Hvalnica vetru
Na vrt me je steza privela
in nisem več hotel nazaj.
Z vej jabolka tam so visela,
prelepa, vsa porumenela,                  
vabeča : Uživaj nas zdaj!                 
Kako naj  jih morem začeti,              
ker so previsoko od tal ?                 
Kako se jim ličece sveti,                 
a jaz jih ne morem prijeti           
da eno vsaj  kdo bi mi dal!             
Pa veter zahodni zaveje,                  
zamaje se celo drevo,                      
srce se veselja  mi smeje  —             
najlepši sad  sproži se z veje.         
0 hvala ti, veter, za to!                  
Hoffmann von Fallersleben, Fr.  Ločniškar