naj osvo¬
bodi svojega pravega carja muk večnega ujetništva.
Ljudstvo se je ustavljalo in zbiralo v nemi osuplosti, bilo je
kakor neodločeno, kaj naj stori, ko se je tu naglo prikazala
oseba stroge vnanjosti, pred katero je vse padalo na tla;
to je bil nekak visok cesarski uradnik v bliščeči uniformi.
Sedaj je naglo nastal obrat, vojaki so začeli kamenjati
ubogo žensko, in množica, ki je bila pred nekaj časom tiha
in neodločena, je bila od surovega vzgleda razkačena in
se je začela poditi za Heleno, da bi jo pobila! Tu je zazve¬
nel glas uradnika: »Stojte! Kaj ne veste, da je carica, naša
gospa, ob svojem nastopu prisegla, da ne prelije niti kap¬
ljice krvi svojih podložnikov? Air hočete z obglavljenjem
te žene carsko besedo na laž postaviti? Zvežite jo in videli
boste, kako jo bom kaznoval.« Dal je nekake ukaze in v
kratkem so privlekli njegovi služabniki težek, iz lesa izte-
san križ. Satanski nasmeh je zaigral na obrazu tega okrut-

 _ 227 —

neža. Ukazal je mirno, naj omedlelo Heleno trdno prive¬
žejo na križ; ko se je to zgodilo, so zvlekli križ na breg
one črne divje vode, katere valovi so se drvili v spenje¬
nem toku po pusti stepi in skozi globoke gozdove.

»Kaj pa z otrokom?« je vprašal nekdo.

»Otrok spada k materi,« je odgovoril ukrutnež, in
čeprav so se nekatere žene temu protivile, vendar so pri¬
vezali ubogo dete na prša polmrtve Helene in so spustili
križ in njegovo breme v divje valove. Moje oči so videle,
kako visoko je pljusknila pena, kako se je križ v vrtincu
zavrtel, kako so se njene oči obrnile k nememu, neusmi¬
ljenemu nebu! — Moje uho je zaslišalo njen poslednji krik
in angeljsko petje, da morda tudi glas samega boga nikdar
ne prevpije oni strašni zvok, ki je stresel mojo dušo do
največjih globočin! Tema me je objela, padel sem na zem¬
ljo kakor mrtev. Ko se mi je povrnilo življenje, so stale
žene še na bregu in so jokale, toda križ je bil že zginil.
Sodnik se je obrnil k meni.

»Temu-le tukaj knut!« je zapovedal in njegov ukaz
je bil takoj izvršen.

Kaj je hila moja muka proti temu, kar sem ravnokar
videl? Čutil nisem ničesar, kri se mi je lila v potokih, moje
meso je viselo od telesa kakor cunje, toda žalost moje duše
je bila večja od moje telesne muke, mislil sem le na Ivana
in ko se mi je zdelo, da že padam pod udarci, da moja
duša že zapušča pozemeljsko shrambo, sem bil bogu hva¬
ležen za to, da mi je bilo pripuščeno za Ivana trpeti in
umreti; zbral sem vso svojo silo in sem hvalil gospoda
boga, čeprav je že zgrabila globoka tema moje misli.

Pustili so me ležati na bregu kot mrtveca, toda po¬
noči sem se prebudil in skozi temo se je svetila nad menoj

15*

— 2-28 —

zvezda in šum vode je napolnil moj sluh. Misli moje so
tako oslabele, da sem se le s težavo spomnil, kaj se je z
menoj godilo. Zaprl sem zopet oči in ko sem se drugič
zbudil, sem čutil, da ne ležim več na trdi zemlji, ampak
da se gugljem na nekakem čolnu in na nebu ni bilo več
zarje.

»Otet si!« mi je šepetal glas majhnega dečka, obe¬
nem so me zgrabile roke dveh mož in so me nesle na breg,
kjer je stala v gozdu majhna hišica. Tja so me skrili in
čez nekaj dni so me peljali naprej v gozd. Pobožna pesem,
ki sem jo pel, ko sem padal pod udarci rabljev, me je
otela; ribiči, ki so se ravno mudili na bregu, so me sma¬
trali za mučenika, izsledili so trenotek, ko ni bil nihče blizo
in so me odnesli. Živel sem v gozdu, daleč od mesta, kjer
so me mučili in bičali, slednjič, ko sem lahko sodil, da so
name pozabili, sem se nastanil pri nekem starem čebe¬
larju; toda ko sem spoznal, da lahko grem brez nevarno¬
sti tudi iz gozda, sem odšel k soprogu nesrečne Helene.
Ubožec je od žalosti osivel. Ko so mu spročili o ženini
poti, ji je šel naproti in ko je nekega opoludne počival s
svojimi ljudmi na bregu reke, ki se je valila skozi gozd,
je opazil sredi valov človeško postavo, privezano na les.
Potegnili so iz vode nesrečnico, ki je umiraje na rokah
svojega soproga temu na uho pošepetala svojo skrivnost
o otroku velike knežnje....

Dete je bilo rešeno, čeprav je vsled prestane groze
dolgo časa bolehalo. Omilijanski mi je rekel, da nikdar ne
izda deklici njenega rodu, da jo vzgoji kot svojo lastno
hčer. Odšel sem zopet v svoje gozdno skrivališče in sem
živel kot puščavnik in čebelar v kraju, kjer ni nihče vedel
o onem strašnem dogodku... Dvakrat sem se še upal

— 229 —

približati se Ivanovi ječi, toda vsi moji poskusi so bili
zastonj. Velika knežnja Ana je umrla od žalosti nad usodo
svoje rodbine in nad smrtjo nežne Helene Omiljanske, ka¬
tere spomin sem vedno častil kot spomin svetnice. Tebe,
hči žalosti, nisem nikdar popolnoma spustil z oči, ti si de¬
dič svete dolžnosti, in umirajoč polagam v tvoje roke
usodo tvojega brata, ki še vedno ječi pod jarmom krutega
ujetništva!-To je, prijatelji moji, kar mi je po¬

vedal oče Jefrem na smrtni postelji.«

Umolknila je in njen obraz je bil smrtno bled, njene
velike oči kakor umirajoč pogled; Andrej in Mirovič sta
čutila, da jo moči zapuščajo. Toda z nadčloveško silo je
Agrafena zopet premagala svojo omedlevico in se je smeh¬
ljala zarotnikom, ki so pokleknili okrog nje in jo pozdrav¬
ljali kot sestro svojega carja, ki bo, če bog da, kmalu za¬
sedel svoj prestol. Čez obraz ji je preletela globoka žalost
kakor temen oblak.

»Andrej,« je šepetala, »kaj govorijo ti možje o carju
in o prekucijah? Ne maram maščevanja, ne maram slave.
Obljubite mi samo, da boste Ivana osvobodili noči večne
ječe, da ga boste spravili čez mejo in da mu sporočite mojo
poslednjo voljo; moja edina želja je: da bi si nikdar >ne
prizadeval doseči prestola, ki imu je 'bil že enkrat tako
usoden!«

»Vse vam obljubim!« je vzkliknil Andrej, »vendar kaj
govorite o poslednji volji, vi niste smrtno ranjeni! Dovo¬
lite, da vas odnesem v vašo sobo in da pokličem pomoč.«

Zopet se je nasmehnila neizrečeno žalostno.

»Res je, res, kar pravite,« mu je odgovorila, »odpeljite
me odtod!«

— 220 -

Zbrali so se okrog nje, vsak ji je hotel pomagati. Na¬
pravila je sama nekaj korakov do vrat, toda hitro se je
vstavila; zaslišali so se nagli koraki, vrata so se odprla
in neki maskiranec se je preril do Agrafene same.

»Veliko novico vam prinašam!« je vzkliknil, »cesarica
Elizabeta umira, poročilo je prišlo naglo sem, velik; knez
Peter in njegova soproga sta že zapustila ples in hitela v
mesto...«

V hipu je bil prostor prazen, vsi so se razšli, samo
Andrej Cernišev in poročnik Mirovič sta ostala pri Agra-
feni.

»Bojim se, da nas naši prijatelji zapuščajo,« je rekla
Agrafena. »Potegnili so z nami zaradi sovraštva do Eliza¬
bete, sedaj si bodo najbrže poiskali prijateljstvo novega
vladarja!«

»Ne mislite sedaj na nič drugega, kot na svojo re¬
šitev,« je prosil Andrej.

Prijel jo je okrog pasa in ona se je udala kot poslušen
otrok njegovi skrbi; s polpotlačenim vzdihom mu .je po¬
ložila glavo na ramo in se je dala od njega peljati. Mirovič
je šel pred njima in je kazal pot. Prišli so v njeno sobo in
oba sta jo položila na posteljo; na klic je prihitela tatarka
in videč svojo golobico bledo in krvavečo, je začela tako
ihteti, da se je soba takoj napolnila s služabniki in da sta
se morala Andrej in Mirovič hitro umakniti. Mirovič je šel
iskat Omiljanskega, Andrej pa je s potrtim srcem zapustil
Alhambro, kjer je doživel toliko žalostnih dogodkov:
zakrit v noč, ki je bila še temna, se je vrnil po visokem
snegu v svojo osamelo izbo. Z vročo nestrpnostjo je pri¬
čakoval vrnitve svojega prijatelja.


Brez spanja je čakal do belega jutra in se ni dotaknil
niti pijače niti jedi, čakal je do temnega večera in mrzlično
razburjen je bedel do belega jutra, mučen od negotovosti
usode nesrečne Agrafene, žalosten vsled nezvestobe Ka¬
tarine, ki je tako kruto in brezsrčno zadala njegovemu
srcu neozdravljive rane — toda njegov prijatelj ni prišel
in dal o sebi prav ničesar vedeti, niti znamenja, da je še
živ. Slednjič je vendar zaslišal korake, slednjič so se ven¬
dar odprla vrata, na katera je tako dolgo in zaman upiral
svoj pogled, in Mirovič, bled, z lasmi, visečimi na čelo, je
stopil v izbo.

»Agrafena?« je rekel Andrej vprašujoč.

»Agrafena spi večno spanje« — je odgovoril Mirovič
m njegove oči so gledale v globoki žalosti Andreja. »Od¬
peljali so jo v mesto in stari Omiljanski si ruje sive lase
nad njeno krsto.«

Andrej je sedel nepremično na svojem sedežu; bil je
od te nagle novice ves potrt. V izbi je vladala grobna
tišina.

»Zvezda mojega življenja je ugasnila,« je začel zopet
Mirovič, »in slava mojega rodu je zopet izginila v globoko
noč. Peter je cesar in najbrže prostovoljno odpre ječo
ubogega Ivana; velikega čina, o katerem sem sanjal, ki naj
bi dodal lesk moji hiši, ne morem torej izvršiti, in sij, ka¬
terega sem videl v duhu svetiti se okrog mojega imena, je
izginil kakor nepomemben blisk, ki ga razim mene ni nihče
videl!«

Andrej ni odgovoril niti besedice; zdelo se mu je, da
je v tem trenotku Mirovič zelo brezčuten: Kaj se je brigal

— 232 —

Andrej za Mirovičevo slavo? Agrafena je bila mrtva! Ta
čista prikazen, ki se skoro niti z nogo ni dotaknila grdega
zemeljskega prahu, je izginila za vedno! Agrafene ni bilo
več! Njegova izba je bila veliko bolj pusta kakor prej...

Mirovič se je sprehajal zamišljeno z velikimi koraki
po čumnati, toda naglo se je vstavil.

»Še eno novico vam prinašam,« je rekel, »svobodni
ste!«

Andrej je sprejel to novico tako malomarno, kakor
se ga ne bi niti tikala; ostal je nepremično na svojem me¬
stu, tudi ko je bil poročnik odšel. Bolestno je premišljeval
o svoji bodočnosti. Kaj naj počne na tem svetu? Katarina
ga je prevarila, Lamberti je lagal, ko ji je prerokoval slavo
in velikost, kako gnusno prazna je bila ta njegova mod¬
rost! Andrej je žrtvoval svojo ljubezen neresničnim bese¬
dam tega sleparja in sedaj je moral gledati, kako nizko je
padla! In vendar jo je še vedno ljubil. Sam se je upiral
svoji trdovratni zvestobi, ni je hotel več ljubiti in obupno
se je oziral po predmetu, h kateremu bi se lahko privil, ki
bi napolnil strašno praznoto v njegovih prsih!

»Saj je Katarina, katero sem oboževal, ravno tako
mrtva kakor Agrafena!« je premišljeval otožno. »Saj sem
popolnoma osirotel in širni svet me objema hladno in ža¬
lostno kakor grob!« Toda srce mu je vendar očitalo: v
vrtincu bolnih občutkov in mučnih misli se je svetila v
tihi luči prikazen, kateri se je lahko udal s celo svojo dušo
- kaj ni živela doslej ona mirna, čista, od sveta in od
strupa nedotaknjena žena, njegova mati? Kaj se je smel
imenovati osirotelega, ko je imel še njo? Videl jo je, kako
sedi zamišljena pri ognju v krogu svojih otrok in se spo¬
minja nanj, kako potrpežljivo prenaša zaničevanje in trdo¬
srčnost svojega moža z ono mučeniško krono izgubljenega

— 933 —

življenja na čelu in z ono angeljsko dobroto v jasnem,
proti nebu obrnjenem očesu! -- Slišal je njen ljubeznjivi
glas, ko mu je ob ločitvi šepetala: Vrni se k meni, ako
te bo svet prevari!!« ... Oh, na ta zvesta prša bi rad po¬
ložil svojo utrujeno glavo! Niti pričakovati ni mogel več
onega trenotka, ko se zopet z njo snide, že je hitel na pe-
rotih sinovske ljubezni v njeno naročje. Vse na svetu je
prevara in laž razun srca materinega!

Poiskal je Miroviča, da mu razodene svoj namen;
toda ta ga je kmalu drugače poučil.

»Popolnoma razumem vaše občutke in vaše hrepene¬
nje,« je pritrdil poročnik, »toda ne pozabite, da morate iti
prej v mesto, da položite meč k nogam novega vladarja;
saj ste še vedno v njegovi službi, ne pozabite tega! Tudi
jaz grem v Petrograd in če hočete, greva skupaj.«

Andrej je spoznal, da je govoril njegov prijatelj čisto
resnico in je torej za nekaj časa odložil svojo najsrčnejšo
željo. Šla sta skupaj.

Peter je bil vesel, da se je zopet z njim sešel.

»Prosite za kako milost,« je predlagal in je stresel
Andreju roko, »nekaj sem vam dolžan za odškodnino, ker
ste bili tako dolgo v ječi.«

»Prosim torej vaše veličanstvo, naj me milostno iz¬
pusti iz službe,« je prosil Andrej žalostno.

»Tega ne napravim, prijatelj!« je vzkliknil Peter
vneto, »vendar če želite miru, imejte ga, dam vam dovo¬
ljenje za toliko časa, da se sami vrnete k meni!«

Andrej je hvaležno sprejel cesarjevo ponudbo in je
takoj hitel iz mesta, ker se je bal, da se lahko snide s
Katarino, katero so ravno pričakovali iz Carskega Sela;
ni hotel, da bi izvedela o njem. Drugače pa se ni nihče niti

234 —

brigal zanj; vsak je imel namreč dovolj skrbi, kako se
ohraniti in kako priljubiti novemu vladarju, Lev Nariškin
pa se je mudil v Moskvi.

Mirovič je sedel na voz k Andreju in ga je spremil
do konca mesta. Sklenila sta, da poročnik kmalu sporoči,
ali se je njuno mnenje, da Peter sam osvobodi Ivana, ures¬
ničilo, in obljubila sta si na možko besedo, da v slučaju,
ako se io kmalu ne zgodi, sama z vso silo poskrbita, da
se izpolni poslednja želja Agrafenina, z njeno čisto krvjo
posvečena. Objela sta se ob spominu na njo in Mirovič se
je vrnil v mesto. —

Andrejeva pot je bila neizrečeno utrudljiva, sneg se
je naglo tajal in cela pokrajina je bila podobna močvirju
brez konca. Bil je že večer, ko je prišel Andrej po presta-
nih težavah, ki so trpele cel teden, slednjič na posestvo
svojega očima. V vasi je zlezel s svojega voza in je šel peš
h gosposki hiši, kakih sto korakov oddaljeni. Srce mu je
zopet po dolgem času veselo tolklo, ko je zapazil na ob¬
zorju enolične ravnine obrise črnernega poslopja, ki je
melanholično gledalo med temnimi topoli v ribnik, kamor
je polna luna iz raztrganih oblakov potratno metala sre¬
bro. Skozi eno okno v pritličju je gostoljubno svetila rde¬
ča luč, Andrej je vedel, da tam navadno sedi mati in deli
onim rožastim, ljubkim fantkom večerjo, katero ti z veli¬
kodušno radodarnostjo delijo s svojimi najljubšimi prija¬
telji — psi. Približal se je tiho, da bi se ogrel ob pogledu
na to mirno sliko rodbinskega življenja, toda bil je nemilo
ogoljufan; v dolgi izbi ni bil nihče razun starega moža, ki
je zamišljeno tiščal obraz v dlani. Nekaka črna slutnja se
je nenadoma oglasila v njem, potrkal je hitro in močno
na okno. Mož pri ognju je skočil prestrašen pokonci in se
je ozrl okrog sebe; bil je Ilija, njegov bivši sluga.

— 235

»Ilija!« je zaklical Andrej veselo.

Ilija je mahoma spoznal njegov glas, kakor blisk je
priletel iz izbe in v trenotku je bil poleg svojega gospoda,
katerega je objemal in se zaman trudil ustaviti potok ve¬
selih solz, ki mu jih je nepričakovano svidenje izvabilo iz
zvestih oči. Šla sta v hišo.

»Kje je mati?« je vprašal Andrej in ni sprejel stola,
ki mu ga je Ilija postavil k ognju.

Ilija je gledal molče predse, mel si je čelo v zadregi,
nato pa so mu začele teči še bolj obilne solze.

»Za boga, govori!« je vzkliknil mladenič, »ali je
umrla?«

»Nisem rekel tega; kako pa naj rečem? Nobeden ne
ve tega!« je spravil starec šiloma iz sebe. »Odpotovala
je, to je edina resnica.«

Obrisal si je solze. Andrej je sedel poleg ognja, malo
pomirjen, toda zelo prevaran.

»In moji bratje?« je vprašal dalje in je vzdihnil.

»Ti? Oh, Andrej Nikolajevič, gorje!... Ah, zakaj
vam moram povedati to bolestno resnico! Batjuška,
mrtvi so!«

Andrej ga je divje stresel za ramo.

»Ti dremlješ, starec, in govoriš v sanjah! Prebudi
se in odgovori! Kje so Saša in Ivan in Vazil?«

Ilija je žalostno odkimal zglavo.

»Oh, da bi mogel dremati, namesto njih, tam, kjer
so položili svoje zlate glavice k večnemu spanju pod ze¬
leno rušo za gozdom! Ah, moj Saša, tam v kotu leži še
vedno njegova lesena sabljica in poglejte mojo rdečo
srajco: tale rokav tukaj mi je raztrgal Ivanuška! Mislite,

— 236 -

da ga bom kedaj zašil? Motite se. O Bog! in njih vesela
očesa so zaprta na veke in njih srebrni glaski tihi!«

Glava je padla Andreju na prša in iz oči so mu tekle
počasi debele solze.

»Kako so umrli?« je vprašal tiho in s slabim glasom.

»Ah. Andrej Nikolajevič, žalostno je to poslušati in
o tem praviti — to trga srce! Toda kaj? Božja volja je
bila' taka.«

Pokrižal se. je nekolikokrat in začel tiho pripove¬
dovati.

