\ \ spomin za življenje. — S tretjo povestico: Poljan-čev Cencek — pa jaz ne vem kaj početi. Morda je bila pa fantkova slika prej, in potlej šele povest? Ali je le 1'art pour 1'art ? Dr. J. Debevec. Troje povesti. Spisal Ivan Cankar. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1911. —Ali je prišel Mohamed h gori, ali se je gora približala preroku ? Tako sem se vprašal, ko sem vzel knjigo v roke. Oba sta si prišla nasproti, in gora je imela daljšo pot od preroka, Cankar se je potrudil k zemlji, in ta stik z grudo je dobro vplival nanj. Več konkretnega čutimo v teh treh povestih, kakor v dosedanjih Cankarjevih delih. Tista senzitivnost občutljive fantazije, ki je izzvenela doslej le v subjektivističnih vibracijah, še vedno prevladuje v Cankarju, pa z veseljem smo opazili v teh treh povestih, da je pisatelj pridobil nekoliko na pozitivnosti na-ziranja. Pa le nekoliko, kajti Cankar je še vedno negativen, in le redki so momenti, v katerih zašije svitloba skozi mračne megle. Velik pa je Cankar v dispoziciji, „Zgodba o dveh mladih ljudeh" je skicirana mojstrsko, kakor kaka Shakespearjeva igra. Veliki problem izseljevanja je našel v Cankarju umetnika, ki ga je na-kantno upodobil. Pretresljivo je mar-slikal beg iz kmetske hiše v mestno službo in v ameriško mučilnico s težkim razočaranjem, ki mu sledi. Krasne barve je našel Cankar, da naslika bedo, muko in kesanje, a samo do praga spoznanja vodi njegova pot. Ko bi moral pokazati pravo pot do sreče, zagrne zastor, in vsa lepo zasnovana simfonija izzveni v nejasnem akordu, kakor če se zapro vrata dvorane, iz katere je zvenela tiha godba. Drugi problem, ki se ga je lotil Cankar, je alkoholizem. „Krčmar Elija" je pretresljiva, globoko zasnovana zgodba. Le žal, da so slike preveč eksotične. Ko bi bil Cankar stal malo bliže grudi, bi bil pridobil na moči in umetniški vsebini. Z alkoholom uničuje Elija ljudstvu pamet in premoženje, nazadnje mu še sam podleže. Iz omotice in brezbrižnosti pa se dvigne nov rod, močan in trezen. V „ Zgodbi o Šimnu Sirotniku" je zopet ves Cankar. Satira na zastarelo in sedanjim socialnim razmeram popolnoma neprikladno ravnanje z občinskimi ubožci je ostra in strupena, seveda pretirana do skrajnosti. V obliki je Cankar na vrhuncu. Njegov jezik je blesteč in je pridobil na kratkosti in jedrnatosti izraza. Izobraženec, ki uživa estetično popolnost oblike, se bo naslajal ob tej knjigi, ki podaja umetnih nians v obilici. Ali jo bo s takim zadovoljstvom užival tudi popolnoma zdravi realistični človek, kije član Družbe sv. Mohorja in ki išče pravega jedra nališpane resnice, četudi pod raskavo skorjo — to je drugo vprašanje. Dr. E. Lampe. Koledar Družbe sv. Mohorja za 1. 1912. — Pisana vsebina, kakor vsako leto : pesmi, povesti, potopisi, prirodopisni sestavki, življenjepisi itd. Najprej bodo segli Mohorjani bržčas po zabavno-poučnem sestavku priljubljenega in njim že davno znanega poto-pisca Janka Mlakarja: Trebušnik na lovski razstavi. Pisatelj tudi letos lepo druži dovtip in pouk, lovsko „latinščino" in pristno resnico. Dokaz, kako vse rado bere njegove spise, je ta, da so junaški čini njegovega Trebušnika znani po vsem Slovenskem in se vsakemu ob tem imenu obraz široko razleze. — Na Ivo Česnikovo pravljico: Zlata krona bi rad opozoril vzgojitelje, zlasti veroučitelje, ki poučujejo v ponavljalni šoli. Kratko povedati vsebino pa pri tem poudariti, koliko mora pastir Boštjan trpeti, da si pridobi nevesto. Na ta način priporoča Forster (Jugendlehre) govoriti z bolj od- „LJUDSKI ODER" S SLIKO IZ ..DIVJEGA LOVCA". raslo mladino o seksualnem vprašanju. Povest je pisana z bujno domišljijo in postavljena na domača tla, na Grmado nad Polhovim Gradcem. — R e j e n k a. Povest spisal dr. Iv. Pregelj, nam podaja nov dokaz, kako alkohol uničuje rodbinsko srečo, zavaja k pre-šestvovanju in slednjič strmoglavlja v