»To naše močvirje, bo naše močvirje! Saj sem vedno
rekel, da je to kazen božja za naš kraj. Vsako leto po¬
šilja na na-s strupene pline, kdo ve, če ne prihajajo iz sa¬
mega pekla? Kdo je zmeril brezkončno globočino, od¬
koder vstajajo? In vsako leto iztrgajo te megle kakega
iz naročja njegovih dragih. Danes se še smeješ in rože
ti cveto na licih, a jutri že stojiš pred bogom in pred nje¬
govo sveto sodbe Ti moja dobrota: otroci! Hm. ravno
taki so. kakor beli metuljčki, ki letajo po lokah, dotakni
se njihovih kril, kakor iz oblačkov napravljenih, pa je po
njih! In taki so tudi otroci. Vsi trije so šli zjutraj zdravi
ven. vsi trije so legli opoludne in vsi trije so umrli v eni
noči. Zvečer so njih lica gorela kakor žgoče rože, oči so
bile kakor modra zvezda, toda ponoči so imeli lica mrzla
kakor led in oči kakor kroglje zabuhlega srebra in oste-
klele! Da, da. tako je to bilo! Prvi dan se je še smejala
cela hiša od njihove srečne prisotnosti, toda takoj nato
je bila pusta, prazna kakor ognjišče brez ognja! Bilo je,
kakor če sede sivi golobčki v solncu na slemenu — pade
udarec in vsi odlete. Kam ste odleteli vi moji golobčki?
Zaman gledam za vami na modro nebo! Oh, batjuška. to
mi trga srce, to mi utrga srce!«

— 237 —

Skril je zopet zvesti obraz v dlan in celo telo se je
treslo od zamolklega ihtenja, ki je vzbudilo na smrt ža¬
losten odmev v pusti, prazni sobi.

Andrejevo oko je bilo suho, njegova žalost je nekako
okamenela, čutil je v srcu le neizmerno težo.

»In mati?« je vprašal čez dolgo časa.

»Ta je šla za vami,« je odgovoril Ilija in je dvignil
glavo.

»Za boga, kam?«

»No, za vami. Ne vem.«

»Za boga, govori jasnejše!« je rekel Andrej skoro
obupano.

»No, saj vam povem celo božjo resnico! Potrpite
vendar! Torej... Ko so vas tedaj odpeljali v oni grozni
mrzli in temini noči in ko mi ni mogel nihče povedati, kam,
in ko sta oba Nariškina samo molče skomiznila z ramo in
Ana Nikitišna z zobmi škripala in tako čudno svetila z
očmi samo ob vašem imenu, sem se napotil sem. Kako so
moje poročilo tu sprejeli, si lahko mislite. Teodora Di¬
mitrijeva je hotela takoj v mesto, da bi na vsak način
izvedela, kaj se z vami godi, toda njen mož ji je branil.
Pisala je na vse strani, poslala me je k svojemu bratu —
toda vse to ni pomagalo. Odgovori na njena pisma niso
prihajali in knez je odšel čez mejo! Teodora Dimitrijeva
je bila brez sveta.«

»Dalje!« je koprnel Andrej od radovednosti.

»Dalje? No, izvedela je vendar iz Petrograda, da so
vas baje odpeljali v Orenburg in vas tam uvrstili med
polk... Pisala vam je takoj in je z bolestjo čakala va¬
šega odgovora. Toda ta ni prišel. Vaš očim začel jo je
zmerjati, ker je imela neprenehoma solzne oči, tako da

-- 238 —

se ni več upala pred njim jokati. »Andrej je nehvaležnik,«
je rekel Mihael Stepanov, »tvoje pismo ga je malo ganilo.«

Ničesar ni odgovorila, toda prišla je za menoj na
vrt, oprla se je na grčav štor stare jablane in je rekla
meni, ki sem jo poznal še srečnega otroka: »Vem, da ni
res, kar trdi moj mož, Ilija, toda molčim, nočem slišati
trdih besed o svojem sinu, in slišala bi jih, ko bi naspro¬
tovala. Zanašam se na božjo porodnico, ta se me usmili,
zakaj tudi v mojo dušo se je zadrl meč!« Nekoč pa je
zopet prišla k meni pod drevesa in njeno oko je bilo obu¬
pano, zakaj čas je strašno hitro potekal a od vas nobe¬
nega poročila! »Ilija,« je tarnala takrat, »to me spravi v
grob! Kdaj bo konec tem mukam?« Ah, gorje, kmalu nato
je prišla nanjo gotovo trikratna muka: vaši bratje so
umrli. Potem je nisem videl dolgo, dolgo časa, žalost jo
je vrgla na posteljo, kjer se je borila s smrtjo, toda ozdra¬
vela je vendarle, in nekega večera, ko sem dremal tu pri
ognju, se je naglo prikazala, bila je bela kakor smrt in
groza je šla od nje: njene oči so gorele kakor v mrzlici,
mislil sem, da je to njen duh. Lomila je z rokami. »Ilija,«
je vzkliknila, »imela sem grozne sanje, videla sem svojega
sina, ki je umiral v strašni pustinji in je vzpenjal roke
proti meni. Na konec sveta pojdem, da najdem svojega
Andreja!« Mihael Stepanov je prišel za njo, oba sva mi¬
slila, da jo je napadla vročica, toda ona je popolnoma
mirno ponovila svoj sklep in ko ji je v tem mož branil
in po svoji navadi grobo z njo govoril, ni sklonila glave
kakor drugikrat, ampak je trdno obstala pri svojem in
se ni umaknila. Ako odideš iz hiše, se ti ni treba več
vanjo povrniti!« je zakričal divje Mihael Stepanov. »Če se
prav ne vrnem!« se je glasil njen kratki in krepki odgo¬
vor, zravnala se je ponosno in ga je gledala tako, da je

— 239 —

povesil oči in odšel iz' sobe. Nato se je obrnila k meni;
»llija, ali hočeš iti z menoj?« me je vprašala prijazno.
»Kaj nisem tvoj suženj, mati?« vprašam. »Ne, nisi,« je
odvrnila ona nato. Smejal sem se. »A kaj sem torej, Feo-
dora Dimitrijeva?« — »Ti si moj prijatelj!« je 'Odgovorila
nato s tako milim glasom, da so mi privrele solze v oči
kakor poletni dež in jaz sem ji padel k nogam.«

Ob tem spominu se je starec zopet spustil v jok in
precej časa je trajalo, da je mogel znova naprej pripove¬
dovati na nemalo muko Andrejevo, ki je s tesnobo ko¬
prnel izvedeti kaj gotovega o materini usodi.

»No, šla sva najprej v Petrograd, kjer se je Feodora
Dimitrijeva zastonj trudila doseči avdijenco pri carici in
pri grofu Suvalovu; carica je baje bolehala in Šuvalov je
imel baje preveč dela, d oda od vseh strani sva slišala,
da ste baje v Orenburgu in Feodora Dimitrijeva je sklenila
iti na to daljno, težavno pot. Pri nekem trgovcu na go¬
stoljubnem dvoru je prodala svoje perle in dragocenosti,
ki jih je bila vzela s seboj le za slučaj, ako bi ji primanj¬
kovalo denarja. Celo pot ni čutila vkljub vsem težavam
nobene utrujenosti in niti Za trenotek ni izgubila poguma,
bila je bolj vesela, nego sem jo kdaj videl od onega časa,
ko so odnesli njene uboge otročiče iz te hiše; toda ko sva
slednjič prišla v Orenburg in vas ni bilo tam in ko nisva
mogla izvedeti za vas, ji je upadel pogum in njen duh
se je nekako skalil. Večkrat je govorila čudne reči in nisem
je razumel. Grozno je bilo slišati njene vzdihe in ob
vzkliku, ki se ji je nekoč izvil iz ubogih prsi, so se mi
ježili lasje! Ako je hodila po ulici, so se ljudje začudeno
ozirali za njo, in če je molila v cerkvi in se zgrudila na
tlak, so prišli k nji milseč, da u.rnra. Nekoč je začela neka
žena v cerkvi jokati, ko je zagledala njeno obupano oko

240 —

in jo je prosila, naj ji pove, kako breme ji je naložil bog,
da pada pod njim na tla, in ko ji je bila Feodora Dimitri¬
jeva razodela svojo žalost, je rekla žena: »Po opisu mis¬
lim, da je bil vaš sin tukaj; seveda niso nikomur povedali,
kam ga peljejo, toda tačas se je šepetalo, da v Tobolsk.
Sama sem mu dala mleka in kruha, ako je bil to on; bog
vas okrepčaj!« Feodora Dimitrijeva je gledala dolgo časa
za njo, ko je odšla, in celi dan ni spregovorila niti bese¬
dice. Zjutraj me je vprašala: »Ilija, ali ne misliš, da je
bilo to, kar mi je ona žena pravila, božji prst?« »Ne
mislim,« sem odgovoril. Ona se je nasmehnila. »Toda jaz
vem, da je to božji prst in pojdem za njim!« Zaman sem
jo odvračal od tega sklepa, toda slednjič se je vendarle
zdelo, da me hoče poslušati. »Ilija,« mi je rekla s posebnim
prebrisanim nasmehom, katerega si tedaj niti tolmačiti
nisem znal, »liija, prav imaš. Kdo ve, če je bil to An-
drejček. Vrnem se domov. Toda denarja je žaiibog malo:
Ilija, jaz ti dam nekaj in pojdi sam peš, jaz se bom
vozila.«

Bil sem zadovoljen in sem se vrnil domov, dolgo
časa je trajalo, predimo sem dospel tja, toda kako je bilo
moje presenečenje, ko nisem dobil doma gospe! Prevarila
me je, hotela se me je otresti, sama se je napotila v Si¬
birijo! Kako je prišla tja? sam bog ve! Nikdar nismo
prejeli o nji gotovega poročila. Mihael Stepamov je pisal
na vse strani, v Orenburg in v Tobolsk. Slednjič smo
zvedeli od gubernatorja, da so našli pred nekaj časom
neznano žensko, ne daleč od mesta in po opisu in so¬
glasju časa je bila to — «

Andrej je obledel kakor smrt, bolesten krik se mu
je izvil iz ust in zgrudil se je nezavesten na tla.

— 241 -

Položili so ga na posteljo, kjer je nekaj dni ležal, ne
da bi bil resnično bolan, toda življenje se mu je zdelo
nekaj tako strašnega, da se ni upal iti iz sobe; prosil je
smrti, kakor kako božanstvo, za osvobojenje. Stari Ilija
ga ni zapustil niti za trenotek, moral mu je stokrat pri¬
povedovati, kar je že davno vedel, zakaj Andrej se je
kopal v svoji bolesti kakor v odprti rani, v kateri bi kdo
obračal oster nož.

»Saj ni gotovo, da je bilo ono truplo res Feodora
Dimitrijeva,« ga je včasih tolažil Ilija, ki sam ni veroval,
toda Andrej se je vedno nasmehnil z onim trpkim na¬
smehom, ki prihaja iz večje dušne bolečine, kakor jo
morejo besede izraziti.

Cez nekaj dni je vstal s svoje postelje in Ilija ga je
moral obleči.

»Pojdem odtod, toda ne vem, kam, Ilija; svet je širok
in zame brez cilja.«

Ilija ga je pregovarjal, naj ostane, da njegov očim
gotovo ne pride, našel je baje nekega čudaka, s katerim
se zabava cele mesece. Andrej ga je ubogal; bilo mu
je namreč ža vse malo mar in bil je tako brez svoje volje,
da, če bi mu kdo rekel »vrzi se tje v ribnik« bi bil
morda to tudi napravil. Cele večere je sedel molče in
zamišljen pri ognju, kjer je včasi sedela njegova mati;
Ilija mu je pripovedoval o nji in Andrej je pri tern poslušal,
kako šumi veter po praznem hodniku, kako je stresal
vrata v gornjem nadstropju, in veselil se je prevare, da
delajo tak hrup njegovi bratje in da sliši njih tihe, hitre
korake. Drugo pot je zopet sedel na starem pokopališču
za gozdom, kjer so oni mali kerubi sladko sanjali svoje
otroške sanje pod nežno travo, že vso polno spomla¬
danskih cvetlic, in šepetanje sapice se mu je zdelo kakor

16

— 242 —

plahutanje njih belih peroti, in pesem mladih ptičic mu je
bil glas njih ljubezni iz daljave! In večkrat, ko je gledal
stare, polomljene križe, se je nehote spomnil na davne
čase, na ono zapuščeno pokopališče s podrtimi križi, ki
so ležali kakor oprti na temna drevesa, kjer je stala pred
njim Katarina v polni krasoti, čista, vzvišena, sanjajoča
o raju nedolžnosti in neskončne ljubezni! Kako daleč,
daleč je ležal za njim oni svet, oni mični svet krasnih
spominov na Katarino, na Agrafeno! Kelih veselja je bil
izpit in grenek pelin žalosti in gorja je bil sedaj njegov
edini delež ...

Ob takih mislih se mu je zdel čas kakor svinčen;
niti zapazil ni, kako je prišla pomlad in kako se je raz¬
cvetelo poletje, dokler ga ni dvoje pisem vzbudilo iz te
letargije. Prvo je bilo od Miroviča. Vabil ga je v mesto.

»Uvrstiti sem se dal v polk, ki leži v Schliisselburgu,«
mu je pisal poročnik, »zakaj mnenje, da bo Peter sam
osvobodil carja Ivana, se je izkazalo za neresnično; ta
naloga, posvečena z dragoceno krvjo Agrafene, leži sedaj
zopet s celo svojo težo na naju. V mestu boste slišali kaj
več o meni, prišel bom k vam in vam povedal, kar se
ne more zaupati papirju.«

Drugo pismo je bilo od pribočnika cesarja Petra.

»Pridite v mesto,« je pisal pribočnik, »cesar po¬
trebuje vse svoje prijatelje, nekako izdajstvo, tajno, ne¬
razrešljivo kakor tema in nočna megla se dviga v zraku:
cesar, preveč zaupljiv, se smeje mojemu strahu, toda
moje srce čuti, da moja slutnja ni neresnična. Vem, da ste
eden izmed malo mož, na katere se lahko zanese, zatorej
ne odlašajte s svojim prihodom. Žalibog, moram vam
priznati, da cesar ni več oni velikodušni človek, ki se je
pokazal prve dni po svojem nastopu začudenim očem

248 —

cele Rusije, žailibog, padel je zopet v .svoje manije, obnaša
se tako čudno, kakor se je obnašal pred smrtjo carice
Elizabete. Njegova žena se ga skoro sumljivo ogiba,
skoro nikdar ni z njim na enem in istem mestu. Res, zdi
se mi, da tudi ona kuje nekake spletke —«

Andrej se ni obotavljal; dolžnost ga je klicala k
Petru in zavest, da se le težko snide s Katarino, ga je
pomirila. Poslovil se je srčno z lilijo in mu obljubil, da
ga zopet pokliče k sebi, ko si sam utrdi svojo bodočnost.
Nastopil je svojo dolgo pot čez stepo, ki je bila sedaj
zopet zelena, in zrnce nade mu je zopet začelo kaliti v
njegovi duši. Nekoč mu je celo prišla v glavo misel,
morda moja mati vendarle ni umrla! Z varstvom in po¬
močjo cesarja bom lahko izvedel resnico in gotovost.
In če jo najdem, se zaceli morda rana moje duše; življenje
moje se bo zopet razjasnilo, ubežal bom z njo in z
osvobojenim Ivanom čez mejo, poiskal v Genovi go¬
spoda Lugardona in v blaženem gorskem zatišju, po¬
zabljen in ločen od sveta prebijem mirno svoje življenje
in najdem v pravem prijatejstvu in rodbinski sreči pov¬
račilo za svojo prevarano ljubezen!

Crdna zmes občutkov se je polastila Andreja, ko je
zopet zagledal v daljavi zlate kupole Petrograda, ki so se
lesketale v večernem solncu. Kako različne, bridke in
blažene trenotke je preživel v tem mestu!

Ko je zvedel, da se cesar mudi v Oranienbaumu, se
je sprehajal Andrej po mestu. Nemalo se je čudil, kako
brezobzirno.se je govorilo o cesarju in o državnih za¬
devah; povsod, v gostilni, kjer je stanoval, na trgu, kjer
se je sprehajal, v traktirju, kjer je večerjal, povsod se je
govorilo o vojni, za katero se je odločil cesar proti Dan¬
skemu, da bi na tej državi maščeval krivico, ki jo je

16*

— 244 -t

nekoč napravilo Holštinski, njegovi stari domovini, pov¬
sod so rohneli proti tej vojni in brez bojazni grajali blazno
ljubezen in udanost Petrovo napram pruskemu kralju,
katerega je vsak smatral za največjega sovražnika Rusije.
Največje pohujšanje je napravila anekdota, ki je ravno
krožila po mestu: cesar je baje javno pri obedu vstal od
mize, pokleknil pred podobo Friderika II. in se je sam
proglasil za njegovega slugo in vazala!

Na obrežju se je tlačilo ljudstvo okrog vojaka, ki je
kazal nekak zlat denar. Tudi Andrej je pristopil k njemu.

»Nezaslišano je, kaj trpi carica!« je pripovedoval
vojak, »surovost cesarja napram nji ne pozna nobene
meje, hoče jo baje zavreči in se oženiti z Voroncovo.
Včeraj zvečer sem stal na straži na hodniku in sem videl
njeno sklonjeno postavo korakati mimo mene, izkazal
sem ji čast, toda naša vzvišena gospa je že tako navajena
biti zanemarjena, da jo je samo izpolnitev moje dolžnosti
presenetila. Vstavila se je. »Kako je mogoče, da si me
spoznal v tem mraku?« je vprašala nekako ginjena.
»Matuška naša,« sem vzkliknil navdušeno, »kdo te ne bi
spoznal? Ti razsvetljuješ vsak kraj, koder hodiš!« Po¬
gledala me je tako hvaležno, da so se mi oči zasolzile,
in mi je dala ta denar. Resnično, ne ločim se od njega
nikdar, ne bi ga dal, ko bi moral od gladu poginiti!«

»Naj živi cesarica!« je vpilo ljudstvo na vse grlo, in
Andrej, čudno razburjen od vsega, kar je bil slišal, je
poiskal svoje stanovanje. Zjutraj zgodaj je odšel iz Pe¬
trograda v Oranienbaum. Jutro je bilo čarobno, zelena
pokrajina je gledala sanjavo, deloma še v meglo, kakor
v pajčolan zavita z rosnimi očmi gori k čistemu, bledo-
modremu nebu, na eni strani so se belile med temnim
drevjem ljubke vile ruskih velikašev ob cesti, ki se je

- 245 —

vila križkražem, na drugi strani so se modrili, povrhu
kakor posrebreni, valovi finskega zaliva in zdelo se je, da
so se vse zvezde, ki so zginile z neba, kopale sedaj v
tem gibajočem se azurju. Nad vrhovi borov in jelk se je
že zasvetila srebrno lesketajoča se streha slavnega Peter-
hofa, ko se je Andrejev voz naenkrat vstavil.

’»Kaj je?« je vprašal Andrej kočijaža.

»Kolo je poškodovano, batjuška!« je odvrnil ta po¬
polnoma mirno. Andrej je stopil z voza; krasno jutro ga
je vabilo na sprehod.

»Pojdi torej nazaj v vas, ki stoji tam za gozdom, do
tja je le nekaj korakov,« je ukazal; »medtem pojdem peš,
in ko boš imel kolo popravljeno, me lahko dohitiš na
cesti v Oranienbaum.«

Kočijaž se je obrnil, Andrej pa je zavil s ceste in je
šel med gostim grmičjem naprej, vila se je tam senčnata
stezica. Komaj je napravil kakih tri sto korakov, je za¬
pazil kmečki voz, ki mu je letel v polnem diru nasproti
po cesti od Peterhofa in v katerega je vleklo osem
majhnih tatarskih konj. Na vozu sta sedeli dve ženski v
mestni obleki in sta zelo živo pripovedovali nekaj možu
velike postave. Nekoliko korakov od Andreja so se ne¬
nadoma vstavili, vsi so bili razburjeni in v veliki za¬
dregi ... Andrej se je vstrašil, ni bilo dvoma, spoznal je
Katarino! Pomel si je oči, ker ni mogel verjeti svojemu
pogledu! Toda saj je vedel, da se mudi v Peterhofu,
morda je bila torej to kaka šala, ki jo je ravno napravila?

Toda njen obraz je bil preveč resen in ženska na
njeni strani, v kateri je Andrej spoznal eno izmed ko-
mornic, je smrtno obledela; tudi mož, ki je sedel z njima,
se je neizrečeno vstrašil. Medtem je Andrej spoznal vzrok
splošnega strahu: to je bil drug voz, ki je tudi letel v

— 246 —

diru, toda v smeri od mesta, njim nasproti. Katarina se
je najprej zavedla in njen obraz se je razjasnil, zakaj
spoznala je onega, ki je sedel v vozu; zamahala je z
robcem in predno je pretekel mal trenotek, sta bila oba
voza skupaj.

»Vse je pripravljeno!« je zaklical oni mož, obrnil je
in sedaj sta letela oba vozova s hitrostjo vetra proti
mestu in Andrej bi bil morda mislil, da je bilo vse to le
prikazen, ako bi mu ne bil oblak belega prahu na cesti
dokaz resničnosti dogodka, katerega si ni znal pojasniti.
Ali je bilo morda to ugrabljenje? Ali je sklenila Katarina,
razsrjena od Petra in njegove surovosti, ubežati z lju¬
bimcem? Ali bi se posrečilo drugemu to, o čemur se on
nekoč še sanjati ni upal? Ne, vsemu na svetu, samo tej
misli ni mogel pritrditi! Zopet je čutil, kako brezmejno,
kako blazno jo še vedno ljubi. Hitel je v smeri k Peter-
hofu, kakor da bi tam pričakoval pojasnila Bilo je še
preveč zgodaj, da bi dajala hiša ali park znamenje živ¬
ljenja; legel je v travo in je čakal. Toda vse je ostalo tiho
in dremajoče v mehki svetlobi zgodnjega jutra, dokler ni
pridrdral njegov voz s popravljenim kolesom zopet k
njemu nazaj. Sedel je in se peljal naprej v Oranienbaum;
tam bo gotovo najložje izvedel, kaj je neki pomenila ta
jutranja, cesaričina promenada.

Tam je bilo zelo živo, Peter se je pripravljal s celo
suito v Peterhof, k cesarici na obisk. Pod starimi drevesi
na bujni travi so čebljale dame v polni vabljivosti ju¬
tranjih toalet in po rumenih stezicah parka so se spre¬
hajali kavalirji v najsijajnejših uniformah.

Peter je sprejel svojega bivšega pribočnika neizre¬
čeno prijazno, povabil ga je takoj na izlet v Peterhof in
Andrej, ki je bil zelo radoveden, kako se bo neki ona

— 247 —

uganka ob jutranji zori na cesti razrešila, je bil od srca
hvaležen temu vabilu; saj je z gotovostjo vedel, da ne
bo našel tam Katarine in ni se mu bilo treba bati njemu
neljubega sestanka z njo.

Po zajutrku so se odpravili na pot. Cesar je sedel z
Voroncovo in s pruskim poslanikom v pozlačenem vozu
in celi dvor mu je sledil, deloma na konju, -deloma v
odprtih vozovih, dame so se glasno zabavale in gospodje
so se trudili dokazati z najpredrznejšimi skoki svojih konj
lastno gibčnost in pogum. Cesta je zvenela od smeha in
govora, peketanja konj in drdranja vozov, migljala je
živopisana v vseh barvah damskih toalet in se svetila od
srebra in zlata blišče-čih redov galantnih kavalirjev.

Bili so že blizo vrat perhofskega parka, ko je pri¬
hitel v polnem diru prvi cesarski pribočnik kavalkadi
nasproti in zavladalo je nemalo začudenje, ko je vstavil
voz vladarja samega.

»Kaj pomeni to?« se je obregnil nad njim Peter.

Pribočnik mu je pošepetal nekaj na uho in cesar je
obledel. Izstopil je iz voza in je ukazal, naj odide celi
dvor v peterhofski grad, in je obljubil, da pride tudi on
tja v najkrajšem času.

Veseli govor je naenkrat obtičal v grlu vseh udele¬
žencev, vsak je bil razbujen in nihče ni vedel prav¬
zaprav zakaj; molče so ubogali vladarjev ukaz, ki se je
res kmalu prikazal v krogu prestrašenega dvorjanstva.
Čelo njegovo je bilo čmerno, oko njegovo kakor ste¬
kleno. V trenotku so izvedeli pričujoči, kar je Andrej že
nekaj ur prej vedel: da je cesarica brez sledu zginila in
nihče si ni mogel pojasniti, kam in zakaj. Vsi so ostrmeli,
nihče si ni vedel pomagati. Nekdo izmed gospodov je
pripeljal lakaja Francoza, ki še ni razumel niti besedice

— 248 —

ruskega jezika, pred cesarja samega in mu je ukazal, naj
govori.

»Njeno veličanstvo, za katero se, sir, bojite, je
zdravo,« se -je nasmehnil lakaj s poklonom, »saj sem jo
videl zjutraj v mestu; mislim, da je šla cesarica tja za¬
radi kake slavnosti, zakaj videl sem mnogo, mnogo vo¬
jakov v polnem orožju..«

Kakor blisk skozi temno noč so zasvetile te besede
skozi mozek vseh prisotnih, toda čez malo časa se je vse
še bolj pojasnilo. Neki mož v kmečki obleki, ki je porabil
nastalo zmešnjavo, se je preril skozi množico do vla¬
darja samega, pokleknil je in mu izročil pismo. Cesar je
bil tako razburjen in se je tresel po celem telesu tako, da
se je zastonj trudil prebrati eno -samo vrstico; dal je
torej pismlo Andreju, ki je slučajno stal v bližini, in je
velel, naj prebere pismo na glas pred celim dvorom.
Pismo je bilo kratko in brez podpisa. Glasilo se je takole:

»Vsi gardni polki so se uprli; cesarica jim je na čelu,
izvolili so jo za samoivladarico ruske države; sprejela je
krono iz rok duhovščine in ravnokar -stopa v kazanjsko
cerkev; v-se ljudstvo se je udeležilo tega upora proti va¬
šemu veličanstvu in vaših vernih služabnikov ni nikjer
niti videti.«

Grobna tišina je nastala v dvorani in pismo je padlo
iz rok osuplega Andreja. Drug drugega so gledali v obraz
in pričakovali -nagovora, sveta, odločitve, ki pa ni prišla
od nikoder. Car Peter je stisnil pesti in njegova prša so
delovala, kakor bi ga hotelo zadušiti; njegova bledost se
je spremenila v temno krvavo rdečico, lomil je.z rokami
v naj-čudnejših kretnjah in je letal po sobi kakor besen;
njegovi prestrašeni dvorniki so bežali pred njim kakor

249

drpbni ptiči pred jastrebom — bil je namreč res tak,
kakor bi se mu zmešalo.

Slednjič je našla njegova grozna besnost besede.

»Moj prestol, moje življenje onemu,« je zarjovel, da
se je razlegal njegov glas po celi palači in budil odmev v
vsakem kotu, »moj prestol, moje življenje onemu, ki mi
prinese krvavo glavo te preklete vlačuge! Izdajice, zakaj
stojite tu vsi tiho? Zakaj ne zvonite z vsemi zvonovi,
da bi se zbralo ljudstvo bližnjih vasi pod orožje in va¬
rovalo svojega cesarja? Kdo pojde v mesto, da mi pri¬
pelje moj polk?«

Zmešnjava je prikipela do vrhunca, ko je neki mož
hladne razsodnosti, z mirnim obrazom poprijel za be¬
sedo; bil je maršal Miinich, katerega je cesar velikodušno
poklical iz sibirskega izgnanstva. Njegova snežnobela
glava in moško, odločno obličje sta vsakega napolnila s
spoštovanjem in zaupanjem, Peter sam je umolknil in se
pomiril, ko je začel Miinich govoriti.

»Cernu ta obup?« je vprašal maršal, »saj vaše veli¬
čanstvo sedaj še ni izgubljeno. Prišle so nove vesti iz
mesta, ki sem jih zaslišal. Cesarica gre proti nam na čelu
dvajset t ; soč mož; taki sili se ne more vzdržati niti tu v
Peterhofu, niti v okolici, toda rešitev vašega veličanstva
je v bližnjem Kronstadtu. Tam najdete mnogoštevilno po¬
sadko in svoje močno brodovje. Upor v mestu je bil tako
nagel, da tudi naglo mine, in Kronstadt vam nudi, sir,
taka sredstva, da stresete Petrograd, ako se njegovo iz¬
dajalsko prebivalstvo kmalu ne vrne k svoji dolžnosti, k
vam.'«

Učinek teh besed je bil čudovit; mir in ravnodušnost
sta se kakor pričarana vrnila v srca vseh; cesar se je
pripravljal k odhodu, toda, usoda je hotela to drugače:

- 250 —

lastni, holštinski polki, ki so ostali Petru zvesti, so pri¬
drli v tem trenotku v Peterhof in njih klic: »Naj živi
cesar,« — se je razlegal kakor grom po parku in prodrl
v palačo.

»Moji polki!« se je razveselil Peter, »otet sem! Tu
ostanem!«

»Za boga, naj blagovoli vaše veličanstvo poslušati
modre svete maršalove!« je prosil Andrej.

»Prijatelj, nisem vedel, da si tak malodušen trst!«
je odgovoril Peter, »kaj hočeš od mene. Kako, jaz naj
bežim pred sovražnikom, predno se pokaže? Kaj bi mislil
o meni največji junak vseh vekov, moj oboževani mojster,
Friderik Veliki?«

Vse prigovarjanje je bilo zastonj; Peter je hitel med
svoje rojake, stara vojaška manija se ga je zopet po¬
lastila kakor vročica, celi dan je »preiskoval tla,« kakor
je imenoval svoje brezpomembno dirjanje na konjih s
strategičnim izrazom, in je razpostavljal svojo vojsko za
boj. Čas je potekal in zmešnjava je rastla, zakaj vsak je
sprevidel nesmisel tega početja; tu se je naglo na večer
razlegel krik: »Cesarica in njena armada se pomika proti
Peterhofu! «

Paničen strah se je polastil sedaj cesarja.

»V Kronstadt, moji zvesti, v Kronstadt, za božjo vo¬
ljo!« je kričal obledeli Peter. »Hitro, hitro, sicer smo
izgubljeni!«

V divji naglici se je gnalo vse k morju, kjer ste stali
usidrani dve jahti, toda marsikak dvornik se je izgubil
pri tem v vrtnem grmovju, hoteč odreči se cesarja in po¬
tegniti s Katarino, na katere stran se je zmaga očividno
nagnila. Andrej je ostal v odločilnem trenotku zvest svoji
dolžnosti.

— 251 —

Morje je močno kipelo iz svojih globin in solnce dol¬
gega, severnega poletnega dneva se je ravno potapljalo
v temno brezdno. Razorana gladina je metala kvišku ve¬
sele valove, katerih vrhovi so se vzpenjali bliščeče in
prozorno k vijolčasto sivemu nebu kakor čarobne glave
morskih vil, pa so zopet hitro padali nazaj v globočino
kakor bi se v divjem plesu podili za širokimi toki zlata,
katero je ugašajoče oko dneva tako radodarno metalo v
šumečo vodo. Toda počasi je ugasnil ves ta blišč in črni
valovi so enakomerno gugali cesarske ladije na svojem
sivem naročju pod pajčolanom mraka. Nihče ni sprego¬
voril glasne besede in pljuskanje razjarjenih valov je ža¬
lostno zvenelo v večerni zrak. Slednjič so se približali
določni obrisi otoka, na jadrajoče so se namrgodile ne¬
prijazne bašte kronstadstske in ladije so se pripravljale
pristati k bregu. Tu se je razlegal v noč pošasten klic:

»Kdo tu?«

»Cesar!« se je zaklicalo z galer.

»Ne poznamo nobenega cesarja!« se je glasil grozni
odgovor in Peter se je opotekel pod težo teh usodnih be¬
sed. Prišel je prepozno; Katarina, ki je bila bolj previdna
kakor on, se je že polastila važnega Kronstadta!

Peter se je slednjič osrčil, pohitel je na čelo ladije in
je razgrnil svoj plašč; luči z bašt so mu zasvetile v obraz
in žarki bakelj so fantastično zaigrali na bogatih demantih
veiikega reda na njegovih prsih.

»Spoznajte me, moji zvesti!« je klical z glasom, iz
katerega je gluho zvenel njegov obup, »spoznajte me
vendar, jaz sem!«

Na stotine bodal se je zabliskalo na bregu in povelj¬
nik trdnjave je zaklical z glasom., ki je zvenel kakor

brenket hladne kovine: »Ako ladija ne odpluje takoj —
zagrmijo topovi.«

»Od brega, od brega!« je zabučalo iz tisoč grl na
baštah s tako besnostjo, da je kapitan, boječ se krogelj,
ukazal presekati vrvi, da bi se hitreje rešil. Peter je padel
uničen Andreju v naročje in ta ga je odpeljal nato v ka¬
juto. Zdelo se je, da je vse, vse proti cesarju, zakaj v hipu
se je dvignil močen veter in morje je metalo v kruti jezi
ladije z valova na val, in ko je veter za trenotek prene¬
hal vriščati, se je stresel zrak od radostnega krika s
trdnjave in kakor z enim glasom je pošastno zvenel uni¬
čujoči klic: »Naj živi Katarina Ih!« In raztrgani oblaki
so se-pačili doli z višine kakor grozepolne maske Eumenid
in valovi so sikali kakor kače, deroče iz črne globočine.

Maršal Miinich je pristopil sedaj k cesarju, ki je skril
svoj obraz v naročje tiho ihteče Voroncove, in mu je začel
zopet govoriti; Andrej pa, kateremu je bilo tesno od Pe¬
trovega tarnanja, je šel gori na palubo. Bil je nemalo pre¬
senečen od spremembe na obrazih vseh prisotnih: nikjer
ni videl niti sledu kakega sočutja s cesarjevo usodo; dame
so. le zdehale in so želele pristati k bregu kjerkoli že, da bi
se odločile, in celi dvor se je brezskrbno zasmejal, ko je
neka dama ponovila komične besede Gerontove iz
Molierove farse šaleč se: »Que diable allions nous faire
dans cette galere?« in druga za drugo je ponavljala za
njo to neumestno šalo.

Andrej se je obrnil do dna svoje duše žalosten; kako
so se mu gnjusile te ženske brez čuta m značaja. Ali niso
bile to majhne zveri, nagizdane z zlatnino in srebrnino in
s trakovi? Žalosten je šel zopet doli v kajuto in je sedel
samcat poleg vrat. Slišal je. kako je stari Miinich zaman
cesarju prigovarjal in ga svaril, kako mu je nasvetoval

žr.3 —

beg v Reva' in od tam* na Prusko. Peter je bil uničen, ni
bil zmožen niti misliti, nikar kakega sklepa, celo noč do
belega jutra so se gugale ladije brezpomembno na valovih.
Šele sedaj je cesar ukazal, naj pristanejo k Oranienbaumu.
Komaj je bil na bregu, je dal drug ukaz, naj njegovi vojaki
odložijo orožje.

Nejevolja je vzplamenela na obrazu starega maršala.

»Ako se bojite umreti na čelu svojih zvestih,« je
vzkliknil jezno, »vzemite torej križ v roke in nihče se ne
bo upal na vas poseči, meni pa prepustite poveljstvo boja.«

Namesto odgovora je zahteval cesar papir in črnilo,
sedel je k mizi in napisal pismo svoji soprogi: odpovedal
se je ruskemu prestolu in jo je samo prosil, naj mu dovoli
oditi z Voroncovo v staro domovino holštinsko.

Katarina se ni obotavljala z odgovorom, poslala mu
je v podpis listino, v kateri se je prostovoljno odpovedal
vlade in Peter — je podpisal.

Takoj nato je nastal splošen beg, vse se je vrglo v
čolniče, ladije in vozove, vsi so ga zapuščali ponižanega
in uničenega, vsi so hiteli, da dosežejo milost pri cesarici
Katarini in čez nekaj časa sta bila park in grad opuščena.

Andrej, Miinich in Petrov pribočnik so ga spremili
nato do voza, v katerega je sedel z Voroncovo, da se
poda v roke svoje žene. Poslovil -se je od njih s čmerno
zamišljenostjo; vsi so bili ginjeni do dna duše. Andrej je
gledal z grajske terase za cesarjem, dokler mu ni zginil
na cesti v oblaku prahu. Skril je svoj obraz v dlani in se
je zagledal v krasno sliko, ki -se mu je smejala pod no¬
gami v polni radosti poletnega sol-nca; to modro morje
v blišču šalečih se valov, se je vzpenjalo tako veselo in
brezskrbno gori k temnim baš-tam Krons-ta-dtskim, kipe¬
čim v daljavi za gostim- gozdom vitkih jamborov, tako

— 254 —

veselo in brezskrbno, kakor se ne bi nič zgodilo, ptiči so
v temnih sencah duhtečega vrta peli tako veselo in brez¬
skrbno, kakor da ne bi nobeno človeško srce počilo od
žalosti pod smehljajočim obokom trdosrčnih nebes! In čut
groznega osamljenja v širnem svetu se mu je dvigal kakor
megla iz srca samega in se je raztezal kakor temna senca
med njim in vriskajočo prirodo okoli. Sibirski snegovi so
železno objemali to neprecenljivo materino srce; sanjave
akvarnarinaste oči one ljubke deklice, ki je vzbudila v nje¬
govem srcu prvi občutek spomladi, so bile zasute s prstjo
ih ona, ki jo je ljubil kakor more človek ljubiti le boga,
ona je bila ločena od njega z omamljivo propastjo kraljev¬
skega ponosa in še bolj z gnjusnim grehom... Kaj mu je
še ostalo sedaj na svetu? Izvršitev one stvari, ki mu jo
je naložila Agrafena! To je bilo vse, kar mu je še nami-
gavalo iz razvalin sanj in davnih upov!-Omislil si

je priprosto meščansko obleko in se je napotil v Petro¬
grad, da poizve novice o cesarjevi usodi in da tam po¬
čaka Mirovičevega prihoda iz Schusselburga.

XI.

Drugi dan nato je bilo takoj zjutraj vse mesto na no¬
gah; cesarica, ki je prenočevala v Peterhofu, je slavila
prihod v svoje stolno mesto kot zmagovalka in vladarica.
Le v par urah se je izvršila ona zgodovinska revolucija,
pri kateri se ni prelilo niti kaplje krvi, in v celi državi
ni imela Katarina niti enega nasprotnika, da, tudi tisti,
ko so do poslednjega trenotka stali pri cesarju, so že
sklonili svoje čelo pred njo v Peterhofu in ona jih je spre¬
jela brez vsakega očitanja; imela je za vsakega kako la¬
skavo ali tudi prijazno besedo. Ko je zagledala med mno-

255 —

žico Miiniicha, mu je prijateljsko pomignila, podala mu je
roko in ga vprašala z žarečim nasmehom: »Vi ste se
hoteli bojevati proti meni?« — »Hotel sem,« je odgovoril
maršal, premagan od posebnega čara njene osebe, »toda
sedaj, madame, smatram za svojo dolžnost, bojevati se
za vas!« In njuno prijateljstvo je bilo zapečateno. Da,
niti za Voroncovo samo ni imela mračnega pogleda, za¬
kaj knežnja Daškova, ki je igrala v zaroti imenitno ulogo,
je bila sestra Voroncove, in ko je zagledala to in druge
sorodnike med bivšimi privrženci Petra na zemlji klečeče,
se je vrgla pred cesarico in je vzkliknila: »Madame, po-
gletje mojo rodbino, ki sem jo žrtvovala za vas!« In
cesarica je odpustila Voroncovi vse.