prezgodnji grob. Francka, rejenka, je risana kaj plastično, manj določno stari Zabregar, zlasti tisti prepir in pretep med očetom in sinom ni povsem pojasnjen. — Najobšir-nejši spis pa je letos: Na ognjenih tleh. Spisal dr. L, Lenard. Dvoje občudujemo, čitajoč ta spis : prvič neustrašenost Poljakov, prebivajočih v Varšavi in sploh pod rusko oblastjo, ki se kar nič ne boje, za svoje ideje trpeti ječo, prognanstvo ali magari vislice; drugič pa nedosežno obzorje pisateljevo, ki pozna tako dobro ondotne socialne razmere do najskriv-nejših kotov, da, celo do hiš, „de višajat" (kjer obešajo). Sicer je pa to bratomorno sovraštvo Rusov in Poljakov nekaj zelo žalostnega in človek bere ta lepi spis z zelo mešanimi čuvstvi. — Pisatelj obraza s slovenskih hribov : Grogov Groga se pa ni podpisal. — 35 — 5* ZBOROVANJE STAVKUJOČIH DELAVCEV V LONDONU. Prav je storil. Za grdo pačenje slovenske slovnice in dolgočasno trobezljanje je odgovoren — odbor Mohorjeve družbe. Kar je lepega v spisu, bi se dalo povedati na dveh straneh. — Med slovenskimi romarji v sveti deželi (slika) oko z veseljem išče dragih znancev ; življenjepis prof, Apiha je v marsičem zelo zanimiv (zlasti fotogr. str. 133!}. Dr. J. DebeveC. Peter Bohinjec: Zgodbe i are Škocijan pri Dobrovah. — Škocijan 1911. Tisk I. Krajec nasl. v Rudolfovem. Založil pisatelj. „Za spomin in slovo ob desetletnici svojega župnikovanja v Škocijanu pri Dobrovah" je napisal naš znani pisatelj, župnik Peter Bohinjec — kakor pravi sam v uvodu — „svojim faranom zgodbe preteklih let stare fare, ki se odlikuje po nenavadni legi, zanimivi preteklosti in dolgi vrsti dušnih pastirjev. Knjižica (112 str. 8°) je razdeljena na sledeča poglavja: I. Topografija in statistika. II. Zgodovina. III. Cerkve in kapele. IV, Nadarbine, šole in graščine. V. Ustanove, bratovščine in društva. VI, Odličnejši farani, VIL Prilogi, — Gotovo je ta knjižica lep prispevek k naši domači, zlasti cerkveni zgodovini. Tudi nestrokovnjak dobi pri čitanju vtis, da je spisana z vestno zgodovinsko natančnostjo. Nekaj pogreškov v knjigi je deti na tiskarski račun. Pri kapelanu Lebnu pa je pisatelj konfondiral različni imeni. Izpustil je tudi kapelana Mateja Dagarina. In pa tisto, kar pripoveduje na str. 56. (po ustnem izročilu ključarja Brenčiča na Vrhniki), se menda ni dogodilo mrtvemu dekanu Andreju To-mažinu, marveč nekemu zna- nemu vrhniškemu veljaku. Tako so meni pravili na Vrhniki. Dr. M. Opeka. Magdalene Pleiwei-s o v e Slovenska kuharica. Šesti natis. Izpopolnila in predelala S. M. Felicita Kalin-š e k, šolska sestra in učiteljica na „Gospodinjski šoli". Z mnogimi slikami v besedilu in 18 tabelami. — V Ljubljani 1912. Založila Katoliška Bukvama. Natisnila Katoliška Tiskarna. To je praktična knjiga za naše slovenske žene in dekleta in, kakor zatrjujejo strokov-njaške sodbe, tudi zelo popolna knjiga te vrste: v njej je izčrpana vsa kuhinjska umetnost. Zato jo toplo priporočamo. Nobena slovenska gospodinja in kuharica pa naj ne izpopolnjuje več svojega strokovnega znanja iz raznih nemških, deloma že zastarelih knjig — temveč v vsaki slovenski kuhinji naj bo za svetovalko le-ta „Slovenska kuharica". Vedela bo svetovati v vseh kuhinjskih zadevah, teoretično in praktično, in v zelo poljudnem in lepem slovenskem jeziku. To zadnje poudarjamo, ker je veliko vredno. In pa še eno : prekrasne so v knjigi (velika izdaja) tudi slike, zlasti tabele. Knjiga je izšla v dveh izdajah. Velika (s slikami) stane 6 K (nevezana 5 K 20 h), mala (okrajšana in brez slik) pa 3 K 60 h (nevezana 3 K,) Ivan Evangjelist Šarič: Pjesme. Sa slikom pjesnikovom, Sarajevo. Naklada Kaptola Vrhbosan-skoga. 1911. Str. 225. Tisak Voglera i dr. u Sarajevu. — Ob tridesetletnici svojega književnega delovanja je izdal Kaptol Vrhbosanski pesmi svojega bivšega dičnega člana, sedanjega pomožnega škofa sarajev- TURŠKI PEŠCI.