Andrej je slišal vse to javno pripovedovati, govorilo
se ni o ničemur drugem niti na trgih, niti na ulicah, niti
v hišah; vsakdo je govoril z vnemo o Katarini, o Doško-
vi, o Orlovu, in vsakdo je šepetal o njegovi ljubezni do
cesarice in o njeni ljubezni do njega. »Sklonila je svoje
kraljevsko čelo k njemu,« — so pravili — »a on je položil
zato na njeno glavo rusko krono,« zakaj brez Orlova, ki je
zapeljal gardo v njeno korist, se ne bi nikdar zgodilo, kar
je sedaj vsakega navdajalo z veseljem. Andrej je vse
željno poslušal. Čeprav je njegovo srce krvavelo vsled
njenih napak, čeprav je obžaloval Petra, o katerem se
nihče niti zmenil ni, je vendar čutil pred Katarino ne-
odoljivo občudovanje, in ko jo je slednjič videl, kako je
prišla med vriskom sto tisoč grl v mesto, je pozabil vse,
kar je bil pretrpel, zopet ga je premagala njena ponosna
krasota. Sedela je v gardini uniformi na belem konju z
razpuščeni in vihrajočimi lasmi, ovenčana s hrastovimi
mladikami, in njena prša so dihala od množine dernantnih
redov. Vodila je svojega čilega konja z neprekosljivo

256 —

gracioznostjo, njene oči so se svetile ponosno, toda segale
so v srce vsakega močno, da čarovno. Ob njeni strani je
šla knežnja Daškova, hetman Razumovski in cela suita
prvih dostojanstvenikov države. Sedaj je irnela to, o če¬
mur je nekoč v mesečni noči sanjala na altani stolpa
Ivana Velikega. Rusija jo je pozdravljala kot svojo vla¬
darico, preroštvo Lambertijevo se je spolnilo! Toda s
kakimi sredstvi! Nič več ni bil Andrej ljubosumen na
Orlova, ko je videl ta ponosni, kruti nasmeh njenih tre¬
sočih se usten, tako se nikdar ne smehlja ljubica; sedaj
je razumel, da ni nikdar ljubila Orlova, da se mu je pro¬
dala za ruski prestol, kakor se prodajajo druge ženske za
kak bliščeč nakit. Toda čemu ta ostra beseda: prodala
se je, si je očital, morda bi bilo bolje reči, da je žrtvovala
sebe in svoje najsvetejše čute? V duhu jo je prosil od¬
puščanja. Pa kaj ga je brigalo to? Naj bo že kakor hoče,
čutil je, da se je že ločil od nje na veke, da ostane zanjo
mrtev, da ne more imeti z njo nobenih stikov več. Še
en pogled je vrgel na njo, še enkrat je vzplamenela pred
njim v polni zarji one krasote in vzvišenosti, s katero ga
je bila oslepila — in izginila je pod obokom carske palače.
— Še tisti dan je zapustil Petrograd. Najel si je zapu¬
ščeno, leseno hišo na enem izmed mnogoštevilnih otokov
za mestom, da bi se lahko tam v miru pripravljal za po¬
slednjo nalogo svojega življenja. Zavedal se je, da je
treba za tako težko delo popolnega miru in upal je, da
ga v tem zatišju tudi dobi. Sporočil je Miroviču o sebi
in je željno čakal njegovega odgovora. Njegovi dnevi so
potekali sedaj v tišini in miru v popolni, odločenosti od
sveta. Sedel je navadno pred hišico na bregu Neve, po¬
topljen v misli, ne bolne, ampak dušo možato poživljajoče,
in razgled, ki ga je užival, je imel v sebi res nekaj mirno

— 257 —

tolažilnega. To je bila ozka jasa na nasprotnem bregu, kjer
je stala majhna, bela cerkvica, skromna in tiha, s po¬
zlačenim jabolkom na zvoniku, ki se je lesketalo kakor
zvezda med temnim drevjem gozdnatega ozadja. Cerk¬
vica se je zrcalila v šurnnem veletoku kakor pobožna
misel v duši človeka, ki neprestano hrepeni po ponosnem
cilju.

Nekega večera, ko se je zopet oprt na stoletno drevo
zagledal v temne valove, so prinesli ti k njemu na breg
majhen čolnič, katerega je vodil mlad mož. Bil je poročnik
Mirovič.

»Ah, slednjič!« je vzkliknil Andrej.

»Da, slednjič!« je odgovoril Mirovič. »Ne misli, da
sem se obotavljal vsled nemožatosti, toda do poslednjega
časa se je zdelo, da cesar sam odpre Ivanovo ječo in greh
bi bilo z opasnim poskusom spravljati njegovo usodo v
nevarnost; sedaj seveda, ko je Peter sam izkusil ujetni¬
štvo in ko leži mrtev v krsti —«

»Ali blazniš?« je vzkliknil Andrej od začudenja, »ce¬
sar da je mrtev?«

»Kaj je mogoče, da še ni ta velika novica prodrla v
tvojo pustinjo?«

Andrej se je stresel, nekaka neizrečena tesnoba se
ga je polastila, nekaka strašna slutnja se je spustila nanj
kakor nočni mrak. Hotel se je je otresti.

»Ne verjamem, prijatelj,« je rekel slednjič in je od¬
kimal z glavo, »odgovorim ti kakor Tomaž, ne verjamem,
dokler ne položim svojih prstov v rane —« naglo je
umolknil.

»O ranah govoriš?« je vprašal Mirovič z začudenim
glasom, »kaj sem ti rekel, ali morda navsezadnje še su¬
miš koga, da je Petra umoril?«

17

— 258

»Ne, ne, za božjo voljo, ne!« je kriknil Andrej boječe,
»kaj blebetaš? Hotel sem pač le povedati, da ne verja¬
mem, dokler ne vidim na lastne oči njegovega trupla.«

»To je pa res lahko! Vzemi plašč, noč je hladna.
Peter je javno izpostavljen v cerkvi. Pojdi in videl boš.«

Sedla sta v čoln in veslala proti mestu. Ko sta ko¬
rakala po tihih ulicah, se je Andreju zdelo, da je Petro¬
grad eno izmed onih žalujočih mest, o katerih bajke
pestunj tako pogosto pripovedujejo, zakaj nebesa so raz¬
prostrla žalostne prapore gostih, težkih megel med hi¬
šami in vse prebivalstvo je hodilo molče in s prestraše¬
nimi očmi v dolgih vrstah v cerkev, kjer je ležal cesar
izpostavljen. Na tisoče luči je razsvetljevalo grozni in
črno pogrnjeni prostor, vrste menihov in popov so ležale
na obrazih in pošastno mrmrale nekake molitve, edini
glasovi, ki so motili grobno tišino; le tupatam se je izvilo
včasi zamolklo ihtenje iz stisnjenih prs, a nihče se ni
ozrl, odkod prihaja, oči vseh so bile z izrazom groze
uprte na telesne ostanke nesrečnega Petra. Ležal je v
krsti, v priprosti uniformi holštinskega častnika, njegov
obraz je bil začrnel in vkljub nenavadno visoki kravati je
bil videti del njegovega odgrnjenega vratu.

Andrej se je stresel ob pogledu na to strašno truplo
in je gledal okrog sebe na obraze ostalih* če se je tudi v
njihovi duši prebudila njegova grozna sumnja — obrazi
vseh so bili bledi in zdelo se je, da šepetajo ustnice vseh
grozno besedo: Umor!

Otresel se je Mirovičeve roke, ki ga je držala in
tresoč se po vsem telesu je hitel iz cerkve brez cilja po
dolgih ulicah, dokler se ni slednjič zgrudil na kamenit
sedež ob Nevi. Mirovič je sedel poleg njega. Ravno ko
sta se prijatelja gledala in skušala drug drugemu brati

- 259 —

misli z mračnega čela, sta opazila, da jima je nekdo do
sem sledil in je . sedaj gledal z zagonetnim izrazom na
obličju.

»Kdo ste, kaj hočete?« je vprašal Andrej.

»O, gospod moj, kaj me nič več ne poznate? Bri¬
ljantnih Bernardi sem!«

»Ah res, sedaj vas poznam, zdi se, da ste vohunili za
menoj po svoji navadi?«

»Za božjo voljo, ne izustite več besede »vohun,« je
vzkliknil Bernardi in si je obrisal pot s čela. »Nikdar,
nikdar več nočem za nobenim vohuniti.«

»In kak je vzrok te nagle spremembe v vaših mislih?«
se je smejal Andrej.

»Kot kazen za t<5 strast mi je dal bog izvedeti skriv¬
nost, ki me teži, teži, da bi skoro omedlel. Ona skrivnost
je tako grozna, tako strašna, da me podi iz te zemlje.
Gospod, svarim vas, bežite odtod! Moje oko vidi pre¬
roško rdeč dim požara na nočnem nebu in zrak smrdi po
krvi! Gorje prebivalcem te zemlje!«

»Resnično, Bernardi, vi blaznite!« se je smejal Andrej
prisiljeno, toda nehote so ga navdale starčkove besede
z babjevernim strahom.

Bernardi se je ozrl okrog, nato pa je tesno pristopil
k Andreju.

»Ali ste videli cesarja?«

»Da.«

Bernardi je pristopil še bližje, glas mu je zasikal in
zobje so mu šklepetali.

»Peter ni umrl naravne smrti, Peter je bil umorjen!«

Andrej se je opotekel in ni mogel spraviti iz sebe
niti besedice; čutil je, kakor da bi imel svoje srce v grlu
in mislil je, da se zaduši.

17’

— 260 —

»Ali poznate letovišče Ropšo? Ah, gospod, kolik0=
sladkih trenotkov je doživel tam Peter v srečnejši dobi,«
je šepetal Bernardi. »Kako pogosto je stal na terasi, od¬
koder se je videl široki breg morja! Tudi jaz poznam
Ropšo natančno, njene hodnike in kriva vrtna pota. Ko
so Petra vjeli, se je zelo veselil, ko je slišal, da bo Ropša
mesto, kamor ga baje le za nekaj časa zapro. Z veselim
srcem si je izprosil karte, svojega psa in svojega zamorca.
Vse so mu dovolili, in jaz, otrok, zapeljan od proklete
strasti, izvedeti vse, kar se me ne tiče, sem hitel za
Petrom. Niso me pustili k njemu, ko sem mu prišel po¬
nujat diamante, da bi jih kupil, vedel sem to že prej, toda
skril sem se na vrtu in srečno zlezel na teraso; smejal
sem se straži, ki ni ničesar slutila iri se mirno sprehajala
nekaj korakov od mene pred vrati palače. Ali jaz potre¬
bujem vrata? sem sc jim natihoma posmehoval in tiho
splezal na velik topol pri hiši, čemu pa so dimniki? In že
sem bil na strehi in gibčno kakor mačka, vkljub svoji sta¬
rosti, sem se tiho spuščal skozi dimnik, dokler nisem
srečno stal na velikanskem italijanskem ognjišču, kjer sem
se spretno skril za kup drv; morda je bila to zaloga za
jesenske večere, ne vem, kako da so jo tam pustili. To je
bilo ognjišče v obednici. Bil je že večer in vedel sem,
da ne pride nihče več v obednico; spal sem torej tiho do
jutra.

Umolknil je in se je vnovič ozrl, če ni kdo blizo* ko je
videl, da so popolnoma sami, je nadaljeval.

»Ne vem, kako dolgo šem spal, toda prišla sta dva
moža in sta pogrnila mizo, takoj nato je prišel cesar v
družbi dveh kavalirjev, eden izmed njih mi je še vedno
neznan, toda drugi je brat grofa Orlova, slišite grofa,
zakaj cesarica jel milostljiva in mu je podelila ta naslov.

— 261 —

Sedli so za mizo. Orlov je podal cesarju sam kozarec
nekakega žganja, to ni bilo nič sumljivo, dolgo časa živim
na Ruskem in vem, da je navada na tak način pričeti obeil.
Toda komaj je cesar izpil, je Orlov sumljivo silil, naj izpije
še drug kozarec. Peter je prestrašen vstal.

»Znotraj me peče kakor ogenj!« je kriknil bled kakor
smrt. —

Divji izraz na obrazu teh mož mi je strdil kri, lasje
so se mi ježili, očividno je bilo, da sta cesarja zastrupila.«

»Pijte, gospod naš!« sta se smejala surovo.

Peter je treščil steklenico na tla, toda oba moža sta
planila nanj in sta ga hotela šiloma prisiliti, da bi izpil še
en kozarec; toda Peter se je obupano branil — tu sta ga
podrla na tla in ga zgrabila za grlo, tesnoben krik Petrov
je napolnil hišo in na klic morilcev sta udrla v dvorano
dva gardna častnika, ki sta bila postavljena pred vrati —
njima na pomoč.

»Gorje! gorje!«’je vpil Peter. »Hiša je polna morilcev.
Kaj se me nihče ne usmili?«

Bil sem kakor okamenel, hotel sem skočiti, toda moji
udje so bili od groze kakor otrpli in moral sem gledati,
kako je Orlov, ta grozni Orlov pokleknil nesrečniku na
prša, kako so mu trije izmed teh morilcev ovili okrog
vratu prt, katerega so strgali z mize — in ga tako zadu¬
šili! Zavest me je zapustila ob tem groznem prizoru! Ko
sem se zopet zavedel, je ležalo Petrovo truplo še vedno
na tleh, toda dvorana je bila prazna in okno odprto. Po¬
srečilo se mi je uiti skozi vrt. Otresem prah te zemlje s
svojih čevljev, povrnem se v svojo domovino... Še en¬
krat vam pravim, gospod: ubežite! Ali vidite ono luč na
vodi? Tam se ziblje ladija, na kateri še danes odjadram.
Zbogom! Gorje, gorje tej zemlji!«

— 262 —

Končal je in je izginil v megli.

»Ali si slišal?« je vprašal Andrej Miroviča.

»Slišal.«

»No dalje torej se ne more odlašati, Ivan je še edina
zapreka, da ne sedi Katarina brezskrbno na svojem pre¬
stolu, izprevidiš, da — «

»Da, da ga morava rešiti pred njeno zlobo!« mu je
segel Mirovič v besedo.

Andrej je vzdihnil.

»Da jo morava rešiti krivde prelitja njegove krvi!«
je .pristavil tiho.

Prijatelja sta se vrnila skupaj na otok v tiho hišico
pod drevjem. Andrej je tam pobral svoj mali zaklad pri¬
hranjenega denarja, ki mu ga je izplačal bankir kneza
Pomarova in brez daljšega obotavljanja sta se napotila
v Schlusselburg.

Kakor nočne megle so moleli kvišku sivi, mogočni
nasipi schlusselburške trdnjave iz brezbarvnih valov Ne¬
ve, v katerih se je zrcalilo z gostimi večernimi oblaki za¬
grnjeno nebo in ob prvem pogledu na grozeče stolpe in
bašte, je nehote vstal v Andrejevi duši nekak dvom o
vspehu njunega podjetja. Mirovič pa je bil nasprotno poln
dobre nade in vesel. Peljal je Andreja v mesto, izdajal ga
je kot svojega slugo, katerega je najel v Petrogradu.
Podnevi je opravljal Andrej vsakovrstne službe, da ne bi
vzbudil suma pri sosedih, zvečer pa sta se oba prijatelja
posvetovala pri zaprtih vratih in oknih, na kak način bi
svoj načrt izpeljala; šele sedaj, ko sta že začela izvrševati
davni namen, sta spoznala zapreke, ki jih nista prej slu¬
tila. Po dolgem posvetovanju sta se vendar odločila za
zvijačo, ki se jima je zdela pripravna za vspeh.

— 263 —

Poročnik Mirovič je hodil večkrat z oddelkom vo¬
jakov v pomoč v trdnjavo, vselej za cel teden, in pri tej
priložnosti je izvedel, v kateri kasemati živi Ivan svoje
žalostno življenje. Bil je oddeljen in skriven kraj, uhod
je bil zavarovan s palisadami, za katerimi se je nahajal
tabor z nekaj možmi. V kasemati sta spala z Ivanom dva
častnika. Prijatelja sta sklenila, da vzame prihodnjič Mi¬
rovič s seboj v trdnjavo svojega slugo, kamor sta že pred
tem spravila velik zaboj z obleko in vsakdanjimi potre¬
bami; v noči, določeni za osvobojenje Ivana, bi moral
dati Andrej ta zaboj na ramo in ga nesti, kakor na ukaz
poveljnika trdnjave, v kasemato obema častnikoma; Mi-
roviča je poznal vsak, zato se ni bilo treba bati, da bi
ubranili slugi vstop, ko ga njegov gospod spremlja. V ka¬
semati pa naj bi se vrgla Andrej in Mirovič ma oba častni¬
ka, zvezala ju in jima usta zamašila, da ne bi mogla kli¬
cati za pomoč; Ivana sta hotela skriti v zaboj in ga od¬
nesti na določen kraj, kjer bi se brez zapreke spustili po
pripravljenih trdnjavskih vrveh v vodo. Mirovič in An¬
drej sta bila izvrstna plavača in sta se upala priplavati
na breg, toda zaradi gotovosti sta privezala k mali skali
čolnič; kakor hitro bi bili na bregu, bi sedli na konje,
tudi že pripravljene, in v diru dosegli morski breg, kjer
sta imela naročeno ladijo, in se tako rešili na Švedsko.

To je bil drzen naklep, toda nikakor nemogoč; prav¬
zaprav pa nista imela niti časa, da bi se jima nudila kaka
druga, bolj varna pot. Prijatelja sta imela seveda tupa-
tarn dvome o vspehu svojega podjetja, toda izgovarjala sta
se drug drugemu in trdno verovala v dober izid s sangvi-
nizmom svojih mladih let.

Andrej se je zavezal, da naroči in poskrbi za vse,
kar je bilo potrebno za beg, kupil je konje, naročil vse za

— 264 —

vožnjo na Švedsko, imel je polne roke dela in se ni vrnil
v Schlusselburg do dneva, ko sta morala iti v trdnjavo.
Razburjenost, ki ga je imela ves čas v oblasti, se je v
odločilnem trenotku pomirila in slednjič se mu je posre¬
čilo dobiti popoten mir, ki je bil za izvršitev tako drznega
dejanja neobhodno potreben, zato je bil nemilo ganjen od
mrzlične razburjenosti, v kateri je dobil svojega prijatelja.
Mirovič je letal po sobi kakor blazen.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal Andrej vznemirjen.

»Kaj se je zgodilo! Nič in veliko: v mojih možganih
se je namreč porodila misel, ki lahko postane svetovno
znana! Slava mojega rodu se lahko dvigne v velikansko
višino!«

»Ne razumem,« je rekel Andrej in je nič dobrega slu¬
teč odkimal z glavo.

»Torej poslušaj. Cesarica se je odpeljala v Rigo, po
tako veliki razburjenosti je prišla na petrograjsko prebi¬
valstvo treznost in velik del vojske se sedaj sramuje, da
je tako izdajalsko zapustila cesarja. Vse to bo seveda
kmalu minilo, toda kaj ko bi porabili ta trenotek, ko bi ne
ubežali na Švedsko, ko bi proglasili Ivana za carja?« —

»Ti noriš!« je vzkliknil Andrej prestrašen, »to se
nikdar ne posreči!«

»In zakaj ne? Ali nisi videl, kako lahko je dosegla
Katarina svoj cilj? Oddelek vojakov, katerega vodim, mi
je udan z dušo in telesom. Ko te ni bilo tu, sem spisal
ukaz, kakor bi ga dala cesarica, da se spusti Ivan na svo¬
bodo. Prebral bom ta ukaz svojim vojakom, peljal jih
proti straži, ki varuje palisade pred kasemato, ta straža
bo ali verjela, in se nam pridružila, ali pa jo osuplo pre¬
magamo, odhitimo iz trdnjave in naglo v Petrograd! Ka¬
kor hitro bo ljudstvo zagledalo carja Ivana, ga bo po-

— 265 —

zdravilo z navdušenjem in predno Katarina o tem v Rigi
izve, je odstavljena s prestola!«

»Nikdar ne bom pomagal pri takem izdajstvu svojega
naroda!« je vzkliknil Andrej razvnet, »nikdar ne bom po¬
magal pri tem, da bi prišle vajeti in žezlo te države v ro¬
ke slabega, polblaznega mladeniča, da bi se s tem pre¬
vratom napravil razdor. Rešiti ga hočem, da, svoje živ¬
ljenje zastavim za to, da popravim krivico, ki se mu je
zgodila, toda za to ne bom nikdar vrgel svojega ljudstva
v boj in pogubo! Kaj si pozabil na poslednje besede Agra-
fene? — Tudi ona je želela samo rešitev svojega brata
in nikakih zmešnjav in krvavih prevratov, slišiš, krvavih!
— Zakaj Katarine ne boš zapodil tako lahko kakor splošno
nepriljubljenega Petra, in po pravici stoji večina vsega
naroda na njeni strani!«

»Ah, ti ljubiš to ženo!« je vzkliknil Mirovič razvnet.
Andrej ni odgovoril, pa saj ni bilo niti treba, zakaj po¬
ročnik je hitro spremenil glas in način svojega govora.

»Ostane torej pri prvem sklepu, ostane pri begu, od¬
povem se svojemu načrtu!« je rekel hladno po kratkem
odmoru.

Ta hitra sprememba svojeglavnega moža se je zdela
Andreju malo sumljiva, vendar nista imela časa, da bi se
dalje razgovarjala, zakaj čas, oditi v trdnjavo, je prihitel.
V trdnjavi ni imel Andrej več priložnosti govoriti z Mi-
rovičem, zakaj ta je sedel z ostalimi častniki na stražnici
in se ni hotel proti običaju oddaljiti, da ne bi vzbudil
sumnje. Andrej je torej čakal zamišljen pred hišico na
nasipih, kjer je ostal Mirovič, in je gledal gori na oblake,
kako so se podili po pustem nebu; zdajpazdaj se je zasve¬
ti’ med njimi srp meseca, toda takoj je prihitel kak oblak
in je pogoltnil njegovo slabo svetlobo. Oblaki so tako

— 266 —

hitro spreminjali svojo podobo! Včasih so prileteli kakor
viharen mrak, toda nakrait so se zopet razpršili v celo
čredo svetlih ovčic, nato so se zopet združili, hiteli dalje
in se izgubili v temi. Valovi so pljuskali enakomerno ob
vznožje nasipov in iz vode so se dvigale megle; zdaj se
je prikazala lahka, bela in prozorna megla in je vzela nase
podobo ženskega obraza, zagrnjenega v snežnobelo haljo,
dvignila se je visoko in vzpenjala roke v višino — ali ni
bila morda to blagoslovljajoča senca Agrafene? Veter je
zažvižgal in prikazen je zginila, toda močna roka je pri¬
jela Andreja za ramo in ga je stresla — bil je Mirovič.

»Čas je prišel,« je šepetal razburjen, »vsp je potop¬
ljeno v spanje!«

»No, v imenu božjem!« je odgovoril Andrej, »vendar
stoj, še eno besedo. Najina usoda je skrita, tajna — kdo
ve, kako se konča najino podjetje. Daj mi častno besedo,
da ne izdaš mojega imena, ako padeva v roke svojih sov¬
ražnikov. Ostal bom tvoj sluga, katerega ne poznaš do-
dobro — nekak muzik, makari Vasil, ki se ti je sam
prodal! «

»Ah, ti nočeš svojega imena kompromitirati, ako bi
končala na morišču?«

Andrej se je nasmehnil. — Bal se je samo cesaričinega
pomiloščenja, ako bi zaslišala njegovo ime, toda Miroviča
ni odvrnil od zmote.

»No, obljubim ti, in to tem lažje, ker mi nekaka
slutnja šepeta, da se vse dobro konča!«

Nista govorila več. Andrej je vzel zaboj na močne
rame in Mirovič je šel naprej.

Ker je bila noč hladna, so zanetili vojaki za palisado
majhen ogenj; iskre so pršele iz njega kakor kresnice in
njegov plamen je rdeče obseval zarjavele obraze mož.

— 267 -

ki so napol dremage gledali vanj. Eden izmed njih je stal
oprt na puško in je brezbrižno gledal v temo.

»Ali je hladna noč, Nikita?« je rekel Mitrovič ma¬
lomarno, šel je mimo palisade in se je približal velikim
vratom kasemate, v katerih je tičal mogočen ključ.

»Da, hladna, batjuška!« se je glasil odgovor in po¬
gledi vseh so obviseli z nekakim začudenjem na nočnih
potnikih; toda nihče ju ni vstavil, ker ni bilo tako zelo
sumljivo, če se je Cestnikom kaj prinašalo v kasemato:
ura je bila seveda malo čudno izbrana, toda s kako pra¬
vico naj vpraša Nikita poročnika? Gotovo je prišel od
poveljnika. Saj je bilo vse skrivnostno, kar je bilo s to
kasemato v zvezi.

Stopila sta v kasemato. Bila je popolnoma temna in le
skozi špranje lesene stene je prodirala ven luč svetiljke.
Andrej je oprezno postavil zaboj na tla in je odrinil brez
najmanjšega šuma zapah pri vratih. Nekaj časa sta stala
prijatelja molče mirno in čakala, da se njune oči privadijo
teme. Naenkrat je Andrej slišal, da nekdo odriva zapah
— to je mogel biti le Mirovič. Andrej je z začudenjem to
opazoval.

»Pozabil sem nekaj!« je šepetal Mirovič in je izginil
za vrati, ki jih je za seboj zaprl — obrnil je zunaj ključ.
Andrej je bil sam in zaprt. Noge so se mu začele tresti,
srce bi se mu kmalu vstavilo. Kaj je bilo mogoče, da bi
bil Mirovič izdajica? Vendar ne! se je nasmehnil. Toda
kaj je mogel v tem groznem trenctku pozaibiti? Sum v
prostoru, kjer je spal Ivan, ga je zbudil iz strašne bo¬
jazni; po kolenih, tiho :  kakor miš, se je priplazil k steni,
skozi katero je prodirala luč, in gledal je skozi razpoko
noter.

— 268 —

Prostor ni bil vesel: neprijazna podzemeljska ječa,
kamor ni nikdar prodrla dnevna svetloba, tako da je tam
neprenehoma gorela svetiljka, in ubogi mladenič ni niti
vedel, ali je dan ali noč! Andrej je takoj spoznal carja
Ivana, bil je bled kakor prikazen, toda krasen kakor an-
gelj, njegovi lasje, zlati kakor Agrafenini, so mu padali v
bliščečih kodrih na rame, ogrnjen je bil v dolg, svilnat
plašč. To je bil dar carja Petra, ki je obiskal svojega
sorodnika gnan od velikodušnosti, ki ga je obvladala v
prvih dneh njegovega vladanja. Ivan takrat ni vedel, s
kom govori, in ko ga je car vprašal, če ima kako željo,
je odgovoril z vzdihom: »Oh, da, toda bojim se, da raz¬
bojnik, ki me je pripravil ob moj prestol, nikdar tega ne
dovoli.«

Peter se je vgriznil v ustnice, vendar mu je pri¬
govarjal, naj le pove svojo željo.

»Ah, rad bi imel gubasto obleko, toda iz najčistejše,
najdragocenejše svile — zakaj vedite, jaz sem car!«

Dobil je oni kraljevski plašč in Andrej je sedaj videl,
kako je sedaj Ivan, prebujen iz sanj, sedel na posteljo
in se zavijal v bogate gube tega oblačila. Kako nasprotje
je bilo to k žalostni okolici. Ivan je nekaj mrmral in oba
častnika sta se takoj prebudila ob njegovem glasu. Ne¬
prijazno sta ga vprašala, kaj želi?«

»Ne jezite se name!« je rekel mladenič žalostno,
»toda to so bile tako krasne sanje in tako so me ganile,
da sem se vzbudil.« .

»In kakšne sanje so bile to?« je vprašal zehaje eden
izmed častnikov.

»Zdelo se mi je, da je imela moja ječa okno,« je
vzdihnil mladenič in je uprl svoje modre oči sanjavo na

- 269 —

obok. »In skozi to okno je pihal vetrič, ljubek kakor na¬
smeh angelja. Jaz sem pristopil k oknu, bilo je-zamreženo
in na mrežo je sedel ptiček nebeške krasote! Pel je tako
sladko, da je izvabil solze iz mojih oči. »O, ostani vedno
pri meni!« — sem vzkliknil, toda ptiček je odletel in moje
srce mre od žalosti! Gledal sem zopet skozi okno in
zunaj je bila noč in zvezdnato nebo: bilo je kakor modra
loka, porošena namesto dežja s srebrnimi plamenčki.
Grenko sem zavidal ptičku, da more tako svobodno letati
gori k zvezdam. Tu je naenkrat nastala v ječi luč — in
bela duša, ki me tu pogosto obiskuje, je stala pred menoj
kakor prozorna megla. Nasmehnila se mi je. »Kaj so
zvezde?« me je vprašala. »Ne veni!« sem odgovoril. Tu
je gledala name resno in slavnostno in njena usta so še¬
petala: »Ta stari, modri obok, ki se imenuje nebo, ta že
poka in skozi špranje sveti božja svetloba — in to šo
zvezde. Ta. ptiček, kateremu zavidaš, je odletel iz ozke
ječe v široko ječo, toda glej, prišel je čas, ko pojdeš iz
ječe, katero objema oni modri obok, krut kakor železo —
in ne samo skozi špranje, ne, neomejeno, polno in večno
boš gledal to veliko, slavno luč, ki plameni od vekov mi
veke!« -

Ivan je zaprl oči'kakor bi spal in je molčal; Andreja
je stresel mraz.

»Ali ste na konci?« je vprašal surovo eden izmed
častnikov in se je obrnil, da bi spal.

»Toda kaj, ko bi res šel odtod?« je šepetal Ivan in
je nepremično ležal na hrbtu. Andrej si je zakril z dlanjo
obraz, toda naglo je skočil pokonci; zunaj pred kasemato
se je razlegal hrup in skozi ta hrup je grmel Mirovičev
glas, ki je bral vojakom ponarejeni ukaz carice, in nato

— 270 —

zapovedal svojim vojakom, naj nabijejo puške! Vsaka
kapljica krvi v Andrejevih žilah je skoro oledenela, vse
je bilo izgubljeno, je že vse sprevidel! Mirovič, polblazen
od slavohilepnosti in videč, da ne more pridobiti Andreja
za svoje nemogoče načrte, je delal na svojo roko. Hotel
je Andreja prisiliti, da bi potegnil z njegovim naklepom.
Veliki bog, kaj sedaj početi? Kako rešiti Ivana tudi brez
pomoči tega znorelega človeka? Ali naj pridere v prin-
covo sobo, zgrabi tega in prodre hitro skozi množico?
To je bilo nemogoče, kasemata je bila zaklenjena, vse je
bilo izgubljeno! Moral se je torej ravnati po Mirovičevi
volji, toda prej je hotel poskusiti nekaj nemogočega:
začel je trgati ključavnico. Zunaj je počil strel! Boj je že
nastal! Častnika v Ivanovi čumnati sta se prebudila in
sta šla ven: Andrej se je hotel vreči na oba, toda v tem
so se razletela vrata kasemate in vojaki so drli noter —
v hipu je bil Andrej premagan in zvezan. Vrgli so ga v
kot in so zopet hiteli ven v boj. Grozni trenotki so bili to.

»Dajte nam našega carja!« je zazvenel močni glas
Mirovičev skozi ves hrup.

»Poslušajte!« je zaklical sedaj eden izmed častnikov
s sentorskim glasom in boj se je za hip vstavil.

»Vedite, uporniki,« je nadaljeval isti glas, »da še
vedno velja ukaz, ki ga je izdala rajnka cesarica Eliza¬
beta in ki se glasi: »Ako bi se zgodilo, da bi nastal
upor v korist kneza Ivana, imajo častniki, ki varujejo
kneza, strogo dolžnost, da ga takoj usmrtijo, kakor hitro
spoznajo, da se zmaga nagiblje k onim, ki ga hočejo
osvoboditi ječe!« No, samo en strel naj še pade, — pa
izpolniva dani ukaz. Knezova kri pa naj pade na vašo
glavo!«

— 271 —

Grobna tišina se je razprostrla pred kasemato, ka¬
mor sta prišla oba častnika. Zaprla sta za seboj vrata, ki
so držala do prostora, kjer je ležal Ivan.

»Streljajte! Streljajte! Osvobodite ga, vse je laž in
goljufija!« je rjul Mirovič obupno in je prodrl, bojujoč se
kakor lev, do kasemate same, kamor so mu sledili z
bakljo.

»Moj bog!« je zazvenel naenkrat tesnoben glas za
steno, proti kateri je drl Mirovič kakor tur.

»Za božjo voljo, stojte!« je kričal Andrej, ki je slutil,
da je prišlo najhujše, in se je plazil k vratom.

»Stotje in prizanesite njegovemu življenju! Vsi se
podamo!«

Zopet grobna tišina, katero so motili le vzdihi, pri¬
hajajoči iz notranjosti ječe.

»Odkod ta udarec?« se je oglasil slabotno Ivanov
glas. »Kaj sem vam napravil? Kako sovraštvo!«

Mirovič se je opotekel. Vrata so se nagloma od¬
prla.

»Tu je vaš car!« sta zaklicala oba častnika z enim
glasom.

Ivan je ležal na postelji, iz osmih ran je tekla njegova
nedolžna kri in je pobarvala s purpurom njegov svilnat
plašč in zlate lase in mladeniško čelo ...

Hrup v trdnjavi je bil sedaj splošen, vse je drvilo
pred palisade. Mirovič je vzel truplo ubogega mučenika
in ga je nesel ven iz ječe pred zbrano vojsko, položil ga
je na revno travo in prvi žarki dneva so se zasvetili v
gosti rosi. Mirovič je mirno poljubil roko mrtveca, vsi
vojaki so pokleknili okrog in marsikaka solza je tekla
po zarjavelem obrazu v sive brke. Andrej je tudi pristopil.

27<2 - -

Mirovič ga je prijel za roko in je prerezal z nožem vrv,
s katero je bil zvezan.

»Tu naju imate,« je rekel, »napravite z nama, kar
hočete. Ni nama žal zase, ni nama žal za poskus, ki sva
ga napravila. Usoda je bila nama nasprotna! Bolj jokam
nad usodo vseh občanov te države, že od nekdaj ne¬
srečne, kot nad usodo uboge žrtve najinega podjetja, ki
je imelo tako dober namen.«

Vrgel je proč nož in samokrese, ki jih je imel še
vedno za pasom, nato sta si padla oba prijatelja na prša
in se ločila na veke! Andrej ni niti z najmanjšo besedico
očital od slavohlepnosti zaslepljenemu poročniku njegovo
besno početje.

»Pomni na svojo obljubo,« je zašepetal samo, »za¬
molči moje ime!« Mirovič je prikimal z glavo. Nihče
izmed prisotnih jih ni motil: šele ko sta se spustila, so
prinesli vojaki okove, zvezali so ju in odpeljali vsakega
posebej.

Ivanovo truplo so prepeljali v bližnji samostan in
»zločinca« so poslali v Petrograd, kjer je novica o schliis-
selburškem dogodku bolestno pretresla vsako srce. Nihče
ni gledal na ujetnika drugače kakor na morilca prene-
srečnega carjeviča, prava morilca pa sta zbežala na
Švedsko, ker nista vedela, kako bo cesarica sodila njuno
dejanje.

Novica o Ivanovi smrti je doletela Katarino v Rigi.
Bila je neizrečeno razdražena in žalostna, in petrograjski
sodniki so se po tem ravnali; obravnava je bila zelo
kratka: ko so se prepričali, da »zločinca« nista imela
drugih sokrivcev, so obsodili Miroviča na smrt z obglav¬
ljenjem in njegovega pomočnika na smrt s knuto.

— 273 —

Mirovič ni izdal niti imena, niti stanu svojega sokriv¬
ca in je umrl mirno in junaško; drugi dan bi moral umreti
Andrej. Nihče ni slutil, da je on plemenitaš, nikogar izmed
njegovih prijateljev ni bilo tisti čas v mestu — samo ena
duša je prodrla v njegovo tajnost. Ko so ga peljali v Pe¬
trograd, kjer so bile vse ulice tako napolnjene z ljudmi,
da se je sprevod le s težavo pomikal naprej, se je vstavil
voz, na katerem je sedel Andrej mirno in razoglav, pod
okni ženskega samostana, ki se je dvigal za belim zidom
med drevjem in od tam ga je z enega okna zagledala Ana
Nikitišna! V glavi se ji je zavrtelo in srce je grozilo, da
mahoma razseka njene prsi. To ni bilo sočutje z možem,
katerega je nekoč ljubila, to je bilo sovraštvo, sovraštvo,
kakoršnega še ni nikdar občutila niti napram Katarini.
■Pred njenimi očmi je bil ta namišljeni zločin dobro pre-
računjena stvar: Andrej je rešil cesarico edine zapreke,
ki bi lahko grozila njeni vladi z nevarnostjo, Katarina
mu bo hvaležna, podelila mu bo morda po hlinjeni jezi
popolno pomiloščenje in ljubimca bosta srečna! Njene
spletke, solze, kletev in molitev, vse je bilo zaman!
Onadva sta premagala vse!

Ana Nikitišna se je vrgla na tla in je tolkla s čelom
ob zid; pobožne nune so menile, da se je skregala s pa¬
metjo in so jo dale v oskrbo. Ana Nikitišna se je seveda
kmalu pomirila, toda samo zato, da bi s premislekom ko¬
vala nove spletke. Katarine ni bilo v Petrogradu in to je
bila njena edina nada. Pozneje, ko ni v obravnavi slišala
Andrejevega imena, se je temu čudila, toda slednjič ji je
bilo jasno, da ni prav sodila Andreja, da se on vsled po¬
nosa brani sprejeti pomiloščenje bivše in nezveste ljubice.
Nekaj kakor spoštovanje napram njemu se je oglasilo v
njenem srcu, toda kmalu je zadušila to neumestno
mehkobo. 18

274 —

»Rajši naj umrje najkrutejše smrti,« je vzkliknila,
»kot da bi ona počivala na njegovem srcu!«

Bala se je,i da ga bo v poslednjem trenotku zapustila
njegova vi težka krepost ali da kak slučaj pouči Katarino
o resnici, in sklenila je delati. Orlov je bil v Petrogradu;
ni spremljal cesarice, važni opravki so ga zadržali. Ana
Nikitišna je šla k njegovi hiši in v plašč zagrnjena je
čakala ta ponosna žena pri vratih njegove palače. Kakor
beračica.

Ko ga je bila zagledala, se je dotaknila njegove rame.
Ošabni povišanec jo je premeril z uničujočim pogledom,
osupel od njene predrznosti, in je z dlanjo obrisal rokav,
kamor je segla nanj. Ana je dvignila glavo in revna
obleka, v katero se je ogrnila, je padla raz njo in njeno
prekrasno, bledo, vzvišeno obličje se je prikazalo iz teme
in ob rdeči svetlobi baklje, ki jo je nosil paž pred svojim
gospodom, se je zasvetilo v krasoti demona. Orlov je bil
presenečen.

»Z vami moram govoriti!« je spravila suho iz sebe.

Orlov jo je z migljajem povabil, naj vstopi. Zagrnila
je zopet svoj obraz in mu je sledila v pritlično sobo.

»Izkazala vam bom veliko dobroto!« je rekla. »Ve¬
rujte mi, da ne zaradi vas, ne vprašujte, zakaj. Skratka:
namišljeni mužik, ki je pomagal osvoboditi carja Ivana,
je plemenitaš, ki skriva svoje ime pred svetom, posebno
pa pred Katarino. Imenuje se Andrej Cernišev. Veste,
zakaj se skriva? Ker je ljubil Katarino in ona njega. Vi
se čudite? Vedite, da je to sanjač, zaničuje njo in njeno
pomiloščenje, ker se je ponižala do — vas.«

Orlov je skočil pokonci. Ana pa se ni zmenila za to,
da, premerila ga je s še bolj ponosnim očesom, kakor
on prej njo.

— 275 —

»Poslušajte naprej. Ne vem, če zdrži do konca, če
se ga vendar ne polasti slabost — pravijo, da je življenje
nekaj sladkega, ne vem. Toda če izve Katarina njegovo
ime, bo vaš srečni tekmec. Po tem se ravnajte!«

»A cesarica pride to moč in on bo umrl šele pojutraj-
šnjem!« je vzkliknil Orlov prestrašeno. »Cesarica je ne¬
zaupljiva, nedokazana naglica s tem obglavljenjem bi
vzbudila sumnjo in bi jo morda spravila na sled!«

Ana se je tresla.

»Delajte!« je vzkliknila razburjena.

»Slednjič ni nobene nevarnosti!« je rekel Orlov, zopet
potolažen. »Poskrbel bom, da cesarica ničesar ne izve,
četudi bi ta sanjavi mladič spremenil svoj heroični sklep!«

Njegove oči so se tako divje zasvetile, da je Ana z
zadovoljstvom videla, da se nanj lahko zanese. Brez
besede je hitela nato k vratom.

Orlov jo je vstavil.

»Kako krivico pa vam je napravil oni mož, da ga
zasledujete?« je vprašal in je radovedno uprl svoje oči
nanjo.

Njene prsi so kipele, Ana je stisnila pest.

»Jaz čutim, da jo še vedno ljubi!« je kriknila tako
strastno, da jo je Orlov skoro od strahu pustil. Mignila
je kakor senca in je zopet izginila v nočni temi.

c " XII.

Drugi dan po obglavljenju poročnika Miroviča so
peljali Andreja Cerniševa, omahujočega pod težo okovov,
iz tesne ječe in ga posadili na dvorišču jQ,če na lesen,
omrežen oder; nato so odprli težka vrata, ki so držala
na ulico, in nestrpno ljudstvo je polnilo dvorišče okoli

18’

276 —

odra, ograjenega z železnim plotom, da se ne bi mogli
radovedneža preveč tesno približati obsojencu, ki je bil
sedaj izpostavljen javni sramoti. Ta naprava ni bila ne¬
potrebna, zakaj ljudstvo je vrelo v divjem valu na dvo¬
rišče in je preklinjalo »krutega morilca,« katerega baje ni
mogla omehčati niti nesreča, niti mladost, niti angeljska
krasota in dobrota »njegove žrtve.« Nič ni lažjega, kot
odvrniti večkrat pravično, toda navadno slepo sovraštvo
množice od pravega krivca na nedolžno osebo; ljudstva,
ki več časa omahuje kot ljubi, se lahko polasti sovraštvo.
Nima časa, da bi razmišljalo, kdo pravzaprav zasluži nje¬
govo sovraštvo. Sožalje z nesrečnim Ivanom, tako dolgo
potlačeno, je izbruhnilo po njegovi smrti v fanatično
sovraštvo do onih, ki so mu napravili krivico, vpili so po
maščevanju, prosili za žrtev — prebrisano so jim vrgli
Andreja in Miroviča, in ljudstvo, ki je popolnoma poza¬
bilo, da sta ta dva moža trpela zato, ker sta hotela osvo¬
boditi Ivana, ki se ni brigalo, da sta se prava morilca
nesrečnega carjeviča varno skrivala na Švedskem, je
sprejelo brez predsodka in z zadovoljnostjo lačne zveri
kri teh mož, po kateri hlepeti se miu je dovolilo. ■—

Andrej je mirno prenašal vse; njegov bledi, upadli
plemeniti mučeniški obraz se je obrnil s trpkim nasme¬
hom od stisnjenih pesti in divjih oči gori k svetemu,
slavnemu obrazu onega solnca, katerega je gledal posled-
njikrat in ki je pošiljajo k njemu iz ažurne višine v na¬
ročje tega žalostnega zidovja, skozi mrežo sramotnega
odra svoje oživljajoče, blagovestne žarke.

Naenkrat se je oglasil -iz sredine brezsrčne tolpe krik,
ki je stresel vsako žilico njegovega srca, krik, tako gro¬
zen, iz najtajnejše globočine duše prihajajoč, da je v tre-

— 277 —

notku umolknilo vse psovanje, vsi klici na dvorišču in da
je drug drugega začudeno pogledal.

Pri mreži sami, ki je delila dvorišče od odra, se je
zgrudila na tlak visoka ženska postava in njene slabe roke
so stresale z obupom ranjene zveri železne žice. Glasovi,
ki se so tupatam hropeče izvili iz njenih prs, niso bili
podobni človeškemu glasu, in kdor jih je slišal, temu so se
ježili lasje na glavi. Počasi se je dvignila in je stala, od¬
prta na ograjo. Razkuštrani sivi lasje so ji padali po čelu
na blazne, od krvi zatekle oči, njeno lice je bilo pokrito
s pošatno bledostjo. Lomila je z rokami, nato je stopila
kaka dva koraka nazaj, kakor bi se hotela zaleteti in je
vdarila s celo težo svojega ubogega telesa ob mrežo, v
nadi, da jo podre. Hudo se je ranila, kri ji je lila iz čela na
lice in ubožica je zopet padla na kolena. Ni se zmenila
za kri, ki ji je ourela iz čela, njene slabe roke niso prene¬
hale lomiti železne ograje.

»Andrej! Moj sin, moj sin!« so zastokale njene tresoče
se ustnice.

Ob tem kriku, ob pogledu na njo, je Andrej naglo
vstal in je razprostrl roke proti nji, toda težki okovi so
kmalu premagali njegovo slabo moč; zgrudil se je na pol
v omedlevici nazaj na leseni sedež.

Njegova mati je tudi vstala. Zravnal se je v celi svoji
velikosti in njen nemirni, divji pogled se je ponosno ozrl
po bližnjih ljudeh.

»Pokrov, ki je tako dolgo zakrival moje nebo, je
raztrgan,« je vzkliknila glasno, »kamen je odvaljen z mo¬
jega groba, zopet stopam med žive — zakaj našla sem
slednjič njega! Vendar,« je vprašala in pokazala na
Andreja, »kdo se je upal napraviti to? Kdo je dal njegovo
sladko telo v sramotne okove?«

— 278 —

Globoka tišina je vladala okrog; ljudje so jo pomilo¬
valno gledali.

»Govorite!« je vzkliknila nestrpno in je zacepetala z
nogo.

Eden izmed stražnjih vojakov je pristopil k nji in jo je
surovo stresel za ramo.

»Kake stvari si upaš tu govoriti?« se je obregnil nad
njo. »Kaj ne veš, da je to jetnik, izpostavljen pred obglav¬
ljenjem, da je to morilec, obsojen od njenega veličanstva
cesarice?«

Ponosno ga je premerila z očmi.

»Ničvredni lažnjivec!« je rekla slednjič mirno.

Vojak se je razjezil, toda žene so zagovarjale Teo¬
doro Dimitrijevo in tolažile razdraženega.

»Kaj ne vidite, da se ji meša?« je rekla ena in je pri¬
jela Andrejevo mater za roko. »Ali je res to vaš sin?« je
vprašala sočutno.

»Moj sin je!« je vzkliknila Feodora bolestno, toda že
bolj mirno kakor prej; zakaj izkazano sočutje jo je pomi¬
rilo. »To je moj sin, moj Andrej! Oh, poglejte moje bose
noge, poglejte mojo raztrgano glavo! Te noge so stopate'
nekoč po mehkih preprogah, ti udje so se oblačili v svilo
in te lase prezgodaj osivele, sem krasila s perlami. Bog
je ponižal moje čelo v prah in ne godrnjam. Dajte mi mo¬
jega otroka in jaz hočem beračiti ob kraju cest, namesto
blazinice si hočem dati pod glavo trd kamen in častiti
gospoda boga! Kdor ni imel otrok, ne ve, kaj je veselje;
kdor jih ni izgubil, ne ve, kaj je žalost! Poglejte te prsi,
dojile so jih celo vrsto, rožnatih kakor spomladanska
zarja. Kje so? Kje so? Otroci moji so me zapustili, odšli
so tja, odkoder ni vrnitve, in glej, v starosti stojim osa-

— 279 —

mela, osirotela. O bog, kaj sem godrnjala, ko si  mi jih
vzel, kaj sem se zgrudila, ko je tvoja roka težko kakor
skala počivala na meni? Solze moje so tekle, toda tekle
so iz očesa, pokorno obrnjenega gori k zvezdam tvoje
tihe noči, k zvezdam, za katerimi se skriva nada vseh!
Toda onega moža tam, ki ste ga dali vi trdi ljudje v okove,
tega mi ni vzel Bog, tega mi hočete iztrgati vi, da bi padla
v večno pogubljenje, da bi preklinjala maternico, ki me
je rodila, in vas, ki ga morite, in boga, ki nima usmiljenja!«

Zdelo se je, da jo bo ihtenje zadušilo in njeno telo se
je konvulzivno treslo. Marsikako oko se je ponosilo, mar-
sikaka sočutna beseda je prišla na njena ušesa. — To jo
je zopet osrčilo.

Mirnejše misli so stopale na površje njene duše in
neizrečeno mil nasmeh se je razprostrl na njenem, od ža¬
losti razritem obrazu. Tako pobarva včasi za hip poslav¬
ljajoče se solnce žalostne, raztrgane globeli puste pokra¬
jine s purpurom in z zlatom svoje umirajoče krasote. »Moj
Andrej!« je zašepetala sanjavo, »ti si bil nežen kakor
cvetlica v logu, ko sem sedela — o blaženi, blaženi dnevi!
— pri tvoji zibelki in željno čakala, kdaj se zasveti tvoj
prvi nasmeh na otroških, rožnatih ustnicah! In ko je prišel
ta sladki trenotek, se je orosilo moje oko vkljub radostne¬
mu valovanju — veselja v kipečem srcu; toda medtem,
ko se je zbrala na moj klic cela hiša in so se vsi rado¬
vedno tlačili k tebi, sem otročja vprašala samo sebe, za¬
kaj jokam ob svoji neizmerni sreči? Ali, takrat nisem
vedela, da nam zaračuna vsako veselje! Toda sedaj vem,
da je solza veselja preroška solza, ki že naprej objokuje
to, s čemur poplačamo nekoč svoj dolg sreče!«

Zakrila si je s padajočimi lasmi žalostne oči.

— 280 - -

»Oh, kmalu sern zvedela, kaj je grenkost!« je zopet
začela in o milem nasmehu na njenem obrazu ni bilo več
sledu.

»Moj neprijazni brat mi je vzel mojega sina, a jaz
sem molčala, ker sem menila, da bo to v njegovo korist.
Ah, kako žalostno je bilo moje življenje, kako me je mu¬
čilo hrepenenje po njem! Tu sem ga zopet videla v polni
slavi moške krasote, ko je odhajal v to žalostno mesto,
zapeljan od mamila nekake sireče, katero je upal tukaj
najti! Glej, in to je sreča, ki je tu nanj čakala. Iskala sem
svojega izgubljenega otroka, ne vem, kako dolgo. Azijske
puščave hranijo v ognjenem pesku stopinje .moje tavajoče
noge, sibirski snegovi so se rdeče pobarvali z mojo krvjo,
moje oko ni poznalo olajšave, ni poznalo spanca, ni poz¬
nalo miru. Moj ubogi mozek ni bil zmožen razun ene
misli: najti g a ! S prstom so kazali name, kjer sem se
pokazala. »Blazni,« so šepetale njihove osuple ustnice, in
mislim, kakor resnično je bog v nebesih, da so govorili
resnico. Toda sedaj sem rešena. Bog sam me je pripeljal
sem, usmilil se me je slednjič, ko sern žalostna na smrt
tavala brez nade po dolgih ulicah, polnih smejočih se
ljudi, sama, sama s svojo žalostjo, globoko kakor rnorje.
Tn glej, našla sem svojega Andreja. No, vrnite mi moje
dete!«

»Ni naš ujetnik, ampak ujetnik cesarice,« je rekla
ena izmed žen in si je brisala solze.

Teodora je nestrpno stresla z glavo, njene misli so
zopet izgubljale jasnost.

»Svojega sina hočem!« je rekla kratko in se je obrnila
k mreži — oder je bil prazen. Andreja so odpeljali.

Uboga mati je stala nekaj kakor omamljena od pre¬
senečenja, nato pa se je stresla od hipne besnosti, njen

281 —

glas je grmel in divjal, pena se ji je prikazala na ustnicah.

»Kaj je ta vaša carica?« je zavpila. »Kdo je več: ona
ali bog? Bog mi je dal mojega sina, a ona mi ga jemlje.
Ta ženska je pošast. Gorje ji, ako se skrivi le en las na
glavi mojega sina, s temi rokami jo zadušim! Srce ji iz¬
trgam in ga vržem psom. Ali bi bilo mogoče loviti ljudi
in jih zapirati v kletko, kakor divje zveri, ako ne bi ta
modri obok lagal in se bahal, da nekaj skriva? Laž, laž,
prazen je!«

»Za to bogokletstvo boš odgovarjala!« je kriknil neki
vojak, pokrižal se je in položil nanjo roko, da bi jo zaprl.
Ženske so se zopet vrgle med oba.

»Saj nori! Ne, ve, kaj govori!« so ga pregovarjale,
druge pa so zopet silile Feodoro Dimitrijevo, naj se hitro
oddalji. Ostala je malomarna ob vojakovih besedah, toda
ko so jo hoteli potisniti iz dvorišča, se je trdno oprijela
ograje.

»Kje je moj sin?« je vprašala trmoglavo. »Ne odidem
brez njega.«

Neka žena se je primaknila k njenemu ušesu.

»Bodite tiho in hitro odidite, dokler vam dovolijo,«
je šepetala. »Jaz sem ječar jeva žena. Pridite čez eno uro
tiho in skrivaj k malim vraticam za oglom. Peljala vas
bom k vašemu sinu.«

Feodora je gledala nanjo in je spustila ograjo. Ječar-
kino oko je bilo polno solz. Andrejeva mati se je nasmeh¬
nila s svojim prejšnjim, milim nasmehom.

»Torej ima nebo vendarle angelje?« je vprašala in je
gledala v daljavo.

»Njeni sivi lasje me spominjajo na mojo lastno mater
in njene besede na malega sinka v zibelki,« je ihtela tiho

282

ječarjeva žena medtem, ko so nekatera usmiljena srca
hitro odpeljala Feodoro Dimitrijevo na ulico.

»Bežite, kamor vas noge ponesejo in hitro, v vašo
rešitev!« — so ji rekle ženske in so se same razkropile
na vse strani. Feodora je nehote ubogala in je začela teči,
nevedeč, zakaj in nevedeč, kam.

»Cez eno uro pri malih vraticah,« je neprenehoma
ponavljala sama sebi in je letela, kar so jo noge nesle.
Zdajpazdaj se je obrnila in se stresla od groze — vsaki-
krat je zagledala za seboj visoko postavo, ki je hitela za
njo in bila ogrnjena v temno haljo, z zlovesthim pogle¬
dom, kakor neizprosna eumenida, kakor neubranljiva
senca smrti. Zaman je zavila v prazne ulice, kjer ni bilo
ljudi, zaman se je zopet vrgla v polni šum velikega mesta,
ta žareči pogled je bil neprenehoma uprt nanjo, to bledo
obličje se ni obrnilo od nje, ta krilnata noga ni zapustila
njenih stopinj.

Ko ji je pošla sapa, se je Feodora Dimitrijeva zgru¬
dila na ogelni kamen krasne palače v samotni ulici, na¬
sproti dolgemu zidu, za katerim se je skrival samostan,
katerega zlata jabolka so se bliščala v solncu. Njena glava
se je povesila globoko na prsi in pot ji je tekel po obrazu.
Sedela je precej časa nepremično in je težko dihala. Na¬
enkrat se ji je zazdelo, da ji nekdo šepetaje nekaj govori:
ni vedela, če je to le šepetanje vetra. Bil je človeški glas.
Dvignila je oči in je osupnila: njena eumenida, ona grozna
postava, kateri ni mogla ubežati, je stala pred njo.

»Pojdite z menoj,« je prosila, »samo tja nasproti v sa¬
mostan, tu imam ključ od vrtnih vrat.«

Feodora je odkimala z glavo.

»Čemu?« je vprašala.

— 283 —

»Slišala sem vaše besede na dvorišču ječe,« je še¬
petala neznanka; »smilili ste se mi.«

»Vi ne poznate sočutja!« je kriknila Feodora in se
je stresla od nekake strašne slutnje, »vkljub krvi, ki je
tekla po mojem čelu, vkljub svojim solzam sem dobro
videla vaš žareči, sovraštva polni pogled, ki se je svetil
kakor peklenski plamen na mojega sina! Poberi se od
mene, demon! ti iščeš najino pogubo!«

Ana Nikitišna, zakaj ona je bila ta, je povesila za
trenotek glavo pod težo te obtožbe, zacepetala je strastno
z nogo in je obupno gledala v ono stran, odkoder se je v
daljavi bližal nekak pozlačen voz. Odločno je prijela Feo-
doro za roko in jo je hotela šiloma vleči s seboj. Toda
bilo je že prepozno. Zakaj v tem je stopila k Feodori neka
ženska, ki ji je tudi sledila od dvorišča ječe iz same ra¬
dovednosti.

»Tvoji koraki so bili srečni,« je vzkliknila. »Ali vidiš
tam v dalji voz, ki se blišči od zlata? Na obeh straneh,
spredaj in zadaj ponosno jezdi na čilih konjih truma bli-
ščečih kavalirjev.«

Feodora je dvignila glavo in je odstranila lase z
obličja.

»Moje oči so oslabele od vročega potoka solz,« je
rekla.

»No, videla boš vseeno, voz se približuje nam. Glej,
cesarica se pelje, morda te bo uslišala.«

Ni čakala odgovora in je radovedno hitela vozu na¬
sproti. Ana Nikitišna je zaškripala z zobmi. To je bilo
ravno, česar se je bala, zato je hotela izvabiti Feodoro
Dimitrijevo k sebi v samostan, da je ne bi slučaj pripeljal
cesarici na pot, da ne bi slučaj pokvaril njenih mašče¬
valnih načrtov. Zato je hitela za nesrečno materjo iz dvo-

- 284

rišča ječe, kamor je šla, da bi še enkrat videla Andreja.
Slučaj je prignal Feodoro v bližino samostana in sedaj,
ko se je Ana Nikitišna veselila, ker se ji je vse posrečilo,
je prignal sein ravno isti slučaj cesarico in blebetava žen¬
ska je poučila Feodoro o tem, kaj mora storiti za mogočo
rešitev svojega sina. Ako zakliče Feodora samo njegovo
ime, je vse izgubljeno! In z nasiljem je ni mogla več od¬
straniti! Naenkrat je prišla v njeno temno dušo satanska
misel.

»Motiš se,« je govorila hitro, »če misliš, da si videla
sovraštvo v mojem očesu, to je bil obup — ljubila sem
tvojega sina. Vem pa še za en slučaj rešitve. Cesarica je
prisegla, da ga pogubi. Ali si zadosti hrabra, da bi napra¬
vila predrzen čin v njegovo rešitev? Ali hočeš maščevati
krivice, katere so mu storili?«

»Kdo si, da tako vprašuješ?« se je čudila Feodora.

Ana Nikitišna se je še bolj tesno zavila v plašč in se
je ozrla na vse strani. Voz se je naglo bližal.

Stisnila ji je v roko nekaj hladnega.

»Ali razumeš?« je siknila kakor gad in je zginila za
mogočnim stebrom portala hiše, kjer je ravno nastal šum.

Nemo je gledala Feodora na to, kar ji je potisnila
skrivnostna ženska v roko — bilo je bodalo. Feodora ga
je potegnila napol iz nožnice — gledala je nekaj časa topo
nanj, nato pa ga je shranila v nedrije. Voz in bliščeča
suita carice se je vstavila tri korake od Feodore. Ljudstvo
je prihitelo od vseli strani in gospodar hiše je stopil na
ulico, da pozdravi vladarico. Feodora se je dvignila in
v trenotku, ko je carica izstopila iz voza, ji je padla k
nogam in jo prijela za rob plašča.

»Milost, madame, milost v imenu božjem!« je
klicala.

— 285 -

Carica je osupnila in Orlov, ki je bil na njeni strani,
je izvlekel svilnato mošnjico in jo je vrgel Feodori, med¬
tem ko so se nekateri gospodje suite trudili odpraviti
ubogo žensko.

Feodora je sunila mošnjico z nogo.

»Madame,« je klicala francosko, »jaz nisem beračica,
sem plemenitašiuja in prosim za svojega otroka, za svo¬
jega Andreja, katerega hočejo jutri v vašem imenu ob¬
glaviti ! «

Kričala je obupno, 'zakaj šiloma so jo odtrgali in
njene besede so prihajale cesarici na uho, ko je že bila
v hiši. Katarina je postala bleda kakor smrt. V Feodo-
rinem glasu, v pogledu njenega očesa je bilo nekaj, kar
se je bolestno dotaknilo Katarininega srca in vzbudilo v
nji celo vrsto sladkih in žalostnih spominov. Njena roka
se je krčevito držala balustrade marmornatih stopnic.

»Pripeljite mi ono ženo!« je ukazala in pretrgala
naval dobrikajočih se besed, s katerimi je posestnik pa¬
lače božal njena ušesa.

»To je vsiljiva beračica,« je rekel Orlov zmešan,
»poznam jo že davno; kadarkoli se kakega obglavi, si
domišlja v svoji blaznosti, da je to njen sin.«

»Ali govorijo petrograjske beračice francosko?« je
vprašala carica mirno in je ostro uprla svoj pogled na
Orlova. »To je beračica posebne vrste, hočem jo videti.«

Orlov je hitel, da izvrši ukaz cesarice. Na njegov
migljej je takoj prihitelo nekaj slug, ki so čakali njegovih
ukazov. Stal je dolgo časa in je premišljal, kako bi zvezal
upor svoje volje z ukazom svoje gospe. Slučaj je odločil
zanj in v njegovo korist. Feodora je še stala na ulici,
obdana od množice radovednežev in je še vedno prosila

— 286 —

milosti in pravice. Žena, ki ji je sledila že od dvorišča
ječe, je naglo zagledala Orlova in njegove sluge v od¬
prtem vestibulu palače.

»Gorje tebi!« je šepetala prestrašena na uho Feodore.
»Vidim krutega Orlova, kako upira nate svoj pogled;
ako te dohitijo njegovi služabiki, katerim ravnokar
kaže s prstom nate, te vržejo v ječo.«

»In čez eno uro moram videti svojega sina!« je za¬
mrmrala Feodora in je letela kakor puščica ob samo¬
stanskem zidu doli k reki. Klanec strmega brega jo je
dovolj prikril. Skrila se je tam za velikim kupom, ka¬
terega so ravno pripeljali za obrežno stavbo. Na smrt
utrujena je zatisnila oči, pred očmi ji je migljalo kakor
plamenčki in v ušesih ji je grmelo kakor vodopadi, na¬
slonila je čelo na mrzel kamen in zavest jo je zapustila.

Ko je Orlov videl, da je izginila, se je razveselil v
dnu svoje podle duše.

»Pojdite!« je ukazal veselo svojim slugom. »Videl
sem beračico, ki je ravnokar napravila izprehod, zaviti
tam v ono ulico,« je pokazal v nasprotno smer. »Zdi se
mi, da je šla v ono visoko hišo; počakajte tam in če
zopet pride, mi prinesite takoj o tem poročilo.«

Ljudstvo na ulici se je razhajalo; Ana Nikitišna se je
prikradla izza stebra, odkoder je videla celi prizor in
vse slišala. Naglo je odšla k samostanskim vraticam in je
neopazno stopila na vrt. Tam se je zgrudila na zemljo.

»Nevarnost je srečno preprečena,« je šepetala temno
in njene tresoče roke so lomile, morda bogokletno,
morda nevede srebrn križ, ki ji je visel na vratu. »Dobro,
da sem posvarila Orlova! Oh, Andrej, Andrej, in jaz sem
te ljubila. Ko bi zapazila le najslabši znak sočutja v
tvojem očesu takrat, ko sem se ponižala pred teboj v

287 -

prah — mislim, da bi ti odpustila vse. Toda ti jo še
vedno ljubiš, se danes v okovih jo ljubiš, jaz to čutim in
zato pogineš! Niti ti, niti ona ne srneta biti srečna, rajši
tisočkrat zahtevam tvojo smrt in svoje večno po¬
gubljenje kot da bi to dopustila! Ti pogineš od mene, in
to je moja tolažba, moje maščevanje in moja ka¬
zen! — — —«

»Kje je ona žena?« je vprašala Katarina razburjena
in se je brezbrižno obrnila od božanstvenih umotvorov
Tiziana in Murilla, zaradi katerih je počastila s svojo
prisotnostjo palačo plemenitaša, ljubečega umetnost.

»Ni dolgo pomišljala,« se je zasmejal Orlov z veliko,
skoro sumljivo zadovoljnostjo, »pobrala je denar, ka¬
terega se ji je zdelo skraja premalo, in je zginila. Toda
ukazal sem, naj jo iščejo in najbrže se izpolni volja va¬
šega veličanstva v kratkem.«

Katarina se je zamislila.

»Za danes ne bom več ogledovala vaših prostorov s
slikami,« je rekla čez nekaj časa svojemu gostitelju;
»vrnem se domov. Iz srca sem vam hvaležna za užitek,
ki ste mi ga nudili. Imate preveč dragocenosti, oslepljajo
kakor solnce samo in s svojo svetlobo utrudijo pogled.
Vaša hiša je, mislim, najkrasnejši kraj cele moje države;
ali vam ne bo v nadlego, če pridem večkrat pokrepčat
svojo dušo k bogatemu izviru neizmerne krasote?«

Gostitelj njenega veličanstva je bil tako očaran, tako
vesel teh besed, da je bil njegov odgovor od samega
navdušenja kratek, na veliko radost cesarice, ki se je
bala ravno nasprotnega. Cez nekaj minut je zginila sijajna
kavalkada in pozlačeni voz in ulica je bila zopet prazna.

Prvič za svojega vladanja je spoznala Katarina
breme svojih dolžnosti; po svojem povratku iz,galerije

-- 288 —

slik je morala sprejeti poslanika ogerske in češke kra¬
ljice, ki ji je oddal lastnoročno pismo svoje vladarice,
morala se je posvetovati s svojimi ministri, zaslišati po¬
ročila, katera so ji dajali, podpisovati listine, a njeno
srce je mrlo in njene misli so blodile daleč, tako daleč!
Kaj ji je bila mar cela rimska država. Zakaj so jo utru-
jevali z dolgimi govori o Poljski in o Pruski? Kako ceno
je imela zanjo Anglija in Francija? Mislila je le na ozek
pas zemlje, pokrit z visokim snegom, iz katerega so dvi¬
gala k nebu svoje krive veje orna drevesa: ono samotno
kmečko pokopališče, kjer je položila svojo glavo na
prša edino ljubljenega moža! In ta mož je morda živel.
Brez vzroka ga je bila objokovala! Poročilo o njegovi
smrti so ši morda izmislili samo njegovi sovražniki!
Bodisi da se je sam skrival pod izmišljenim imenom pred
njo zaničevaje njeno ljubezen, ali pa so morda branili
hinavski ljudje, da ne bi prišel njegov klic na njeno uho?
Oh, ni se motila, ona zmešanost Orlova, oni njegov
triumf, vse je kazalo izdajstvo! In teh posvetovanj ni
bilo konca. Kaj se je bilo vse proti njima zarotilo?

»Gospodje, kaj ne vidite, da me morite?« se ji je
slednjič izvil iz tesnega grla bolesten klic, »kaj ne vidite,
da padam pod naglo boleznijo?«

Njena bledost je dodala njenim besedam povdarek,
nastala je grobna tišina, nato pa zmešnjava. V trenotku
je bila sama v svoji najnotranji sobi. Zakrila si je z ro¬
kami oči, iz katerih so tekle jasne solze.

»Zapuščena sem, osamela! Kje naj najdem zvesto
dušo?« je ihteč šepetala.

»Ti jokaš?« je zazvenel tih, čudovito krasen glas
pri nogah Katarine, in ko se je ozrla, je zapazila tam
svojo Arabkinjo. Njene temne, žalostne oči so bile obr-

— 289 —

njene v njo in so se lesketale kakor zvezdnato nebo, njeni
modročrni lasje, prepleteni z majhnimi zlatimi denarji,
so mehko padali na njeno snežnobelo obleko, ki ji je pa¬
dala v gubah do gležnjev bose, bronasto gladke, z zla¬
timi obroči okrašene noge.

»Jokaš?« je ponovila hči južne pustinje in je začudeno
zmajala z glavo; »kaj imajo kraljice tudi solze?« je pri¬
stavila zamišljeno.

Katarina se je. nasmehnila v solzah in je pomignila
deklici, naj vstane. Ta je ubogala in cesarica jo je pri¬
tisnila na svoje srce.

»Ali me ljubiš?« je vprašala in poljubljala Arabkinjo
na čelo.

»Chadisa te ljubi,« je odvrnila ta priprosto.

»In me nikdar ne izdaš?« je vprašala Katarina
dalje.

Deklica je stala tu vitka kakor palma, njen zagoreli
obraz se je za hip pomračil, čudovito krasna, visoka loka
črnih obrvi sta nemirno zavalovila — toda takoj nato se
je zopet nesmehljalo otroško obličje, njena nejevolja je
zginila hitro kakor senca oblaka na solnčnatem polju.

»Chadisa te ljubi«, je ponovila priprosto.

Katarina jo je objela, nato pa jo je posadila poleg
sebe.

»Ali poznaš hišo načelnika policije?« je vprašala.

»Poznam.«

»No, z njim hočem takoj govoriti, toda nihče v palači,
nihče v mestu ne sme izvedeti o tem. Hočem, da bi se
kar najpreje prikazal na tem mestu kakor prikazen in da
bi kakor prikazen zopet zginil iz palače. Ali misliš, da
je to mogoče?«

19

— 290 —

Chadisa napravi vse!« se je veselila Arabkinja.
»Chadisa se zna plaziti skozi množico zasledujočih sov¬
ražnikov kakor gad, kakor senca, Chadisa napravi vse.
Toda, ali mi bo veroval načelnik policije?«

Katarina je napisala po kratkem obotavljanju nekaj
vrstic in jih je dala Arabkinji, ki je takoj nato zginila.

Ko se je otrok Arabije ponašal s svojo izurjenostjo,
ni niti v najmanjšem pretiraval: preteklo ni niti pol ure,
med katerim časom je Katarina komaj odpustila svojega
zdravnika in ukazala, da ne bi nihče motil njenega miru,
ko se je zopet zaslišalo cinklanje zlatih obročkov na
Chadisinih nogah na hodniku. Oprezno je odgrnila
portiero vrat budoara in na cesaričin migljaj je pripeljala
zmešanega načelnika policije, tresočega se pred vzvišeno
prisotnostjo carice. Ostal je, globoko se priklanjajoč, pri
vratih in si ni upal dvigniti oči k naslanjaču, na katerem
je mirno in majestatno sedela njegova vladarica. Chadisa
je zopet spustila portiero, zaprla je vrata, sedla je na
prag na hodniku in je polglasno prepevala žalostno pe¬
sem, daljne, solnčnojasne domovine.

V čumnati je vladala grobna tišina.

»Gospod, ali ste častiželjni?« je zazvenel čez ne¬
kaj časa jasno in pomembno cesaričin glas.

»Moja častiželjnost ne sega dalje, kot služiti vašemu
veličanstvu,« je zajecljal načelnik policije, ki ni vedel, kam
cesarica meri.

Očividno jo je zadovoljil s tem odgovorom; vstala
je, napravila par korakov proti njemu, razvila je svojo
pahljačo in je tako močno z njo pihala, da so se napudrani
kodri lasulje globoko sklonjene glave načelnika policije
tresli od vetriča kakor poletna trava; začela je z zaupnim,
skoro veselim glasom govoriti:

— 291

»Danes smo imeli pred vrati palače kneza Gutov-
skega malo prigodbo — upam, da. ste že o tem obveščeni,
gospod policijski komisar Oblazov?«

•»To' se ni zgodilo po moji krivdi — zagotavljam
vaše veličanstvo — « je jecljal gospod Oblazov; mislil je
namreč, da ga bo cesarica posvarila in ob tej misli ga
je obšla groza.

»Pomirite se, gospod!« se je nasmehnila cesarica in
je čimdalje hitreje mahala s pahljačo. »Za to ne gre. Toda
žena, ki mi je stopila na pot — ona žena je izginila in
jaz jo moram videti, jaz moram z njo govoriti in vi jo
morate najti,'slišite! Morate jo najti!«

Gospod Oblazov je napravil dva koraka nazaj, kakor
bi že hotel leteti.

»Stojte!« je velela cesarica in Lotova žena, ki se je
■spremenila v kip, ni stala bolj nepremično, kakor gospod
Oblazov v tem trenotku.

>Ne mislite, da dolžini ono žensko kakega prestopka,
da jo ukazujem zapreti, nasprotno: začutila sem do nje
naglo naklonjenost. rekla bi prijateljstvo; po tem se
ravnajte.«

Nastal je odmor v razgovoru. Ko je preveč dolgo
trajal, se je načelnik policije osmelil spregovoriti:

»Ali me vaše veličanstvo odpusti?« Bal se je namreč,
da je nanj pozabila; zakaj sedla je in v mislih oprla glavo
na visoki ročaj naslanjača. Sedaj je naglo vstala, njena
lica so gorela od razburjenja, katerega ni mogla po¬
polnoma prikriti, njena nedrija so kipela.

»Še nekaj« je zaklicala s tresočim glasom. »Da¬
našnjo noč sem imela grozne sanje: prikazal se mi je
angelj in mi je rekel, da je mož, katerega je moje sodišče
obsodilo na smrt, nedolžen. Moja vest je razburjena! Po

19

— 292 —

znamenju na njegovem čelu moram spoznati, ali so bile
moje sanje samo sanje ali migljaj iz nebes. Jetnika moram
videti. V njegovo ječo ne morem iti, to se protivi ma-
jestatu, tudi sodnikom ne morem povedati, kar vam tu
pravim, zakaj oni ne razumejo nobene stvari, katere ne
najdejo v zakoniku. Poslušajte torej. Na večer pripeljite
jetnika sem v palačo. Moja Arabkinja vas bo peljala na
koridor in z galerije koridora bom lahko videla jetnika,
ne da bi vedel, kje se nahaja in kdo nanj gleda. Nihče tu
v palači ne sme izvedeti, kdo je ta mož, nihče v ječi ne
sme izvedeti, kam ga peljete. Vse ostane tajnost med
menoj in med vami. Povejte, ali je mogoče vse to na¬
praviti?«

Načelnik policije je upognil koleno.

»Ti zapoveduješ, gospa moja; in zgodilo se bo po
tvoji volji!« je vzkliknil navdušeno, vsa bojazen je naglo
padla raz njega, njegovo oko se je iskrilo od hrepenenja
izpolniti težko nalogo, ki mu jo je carica naložila.

Katarina mu je podala roko v poljub, napisala je
hitro nekaj ukazov, za katere jo je prosil, in ga je odpustila.
Ko se je zadnjikrat pri vratih globoko priklonil, ga je še
enkrat vstavila.

»Zapomnite si, gospod, da je vse, celi najin razgovor,
cela vaša današnja naloga tajnost najvažnejše vrste;
državna tajnost, za katere izpolnitev mi jamčite s svojo
glavo. Slišite? S svojo glavo! Sedaj pojdite in si zaslužite
neomejeno prijateljstvo svoje hvaležne vladarice!«

Ko je bila sama, se je zgrudila na kolena in je v ve¬
likem veselju dvignila roke k nebu.

»Ne motim se, moja slutnja se bo uresničila: Andrej
je, on je, čarobni sen moje nedolžne mladosti! Oh bog,
bog, hvala!«

— 293 —

Vstala je in zazvonila. Sklicala je svoje ljudi, dala
se je obleči, poklicala je k sebi najvišjo dvorno damo,
in ko je ta prišla, ji je hitela veselo nasproti.

»Popolnoma sem okrevala, zdrava sem!« je vzklik¬
nila. »Dvorne slavnosti, določene za ta večer, se ne od¬
ložijo. In sedaj se pozabavamo s kratkim sprehodom na
konjih na poletni vrt. Toži se mi po dobrodušnih obrazih
mojega ljudstva.« —

Medtem, ko je carica v grozni negotovosti zdaj od
strahu umirala, zdaj od veselja vriskala, je prišla Teodora
Dimitrijeva, ki je instinktivno iskala poti v neznanem
mestu, do malih vratič, o katerih ji je ječarjeva žena
omenila. Določeni čas je že davno minil, zakaj v pol
omedlevici je prebila več ur na pustem bregu. Po glavi
so ji krožile misli, nejasne kakor megla; zdelo ise ji je, da
se razprostira okrog nje tema in ljudje in stvari so vzele
nase nekako tujo, nerazumljivo podobo; vse se ji je
zdelo kakor dim in senca in najbolj se je zdela taka sama
sebi. Čutila je le, da ji tolče srce, da jo nekak močen
nagon nepremagljivo nekam goni, toda zastonj je vpra¬
ševala samo sebe, česa išče pri teh vraticah. Njena zavest
je ugaševala v čudoviti meri; samo tlelo je in se bliskalo
pred nastopom popolne noči.

»Moj sin? Moj sin?« je mrmrala med zobmi, toda te
besede niso zanjo ničesar več pomenile; bile so kakor
glasovi tuje govorice, katere ni mogla na noben način
razumeti.

Vstavila se je in potolkla s pestjo na vrata. Ječarica
jo je tam pričakovala; spustila jo je hitro noter in jo
peljala v svoje stanovanje. —

»Dobili bi dovoljenje posloviti se od svojega sina,
toda to bi dolgo trajalo. Potrebovali bi bogve kakih iz-

— 294 -

kazov in hodili bi od urada do urada; poleg tega bi vam
prizadejal izgred današnjega jutra težave. Napravili bomo
to bolj kratko. Ob tej uri nosim navadno jetnikom svežo
vodo. Vzemite to dolgo desko, na kateri stojijo vrči; ako
koga srečavi, bo mislil, da ste moja služabnica. Na hod¬
nikih je že popolen mrak; ne daleč od vrat celice va¬
šega sina je oster ogel, tam se bova vstavili in po¬
čakali, da bo vojak, ki se sprehaja okoli, prišel na drugo
stran hodnika, nato bom odprla vrata ječe, kamor ne bi
smela vzeti s seboj niti služabnice, vi boste hitro zavili
za oglom, ne bo vas videl, ker bodo odprta vrata stala
med njim in med vami kakor stena, splazili se boste v
ječo in ko pride čas, vas bom zopet pripeljala ven s to
zvijačo. Ali ste razumeli?«

Feodora Dimitrijeva je molčala in ječarica je sma¬
trala ta molk za pritrditev. Podala ji je desko in obe sta
krenili na pot.

Ječarica se je tresla po vsem telesu, Feodora Di¬
mitrijeva pa je stopala za njo mirna kakor stroj. Vse se
je posrečilo, nikogar nista srečali, Feodora je stopila v
celico svojega sina, ječarica, kateri se je s tem odvalil
kamen od srca, je veselo zaloputnila vrata in ključ je
temno zaškripal v ključavnici, ko je zasukal trdni zapah
med Andrejem in nesrečno materjo in med svetom, ki ju
je preganjal.

Andrej se je od osuplosti zdramil iz polsanj, v katere
je ravno padel vsled neizrečenih muk in se je obrnil k
vratom. Njegova mati je stala tam nepremično kakor
mrtva, strašna slika groze: njeno stekleno oko je topo
gledalo izpod okrvavljenega čela, iz odprtih ust se je iz¬
vilo nekako hropenje, po mrtvem obrazu je igral na pol
blazen nasmeh, ki je pričal, da je poslednja iskra ra-

295 —

ziima v nji ugasnila in da se je temna, od boga zapuščena
tema polastila njene uničene duše. V hipu je ležal pri
njenih nogah, objemal je kolena, na katerih je sanjal
svoje prve sanje, pritisnil je k ustnicam ledene roke,
katerih tudi vroči poljubi niso mogli več ogrgti. Gledala je
nanj brezizrazno, bolesten izraz je preletel njen obraz,
položila je roko na vrh glave in se je zastonj trudila
dobiti kako bolj odločno predstavo.

»Mati, mati!« je zaklical obupno in je lomil z rokami.

Po celem telesu jo je streslo to, dvignila je roke in
njene oči so deloma dobile izraz.

»Slišiš,« je šepetala, »ali ne govori Andrej?«

»Oh, spoznaj me!« je zastokal, »glej, tu pri tvojih
nogah ležim. Tvoj otrok sem!«

»Ne vem!« je odgovorila topo in je začela kuštrati
svoje sive lase. Slednjič je sama sedla na tla, uprla je
lakti na kolena in glavo v dlani in je gledala molče predse.

»Oh, gorje, neizrečeno, od nikogar doslej občuteno!«
je vzkliknil Andrej. »Smrt, smrt, zakaj odlašaš? Ko bi
mogel umreti v tem trenotku tukaj, opirajoč glavo na te
prsi, ki so me dojile in ki me nič več ne poznajo. Kaj so
udarci onih, ki me hočejo jutri mučiti proti mukam, ki
jih prenašam sedaj? Oh rablji, bodite mi pozdravljeni,
vaši udarci mi bodo ljubi!«

Blisk zavesti je švignil skozi njen ugasujoč duh,
njene izbuljene oči so se zalile s krvjo in so grozile, da
padejo iz jamic; zatulila je kakor volčiča in je besno
zarila nohte v svoje lice.

»Andrej, Andrej!« je vzkliknila in ga je potegnila k
sebi s tako silo, da so kazale njegove roke krvave sle¬
dove njene blazne moči. »Tebe hočejo trpinčiti, tebe za¬
sramovati, tebe usmrtiti? Ti moraš umreti pod udarci
sramotilne krnite?«

— 296 —

Spustila ga je in je lomila z rokami.

»Prokleta naj bom, ker sem te rodila in ti ne morem
pomagati!« je zastokala in se je z vso močjo udarila na
prsi. V tem je jasno zazvenela na tleh neka stvar, ki ji
je padla iz nedrij. Bilo je bodalo, katero ji je stisnila v
roko Ana Nikitišna, bodalo v srebrni nožnici, dar kneza
Pomarova, ono bodalo, katero si je Ana izprosila od An¬
dreja za spomin v ječi »Les Delices«.

»Pomagala ti bom!« je kriknila Feodora strastno.
»Ne bodo trpinčili tvojega sladkega telesa! Njih krute
oči se ne bodo pasle nad bogokletnim prizorom tvojih
muk!«

Pripognila se je oprezno, kakor bi hotela zagrabiti
kačo, pobrala je bodalo in ga je v hipu zasadila v njegova
prša.

Jeklo je srečno našlo skriti pramen njegovega živ¬
ljenja: brez besede je padel v težko omedlevico.

Feodora je zopet topo gledala predse; v njeni glavi
se je zopet naglo stemnilo. Nič več ni vedela, kaj je
pred trenotkom napravila. Nekaj časa je gledala leske¬
tajoče se orožje, kako so kapale raz njega kapljice krvi,
nato pa ga je vrgla strani in je zopet sedla na tla. Vzela
je svoj plašč, zavila je vanj Andreja in je položila njegovo
glavo v svoje naročje.

»Spi!« je šepetala in mu je mirno gledala v obraz.

V celici je vladala že popolna tema. Feodora Di¬
mitrijeva je začela peti dolgo, žalostno. pesem, katere
polpritajeni glasovi so se mešali s slabim žvižganjem
vetra, ki je bučal okrog molčeče hiše. Andrej se je
vzdramil iz omedlevice in je zopet zaprl oči: sladko se
mu je zdelo tako tiho umreti v naročju najdražjega bitja
na svetu.

— 297

Toda naglo je zaslišal pred vrati svoje ječe šum.

»Oh, gospod!« je vzkliknil glas, zadušen do solz, »ne
kaznujte na mojem možu pregreška, ki sem ga storila
brez njegove vednosti. Zapeljana od sočutja sem spustila
jetnikovo mater v celico, še vedno je tam. Ah, gospod,
to je ona ženska, ki je napravila zjutraj izgred na dvo¬
rišču in ki se baje ni bala, kakor ravno slišim, nadlegovati
njeno veličanstvo na javni ulici!«

»In ta ženska je tukaj?« je vzkliknil skoro veselo
možki glas.

»Žalibog!« je ihtela ječarica.

»Potem sem vam dolžan hvalo!« je odgovoril na¬
čelnik policije Oblazov, ki je zaman iskal Teodoro po
mestu in je veselo udrl v ječo, ki se je hitro zjasnila od
mnogih luči.

»Tiho! Spi!« je šepetala Teodora z nasmehom srečne
matere.

Vsi so obstali nekaj časa osupli. »Na voz z njima!«
je velel gospod Oblazov in deset rok je zgrabilo mater
in sina. Niso ju mogli ločiti, trdno sta se držala v objemu.

»Ne budite ga!« je svari’a. »Moj ubogi otrok je
bolan!«

»Zdi se, da je res bolan!« je rekel gospod Oblazov,
»previdno ravnajte z njim!«

Položili so oba v voz in Andrej je vsled tresenja
po tlaku zopet padel v omedlevico. Ko se je prebudil, je
zopet ležal v materinem naročju: njeno žalostno, tiho
petje mu je zopet sladko zvenelo po ušesih in okroginkrog
je bila razprostrta globoka terna.

Čuj! Naenkrat se je oglasilo v dalji jasno cinkljanje,
kakor kake zlate verižice in na konci dolge sobe se je
zablisnila slaba luč ... Bližalo se je počasi in v temi se

— 298 -

je zasvetila najprej nežna roka, rdeča kakor žareče
železo: spoznal je, da je to roka, ki varuje pred ve¬
tričem plamen, čez katerega se je sklonil naprej čudovito
krasen obraz, zagorel, poln mladostne vabljivosti. Plaha
luč plamena in nočne sence so se dobrovolj.no poigravale
na njem. Bila je Chadisa.

Stopala je tiho in oprezno in je upirala svoj pogled
na alabastrovo svetiljko, s katero si je svetila. Ko se je
približala čudni skupini, ki sta jo tvorila Feodora in
Andrej, je vstavila korak in je dvignila pogled. Od strahu
se je umaknila za korak nazaj, ko se je srečala z divjim,
grozečim očesom blazne žene, ki je, osupla od pojava
deklice, hitro dala iz sebe pošasten, tarnajoč glas.
Chadisa je videla in slišala nekaj podobnega še kot
otrok: v arabski pustinji.se je namreč približala nekoč v
tihi noči levinja k stanovanju njenega rodu. Chadisa je
zamižala, svetiljka se ji je tresla v roki, njene ustnice
so šepetale tiho molitev in njena prosta roka je iskala
črn amulet, pokrit s tajnimi črtami zaklinjalcev. Osrčila
se je, napravila korak naprej, stegnila je roko predse,
dvignila počasi svetiljko in jo držala tako, da je vsa
njena srebrna luč padala na obraz, polmrtvega moža.

Bela roka krasne oblike je odgrnila v tem trenotku.
težko zavezo, obešeno med stebri zračne galerije, od¬
koder je držalo nekaj stopnic do prostora, kjer se je
Andrej ravno nahajal. Takoj nato se je prikazal iz temnih
gub dragocene zavese bled obraz in veliko, bliščeče oko
se je željno uprlo najprej na obličje Feodore, ki je bilo
nepremično in brez barve, kakor iz marmorja iztesano, in
na one oči, ki so bile kakor oči mrliča in ki so vendar
zopet divje gledale v terno kakor jezne oči tigre... nato
pa so se prestrašene oči, ki so gledale z galerije, spustile

— 299 —

v naročje onega človeškega okostja, na katerem je le¬
žala Andrejeva glava: njegov pogled je bil obrnjen v
žalosti in neizrečeni nežnosti na nesrečno mater.

Po prostoru je zazvenel vesel krik, visoka, bela, bli-
ščeča postava 'je letela s hitrostjo bliska po stopnicah in
Katarina se je zgrudila na kolena poleg svojega ljubimca
in je poljubljala njegovo hladno čelo.

»In tebe so hoteli iztrgati iz mojega naročja!« je
zaklicala medtem, ko je Ghadisa tiho postavila svetiljko
na okraj zida in sedla na koncu koridora na prag, »in
tebe so hoteli trpinčiti, uničiti, umoriti! Gorje pozlačeni
druhali! Okusila bo mojo jezo! A ti, Andrej, si se sam
skrival pred menoj? Ni mogoče, da me ne bi več ljubil.
Govori, zakaj me puščaš tako dolgo v negotovosti, kaj
ti ni nič mar za mojo bolest?«

Andrejeve oči so obstale z začudenjem na čelu, na
očeh in na ustih nekoč ljubljene Katarine. Njegove misli
so bile nejasne, njih tok kalen. Vse se mu je zdelo kakor
sen. Ali je bil že v grobu? Ali ni bilo vse to le prevara,
ki ga muči še v rakvi? Vladala je globoka tišina in s
tresočim se srcem je čakala Katarina odgovora iz nje¬
govih dragih ust. Toda Feodora je ujela zadnje cesaričine
besede, ki so vzbudile v nji nekak spomin.

»O vi vsi, ki greste mimo po poti, pomislite in po¬
glejte, če je bolečina, kakor je bolečina moja?« Ta grozni
klic prerokov se je izvil iz nevednih ust nesrečne ma¬
tere kakor tarnajoč vzdih groba in se je mrtvo razlegal
v pusti temi po tihem prostoru.

Katarino je obšel skoro smrten mraz.

»Kaj pomeni to?« je vprašala in se je tresla od
groze, »ali živiš ali si samo senca?«

Prijela je Andreja za roko in ga je hotela odtrgati od
te strašne prikazni.

— 300 —

»Kri tvojega soproga se drži tvojih prstov!« je
vzkliknil Andrej in je odmaknil njeno roko. »Grozna žena,
zakaj motiš mir mojega groba, kaj te izganja iz raz¬
košja in objema tvojih prilizovalcev?«

Hotel se je dvigniti, toda plašč se mu je snel in v>a!
krvi je bruhnil na jasno preprogo. Krik, ki je prišel iz
globočine duše, se je izvil Katarini iz ust in se je grozno
razlegal po dolgem koridoru. Ghadisa je skočila od straha
pokonci in je bila v hipu poleg svoje zapovedovalke.

»Kdo mi je napravil to?« je vzkliknila Katarina in je
lomila z rokami. »Kdo se je upal z bogoskrunsko roko
seči po tvojem življenju. Kdo se je predrzni! na ta način
nakopati si moje kraljevsko maščevanje na svojo glavo?
Proklet bodi morilec! Toda ti moraš živeti! Tebe so
vrgli v prah in visoko, kakor zvezda, boš zasijal nad
glavami vseh! Moj Andrej, moj soprog! Oh, pleši, pleši.
Pojdi za menoj! Pojdi v dvorano, kjer me pričakujejo
velikaši te države. Sami prosijo, naj si izberem soproga
iz srede svojega ljudstva; glej: tebe bom posadila na pre¬
stol in pri tvojih nogah boni klečala! Pojdi že! In prva
beseda, ki pride iz ust novega carja — naj bo maščevanje
nad onimi, ki so ga hoteli umoriti!«

»Ali smeš ti govoriti o umoru?« je vprašal Andrej,
»nobenega maščevanja, nobene kletve! Blagoslovljena naj
bo roka, ki me je osvobodila iz tvoje oblasti. O mati,
mati, ti si me drugič poredila — za lepše življenje!«

Pritisnil, je njeino roko ina ustnice, nato pa se je obrnil
h'Katarini in je pristavil: »Pusti, me, da umrjem v miru!
Odidi in izvoli si kakega izmed svojih ljubimcev!«

Katarina se je zopet zgrudila na kolena, kakor
uničena. Pred očmi ji je nastala tema, z obema rokama
se je prijela za bledo čelo.

— 301 —

»Pri ■tvojih nogah je moje mesto!« je vzkliknila, »ti
si me z eno samo besedo vrgel v prah pokore, kamor
spadam. Da, Andrej, kriva sem, toda še bolj nesrečna,
tako neizrečeno uboga! Kar sem, to so napravili iz mene
drugi, kos za kosom je umiralo moje mučeno srce in
mojo dušo, hrepenečo po vzvišenosti, so umorili z ne-
številnimi ranami. Grešila .sem, toda grešila sem v
grenkem obupu, grešila sem v sovraštvu napram svetu,
napram sebi sami, vrgla sem svojo lastno osebo v blato in
kalužo, ker sem se smatrala za ničvredno stvar — brez
tvoje ljubezni. Ti poznaš mojo dušo, moje srce, ti veš, kaj
je v meni dobrega, kaj hudega. No, sodi me kakor Bog
—toda usmili se me in mi odpusti! Naj me zavrže strogi
sodnik tam gori nad zvezdami, naj me preklinja svet —
samo ti me poglej s prijaznim očesom, zakaj tebe, Andrej,
sem ljubila zvesto tudi v bedi in v grehu, tvoja slika ni
nikdar ugasnila v mojih mislih! Ti obračaš od mene
pogled? Oh, Andrej, jaz sem nedolžna pri umoru svojega
soproga, prisegam! Zarotila sem se proti njemu zaradi
svoje lastne obrambe, vrgla sem ga s prestola v korist te
zemlje — toda nikdar se nisem prizadevala, da bi ga
spravila ob življenje!«

Nastala je tišina, ni bilo slišati drugega kot dihanje
in vzdihe teh treh nesrečnikov.

»Andrej, ti molčiš?« je vprašala in njeno oko, doslej
suho, se je orosilo. »Andrej, zakaj ne govoriš?«

Sklonila se je nad njega. »Umiram,« je zašepetal.

Katarina se je opotekla, smrten pot ji je vstal na
čelu, hotela je klicati na pomoč, toda besede so ji umrle
na ustnah.

Teodora Dimitrijeva se je stresla in je gledala za¬
čudeno okrog sebe, nežen nasmeh je zaigral na njenem
obrazu, s katerega je zginila vsa divjost.

— 302 —

»Dete, pojdi domov,«.je bledla, »črni oblaki letajo od
vseh strani. Mislim, da bo nevihta.«

Andrej se ije trudil, da bi jo objel.

»Ti odhajaš!« je Vzkliknila slednjič Katarina obupno;
»ti odhajaš in nimaš zame niti -ene besedice? Oh, položi
vsaj roko na mojo prokleto glavo in ne pusti me poginiti
od žalosti! Nobene ljubezni te ne prosim več, samo en
pogled odpuščanja, spravo!«

Obrnil se je k nji in njegovo oko je vzplamtelo.

»Katarina,« je vzkliknil, »tvoje srce je veliko in tvoj
duh je vzvišen, in čeprav si padla, kdo ima pravico soditi
te kot bog, -ki ti odpušča? Ti si mnogo trpela in v meni
se oglaša veliko, neskončno sočutjp do -tebe. Toda ne,
jaz se motim, to ni sočutje, niti občudovanje ni to, kar
napolnjuje mojo dušo s tokom svetlobe, kar v meni vriska
in kar razodeva mojim očem slast bodočega raja, to je
ljubezen, ljubezen do tebe, ti edino ljubljena, ljubezen
brez konca in mere in s poslednjim vzdihom kličem bli-
ščečemu -se božanstvu, ki me že sprejema v svoje rešilno
naročje, da te ljubim, o Katarina!«

Carica je od veselja poskakovala in je stegnila po
njem roke, hotela se je vreči na njegov vrat, toda njegova
roka je težko padla in oči so osteklele. Njegov poslednji
vzdih se je združil.s temno nočjo.

»Mrtev, mrtev!« je šepetala Katarina in ga je hotela
pritisniti na toplo srce, toda mati njegova ga je trdno
držala in ko se je Katarina dotaknila njene roke, je za¬
čutila, da je bila mrzla kakor led. Držala -ga je krepko,
krepko. Bila sta združena in ljudje ju niso mogli več lo¬
čiti: v -smrti -sta se našla, zakaj njegov poslednji vzdih je
bil tudi njen poslednji vzdih!

Katarina je ležala dolgo časa nepremično poleg
trupel, tako dolgo, da se -je Cha-disa bala, da ji je tudi

— 303 —

njena gospa umrla. Slednjič se je nalahno dotaknila ce¬
saričine rame.

Katarina se je stresla in je vstala.

»Zakaj me motiš?« je vprašala temino in sanjavo,
»kaj ne vidiš, da objokujem svoja rajnika? Kaj mi še
ostaja na svetu?«

Vrisk tisoč in tisoč glasov se je sedaj naglo in slav¬
nostno razlegel v noč in po tihi celici.

»Slišiš, tvoj narod kliče!« je rekla Araibkinja s tre¬
sočim glasom in njene velike oči so žalostno vzplamtele.

Katarina je napravila korak, svetloba je padala nanjo
v polnem siju, na njeni svetli obleki, ravno nad srcem, se
je rdečil velik madež: bila je Andrejeva kri. Chadisa je
molče pokazala s prstom.

Ogrni me v purpur!« je velela cesarica z bridkostjo.
»Za kaj drugega so ga iznašli?«

Z opotekajočim korakom je šla v dvorano, kjer so
čakali prvi državni dostojanstveniki, in molče je obstala
pri stopnicah zlatega prestola. Oči vseh so bile uprte
nanjo in veliki kancelar države je poklekni! pred njo na
koleno in ji je podal listino.

»Osreči, mati -naša, svoje ljudstvo!« je vzkliknil nav¬
dušeno. »Izberi moža iz plemstva te zemlje, kakor pro¬
simo tu v listini, da bi tvoj soprog zvesto vladal s teboj
in da bi ti njegova ljubezen sladila veliko breme, katero
si vzela v blagor svete Rusije na svoje rame!«

Orlov, lesketajoč se od dragega kamenja, je stal poleg
nje in je gledal okrog sebe -kakor da bi bil že vladar:
zakaj vedel je, da ne bo izvolila drugega kot njega. Podal
ji je roko, da bi ji pomagal stopiti na prestol, na katerega
prvo stopnico je ravno postavila nogo. Toda Katarina ni
sprejela njegove roke in je stopala brez pomoči. Stala je

30 i- —

pri prestolu bleda kakor maska antičnih tragedov, po¬
nosna, mirna, krasna. Njena desnica ije počivala pod
purpurom na srcu, na onem mestu, kjer se je držala
njegova kri. Stala je dolgo časa molče.

»Odpri usta, vzvišena!« je vzkliknil kancelar »in na¬
govori svoje ljudstvo! Ali hočeš, gospa naša, ustreči želji
svojih zvestih podanikov?«

Grobna tišina je zopet zavladala okrog, vsak je pri¬
čakoval njenega odgovora. Oči njene duše so se vrnile v
temno celico, kjer je ležal Andrej brez življenja, njen
spomin je pohitel na pusto pokopališče, kjer je prvič
dahnil v njeno plamtečo dušo besedo »ljubezen«, in njeno
oko se je zasvetilo neizrečeno sanjavo, neizrečeno
žalostno. Toda naenkrat se je polastila njene duše druga
prikazen: videla se je na vrhu stolpa Ivana Velikega in
pod svojimi nogami Moskvo, Rusijo. Mahoma je zmečkala
njena levica zvito listino, katero so ji podali.

»Samo resna beseda se spodobi resnim možem,« je
zazvenelo slavno, jasno in krepko iz njenih krasnih, trdnih
ust. »Pustite svojim ženam izmišljene besede o možitvi
in ljubezni, prosite, da bi krepka roka vladala krmilo
države? Glejte, tu stojim jaz — vaš car!«

Vsi so pokleknili okrog, premagani od visokosti, ki
se je svetila na njeni vzvišeni postavi kakor solnce, zunaj,
pod odprtimi okni palače pa je zagrmelo kakor nevihta
vriskov, kakor morje hrupa iz neštevilnih grl:

»Naj živi Katarina II., naš car!«

Stala je nekaj časa trdno, kakor skala, nato pa je
mirno pala na osamljeni prestol — njena roka je še
vedno počivala na mestu, posvečenem s krvjo Andreja
Oerniševa! —

KONEC.

NRRODNfi IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA

0000007B081